Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	... L 1.000
G o r i z i a , Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177	Letna naročnina . . .	... L 2.000
PODUREDNIŠTVO:	Letna inozemstvo	... L 3.000
T r i e s t e , Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
	
	S
Leto XVI. - Štev. 48 (821)
Gorica - četrtek 26. novembra 1964 - Trst
Posamezna številka L 40
ZAKLJUČILO SE JE 3. KONCILSKO ZASEDANJE \ T 4*4	•	4	A	!_•	••
Novi dekreti slovesno proglašeni VOlilflirCZUltciti gOVOfijO
Ko so lani sveti oče Pavel VI. in koncilski očetje zaključili drugo koncilsko zasedanje, so to zelo naporno delo kronali z odobritvijo konstitucije o svetem bogoslužju in dekreta o komunikacijskih sredstvih.
Po drugem zasedanju so šle takoj na delo razne komisije, da pripravijo osnutke za tretje zasedanje, ki naj bi ga posvetili razpravam predvsem o Cerkvi in o njenem mestu v svetu. Sveti oče je dal navodilo, naj vse osnutke in predloge skrčijo na najbolj osnovne in potrebne zadeve in vprašanja. Upati so, da bo koncil končan s tretjim zasedanjem in da bodo mogli ob koncu pokazati svetu res nekaj trdnega in pozitivnega.
A ko so se razprave začele, se je takoj pokazalo, da ne bo šlo vse tako enostavno. Nešteto je bilo problemov, ki so jih nakazali. Bila so to pereča vprašanja. Najprej o Cerkvi, o njenem ustroju, o škofih in njihovem mestu v Cerkvi, nato zopet o laikih, duhovnikih, diakonih, o Cerkvi v svetu, o verski svobodi in svobodi veroizpovedi, o zakonskem življenju, o potrebah današnjega sveta, o redovnikih, duhovniških poklicih itd. Odprla so se nova vprašanja, pokazala se je potreba, da se vse to res temeljito in na široko prouči. Brez naglice in površnosti.
Tako so ponovno odložili za četrto zasedanje osnutek o božjem razodetju; tudi novi osnutek o verski svobodi se koncilskim očetom še ni zdel goden za dokončno glasovanje. Sklenili so o njem razpravljati, ko se znova zberejo.
Pač pa so dozoreli osnutki o Cerkvi, ekumenizmu ter o vzhodnih cerkvah. Koncilski očetje so jih sprejeli s skoro stoodstotno večino.
V	BAZILIKI SV. PETRA
Končno je prišel slovesni trenutek, da sv. oče Pavel VI. proglasi novo dogmatično konstitucijo ter oba dekreta in tako zaključi 3. zasedanje II. vatikanskega cerkvenega zbora.
Bilo je v soboto 21. t. m., ko je papež Pavel VI. ob 9" zjutraj prišel v baziliko sv. Petra, ki je nudila edinstveni izraz. Vsi koncilski očetje so bili ogrnjeni v plti-viale in	z mitro	na	glavi. Zadonele so
skladbe Palestrine in Perosija, sv. oče pa je opravil koncelebrirano sv. mašo s 24 škofi s	področij,	kjer	so najbolj	slavne
Marijine božje poti.
Nato je glavni tajnik koncila kardinal Felici prebral začetek in konec ter naslove posameznih poglavij, ki sestavljajo vse tri osnutke ter jih dal koncilskim očetom še enkrat na glasovanje. Mogočen aplavz je bil izraz enotne volje vseh navzočih, tako da je mogel sv. oče sprego\>oriti formulo proglašenja, ki pravi:
»V imenu Očeta	in	Sina in Sv.	Duha!
Dekreti,	ki so bili	na	tem svetem	in ve-
soljnem koncilu, zakonito zbranemu, sedaj prebrani, so koncilskim očetom ugajali. Zato jih Mi, z oblastjo dano nam od Kristusa, odobrimo, in kar je bilo na koncilu sklenjenega, odločamo, da se oznani v večjo slavo božjo.«
Dogmatična konstitucija o Cerkvi je silno pomembna za njen bodoči duhovni napredek. V njej je lepo poudarjeno, da smo vsi božje ljudstvo, da so laiki Cerkev in ne samo del Cerkve in zato soodgovorni pri njeni rasti. Znova je bil vpeljan dia-konat kot stalna ustanova. Zlasti pa je konstitucija pomembna, ker je potrdila zborno oblast škofov, ki skupaj s papežem in pod njegovim vodstvom vladajo božjo Cerkev. V tem oziru je ta konstitucija dopolnilo k I. vatikanskemu cerkvenemu zboru, ki je utegnil uzakoniti le papeževo prvenstvo, potem pa se je zaradi vdora italijanskih čet v Rim razšel.
Silno pomemben je tudi za bodoči razvoj Cerkve dekret o ekumenizmu, sad naporov kardinala Bea. V njem je rečeno, da imajo vsi ljudje isti izvor in isti zadnji cilj, zaradi česar si skušajo vsi razložiti smisel in skrivnost življenja. Od pogan-
skih ver dekret izrecno omenja budizem in hinduizem; pri muslimanski veri poudari stične točke v veri in morali, ki nas družijo; posebej pa izjavlja, da judovski narod kot celota ni kriv Zveličarjeve smrti; to so zakrivili naši grehi. Na koncu dekret izrazi upanje, da bo prišel dan, ki bodo vsi narodi častili enoglasno Boga in mu služili. Treba je zato pospeševati bratstvo med narodi in zatreti vsako vrsto rasne nestrpnosti.
GOVOR SV. OČETA
Po proglašenju vseh treh dekretov je spregovoril sv. oče. Orisal je, kaj je koncil storil koristnega na svojem zadnjem zasedanju, poudaril važnost sprejetih o snutkov, napovedal, da se bo kurija internacionalizirala, izrazil svoje veselje nad dekretom o ekumenizmu, ki odpira koristen razgovor z nekristjani, ter pohvalil dekret o vzhodnih cerkvah, ki je mogočen klic k edinosti v veri.
Spomnil se je tudi vseh, ki so preganjani zaradi Kristusovega imena. Njim naj bo nauk Cerkve, ki blešči na sedanjem koncilu, v notranjo tolažbo.
Na koncu svojega govora je sv. oče opozoril na pomembno poslanstvo, ki ga ima Mati božja v življenju Cerkve. Zato je odločil, naj se doda k naslovom, ki jih Marija ima, še naslov: Mati Cerkve.
Prav z Marijo v zvezi je papež Pavel VI. sklenil v kratkem poslati v Fatimo posebno poslanstvo, ki naj temu marijanskemu svetišču izroči zlato rozo. Z zaKljučnimi besedami iz molitve »Pozdravljena, Devica« je sv. oče končal svoj govor.
Koncilski očetje so v glavnem že zapustili večno mesto. Toda koncil bo živel dalje: v svojih komisijah, v svojih smernicah in — upajmo — tudi v naši dobri volji, da vsak s svoje strani prispevamo k uresničenju koncilskih sklepov.
—	ej
Zlepa niso bile kake upravne volitve tako politično pobarvane kot se je to zgodilo zadnjo nedeljo. Šlo je za nadaljevanje političnega razjasnjevanja, ki se je sprožilo z državnimi volitvami preteklo leto.
Vladne stranke so si želele po-trjenja s strani volivcev, da odobravajo njih način vodenja državnih zadev; komunisti so hoteli odkriti, ali jim je Hruščevo izginotje kaj škodovalo, liberalci pa so upali, da se bodo okoristili s splošnim nezadovoljstvom in z nestalnim gospodarstvom ter pridobili na glasovih.
Najbolj so lahko zadovoljni komunisti. Sedaj vedo, da imajo zvest kader, ki jim ga niti tak primer, kot je bila nedemokratična Hruščevova odstranitev, ne more zapeljati kam drugam.
Tudi liberalci si smejo čestitati. Od 4% v letu 1960 so prišli letos pri pokrajinskih volitvah na 7,9% (leta 1960 : 981.104 glasove, 1. 1964 2,018.780 glasov).
Slabše stojijo stvari s Krščansko demokracijo. Od volitev do volitev se manjša njen volilni blok. Leta 1960 je še prejela 9,800.228 glasov (40,4%), letos pa le še 9,476.812 (37,4). Zanimivo je ugotoviti, da jc KD nekoliko zboljšala svoj položaj z ozirom na politične volitve 1. 1963 v občinah z nad 10.000 prebivavci, nazadovala pa pri pokrajinskih volitvah (volilo se je v 74 od 92 provinc, op. ur.). Komunistom pa se je primerilo baš obratno.
Komunistična stranka je napredovala od leta 1960 za 1,7%. Te-
Zakaj je padel Hruščev?
Potem ko se je po obisku Cuenlaja v Moskvi ob obletnici boljševiške revolucije nekoliko polegel hrup okrog sovjetsko-kitajskega spora, so Kitajci spet prešli v napad. Pred dnevi je namreč glasilo KP Kitajske »Rdeča zvezda« objavilo protisovjetski članek pod naslovom »Zakaj je padel Hruščev«.
V	članku očitajo Hruščevu vsemogoče pregrehe proti marksizmu in leninizmu ter dodajajo, da sta njegovi najbolj podli dejanji obsodba Stalina ter navezanje dobrih odnosov z ZDA. Poleg tega kritizirajo bivšega sovjetskega voditelja, da je
Letalska nesreča na letališču Fiumicino
Rimsko letališče Fiumicino je doživelo v ponedeljek 23. novembra ob 14. uri svoj strahotni krvavi krst. To je prva letalska nesreča, ki se je pripetila na tem letališču, odkar so ga odprli leta 1960.
Ameriškemu letalu Boeing 707, ki je bilo na progi Kansas City - Chicago - Pariz -Milan - Atene - Kairo so pri vzletu na rimskem letališču odpovedali motorji, tako da je treščilo ob tla, zadelo v buldožer ob koncu letališča in se vnelo. V letalu je bilo skupno 73 potnikov in članov posadke. 44 potnikov in članov posadke je zgorelo, 29 pa je ranjenih. Kasneje sta v bolnici umrli še dve osebi. Med ponesrečenimi je tudi eden severnoameriških škofov, ki se je s koncila vračal domov. Rešili so se samo potniki, ki so poskakali skozi okna. Ostalim je bilo to onemogočeno, ker so takoj eksplodirali rezervarji bencina in je v trenutku bilo vse letalo v plamenih. Letališče je ostalo zaprto za promet do torka zjutraj.
podpisal z »ameriškimi imperialisti« sporazum o ukinitvi jedrskih poskusov, se spravil z jugoslovanskimi komunisti ter razglasil načelo o miroljubni koeksistenci med kapitalističnim in socialističnim taborom. Zaradi tega pravi omenjeni članek, da je »padec Hruščeva velika zmaga za marksiste-leniniste vsega sveta.« Na koncu ne pozabi spomniti sedanje sovjetske voditelje, da so »norci v slepi ulici tisti, ki upajo, da bo v Sovjetski zvezi prevladal hruščevizem brez Hruščeva...«
Ti opomini veljajo Brežnjevu in tovarišem, ki kljub odstavitvi Hruščeva poudarjajo, da hočejo nadaljevati Hruščevo-vo politiko miroljubnega sožitja z zunanjim svetom.
Spričo takega pisanja menijo politični opazovavri, da je pomirjenje med obema komunističnima kolosoma še zelo daleč.
Nov antibiotik
Skupina angleških znanstvenikov je pripravila nov antibiotik, ki je najvažnejši po odkritju penicilina. Novo zdravilo je v Londonu že v prodaji pod imenom »Ce-porin«. Na tiskovni konferenci so znanstveniki izjavili, da je novi antibiotik bolj učinkovit od penicilina; manj toksičen in bolj učinkovit. Primeren je tudi za osebe, ki so alergične ter je mnogo cenejši kot ostali antibiotiki.
Novi antibiotik »Ceporin« ima svojo zgodovino, ki sega v leto 1945, ko je neki italijanski raziskovavcc, profesor Brotzu, ki je deloval na Sardiniji, odkril antibiotične lastnosti plesni »cefalo sforium«. Za primer se je zanimal neki funkcionar britanskega ministrstva za zdravstvo, ki je primerek poslal za nadaljnja raziskovanja oksfordski univerzi. Za dokončno izdelavo antibiotika pa je bilo potrebnih nadaljnjih 19 let in poldrug milijon funtov.
daj je prejela 5,883.708 glasov (24,3%), letos pa 6 milijonov 600.887 (26,0%).
Socialistični •»demokrati, ki jih vodi Saragat, ,so šli malo naprej. Leta 1960 so dobili 1,399.814 glasov (5,8%), leta,1^64 pa 1,674.871 (6,6%).
Socialistična stranka je morda najmanj zadovoljni^ doseženimi rezultati. Zgubila je na moči tako
pri občinskih kot na pokrajinskih volitvah. Leta 1960 je še zabeležila 3,495.519 glasov (14,4%), letos pa samo 2,866.346 glasov (11,3%). Seveda pa je treba upoštevati, da so ji letos razkolni so-sialisti proletarske enotnosti odnesli 737.079 glasov.
Preseneča visoko število belih glasovnic. Bilo jih je 1,200.000, skoraj 5% oddanih glasov.
Krvoprelitje v Kongu
Vlada kongoškega ministrskega predsednika Combeja je ta torek uničila zadnjo postojanko levičarskih upornikov, ki so še držali v svoji oblasti mesto Stanleyville. Pri tem pa so nastale hude komplikacije.
Ker so uporniki dobro vedeli, da se vojaško dolgo ne morejo več upirati osrednji vladi, so zajeli nekaj tujih državljanov ter jih kot talce držali pod nadzorstvom.
V	glavnem je šlo za ameriške in belgijske državljane, med katerimi so zdravniki in misijonarji. Njihovim vladam so zagrozili, da jih bodo umorili, če ne intervenirajo pri Combeju, da ustavi sovražnosti proti njim.
Da se prepreči najhujše, je vlada ZDA pristala na pogajanja z uporniki. Posredovanje je vodil kenijski predsednik Jo-mo Kenjata. V zadevo pa so se vmešale tudi druge države, med temi Sovjetska zveza in Jugoslavija, ki sta s tem v zvezi podali uradni izjavi, v katerih simpatizirata s kongoškimi uporniki.
V	torek pa so se Združene države s podporo vseh NATO-držav odločile za takojšen poseg, da rešijo ogrožene talce. 525 belgijskih padalcev se je spustilo nad mesto Stanleyville in rešilo večino oseb, dasi je uporniški radio ob prihodu letal pozival domačine: »Nabrusite meče in nože in razsekajte na kose vse belce.« Zc isti dan zvečer so 1300 talcev prepeljali iz mesta strahote v Leopoldville. Od teh je 900 Belgijcev in 400 ostalih narodnosti. Računajo, da je bilo pomorjenih okrog 30 oseb, med njimi znani protestantski misijonar iz ZDA zdravnik dr. Carlson ter ameriška misijonarka Phvlis Rine.
knjižici izhaja, da ima Sovjetska zveza okrog 100 medcelinskih raket, ZDA pa 475; balističnih raket tipa »Polaris« ima SZ 100, ZDA pa 192. — Kar se tiče letal za prevažanje bomb na velike daljave, jih imiajo ZDA okrog 1100, Sovjeti kakih 200. Za razliko od Združenih držav pa ima Sovjetska zveza 1400 letal za prevažanje bomb na srednjo razdaljo. To naj bi dokazovalo, da SZ pripisuje še vedno veliko važnost zahodni Evropi in Japonski.
Število sovjetskih divizij naj bi znašalo 140. Po mnenju omenjenega inštituta ni v Sovjetski zvezi prišlo do zmanjšanja konvencionalnih oboroženih sil, čeprav je to Hruščev svoj čas najavil. Kljub jedrskemu orožju pripisuje SZ veliko važnost klasičnim zemeljskim silam.
Semenišče v Hong-Kongu
V	semenišče v Hong-Kongu so letos sprejeli 48 novih gojencev. Skupno je v zavodu 116 gojencev. Med gojenci je že večje število bogoslovcev. Zaradi velikega porasta duhovniškega naraščaja so postali prostori premajhni, in škof že premišljuje, kako bi povečal komaj novo semenišče.
Tekma v oboroževanju
Angleški »Inštitut za strateške študije« je izdal drobno brošuro s številčnimi podatki o vojaškem potencialu kakih 50 držav. Posebno zanimivi so podatki glede vojaške moči ZDA in Sovjetske zveze.
