'tl&hjJ,
Snopič. 28. V Gorici, 24. okt. 1894. Cena »S kr.
I
Slovanska
knihovna.
CjKlBflHCKaH
8
V0VA NSfc4
m
KNJIŽNICA.
#
Urejuje in izdaja
Andr. Gabršček.
Petdesetletnica
rojstva
Simona Gregorčiča.
1844.	15. oktobra 1694.
Tiska in zalaga »Goriika tiskarna* A. Gabršček t Gorici, Gosposka ulica štev. 0
Y
izhaja v ..Goriški tiskarni' A. Gabršček v Gorici vsakih 14 d aij v snopičih oil :! do, 5 pol. Cena posamičnemu snopiču je 12 kr. , za naročnike pa po 10 kr. Naročnino je pošiljali naprej in če le mogoče najmanj za 10 snopičev skupaj.
Doslej so izšli sledeči snopiči:
Snopič I. obsega na 80. str. zgodovinsko povest „11 at,m i r“: češki spisal Jan Va v ra, poslovenil Petrovič. Dodan je zgodovinski spis o dobi, ko se je vršila .ta povest.
Snopič 2. Stranij (14. I. .Pojdimo za Njim', povest. II. , An-gelj“, slika iz poljskega življenja. Spisal Henrik Sienkieu- jez. prvo poslovenil Petrovič, drugo fFran Gestrin lil Dodana je krasna hrvaška pesem .Stanku Vrazu", spjevae Au-gust-Šenoa.
Snopič 3. Stranij (18. I .Slučajno', povesi: ruski spisal Polevoj. Poslovenil J. Kogej.
11. „Amerikama,“ povest; spisal 1. I. Jasinski, poslovenil .1 Kogej. Dodan je pisek o pisatelju Polovein.
Snopič 4. .Protivja'. povest iz slovaškega življenja: spisala! ,jud-mila P o d j a v o r i n s k a, poslovenil A n o n y m. Dodal .ek o Slovakih in pisateljici. — Azliuka za Slovence. Sil, e in Huse. — Gregorčičevi pesmi .Domovini' in „ P r i mrtvaškem odru' v azbuki.
Snopič 5. I. .Cesarja je bil šel gledat'. Humoreska .
II. .Pravda'. Humoreska. — III. „P r e v ž i t k a r“. Povest, Vse tri iz. lužiškega jezika poslovenil Simon Gregorčič m 1.
IV. Članek: „0 baltiških Slovanih in Lužičauih'. Spisal Si mon Gregorčič ml.
Snopič 6. in 7. I. .Stara Romunka'. Povest. Po [jski spisala E. O r z e s z k o v a: preložil Vekoslav B e n k o vi« •. Snopič 8. I. .Mali Zlatko'. Češki spisal Jos. D. Kon rad: preložil Vekoslav Benkovič, — II. .Pogumnim Bog/ pomaga'. Božična pripovedka. Ruski spisal P. N. Polet oj; preložil J. J. Kogej. III. a. .Materne solze'. Pe <010. Ruski zložil Nekrasov. b. .Pesem obsojencev'. P« sem istega (»esnika. Obe preložil Iv. Vesel-Vesnin, c. .Slovan js« n'. Češka, tudi Slovencem dobro znana pesem.
Snopič 9. I. .Žalostna svatba*. Povest iz življenja »oljskega naroda. Spisala Valerija Morzkovvska. Poslov. Poko i- skl II. .Kako sem izpovedoval T u r k e*. Češki spisal .los lloleček. Poslovenil f Fran Gestrin.
Snopič 10.	„0 s veta'. Povest o razmerah v človeški dl užlu
XV. stoletja. Češki ppisTiT Dragotin Sabina. Poslovenil Kadi slav knatlič. ■ .Stri«’ M a rti nek'. Obrazek s Slovaškega. ( 'eški spisala Cablijela'Pieissoni. Poslovenil t Fran Gestrin.
Snopič 11. 12. 13. In 14,- Odiseja. Fo\tsl slovenski roli dim Prosto po Ibimiiju s pisni Andrej Kiagelj.
„SLOVANSKA KNJIŽNICA".
Snopič 28. V Gorici, 24. okt. 1894. Cena 15 kr.
petdesetletnica
rojstnega dne slavnega pesnika
Simona
1844. — 15. oktobra — 1894.
z dodano izbirke
domoljubnih njihovih pesmij.
9
regorc/ca
Tisk. in zal. „Gori*ka tiskarna" A. Gabršček.
\Aa x
ircgorčičcva petdesetletnica rojstnega dge.
Dne 15. t. ni. je dovršil naš slavni pesnik Simon G r e g o č i č petdeseto leto svojega življenja. Ob tej priliki se je narod hvaležno spominjal slovečega samotarja na gradiškem holmu pri Renčah in iz dna najplemenitejših slovenskih src so puhtele proti nebu vroče prošnje, naj bi ga Bog ohranil do pozne starosti zdravega in čvrstega na duhu in telesu.
Slovensko časopisje se je spomnilo tega dneva in v prav presrčnih besedah je izražalo narodova čuvstva pri tej priliki. Tudi .Slovanska knjižnica” se pridružuje Gregorčičevim častilcem s tem, da je posvetila ves današnji pomnoženi snopič slavnemu pesniku.
Goriška .Soča* od 12. oktobra je prva na kratko naznanila to petdesetletnico, takoj drugi dan pa sta se obširneje bavila ž njo ljubljanski .Slovenski N a r o d” in tržaška .Edinost”, za njima pa več ali manj ostali slovenski in razni drugi slovanski listi.
.Slov. Narod” je priobčil jako toplo pisan uvodni članek, v podlistku pa krasno pesem dičnega učenca slavljenčevega gospoda Antona F un-
1*
— 4 —
t e k-a. O tej pesmi pravi „S 1. N a r o d", da se naslanja tesno na G r e g o r č i č e v e poezije in da nekateri slavljenčevi verzi so sprejeti vedoma in nalašč vanjo.
Naše pero je preslabo, da bi mogli dostojno povedati iskrena čuvstva vsakega zavednega rodoljuba ob priliki, ko je dopolnil ta sloveči Slovenec petdeseto leto svojega blagoslovljenega življenja. Zato zberemo na tem mestu razne glasove v slovenskem časopisju, ki naj predočijo našim čitate-ljem, kak duševni velikan samuje na gradiškein griču poleg leno vijoče se Vipave.
.Slovenski Narod' z dne 13. oktobra piše v uvodnem članku mej drugim :
Z juteršnjim dnem završi petdesetletnico mož, kateri je v preredke m številu onih, ki so vredni, da se jim narod slovenski vsaj ob tako imenitni priliki globoko, globoko pokloni.
Pesnik X. bo praznoval 15. t. m. jubilej svojega rojstva 1 Ali se še spominjamo, kako se je Slovencem godilo z našim ljubljencem X - om ? Sicer ni še dolgo tega, ko je ta, tačas še brezimni .poet svoje razstresene ude zbral"; ali ker je dandanes svet ves zatopljen v materijalne kruholevine in politiške skrbi in zategadelj pozabljiv in silno kratkega spomina. ne bode morda odveč, ako si z dvema, tremi besedami pokličemo v spomin tiste čase (1. 188:2.) — Z nepopisno oduševljenostjo so sprejeli Slovenci .Poezije S. Gregorčiča". Kot .zlato knjigo" jih je pozdravil .Ljubljanski Zvon", a
— 5 —
pokojne »Zore" kritika, ki je bila nekoliko zlovoljna in nergajoča, je našla ogorčen odpor. O razprodaji „Zlate knjige11 se je z vršila imenitna stava, ki je povzročila, da se je po b 1 i s k o v o razprodalo čez tisoč iztisov, v nas Slovencih nezaslišano število. Vse to nam stopa, pišočim te vrstice, tako živo pred oči, kakor bi bilo včeraj".
