Kam so izgublja prirastek srnjadi — Ciril Jasen c . . . 130
Kaj pa Gorska straža? — France" Cvenkel...................135
Muflon v svetu in pri nas — Naselitev muflonov v Sloveniji — Ivan Fabjan .... 137
Kaj je zadrga (chokc)? — Ludvik Marič . . . ... . , 140
Nekaj o spolnem razmerju pri gamsih — Ing. Vitomir Mikuletič ............... ... 142
Nezakonit lov na Dolenjskem in Spodnjem Posavju — Stefan Simončič..................144
Moj stari — Lojze Češarek . . 146
Medvedka, ki smo ju udomačili
— Tatjana Vončina .... 148
Čez Kirgizko stepo, nadaljevanje — Srečko La paine .■ . 143
Iz lovskega oprtnika .... 152
Poplave povzročile ogromno škodo na divjadi — FVance Cvenkel..........................152
Sc o prehrani plemenite divjadi in po njej povzročeni škodi
— Prof. dr. Jože Rant . . 154
Iz lovske organizacije .	.	. . 155
Jubilanti.................. ...	156
Umrli .	.	.......	.	.	.	156
Lovska kinologija...............157
Šaljive ........................160
Zaradi izplačila honorarja nam čimprej po objavi vašega članka, dopisa ali slike sporočite številko vašega žiro računa, oziroma nam pošljite izjavo, da tega niste dolžni imeti.
Skladno z odredbo o žiro računih (Uradni list SFRJ, št. 1 od 6. januarja 1965) mora imeti izjava sledeče besedilo: »Od L januarja tega leta pa do danes nisem imel skupaj s tem prejemkom za (navesti članek, sliko ipd.) toliko dohodkov, da bi presegali 100 000 dinarjev in bi bil zaradi njih moral odpreti žiro račun, ter ga zato nisem dolžan odpreti.-«
Lovska zveza Slovenije
LOVSKA ZVF.ZA PTUJ sporoča lovskim družinam in članom njenega področja, da je pisarno preselila v svoj lovski dom na Cesti dr. Jožeta Potrča, prej Ljutomerski c. št. 27. Uradne ure za člane so vsak dan od 9. do 12.30 ure, razen ob ponedeljkih in praznikih.

»LOV CA« izdaja Lovska zveza Slovenije, Ljubljana, Zupančičeva 8, ki jo zastopa njen predsednik dr. Jože Benlgar. — llrednlSkl odbori Ivan Ferlež, Stefan Tauslg, Rastko Bradaškja. Odgovorni urednik Ivan Ferlež. Vse gradivo za objavo pošiljajte Uredništvu Lovca, Ljubljana, Zupančičeva ul. 9 (soba 7), poštni predal 505, telefon 21-245. — Rokopisov ln fotografij ne vračamo. — I.ovske družine plačujejo Lovski zvezi za vsakega svojega člana letni prispevek 2000 dinarjev, zato prejemajo njihovi člani »Lovca« brezplačno. — Sicer je celoletna naročnina za »Lovca« 1800 dinarjev, posamezna številka 150 dinarjev, celoletna naročnina za tujino 2500 dinarjev. — Mali oglasi In objave: do 15 besed 300, od 15 do 21 besed 400, od 25 do 35 besed 500 dinarjev Itd. Hkrati z naročilom jih je treba tudi plačati. — Čekovni račun Lovske zveze Šlo-ventje: 600-I4-G08-25. — Tiskala ln klišeje Izdelala Tlakama »Jože Moškrlč« v Ljubljani
Prodam — zaradi bolezni — braka jazbečarja s prav dobro oceno. Je plemenjak, 3 leta star, odličen jamar. Franc Gori-šelt, Trojane, ppleg avtobusne postaje.
Prodam dve psici — posavki, stari eno leto, dobra goniča. Milan Ložar, Vinje, p. Dol pri Ljubljani.
Prodam mladiče brake jazbečarje, 3 pse in 1 psico, poležene 25. aprila 1905 — z rodovnikom. Slavko Krek, Volča 13, Poljane nad Škofjo Loko.
Kupim dobro ohranjeno ali novo trocevko. Ponudbe na Miro Žetko, Koper, Mladinska 6.
Mesto poklicnega lovskega čuvaja razpisuje UO LD Rečica pri Laškem. Stanovanjc v lovski koči sredi lovišča. Prednost poročeni brez otrok, Nastop službe takoj. Ponudbe na naslov: Lovska družina Rečica pri Laškem.
Izdelujem metalne stroji: za umetne golobe in razne lovske pasti. Karel Dornik — Ločica-Folzela.
M
XLVIII. LETNIK Št. 5 AVGUST 1965 GLASILO LOVSKE ZVEZE SLOVENIJE
Foto R. Cenčič
Kam se izgublja prirastek srnjadi
Ciril Jasenc
Lovska zveza Kočevje ima v svojem organizacijskem sestavu sedaj 15 lovskih družin. Pred
1.	aprilom 1964, ko seje LD Dobrepolje priključila LZ Ljubljana, je pa štela 16 lovskih družin. Skupna površina teh lovišč je 69 471 ha. Lovne površine znašajo 65 899 ha, nelovne pa 3572 ha. Lovna površina se deli na poljske s 30 482 ha ali 46°/o in gozdne s 35 417 ha ali 54 %>. Ugotovljeno je, da so v naših loviščih razmere za gojitev srnjadi zaradi prehrane in drugih pogojev zelo po voljne.
Lovišča lovskih družin, izvzemši LD Kočevje in Mala gora, so na področju zasebnega kmetijskega sektorja. Celotna površina lovišč je naseljena z večjimi in manjšimi vasmi, ki so raztresene med gozdovi in polji. Polja pa so zaradi konfiguracije zemljišča skoraj po vseh predelih lovišč, razen v ribniški in dobrepoljski dolini.
Gozdovi so mešani, največ mladi kmečki gozdovi, ki dajejo divjadi zadostno pašo in zavetišča.
Bonitiranje je med drugim tudi pokazalo, da je stalež srnjadi v nekaterih loviščih že na gospodarski višini, v drugih pa bo ob pravilni gojitvi v nekaj letih tudi dosežen zaželen gospodarski stalež.
Terenski prirastek pri srnjadi je ob normalnih pogojih okoli 33 °/o ali 70—80 % od godnih srn. Razprave nekaterih lovskih strokovnjakov in stvarne ugotovitve, da stalež srnjadi na Kočevskem upada, oziroma stagnira, so me privedle do analiziranja dejanskega stanja pri srnjadi v naših loviščih.
Ne le drugod v Sloveniji, tudi na Kočevskem se širijo govorice, da pri srnjadi ni zaželenega prirastka. Pa še več! Kakor sem uvodoma omenil, stalež srnjadi na Kočevskem stagnira. Vzrokov za to je več. Kočevski lovci imamo glede tega deljena mnenja. Eni trdijo, da je bil nekoč ugotovljen prevelik stalež, drugi krive hitro naseljevanje jelenjadi v družinska lovišča iz GL Rog in Snežnik, češ da se srnjad pred jelenjadjo umika ipd. Podatki lovskih družin v naših loviščih o staležu srnjadi so samo približni, točni so le podatki o izvršenem odstrelu. Nihanje sta-leža pri srnjadi kaže tale tabela:
Leto	Stalež	Izvršeni	odstrel	Poginilo	ali unič.	Prirastek	
		število	%	število	°/o	število	%
1952	2266	106	4,7	69	3	320	14,1
1953	2411	123	5,1	ni evidence		178	7,3
1954	2457	158	6,4	196	7,9	503	20,0
1955	2606	264	10,1	147	5,6	1054	40
1956	3243	311	9,5	196	5,8	977	30
1957	3713	353	9,5	117	3,1	596	16
1958	3839	373	9,7	126	3,2	598	15,5
1959	3938	664	16,7	78	1,9	754	19,4
1960	4150	676	16.2	128	3	701	16,8
1961	3947	657	16,6	167	4.2	471	11,9
1962	3594	573	13,1	420	11,7	865	24
1963	3466	264	7,6	187	5.3	624	18
Če bi analiziral vsako lovišče posebej, bi zaradi nestvarnih podatkov prišel do nemogočih številk, vsaj pri nekaterih družinah.
Če vzamemo stalež divjadi po vojni, ko so družine dobile lovišča v upravljanje, so bila ta skoraj popolnoma prazna. Takoj nato pa se je zaradi pomanjkanja mesa plan odstrela izvrševal po nalogu odseka za gospodarstvo OLO Kočevje. Zavoljo skromnega staleža divjadi družine niso mogle izvršiti postavljenega odstrelnega plana. Veliko prizadevanje naših lovcev za dvig staleža divjadi v kočevskih loviščih je bilo precej
jalovo, ker so v povojnem času tu gospodarile večje tolpe volkov, ki so ropale na veliko in prizadejale lovskim družinam občutno materialno škodo. Takih izgub pri divjadi, zlasti pri srnjadi, niso utrpela druga lovišča v Sloveniji, razen lovišč na Notranjskem. Zato ni čudno, da so bile izgube, bodisi registrirane ali neregistrirane, v teh letih velike, kar je razvidno iz obeh tabel. Po zaslugi naših lovcev, še več pa lovskega kolektiva GL Rog, je uspelo na Kočevskem do leta 1956 skoraj popolnoma zatreti volčjo nadlogo.
Dejstvo je, da so imele lovske družine v povojnih letih veliko izgub zaradi volkov in še neurejenih lovišč. Tudi še niso bile zadostno iz-vežbane v gospodarjenju. Zaradi tega so izkazovale v letnih poročilih tudi napačne večje staleže, da so si s tem zagotovile večji odstrel. Če pogledamo prirastek srnjadi, pa vidimo, da vsa leta ni presegel 20%> od skupnega staleža, razen v letih 1955, 1956 in 1962, kolikor so seveda podatki točni. Po iztrebljenju volkov, ureditvi razmer v družinah, zaradi pravilnega pojmovanja lova po članih (da uplenjena divjad ni njegova, temveč last družine oziroma družbe), bi lahko pričakovali večji prirastek in tudi hitrejši dvig staleža. Pokazatelji v tabeli nam kažejo povsem drugo stanje, to je, da je od leta 1960 dalje začel upadati stalež srnjadi. Da je predpostavka v gornjem odstavku pravilna, naj pojasnijo naslednje ugotovitve:
Do leta 1960 so lovske družine na področju naše zveze plačevale prispevek za upravljanje lovišč po ha kot vse LD v Sloveniji. LZ Kočevje, pa tudi LZ Slovenije ugotavlja, da so številke o staležih srnjadi nestvarne. Potrebno je bilo izvesti predpriprave za bonitiranje lovišč, pred tem pa urediti nerealni stalež srnjadi vsaj v nekaterih loviščih. Zato je tedanji predsednik LZ Kočevje Janez Lavrič predlagal UO, da bi se v bodoče plačeval prispevek za upravljanje lovišč po odobrenem planu odstrela. S tem ukrepom smo dosegli, da družine niso več čutile potrebe
po prikazovanju večjega staleža, odstrel pa je lovskim družinam odobril UO LZ Kočevje ne glede na višino prikazanega staleža. Po drugi strani pa tudi družine same niso zahtevale velikega odstrela in so planirale le toliko, kolikor so bile zmožne odstreliti na osnovi stvarnega staleža. Družine so uvidele, da je nesmiselno natezati stalež pri srnjadi kakor tudi pri ostali divjadi. Zato se vidi v tabeli padec staleža. Smatram pa, da je prikazani stalež srnjadi v naših loviščih v letu 1964 ustrezal dejanskemu in bi potemtakem prišlo 5,37 kosov srnjadi na 100 ha, ali zaokroženo 5,5/100 ha. Če postavimo, da bi moral biti prirastek pri srnjadi 33 %> na stalež, spoznamo, koliko srnjadi se je neizkazane izgubilo. To nejasnost naj razvozi ja in prikaže tabela na naslednji strani.
Teža za en izgubljen in neevidentiran kos (med dejanskim in možnim prirastkom) je vzeta v povprečju 15 kg. Povprečna odkupna cena divjačine pa za leto 1956 din 200/kg za leto 1960 din 300/kg, za leto 1961 din 420/kg, za leto 1962 din 500/kg, za leto 1963 din 500/kg.
Skupna vrednost v tabeli je prikazana le za zadnja štiri leta, ker sem mnenja, da so ti podatki vsaj kolikor toliko točni.
V tabeli je postavka »razlika« mišljena kot razlika med dejanskim in možnim prirastkom. To
Leto	Stalež	Dejanski prirastek		Možni prirastek 33%	Razlika		Vrednost
		število	%		število	kg	v dinar.
1952	2266	320	14,1	747	427	6 405	
1953	2411	178	7,3	795	617	9 255	
1954	2457	503	20	810	280	4 200	
1955	2606	1053	40	859	—	—	
1956	3243	977	30	1070	93	1 395	279 000
1957	3713	596	16	1115	619	9 285	
1958	3839	598	15,5	1266	668	10 020	
1959	3938	754	19,4	1299	545	8 175	
1960	4150	701	16,8	1369	668	10 020	3 006 000
1961	3947	471	11,9	1302	831	12 465	5 235 300
1962	3594	865	24	1296	431	6 465	3 232 500
1963	3466	624	18	1143	519	7 785	3 829 500
postavko lahko preimenujemo v neregistrirano izgubljeno srnjad, kakor jo bom v nadaljnji obravnavi imenoval. Prav ta postavka nam je orientacijski pokazatelj, koliko srnjadi se v naših loviščih izgubi.
Ze uvodoma sem omenil mnenje nekaterih lovcev, da se srnjad pred naselitvijo jelenjadi umika v družinska lovišča. Res je, da ljubi srnjad mir, toda če bi bila ta trditev le količkaj umestna, bi se morala srnjad po tej logiki pojaviti v drugih predelih lovišč. To pa ni opaziti. Volkov ni in zato tudi temu vzroku ne moremo pripisovati pogrešane srnjadi. Tudi divjemu lovu ne moremo naprtiti teh velikih izgub srnjadi, kajti če bi se le kje pojavil, bi mu bili budni lovci hitro na sledu. Še malo, pa bomo neevidentirano izgubo pripisali nepoštenosti samega članstva. Tudi ta pomislek bi bil vreden največje graje. Če bi do leta 1948 rekli kaj takega, se morda ne bi dosti zmotili, zdaj pa tega ni in zato lahko trdim, da so danes naši lovci že pravi gojitelji divjadi. To nam dokazujejo vsakoletni pravilnejši odstreli in prostovoljno delo, ki ga vlagajo v smeri gojitve. Vseeno pa lahko trdim, če bi toliko srnjadi poginilo, kolikor je prikazuje druga tabela, ali vsaj določeni odstotek tega števila, bi se tudi ta najdeni odstotek prištel k evidentiranim izgubam. Res je, da tudi poklicni lovski čuvaj često ne more registrirati oziroma najti 100 °/o izgube. Razumljivo pa je, da eden ali dva kosa bistveno ne bi spremenila celotnega pokazatelja, kakor jih kaže »razlika« oziroma stolpec neregistriranih izgub.
Kakor so bili do leta 1954, pa recimo še do 1956, velika nadloga in trn v peti kočevskim lovcem volkovi, tako postajajo zadnja leta velik problem gospodarji kočevskih gozdov — medvedi. Morda bom tu naletel kje na drugačno mnenje, morda bodo skušali spodbijati ugotovitve »neregistriranih izgub« in jih prikazati čisto v drugi obliki. Vseeno sem mnenja, da vsi zagovorniki medvedov nimajo nobene osnove prikazati neregistri-
ranih izgub drugače, kakor so podane v drugi tabeli.
Zavoljo lažjega razumevanja in pravilnejše ocenitve, kam se izgublja prirastek srnjadi v kočevskih loviščih, naj nam pojasni naslednje: Kočevskega copatarja omenja že Valvasor. Navedel bom le nekaj zanimivih podatkov o kosmatincih na Kočevskem pred nekaj stoletji. A. Savelj piše v članku ,Iz kočevskih revirjev' takole: ,V Lošinskem gozdu, ki leži na Kočevskem, ima svoj stan pod bukvami in drugim drevjem poleg rdečedlakaste in ščetinaste divjačine še mnogo medvedov. Ko je knez Auersperg blaženega spomina pred 14 leti (leta 1675) v tem gozdu lovil, so ustrelili v njem v enem dnevu osem medvedov, pa je potem en sam medved dvanajst Kočevarjev, ki so divjačino gonili, smrtno poškodoval. Pa vendar od teh ni nihče umrl. In ko je podrl nato medved na tla trinajstega Kočevarja, ki se je tudi pisal Medved, je tega medveda ravno v tem trenutku ustrelil neki lovec'«.
Lado Švigelj v knjigi »Medved v Sloveniji« opisuje, da je bilo v letih od 1768—1778 uplenjenih na Kočevskem 25 starih medvedov, srn pa le šest. Navaja še, da je bilo v teh letih vsaj toliko medvedov kot srnjadi in jelenjadi skupaj.
Iz iste knjige vzeto, je bilo od leta 1794—1808 na območju kočevskih gozdov pokončanih 27 medvedov, od katerih so bili trije mladiči, srn pa le enajst, od leta 1839—1852 pa samo trije medvedi, sm pa 97.
Kljub temu, da v teh letih ni nikjer podan stalež medvedov na Kočevskem, lahko sklepamo po podatkih o uplenitvi medvedov, da je moral biti stalež medvedov v teh časih še mnogo večji od današnjega, ali vsaj približno tak.
Pokojni Drago Bižal je v svojem članku »Lov in lovci na Kočevskem« med drugim napisal, da je na Kočevskem v treh letih od 1930—1933 padlo preko 50 copatarjev. Za sedemindvajset živali so namreč imeli podatke. Trdi pa, da jih je bilo še toliko pobitih, če ne več, od kmetov,
lovcev in divjih lovcev. Mnenja sem bil tudi, da je bilo 1938. leta v kočevskih gozdovih približno 80 kosmatincev in da je to število za Kočevsko preveliko. Meni, da bi bilo treba priti k pametnejšemu načinu odstrela medvedov. Navedel je še, da mu je prijatelj Ferdo pripovedoval, da so v njegovem lovišču redke sme, zato pa ima več medvedov.
Lado Švigelj ugotavlja v svoji knjigi, da je bilo tik pred drugo svetovno vojno na Kočevskem okoli 25 medvedov, v Sloveniji pa okoli 55—60, torej manj, kot navaja Bižal. Jaz točnih podatkov o staležu nisem mogel ugotoviti, priključujem pa se mnenju pok. Draga Bižala o staležu medvedov pred drugo svetovno vojno.
Po knjigi »Medved v Sloveniji« je bilo v letih 1956, 1957 in 1958 v GL Rog okoli 80—90 kosmatincev, od skupnih 161 v Sloveniji, in trdim, da so podatki za GL Rog precej točni, saj smo jih zbirali in dali čuvaji.
Poglejmo pa še, koliko medvedov izkazujejo naše družine:
Leta:
1949 46	1950	1951 24	1952 43	1953 47	1954 41	1955 55	1956 64
1957 74	1958 81	1959 56	1960 70	1961 79	1962 89	1963 115	1964 115
Kljub temu, da imamo lovci včasih velike oči, da so družine mnogokrat štele ene in iste medvede, ki so prihajali iz enega v drugo lovišče in iz GL v družinska lovišča, vsaj v gotovih sezonah,
menim, da je bil stalež medvedov v letu 1958 verjetno le nekoliko večji, kot pa ga navaja avtor omenjene knjige, vsaj za ca. 20 živali, če ne več. Čuvaji GL Rog smo resda ugotavljali stalež preko vsega leta, a je nekaj kosmatincev sigurno ostalo in prezimilo na področju družinskih lovišč.
Na sestanku predstavnikov LZ Kočevje, GL Rog in Snežnik, 26. oktobra 1962, so ugotovili, da je v kočevskih gozdovih ca. 200 kosmatincev. Ta ugotovitev tudi ustreza dejanskemu staležu medvedov po gornjih ugotovitvah, če vzamemo, da je v družinskih loviščih stalno ca. 115 medvedov, v GL Rog in Snežnik pa ca. 100. K navedenemu staležu v družinskih loviščih se pa v spomladanskih in px>letnih mesecih pridruži zaradi prehrane še ca. 50 copatarjev iz GL in se tako preko leta zadržuje v družinskih loviščih ca. 160 kosmatincev.
