121 Dopisi. Na Dllliaji 7. aprila. H. B. — Prišel in minul je željno pričakovani včerajšni dan. Tukajšni in drugi deželni zbori, razun dveh, so se včeraj zbrali in svečano pričeli. Da jih tukajšni listi spodobno slove, in da posebno dunajskemu veliko važnost prizadevajo, je bilo pričakovati; vendar ni ljudstvo očitno nikakor ^demonstriralo", in poslancev s ^slava-klici" pozdravljajo, če se je tudi dosti radovednih gledavcov sem ter tje gnjetlo in le obraze svojih „izvo-Ijenih" viditi hotlo. Drugače pa se glasi iz Prage, kjer je velika množica narodske viteze serčno pozdravljala ter jim neprenehoma wslava" nasproti klicala. Sara deržavni namestnik je z govorom v narodnem jeziku deželni zbor začel in tako se je potem skor večidel govorilo. Na pervi pogled se že da spoznati, da je dunajski zbor mutatis rautandis za ustavni centralizem unet; kaj pa po tem takem ravnopravnim narodom ostaja? To je kar je bilo — centralizacija, če tudi v ustavni podobi! Iz tega pa ne dohaja sreča in blagostanje različnim ljudstvom. Bati se je. da ne bi dunajskemu zboru tudi nekteri drugi bili zelo podobni, ker preziraje ljudstvo, deželne in narodne potrebe in zadeve, se bodo čez pravo mero le na centi um ozirali in tako ravnopravnost in samostojnost spet v nič djali. To pa zato, ker vabivna beseda „1 i b era lizem" pesek v oči meče in hočeš ali nočeš iz prave poti občnega zadovoljstva in pravice zapeljuje in tje vodi, kjer bode prej ali slej naši ustavnosti černi grob. Da so liberalni centralisti še močni, je očitno kot beli dan. Nasproti pa je spet lahko spoznati, 122 da je vsem narodom le za ravnopravnost mar, in da le, če to zadobe, smemo tudi pravega boljšanja in krepljenja posameznih delov in skupne deržave pričakovati. Kolikor hitreji se jim tedaj pomaga in njih želje uresničijo, toliko prej bomo na pravi poti, na poti ustavnega in enakopravnega življenja. Tu ni zadosti liberalizem, ki nas zna na Dunaj ali morebiti se na Fraukobrod se bolj navezati; tu nič ne velja kričati: „surget gens contra gen tem" ali se v svoji pobožnosti bati in ustavljati pravičnim terjanjem, samo da bi vladi in višjim po volji bilo, in bi se neka gnjiloba povsod sirila in stanovitno vmestila. In to vse zato, da bi se Slovani dušno in telesno umorili, Nemcem pa in Magjarom, bi bilo vse pripušeno , če tudi najsvetejši pravice z nogami teptajo — Slovan mora molčati, da ne bo kriv tistega: „surget gens contra gentem'*, ali pa kake wNationalbewegungeu, če se tudi le kakor červ za življenje braui in za zemljo svojo, ki jo je od očetov podedoval ! Iz Karlovca 2. malitravna 1861. L. M. K. — Volitve za našo občino so bile 12. dan p. m. doversene; dobri možje so izvoljeni; le to se nam milo zdi, da naš pošteni, obče-znani in veleučeni dr. med. Rudolf Cvetic ui izvoljen bil, kteri bi bil brez dvojbe verli zastopnik vsaki čas; upamo pa, da ga bo kmali glas v občinski svet poklical v naše veselje in v naš prid. Uradniki magistratni so bili po stari navadi dne 18. t. m. pri veliki restauracii izvoljeni; želimo jim dober uspeh; ker pa od njih delovanja dozdaj še nič ne verno, bo bodočnost razodela njih zmožnost. — Kdaj da se bodo zastopniki za naš deželni zbor tukaj volili, se se ne zna. Vredništvo našega lokalnega lista „Viestniku se je te dni menjalo; prejšni vrednik, kteri Slovencem ni bil prijazen, je odstopil in se v Reko pedal; na njegovo mesto je stopil pravdni in učeni učitelj glavnih šol gosp. J. Vab-kovic, od kterega se vsi nadjamo, da bo po svojem programu na poti literature za Horvate in Slovence pošteno delal. Berzojavna vest županijske skupščine v Reki daje na znanje, da se imajo vsi ptuji uradniki iz Hrvaškega berzo odpraviti. Ta uovica je tukajšne Slovence zlo osupnila, ker vidimo, da je med tistimi, kterc bo nemila oseda zadela, (udi eden za hrvaški narod odnekdaj jako uneti mož, ki ima velike zasluge za hrvaške višje šele in ki, Begme! ne zasluži tega ponašanja proti njemu. Slovenci, vern, da vse Slovane za jednokervne brate spoznavajo, in če nikakor ne tajimo, da so nekteri na Slovenskem rojeni, pa svojemu rodu izn overjeni uradniki zavoljo protinarodnega obnašanja zaslužili zaničevanje narodnih Hervatov, vendar tudi vemo, da takih plevel se tudi Horvatom ne manjka. Zate ni pravično, ako zavoljo nekterih nekrivičnih mora ve8 narod slovenski terpeti! Iz Hervaške 6. aprila. C-v. — Čeravno ne stoji na Stajarskem vse na škerpcih kakor tukaj na Hervaškem, se vendar vzdiga narodna zavednost čedalje bolj. Premalo pešico pravih domerdeov ima štajarska zemlja, in to je krive, da gre marsikaj navskriž. Prizadevali so si po vseh potih pretivniki naši, spodriniti pri volitvah za deželni zbor slovenske domorodce, kar jim je šlo res po godu. Niso bili kos naši domoljubi pošiljati herolde po svetu, ki bi bili trobili njih slavo ter jih priporečevali kmetom in mestjunom; tudi niso mogli vsakemu volivcu dveh goldinarjev obljubiti in pa potnih stroškov plačati, kakor nekteri drugi. Edina uteha nam je srečna volitev na Kranjskem; prepričali smo se, da se tamošni domorodci niso zastonj trudili že mnoge ieta za blagor domovine in duševni napredek ljudstva, ampak da so dosegli ljubezen in zaupanje celega naroda. Kakor se vidi, bo Celje najboljše zastopano po dr. Mortlu in dr. Mulej-u; čul sem, da gosp. dr. Kočevar jima je izdelal program, kar se tiče naših potreb zavoljo domačega jezika v šolah in uradnijah. — Petovaje po južnem Stajarskem sem zvedil, da si prizadevajo nekteri gospodje, oživiti v Celji slovensko igrokazje (gledišče). Prijazni terg na podnožju skalnatega Huma in košatega Malica ne bo zaostal za Celjem, in tudi na Ptuju se delajo priprave za slovensko besedo. Tu in tam gojijo nekteri gospodje blago misel, ustauoviti v svojih krajih slovensko čitavnico. Slovenski časopisi se nahajajo povsod v obilni meri. Imenujem samo gospoda Antona VVolfa, fajmoštra pri sv. Petru v Medvedovem selu, ki si uaročuje sedem časopisov, in sicer: ^Novice", „Slov. Glasnika", „Slov. Prijatla", ,5Učiteljskega Tovarša", „Pozorau, »Narodne Novine" pa „Ost und Westu. — Na veliki pondeljek je bil v St. Jurju bliže Celja za fajmoštra inštaliran naš slavni Dav. T e r s t e nja k. #) Iz teharske okolice, A. UI. — Saj Vam je že znano, kako osupnjeni so bili nekteri prebivavci celjski, ko se je bil unidau zagnal hrup po mestu, da se naberajo podpisi za prošnjo do deržavnega popečitelja viteza Schmer-ling-a, ki se ima prositi, da bi tudi pri nas Slovencih narodna enakopravnost v djanje stopila, ki je po cesarju vsem narodom naše deržave zagotovljena. Pa ne le celjsko mesto, ampak tudi bližnjo okolico teharsko