._._ ___..... IZGLEDI bogoljubnih otrok iz vseh časov kerščanstva. II. del. Spisal in založil Anton Kržič, katehet. -- V LJUBLJANI. Natisnili J. Blaznik-ovi nasledniki. 1885. Dobiva se v Katoliški Bukvami v Ljubija’ 96454 | N- 03>6-imo -Mi63 Maj mi bo dovoljeno, tudi le-ta II. del s kratkim vvodom priporočiti. Kajti ravno vvod se mi zdi pri¬ meren prostor, kjer se z občinstvom nekako bolj prosto, po domače lahko govori. V knjižici sami je vse bolj mladini namenjeno in povedano, na tem mestu pa lahko kaj rečem tudi prijateljem mladine. Najpred me dolžnost veže, da se priserčno zahva¬ lim vsim blagodušnim mladinoljubom, ki so s priporo¬ čilom in naročilom djansko pripomogli, da se je mogla knjižica še toraj urno oddajati. Čeravno je bilo že pred vse v „Danici“ natisnjeno, je vendar že potreben po¬ stal drugi natis pervih dveh zvezkov. Pa želel bi skromnemu delcu, da bi ga prijatelji mladine še prid- niše razširjali. Naj jih nikar od tega ne zaderžuje misel, češ, da so dogodbice, ki jih iz življenja svetniških otrok pripovedujem, že znane. Ce so nam znane, pa otrokom še niso, ker vsakemu človeku je vsaka reč enkrat nova. Ko bi ne bil terdno prepričan, da bo delce mladini v vedrilo in zboljšanje, bi se ga nikdar ne bil lotil. Če pa tako berilo za mladino priporočam, nikakor nočem s tem reči, da drugačni — ne ravno tako po¬ božni, a povsem pošteni — spisi ne bi bili dobri in koristni; reči pa sem primoran, da poleg druzih po¬ štenih knjig so za kerščansko odgojo silno potrebne in IV koristne tudi pobožne bukve. Katekizem na treh krajih priporoča tako berilo. Pri drugi cerkveni zapo¬ vedi veli ob nedeljah in praznikih „duhovne bukve brati"; za pripravljanje k sv. obhajilu, uči, je poleg druzih pobožnosti že zvečer pred svetim obhajilom treba svete bukve brati in tudi dan svetega ob¬ hajila se spodobi (poleg druzega) svetebukvebrati in svoje misli v Bogu zbrane imeti 11 . Res je sicer, da Slovencem v obče ne primanjkuje svetih, pobožnih knjig, vendar za mladino smo pa večkrat v zadregi, kaj bi nasvetovali, da bi spolnili v katekizmu izrečeno željo sv. cerkve. V pervi versti se smč življenje svetnikov in zvestih služabnikov Božjih prištevati takim knjigam. Ker bi pa »življenje svet¬ nikov", ki je za odraščene obširno popisano, iz znanih vzrokov mladini ne moglo tolikanj koristiti, zato imam ravno »Izglede bogoljubnih otrok" v ta namen prav gorko priporočati. Glede pisave je pri nas težava, ker nimamo še take razdelitve, kakor pri druzih narodih, ki v obilnosti izdajajo berila za nežne otročiče do 6. ali 8. leta, po¬ tlej posebej za one od 8. do 10., ali od 10. do 12., od 14. do 16. leta naprej. Meni se je za zdaj potrebniše zdelo ozirati se na nekoliko spodrastlo mladino; a modri odgojitelji lahko rabijo knjižico tudi za male otroke, ako jim primerne reči odkažejo, razložijo ali pa po svoje pripovedujejo, kar so pred sami prebrali. Tudi priletnim je tako berilo lahko koristno. Sploh pa bodi vsim, ki hočejo s to-le knjižico in z enakimi komu kaj koristiti, zelo zelo priporočeno, naj večkrat podučujejo, da duhovne knjige niso, kakor druge posvetne, da bi se hitro in pa vse naenkrat brale; temuč, večkrat naj se v njih bere, pa počasi in pazno ter le ne¬ koliko naenkrat, da se more vse na lastno življenje obra- v čati in posnemati. Tako modro branje je kakor pohleven dežček, ki serce omehča in priredi za krepko in obilno dušno rast; urno in poveršno branje pa je kakor ploha, ki se hitro izlije in odteče pa malo koristi pusti za seboj. Bog dodeli našemu trudu in prizadevanju svoj nebeški blagoslov! Stran Vvod III Marija in otroci 1 1. Sv. Lenart Portomavriški 8 2. Zveličana Armela II 3. Sv. Benedikt Labre 19 4. Sv. Alfons Ligvorij 26 5. Sv. Veronika Giuliani 30 6. Zveličana Marija Angeljska 37 7. Zveličani Krispin Viterbski 47 8. Zveličana Marjeta Marija Alakok . 51 9. Ivan 'Jakob Olier 57 10. Sv. Roza Limanska 61 a) Kako bogaboječa je bila Rozika 61 b) Kako zelo se je Rozika zatajevala .... 64 c) Kako poterpežljiva in usmiljena je bila Rozika 66 d) Kako zelo je Rozika svoje starše ljubila . . . 68 e) Kako molitvena in pobožna je bila Rozika . . 70 f) Kako so bile Roziki celo živali prijazne . . .73 11. Sv. Frančišek Šaleški 76 a) Dober začetek 77 b) Mali apostelj ■ 79 c) Mladi dobrotnik 80 d) Izverstni učenec .- 81 e) Vsim vse 84 f) Pobožni Marijin otrok 86 12. Pobožna Ana Garcias 89 13. Japonski otroci 93 a) Ljudovik japonski deček 95 b) Anton, Ljudovik in Tomaž 98 c) Ginljiv odgovor . . 101 d) Lepo mertvaško oblačilo 102 e) Tomaž in Peter 1. .103 Stran i') Mati s petero otroci . ..105 g) Štirje mladi mučenci.106 h) Jakob, japonski deček..109 i) Ignacij.111 14. Sv. Germana.112 a) V revščini rojena in vendar bogata . . . .114 b) Mesto pervega — zadnje obhajilo.117 c) Mlada beračica .US d) Huda mačeha . ..121 e) Srečna pastarica..125 f) Velika pred Bogom.128 g) Še en čudež.181 h) Kakoršno življenje, taka smert.134 i) Po smerti.130 15. Sv. Paskal Bajlon.141 16. Sv. Marija Magdalena Paciška.147 a) Telesno in dušno usmiljenje.148 b) Vneta gorečnost za čast Božjo ...... 150 e) Ostro zatajevanje..153 d) Pervo sveto obhajilo.154 e) Napredovanje v dobrem. .156 f) Na razpotji.158 Marija ta otroci Nek pobožen in učen gospod so že v svojih po¬ znejših letih pisali bogoljubni sestri med drugim te-le lepe besede: „Midva, preljuba sestricaI morava še danes Boga hvaliti, da nama je dal tako dobre starše, da se v spominu še tako rada vračava pod njihovo mirno streho! — Ne vem, draga sestrica! če se tudi ti spo¬ minjaš ali ne, kako so naša ranjca mati navadno še dolgo molili potem, ko je v pozni večerni uri že vse počivalo v sladkem spanji. Še le v poznejših letih sem jel to natančneje premišljevati; pa nič gotovšega si ne morem misliti, kakor to, da veči del te molitve je bil za nas otroke po versti. Najini starejši bratje so bili tedaj že po nekoliko z doma, toraj vzroka dovelj, da so molili za nje, a tudi mi mlajši smo kazali marsikako nevarno stran, ki je delala milemu maternemu sercu mnoge skerbi in težave/' Kaj ne, draga mladina, kako dobro mater so imeli omenjeni gospod! Vem, da tudi vi imate dobre, skerbne matere doma; če je že kteri tako nesrečen, da mu je nemila smert pobrala preljubo mamo, ga iz serca milu- jem. Vem pa še neizmerno boljšo mater, ktera moli in prosi za vse otroke celega sveta tako priserčno in pre- prosljivo, kakor ne more moliti in prositi nobena po- zemejjska mati! Ta — naj boljša vsih mater je pre- čista Devica Marija. Marija neprenehoma prosi Boga' sicer za vse ljudi, a za otroke še posebej, še naj bolj. Res je, da prečista Devica ljubi ves kerščanski svet, in Po pravici jo imenujemo Mater in Pomočnico kristja¬ nov ; res je, da Marija hoče vsim pomagati, želi vse rešiti, ne zametuje nikogar, kterikoli k Nji pribeži: toda prav posebno nagnjenje ima do kerščanske mla¬ dine, do nepopačenih „malih“! Pa zakaj? 1 2 1. Marija se je od Jezusa naučila otroke tako lju¬ biti, za otroke posebej skerbeti. Jezus je izvolil tudi sam majhen biti in kakor drugi otroci polagoma rasti, da bi vsim mladim zapustil izgled naj veličastniše sve¬ tosti. Pri Njem vidimo v naj lepši podobi vse tiste čednosti, ktere kinčajo in osrečujejo ljubo mladost. Tu vidimo sveto čistost tako nebeško lepo se lesketati, tu vidimo toliko pohlevnost, toliko bogoljubnost, toliko pokorščino, toliko delavnost in postrežljivost, da se ne moremo dovelj načuditi. Sicer pa tu ni najti nič nenavadnega, nič nečimernega, prav nobene imenitnosti in ponosnosti ne; vse je tako tiho in priprosto, tako lepo in podučljivo, tako pobožno in ljubeznjivo, da se z besedo ne da izreči. Ko je bil prišel Jezus svet odrešit, si je hotel najpred mladino pridobiti, mladino rešiti. Zato je v delavnici v Nazaretu ravno mladini dajal tako bliščeč nebeški izgled. Zato je tudi v svo¬ jem očitnem življenji in učenji tako priserčno skerbel za mladino, kakor sem vam že pri drugi priliki pravil. Zato je izrekel tako grozovito gorje vsim zapeljivcem in pohujšljivcem, rekoč, da mlinski kamen na vratu in smert v globočini morja bi še ne bila zadostna kazen takim, ki mladini nedolžnost jemljo! — Mladenča je še posebej podučeval in mu dal poseben svet kerščanske popolnosti. Ravno mladim v prid je delal naj ginljivše čudeže: 121etno deklico in mladenča Najmljanskega je obudil k življenju. In koliko ljubezen je imel do de¬ viškega Janeza! Kako blizo je ta čisti mladeneč smel najčistejšemu Jezusu biti! Seboj ga je vzel na goro Tabor, na vert Getzemani — pri zadnji večerji Mu je na persih slonel — in še iz Njegovih umirajočih ust je slišal tolažilno besedo za slovo! — Tako močno pri sercu je bila božjemu Zveličarju mladina; bila mu je naj ljubši del njegove čede, naj nežniša sadika v nje¬ govem vinogradu, in zato Ga tako lepo imenujemo »Prijatelja otrok“. Pa glejte, vse to je premila Mati Božja z lastnimi očmi gledala in občudovala 33 let. Od Jezusa se je naučila, kakošen biser in kolika dragocenost je otrok, je mlada dušica! In ker je njeno serce Jezusovemu tako podobno v vseh reččh, menite, da mu ne bo euako tudi 3 v ljubezni do otrok? In če je Jezus že umirajoč rekel: »Mati, glej tvoj sin!“ ali menite, da ne bode Marija uajpred sprejemala onih za svoje otroke in najpred od- Perala svojega maternega serca onim, ktere je njen Sin tako silno ljubil in varoval ? Zato, ker je Marija Jezusova Mati, je tudi mati vsili otrok in za nje ima svojo pervo ljubezen, pervo skerb. Kakor je Jezus klical: „Pustite male k menr‘, tako tudi Marija kliče po besedah sv. Cerkve: „Kdor je majhen, naj pride k meni!“ 2. Marija ve, da je mladosti čas naj dražji čas, da je bogoljubnost in nedolžnost mladih let neprecen¬ ljive vrednosti. Kaj ne? saj imamo že mi navadni ljudje neko Posebno spoštovanje in ljubezen do prav dobrega, ne¬ dolžnega človeka. Nič se nam ne zdi tako lepo, tako ljubeznjivo in tolike cene. „ Karkoli se tehta, govori s v. Duh, ni toliko vredno, kakor čista duša.“ In če že m i grešni ljudje tako sodimo, kaj še le oni, ki so sami med svetniki? O, vsi veliki in imenitni učeniki sv. ka- toliške^cerkve (n. pr. sv. Vincencij Pavijan, Frančišek Ksaverij, Gregorij, Avguštin, Vincencij Fererij, Karol Boromej, Frančišek Šaleški, Alfonz Ligvorij in brez števila družili), ki so čas in učenost v čast Božjo obra¬ čali v vinogradu Gospodovem, vsi so imeli radi z mla¬ dino opraviti. In zakaj pač? Ravno zato, ker imajo otroci še nedolžno, čisto, priprosto, dobro serce. Pri takem poduku, med malimi, so spoznali, zakaj je Jezus otroke tako zelo ljubil, jih objemal in blagoslavljal. Pa pomislite zdaj ; Marija, blažena Mati Božja, ve in zna tisočkrat bolje čislati nedolžnost in čistost, kakor naj veči svetniki. _ Marija le predobro ve, da vsak, kteri se v mladosti ne izgubi med posvetnjake, temveč zvesto in stanovitno služi Bogu — prinese kar ima najboljšega, naj lepše cvetje svojega življenja, Bogu v dar, ki je v Njegovih očeh ves čist in neomadežan, ves ljubeznjiv in prijeten. Mariji je pri tem nekako tako, kakor vrtnarju. Vertnarja veselijo sicer vse cve¬ tlice, vse drevje in sadje po vertu, ki ga oskerbljuje; toda naj bolj je vesel pervih cvetlic, ktere koj po od¬ hodu merzle 'zime cveto, naj bolj všeč mu je pervo 1* 4 sadje, ktero v zgodnjem poletji dozoreva. Tako Marija sicer ljubi vse kristjane, ki so dobre volje in jih spre¬ jema za svoje otroke; pa naj veče veselje ji' vendar delajo še nedolžni otroci, verli mladenči in bogoljubne device. Ti so tako rekoč perve cvetke, pervo sadje na cerkvenem vertu; to so posebni prijatelji, to so iz¬ voljeni ljubljenci Marijini. Sv. pismo nam pripoveduje prav ginljiv izgled, kako veliko ljubezen more imeti mati do svojega otroka. Beremo namreč, da je moral bogoljubni mladi Tobija za delj časa zapustiti dom svojih pobožnih staršev. Ker se je predolgo na tujem mudil ter ni mogel o pra¬ vem času domu priti, je bila njegova mati zelo zelo žalostna. V svoji veliki žalosti je hodila vsak dan na polje in se je hrepeneče ozirala proti tistemu kraju, od kodar je imel priti preljubi njen sin. Hitela je celo na verh gore, kjer se je daleč na okrog videlo, da bi tako tem prej in lože zagledala svojega sina, ko pride. Slednjič ga zagleda in njeno jasno materno oko koj v daljavi spozna svoje predrago dete, vsa v veselji teče možu povedat: „Tvoj sin pride 1“ — Kakor se je oko te dobre matere brez miru in prestanka oziralo po po¬ božnem otroku; tako tudi vedno čuje tam gori-le v nebesih neko oko nad otroci Božjimi, nad mladino: in to je materno oko Marije Device! O gotovo na ljubo mladino zlasti obrača deviška Mati Božja svoje oko; za njo je naj bolj v skerbeh; nje ne more pozabiti, ne more zapustiti; njo želi pred vsem rešiti, da bi mogla enkrat pred tronom nebeškega Očeta ob sraerti sle¬ hernega veselo 'sporočiti: „Glej, tvoj otrok pride!“ Marija le predobro ve, kako nezmerno važen je mla¬ dosti zlati čas, kako neizrekljivo veliko je ležeče na njem. Marija le predobro ve, da, kadar je mladost pridob¬ ljena, je vse življenje pridobljeno, je duša rešena, je nebo zagotovljeno; če je pa mladost zgubljena, tedaj je vse življenje omamljeno in okuženo, duša je v naj- veči nevarnosti, nebo žaluje, pekel se veseli. Marija tudi ve, kako lepa, neprecenljivo lepa je duša, dokler se leskeče v sveti nedolžnosti v neomadežani čistosti! Oh, njeno čisto materno oko ne more gledati, kadar bela nebeška lilija nedolžnosti glavico pobeša, vene — zgine! 5 3. In ravno zato slednjič Marija tako zelo skerbi za mladino, ker ve, v koliko strašnih nevarnostih je, zapraviti ta Njej naj ljubši zaklad. Naj hujši sovražnik neskušane mladine je hudobni duh. V svoji peklenski zvitosti in hudobiji je sklenil, zlasti mlade ljudi povsod zalezovati in očesa ne od- verniti od njih, dokler niso pridobljeni. In zakaj pač? Že zato, ker v svoji nevošljivosti ne more terpeti, da bi bil kdo v rajski nedolžnosti srečen in vesel, ker mora sam v strašnem ognji škripati in tuliti. Razun tega si pa tudi hudobni duh misli: „Ako si enkrat pri človeku mladost pridobim, mi skor gotovo ne uide nje¬ gova duša.“ In ta njegova misel nikakor ni prazna. Ko je mlad človek zapeljan ter pridobljen za greh ali celo za strastno navado, o potem se ne bo z lepa po- vernil strah Božji in bogoljubnosti nebeški mir v nje¬ govo razstergano serce; pravo poboljšanje je potem silno težko in se le redkokrat popolnoma zveršf. Vse življenje je nekako ostrupljeno, in v mladosti privajeni greh se večkrat še v starosti ne popusti vsled besedi sv. pisma: „Mladeneč vajen svoje poti, tudi v starosti z nje ne stopi 1“ (Preg. 22, 6.) In domač pregovor je: Kar se Janezek nauči, to Janez zna. Kdor je v mla¬ dosti merzel za vero, čednost in pobožnost, bo v sta¬ rosti ostal tudi še merzel in leden. Vse se mu bo bolj mudilo, le služba božja, verske vaje in bogoljubnost mu bo na drugem, tretjem, desetem, na zadnjem mestu. Vse. to hudobni duh dobro ve in ne zamudi nobene priložnosti, kjer mu je količkaj mogoče mladostni ne¬ dolžnosti zanjke nastavljati. Uboga mladina, kdo te bode varoval zoper tako zvitega in mogočnega sovražnika? Marija ti je dosti močna pomočnica in varhinja. Ce imaš le kaj dobre volje, odkritoserčne ljubezni in časti do Marije v mla¬ dem svojem sercu, pa se ti ni treba bati hudobnega sovražnika. Žive stvari se tako ne boji kakor Marije, in tako rad ne beži! Ginljivo je, kar se bere o živ¬ ljenji častitega brata Frančiška iz reda Karmelitov. Ta sveto-priprosti brat je Marijo priserčno ljubil in detinsko častil. V svoji celici je imel prav lepo po¬ dobo Matere Božje, ktero je imel v posebni časti. Ob 6 enem je imel pa tudi še tablico, na kteri je bil narisan hudobni duh v gerdi, ostudni podobi. Kadar je šel ta brat iz celice po svojem opravilu, obesil je tablico pod podobo Matere Božje ter prav priprosto molil: ,,Ljuba Mati Božja! Straži mi tega sovražnika, da mi nikjer ne bo mogel škodovati!“ V tem je silno lep in koristen nauk za-te, ljuba mladina! Dokler si v varstvu Ma¬ rijinem, ti peklenski sovražnik ne more škodovati, kajti sv. Alan pravi: „Satan beži, pekel se trese, kadar kličem: Ave Marija!“ Drugi grozoviti sovražnik neskušene mladine, kteri pa prav za prav ni nič druzega, kakor le pomočnik, le hlapec hudobnega duha, je hudobni svet, t. j. spri- deni, brezvestni, grešni ljudje po svetu. Ta sovražnik je enako zvit in sleparsk, saj že sv. pismo pravi: „Otroci sveta so po svoje bolj prebrisani, kakor otroci luči!“ Svet zna prav mojstersko goljufati in loviti, pripravlja satanu kaj bogato žetev. Pa kako naj lože ? — Pri mladini, pri otrocih začne, ker dobro ve, da nezvedena mladina se da naj lože zapeljati, ravno zato, ker je še slabotna, pa vendar preveč živa, lahkomiš- Ijena in nestanovitna, in kei’ še ne pozna, strašnih ne¬ varnosti in sovražnikov, brezštevilnih mrež in zanjk njej povsod nastavljenih. In tu noče zviti svet opustiti vgodne priložnosti, marveč skuša že mlado serce popolnoma okužiti in spriditi; prizadeva si zadušiti, kar je dobrega v njem, strasti pa in hudo nagnjenje vzbuditi in tako nežno, mehko serce za hudo vneti in pridobiti. Zlasti se hudobni svet poslužuje treh pripomočkov: slabega izgleda, sladkega vabljenja in pikrega zasmeho¬ vanja. — O ljuba mladina! kako se mi smiliš, da bi kervave solze točil za te, ako premišljujem nevarnosti tvoje lepe nedolžne duše! Oh, v sredi med spridenimi ljudmi moraš živeti, in gledati slabe izglede krog in okrog; gledati kako se greh in nevera šopiri, nedolžnost, pobožnost in prava vera pa tolikrat zaničuje in zame¬ tuje v besedi in pisanji in djanji; gledati toliko preslep¬ ljenih, kteri brez vzvišenega čutila le za grešnim vese¬ ljem hitijo! To je huda skušnjava tudi za-te; večkrat ti že skor pride na misel, da moraš tudi ti tako delati, 7 kakor drugi, in že vzdigaš nogo — že hočeš prestopiti z ozke steze na široko cesto in pridružiti se brezštevilni druhali, ki se proti peklu dervi! — Poleg tega prihajajo nad-te še goljufive vabila in obljube, lepe besede in pri¬ lizovanja, premotljiva darila in vse, kar svet ima, da bi te prav gladko na led speljal, kakor govori sv. pismo: »Sladke besede ima sovražnik na svojih ustnicah, v svojem sercu pa misli, kako bi te v brezno pahnil!" — Še več ; če svčt s tem dvojnim orožjem ne doseže svo¬ jega namena, poskuša še en pripomoček, ki je večkrat naj nevarniši, namreč zaničljivo posmehovanje sumljive bistroumnosti. In tacih ljudi se nikjer ne manjka, kteri so sami spridenega serca, in zato čednost in nedolžnost zaničujejo in pobožne smešne delajo. Ali ni v toliki nevarnosti nobene pomoči? To so gotovo velike, grozovito velike nevarnosti za otroke. Kje hočejo iskati pomoči, pribežališča, dane poginejo? Kaj bi opraševali, kje? Saj je to že naravno, očitno, da v nevarnosti pribeži dober otrok k svoji ma¬ teri; in kolikor veča je nevarnost, toliko tesnejše seje oklepa, tem zaupniše k nji tiši. Tako naj bo tudi v dušnih potrebah! K Mariji pritecite vsi, kteri ste v dušni nevarnosti! Brez nevarnosti pa ni nobeden, zlasti v mla¬ dosti ne; toraj vsi, prav vsi, ki hočete ostati dobri — pribežite k Mariji! Ona vas more, Ona vas hoče va¬ rovati. Slavni dušni vodnik sv. Vincencij Fererij, ki je toliko duš za nebesa pridobil, je imel navado na prižnici in v spovednici zopet in zopet ponavljati: »Ljubi moji otroci! ljubite Marijo, če ne, ste zgubljeni; častite vsak dan Marijo, potlej boste ostali v čednosti in se zveli¬ čali." To sredstvo je spoznal ta mož po volji Božji za naj boljše, da se po njem obvaruje neskušena mladina pohujšanja in zapeljanja, in da si ohrani nedolžnost in priprostost serca. — Angeljsko Čisti mladeneč Janez Berhman iz Jezusove družbe, ki je v svojem 21. letu sveto umrl ter mladini zapustil prelep izgled, je bil posebno goreč častivec Marijin; imel je navado reči: »Tako dolgo se imam bati za svoje zveličanje, dokler nimam prave pobožnosti do Marije." Večkrat je s solz¬ nimi očmi rekel: »Marijo hočem ljubiti, Marijo hočem ljubiti!" To detinsko češčenje je bilo obilno poplačano: 8 ohranil je najdražji zaklad, ki gaje imel, svojo ne¬ dolžnost. Nekaj ur pred smertjo je rekel predstojništvu, da, kolikor se more pred Bogom spominjati, svoje vesti ni nikdar omadeževal z nobenim velikim grehom. „In za to veliko milost, je pristavil bogoljubni mladeneč, se za Bogom nimam nikomur druzemu zahvaliti, kakor svoji ljubi materi Mariji/ Tako je rekel in njegova lepa duša je šla k presv. Devici med angelje. Tako umirajo Marijini otroci, kteri se v otročji ne¬ dolžnosti greha skerbno varujejo in Marijo častijo. Ena¬ kih izgledov vam imam namen še veliko pokazati. 1. Sv. Lea&rt Kteri radi opravljate prelepo pobožnost sv. križe¬ vega pota, gotovo poznate že tega svetnika, vsaj po imenu. Vse življenje je namreč kaj rad premišljeval terpljenje Gospodovo; tudi druge je opominjal k takemu premiš¬ ljevanju in jih učil, kako naj spridoma molijo sv. križev pot/ V ta namen je zložil kratke, pa priserčne in lahko umljive premišljevanja in molitve za vsako postajo. Po njegovem neumornem trudu se je ta lepa, z mnogimi odpustki obdarjena pobožnost na daleč okrog jela širiti. Še zdaj se po molitvenih knjigah naj raji nahaja njegov križev pot; mnogi priprosti pa ga znajo na pamet vsega po versti, če tudi ne znajo čerkice brati. Podaljšek njegovega imena „Portomavriški“ je od rojstnega kraja. Rojen je bil v primorskem mestu Porto MUurizio (na zahodnji strani Genove') 1. 1676. Pri sv. kerstu je dobil ime Pavel Hijeronim; Lenart (Leonard) mu je samostansko ime. Njegovi starši so bili premož¬ nega meščanskega stanu, jako pobožni in bogaboječi. Mater je zgubil sv. Lenart, ko je bil še le dve leti star. Oče so bili posebno pobožni in so verlega sinka po materni smerti z vso očetovsko ljubeznijo odgojevali za nebesa. Še v poznejšem življenji se je večkrat Bogu s priserčno molitvijo zahvaljeval, da mu je bil dal tako dobrega očeta. Kadar jih je pred druzimi ljudmi kaj 9 v misel jemal, je navadno še pristavil: »Ko bi me ne bili oče tako dobro odredili, kdo ve, kaj bi bil že jaz!“ Zarad opravkov pa oče niso mogli zmiraj doma biti; priporočili so tedaj Pavlička njegovemu staremu očetu. Ta so bili častitljiv, zelo pobožen in zanesljiv starček. Tako jih je vbogal vse, kakor očeta, in zato so ga tudi zelo radi imeli. Lenart ni bil kakor drugi otroci, da bi mu bile le prazne otročje igrače mar. Rad je ostajal doma in si je narejal oltarčke; vabil je še druge tovariše, da so imeli ž njim procesijo, da so skupaj opravljali pobožne molitve in prepevali svete pesmi; včasih jim je tudi kaj pridigoval, da so ga poslušali. Male šole je opravil v svojem domačem mestu in sicer z veliko pridnostjo ; večkrat je bil ob koncu šol¬ skega leta očitno pohvaljen in obdarovan. Oče zavoljo mnogoverstnih opravkov niso mogli dolgo časa sami ostati, zato je dobil Lenart drugo mater — mačeho. Navadno se otroci take matere bojijo in le po ranjci pravi materi zdihujejo, nepremišljeni ljudje tudi radi zoper tako mater otroke šuntajo, kar pa je hud greh. Pri svetnikih je pa to drugače. Tudi mačeha je dobrega, vbogljivega dečka rada imela, kakor so ga imeli nekdaj prava mati; svetnik je sam povedal, da je deset let skerbela zanj in mu ves čas le ene ure ni ogrenila in skalila. Vsak človek ima kaj posebnega, kar ga naj bolj veseli, s čemur se naj raje peča. Tako tudi naš Lenart. Njegova posebnost je bilo priserčno češčfinje in detinska ljubezen do Matere Božje. Oltarji, ki si jih je narešal za pobožne igrače, so morali biti vselej ozališani s Ma¬ rijino podobo. Vsak večer je molil s svojimi sv. rožni venec. Večkrat je bos šel z drugimi otroci iz mesta do neke cerkve Matere Božje, da so tam molili. Neki dan je slišal, da je strašanski potres neko laško mesto v velik strah pripravil. Precej je šel k oni Marijini cerkvi, je pokleknil pred podobo nebeške Kraljice in je dolgo dolgo priserčno molil, naj bi obvarovala domače mesto tolike nesreče. Tudi v druge cerkve je hodil s svojimi tovariši. In o takem romanji jim je tako detinsko lepo opisoval 10 ljubezen Marijino, da so mnogi izmed njegovih verstni- kov ravno od njega se navzeli posebnega in preserčnega češčenja do Matere Božje. S tem jih je v mnogih pri¬ likah greha obvaroval in Marijino varstvo se je gosto- krat očitno pokazalo. Nekega dne gre s tovariši iz cerkve proti domu. Bil je takrat 10 let star. Grede ob morskem bregu vi¬ dijo ravno došlo barko. Prihod barke mlade vesele dečke vsikdar veseli; tudi naši blagi romarčki nekoliko po- stoje, kar pride hudoben človek sem od barke, začne se jim dobrikati in jim ponuja vabljivih darilic. Pri- prosti otroci hinavca ne poznajo in se začno prav po domače prijazno z njim pogovarjati. Hudobnež začne hudobne pohujšljive besede govoriti. Lenart to sliši in čuti hudoben namen spridenega človeka, kar berž po¬ miga drugim; urno zbežijo in tako jaderno teko, koli¬ kor jih morejo noge nositi. Zapeljivca to razkači; ves divji potegne svoj meč in hiti za otroci. Pa nobenega ne more dohiteti. Srečno se rešijo in vsi zasopljeni pri¬ sopihajo do mesta. Pervo, kar je potem Lenart storil, je bilo to. da je šel v cerkev se zahvalit za milostno rešenje iz tolike nevarnosti; potlej se je sezul in je šel bos do Marijine cerkve; tudi tam se je Materi Božji zahvalil; kajti Njeni priprošnji je pripisoval prejeto milost. Odsihdob je še priserčniše častil in ljubil Marijo. Kolikorkrat je slišal uro biti, je odmolil češčenamarijo. Za Marijine praznike seje po več dni pobožno priprav¬ ljal. Imel je podobico presvete Device, ktero je zmiraj seboj nosil. Kadar se je pri mizi sede učil, jo je pred se postavil, jo poljubil in prav priprosto je prosil „svojo ljubo Mater", naj mu pomaga pri učenji, saj hoče njen služabnik biti. Za toliko ljubezen in čast gaje Marija tudi mnogo- verstno poplačevala. Sam je v poznejših letih pripove¬ doval; „ Kadar premišljujem vse milosti, ktere sem že prejel od naj svetejše Device, se sam sebi zdim, kakor bi bil velika romarska cerkev. V taki cerkvi je razobe- šeno po vsih stenah polno tablic ; na njih stoji v podo¬ bah ali pa z besedo povedano, v čem je Marija uslišala gorke prošnje romarjev; potlej je rečeno: „po milosti 11 Marijini". Ravno tak se jaz zdim sam sebi kar ves po¬ pisan z besedami: „po Marijini milosti". Moje zdravje na duhu in na sercu, moje mašništvo, moja meniška obleka, vse vse imam „po Marijini milosti"! Berite, o le berite! popisan sem, ves ves popisan, na duši in na telesu, zunaj in znotraj: »po Marijini milosti". Na tem-le sercu je zapisano: »po Marijini milosti"; na tem-le mo¬ jem jeziku najdete zapisano: »po Marijini milosti". Bodi zatoraj tudi brez konca in kraja češčena moja premi- lostljiva dobrotnica; na veke bom prepeval usmiljenje Marijino, in če se rešim, rešen bom le „po milosti svoje veličastne Kraljice Marije". Ko je bil Lenart nekako 12 let star, je njegov stric, ki je bival v Rimu, slišal, kako je njegov stričnik bogoljubnega življenja, pa kako bistre glave. Pokliče ga tedaj k sebi in skerbi, da v Rimu izdela niže in više šole. Lenart je na moč lepo napredoval v učenostih in v čednostih. 21 let star stopi v frančiškanski red. Po¬ stane izversten pridigar in dela čudovito veliko za zve¬ ličanje duš. Umeri je v visoki starosti, 751etni starček, in sv. oče Pij IX. so ga 1. 1867. prišteli svetnikom. Pregovor uči, da ni vse zlato, kar se sveti. To je res, a ravno tako je tudi res, da kar je pravo zlato, se zmiraj sveti, kjerkoli ga zagledaš. Blišči se v cerkvi na sv. posodici, v kteri biva Kralj vsih kraljev, sveti se na svitlih kronah cesarskih in na raznih lepo- tijah bogatih velikašev: ali ravno tako svitlobo ima zlato, če se kje v priprosti hiši nahaja, celo v prahu in blatu se zaleskeče. Taki, kakor pravo zlato, se mi zdijo vsi v resnici bogoljubni otroci. Neprecenljivo drag kinč so v pre¬ možnih hišah, kakor v revnih kočah. Premožni starši so lahko hvaležni Bogu za vse, kar imajo; a nad vse veliko veselje jim je, ako imajo blage otroke, kterim se bere cveteče zdravje na rudečih licih in v bistrih 12 očeh rajski mir nedolžne dušice ter v vsem obnašanji neka ljubeznjivost, ki jo more dati le prava bogoljub- nost. Ali poglej tudi v revni kmetiški hiši in uborni koči pridnega otroka, ko je n. pr. ravno iz slamnate posteljice izpod zakerpane odeje izlezel, se v hladni studenčnici umil, in potem pokleknil v koteč, ki ga imenuje »svoj" koteč, da s sklenjenimi rokami prav pobožno opravi zjutranjo molitev itd.; sodba tvoja ne bo drugačna, rekel boš: „tudi to je zlato!" Enak dragocen zaklad priproste bogoljubnosti kmetiških otrok je bila pobožna Armela. Med šestero otroci je bila najstarejša, pa tudi naj bolj ubogljiva. Zato so jo starši zelo ljubili, posebno mati. Vse so se prizadjali, da bi jo lepo odredili. Že na maternem na¬ ročji se je naučila Boga ljubiti in častiti. Čeravno so bili sami le priprosta kmetica, znali so ji vendar tako lepo pripovedovati mogočnost in dobrotljivost ljubega Boga, da je bila Armelica že v nežni mladosti vsa goreča za svete reči. Povem naj le en sam tak po¬ govor. Neki večer reko mati Armeli: »Kaj ne, hčerka moja, da me imaš rada?" Armela: »Zelo rada, prav iz serca rada/ 4 Mati: »Zakaj me imaš tako zelo rada?" Armela: »Ker ste moja mama in me tudi vi radi imate." Mati: »Na čem spoznaš, da te imam rada?" Armela: »Na tem, da tako zelo skerbite za-me. Vi me oblačite in mi dajate kruha ter vsega, kar pre¬ morete. Molite z menoj' in varujete, da se ne pohujšanj. Vsak dan mi storite toliko dobrega, in nihče na svetu ne skerbi tako za-me, kakor vi in oče." Mati: „Ti tedaj zato ljubiš naju, ker ti storiva toliko dobrega ?“ Armela: „Zato že, pa tudi zato, ker ste sami tako dobri; ljubila vas bom, če mi tudi ne boste mogli več dajati jedi in obleke.“ Mati: „Bog ti blagoslovi tvojo voljo! Pa dete moje, od kod to, da te z očetom tako zelo ljubiva, da se nikdar ne naveličava ti dobrot deliti, čeravno nama ne moreš ničesar poverniti ?“ 13 Armela: »Tega ne veni." Mati: »Ti bom jaz povedala. Glej to pride od ljubega Boga. Bog je nama v serce zapisal, da te mo¬ rava ljubiti, posebno dokler si sama ne moreš pomagati. Tako'je Bog zapovedal vsim staršem, naj ljubeznjivo skerbijo za svoje otroke. Le Bogu se imaš tudi ti za¬ hvaliti, do imava toliko ljubezen za te. Glej, On je skerbel, da si dobila take starše, ki so pripravljeni vse storiti za-te. On ima tedaj še veliko večo ljubezen, kakor midva. 11 Armela: „0, kako dober je ljubi Bog!“ Mati: »Res je. In kaj si Mu dolžna zato, če te nezmerno bolj ljubi, kakor te moreva midva ?“ Armela: »Dolžna sem še bolj ga ljubiti, kakor očeta in mater." Mati: »Tako stori, dete moje, in kar precej moli za menoj to-le molitvico: Ljubi Bog! Tebi se imam zahvaliti za naj ljubše, kar imam na zemlji, za svoje dobre starše. Ti si jim v serce dal toliko ljubezen do mene. Zahvalim se ti iz celega serca zato in obljubim, da te hočem za toliko ljubezen tudi jaz ljubiti." Armela: »Kaj ne, sosedov otrok je pač zelo ne¬ srečen, ker nima več mater." Mati: »Tako nesrečna bi lahko bila tudi ti, ali znabiti utegneš kmali biti; jaz bi ti bila že zdavno lahko umerla, in mogoče, da me v malo tednih ne bo več.“ Armela: „0 ljuba mati, kdo bi pa potlej za-me skerbel?" Mati: »Bog bo za-te potlej skerbel, kakor je že pred skerbel pred tvojim rojstvom, da ti je dal dobre starše. On ti bo lahko nadomestoval mene in očeta, kadar naju več ne bo. Njegova ljubezen preseže vsako človeško ljubezen v neskončni meri; Om ne umerje, • tudi ne more ubožati. Zato si dolžna, ljuba hčerka, bolj Ga ljubiti, kakor vse ljudi, bolj kakor vse stvari na svetu. Ali boš ?“ Armela: »Bom, ljuba mama; Boga hočem ljubiti čez vse; kajti tudi On ljubi mene ubozega otroka brez mere in konca. 11 Po tacih in enacih pogovorih skerbne pobožne matere se je naučila ubogljiva Armelica Boga ljubiti, 14 pogostoma nanj misliti, in veliko moliti. Že celo zgo¬ daj je bila nekako zamišljena in rada v samoti. Zato jo je zelo veselilo, da sojo mati odločili za pastaričico, ko je bila še prav majhna deklica. O koliko je vendar to izvoljeno ljubeznjivo dete lepih pobožnih misli imelo, koliko priserčnih molitvic zmolilo, ko so se ovčice mirno okrog pasle po samotnih pašnikih! Armelica je stanovala daleč od vasi; vendar je od svojega sedmega leta hodila vsak dan k sv. maši in je pri sv. maši vselej molila z veliko pobožnostjo. Takrat, ko je že morala ovce pasti, je dajala svoj kruh družim pastaricam, da so še njeno čedo vračale in va¬ rovale med tem, ko je šla k sv. maši. Kakor o druzih svetih otrocih, se tudi o njej bere, da je večkrat šla na kak samoten kraj in je na skriv¬ nem molila ta čas, ko so se druge deklice kaj igrale. Nekega dne je šla spet na tak samoten kraj molit. Tu najde križec, na kterem je bil Zveličar. Z veseljem ga pobere, ga poljubuje in se tako resnobno zamisli v terpljenje Jezusovo, da se začne milo jokati. Kar na¬ enkrat pride nedolžnemu otroku brez lastnega zadol- ženja hudobna misel, naj križa nikar tako ne časti, marveč naj ga na tla verze pa pohodi. Zdi seji, da ji ga hoče nekdo iz rok iztergati, ona pa ga terdno in stanovitno deržf. Kdo drugi, kakor hudobni duh jo je nadlegoval, hudobni duh, ki kakor rujoveč lev divja okrog in zija, da bi požerl koga, če mogoče, naj rajše nedolžnega. Armela se je silno ustrašila te hudobne misli, ker je mislila, da je velik greh. Ni ga imela miru, dokler pri spovedi vsega ne pove. Ko pa mašnik zvedo, kako se je te misli ustrašila in kako zelo ji je bila zoperna, jo tolažijo in podučijo, da s to mislijo Boga ni čisto nič razžalila, ker ji je bila tolikanj zoperna. Še le to jo je utolažilo. Kakor za plačilo hrabro premagane skušnjave ji je od takrat dodelil Duh Božji prav posebno pobožnost do terpljenja in smerti Jezusa Kristusa. Do takrat še ni natanko poznala bolečin, ktere je Jezus za ljudi preterpel. Na onem križicu je videla vpervič, kako je bil Zveličar ranjen na rokah in nogah in na strani. Te petere rane je odsihdob v veliki časti imela in velikokrat molila pet očenašev 15 in pet češčenamarij ter še več družili molitev k časti peterih ran Gospodovih. Tako je rastla od dne do dne, od leta do leta v v pobožnosti in kerščanski popolnosti. Sama nam je nejctere reči razodela, ker ji je bilo zapovedano: „Ko se zjutraj prebudim (je med drugim povedala), veržem se v naročje Božje ljubezni, kakor otrok v očetove roke. S postelje vstanem, da Njemu služim, in svoje dela opravljam, da bi Njemu dopadla. Kadar imam čas moliti,’ pokleknem in kleče v Njegovi pričujočnosti go¬ vorim ž Njim, kakor bi Ga s telesnimi očmi pred se¬ boj videla.' Vsa se Mu darujem in prosim Ga, naj se zgodi nad menoj Njegova volja in nikar ne pripusti, da bi Ga čez dan le količkaj razžalila. Pri vsem po¬ četji je moj namen, le Jezusu dopasti. Naj imam še toliko in še tako težavnega opravila, vendar Jezusa ne zapustim. Storim, kakor kdo, ki ga v pogovoru z dobrim prijateljem drugih kteri obgovori. Prijatelju ne oberne herbta, tudi ne gre od njega strani, temuč nagne glavo, ter ga posluša in se berž zopet k svojemu lju¬ bemu prijatelju oberne, da ž njim naprej kremlja." Polagoma se je tako privadila pričujočnosti Božje, da so jo vse stvari in vsa še tako navadna opravila spominjale na Stvarnika in jo tako rekoč priganjale k molitvi. Videti je bilo, da so njene misli več v nebesih, kakor na zemlji. Naj povem nekaj izgledov, da boste videli, kako je delala, in kako bi morali tudi vi! Ko je zjutraj z malo iskrico velik ogenj zanetila, je rekla: »Oh, moj Bog! ko bi Ti ljudje sami ne branili, kako naglo bi Ti v njihovih sercih enak ogenj zanetil!" — Ge je videla zvestega psička, ki svojega gospoda ni¬ kakor noče zapustiti in se mu za drobček kruha zna stotero prilizovati, je zaklicala: »Ljubi Bog! tudi jaz hočem tako; tudi jaz Ti hočem biti zvesta in nikoli se ne umakniti od Tvoje strani, ker me vsak dan z novimi dobrotami obsipaš." Če je videla krotke in mirne jagnjiče, ki se dajo striči in klati, da še ust ne odprejo, je koj mislila na naj krotkeje Jagnje Božje, ki je bilo zaklano za naše grehe. Ko je gledala, kako se drevesca dajo šibiti in pripogibati in še veliko morje nikoli ne prestopi svojih bregov, je klicala: „0 moj Bog! zakaj 16 vendar še jaz nisem tako voljna in pripravljena, da bi se dala voditi od vsakega spodbudka in navdihovanja sv. Dulra; o dodeli, da tudi jaz nikdar ne prestopim mej Tvoje svete volje 1“ Zdelo se ji je, kakor bi imela vsaka stvar perst kazavec, ki ji kaže pot proti Očetovemu domu! Zato je večkrat rekla: „0 Božja ljubezen, kako znaš mojo nevednost nadomestovati! Jaz sem uboga dekla, kine znam ne brati ne pisati; pa v Tvojih stvareh mi kažeš tolike čerke, da mi je le treba pogledati in učim se, kako si ljubeznjiv!“ Nasledek toliko svetih misli in neprestane molitve je bil krasen šopek najlepših čednosti. Armela je bila nizkega, skor ubožnega stanu; pa zarad tega je bila zelo vesela in je večkrat hvalila Boga, da jo je postavil v tak stan. Posebno zato je rada tako imela, ker je spoznala, da taka, kakor je — kmetiška hči in dekla, se naj lože ponižnosti vadi, ker v takem stanu se človek naj lože uči le od Boga pričakovati pomoči, tedaj le vanj zaupati in Njegove milosti iskati! S ponižnostjo je sklepala Armela naj natančnišo pokorščino! Vsi so vedeli, kako rada hodi v cerkev; vendar je pred prosila za dovoljenje starše in pozneje gospodarja. Rajše je prišla domu prezgodaj, kakor pre¬ pozno, da je le službo Božjo opravila, ker je imela tudi pokorščino za dolžnost in se tudi v pobožnosti ni hotela ravnati po svoji volji, da le ni bilo kaj zoper voljo Božjo. Zato ni bila nobenkrat nejevoljna ali sitna, marveč vedno vesela. Starši njeni so sami rekli, da med šestero otroci jim edino Armela ni bila nikdar ne¬ pokorna. Brez mermranja je urno in veselo storila, kar¬ koli so ji zapovedali. Kadar je videla, da mati ali oče ali pa kak posel težko dela, jim je po svoji postrež- Ijivosti hitela pomagat ali je celo namesto njih sama delo prevzela. Pa ne le do živih je imela toliko ljubezen in usmi¬ ljenje, dobrotljivost njenega serca je segala še v večnost. Veliko usmiljenje je imela namreč tudi do vernih duš v vicah. Pomagala jim je, kolikor je mogla, z molitvijo in dobrimi deli, Če je morala poleti v vrečini ovce 17 pasti ali po zimi velik mraz terpeti, je vse tako terp- Ijenje zanje darovala. Ce je morala pometati, ali kaj druzega težkega delati, je delala v ravno tisti namen. Večkrat je stala na solnčni vročini, ali pa pri pekočem ognji in je terpela skeleče bolečine, da bi tako lajšala britkosti ubogih duš. Pri jedi je ohranila najboljše reči, večkrat celo kosilo, za miloščino ubogim, da bi zaslu- ženje tega dobrega dela ranjcim pomagalo. Druge krati si je pritergala vode, ko je bila žejna, ali pa ni hotela igrati, da je take majhne dari Bogu darovala za terpeče duše. Da bi se za tako kerščansko usmiljenje tudi še bolj vnemala, je večkrat rekla sama pri sebi: „Ko bi zagledala v velikem ognji koga izmed svojih znancev, ki bi se sam ne mogel rešiti, ali bi ne bilo grozovito neusmiljeno ga notri pustiti, da gori, ko ga je mogoče rešiti ? Tako moram tudi pomagati svojim bratom, kteri morajo toliko terpeti v vicah, pa si sami ne morejo pomagati. “ Še dveh reči moram omeniti; ni drugače. Kjer koli je kaka duša, ki Jezusa ljubi, gotovo ljubi tudi Njegovo Mater Marijo. Zato Ji je bila tudi Armela zelo vdana. Sama je pozneje pravila: ,,Ce sem na svoje grehe mislila, si nisim upala povzdigniti oči k Bogu. V takem strahu sem se obernila do presv. De¬ vice in sem si Jo izvolila za Mater in Priprošnjico. Gorke solze sem pretakala in priserčno Jo prosila, naj me svojemu Sinu pokaže, pa naj mi vse odvzame, kar bi utegnilo neprijetno biti očesu Njegovega svetega ve¬ ličastva. Rekla sem sama pri sebi: Da si pridobim le Materno prijaznost, bom kmali milostno sprejeta tudi Pm njenem Sinu. Po dnevi in po noči sem veliko mi¬ slila na Marijo; sem si prav živo pred oči stavila njena dela, posebno, kako je v Nazaretu ljubila svojega Sina, Mu kot svojemu Bogu čast skazovala, Ga na rokah no¬ sna ali na serce pritiskala. .Potem sem jo prosila enake ljubezni do Njenega Sina, pokorščine in samotnosti ter druzih čednosti, ktere je takrat Marija spelnovala, in Pvizadevala sem se jih za Njo posnemati. Tudi sem si delala misel, kakor da je hiša, v kteri stanujem, sv. hisma v Nazaretu in da smem Mariji in njenemu Sinu streči, Kadar sem tedaj pometala, imela kaj v kuhinji 2 18 opraviti, ko sem postiljala in pospravljala, sem si mi¬ slila, kakor bi pred seboj videla Marijo ravno tako delati in bi Jo hotela posnemati 41 . „V vsih skušnjavah in težavah sem zaupala vanjo ter k Njej pribežala, kakor otrok k svoji dobri materi. In nikdar me ni prezirala, marveč vsikdar mi je pri¬ hitela na pomoč. Obvarovala me je satanovih mrež, v ktere me je hotel vjeti. Ob kratkem, moja dobra mati je bila moja priprošnjica. Za Bogom se imam Njej za¬ hvaliti za vse, kar sem." Druga reč, ki je pri Armeli še posebej spomina vredna, je njeno nenavadno zaupanje do angelja varuha. Sv. vera namreč nas vse uči, da je Bog dal slehernemu zvestega tovariša, angelja varuha: pa ne vem, če ljudje še kake dobrote tako radi pozabijo, kakor tega prelju- beznjivega nebeškega prijatelja. Vsak človek, ko bi bil sicer še tako zapuščen, ima angelja Božjega na strani — in vendar koliko jih je nehvaležnikov, ki leto in dan še ne mislijo nanj! Pri Armelici pa je bila ta verska resnica tako živa, kakor bi bila svojega angelja s te¬ lesnimi očmi poleg sebe gledala. In iz take žive vere je prihajala naj priserčniša, prav otročja pobožnost do njega. Govorila je ž njim, kakor s svojim prijateljem in učenikom. Prosila ga je, naj jo uči, kako mora Boga ljubiti, kako Mu služiti. Kadar se ji je ponesrečila kaka napaka, se mu je kakor priprosto dete obtožila in ga v solzah prosila, naj ji vendar sprosi odpuščenja pri Bogu. Zelo se je bala v njegovi pričujočnosti kaj neprimer¬ nega storiti; že misel nanj jo je obvarovala vsake ne¬ popolnosti, da bi se mu le ne zamerila. Predno je šla zvečer spat, ga je prosila, naj po noči namesti nje čuje in Boga ljubi; zjutraj pa ga je spet prosila, naj jo va¬ ruje pred vsem,'kar bi utegnilo Boga žaliti. Kadar je šla v cerkev, mu je rekla, naj ž njo in v njenem imenu moli Jezusa Kristusa v naj svetejšem Zakramentu. Do druzih ljudi je bila tudi žeto tako prijazna in spoštljiva, ker si je mislila, kako je sv. v angelj varuh pri njih in kako prijateljsko jih varuje. Ce je koga po¬ zdravila, je imela pri tem misel, da pozdravlja tudi njegovega angelja. Kadar ji je bilo kaj naročeno, pa se je bala pozabiti, je angelju priporočila in je svetovala, 19 tudi drugim, naj enako delajo, če bi si kaj težko za¬ pomnili. Če je videla, da so drugi ljudje Boga žalili, je bila žalostna vede, da so žalostni tudi njihovi angelji in jih je goreča prosila, naj nesrečnežev nikar ne za¬ pustijo, marveč naj jih razsvetlijo, da bodo spoznali, kaj je to, Boga razžaliti. Sploh, kjerkoli je bližnji pomoči potreboval, je prosila njegovega sv. angelja varuha zanj. Še mnogokaj lepega bi imel povedati iz njenjega Poznejšega življenja, n. pr. kako jej je bilo pozneje po raznih službah mnogokrat zelo hudo, kako seje znala v Bogu tolažiti, kako je bila naj rajše v takih službah, kjer je bilo naj več poterpeti; naj raje je stregla takim ljudem, ki sojo naj več žalili; lahko bi se bila bogato omožila, pa raje je na tihem v ponižnosti priprosta dekla Bogu služila in tudi v irevščini, pa v veliki svetosti umerla 1. 1671, stara 65 let. Pa obljubil sem vam le bolj mlada leta popisovati; toraj se poslovim od preblage Armelice, čeravno težko. Tudi vi se nikar lahkomiseljno ne poslavljajte od nje, marveč delajte* naj krepkejše sklepe za prihodnost, da boste zvesto spolnovali svoje dolžnosti, naj vas Bog pokliče v kteri koli stan. . 3. St. BsildiM Kdor bi ljudi hotel soditi po obleki, bi se mnogo¬ krat zelo motil. Pod najlepšo obleko se namreč lahko skriva slabo in gerdo serce, pa tudi pod naj revnišo in priprostišo, obleko biva večkrat čista, blaga duša. Pred st o leti so videli v Rimu večkrat moža, ki je bil med mestnimi reveži skor naj bornejše oblečen; pa po svojem Pohlevnem, krotkem in poterpežljivem obnašanji je bil več vreden, kot sto in sto druzih, kteri so svilnato ob¬ leko n a -se devali in si jo z zlatimi zaponami pripenjali. Bjndje so ga sploh imenovali „svetega berača". Ta berač je bil si n bogatih staršev, kterim je kupčija precejšen dobiček donašala. Kako, da je sin premožnih staršev med zaničevanimi berači milošnje prosil? To je storila 2* 20 ljubezen, goreča ljubezen do Jezusa Kristusa, ki je bil tudi revščino izvolil za voljo nas, ko bi bil vendar lahko imel vse, vsega lahko vžival. Ne lenoba, marveč duh kerščanske ljubezni in zatajevanja ga je pripravil, da si je izvolil tako zoperni, tako zaničevani stan. Ta pobožni, zavoljo Boga prostovoljno ubožni berač je bil Benedikt Jožef Labre (beri: Labr), rojen 1. 1748 v Amettes-u (Ametu) na Francoskem in je že v otročjih letih tako lepo živel, da morate še vi zvedeti, kako. Benedikt je bil prejel od Boga izverstne dušne zmožnosti: bister um, dober spomin in (kar je še več vredno) posebno blago, voljno, za čednost in pobožnot, zelo vneto serce. Storili so tudi starši svojo dolžnost, in rastel je deček v toliki lepoti in blagosti, da je bil veselje angeljem in ljudem. Ko je bil pet let star, je silno želel, naučiti se branja in pisanja, zlasti zato, da bi se lože in bolj te¬ meljito učil kerščanskega nauka. Starši so mu z veseljem spolnili to željo*. Petletni Benedikt je bil tedaj že uče¬ nec — pa kakšen! Izgled vsim šolarjem! Sploh je dobrim otrokom lastno, da jih ni treba k učenju priganjati, temuč se sami priganjajo in se z veseljem učijo, zato, ker je tako volja Božja, ne pa da bi se še le bali sramote, zaničevanja ali kazni. Mali Benedikt je bil še preveč priden, tako, da so ga morali odvračati od učenja. Včasih ga je njegov učenik tudi v šali od bukev proč potegnil, pa precej se mu je iz rok izvil, tekel nazaj k mizi ter se prijazno izgovarjal: „Izpustite me vendar, sicer ne bom mogel nalog zgo- toviti.“ V šoli se je nekterikrat primerilo, da ga je kak razposajenec sunil ali udaril, ali pa mu učne reči raz¬ metal. Kakor je enako djanje gerdo in kazni vredno, tako moramo hvaliti prelepo vedenje Benediktovo do nagajivcev. Kak drug otrok bi bil tacemu nazaj vernil, in bi ga bil zatožil; on pa je ostal ves miren, se ni jezil iti ne tožil. Še zagovarjal je svoje součence, če so učitelj sami zapazili njihovo zlobno vedenje, rekoč, da niso nič hudega namerjali. Tolika poterpežljivost in tako voljna krotkost mu je kmali pridobila serca vsili součencev, celč učitelji so se čudili. 21 Če se je pri branji v začetku kdaj primerilo, da je kaj napak bral, je bil ostro pokregan, in rečeno mu je bilo: „Zaslužil si kazen; pojdi in moli rožni venec 1“ Blasi deček se kar nič ni ustavljal, besedice ni zinil; precej je šel v kot in je tako pobožno opravil naloženo pokoro, da so bili ginjeni vsi, kteri so ga videli. Enkrat pa ga je zadela še hujša poškušnja. Ostro je bil kregan zastran neke napake, ktere pa ni bil kriv; tedaj po nedolžnem kregan. Kako to boli, ve le tisti, kteri je že sam skusil kaj enacega. Benedikt od¬ govori naravnost pa mirno, da te napake ni nikdar storil; gospod učitelj pa mu nočejo verjeti, mu še pravijo, da je lažnik, da zasluži kazen, ktero mora koj prestati! Nedolžni učenček hipoma uboga ter ne misli več na to, da je nedolžen, marveč le na to, da je dolžnost ubogati. Brez mermranja, brez nejevolje se da kaznovati ter si misli: „Znabiti sem zaslužil tako kazen s kako drugo napako, ali pa Bog to pripusti, da se učim terpeti in ponižen biti/ 4 Benedikt je hodil navadno zadnji iz šole. Neki dan ga vprašajo, zakaj tako dela? „Počakati hočem, odgovori, da drugi odidejo, če tudi zadnji od tod grem, pridem vendar pred domu, kot drugi. 44 Gospodu uči¬ telju se čudno zdi, kako bi bilo to mogoče; zato na¬ lašč opazujejo in vidijo, da je Benedikt res bil pervi doma, čeravno mu je bilo dalje, kakor součencem. Kajti med potjo ni postajal, da bi se igral, marveč je lepo mirno hodil svojo pot. Ko se je to zgodilo, še ni bil prav sedem let star; tem veča čast zanj, ker take otročiče rada zanima in moti igrača in vsaka reč. To vam je bil tak učenec, da so njegov učitelj pred papeževo sodnijo očitno pričali, da med 2000 učenci, ktere so v teku več let podučevali, niso poznali nobe¬ nega dečka, da bi bil tako ubogljiv, tako dober, tako ljubeznjiv. O kako lepo bi bilo, ko bi mogli enkrat nokazati vsi otroci tako spričevalo pred sodnjim stolom Božjim! Tudi zunaj šole je bilo njegovo vedenje vse hvale vredno. Vedno je bil jasnega in veselega obraza, ves čas miren, tih in prijazen. Govoril ni veliko in ni ljubil nepotrebnega čenčanja; sploh je že zgodaj kazal nena- 22 vadno zrelega duha. Navadne otročarije ga niso kaj ve¬ selile. Njegovo angeljsko čisto serce se je balo in va¬ rovalo vsih naj manjših pregreškov, kteri že mladostno serce radi tako zelo kazijo: nevošljivosti, tatvine, nepo¬ korščine, hinavščine, laži vsakoršne naj manjše nespo¬ dobnosti itd. Zato so ga vsi ljudje, kteri so ga poznali, zelo radi imeli. Posli, sorodniki in sosedje, med kterimi je živel, so s prisego poterdili, da je bil vedno angeljske sramežljivosti in nedolžnosti, in da je kazal toliko mo¬ drost, kakoršna se še le v poznejših letih nahaja. Ne- kteri izmed njegovih tovarišev so mu bili nevošljivi, da je bil povsod tako priljubljen. Iskali so tedaj, kje bi zavohali kaj napačnega na njem, da bi njegovemu tako dobremu imenu škodovali. To je bilo zelo gerdo, in če- terti greh zoper sv. Duha. Toda kaj se zgodi? Ravno tisti, ki so s tako čudnim očesom pogledovali za njim, kakor nekdaj farizeji za Jezusom, so čedalje več lepega in ginljivega videli pri njem; ravno taki so ga jeli sled¬ njič naj bolj čislati in celo — posnemati. Če je imelo biti kaj napačnega, so si rekli: „Tako se ne sme, Benedikt ni tako delal. “ Če eden ali drugi izmed otrok ni vedel, kaj je treba moliti pred podobo Matere Božje, na po¬ kopališči, pri blagoslovu, pri povzdigovanji itd., so rekli: „Benedikta bomo vprašali 11 . In če kterikrat niso bili pridni in redni, pa so videli Benedikta priti, so si koj zaklicali: „Benedikt gre!“ precej je bil najlepši mir in radi so imeli, če je kaj časa pri njih ostal, ker je bil tako ljubeznjiv. Tako čednostno obnašanje mu ni bilo prirojeno; moral se je veliko truditi in si marsikaj zopernega na¬ ložiti, da ga je dosegel. Tako je n. pr. vedno ostro po¬ koril svoje telo; jedel je malo, sladkosnednost mu je bila zoperna; spal je najraje kar na golih tleh, na terdi klopi, ali če je moral v mehki postelji, si je robato po¬ leno pod se djal; za šumne igre se ni zmenil, naj veče veselje je vžival, kadar je bil sam v svoji sobi, da je pobožne knjige bral, pa na skrivnem prav iz serca molil. Če se je igral, igral se je vselej kaj pobožnega. Doma si je naredil nekakšno kapelico, v njej je postavil oltar, tam je pobožnosti opravljal in mlajši bratje so mu mo- 23 rali streči; imeli so tudi procesije i. dr., pa vse tako resno, kakor zares! Da bi si najlepšo čednost, sv. či¬ stost, v vsej lepoti ohranil, je kolikor moč varoval svoje počutke. Že takrat je razodeval želje, da bi naj raje v kaki samoti živel, kakor nekdaj puščavniki; pa starši so se prizadevali mu take misli odpravljati. Mati mu neki- krat reko: „Sin, tolikrat praviš, da bi hotel daleč od doma v kaki puščavi živeti, saj bi tam ne imel nika- koršne hrane." „Zelišča in korenine, odgovori Be ledikt, bi zadostovale, kakor so nekdaj puščavnikom.“ „Pa takrat so bili ljudje močnejši, kakor so zd;vj“, odvernejo mati. Benedikt: „Vsegamogočni Bog ni zdaj nič manj mogočen, in če je nekdaj puščavnike čudežno hranil, ali bi jih ne mogel tudi zdaj? O mati, prav resni volji je vse mogoče!" Ves čas, ko je doma pri starših bil, jih je vselej vbogal, urno, na pervi migljej. Zato so ga bolj ljubili, kakor vse svoje druge otroke. Le mislite si, kako bi tudi vas vaši starši še vse rajše imeli, kakor vas imajo zdaj, ko bi sleherni izmed vas prav vselej jih hitro vbogal ter jih nikdar tudi z naj manjšo nepokorščino ne razžalil! Če so mu dovolili, je šel vsak dan v cerkev in je pri maši stregel s toliko modrostjo in pobožnostjo, da so se nad njim izgledovali vsi, kteri so ga videli. Po¬ božno je deržal roke na persih sklenjene, glavo in oči pri miru, da se ni nikamor oziral. Cerkvene obrede si je prizadeval čedalje bolj spoznavati in umeti ter tudi s serčnimi čutili spremljati; kerščanski nauk je vselej zvesto poslušal. Tako je živel Benedikt doma pri starših do dva¬ najstega leta. Da bi se blagi sin še več naučil, ga pošljejo k njegovemu stricu, ki je bil za župnika v Erinu. Tam je ostal deček šest let. Ves čas je znal prav porabiti; nekaj si ga je odločil za učenje, nekaj za pobožna opra- v da; kajti tudi tukaj je nadaljeval svoje pobožno življenje ter je še čedalje bolj napredoval v kerščanskih čednostih. Zlasti je bila čedalje veča njegova vestnost in skerb, vsled ktere se je varoval vsakega tudi naj manjšega 24 razžaljenja Božjega. Kako skerben in natančen je bil v tej reči, boste lahko sprevideli iz nekoliko izgiedov. Stric so imeli na vertu lepe velike jagode. Nekega dne ukažejo Benediktu, naj jih gre nabirat. Tu pride 71etna deklica na vert za njim in ga prosi, naj ji da nekoliko jagod- Benedikt se prijazno izgovarja, rekoč, da brez stričevega dovoljenja ne sme nobene dati; le naj gre strica prosit. Deklica gre, pa kmali spet pride in pravi: „Nisem dobila dovoljenia; pa vendar mi jih kar daj, stric tega ne bodo zvedeli.' 1 — „Pa Bog vidi", odgovori Benedikt. — „Saj jih nočem veliko", pravi deklica. „le par mi jih daj; kaj bo ta malenkost?" — „Malenkost? Kaj praviš?" se oglasi' Benedikt, „ali more biti malenkost to, kar Boga žali? Pa tudi: z malimi rečmi začnemo in polagoma pridemo do velicih; danes je le par jagod, pa kmali se bodo jemale reči veče vred¬ nosti. Danes bi ukradla šivanko; drugi pot škarje; po¬ tem bi ti bilo mogoče že jemati drage reči. Obžaluj tako misel in le kmali se je spovej!