Iz objavljenih podatkov v omenjeni
NOVEMBER 1962
Duhovniki in škofje v Italiji
V	Italiji je sedaj okoli 60 tisoč duhovnikov, izmed katerih je skoraj 20 tisoč redovnikov. V deželi Furlanija-Julijska Benečija je 1400 duhovnikov in redovnikov. Na vsakih 10 tisoč prebivavcev pride torej pri nas 12 duhovnikov. V času med julijem. 1962 in junijem 1963 je bilo v Italiji 887 novomašnikov. Največ jih je bilo v Lombardiji, najmanj pa na jugu. V istem času 71 italijanskih škofij ni imelo niti enega novomašnika. Treba pa je vedeti, da je v Italiji precej majhnih škofij. Italijanskih škofov je sedaj 303. Na vsakih tisoč italijanskih duhovnikov pride pet škofov.
Iz teh številk je razvidno, kako potrebna, a obenem težka je reforma dušnopa-stirskega dela, ki čaka italijansko Cerkev.
-
Slftf
mm
   ,
• 's ■	-
*****
t
'm
HKHlAVail
ttaopt
iroepft
VtETNAM
I
Commurut
Južni Vietnam novembra meseca 1962 in dve leti nato. Leta 1962 je bilo ozemlje (črno pikčasto), ki so ga obvladali komunistični gverilci, še sorazmerno majhno, l etos pa zavzema že skoro polovice države. Položaj se je zlasti poslabšal v zadnjem letu. Danes se tudi severnoameriška diplomacija zaveda, da odstranitev Diemovoga režima ni bila ravno ena bistroumnih potez njenih svetovavcev
Slovenski škofje za izseljensko nedeljo
Na misijonsko nedeljo se spominjamo vseh tistih številnih narodov in plemen po Sirnem svetu, ki jim še ni zasvetila luč prave vere in ki še niso sprejeli osrečujoče Kristusove blagovesti.
Vsako leto na prvo adventno nedeljo — letos 29. novembra — se pa spominjamo tudi vseh tistih, ki so nam po veri in krvi blizu, a so zapustili svojo domovino ter iščejo dela med drugimi narodi ali pa si pri njih spopolnjujejo svoje znanje.
žalostne skušnje prejšnjih desetletij so vzrok, dragi rojaki, da nas včasih resnično skrbi, ali boste toliko stanovitni, da na tujem ohranite največji dar božji: katoliško vero, v kateri ste bili poučeni in vzgojeni, pa tudi ohranite drugo neizmerno dobrino: zvestobo svoji materini besedi, z njo pa zvestobo vsemu bogastvu, ki ste ga z materino govorico sprejeli.
Sveta vera, ki ste jo sprejeli, je vesoljna, je za vse kraje in vse čase, za vse narode in vse dežele ter vse celine. Sveti Pavel pravi: »En Bog, ena vera, en krst.« Velika milost božja je bila za vas, da vas je že mati, ko ste ji majhni sedeli na kolenih, učila spoznavati enega Boga v treh osebah, ki nas je ustvaril in odrešil ter nas posvečuje, učila o Jezusu, ki nas je s svojo smrtjo na križu odrešil, učila tudi o materi Mariji, ki jo moramo prisrčno častiti in se ji priporočati In tudi o angelu varuhu, ki vas tudi med tujimi ljudmi zvesto varuje. Mati vas je prva učila v molitvi se z Bogom pogovarjati.
O vsem tem ste bili pozneje pri verouku in pri pridigah podrobneje poučeni. Brž ko ste prišli k pameti, ste svojega Očeta v nebesih tudi vzljubili, se z njim radi v redni jutranji molitvi in večerni molitvi pogovarjali. Radi ste se ravnali po njegovih zapovedih, ker ste ga ljubili in verovali, da nas tudi on neizmerno ljubi. Prepričani ste bili in to ste še danes, da živa vera v Boga in življenje po njegovi volji, posvečevanje Gospodovih dni s sveto mašo in prejemanjem zakramentov, človeka naredi v srcu zares srečnega in zadovoljnega, čeprav mu življenje s križi in preizkušnjami ne prizanaša.
Tej veri in temu življenju po njej se tudi na tujem ne smete izneveriti. Nikakor se ne sme zgoditi, da bi postali kakor ovce, ki so se med tujimi ljudmi zgubile in razkropile.
Zato novodošlim starejši radi pomagajte, da najdejo tudi na tujem takoj cerkev, kamor bodo hodili k nedeljski maši, in duhovnika, ki jim bo znal v domačem jeziku oznanjati Kristusov nauk in njegove zapovedi in pri katerem bodo mogli v domačem jeziku prejemati svete zakramente. Potrebno je, da se med seboj obiskujete v krščanski ljubezni ter v stiski radi drug drugemu pomagate. Tako boste vsi lažje stanovitni v veri, ki ste jo sprejeli. Tako bodite tudi na tujem ena družina, ki jo po milosti božji slišite oznanjati v domačem jeziku.
Prav tako vas prisrčno prosimo, da ne pozabite svoje materine govorice. V tem jeziku ste se učili spoznavati Boga in svet, spoznavati na svetu najprej bogastvo in lepote naše domovine in šele potem to, kar ima veliki svet. Kakor ne morete pozabiti svojega domačega kraja in domačih ljudi, tako ohranite tudi zvesto ljubezen do svojega rodnega jezika in s tem ljubezen do domače kulture. Domači jezik in domača kultura pomenita za vas dragoceno dediščino, ki ste jo podedovali od svojih očetov in ki jo morate ohraniti ter izročiti svojim otrokom. Zakaj kdor se narodno zgubi, je v veliki nevarnosti, da se zgubi tudi versko. Kdor pozabi svojo zemeljsko domovino, je v nevarnosti, da zanemari tudi Svojo večno domovino, kamor nas kliče Bog.
Dragi rojaki! Čeprav ste daleč, smo si v duhu kot bratje v isti veri vendar vedno blizu. V svojih molitvah ne pozabite tudi svoje domovine in prosite Očeta v nebesih, da bi vsi, ki smo doma, ostali v veri stanovitni. Prav tako bomo pa tudi mi vas vse vklepali v svoje molitve, da bi tudi vi na tujem ohranili sveto vero in ne nehali po njej živeti. Ce bomo zvesti, se bomo srečni videli v skupni nebeški domovini, kamor je šel naš Gospod Kristus pred nami, da nam pripravi bivališče.
Pozdrav in blagoslov vam pošiljajo Vaši slovenski škofje:
f Jože Pogačnik, ljubljanski nadškof f Maksimilijan Držečnik, mariborski škof f Janez Jenko,
apostolski administrator Slovenskega Primorja
ilsgr. OSKAR PAHOR
Še o lažnih idealih
V	nedeljo 22. novembra je nenadoma preminul na svojem stanovanju v Mirnu, od kapi zadet, upokojeni župnik in dekan msgr. Oskar Pahor. Teden poprej je škof Jenko sporočil iz Rima, da mu je v priznanje za zasluge izposloval od sv. očeta imenovanje za tajnega papeškega komornika. Medtem ko so se mirenski župljani in sobrat je pripravljali, da izkažejo novemu monsignorju simpatijo in soradovanje ob toliki časti, jih je nepričakovana izguba tako dragega pokojnika prešinila z bolestjo in žalovanjem.
Rodil se je msgr. Pahor dne 10. avgusta 1886 v Kojskem. Leta 1907 je stopil v go-riško bogoslovje. Tržaški škof Franc Ks. Nagi je dosegel od goriškega nadškofa Sedeja, da mu je prepustil nadarjenega bogoslovca, ki je bil po končanem prvem lgtniku bogoslovja inkardiniran v tržaško škofijo. Po končanih bogoslovnih študijah ga je nadškof Sedej dne 26. julija 1911 posvetil v duhovnika.
Nato je novomašnik odšel v Trst. Škof Andrej Karlin ga je septembra 1911 imenoval za kane lis ta pri škofijskem ordinat riatu m za svojega hišnega kaplana. Tri leita pozneje mu je poveril še mesto tajnika. Mladi tajnik je stal zvesto ob strani svojemu škofu v težkih vojnih in povojnih lotih, dokler se nista oba umaknila iz Trsta v Ljubljano.
škof Anton B. Jeglič je g. Pahorja in-kardiniral v ljubljansko škofijo in ga imenoval, aprila 1920, za prvega tajnika lju-Njanskega škofijskega ordinariata. Pozneje mu je poveril še posle namestnega tajnika pri škofijskem cerkvenem sodišču. Toda g. Oskarja je vleklo nazaj na Primorsko, da bi pod Italijo delil usodo svojega ljudstva. Nadškof Sedej mu je avgusta 1922 poveril upravo Šempetra in dve leti pozneje, 23. septembra 1924, mu
je izročil župnijo Miren.
Župnik Pahor je razvil v Mirnu zelo široko pastirsko delovanje. Rane, ki jih je bila zadala prva svetovna vojna, so bile še vedno odprte. Z vsem ognjem je delal za poglobitev, verskega življenja. Cvetoče Marijine družbe za dekleta in za matere, in še zlasti številni duhovniški in redovniški poklici so pričali, da je župnik znal prodreti globoko v duše svojih vernikov'.
Druga svetovna vojna je spet strahovito prizadela Miren: mnogi so padli kot vojne žrtve, velik del vasi so septembra 1943 požgali Nemci, uničeno je bilo svetišče in romarska hiša na Gradu. In spet je župnik posredoval, reševal. Nadškof ga je sicer deikretiral za Šentmaver, toda g. Oskar je bedel med svojimi verniki in z njimi je po končani vojni vihri postavljal temelje za novo življenje.
Delovanje g. Pahorja pa ni ostalo omejeno samo na Miren. Že nadškof Sedej ga je leta 1929 imenoval za škofijskega konzultorja, nadškof Margotti pa za dekana. Tudi msgr. Toroš ga je poklical v zbor škofijskih svetovalcev. S svojo tehtno in preudarno besedo je posegal v javno življenje, zlasti za časa fašizma, ko je neustrašeno stal na braniku verskih in narodnih pravic.
Leta 1961 je obhajal zlato sv. mašo. Letos pa, ko je dospel v Miren nov župniik, se je umaknil v pokoj, še vedno svež in poln načrtov.
V torek 24. t. m. so ga po pogrebnih svečanostih v župni cerkvi, ki se jih je udeležba izredno veliko množica in nad 80 sobratov, pokopali na novem pokopališču v senci romarskega svetišča Žalostne Matere božje na Mirenskem Gradu. Naj mirno počiva v Bogu, za katerega je živel.
RK.
Že dolgo nismo brali tako z ihto pisanega in na logiki revnega ter z zgodovinskimi dogodki sprtega pisanja kot je prav članek »Fašističnemu pisunu v Kat. glasu«, ki je izšel v »Primorskem dnevniku«
14.	novembra. Ves način pisanja, ki istočasno bruha psovke (»fašistični pisun«), grozi s sodiščem ter zlobno podtikuje krajo svojim idejnim nasprotnikom, daje vtis, da pisec članka na daleč od tistih, ki so križ odnesli v okrilju noči.
Samo krajo pisec kar na kratko opravi. Najraje bi jo pripisal »pod katoličanstvo zakrinkanim fašistom«, prav po starem receptu, da mora tat vpiti: »Držite tatu!« Za nas je seveda jasno, kdo odstranja križe. To vemo, da je bila včasih pred prihodom partijskih veljakov na oblast Slovenija polna kapel, križev na razpotjih in poljskih znamenj. Danes pa širom po Sloveniji strme v človeka križi brez božje martre (kjer še stojijo),, oskrunjene kapele in podrta znamenja. Vsi ljudje dobro vedo, kdo so bili tisti, ki so si v plašču teme dali duška zoper sveta znamenja. Le v Sv. Križu naj bi bilo drugače.
Ce je pisec (mi mu ne bomo rekli pisun, dasi si je s svojim načinom pisanja dal tako spričevalo) res iskreno prepričan, da so križ odnesli »pod katoličanstvo zakrinkani fašisti«, kot namiguje, naj vpliva na svoje somišljenike, da dajo izdelati nov' križ ter ga ob belem dnevu pritrdijo na spomenik. Potem bomo začeli verjeti, da bivšim pristašem partizanskega gibanja križi res niso več v napoto.
Ko smo prebrali omenjeni pamflet, ki nas je spomnil na slog pisanja, kateri je bil v modi pri ljudeh okrog »Primorskega dnevnika« prva leta po koncu zadnje vojne, smo sprva menili, da gre za histeričen izbruh kakega fanatika, ki ob očitku resnice zdivja kot bik, ko mu bikoborec v areni pokaže rdečo cunjo. Zato smo sklenili, da ne bomo odgovarjali, ker so bili duhovi na Tržaškem zaradi predstoječih volitev že dovolj napeti. Toda ko je postalo jasno, da so slovenske levičarske stranke sklenile napraviti iz dopisa »Križ so ukradli« osrednjo točko svoje volilne propagande, smo smatrali za svojo dolžnost, da zaradi zvestobe resnici objavimo pismo, ki nam ga je poslal tržaški bravec.
Bilo je skrajno neokusno, kar je pravilno poudarilo tudi vodstvo »Slovenske skupnosti« v svoji izjavi z dne 19. t. m., da »se je skušalo stališče pisca nekega članka do odporniškega gibanja izkoriščati v malenkostne volilne namene, kar žali pieteto do padlih borcev.«
In da je res šlo za to, je zapisal sam »Primorski dnevnik«, ko je položil Mihcu in Jakcu v usta besede: »Ma zdej je tudi forte nevaren čas jn moreš forte gledat, kaj rečeš. Vidi, denmo reč, kako se je spodrsnalo Katoliškemi Glasi! Je nekej napisau, da partizani so se toukli za lažne ideale... Se zna, zdej utem ca j ti, ke se pr-praulajo volitve, zdej je tu namalo nerodno... Ker tu je bla narmejn ana taktična napaka. Ke zdej u predvolilnem caj-ti vsi ješčojo samo prjatlje jn ne zamere.«
Zato ni ostal »Primorski dnevnik« samo pri zgoraj omenjenem pamfletu. V torek je objavil izjavo ing. Pečenka, ki je, dasi Slovenec, kandidiral na italijanski socialistični listi. Nato je v sredo prinesel protest bivših partizanskih borcev iz Sv. Križa. V četrtek je že vedel povedati, da se »širi ogorčenje proti pisanju fašističnega pisuna v Katoliškem glasu.« Najbolj so bili bojeviti v Zgoniku. Tam so se tako razgreli, da so mislili, da so na kakem rdečem mitingu v času komunistične revolucije na naših tleh, pa so kar postavili zahtevo, da se mora odkriti »tega zakletega sovražnika napredka in demokracije in ga kaznovati, d^ ne bo več ponavljal podobnih lažnjivih žalitev.« O tej »žalitvi« so govorili številni govorniki italijanske komunistične partije, med njimi Jelka Gerbec, Bernetičeva, Gombač, Padovan, Škerk in Lovriha.
V	petek smo zvedeli iz »Primorskega dnevnika« pod vidnim naslovom, da »Slovenska skupnost obžaluje pisanje „Katoli-škega glasa".« Ko smo izjavo prebrali, smo videli, da gre za vse kaj drugega. Nad izjavo, če bi bil PD pošten, bi moral stati naslov: »Slovenska skupnost obsoja krajo križa s spomenika padlim partizanom iz Sv. Križa ter obžaluje, da se to skuša izkoriščati v volilne namene.«
Poleg volilnih potreb je pa imela gonja preteklega tedna zoper »fašističnega pisuna« ter naš list svoj veliko globlji pomen. Bilo je treba ovreči trditev, da so »komunistični priganjači nasilno odpeljali slovenske fante in može v gozdove, ki so tam padli za lahie ideale.«
Zapisali smo: so padli, ne so se borili. Naši ljudje s Primorskega so v ogromni
večini (če izvzamemo peščico zgrajenih komunistov) vstopili v vrste slovenskih partizanov in se tani borili za čiste ideale, kot to lepo poudari že omenjena izjava »Slovenske skupnosti«: za slovenstvo, za demokracijo, za socialno pravičnost ter za svobodo misli in veroizpovedi.
