127
Prezimljenje čebel.
V novembru ni vselej vreme tako ugodno, da bi čebele še mogle na pašo. Ob lepih dnevih jih vidiš letati pred ulnjakom in sicer največ zaradi tega, da se sčistijo. To je vsekako dobro, kajti čim dalje čebele jeseni letajo iz panjev, tem dalje bodo pomladi mogle obstati, ne da bi izletele. Ce čebele iz kakega panja ob lepih dnevih ne hote več letati, dočim iz sosednjih panjev še pridno letajo, naj se tolče na panj, diha v izhodno luknjo, ali pa brizga v panj gorek med, da se pripravijo, da še izlete. V hladnem vremenu se seveda to mora opustiti, ker zunaj mnogo čebel od hlada otrpne in pogine.
Če pa v novembru že nastopi mraz, pa mora biti čebelarju prva skrb, kako da panje zavaruje pred mrazom. Čebele vedno oddajajo od sebe gorkoto in bi morale hitro otrpneti, da same ne proizvajajo vedno nove gorkote. Gorkoto pa dobivajo od sopenja in pa od vživanja medu. Čim bolj pride mraz v panj, temveč morajo čebele pojesti medu in tem hitreje morajo sopsti, da od mraza ne otrpnejo. Kdor misli, da čebele manj povžijejo, kakor je mrzlo, bode plačal svojo nevednost z zgubo čebel. Če po
Kmetijstvo.
128
zimi pustimo čebele v ulnjaku, moramo posebno gledati, da hud veter ne pride do izhodnih lukenj. Zavarovati se morajo panjevi, kolikor se da pred zimskimi viharji, posebno naj se izhodne luknje z deskami zavarujejo. Prazen prostor v panjevih naj se izpolni tudi s slamo ali pa mahom.
Dobro pa tudi ni, če po zimi solnce preveč obseva panje. Posebno če niso dobro zadelane izhodne luknje in jih obseva solnce, to jako vznemirja čebele in v panjih več vživajo nego sicer. Posebno se pa ob solnčnih dneh, dokler je še sneg, ne sme odpirati čebelam. Gorkota jih v velikem številu privabi iz panjev, da se izčistijo, ali navadno pri tem poginejo.
Seveda drugačne so razmere, če čebele prenesemo v gorko, temno klet. V taki kleti, če se v n;'ej gorkota ne preminja, naj bode zunaj še tak mraz, čebele tudi dobro prezimijo. V tem oziru je seveda bolje, če jih imamo v ulnjaku, da jih lahko izpustimo vsak ugoden dan, kadar ni več snega in je dovolj toplo. Če jih pa imamo v kleti, pa mine že ugodni čas, predno jih ven znosimo in pri tem se pa še čebele jako vznemirujejo. Sicer se pa panjevi tudi morejo popolnoma mirno pustiti do pomladi. Večkrat so že čebele dobro prezimile popolnoma zakopane v rezanico (skopo). Iz tega vidimo, da so zavarovanje proti vetru in prepihu, gorkota in pa mir, glavni pogoji za dobro prezimljenje. Po zimi se čebele najbolje počutijo, če je v panjih vsaj 20° gorkote. Če je gorkota   manjši, morajo   čebele močneje  delovati, da   si
v
ohranijo, pridobe potrebno gorkoto. Ce so čebele po zimi nemirne, kar se spozna iz tega, da močno šume, je temu najbrž krivo pomanjkanje vode, zraka ali pa medu. Mnogi čebelarji večkrat v panjih nastavijo razstresene satove, ali to je napačno. Čebele pa večkrat potem ne morejo od sadu do sadu in poginejo, če tudi je še med v panju. Dobro prezimijo čebele samo, če je satje lepo vkup.
Tudi je treba gledati, da miši ne preglodajo v panjeve. Mišji smrad je silno zopern čebelam. Miši so seveda posebno nevarne onim čebelarjem, ki imajo slamnate panjeve, kar pa pri nas ni dosti navada.
Ko se približuje pomlad, oživi se v panjevih novo življenje in znova se začne delovanje. Že v februvarju začne matica pripravljati novo zalego in v marcu se izlete čebele, da se izčistijo, če so dobro prezimile in je vreme ugodno. To je pa vesel dogodek za čebelarja.