»Gregorčič ni samo velik pesnik in zategadelj velik dobrotnik narodov, ampak je tudi narodni trpin in m učenik. Že spričo tega torej zasluži, da ga slavimo na tem odličnem meslu. ki je sicer prihranjeno političnemu razmišljevanju in političnim borbam. Sodi pa semkaj tudi kot političen pesnik! »Političen pesnik?" se zavzemo naši čita-telji; ali ni to degradacija in profanacija našega vzorov polnega ljubljenca? Nikakor ne! Poznamo tisto kritikovsko strujo, ki priznava trajno klasično vrednost le onim slovstvenim proizvodom, ki so vzvišeni nad vsakdanje potrebe, nad politična in druga neizogibna vprašanja, ki nam jih šiloma zastavlja sedanjost. Toda obsojamo to strujo. O pesniku pravijo svetožalci. da nosi v sebi „al’ pekel al’ nebo", da čuti gorje vsega trpečega človeštva itd. Ne vemo, ali je tako preabstraktno, premeglo-vito sožalje človeku, če tudi pesniku mogoče. To je pa neovržna resnica, da so najboljši možje vseh časov in vseh narodov preživo čutili svojega na roda srečo in nesrečo, bedo in sramoto, ter so bili največji p a t r i j o t j e. T a k p a t r i j o t je tudi
Gregorčič; in pesni, v katerih objokuje potuj-čeno zemljo ali pa nas liki Tirteju ali Solonu bodri na odpor, so res napojene s srčno njegovo krvjo. Naš slavljenec pa se tudi sam zaveda te visoke politiške misije, kar nam bi lahko potrdil marsikdo, ki je imel čast in radost biti v družbi njegovi. Ne moremo boljše završiti te nedostatne častitke pesniku - prvaku, nego da izrečemo željo: naj se mu skoro posreči popolnoma zaceliti dušne in telesne rane, ki mu jih je zasekal hudobni svet; naj se spomni spet svojega vzvišenega zvanja, vzkliknivši s Preširnom:
.Vendar peti jaz ne jenjam!“
Božjega solnca žarki, ki se tako radodarno usipljejo na sedanji Gregorčičev dom, na rajski holmec, ter rode ognjevito vipavsko kapljico, naj v obilici prodirajo pesniku globoko v srce, naj jih srka njegova duša, prav kakor tisti zlati žarki, o katerih nam poje on sam v .Primuli". Oni solnčni prah. ki se zarije v prst in zavije v mah, obrodi spomladi bogato — trobentice:
Stotisoč tam trobentic piska
Glasan pozdrav domu v nebo.
Iz pesnikovega srca pa naj nam vzniknejo iz zavžitega solnčnega prahu — zlate pesmi;
.In pesmic stotisoč prismeje
Se tam, kjer mrl je solnčni prah!"

Prej omenjena Funktova pesem pa se slasi*):
Simonu Gregorčiču
ob petdesetletnici njegovega rojstva dnš 15 oktobra 1894.
V	delavnico sem Tvojo zrl,
Kjer genij Tvoj nam jasne vzore Presnavljal je v umetne tvore;
V	njih žiješ, v njih ne boš umrl!
Utrujen se mi zdiš kipar,
Ki po stvarjanji vsega dneva,
Ko že večerni seva čar
In k miru zvon iz lin odmeva,
Umetni dom je svoj zaprl,
Utrujen pač, a strt nikdar!
Večerni žar na Tebe seva,
In vse nebeške slike tiste,
Ki jih strmečim si očem Razgrinjal Ti, kot solnce čiste
V	večernem soji gledam tem . . .
Kdo ve, morda na praznik Svoj Kot v sanjah sam jih gledaš tudi!
Dej, ali se oko ne čudi,
Ko predte stopajo nocoj Podobe mile, ljubeznive,
*) Iskrena hvala odličnemu pesniku, da nam je dovolil ponatis. U r e d n.
— 8 —
Ne mrtve, nego bodre, žive.
Ko stopajo, kot da nikdar Ob njih razsajal ni vihar,
Ki ves jim hotel kras je sneti,
Še več: razbiti jih in streti V — — Ko delavnico si zaprl,
Vihar teh slik nt Tvojih strl:
Branili smo jih zdušno sami,
Da žile bi na vek med nami . . . Kako njih zbor v spomin Ti sili, Kako je živ, kako se mili,
Med njimi Ti stojiš molče,
Molče oziraš se na nje! . .
In tesna soba se odklepa,
Iz neme cele v živi svet Strmiš zamaknjen in zavzet —
Glej, tam je zemlja širna, lepa, Tam božja se iskri priroda,
Ki dala Ti je zlatih sanj;
Tam zunaj z jasnega si svoda Pozival zvezdo srečnih dnij Na rod, ki živel si le zanj ! . . . Krasan je pač nebeški sij.
Ko v zlatem snu sveta odkletev Uzrl strmečih si očij,
A strah, ko mrak nebo zastre,’
Da kmetu bi uničil setev,
Da nadeje konča mu vse!
Prizor si gledal tak mračan,
Brezupnega si videl kmeta,
Ki molil, prosil je zaman —
Tam oljčina mladika sveta Pregnala je vihar strašan ! . . . Pred sabo snežno zreš ravan,
Po nji se jasen bliska dan,
Tam raj planinski se prostira,
V	njem skače mlad, vesel pastir In peva, peva v rajski mir . . . Srce ti gine in umira !
In ondu, glej ves božji vrt Pred tabo je kot v snu odprt,
V	njem tajnih gledaš sil stvarjanje, Iz bitja v bitje presnavljanje,
Vse to budi Ti svete sanje . . . Priplula je pomlad z neba,
Na senčni veji ptiček poje —
Kako Te mami pesem ta,
A bol prešinja srce Tvoje;
Ob Tebi klije sto cvetlic,
Stotisoč tam trombentic piska, Domov v nebo zveni njih klic,
Od radosti srce Ti vriska;
Tam zreš cvetice na gomili. Spomin ob njih Te žal posili: Morda so le izraz kesanja,
In roka, ki jih zdaj sadi,
Sadila njemu, ki tu spi,
Le trnje je nekdanje dni----------
Na grobu rajši naj poganja Ta črni trn, čegiir osti Zadirajo se v trudno nogo,
Da trepeta srce ubogo ! . . .
A Tebi ne ! Duli silni Tvoj Trpi brez tožbe vsako togo, Ponosni duh se Tvoj ne klanja. Saj streti more ga vihar,
Podreti pa nikdar, nikdar!
A ko trpiš v brezglasni boli,
Ne vživaš sreče sam nikoli:
Srce odpiraš in roke,
Da lajšaš bratovsko gorje!
Ni Tebi žitje praznik le,
Ne, delaven je žitje dan,
In ne le, kar zahteva stan,
Kar more, to je mož dolžan Storiti bratu, domovini,
Ki ves jo svet tepta z nogo, Kateri s slavo in častjo Ovij glavo Bog trojedini,
Ne s krono, trnjevo tako ! . . . Na polji znamenje stoji,
Podoba krasna v njem žari:
To znamenje srce je vneto,
V tej sliki zreš očino sveto. — Prispel na solčno si ravan,
Kjer tuji Ti zvene glasovi;
Kako strmiš na njo mračan —
11
V nji naši so samo grobovi!
A tu ! Rod žije tu svetnik,
Ki stiska ga ohola moč;
Za narod ta mogočni vzklik Zveni Ti v pepelnično noč:
Le vstani, rod ob tla teptan — Prišel ti je vstajenja dan !
Kako na bregu bistre Soče Kipi srce Ti v prsih vroče :
Ta voda bodra v tok strašan Narasi, kadar tujec z juga Prišel bi na to plodno plan,
Da rod bi naš bil tujcu sluga In tujcu last ta krasni svet!
Za rodni svet spe roj neštet Po cesti beli v boj krvavi ;
Tja sred sovražnih plane čet,
Da bo le dom, naš doin otet! Kak bil vihar je na planjavi! Srce, roke cesarju vsak Za v o j s k o je podal junak, Oboje pa na vek dekletu,
Ki zanj molilo je v trepetu! Kako jih zopet zreš nocoj Dekliške slike Svoje žive,
Tako lepe in ljubeznive . . . Kako li pogled bistri Tvoj Zataplja se v očesce milo.
Kjer se nebo je odklenilo,
Nekdanje sreče Tvoje raj:
En sam pogled srce užge.
Da plameni nam vekomaj! . . . Pod goro gre mlado dekle,
Gre v sveti noči, da uzre V potoku dni prihodnje vsč,
Ki jih nebo ji prisodilo:
Tam vene cvet dekliški mlad,
Po vrtci vzetem mre brez nad ; Tam čez ograjo vrtno gleda, Željno mladenka gleda bleda,
Ker njega od nikoder ni !