“ S tim kratkim, prijaznim opominjevanjem še ni bil zadovoljen, marveč ko je pozneje videl deklico v cerkev k spovedi iti, jo je še enkrat opominjal na tisto reč. To opominje-vanje se ji je vtisnilo tako globoko v serce, da ga še v po¬ znejših letih ni mogla pozabiti, ko je bila že sprejeta v samostan za nuno. Kar je pa Benedikt drugim branil, tega se je sam z vso vestnostjo varoval. Nikoli se ni na stričevem vertu sadja dotaknil, če mu ni bilo posebej dovoljeno, tudi tacega ne, ki Je po tleh ležalo. Neki dai|je bil z nekterimi dečki na kmetih. Ti so bili na sosedovem jabelk nakradli. Menili so Bene¬ diktu se prikupiti in so mu jih ponujali. On pa jim brez straha prav resno pravi: „Ta jabelka so ukradena; ni dovoljeno jih *jesti: ne maram nobenega." Drugikrat mu je prinesel tovariš češenj, ki jih je bil vzel v hramu svojega očeta. Benedikt tako dolgo ni hotel nobene sprejeti dokler mu ni povedal, da jih je vzel z dovo¬ ljenjem očetovim. Zdaj jih je sicer sprejel, pa da bi se v zatajevanji vadil, jih je nabral na nit in na okno obesil. 25 Kakor je bil sam do sebe oster, tako je bil do druzih mil in postrežljiv. Nekikrat je zapazil otroka, ki je v šolo grede padel v blato. Precej je pritekel in ga vzdignil iz blata, čeravno seje s tim sam hudo uma¬ zal. Tudi čevelj je bil otroku obtičal v blatu, Benedikt ga pomaga iskati tako dolgo, da ga najdeta. Poslednjič pelje in spremi jokajoče dete še do šole. Pri drugi priložnosti se mu je smilila mala deklica, ki ni smela več v tisto šolo hoditi, kakor popred..Vpraša jo. zakaj ne. Dekletce se začne jokati in pravi: »Ma¬ čeha mi nočejo privoliti." Zdaj jo začne prijazno tola¬ žiti ter jo pelje pred vrata bližnje cerkve; tam ji ukaže poklekniti pa očenaš in češčenamarijo moliti. Ko prideta do besedi: »Zgodi se Tvoja volja," mu jih mora deklica trikrat ponoviti in ji pravi, da se mora v svojem terp- Ijenji v voljo Božjo zročiti. Potlej moli ž njo še za ranjco mater. Slednjič jo opominja, naj si želje zastran šole iz glave izbije in naj bo mirna; v tej reči mora mačeho ubogati. »Naš ljubi Bog ti bo povernil", pri¬ stavi, »jaz bom molil za te; ti pa stori, kar Bog od tebe hoče." Potlej ji še veli, kleče trikrat reči: »Hva¬ ljeno in češčeno bodi vsikdar presveto Rešnje Telo." Zdaj gre otrok potolažen domu in je nadalje poterpež- Ijiv in ubogljiv. Naj vidniše znamenje prave doveršene ljubezni je poterpežljivost, ki jo imamo z napakami, s hudobijami in strastmi druzih ljudi. Priložnosti za tako poterpljenje se pač nikomur ne manjka, tudi Benedikt jo je imel mnogokrat v hiši svojega strica. Eden izmed domačih poslov ga je žalil z zaničljivimi besedami in deli ter mu je bil heuljuden še takrat, ko je iz njegovih rok dobrote prejemal. Ali Benedikt se ni nikoli pritožil, ni¬ česar pravil stricu, temuč vse je tiho in krotko prenašal. Eden izmed njegovih tovarišev ga je enkrat zmerjal in ga imenoval hinavca. Benedikt je molčal. Pa služabnik je to stricu naznanil. Tovariš bi bil imel biti ostro ka¬ znovan ; toda Benedikt se je potegnil zanj, je razžaljivca izgovarjal ter dosegel, da mu je bila prizanesena kazen. Tako je vedel po Kristusovih besedah dobro storiti onim, kteri so ga preganjali. 26 Benedikt doseže 18. leto in stric mu umerjd; zdaj se spet nazaj domu verne. V hiši svojih staršev bi se mu bilo lahko prav dobro godilo; a spoznal je, da ga Bog kliče še k viši popolnosti in svetosti, sklenil je, kakor nekdaj sv. Aleš, Jezusa v revščini posnemati. Zapustil je svojo domovino, svoje starše in vse, na kar so posvetni ljudje tolikanj navezani; šel je na Laško, obiskoval naj imenitniše božje poti v Evropi, potem pa ostal v Rimu, neznan, mnogo zaničevan, v angeljski poterpežljivosti, nepopisljivi spokornosti do smerti 1.1783. Papež Pij IX so ga 20. maja 1860 med blažene pri¬ šteli.*) Če tudi vam ne prigovarjam, da bi tako zelo se pokorili in zatajevali, kakor ta služabnik Božji; vendar toliko pa sv. vera vsakemu kristjanu naklada, da naj se varuje vsega, kar je greh in kar v greh napeljuje, ko bi bilo še tako prijetno. In kdor hoče količkaj v čednosti rasti, si mora poleg tega tudi marsikaj odreči, kar samo na sebi ni prepovedano, da bo tem gotovejše se vselej obvaroval vsih prepovedanih reči. Kakor se v svetnih šolah začne nauk z abecednikom, tako je v šoli svetnikov temeljni nauk vse svetosti: ,,Premaguj samega sebe/ 1 . Čem bolj se množi premagovanje, tem bolj raste prava svetost, kajti: „nebeško Kraljestvo silo terpf!“ 4. St. Alta Med naj slavnišimi možmi in učeniki sv. katoliške Cerkve v preteklem, 18. stoletju, se sveti sv. Alfonz Li- gvorij. Rojen je bil 1. 1696 v Neapeljnu, v tistem toli- likrat imenovanem laškem mestu, o kterem trdijo pot¬ niki, da je zarad prekrasne lege naj lepše med vsemi * Takrat, ko sem prvikrat ta popis priobčil, še ni bil med svetnike prištet, zato se v I. izdaji še imenuje „blaženi“ ; a med tem so ga sv. oče, Leon XIII, slovesno svetnikom prišteli 8. de¬ cembra 1881. 27 mesti na svetu. Pri sv. kerstu je dobil, kakor je pri imenitnikih hišah navada, dvojno ime, Alfonz Marija. Tudi nam Slovencem je to ime že dobro znano. Sv. Alfonz namreč je bil dober pastir ne le tistim ov¬ čicam, kterim je bil škof, ne le za tisti čas, ko je živel; marveč po svojih učenih lahko umljivih in spodbudnih spisih je in bo koristil vesoljnemu katoliškemu svetu. Smem reči, da tudi v naši deželi je bil že marsikteri do solz ginjen, ko je pred tabernakeljnom molil na nje¬ govo knjigo, »Obiskovanje presv. Rešnjega Telesa“, ali ko je bral njegovo »Slavo Marije Device 11 , ali pa slišal peti priserčno mile pesmi njegove. Tolika svetost in pobožnost njegova pa se je za¬ čela že v detinskih letih, kar nam zopet priča, da mora prav zgodaj začeti, kdor hoče kaj prida doveršiti. Ko je bil še Alfonzek celo majhen, pride nekega dne Ligvorjeve obiskat pobožen pater iz reda Jezuso¬ vega; bil je to silno imeniten pridigar, po svoji nena¬ vadni svetosti znan po vsem mestu (zdaj sta že oba med svetnike prišteta). Pobožna mati, se ve, da si ne morejo kaj, da bi Ijnbeznjivega fantiča ne pokazali pre¬ blagemu duhovnu. Svetnik ga z velikim veseljem sprejme, ga blagoslovi, pogleda mater ter pravi v preroškem duhu: „Ta vaš sinek bo učakal visoke starosti, 90 let, nosil bo še škofovo palico, in bo veliko storil za Jezusa Kri¬ stusa. 11 Svetnikovo prerokovanje se je natanko spolnilo. Lahko si mislite, da je pri teh besedah bogoljubno materno serce prešinilo neko nad zemeljsko veselje, ne¬ beška radost. Le še bolj skerbijo zdaj zanj, še z večo vnemo ga napeljujejo k pobožnosti in svetosti. Alfonzek po svoji strani je bil podučljiv in vbogljiv, kakor si je le želeti moč. Dobra mati so imeli lepo navado, da so večkrat, če ne med dnevom, vsaj zvečer vse otroke krog sebe zbrali, jih v verskih resnicah podučevali, pred grehom svarili in za svete čednosti vnemali, zlasti pa učili Marijo priserčno ljubiti; z materjo so vbogljivi otroci opravljali jutranjo in večerno molitev ter še mnogo druzih pobožnosti. Naj veče veselje pa je pri tem delal materi Iju- beznjivi Alfonzek; kakor steber je nepremakljiv stal pri maternem podučevanji. Večkrat je slišal iz maternih 28 Ust: »Ljubi moj sinek! ti moraš vsak dan boljši biti; zato ti Bog; deli svoje gnade." Nato je blagosrčno od¬ govoril: »Tako pač tudi sam želim, ljuba mama! toda kako pa hočem ?“ Dobil je potem takle odgovor: a) Govori malo; b) nikdar ne bodi brez dela; c) med de¬ lom in v druščini misli pogostoma na Boga; grenkih očitanj je morala slišati. Pohlevno in tiho je ponižna deklica vse preslišala, kakor krotko jagnje. V popisu njenega življenja se to po besedi tako-le bere: »Primerilo se ji je mnogo krivic in zaničevanja. Nekteri so jo zmerjali z lenobo. Rekli so brezbožno, da 121 v cerkev pač more letati in roke sklepati, delati pa noče. Vendar vernivši se k bolnemu očetu, je prinašala živeža in nekaj denarja za zdravila. Očitanje kmetov je po¬ slušala z veliko mirnostjo in je čutila v sercu sladko veselje in tolažbo. Očetu ni pravila nič teh zopernosti, ki so jo zadevale, ni jih hotela žalostiti." Oče Lovrenec zopet ozdravijo. Zdaj pa nič več ne dovolijo otroku prositi. Kadar se more z delom kruh služiti, je beračenje grešna goljufija. Zdaj je bila Germana rešena pustih obrazov in hudih besedi onih terdoserčnih ljudi, ki neradi dajajo, rešena mnozega zaničevanja in poniževanja. Toda še vse hujše je prišlo. d) Huda mačeha. Kmali je prišel v Lovrenčevo hišo drugi velik križ, ki je bil zlasti silno težak za mlade rame bolehne sirote Germane. Zarad gospodinjstva so bili oče Lovrenec primorani še enkrat se oženiti. Germana, je dobila drugo mater — mačeho, ki prav nič ni bila podobna njeni ranjci pravi materi. Predno dalje pripovedujem, moram opomniti, da ime mačeha je sploh po krivici v tako slabem slovesu: mnoge rnačahe so silno dobre žene, prav poštene in verle matere, skerbne za dom in za vse otroke. Zelo krivično bi tedaj bilo vsim očitati in oponašati, če so bile kedaj ktere menj vestne in blage med njimi, kajti v nobenem stanu niso prav vsi dobri. Vendar ravno te mačehe, ki jo je dobila Germana, nikakor ne moremo dobrim prištevati. Bila je sicer terdna in zdrava, zelo delavna ženska, a bila je tako skopa, da še potrebne hrane ni privoščila bolehni de¬ klici. Bila je lakomna in čudna, samoglava in prepir¬ ljiva, brez prave pobožnosti. Kmali je nastalo v hiši narobe-gospodarstvo, tako, kakoršno je v tistih hišah, kjer kaka hudovoljna žena gospodari, mož pa bojazljivo uboga. O koliko je morala bolehna sirotica Germana pre- terpeti! Že precej perve dni, ko je mačeha prišla k hiši, ni imela za ubožico lepega očesa, nikar še dobrega ma- 122 ternega serca. Sovražiti in zaničevati je koj začela ubogo slabotno in hromotno deklico. Nikoli ji ni mogla deklica vstreči, nobena njenih besedi ji ni bila prav. Tepenje in zmerjanje — rekel bi — je bil njen vsakdanji kruh, ki gaje prejemala iz terdih rok hudoserčne nove matere. Hudo mater so pozneje jeli posnemati tudi njeni otroci in so tudi žalili ubogo Germana. Prav gerdo so se obnašali do nje; dajali so ji žaljive primke, spakovali seji, po krivem jo dolžili in tožili pri očetu in materi, žalili so jo kakor so vedeli in znali. Nikogar ni bilo več v hiši, ki bi bil Germano rad imel in branil — oh, še oče ne ! Dali so se preslepiti in pozabili so svoje obljube pri smertni postelji njene dobre matere, pozabili tudi njene velike ljubezni, s ktero jim je v bolezni miloščine prosila in tako ljubeznjivo stregla: raje so imeli druge zdrave in terdne otroke; bolnica Germana je bila povsod zadnja. Kakor jagnje je bila v sredi med volkovi in še očetova roka je ni branila vselej. Njena edina tolažba je bila pri Jezusu in Mariji, in pri ljubi materi v nebesih, ktere se je to- likrat spominjala. Mačeha je zapovedala, da mora Germana vsak dan, po zimi in po leti, goniti, ovce na pašo, zdaj po planot- nih, zdaj po brežrlih in gozdnih pašnikih. Pa tudi na paši ni smela biti slabotna deklica, brez dela, morala je še prediva seboj jemati in presti pri ovčicah. Opoldne ni smela domu prihajati, da bi z druzimi otroci južinala, marveč zjutraj je dobivala seboj kos kruha za celi dan. Kadar je zvečer ovčice domu prignala, je bila spet neprijazno sprejeta. V tistih južnih krajih namreč, kjer je živela Ger¬ mana, ni zima tako huda. Morala je tudi po zimi pašti ovce; saj tudi po naših krajih mnogokrat po zimi pa¬ sejo ovce in koze, kadar sneg odkopni po solnčnatih bregovih. Če so tedaj v mokrem in merzlem vremenu perstje oterpneli in so bile ovce bolj nagajive, ni mogla toliko napresti kakor po leti. In zmerjanja pa karanja ni bilo ne konca ne kraja: „Ti si leno in nemarno dekle, ki ne maraš nič delati itd.“ Večkrat je bila revica ceh) tepena. 123 Pa ta nečloveška žena je šla v svoji grozovitosti še dalje. Čeravno boleliavost Germanina ni bila nalez¬ ljiva in nevarna, ji je vendar prepovedala v hiši pre¬ nočevati. Rekla je, da bi utegnili otroci od nje bolezen dobiti, in pa da bi ne bilo dobro, če bi oni, tako veseli morali poleg sebe gledati tak žalosten strah. Uboga, zapuščena deklica je tedaj v ovčnjaku med ovcami spala — po leti in po zimi! Pri vsem tem je ostala Germana mirna in zado¬ voljna; njeno serce je vživalo tisti mir, ki ga svet ne more dati, pa tudi ne vzeti, kterega daja Jezus le svojim izvoljenim. Tudi zastran uborne obleke so jo drugi otroci za¬ ničevali. Pa še bolj so jo zasramovali in zasmehovali zarad njene nenavadne pobožnosti. Kader je namreč pobožna pastarica zjutraj zgodaj prignala svojo čedo na pašo, vzela je ven Matere Božje svetinjo, ki jo je bila dobila po ranjci materi, in obesila jo je na kako drevo ali pa na germ. Pokleknila je ter tam v samoti dolgo molila vsegapričujočega Boga, pri- serčno častila Marijo, na ktero jo je vedno spominjala svetinja, dragocena zapuščina nepozabljive matere. Ko je zjutraj v vaški cerkvi zvon prijazno klical in vabil pobožne k sv. maši, je Germana v zemljo za¬ sadila svojo pastirsko palico in ovčicam velela, naj se mirno okrog palice pasejo, dokler je ne bo nazaj. Potem je hitela v cerkev in je bila z veliko pobožnostjo pri naj svetejši daritvi. Po sv. maši pa je precej spet tekla k svojim ovčicam, ktere je vse skupaj našla na tistem kraji, kjer je bila pred palico v tla zasadila. — Veli- krat je po kmetih grešna nemarnost, ker se ne skerbi, da bi pastirji hodili k Božji službi ob nedeljah in praz¬ nikih, dasiravno bi se to zgoditi zamoglo. Pač je bila Germana krotka, dobra in nedolžna pastarica, kakor jagnjeta, ki jih je pasla; in vendar so jo malovredni ljudje zaničevali, beržkone marsikteri zato, ker jim je bila tolika gorečnost glasno očitanje njihove dušne mlačnosti in oterpnjenosti. Rekli so ji, da je hi¬ navka, da je postopavka, ki le zato hodi v cerkev, ker se dela boji itd. 124 Kje pa je hotela zapuščena sirota pribežališča in in tolažbe iskati, če ne pri milem Jezusu, ki iz taber- nakeljna vsem kliče: »Pridite k meni vsi, ki terpite in ste obteženi, jaz vam bora polajšal!" — Kako so vendar čudni tisti ljudje, ki Jezusove sladke ljubezni ne poznajo! Ali pa res ni bilo nobenega človeka na svetu, kteri bi bil znal po vrednosti ceniti dragi biser, ki je bil skrit pod zakerpano obleko zaničevane pastarice? boste vprašali. Kakor je bila tudi sploh zaničevana doma in dru¬ god ; nekdo je vendar le bil v vasi, ki je poznal in vedel ceniti to žlahtno serce. Blagi gospod župnik, pravi Kri¬ stusov namestnik, edini so poznali in razumeli to lepo dušo; le pri njih ni zastonj tolažbe iskala; pri svojem dušnem pastirju je uboga ovčarica prejemala obilno to¬ lažil, ne človeških, marveč nebeških. Z ljubeznjivo skerbjo in marljivostjo so jo pripravljali za pervo sv. obhajilo. Veliko usmiljenja in poterpljenja je bilo treba, ker je le takrat mogla k poduku priti, kadar ni pasla bilo je pa tudi veliko veselje za častitega duhovna vi¬ deti. kako goreče se pripravlja naj boljši otrok izmed vseh v njegovi duhovnih za pervo sv. obhajilo, kako željno pričakuje to naj ijubeznivše jagnje izmed njemu izročene čede tistega trenutka, ko ga pervikrat v presv. Zakramentu obišče Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta! Večkrat so bili sami do solz ginjeni, ko so pre¬ mišljevali njeno plamtečo pobožnost, njeno živo vero, njeno ^etinsko ponižnost, neslišano poterpežljivo-t in nedolžno spokornost, zraven pa še britko kesanje! Potem so ji dovolili vsako nedeljo pristopiti k mizi Gospodovi, ker jim je že tako skerbno pripravljanje za pervo- sv. obhajilo zadostno kazalo, kako , sveto je njeno mišljenje in vedenje. In to ji je bilo preobilno plačilo za vse, kar je morala hudega terpeti. Da je imela zdaj tudi zastran pogostega obhajila marsikako grenko preslišati, to se tako ve; pa vse za¬ ničevanje je bilo le v njeno korist. Kadar te zastran dobrih del zasmehujejo in zaničujejo, takrat so tvoja dela čisto zlato ali demant; dobra dela pa, ki jih brez 125 težav opravljaš, za ktera si še morebiti pohvaljen, se dajo primerjati le srebru. Zveličar sam pravi: »Blagor vam, če vas zavoljo mene zaničujejo, preganjajo in vse hudo lažnjivo zoper vas govore. Veselite se in veselja poskakujte, ker vaše plačilo bo obilno v nebesih 1“ e) Srečna pastarica. Kdor je kdaj bil ali je še zdaj za pastirja, mi bo rad priterdil, če rečem, da pastirski stan je velikrat težaven stan, da pastirska služba je pogosto dosti sitna služba. Vsako jutro na vse zgodaj vstajati; dan na dan ne med ljudmi, marveč med nepokojno živino v samoti živeti; v slabi, zakerpani obleki prenašati vročino in mraz, dež in nevihto; ves ljubi dan z utrujenimi nogami in velikrat s praznim želodcem stopinje pobirati za nagajivim blagom ; kakor pravi brambovec vedno s šibo v roki odganjati nikdar neugnanega sovražnika, da ne škoduje travnikom in polju; nazadnje pa, če ni vse prav, še kregan in zaničevan biti: to je huda, prehuda šola! Zato se ni čuditi, če mlad pastir komaj pričakuje tiste dobe, ko bo smel oddati svojo pastirsko službo mlajšemu bratu ali mlajši sestrici! Uboga Germana pa take spremembe ni učakala, marveč ostala je priprosta pastarica prav do svoje sladke smerti. Pa pobožnost, pravi sv. Pavel, je za vse dobra; zato je bogoljubna Germana vživala nezmerno veliko tolažbo in veselje tam, kjer čutijo drugi le otožno žalost in dolgočasno zopernost. Pobožen kristjan je namreč takrat naj bolj vesel, ko je sam, ko se more v tihi samoti prav priserčno pogovarjati z Bogom, z Marijo, z angelji in svetniki. Tako Germani na samotnem pašniku ni bilo nikdar dolgčas, ker je imelo njeno serce zmiraj pri sebi družbo, — naj lepšo, nebeško družbo. Široki pašniki, travniki, polja, in gozdi na okrog so seji zdeli kakor velikanski tempelj Božji. — Sv. Avguštin je nekdaj rekel: »Vse kar v naravi vidim, vse, vse mi kliče: »ljubi Bog!