Omenil sem že, da so dani podatki le približni, kakor za srnjad, tako tudi za medvede, ker je njihov življenjski okoliš mnogo večji kakor ostale divjadi. Za stvamejše stanje vzamemo lahko le zadnja leta, ker so medvedji stalež ugotavljali na mrhoviščih, ki ga ima skoraj vsaka družina. Ker pa vse družine nimajo hkrati založenih mrhovišč, se medvedi sprehajajo z enega na drugo mrhovišče in se zgodi, da se ponekod stalež poveča za nekoliko grl.
Zaradi analize, ali so medvedi škodljivi za lovišče ali ne, naj navedem nekaj podatkov iz mojega dnevnika in lastnih doživetij z medvedi kot čuvaj GL Rog in sedaj kot član družine ter iz pripovedovanja nekaterih članov naših lovskih družin.
Dne 9. septembra 1954, lepega popoldneva, sedim na preži pod Žitno goro in opazujem, kako izstopa srnjad na pašo. Nekako ob pol osmih zvečer postane pasoča se srnjad nemima in se takoj umakne v gozd. Čez nekaj minut zaslišim v daljavi ca. 1 km srnji vek. Da bi ugotovil vzrok veka, se prav previdno približujem določenemu kraju. Kar naenkrat zagledam sredi travnika krvavo vleko. Po nadaljnjem presledovanju naletim za bližnjim grmovjem na medvedko z dvema mladičema pri obilni večerji. Mladiča sta jedla drobovino, ker sta bila še majhna, stara pa je trgala smo. Po kasnejših ugotovitvah sem dognal, da je medvedka ujela onemoglo smo in s tem pripravila enkratno večerjo svoji tričlanski družini. Kam so šli srnini mladiči, si lahko mislimo; verjetno tudi po medvedjih goltih. Naslednje leto sem pri raztelesenju medveda našel v želodcu kose skoraj poleženega srnjega mladiča.
Ivan Levstik, član LD Dolenja vas, mi je pripovedoval svoj letošnji doživljaj: »Ko sem čakal srnjaka, sem z visoke preže videl, kako je medved v nekaj skokih ujel srnjega mladiča in ga pred mojimi očmi požrl.«
Lovci iz Roba pripovedujejo, da se stalež gamsov v njihovem lovišču ob Iški ne poveča, odkar je v tem predelu lovišča stalni gost medved. Podobne primere navajajo tudi člani LD Osilnica, Sodražica itd. Takih in podobnih primerov bi lahko navedel še več, kar pa ni moj namen. Moj namen je le podkrepiti podatke v drugi tabeli.
Če bi lovec hotel biti priča vsem dogodkom, bi moral biti noč in dan v naravi, kar je seveda nemogoče. Največ dogajanj v naravi lahko opazujejo le poklicni lovski čuvaji, ker imajo za to možnost.
Naj navedem še podatek, ki je važen za potrditev mojega mnenja. Pred in po mojem doživetju z medvedjo trojico pri večerji, sem mnogokrat opazil v medvedjih iztrebkih srnjo dlako. Pred tem doživetjem sem imel kosmatince za bolj nedolžna bitja. Mislil sem si, medved je nekje našel poginulo srnjad in si je mrhovino privoščil za priboljšek, ker je vsejed in mu je mrhovina prava poslastica. Po natančnem opazovanju v pomladanskih mesecih, tj. ob času srnjega pole-ganja, sem našel skoraj v 90 % medvedjih iztrebkov dlake srnjih mladičev ali starejše srnjadi. O najdenih srnjih dlakah v medvedjih iztrebkih mi vedo dosti povedati tudi naši člani, seveda tisti, ki imajo skrbno oko za opazovanje. Res je, da v zimskem in spomladanskem času pogine največ srnjadi in da jih podplatarji, ker vse prešarijo, tudi z lahkoto najdejo. Če greš po naših loviščih, ne najdeš niti 100 m2 prostorčka, na katerega ne bi stopila kosmatinčeva noga, prevračala stare štore in skale, pod katerimi najde kak grižljaj, ali da medved ne bi izkopal osjega gnezda. Naši lovci zatrjujejo, da imamo
v kočevskih gozdovih dosti »jalovih« srn. Res je, da so zelo redki primeri, da naletiš na vodečo smo. Kje so potem vzroki? Če pa naletimo na vodečo smo, vodi enega mladiča, redko dva. Zakaj bi potem prištevali našega kosmatinca v kočevskih gozdovih k tako nedolžnim bitjem? Pri svojem šarjenju po loviščih brez truda pobira mladi, komaj poležene srnji zarod in po porodu onemogle sme, ki smo jih preko zime skrbno gojili, da bi nam dale boljši in večji prirastek.
Ne le jaz, ki sem zbral in analiziral te podatke, temveč vseh 450 kočevskih lovcev žalostno ugotavljamo, da je srnjadi kljub skrbni gojitvi po naših loviščih vedno manj. Do take ugotovitve so tudi prišli že pred nekaj stoletji. Zato je dunajska gosposka svoj čas razpisala nagrade za po-končavanje medvedov na Kočevskem in drugod v Sloveniji. Kdor je pokončal medveda samca, je prejel 25 goldinarjev, kdor pa medvedko pa 30 goldinarjev. Kožuh je seveda moral oddati lovskemu upravičencu.
Danes medvede na Kočevskem odstreljujemo po odobritvi sekretariata za gospodarstvo SR Slovenije in jih uradno pade 10—15 na leto. Nekaj je tudi obstreljenih — namesto prašičev, ki pozneje poginejo globoko v kočevskih ali snežniških gozdovih, kolikor se ne izližejo. Prikazana neregistrirano izgubljena srnjad v kočevskih gozdovih oz. njena milijonska vrednost zgovorno dokazuje, kakšna vrednost gre v kosmatinčeva žrela, namesto v družinske blagajne. Želim, da bi tudi ostali kočevski lovci dali svoje mneje o mojih ugotovitvah. O doživetjih z bosonogimi gospodarji naših lovišč bi očividci lahko napisali marsikatero vrstico v našem glasilu »Lovec«.
Če hočemo obdržati v kočevskih loviščih srnjad kot glavno divjad, za kar so dani vsi pogoji in če vzamemo, da vsakemu medvedu ptreko leta zdrsi po goltu le nekaj kosov srnjadi, pridemo do številk, ki jih kaže druga tabela. Torej je nujno, da bi držah v kočevskih gozdovih kosmatince v takem številu, da bi prikazani izgubljeni milijoni raje p>olnili družinske blagajne, kot pa da naša ljubka srnjad premineva v želodcih naših slavnih copatarjev — medvedov.

Foto C. Pogačar
Kaj pa
Gorska straža?
Vprašanje varstva narave postaja iz dneva v dan aktualnejše, zlasti v deželah z razvito civilizacijo. V nevarnosti je obstoj nekaterih živalskih in rastlinskih vrst, v nevarnosti je čistoča voda, zraka ipd. S tem v zvezi oblastni organi sprejemajo določene zakone, predpise in druge ukrepe. Organizacije in društva pa, ki so si sorodna in je osnova njihovega delovanja ljubezen do narave, si prizadevajo, da s skupnimi močmi store čim več za zaščito narave in njenih lepot. V Švici npr. deluje že od leta 1909 Schwei-zerische Naturschutz in ima tudi svoje glasilo. V Zahodni Nemčiji so štiri organizacije za varstvo narave. Da delujejo v povezavi z lovskimi organizacijami, smo med drugim videli tudi na lovski razstavi v Miinchnu leta 1963. »Natur und Nationalparke« ima svoje glasilo, ki izhaja štirikrat letno v nemškem, francoskem in angleškem jeziku. Tudi Vzhodna Nemčija ima organi-
zirano varstvo narave. V Avstriji sta dve taki organizaciji. Prav tako imajo organizirano varstvo narave na Poljskem in Češkoslovaškem. Zanimivo pa je, da organizacij za varstvo narave ni v Italiji in ne v Franciji.
Tudi pri nas postavljamo vprašanje varstva narave vedno bolj v ospredje. Zaradi vedno večjega. uničevanja in pustošenja narave, zlasti planinske favne, je referat za varstvo narave pri Zavodu za spomeniško varstvo Slovenije predlagal, naj se po zgledu drugih evropskih držav osnuje tudi v Sloveniji posebna prostovoljna organizacija za varstvo narave, ki naj bi nosila, kakor nekatere sorodne organizacije v tujini, naslov Gorska straža. Leta 1954 je bila ustanovljen koordinacijski odbor oz. koordinacijska komisija Gorske straže, ki naj bi vodila in koordinirala delo za varstvo narave v sorodnih organizacijah. Ob ustanovitvi so pristopili v koordinacijsko komisijo GS oziroma v kasneje preimenovano Centralo GS: Zavod za spomeniško varstvo, Planinska zveza Slovenije, Zveza tabornikov Slovenije, Turistična zveza Slovenije in Lovska zveza Slovenije.
Koordinacijska komisija je takoj začela z delom. Izdelala je pravila, dala v izdelavo kovinske znake GS, ki so ovalne, modre barve, z belim napisom GS, v ozadju so pa gore in planinska
cvetica svišč. Komisija je postavila pogoje za pristop h Gorski straži, predpisala poseben izpit oziroma preizkušnjo za člane, s čemer je hotela izpopolniti znanje gorskih stražarjev in izboljšati njihovo častno, kulturno poslanstvo.
Vsaka organizacija, članica Centrale GS, bi morala v svojih vrstah poskrbeti za realizacijo sprejetih sklepov s tem, da bi v svoji organizaciji oziroma društvu ustanovila GS. Toda kljub lepo začrtani poti delo na žalost često ni šlo po načrtu. Dosledno so izvedli ustanovitev enot GS v okviru svoje organizacije edino taborniki. Kasneje pa so jih planinci celo prekosili.
Lovska organizacija, ki pri svojem vzgojnem delu vedno bolj poudarja, da je prva in najvažnejša naloga lovcev gojitev in varstvo divjadi, je za zaščito narave storila že marsikaj, toda še vedno premalo. V pravilniku za opravljanje lovskih izpitov oziroma v programu teh izpitov, ki sta ga leta 1955 izdala Lovska zveza Slovenije in sekretariat za notranje zadeve LRS (Uradni list LRS št. 29-139), je v 14. čl. predpisan kot predmet tudi varstvo narave. Spočetka so izpitne komisije lovskih zvez temu predmetu še posvečale nekaj pozornosti, kasneje pa ne več. To nepravilnost je po sklepu upravnega odbora LZS treba v bodoče popraviti in na izpitih pretresti tudi zadnje poglavje v Priročniku za lovske izpite o varstvu narave.
Še posebne naloge v zvezi z varstvom narave pa imajo lovski čuvaji. 8. čl. pravilnika o lovskih čuvajih, ki sta ga izdala sekretar za notranje zadeve LRS in sekretar za gospodarstvo LRS (Ur. 1. LRS št. 16 od 24. 5. 1956), predpisuje, da mora biti kandidat pri lovsko — čuvajskem izpitu izprašan tudi iz predmeta varstvo narave. Po 7. čl. navedenega pravilnika »mora lovski čuvaj posvečati pozornost tudi varstvu narave in priglasiti pristojnim organom vsako uničevanje prirode (uničevanje zavarovanih nelovnih živali, zavarovanih rastlin itd.)«. Ker čuvaji tako rekoč po svoji uradni dolžnosti vršijo nalogo gorskih stražarjev, je občni zbor Lovske zveze Slovenije leta 1959 sprejel sklep, da so vsi lovski čuvaji obvezno člani Gorske straže. Prav tako je upravni odbor LZS na seji 17. novembra 1962 sprejel priporočilo vsem zavodom za gojitev divjadi oziroma gojitvenim loviščem, da se njihovi lovski čuvaji aktivno vključijo v GS. Pravila GS, ki so v tej številki med organizacijskimi vestmi^ so okvirna, kratka in prilagojena delovanju vsake organizacije — članice. Prvotna naloga gorskih stražarjev je bila opozarjati turiste in izletnike, da v gorah ne pustošijo naravnih lepot, da zlasti ne uničujejo planinskega cvetja in živalstva. Delovanje GS pa se je preneslo z gora tudi na hribske in nižinske predele naše domovine; ostalo je samo še ime. Morda bo kmalu prevladalo mnenje, da je tudi ime in znak treba spremeniti. Toda bistven je namen. Če lovce nižinskih lovišč ne moti na
lovskem znaku gams-zlatorog, jih tudi na znaku GS ne bo cvet s planin.
Dober lovec po današnjem pojmovanju je lahko, oziroma bi moral biti, tudi dober gorski stražar. Taborniška in planinska organizacija sta si npr. predvsem nadeli skrb za varstvo flore naših gora, hribov in nižin, lovska pa zaščito favne. Pri teh nalogah organizacije — članice GS druga z drugo sodelujejo. Danes so člani Centrale GS razen že prej navedenih tudi: Zveza hortikulturnih društev Slovenije, Društvo za varstvo ptic, po svoji funkciji pa tudi komisija za narodne parke. Zelja je, da bi razen omenjenih postale članice vse družbene organizacije in ustanove, ki jim je ljubezen do narave osnova njihovega udejstvovanja.
V okviru lovske organizacije je GS zamišljena takole:
Kakor pri republiški lovski zvezi, tako naj bi delovale tudi pri vseh področnih zvezah vzgojno-propagandne komisije, v pristojnosti teh pa tudi GS. Naloge teh komisij oziroma njihovih sekcij za Gorsko stražo so predvsem koordinacijske, to je, da na svojem področju vzpostavijo zvezo z enotami Gorske straže v sorodnih, npr. planinskih, taborniških in drugih organizacijah in z njimi tudi sodelujejo. Nasprotno pa sodelujejo tudi enote GS iz drugih organizacij z lovsko organizacijo. Spomnim se na predlansko hudo zimo, ko smo po radiu pozvali mladino, kmetovalce in gozdarje na pomoč divjadi. Na Lovsko zvezo Slovenije je prišlo več zastopnikov taborniških in planinskih organizacij ponudit svojo pomoč.
Matične enote GS vseh organizacij določenega območja članic GS sestavljajo bazo GS, ki ima nalogo, da koordinira delo včlanjenih enot in za svoje delo odgovarja Centrali GSS. Ta organizacija oziroma povezava je na terenu še šibka. Toda, ni bistvena povezava, bistveno je delo matičnih enot v osnovnih organizacijah, v našem primeru v lovskih družinah.
Iz lovske statistike je razvidno, da je članstvo GS v lovski organizaciji doslej številčno še zelo skromno, to najbrž zato, ker so bile lovske družine o nalogah GS premalo seznanjene ali pa sploh ne.
Vsak lovec, ki je opravil lovski izpit, lahko postane član GS. Svoje članstvo v GS izpričuje predvsem s svojo zavestno dejavnostjo na področju varstva narave, predvsem živalstva, v okviru nalog lovske organizacije. V okolju, kjer član GS živi in dela, propagira in se zavzema zlasti za varstvo divjadi in drugih divjih živali, k jim tehnika in kemija vedno bolj krčita življenjski prostor.
Lovskim družinam ni treba čakati na navodila od zgoraj. Same lahko takoj začno z organizacijo enot GS. V svojem upravnem odboru lahko zadolžijo za GS referenta za prosveto in kulturo, če pa tega nimajo, pa lahko vodi enoto
GS tudi kak član izven upravnega odbora. On vodi seznam članov, upravni odbor jim pa izda članske izkaznice in znake GS, ki jih plačajo člani GS sami, LD jih pa naroči neposredno pri LZS. Znak in legitimacija skupaj veljata 300 dinarjev. Izkaznico GS podpiše vodja enote GS in jo tudi vsako leto podaljša. Kot datum opravljenega izpita za GS se v izkaznico vpiše datum opravljenega lovskega izpita in žigosa z žigom LD. Članarina v GS ni predpisana, pač pa jo enota lahko sama uvede. Morebitna članarina in drugače zbrana sredstva naj služijo enoti za propagiranje varstva divjadi, ptic pevk itd.
Na področju, kjer še ni formirana baza, enote o svojem delu in problemih poročajo področnim zvezam, področne zveze pa vzgojno propagandni komisiji pri LZS — in to vsaj enkrat letno. Gorska straža pri Zvezi tabornikov Slovenije je doslej izdala tudi nekaj literature, ki v prvi vrsti služi tabornikom. Tako sta bila izdana v skromnejši nakladi Priročnik za gorske stražarje I. in II. del. V njih je seveda tudi marsikaj uporabnega za lovce. Nekaj izvodov II. dela je še na voljo pri Zvezi tabornikov Slovenije, Ljubljana, Cankarjeva 5. Razen tega je bilo izdano že precej propagandne literature, Planinski vestnik pa v posebni rubriki večkrat poroča o delovanju GS pri Planinski zvezi. Pri Centrali GS je bilo tudi že nekaj razgovorov o pripravi posebne knjižice, v kateri naj bi bilo vse bistveno o varstvu na-rave-	France Cvenkel
Muflon
v svetu in pri nas
(Nadaljevanje iz 1. št. 1965)
Ivan Fabjan
Naselitev muflonov v Sloveniji
Naseljevanje divjadi pomeni v našem lovnem gospodarstvu pomemben korak k intenziviranju lovstva na eni strani, po drugi pa je to hvalevreden kulturni pojav za ohranitev in razplodi-tev živalskih vrst. Vendar je naseljevanje divjadi draga in tvegana zadeva, ki zahteva temeljite priprave. Najvažnejša je natančna proučitev biotopa za vrsto divjadi, ki jo nameravamo naseliti. Od tega je odvisen uspeh ali neuspeh.
V Sloveniji imamo sedaj že pet kolonij muflonov in sicer v dolini Soče pri Bovcu, pod Pršivcem ob Bohinjskem jezeru, v Kokri, Kamniški Bistrici in pri Solčavi. Prve muflone smo naselili že v letu 1954, zadnjo kolonijo pa 1964. Nekaj letne izkušnje, ki smo si jih pridobili s temi kolonijami, so tema tega sestavka.
Leta 1954 je bivša uprava gojitvenih lovišč LRS v Ljubljani naselila v Sloveniji prve muflone,
V dolino Vrsnik ob Soči	Foto I. Fabjan
so z Brionov pripeljali muflone
ki jih je dobila iz revirja Frohenleiten (Forst und jagd Direktion Meyer — Melnhof) pri Grazu. V skupini so bile štiri ovce in dva ovna. Spuščeni so bili v oboro Robce v Kokri. Dva ovna in ena ovca so takoj preskočili 2 m visoko ograjo in ušli. Zato presenečenim lovcem ni preostalo drugega, ko da so za njimi spustili še druge. Divjad je takoj odšla v dolino Korita in s2 spustila v Lobnico. Pozimi 1955 je poginil oven, spomladi pa se je skupina povečala za tri mladiče. Tega leta so bili tja spuščeni še mufloni z Brionov, dva ovna in štiri ovce. Ta skupina se ni priključila prvotni, temveč se je potepala od Preddvora in Potoške gore do Zaplate in Škodovnika. Eden izmed ovnov je v veliko jezo pastirjev preganjal domače ovce celo v hlev. Ovna so ujeli in prepeljali v Lobnico, ovce pa so povrgle jagnjeta, ki so bila podobna muflonom. Tereni Kokre muflonom ne ugajajo, zato so se raztepli in iskali ugodnejša področja. Poleti 1958 je lovec Kokalj videl ovco z mladičem celo na Ljubelju, ki jo je še isto leto pokončal ovčarski pes. Tudi v Kamniški Bistrici se je leta 1960 pojavil oven, za katerega menijo, da je prišel iz Kokre. V tem času so lovci našli okostja treh ovnov na raznih krajih. Medtem so ugotovili, da se je v Lobnici pojavilo pet muflonk, ki so prebile zimo 1963/64 v Potoški gori. K tej skupini so 22. februarja 1964 spustili dva ovna z Brionov. Za družino muflonov v Solčavi se pa najbrž lahko zahvalimo le nagnjenju muflonov do potepanja in iskanja primernih rastišč. Pozimi 1957/58 je namreč iz Avstrije preko Strelčevega vrha prišla muflonka z mladičem iz prejšnjega leta. Ta muflonka izvira iz kolonije, ki se drži na avstrijski strani v predelu Remšenika nad Železno Kaplo in šteje danes okoli 90 živali. Opazili so, da je muflonka polegla mladiča samca 12. aprila 1958. Leta 1959 ni bilo prirastka, na-
Foto I. Fabjan
Vrsnik, prenos muflonov na kraj izpusta
slednje leto pa sta bila dva mladiča, od katerih je eden poginil. Po pismenem poročilu Lovske družine Solčava je bilo spomladi 1963 šest muflonov. Poleg teh pa videvajo ob državni meji na Strelčevem vrhu skupino muflonov, ki verjetno prihaja iz Avstrije in se tja vrača. Možno pa je, da izhaja tudi iz solčavske kolonije. Lovska družina vzorno skrbi za muflone in jih pozimi redno krmi. Lovska zveza Celje je že poskrbela za dopolnitev te kolonije in za ustanovitev nove z dobavo iz rezervata v Italiji.