Prizor se spet mi drug odkriva : Tam romarica; glej, hiti Cez hribe, čez doline tri Na žalni grič, kjer v smrti sniva Vojak udan le nji, le nji . . ,
In vidiš li, kako si venec Nevesta devlje okrog senec Da gre k poroki, ko nebo Blestečih bode zvezd polno — Tam čaka jo srce zvesto !
In glej mi na zeleni gori Tpsarje tri v jutranji zori . . . Tja dojde dekle, mlad tesar Pa steše mi prečudno stvar,
Ki rake v pač mrtvaška ni —
Ne, postelj se mi pirna zdi!
Na trgu žid je lišp razstavil —
Nikar ga, dekle, ne kupuj !
Kaj lišp ti bode takšen tuj:
Bog sam je lepšega pripravil,
Del na život ga vitki tebi, Najlepša sama si na sebi! Zamaknjeno nevesta tam Po rnajki, ljubci se ozira ;
Srce drhti ji od nemira,
Ko skoro gre odtod drugam,
Kjer žena bode kraljevala In srečna dom osrečevala.
Blesti obroček se droban Na prstu ji, lepo skovan — Pomembe poln je to simbol, Spremnik je skoz radost in bol ! Bog te varuj, da ves tvoj cvet Med deco pomladi se spet — — Oh, vidiš li, kako se klanja Nad zibelko, kjer mirno sanja Nje angeljček . . . tisoč prošnja Hiti v nebo ji do Boga !
Daj Bog, da se ne zgrudi kdaj Ob smrtnem odru. kjer mrtvo Počiva dete ji bledo —
Tako ji sreče ne končaj !------—
Kaj vidim r1 . . . Sredi belih rož
Na črnem odru spava mož-----------
Mrlič mi znan, znan ta obraz — Bolest srce mi izprehaja-------
14 -
Pobegni, jadni mi prikaz !
Ob tem prizoru meni vstaja Le jeden glas, in z mano grudi V molitvi se ves narod tudi :
TI, ki si naš preslavni sin,
Kot malo nam nebo jih dalo,
TI naš ponos, ki sto vrlin Te venca v našo čast in hvalo,
Oh, žij nam sredi sreče rož,
Žij bodro nam še dolge dni,
A Bog nam daj še mnogo mož,
MOŽ plemenitih, kot si — Ti!
A. Funtek.
*
* *
„Edinost“ z dne 15. oktobra je objavila podlistek ,N a Gregorčičevem domu* iz peresa znanega potopisca Prostoslava Kretano-v e g a. Zanimivo nam pripoveduje svoj poset Gregorčičevega rojstnega doma na Vršnem začetkom julija 1. 1882., kako je zagledal Gregorčičev »slap grmeči* in ogledoval vrsensko planoto, kjer je pesnik »Cede očetove pasel* in mu je z onkraj slapa „drug odpeval*. Potem pa opisuje poset v pesnikovi rojstni hiši, kjer se je bila zbrala še druga družba ; ondi je Kretanov napil Gregorčičevi rodbini, v prvi vrsti pesnikovi materi, in konečno zaklical: »Blagoslovljena hiša, v kateri se nam je rodil pesnik po milosti bpžji".
*
* *
Ko pripravljamo za tisek prvo polo, nimamo še na razpolago časnikarskih glasov drugih slovanskih narodov. Le „ A g ramer T a g b 1 a 11“ od 15 t. m. nam je došel še v zadnjem hipu v roke. Ta nemški pisani list naših bratov onkraj Sotle se je že mnogo bavil z našim slovečim slavljencem. Objavil je več feljtonov in kritiških študij iz peresa znanega leposlovca g. Selaka, ki je kaj spretno preložil tudi nekatere Gregorčičeve pesmi. V prej omenjeni številki je pa priobčil članek, ki v imenu naroda hrvaškega toplo pozdravlja našega pesnika ob njegovi petdesetletnici, izrekajoč nado, da dokazi narodove hvaležnosti zopet obude veliko pesnikovo dušo iz one otrpnosti, katero so zakrivili znani nesrečni pojavi na Slovenskem, o katerih si je vsak razumen Slovenec že davno napravil povsem jasno sodbo. Dal Bog, da bi se uresničila ta želja, katero goji, kakor se vidi, z nami Slovenci tud: naš mili bratski sosed, ki dokazuje ob vsaki možni priliki, da krv ni voda in da smo Slovenci in Hrvatje tesno združeni v veselih in žalostnih dneh.
Morebitne druge časnikarske glasove, kateri bi se nam zdeli posebne važnosti, kakor tudi brzojavne častitke, ki so došle slavljencu ob tej priliki in katere smo si izprosili za objavo, priobčimo v dodatku.
16
* *
*
Za Veliko noč 1. 1882. je Gregorčič razveselil slovanski svet s prvim zvezkom svojih poezij. Kdo Slovencev ni takrat z oduševljenjem govoril o tej znameniti prikazni na polju slovenskega pesništva ? ! Kar trgali smo se za Gregorčičeve poezije, da je v pol leta bila razprodana zaloga 1800 iztisov; kmalu potem je izšla druga izdaja pri Kleinmaverju in Bambergu v Ljubljani. Kaj takega se ne prigodi kmalu kaki drugi slovenski knjigi!
.Ljubljanski Z v o n“ je pozdravil prvi zvezek s sledečim člankom :
Zlata knjiga.
Poezije. Zložil S. Gregorčič. I. Založil Ig. Gruntar; tiskala Klein in Kovač v Ljubljani 1882, 8°, 158 str.
Gena po I gld.
Sedel sem nekega zimskega večera I. 1870. poleg črne kave v Tropperjevi kavarni na Dunaji ter čakal urednika baš tiste tedne novo porojenega ,Zvona".
.Kaj je novega?" vprašam g. Stritarja, ko vstopivši sede k moji mizi.
.Pesnika sem našel!“ pravi nekako vesel.
Ker sem znal strogo njegovo sodbo v takih stvareh ter spomina! se večkratnih najinih poprej-
šrijih pogovorov o tedanji liriški suši slovenski, moral sem se nejeverno posmehniti.
„Ne verjamete? — Res! Post nubila Phoe-bus! Ta mož nekaj obeta!“
Vprašam ga, kdo je, kaj je; a Stritar se izgovarja z uredniško tajnostjo ter daljni razgovor pretrga rekoč: »Kmalu boste brali in sami lahko sodili, imam li prav, ali ne?"
In kmalu smo brali v »Zvonu" kopo kratkih, otožno-donečih, krasnih pesnij, kažočih izreden li-rišk talent. Ugibali smo, kdo bi mogel ta „R. G“. ali »Gorski" biti, ter naposled s pomočjo goriških svojih rojakov na Dunaji pogodili, da ta neznani pesnik slovenski je najbrž — Simon Gregorčič, tedaj kaplan v Kobaridu. . . .
Minulo je nekoliko let. G. Stritar je znova začel izdavati svoj »Zvon" in znova se je oglasil v njem s svojimi pesnimi naš neznani znanec. A kako se je izpremenil v teh petih letih! Kako se mu je razširil njegov duševni obzor, kako so se uglobili filozofiški njegovi nazori o svetu in o človeštvu in kako je v tem času napredoval v obliki! Ta čudovita dikcija, kako ti seza v dušo; ti polni verzi, kako ti pretresajo srce, in ti doneči stihi, kako ti polneč uho objemajo vse tvoje čuvstvo! Ni čuda tedaj, da je naš pesnik, naj se je že imenoval »X.“ ali »Bojan", v kratkem osvojil si vse omikano občinstvo slovensko, katero mu bode gotovo iz vsega srca hvaležno, da mu je te dni v
lepi knjigi podal prvi zvezek divnih svojih poezij.
Ako skromni naš pesnik v „Uvodu“ pravi,
da je
*Poet, le malo komu znan", nikakor ne more to veljati o pesnih njegovih, ki so že pred skupnim izdanjem postale prava narodova svojina, nego te besede se morejo ozirati samo na vnanje življenje njegovo. Ker pa vem, kako rad vsakdo duševnega svojega ljubljenca tudi po lici pozna, zatorej mislim, da ustreženi čitateljem „Ljubljanskega Zvona“, ako jim najprej, predno o njegovih poezijah izpregovorim kako besedo, podam kratek obris tihega, a plodovitega njegovega življenja. Kar tukaj pripovedujem, zvedel sem največ od čestitega gospoda Fr. Smrekarja, vikarja na Libušnjem, prijatelja in sošolca našemu pesniku.