“ tako je tudi blago pastarico vsaka stvar spominjala Boga in njegove neskončne modrosti in ljubezni. 126 Vsaka cvetlica, germovje, sleherno drevo, leteči ptiček, jagnje na paši, bistra voda v potoku, urni oblak, žarko solnce, tisučerne zvezdice zvečer na nebu: vse to je vnemalo njeno dobro serce, da je neprenehoma hva¬ lila in molila dobrotljivega Boga in se veselila njegovih veličastnih del. Tako premišljevanje in občudovanje krasne narave in pobožno češčenje mogočnega Stvarnika jo je pa tudi obvarovalo mnogoverstnih nevarnosti, ki prežijo na ubogo dušo mladega nedolžnega pastirja. Kadar se namreč živinica lepo mirno pase, takrat pastirji lenobno postopajo, rekel bi, da takrat lenobo pasejo. Lenoba pa je začetek vseh hudobij. Marsiktero blago serce se o pastirovanji popači; včasih se ktero tako ostrupi, da se pozneje ne more z lepo ozdraviti. Tudi v Pibraku niso bili vsi pastirji dobri; nekteri so se tako slabo vedli, da so morali angelji varhi ža¬ lostni se od njih obračati. Dobra Germana tedaj ni bila brez skušnjav. Njeno zasluženje in zdaj nezmerno veliko plačilo v nebesih je to, da je skušnjave hrabro premagovala. Prišli so sicer sem ter tje malovredni otroci k njej, da bi se pogovarjali in igrali ž njo. A ko je slišala nektere napačne besede, med temi celo kletve, se ni hotela kar nič več pečati ž njimi. To, kaj pak, da jih je jezilo, jezilo tudi tisto, da je izvoljena deklica toliko molila, pa tako rada bila sama. Mnogokrat so prišli nalašč ji nagajat in jo zasmehovat. Pa v vojski večkrat tudi slabejši zmaga, ker mu Bog pomaga. Germana se namreč ni jezila, ni hudega povračevala s hudim; marveč tako krotko in modro je odgovarjala na žaljive besede, da so se mladi razža- Ijivci sramovali in so boljši odhajali, kakor pa so bili prišli. Pri njej se je vresničila Zveličarjeva beseda: »Blagor krotkim, ker zemljo bodo posedli.“ S krotkostjo in ljubeznijo je mnoge tako pobolj¬ šala, da so jo jeli spoštovati. Jeli so se otroci mnogo¬ številno zbirati okrog nje, pa ne zato, da bi jo zaniče¬ vali kakor pred; marveč, da so se od nje učili, da so molili ž njo. Take otroke pa je rada imela; teh se ni ogibala, 127 V eni reči so bili tisti Pribraški otroci, kakor se bere, srečniši niemo marsikterih naših, v tej namreč, da ob nedeljah jim ni bilo treba pasti, so imeli zapo¬ vedani počitek kakor odrasli verni! Celo huda mačeha je Germani dovolila nedeljski mir. Ta dan je bil za Germano dan nebeškega veselja, dan rajskega miru! O kako iz serca bi želel kaj tacega tudi našim, v dušnem obziru večkrat tako zelo zanemarjenim pastirjem in pastaricam 1 Kar si je Germana ob nedeljah in praznikih pri pridigi in kerščanskem nauku v sercu ohranila, to je med tednom razkladala drugim otrokom, ki si niso mogli tako zapomniti in tako razumeti, kar so slišali v cerkvi. Tako je postala naj žlahtniša dobrotnica, ker je s toliko vnemo opravljala dušna dela usmiljenja. Tako lepo je znala učiti in tako ginljivo pripo¬ vedovati, da so sploh otroci z velikim veseljem poslu¬ šali mlado učiteljico. Še čez zeliko let so stari ljudje s solznimi očmi pripovedovali, kako lepe so jim bile tiste ure! Ves drugi duh je prišel med otročji svet v oni vasi in v okolici. Glejte, koliko stori en sam istinito dober, bogoljuben otrok! Kakšno škodo pa napravi en sam hudoben brezbožen otrok za celo sosesko! Kdo bi mogel popisati? Mnogi otroci so začeli po večkrat hoditi k spovedi in k sv. obhajilu. Veliko staršev je pričalo, da so jim postali otroci, kar Germano poslušajo, mirniši in krot- kejši, vboglivši in pridniši. Tako so jeli celo odrasli ljudje ubogo pastarico spoštovati in ljubiti, čeravno so jo pred prezirali in celo zaničevali. O da bi bila v vsaki vasi taka Germana! še bolje ko bi jih bilo več! Germana ni hodila v nikakoršno šolo, ni znala brati ne pisati; in vendar je znala tako lepo in vspešno učiti! Od kod tolika modrost? — Z veliko vnemo in pazlji¬ vostjo je poslušala nauke duhovnov, jih potem pridno premišljevala in se skerbno prizadevala po njih živeti; njeno prizadevanje je obilno podpiral sv. Duh s sed¬ merimi darovi in tako so se pri njej spolnile Jezusove besede: ,,blagor jim, ki so pravice lačni in žejni, ker 128 nasiteni bodo!“ Njeno deviško serce je bilo napolnjeno, tako rekoč nasiteno, z nebeškimi mislimi in čutili, da za posvetne norčije in nečimernosti ni bilo prav nič prostora v njem. Toraj ni bilo druzega treba, kakor spregovorila je, •— in slišali se naj lepše nauke vsled pregovora: „Česar je polno serce, to tudi iz ust gre.“ O kako bi moralo sram biti mnogo naših šolarjev in šolaric, kteri toliko časa v šolo hodijo pa so vendar večkrat v verskih rečeh tako nevedni, v obnašanji pa tako divji 1 Germano so tedaj začeli spoštovati ni čislati vsi, kteri so jo poznali. Le mačeha je ostala do nje še merzla in terdoserčna. Sveta deklica je morala še zmiraj vsako noč počivati na merzlem pri ovcah v hlevu in mnogo zaničljivih besedi slišati. Molčala je, pa terpela z veseljem. Celo sosedje so bili nejevoljni in so godernjali. tako se jim je smilila. Germanino serce pa je bilo tako polno Božje ljubezni, da v njem ni bilo prostora za jezo, nejevoljo ali kaj enacega. Sv. Duh ji je dodelil poleg druzih darov tudi v obilni meri dar moči. f) Velika pred Bogom. Blizo vasi Pibraka je bil takrat zaraščen gozd. Posebne poti do njega ni bilo; med vasjo in gozdom je tekel velik, širok potok, ki je gostokrat tako naraste), da je voda čez bregove stopila. Mostu ni bilo čezenj, še bervi ue. Vendar je Germana naj rajše v ta gozd zaganjala svojo čedico, zato ker je bilo tam za drobnico obilno prav dobre paše, in pa zato, daje bila sama in se je lože z Bogom pogovarjala. Navadno je bila voda, ker je bil potok precej širok, bolj plitva in se je lahko prebredla; tudi ovce so lahko hodile žez njo. Drugi otroci niso gonili v tisti gozd na pašo; bali so se volkov; Tu se je nekaj prav posebno čudnega zgodilo. Bog je očitno pokazal, kako draga mu je Germana, kako velika je v njegovih očeh od ljudi zapuščena deklica. 129 Neko jutro je bila Germana že na vse zgodaj z ovcami v gozdu. Naenkrat vstane nevihta in tak naliv, da je voda kar v potokih tekla po bregovji. Zdaj zasliši zvon, ki jo kliče k sv. maši. Kakor je bila že dolgo časa vajena, hoče tudi to jutro v cer¬ kev hiteti. Berž zasadi pastirsko palico v zemljo, ovči¬ cam ukaže, naj le lepo skupaj ostanejo, dokler se ne verne, ter se urno in veselo spusti proti cerkvi. Pride do potoka. Močno je narastel po gorkih pritokih vsled silnega dežja. Koj sprevidi, da danes ne bo mogla pre¬ bresti. Kaj storiti? Nazaj noče, ker jo tako močno vleče v hišo Gospodovo k naj svetejši daritvi. Pri prosta, kakor golobček, si misli blaga deklica: „Ljubi Bog, ki.stori, da se voda sterdi in v led spre¬ meni, kadar je mraz, mi tudi zamore pomagati, da pridem čez vodo. Saj grem k sv. maši!“ V takem zaupanji naredi sv. križ in vsa serčna se spusti v derečo vodo. In glej — voda se ne vdira pod njenimi nogami, brez naj manjše škode pride poverhi vode na drugo stran tako lahkotno, kakor bi se bila voda mahoma spremenila v terda tla! Z veliko pobožnostjo in priserčno hvaležnostjo je bila pri sv. maši, potlej pa spet hiti po ravno tisti poti nazaj k svojim ovčicam, ki so se še vse skupaj mirno pasle, kakor jih je bila pustila. Enake čudeže beremo večkrat v življenji svetnikov. Ta čudež je Bog storil, da je poveličal ponižnost sv. Germane. O tem čudežu ni sama nikomur povedala ne besedice. V svoji detinski priprostosti si je mislila, da to ni nič tako posebnega: da ljubi Bog ji je namreč hotel le pomagati, da je k sv. maši šla. Pa čudež se je ponavljal in ni mogel zmiraj ostati skrit pred ljudmi. Neki dan je bila spet voda zelo narastla v gozdnem potoku. Kmetje, ki so bili šli v gozd derva sekat, so hoteli iti spet domu. Pa pridši do potoka, sprevidijo, da jim nikakor ni mogoče ga prebresti. Sklenejo tedaj po daljni poti čez hrib se verniti v vas. Pri tej priči zagledajo Germano. Kakor kako bitje z onega sveta pride do potoka, naredi križ in gre čez, kakor bi bila voda zamerznila, ter hiti proti cerkvi. Možje se ne morejo dovelj načuditi in stermd pripove- 130 dujejo po vasi, kaj so videli na lastne oči. Nekteri so jim verjeli na besedo, nekteri pa so jo hoteli sami opazovati. Kmali se jim je namerila lepa prilika. Neko jutro je bila spet Germana z ovčicami v gozdu; kar se ulije 'huda ploha in potok tako naraste, da je kakor široka reka. Možje opazovalci pridejo k dereči vodi, ko je imelo ravno k sv. maši zvoniti. Berž se poskrijejo za drevesa in po gostem ge.rmovji. Germana res kmali pride, se vstopi pred šumečo vodo, naredi znamnje sv. križa in gre čez vodo, ter se še zmoči ne. Zdaj ni mogel nihče več tajiti čudeža, ker so ga videle take priče. Od ust do ust je šla ta neslišana novica, ne le po domači vasi, marveč tudi po okolici. Zapuščena sirota jela je daleč na okrog sloveti, mnogi so jo imeli za svetnico in so jo zelo spoštovali. Neka nova dogodba je ljudi v tem še bolj po- terdila. Neki kmet gre po noči memo ovčnjaka, v kterem je Germana že dolgo dolgo prenočevala. Tu zasliši iz ovčnjaka neizrečeno prijetno petje, kakoršnega še ni nikoli slišal vse svoje žive dni. Ob enem zagleda med razpokami starega ovčnjaka presvitli blišč. Vstopi se bliže k steni, da bi notri pogledal, pa blešči se mn in ne more dalje gledati v blisčečo svitlobo, ki obdaja blagoserčno pastarico. Vidi jo klečati, roke ima proti nebesom povzdignjene. Groza in stermenje ga obide, trepetaje zapusti kraj čudežne prikazni. Tudi to se je hitro na okrog razvedelo. Se bolj so jo zdaj ljudje spoštovali in ljubili. Tisti, ki so jo pred zaničevali in grajali, jeli so jo hvaliti; in glasno so začeli očitati Lovrencu toliko slabost, da oče pustijo naj boljšega otroka tako prehudo terpeti. Mnogoverstno očitanje ni bilo zastonj. Vest se jim zbudi; živo se spomnijo tiste otročje ljubezni, s ktero jim je dobra hčerka stregla v hudi bolezni, in miloščine prosila; pomislijo tudi, kako je bila vsikdar poterpež- Ijiva in vbogljiva, da jih nikoli ni nič razžalila; mlajši .otroci pa tolikrat. „To mora biti drugače 11 , pravijo, in 131 mačehi prepovejo, da ne sme nikdar več nič žalega ji prizadjati. S priserčno ljubeznijo hočejo zdaj vse po¬ praviti, kar so pred zanemarjali. Prijazno ji velijo, naj zapusti hlev, kamor jo je bila mačeha spravila; naj hodi spet v hišo spat, kjer počivajo drugi otroci. Toda čujte — Germana noče sprejeti te prijazne ponudbe! Iz ljubezni do Jezusa, ki je nekdaj tudi v hlevu na terdi slami ležal, želj še v ovčnjaku ostati. Lepo prosi očeta, rekoč, da je že navajena, da ji ljube živalice ne storijo nič žalega, ker jo imajo rade itd., in ne neha prositi, dokler ji ne dovolijo. Menim, da še vas veseli to, da se je po tolikem terpljenji Germani jelo bolje v goditi. Vendar Germana se tega kar nič ni veselila. Žalostna je bila, da se ji je odjemalo prejšnje terpljenje; žalostna je bila, da so jo jeli po vsi vasi tako častiti, da so celo otroci za njo tekli, da bi ji roko poljubili; žalostna je bila, da so celo gospod župnik jo v cerkvi drugim za izgled priporočali. „Bog me nima nič več tako rad“, si je mislila, „ker mi pošilja čast mesto zaničevanja, pohvalo mesto gra¬ janja". O, Germana je bila velika pred Bogom! g) Še en čudež. Debel led se ne otaja hitro. Tudi merzlo sovražno serce se ne ogreje naglo. Vse je bilo že vneto za bogo- Ijubno pastarico Gennano, vse jo je ljubilo in zagovar¬ jalo. Le merzločutna mačeha je imela še pomislike —■ še sovraštvo. Iskala je, kako bi nedolžno German o počernila pri Lovrencu in drugih. Kmali se je ponudila priložnost. Že je bilo povedano, da je Germana vsako jutro dobivala za na pašo kos kruha seboj; to je bila že več let njena hrana za celi dan, prav po besedi „vsakdanji kruh“. če pa ni zvečer nič nazaj prinesla, bila je zmerjana, da je »požrešna®, »nikdar ne nasitena". Skopa žena je namreč mislila, da mora še lep kosec nazaj prinesti. Nazaj pa ni nosila, ne sicer zato, da bi bila sama vse pojedala, marveč iz nekega druzega vzroka, ki nam še posebno razodeva vso velikost njene dušne lepote. 9* 132 V vasi je bivala uboga bolna ženska, od vsili zapuščena, le od Boga ne in Germane. S to bolno ubožico je delila Germana svoj kruhek. Pa tako priserčno je bila dobra, da ni nekteri dan, n. pr. v petek, sama celo nič jedla, da bi bila le prav veliko kruha mogla prinesti zapuščeni ženski. Tako si je pastarica nakladala naj lepši post in dajala naj dražjo miloščino! Kajti lepše miloščine je ni od one, ki jo daja revež revežu. Pa tega terdoserčna mačeha ni moga umeti, zato se je zelo jezila, ko je zvedela, kaj dela s kruhom usmiljena Germana. „Kako bo to revše še druge podperalo?“ je vpila, „saj druzega nima kot svoj košček kruha. Gotovo krade." „Gotovo krade"; te misli si kar ne more več iz glave spraviti hudobnica; kajti čem hudobniši je kdo, tem hujše misli o druzih. Povsod voha in zalezuje, da bi mogla Germano tatvine obdolžiti; toda zastonj. Ko nekikrat Germane ni bilo v hlevu, je preiskala njeno torbico, v ktero je kruh za na pašo spravljala, in res najde huda mačeha štiri koščke v njej. Tri si je bila usmiljena pastarica že pred pritergala in prihra¬ nila za ubogo stradajočo vdovo. To je bilo dovelj, da je neblaga žena začela kri¬ čati in okrog sosedov pripovedovati, da bi tolikanj spo¬ štovano Germano za tatico razglasila in ob dobro ime pripravila. Pa to pot je ni tepla, je ni zmerjala. Imela je še vse hujši namen. Čakala je kakor zvita kača, da bi Germana s kruhom odšla. Ko je bila deklica ravno blizo hiš pred vasjo, tedaj zagrabi debel oklešček in teče za njo, da bi jo vpričo ljudi tepla — v sredi vasi. Ravno je šlo nekoliko ljudi po cesti. Videti toliko jezo in serditost, s ktero je proti preplašeni deklici namahovala, hočejo preganjano siroto braniti, ker jim je bila dobro znana dekletova nedolžnost in mačehina hudovoljnost. 133 „Kaj ?“ jame kričati, „ali to potepinko hočete bra¬ niti? Ali pa veste, da krade, hinavka? V ječi, tam je njen pravi prostor. Tatica je, to vam bom dokazala.“ Pri tej priči zagrabi Germanino torbico, jo hlastno odpre — pa kako ostermi! Kako se zavzamejo kmetje in zdaj vsa preplašena mačeha! V torbico so bili lepo redno zloženi cvetlični venci, nezrečeno prijetno je iz nje zadišalo! Take cvetlice ne rasto v tistem kraji. In takrat je bila celo zima in zelo mraz, da ni bilo nikjer le ene cvetke dobiti. Tako je Bog sam opravičil tiho terpinko. Huda žena je menila dobiti ukradeno jedilo v torbici, pa glej — prelepe cvetlide se ji iz nje nasmeh- Ijajo. Pač preljubeznjiv odgovor dobrega Pastirja iz nebes, in prekrasno opravičenje s čudežem. Tako dober je ljubi Bog! Tuje bila vojska tako rekoč med nebom in zemljo, in nebo je zmagalo. Pa konec te vojske je bil tak, da je tudi premagani sovražnik obhajal — veselo zmago! Tolika ljubezen Božja je prebila trdi led — raz¬ grela je merzlo serce zaslepljeni mačehi. Ta čudež jo je tako pretresel in pogrel, da je koj spoznala vso ger- dobijo svojega brezvestnega vedenja. Britko se začne jokati, vsa skesana poklekne in prosi Boga in tolikanj žaljenega otroka za odpuščanje. „0, zanaprej mora biti vse drugače", tako obeta s solzami v očeh. In še tisti dan zapove, da Germana nima več pasti ovac, da naj ta posel opravljajo njeni mlajši otroci. Germani odkaže pri mizi pervi prostor, in v sobi napravi mehko čedno posteljo. V hlevu ne sme več spati. Drugi otroci jo morajo spoštovati, celo vbogati jo. Mačeha gre k spovedi in opravi dolgo spoved od vsega življenja ter sprejema odsihdob po večkrat sv. zakramente. Pri Lovrenčevih seje zdaj vse spremenilo in na boljše obernilo. Spokorna gospodinja je rada okrog pripovedovala, da le po stanovitni molitvi dobre Germane se je tako vsa predrugačila. Tako spremenjenje mačehinega serca pač ni manjši čudež kakor oni, da se je Germanin kruh spremenil v duh teče cvetlice! 134 h) Kakoršno življenje, taka smeri. Germana je bila že 22 let stara takrat, ko se je njena mačeha spreobernila. Tedaj še le v 23. letu po tolikih bridkostih se je pokazalo cvetje zemeljske sreče. Pa za take duše, kakor je bila Germana, tukaj na svetu sreča ne cvete. . Germana kmali potem nevarno zboli ter boleha bolj in bolj. Močno se ji toži po gozdni samoti in po nočni tihoti v ovčnjaku, kjer je toliko let med ljublje¬ nimi ovčicami nemotena prav po željah svojega serca zbrano molila in na skrivnem se vsak dan z Bogom pogovarjala, kolikor koli je želela. Zato je nekterikrat prav priserčno prosila, naj bi smela, kakor nekdaj, gnati ovce past, in potlgj čez noč v ovčnjaku ostati. Če je dobila kterikrat dovoljenje, jo je to vidno poživilo in pozdravilo. Nekikrat ji starši na njeno priserčno prošnjo spet dovolijo v hlevu prenočiti. Tisto noč pa se ji angelj prikaže v veliki svitlobi in ji pravi: „ Germana, sestrica moja, čas tvoje poskušnje je pri kraji; v treh mescih pridem po-te, da te v nebesa popeljem." Na to spet zgine angelj. Od tiste noči so bile vse njene misli in želje v nebesih. Polna veselja in kopernenja je pričakovala zaželjene ure svoje ločitve, se bolj je bila molčeča in zamišljena in gostokrat je prosila dovoljenja, da bi smela v hlevu prenočiti. Čez dva mesca še huje zboli, vse moči jo jamejo zapuščati, čedalje bolj peša. Pa ves čas ostane izgled poterpežljivosti, vdanosti in krotkosti; nikakoršne pritožbe ni iz njenih ust. Čem bolj se množijo bolečine, tem bolj se raduje. Ko se ji zdi bolezen že zelo nevarna, želi sv. zakra¬ mentov za umirajoče. Kakor je bila vajena ves čas svo¬ jega življenja, je tudi zadnjikrat s serafsko pobožnostjo zavžila Jezusa Kristusa — popotnico v večno življenje; s posebnim zaupanjem je sprejela zakrament sv. po¬ slednjega olja. Prosila je očeta in mačeho za blagoslov, priserčno se jima zahvalila za vso ljubezen; ginljivo se je poslovila z vsimi domačimi, vsim je vse odpustila. 