Bilo je pa tudi mnogo naših ljudi, ki so vstopili v partizanske vrste prisiljeni, ker so enostavno prišli ponje z brzostrelkami. Pa so tako prisilni mobiliziranci kot čisti idealisti kmalu odkrili, da je šlo pri nas za vse nekaj drugega: pod krinko osvobodilnega gibanja se je pripravljala uvedba komunističnega družabnega reda v Sloveniji in v ostali Jugoslaviji.
Naši možje in fantje so se borili za čiste ideale, toda za njimi so voditelji osvobodilnega gibanja imeli že pripravljene lažne ideale: diktaturo ene stranke, zatrtje verske svobode kot jo pojmuje demokratski svet, preganjanje idejnih nasprotnikov, nestrpnost do krščanske morale in nje nadomestilo s socialistično, podržavljeno gospodarstvo z vsemi svojimi polomijami.
In prav v tem je bila tragika žrtve naših mož in fantov. Borili so se za demokratičen sistem življenja, padli pa so po prevari partizanskega vodstva za ideale, ki so jim bili vsiljeni in ki jih vsi res demokratsko misleči ljudje imajo za neiskrene, demagoške, varljive, z eno besedo: za lažne.
Zato je tudi bila velika večina teh borcev globoko razočarana, ko je odkrila resnico. Spoznali so, da so bili izigrani, izigrani za lažne ideale pod čistim idealom narodnega osvobojenja. To razočaranje je med našimi ljudmi onstran meje danes večje kot kdar koli poprej. Vsak dan se v Gorici in Trstu srečavamo z njimi, zato vemo, kako jih prav to razočaranje boli.
Cas bi že bil zato, da vsi, ki gledajo na svet skozi rdeča očala, nehajo psovati vsakogar, ki misli drugače kot oni in ki ljubi slovenski narod vsaj toliko kot oni, s fašističnimi papagaji in pisuni. Saj je prav komunizem zgrajen na isti osnovi kot fašizem: na nestrpnosti do idejnega nasprotnika, na diktaturi ene stranke, na nespoštovanju človeške osebnosti in na nasilju, kjer pride na oblast. Zato je rdeči fašizem prav tako vreden obsodbe kot črni ali rjavi. In pravici bo šele tedaj zadoščeno, ko se bodo protifašistični zakoni začeli izvajati tudi zoper rdeči fašizem in bodo obsojeni pred vsem svetom vsi zločini, ki so se zgodili pod okriljem rdeče zvezde, pa se danes o njih še ne govori, ker je na zatožni klopi do sedaj bil le črni in rjavi fašizem, rdečemu pa je uspelo, da se je iz krivca spremenil v tožnika in nedolžno žrtev.
—	ož
Laskavo priznanje katoliški Cerkvi
V	teku nekega sprejema v Sofiji je vodja bolgarske pravoslavne cerkve patriarh Ciril zatrdil: »Mi spoštujemo in ljubimo katoliško Cerkev zlasti zaradi delovanja njenega koncila, s katerim želi prilagoditi večna načela krščanske vere konkretnim potrebam današnje dobe.«
Indijska znamka v spomin na papeževo potovanje
Ob priliki potovanja sv. očeta v Indijo bo indijska vlada izdala v spomin na ta dogodek posebno znamko za 15 stotink rupije. Na znamki bo slika apostola sv. Tomaža, ki se je po ustnem izročilu izkrcal v Indiji leta 52 po Kr. in bil umorjen v bližini Madrasa. Sliko so posneli po srebrnem doprsnem kipu, ki se hrani v mestu Ort oni v Italiijii.
Nesmiselna užaljenost
Kmalu po objavi vesti, da bo sveti oče obiskal Indijo ob priliki 38. svetovnega evharističnega kongresa, je portugalski zunanji minister obsodil nameravano potovanje Pavla VI.. Portugalski vladni krogi so namreč nevoljni na papeža, da gre v Indijo, ki si je pred nedavnim prisvojila portugalske kolonialne posesti v Indiji, zlasti mesto Goo, kjer je pokopan apostol Indije sv. Frančišek Ksaveri j.
Francoska mladina daruje milijardo afriškemu škofu
Dva francoska fanta in c,ve dekleti so poklonili nadškofu iz afriške države Mali denarno nakazilo za milijardo dvesto tisoč lir. Denar je zbrala francoska mladina, večinoma med dijaki po šolah, Nad-
TROJNO SLAVJE
pri Marijinih sestrah v Gorici
V' nedeljo 15. t. m. so tudi Marijine sestre čudodelne svetinje v Gorici doživele dan, ki ga je naredil Gospod. Čeprav sv. Cerkov ni slavila izrednega praznika, so sestre bilo praznično razpoložene zaradi treh dogodkov, ki so jih ta dan bile deležne.
Od 6. do 15. novembra so sestre pod skrbnim vodstvom svojega družbenega ravnatelja dr. J. Žagarja C.M., ki je za to priliko prišel iz Ljubljane, opravile duhovne vaje.
Kapela je bila vsa v belini in slavnostno okrašena v tihem pričakovanju... Že med prvo sv. mašo, ki jo je daroval preč. g. ravnatelj, je sestra Mihelangela Maraž napravila sv. zaobljube in s tem dodala še zadnji pečat svojemu redovnemu poklicu, kateremu se je pred petimi leti kljub vsem številnim zaprekam junaško odzvala. In ta dan je slavila svojo popolno zmago.
Ob 8. uri je sledila redovna preobleka s. novinke Ane Kovšca iz Gozda pri Colu, ki je zdaj dobila novo redovno ime s. Anamarija. Presunjenost gostov je dosegla svoj višek, ko je mlada sestra lahnih korakov prišla pred oltar in je tu vsa ginjena obljubila Bogu svojo zvestobo.
Nato je sledila sv. maša, ki jo je daroval misgr. R. Klinec ter imel pri sv. daritvi izklesan govor, v katerem je dal poudarka družbenemu prazniku. Med redovno preobleko in med sv. mašo so ubrano prepevale pod vodstvom gdč. prof. Lojzke Bratuž pevke iz stolnice, ki so s svojim lepim petjem povzdignile vso slovesnost.
Vrzel v noviciatu je že isto jutro dopolnila gdč. Marjeta Saksida. Rada se je odzvala božjemu klicu in se zdaj že vsa navdušena pripravlja za težki, a tako lepi in prepotrebni apostolat med bolniki.
Vsak dan bolj sestre občutijo, kako je njih pomoč marsikje potrebna, saj se 'redno vrste prošnje, da bi prevzele strežbo bolnikov po domovih in bolnicah — a na žalost jo morajo marsikje odreči, ker jih je zdaleka premalo.
Dekle, če se hočeš Bogu posvetiti in hočeš postati duhovna mati trpečih ter želiš lajšati telesno in duhovno gorje: pridi, ne bo ti žal, bogato bo tvoje plačilo v večnosti! — Taka idealna dekleta sprejemajo Marijine sestre čudodelne svetinje v Gorici, Corso Italia 120, kjer imajo svojo provincialno hišo pod varstvom Marije Kraljice.
Sveti oče
na Shakespearjevi proslavi
V	četrtek 12. novembra se je sveti oče udeležil proslave 400-letnice Shakespear-jevega rojstva. Proslava je bila v avditoriju Pijeve palače. Na sporedu so bile recitacije odlomkov iz Shakespearjevih del.
škof Avgust Sangare se je za dar iskreno zahvalil. Povedal je, da denarja ne bodo razdelili kot miloščino, ampak ga bodo uporabili za splošno zboljšanje življenjskih pogojev v državi Mali. — Ta velikodušen dar francoske mladine kaže, kako se budi zavest, da smo vsi dolžni pomagati tistim po svetu, ki živijo v pomanjkanju.
Nova univerza v Adis Abebi
V Adiis Abcbi je začela delovati nova univerza, za katero so dale pobudo italijanske redovnice, ki mjsijonarijo v Abe-stniji. Univerza ima trenutno štiri fakultete in more sprejeti nad tisoč dijakov. Častni rektor nove univerze je cesar Haile Selassie, ki je tudi veliko prispeval za u-niverzitetno knjižnico.
Bogoslovni zavod v Jeruzalemu
Svetii oče je določil, da se v Jeruzalemu ustanovi središče za primerjalno bogoslovje. Središče bodo vodili benediktinci, vendar bodo v njem delovali tudi bogoslovni znanstveniki drugih veroizpovedi. Tako bo izpolnjena želja, ki jo je lansko leto pri avdienci koncilskih opazovavcev izrazil svetemu očetu protestantski profesor Cull-rnann.
Semenišče za Latinsko Ameriko
V Veroni sq 8. novembra odprli bogoslovje, kjer se bodo pripravljali kandidati, ki bodo potem delovali v deželah Latinske Amerike, kjer je veliko pomanjkanje duhovnikov. Slovesnosti so se udeležili mnogi Škofjo iz Latinske Amerike. Sveti oče je pozdravil udeležence po radiu in pohvalil to lepo iniciativo. Trenutno je v tem bogoslovju 80 gojencev.
Z ži
življenja
Slovenski izseljenci širom, po svetu
IZSELJENSKI DAN V BELGIJI Naši duhovniki pionirji Cerkve v Ameriki
V	naselju Eisden je vladalo v nedeljo 18. oktobra 1964 slovesno razpoloženje. Od vseh strani zapadne Evrope so prihiteli Slovenci v želji, da s svojo prisotnostjo prispevajo k uspehu četrtega slovenskega dneva v Belgiji.
Mogočni zvonovi župne cerkve sv. Barbare so utihnili. Slovencem je bilo namenjeno njihovo vabilo. Ob 4n popoldne so se zbrali v krasni novogotski cerkvi, da svojo slovesnost začno s službo božjo, kakor se za kristjane spodobi.
K oltarju je pristopil č. g. Stanko Kavalar, izseljenski duhovnik v Franciji. V svojem tehtnem nagovoru je prikazal veličino našega časa, ko se kristjani prebujamo iz dremavice ter se začenjamo resno zavedati svojega poslanstva v sodobnem svetu in svoje ogromne moči, ki nam jo nudita Kristusova pravica in ljubezen. Krščanstvo je poklicano zgraditi nov svet, novo srečnejšo družbo, je zaklical govornik. Razume se, da moramo p^i tem nadvse pomembnem rešilnem delu sodelovati tudi mi, slovenski katoličani. Zato pa ne smemo stati ob strani sodobnega življenja in dogajanja. Zanimati se moramo za razmere v sodobni družbi. Razumeti moramo svoj čas in poznati duhovne sile, ki si stoje nasproti ter se pogumno in dosledno postaviti na stran dobrega, kot nas uči Kristus.
K lepoti in zbranosti službe božje je odlično prispeval mešani zbor »Zvon«, iz Holandije, ki je dovršeno izvajal eno zadnjih Tomčevih slovenskih maš. V pripravah na »Slovenski dan« sta »Zvon« in tudi zbor iz Lindenheuvela pokazala res visok smisel za koristi skupnosti.
Po cerkveni svečanosti se je množica z zastavo društva »Slomšek« na čelu napotila proti dvorani, kjer so se odvijale nadaljnje točke »Slovenskega dneva«.
»Slomškarji« so navzoče razveselili s priljubljeno spevoigro »Kovačev študent«. Krasni glasovi! Veseli fantje! Iz njih sije pravi Slomškov duh. Vsi so se rodili v Belgiji, a vsi izborno obvladajo materinščino. V dejanju kažejo, kako drage so jim svetinje slovenskega naroda. Od rane mladosti gojijo slovensko narodno in cerkveno pesem. Tej pesmi posvečajo lep del svojega prostega časa. Čeprav so mladina dvajsetega stoletja, razumejo, da vse, kar je lepo, plemenito in dragoceno, zahteva Žrtev. Skrivnost njihovega duhovnega razvoja leži v Slomškovi življenjski modrosti, ki jo lepo izraža njegovo geslo: »Materina beseda bodi vam luč, katoliška vera pa ključ do prave omike«.
Kdaj bodo tudi oblastniki v naši domovini razumeli vrednost te življenjske modrosti? Razočarani so nad svojo mladino. Ali res ne čutijo, da so to mladino pokvarili prav oni sami?! Nad to mladino so zagrešiti strahoten zločin, ko so jo sistematično odtujevali Bogu in njegovim zakonom. Kako prazno zvenijo vsi njihovi načrti za socialistično prihodnost, ko tisti, na katere bi te načrte želeli in morali opreti, nimajo nobenih idealov.
Ali prizadeti res nič ne vidijo in nič ne razumejo?
Kako dolgo še?!
Tudi moški zbor »Jadran« iz Charleroi, ki je zapel venček narodnih, je navdušil zbrano občinstvo. Iz njihovih napevov je zadihal sveži zrak naše lepe Koroške, človek bi jih poslušal brez kraja in mu skoro na misel ni prišlo, da so ti fantje za svoj nastop morali žrtvovati veliko prostega časa in tudi precej denarja. Bog jih blagoslovi!
Takoj za »Jadranom« je nastopila »Slovenska folklorna plesna skupina« iz Porurja v Nemčiji. Po dvorani je kar zašu-melo, ko so se polni veselja in mladosti pojavili na odru. Ob njihovem poskočnem rajanju je zadišalo po slovenski vasi in njenem življenju. Predstavniki »novih« Slovencev v zapadni Evropi so se odlično pokazali in se jim iskreno zahvaljujemo za njihovo požrtvovalnost in dobro voljo.
Nato je prišel višek »Slovenskega dneva«, ko se je pred gledavci nenadoma odprlo Gosposvetsko polje v zgodnjem jutru. V tiho naravo je slovesno udaril veliki gosposvetski zvon in zadoneli so rogovi, vabeč k ustoličenju karantanskega kneza.
Ob knežjem kamnu se je zbralo ljudstvo. Zbor, ki so ga sestavljali pevci iz Eisdena v Belgiji ter iz Heerlerheida in Lindenheuvela v Holandiji, je mogočno zapel:
»Dvigni se, dvigni Korotan, danes zate je slovesen dan: vojvoda karantanski in knez bo danes ustoličen zares!«
Nato so se vrstili prizori, ki so ponazarjali enega najpomembnejših dogodkov v zgodovini slovenskega naroda. To zgodovinsko snov je za oder obdelal g. Zdravko Novak iz Clevelenda, glazbeni del pa je priredil dr. France Cigan iz Celovca.
Z zanimanjem so naši izseljenci sledili sprejemu deželnega sodnika, škofa Mo-desta in kneza samega. Čudili so se zrelosti naših kmečkih prednikov, ki so se živo zavedali svoje moči ter so oblast nad svojo deželo izročali svobodno izvoljenemu knezu šele po stvarnih zagotovitvah, da bo ta vladal modro in pravično, kot pač zahteva splošna blaginja naroda.
Moremo si misliti, da sodobni slovenski kmet z mešanimi občutki gleda na svojega davnega prednika — svobodnjaka, ki je bil pravi oblastnik, spoštovana oseba s svojo besedo v družabnem življenju, — medtem ko je on sam brezpravna raja le s »pravico«, da do onemoglosti gara za svoje oblastnike, ki mu v zahvalo vlečejo zadnjo kravo iz hleva ter ga podijo z zemlje, katero so on in njegovi predniki tako velikodušno pojili s svojim znojem.
Res, doklej še?!
»Ustoličenje koroškega kneza« je na navzoče napravilo naj glob ji vtis. Toda ti notranji odmevi ne smejo biti samo zadeva nekaj trenutkov. Misel, ki jo izraža »ustoličenje«, mora dobiti stalno mesto v naši duši.
Ne bodimo hlapci, klečeplazci, marveč svobodnjaki, ponosni ljudje!
Z visokim čutom dolžnosti in odgovornosti pobijajmo beraškega duha v sebi.
Nase obrnimo krasno načelo pokojnega predsednika Kennedy-a:	»Ne	vprašujte,
kaj more skupnost napraviti za vas, vprašajte rajši, kaj morete vi napraviti za svojo skupnost!«
S tem bomo postali pravi duhovni dediči naših davnih svobodnjakov.
V-ko.
Slovenski lazaristi in rojaki v Slovenski vasi v Lanusu (Vel. Buenos Aires) so letos
15.	novembra slovesno proslavili peto obletnico blagoslovitve cerkve Marije Kraljice sveta. Saj je to Marijino svetišče edina javna slovenska cerkev v Južni A-meriki in kot taka skupaj z Baragovim misijoniščem ena najmočnejših opornikov slovenske skupnosti v izseljenstvu.