Simon Gregorčič je bil porojen 15. oktobra 1844. leta na Vršnem h. št. 17., pol ure nad Libušnjem, v prijazni pogorski vasi, ležeči pod starim sivim Krnom na levem bregu bistre Soče. Lep je ta planinski svet med Kobaridom in Tolminom, med Krnom in Matajurjem in lepo ga opeva naš pesnik v najkrasnejših pesnih svojih:
„Oj pašniki solnčni, lesovje temno,
Vi viri, potoki studeni,
Ti slap moj grmeči, ti selo mirno,
Pri srci ko nekdaj ste meni!“
— 19 —
Tudi zdaj, ko živi v solnčni vinorodni planjavi goriški, sili mu srce „nazaj v planinski raj*. Ne mikajo ga vinorodne gorice, niti južni cvet in sad, kajti mladostnih dnij spomin ga vleče na planine, nanje mu omedleva srce, nanje obrača oko :
Saj jaz planin sem 'sin!
Našemu pesniku oče Jarnej Gregorčič gospodaril je srednjevelikemu posestvu; a bil je razumen, občespoštovan mož. Dokler je Vrsno spadalo k tolminskemu županstvu, bil je Jarnej Gregorčič dolgo vrsto let zaporedoma Vrsenski starešina in občinski zastopnik pri županstvu v Tolminu, kjer so ga vsi njegovi tovariši zaradi njegove odločnosti in bistroumnosti jako spoštovali in še dandanes se Vrsenei o vseh važnejših občinskih stvareh posvetujejo ž njim ter ga vselej volijo za svojega pooblaščenca, kadar je treba pri uradih ali kje drugje zagovarjati občinsko stvar.
Jarnej Gregorčič je imel več otrok; zatorej pošlje svojega drugorojenega sina Simona, ko ga je bil domači kaplan g. Anton Gregorčič (sedanji vikar v Št. Florjanu v Brdih) naučil nekoliko brati in pisati, v Gorico v nemške šole, iz katerih prestopi na gimnazijo, kjer leta 1857. z izvrstnim vspehom dovrši prvo latinsko šolo. Slovenščina takrat v tem razredu še ni bila učni predmet.
Sreča je hotela, da je Gregorčič v drugem
razredu dobil za učitelja moža, po svojem znanji
o*
— 20 -
odličnega, po svojem značaji vzglednega Ivana Šolarja, sedaj e. kr. dež. šolskega nadzornika v Zadru. Šolar svojih učencev ni samo temeljito učil, ampak tudi korenito jih vzgajal ter po očetovsko vodil in pripravljal za ozbiljno življenje. „Glejte, da boste prvaki v vseh predmetih! Pridno se učite, da boste možje mogli pomagati svojemu narodu, kajti brez znanja vam ne bode mogoče koristiti svoji domovini!“ Kako so se taki in jed-naki nauki prijeli rahločutnega Gregorčiča, o tem na več mestih pričajo njegove pesni. Osobito pa Gregorčič pripoveduje svojim prijateljem, da mu je Šolar odkril čudovito lepoto jezika slovenskega ter pokazal mu bogastvo njegovo, poleg tega pa tudi vcepil mu ljubezen do starih klasikov grških in latinskih.
V tretji šoli prišel je Gregorčič v tedaj osnovano malo semenišče ter ondu poleg več drugih vrlih dijakov našel tudi duhovitega in plemenitega Ivana Stresa. Kaj mu je bil ta zdaj že pokojni prijatelj, pripoveduje Gregorčič sam v „Grobnem spomeniku" (103):
»Ti bil mi nisi brat po krvi,
A več si bil mi tisočkrat:
Bil meni si prijatelj prvi,
Po srci in po duhu brat".
Ž njim in drugimi jednakomislečimi prijatelji vadil se je Gregorčič v slovenskem spisovanji, učil
— 21
se srbskega in češkega jezika, navduševal se je za klasične pesnike raznih narodov, a osobito prebiral P r e š i r n a. V tistih letih začel je zlagati svoje prve pesni in prvenci njegove Muze nalisneni so v Janežičevem »Glasniku". Tako je prišlo leto 1864. in ž njim matura, katero je izvrstno prebil.
Po dovršenih latinskih šolah šel je v semenišče. In kakor na gimnaziji prof. Šolarja, tako je tukaj čislal blagega doktorja H rast a, vodjo osrednjemu semenišču goriškemu. „V velikem semenišči" — piše mi č. gosp. vikar Smrekar — »smo Gregorčiča ljubili vsi: Vlahi, Hrvatje in Slovenci; vsem se je prikupil in vsak je- želel ž njim občevati. Bil je vselej čistega, možatega značaja; vsako reč je znal s svojim bistrim umom dobro presoditi ter v vsakem slučaji pravo pogoditi". Jednako izvrstno kakor gimnazijo dokončal je tudi bogoslovske študije. Posvečen je bil 20. oktobra 1867. leta. Novo mašo je pel pri sv. Duhu na Libušnjem 27. oktobra 1867., a potem ostal še jedno leto v semenišči.
Prva služba mn je bila v Kobaridu. »Prestrašil se je sicer velike cerkv; in težavnega kate-kizovanja v dverazredni šoli, toda udal se je ter bil v Kobaridu prav zadovoljen, Kobaridci pa ž njim še bolj. Bodisi v cerkvi, bodisi zunaj cerkve, pokazal se je tam pravega moža na pravem mestu. Slišali so ljudje tačas v cerkvi krasne govore njegove. Sam ga sicer nikoli nisem čul, a pravile so
mi druge verjetne in razumne priče, kako poetično pridiguje. Za izvrstnega govornika pohvalil ga je sam nadškof, ko je 1. 1872. v Kobaridu birmoval ter slišal Gregorčiča pridigujoč. Kako je bil in je še v tukajšnjih krajih priljubljen govornik in duhovnik, dokazuje tudi to, da v Kobarid zahajajo ljudje k službi božji iz vseh bližnjih duhovnij vsega Kota. Kadarkoli je v kateri teh duhovnij izpraznjena duhovniška služba, takoj si ljudje želijo g. Gregorčiča. — In kaj je bil on Kobaridu v narodnem oziru! Bil mu je buditelj narodne zavednosti in osno-vatelj narodne čitalnice, katera ga je nedavno iz hvaležnosti imenovala za častnega člana svojega. Pod njegovim vodstvom prirejala je ta čitalnica krasne besede za priprosto ljudstvo. Večkrat je sam prevzel kakšen šaljiv ali poučen govor. Sam ima dober pevsk sluh in prijeten bariton, a izuril je tudi priproste pevce, da so dobro peli. Pri teh besedah se je ljudstvo res kaj naučilo.
Vzpomladi 1. 1873. pride za kaplana v prijazni Rifenberg v vinorodni vipavski dolini, kjer občeljubljen in spoštovan ostane do lanjskega Božiča, tedaj nad osem let. Slabotno zdravje prisililo ga je začasno iti v pokoj; a hvala Bogu, kmalu se mu je spet toliko ukrepilo, da je mogel prevzeti lahko službo, vikarijat v neznatnem Gradišči poleg Prvačine. Ginljivo je bilo slovo od Rifenberga prve dni aprila meseca. Ves Rifenberg je bil na nogah, šolska mladina in odrastli ljudje in marsikateremu
se je solza utrinjala v očesu, ko je videl odhajajočega predragega mu gospoda. Starešinstvo izvolilo ga je o tej priliki za častnega svojega občana in župan Robič z vsemi občinskimi svetovalci in mnogimi odličnimi možmi spremil ga je do Dorn-berga, kjer so novega svojega vikarja slovesno vz-prejeli Gradiščani".
V drugem spisu je »Ljubljanski Zvon" razpravljal o poezijah. Prvi spis smo ponatisnili doslovno toliko raje, ker obsega veren životopis pesnikov. K temu imamo dostaviti le še toliko, da od 1. 18S7. ni več v službi, marveč živi v svoji hiši na prijaznem gradiškem holmcu; poleg hiše ima vinograd in nekaj polja : to ga živi!
