Zapiski, ocene in poročila
BRUDER GRIMM GEDENKEN 1963
Delo so izdali navedeni uredniki s sodelovanjem Muzeja bratov Grlmmov v Kasselu in Inštituta za srednjeevropsko narodoslovje na univerzi v Marburgu kot 54. zv. revije Hessische Blätter für Volkskunde. V njem devet avtorjev obravnava posamezna obdobja življenja in dela obeh bratov, ki sta ustvarila temelje nemškega jezikoslovja in narodoslovja v najširšem pomenu. Prav zaradi njunega tako obsežnega in pomembnega dela je o njiju moč in potrebno tudi po sto letih še vedno odkrivati in dognati mnogo novega. Njuna izdaja Kinder- und Hausmärchen ... je v prevodih v mnoge jezike ostala do danes najbolj klasično mladinsko branje in pojem za to zvrst, v znanstvenem pogledu pa je spodbudila zbiranje ljudskega pripovedništva pri drugih narodih in postala s primerjalnim delom Nemca J. Bolteja ter Ceha Jifija Polivke (Anmerkungen zu den Kinder- und Hausmärchen der Brüder Grimm 1—V, Leipzig 1913—1932) podlaga vsemu raziskovanju ljudskega pripovedništva evropskih narodov. Tudi prva dognanja o naših pravljicah so bila objavljena v tem delu.
Stiki Slovencev z Grimmoma so se pričeli po vsej verjetnosti tedaj, ko je J. G. pričel objavljati v Schleglovem časopisu Deutsches Museum in mu je Kopitar v zvezi s to revijo pisal: »Wien ist nun das Centrum Deutschlands in so mancher Rücksicht.« In ko je J. G. bival 1814—1815 na Dunaju ter zapisoval tam pravljice po pripovedovanju znancev, namenjene za 3. zv. KHM, mu je Kopitar »po mladostnih spominih« pripovedoval pravljico o »svetem Korantu«, ki jo je nato W. Grimm objavil v 3. izdaji III. zv., str. 141 kot dodatek h KHM 82. — Kopitar je J. G. opozoril tudi na Karadžiča in srb-skohrvatsko ljudsko pesem.
Poslej sta Grimma imela malo stikov z Avstrijo, bolj pa so se tu zanimali za njuno delo. Anastazius Grün je 1837 napisal navdušeno pozdravno pesem Jakobu G-u; v njej je nastopil kot nasprotnik predmarčnega režima, kar sta brata G. s svojimi prijatelji sprejela z velikim zadoščenjem. — Jakob G. je napisal poročilo o Kopitarjevi izdaji staropoljskega psalterja (1834) in Glagolita Clozianusa (1836); v njem imenuje Kopitarja »najbolj sodobnega slavista« in si želi pomnoženega ponatisa njegove slovnice z oznako »slovenski« jezik v naslovu ter slovarja. Kopitar je Jakobu G-u posredoval tudi iskanje gotskih runskih alfabetov v dunajski dvorni knjižnici.
* Gedenkschrift zur hundertsten Wiederkehr des Todestages von Jacob Grimm. (Uredniki:) Gerhard Heilfurth, Ludwig Denecke in Ina-Maria Greverus. N. Elwert Verlag Marburg. 1963. Str. 610.
97
Poleg članka L. Schmidta o J. G. in avstrijski etnologiji je za nas najpomembnejša razprava Miljana Mojaševiča: J. G. und die Jugoslawen. Skizze und Sloll zu einer Studie (str. 333—365). Da je naslov spisa glede na vsebino preširok, priznava avtor sam, ko pravi, da bo njegovo težišče na stikih J. G-a s srbskohrvaškimi ljudskimi pesmimi, z Vukom in Kopitarjem, medtem ko bo stike z drugimi Jugoslovani obravnavala šele v podnaslovu napovedana študija. Ker je pa bilo o tem predmetu že mnogo pisanega tako pri Srbih kot pri Nemcih in drugih narodih (o tem nazorno priča 7 in pol strani opomb k spisu), zato obravnava avtor tu samo izbrana dejstva in vprašanja. Pri tem sta imeni Vuk Karadzic in Jernej Kopitar stalno združeni in njuna dejavnost se prepleta. Skupaj z Jakobom Grimmom jih imenuje Mojašević »trojno ozvezdje« (340), v katerega znamenju se je do najnovejšega časa razvijala »jugoslovanska germanoslavistika« (r. t.). Prav Kopitarjevo dopisovanje z Jakobom G. in Vukom je eden glavnih virov za raziskovanje teh stikov.
Mojašević se ukvarja predvsem z Grimmovimi ocenami Vukovih del in z njegovim vrednotenjem srbskohrv. ljudskih pesmi, Saj je prav Jakob G. najmočneje poudarjal pomen Vukovega dela in vrednost teh pesmi. Ustavlja se tudi pri G. prevodih sh. pesmi, pri čemer nas zanimajo ugibanja raznih avtorjev, koliko mu je pri tem pomagal Kopitar. M. pravi o tem: »Bilo je velikopotezno sodelovanje med Kopitarjem, Grimmom in Ka-radžičem, tako da ne bo vselej mogoče vsega zopet razločiti« (352). In dalje: »Občudovanja vredno je, kako dosledno je Grimm navodila odločnega Koptarja glede Ka-radžiča ubogal. Na Kopitarjevo željo je storil za Karadžiča vse, kar je bilo mogoče« (r. t.). Kopitar je bil »vedno neutrudni, dajajoči«, zato je Vuk pisal Grimmu, da je med njimi »lepa vez, ki nas druži, tudi če si ne dopisujemo«.
Srbski avtor poudarja, da sta bila Kopitar m Grimm »kot filologa drug drugemu dorasla« (353) in da je »Kopitar bil gonilna sila, ki je dala teči bogatemu toku sh. ljudskega pesništva po Karadžiču v tiskano slovstvo in potem dalje v prevodih« (354). —• Mojaševič govori obširno o Kopitarjevem ugledu tako pri Srbih kot pri Slovencih in navaja nekaj — žal le srbske — literature o njem. — V nadaljevanju svoje študije se bo moral Mojaševič ozreti — ali pa kdo pri nas^—tudi na stike Slovencev po Kopitarju z delom obeh Grimmov, saj nam prav obravnave o takih stikih pri drugih narodih v pričujočem zborniku dokazujejo, kako so drugod to dolžnost že izpolnili.
Slovenci srečamo drugega svojega rojaka, Matijo Murka, v krajši razpravi Pavla Trosta, o J. Grimmu in češkem kulturnem svetu; v nji je avtor uporabil pomembna dognanja našega slavista in germanista o teh stikih v delu Deutsche Einflüsse aut die Anfänge der bölimischen Romantik ravno pred 70 leti.
Med 16 spisi, ki obravnavajo stike med to nenavadno dopolnjujočo se nemško bratsko dvojico in raznimi narodi je mogoče najbolj zanimiva razprava Isidorja Levina Ruska podoba Giimmov. Drugi spisi segajo do Amerike in Japonske, vsi pa pričajo o nenavadni privlačnosti dela obeh bratov, o izrednem bogastvu njunih idej in mnogostranosti njunih raziskovalnih področij, kar je tako plodno delovalo na različne domoznanske vede pri mnogih evropskih narodih in je v mnogih pogledih vzpodbudno še danes.
Vilko Novak Fil. lak. Ljubljana
98