je tista prošnja popla-šila. Naš novoizvoljeni župan nam je bil namreč obljubil poskerbeti, da bi se naberali podpisi na imenovano prošnjo. Al med tem priferfra iz Celja neka tica kukavica, ter nam župana prestraši, češ, da bi nazadnje utegnili še v gimnazijo slovenščino vriniti!! Borni kmetic, sicer mož pošten, se menda opiaši pred slovenščino, — in pelo smo nazaj dobili nepodpisano! Ne zamerili bi mu, da se ni sam podpisal ter tudi svojim župljanom ni raztolmačil pravičnosti in koristi one prošnje; pa žalostno je vendar le, da sami sebe zametujemo! Je le potem čuda, da nemškutarji in drugi neprijatelji naši zmiraj eno in tisto trobijo: glejte, še kmet slovenski želi nemščine v šolah; slovenščine, pravi, nauči se doma dosti. Ali se morda bojijo premodri Teharčani, da bi nam vseizveličavna nemščina čiste ne ušla iz našega prijaznega Celja? Ne, ne! ne bojte se tega, dragi prijatli. Še Vam utegnejo biti naše Celje kak časek nemške Atene, kjer nam bo tašica kuko-vice izvaljevala. — In tudi zakotni pisači bode menda še marsikako petico vjeli, dokler bo vladal med nami toti duh slovenski. Čast pa bodi tistim možakom v naši okolici, ki so s svojim podpisom na tiste prošnje očitno pokazali, da so prave naše korenine slovenske ! Da bi pa našim Tehar-čanem sploh ne delali krivice, opomnimo memo grede, da se je unega leta naročile njih 40 — zadostno število — na lepo narodne povest ^Mlinarjev Janez, slovenski junak, ali u p I e m e n i t e o j e T e h a r č a n o vu , ki jo je spisal v Zagrebu naš verli domoljub gospod Kočevar-Zavčanin. — Iz Tersta 5. dan apr. — se nam v privatnem pismu iz popolnoma zvestega vira naznanja , da se v teržaški či-tavnici celo nič ne ve o novem političnem časniku;**) nameraval se je le izdavati ne poli tisk časopis; al tudi o tem se še nič gotovega ne ve; le to je gotovo, da je ta reč še daleč. Za prednika čitavnice je bil v glavni skupščini 24. t. m. izvoljen gosp. E. Sorč, premožen tergovec; gosp. Levstik, ki pride te dni v Terst, stopi v versto odbornikov. Vodstvo čitavnice je tedaj ustanovljeno; čitavnica šteje dozdaj 230 udov, pa dobila jih bode gotove še mnogo; le geslo naj ji vedno bode: „Sloga jači, nesloga tlači". Iz Gorice 4. aprila. Pervi tečaj tukajšuih domače-učenih govorov se je doveršil 26. ravno preteklega mesca. ^Novice" so nam o njih že nekaj naznanile. Opustivši vse drugo danes le poverhorna povem zapopadek predzadnjega govora, ki ga je imel v slovenskem jeziku o „i menih in *) Iz serca želimo močnemu stebru mile slovenščine nase, da bi na novem prijaznem mestu se mu popolnoma povernilo zdravje, in da bi sopet delal krepak in vesel za Boga in domovino! Vred. **) Ta novica, žalibog! nam poderla je zopet nenadoma vse veselo upanje, da prejmemo, kar nam je tako sila potrebno! Vred. 123 priimkih" nas verli rod »ljub, častiti gosp. A. Marušič. katehet in učitelj slovenščine na tukajšni gimnazii. Začel je govornik svoj govor skazovaje moč in imenitnost človeškega imena; pridjal je kratek zgodovinsk pregled imen in sedanjih priimkov. V pojasnjenje imenstva sploh je v svoji obširni izpeljavi razvijal štiri imenske svitke. Pervi svitek je obsegel pregled latinskih, drugi staroger-ških, tretji germanskih, četerti staroslovenskih in sploh slovanskih imen z naštevanjem v primero obilno