Pretežni del vseh pobožnosti v cerkvi Marije Kraljice je namenjen Slovencem. Ena nedeljska pridiga in nujen del drugih svetih obredov pa je za vernike španskega jezika. Seveda, ko bo ta slovenska vikarija postala samostojna župnija, bo njen delokrog zajel tudi argentinske vernike, kar bo gotovo po svoje vplivalo na narodnostni značaj svetišča.
V	petih letih je bilo v tej cerkvi krščenih 539 otrok, birmanih 243, porok je bilo 53, prvih sv. obhajil 339, vseh sv. obhajil pa je bilo razdeljenih skupm> 180.650. Doslej so bile v cerkvi že tri slovenske nove maše (salezijanec g. Ivan Lužovec, frančiškan p. Franc Burja, lazarist Valentin Vrečar), letos bo pa še ena: gospod Franc Urbanija iz slovenskega semenišča v Adrogue. Tudi srebrno sv. mašo so že imeli v tej cerkvi. Opravil jo je neumorni misijonski delavec in urednik revije »Katoliških misijonov« g. Lado Lenček CM.
Dušno pastirstvo opravljajo trenutno štirje gospodi. Njih predstojnik in vikar cerkve je g. Janez Potek CM.
Vikarija Marije Kraljice ima vse, kar spada k farnemu življenju: cvetočo farno šolo, Katoliško akcijo, Marijin vrtec, Vin-cencijevo konferenco, misijonski odsek ter je tudi sedež Slovenske misijonske zveze.
Farna šola je začela delovati leta 1963 v lepem modernem poslopju, ki se vsako leto povečava v okviru danih potreb. Trenutno obsega otroški vrtec in tri prve razrede osnovne šole. Vodstvo šole ima namen razvijati jo do popolne srednje šole. Lani je bilo v šoli 80 otrok, letos že 135. Učnih moči je pet; od teh so ravnateljica in dve učiteljici Slovenke.
Vikariji Mariji Kraljice je pridruženo
V	severnoameriški zvezni državi Minnesota praznuje letos škofija v mestu Du-■luthu 75 let, kar je bila ustanovljena. Bili so francoski misijonarji prvi, ki so v 17. in 18. stoletju misijonarili po ozemlju duluthske škofije. V 19. stoletju pa so bili slovenski duhovniki tisti, ki so pripomogli, da se je v sedanji škofiji razvilo organizirano versko življenje in se ustvarili pogoji za ustanovitev škofijskega sedeža v mestu Duluthu.
Lepo in prav je bilo zato, da je sedanji ljubljanski nadškof msgr. dr. Jože Pogačnik smatral za umestno, da je duluthske-mu škofu msgr. Francisu Schenku ob priložnosti 75-letnega nastanka njegove škofije čestital in se spomnil naših slovenskih misijonarjev in slovenskih izseljencev. Pisal mu je pismo, katero zaradi izredne zanimivosti v celoti priobčujemo.
ČESTITKE
LJUBLJANSKEGA NADŠKOFA
K 75-LETNICI ŠKOFIJE V DULUTHU
Prevzvišeni! Po duhovnikih, naših rojakih, ki delujejo v Vaši škofiji, smo zvedeli, da praznujete letos 75-letnico, kar je bila ustanovljena Vaša škofija. Znano je, da so imleli slovenski rojaki velik delež v misijonarjenju okoli tamošnjih jezer, kakor tudi v pripravah, ki so slednjič vodile do ustanovitve cele vrste škofij. Po teh krajih živi mnogo naših starih izseljencev, ki so tam že dva, tri rodove in več. Zato boste razumeli, da je Vaš jubilej nekoliko tudi naš in se ga zato tudi tukaj veselimo in Vam, prevzvišeni, k lepemu jubileju iz srca čestitamo.
Pred več ko sto leti je odšel od nas tja misijonarit naš rojak Friderik Baraga. Že pri nas doma je njegova gorečnost in ljubezen do duš privabila ljudi daleč naokoli, da so se trumoma zbirali okoli njegove spovednice in prižnice. Poročila o njegovih misijonskih potih med Indijanci po širnih pokrajinah na obalah velikih jezer so pri nas budila občudovanje in vnela vernike in duhovnike, da so mu pomagali z darovi v denarju in blagu in
tudi Baragovo semenišče s svojo notranjo šolo, v katero se prvenstveno sprejema tiste, ki čutijo v sebi misijonski poklic. Lani je imel zavod 12 gojencev, letos pa devet.
Slovenski verniki so se s svojimi dušnimi pastirji spojili v nerazdružljivo celoto. Da ljubijo svojo cerkev, dokazuje dejstvo, da so n. pr. samo leta 1957. prispevali v težaškem delu 1980 ur. Od tega so 325 med tednom, ko moških ni bilo doma, opravile skladajoč opeko — slovenske matere.
Po vsem tem povedanem upravičeno lahko upamo, da se bo slovenski živelj v tem delu Argentine ohranil do skrajnih mej božje Previdnosti.
M. J.
Bavbavčki — krstna predstava v Torontu
Slovenska šola Marije Pomagaj v Torontu je marljiva delavka na kulturnem in umetnostnem polju med tamkajšnjimi slovenskimi naseljenci. Že vrsto let prireja vsako leto glasbene festivale, raznovrstne koncerte in igre. šolska mladina goji tudi naše narodne plese; nastopa ne le v slovenskih dvoranah, temiveč tudi po kanadskih gledališčih.
31. oktobra in na praznik Vseh svetnikov je šola uprizorila pravljično igro s petjem Bavbavčki. Umetnostni odsek šole Marije Pomagaj je sam dal idejo in pobudo za nastanek te igre. Bavbavčke je napisala Mirjam Tozon, pevske točke in glasbo pa je ustvaril Matija Tomc. Tako so Bavbavčki novo delo v slovenski mladinski dramatiki, ki so doživeli krstno predstavo med našimi izseljenci v Torontu v dvorani Marije Pomagaj.
Igro sta pripravila g. Vili Cekuta kot glavni režiser in scenograf in g. Tone Zrnec kot glasbeni vodja. Tomčevo glasbo je pri klavirju izvajala Božena Brajša por. Naughton. V igri je nastopilo 28 igravoev in pevcev. Ob obeh uprizoritvah so prejeli pohvalo in iskrene čestitke.
da se je oglasilo več duhovnikov', ki so mu pomagali v misijone. Tako se je začelo tisto plodno delo, ki je tam pri Vas skozi desetletja 19. stoletja ustanavljalo zmeraj nove postojanke, zidalo cerkve in so nastajale nove škofije, med njimi tudi Sault Ste. Marie ali kasneje Marquette, kjer je postal prvi škof Friderik Baraga do smrti 1868, za njim pa še dva njegova rojaka, Mrak in Vertin. Njegova misijonska pot je držala tudi daleč na zahod prav v Vašo škofijo (1837), kakor omenjate v svoji pastirski okrožnici.
Že skoraj 50 let star se je odločil za misijonsko delo Franc Pirc (Pierz) in mi-sijonaril tam med Očipve Indijanci, zdaj večinoma na ozemlju škofije St. Cloud; poleg krščanskega nauka jih je učil tudi sadjereje in si pridobil zasluge, tako da je svetna oblast imenovala po njem mestece Pierz, da se njegovo ime ne pozabi. Ta je potegnil za seboj v pomoč Lavren-cdja Lavtižarja, pa je že drugo leto na poti omagal in zmrznil; Vaše mesto ima grob te misijonske žrtve, ki prav gotovo ni v sramoto misijonski vnemi in smo nanj prav tako ponosni mi kakor Vi.
Prav tako je bil iz naše škofije John Čebul, ki je sezidal prvo cerkev v Duluthu, iz katere je zrasla Vaša današnja katedrala. Vaši kraji in ljudje so nam znani iz pisem našega rojaka Jožefa Buha, ki je veliko delal pri Vas in bil v novi škofiji tudi generalni vikar in izpraševalec klera. S Pircem vred je za svoje delo zaslužil čast, da se tudi po njem imenuje neki kraj mestece Buh.
Proti koncu stoletja je hodil tja misijonarit — ne toliko med Indijance kolikor med domače izseljence benediktinski opat v St. Vincent Abbey, Franc Ločni-kar; ta je kasneje pošiljal tja mlajše benediktinske patre, ki jih je privabil od doma, med njimi p. Simona Zupana in p. Wenceslava Sholarja; za njimi je prišlo še več .rojakov, ki so postali svetni duhovniki po Vaših krajih in nekateri še zdaj delajo pri Vas, kakor msgr. John Schiffrer, msgr, John Jersche itd. In vrsta še ni dokončana, ker so po naših izseljencih prišli tja tudi mladi duhovniki, ki delajo v Vaši škofiji, ne v škodo vernikov in sramoto domovini.
Ali po vsej dolgi vrsti duhovnikov, ki so povezani z nami in z Vami, nismo upravičeni, da se z Vami veselimo Vašega jubileja? Saj so za duhovniki šli tudi premnogi naši izseljenci v teku sto let in poselili obsežne pokrajine, ko se je ta mlada zemlja industrializirala in dobivala čisto novo lice. Indijanci so se morali umakniti in bogastvo zemlje je dajalo zaslužka novim priseljencem. Tam okoli imajo naši rojaki mnogo znancev in so bili prva desetletja ozko povezani z njimi. Danes je mnogim že zamrla domača beseda, spomin na stari kraj je pa še ostal skozi rodove.
Pred nekaj meseci sta Slovenska dekliška organizacija (SDO) ter Slovenska fantovska zveza (SFZ) v Argentini pripravili enega najlepših in najboljših svojih nastopov — Župančičevo Dumo, ki jo je režiral Nikolaj Jeločnik. S to prireditvijo sta obe organizaciji proslavili 15-letnico svoje ustanovitve.
V	nedeljo 8. novembra sta pa isti organizaciji priredili svoj tradicionalni Mladinski dan, ki je bil letos že dvanajsti.
Na slovenski Pristavi v Castelarju pri Buenos Airesu se je zbrala torej naša izseljeniška mladina, ki pripada sedmim odsekom, raztresenim po mestih Vel. Buenos Airesa.
Najprej je prisostvovala sv. maši, ki jo je opravil prvi predsednik SFZ, sedaj župnik v Casanovi g. Janez Langus.
Po kosilu, ki so ga za vse udeležence in udeleženke pripravila dekleta iz SDO, se je začel razvijati popoldanski spored.
Predsednik SFZ Tine Vivod je spregovoril o letošnjem športnem udejstvovanju slovenske mladine v Buenos Airesu v smislu olimpijskega gesla »Hitreje, više, močneje«. Poleg dosedanjega tekmovanja v odbojki, namiznem tenisu, nogometu, šahu in lahki atletiki imata organizaciji v načrtu tudi plavalne tekme. Omenil je
Vsem tem vernikom Vaše škofije želimo od doma blagoslova in trdnosti v veri, da bi ob 75-letnem jubileju pomislili na stare domove, od koder so odnesli tako trdno vero v Boga, našega skupnega Očeta, ki jim je v prvem rodu pomagal preboriti vse težave v novem svetu. Želimo, da bi se ta vera ob 75-letnem jubileju poživila v najsodobnejši obliki in jim tudi danes pomagala prav živeti.
ŠKOFA BARAGA NA OLTAR!
Ko pregledujemo to veliko misijonsko delo, ki ga je po Vaših pokrajinah sprožila gorečnost F. Baraga, ko mislimo na njegove velikanske napore na dolgih potih in v strašnem mrazu, na dolgo vrsto vnetih sodelavcev, ki jih je priklical za seboj in so tako uspešno pokristjanili rodove Indijancev okoli Vaših velikih jezer, da so iz tega rasle številne misijonske pokrajine in škofije — si ne moremo kaj, da ne bi obudili srčne želje, da ta goreči duhovnik in misijonar doseže čast oltarja.
Januarja 1968 poteče sto let, kar je umrl tista leta najbolj znan in spoštovan človek ob Gornjem jezera, do konca izčrpan v delu za Kristusa in Cerkev. Ali bi ne bilo za vse nove škofije ob Huronskem, Michiganskem in Gornjem jezera častno in v verskem pogledu močno spodbudno, če bi ob tej stoletnici tudi te pokrajine dobile svetnika-misijonarja? Mi ga poznamo po svetniški gorečnosti doma, v vsej polnosti in junaštvu se je pa razvil tam pri Vas. Skupaj bi morali delati za isti namen.
Prepričan sem, da bi vse to poživilo versko življenje in zavest med ondotnimi verniki, zlasti seveda med številnimi in zdaj že amerikaniziranimi izseljenci.
Res je za tako delo poklicana zlasti škofija Marquette, kjer je bil Baraga prvi škof in je bilo nekako središče njegovega dela, vendar bi morala sodelovati vsa področja njegove delavnosti in obrniti sebi v prid počastitev tega velikega misijonarja in svetniškega duhovnika. Ali bi ne bilo velikansko veselje za vse te pokrajine, ko bi poveličani škof znova spregovoril vernikom Indijancem, novim naseljencem, ne najnazadnje našim rojakom in jih znova vnel v ljubezni do Kristusa, kakor je znal v svojem življenju? Zgodi se, zgodi tako!
* * *
Taka, vidite, so naša čustva ob Vašem jubileju. Prav zares se veselimo z Vami, ker so nam rojaki s svojim delom in poročili Vaše pokrajine in ljudi v njih tako približali, da so nam skoraj domače. Zato nam ne zamerite naših besed in želja in sprejmite, prevzvišeni, izraze resničnega spoštovanja in ljubezni v Kristusu, od mene osebno in premnogih vernikov, ki so povezani z Vašimi verniki po vezeh sorodstva in rodu.	i Jožef, nadškof
tudi kočljivi položaj mladinskega dela Pristave, če ne bo kmalu zbranih 65.000 pesov (250.000 lir), je nevarno, da preide v občinske roke.
Telovadni nastop je bil sestavljen iz vaj, ki so jih predvajali naraščajniki ter naraščajnice. Folklorna skupina iz San Justa je odplesala pet plesov, dekleta iz Morona in Lanusa so pa nastopila z novo izvirno vajo na melodijo »V hribih se dela dan«.
Za zaključek sta se pomerili v odbojki reprezentanca SFZ in moštvo češkega Sokola iz Vlila Dominico, ki nastopa v ligi argentinske odbojkarske zveze. Zasluženo je zmagalo moštvo češkega Sokola s 3: 1 (15:5, 15: 17, 15: 10, 15: 13).
Sledila je razdelitev pokalov. Pokal za šah je prejel odsek iz Lanusa, za namizni tenis odsek iz Ramos Mejie, za nogomet San Justo in v odbojki odsek iz Morona.
Evharistični post ponovno skrajšan
Sv. oče Pavel VI. je odločil, da bodo v prihodnje verniki in duhovniki dolžni vzdržati se jedi le eno uro pred sv. obhajilom. Ta odločba stopi v veljavo, ko bo uradno razglašena.
Pet let slovenske cerkve Marije Kraljice v Argentini
XII. MLADINSKI V BUENOS AIRESU
NAVODILA ZA IZVEDBO To soboto se prične mednarodni Konstitucije o liturgiji	evharistični kongres v Bombayu
22. novembra. 27. novembra bo tudi začetek svetih ur v vseh cerkvah in kapelah bombayske nadškofije, ki se bodo vršile vsak dan od 10. dopoldne do polnoči vse do konca kongresa.
Dne 28. novembra bodo opravili v vseh katoliških cerkvah v Indiji svete maše za duhovni uspeh kongresa. Ta dan bodo posvetili v Bombayu novo stolnico in druge cerkve, ki so jih nedavno zgradili v mestu. Popoldne tega dne bo slovesna otvoritev kongresa z govorom papeževega legata kardinala Agagianiana. Otvoritev se bo vršila na ogromnem trgu »Oval«, ki je določen za kongres. Slovesnost otvoritve bodo prenašali po radiu in televiziji in bo dosegla svoj višek s slovesno pon-titikalno sveto mašo, ki jo bodo darovali ob 20n v stolnici.
Naslednje dni se bodo vršili verski o-bredi in študijski sestanki. Glavna tema kongresa je »Evharistija in novi človek«. Dopolnili jo bodo s temo socialnega značaja »Prehrana in javno zdravje«. Temi sta med seboj tesno povezani. Gre za lakoto duše in za lakoto telesa.