135 Potem je prosila, naj jo nesejo v ovčnjak — v tisti hlevček, v kterem je toliko presrečnih noči preži¬ vela, naj jo pustijo tam samo in nihče naj je ne moti. Gotovo je čutila— slutila smert; in kakor je ponižno živela, hotela je tudi ponižno umreti — v lilevcu! Drugo jutro pridejo oče Lovrenec v hlev. Germana leži na slami, roke ima sklenjene na persih; obljičje je prijazno, kakor bi sladko spala. Stopijo bliže, jo 'kličejo; pa zastonj — po noči jo je Gospod poklical k sebi. Bilo .je to 15. rožnika 1601; ravno tri mesce potem, ko se ji je bil angelj prikazal. Ravno tisto noč sta bila dva pobožna meniha iz Tuluza, grede z misijona, v gozdu zašla. Okoli pol noči gresta proti vasi, da bi si prenočišča poiskala. Kar za¬ gledata neko svitlobo, kakor svitlo cesto iz nebes proti zemlji. V sredi te svitle ceste vidita trumo devic v belih oblačilih, v taki svitlobi, da se jima blešči. Te nebeške podobe pele so prelepo pesem. Meniha zapazita, da se spustijo proti nekemu malemu, starikastemu poslopju. Na to vsa prikazen spet zgine, in je tema kakor pred. Ko jirideta v vas, zagledata zopet ono nebeško trumo. Še lepše se jima zdi, da pojejo zdaj device in med njimi vidita še eno novo tovaršico, ki je s cvetlicami ozališana. V sredi med seboj jo imajo. Kmali jima spet vse zgine. Zjutraj oprašujeta meniha, kdo je v vasi umeri? Hitro se je razširila novica, da je umerla sv. Germana. Iz razpadljivega ovčnjaka je bila prenesena v lepa ne¬ besa; — spala in umerla je v hlevcu, zbudila sejevnebesihlOj kako lepa, kako ginljiva taka smert! Starši in otroci, ki so zadnji čas jeli Germano tako priserčno ljubiti, se milo jokajo. Jokaje prenesejo sv. truplo v hišo, ga oblečejo v lepo prazno oblačilo in položijo na mertvaški oder. Od vsili strani hitijo ljudje skupaj. Vsi se čudijo in pravijo, kako je vendar lepa ranjca! Njeni sicer bledi lici ste zdaj lepo rudečkasti, njen obraz neizrek¬ ljivo ljubeznjiv, kakor bi bila zamaknjena. Več časa se v tistih krajih skor druzega ni gov o- rilo, kakor o čednostih ranjce in o čudežih, s kterimi je Bog že na zemlji poveličeval ljubljenega otroka. 136 i) Po smerti. Sploh se sme reči, da ljudje človeka po smerti milejše sodijo, kakor pred smertjo. Ljubezen in hvalež¬ nost, ki jo čutimo do svojih prijateljev in dobrotnikov, ter spoštovanje, ki ga imamo do časti vrednih oseb, se z vso močjo in ginljivo zavestjo pokaže še le takrat, ko se za zmiraj poslovijo in preselijo v brezkrajno večnost. Tako je bilo tudi v Pibraku. Koliko let se ni skor nihče zmenil za ubožno, bolehno pastarico; le proti zadnjemu so jo začeli posamezni čislati; a ko je pre¬ blaga devica zatisnila oči, tedaj se je vse zanimalo zanjo, od blizo in daleč. Prišel je dan pogreba. Bil je delavnik, a spreme¬ nili so ga Pibračanje v praznik. Nihče ni delal. Za pogrebom jih je bilo toliko, kakor bi naj imenitnišega gospoda k pogrebu nesli. Takrat je bila še navada, da so posebno odbrane osebe v cerkvi pokopali. Kdo bi bil bolj zaslužil na takem posvečenem kraji počivati, kakor Germanino deviško telo? Gospod župnik so to tudi koj sprevideli; zato so določili, da truplo sicer uborne pastarice, ki je ves čas poslušala božjo besedo s toliko ljubeznijo in pazljivostjo, pa s toliko koristjo, mora biti zakopano v cerkvi nasproti prižnice. Položili so jo v priprosto leseno rakev, okinčali so jo s prelepimi venci, ktere so ji bili otroci spletli iz belih in rudečih cvetlic. Na glavo soji djali še krasen venec iz nageljnov in žitnega klasja. Precej časa je bila ondotnim ljudem nepozabljiva. Zlasti so veliko o njej govorili otroci, ki jih je tolikrat podučevala; pred vsem pa so g. župnik veliko lepega iz njenega življenja gostokrat omenili v pridigah in ker- ščanskih naukih. Pozneje pa, ko so umerli dobri du¬ hovnik in se preselili mnogi njeni verstniki in verstnice v hladni grob, je čedalje bolj zginjal tudi njen spomin. Še le čez 43 let so se ljudje naenkrat spet začeli prav živahno razgovarjati o ranjci Germani. Tisto leto namreč so hoteli neko drugo imenitno osebo zakopati tje, kjer je ležala Germana. V ta namen 137 jame grobar razkopavati tlak, pa ko odbije in razkrije nekoliko plošč, zagleda človeško, popolnoma nestrohljeno truplo. Močno se prestraši pervi hip in glasno zavpije. Ljudje, ki so ga slišali, prihitijo gledat — in kaj vidijo ? Skor pri vrhu zemlje vidijo prelepo telo mlade device ki je še tako dobro ohranjeno, kakor bi ga bila ravno¬ kar duša zapustila. To se ve, da se je ta prečudna novica hitro po vasi razglasila in da so od vseh strani hiteli ljudje gledat. Dolgo časa so jo opazovali, hoteli natanko vi¬ deti. Pri kopanji jo je bil grobar nekoliko ranil na glavo, in rana je bila rudeča, živa; poskušajo telo vzdigniti, vse je še pregibljivo, kakor živo; celo nohti na rokah in nogah še niso odpadli, vsi udje so še s kožo pokriti, le jezik seje nekoliko usušil in ušesa; v roki najdejo majhiuo svečko in ob glavi venec duhtečih nageljnov in žitnih klasov; obleka je še cela in terdna, le da je v zemlji močno ob barvo; ena roka je nekoliko upognjena, in na vratu so videli še znamenje zaceljenih ran in oteklin. Precej so uganili, da to lepo truplo ni nikogar druzega, kakor ranjce dobre dekline Germane; kajti med pričujočimi so bili še nekteri, ki so jo v življenji poznali, ki so mertvo kropili in so bili pri njenem pogrebu. Zdaj so Germano častitljivo iz groba vzeli in v cer¬ kvi na oči tnem kraji položili, da jo je lahko vsakdo videl. Kmali jo je Bog zopet z novim čudežem poveličal. Neka imenitna gospa se je v svoji preveliki ob¬ čutljivosti pritožila, da ne more gledati mrtvega trupla tako blizo svoje klopi, in je zahtevala, naj se Germana kam drugam prenese, da. ji bo izpred oči, češ, da mer- lič je le merlič, če je bila tudi še tako sveta. Tako pretirana občutljivost nikakor ni mogla dopasti Bogu, ki je Germano sam s čudeži tolikanj poveličeval. Truplo ranjce so sicer prenesli v bolj samoten koteč, a zaslu¬ žena šiba je kmali udarila ono preobčutno gospo. Kmali potem nevarno zboli, grozovite bolečine čuti v persih; pa tudi njen mali otrok je za smert bolan. Naj imenitniše zdravnike pokličejo iz mesta, pa nihče ji ne more pomagati.. Bolečine prihajajo vedno hujše, strah čedalje veči. 138 Zdaj se spomni njen mož, kako se je bolnica za¬ ničljivo vedla zastran svete pastarice. Tudi ženi razo¬ dene svoje misli, da njen žalostni stan je beržkone kazen za tisto nesterpljivo prevzetnost. Pri tej priči se bogati bolnici oči odpro, spozna svojo krivico; vsa skesana poklekne in za odpuščenje prosi Boga in nje¬ govo služabnico Germano. Precej pervo noč potem se gospa nagloma prebudi in zagleda spalnico vso v svitlobi in pred seboj bli- ščečo podobo ranjce Germane, ki ji prijazno obljubi, da bode kmali ozdravela ona in tudi dete. Vsa vesela pokliče služabnico, da naj ji pogleda rane, in glej — vse so zaceljene! Da si prinesti še bolnega otročiča: — tudi ta je polnoma zdrav in vesel! Zjutraj zgodaj hiti v cerkev se zahvalit za toliko milost. Potem da narediti za Germanino truplo lepo rakev iz svinca. Le-to potem preneso in postavijo na spodoben kraj v žagredu. Vsled teh in še množili druzih čudežev so se za¬ čeli nabirati zanesljivi in spričani dokazi v ta namen, da bi se Germana očitno razglasila za svetnico. Že Gregorij XVI (|1846) so rekli o njej: „Germanino za¬ devo sem preiskal, v zdaj mi je znana in zdi se mi po¬ vsem čudovita. 1 ' Že ta papež so jo hoteli povzdigniti med zveličane, pa jih je srnert prehitela. Slednjič so jo po natančnem presojevanji slavni papež Pij IX z veliko slovesnostjo zveličanim prišteli 7. maja 1854. V Rimu je bila ta dan pred cerkvijo sv. Petra videti velika na platno malana podoba, na kteri je bila krasno naslikana Germana, zapustivši zemljo hiteč k nebeškemu Očetu, ki ga nad oblaki angelji obdajajo. Spodaj je naslikana Pibraška vas, kjer je nekdaj tekla njena zibelka, in kjer je zdaj njen grob; potem tisti pašniki, kjer je toliko let poleg ovčic tako zvesto Bogu služila, in pa leseni križec, kakor priča njenih priser- čnih molitev in pobožnih premišljevanj. Pod podobo je bilo z velikimi čerkami zapisano v latinskem jeziku: „Germano Kužen (Cousin), devico iz Tuluza (tam je bil namreč škofov sedež), slavno v čednostih in čudežih 139 počeščujejo papež Pij IX z manjšo nebeško častjo 7. maja 1854 po Kristusu. 11 Nad velikimi vrati te velikanske cerkve je bila druga slika, ki je z besedo in podobščino oznanjala čudežno „spremenjenje kruha v cvetlice." Od znotraj je bila cerkev veličastno ozališana; brez števila luč in lučic jo je razsvitljevalo. V sredi je bila postavljena velika slika, ki je kazala Germano v nebeški slavi. Od začetka svečanosti je bila ta po¬ doba zakrita, odkrila se je še le tedaj, ko je bilo pre¬ brano dotično pismo Pija IX. V tem prelepem pisanji se med drugim bere: „V krotkosti, poterpežljivosti in stanovitnosti v dobrem je dajala izglede, ki po svoje presegajo druge. — Ne mo¬ remo se dosti načuditi naredbam Božje previdnosti, ki je ravno za naš čas prihranila poveličanje te pasterice. Izgled te device naj v sercih mnozih na novo zaneti m uterdi že skor ugaslo vero ter naj prenovi in zboljša zadejžanje vernih." Okrog omenjene slike je gorelo v podobi krone in na verhu v podobi križa neštevilno lučic na 200 lustrih. Enako so se prizadevale še druge umetnije pove¬ ličevati blaženo Germano. Tako Rim časti svetnike! Čez en mesec potem so v čast zveličani .Germani v Tuluzu obhajali slovesno tridnevnico, vsak dan z dvema pridigama. Velika škofijska cerkev je bila od zgodnjega jutra do pozne noči skor zmiraj tesno napolnjena. Vsak večer je bila krasna razsvitljava. Vsi stanovi brez iz¬ jeme so se vdežili tega veselega preslavljevanja. Vse hiše so bile lepo ozališane. V celem velikem mestu ga skor ni bilo okna, da bi bilo brez lučice, Na zadnje so začeli zveličano' Germano slaviti v domačem kraji, kjer je živela in terpela. Tudi tukaj so obhajali tridnevnico, ki se je pričela 25. rožnika 1854. Od vsih strani so hiteli v gostih trumah romarji raznih stanov in različne starosti v priprosto vas Pi- brak. Pred vasjo so naredili veliko šotorov, ker v vasi ni bilo prostora. Vse je bilo veselo, vse seje radovala. Okrog cerkve, ki stoji na gričku, so bili narejeni oltarji, na kterih so se vse dopoldne sv. maše oprav- 140 Ijale in premnogih je bilo obhajanih. Osem tisoč hostij je bilo prvi dan posvečenih in še jih je zmanjkovalo. Tri sto duhovnov je bilo pervi dan za procesijo. Ta dan se je pervikrat obhajala presveta daritev v čast uboge pastarice v domači vasi; maševali so tu- luški nadškof sami v pričo nad 10.000 ljudi, Vsak dan je bila dvakrat pridiga. Tujcev so vse tri dni našteli do 75.000. Tudi po vseh cerkvah cele škofije so zveličano Germano slavili. Kmali pa je prišel čas, da se sme častiti po ve¬ soljnem katoliškem svetu. 29. rožnika 1867 seje v Rimu praznoval 18001etni spomin mučeniške smerti ss. Petra in Pavla s toliko slovesnostjo, da ostane z neizbrisljivimi čerkami zapi¬ san v zgodovini „večnega mesta“. Na ta slavni dan se je skazala med druzimi tudi zveličani Germani naj veča čast — prišteta je bila med svetnice. Pač je imela marsikaka v svilo in dragoceno giz- davo obleko oblečena ženska o takih sijajnih slovesno¬ stih ugodno priliko za resno —■ pretresljivo premišlje¬ vanje! Sv. Germana je bila rojena pod uborno streho priprostega kmeta. Živela je ves čas v tihi samoti, revna, bolehna, zaničevana, mnogokrat lačna. Svet se ni zmenil zanjo, in ona ne za svet. Poznala je na celem svetu le domači kraj. Učenosti, s kterimi se zdaj ženstvo tolikanj ukvarja, ni nobene znala, znala je le ovce pasti, star¬ šem streči, pa — kerščansko živeti. In ko se. preseli iz časnosti v večnost, se loči tako tiho, da je nihče ne sliši, nihče ne vidi, kakor list, ki ga lahni večerni veter odterga na samotnem drevesu! Zdaj pa tolika čast, tolika slava že na zemlji; kaj pa še le v nebesih! Mnogo čudežev je Bog storil po svoji zvesti slu¬ žabnici, a naj veči čudež se mi zdi sv. Germana sama. Kako presunljivo je za nas sporočilo, da njeno truplo 'ni strohnelo! In kaj bi tudi? Zakaj bi trohnelo telo, ki ni nikdar služilo grehu, ampak je bilo vedno čist tempelj sv. Duha ? zakaj bi gnjila glava, ki se ni nikoli nad druge povzdigovala? zakaj oči, ki niso nikdar nič nespodobnega gledale? zakaj ušesa, ki so poslušale le sv. govorjenje? sakaj usta, ki jih je le v Božjo 141 hvalo odpirala? zakaj bi trohnele roke, ki za delo niso bile nikdar pretrudne, revežem pa zmir radovoljno odperte ? in zakaj bi trohnele noge, ki niso drugam ho¬ dile, kakor na delo in v cerkev? O da bi bilo tudi naše telo z vsemi udi tako Bogu posvečeno, in bi v njem prebivala tako čista duša, tako blago serce kakor v deviškem telesu sv. Germane! Iz prejšnje dogodke ste se lahko zadostno prepri¬ čali, da Bog ne gleda na bogastvo in imenitnost ljudi marveč le na lepoto in svetost življenja. Božje oko si nič ne zbira med stanovi. Kjer zagleda čisto, krotko, sveto serce, povsod mu je všeč; naj vlada v kraljevi palači ali pa prezeba v pastirski koči. Kdor koli sta¬ novitno spolnuje njegovo sveto voljo, vsak je njegov ljubljenec, njegov otrok; vsacega pokliče ob določenem času k sebi v rajski dom, da mu izroči očetovo dedi¬ ščino : nezmerno veliko, brezkrajno veselje nebeškega kraljestva! In menda zato se nam smert pobožnega reveža bolj ginljiva zdi, ker iz naj veče ponižnosti je naenkrat povzdignjen do naj veče časti. Zato vam posebno rad pripovedujem izglede onih ubožnih otrok, ki so v brit- kem pomanjkanji, v neznani samotnosti in v ponižnem zatajevanji zvesto Bogu služili. ' Tak je bil tudi sv. Paskal Bajlon. Njegovi starši Martin in Izabela Bajlon so živeli v priprosti vasi na Španjskem in so si z obdelovanjem polja, toraj v potu svojega obraza, težko služili svojega vsakdanjega kruha. Ce ravno ubožni, bili so vendar prat< ; kerščanski ljudje, ki so vestno skerbeli za zvojo dru- žino. Bog jim je dal petero otrok; naj mlajši je bil rojen 17. maja 1540 in je dobil ime po sv. škofu Pa¬ skalu, kterega god seje ravno prejšnji dan praznoval. Njegova mati so bili jako pobožna žena in so ho¬ dili vsak dan k sv. maši. Pa vselej so seboj jemali v 142 naročji svojega ljubega otroka. Z velikim veseljem so opazovali, kako resno in mirno se je v cerkvi vedel mali Paškalček in kako verno je gledal pri sv. maši na mašnika, kakor bi si hotel vse zapomniti in vsega se naučiti. Cerkev se mu je s časoma tako priljubila, da ni¬ kamor ni šel s tolikim veseljem, kakor v hišo Božjo. Nekega dne so imeli starši posebno opravilo, da so ga za nekaj časa samega pustili. Toda kihali potem gredo pogledat, pa otroka ne morejo nikjer dobiti. Povsod ga iščejo z veliko skerbjo; s strahom poprašujejo pri so¬ sedih po njem; nihče ne ve zanj. Slednjič ga najdejo v cerkvi. Ker Paškalček še takrat ni znal hoditi, se je po rokah in nogah tjekaj priplazil. Tako je potlej še večkrat storil; starši mu niso branili, ker so vedeli, kam zahaja; še le prav všeč se jim je to zdelo, kajti bili so istinito pobožni. Kaj pa je tako zelo vleklo malega otroka v sve¬ tišče božje? kaj ga je na svetem kraji tako zanimalo, da se ni naveličal, kakor oni otroci, kterim se v cerkvi kmali dolgočasno zdi? Dobra mati so mu mnogokaj že prav priprosto povedali o Jezusu Kristusu, ki noč in dan biva na velikem altarju, o preljubi Materi nebeški, o svetnikih in angeljih. Zato je že po nekoliko razume¬ val razne podobe po cerkvi, jih prav pazljivo in po¬ božno ogledoval, in priserčno lepo molil pred njimi — nekaj po nagibu sv. Duha, nekaj po tem, kar se je od blagodušne matere naučil! Za učenje je imel veliko veselje, pa nikakoršne priložnosti. Starši ga namreč niso mogli v šolo dajati, ker so bili ubožni. Toda bistri deček si je znal sam pomagati. Ko nekoliko odraste, ga starši odmenijo za pa¬ stirja; drugim ljudem mora živino pasti, da si stem vsakdanji kruh služi. Pastirstva bi se še ne ustrašil tako zelo, ker vajen je ubogati tudi v težavnih in zopernih rečeh, le to mu je nad vse žal, da ne more v šolo hoditi. Oh tako rad bi znal brati, da bi iz svetih knjig kaj več zvedel o zveličarju in svetnikih Božjih, kakor pa so mu mogli priprosta mati povedati, da bi zvestejše Bogu služil! In kaj stori? 143 Vselej, kadar žene čedo na pašo, vzame knjigo seboj. Ko se živina lepo mirno pase, se vstopi poleg pota kakor kak usmiljenja vreden berač, pa ne da bi prosil denarjev ali kruha vbogajime, on le duhovne mi¬ loščine želi. Za Božjo voljo prosi memogredoče, naj se ga usmilijo in naj mu črke razkažejo in povejo, da se bo mogel branja naučiti. Po velikem trudu se mu res potreči, da zna še precej dobro brati, in še celo neko¬ liko pisati se samotež navadi. Zdaj se mu zdi, da bi ne mogel srečniši biti. Pre- skerbi si dobrih duhovnih bukev; za posvetne nič ne mara. Vedno jih prebira in kar bere, resno premišljuje ter neprenehoma v otročji priprostosti moli za milost, da bi mogel vedno prav pobožno živeti. Posebno všeč mu je knjiga, v kteri najde lepih molitev in češčenje Matere Božje. Da bi ga v branji in premišljevanji nihče ne motil in da bi mogel Mater Božjo prav po željah svojega vnetega serca častiti, se loči od druzih pastirjev in goni svojo čedo k neki kapelici Matere Božje. Okrog te kapelice pa je bil slab pašnik, in še to malo, kar je ondot zrastlo, so ovce hitro posmukale. Zato ga vpraša nekikrat mož, kteremu je ovce pasel, zakaj zmiraj na tistem kraji prideržuje čedo; saj tam ni nikakoršne paše in ovce bodo vse sestradane. Paškal na to priprosto odgovori: „Blizo Matere Božje ne bode ovcam ničesar manjkalo; kajti ona je dobra pastarica, ki v vsaki potrebi pomaga.