Narodna vzgoja. (Spisal Jos. Ciperle.) 90. loveiuiem se ne more ooitati, da so preveliki sanjači, in tudi oči talo se jirn še ravno ni posebno to. Sanjavost in ž njo v največ slučajih združena prevelika občutljivost nahaja se prerada jedino le v onih krogih, ki niraajo opraviti druzega, nego jesti in piti dobro, se oblačiti izborno, cel dan lenobo pasti, ali k večemu prebirati kake zaljubljene pesni, romane in novele, tolči ob klavir in pisariti zaljubljena pisma. Kmet, — in tega stanu je Slovencev največ — ki se trudi v potu svojega obraza za kruh, in ki vživa pri vsein tem vedno najslabši kruh, ima vse kaj boljšega premišljati, kakor one poetične vence, ki jih vijo pesniki svojim devicam. Zato pa je on tudi zdrav na duhu in na telesu, on ni sanjao in prevelik občutljivee tudi ne. Naša tako zvana slovenska inteligenca pa, ako ravno je z malimi izjemami izšla iz kmečkega stanii, zagazila je že nekoliko preveč v sanjarstvo in občutljivost. Prav je že, da si obrusi in olika olovek z omiko svojo prvotno neotesanost, saj ravno v to služi prava omika. Toda popolnera pomehkužiti svojega mišljenja in vedenja, to vendar ne gre. Morda je to pravo pri kakem drugem narodu, pri nas tega ni treba in je brez vsacega praktičnega pomena. Mi potrebujemo trdnih, žilavih, kremenitih sil. Nam odrnenjeno je bilo, je in bode še dolgo časa, stati v boji, da si priboriino istih pravic, koje imajo že dolgo drugi narodi, med kojimi živimo. Do sedaj, kakor sem že omenil v nekem prejšnjein poglavji, borili stno se le za druge, sedaj pa moramo se boriti za se in za svoje pravice. Sanjaoev tedaj pri nas ni treba. Ti ljudje predstavljajo si namreč vsak predrnet napačno. A nain potreba je pa ravno ljudi, rnož, kojih pogled ni skaljen; kajti le oni, ki vidi stvari tako, kakor so v istini, znal se bode tudi baviti ž njimi na primeren način. Takov človek prijel bod(j vsako stvar na pravem konci, ne bode delal ž njo nepriniernih in napačnih poskusov, in soditi se srne tudi, da bode izvršil vsako delo tako, kakor se ima izvrsiti v korist sebi ali svojemu narodu. 91. Tudi občutljivci niso za praktično življenje. Posebno občutljivci so navadno tudi slabotneži. Pri delu za narod pa niso kar za nobeno rabo. Pri narodnera delu si mora biti vedno v svesti človek, da naleti na jako žilavega nasprotnika; in kako uaj se mu brani slabotnež! Mogoče je, da itna občutljivec vselej jako dobro voljo, da bi storil kaj koristnega, a rnanjka mu primerne sile, da doseže to, cesar se je polotil. 23* Govori se, — in novejši oas je tudi med Slovenci precej takih, ki so menenja, da občevanje z ženskira spolom obrusi raoža, da to občevanje celo poblaži moževa outstva, njegovo mišljenje in ravnanje. Ne glede na to, da ni vselej prav primerno hoditi v šolo k ženskemu spolu, je še drugo, kar govori proti tej šoli. Slab mož je namreč oni, ki ne ume sam s svojirni lastnimi duševnhni silami nrediti si svojega mišljenja in ravnanja, da bode odgovarjalo vselej in povsod njegovi omiki. Slab raož oni, kojega mogo obrusiti taki inehki in občutljivi karaenčki, kakor so ženske. Takov mož prav za prav ni bil nikdar neotesan, morda si je le domišljal, da je neobrušen, ali kaj druzega. Nekaj pomena bi pač imelo še to, ako bi se naši neobrušeni možje družili z ženskami, ki niso zatajile svojih pravih ženskih lastnosti. Toda takove so jim najvee prenajivne in premalo sposobne govoriti o čem učenem in visokem. A te ženske irnajo tudi preveč takta, da bi se dale rabiti za bruse neotesancem. Zato hodijo naši moški brusit se k tako imenovanim emancipiranim ženskam, ki niso ne krop ne voda, ne raiš ne tič, ne ženska ne rnož. Vsled tega pa tudi oni možje, ki so se politirali v taki družbi, niso ne možje ne ženske, ampak so nekaj, kar je tako v sredi med obema spoloma. 92. Dokaj lepih šeg in navad svojih pradedov opustili smo že Slovenci, kajti dozdeva se nam, da bi ne bile prav primerne sedanji dobi. Ali motimo se. Namestu njih navzeli smo se pa mnogih tujih šeg in navad, ki pa zopet na noben nacin niso primerne nam. Zaoeli smo nositi frake in cilindre, prav pristne francoske izdelke. A nataknivši jih na svoja slovenska trupla, se liara je zazdelo, da bi bilo tudi primerno frakom in cilindrom, ako bi se jeli obnašati po francosko. In glej! Takoj jeli smo delati poklone po francosko, dvoriti lepernu spolu po francosko, plesati po francosko in se hliniti po francosko. A ne pomislimo, da se to francosko klanjanje, dvorjenje, plesanje in hlinjenje nam tako poda kakor kravi sedlo. Bog nas potipaj vendar! Ali morda obnašanje naših prednikov, ki niso poznali vseh teh spak francoskih, ni bilo dostojno? Komu neki mislimo imponirati s tem? Prancoske šege so pač prav priraerne Francozora samira, ali nam so le na kvar. In ko bi se res že znali obnašati po francosko! Ko bi vsaj nekoliko dosegli Prancoze v obnašanji! Ko bi nas videl pravi pravcati Francoz, kako se klanjamo in kako dvorimo po francosko, smeje se bi dejal: ,,Ali sem mari zašel v opično deželo?" Pojdi med kateri narod hočeš, povsod videl bodeš kako narodno šego, po koji se odlikuje ta ali oni narod. A pridi med naš slovenski narod, videl bodes same tuje spake. Kar srara nas je tega, kar se tiče naroda našega. Neki kmečki gostilničar pravil mi je nekoč, da je bil pred par dnevi pri njern neki tujec, ki je zahteval, naj se inu skuha kaka narodna jed slovenska. In kaj rau je skuhal oni gostilničar? — Koštrunovo juho! Ko sera rau jaz rekel potem, da to ni bilo pravo, da bi mu bil skuhal vsaj, oe že druzega ni vedel, žganjce, odrezal se mi je prav modro: »Pojdite no, tak gospod bo jedel žganjce!" — 93. Res je, da obleka ne dela človeka. Ona ni bila nikdar posebno bistvena stvar človeka, in še manj se raore ona prištevati bistvenostim katerega si bodi naroda. A vendar je istina, da so se od pamtiveka razliftni narodi oblačili tudi razlicno, še bolj, nego se še sedaj sem ter tje oblačijo razliono Španijola in Italijana, Turka in Grka in tudi druge prav lehko še sedaj ločiš po nosi. Med neraškim narodom imajo še čelo razna plemena čisto razne noše. Ravno tako ločil se je nekoo Slovan čisto lehko od druzih narodov že po noši. In res, mnogi slovanski narodi ohranili so si še sedaj svojo prvotno narodno nošo, in nikdo jim ne raore ooitati, da je to morda neprimerno sedanji dobi. A pri Slovencih je to oisto drugače. Slovenski kmet v svoji narodni noši se najde le še. na podobah, ali pa sem ter tje pri kaki narodni slovesnosti. A za take slueaje si mora navadno dati napravit novo narodno obleko, kajti v navadnem življenji je ne nosi in si je tudi ne omisli. Jaz sem mnogo opazoval to po Slovensketn, in reči smern, da je naša narodna noša že tako propala, da ji že skoro ni niti duha ni sluha. Samo še kak posebno konservativen slovenski starina nosi kake prav oguljene jirhaste hlače, koje pa pojdejo tudi ž njim v grob, ce jih prej že ne raztrga. In tako pojde v nič s to zadnjo jirhovino tudi zadnji kos lepe naše noše. Naša slovenska inteligenca se je pa tudi že od nekoč sramovala narodne noše. Že Trubar piše: ,,Koji pa na Kranjskem, na spodrijem Štajerskem in Koroškem bivajo, se obnašajo po šegi in lastnosti nemški, se oblačijo razun žensk večinom po nernški, in gospoda, grofi, vitezi, plemenitaši, mnogo mestnjani, duhovniki in redovniki govorijo nemški, a neobraženi deželan govori samo slovenski." Čudno je le to, da si je naš kmet do sedanjega stoletja ohranil narodno nošo. Sedaj še le jo opušča. A ko bi si omislil vsaj kako pametno nošo mestu narodne. Toda suknje in hlače naših selakov in krila naših kmetic, — vse, vse je roba, ki jo izdeluje najfineje in najceneje ,,Itzig Teitelbaum et Cora." Zato zna pa naš kmet toliko bolje plesati nemški ,,Walzer". 94. Trdili bi lehko, da smo s svojo prvotno narodno nošo odvrgli tudi nmogo svojih prvotnih slovenskih lastnosti in kreposti, ali da se vsaj ne nahajajo med narai v oni popolnosti, kakor nekoč. Kako je n. pr. s slovensko gostoljubnostjo ? I)a, ta še ni iztrebljena, ako ravno nima več onega odličnega rnesta med nami kot nekoč. Po naših mestih je ni nikoli bilo, kajti mesta saraa niso slovenska iznajdba; po naših gradovih je tudi ni, kajti lastniki gradov po Slovenskem so v večini tujci. Tudi po naših trgih in vaseh ob velikih cestah leži ona že na smrtni postelji. Sarno še od kulturnih središč oddaljenih selih jo še najdeš, oe ravno ji manjka že precej one nekdanje požrtovalnosti. A pri vsern tem odlikuje se naš narod po svoji gost.oljubnosti; in zato si pa tudi lehko mislimo, kako je v tem obziru pri druzih narodih, kojim gostoljubnost ni bila nikdar tako sveta, kakor ravno našim pradedora. Zanimivo je, kako opisuje ruski zgodovinar Karamzin to slovansko krepost: ,,Vsak popotnik bil je Slovanom kakor svečenik. Laskavo so ga sprejemali, gostili z radostjo in vodili s spoštovanjem drug k drugemu. Tisti, ki ga je sprejel, bil je odgovoren zanj narodu, in kdor ni umel rešiti gosta bede in kakoršne si bodi neprijetnosti, ta primrzil se je sosedom. Slovan, zapustivši svoj dorn, ni zapiral vrat, a v hiši pustil je pripravljeno jed za tujca. Kupci *in obrtniki obiskovali so radi Slovane, rned kojimi ni bilo niti tatov niti razbojnikov. In ubogerau eloveku ne imevšemu nioesa, s čemur bi pogostil tujca, bilo je celo dovoljeno, ukrasti potrebnega v to bogaternu sosedu. Važni dolg gostoljubstva opravičeval je celo ta prestopek". Ne vem, kako bi pogledal dan danes bogat sosed ubozega, ki bi rau prišel krast kar si bodi za tujca. Mislirn pa, prav prijazno bi ga ne pogledal. A poznal sem pa le jednega Slovenca, in pa samo tega jednega, ki je puščal svoj hram odprt in v njem pripravljeno rnleko, da se ga naje slučajno došli lačni tujec. Zalibog, da jih ne poznarn več tacih. Ta je turistom, ki so liodili skozi Belo polje na Triglav, dobro znani očaBlažek. Ne vem, če še živi. Star je bil mož že, ko sein ga pred osmimi leti zadnjič videl. A če še živi, pozdravljam ga srčno. On je bil še pravi pravcati slovenski korenjak. Zdaj se pa poglejrao rai v onem zrkalu, koje nam je predočil Karamzin. Kdor more reči: MSe sem tak!" — blagor rnu. Kdor pa ni tak, naj se pa prav radikalno poboljša. 95. Resnica je pa tudi, da propada slovenske gostoljubnosti ni v obče zakrivil naš narod sam. Kakor povsod, tako so tudi nanj vplivale neugodne obče socijalne razraere. Ni paraeten oni, ki več da, nego ima. Kateri narod pod milirn neboin pa živi še pod neugodnejšimi razmerarni, nego ravno naš narod? Slovanska gostoljubnost cvetela je nekoč posebno bujno tam, kjer je rasla vinska trta. A trtna uš in strupena rosa vničili sta naširn vinorejcem vse imetje. S kakim veseljem in s kakim ponosom klical te je nekoč Dolenjec in Štirec v vinski hram! . Je li bilo vince dobro, dejal ti je zadovoljno: »Glej, tacega sem pridelal!" Ako pa ni bilo prav posebno, rekel je pa le vendar: ,,Glej, tacega rai je Bog dal!" — Sedaj pač te ne more klicati več, saj še dostikrat poštene vode nima. Poglejmo dalje. Kako lepo živino izredil in izredi dostikrat naš. Gorenjec ali KoroŠec, in vendar ne vidi na mizi drugače mesa, nego ob najviših praznikih. Vsa ta živina gre v tnesto, in denar, ki ga skupi za njo, gre potern tudi v mesto v davkarijo in še morda kain drugani, če ga je le dosti za vse to. Skoro vsadko je prepričan o tem, da je kmet res preobložen z davki, oj, kolikokrat se pač poudarja to! Kolikokrat srao že čuli o raznih tako imenovanih ,,agrarnih programih"; ali so pa že naši razni zbori spravili kakov tak program v veljavo? Ali ne obljubuje vsak kandidat za ta ali oni zbor pomagati kraetu? Obljuba — pravijo — dela dolgove; ali namestu obljub dela naš kmet dolgove. Zdaj pridejo pa še hude ure, povodnji, živinske kuge, suša, in letos prišel je še oni strašni potres nad nas. Zdaj naj se pa čudi kdo, da pojemlje slovenska gostoljulmost. S čim bodi gostoljuben, ubogi slovenski kmet! Tolažilno je jedino to, da radi skoposti tudi sedanji naš kmet nikdar ni zatajil one dične slovanske gostoljubnosti! (Konec prih) sWfl