V	teku svete maše dne 30. novembra bodo podelili številnim osebam zakrament sv. krsta in sv. birme. 1. decembra
bodo dopoldne stotine indijskih otrok prvič prejele sv. obhajilo, številni dijakoni pa duhovniško posvečenje v sirsko-mala-barskem obredu. 2. decembra bodo v teku slovesne pontifikalne svete maše posvetili v duhovnike več desetin dijakonov in sicer v latinskem obredu. 3. decembra bodo številni študijski sestanki za evropske in indijske jezikovne skupine. Ta dan se bo vršilo posebno zborovanje za nekristjane.
Istega dne popoldne bodo posvetili pet novih škofov, ki bodo iz petih celin. Temu posvečenju bo že prisostvoval sveti oče Pavel VI., ki se bo mudil v Bombayu od
2.	decembra zvečer do 5. decembra opoldne. Kako bo on preživljal kongresne dneve, smo objavili že v prejšnji številki našega lista.
4. decembra bo slovesen križev pot in javna nočna adoracija Najsvetejšega na kongresnem prostoru. Naslednji bo posvečen zakramentu sv. zakona. Zato bo večje število porok.
Zadnji dan kongresa — 6. decembra — se bo zaključil popoldne s pontifikalno sveto mašo papeževega legata ter s slovesno evharistično procesijo.
Roman Rus, Rim
l!llllllllllllllllllllllllllll!IMIIIIIIIIIIIIIIllllllll!llllllll!linmillllllllllllllllllllllllillllllllllllllllllllll!llllllllllllllllllllllllllllllinillllllllllllillllllllllllll!lllllllllllllllllllllllll!!l)lll
Cecilijanka 1964
Dne 4. decembra 1963 je II. vatikanski koncil sprejel in potrdil Konstitucijo o svetem bogoslužju ali liturgiji (v Ljubljani je izšel slovenski prevod z daljšo razlago). Ta Konstitucija je v glavnem začrtala le osnovna načela, po katerih naj bi se razvijalo dušnopastirsko delo, ki doseže prav v bogoslužju svoj višek. Za izvedbo teh načrtov in načel so bila pa potrebna natančnejša navodila. Prva navodila so bila dana z »motu proprio«, ki je stopil v veljavo 16. februarja. Obširnejša so pa dana z nedavno objavljeno Inštruk-cijo, ki nosi datum 26. septembra 1964 in bo stopila v veljavo na prvo postno nedeljo 7. marca 1965.
Popolnejša preosnova in oblika svete liturgije bo prišla na vrsto pozneje, morda šele čez nekaj let, ko bodo pripravljene nove liturgične knjige, ki bodo obsegale nov obrazec za sveto mašo, za zakramente in za molitev brevirja.
Koncil se je namreč zavzel, da bi cerkveni obredi postali bolj preprosti in enostavni. Tako jih bodo verniki lažje umeli in z večjim veseljem pri njih sodelovali. Zaradi tega je bil dan velik poudarek uporabi domačega materinega jezika, zlasti pri narodih, katerim je latinski jezik še posebno tuj in nedostopen, da ne omenjam miselnosti in načina izražanja, ki je svojstven latinskemu obredu.
Inštrukcija ima kratek uvod in pet poglavij. V prvem poglavju so dana splošna navodila. Drugo poglavje govori o evharistični daritvi ali sveti maši, tretje o zakramentih in zakramentalih, četrto o brevirju, peto pa o zidavi cerkva in postavljanju oltarjev.
SPLOŠNA NAČELA
Uvodne besede Inštrukcije poudarjajo, da ni prvi namen vseh liturgičnih reform sprememba knjig, obredov in podobno, ampak vzbuditi zanimanje za svete obrede in pripraviti ljudi, da bodo uvideli potrebo po aktivnem sodelovanju pri bogoslužnih obredih in dejanjih. Vse to prizadevanje ima namen, da bi tisti, kakor pravi sveti Pavel, ki žive, ne živeli več sami sebi, ampak Kristusu, ki je zanje u-mrl in vstal. To je mogoče doseči po veri in zakramentih. Iz tega je razumljivo, da mora biti v dušnopastirskem delu liturgija tesno povezana s poučevanjem krščanskega nauka, versko izobrazbo in pridiganjem.
Nobena liturgična reforma in preosnova ne bo mogoča brez potrebne priprave in izobrazbe. Prvo poglavje Inštrukcije govori prav o tej pripravi. Začeti je treba v semeniščih, kjer naj posvetijo posebno skrb lepemu in točnemu izvajanju svetih obredov. Evharistija mora biti središče vsega duhovnega življenja. V šoli naj se študij liturgije razširi in poglobi. Posebno pa poudarja Inštrukcija dolžnost dušnih pastirjev, da vernike vpeljejo v razumevanje svetih obredov in jih pripravijo na aktivno sodelovanje — in sicer brez odlašanja.
V	tem prvem poglavju je daljši odstavek, ki natančneje določa, kdo ima oblast in v kakšni meri pri urejevanju in določanju liturgičnih sprememb, uporabljanju liturgičnih knjig, urejevanju liturgičnega sodelovanja vernikov, zlasti pa pri uvajanju domačega jezika. O teh zadevah so določbe zelo natančne. V škofiji ima besedo škof in nihče drugi ne sme na svojo roko odločati in po sVoje delati.
Za pravilno urejevanje vseh teh zadev so predvidene ali celo zaukazane škofijske liturgične komisije, medškofijski liturgični sveti, posveti škofov iz obmejnih pokrajin za narodne manjšine, liturgična komisija pri škofovski konferenci in tako dalje. Ti posveti so že velike važnosti, ko gre za pripravo in uporabo liturgičnih knjig istega jezika, ki govorijo v raznih državah in pokrajinah. Kako je to važno, moremo uvideti že mi sami, ko kot Slovenci živimo v treh različnih državah v območju treh škofovskih konferenc, in sicer Jugoslavije, Italije in Avstrije, katerih se nobena ne more izključno baviti z liturgičnim življenjem med Slovenci.
Ne samo za enotnost v liturgiji, ampak tudi za ohranitev lepote in izrazne moči slivenskega jezika v liturgiji bodo potrebni stvarni posveti in sodelovanje. Saj stopi po teh določilih tudi slovenski jezik z vso pravico uradno v bogoslužje, zlasti v sveto mašo. Na ta trenutek smo čakali od časa svetih bratov Cirila in Metoda. Poskrbijno torej, četudi bo potrebna marsikatera žrtev in skrb, da bo ta govorica povsod enotna In moderna, iskren in ljubezniv izraz postal še lepši in plemenitejši. Ne zamudimo torej te prilike, ki nam Jo nudi sveta Cerkev.
SVETA MAŠA IN ZAKRAMENTI
V prvem delu Inštrukcije je poudarjenih še nekaj zelo važnih točk. škofje naj namreč skrbijo, da se v cerkvah in pri svetih obredih odpravijo razne vrste razlik in prednosti. Pred Bogom in pred božjim oltarjem smo vsi enaki. Odstrani naj se vse, kar bi vzbujalo domnevo, da so sveti obredi prilika za zaslužek ali gmotno pomoč. Pri svetih obredih so odpravljeni vsi poljubi rok in predmetov. Tudi incenziranje je precej omejeno, kakor razni pokloni in pokleki.
Drugo poglavje Inštrukcije govori o evharistični daritvi ali sveti maši. Obred svete maše, kakor sem že omenil, bo v bodočnosti doživel marsikatero važno spremembo. Nova navodila so torej le prvi korak, da se obred poenostavi in s tem pritegne k sodelovanju božje ljudstvo. A kljub temu ne morem že danes omeniti vseh sprememb, ki bodo stopile v veljavo z mesecem marcem.
Naj povem samo, da bo v začetku maše odpadel psalm Judica, na koncu maše pa zadnji evangelij in molitve po maši. Večja važnost bo dana molitvi Očenaš, ki ga bodo ljudje molili skupaj z duhovnikom ali pa celo peli v primerni melodiji. Posebni predpisi so dani za branje berila in evangelija, za prošnje pri darovanju in predvsem za pridigo, ki je predpisana pri vsaki nedeljski in praznični maši, pri kateri prisostvujejo verniki. Če pomislimo, da ponekod po velikih mestih pridigajo le pri nekaterih mašah, si moremo predstavljati, da bo že ta predpis izzval pravo revolucijo in zahteval pogumne spremembe. Inštrukcija priporoča pridigo tudi v delavnikih, na primer v postnem času ali ob kaki drugi priložnosti.
V tem poglavju je tudi povedano, katere dele svete maše ali mašne molitve je mogoče opravljati ne več v latinskem, ampak v domačem jeziku. Tu gre predvsem za berilo in evangelij, prošnje pri darovanju, Kyrie, Gloria ali Slava, Vera, Sanc-tus, Očenaš, Jagnje božje in še kaj drugega. Za morebitne druge dele je potrebno posebno dovoljenje. Omeniti moram, da bo vse to veljalo tudi za nas, ker so italijanski škofje že določili, kateri deli se bodo opravljali v domačem jeziku. O tem bomo poročali, ko bodo izdana potrebna navodila od italijanske škofovske konference odnosno od posameznih škofov. Jugoslovanski škofje so več predlagali in zato tudi več dobili. Upamo, da ne bo dvojna mera ustvarila preveč razlike. Težava bo seveda za kraje in župnije, kjer živita po dve narodnosti. Za rešitev te težave bo treba pravega medsebojnega razumevanja in prave ljubezni do liturgije ter božje besede.
V domačem materinem jeziku bo mogoče deliti tudi zakramente, o katerih govori tretje poglavje Inštrukcije. Za nas bo to novost, ker do sedaj tega nismo smeli.
Glede zakramentov omenja Inštrukcija le nekatere podrobnosti. Daje navodila za birmo, ki naj bo med mašo in pri kateri naj se po možnosti obnovijo krstne obljube. Pove, kako naj duhovnik deli sveto popotnico in sveto maziljenje ali maziljenje bolnikov, kakor se sedaj imenuje. Poroka naj bo redno med sveto mašo, po evangeliju in vedno z nagovorom. V vsakem letnem času, tudi v prepovedanih časih, kakor so včasih rekli, naj bosta zaročenca deležna posebnega blagoslova. Kar se tiče zakramentalov, odpadejo tako imenovani rezervirani blagoslovi, škofom so pridržani le nekateri.
Četrto poglavje govori o molitvi brevirja. Kaže, da je Inštrukcija nekoliko zaostrila določbe o molitvi brevirja v jeziku, ki ni latinski. Peto poglavje daje nasvete, kako naj se gradijo cerkve in postavljajo oltarji, da bodo ustrezali liturgičnim zahtevam. Isto velja za krstni kamen ali bapti-sterlj. Glavni oltar naj bo tako postavljen, da bo res v središču vsega liturgičnega doživljanja. V cerkvi naj bo malo oltarjev. Glavni oltar je lahko tako obrnjen, da Je tudi duhovnik obrnjen proti ljudstvu. NI potrebno, da so svečniki In križ na oltarni mizi, ampak poleg nje. Posebno priporočilo velja za ambone, ki služijo za branje svetega pisma. Ob koncu še posebno opozorilo za tabernakelj.
To so glavne zanimivosti Inštrukcije za Izvedbo liturgične Konstitucije. Važnost vseli teh problemov Je Izredna. Ob prvi priliki bomo še kaj povedali. Ne izgubimo pa prilike, ki nam jo nudi Cerkev, da zanesemo v naše bogoslužje In naše pobožnosti nove svežosti in naprednosti.
Dr. LOJZE ŠKERL
Prvikrat v zgodovini Cerkve bo kak papež izvršil misijonsko potovanje na drugo celino k nekatoliškim in nekrščanskim narodom. To dejanje ne vzbuja vznemirjenj, skrbi in negotovosti, marveč napolnjuje duše z novim upanjem bratstva in miru.
Potovanje papeža Pavla VI. lahko smatramo prvo konkretno izvajanje njegove okrožnice Ecclesiam Suam, izvajanje tistega bratskega razgovora, ki ga Cerkev namerava pričeti z narodi vsega sveta. To drugo potovanje papeža spreminja v dejanje ekumenski duh, ki preveva koncil in daje nov poudarek, nov zagon misijonski delavnosti Cerkve.
še posebej značilna je sovpadnost objave o romanju papeža Pavla VI. s svetovnim misijonskim dnem in s kanonizacijo 22 afriških mučencev. Razlogi, ki so svetovali to potovanje in cilji, ki si jih je papež z njim postavil, predstavljajo za vse ljudi vir novega upanja, povabilo k medsebojnemu sporazumevanju in spodbudo za mir.
Objava o papeževem obisku v Bombayu je bila sprejeta vsepovsod z izrazi simpatije v zavesti njegovega izrednega zgodovinskega pomena, izrazitega misijonskega poudarka in globokega simbola miru in bratstva med ljudmi. Predstavnik indijske vlade je izjavil, da bo papež dobrodošel na zemlji, kjer je apostol sveti Tomaž prebil zadnje dni svojega življenja in kjer spoštljivo varujejo smrtne ostanke sv. Frančiška Ksaverija. Tajnik vseindij-ske Zveze Hindu - mož pa je dejal: Mi spoštujemo Jezusa kot apostola življenja in usmiljenja; zato bo papež, njegov namestnik na zemlji, naš nadvse dragi gost.
Nadškof v Bombayu kardinal Gracias je v teku ene izmed tiskovnih konferenc omenil papeževo izjavo, da bo izvršil to potovanje v največji preprostosti in da je namen tega duhovnega romanja sestanek z revnimi, brez razlike na raso ali vero. Tudi je kardinal Gracias poudaril, da želi papež Pavel VI. dati svojemu potovanju pečat nadnaravnega pričevanja Cerkve, ki ga je jasno izrazil v svoji o-krožnici Ecclesiam suam.
Pomožni škof v Novih Delhih, msgr. Fernandes je razkril ameriškim časnikarjem v Rimu, da je kardinal Gracias povabil že papeža Janeza XXIII., nato pa govoril s papežem Pavlom VI. o primernosti njegovega potovanja v Indijo in je imel s svetim očetom o tem stalno dopisovanje. Msgr. Fernandes je dalje objavil, da je papež dal pobudo, da razdele ob priložnosti evharističnega kongresa živež in zdravila med potrebne, saj je znano, da indijsko ljudstvo v številnih krajih trpi lakoto. Ameriški škofje so že obljubili darove v vrednosti 50.000 dolarjev. Papež bo razen tega ob priložnosti kongresa podaril stotine cerkvenih oblačil in liturgičnih predmetov, ki bodo prispeli v Bombay na mednarodni evharistični kongres.
Slovesnosti se bodo, kot je že bilo pred časom objavljeno, pričele to soboto 28. novembra in bodo trajale do 6. decembra. Te dni so bile umetniške razstave in različni študijski sestanki, ki so se začeli
Društvo »Zedinjena Slovenija« v Buenos Airesu je imelo svoj občni zbor
Bil je 25. oktober. Iz poročila tajnika je bilo razvidno, da ima društvo 1088 članov. Zaradi neplačevanja članarine so črtali 185 članov, umrlo pa jih je devet. V društveni knjižnici je 1452 knjig. Izposojenih je bilo 860 knjig.
Društvo je priredilo ob sodelovanju ostalih krajevnih društev kmalu po veliki noči svoj tradicionalni Slovenski dan, ki je bil letos posvečen 5504etnici zadnjega slovenskega ustoličenja koroških vojvod na Gosposvetskem polju. — V juniju je društvo priredilo tudi svojo vsakoletno žalno proslavo za žrtvami slovenske komunistične revolucije. Prireditev tega spominskega dne je bila letos poverjena ženam.
Društvo skrbi tudi za slovenske šolske tečaje. Teh je trenutno petnajst, v katere zahaja 700 slovenskih otrok. Učiteljski zbor šteje 44 učnih moči. Šolsko leto se prične 1. marca in traja do 8. decembra, ko je v Argentini dan prvega sv. obhajila.
Pri volitvah je bil ponovno izvoljen za predsednika Božidar Fink. Istočasno je bilo sklenjeno, da se podaljša poslovna doba odboru z enega na dve leti.
Naši ljudje res ljubijo petje. Ponoven dokaz temu je Cecilijanka, ki je bila letos prav na dan patrone cerkvene glasbe sv. Cecilije. Ob napovedani uri so bili že vsi sedeži zasedeni, pa so poslušavci še in še prihajali.