“ In res je bilo tako; Bog je otroku tako poplačal goreče češčenje do Marije, da je bil mož sam primoran spoznati, da so mu ovce dobro oskerbljene in tako debele, kakor bi se pasle po naj boljših pašnikih. Neki dan ga mati vprašajo, ali bi ne hotel tudi sosedovih koz pasti. Paškal pa lepo prosi, naj mu tega nikar ne velevajo; koze so tako nemirne živali; težko bi jih bilo varovati, da bi ne šla zdaj ta zdaj ta v škodo na tuje polje in travnike. Tako vesten je že bil deček Paškal. (Varoval se je na vso moč tudi naj manjšega greha; kajti dostikrat je pomislil, da je Bog povsod pričujoč. Čeravno je pastirovanje že samo na sebi nekakšna po¬ kora si je vendar nakladal še posebna pokorila. Da bi 144 milega Jezusa v revščini posnemal in se lože vsacega greha obvaroval, — je jel že v nežni mladosti bos ho¬ diti in bosonog spremljevati svojo ubežno čedo po ger- movji in ternji, čez skale in stermo pečevje. Ko nekoliko odraste, zapusti dom svojih staršev in si gre drugam boljše službe iskat, da bi mogel lože svojim ubožnim staršem pomagati, pa tudi še kaj reve¬ žem dati. Posreči se mu, da dobi prav dobrega pobož¬ nega gospodarja, ki ga sprejme za ovčarja; ime mu je bilo Martin Garzias. Temu se s svojo pridnostjo in zve¬ stobo tako prikupi, da ga hoče za svojega sina sprejeti in ga deležnega storiti svojega obilnega premoženja. Kdo bi take vabljive ponudbe ne sprejel? Toda vrli mla- deneč se mu lepo zahvali in ne mara za bogastvo. Ljubše mu je v revščini živeti „iz ljubezni do Boga". Ostane tedaj ubog ovčar, da bi se pripravljal še za večo rev¬ ščino, ktero si je namenil s slovesno obljubo izvoliti v kakem samostanu. Kakor doma pri starših., tako je bil tudi na ptu- jem pri druzih ljudeh pravi izgled kerščanskih čednosti. Čem veči je bil, tem boljši je prihajal: ponižen, pri- prost,. čist mladeneč —- je bil ljub Bogu in ljudem. Vsi, kteri so ga poznali so mu rekli le ,,sveti ovčar!" — Nikdar ga niso slišali prepirati se ali kleti, nikdar ni prišla laž iz njegovih ust, praznih norčij in preširnega vedenja svojih mladostnih tpvaršev se ni vdeleževal, marveč jih je le k dobremu zavračeval, kolikor je mogel. Čutilo za pravico mu je bilo tako globoko vkoreninjeno v blago serce, daje sam iz lastne težko zaslužene plače poravnal vsako škodo, ko je ktero njegova čeda po polji ali po travnikih storila, če tudi brez njegovega zadol- ženja. Bil je zanesljiv, res kakor „zlata tehtnica". En¬ krat mu veli viši ovčar, ki je bil hudo žejin, naj mu gre na ptuj vert po grozdja. Paskal se brani, uni pa zmerja in mu žuga. Naravnost pa mu reče vestni mla¬ deneč: „Grozdje je tuja lastnina in raje se dam na kosce raztergati, ksjikor pa naj manjšega kaj ukrasti, ker je to zoper.-Božjo zapoved." Enako se je prizadeval za druge čednosti, zlasti za sveto čistost. Da bi ne pozabil tudi naj manjše napake, ki se mu je vsled človeške slabosti kterikrat primerila, je 145 Paskal naredil vselej vozal na vervici, ki jo je v ta namen pri sebi nosil in potlej je prišel ves' skesan k spovednici in se vsega do zadnje mervice na tanko ob¬ tožil. Njegovi tovarši so se le čudili in jim ni šlo v glavo, kaj more vendar pri spovedi tako dolgo pripo¬ vedovati, ker pri njem še nobenega malega greha niso zapazili. Toda Paskal je to drugače vedel. Sv. Duh mu je vnel serce z nezmerno ljubeznijo božjo, in ta goreča ljubezen ga je nagibala in učila vsako nepopolnost spoznati, objokovati in studiti. Iz ločja si je umetno spletel molek in je z veliko pobožnostjo vsak dan po večkrat molil sv. rožni venec. Molil je naj rajše kleče, obernjen proti imenitni romar¬ ski cerkvi, ki se je imenovala „Naša ljuba Gospa na gori.“ Tacih molkov iz bičja je še več naredil in jih družim podaril ter jim razložil, da so spleteni iz belih in rudečih rož: češčenamarije da so bele, čednosti naj svetejše Device; očenaši pa da so rudeče rože, svete rane božjega Zveličarja. Tudi tak oltarček si je bil Paškal napravil, da ga je imel lahko zmiraj pri sebi: to je bila njegova pastirska palica! V palico sije namreč vdolbel podobo Matere Božje in na zgornjem koncu je križ naredil. To palico je zasadil v zemljo, naj raje pod kakim lepim drevesom, potlej je pokleknil in s tako gorečo pobož¬ nostjo molil, da so ga večkrat videli zamaknjenega. Zarad velike ponižnosti mu je bilo hudo, če ga je kdo opazoval. Ta palica, ki jo je imel Paškal v svoji pastirski priprostosti za oltar, je bila Bogu kaj zelo všeč. Tega so se pastirji, njegovi tovarši, v z lastnimi očmi prepričali. Po širokih pašnikih na Španjskem večkrat zdrave vode pomanjkuje; če tudi so luže za živino, vendar morajo pastirji o poletni vročini mnogokrat. hudo žejo terpeti. Zastran tega so se njegovi tovarši enkrat, pri¬ toževali in so bili žalostni. Paškal pa jim svetuje naj le palice v zemljo zasadijo, pa bo voda pritekla. Pa¬ stirji storijo tako, pa vode ni zagledati. To se Paskalu zelo čudno zdi, — zdaj sam zasadi svojo palico v tla, in glejte! — precej začne izvirati bister studenček. Pastirji menijo, da mu je bilo že pred znano, da je tam Isigloai, H. 10’ 146 kak studenec zasut; zato ga drugi dan peljejo drugam na močvirnat travnik in ga prosijo, naj jim tamkaj pripravi pitne vode. Paskal zasadi svojo palico v tla, — in spet priteče čista studenčnica iz močvirnatih tal. Pastirji so se temu zelo čudili, on pa kar nič; mora že tako Božja volja biti, si je mislil v svoji ponižnosti. Naj veče veselje njegovo je bilo, ako mu je go¬ spodar dovolil, da sme tudi v delavnik iti k sv. maši. Ob taki priložnosti se skor ni mogel ločiti iz svetišča Božjega, toliko radost in srečo je našel v molitvi pred sv. Rešnjim Telesom, in skor se ni mogel potem dovelj zahvaliti gospodarju za tako milost. Naj lepše spričalo za slehernega človeka blagovi- tost je to, če iz ljubezni do Boga natančno spolnuje dolžnosti svojega stanu. Pastirski stan je sicer med naj slabše štet, pa kako velik je bil ta sveti pastir pred Bogom! Že pred je bilo povedano, kako skerbno in vestno je varoval svojo čedo, da bi ne prizadjala kje kake škode.. Neko noč je napravila njegova drobnica precejšno škodo. In Paskal ni imel miru, dokler je ni vestno poravnal. Precej da škodo natanko preceniti in obljubi, da jo bode povernil berž ko bo svoj zaslužek prejel, čez nekaj časa res prinese povračilo za cenjeno škodo; pa dotični posestnik mu pravi, da ravno na tistem kosu, ki so ga bile ovce popasle, je še več pri¬ delal, kakor po druzih njivah, tedaj ne more in ne sme sprejeti nikakoršne odškodnine. Ob času žetve je Paškal vedno jemal šerp seboj na pašo in je pomagal pridno žeti na raznih njivah, da bi s tem popravil škodo, če so jo znabiti kje storile ovce brez njegove vednosti. Vendar se mu je zdelo pastirsko življenje čedalje težavniše. Njegovo serce je bilo predobro, prežlahtno, prenedolžno za tako pastirsko družbo, v kteri so bili mnogi hudobni in sprideni. Ena sama nečista beseda, nespodobna šala — in berž se je s studom obernil in žalosten proč bežal; raje bi si bil dal na drobne kosce razsekati, kakor da bi bil svoje ustnice onečastil s kako lažjo. „Resnično tako je!“ To je bila njegova naj veča' prisega in mu je več veljala, kakor marsikomu slovesno prisegovanje pred sodnijo. In ker je moral med pastirji 147 tolikrat slišati kletve, rotenje (pridušanje), lažnjive in tudi nespodobne besede, krege in prepire; se mu je čedalje bolj tožilo in čedalje veče so mu bile želje, svet popolnoma zapustiti in v tihi samotnosti le za svojo dušo skerbeti. Po dolgi goreči molitvi je spoznal voljo Božjo, ki ga kliče v red sv. Frančiška, ker tam bo lahko ves čas reven ostal, kakor je bil dozdaj, pa bo v družbi resnih mož, ki so se vsi zato svetu odpove¬ dali, da bi zvestejše Bogu služili v čistosti, revščini, pokorščini in pobožnosti. V tem redu je živel do konca svojega življenja, postal je velik svetnik, in Bog je delal po njem mnogo čudežev v življenji in po smerti. Naj bolj priljubljena čednost mu je bila sveta ponižnost in kerščanska pri- prostost, ki želi edino le Bogu v vseh rečeh dopasti. V tem obziru je ostal vse svoje življenje otrok — dete, kakor hoče Jezus, da bi bili vsi kristjani, rekoč: „Če ne boste taki kakor otroci, ne poj- dete v nebeško kraljestvo!“ Sv. Karija Kagdabaa Paciska. Vertnar, kteri je res po poklicu vertnar, ima enako veselje do dreves in rastlin, kakor dober pastir do svoje čede. Tak vertnar se rad sprehaja po vertu in veselo si ogleduje obilni sad, ki gaje že obrodilo delo njegovih pridnih rok in ki ga ima še obroditi. Posebno rad se mudi med malimi drevesci in mladimi rastlinami. Tem najbolj priliva in najbolj streže; skerbno odrezuje nepotrebne izrastke, pridno jim vravnava krivine, pod¬ pira jih s kolčeki, varuje mraza in vse si prizadene, da bi kakor sveča lepo na kviško rastle. Videti pra¬ vilno rast in obilne vsakoletne prirastke, radostno in ponosno prerokuje: „To lepo drevesce bo nekdaj prinašalo obilnega sadu." Ako pa zapazi drevesce, ki noče na kviško, ki v rasti zaostaja ter je vse krev- jjasto in gerčavo, ga nekaj časa žalostno in obupljivo pogleduje, potlej pa ga izkoplje in zaverže, češ, kaj bi družim dobrim prostor jemalo, 10* 148 Takemu pridnemu vertnarju je podoben vestni odgojitelj malih dečkov in deklic. Milo se mu zdi in skoraj groza ga je, ako zapazi že med malimi kako sprideno otroče, kteremu jemljo gerče zgodnjih strasti in krivine termaste nepokorščine vso lepoto ter mu červ pohujšanja in spridenosti zaderžuje vspešno rast dušne lepote in popolnosti. Obupno in žalostno se po¬ slovi od njega, rekoč.- „Ta otrok bo skoraj gotovo šiba človeštva in časno in večno nesrečen." —■ Kako pa mu je veselo serce, kadar vidi pridnega otroka, ki se na¬ tančno ravna po njegovih naukih in opominih, ki z veliko vnemo odpravlja svoje male napake in s ker- ščanskimi čednostmi lepša svoje mlado serce ter od dne do dne postaja boljši in plemenitejši. S tolažbe polnim sercem lahko reče odgojitelj takega otroka kakor v preroškem duhu: „Ako bodo količkaj okolišči¬ ne vgodne, ta moj gojenec bode biser človeštva, veselje angeljem in enkrat presrečni družbenik svetnikom." Take misli so me navdajale, ko sem pričel opi¬ sovati mlada leta one svetnice, ki je dosegla toliko svetost in od zibeli do groba hodila po poti popolnosti ki je ob koncu svojega življenja lahko rekla : „Zahvalim se ti, o Bog, da v svojem življenju nisem nikdar vedela, kaj je nespodobno djanje in ne spominjam se, da bi se bila nad čem družim razveseljevala, kakor nad Bogom 11 in pa: „Ne spominjam se, da bi bila kdaj kaj zoper pokorščino storila." Pač blagor staršem, ki so imeli tako hčerko, blagor učiteljicam, ki so podučevale tako učenko, blagor duhovnu, ki so za pervo spoved in sv. obhajilo pripravljali takega angelja! Veselo so se lahko nadjali najboljše prihodnosti. — Le zvesto se rav¬ najte tudi vi po njenem prelepem zgledu in tudi vi boste že zdaj tolažba, za prihodnost pa sladko upanje svojim staršem in učenikom. Saj le vi mi morete po¬ magati, da te le moje verstice ne bodo zastonj. a) Telesno in dušno usmiljenje. Sv. Marija Magdalena je bila iz imenitne rodovine Paciške, rojena v Florenci 2. aprila 1566. Pri sv. kerstu je dobila ime Katarina. Ker se nam je tukaj lena njena mlada leta ozirati, predno si je za stalno izvo- 149 lila samostansko življenje, ter sprejela novo ime, jo hočemo tudi le po njenem kerstnem imenu imenovati. To preljubeznjivo dete je kazalo že precej v pervih letih prelepe detinske čednosti, toliko milobo, pohlev¬ nost in vdanost, da se nikdo ni mogel pritožiti zarad nje, ampak vse je rado imelo in čislalo krotko, pobožno in modro deklico. Za otročje igrače in. norčije se nič kaj ni zmenila, ampak že v tej nežni dobi je bila tako modrega govorjenja in vedenja, da so jo njene male verstnice spoštljivo gledale in se je skoraj bale. Posebno pa so si vsi domači v srečo šteli, da so imeli v družini tako ljubeznjivega angelja. Neizrečeno lahko jo je bilo odgojevati, ker je bila poslušna na peryo besedo. Med druzimi čednostimi pa se je odlikovala že prav zgodaj njena velika radodarnost in usmiljenost. Še prav majhno so jeli pošiljati v šolo k ,,ubožnim nunam.” In ker skerbni starši dobro vedo, da se otrokom takrat najbolje godi, če imajo kak grižljej pri sebi, tudi Katarinki niso dajali samo šolskih reči v torbico, ampak pridjali so tudi vselej kaj za njene mlade zobe. Toda dobra deklica se ni nikoli dotaknila sama teh jedil, ampak grede memo mestne ječe, kjer so ubogi jetniki miloščine prosili, je iz ljubezni do Boga z velikim veseljem podarila vse, kar je imela v torbici. Tudi doma ji niso mogli storiti večega veselja, kakor če so starši dali nji v roko miloščino, da jo je delila, pa seveda so bili tudi veseli, ko so zapazili pri hčerki že tako zgodaj tolikanj usmiljeno serce. Z enakim veseljem je delila duhovno miloščino. To se je pa tako le godilo. Kjer se ji je prilika ponudila, učila je male otro¬ čiče moliti očenaš, češčenamarijo, apostoljsko vero itd. Posebno vesela je bila vselej, kadar so jo starši seboj vzeli, ko so šli stanovat na, deželo na svoje posestvo, kakor so v poletnem času sploh imeli navado bogatejši meščani v Florenci. In kaj menite, zakaj je bila tega tako zelo vesela? Mala učenka Katarinka je tu smela biti — učiteljica! Zbrala si je okrog sebe deset do dvanajst malih vaških otročičev, dečkov in deklic, ter jih je podučevala v glavnih resnicah naše sv. vere. Da bi se otroci rajše in vspešniše učili, je z maternim 150 dovoljenjem dajala ubogim dečkom kako miloščino, de¬ klicam pa nove predpasnike in rutice. Vsakdo se je čudil poterpežljivosti in vnemi, s ktero je mala svetnica opravljala to preblago delo kerščanskega usmiljenja. Kadar . je prišel čas, da se je morala preblaga Katarinka spet verniti v mesto, seje začela milo jokati; ia ko jo mati vprašajo, zakaj se joka, miločutno od¬ govori: „Zato, ker odslej ne bom mogla več ubožnih otrok v katekizmu podučevati.“ Da se tudi v tej reči kolikor toliko utolaži, vzeli so dobri starši seboj v Florenco hčerko nekega dninarja, Ivanko, naj jo blaga Katinka še dalje podučuje. Ta bogoljubna deklica je ostala veliko let za deklo pri hiši in je vedela prelepe reči pri¬ povedovati iz mladostnih let blagoserčne Katarinke. Kadar pa so se prišli k njej mali otroci katekizma učit, je močno ljubeznjivo z njimi ravnala; in vprašana, zakaj jih ima tako zelo rada, je odgovorila: „Zato, ker me njih nedolžnost in čistost spominja na otročja leta Jezusova." To blago čutilo je ohranila vse svoje življenje, da je otroke z velikim veseljem sprejemala in ljubeznjivo ž njimi kramljala, ne le ker je pri tem na božje Dete Jezusa mislila, marveč tudi zato, ker taki nedolžni Boga še niso nikoli razžalili in želela je, da bi nikdar ne zapravili ljube nedolžnosti. b) Vneta f/orecnnst za čast Božjo. Tri božje čednosti: vera, upanje in ljubezen, so bile pri sv. kerstu vlite v dušo slehernemu kristjanu. Potlej pa takorekoč spijo v njegovem sercu do tiste dobe, ko se otroku toliko um razvije, da zamore umeti glavne resnice naše sv. vere. Tedaj pa se začne že sam z Bogom pogovarjati in .gostokrat misliti nanj : vera, upanje, ljubezen začne se v njem zbujati, in kolikor otrok sam k temu pripomore, pravimo, da tri božje čednosti obuduje. To se pa navadno veliko pred godi, predno še zna moliti ono trojno daljšo molitev, ki je za obujenje teh čednosti zložena. To se kaže posebno v veselju do molitve in svetih reči in pa v sovraštvu do greha in hudobije. Tako versko življenje se je bilo pri naši Katinki kaj zgodaj obudilo. Ni 'bila še sedem let stara in že 151 je najraje poslušala pogovore o božjih rečeh in o več¬ nem življenji. Njena mati in teta, ki ste bili obe prav pobožni in ste gostokrat sv. obhajilo sprejemali, ste se večkrat pogovarjali o tacih svetih rečeh, in Katinka se kar ni naveličala jih z vso pazljivostjo poslušati. Mati so ji večkrat rekli: „Dete, pojdi se malo sprehodit iz pokorščine je sicer precej vstala in šla, pa kmali se je spet povernila in sedla k njima, kakor bi se ne mogla od njiju ločiti, kadar ste bili v tacih bogoljubnih pogovorih. — V poznejših letih je sama rekla, da jo je k takemu poslušanju nagibalo neko notranje veselje in tolažilno čutilo, čeravno zavoljo nežne mladosti ni še prav razumevala njunega govorjenja. Nasproti so pa mati tudi pripovedovali, da je že v prav zgodnjih letih opraševala o tako vzvišenih verskih rečeh, da ji je bilo treba prepovedati o njih govoriti, ker so za tisti čas še močno presegale njen um. Posebno veselje je imela za počeščevanje presvete Trojice. O tej največi skrivnosti naše sv. vere je kaj rada vpraševala. Ko je nekega dne pregledovala dnevne molitve presvete Device, je našla tako zvano „vero sv. Atanazija“, v kteri je sicer obširno in natančno, toda zelo učeno razložen nauk o tej sv. skrivnosti. Mahoma se ji serce vname v goreči pobožnosti in z nepopisljivim veseljem prebere vso vero, čeravno nje¬ nega pomena še ne razume. Potem jo nese z velikim veseljem še materi pokazat, kakor bi bila dragocen zaklad našla, ter želi, da bi jo še mati brali. Ali ni to jasen dokaz, da je bila Katinka res posebno izvoljeno dete Božje? Sploh je bila molitev že v pervi dobi njeno naj veče. skor edino veselje. Zato se je ogibala, kar je le mogla šumnih veselic, in nad vse je ljubila samot¬ nost in molčečnost, da bi bil njen duh bolj v Bogu zbran. Pobožni materi je bilo tako modro vedenje zelo všeč, imeli so do svetega otroka ne le priserčno ljubezen marveč neko sveto spoštovanje. Ker je bila hiša njenih staršev poleg očitnega terga, so prišle večkrat sorodnice in druge gospe z otroci, da so pri oknih gledali ljudske veselice in igre, ki so se očitno veršile na tergu v šumno razveselje- 152 vanje. Ob takih prilikah Katinke ni bilo moč prego¬ voriti, da bi tudi bila šla k oknu gledat; rajše se je skrila v najskrivniši kot in na samem je v zbrani mo¬ litvi odpirala svoje mlado serce Bogu, ki jo je s toli¬ kimi milostmi obsipal. Posebno jo je nekega dne Bog z neizrekljivo tolažbo obiskal, ko je ves dan, ne da bi jo bil kdo zapazil, za vrati molila. O drugi priliki so jo strežaji na materino povelje dolgo časa iskali; slednjič jo najdejo skrito za neko posteljo, tako vto- pljeno v molitev, da ni ne slišala, ne videla in se ne ganila. — bila je kakor zamaknjena. Že v tej dobi si je pridobila višo stopinjo pobožne molitve: znala je že premišljevati. Ko so jo po¬ zneje vprašali, kdo jo je bil k temu nagnil in kdo jo je naučil, je odgovorila, da je sama v sercu čutila nagnenje do