Oktobra leta 1961 je Zavod za gojitev divjadi »Triglav« na Bledu nenadoma dobil z Brionov pred leti naročeno pošiljko devetih muflonov, 3 ovne in 6 ovc. Naj starejši je bil kapitalen oven, star 8 let, drugi štiri in tretji dve leti. Ocve so bile 5—7 letne, razen ene mladice. Zaradi nenadne pošiljke je bilo treba na hitro odločiti, kje muflone naseliti. Po predlogu inž. Antona Simoniča, ki je prav takrat pri lovskem inštitutu v Ljubljani proučeval naselitev muflonov, smo se odločili za spodnjo Trento, dolino Vrsnik pri vasi Soča. Mnenja smo bili, da je dolina Soče v Triglavskem pogorju še najbolj primerna, čeprav še zdaleč ne idealna za muflone. Dolina Soče ima namreč nekako do vasi Soča še rahel vpliv mediteranske klime.
Muflone smo v zabojih s kamionom pripeljali do vasi Soča, jih od tam prenesli do doline Vrsnik in zvečer izpustili. Pred izpustitvijo smo štiriletnemu muflonu prirezali konice rogov, ker so mu nevarno rasli proti vratu. Pri nekaterih ovnih se namreč konice rogov med rastjo preveč približajo telesu, še preden zavijejo navzven, ker je Spirala (viba) roga preozko nastavljena. Po literaturi je taka rast rogov, ki je dedna pri muflonih lahko usodna. Aleksander Sabadi, ki skrbi za divjad na Brionih, pa je zatrdil, da se rast rogov sčasoma popravi navzven, vendar rogovi nekaj časa povzročajo živali težave. Čeprav
zaradi tega žival ne pogine, vendar taki rogovi nikdar niso lepa trofeja.
Takoj po izpustitvi so se mufloni razkropili. Po treh dneh je bilo opaziti v Vrsniku šest muflonov, ovca z mladičem in štiriletni oven pa so se pojavili na Koritniškem polju pri Bovcu. Odlov teh z mrežami se nam ni posrečil. Skoraj leto dni se je ta skupina zadrževala na polju in povzročala škodo na posevkih; kljub preganjanju so se vsak dan vračali na polje ob strugi Soče. Jeseni 1962 pa so se mufloni pomaknili v prisojno pobočje Svinjaka in Huma v smeri. Bav-ščice. To leto je ovca povrgla mladiča — ovna, v letu 1963 pa dva mladiča. V prsku se je skupini pridružila še stara ovca, ki se je ob izpustitvi ločila od ostalih in se do tedaj sama zadrževala v Črnem vrhu. V letu .1964 je ovca povrgla spet dva mladiča, samca in samico. Junija 1965 je bilo v koloniji 12 muflonov; od teh se zadržuje ena skupina na pobočju Svinjaka, šest pa jih je v Humu nad Kolovratom v dolini Bavščice. Ta kolonija izmenoma prehaja na področje lovskih družin Bovec in Soča. Razen družinskih lovcev skrbe pozimi zanje tudi lovci Zavoda za gojitev divjadi »Triglav« iz Trente. Skupina šestih muflonov, ki se je zadrževala v Vrsniku na kraju izpustitve, je po desetih dneh izginila. Pojavili pa sta se v Bohinju dve starejši ovci in en oven, kateremu smo prirezali roge. Ta skupina je potovala v 40—70 cm visokem snegu preko trentarskih gora in gorske planote Komne v Bohinj. Ustavila se je v sončnem Maroltovem plazu pod Pršivcem, kjer se je zadrževala vso izredno hudo zimo 1961/62 z 2,5 m visokim snegom ter izrednim mrazom do — 20° C. Mufloni so redno prihajali na krmišča, ki so jim jih pripravili bohinjski lovci Zavoda za gojitev divjadi »Triglav«.
V marcu 1962 sta obe ovci povrgli mladiča, mlajša že 4. marca, starejša 11. marca — obe samički. Tedaj je bilo še okoli 50 cm snega, zapadlo pa je še nekaj novega. Eden od mladičev se je prehladil in tako oslabel, da je kljub skrbni negi poginil. Veterinar je ugotovil, da je podlegel pljučnici.
Spomladi leta 1963 sta ovci spet povrgli po enega mladiča, vendar 20 dni pozneje, to je 26. in 28. marca, leta 1964 pa že 5. in 8. aprila. To bi kazalo, kar so ugotovili tudi drugod, da so mufloni izredno prilagodljivi poleg drugega tudi na aklimatske razmere. V težjih zimskih pogojih je prsk pozneje in zato tudi ovce povržejo pozneje. S tem bi bile ovržene trditve tuje literature, da mufloni ne prenesejo več kot 40 cm snega in ne preko — 5° C mraza. Res pa je, da te živali težko premagujejo preko 50 cm debel sneg, zlasti v ravnini, kjer v snegu potonejo. Od oblikovitosti tal je odvisno, kakšna višina snega je zanje kritična.
Poleti je kolonija muflonov v Bohinju neopazna, ker se pomakne do višine 1800 m, do Sedmerih jezer, Dednega polja in Pr sivca. Ovni se poleti ločijo in samotarijo. Ob prvem snegu se kolonija vrne v dolino. Pozno jeseni in aprila se pase po travnikih ob jezeru do struge Savice pri hotelu Zlatorog in je prava atrakcija za turiste. Tudi pozimi se nemalokrat sreča s turisti na iz-hojeni stezi Zlatorog—Centrala—Savica. Pozno jeseni leta 1964 se je redno zadrževala na pašniku ob jezeru skupina desetih muflonov, med katerimi sta bila dva izredno močna ovna.
Dne 8. septembra 1964 smo dobili z Brionov sedem muflonov za dopolnitev kolonije: štiri odrasle — tri in šestletne — ovce, sedemletnega kapitalnega ovna ter dva triletna ovna. Vso skupino smo namenoma izpustili ponoči v neposredni bližini obstoječe kolonije. Že naslednji dan popoldne se je vse razbilo. Po nekaj dneh sta bila dva ovna nad Bohinjsko Bistrico, kjer je enega pes brak jazbečar pognal v dolino in na levi breg Save. Dva muflona sta se ustavila v bližini Stare Fužine. Mlajši oven in dve ovci pa so se priključili stari koloniji. Vzroke za slab uspeh bom obravnaval v napotkih za obore in izpuščanje. V drugi polovici decembra smo izgubili za njimi vsak sled. Sele v drugi polovici januarja so se pojavili nizko nad vasjo Stara Fužina. Ko je zapadlo preko meter snega, je bilo divjadi onemogočeno vsako premikanje, razen tega je zašla še v ravnino, kjer se je dobesedno utapljala v sneg. Lovci so ujeli dve ovci, starega in maj šega ovna ter ju prenesli v velik zaprt senik. Ujetništvu so se takoj prilagodili in radi
jemali hrano. Ovci in mlajši oven so postali takoj domači, medtem ko je starejši oven ostal nedostopen, bil celo napadelen in nezaupljiv. Če je čutil, da ga opazujemo, ni vzel niti hrane. Podobno pa postanejo izpuščeni mufloni takoj povsem divji, plašni in sposobni za samostojno življenje, v čemer se bistveno razlikujejo od srnjadi. Nekako iste dni januarja 1965 se je tudi v dolini Vrsnik v Trenti pojavila stara ovca, ki je bila tam ostala od prve skupine iz leta 1961. Vsako leto so jo večkrat videli pastirji in pripovedovali o velikem gamsu brez rogljev. Zadrževala se je pri zapuščenem seniku, kjer so ji polagali krmo. Štiri muflone, ki so jih lovci v snegu ujeli, smo po sklepu zavoda prenesli k ovci, kjer je bila izpuščena prva skupina.
Zaradi visokega snega smo to opravili šele 26. februarja ,1965. Pri seniku smo postavili ograjo 30 X 20 metrov. Ovca na prostem se je takoj priključila skupini in jemala kirmo ob ograji. Pred lovcem, ki je prinašal krmo, se je umaknila v hrib, po njegovem odhodu pa se je takoj vrnila. Ovci sta povrgli po enega mladiča 7. in 13. marca, samca in samico. Poroda sta bila tako zgodna, ker ta skupina z Brionov še ni bila aklimatizirana. Po štirinajstih dneh smo družinico izpustili, starega ovna pa obdržali v ograji. Ovni in stare ovce brez mladičev se silno radi potepajo. Vsa družina se je redno vračala k ograji in jemala krmo. Sicer pa je bilo na tem terenu kljub sončni legi še tedaj okoli 80 cm snega, ki je ležal do sredine maja. Sredi aprila smo spustili tudi ovna. Vsa skupina se zadržuje
Muflon Lovno-šumskega gaz-dinstva »Jelen« na sejmu lova in ribolova v Novem Sadu 1964
Foto P. Adamič
v okolišu polmera 2 km, kjer smo jih izpustili, vodi pa jih stara ovca.
Tako imamo sedaj v Bohinju družino, ki šteje deset muflonov, dva pa se pojavljata zdaj tu, zdaj tam; dolina Vrsnik v Trenti jih ima sedem, na območju lovskih družin Soča — Bovec pa jih je dvanajst.
Leta 1963 je Zavod za gojitev divjadi »Kozorog« v Kamniku dobil kot darilo maršala Tita 12 muflonov z Brionov. Spuščeni so bili 28. marca v predele Hudi konci—Kamniški vrh. Kot prostor za izpustitev je bilo določeno južno strmo pobočje, poraščeno s travo, med kotama 1148 in 1261. Tri ovce so že med prevozom polegle mladiče zaradi pretresa in strahu. Pri tem se je ena poškodovala in je kmalu po izpustitvi z mladičem vred poginila, ostali dve z mladičema sta ostali zdravi. Kmalu po izpustitvi so se mufloni razkropili po vsem območju Krvavca, Korošice in Trdovnika. Do konca septembra so posamezne muflone ali največ po dva skupaj videvali po vsem tem okolišu. Prve dni oktobra so se vsi vrnili na južni predel Hudih koncev, kjer so prezimili na sončnem pobočju. Oskrbovani so bili na krmiščih, ki so bila posebej zato pripravljena.
Leta 1964 so dopolnili to kolonijo z devetimi mufloni in sicer s petimi 4—6-letnimi ovni ter petimi 3—5-letnimi ovcami. Spuščeni so bili na istem mestu v Hudih koncih, a se je skupina raztepla; jeseni pa so se zbrali k prezimovanju pri prejšnji koloniji, vendar brez dveh ovnov, ki jih pogrešajo. Spomladi leta 1965 je bil ocenjen stalež s prirastkom vred na 33 glav.
Omenim naj še to, da so turisti letos spomladi opazili 2 muflona — na Srnami gori.
(Se nadaljuje)
Kaj je
zadrga (choke)?
Ludvik Marič
Daši bi bilo samo po sebi razumljivo, da vsak lovec ve, kaj je »zadrga« pri šibrenici, vendar temu ni tako. To se pokaže pri pogovoru z lovci, še bolj pa pri lovskih izpitih. Marsikateri sicer pri čiščenju šibrenice opazi, da so cevi pri ustju zožene (stesnjene), vendar temu ne posveča pozornosti, niti ne išče pojasnila, čemu služi ta stes-nitev. Zato mogoče ne bo odveč nekaj stavkov o tej zadevi, mlajšim v pouk, starejšim v osvežitev znanja.
Prvotno so bile vse cevi šibrenic pravilne valjaste oblike, enakega prereza od nabojišča do ustja cevi. Take cevi so pa dale na večjo razdaljo sla-
bo, neenakomerno kritje, to je, da so bile šibre na nekaterih mestih v tarči v gručah, drugi deli tarče pa prazni. Taka puška je bila kljub temu na manjšo razdaljo 20—30 m dobro uporabna. Splošen razvoj tehnike je vplival tudi na izpopolnitev šibrenice v tem, da se snop šiber zoži in s tem da boljše kritje tudi na večjo razdaljo. To praktično premeni, da divjad zadene večje število šiber in jo tako na mestu usmrti. Zal je pri tem botroval pohlep pre večjem plenu. Tudi številčno upadanje male divjadi je dalo vzpred-budo za šibrenice s čim daljšim dometom in to zlasti streljačem. Mnogi lovci namreč prezabljajo, da je važneje in častneje »kako«, ne pa »koliko«. Kdo je izumil zadrgo? Amerikanci (ZDA) trdijo, da so jo oni leta 1870, Angleži pa, ki so imeli že prej dobro razvito industrijo lovskega orožja, da so jo oni že prej. Dejstvo je, da so shoke v Evropi res prvi izdelali Angleži in to znani puškar Greener, ki je tudi izumitelj znanega greener zaklepa. Dolga leta je bilo angleško lovsko orožje v kvaliteti vodilno in staro njihovo orožje priča o tem. Na evropskem kontinentu so šele nekaj let kasneje začeli izdelovati šibrenice z zadrgo.
Sama angleška beseda »choke« pomeni pre slovarju »dušiti, daviti«. Slovenski izraz »zadrga« je smiselni prevod angleškega izraza »choke-bore« in nemškega »Wurgebohrung«, kar bi slovensko rekli zoženo (stesnjeno) vrtanje ali kratko »zadrga«.
Način vrtanja cevi za šibrenice torej vpliva na snop šiber. Po namenu, kakšen naj bo ta snop po obliki, razlikujemo:
1.	valjasto (cilinder) vrtanje, 2. zoženo (choke zadrga) vrtanje, 3. razširjeno (skeet) vrtanje.
Valjasto vrtana cev
1) Valjasto vrtanje ima enak premer cevi od nabojišča do ustja. Takih cevi na trgu ni več in jih puškama izdela le še po naročilu. Na razdaljo 35 metrov zadene tarčo premera 75 cm nekako 40 % vseh šiber. Izboljšano valjasto vrtanje poznamo pod imenom »koncentrično vrtanje«. To je stožčasto vrtanje, ki se enakomerno blago oži proti ustju. To vrtanje doseže nekako 50% zadetkov na preskusni tarči.
2.	Pri zoženem, stesnjenem (shoke) vrtanju — na zadrgo — je cev od nabojišča do približno 5 cm pred ustjem, valjasta. Tu se cev zoži s primernim stožčastim prehodom in je za tem do ustja spet valjasta. Tako vrtanje je danes sploš-
Zoženo vrtana cev-choke
Razširjeno vrtana cev
(Zoženje cevi je močno pretirano)
no v rabi in je razlika le v močnejši ali blažji zadrgi. Največja zožitev je 1 milimeter. Navadno je desna cev (pri bokaricah spodnja) manj zožena, da imamo s prvim strelom na manjšo razdaljo večji raztros, medtem ko drugi strel iz bolj zadrgnjene cevi na večjo razdaljo še vedno zadostno pokrije tarčo. Razlaga pravi, da zadrga nekoliko zadrži čep in se tako razvije ožji in daljši snop šiber, medtem ko je pri valjastih ceveh snop šiber širši in krajši.
Pri vrtanju na zadrgo imamo različne stopnje zoženosti:
a)	polna zadrga (full choke) z običajnim zože-njem 0,8 mm in okoli 70 °/o na preizkusni tarči,
b)	tričetrtinska zadrga (improved-modified choke) z običajnim zoženjem 0,7 mm in okoli 65 % zadetkov,
c)	polovična zadrga (half choke, modified choke) z običajnim zoženjem 0,45 mm in okoli 60 % zadetkov,
č) četrtinska zadrga (quarter choke), zožen j e 0,25 mm in okoli 55 '°/o zadetkov.
Navedene stopnje zadrge in zadetkov so samo približne. Tovarne oziroma puškarji se ravnajo po svojih izkušnjah.
Zadrga je največkrat označena na ceveh, vendar na različne načine. Nemške tovarne na primer označujejo zadrgo zgolj s črko »W«, nad katero je krčna, ne da bi navedli zadrgo v milimetrih. Tovarne nekaterih držav vtisnejo na cevi besedo »choke« in zraven v obliki ulomka ali drugače premer cevi pred nabojiščem in na ustju. Razlika med obema številkama kaže zožitev v milimetrih. Na mnogih puškah madžarske ali avstrijske izdelave je napis »Ni za kroglo«. To pomeni, da je cev zožena in ne smemo streljati iz nje krogel, ki niso posebej izdelane za zožene cevi. To so npr. krogle Brenneke in številni podobni izdelki. Mnogi lovci teh izdelkov
ne uporabljajo, saj je dandanes v vsakem oziru lovsko upravičen strel na veliko divjad le z ri-sanico. Ker so torej označbe na ceveh glede na zadrgo različne, nejasne ali neznane, nam nudi točne podatke o zmogljivosti cevi edinole tarča.
3.	Razširjeno (skeet) vrtanje ima ravno nasprotni učinek kot zoženo vrtanje. Za stožčastim prehodom se namreč namesto zadrge cev lijakasto razširi tako, da je ustje cevi celo nekoliko širše kakor valjasto vrtani del cevi. Tako vrtanje daje na kratko razdaljo širok, zelo enakomeren raztros šiber z okoli 40 % zadetkov. Take cevi se v glavnem uporabljajo na skeet streliščih na umetne golobe. Kakšno je tako strelišče, bo najbolje pojasnil poseben članek. Seveda je taka puška zelo uporabna tudi za strele na kratke razdalje.
Učinek zadrge se najbolj kaže pri drobnejših šibrah nekako do debeline 3,5 mm (št. 8). Pri debelejših pride manj ali malo do izraza. Izdelava šibrenic do 70 % zadetkov ne dela preglavic in tudi serijsko izdelane cenejše puške dosežejo ta odstotek. Pri specialkah za streljanje na umetne golobe (imenovano trap streljanje, kakor so naša strelišča na umetne golobe) se pa zahtevajo celo 80 °/o puške in pri tem še s koncentracijo zadetkov v sredini — zaradi majhnega cilja. To pa terja od puškarja izkušnje in naknadna dela, kar seveda izdelavo močno podraži. Vendar ši-brenica z močno zadrgo ni najbolj idealno orožje za vsakogar. Veselje z njo bo imel le izvrsten strelec. Koliko je takih? Ozek učinkovit snop šiber gre često mimo cilja in divjad zadene le kaka stranska šibra, da žival potem v mukah pogine. Pri širšem snopu se to mnogo manj dogaja. Razumljivo, da so pri tem važne razdalje, kjer imajo šibre še dovolj udarne moči in zadostno kritje.
Toda na trgu so večinoma puške na eno cev s polovično zadrgo, na drugo pa z močno zadrgo. Idealno bi bilo, da bi stopnjo zadrge lahko po želji spreminjali. Tudi to je možno, vendar le pri enocevnih šibrenicah (avtomatkah, repetir-kah) in sicer tako, da je konec valjasto vrtane cevi opremljen z navoji, kamor privijemo nastavek z želeno zadrgo. So pa tudi tako imenovani »polychok« nastavki, katere privijamo na cev ter tako dobimo različne stopnje zadrge. Zadrga je torej koristna tehnična izpopolnitev šibrenice, vendar spada v roke le dobrega strelca, ker sicer povzroča razočaranje, zlasti v gozdnatih predelih, kjer so strelne razdalje navadno kratke. Zato si nabavimo šibrenico z blažjo zadrgo in streljajmo na nekaj manjše razdalje. S tem bomo rešili marsikako divjad za družinsko blagajno. Uspehi pri zadetkih bodo neprimerno boljši in ne bo nam treba iskati vseh mogočih izgovorov, da bi prikrili svojo nespretnost.