Spored je bil razdeljen v dva dela. V prvem je nastopilo pet zborov. Prvi so se predstavili pevci in pevke iz števerjana. Bili so opravljeni v lep kroj in tudi po številu so bili med najmočnejšimi zbori. Pod vodstvom Hermana Srebrniča so zapeli dve pesmii.
Za jkni so prišle gojenke Zavoda sv. Družine. Maks Debenjak jih je lepo pripravil, da so brezhibno zapele dve pesmi. Ko si bodo še glasove ojačile, bodo postale kar uspešen zbor.
Mešani zbor iz Podgore je odpel tri pesmi. Skrbna roka dirigenta Mirka Špacapana je v njih prišla do polnega izraza.
Veseli smo bili mladega naraščaja iz Štandreža. Gdč. Elvira Chiabai vrši veliko narodno poslanstvo, ko nam pripravlja nov rod pevcev, ki bo prepeval še leta v božjo čast in Slovencem v vzpodbudo.
Nato je nastopil moški zbor iz Jazbin. Vedno je prijetno poslušati melodije, ki jih moški doživeto zapojo. Prj tem gre priznanje Zdravku Klanjščku, ki je znal iz zbora napraviti zaključeno enoto.
Po odmoru je prišel na oder mešani zbor iz Štandreža. Tudi nje je skrbno pripravil Maks Debenjak. Zapeli so dve pesmi, med njimi »Venček narodnih«.
Mešani zbor »Lojze Bratuž« iz Gorice je ponovno izpričal sloves, ki ga ima na Goriškem in daleč preko njegovih krajev. Namesto obolelega pevovodje prof. I. Bolčina je dirigiral č. g. Stanko Jericijo.
Oktet »Planika« pod vodstvom Franca
Smrt slovenskega trapista
V	Franciji je umrl v trapistovskem samostanu Notre Dame de Dombes brat Celestin Lavrenčič, doma iz Ilirske Bistrice na Notranjskem. 15. t. m. bi bil izpolnil 72 let življenja. Umrl je po dolgi in težki bolezni, vsled katere so mu morali odrezati nogo. Po tej amputaciji je živel še en mesec.
Močno je ljubil svojo domovino. Bil je vesel vsakega slovenskega časopisa, ki so mu ga poslali. Svoje redovno življenje je začel 1. 1907, ko je vstopil v trapistovski samostan Rajhenburg pri Krškem. Med prvo svetovno vojno je bil mobiliziran, se boril v Romuniji, zbolel na malariji, pa se končno le srečno vrnil v samostansko tihoto. Bil je prirodno zelo nadarjen, uporaben za vsako delo. Izdeloval je kipce in sam delal stroje, kadar je bilo treba.
Leta 1934 je odšel v Alžir, kjer so menihi iz Rajhenburga ustanovili novo postojanko. Ko je deta 1939. izbruhnila vojna, je prišel v Francijo v samostan N. D. de Dombes, ki je bila materna hiša samostana v Rajhenburgu. Tam se je izkazal kot skrben vrtnar in izurjen izdelovalec sira. Leta 1957 je začel bolehati. Začelo mu je nagajati srce. Od tedaj je brat Celestin služil Bogu z molitvijo, dobrim vzgledom in vdanim prenašanjem bolezni.
Valentinčiča je tudi to pot razveselil svoje poslušavce s svojimi jasnimi glasovi. Odpel je tri pesmi.
Zbor Marijine družbe iz Gorice je izvajal dve težji skladbi. Vestno je za nastop pripravila pevke prof. Lojzka Bratuž.
Pevovodja Zdravko Klanjšček je nastopil še enkrat: to pot z mešanim zborom iz Rupe-Peči. Tudi ti pevci so lepo izvedli program pesmi.
Nato se je oder napolnil s pevci skoro vseh nastopajočih zborov. Preden pa so združeni zbori odpeli pod vodstvom Stanka Jericija »Spomine« M. Kemjaka, je pevce ter pevovodje pozdravil predsednik Slovenske katoliške prosvete v Gorici dr. Kazimir Humar in razdelil spominske diplome.
Vsem nastopajočim smo za lepi večer globoko hvaležni. Naj bi bil aplavz, ki so ga bili tako pevci kot pevovodje ponovno tekom večera deležni, za vse stalna vzpodbuda, da tudi v bodoče z veseljem žrtvujejo čas za slovensko pesem;. Naše ljudstvo jim bo znalo vedno dati priznanje! jk.
Sv. Križ pri Trstu
Po tolikem govorjenju in pisanju o ukracllem križu v Sv. Križu je povedal domači dušni pastir preteklo nedeljo pri nedeljski službi božji svojim vernikom v glavnem sledeče:
Ves ta mesec je veliko govorjneja in v zadnjih desetih dneh tudi veliko pisanja o križu, ki so ga neznanci v noči 1. novembra t.l. strgali s spomenika padlih in odnesli v temo. Zato dovolite mi, prosim, da povem tudi jaz svoje skromno minenje k temu. Videl sem veliko sveta, veliko pokopališč, veliko grobov kristjanov in na vseli teh križ. Zato se nisem mogel načuditi, ko sem pred petimi leti zagledal na našem pokopališču veliko grobnico, grobnico padlih v drugi svetovni vojni, z lepim spomenikom, toda brez križa, kakor da bi ne bili vsi itisti, ki so tam pokopani, obliti s krstno vodo, birmani in obhajani, skratka, kakor da bi ne bili vsi tisti, ki so tam pokopani, kristjani. Zato se zdi meni in, mislim, tudi vsakemu človeku, ki ima zdrav razum, samo po sebi umevno, da spada na spomenik padlih križ, lep križ, ki naj bi pričal našim zanamcem, da so tam pokopani kristjani, ne pa Judje ali mohamedanci. Vsi pošteni ljudje obsojajo krajo križa s spomenika naših padlih. Toda to, samo to je premalo. Mi hočemo imeti križ na spomeniku. Za nas kristjane je vse preveč poniževalno, da bi ne smeli postaviti križa na spomenik. Saj smo vendar kristjani mi in kristjani so bili tudi vsi naši padli. Poleg tega živimo tudi v krščanski deželi. Zato sem se že takoj po kraji križa odločil, da bom storil vse, kar je v moji moči, da bo prišel križ na spomenik naših padlih, in če ne na njega, pa na drugega, novega, ki bo govoril našim potomcem, zakaj smo ga postavili. Mislim, da bi bil slab dušni pastir, bolj najemnik kot pastir, če bi se ne potegnil za križ in za padle, ki jih je moj pokojni prednik msgr. Andrej Furlan oblil s krstno vodo, slovesno sprejel v sv. Cerkev in jih v najtežjih letih vodil po poti zveličanja.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI
Slovenska skupnost napreduje
Slovenska skupnost je dosegla lep in pomemben uspeh pri pokrajinskih in občinskih volitvah na Tržaškem. Tržaški Slovenci so se tako v mestu in okolici odzvali klicu svoje vesti in so izpolnili svojo dolžnost s tem, da so volili slovensko. Uspeh Slovenske skupnosti, ki je dosegla 7 tisoč glasov in s tem prekoračila število glasov pri majskih deželnih volitvah, bi po splošnem mnenju še veliko bolj napredovala, če bi prav zadnji teden pred volitvami ne bilo znane polemike, ki je na obeh straneh šla v skrajnost in je samo škodovala skupni slovenski stvari ter razburila in zmedla duhove.
Slovenska skupnost si je za te volitve postavila zlasti dva cilja: poslati slovensko zastopstvo v tržaški pokrajinski svet in iztrgati komunistom repentabrsko občino. Ta naloga ni bila lahka, ker je morala Slovenska skupnost voditi boj zlasti z italijansko komunistično partijo ter italijansko socialistično stranko, ki sta bogati, ki imata plačane aktiviste ter — zlasti komunistična — ne izbirata sredstev v volilni borbi. Slovenska skupnost je s skromnimi in pomanjkljivimi sredstvi ta svoj cilj dosegla. Dobila je svojega zastopnika v pokrajinskem svetu in repentabrsko občino. Zdaj je volilni boj končan in treba se bo takoj lotiti dela. Izvoljeni predstavniki Slovenske skupnosti si morajo zavihati rokave in začeti povsod z izvajanjem programa, kar se bo le dalo, (težave bodo tam, kjer so v opoziciji) zakaj za nas niso važne besede, ampak dejanja, kar so naši ljudje že spoznali in kar so znali tudi pravilno oceniti.
Za našo manjšino je zelo lep uspeh, ko se je sedem tisoč krščansko, narodno, demokratično in socialno čutečih glasov strnilo v krepko slovensko pest, ki nam bo zelo potrebna v borbi za naše pravice.
Slovenska skupnost se je že lepo utrdila v tržaškem mestu, dasi je tudi tu še veliko rezerv, ki jih bo treba poiskati. V okoliških krajih pa je Slovenska skupnost letos prvič nastopila na občinskih volitvah. Povsod se je predstavila s svojim znakom. Z izjemo devinsko - nabrežinske občine je povsod napredovala v primeri z deželni-
mi volitvami, medtem ko je število glasov italijanske komunistične partije med našimi ljudmi precej padlo, kar pomeni, da so začeli spoznavati, kam jih ta partija vodi — namreč naravnost v potujčevanje. Italijanska komunistična partija je velika potujče-valnica Slovencev in torej ne ubija v njih samo versko-moralnih, ampak tudi narodne vrednote.
Pred oči nam stopa devinsko -nabrežinska občina. Tam so skoro sami Slovenci izvolili dva kandidata italijanske socialistične stranke za občinske volitve, in sicer oba Italijana. Na tej listi ni izvoljen noben Slovenec, kar naj si dobro zapomnijo vsi devinsko-na-brežinski občani, predvsem seveda tisti, ki jim je pri srcu ta naš narodno najbolj ogrožen kraj na Tržaškem, kar je v precejšnji meri krivda tudi tistih Slovencev, ki se udinjajo italijanskim strankam ali jih volijo. Ta žalostni pojav nam je resen opomin in potrdilo stališča Slovenske skupnosti, da se moramo pri volitvah vsi Slovenci združiti.
V Repentabru je Slovenska skupnost zmagala s skromno večino, toda z lastnimi slovenskimi glasovi. Upajmo, da je to šele začetek, kajti v tej čisto slovenski občini naj bo gospodar domačin, ne pa tisti, ki uboga ukaze neslovenskih strank.
Napredovali smo tudi v zgoni-ški občini. Tam bo treba poživiti politično delo in zbuditi narodno zavest naših ljudi.
Slovenska skupnost se je končno uveljavila v dolinski občini. Tu in v nabrežinščini so bile izgube komunistov najobčutnejše.
To je prva splošna ocenitev pokrajinskih ter občinskih volitev, ko še nimamo pri rokah uradnih podatkov o izidih.
Po neuradnih podatkih, ki se lahko za kakšno malenkost še spremenijo, so upravne volitve izpadle takole:
Pokrajinske volitve: (prva številka pomeni število dobljenih glasov, druga število izvoljenih sve-tovavcev) - Slovenska skupnost: 7.000 (1); Krščanska demokracija: 69.266 (8); socialni demokrati (PSDI): 16.266 (2); Italijanska komunistična partija: 48.186 (6); republikanci (PRI): 4.049 (0);
	Devin -Nabrežina	Zgonik	Repentabor	Dolina	Milje
Slovenska skupnost	771	227	156	727	77
DC	1335	67	35	458	2683
PCI	1135	362	123	1674	4151
PLI	209	4	8	31	373
PSDI	214	13	9	128	621
Independentisti	43	5	1	29	76
PSI	269	74	48	278	319
PRI	29	4	2	8	257
PSIUP	63	19	6	77	116
MSI	130	10	11	46	190
UNE	6	—			5	13
Jono“ na drsalkah
»Novi list« od časa do časa priskoči na pomoč »Primorskemu dnevniku«, kadar je le-ta preveč zaposlen z nami — kot je bilo to pretekli teden — in dela sam že ne zmaguje več.
V zadnji številki je »Novi list« odkril, da ni pametno, če se »nona« z drsalkami spušča na led, ker lahko tam spodrsne.
»Primorski dnevnik« je hotel hitro preizkusiti, če trditev njegovega prijatelja drži. Zato si je že pretekli četrtek 20. novembra nadel drsalke, da se malo popelje po področju, ki je stvar vere in morale.
V času zadnjega koncilskega zasedanja je namreč sem pa tja tudi »Primorski dnevnik« svoje bravce informiral o delu koncila. Najraje je to storil takrat, kadar se mu je zdelo, da so koncilski očetje glede kakega sodobnega problema razdvojeni med seboj.
Tako je 20. novembra objavil daljši članek pod naslovom »Koncilska razpravljanja o vprašanju spočetja«. Tistemu, ki je omenjeni članek napisal, bi zelo priporočili, naj se prej dobro seznani z verskim in moralnim naukom Cerkve, preden začne stresati svoje »modrosti«. Tako bodo izostale trditve in odpadli zaključki, ki jih pisec nudi svojim bravcem.
1. Ni res, da bi bila Cerkev kdaj ličila, da se je »spolni akt samo zaradi ljubezenske sreče smatral za greh,« kot
liberalci (PLI): 23.306 (3); Ital. socialistična stranka(PSI): 11.190 (1); misovci: 21.866 (3); neod-visneži (MI): 4.310 (0); PSIUP:
2.615 (0); UNE: 797 (0).
Kako so za pokrajinske volitve glasovale okoliške občine:
Izidi občinskih volitev za Devin-Nabrezino:	Slovenska	skupnost
738, It. soc. stranka 382, Krščanska demokracija 1392, It. komunistična partija (obč. lista) 1168,
PLI 261 in PSDI 178 glasov. Dobijo: Slovenska skupnost 3 sve-tovavce, komunisti 6, demokristjani 7, socialisti 2, liberalci 1 in socialni demokrati 1 svetovavca.
Izidi občinskih volitev za dolinsko občino: Slov. skupnost 773 glasove, komunisti (dem. lista)
1542, kršč. demokracija 469, socialisti 446, PSDI 138. Svelovavci:
Slovenska skupnost 5, za ostale ni še točnih podatkov.
Repentabor:	Slovenska	skup-
nost 161 (12 svetovavcev), komunisti 159 (3 svetovavce).
Zgonik:	Slovenska	skupnost
238 (3 svetovavce), komunisti 357 (12 svetovavcev).
Nekaj podatkov sledi v prihodnji številki.
        milimi mmmmiimmim miimmmiimm mmmmmmmmmmm mm umu .................................
ZA DOBRO VOLJO
to trdi pisec v PD. Cerkev uči drugače: spolni akt v zakonu postane grešen le takrat, kadar zakonca ravnata zavestno proti njegovemu naravnemu namenu in ga popolnoma preprečita, nikdar pa, če zakonca tako živita, kot to Bog ukazuje. Sam sv. Pavel je naročil, naj si zakonci ljubezen izkazujejo in naj se dalj časa drug pred drugim ne odtegujejo, da »jih satan ne premoti«.
2. Papež Pij XII. ni napisal nobene enciklike »Časti connubii« ne 1. 1951. ne prej in ne poslej, ker jo je objavil že njegov predhodnik Pij XI. leta 1930. Pač pa je papež Pij XII. imel nagovor na rimske babice, ko so ga obiskale. Tedaj je dal tudi nekaj novih smernic s tega področja.
3. Res je holandski kardinal Alfrink dejal, »da človeško trpljenje ne razveseljuje Boga.« Ni pa dejal boga, kot piše PD. Le od kod si jemlje pisec PD pravico, da piše Boga z malo začetnico, ko dobro ve, da je kardinal Alfrink mislil na osebnega Boga, ta pa se po zaenkrat še veljavnem slovenskem pravopisu piše z veliko začetnico, ker gre za konkretno bitje in ne vrsto bitij. Kdo daje piscu pravico, da gre preko pravopisa? Ni težko uganiti: Je to prezir do Boga, ki ga oči-vidno ne more skriti ne ob tej priliki ne tolikokrat poprej. Pač pa odstopa PD od tega prezira do Boga dne 18. novembra, ko je prinesel mrtvaško oznanilo za neko osebo. Tam je rečeno, da je tista oseba odšla k Bogu po plačilo. Ali piše PD besedo Bog z malo ali veliko po naročilu in plačilu?