Tam gori samuje naš Gregorčič: po cele tedne ne vidi razumnika pri sebi, da bi se mogel ž njim človeški pogovoriti. Ali še kaj dela ? — to je splošno uprašanje, kedar pride pogovor nanj. Upajmo, da — dela!!
*
* *
Pa tudi drugi slovanski narodi so radostno pozdravili Gregorčičeve poezije. Bratje Čehi imajo prvi zvezek v popolnem prevodu, ki se po večini kaj lepo čita. Pa tudi na ruski jezik so preložene nekatere pesni njegove.
Posebno oduševljeno so sprejeli prvi zvezek naši najbližji bratje Hrvatje. Vsi časopisi so se obširno bavili z »Zlato knjigo", posebno pa tedanja leposlovna lista »Vi ena c" in »Hrvat-
— ‘24 —
ska Vila“. — Obširen spis v zadnjem listu imamo pred očmi, ko pišemo te vrstice. Tu je obširno popisano Gregorčičevo življenje, morda bolj obširno nego v kateremkoli slovenskem listu; potem sledi pregled njegovih v glavnem domoljubnih pesnij in konča tako-le :
Pjesnikovo srce puno je ljubavi: do zavičaju, planina, roditelja, rodbine, prijatelja, naroda mučenika, domovine majke sirota, al ono znade i za mržnju. Kad bude bjesnio najžešči boj medju našim narodom i neprijatelji mu, tad neka Soča — na-ruča njoj pjesnik vruče — ,sabere sve vode u o-blacili svojega neba, po planinah, na ravninah; nek naraste, nek uzkipi u strašan veletok, nek izadje iz svoga korita; te tudjince, zemlje — gladne, utopi na dno uzburkanih valova.
Pjesme se natječu Ijepotom i plemenitošču. Za slovenski narod težko da kuca koje srce živije nego Gregorčičevo. A ipak. . . ipak se je našlo med Slovenci ljudi, koji su ga odsudili pošto su mu pjesme u knjižici izašle. Ti ljudi, su mu prigovorih, da kvari mladje, da jim napunja srca zdvoj-nošču, da škodi domovini.
To je upravo razdražilo ogromnu večinu Slo-venaca. I svečenika, u ime kojih su prigovorioci tobož govorili, i svjetovnjaka, odgovorilo je odlučno, oštro, gnjevno, na prigovore. Odgovaraju po Go-ričkoj obdržavane zabave, kod kojih se deklamuje
— 25 —
po koja Gregorčičeva pjesan; školske knjige, v koje su njegove pjesni uvedene ; prevodi pojedinih tih pjesni na češki i slovaCki jezik.
Sam pjesnik napisno je „obrambu“, tiskanu u „narodnoj tiskari" u Ljubljani god. 1882., a za-loženu po založitelju „poezija“. Sve pjesmom od-govara na pojedine prigovore, dostojanstveno, raz-ložno, jasno. Prigovori ga bole, ljuto bole, obzirom na domovinu, zvone mu kao oštra odsuda. Bridko i težko mu je pri srcu. Srce i glavu posvetio je domovini. Iskao je ne svoju, več domovine korist; ne svoju, več naroda svoga slavu.
Oh, misel, da domu škodljiv je moj trud,
Ta mojemu srcu je vdarec prehud,
Pač hujši na sveti
Bi mene nikoli ne mogel zadeli.
Uvjeren, da je nekriv, do naroda svoj prijavlja priziv. Stidac medju prigovorioci i njim — budi narod.
A narod ? — Upravo je razgrabio njegove pjesni, tiskane u 1800 iztisaka, i raduje se, što je na „zlatnoj knjiži" tako zove čuveni pisac Gregorčičeve „poezije“ — rimski broj I., pak da Ce još bar II. svezak dobiti, i Cezne za njim, želeči pjesniku Cim bolje zdravlje, Cim dulji život.
Bjesnečoj oluji suvražne sudbine nek njegov ponosni duh i na dalje junački odoljeva, opetujuči joj rieCi, izreCene na obali uzburkanoga mora:
Ti streti me moreš, potreti nikdar.
Na svrsi još ovo. Tz Gregorčičevih pjesama provire neka nutarnja vlastita bol. A ta bol mu je malenkost prema boli. koju čuti rad nesreče naroda. Sam veli u spomenutoj obrani: Drugih nesreča dira me u srce. Obča nesreča potresa mi s^cem jače, nego malenkostno vlastito zlo.
Ge hočete mi odvzeti gorje,
Prestvarite svet mi, ali — srce!
Te boli ne opaža se kod njega, kad obči s ljudmi. U družlvu je on veseo. smije se, šali se i rad govori. Gostoljuban je: i halju za sebe skinuo bi za drugoga. Pošten je i čist kao angjeo, blag i čutljiv kao d jevojčica, a pri toni kremen - značaj. Plemenit. Svoje zvanične dužnosti vrši točno, sav-jestno: sve mu se divi. Naše življenje— veli prijatelju na svetčan mu dan — nije blagdan, več radin dan. Od zore do mraka mora čovjek raditi, da olakša ljudske jade i nevolje.
Dolžan ni samo, kar veleva mu stan,
Kar more, to mož je storiti dolžan!
A što prijatelju kaže, toga se sam strogo drži r
Dobar paslier, jer što kaže inom,
1 sam svojiem potvrdjuje činom.
Predpostavlja, da ima svaki čovjek vršiti svoje zvanične dužnosti. Izvršiv te, mora toliko raditi, koliko može: za narod, za domovinu, za čovječantvo.
Izbrane pesmi
Simona Gregorčiča.
Ponatis sia nam blagodušno dovolila slovenski mecen gospod Josip Gorup na Reki, ki je kupil literarno lastnino treh zvezkov, in gg. Kleininavr «fc Bamberg v Ljubljani, ki sta izdala drugi pomnoženi natis I. zvezka. Pesmi, ki so v „K a z a 1 u“ zaznamovane z zvezdico, so vzete iz 1. zvezka. — Imenovanim gospodom iskrena hvala za to dovoljenje. Narod slovenski jim bo gotovo tudi hvaležen, ker tako pridejo Gregorčičeve domoljubne pesmi v najširše ljudske vrste.
Naša zvezda.
Zvezda mila je migljala In naš rod vodila je :
Lepše nam ta zvezda zala Nego vse, svetila je.
Toda, oh, za goro vtone, Skrije se za temni gaj;
Prašam svitle milijone:
Vrne - li se še kedaj ?
A molče zvezdice jasne, Odgovora ne vedo,
Dol z neba višave krasne Nemo na prašalca zro.
Pridi, zvezda naša, pridi, Jasne v nas upri oči,
Naj moj dom te zopet vidi, Zlata zvezda srečnih dni!
Mojo srčno kri škropite!
Mojo srčno kri škropite
Po planinskih solnčnih tleh, Kakor seme jo vrzite Po doleh in po bregeh.
- 30 —
Pomlad iz krvi rodila Cvetke tisočere bo,
Ter prijazno mi gojila Svoje nežne hčere bo.
Deve zorne, dečki zali Brali bodo rože te,
V kite bodo jih spravljali, Devali jih na srce,
In srce jim bo ogrelo Cvetje vzrasto iz krvi.
Da za rod in dom plamtelo Bode jim do konca dni.
Na sveti večer.
Pod goro gre dekletce mlado, Ko svet obhaja sveto noč, Spoznalo bi v potoku rado,
Kaj višnja jej namenja moč.
Na valih lunin svit trepeče, Trepeče v deklici srce, Želeče pa in koperneče Očesci vpre na dno vode.
— 31
In, glej, iz dna valov pozdravi Jo znan, krasan in ljub obraz, Ki jej z nasmehom sladkim pravi, Da tu je njiju združbe čas!
K potoku vleče tudi mene,
Ko sveto noč proslavlja svet, Tam morda tema se razžene,
Ki v njo neba je sklep odet.
Prinagnil bodem se nad vodo, Prisluškal, kaj bo val šumljal; Ne svoje, naroda osodo
V proročnih valih bom iskal.
Kdaj srečno moje bo domovje?
Rešitve njemu le še ni?
Kaj mi razkrilo boš, valovje ? Nadja srce se in — boji!
Zveneem tem ovenčam Slavo!