imen vsakega plemena. Na konec četertega dela je pridjal slovanskim imenom in priimkom kratek pregled današnjih priimkov brez razločka jezika. In v sklepu vsega svojega govorjenja je serčni govornik obžaloval po ptujcu spačene imena okrajne in osebne. Pač obžalovanja vredna je dandanašnja babilonska pisava posebno slovenskih imen. Ravno tisti priimek se zapiše na mnogoteri način, kakor pisavcu iz peresa kane. Lah si ga zapiše po svoji pisavi, Nemec po svoji, Magjar po svoji itd. Ta pa je ravno tako malo pravična, kakor je krivična, ako mi Slovani pišemo ino-stranske (ptuje) imena po svoji pisavi, postavimo: 3)Pinja-tariu namesto: vPignattaria, in to samo zbog tega, ker je oseba, ki se tako imenuje, sedaj med Slovenci po več rodovih že poslovenjena. Kri se sicer poptujčiti da po zakonih in po deželah, v ktere kdo pride kot naselnik, nikako pa ne gre poptujčiti imen, ki bi imele v svoji primerni pisavi nespremenljive ostati. Kolikor smo zapazili, je šema-tizem teržaške škofije zgled pravične pisave imen. V našem šematizmu se priimki tako pisani berejo, kakor se kdo navadno sam podpisuje. Ker pa vsaka glava ima svojo pamet, se ne boste čudili, da marsikak Slovenec svojo čisto slovensko ime še vedno po talijanski ali nemški pisavi zapisuje ter končnico c z nedostojno čerko g ali tsch iz-razuje. V periohah tukajšnih glavnih šol najdemo ravno liste imena v slovenskih razdelil) brez razločka korenin natisnjene skorej vse po slovenski pisavi, v laških razdelih pa po talijanski pisavi. In je pač kaj napčno! V programi tukajšne gimnazije natiskujejo kolikor vem imena učencev tako, kakor jih zapisane najdejo v kerstnih pismih. Od tod pa spet mnogo smesa. Zapazili pa smo celo v enem imenu dve do treh pisav. Nič bolje ali še hujše se godi imenom krajev. Marsiktero teh imen se tako popači, da se njegova korenina razcedi v skovano ime. Ozrimo se le po slovenski goriški okolici in čitali bomo po kantonskih tablah in mejnih kamnih med drugimi tudi naslednje imena: „Savogna, Racco-gliano, Ranziano, Prebazina, Ca m i g: na" itd., ki so skovane iz pravih imen: „Zavodnje, Orehovlje, Renče, Pervačina, Karnnje" itd. Ali niso te pravične imena v unih poptujčenih gole uganjke? Pač zdihniti moramo pri takih narodskih opazkih z zgorej omenjenim govornikom, rekoč: ..lnostranec nam je naše krajne in osebne imena, to našo najsvetejšo lastnino, pokvaril, popačil in oskrunil tako, da, ako po navadni pisavi naših priimkov in krajnih imen sodimo v občnih listinah, komaj senco narodnosti naše najdemo". — Med tem, ko se dandanašnji v vseh drugih rečeh krepko napreduje, se pa v pravični pisavi imen zaostaja ali celo rakovo pot hodi; namreč Talijan, Nemec, Magjar kot Slovan podpirajo ptuje imena po svojem kovati in piliti, kakor da bi ravno od tega obstanek ali napredek naroda odvisel. • ) V tem bi se morali vsi narodi vzajemno poboljšati. Posebno častiti duhovni pastirji bi nam imeli z lepim izgledom svetilo biti. Oni imajo v rokah kerstne bukve; va-nje naj bi vselej imena tako zapisovali kakor gre, slovanske po slovansko, talijanske po talijansko, nemške po nemško itd. brez ozira ne na osebe, ki jih imajo, ne na dežele ali narode, s kterimi se stikajo. Ce se ne motim, so naš visokočastiti milostljivi nadškof v tej zadevi pred dvema *) Kar se pa veljati