Mož v diplomatskem zaboju
Prejšnji teden v torek se je na letališču Fiumicino v Rimu pripetil nenavaden dogodek. V diplomatskem kovčku, naslovljenemu na zunanje ministrstvo ZAR (Združene arabske republike), so italijanski cariniki odkrili zvezanega človeka.
Ko so težaki nakladali blago na letalo arabske družbe, ki je prišlo iz Londona in je bilo namenjeno v Kairo, je neki finančni stražnik, ki je nadzoroval prtljago, slišal vzdihe, ki so prihajali iz velikega kovčka, visokega 1.40 metra. Na kovčku je opazil tudi nekaj navrtanih lukenj, kar je se bolj pritegnilo njegovo pozornost. Tedaj sta se mu približala dva člana egiptovskega veleposlaništva in mu dejala, da so v kovčku »glasbeni inštrumenti«. Carinik je podvomil v njuno razlago in šel obvestit svojega predstojnika. Tedaj sta Egipčana odrinila stražnika, zgrabila kovček, ga naložila na kamionček in se z vso naglico odpeljala proti Rimu. Ko sta egiptovska funkcionarja opazila, da jima je policija za petami, sta kovček odvrgla
v	obcestni jarek in zbežala. Policija je nato kovček odprla in našla v zaboju omamljenega človeka, ki je počasi prihajal k zavesiti. V ustih je imel kos bombaža, roke in noge pa je imel zvezane.
Sprva se je mislilo, da je človek v kovčku 30-Ietni maroški državljan, pri katerem so našli maroški potni ilist na ime Joseph Dahan. Medtem pa je izraelska policija na prošnjo italijanske vlade dala o skrivnostnem možu podrobnejše informacije. Iz teh informacij izhaja, da njegovo pravo ime ni Joseph Dahan, temveč Mor-dehai Ben Mosaud Luk, po rodu iz Izraela, ki se je zadnje čase potepal po raznih državah zahodne Evrope in se ukvarjal
s špionažo. Njegova 'družina — žena in štirje otroci — živijo namreč v nekem kraju blizu Tel Aviva v Izraelu. Mož ima 28 let in govori baje deset jezikov.
Dogodek z možem v kovčku je imel taikojšnje diplomatske posledice. Italijanska policija je egiptovska funkcionarja, ki sta spremljala kovček, izgnala iz Italije. Pridržati ju ni mogla, ker uživata diplomatsko nedotakljivost. Italijansko notranje ministrstvo pa je od svoje strani ostro protestiralo pri egiptovskem veleposlaništvu, ki je seveda zanikalo kakršnokoli zvezo z afero. Vendar to nikogar ne prepriča. Dejstvo je, da sta dva njegova uslužbenca vpletena v zadevo in sta zaradi tega morala zapustiti Italijo.
Italijanske sodne oblasti so se prepričale, da Luk nima ničesar na vesti zoper varnost italijanske države. Zato so ga' izpustili iz zaporov. Zadnji čas pa poročajo časopisi, da je mož izrazil željo, da
»Manj bi lahko lenarili, če hočete, da iz vas še kdaj kaj bo!« pravi šef.
»Gospod direktor, lahko vam povem primer, ki to pobija,« se ne da ugnati delo-mrzneš. »Imel sem dva šolska prijatelja, od katerih je bil eden prav tako len kot jaz. Drugi pa je bil priden kot mravlja; garal je noč in dan in dejansko je postal milijonar.«
»No, vidite?« pokima šef.
»Že, že, toda ta je zaradi izčrpanosti kmalu umrl in drugi je poročil njegovo vdovo.«
Stari petičnež Miler je snubil mlado, razvajeno lepotico.
»Jaz bi se že odločila postati gospa Miler, če bi vi imeli tridesetletnega sina.«
se vrne v Izrael. Vse kaže, da je vršil špijonažo v korist Izraela in da ga je hotela egiptovska protišpijonaža ugrabiti, da ga napravi neškodljivega.
ZAHVALA
Ob boleči izgubi naše ljubljene mame, babice in prababice se najtopleje zahvaljujemo vsem, ki so z nami sočustvovali, darovali cvetje in jo spremili k zadnjemu počitku.
Josipina Rojc vd. Legiša
Posebno se zahvaljujemo preč. duhovščini, pevskemu zboru, šolskim predstojnikom, učiteljstvu in mladini, g. zdravniku dr. Delamiju ter vsem, ki so nam pomagali, da smo se od nje tako lepo poslovili.
DRUŽINA LEGIŠA
Mavhinje, 25. no\>embra 1964
IHII!!illllll!lllllllll!lllllll!MlllllHllllllllllllMllllllll!llll!llllltllllll!llllltlllllllllMillllll!llllll!llllilllll[llllllllllllimill|l!|||||tllll|lllltlltlinilllllltlllllllillllllimilllllllltll!ll!llljlllll!ll
Braziliji
1. PRED LETOM DNI
V	teku dobrega leta sta dva evropska državnika smatrala za potrebno in primerno, da obiščeta države Južne Amerike: jugoslovanski maršal Tito in predsednik francoske republike general De Gaulle. Pr-
vi	je hotel s svojim obiskom širiti idejo aktivno koeksistence in pridobiti novih članov za tabor takozvanih nevezanih držav, drugi pa je pod geslom: »Vsi smo latinskega porekla!« hotel južnoameriške države odtrgati od bogatega in mogočnega soseda s severa ameriške poloble in jih Vključiti v svojo politiko enake distance od VVashingiona in Moskve.
Kaj velikega uspeha nista doživela ne Prvi ne drugi. Za Titov obisk velja, da je sprožil v brazilskem narodu veliko polemiko o komunizmu in njegovih ciljih, ki se je nazadnje končala z izgonom komunizmu prijaznega brazilskega predsednika GouUula iz države; za De Gaullov obisk Pa drži, da so mu vladajoči krogi brez
ovinkov povedali, da je poudarjanje la-tinstva lepa čustvena fraza, ki pa še zdaleč ne odtehta gospodarske pomoči, ki nepretrgoma prihaja iz Sev. Francije in jo Francija nikdar ne bo mogla nuditi v tako obilni meri.
Goulartovo vabilo — ponesrečena politična poteza
Kar je predsednik Tito obiskal Brazilijo, se je v vrhovih držav mnogo spremenilo: pod kroglami atentatorja je omahnil Kennedy; stari Adenauer je prepustil mesto bolj dinamičnemu Erhardu; kap je odstranila z vodstva države Nehruja; Hruščevo ime se v Sovjetski zvezi ne omenja več; v Angliji že vlada laburist Wil-son mesto konservativca Homea.
Pa tudi v Braziliji je prišlo do spremembe. Vojska je pognala Goularta, tistega Goularta, ki je res iskreno sprejel Tita v svoji državi. Ob obletnici Titovega obiska je več dnevnikov v Braziliji zapisalo mnenje, da jo Goulartova gostoljubnost, ki jo je izkazal Titu, bila zanj usodna. Narati je začel razpravljati o smotrih komunizma, se začel zanimati za njegovo podtalno 'delovanje, vedno bolj kritično
motril vsako Goulartovo odločitev in nazadnje postal prepričan, da Goulart zavestno ali nezavestno vodi svojo državo v komunizem.
Da je Tiitov prihod v Brazilijo povzročil v 'tej največji južnoameriški državi resnično vznemirjenje in postal jabolko spora širokih ljudskih množic, naj pokažejo dejstva, ki so se zgodila v zvezi s tem obiskom in je o njih obširno pisalo brazilsko časopisje.
V	Brazilijo je Tita povabil že njegov osebni prijatelj Janio Ouadros, ki je hnel Titovo fotografijo stalno na svoji delovni mizi, ko je bil sedem mesecev brazilski predsednik. Še sedaj se ne ve dobro, zakaj je Quadros pravzaprav odstopil. Državi je naredil le slabo uslugo, kajti od tistega časa se Brazilija ni mogla več umiriti.
Po ustavi bi mu moral slediti podpred-nik Goulart, ki se je pravkar vrnil z obiska v rdeči Kitajski. Toda že tedaj je bil del vojske proti njemu, saj je bilo znano, da Goulart, čeprav največji veleposestnik Brazilije, prav nič ne skriva svojega levičarskega mišljenja.
Vendar so končno prevladali tudi v
vojski pristaši ustavnosti in tako je Goulart uresničil svoj dolgoletni sen: postal je predsednik Brazilije. Kot predsednik je takoj obnovil Ouadrosovo vabilo Titu, ki je vabilo rad sprejel, saj je znano, da jugoslovanski predsednik mnogo potuje po inozemstvu. Njemu se mi bati, da bi ga člani osrednjega vodstva partije tako zakulisno spodnesli, kot se je to nedavno zgodilo Nikiti Sergejeviču Hruščevu, za katerega je bilo že to usodno, da je šel na Krim na jugu svoje države.
Brazilsko javno mnenje nasprotno Goulartovemu povabilu
Ko je Goulart naznanil hrazilsjemu ljudstvu Titov obisk, je po tisku završalo kot bi dregnil v sršenje snezdo.
Med prvimi se je oglasil nadškof iz Rio de Janeiro, kardinal Barros Camara. Izjavil je, da bi nameravani Titov obisk pomenil žalitev za brazilske katoličane in da bo dal zato ob morebitnem njegovem prihodu v znak protesta zvoniti plat zvona po vseh cerkvah.
Guverner bivše brazilske prestolnice Rio de Janeiro Carlos Laeerda je sklical časnikarje in jim povedal, da če Gou'art
vabi jugoslovansjega predsednika, je to njegova stvar; toda on — Laeerda tega ne misli storiti in bo zato Rio de Janeiro Titov obisk ignoriral.
Guverner države Sao Paulo, ki je v Braziliji gospodarsko najbolj pomembna, je bil spočetka sicer naklonjen misli, da povabi Tita v največje brazilsko mesto Sao Paulo, toda ko je prejel protestna pisma od vsepovsod, se je ustrašil javnega mnenja in obisk odpovedal. Telegrami in pisma so kar deževali nanj. V poslanski zbornici v Sao Paulo so se le 4 poslanci izrekli sja nameravani obisk. Da bi se guverner za svojo odločitev opravičil pred Goulartom, mu je poslal letak, s katerim so Hrvatje kar preplavili Sao Poulo. V njem je bilo povedano, koliko duhovnikov so Titovi partizani pobili za časa krvave domače revolucije, kako so v samostanu Široki Brijeg v Hercegovini zažgali samostan, kjer je zgorelo 25 frančiškanskih patrov in klerikov, kako so bili neHateri duhovniki ubiti po daljšem mučenju. Ta letak je na Brazilce, ki duhovnike silno spoštujejo, napravil silno globok vtis.
(se nadaljuje>
-n
OR
Praznik dreves na Goriškem
Prav je, da se v miladkii vzbudi čut do božjega stvarstva in da njena ljubezen do narave raste skupno z njo samo. Zato z veseljem pozdravljamo vsako leto praznik dreves, pri katerem je še posebno zainte-resirana naša mladina. Njej so izročena mlada drevesca, da jih nato posadi v pripravljeno zemljo, kjer naj nato rastejo in se razvijajo nam vsem v veselje in blagodejno osvežilo.
Tudi pri letošnjem prazniku dreves, ki je bil v soboto 21. novembra, je uprava gozdne milice dala na razpolago šolskemu skrbništvu goriških osnovnih in nižjih srednjih šol tri tisoč sadik. Učenci so se zbrali v soboto dopoldne ob 10.30 v Straži-cah ob ulici Cordaioli, kjer je bil določen prostor za nasaditev drevesc. Ob tej priliki so podelili nagrade trem učencem, ki so lansko leto napisali najboljšo nalogo o prazniku dreves. Med odlikovanci je tudi dijakinja slovenske nižje srednje šole Vanda Sever, ki je prejela nagrado v znesku
10.000	lir.
Tudi na podeželju so šolski otroci posadili drevesca in tako proslavili ta lepi praznik. V Sovodnjah so šolski otroci nasadili topolova drevesca na občinskem zemljišču ob Soči. Sadike so prejeli tudi šolski otroci iz Rupe, Doberdoba, Štever-jana, Pevme in Podgore.
Demonstracija štandreških kmetovavcev
Pretekli teden 18. novembra so lastniki zemljišč v Štandrežu in Podturnu, zlasti kmetje, javno protestirali proti nameravani razlastitvi rodovitne zemlje. S traktorji so obšli glavne ulice v mestu, nanje pa obesili napise v slovenščini in italijanščini : »Naši vrtovi so naš kruh! Nočemo vinkulacije na našo zemljo!« Delegacije
ISKE
NOVICE
ljevavka Marija Paganin sta pa po zdravniških izjavah že izven nevarnosti.
Seja občinskega sveta v Gorici
Na seji občinskega sveta, ki je bil v četrtek 19. novembra, so svetovavci odobrili najetje posojila pri mestni hranilnici v znesku 27 milijonov lir za gradnjo ljudskih hiš na Tržaški cesti. Odobrili so tudi znesek poldrugega milijona lir kot prispevek pevskemu društvu Seghizzi v zvezi s pevskim tekmovanjem ob priliki sejma sv. Andreja. Odvetnik dr. Sfiligoj je priporočil, naj bi se ta prispevek čimprej izplačal, vsaj pa ne s takim zavlačevanjem kot lansko leto, ker bi s takojšnjim izplačilom lahko veliko prispevali k boljše-
Slov. kat. prosvetno društvo »Mirko Filej« v Gorici
pripravlja
MIKLAVŽEVANJE
ki bo
v nedeljo 6. decembra 1964 ob 16"
v Katoliškem domu v Gorici.
Otroci bodo prisostvovali pravljični igri
»Miklavževe igrače«,
nato pa bo sledilo obdarovanje. — Prosimo vse gg. katehete, da pravočasno pripravijo šolske otroke za ta njihov veliki dan. — Prav tako vabimo starše, da pripeljejo svoje otroke in mislijo, s čim jih bo sv. Miklavž obdaril.
V	Mirnu pri Gorici so v torek 24. t. m. pokopali zaslužnega mirenskega župnika in dekana msgr. Oskarja Pahorja. Njegov nekrolog prinašamo na drugi strani lista.
mu uspehu tekmovanja. Nekateri odborniki so tudi predlagali, naj bi se omenjena vsota, namenjena kot prispevek pevskemu organizatorskemu društvu, primerno zvišala.
w
Se en glas o Slovenskem narodnem gledališču
Istočasno kot naš list je tudi slovenski tednik za gospodarska vprašanja »Gospodarstvo«, ki izhaja v Trstu, objavil kritične opombe prof. Egidija Košute o zadnji igri Slovenskega narodnega gledališča »La Moscheta«.
Dopis g. prof. Košute pravi:
Kot reden obiskovalec predstav Slovenskega gledališča bi rad le nekaj pripomnil o zadnji igri «La Moscheta« nekega italijanskega avtorja.
Prepuščam drugim strokovno oceno o izvajanju te igre, o režiji, o scenariji itd. Gre za nekaj globljega. Gre za izbiro »repertoarja«, ki bi moral upoštevati poleg miselnosti in okusa našega ljudstva tudi njegove razmere in njegova stremljenja.
Ne mislim pri tem, da je bilo doslej vse narobe. Ne mislim niti, da bi se gledališče spremenilo v vzgojni zavod (čeprav je umetnost, prava umetnost, vedno vzgojna vrednota). Mislim, da bi se gledališče nikoli ne smelo lotiti izvajanja igre, kjer sta vulgarnost prizorov in »fino govorjenje« izključno v funkciji cenenega smeha gledalca.
Človek ugotavlja pri tej igri, da gre za neko vrsto »sexv predstave« v dobi
»sexy romanov« in »sexy filmov«. Vsega tega imamo še preveč pri nas, tako da je celo reklama za vsako vrsto proizvodov postala »sexy reklama«.
Slovensko gledališče ima posebno pri nas zahtevnejšo nalogo, saj je edina stalna kulturna ustanova, ki nam poleg radia posreduje kulturne predstave v našem živem jeziku. Prav zato bi nam moralo Slovensko gledališče nuditi vedno nekaj, kar nas dviga, obiskuje, utrjuje, pa naj bo to v zabavni komediji, v zapleteni drami ali v tragediji, nikoli pa bi ne smelo izbrati za svoj »repertoar« banalne in o-polžke igre z edinim namenom, da nas »strašno« in »strastno« zabava.
In še nekaj. Za tako vrsto iger je treba vedno označiti, da je za mladino neprimerna. še posebno pa je treba paziti, da je prepovedan vstop v dvorano mladoletnikom.
