Iz kmečkih korenin sem pognal. Pričevanja o preteklosti Štandreža. Izdalo Prosvetno društvo »Štandrež«, Štandrež 1993, 217 str., ilustr..
Pobudnik in izdajatelj knjige je prosvetno društvo »Štandrež», ki je pred leti že izdalo album s fotografskim in dokumentarnim gradivom o Štandrežu. V predgovoru beremo, da gre v knjigi »za prikaz kmečkih dejavnosti, ki so vse do druge polovice našega stoletja
oblikovale značaj štandreške skupnosti in pogojevale življenjski utrip ne samo na gospodarskem ampak tudi na kulturnem, šolskem, verskem in širšem družbenem področju«. Napisali so jo domačini. V vsakem poglavju je čutiti njihovo navezanost na domači kraj, vendar pa njihova besedila niso ljubiteljska, ampak so poznavalska, sistematična, nazorno opremljena z risbami in fotografijami.
V prvem poglavju z naslovom »Stare listine govorijo« je objavljeno besedilo prof. Rada Bednarika, ki je izhajalo že v Štandreškem zvonu v letih 1970-71. Govori o zemljepisni legi in zgodovini Štandreža, ki je »najbližje goriško predmestje, nekdanje samostojno županstvo, danes južni mestni del« (str. 17). Navaja ledinska imena in druga krajevna imena in življenje v fevdalnih časih. »Skupno ime za ves kraj od Rojc do Pilošča, od Jeremitišča do Šanc in Puhlic, to je Štandrež ali Sv. Andrej, beremo zapisano že v zelo starih listinah. Ena izmed prvih sega v leto 1339.« V njegovi pripovedi se prepletajo stari zapisi, ustno izročilo in snovne priče preteklosti. Naj navedem značilni odlomek o imenu stare naselbine Jeremitišče ali Rumitišče. »V odročnem gozdnem kraju so si našli nekdanji jeremiti (eremiti ali puščavniki) svoja bivališča. To pa je bilo že v sivih časih, menda še predno so prišli jeremiti na Mirenski grad in na vrh Svetega Valentina nad Štmavrom. O štandreškem Jeremitišču je bolj malo znanega. V neki hiši v Jeremitišču se je ohranil še do nekaj let nekak vratni obok z reliefi, kar naj bi kazalo na nekdanjo kapelo puščavnikov. V nekem spisu Štefana Kocjančiča, učenega goriške-ga preiskovalca naše stare zgodovine, se bere: V Jeremitišču v Standrežu pri Gorici je bil 9. marca 1663pokopan brat Frančišek, ki so pa našli umorjenega v njegovi celici. Toliko iz starih zapiskov. Med ljudmi pa še kroži pripoved o puščavnikih. Jeremitišče je kraj z nekaj hišami tam sredi samih njiv, kjer je pred davnimi leti živel jeremitar. Mož velike postave, trdnega zdravja in brez strahu. Dolgo let je taval po svetu in se je nazadnje naselil blizu Štandreža. Živel je samotarsko v leseni bajti, daleč proč od človeškega bitja. Obdeloval je zemljo, pa tudi ptice in druge živali so mu dajale hrano. Ves prosti čas je jeremitar posvetil Bogu in molitvi. Vsak večer po trdem delu in predno je na tleh zaspal, se je Bogu zahvalil za vse prejete dobrote na domu in na njivi. O njegovi pobožnosti priča še majhen oltar, ki so ga do nedavnega hranili v skromni hišici v Jeremitišču. Legenda, stari zapisek in stari ostanki, že omenjena kamnita jerta ali oltarček, so v ljudeh potrdili izročilo o štandreških puščavnikih in o kraju Jeremitišče« (str. 11-12).
V poglavju »Orali bomo in sejali semena zdrava v zemljo to...« izvemo, da je »bil Štandrež do leta 1927 samostojna občina, kasneje so jo priključili Gorici. Leta 1922 je štel 1600 ljudi, leta 1990 pa 1802 prebivalca« (str.24). Kmetijstvo je bilo do leta 1965 najpomembnejši vir dohodkov in je zaposlovalo večino prebivalstva. Opisana je zemljiška ureditev in pridelovanje in prodaja štandreških pridelkov v Gorici, Trstu in na Dunaju pred prvo svetovno vojno. Značilnost te knjige je, da so predmeti in postopki opisani zelo natančno, z domačimi izrazi in fotografijami. Naj za primer navedem odstavek o prevoznih sredstvih: »Do prve svetovne vojne je štandreški kmet odvažal svoj pridelek in ob manjših količinah lastne zelenjave tudi sosedovega v Trst z vozom, opremljenim z iz vrbovih viter pletenim košem, dolgim štiri in širokim poldrugi meter (k.ripa). Medtem ko so daljše razdalje opravljali s konjsko vprego moški, so manjše količine pridelka vozile na goriško tržnico v zgodnjih jutranjih urah kmetice na ročnih vozičkih (burela), nekatere pa so se odpravile celo v Trst peš s častielo na glavi« (str. 25). Po opustošenju, ki ga je prizadejala prva svetovna vojna, so prebivalci obnovili domačije in se spet lotili dela na polju. Napeljana sta bila vodovod in elektrika. V tem poglavju izvemo, katere pridelke so pridelovali, koliko je bilo na kmetijah živine in
med drugim tudi to, da so za Štandrež značilni purani (pičulat), ki »so prišli v štandreš-ki grb poleg varžot (se pravi ohrovta)". Leta 1966 pa je goriška občinska uprava odobrila splošni regulacijski načrt. Začelo se je »obsežno razlaščanje štandreških njivskih površin za razne infrastrukture, zaradi česar so bili kmetje prisiljeni poiskati si nove zaposlitve. Začelo se je propadanje štandreške kmetijske dejavnosti in do danes se je ohranilo le še nekaj pravih kmetij« (str. 28).
Na vsaki strani te knjige se začne kako novo delo na kmetiji, z orodjem in predmeti. Vsi postopki so nazorno prikazani, v poglavju z naslovom »Zaorali so ledino», na primer, vse od gnojenja, oranja, vlačenja, setve - presajanja - sajenja, zalivanja, okopavanja - pletja, žetve - mlatve, košnje in spravila krme, spravila koruze, gojenja in spravila ohrovta, spravila okopavin, do gojenja trte, živinoreje, predelave mleka, zakola prašiča, do oskrbovanja z lesom. Posebno poglavje govori o orodju in vozovih. Opisana sta tudi lov in ribolov.
Stavbarstvo je obdelano v poglavju z naslovom »Sredi njiv bodo stale domačije«. Tloris domačij, ki so se razlikovale po obsegu, je bil »ponavadi ustaljen: gospodarsko poslopje je bilo zgrajeno pravokotno na zadnjo stran hiše in je tako tvorilo tloris v obliki črke L ali pa so bile gradnje razčlenjene v obliki črke U v tristranski dom. Pri nekaterih domačijah je bil stanovanjski del ločen od gospodarskega, sicer je bil kot nadaljevanje bivanjskega dela v pritličju hlev, nad tem pa svisli« (str. 108). Z risbami in fotografijami je predstavljena stanovanjska hiša z notranjo hišno opremo, nato pa gospodarska poslopja.
V poglavju z naslovom »Par hiši so präuli...« so navedena domača ali hišna imena po ulicah, poglavje »Iz zaprašenih skrinj naših babic« pa je posvečeno noši, pranju in likanju.
Poglavje »Štandreška ohcet« je ponatisnjeno iz knjige Metoda Turnška, Od morja do Triglava, I. del. Od Istre preko Tržaškega in Goriškega do Benečije, Trst 1952. Sledijo poglavja »Ta dobra domača kuhinja«, kjer najdemo tudi recepte za pripravo jedi, »Igre in zabave za vse«, kjer izvemo za plese in zabave odraslih, mladine in otrok, z nazornimi opisi iger, in »Iz življenjske modrosti naših očetov«, z rekli in pregovori, zapisanimi v narečju. Naj navedemo samo zadnjega: »Darnjoha ku medvet.»
Knjiga je v okvirih, ki si jih je zadala, prava etnološka monografija. V marsičem je lahko za zgled etnologom, ki mnogokrat pozabimo, da bralci stvari ne poznajo in jih je zato treba razložiti tako, da jih bodo razumeli. Velika prednost sestavljalcev te knjige je bila v tem, da se očitno tudi dobro spoznajo na vse, o čemer so pisali (česar za etnologe ne bi mogli reči). Ob slikah in risbah, ki jih bralec gleda, kot da bi se sprehajal po muzejskem depoju, se sprašujemo, kaj bo s temi predmeti, potem ko jih ne bo nihče več rabil? Knjiga je pokazala, da je po domačijah ohranjenega veliko dragocenega gradiva, za katero lahko samo upamo, da ne bo izgubljeno, ker pač v teh krajih ni etnološkega muzeja. Avtorji knjige so opravili hvalevredno delo tudi zato, ker so s svojo knjigo na edini možen način pokazali zanimivosti in posebnosti načina življenja v njihovem kraju, jih ohranili pred pozabo in preskrbeli izredno lepo gradivo za vsakogar, ki bo še raziskoval v teh krajih.
Mojca Ravnik