Nezakonit
lov na Dolenjskem
in Spodnjem Posavju
Stefan Simončič
I.
Zakon o lovu določa, da je lov panoga narodnega gospodarstva in da je divjad splošno ljudsko premoženje oz. novejše izraženo družbena lastnina, ki jo upravlja družbeno politična skupnost, ta pa prepusti lovišča v gospodarjenje lovskim družinam. To pomeni, da je lov, ki obsega gojitev in prilastitev divjadi, pod nadzorom organov oblasti. Tako ti zagotavljajo tudi tej zvrsti človekove dejavnosti pravno varstvo; kršitev predpisov o izvrševanju lova, ki so zajeti v zakonu o lovu in v pravilih lovskih družin, je sankcionirano, proti kršilcem se torej izvajajo prisilni ukrepi.
Modri pregovor »red vlada svet« velja tudi v lovstvu. Zato je vestno in dosledno upoštevanje in izpolnjevanje zakonitih predpisov najboljše jamstvo, da bo izvrševanje lova ne samo vse večji in koristnejši prispevek v našem gospodarstvu, ampak tudi v poglobljenih in tovariških odnosih med lovci. Delavsko in družbeno samoupravljanje je gotovo najboljši način, da se pravni predpisi, t. j. tisti, katerih izpolnjevanje je oprto na prisilni ukrep, zamenjujejo z moralnimi, t. j. s tistimi, katerih izpolnitev je oprta na družbeno kritiko. Umljivo je, da niti sprememba družbene ureditve niti družbena lastnina ne moreta naenkrat odpraviti vse vzroke škodljivih pojavov, vendar pa je tudi razumljivo, da družba ne more čakati, da bi ti pojavi stihijsko izginili, ampak da se mora načrtno boriti za odpravo z vsemi razpoložljivimi sredstvi; tako na področju preventive in represive. Ta borba se razteza na vse veje človekove dejavnosti, v to pa uvrščamo tudi lovstvo. V tem sestavku se bomo seznanili, kakšne kršitve nastopajo v tej panogi in kako se družba oz. njeni organi, ki so za to zadolženi po zakonu, bore proti njim na območju okrožnega sodišča v Novem mestu ali na območju Lovske zveze Novo mesto in Krško.
II.
Kršitve, ki so storjene v lovstvu in so v neposredni zvezi z njim, moremo razdeliti na 3 skupine: disciplinski prestopki, prekrški in kazniva dejanja. Disciplinski prestopki so običajno zajeti v 31. členu pravil lovskih družin, o njih odločajo disciplinska sodišča pri lovskih družinah. O prekrških, ki so taksativno našteti v 50. členu zakona o lovu, odloča pristojni občinski sodnik za prekrške. O kaznivih dejanjih nezakonitega lova pa odločajo na prvi stopnji občinska sodišča, na drugi stopnji pa okrožna sodišča. Prav gotovo bi bilo zanimivo razčleniti vse oblike lovskih kršitev, vendar se v tem sestavku omejujem samo na kazniva dejanja nezakonitega lova, katera so obravnavala občinska sodišča v Brežicah, Črnomlju, Krškem, Novem mestu, Sevnici in Trebnjem v zadnjih petih letih, t. j. v razdobju od leta 1960 do 1964.
Po 4. členu kazenskega zakonika je kaznivo dejanje družbi nevarno dejanje, katerega znaki so določeni z zakonom. Člen 247 kazenskega zakonika opredeljuje kot nezakonit lov take dejanske stane:
a)	v 1. odst. — kdor lovi divjad med varstveno dobo; varstvena doba je tista, ko se zaščitena divjad ne sme loviti, kar uzakonjuje 6. čl. zakona o lovu;
b)	v 2. odst. — kdor neupravičeno lovi v tujem lovišču in ubije ali rani divjo žival ali jo ujame živo;
tu gre za posebno obliko protipravne prilastitve divjadi, za tako imenovano lovsko tatvino in ne za kaznivo dejanje tatvine v smislu čl. 249 kazenskega zakonika; zaradi tega tudi ni steka s tatvino;
c)	v 3. odst. — če gre pri dejanju iz 2. odst. za veliko divjad; kaj je velika divjad, kazenski zakonik ne pove, pa tudi zakon o lovu ne;
zato se tu sprejema že tradicionalno nenapisano lovsko pravilo. Pripomniti je, da še vedno ni enotnih pogledov na to opredelitev, če gre za divjega prašiča. V sodnem spisu smo zasledili, da je bil uvrščen divji prašič med malo divjad;
v 2. členu predpisa za izvrševanje začasnega zakona o lovu (Ur. list LRS, št. 53/1946) pa je divji prašič uvrščen v tako imenovano divjad velikega lova. Zato ni nobenega razloga, da ne bi tudi divjega prašiča uvrstili med veliko divjad; č) v 4. odst. — kdor lovi redke ali zredčene vrste divjadi, katerih lov je prepovedan, kdor lovi brez posebnega dovoljenja divjad določene vrste, za katero je potrebno tako dovoljenje, ali kdor lovi na način ali s sredstvi, s katerimi se divjad množično pokončuje;
v 29. členu zakona o lovu so navedeni prepovedani načini lova; če tak način nima za posledico množičnega pokončevanja, predstavlja to prekršek po 4. tč. 50. čl. zakona o lovu.
V praksi pa gre večkrat za tako imenovan stek kaznivih dejanj po posameznih odstavkih, npr. po čl. 247/1 in 2 KZ, t. j. če je storilec ulovil v varstveni dobi malo divjad ali pa po čl. 247/1 in 3 odst. KZ, t. j. če je storilec ulovil v varstveni dobi veliko divjad. V teh primerih izreče sodišče najprej kazen za posamezno kaznivo dejanje, nato pa jih združi v enotno po predpisih o steku kaznivih dejanj 46. člen kazenskega zakonika).
III.
V zadnjih petih letih so dolenjska in spodnja posavska občinska sodišča obravnavala 51 zadev kaznivega dejanja nezakonitega lova; od teh so bili 4 storilci oproščeni, 47 pa je bilo obsojenih. To število, ki ga moremo označiti kot nizko, prav gotovo ne prikazuje realnega stanja nezakonitega lova v teh območjih. To nam potrjujejo ne samo sicer res ne vselej preverjeni glasovi o divjem lovu in zapisniki o lovskih posvetih, ampak tudi disciplinski postopki. V disciplinskih postopkih se često obravnavajo taki dejanski stani, ki imajo vse znake kaznivega dejanja nezakonitega lova, le redko pa zasledimo njihova imena tudi v kazenskih vpisnikih sodišč. Tako je disciplinsko sodišče pri Lovski zvezi Novo mesto obravnavalo v teh letih 34 pritožb, ki so jih vložili disciplinski obdolženci zoper odločbe družbenih disciplinskih sodišč; dobro tretjino bi mogli označiti tudi kot storilce kaznivega dejanja, a obtožena in obsojena sta bila pri sodišču samo 2. To kaže, da pogledi na nezakanit lov še niso izkristalizirani in da je zavest o škodljivosti takih dejanj še majhna, oz. da se take kršitve v družinah blago ocenjujejo in lahkotno spregledujejo. V podkrepitev take ocene služi tudi podatek, da so le redke ovadbe, ki jih dajejo lovske družine in da so te v pretežni večini delo službe ljudske milice.
Foto B. Krže
Pri posameznih sodiščih je bilo v tem obdobju obsojenih: Brežice 14, Črnomelj 9, Krško 6, Novo mesto 10, Sevnica 3 in Trebnje 5. Sorazmerno izstopita brežiško in črnomeljsko sodišče; podatki dovoljujejo zaključek, da je v teh predelih še močno razvit divji lov, ker ne moremo reči, da bi bilo večje število posledica samo uspešnejšega odkrivanja in zrelejše presoje tega kriminala. Od skupnih 47 primerov nezakonitega lova odpade na kaznivo dejanje po čl. 247/1 KZ 3 primeri, po čl. 247/2 KZ 12 primerov, po čl. 247/3 KZ 6 primerov, po čl. 247/1 in 2 KZ 9 primerov in po čl. 247/1 in 3 KZ pa 17 primerov. Nobenega primera pa ni bilo po
4.	odst. 247 čl. KZ. Sodni spisi povedo, da je neenotna in nedosledna praksa pri organih pregona in organih sojenja, ko gre za kvalifikacijo in oceno, kaj je velika divjad in ko gre za stek kaznivih dejanj, dasiravno je zakonito določilo dovolj jasno. Ta razčlenitev nam tudi pove, da je bil nezakanit lov v 91 "/o združen s protipravno prilastitvijo ulovljene divjadi in da so le izjemni primeri, ko takega storilčevega motiva ni bilo moči ugotoviti.
Skoraj vsi storilci so bili že polnoletni in moškega spola, vendar pa je med njimi tudi en mladoletnik in ena ženska; ta se je ukvarjala z zankami in je tako ulovila divjega zajca in srnjaka, oba pa nato s sekiro pobila.
Storilci so najpogosteje lovili v varstveni dobi, tj. G8 "/<> in le v 32 %i v lovni dobi. To seveda ne pomeni, da storilci ne bi vedeli, kdaj je lovna doba za zaščiteno divjad, ampak to, da ne spoštujejo postavna določila in brezobzirno kršijo prirodne zakone.
Na vprašanje, katera vrsta zaščitene divjadi je bila največkrat predmet nezakonitega lova, povedo sodni podatki, da je bila to srnjad in od te spet največ srne, tj. v 23 primerih ali 48 %>, divji zajec v 12 primerih ali 25 °/o, fazan v 7 primerih ali v 15 %>, po enkrat pa še jelen, divji prašič, veverice, pižmovke in lisica. Ni sicer dokazov, vendar je sprejemljiva domneva, da je naš dolgouhec prav gotovo večkrat žrtev protipravne prisvojitve, npr. pri košnji v detelj iščih, a da ni deležen takšne zaščite kot plemenitejši predstavniki velikega lova.
Znano je, da divji lovci ne izbirajo sredstev, s katerimi skušajo zadovoljevati svoje poželjivosti, četudi tu in tam združeni z lovsko strastjo. Puške, največkrat seveda stare in popravljene vojaške ka-
rabinke, floberti, pa zanke, pasti in sekira, vsega tega so se posluževali tudi na tuk. območju. Tako so uporabljali puške v 30 primerih ali 64 "/o, flo-bert v 2 primerih ali v 4 °/o, pasti in zanke pa v 15 primerih ali v 32 %>. Zato bi bilo prav, da bi bili lovci bolj pozorni na strele in tudi bolj nadzirali, kdo ima tako orožje. Seveda orožje ni bilo prijavljeno, storilci niso imeli dovoljenja za posest in nošenje. To je razumljivo, saj bi se s tem hitreje odkrili, večina orožja pa tudi v tehničnem smislu ne izpolnjuje pogojev za izdajo takega dovoljenja. Sodišča so redno odvzemala sredstva, ki so bila uporabljena pri nezakonitem lovu.
IV.
Nezakonit lov je kaznivo dejanje, torej družbi nevarno dejanje, ki ga je treba preprečevati, napadeno dobrino, tj. družbeno lastnino pa kazensko pravno zavarovati s kaznimi, varnostnimi in vzgojnimi ukrepi. S temi prisilnimi ukrepi se bori družba, da preprečuje taka nevarna delovanja, vzgojno vpliva na storilca in na druge; s tem pa vpliva na razvoj družbene morale in družbene discipline občanov. V naši sedanji družbeni in državni ureditvi vse bolj zamenjujemo pasivno državno represijo z vse širšo aktivno družbeno dejavnostjo za preprečevanje kriminalitete. Tako je vodilno načelo naše kaznovalne politike, da se družbena reakcija, ki je na nižji stopnji razvoja odrekla zaščito svojemu iztirjenemu članu, preoblikuje v družbeno skrb za aktivizacijo iztirjencev.
Vse te okolnosti seveda upoštevajo tudi naša sodišča, ko sodijo in odmerjajo kazen storilcem nezakonitega lova. Pri oceni te naše kaznovalne politike pogosto naletimo na dve skrajnosti: na skupino lovcev, ki jim je vsaka kazen preblaga in na nelovce, ki jim je skoraj vsaka kazen za nezakonit lov prevelika. Resnica je verjetno nekje v sredi. Drži pa, da so naša sodišča pri odmerjanju kazni za tovrstna kazniva dejanja prej premila kot prestroga, zlasti pa velja tudi to, da niso enotna in so med posameznimi sodišči precejšnje razlike v vrsti in višini kazni, kakor tudi o uporabi pogojne obsodbe.
Izrečene so bile take kazni: ukor 1-krat ali 2,1 ”/o (mladoltniku), sodni opomin 1-krat ali 2,1 ”/o, pogojna denarna kazen 4-krat ali 8,4 %>, nepogojna denarna
kazen 5-krat ali 10,5%, pogojna zaporna kazen 10-krat ali 21 %, nepogojna zaporna kazen 22-krat ali 47,5 'Ve, pogojna denarna in zaporna kazen 2-krat ali 4,2 % ter nepogojna denarna in zaporna kazen 2-krat ali 4,2%.
Najblažja sankcija za nezakonit lov male divjadi je bila torej ukor in sodni opomin (fazan), najnižja denarna kazen je bila v znesku 2000 din (zajec), naj višja denarna kazen pa v znesku 20 000 din (zajec), najnižja zaporna kazen 6 dni (fazan) in 10 dni (zajec), najvišja zaporna kazen pa je bila 2 meseca in 15 dni za nezakonit lov 5 fazanov oz. 50 dni za nezakonit lov 9 zajcev z zanko.
Ostrejše kazni so bile odmerjene za nezakonit lov velike divjadi. Tu je bila izrečena najnižja zaporna kazen — denarna kazen zaradi takega zakonitega določila namreč ni možna — 15 dni, najvišja pa 6 mesecev zapora; v tem primeru je šlo za povratnika. Zanimivo je, da izrekajo sodišča ob bistveno enakem dejanskem in pravnem stanju sorazmerno precej različne kazni. Tako so bile izrečene kazni za protipravno prilastitev srnjaka v varstveni dobi pri občinskem sodišču v Črnomlju in Krškem do 2 meseca zapora, pri sodišču v Brežicah in v Novem mestu pa do 4 mesecev zapora. To kaže, da tudi med sodniki ni enotnega ocenjevanja tovrstnega družbi nevarnega delovanja. Sodniki pogostoma uporabljajo omilitvena določila, spreminjajo zaporno kazen v denarno ali pa izrekajo zaporno kazen izpod 3 mesecev, kolikor je sicer zapretena kazen za lovsko tatvino velike divjadi. Med storilci je bilo 16 ali 34 % že predkaznovanih, od teh večina zaradi premoženjskih kaznivih dejanj, eden pa tudi zaradi nezakonitega lova. Iz tega je mogoče zaključiti, da je motiv nezakonitega lova predvsem koristoljubje, ne pa športno zadovoljevanje lovske strasti, na katero se sicer storilci zelo radi sklicujejo.
Sodišče sme odrediti pogojno odložitev izvršitve izrečene kazni, če spozna, da se da utemeljeno pričakovati, da se bo obsojenec v prihodnje varoval kaznivih dejanj, tudi če se kazen ne izvrši. Tak ukrep so sodišča uporabila v 36 % ali drugače povedano, nepogojne kazni so bile izrečene v 64%. Ta odstotek je pri tovrstnih kaznivih dejanjih nad povprečjem tovrstnih ukrepov pri drugih kaznivih dejanjih.
Lovske družine so se v zadnjih letih naučile in prijavljajo premoženjsko pravne zahtevke za divjad. Sodišča so takim zahtevkom tudi ugodila v 41 primerih ali 85 %, družine pa napotila na pravdo v 6 primerih ali 15%; v teh primerih so lovske družine bodisi prejele divjad nazaj, jo prodale ali razdelile med člane. Zanimivo pravno vprašanje, ki je bilo že svoj čas nakazano v glasilu »Lovec«, je obravnavalo brežiško občinsko sodišče. Storilec je bil spoznan za krivega, da je v varstveni dobi ustrelil srno — brejnico in bil obsojen na 4 mesece zapora, lovski družini pa je bila prisojena odškodnina v znesku 80 000 din, tj. za srno 40 000 in za 2 mladiča po 20 000 din. Na obdolženčevo pritožbo je novomeško okrožno sodišče potrdilo izrek za kazen, spremenilo pa je izrek o odškodnini tako, da je prisodilo lovski družini samo 30 000 din, tj. za srno, ne pa tudi za mladiča. Okrožno sodišče je oprlo svoj izrek na odločbo o odškodnini za škodo na divjadi, (Ur. list, LRS št. 20/61) pri tem pa poudarilo, da se plačuje odškodnina samo za živo divjad, ne pa tudi za zarodke — mladiče, ki še niso bili po vrženi. Mnenja sem, da je stališče novomeškega okrožnega sodišča osnovano v obstoječin predpisih; ni mi pa znan rezultat ankete oz. pravno mnenje, ki je bilo zavzeto na podlagi zgoraj omenjenega poziva lovcem — pravnikom, da se izjavijo o tem problemu.
V.
Iz analize o nezakonitem lovu na Dolenjskem in Spodnjem Posavju moremo zaključiti, da je divji lov še močno razvit v teh predelih, dasiravno za to ni nobenih opravičljivih razlogov. Lovcem ni treba še posebej poudarjati, da je pojav divjih lovcev v lovišču zelo škodljiv in to ne samo zaradi števila protizakonito in nekontrolirano uplenjene divjadi, ampak tudi zaradi divjadi same. Divjad postaja plašna in nemirna, se izseljuje, s tem pa se stalež zmanjšuje. Danes je omogočeno vsakemu poštenemu državljanu, da se more izživljati v lovu, če mu je seveda res do tega; tudi materialni prispevki niso tako veliki, da jih posameznik ne bi zmogel. Komur pa gre samo za brezplačno meso, temu pa je treba tudi s prisilnimi ukrepi brzdati tak pohlep: Te naloge pa lovci ne moremo prepuščati samo službam za notranje zadeve in event. lovskim čuvajem, ampak moramo biti tudi sami budni, pogosteje obiskovati lovišča, v njih opazovati sumljive znake in sledove — v prvi vrsti pa seveda napraviti red doma, tj. v lastni družini, saj niso tako redki primeri, le žal mnogo teže jih je odkriti, da se skriva pod družinsko člansko izkaznico tudi izredno nevaren in škodljiv divji lovec.
Moj stari
Lojze Češarek
Tisti dan je bil povsem navaden poletni dan, v katerem se je pripravljala nevihta že v dopoldanskih urah in se popoldne razbesnela v svoji divji moči. Zamišljen sem stal ob oknu svoje sobe in strmel na cesto, s katere je izginjal prah pod prvimi dežnimi kapljami. Le kako naj grem ven, moker bom kot miš, ali naj čakam, da se ploha unese. Opravil sem se bliskovito, kot bi slutil, da ne pojdem zaman, kakor sem šel že tolikokrat. Naboji, puška, škornji, kolo in hitro v gozd! Se preden sem prišel tja, sem bil moker do kože, brez upanja, da me bo posušila moja lastna toplota ali sonce, saj je bila pozna popoldanska ura. Nisem se menil za to. Občutek notranjega zadovoljstva, občutek tiste popolne sreče, ki je tako redek, mi je igral tiho nežno melodijo. Moji koraki so bili drugačni, prožni, veseli. Oj, gozd moj, objel bi te, ko bi mogel, vtisnil v sebe, da ne bi šel nikoli iz mojega spomina. Dih življenja v tebi bi hotel biti tudi jaz. V tebi nikoli nisem bil sam, čeprav sem bil često bolj sam kot kdaj koli. Če moja pot danes ne bi imela cilja, bi taval po tebi in bil bi vseeno srečen. Tvoja nema govorica bi mi povedala sto in sto zanimivih stvari iz tvojega življenja, ki so stare kot ti sam, pa vendar na vsakem koraku nove.