Upam, da me zaradi teh pripomb ne bodo imeli za »okostenelega starokopitne-ža« in da bodo v bodoče tisti, ki so za to poklicani, upoštevali moje želje, ki so prav gotovo tudi želje mnogih obiskovalcev predstav Slovenskega gledališča.
V	Trstu, 16. nov. 1964.
RZASKE
NOVICE
prizadetih so se nato oglasile pri prefektu, goriškem županu ter predsedniku pokrajine. Skupno je pri demonstraciji sodelovalo okoli 50 traktoristov, od katerih sta bili dve tretjini iz Štandreža, ostali pa iz Podturna.
Nov grob v Rajblju
Prejšnji ponedeljek, 16. novembra, so v Rajblju pokopali Lojzko Černuta, por. Be-neton. 12. t. m. je namreč postala v kraju Venzone med Camio in Gemono žrtev prometne nesreče. Kasneje je podlegla zadob-Ijenkn ranam. — Nesreča pa se je pripetila takole:
38-letna Lojzka Beneton je zadnje čase trpela silne bolečine v glavi. Krajevni zdravnik ji je nasvetoval, naj gre v bolnico in se da tam preiskati. Njen mož, 49-letni Gino, je dal poklicati ambulančni voz, ki ga je vodil 63-letni Rudolf Schbn-berg iz Trbiža. Bil je zanesljiv vozač in je že 45 let vršil svojo službo brez najmanjše prometne nezgode.
Bila je že noč, okoli 19. ure, ko so privozili v Venzone. Nasproti jim je na mestu, kjer popravljajo cesto, prišel neki avstrijski tovornjak, naložen s sadjem. Ko je presekal ovinek, se je znašel čisto na levi strani ceste. Tako je postal udarec z ambulanco neizogiben. Tovornjak je malo vozilo še nekaj časa vlekel s seboj, dokler se ni 200 m od kraja nesreče ustavil.
Posledice trčenja so bile za Schonberga usodne. Umrl je na mestu. V soboto 14. t. m. so ga ob veliki udeležbi ljudstva pokopali v Trbižu.
Sledila mu je dva dni nato Lojzka Černuta. Njen mož Gino ter 43-letna sprem-
Radio Trst A — na potu postopne likvidacije?
Vodstvo tržaškega radia je nenadoma odkrilo, da mju primanjkuje denarja za vzdrževanje slovenskih oddaj. Zato je začelo štediti pri tistem, ki je že tako ubog na ugodnostih, ki padajo z bogatinove mize. Medtem ko prej in slej glavno vodstvo RAI-a v Rimu uporablja ogromne zneske za televizijo, reprezentanco, prenose z raznih proslav, prireditev in političnih manifestacij, pa za slovenske oddaje v Trstu naenkrat ni več dovolj denarja. Dobro je znano, da dobiva RAI vsako leto od vlade 180 milijonov lir za kritje stroškov, ki jih ima z radiom Trst A. Pa kljub tej podpori je postal prva žrtev takozv. štednje slovenski program. Nekatere točke so bile skrajšane, druge popolnoma odpravljene. Jutranji koledar bo odpravljen s 1. decembrom. Zaradi te ukinitve so prejeli odpoved trije sodelavci, ki so ga pripravljali. Poleg tega sta prizadeti dve za našo manjšino bistveni oddaji, to so poročila in dnemi pregled tiska. Časovni obseg poročil in pregleda tiska se je skrajšal približno za eno petino!
Vsa stvar se nam zdi vse prej kot utemeljena. Preveč so nam v spominu še razne spletke nekaterih nestrpnežev iz polpretekle dobe, da nam ne bi prišla misel, če morda ne gre za postopno okrnjevanje slovenskih oddaj in za diskriminacijo na škodo slovenske manjšine v Italiji. Veseli bomo, če bo bodočnost pokazala, da naš strah ni bil upravičen.
Prav gotovo pa je zadeva s to okrnitvijo tako važna, da se bodo morali za njo pravočasno zanimati tudi naši izvoljeni predstavniki in naši politični krogi.
Veseli večer v Bazovici
Naša vas je v nedeljo 15. novembra preživela lepe ure razvedrila v dvorani in v Slomškovem domu. Naše novoustanovljeno društvo »A. M. Slomšek« je povabilo naše brate s Koroškega na vesel večer. Oder Mladje iz Celovca nas je dobesedno presenetil z odličnim umetniškim izvajanjem Molierove veseloigre »Scapinove zvijače«. Godalna dijaška skupina Veseli študentje pa se nam je to pot predstavila še bolj razigrana, domača in pristno slovenska. Režiser, ki je obenem nastopal v glavni vlogi kot Scapin, akademik Erik Prunč, je pokazal izredne organizatorske in igralske sposobnosti.
V	polno dvorano je zadonela in zavriskala vesela godba in našla ob prvi pesmi stik z občinstvom, ki je z burnim ploskanjem pozdravilo vesele koroške brate. Predsednik fantovskega krožka Slomškovega doma Karel Mezgec je pozdravil Korošce 'in poudaril važnost prosvetnih srečanj v naših kulturnih domovih. Ljubezen in ponos na materin jezik, po zgledu velikega rodoljuba Slomška, naj vodita mladino do resnega, nesebičnega dela za dvig prosvete v času, ko mnogi zavračajo duhovno bogastvo naše tisočletne kulture in se ozirajo le po gmotnih dobrinah.
Tri ure je trajala prireditev. Tri ure je občinstvo ploskalo in se zvijalo od smeha. Po končani prireditvi je mladina pogostila igravce in godce ter jim nudila malo (ura je bila že pozna) razvedrila.
Hvaležni smo mladini društva »Slomškov dom«, da nam je priredila ta odlični veseli večer, enako smo hvaležni Korošcem, zlasti voditelju skupine akademiku Prunču. Želimo si, da bi se kmalu spet srečali z mladino, ki se tako nesebično žrtvuje za ohranitev in rast neoskrunjene narodne zavesti.
Biseromašniški jubilej
Letos slavi 60-letnico mašništva upoko-neni gospod Jožef Križman. Služboval je po raznih krajih tržaške škofije. Kot kaplan v Rojanu je ustanovil žensko Marijino družbo. Celih trideset let pa je bil župnik na Proseku. Preteklo nedeljo 22. novembra je jubilant v cerkvi Novega sv. Antona v Trstu daroval slovesno zahvalno sveto daritev. — Gospodu Križmanu želimo, da bi dočakal tudi železno sveto mašo.
Sv. Ivan
Dne 15. novembra je obiskal našo Marijino družbo preč. msgr. Silvani, škofijski voditelj Marijinih družb. Ob letošnjem obisku nam je govoril o osnovni točki družbenega programa, to je o pravem Marijinem češčenju. Pohvalil je tudi požrtvovalnost družbe in njenih prijateljev pri nabiranju sredstev za novi sedež slovenskih katoliških organizacij pri Sv. Ivanu ter vsem prisotnim priporočil, naj se čim bolj prizadevajo, da se poslopje kmalu zgradi.
Te besede je družba sprejela s hvaležnim srcem. Po srečnem naključju so zidarji pričeli s pripravljalnim delom naslednji dan, to je 16. novembra. V kolikor bo dopuščalo pozno jesensko in zimsko vreme, se bo delo nadaljevalo nepretrgoma, dokler stavba ne bo pod streho.
Z nabiranjem darov smo začeli dne 10. marca 1957. Prvi dar je znašal 210 lir. Naš uspeh je v številnih manjših prispevkih. Spočetka so bile mesečne vsote skromnejše, pozneje obilnejše. Stavbišče smo kupili dne 12. marca 1962, in sicer nekaj korakov nad novo slovensko šolo (560 kv. metrov površine). Cena je bila ugodna, ker ni bilo kupcev: kupnina z vsemi stroški vred je znašala 2,784.265 lir, priprava načrtov, gradbeno dovoljenje in ostali stroški 274.125 lir. Vsega smo izdali 3,058.390 lir.
Novi domek bo pokril okrog 300 kv. metrov površine in bo imel okrog 2 tisoč kubičnih metrov prostornine.
»Katoliški glas« in »Naš Vestnik« bosta ponovno poročala o nadaljnjem delu. Medtem ko se iz srca zahvaljujemo vsem dosedanjim prijateljem in dobrotnikom, prosimo nadaljnje pomoči. Cim bolj izdatna bo ta pomoč, tem hitreje bo delo šlo od rok. — Darove sprejemajo: »Kat. glas«, naši poverjeniki in voditelj Marijine družbe (Peter Šorli, piazzale Gioberti 10 -tel. 48055).
Vsak demokratičen Slovenec bo imel vstop in bo lahko rekel: To je naš dom. Zgradili smo ga s skupnimi močmi, iz ljubezni do našega rodu in iz ljubezni do resnične svobode.
Drugi slovenski večer v Barkovljah
V	nedeljo 22. novembra sta priredila Dekliški in Fantovski krožek drugi slovenski večer. Povabila sta pismeno 56 mladih zakoncev. Pred cerkvijo pa sta v lepem lepaku naslovila vabilo na vse ljubitelje našega življa. Zelo smo zadovoljni z odzivom. — Zato se zahvaljujemo vsem mladim zakoncem, ki so se, kljub delu in skrbi z majhnimi otročiči doma, tega večera udeležili.
Na programu je bilo predavanje problematičnega filma »Pravica do rojstva«, z uvodnim predavanjem prof. Ivana Theuer-schuha. G. predavatelj je razvili v jasni in stvarni obliki nekaj misli o problemih zakoncev in mladih ljudi. Beseda o rojstva novih življenj in o ljubezni je marsikomu izsilila solze iz oči.
Le škoda, da ni bilo tudi časa za razpravljanje. Vsekakor je bil dan uvod v razmišljanje o življenjski odgovornosti do problema. Saj leži ta odgovornost na vseh, ki se čutimo božje otroke. Cerkveno vodstvo spremlja po vesoljnem zboru in tudi sicer z ljubeznijo in razumevanjem vse težave in skrbi, ki so v zvezi z zakonskim življenjem. Kristus v Cerkvi ima ljubezen do tistih, ki so sprejeli visoko število otrok; do tistih, ki so mu neizmerno hvaležni za srečo vsaj enega otroka; do tistih, ki se skladno z zapovedmi omejijo in žrtvujejo za majhno število otrok; do tistih, ki ponižno pred Njim priznajo svoj egoizem in ga zavračajo; do vseh tistih zlasti, ki na kakršenkoli način trpijo zaradi pomanjkanja otrok. Do vseh kaže neizmerno ljubezen, da vsakemu sorazmerno poplača žrtve za nova življenja ali za ljubezen do tujih otrok.
Še enkrat izrekamo toplo zahvalo g. predavatelju. Taka bratska srečanja naših ljudi pri slovenskem večeru prav gotovo veliko več nudijo kakor pa obsojanje splošne pokvarjenosti ali pa življenjski pesimizem.
Izšla je božična pesem »ČIIJTE, NOCOJ SO NEBESA ODPRTA«, ki jo je uglasbil komponist Mav. Prirejena je za mešani pevski zbor. Partiture dobite na upravi »Svetogorska Kraljica« v Trstu in v slovenskih knjigarnah.
Radio Trst A
Teden od 29. nov. do 5. decembra 1964
Nedelja: 9.30 Goriški slovenski zbori. — 10.00 Prenos sv. maše iz stolnice sv. Justa. — 11.15 Oddaja za najmlajše: »Beli kit Moby Dick«, 4. dal: »Srečanja na morju«. — 12.00 Nabožne pesmi. — 12.15 Vera in naš čas. — 13.00 Kdo, kdaj, zakaj... Odmevi tedna v naši deželi. Urednika Mitja Volčič in Dušan Černe. — 15.00 Znani pevci: Milva in Peter Kraus. — 15.45 Pevski zbori Furlanije-Julijske krajine: Zbor »Antonio Illersberg« iz Trsta, ki ga vodi Lucio Gagliardi. — 18.00 Po društvih in krožkih: (19) »Slovensko katoliško akademsko društvo v Gorici«, pripravil Saša Martelanc. — 20.30 Iz slovenske folklore: Niko Kuret: »Pratika za prvo polovico decembra«.
Ponedeljek: 11.45 Glasbeno potovanje po Evropi. — 18.00 Znanstveni leksikon, pripravil Slavko Andree. — 20.35 Pietro Ma-scagni: »Cavalleria rusticana«, opera v enem dejanju.
Torek: 11.45 Italijanski akvarel. — 12.15 Pomenek s poslušavkamd. — 18.00 Italijanščina po radiu: Spopolnjevalni tečaj: 7. lekoija. —- 18.30 Sodobna jugoslovanska glasba. — 19.15 Pisani balončki, radijski tednik za najmlajše. — 21.30 Slovenske novele devetnajstega stoletja: Ivan Prijatelj : »Materine povesti«.
Sreda: 12.15 Brali smo za vas. — 18.00 Radijska univerza: Branko Pegan: Galileo Galilei: (4) »Galileo Galilei kot astronom«.
—	18.30 Nove plošče resne glasbe, pripravil Piero Rattalino. — 19.15 Higiena in zdravje, pripravil dr. Rafko Dolhar. — 20.30 Simfonični koncert orkestra gledališča Verdi.
četrtek: 11.45 Ameriški odmevi. — 18.00 Italijanščina po radiu: Spopolnjevalni tečaj : 8. lekoija. — 19.15 Lepo pisanje, vzori in zgledi mladega rodu, pripravil Ivan Theuerschuh. — 21.00 Direkten prenos Slavnostne otvoritve »Kulturnega doma« v Trstu. Radiokronist: Mitja Volčič.
Petek: 11.45 Jugoslovanski orkestri in pevci. — 12.15 Pomenek s poslušavkami. —
18.00	Bilo je nekoč... Venec pravljic, pripovedk, legend: »Kako je Markec postal močan«. Pripravil Jurij Slama. — 18.30 Jugoslovanski solisti. — 19.15 Poglavja iz zgodovine slovenske književnosti: Vinko Beličič: (7) »Prešernov' delež v prvi knjigi Kranjske Čebelice«. — 20.35 Gospodarstvo in delo. Urednik: Egidij Vršaj. — 21.00 Koncert operne glasbe.
Sobota: 11.45 Mali ansambli. — 12.15 Znani sodobniki. — 15.00 »Volan«, oddaja za avtomobiliste. — 13.30 »Lutke mojstra Gabrijela«, radijska drama. —• 17.20 Drugi Vatikanski koncil. Poročila in komentarji o Vesoljnem cerkvenem zboru. — 18.00 Radijska univerza: Tone Penko: Kraška flora: (4) »Rešaljdka«. — 18.30 Glasbena oddaja za mladino, pripravil Dušan Jakomin. — 19.15 Družinski obzornik. Urednik Ivan Theuerschuh. — 20.35 Teden v Italiji. — 20.45 Moški vokalni kvintet, ki ga vodi Humbert Marnolo. — 21.00 »Sv. Miklavž se odpravlja na pot«, mladinska radijska igra, ki jo je napisal Saša Martelanc. Igrajo člani Radijskega odra, vodi Stana Kopitar. — 22.00 Veliki tuji simfonični orkestri.
O BV ESTILA
STENSKI KOLEDAR »SVETOGORSKA KRALJICA« za leto 1965 je izšel v Trstu. Urejen je po liturgičnem slovenskem mi-salu. Koledar dobite na upravi »Svetogorska Kraljica« v Trstu, ulica Rapioio 3/1 in v slovenskih knjigarnah v Trstu in Gorici.
7. številka revije »SVETOGORSKA KRALJICA« bo izšla še pred novim letom in bo imela 4 strani več kot prejšnje številke, ki so bile tiskane na 20 straneh. Kdor želi, lahko dobi tudi prejšnje številke.
DAROVI
Namesto cvetja na grob pokojnega Antona Simčiča, očeta števerjanskega župnika g. Oskarja Simčiča je darovala družina Srebrnič za Župnijski dom v Stevor-janu 10.000 lir. — Bog povrni, pokojnemu očetu pa naj da večni pokoj.
Za Katoliški dom: V spomin mame g-dr. Humarja M. P. 2.000 lir.
Za Alojzijevišče: Slovenska šola v Seslja-nu v spomin pok. Jožefe Legiša, mame slovenske učiteljice 1.000 lir.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L 30, osmrtnice L 50, več davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici