1158 Sanjalo se mi je nekaj lepega Maja Razboršcek POVORKA na neki neimenovani dan je odšla izpred hiše žalosti Svetega spomina najdaljša in najbolj žalostna povorka vseh mrličev pri živem telesu in vendar sem zjutraj vstala in z grenkim smehljajem poskušala prepričati sama sebe: »sanjalo se mi je nekaj lepega . . .« TEMA nekdo stoji sredi noči V TEMI senca iz podobe in strahu iz hrepenenja in trepetanja mrzla senca da ji ne vidim oči hladna tema ki je samo za bolečino temnejša od druge teme nekdo postaja v molku ni zagazil v sneg da bi bila odločitev ni postal na mestu zdaj kot da gre 1159 Sanjalo se ml Je nekaj lepega nekdo hodi čez noč mrzlo mu veter bije v obraz tudi če ga pokličem po imenu me ne bo slišal budim se v dan MOJA DUŠA moja duša je november JE NOVEMBER dolgo sem v blodnji hodila samota je meglica v drevoredu ta samota ni nikdar bila gosta ta samota je vedno nekam vodila ta samota ni prevečkrat bolela dolgo sem v blodnji hodila zdaj me drami njegov glas toda jaz se nočem prebuditi in nočem živeti zares za vselej se hočem izgubiti v meglicah novembra v drevoredu in hoditi dolgo dolgo do skrivnosti temnega gozda — in tam ostati UTVARA spet dež ko se je hladno nebo sklonilo nad sanje za hip sem še globlje slutila in skoraj verjela da je tu — pred mojim srcem sedaj spet vidim le hladni posmeh dežja in solza: nič se ne vrne nekdo ki ga ni več BRODOLOM čutim ladjevje v domači luki davno potopljeno skaljeno morje vidim in jambore grozeče kot bodala ki so zaklala mojo mirnost sama sem jih potopila te lepe ponosne ladje najlepšo in najmogočnejšo sem svedrala z najtanjšim obupom ko je tonila sem zastala v boli: sem se zavedla kaj sem storila moje truplo tuje in bledo je priplavalo na površje in trmasto živelo dalje vse ostalo je davno potopljeno v domači luki kjer je kotva le posmeh RANA VEČERA s tihim pritajenim obupom kot da sem se skrila pred zasledovalci ljubim nekoga ki ga še ne poznam predolgo se že tko te sanje na praznih statvah pogleda da bi se mogla motiti preveč plamenece so barve tega čustva da bi ga le slutila — zdaj vem in tako grem — brez upanja — samo s težkim oprtom spominov in blodenj o prihodnosti in tako grem v barvo zatona sonca ne da bi me vsrkala vase ta žareča poltema tiho grem in premišljujem če se nisem zmotila v času če nisem neprevidna prestopila ostre škrlatne črte ki je kakor rana 1160 Maja Razboršek 1161 Sanjalo se mi fe nekaj lepega MOLK SEM molk sem svoj prevpila SVOJ z upanjem golčečim PREVPILA sem se spremenila val me je oplaknil spenil mi podobo ko se je odmaknil v pesku nova sem ležala na tvojih dlaneh vse bogatejša težja sreče z očmi po dežju s krvjo po nevihti sva se ljubila tako kot da se ljubiva v večnost