Hitel sem, še danes ne vem, zakaj se mi je tako mudilo in ko sem prišel na vrh je dež že poje-njaval, pihala pa je močno mrzla burja, ki je vlačila s seboj meglo, jo trgala in zopet združevala. Debele kaplje so padale z drevja ob sunkih vetra; šumenje dežja in vetra je bilo premočno, da bi slišal kakršen koli drug glas. Začel me je gristi dvom in sam sebe sem začel grajati. Le kaj me je zmotilo danes, da grem ob takem vremenu na lov. Na vsem lepem se ti čudovit načrt večernega zalaza podre kakor peščeni grad in najraje bi se vrnil. Toda ne, sedaj
sem tu, tik pred njegovim domom; tu mora biti kot vedno in verjetno ga bom, kot tolikokrat, zopet samo bežno videl. Ali se bo zopet tiho potegnil z male jase, medtem ko jaz ne bom imel časa dvigniti puške? Ali me boš zopet ozmerjal z glasnim boka-njem, ker si te drznem motiti prav tu, kamor sicer nihče ne zahaja?
Vlaka pred menoj je mehka in vlažna, kot ustvarjena za tiho hojo, na levi greben, na desni dolina. Vem, da te tamle, kjer si bil pred tednom, ne bo; sapa vleče prav tja in če si bil, si izginil kot duh, ker si me začutil že ob začetku moje steze. In zopet dalje! V mali dolinici, kjer si stal predvčerajšnjim ob deblu orjaške smreke, boš morda. Ne, tudi tu ga ni. Oziral sem se .in temeljito z očmi preiskal ves predel. Prejšnji pot me je spustil mimo in me mirno opazoval, medtem ko sem se tihotapil mimo kot tat. Šele ko sem bil mimo, je glasno zabokal in odskočil. Gotovo je vedel da me je prevaril in tudi vedel, da me je prestrašil, ker ga tako nisem pričakoval. In tule, kjer se vlaka obrača, sem vedno videl srnjad, toda njega tod ni bilo nikoli. Po drugi strani nazaj! Morda bo tam. Tudi tam sem preiskal ves greben, dolino ob vlaki in vse kotičke, kjer sem si mogel misliti, da bi bil. Polno je sledov, pod slednjim grmom razkopana ruša, slednji grm steptan in oguljeno lubje z debel. Nisem si mogel misliti, kam bi bil šel, saj je bil to njegov rajon, ki ga v dveh letih ni nikoli zapustil, odkar sem vedel zanj in ga iskal s puško v roki. Danes se mi je zdelo vse čudno, in imel sem občutek, ko da se igram skrivalnico ali igro mačka z mišjo. A ko sem premišljeval, sem prihajal do spoznanja, da sem bil vselej izigran jaz, vselej sem igro izgubil, morda že dvajsetkrat zaporedoma. Poleg rahlega dvoma zaradi vremena je rastel še drugi močnejši. Ta mi je govoril: »Ti si mlad lovec, zelenec, nikoli ti ne bo uspelo prevarati starega rogača, saj si brez izkušenj. Le kaj tiščiš za njim, prepusti ga komu, ki mu bo kos.« Čisto sem obupal in rinil poslednji kos poti, ki naj bi me pripeljala na mojo izhodiščno točko. Dok-
ler sem hodil še v živo, je v meni še bilo nekaj upanja, ki pa je do kraja splahnelo, ko sem zagledal na vlaki svoje stopinje in zaključil krog zalaza.
Na samem začetku steze je večja travnata jasa, na kateri pa kdove zakaj nisem nikoli opazil srnjadi, niti katere druge divjadi. Vendar sem obstal kot vkopan, presenečenje me je čakalo prav tu. Moj večni partner v igri skrivalnic je bil tu, stal je ob skupini smrečic in vlekel zrak v nosnici v idealnem položaju za strel. Bil sem preveč presenečen, da bi storil karkoli, da bi dvignil puško. Bil je brezmejno lep, njegova rjavordeča suknjiča je bila suha kljub silnemu dežju, ki je padal prej. In rogovje, nikoli ga nisem tako dodobra ocenil kot prav sedaj. Zdi se mi, da je bilo njegovo telo kakor ulito iz brona, glava ponosno dvignjena in pogled uprt nekam proti goščavi na drugi konec jase. Nenadoma začne nalahko, komaj opazno teči proti velikemu leskovemu grmu.
Kot električni tok je prešinilo moje telo, zdaj ali nikoli. Niti zavedel se nisem dobro, kdaj sem sprožil, a videl sem, da sem dobro pomeril. Sunek puške, kot da ga tokrat ni bilo. Ko sem prišel do njega, so njegove zelene oči steklenele. Čudovita barva oči je izginjala in edino spoznanje, ki me je obšlo, je bilo, da mi je žal, žal, da sem pokvaril čudovit prizor pred strelom, žal, da sem uničil harmonijo narave. Zato sem se počutil kot tat, ki je ukradel nekaj dragocenega. Sedaj je konec mojih pohodov k tebi. Ne bom te več iskal tako kot tolikokrat, ker sem na koncu koncev le zmagal. Vendar mi je žal, da nisi bil nesmrten, kot sem mislil včasih. Samo v mojem spominu boš živel in tvoja biserna trofeja, tvoje rogovje bo ostalo še po tem, ko bom izginil jaz.
Do doma je bilo daleč, ko sem ga nosil. In moj monolog se ni končal vse do doma.
Ko sem pozno zvečer prišel domov, sem vedel, da sem bolan. Prebolel sem pljučnico in doma so mi znova rekli, da sem zaradi lova nemogoč. Na tihem sem jim pritrdil...
Medvedka,
ki smo ju udomačili
Iz angleščine po P. Krottu prevedla Tatjana Vončina
Medvedi niso dobri očetje. Ne. skrbe za svoje mladiče in če bi imeli priložnost, bi jih verjetno pojedli, samo materina skrb jim to prepreči in pa dejstvo, da medved ne živi skupaj z medvedko in njenimi mladiči.
Moja želja je bila dobiti dva mladiča, se za nekaj časa spremeniti v mater medvedko in tako nadaljevati moje raziskovalno delo o življenju alpskega medveda. Strokovnjaki v živalski psihologiji so bili skeptični. Znano je bilo, da se medvede ne da udomačiti in da vedno ostanejo nevarni svojim vzrediteljem. Povsod sem naletel na nasprotovanje, ven-
Foto N. Kapš
dar se zlahka ne vdam. Končno sem odkril živalski vrt, ki mi je bil voljan dati dva mladiča, samca in samico.
Nekega lepega pomladanskega dne sem jih prinesel v majhni škatli. Mali medvedek Bumsli, ki je tehtal komaj štiri funte in mala medvedka Sepha, ki je tehtala sedem funtov, sta ležala tesno drug ob drugem in rahlo drgetala.
Dva medveda v majhni vasi sta nekaj nezaslišanega. Naša vas, Carisolo, v italijanskih Alpah, je čez noč postala slavna, vendar sem takoj v začetku hotel omejiti stik tujcev z mladiči. Mladiča sta ležala v majhnem zaboju pod mojo pisalno mizo. Ves čas sta spala, razen kadar sta pila mleko iz svojih steklenic. Bumsli — tedaj star en mesec — se niti ni mogel obrniti, kadar je ležal na hrbtu, medtem ko je Sepha — šest mesecev stara — že znala stati na svojih majhnih, gugajočih se nogah. Oba sta imela stik z okolico le s svojimi majhnimi smrčki in svojo kožo.
Hitro sta začutila mrzel prepih z okna, medtem ko ju ropot sesalca za prah ni niti najmanj motil, niti se nista brigala, če je bilo temno ali svetlo v sobi. Kadar sta bila lačna, sta glasno klicala s svojim va-va-va in kadar sta bila prestrašena, s svojim melodičnim uh-uh.
Kadar sta pila iz svojih steklenic, ju je bilo slišati kot par šivalnih strojev. To je očividno izražalo njihovo popolno zadovoljstvo. Prav isti glas sta dajala, kadar sta mi lizala roke, kar sta zelo rada delala. Ono jutro, ko sem prišel domov z mladiči, sta najina otroka — Martin in Maks — sijočih oči in žarečih lic pritekla v sobo, da bi videla novodošla gosta. Sklenjeno je bilo, da bo medvedka Martinova in medvedek Maksov.
Prvič okusila med
Medvede je zlahka vzrediti ob steklenici, pod pogojem, da je reditelj vajen ravnanja z mladiči. Medvedi imajo dobro prebavo in niso posebno izbirčni. Toda nenadoma je Bumsli, ki je bil manjši in slabotnejši, dobil prebavne motnje. Treba mu je bilo dati vsak dan odvajalno sredstvo. Vedno je glasno stokal in se vrgel vznak. Nobeden od mladičev ni maral božanja. Ali mlade živali res ne marajo, da jih matere ližejo ali skrbijo zanje? Bilo je jasno, da so me mladiči sprejeli za svojo mater brez pomisleka. Kadar sem sedel na tla k njihovemu zaboju, sta takoj prilezla k meni ip po nekaj tednih je Sepha celo nežno lizala moj obraz.
Naš dom jima je bila materina votlina. Medvedji mladiči ne hodijo na sprehod. Zapuste svojo votlino šele tedaj, kadar so dovolj veliki, da gredo s svojo materjo iskat hrano.
Do zdaj sta bila mladiča hranjena samo iz steklenice. V zadnjem tednu marca sta pričela lizati s tal mleko, ki sta ga prej razlila. Jedla sta s tal tudi majhne koščke piškotov in lizala z žlice med. Pila sta iz skodelice vodo, prav tako kot psi.
Nič več nista bila tako občutljiva za mraz in sta tedaj spala na golih tleh. Pričela sta tekati za nami, kar do zdaj še nista znala. Prvič sta bila nekaj dni na vrtu.
Potem smo neko popoldne vzeli Bumslija in Sepho na sprehod do bližnje njive. Sli smo vzdolž vaških ulic, kjer so se začele zbirati množice. Medvedka sta bila videti zelo razburjena in sta tekala k vsaki skupini ljudi, mimo katere smo šli. Ko sta prišla na odprto polje, sta pričela veselo skakati naokrog. Ker smo hoteli preizkusiti njihov pogum, smo se skrili za debelo vrbo. Ni bilo dolgo, da sta nas Bumsli in Sepha pogrešila in pričela žalostno cviliti. Ko je moja žena stopila naprej, sta takoj pritekla k njej in se potolažila s tem, da sta lizala in sesala njene prste.
Moja vloga kot varuh
Izgleda, da je pri tej starosti potrebno, da mladi medvedki vidijo svojo mater, tako da ji lahko slede in se počutijo varne. Seveda poznajo tudi dah svoje matere, vendar je še ne morejo slišati. To je čudno, kajti mladiči vseh divjih živali slišijo dokaj dobro preden lahko dobro vidijo. V poznejši dobi življenja ima medved izvrsten sluh.
Čeprav sem navadno zelo družaben, sem moral v vlogi matere medvedke obvarovati mladiče pred stikom z ljudmi. Ko bodo odrasli, bodo morali živeti svoje lastno prosto življenje v gorah in tega ne bi bili zmožni, če bi bili preveč prijazni z ljudmi. Zato nisem hotel vzpodbujati ljudi, da bi se nam približevali na naših sprehodih. Če sem slišal kako pokanje vej v daljavi, sem se takoj umaknil globlje v gozd, prav tako kot bi to storila mati medvedka, da bi jih obvarovala.
Medvedji mladiči so vedno videti čedni, čeprav jih mati, v nasprotju z ostalimi živalmi, ne liže ali snaži. Niti se ne čistijo sami. Da lahko izgledajo tako čisti in čedni brez mojega truda, je vzrok v tem, da imajo v koži manj žlez kot druge roparice. Medvedi zato nimajo značilnega daha divjih živali. Njihova dlaka se očisti, kadar gredo skozi visoko travo iskat hrano — to je ena njihovih najljubših navad — in kadar se plazijo skozi gosto grmičevje. Včasih se drgnejo ob skalo ali štor, ali se valjajo po suhi zemlji v gozdu ali na pesku. To še posebno radi počno po kopanju.
Te navade so bile v okolici našega doma za nas malo težavne. Mladiča sta uporabljala naslonjače, divan in knjige za veje ali štore. Predvsem pa sta po vsej pravici pričakovala, da bi ponoči spala pri svoji materi in zato sta poskusila vse, da bi zlezla v naše postelje. Toda ni posebno prijetno deliti posteljo z medvedi, ker zavzamejo kar precej prostora in so precej ščegetljivi.
Ko smo prebili nekaj noči skoraj brez spanja, smo sklenili, da jima napravimo postelje v veži. Na naše veliko presenečenje sta to sprejela brez hrupa.
Otroci pri igranju
Bumsli nas je naučil, da medved dobro ve, kaj je dobro zanj. Če je kaka stvar imela prijeten okus in je dobro dišala, jo je pogoltnil, čeprav se je sprva prestrašil. Na drugi strani pa se medved iz izkušnje nauči, da so marsikatere stvari, čeprav se jih boji, dobre za jesti. Njegova mati ga tega ne nauči, niti ga ne vodi šesti čut.
Na nesrečo se redko nauči, da se ogiba hrane, katero lahko dobi s tem, da tvega, in to ga velikokrat stane življenje, kajti lahko je medveda zvabiti v past.
Nekega večera ob mraku sem stal pri vratih in zadovoljen opazoval medveda, kako sta se igrala. Lovila sta drug drugega, se tepla, si delila zaušnice, toda v glavnem sta bila kar nežna. Rad bi se jima pridružil, toda nisem ju hotel na to navaditi, kajti pozneje, ko bosta odrasla, jima ne bi bil več kos. Bil sem zelo vesel, ko sta nas Bumsli in Sepha pričela spoznavati po glasu. Kar pogosto sta se pojavila pred nami, kadar smo šli na sprehode brez njiju. Opazili smo tudi, da sta šla sama po svoje kar daleč na polje, kajti hoteli smo, da bi si sama iskala hrano. Postalo je težavno hoditi z njima na sprehod, ker sta venomer ovohavala naše torbe ali nahrbtnike. Kakor hitro smo vzeli ven kruh ali še posebno kos čokolade, sta postala kar nasilna in sta poskusila hrano izsiliti od nas.
Na našo žalost so nas kar naprej oblegali tujci, prijatelji in sorodniki. V vasi spodaj so govorili o naših medvedih kot veliki posebnosti. Čeprav sem jih
rotil, da naj nas puste pri miru, sem naletel na gluha ušesa in nisem mogel vreči iz hiše starih znancev im prijateljev, ki so se pojavljali pri nas. Njihovi obiski so me vsekakor ovirali pri študiju medvedjih navad. Mladiči so pričeli smatrati človeški dah, glasove in človekove priprave za nenevarne. V normalnih razmerah bi mladiči pobegnili s svojo materjo, če bi veter prinesel kak poseben šum ali vonj. Tako sem kljub vsemu navadil Bum-slija in Sepho proti svoji volji — na človeka. Hribolazci, ki so se pri nas oglašali, so imeli razen nahrbtnika tudi puške, ker sta jih medveda nadlegovala. Večkrat sta medveda skušala priti v našo kuhinjo, shrambo ali našo spalnico. Ob ugodnem trenutku sta celo ukradla kruh in sladkor. Ob ščipu pa sploh nista počivala in sta bila zunaj vso noč.
(Konec pride)
Čez Kirgizko stepo
Srečko Lapaine (Nadaljevanje)
Proti večeru smo prišli zopet do močnega potočka in se utaborili čez noč. Ker je bilo dosti vode za konje in obilo mesa, se nam je zdelo, da so vsi križi in težave za nami. Z Nosačevim pridno njuhava in kot tretji se nama pridruži še Tomaž. Irtiš je vsak dan bolj okrogel, ne glede na to, da divja ves dan po stepi. Postal je moj stalni spremljevalec in se dobrika tudi Volodji, ki ima vedno kaj zanj. Le pastirjev Kirgizov ne mara in jih sploh ne pogleda. Konji so zopet v najboljši kondiciji in dlaka se jim zopet na soncu leskeče. Vsi smo zdravi in ker zaloga za njuhanje še ni pošla, nas tudi glava ne boli. Ta dan smo srečali nekaj kirgizkih družin, ki so bile z vsemi člani in z vso živino na toborenju. Pomikajo se od juga proti severovzhodu v velikem krogu — skoraj do sibirske magistrale in se vračajo jeseni z dobro rejeno živino zopet v svoje zimovke. Tako sem tudi jaz nekaj let pred tem taboril z znano kirgizko družino in daleč od vsake civilizacije in mestnega hrupa preživljal svoj nepozabni dopust.
Drugi dan smo še skoraj pri temi odrinili. Ker so konji dobro napaseni in imajo vode na voljo, se čreda v jutranjih urah, ko sonce še preveč ne pripeka, kar hitro premika. Po kakih 10 km preidemo tudi v drncu in to majhni nedavno rojeni žrebički odlično vzdrže in poleg mater igraje veselo poskakujejo.
Ta dan sta se hotela lovsko izkazati tudi Nosačev in vlan. Med konje na paši v stepi je prišel volk, ki sta ga Nosačev in Ivan pričela srdito goniti. Toda ko sta se mu jezdeca približala na kakih 10 korakov, je volk pospešil beg in konja sta daleč zaostala. Tudi Irtiš je sodeloval pri pogonu, a se je kmalu utrudil. Opoldan smo prišli zopet do velike in globoke mlake s svežo vodo. Pečeni svizci — mladiči so nas čakali za kosilo in po čaju smo se zopet gostili s kumisom. Ker je bila po Beljajevem zapisu naslednja voda oddaljena kakih 20 km, smo odrinili malo prej, da smo prišli do močnega potočka še pred zahodom. Če bo vse po sreči, sem računal, bom v dveh dneh že v Akmolinsku. Sicer imamo prepečenca še dovolj, da ga bomo nekaj zamenjali za ovco, vendar nam zmanjkuje sladkorja in sol je skoraj pri kraju. Tudi naš Tomaž komaj čaka, da pride v Akmolinsk.

Foto S. Lapaine
Kolovoz med mestoma Akmolinsk in Atbasar
Zamenja dodobra oguljeno obleko in pribije podplat desnega škornja, ki ga ima že nekaj dni z žico privezanega.
Drugo jutro, ko se je dobro zdanilo, zaslišam svojega Irtiša, kako na desnem krilu ne daleč od črede, divje laja. Ko se mu približam, opazim, da je pes izvohal volčji brlog. Volkulja se mu je postavila po robu in besno brani vhod. Stopim s konja in ustrelim volkuljo v glavo, ki je molela iz brloga. Irtiš se je ipo nekaj minutah priplazil k volkulji, jo zgrabil za sprednjo nogo in izvlekel že mrtvo iz luknje. Pes se ni dal pomiriti in se je končno le zrinil v rov. Po renčanju in cviljenju se čez nekaj časa pokažeta pri vhodu zadnji nogi Irtiša; ker se najbrž v brlogu ni mogel obrniti, se je ritensko preril na piano z zadavljenim volčičem v gobcu. Tako je izvlekel pet do dveh mesecev starih mladičev, tri samičke in dva samčka. Junak tega dne je bil vsekakor moj Irtiš. Od sibirskih lovcev sem večkrat slišal, kako dobri lovski psi so lajke, če so pravilno dresirani. Ta uspeh je Irtiša tako navdušil, da je do opoldanskega odmora begal kakor obseden po stepi.
Do opoldne smo srečali tri aulc, ki so se z živimo in spretno natovorjenimi kamelami pomikali proti severu. Vsi so nam zagotavljali, da je ob poti vode dovolj. Opoldanski počitek smo imeli v bližini enega takih aulov in Beljajev je zamenjal naš višek prepečenca za rejenega ovna. Med pogovorom so nam Kirgizi povedali, da bomo naslednji dan pod večer že zagledali mesto Akmolinsk. Med kosilom se je v največji vročini petnajst dropelj spustilo na jezerce, komaj dobrih sto korakov od nas. Ker smo pa imeli rejenega ovna, nisem streljal.
Malo pred sončnim zahodom smo naleteli na prav ljubko jezerce s svežo vodo.
Okrog jezerca so bili postavljeni šotori (jurte) in Kirgizke so svojim družinam že pripravljale večerjo. Po naši večerji sta se Beljajeva oče in sin zopet spravila med koze in kamele, da jih malo počešeta. K sreči je bila polna luna in nočno česanje prav uspešno.
Drugi dan zarana zopet pohod, mislim, da triindvajseti dan, odkar smo zapustili Semipalatinsk in
po koledarju je moralo biti prvega junija. Mogoče pa, da sem se zmotil, ker tiste dni, ko smo bili brez vode, nisem zapisoval dnevov. Sicer pa v širni stepi en dan res nič ne pomeni.
Opoldanski odmor smo imeli nekoliko vstran od naše prvotne smeri, ker smo bili na predvečer od Kirgizov opozorjeni, da ima potoček, na katerega smo s potjo naleteli, slano vodo in naj se pomaknemo za dva kilometra na sever, kjer je jezerce z dobro vodo.
Se preden je sonce zašlo, so se pokazali na zahodu obrisi mesta Akmolinska. Kot največjo zgradbo smo videli pravoslavno cerkev z zvoniki. Potem ob cerkvi drugo temnejšo gmoto, kakor sem pozneje ugotovil, gubemijsko ječo. Manjša je bila guberna-torska palača. Vse tri zidane po istem vzorcu iz žgane opeke, kakor v vseh sibirskih mestih.
Za nočevanje smo se ustavili v neki globeli, na dnu katere je bila obširna mlalm z okusno vodo. Ravno smo po večerji legli k počitku, ko se pred nami pojavita dva Kirgiza, ki sta s seboj vodila šest konj. Eden od njiju razjaše in pride k našemu ognju. Po običajnih pozdravih in vprašanjih, kam in kako, nam povesta, da sta namenjena na živinski sejem, ki bo naslednji dan v Akmolinsku. Neprijetna novica! Ob takih semanjih dneh se v mestu navadno zbere vsa drhal bližnje okolice in treba je budno paziti, ker so tatovi nenavadno spretni. Sklenili smo, da to noč ne bomo spali. Vseh osem razpoložljivih mož sem poslal na stražo k tabunu in sama z Beljajevim sva ostala pri vozu. K sreči je bila polna luna in stepa na daleč dobro vidna. Straža je imela nalogo, da ponoči ne pušča nikogar k čredi. Ce bi se kdo hotel približati, naj ga po kirgizko in po rusko obvesti: Stoj, ne naprej, streljali bomo! In Nosačev, Ivan in Volodja so imeli nalog, da od časa do časa streljajo.
Noč je minila brez vsake motnje. Zjutraj, ko se je zdanilo, smo se z vozom namenili v mesto, da nakupimo potrebne zaloge hrane in drugo. Sam sem bil pa v prvi vrsti namenjen na pošto, da se zvežem s svetom in dvignem pošto. S seboj sem vzel Beljajeva očeta in sina ter golega in bosega Tomaža, da si poišče čevljarja in krojača. Mesto Akmolinsk je
kakor vsa stepna mesta zelo na široko razpotegnjeno, z izredno širokimi ulicami, ki imajo ob strani ozke lesene pločnike, to zaradi spomladanskega in jesenskega deževja, ko postanejo ulice neprehodne zaradi globokega blata. Kakor že rečeno, so v Akmo-linsku samo tri stavbe zidane z žgano opeko, vse druge so iz nežgane opeke ali ilovice na hitro zgrajene. Le dve, tri trgovske hiše imajo pločevinasto streho. Sicer pa ima skoraj vsaka hiša leip vrtiček, kjer za lastno potrebo goje povrtnino in nekaj sadja. Na pošti sem kmalu opravil. Na bazaru sem srečal Beljajeva in Volodjo. Z nakupovanjem sta že pričela in špekulantski trgovec nam je moko pošteno zasolil. Vedeti je treba, da so bila prva leta po revoluciji prav težka, zlasti za hrano. Na splošno je bila prva leta povsod nenavadna revščina, ne samo v Kirgiziji. Vse je menjavalo svojega gospodarja in vse je prodajalo od zlatnine, šivanke, nitke, dragocenega kožuha do raztrganega ovčjega plašča za hrano na bazaru. V neki trgovini je Volodja iztaknil 20 kg »urjuka«, na soncu sušenih marelic. Ni mi jasno, kako je ta značilna hrana Turkestana prišla v Akmolinsk. Ko tako begamo iz trgovine v trgovino, srečamo našega Tomaža, ki hodi bos po bazaru. Na vprašanje, zakaj hodi bos, pojasni, da mu čevljar krpa škorenj, v enem škornju pa ne more hoditi in da mu krojač pri najboljši volji ne more zakrpati tako čudovito »razcvetelega« suknjiča. Zato sem ga napotil na bazar, kjer je pri nekem Tataru staknil kratek ovčji kožušček. Ko smo kožušček pregledali, smo ugotovili, da je zgubil že vso dlako, pa še koža je bila na več krajih zakrpana. Ker pa je bil Tomaž zadovoljen, je bilo tudi meni prav. Šaljivo je pristavil: »Saj je do zime še daleč.« Imeli smo pa srečo, da smo kupili 5 kg govedine. Ko se je pojavil Tomaž v zakrpanih škornjih in v »novem« kožuhu in smo natovorili naše brašno na voz, smo pričeli na vse pretege spraševati, kje bi dobili cigarete in tobak za njuhanje, zakaj brez tega naj se Volodja ne pokaže Nosačevu pred oči. Za drag denar so se našle cigarete in tobak. Ker je bila ura že skoraj devet, smo se brž vrnili z vozom k našemu tabunu, kjer nas je čakala goveja juha z rižem, kuhana govedina z rižem in kompot iz suhih marelic, torej razkošno kosilo.
Beljajev je že v mestu od znanega mu Kirgiza dobil nasvet, kako naj obidemo mesto, in da naj se držimo nekega kolovoza, ki pelje od Akmolinska do
Atbasara. Ob tem kolovozu da je skoraj vedno pitna voda.
Konji ta dan niso bili kaj prida nahranjeni, ker je bila stepa v okolici mesta precej popasena. Zato smo se odločili, da zjutraj rano odrinemo. Do večera nam je Volodja še pripeljal iz mesta naročeni prepečenec.
Okoli devete ure, ko je sonce že krepko pripekalo, smo imeli mesto Akmolinsk že daleč za seboj. Kolovoz, ki veže Akmolinsk z Atbasarom, je bil precej dobro ohranjen in Tomaž je z veseljem pognal konje v tek. Sedaj se nam ni bilo treba bati, da nam voz obtiči, vsaj do Atbasara ne. In Tomaž je sedel na voz, da se dobro odpočije, kar prej ni bilo mogoče zaradi strohotnega poskakovanja voza po gubasti stepi. In ko je bila vročina le prehuda, je imel Tomaž kar po več gostov na vozu.
Ker smo dnevno srečevali kirgizke aule, ki so bili na taboren ju in so ti prihajali od tod, kamor smo bili mi namenjeni, je Beljajev stalno dobival poročila, kako je z vodo in hrano. Zato smo se brezskrbno pomikali proti zahodu. V čredi je bil največji red in konji so se navadili na svojo stalno stražo. Potovali smo le zjutraj od treh do devete, poldesete, kakor je bila pač priložnost z vodo, počivali do četrte ure, ko je vročina upadla in potem gnali do mraka. Če je bilo pri počitku kako jezerce, so konji najhujšo vročino prebili v vodi. V stepi se po zahodu sonca kaj hitro znoči. Zračunal sem, da smo napravili dnevno v osmih ali devetih urah najmanj po 40 kilometrov. Minuli so že štirje dnevi, odkar smo zapustili Akmolinsk.
Ker je pohod potekal v redu, sva imela z Ivanom dovolj časa, da sva brskala po stepi za divjadjo. Našla sva precej svizčevih butanov, a so bili vsi izropani. Bližina mesta je zelo zredčila svizčeve družine. Iz enega takih butanov, ko je Ivan podrezal s palico po razvalinah, je švignila lisica in za njo pet mladic. Slika je bila tako prisrčna, da še mislil nisem, da bi streljal. Komaj šesti dan sva zopet našla zasedene butane. No, streljal sem zgolj toliko, kolikor smo neobhodno potrebovali za hrano. Tudi dropelj se je zopet več pojavilo, neredko družine s 15 do 20 pticami, pretežno mladicami. Zaupljivost teh ptic je pa tu zelo popustila. Mislim da zato, ker je ob kolovozu tu in tam le počila nanje puška.
(Se nadaljuje)
Foto P. Adamič
Poplave povzročile ogromno škodo na divjadi
Posledice letošnje hladne in deževne pomladi bomo občutili v slovenskih loviščih bolj ali manj, neprimerno hujše pa so in se še lahko povečajo v loviščih ob spodnjih tokih Donave, Tise, Drave, Save in Morave; torej predvsem v Vojvodini.
2e konec marca so te reke izredno narasle in prestopile bregove. Navali voda so se stopnjevali vse do sredine junija in kaže, da še ni konca. Vodni gladini Donave in Drave sta se dvignili za 40—50 cm više kot leta 1954, ko sta postavili prejšnji »rekord«.
Nesreča je predvsem, ker je bila poplava v času, ko ima divjad mlade. Vojvodinski lovci so razen svojih domov in družin reševali tudi divjad. Mnogi so pri tem pokazali do nje veliko ljubezen. Toda vsa prizadevanja niso mogla preprečiti ogromnih izgub, ki so jih terjale in jih še terjajo narasle reke.
Razlita voda po nižinah, poljih in gozdovih, je divjad pritisnila na nasipe in vzpetinice, kjer je čakala na pomoč. V mnogih primerih jo je pričakala. Lovci so v čolnih pripeljali hrano. Dokler je kazalo, da se vodna gladina ne
bo dvignila, so divjad krmili na »otočkih«, toda ko so vode znova začele naraščati, so lovci morali divjad odlovi ti in s čolni prepeljati na varnejši kraj. Lovcem v čolnih so se često nudili zanimivi in pretresljivi prizori. Na otočkih sredi neukročene vodne stihije so čakali drug ob drugem srnjad, jelenjad in divji prašiči.
Rešili jih bodo
Videli so tudi na primer, kako so se na majhnem kosu suhe zemlje tako rekoč stiskali košuta s teletom, srna z mladičem, divja svinja s pujski in — lisica. Zanimivo je, da mlada divjad kot srnjački, srnice, teleta in pujski v taki nesreči ne kažejo skoraj nikakega strahu pred človekom. Z lahkoto jih lovci polovijo in
Foto dr. M. Vasič
Voda uničuje remize	Foto dr. m. vasič
denejo v čolne, kjer mirno čakajo na nadaljnjo usodo. Odraslo divjad pa polove tako, da jo z otokov naženejo v vodo, kjer plavajočo dohitijo s čolni, ji zvežejo noge — merjascem in svinjam tudi rilce — ter jih s čolni odpeljejo na varno. Samo v gojitvenem lovišču Bolje so rešili na ta način preko 300 jelenov, košut in telet, 320 kosov srnjadi in preko 100 prašičev. V primerjavi s številom uničene divjadi pa to ni veliko. Računajo, da je v loviščih lovnega gospodarstva »Jelen« uničenih preko 50 %> jelenjih in srnjih mladičev ter skoraj vsi letošnji mladiči divjih
Srna se bori z vodo
svinj. Zaradi nenormalnih razmer in mokrote je mnogo samic povrglo tudi mrtve mladiče. Kaže, da je v gojitvenih loviščih »Jelena« poginilo zaradi poplave preko 1000 kosov jelenjadi, najmanj 500 kosov srnjadi in preko 400 divjih prašičev. Uničenih je preko 700 ha rcmiz za divjad in skoraj vse njive, na katerih so pridelovali krmo za zimsko krmljenje divjadi. »Jelenu« bo primanjkovalo hrane za zimo, sicer jo pa primanjkuje že sedaj. Od marca do junija so npr. porabili za prehrano ogrožene in rešene divjadi 25 vagonov koruze, ovsa in repe ter 11 vagonov sena in lucerne. Lovno-gozdno gospodarstvo »Jelen« ima doslej škode na divjadi, lovskih objektih, gozdarstvu in kmetijstvu skupno nad 4 milijarde din.
O škodi na mali divjadi je težko reči približno število. Izgube pa so izredno velike. Ko je sredi junija pri mestu Dardi Drava prebila nasip in preplavila obsežne predele Baranje, računajo, da je samo ob tej katastrofi potonilo okoli 6000 zajcev in fazanov.
Razumljivo je, da se bodo vojvodinski lovci v tem letu morali povsem odpovedati lovu na koristno divjad in loviti samo roparice.
Poplava grozi tudi dvema največjima vojvodinskima fazanerijama, »Ristovači« pri Baču in »Karadjordjevu« pri Mladenovcu, v katerih je sedaj nad 20 000' fazanov, pretežno umetno izvaljenih kebčkov, nad 10 000 fazanjih jajc in 3000 račjih pa je vloženih v moderne inkubatorje, iz katerih
Foto dr. M. Vasič
vsak dan pričakujejo na stotine fazančkov in divjih račk. Tudi divjam racam, ki jih imajo v »Ristovači« sedaj okoli 2000 in katerim je voda najljubši am-bient, poplava ne bi prizanesla. Te race so namreč vzrejene v voljerah in se gotovo še ne bi znašle v motni vodi ogromne, prostrane Donave. »Lovačke no-vine« od 15. junija t. 1. pišejo, da so v obeh fazanerijah pripravljeni na evakuacijo. »Delo« od 23. junija t. 1. piše, da hudi nalivi v Vojvodini spet polnijo reke.
23. VI. 1965
France Cvenkel
Grivarji
Lov na golobe mi je poleg jesenskih brakad in jerebarjenja najljubši. Pri nas v lovišču LD Jošt jih je malo, le jeseni so na Sorškem polju jate, tudi do 200 gri-varjev skupaj, tako da potešimo lovsko strast. Opažam pa iz leta v leto, da je izredno malo duplarjev. Prav redki so. Moderno gozdarstvo jim je odvzelo gnezdišča.
Težko čakam vsako leto 16. julij, ko tem lepim kovinsko modrim ptičem poteče lovopust. Seveda takrat še ne streljamo starcev — saj imajo v tem mesecu drugič mladiče.
Na Sorškem polju je med njivami nekaj majhnih hrastovih in brezovih gozdičev, ločenih od ostalih strnjenih sestojev. No, in prav ti otočki so priljubljeno po-sedališče golobov. Tu je golob v vsakem dnevnem času. Zjutraj, ko leti na pašo ali z nje, čez dan
se hladi v senci, noč prespi v gostih hrastovih vejah. Ti gozdički so tudi odlične naravne remi ze, saj so polni zajcev, zlasti pa fazanov.
Ko tako sedeš rano zjutraj pod hrast, prisluhneš ves zamaknjen utripu življenja v naravi. Iz bližnje njive se oglaša jerebica in kliče mladiče k zajtrku. Dolgouhec počasi pridrnca po stezi, pomiga z repkom in se skrije v gosti praproti. Iz koruze se oglaša fazan. Kmalu ga vidim, ko ponovno stopa z dvignjenim repom ob deteljišču. Iz opazovanja me vzdrami žvižganje peruti. Golobi so tu. Posedajo po vejah nad mano. Na smrt obsodim mladiča na brezovi veji. Rahel pok flobertovke ne vznemiri lovišča. Mladič vztrepeta, se zamaje in pade v rosno travo. Navežem ga na zanko in čakam naprej.
Kmalu prileti en sam. Tudi njega čaka enako usoda.
Po dveh urah se naveličam. Pokličem Ivana in Vinka, ki sta čakala v sosednjih gozdičih. Ogledamo si plen. Osem smo jih vsi trije skupaj. Sami mladiči, brez belega ovratnika na vratu.
Ravno tako uspešen, vendar ne tako udoben, je zalaz po polju. Vidiš jato. Sedli so na rob njive. Zležeš na kolena in se za pol ure spremeniš v četveronožca. Kolena in komolce imaš v hipu mokre od jutranje rose. Plaziš se naprej. Travne bilke te dregajo v nos, ušesa, lezejo v usta. Vendar vztrajaš. Še dvajset metrov in lahko boš streljal. Zopet se plaziš naprej, ne vidiš goloba, ki je opazil premikanje v travi. To ti pove šele hrupen vzlet in njiva je prazna. Gledaš, kam so sedli. Če si vztrajen, igro nadaljuješ.
Pri lovu na golobe nehote odlično kontroliraš lovišče. Skobci, vrane, mačke in psi plačajo svoj davek. Tudi lisico lahko presenetiš, ko lovi miši in kobilice po polju. Zgodilo se mi je, da sem uplenal podlasico, ravno ko je umorila nekaj dni starega zajčka. Imel je le dve luknjici na vratu.
Mislim pa, da bodimo tudi pri odstrelu golobov zmerni, saj je tudi teh selivcev čedalje manj.
Branko Galjot,
LD Jošt
»Lep« lovec
Francosko lovstvo pa tudi vsa francoska javnost doživlja sedaj škandal posebne vrste. Navajamo ga kot primer, kam lahko tudi sicer pametnega človeka zavede prevelika lovska strast.
V soboto 22. maja 1965 je agent uprave za vode in gozdove v
Monetierlcs-Bains, M. Peyron, ki nadzoruje narodni park Combey-not, slišal rahel strel v sosednjem lovišču, čigar zakupnik je M. de Gournay iz Pariza. Stekel je v smeri strela in zalotil strelca s puškico kal. 22 long rifle (p. d. fobertovka, čeprav to ime pomeni gladko cev kal. 5,6 mm in 9 mm). Strelec je bil znani gre-nobelski zdravnik kirurg dr. Marcel Coutorier, znan tudi po svojih znanstvenih knjigah in delih o lovskih psih in divjadi. Znan pa je še bolj po tem, da je že prej ustrelil gamsovo kozo v lovopustu in brez dovoljenja, ji odrezal glavo s trofejo, kozo pa zakopal pod grušč. To čedno delo je opravil 16. septembra 1962 v Jarsy-ju (Savoie) v narodnem parku Bauges. Kozi^ je dodal še mladiča na enak način. Obsojen je bil v Chambery-ju na en mesec kazni pogojno in na kazen 2520 novih frankov (500 dolarjev). Avto in puškico so mu zaplenili, izgubil je tudi lovno pravico za dve leti. Vrhovnemu lovskemu svetu pa je moral odšteti še 3000 nf (600 dolarjev).
Ob njegovem ponovnem lovskem zločinu so agenti uprave za vode in gozdove odkrili trupla kar dveh koz in dveh mladičev, skritih in zakopanih med skalovjem ... Preiskava in iskanje se nadaljuje.
Akademski morilec divjadi dr. Couturier je izdal knjigo »Po sledeh mojih 500 francoskih gamsov« (Sur les traces de mes 500 chamois de France). Najavil je že novo izdajo »Mojih 850 gamsov ...« Vse kaže, da boluje za bolestno ambicijo upleniti 1000 gamsov. Kaže pa, da jih ne bo dosegel, kajti vsa javnost, ne le lovska pa tudi zdravniška zbornica se je obrnila proti temu lepemu doctorju medicine univer-salis. To pot mu zapor ne uide, razen če ga proglase za neprištevnega. Tako se često prikrije zločin t.i. »boljših« ljudi.
(Po »Dauphine libere« 30. 5. 1965)
France Avčin
Se o prehrani plemenite divjadi in po njej povzročeni škodi
V 9. štev. »Lovca« lanskega leta sem napisal članek o prehrani naše plemenite divjadi z izrazitim namenom, da bi nam lov-cem-laikom kdo od naših gozdarskih strokovnjakov povedal kaj več o tej zadevi, zlasti glede škode po divjadi. Svoj namen sem dosegel, kajti v letošnji majski številki »Lovca« je priobčil ing. V. Mikuletič o tem vprašanju kar odličen članek, v katerem vsestransko pojasnjuje,
kako je treba posebno v zimskem času skrbeti za prehrano divjadi in kako obvarujemo mlade gozdne nasade pred preveliko škodo, ki jo včasih povzroča divjad. Imam pa majhno pripombo, ko pisec meni, da jelen v poznem zimskem času ne potrebuje več močne hrane, ki bi jo rabil za razvoj novega rogovja. Hkrati je tudi mnenja, da je vsekakor potrebno za brejo košuto skrbeti z zadosti močno hrano, da se zagotovi krepak, zdrav podmladek.
Iz biološko-fiziološkega vidika mislim, da avtor nima čisto prav. ko meni, da jelen v marcu ali aprilu za razvoj rogovja ne potrebuje zadosti močne hrane. Po mojem mnenju mora imeti jelen prav gotovo proti koncu februarja in v začetku marca v organizmu že toliko vseh onih hranilnih elementov, posebno raznih anorganskih soli, da bo z njimi gradil novo rogovje. Mislim, da je zelo važno, kakšna bo zasnova novega rogovja in njegovega razvoja. Če bo ob začetku zasnova dobra, se pravi, da bo v zgodnji pomladi jelen v polni zdravstveni kondiciji in dobro prehranjen, tedaj je upati, da bo razvil močno rogovje. Konec februarja, ves marec in še v aprilu ne najde jelen v naravi zadosti tistih elementov, ki bi zadostovali za ugoden razvoj rogovja. Naš jelen živi v hribovitem gozdnem terenu in najde v naravi zadosti sveže hrane šele v maju in juniju, ko je rogovje že skoraj doraslo. Imeti mora torej na voljo dovolj močne pri-rodne ali umetne hrane prav v začetku razvoja rogovja, to je v marcu in aprilu. To je bilo tudi dokazano na jelenih, ki so bili gojeni v oborah (npr. Vogt).
S piscem sva torej enakega mnenja, da je treba jelenjad, ne samo košute, ampak tudi jelene prehranjevati vso zimo z zadosti močno hrano, vseeno pa je ali z naravno ali umetno. S tako preskrbo bomo vzgojili močan in zdrav rod.
Pri vzreji naše plemenite divjadi, pa naj bo to srnjad ali jelenjad, ima še važno vlogo njihovo zdravstveno stanje. Temu pa se pridružujejo še drugi faktorji, kot so konstitucija in dednostni činitelji. Zakaj srnjak ali jelen nastavi v enem letu močno rogovje s toliko in toliko parožki, drugič pa slabše? Zakaj je enkrat oblika rogovja odlična, drugič nepovoljna? Zakaj in kako, še nimamo jasnega odgovora. Narava je namreč še velika uganka in priznati moramo da o njenih skrivnostih še zelo malo vemo.
Prof. dr. Jože Rant
V lovišču LD Šentvid pri Stični
so se leta 1964 množično pojavili divji prašiči in naredili na polju občutno škodo. Zato je družina priredila več pogonov in čakanj nanje, a brez uspeha. Dne 27. julija 1964 ob 23. uri sem pa pri zalazu ob koruzi med vasmi Hrastov dol in Sad uplenil prvega prašiča in sicer svinjo, težko 70 kg. V koruzi je bilo tedaj več prašičev, ki so se po strelu razbežali, a zaradi teme ni bilo mogoče več streljati. Za ta kraj je uplenitev prašiča redko doživetje.
Štefan Horvat
Hrabra mati zajka
Kmet N. Fijačko iz Sobetinc je letos v začetku aprila šel na polje, da vidi, kako kaže setev. Vračajoč se, zagleda v zraku vrano, ki se spušča proti zemlji. Nizko nad ozimino nekaj časa kroži, nato pa se naenkrat za-okrene in pade v pšenico. Misleč da je ujela miš, kmet presenečen opazi, da vrana drži v krempljih zajčka, ki je žalostno vekal. A zajček je moral biti precej težek, ker se vrana z njim ni mogla prav vzdigniti. Tedaj se v skoku požene v roparico zajka in jo začne s tacami krepko obdelovati, da vrana zajčka odvrže. Toda mrcina ni odnehala in ponovno se je vrgla na plen. Rop bi ji bil najbrž uspel, da se ni vanjo pognal še drugi odrasel zajec. Ta je gotovo prišel na vek, da bi pomagal v stisku. Potem sta oba zajca udrihala po vrani, da je morala popustiti. Ta boj zajke za mladiča kaže, da je tudi pri zajcih razvit materinski čut.
Peter Maroh, Ptuj
Dihur
Vsak lovec pozna tega roparja gnezd. Ko sem se nekega dne vrnil iz službe, mi brat pove, da je našel gnezdo s sedmimi dihur čki. Brž je skočil po psa Flota, ki je hitro opravil do enega, ki je ušel. V nastavljeno past se je čez pol ure ujela še starka. Znova nastavljena past pa je drugo jutro na bratovo presenečenje držala domačega muca. Koliko škode na gnezdih in mali divjadi bi naredilo zgolj to leglo dihurjev!
Marjan Gajšek, LD Šentjur
Popravek. V 3., junijski št. 1965 na 79. strani v tretjem odstavku je stavek: »Brananje je koristno le tedaj, če je suša prepogosta ...«, katerega smisel sta zadnji besedi docela izmaličili in se morata pravilno glasiti . .. ruša pregosta, ... Ur.
PRAVILNIK GORSKE STRAŽE SLOVENIJE
1.	SPLOŠNE DOLOČBE
1.
Gorska straža Slovenije (GSS) je posebna organizacijska dejavnost v okviru družbenih organizacij, ki ima namen vzgajati državljane v pravilnem odnosu do narave in pomagati pri varstvu narave.
II.	NALOGE GSS SO:
2.
—	vzgajati, opozarjati in seznanjati državljane z načeli in predpisi o varstvu narave;
—	propagirati ideje za varstvo narave;
—	preprečevati prekrške proti predpisom o varstvu narave in storilce prijavljati pristojnim organom;
—	neposredno skrbeti za varstvo narave (flore in favne).
Da bi se lahko uspešno izvajale zastavljene naloge, sodeluje GSS z znanstvenimi ustanovami, upravnimi organi ter sorodnimi družbenimi organizacijami, ki posredno ali neposredno skrbijo za varstvo narave.
3.
GSS sestavljajo člani družbenih organizacij kot so Zveza tabornikov Slovenije, Planinska 'zveza Slovenije, Lovska zveza Slovenije, Turistična zveza Slovenije, Zveza hortikulturnih društev Slovenije, Društvo za varstvo ptic Slovenije. Po svoji funkciji sta člana GSS tudi Republiška komisija za narodne parke in Zavod za spomeniško varstvo SRS. Članice GSS lahko postanejo poleg omenjenih tudi druge družbene organizacije in ustanove.
4.
Člani GS so redni člani matične organizacije in veljajo zanje poleg tega pravilnika še vsa določila statuta ali pravil matične organizacije.
5.
Znak GSS je ovalne oblike, modre barve, z belim napisom GS. Kovinski znak nosijo člani, pripravniki pa imajo lahko platnen znak.
III.	ORGANIZACIJA GORSKE STRAŽE SLOVENIJE
6.
GSS je organizirana po koordinacijskih in delovnih enotah. Koordinacijske enote so Centrala GSS in baze GSS.
Delovne enote so komisije za GS (ali varstvo narave) pri upravnem organu organizacije članice in odseki za GS v matičnih enotah. Nazive posameznih delovnih enot določijo organizacijske članice GSS.
Notranjo strukturo odsekov Gorske straže in organizacijo dela predpiše in vodi pristojna komisija za GS organizacije članice.
7.
Centralo GSS sestavljajo predstavniki posameznih družbenih organizacij, ki so včlanjene v GSS. Iz svoje srede izvolijo predsednika in tajnika Centrale GSS. Sedež Centrale GSS je pri zavodu za spomeniško varstvo SRS. Centrala GSS koordinira delo članic GSS. Za svoje delo odgovarja pristojnim organizacijam članicam GSS.
Centrala ima svoj žig, ki je ovalen in z znakom GS ter napisom Centrala GSS.
8.
Bazo GS sestavljajo predstavniki matičnih enot organizacij članic GSS določenega območja. Iz svoje srede izvolijo predsednika in tajnika baze GSS.
Baza GSS koordinira delo včlanjenih enot in jim za svoje delo odgovarja.
Baza GSS za svoje delo neposredno odgovarja Centrali GSS. Baza GSS ima svoj žig, ki je ovalen, z znakom GS in napisom Baza GSS ter imenom sedeža.
IV.	ČLANSTVO GORSKE STRAŽE SLOVENIJE
9.
Člani GSS lahko postanejo vsi člani vključenih organizacij in posamezniki, ki so dopolnili 18. leto starosti in so izpolnili pogoje za sprejem v GSS. Od 15. do 18. leta starosti so pod enakimi pogoji pripravniki za člane GSS.
Komisije posameznih včlanjenih organizacij predpišejo snov za preizkušnjo, ki jo opravi vsak kandidat za sprejem v GSS.
10.
Članstvo v GS preneha:
— s prekinitvijo članstva v matični organizaciji, članici GSS;
—	s prostovoljnim izstopom iz GSS;
—	ob izključitvi iz GSS.
Ob prenehanju članstva v GSS mora vsakdo vrniti znak in izkaznico GSS.
11.
Pravilnik velja od 1. 4. 1964.
Za spremembe je pristojna Centrala GSS.
Foto M. Baltič
Lovska koča Šentjur pod Kumom, L D Podkum
	mgm
y 'V'	1J
	
	
Lovska koča LD Strojna — Ravne na Koroškem stoji na Kupleno-vem travniku, s prelepim razgledom po koroški dolini, na Savinjske planine, na mogočno Peco in Plešivec z relejno postajo RTV Ljubljana. V neposredni bližini skromnega, lepega doma so rastišča divjega petelina in sočni pašniki za srnjad. Iz Raven v bližino doma je skozi lovišče zgrajena cesta, ki mnogo pripomore k večjemu življenju v domu, boljšemu upravljanju z loviščem in tudi lovskemu turizmu. Za postavitev doma ima predvsem zasluge gradbeni odbor družine in njeni člani. Vsem graditeljem priznanje in pohvala!
Stanko — LD Strojna
		/P	
	M	;	
			I *
Ivan Humar 82 let, častni član LD Grgar, 65 let lovec, je začel z lovskim udejstvovanjem v svojem rojstnem kraju Banjšice na Primorskem. Se v preteklem letu je v okolici svoje vasi uplenil 13 lisic, 2 kuni belici in jazbeca. Zglednemu lovskemu tovarišu želimo še mnogo zdravih let in lovskih uspehov kakor v preteklem letu!
Lovski tovariši LD Grgar
France Nosan 70-letnik in 50 let organiziran lovec. Njegova lovska pot se začenja v kočevskih gozdovih, ki ga je kasneje vodila po
mnogih loviščih Slovenije. Predan delu za napredek slovenskega lovstva je kot član upravnega odbora SLD od leta 1921 do 1940 opravljal različne naloge. Po vojni je med ustanovitelji LD Šmarna gora in na začetku dve leti njen starešina. V LD Vodice je 14 let vestno opravljal tajniške posle, v upravnem odboru Lovske zveze Slovenije pa je 6 let skrbel za blagajno. Razen tega je bil tudi član nadzornega odbora LZS, več let je pa že v nadzornem odboru LZ Ljubljana.
Za uspešno delo je bil odlikovan z Znakom za zasluge in Redom za lovske zasluge II. stopnje. Želimo mu, da bi še mnogo let ostal tako mladosten in da bi še dolgo med inami s svojim humorjem skrbel za vedro, veselo lovsko razpoloženje.
Lovski tovariši
Dr. France Lokar, dolgoletni član LD »Pugled«, je 18. junija t. 1. slavil svojo 75-letnico. Lovsko kri je podedoval po očetu in je z njim že skoraj pred 60 leti lovil v Beli krajini, zlasti okoli Tanče gore, kjer je bi rojen in preživljal svojo mladost. Od mladih nog mu je bil lovski pes najzvestejši lovski tovariš in jih je mnogo vzredil in vzgojil. Spočetka seveda istrijance, saj takrat ptičarjev skoraj nismo poznali. Pozneje je gojil tudi ptičarje in njegova pasma resastih ptičarjev in istrskih goničev »Krim« je ena najstarejših pri nas. S svojimi dolgoletnimi izkušnjami je mnogo prispeval k razvoju in organizacijski utrditvi lovstva in kinologije. LZS ga je odlikovala z Znakom za zasluge, Kinološka
zveza z Zlatim znakom za zasluge in Redom I. stopnje, Društvo ljubiteljev ptičarjev pa ga je kot ustanovitelja imenovalo za častnega člana. V »Lovca« je napisal več člankov in črtic, daljši čanek pa pod naslovom »Spomini belokranjskega lovca«. Uglednemu jubilantu in spoštovanemu lovskemu tovarišu iskreno čestitamo in mu kličemo še na mnoga zdrava in zadovoljna leta v vrstah zelene bratovščine!
Člani LD »Pugled«
Janez Jeras, 60-letnik, član LD Tuhinj, že 35 let aktiven lovec, skrben čuvar divjadi in požrtvovalen sodelavec v akcijah lovske družine. Iskrenemu in dobremu lovskemu tovarišu, jubilantu »Jančetu« iskreno čestitamo in mu želimo še mnogo let zdravja in zadovoljstva v zeleni bratovščini'
Člani LD Tuhinj
Janez Leben, član LD Selca, 40 let lovec, odlikovan z Znakom za zasluge, je sredi maja 1965 v 73. letu umrl. Dobremu tovarišu in lovcu bomo ohranili trajen in časten spomin!
Člani LD Selca
Franc Žokalj, član LD »Mokrice«, dolgo let njen agilen funkcionar, izkušen kinolog, zgleden lovec in zvest lovski tovariš. Komaj 54 let star si zapustil naše vrste in družina Te bo težko pogrešala. Dragi Franc, vsi, ki smo Te poznali, žalujemo za Teboj in v naših srcih Ti bomo ohranili časten in trajen spomin!
Člani LD »Mokrice«
Franc Račič, ustanovni član in član LD Cerklje ob Krki, večletni član UO LD, borec NOV Gorjanskega bataljona in Cankarjeve brigade od marca 1942, odlikovan z medaljo za hrabrost in orde-nom zasluge za narod. Podlegel je bolezni 54 let star. Pokojnik je bi veder in šegav lovski tovariš, gojitelj divjadi, ljubitelj lovskih psov ter vsestransko priljubljen zlasti med lovci Spodnjega Posavja. Ostal nam bo v trajnem, lepem spominu!
Lovci Spodnjega Posavja
Franc Podvinski, najstarejši član LD Globoko, je umrl 87 let star. Pokojnik je bil 63 let pravičen lovec ter napreden in zaveden narodnjak v nekdanjih težkih narodnostnih bojih v stari Avstriji. Za delo v lovski organizaciji je bil odlikovan z Znakom za zasluge. Častitega pokojnika in iskrenega lovskega tovariša bomo ohranili v najlepšem spominu. Naj se po dolgi življenjski poti mirno odpočiva v zemlji pišečkih hribov!
LD Globoko pri Brežicah
Antona Glažarja, člana LD Šmarna gora, soustanovitelja LD Tabor in lovskega čuvaja, odlikovanega z Znakom za lovske zasluge, so njegovi lovski tovariši 4. aprila letos spremili k zadnjemu počitku na ljubljansko pokopališče. V ljubezni do narave, še posebno do gozdov in divjadi, ga
je že kot otroka vzgajal njegov oče, gozdar v Lipici na Krasu. Tone je bil lovec po srcu pravzaprav vse svoje življenje, čeprav kot otrok in kasneje zaradi okupatorjev dolgo ni mogel in smel nositi puške. Ko so Italijani po prvi svetovni vojni zasedli Primorsko, je Tone z bolestjo v srcu moral zapustiti svoj rodni Kras, njegove goličave in gozdiče — ter zbežal v Jugoslavijo. Toda ljubezni do divjadi mu ni mogel vzeti nihče; v svojo sredo so ga sprejeli novi lovski tovariši. Kot upokojenec je v lovišču LD Šmarna gora nesebično in požrtvovalno opravljal službo lovskega čuvaja, skrbel za divjad in lovsko kočo.
Nam, Tvojim lovskim tovarišem, bodo dolgo ostala s spominu lepa doživetja, ko si nas vodil po lovišču. Kolikokrat nas je Tvoj lovski rog klical na tovariški pomenek, na zborno mesto. In ko Ti je ob Tvojem grobu otožno zadonel v poslednje slovo, so bile naše oči rosne, ker smo izgubili skromnega, a iskrenega tovariša.
P. C.
Naš pomočnik
Vem, da ne bom napisal nič novega, vem pa tudi to, da se naši lovci še vse premalo zanimajo za našega štirinožnega tovariša in tudi vse premalo bero literaturo o kinologiji, ki jo »za silo« že kar imamo.
Imam občutek, da je lovec brez psa kakor lovec brez puške in trdim, kdor se nanj navadi, mu je težje brez psa kot brez puške. Prav gotovo nam. dober lovski pes pripravi na lovu nešteto nepozabnih doživljajev, celo take, ki si jih niti misliti ne moremo.
Kako razvijati v psu njegove zasnove, je seveda posebna spretnost in znanje.
Naj omenim, kako sem svojega psa naučil na krvni sled divjih prašičev. Pred leti me je povabil brat, naj pridem domov na koline. S seboj sem vzel niti leto dni starega jazbečarja. Ko so prašiča zaklali, sem ščuval mladička na zaklanega prašiča. Takoj ga je napadel in bil izredno oster, tako da se je brat že bal za prašičeve uhlje.
Naslednji dan smo priredili pogon na divje prašiče. Tovariš je obstrelil prašiča. Odšla sva po mo-
jega psa, ki je krvni sled takoj poprijel in mi po 2 in pol urnem zasledovanju ustavil ranjenega prašiča, da sem ga lahko umiril. To je bil za psa velik izpit in je takšnih pozneje opravil še več. Od tega dne me ni več razočaral. Ne trdim, da gre pri vseh psih tako lahko, vendar je mnogo odvisno od priložnosti in kako psa pri tem vodim.
Že LZ so sprejele sklepe, da morajo imeti LD krvoslednike, kar je vsekakor pravilno, da obstreljeno divjad čimprej poiščemo. Lovci se vse premalo zavedajo, kake neprecenljive vrednosti je pes, ki je vešč dela po krvnem sledu. Za to delo so prav dobri, razen »poklicnih« barvarjev (ki tudi včasih odpovedo,) predvsem nizki psi, braki jazbečarji in jazbečarji, dobro pa se izšolajo tudi istrijanci in balkanci. Zanimiva je bila jesenska tekma po krvnem sledu v Cerknici. Drugih pasem, razen »poklicnih« hainoverancev in prej omenjenih pasem, na tej tekmi nismo videli. S takimi in podobnimi prireditvami je treba pritegniti čim širši krog lovcev k sodelovanju. In če že pes ne bi delal, se bo vsaj vodnik nekaj naučil za praktično delo. Tako bo pes res naš pomočnik in rešitelj marsikatere ranjene divjadi.
F. Golavšek, LD Vransko
Preizkušnjo ptičarjev
je 8. in 9. maja 1965 organizirala LZ Nova Gorica v Batujah pri Novi Gorici. Vodila sta jo tovariša Jenčič in Rehar. Zaradi poznega datuma, izredne toplote, visokih poljskih kultur, gnezdenja fazank in jerebic, ni bilo mogoče izpeljati celotne preizkušnje, kakor zahtevajo pravila in predpisi. Na preizkušnji je bilo 11 psov in sicer 3 mladi in 8 starejših. Ker ni bilo mogoče ocenjevati po predpisih, sem mogel oceniti le prirojene zasnove. Celotna organizacija in disciplina vodnikov sta bili dobri.
Uspehi:
A — Mladi
St. 1. Bina, RMPki 2023, telesna ocena prav dobro, lastnik in vodnik Aleksander Nemec. Psica je bila prav malo v lovišču, vendar je pokazala dobre lovske zasnove — 78 točk, III.
Št. 2. Bpbi Majšperski, RMPos 141, telesna ocena prav dobro, lastnik in vodnik Franc Gregorič. Pes ima izvrstne lovske zasnove in izreden temperament — 98 točk, I.
Št. 3. Tara, RKPki 2126, telesna ocena dobro, lastnik in vodnik Stanko Badalič. Psica ima pozitivne lovske zasnove — 88 točk, II.
B — Starejši
St. 1. Arja, RMPki 1175, telesna ocena prav dobro, lastnik in vodnik Vinko Bizjak. Psica ima prav dober nos, iskanje površno, stojo nezanesljivo, nima hitrosti — 64 točk.
St. 2. Ali RMPki 1619, telesna ocena dobro, lastnik in vodnik Mirko Kakič. Pes ima prav dober nos, zadovoljivo iskanje, nezanesljivo stojo, je plašen, ubogljivost nezadovoljiva — 72 točk. St. 3. Div, RMPki 1972, JRP 3544 -35602, telesna ocena dobro, lastnik in vodnik Aldo Zorzut. Pes je kvaliteten v glavnih lovskih zasnovah, ni pa dobro šolan — 80 točk.
St. 4. Boža, RMPki 909, telesna ocena dobro, lastnik in vodnik Rafael Devetak. Psica ima srednje dober nos, počasno, površno iskanje, nezadovoljivo stojo in ubogljivost — 52 točk.
Št. 5. Diana, RMPki 1169, telesna ocena	dobro,	lastnik	in	vodnik
Ivo Kodrič. Psica ima oster nos, je površna v iskanju, nima trdne stoje — 62 točk.
St. 6. Lisa, RMPki 1318, telesna ocena	dobro,	lastnik	in	vodnik
Jože Volk. Psica ima prav dober nos, iskanje, hitrost in vztrajnost zadovoljivi — 68 točk.
Št. 7. Linda, PEB 116, telesna ocena	dobro,	lastnik	in	vodnik
Franc	Brecelj.	Psica ima	pozitiv-
ne zasnove — 71 točk.
Št. 8. Drina, RMPki 1820, telesna ocena prav dobro, lastnik in vodnik Rudolf Peric. Psica ima prav dobre lovske zasnove, je dobro šolana in dovolj ubogljiva — 83 točk.
Jože Škofič
PREGLED IN PREIZKUŠNJA JAMARJEV 23. MAJA 1965 V ŽALCU
Prireditelj LZ Celje. Zborno mesto lovski dom »Rinka«, 4 km od Žalca. Vsega je bilo 16 psov. Pred preizkušnjo v umetnem rovu, ki je bil po predpisanih dimenzijah na novo urejen, so bili psi telesno ocenjeni. Ta rov bi v bodoče lahko uporabljali za republiške in tudi zvezne tekme jamarjev. Uspehi:
Lovski terierji:
I.	Fida 68 točk, 2. Ada 67 točk, 3. Bibi 66 točk, 4. Vrisk 65 točk,
5.	Biba 62 točk, 6. Bes 57 točk, 7. Don 45 točk, 8. Aro 26 točk, 9. Cera 0 točk, 10. Ccnka 0 točk,
II.	Biser 0 točk.
Jazbečarji, kratkodlaki in ostro-dlaki:
1. Dago 57 točk, 2. Ari 52 točk, 3. Aga 49 točk, 4. Alka 46 točk, 5. Azor 26 točk.
Za ^preizkušnjo sta bila star jazbec in mlad jazbec, ki sta tudi oba »preizkušnjo« dobro prestala. Zato sta bila za nagrado oba izpuščena na prostost. To je bila prva prireditev po občnem zboru Kluba ljubiteljev jazbečarjev in terierjev, ki je bil 4. aprila t. 1. in na katerem je bilo sklenjeno, da bodo za naprej za pse jamarje združene prireditve.
Delo v rovu sta ocenjevala sodnika Ivan Caf in Ivan Rojc s pripravnikom Francem Golav-škom, telesno sem pse ocenil podpisani
Albin Korošec
Angleški setri
Foto I. Ivanjšič
Telesna ocenitev in mladinska preizkušnja psov jamarjev v rovu, 16. maja 1965 v Cerkljah — LZ Videm-Krško.
Preizkušnjo petih psov je vodil tovariš Colarič.
Uspehi:
1.	Pes Tes JRLT 1999* 76 točk,
I/a;
2.	Psica Tara JRLT 2000, 76 točk, I/b;
3.	Psica Runa RMLT 1247, 76 točk, I c;
4.	Psica Bara RMLT, 1672, 48 točk, Ill/a, telesna ocena dobro.
5.	Psica Alka RMLT 1802, 42 točk, Ill/b, telesna ocena dobro. Vodniki so prejeli od LZ Videm-Krško za I. a, b in c oceno po 4000 din nagrade, vodniki za III. a in b ocenoi pa po 1500 din. Pasji material ima dobre naravne zasnove, zlasti prvi trije, ostali dve psici pa sta še posebno potrebni šole. Umetni rov je bil ca. 6 metrov dolg, kotel nekoliko prevelik in preglobok. LZ Videm-Krško naj zgradi stalen umetni rov vsaj s tremi kotli. Vodniki so pokazali veliko zanimanje za to preizkušnjo, ki je bila dobro pripravljena.
Sodnik Ivan Rojc
PREGLED IN PREIZKUŠNJA PSOV JAMARJEV
23. maja 1965 v Stožicah pri Ljubljani, prireditelja LZ Ljubljana in Klub jazbečarjev in terierjev. Od 45 psov se je pregleda udeležilo 34 psov in sicer 29 lovskih terierjev, 2 foksterierja, 2 jazbečarja in 1 angleški seter. Od ocenjevanja sta odstopila lastnika foktserierja in lovskega terierja, ker imata psa nepopolno zobovje. Ocene: od 28 lovskih terierjev 1 odlično, 16 prav dobro, 6 dobro, 5 nezadostno (zaradi pomanjkljivega zabovja oziroma nepravilne dlake), 1 resasti foksterier prav dobro, 2 res. jazbečarja prav dobro, 1 angl. seter iz Kopra prav dobro.
Preizkušnje v rovu se je udeležilo 28 psov. Od teh ni prestalo preiskušnje 11 psov, 17 je bilo ocenjenih pozitivno. Ocene po točkah: najmanjše število točk za I. oceno je 64 točk, za II. 50, za III. 40. Točke ocenjevanja: ostrost 8, vztrajnost 3, glas 3, preiskava rova 3.
Uspehi
I. ocena:
Ciko RMLT 1664, lastnik Martin Kos, Ljubljana — 68 točk (32, 12, 12, 12).
Brko RMLT 1733, lastnik Drago Močnik, Kamnik — 68 točk (32, 12, 12, 12).
Desa RMLT 1487, lastnik Jože Gašperlin, Komenda —i 65 točk (32, 12, 12, 9).
Rika Trzinska RMLT 1230, lastnik Jakob Hribar, Zg. Tuhinj — 62 točk (32, 9, 12, 9).
II.	ocena:
Beba RMLT 1636, lastnik Bogomir Trtnik, Ljubi j ana-Pol j e — 50 točk (20, 12, 12, 6).
III.	ocena:
Brina RMLT 1650, lastnik Anton Brežic, Ljubljana — 43 točk (16, 9, 12, 6).
Dara RMLT 1779, lastnik LD Moravče — 43 točk (16, 12, 9, 6). Alko RMJ 194, lastnik Janez Vehovec, Litija — 40 točk (16, 9, 9, 6).
Lesa Trebeljanska RMLT, lastnik Slavko Zajc — 48 točk (24, 9, 6, 9).
Lonka RMLT 1269, lastnik Jože Sorcsi, Zadobrova — 40 točk (16, 9, 9, 6).
Preizkušnjo so še prestali:
Cipa RMLT 1637, lastnik Drago Koprivec, Ljubljana — 34 točk (16, 3, 12, 3).
Grabež RMLT 1734, lastnik Karel Pečnik, Pristava — 31 točk (16, 6, 3, 6).
Febi RMLT 1626, lastnik ing. Joža Šauta, Kidričevo — 25 točk (16, 3, 6, 0).
Das RMLT 1776, lastnik LD Moravče — 27 točk (12, 3, 9, 3). Bistra RMLT 1659, lastnik Martin Smerkolj, Kresnice — 20 točk (8, 6, 6, 0).
Beg RMLT 1646, lastnik Anton Brežic, Ljubljana — 13 točk (4, 3, 6, 0).
Vsi ostali niso pokazali smisla za delo v rovu in so se brez reda podili po rovu ali divjadi okoli rova. Uspeh bi bil boljši, če bi bili imeli razen starega, zelo ostrega jazbeca nekaj mlajših lisic.
Prireditev je LZ Ljubljana prav dobro organizirala. Vodniki so bili disciplinirani in dovzetni za napotke sodniške komisije. Allround sodnik:
Teodor T . Drenig Sodnik:
Bruno Hugo Stare
PRIJAVLJENE PARITVE
LOVSKI PSI:
Resasti jazbečarji:
Hidra JRJod 223 — Runo JRJod 241, bil na tekmi, leglo je bilo 17. 7. 1965. Vzreditelj Janez Je-zovšek, Bodrišna vas 7, p. Grobelno.
Kratkodlaki jazbečarji:
Alta JRJkd 293 — Iver (Dingo) JRJkd 306, leglo je bilo 2. julija 1965. Vzreditelj Milan Buršič, Krško, Starovaška 42.
Koker Špan jeli:
Diva JRŠK 483 — Rigo JRŠK 431, leglo bo 2. 8. 1965. Vzreditelj Miha Černej, Razvanje št. 90, p. Hoče.
Tara JRŠK 479 — Arbo JRŠK 478, bil na tekmi, leglo je bilo 23. 7. 1965. Vzreditelj Silvo Ulaga, Podlog 21, p. Planina.
Špringcr Špan jeli:
Tanka Novogorska JRŠŠ 86 — Jago Novogorski JRŠŠ 73, leglo je bilo 19. 7. 1965. Vzreditelj Rudi Bauman, Dobrenje 36, p. Pesnica pri Mariboru.
Nemški kratkodlaki ptičarji:
Rina JRPki 2769 — Ari JRPki 1863, bil na tekmi, leglo je bilo 9. 6. 1965. Vzreditelj Franc Šuster, Polzela 191.
Džina JRPki 2839 — Divko JRPki 3197, leglo je bilo 4. 6. 1965. Vzreditelj Fric Zorzini, Slovenj Gradec, Glavni trg 17.
Nemški resasti ptičarji:
Čeda Polenška JRPri 868, bila na tekmi — Ajo Jelenski JRPri 962, leglo je bilo 29. 7. 1965. Vzreditelj Martin Klemenčič, Rabeljčja vas 10, Ptuj.
Lovski terierji::
Jagna Travnogorska RMLT 1762, vpis v JR v teku — Taras Mala-gorski JRLT 2418, leglo je bilo 22. 7. 1965. Vzreditelj Lovska družina Sodražica.
Elma Sladkogorska JRLT 1748 — Horor Silvanus JRLT 2307, leglo je bilo 3. 6. 1965. Vzreditelj Franc Frajzman, Pesnica 37 pri Mariboru.
Ajlta JRLT 2407 — Bor Javorni-ški JRLT 1855, bil na tekmi, leglo bo 12. 8. 1965. Vzreditelj Vinko Seljak, Vojkovo 21, Idrija.
Runa JRLT 1687 — Runo Osilni-ški JRLT 2200, leglo je bilo 29. 7. 1965. Vzreditelj Ivan Držanič, Trebež 41, p. Artiče.
Hera Silvanus JRLT 2228 — Sau-jagers Michel JR J 1127 LT, leglo je bilo 20. 6. 1965. Vzreditelj Ivan Caf, Maribor, Ob Dravi 1. Astra Javorniška JRLT 1998 — Don JRLT 1915, leglo je bilo 28. 7. 1965. Vzreditelj Izidor Česen, Vipava, Gradišče 47.
Braki jazbečarji:
Gruda JRBj 1493 — Dimič (Bor) JRBj 1487, leglo je bilo 23. 6.1965. Vzreditelj Jernej Štefančič, Ljubljana, Poljanski nasip 12.
Cilka JRBj 1902 — Bodo JRBj 1480, leglo je bilo 22. 5. 1965. Vzreditelj Miha Vučko, Trojane št. 6.
Cita RMBj 2039, vpis v JR v teku — Borko RMBj 1948, vpis v
JR v teku, leglo je bilo 18. 7. 1965. Vzreditelj Karel Troje, Rožni dol št. 16, p. Semič.
Curka JRBj 1471 — Ciko JRBj 1212, bil na tekmi, leglo je bilo 10. 7. 1965. Vzreditelj Anton Oder, Loka pri Zidanem mostu.
Bistra JRBj 1611 — Brin JRBj 1040, leglo je bilo 18. 7. 1965. Vzreditelj Alojz Centa, Kot 3, p. Velike Lašče.
Cica JRBj 1164, bila na tekmi — Dren JRBj 1498, leglo je bilo 16.
6.	1965. Vzreditelj Albert Lorber, Mrzlava vas 24, p. Krška vas. Breda JRBj 1295 — Biser JRBj 755, leglo je bilo 28. 7. 1965. Vzre-ditej Anton Poljšak, Dilce 30, p. Hruševlje.
Baska BMBj 2061, vpis v JR v teku — Boni JRBj 1596, leglo bo 3. 8. 1965. Vzreditelj Ivan Gerze-tič, Podgorje 18, p. Podbočje. Besna JRBj 1186 — Boni JRBj 1596, leglo je bilo 31. 7. 1965. Vzreditelj Albin Korošec, Kozina 2 b.
Resasti istrski goniči:
Frika Celjska JRGri 1023 — Ris JRGri 1142, leglo bo 17. 8. 1965. Vzreditelj Jože Remic, Nazarje 3. Dona Javorniška JRGri 801 — Brkič JRGri 800, leglo je bilo 24.
6.	1965. Vzreditelj Anton Malavašič, Praprotno brdo 8, p. Rovte.
Kratkodlaki istrski goniči:
Zala JRGki 2980 — Gero JRGki 3426, leglo je bilo 20. 7. 1965. Vzreditelj Lovska družina Velike Lašče.
Rina JRGki 3985 — Hajko JRGki 4083, leglo je bilo 30. 7. 1965. Vzreditelj Franc Kordiš, Ret j e 76, p. Loški potok.
Pridna Ribniška JRGki 3644 — Ari JRGki 3475, leglo bo 21. 8. 1965. Vzreditelj Lovska družina Ribnica.
Ada Dobrepoljska RMGki 2084, vpis v JR v teku — Ari JRGki 3475, leglo je bilo 26. 7. 1965. Vzreditelj Lovska družina Dobrepolje.
Kinološka zveza Slovenije
Prijavljena in zaščitena psarna
»Brcsterniška« za španjele. Lastnik Jože Jurčič, Bresternica 185, pošta Kamnica.
Novi kinološki sodnik. Izpit za oceno zunanjosti in dela brakov jazbečarjev je položil Albin Korošec, Kozina št. 2 b.
Novi sodniški pripravnik za oceno zunanjosti in dela brakov jazbečarjev: Vasilij Novak, Lesce 31.
Kinološka zveza Slovenije
Tarče
Na stenah v domačih gostilnah in na panjskih končnicah po čebelnjakih je mnogo neizvirnih, nekaj pa tudi izvirnih lovskih podob in napisov naših ljudskih umetnikov.
V gostilni »Pri Frančku« v Pod-brezjah je npr. nekoč viselo več
šaljivih slik v obliki tarč s primernim besedilom. Slike je izdelal in besedila napisal domačin Rudolf Jeglič. Nekaj teh »tarč« je še ohranjenih pri Alešu Pavlinu v Ročevnici pri Tržiču.
Tri od njih je po svoje prerisal Janez Plestenjak, besedila pa so dobesedna:
»V zelje je poču, je mene faliv, poj bo pa reku, da nič ni dobiv.«
»Pred zajca sem poču, a nisem jest vzrok, lena ta mrha prekratek ma skok.«
»Zajkla, hiter še mav	»Varuj se lovec,
šviga švaga,	hud je ta tič,
jutri je lconc,	strelov bi vsak rad,
pri Frančku je jaga.«	plačov pa nič.«	-elf-
Razpis
lovskega strelskega tekmovanja za prvenstvo LZS v letu 1965
1. Lovsko republiško prvenstvo bo v nedeljo 22. avgusta s pričetkom ob 8. uri na strelišču LZS v Tomačevem pri Ljubljani.
2.	Ekipe lovskih zvez in posamezniki bodo tekmovali v 3 strelskih disciplinah: na umetne golobe, na tarčo bežečega zajca in na tarčo srnjaka.
Streljanje na umetne golobe:
Vsak tekmovalec strelja 2 seriji po 25 umetnih golobov. Tekmovanje se bo vršilo po pravilih Strelske zveze Jugoslavije.
Streljanje na bežečega zajca:
Vsak tekmovalec strelja 6-krat na premikajočo se tarčo zajca. Trikrat se tarča pripelje z leve in trikrat z desne strani. Tekmovalec strelja z razdalje 35 m, vsakokrat z 1 nabojem šiber 2,5 mm.
Streljanje na tarčo srnjaka:
Na mirujočo tarčo srnjaka tekmovalci streljajo z malokalibrsko puško iz razdalje 35 m. Vsak tekmovalec strelja prosto stoje in brez optičnih pripomočkov ter odda 5 strelov v treh minutah. Vsakemu tekmovalcu se štejejo le streli, oddani v predpisanem času. Če tekmovalec po preteku predpisanega časa 3 minut še strelja, se mu za vsak tak strel odšteje najboljši krog v tarči. Tarča srnjaka je pomanjšana slika srnjaka z vrisanimi krogi na j večjega premera 22,5 cm. (Tarče je založila LZ Kranj).
3.	Vsaka strelska disciplina se ocenjuje ločeno. Pri umetnih golobih in »zajcu« šteje vsak zadetek točko, pri »srnjaku« pa je točka zadeti krog. Seštevek vseh doseženih točk je merilo za razvrstitev tekmovalcev na posamezna mesta.
4.	Vsaka LZ lahko prijavi za tekmovanje 1 ekipo, ki jo sestavljajo 4 tekmovalci. Člani ekipe morajo tekmovati v vseh treh tekmovalnih disciplinah. Za končno razvrstitev ekipe sc seštejejo dosežene točke vseh 4 članov ekipe. Razen ekipe lahko vsaka LZ prijavi še največ dva posameznika, ki pa lahko tekmujeta tudi samo v posameznih disciplinah. Lovska zveza, ki nima celotne ekipe, lahko prijavi največ 3 posameznike. Za štiri tekmovalce vsake LZ nosi stroške za naboje in umetne golobe LZS, za ostale tekmovalce pa prijavitelj.
5.	Vsaka lovska zveza mora do vključno 16. avgusta prijaviti število svojih tekmovalcev. Vodje ekip pa morajo poimensko prijaviti svoje tekmovalce do 19. ure 21. avgusta, ko bo v pisarni LZS izvedeno žrebanje tekmovalcev. Žrebanja se mora,jo udeležiti tudi vodje ekip. Če vodje poimensko prijavljenih ekip iz utemeljenih vzrokov ne bodo na žrebanju navzoči, morajo priznati sklepe in žrebanje, izvršeno ob njihovi odsotnosti.
Kasnejših prijav vodstvo tekmovanja ne bo upoštevalo.
6.	Trening bo v soboto 21. avg. od 9.—12. ure in od 14.—17. ure. Stroške treninga nosijo tekmovalci, ki bodo trenirali oz. njihove lovske zveze. Tekmovalci bodo lahko trenirali v streljanju na umetne golobe in na tarčo bežečega zajca.
7.	Morebitne spore bo reševala žirija, sestavljena na sestanku 21. avg. ob 19. uri pri žrebanju. Spore bo reševala in o njih odločala takoj.
8.	Rezultati tekmovanja bode razglašeni 30 minut po končanem tekmovanju. Zmagovalci in zmagovite ekipe prejmejo pokale, diplome in praktične nagrade.
Lovska zveza Slovenije Komisija za strelstvo