notranje molitve in ker ni vedela, kako bi jo opravila, je kar pokleknila s tem namenom, d.a bi Boga iskala edino zato, da b’ njegovo sveto voljo spolnovala. In pravo je zadela. Če kterikrat ni mogla svojih misli zbrati in se ji ni pospeševalo tako, j kakor bi si bila želela, se je ponižala in jokaje potožila, da je nevredna pričujočnosti Božje. Tako ponižnost in skesanost jo je umirila in potolažila; in če tudi je bila kterikrat pri taki molitvi mlačna in merzla, je vendar ni opustila, temuč se je popolnem vdala v voljo Božjo in je bila slednjič potolažena in vsa zadovoljna. Ko je bila od svojega dušnega vodnika še podu¬ čena, kako naj bolj praviloma premišljuje, je imela toliko veselja za znotranjo molitev, zlasti za premi¬ šljevanje britkega terpljenja, da je zjutraj zgodaj vsta¬ jala in seji je cela ura še prekratka zdela za to pobožnost, ki jo je opravljala z nepopisljivo lahkoto in zbranostjo. Tudi zunaj na prostem seje gostokrat tako zamislila, da ni čutila ne dežja ne solnčne vročine. S tem pa še ni bila zadovoljna, da je sama tako rada molila, tudi posle je k temu prigovarjala, pomagala jim je pometati postiljati i. dr. da so potlej utegnili z njo moliti. Njena gorečnost za v čast Božjo je bila čudovita za tako zgodnja leta. Če je slišala koga zakleti ali grešno besedo spregovoriti, jo je to tako zelo bolelo, da se ni mogla solz zderžatn Tako je posebno enkrat * 153 slišala besede, ki so bile razžaljive za Boga in bli¬ žnjega; to jo je tako zelo vžalilo, da ni mogla očesa zatisniti in je vso noč prejokala. — To se pravi v strahu božjem živeti in Boga ljubiti! c) Ostro zatajevanje. Pri vsakem važnem opravilu je treba posebne spretnosti in pripravnih pripomočkov, da se hvalno doverši. Mnogi imajo pa še posebne prihitljeje, da svoj namen hitrejše in gotovše dosežejo. Takih „prihitljejev“ 50 nam tudi sveti učeniki več razložili, da bi si hi¬ trejše in večo krono v nebesih prislužiti. V pervo versto mi je v tem obziru prištevati premagovanje in zatajevanje samega sebe. Kdor tega pripomočka ne razume in ne mara, ne bo nikoli velik svetnik. Pri vsili bogoljubnih otrocih ste to lahko zapazili; v posebno veliki meri pa je bilo pri svetnici, ktera je zdaj na versti. Pred vsem si je prizadevala za pravo zmernost v jedi in pijači; sladkosnednosti, kteri so otroci sploh zelo vdani, ni poznala in sicer si je pri vsaki priliki pritergovala. Pri mizi si je jemala komaj le naj po- trebniše hrane; naj boljših jedil, ki soji naj bolj dišala, se ni dotaknila, od druzih pa je tako malo zavživala, da so mati rekli, da pač ne vedo, kako se hčerka pri življenji ohrani. Sadja, ki ga imajo otroci tem rajše čem več pa večkrat ga dobijo, ni nobenkrat jedla, ne pri kosilu, ne med dnevom. Taka pokorila pa si je nakladala sveta deklica zlasti zato, da bi bila bolj podobna Jezusu Kristusu, ki je toliko preterpel za nas. Iz ljubezni do terpečega Jezusa je močno hrepenela kaj terpeti. Zato je prosila deklo, naj ji v zimskem mrazu nikar ne pogreva po¬ stelje, pa naj materi o tem ničesar ne pravi. Nekega dne si je iz ternovih vej naredila kronico in si jo je zvečer, predno je šla spat, tesno privezala okrog glave. Ternje jo je tako zbadalo, da ni mogla spati; pa iz ljubezni do Jezusa je z veseljem terpela hude bolečine, da bi bila le njemu bolj podobna. Še hujša pokorila 51 je nakladala, ter je posnemala Jezusa tudi v tem, Ko je bil na Pilatovem dvorišču neusmiljeno bičan in 154 pretepan. Pozneje je tudi mehko žimnico iz postelje odpravila in počivala na sami slamnici; včasih je pa še kar pred posteljo pokleknila in glavo na posteljo naslonila ter celo noč tako prebila. Le materna pre¬ poved ji je mogla take ostrosti nekoliko olajšati. Vem. da je treba za taka velika pokorila poseb¬ nega poklica in posebne milosti od zgoraj; zato vas k taki junaški spokornosti ne priganjam. Toliko bolj resno pa vas opominjam, da se tem pridniše in pogost- niše premagujte v manjših rečeh, da bo število neko¬ liko nadomestovalo to, česar velikost ne doseže in ne zmore. Poterpite, če vam je kdaj kaj prevroče ali premraz, če vam hrana ali obleka ni po želji, če slišite kako žalivno besedo, če morate dolgo čakati tega, kar bi radi hitro imeli, če vas delo teži itd. Prav gotovo se zmiraj premagujte v tacih rečeh, ktere so grešne ali pa v greh napeljujejo; zatajujte se pa tudi radi in veliko v dovoljenih rečeh, da si s tem zgodaj uterdite voljo, da boste tudi v težavniših rečeh hudo premagali, kadar bo treba; saj se morajo tudi vojščaki dolgo pri¬ pravljati in vaditi, če hočejo v vojski zmagati. Nebeško kraljestvo silo terpi, tega svetniki niso nikoli po¬ zabili; tudi vi ne pozabite. d) Peno sveto obhajilo. Najlepša izmed vseh pobožnost je pobožnost do presv. Rešnjega Telesa, in naj lepši dan v mladostnem življenji je dan pervega sv. obhajila. Tudi v tej obojni zadevi je bila Katinka vse hvale vredna. Že prav zgodaj je hrepenela po sv. obhajilu, in čas, v kterem je morala čakati, zdel se ji je kakor tisoč let. Bog ji je že takrat dal spoznati, kako veli¬ častno opravilo je sv. obhajilo. Kadar so bili mati pri sv. obhajilu, in to se je mnogokrat zgodilo, je hotela mala deklica vedno pri njih biti, vsedala se v je blizo njih in ves dan se ni mogla ločiti od njih. Če so jo mati čudeč se vprašali, v zakaj to dela, je odgovorila: „Po Jezusu imate duh!" Čutila je prijetno vonjavo presv. Žakramenta, ki so ga mati zjutraj prejeli. Dalje se je njena nenavadna ljubezen do presv. Rešnjega Telesa v tem posebno pokazala, da, ker ga' 155 že sama ni smela sprejeti, kakor si je želela, je vsaj hotela videti, kako so ga drugi sprejemali. Prosila je toraj mater, naj jo vzemejo o praznikih saboj v je- zuitovsko cerkev sv. Janeza, kjer je šla vsa družina k spovedi in k sv. obhajilu. Tam je ostala tri do štiri ure zapored, ker je čakala obhajancev ter ž njimi vsa utolažena šla domu. Slednjič je prišel tako težko pričakovani, tako silno zaželjeni čas. Katinka je bila stara deset let. V tem letu so ji njen spovednik P. Andrej Rosi že dovolili iti k sv. obhajilu; čeravno se takrat sploh ni dovoljevalo otrokom v tej dobi pervo sv. obhajilo, njej se zarad tolike svetosti, tolike razumnosti in tolikega hrepenenja ni moglo odreči in dalje odlašati. Veselje tega presrečnega otroka je bilo ravno tako nepopis- l.jivo, kakor je bila nedopovedljivo velika njena hva¬ ležnost do Boga za toliko dobroto. Mislila si je, da je ni zdaj srečniše stvari na svetu, in tisti dan, ko se je pripravljala za sv. obhajilo, ni ne mislila ne govorila o drugem, kakor o najsv. zakramentu. Pa ne le zadnji dan, ampak dolgo časa, takorekoč vse svoje življenje, odkar se je zavedala, se je pripravljala za to najsvetejše opravilo. Tako skerbno pripravljena je v praznik Marijinega oznanjenja 25. marca 1. 1576 preblaga deklica — angelj v človeški podobi! — per- vikrat pristopila k mizi Gospodovi. Koliko srečo je takrat vživalo njeno bogoljubno serce, to le ona ve in Bog. Še pozneje je pravila, da še nikoli ni obču¬ tila tolikega veselja in tolike tolažbe, kakor tisti pre¬ srečni trenutek, ko je Jezus Kristus pervikrat prišel v njeno serce. In od tedaj je neizrečeno hrepenela gostokrat sprejemati ta nebeški kruh. Ker so njen spovednik poznali njeno biserno čistost in angeljsko pobožnost, so ustregli njeni koperneči želji, ter dovolili, da sme vsaki teden iti k sv. obhajilu. Ves teden je štela dneve in ure, tako težko je pričakovala blaže¬ nega trenutka sv. obhajila. In ko je slednjič prišel, jokala se je veselja. Kmali potlej, ko je ravno nastopila enajsto leto in je v cerkvi sv. Janeza, kjer je bila prejela pervo sv. obhajilo, včliki četertek premišljevala veliko lju- 156 bežen, ki nam jo je Jezus v tem skazal, da je postavil zakrament presv. Rešnjega Telesa; kar nagloma za¬ čuti v sercu goreče želje, da bi mu v zahvalo za pre¬ veliko liubezen kaj posebnega darovala. Ker pa ni imela ničesar, kar bi bilo moglo biti Bogu bolj prijetno, kakor njena angeljska čistost in nedolžnost; zato je, razsvitljena od zgoraj, obljubila, da jo bo brezmadežno ohranila vse dni svojega življenja. — To je bilo Je¬ zusu všeč, in pozneje ji je v zamaknjenji razodel, da ji je bil tisti dan ko je storila obljubo vednega devi- štva, dal perstan na roko ter si jo izvolil za svojo nevesto. e) Napredovanje v dobrem. Pervo sv. obhajilo je nekakšen mejnik v dušnem življenji. Ravno taki nikoli ne ostanejo otroci, ka- koršni so bili na dan pervega sv. obhajila: ako si to nebeško milost v prid obračajo, postajajo od dne do dne boljši in popolniši; ako pa ne, se pogrezujejo v čedalje veče hudobije in pregrehe. Seveda je prištevati blagočutna Katinka med one srečne, ki si milost pervega sv. obhajila, kolikor je le mogoče, v prid obračajo. Zato je tudi tako čudovito hitro v dobrem napredovala, čeravno je bila že takrat tako pridna in dobra, da bi človek skoraj mislil, da ne more biti boljša in pridniša. Ali preblaga deklica je dobro vedela, da tukaj na zemlji ne more nihče 'reči, da je že dovelj svet, ampak vsakdo se mora ravnati po besedah sv. pisma, ki pravi: „Kdor je svet, naj bo še svetejši, kdor je pravičen, bodi še pravič- niši!" In z vso močjo svoje mlade duše si je priza¬ devala za še večo popolnost, da bi bila čedalje bolj podobna Jezusu, nebeškemu Ženinu. Vsaka stvar Božja, nebo, zemlja, polje, vse jo je spominjalo na Boga, vse ji je glasno oznanovalo nje¬ govo neskončno dobroto. Tolika ljubezen in tolika hvaležnost do predobrotljivega Boga se je vnemala v njenem sercu, da je tudi na zunanje ni mogla prikri¬ vati, ampak se. je tudi razodevala v očeh, v besedah in v vsem vedenji. Tako n. pr. se je nekega dne v svojem trinajstem letu z materjo sprehajala po lepem travniku. Po le- 157 poti solnčnega dne, po krasoti jasnega neba, po širnem razgledu zelenili travnikov in logov so bile naenkrat njene mladostne misli povzdignjene do tako vzvišenih nebeških želj in čutil, da ni mogla svoje preobilne ljubezni in hvaležnosti do Boge nič več prikri¬ vati, — sapa in glas ji zastane! Mati menijo, da je omedlela, in jo hitro domu odvedejo ; toda kmali spoznajo, da to ni bila telesna bolehnost ali slabost, ampak le njeno dušno življenje je tako vsplamtelo, da je za nekaj časa prejenjala telesna moč. Zares, prav velik zaklad dobrih del in obilnega zasluženja za nebesa si je nabrala v malo letih ta iz¬ voljena deklica s svojo plamtečo gorečnostjo hrepeneč po pravi svetosti in 'popolnosti. V nekem zamaknjenji ji je Jezus novega leta dan 1590 pokazal, kako zelo všeč so mu bile njene mladostne molitve in bogoljubna opravila njenih otročjih let; in spoznati ji je dal, da je vse zanjo v nebesih shranjeno. Mnogo tacega je sama razodela, n. pr.: za plačilo njene gorečnosti, s ktero je, kakor je bilo že povedano, celo noč objoko¬ vala neko razžaljenje Boga in bližnjega, ji je bilo v nebesih shranjeno dragoceno živo rudeče oblačilo. V plačilo za pritergovanje in zatajevanje, ker ni ho¬ tela jesti sadja in sladkarij, videla je sreberno mizo, pokrito z najbolj izbranimi in najboljšimi jedili. V plačilo za skerbno ohranitev deviške čistosti, ki jo je bila Bogu obljubila, ji je Jezus pokazal dve sreberni zapestnici z drazimi kameni krasno olepšani, ktere bo v nebesih prejela. In tako je videla še brez števila druzih plačil, ki so bila odločena za razna dobra dela. Pri tem zamaknjenji se je silno čudila, da tako obilno Bog poplačuje dela, ktera so se ji tako majhna in neznatna zdela. Iz tega se lahko učite, kako bo¬ gato Bog poplačuje vsako, tudi najmanjše delo, ki ga iz ljubezni do njega opravite. Sto in stokrat na dan vam je prilika kaj dobrega storiti, z dobrim namenom pa se tudi vsa navadna opravila, razun grešnih, v za¬ služna dela spremenijo; kolik zaklad si lahko v ne¬ besih pridobite, ako le hočete. Tega vam sicer ne morem obljubiti, da bi ga vam Jezus že v tem živ¬ ljenji pokazal, kakor svoji ljubljenki Katarinici; ali 158 zagledali ga boste ob zadnji uri, in v neizmernem veselji se boste začudili, kdaj se je moglo toliko nabrati! Toraj le odlašati ne; za vsak trenutek bi bilo škoda! f) Na razpotji. Ali veste, kaj je v kerščanskem življenji najpo- trebniše in najvažniše v zagotovljenje večnega zveli¬ čanja? — Ker bi se morebiti mladih bralcev kteri ne mogel dovelj hitro spomniti, bom kar sam berž pove¬ dal, kaj: stanovitnost v dobrem! Kerščanska stanovitnost je najpotrebniša čednost in izmed vseh milosti Božjih je največa in najpotrebniša ona milost, s ktero moremo do konca stanovitni ostati. Za to milost je treba največkrat in najbolj goreče moliti, za to čednost si je treba največ prizadevati. To je dobro spoznala tudi plemenita deklica, kteri sem vam že toliko lepega povedal. Skerbelo jo je, kako bi to dušno lepoto, ki si jo je pridobila v otročjih letih, najlože ohranila in še spopolmla. Dobro je vedela, da bo ta važna naloga najbolj zastavljena na to, kakšen stan si bo izvolila. Bližala se je namreč, že tistemu osodepolnemu trenutju, ko se ob koncu otročjih let mlademu človeku odpira več potov, ponuja več stanov, — ko pride „na razpotje. “ Pri izbiranju stanu je modra Katinka le na to gledala, kako bi mogla na podlagi dosedanjih prido¬ bitev še krasniše poslopje bogoljubnosti doveršiti, — kako bi mogla odločeni čas zemeljskega potovanja najbolje oberniti. Hitro je prišla do prepričanja, da v samostanu bo naj bolje zavarovan biser njene de¬ viške nedolžnosti in da pripomočki rednega samostan¬ skega življenja ji bodo najbolj zagotovili stanovitnost v dobrem. Toda pri volitvi stanu je treba gledati na no¬ tranje nagnjenje — na poklic. In ravno to je bila pri nji najložja reč, kajti že od perve mladosti je želela postati nuna. Prav ginljivo je brati v popisu njenih otročjih let, kako sama zagotovlja, da je pri molitvi in premišljevanji ni nobena reč motila; le ta misel jo je nadlegovala, da bi rada v kak red stopila. Preden je začela moliti, se je rada (že pred desetim letom) 159 napravila ,,za nuno,“ in le veselje nad to obleko, pravi, jo je včasih motilo v molitvah, druzega nič ne. Vendar tako hitro se ji ta serčna želja še ni imela spolniti. Ko je bila 14 let stara, so se starši zarad oče¬ tove službe preselili v Kortono, Katinko pa so oddali v nekem samostanu v daljno odgojo. Zelo so bile nune vesele take gojenke in pač so si želele, da bi bilo več tacih. Vsim tovaršicam je bila v zgled in spodbudo. Molitev in premišljevanje je bilo njeno največe veselje; po več ur je nerazmiš- ]jeno molila, in čem bolj so se razvijale njene dušne moči, tem popolniše je bilo to njeno sveto opravilo. Neizrečeno goreča je bila njena pobožnost in ljubezen do presv. Rešnjega Telesa; od pogostega obhajila bi je ne bila mogla nobena reč odverniti, še drugim je prigovarjala, naj se vendar pogosto vdeleže te nebeške sreče. Sicer pa je bila ponižnost in pohlevnost sama; nosila se je prav priprosto, čeravno je bila iz imenitne hiše, vsaka nečimeruost ji je bila zoperna. Tudi v krotkosti je Jezusa posnemala; nobenkrat ni bila jezna ali nevoljna, ali čmerna, marveč vedno jasnega in ve¬ selega obraza. Posebno je pa. še zastran tega pohva¬ ljena, da o svojem bližnjem ni hotela slabo govoriti, marveč je one osebe, o kterih se je slabo govorilo, iz¬ govarjala in se za njih dobro ime potegovala, kolikor je le mogla. In še to moram opomniti, da se je že zdaj kazalo pri nji tisto junaško zatajevanje in pre¬ magovanje, ki ji je pozneje dajalo moč in tolažbo v najhujših bolečinah, da si je še terpljenja želela ter veselo klicala: „0 Bog, ne daj mi umreti, am¬ pak terpeti!“ Sploh je v vseh zadevah kazala toliko popolnost, da so si nune zelo želele, naj bi vedno pri njih ostala. Ali njeno junaško serce si je želelo ostrejšega samo¬ stana in treba je bilo še privoljenja dobiti pri starših, kar ni bilo tako lahko. Čez petnajst mescev so prišli namreč starši spet v Florenco in Katinka se je morala posloviti v samo¬ stanu in doma ostati. Dolgo si ni upala staršem razodeti, kar je že od perve mladosti želela, na kar je noč in dan mislila; 160 namreč, da se je odločila za samostansko življenje. Slednjič se oserči in najpred očetu razodene svojo na¬ mero ter konča svojo prošnjo s temi odločnimi bese¬ dami: „Oče! rajše bi umerla, kakor pa odstopila od obljube, ki sem jo Jezusu storila in od sklepa, s kte- rim sem se odločila za samostansko življenje!“ Očeta je že pervikrat pridobila, a težje je bilo pri materi. Materi kar ni bilo mogoče misliti, da bi se kdaj mogli ločiti od predobre hčerke, ktera jih še nikdar ni raz¬ žalila, marveč jim ves čas toliko veselje delala s svo¬ jim ljubeznjivim vedenjem. Mislili so ji med svetom kaj imenitnega preskerbeti. V ta namen so jo silili, naj se lepše oblači in lišpa, kakor moda zahteva; pa jokala se je, če je morala kaj lepšega in očitnega obleči. Sploh se ji je nečimerna posvetnost zoperna zdela in ker ni mogla privoljenja izprositi za stan, ki si ga je bila po božjem navdihnjenji in po lastnem nagnjenji izvolila, je njena žalost bila tako velika, da je začela vidno hirati in se je bilo bati za njeno zdravje. To je slednjič mater nagnilo, da dovolijo. Pervo je bilo, da je Katinka pokleknila in se Bogu v solzah veselja priserčno zahvalila za dobljeno „zmago“. Izvolila si je ostri karmeličanski red, ter je v sedemnajstem letu stopila vanj in v osemnajstem bila že preoblečena 30. jan. 1. 1583 in dobila novo ime Marija Magdalena, s kterim je sklenjena tolika svetost. A njeno samostansko popolnost popisovati, mi tukaj ni namen. Bodi dovelj, da sem vam pokazal prelepo pot njene angeljske nedolžnosti do „razpotja“. Oglejmo si še spominek, ki ste ji ga tu postavili dve prav pobožni gospe, ki ste jo bili v samostan spre¬ mili.' Ko ste namreč sami s prednico, ji rečete te le tehtne besede: naj dobro pazijo na to deklico, kajti zdi se jima, da še ni nikoli nobenega greha storila! O da bi se mogel tudi vam takrat, ko se boste poslovljali od otročjih let — „na razpotji 11 — postaviti tak spominek, z enakim napisom! NARODNA IN UNIUERZITETNA KNJIŽNICA !