Zlate zvezde se bliščijo Jasno z nočnega neba, Želje moje k njim kipijo Iz gorečega srca:
Slednjo noč med vami plava, Svetle luči, to oko,
Žar vaš zlati občudava,
Ki tako krasi nebo.
Dol stopite, jasni sviti,
Kar najlepše vas plamti, Dajte v venec se poviti,
Kot ga svet še videl ni.
Z vencem tem ovijem glavo Devi, ki sem zanjo vnet,
Z vencem tem ovenčam Slavo, Njo najlepšo vseh deklet.
Eno devo le bom ljubil.
Eno devo le bom ljubil,
Eni vedno zvest ostal,
Druge nikdar ne bom snubil,
Nikdar drugi srca dal.
Lepše ni v okrogu zemlje,
Mila, ljuba je tako,
Da jo zlati zor objemlje,
Da smehlja se ji nebo.
Čistost bela jo odeva In zvestoba pas je njen,
Blago srčece ogreva
Ji ljubezni svet plamen.
Njo le bom ves čas življenja Ljubil iz srca globin :
Ljuba moja je — Slovenja,
Jaz pa Slave zvest sem sin !
V eno, oh, se ne druže!
Solnce mavrico divotno
Pne čez neba vshodno stran,
Sedem boj se v nji enotno Strinja v prizor prekrasan.
Oj kako žari se krasno,
Svod iztočni venčajoč;
Jaz pa kličem tožnoglasno,
Divno to prikazen zioč:
„ Večno Solnce, ti si vstvaril Slavo, mavrico krasno,
Sedem ji hčera podaril,
In iztok ovenčal z njo.
Krasne pač te hčere njene!
Vendar kaj me skli v srce ?
Boje mavrice so ene,
V e n o pa se ne druže !“
Ti osrečiti jo hoti!
Dlan nam krepka v dar je dana,
Srce blago dar nam drag,
To le znači ti Slovana,
Da je vedno jak in blag.
Zvestim vrača on zvestobo,
Izdajalcem srd in smrt,
Črti vraga, njega zlobo,
Ljubi srca čut odprt. —
Jugoslavija prihaja
Zdaj pred te, naš svetli car, Roko in srce podaja
S prošnjo srčno tebi v dar!
Ti osrečiti jo hoti,
Bodi oče ji skrbeč,
In ob miru biser bo ti,
In ob vojski krepek meč !
Bratje, v kolo se vstopimo!
Bratje, v kolo so vstopimo.
Boke. srca k zvezi zdaj In pri Slavi prisezimo Ljubav si na vekomaj !
Ena mati nas rodila,
Ena mati nas redi,
Da, Slovenja, mamka mila. Vse v ljubezni nas goji.
Naj je Soča nas zibala, Dravski ali Savski tok. Vendar le v Slovenji stala Zibka vseh je nje otrok !
Torej v kolo se vstopimo, Roke, srca k zvezi zdaj! Glasno tu si prisezimo Ljubav bratsko vekomaj !
Človeka nikar!
V	delavnico sem tvojo zrl,
Ki bitij si rodil brez breja ! Skrivnostno snuje roka tvoja:
Nikjer je stalne ni stvari,
A prah noben se ne zgubi.
V	delavnico sem tvojo zrl,
In videl vedno sem vrtenje,
Prelivajoče se življenje,
Prerojevanje, prenavljanje,
Iz bitja v bitje presnovljanje,
A smrti nisem vzrl nikjer!
Brezumni svet plakaje toži,
Ko pade cvet duhteCi roži,
Ko izmej dragih mu kater Duha okove v grob položi,
Češ: rodni brat mu je umrl!
In — smrti ni!
V	delavnico sem božjo zrl,
Tam prestvarjanje sem stvari,
A smrti nisem vzrl! . . . .
ZaCetnik moj, ki si me vstvaril,
Duha si iskro mi razžaril,
V	oklep prsteni jo zaprl, —
Zakaj ? Veš ti! —
Ko ilnato boš jeCo strl,
Ne bom umrl!
No duhu poženo peroti,
Ki jih iz dola sol in zmot Razvije na skrivr^tno pot, —
Kam? Tebi hitel bo naproti,
Da enkrat tvoj obraz bi zrl,
Da zrl bi solnCnojasno lice,
Obraz ljubezni in resnice! . . . .	3*
To prst pa prsti izroče In svet ob noč pozabi kraj Krijoč ostanke te.
In ni mi žal! Svet žabi naj!
Ti ga ne zabiš!
Za novo stvar moj prah porabiš, Za kako ? Jaz ne vem,
Ti sam si gospodar!
A eno te prositi smem:
Iz praha vzgoji ti 'cvetico,
Podari logu pevko- ptico, Katerkoli stvari vstvar;
Kedor bi pa ko jaz na sveti, Imel čutiti in trpeti.
Alej dvomi, zmotami viseti — Človeka — vstvariti nikar!
Lastovkam.
»Lastovke, oj Bog viis sprimi, Ko po dolgi, ostri zimi Priletele ste nazaj V mirni naš planinski raj !
Ve pomladi ste znanilke, Dobre sreče ste nosilke,
Kjer svoj dom postavite, Blagost tja pripravite. Gostoljuben strop je moj: Gnezda svoja nanj pripnite,
— 37 —
Tu valite, tu gojite Srečonosni zarod svoj.
Skrbno jaz vam branil bom Nežni rod in mali dom.
Tu nikdo se vas ne takne,
In mladičev vam nikdo Z roko kruto ne izmakne, — Čuval jaz jih bom zvesto”.
A zastonj je ves moj klic,
Ne privabi srečnih ptic. Razkropi se vse krdelo Čez prijazno gorsko selo, Razdeli se v pare trop Slednji par izbere strop,
Kjer obesi mehko gnezdo; Prazen je le moj, edin,
Ker nesreče jaz sem sin, Rojen pod nezgodno zvezdo!
Življenje ni praznik.
Cvetočega lica, cvetočih še let Zdaj prve korake namerjaš mej svet, Nastlali na stezo so pisan ti cvet.
Po poljskih cveticah te žive cvetice Spremljajo, kot ženina mlade družice. In svatov prijateljskih radosten trop Praznuje tvoj prvi v življenje ustop.
In tebe — pač moti te cvetje na poti To občno veselje se tudi poloti!
Ne čutiš — naj srca ne vara te čut! — Da vhod le v življenje je s cvetjem posut? Ne slutiš, da cvetje, na stezo nastlano,
Le trnje zakriva, da zvene ti rano? Prijatelj, ne bodeš za zlo pač mi vzel Resnobne besede na praznik vesel:
Ni praznik, predragi mi, naše življenje, Življenje naj bode ti delaven dan!
Od zora do mraka rosan in potan Ti lajšaj in slajšaj človeško trpljenje!
Ne plaši se znoja, ne straši se boja,
Saj moško dejanje krepčuje moža,
A pokoj mu zdrave moči pokonča Dejanje ti ljubi, a boj se pokoja !
Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, Kar more, to mož je storiti dolžan! Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi,
A delo in trud ti nebo blagoslovi!
Mogočna nisi, ne prostorna In stavil te umetnik ni,
Bolj kot bogata si uborna, Preprosta selska hiša ti!
In vendar ne palač ogromnih In njih blesku ne bom slavil; A tebi, dom Seljakov skromnih, Nesmrten venec rad bi zvil.
Kmetski hiši.
Pač res ubog' si, nial, neznaten;
A dasi nial in ne slovit,
Kako ti nam si blagodaten,
Kako za nas si znamenit!
Pomnik le redek še se dviga,
Ki davnih nam je dni glasnik,
Ti naša si najstarša knjiga, Pravečen, živ nam spomenik.
Pravljice, zgodbe praviš davne,
Ti v rekih čuvaš pramodrost,
Pradede nam opevaš slavne,
In src radost in njih bridkost.
Ti šege stare si ohranil,
Deduje jih po oči sin ;
Le ti naš jezik si obranil,
Da ni zatrl nam ga tujčin.
Kar čas nam dal je davna leta, Največ občuval nam si ti;
Kar zdaj nam daje in obeta,
Pod streho kmetsko nam zori.
Ta hiša nam je mati krušna, Domovju steber je častit,
Iz kmetskih hiš nam hrana dušna,
Iz kmetskih hiš omike svit!
Ne v hiš mogočnih jasnem sevi,
Ki marmornat jih krije krov, —
Pod nizko streho, v skrajni revi Rojen rešnik je vseh rodov.
In ne v dvoranah bogatinov,
Kjer blesk zakladov te slepi, — ,
Kjer dom seljaških je trpinov, Rešitve zor se n a m žari.
Kar mož nebesa so poslala,
Da večnih nas otmo grobov,
Vse mati kmetska je zibala,
Iz kmetskih so izšli domov.
Od tam nam misleci globoki,
Od tam klicarji k nebu nam,
Od tam nam pesniki-proroki,
Za dom borilci vsi od tam!
In vem, da to jim srečno vspeje, Da spone vse nam razdrobe,
Da dni nam pribore jasneje,
Ter naše proslave ime......
Zato ti slava peta bodi,
Oj zibel naših boljših dni,
Nebo ti tisoč sreč prisodi,
Ves blagoslov na te razlij.
Naj vedno mirno bi živela.
Noben ne vzburjaj te vihar,
Ogiblji se gromov te strela, Zanašaj grozni ti požar.
Da srečno v vek si bivališče Krepostnih žen, poštenih mož;
Daj Bog, ti slavnih mož rodišče, Da zibel še slavnejših boš !
— 41
Pastir.
Tam gori, tam gori za tretjo goro Planina dviguje v nebo se,
Iz dalje srce omedleva na njo,
Obrača na njo mi oko se.
Razmakni predgorja se temnega zid, Zavesa meglena izgini,
Naj svobodno zopet se pase mi vid Po moji, po moji planini.
Oj, pašniki solnčni, lesovje temno,
Vi viri. potoki studeni,
Ti slap moj grmeči, ti selo mirno,
Pri srci ko nekdaj ste meni!
Željno, kakor ded naš v izgubljeni raj, Jaz gledam na trate planinske,
Solzeč se oziram na mesta nazaj,
Kjer sanjal sem sanje detinske.
Tam, srečen pastirček, sem, glasno pojoč, Veselje srca razodeval,
Poslušal je potnik, po dolu gredoč,
Moj drug mi je z onkraj odpeval.
Bridkosti in boli tam nisem poznal, Pijoč le sladkosti sem rasel; —
Da bil bi pač vedno tam gori ostal, ln čede očetove pasel!
A vrgla osoda nemila me je Od doma že v rosni mladosti,
In s kupo modrosti pojila me je,
Še bolj me je s kupo bridkosti.
Postal sem mej svetom drugačen pastir In čedo zdaj čuvam slovečo;
A vsahnil vesčlja je prejšnjega vir, Izgubil življenja sem srečo.
Onemel je petja veselega glas,
Src-e mi tero bolečine;
Zakaj sem zapustil te, rojstvena vas, Zakaj sem vas pustil, planine!
Soči.
Krasna si, bistra hči planin, Brdka v prirodni si lepoti,
Ko ti prozornih globočin Nevihte temne srd ne moti, — Krasna si, hči planin !
Tvoj tek je živ in je lega k,
Ko hod deklet s planine: ln jasna si ko gorski zrak,
In glasna si, kot spev krepak Planinske je mladine, — Krasna si, hči planin!
Rad gledam ti v valove bodre, Valove te zeleno - modre: Temna zelen planinskih trav In vedra višnjevost višav Lepo se v njih je zlila;
Na rosah sinjega neba,
Na rosah zelenih gora Lepoto to si pila, —
Krasna si, hči planin!
Ti meni si predraga znanka!
Ko z gorskih prišumis dobrav,
Od doma se mi zdiš poslanka,
Nesoča mnog mi ljub pozdrav, —
Bog sprimi te tu sred planjav! . . . Kako glasno, ljubo šumljaš,
Kako čvrsto, krepko skakljaš,
Ko sred gora še pot imaš!
A ko pridereš na ravnine,
Zakaj te živa radost mine?
Kaj trudno lezeš in počasi,
Zakaj so tožni tvoji glasi?
Težko so ločiš od hribov,
Zibelke tvojega valovja ?
Mar veš, da tečeš tik grobov,
Grobov slovenskega domovja ?
Obojno bol pač tu trpiš!
V tej boli tožna in počasna,
Ogromna solza se mi zdiš,
A še kot solza — krasna !
Krasna si, bistra hči planin,
Brdka v prirodni si lepoti.
Ko ti prozornih globočin Nevihte divje srd ne moti!
Pa. oh, siroti tebi žuga Vihar grozan, vihar strašan;
Prihrumel z gorskega bo juga.
Divjal čez plodno bo ravan,
Ki tvoja jo napaja struga —
Gorje, da daleč ni ta dan!
Nad tabo jasen bo oblok.
Krog tebe pa svinčena toča,
In dež krvav in solz potok,
In blisk in grom, — oh, bitva vroča!
Tod šekla bridka bodo jekla,
In ti mi boš krvava tekla.
Kri naša te pojila bo.
Sovražna te kalila bo !
Takrat se spomni, bistra Soča,
Kar gorko ti srce naroča:
Kar bode shranjenih voda V oblakih tvojega neba,
Kar vode v tvojih bo planinah,
Kar bode v cvetnih je ravninah, Tačas prodrvi vse na dan,
Narasti, vskipi v tok strašan !
Ne stiskaj v meje se bregov,
Srdita čez branove stopi,
Ter tujce, zemlje-lačne, vtbpi Na dno razpenjenih valov!
X
Na potuj Ceni zemlji.
Pozdravljam solnčna te ravan,
Ki pred menoj si razprostrta!
Ti lepa si kot sen krasan,
Podoba rajskega si vrta.
Kedo bi pač se ne zavzel O čaroviti tej lepoti?
Kako naj duše čut vesel O čudu tem se ne poloti?
In vendar, rajska ti ravan,
Ko na - te potnik se oziram.
Moj duh teman je in mračan In solze iz oči otiram.

45
Naš bil nekdaj je ves ta raj, Očetom našim domovina:
Tuj narod tod se širi zdaj,
Naš raj je tujcev zdaj lastnina.
Dobi se včasi pergamen :
Nanj pesmi krasne, modre reke Napisal bil je mož učen, —
O vredne, da žive na veke!
A list je tujcu v last prišel,
On stara slova je izbrisal,
Ker njih modrosti ni umel,
Ter črte svoje je narisa).
Tak list prostran si ti ravan! Naš ded tu pisal svoja dela,
Naš govor čul si prek poljan,
Tu pesem naša je živela.
A zdaj zatrt je tod naš glas,
In tuji krog zvene glasovi.
Tuj trg in grad, tuj ves je kras. Oh naši so samo — grobovi!
Zatorej, solnčnata ravan,
Ko na-te moj pogled se vpira, Teman mi duh je in mračan,
In srce tuge mi umira !
Domovini.
O vdova tožna, zapu-čena,
Ti mati toliko sirot,
S krvjo, solzami napojena,
Ki bol poznaš le, nič dobrot,
Oj mati vdanega ti sina,
Oj, zlata mati — domovina!
Ti krasna si. krasnejše ni,
Kar jih obseva zarja dneva; Krepostna si, vsa vredna ti,
Da krona venča te kraljeva.
A trnjev le tvoj venec je,
In rod tvoj rod-mučenec je; Sovražni svet te le prezira, Prezira te in te zatira!
Kdaj to gorje pač mine ti ?
Kdaj se oko ti vjasni kalno ? Kdaj slečeš to obleko žalno, Kdaj solnce zlato sine ti ?
O, da z močjo in srečo, slavo, Ne s krono trnjevo, nebo Ovilo bi ti sveto glavo, —
Kako bi ljubil te srčno,
Kako bi jaz ti pel glasno !
A ker nikdo ne šteje te,
Ker ves te svet tepta z nogami, Jaz ljubim tem srčneje te,
Jaz ljubim tem zvesteje te,
A ljubim te — s solzami!
Oj mati moja domovina, Ljubezen moja ti edina,
Ti moja skrb in bolečina,
Bog čuvaj dobrotljivi te,
Bog živi te, Bog živi te!
Naš narodni dom.
(Zed inje na S loven ija J.
Naš sveti doni bil strt je v prah, Vsi kamni razmetani;
Oh, raslo trnje, rasel mah Po groblji je teptani.
Plah lazil preko razvalin Je — tujcem rob ! — domači sin, In lil solze je vroče,
Solze v nebovpijoče.
Zdaj solze stran! Orodje v dlan!
Dom znova vstati mora,
Oj dom krasim, tako prostran,
Da bo za vse prostora:
Za brate naše rodne vse, Zapadne in pa vzhodne vse,
In s severa in juga —
To krasna bo zadruga!
Dovolj nam kamnov je pobral Sovrag za svoje hrame;
Odslej pa z naših svetih tal Ne enega ne vzame.
Naš kamen slednji nam je svet In čuval bo Sloven ga vnet;
Naš dom naj z njim se viša, Ne vragov naših hiša !
Pač bo zagnal sovražnik hrum ;
A kaj nam srd sovraga ! Razum naš, bratje, in pogum Sovrage vse premaga.
Orodje v desni, v levi meč,
Svoj dom gradimo, se boreč, Napadnik mora pasti,
Naš sveti dom pa vzrasti!
Ne bo nas več tujčin teptal,
Ne tlačil nas krvavo ;
Naš rod bo tu gospodoval.
Naš .jezik, naše pravo!
Pod streho našo tuji rod Naj gost nam bo, a ne gospod; Mi tu smo gospodarji,
In Bog in naši carji!
Dom skupno bo ognjišče nam In skupno delališče,
On skupen bo nam božji hram, In skupno bo branišče !
Le vkup, le vkup kamnarji zdaj, Na delo vsi zidarji zdaj,
Ime si proslavite,
Dom skupni nam zgradite !
Učakal rad bi srečni dan,
Dan našega združenja,
Bi zrl kako en krov prostran Čez dom se ves razpenja.
Naš prapor bi na krov pripel, Dom blagoslovil bi vesel:
„Bog živi vse Slovene Pod streho hiše ene !“
Hajdukova opdroka.
Zastava strta, skrhan meč, Končan je boj strašno besneč, Bolgarska tožna prosta ni, Zastonj si tekla, draga kri!

Ob gozdu tam, na hrast oprt, Sloni junak — na lici smrt, — Junak bledeči, blag Bolgar, Hajduški četi je glavar.
Hajduk se smrti ne boji,
Umreti pa še ne želi:
Izpolnil ni prisege še.
Smrt ne. to stiska mu srce.
Od hudih ran že ves šibak Še zadnjo zbere moč junak ;
Krog njega četica stoji,
Hajduk pa četi govori :
,Otrok jaz nimam, bratov ne,
Vi bratje mi in deca ste;
Vam torej, predno v smrt zaspim. Poslednjo voljo izročim.
Rad pustil bi vam kaj v spomin,
A kaj ? ko vse je vzel Turčin : Turčin mi je blago pobriti,
Turčin mi hišo je požgal.
Imetje moje — puška ta,
Handžar in samokresa dva;
Moj dom — Balkana vrh visok,
In streha mi — neba oblok.
Pa, — naj si brez zakladov sem, Skleniti oporoko tičem,
Da pozni čudil bo še vnuk,
Kako zapuščal je hajduk.
Poglejte, bratje, to zemljo,
Ravnine glejte pod sebo,
Po njih lepo polje rodi,
Blišče se mesta in vasi.
Da, krasna je dežela ta In narod čvrst je tod doma ;
Pa, oh. te zemlje gospodar,
Zatiran, suženj je — Bolgar!
Za Turka to polje rodi,
Za Turka se tržan poli,
Turčin uživa sad in cvet In polja sad in cvet — deklet!
Moj dom je lep, moj rod krepak,
Za robstvo ni rojen junak;
Pač lepših, slavniših osod Je vreden rod. ki biva tod.
,.,Prost mora biti, prost moj rod, Na svoji zemlji svoj gospod!" Tako sem se Bogu zaklel,
Svet dolg s prisego sem prevzel !
Za to sem živel, se boril,
Večkrat za to že kri sem lil,
Trpljenja, ran se nisem bal,
Da le prostost bi domu dal.
A zdaj me zgrabi mrzla smrt,
Prečrta dragi mi načrt;
Umreti, bratje, težko ni,
Pustiti nade — t o boli !
— 51
Junači vrli, vi zmenoj Ste bili mnog junaški boj,
Pustili niste me nikdar,
Bil četi zvesti sem glavar.
Otrok jaz nimam, bratov ne,
Vi dediči po meni ste :
Bolgarsko v last vam izročim,
Nje svobodi vas posvetim!
Kar jaz prisegel sem nekdaj,
Spolniti vsak prisezi zdaj :
Za vero, za prostost domu Živite, mrite brez strahu.
To nado vzamem naj s sebo,
Zdaj ko pod črno grem zemljo,
Da v zemlji prosti ležal bom,
Da prost moj rod bo, prost moj dom“.
Na tla se vklone sto kolen,
Sto rok zavzdigne nož jeklen,
Sto grl zedini glasov sto :
^Prisegamo ti vsi na to !“
Izza oblaka jasni ščip Na četo ist posije hip,
Glavar vesel se v njo ozre,
Nasmehne se — oči zapre.
Na glas zaplakal ni nikdo,
Skrivaj pa jim rosi oko,
Molče žaluje zvesti trop,
Molče se spravlja na pokop.	4*

Štir hlode da jim bližnji log, Mladik grmovje tam okrog,
Nosila naglo narede,
Mrliča nanja polože.
Že nema, gluha noč povsod !
Kam pojde sprevod od ondod ?
Po strmi stezi stopa, glej,
Duhovna ni, da šel bi sprej !
Pogrebna pesem ne zveni,
Le veter skozi gozd ječi;
Ne sveti luč pokopnih sveč,
Gori pa zvedic svit brleč.
Pri vrhu so, zdaj obstoje, — Lopate votlo zazvene, —
Kopati čuješ — to bo grob! — Spet tiho vse ! — končan pokop !
Kot drugi ni bil ta junak,
Ni drugim grobom grob enak:
Glej — vrh Balkana rob strman, Nad njim hajduk je zakopan.
Ki ljubil ga je žive dni,
Na grobu sveti križ stoji,
Ni rezan kamen, tesan les ;
En meč navpik, handžar počez !
Tam spi hajduk — on mirno spi, A duh njegov živi, budi:
Množe borilcev se vrste,
Gorje ti bo, Turčin, gorje !
V pepelnični noči‘
Polnočni zvon z visokih lin Krepko zaklenkal je!
Potihnil glas je vijolin,
Strunar obrenkal je !
Plesišča in gledišča se Povsod zapirajo,
V odprta pa svetišča se Zemljani zbirajo.
Glej, božji hram tam sred poljan Dviguje se v nebo,
Oj božji hram tako prostran In pa krasiin tako!
Kot reke v morje vanj nocoj Krdela silna vro,
Svetišče polno je takoj —
In duri se zapro.
Tu v bagru ino v svili vse Nocoj košati se,
Diši ti po kadili vse In sveti v zlati se.
Več biserjev ko v dnu morja Pred tabo se iskri,
In več ko zvezd je vrh neba Tu jasnih je oči.
Tu gibki udje, vzorna rast,
Tu let in lica cvet,
Tu zemlje slast, bogastvo, čast.. .. O, ti presrečni svet! —
A čuj! . . . Nek duh zakliče mi ,Kar zreš jih pred seboj, Zapiši mej mrliče mi S pepelom tem nocoj!“
In stopil sem pred žrtvenik,
Kot bi duhovnik bil,
Pepel iz oljčnih je mladik Nanj del cerkovnik bil.
Pepela zdaj na teme sem Najprvo sebi vsul,
Vtopil se misli neme sem,
Le Bog je sam jih čul.
Pozval na to krdela sem In prišla so hrumeč, Zaznamoval jim čela sem Preteč in pa svareč:
„0j, grešniki maziljeni,
Proč krono in škrlat,
Saj boste vsi prisiljeni Vkloniti smrti vrat.
Sedaj vi narodom ste strah, Strah tudi vas bo zmel,
To žezlo prah, prestol bo prah, Vi boste prah, pepel!
Vi, ki zaklade zbirate Iz bližnjikov krvi,
Ki reveže zatirate —
Prah boste tudi vi!
Ti roj, ki noč in dan prežiš,
Da brata v past bi vjel,
Ti smrti v zanjke se vloviš,
Prah bodeš in pepel!
In ti, ki z umom, cvetom let Zdaj bahaš se vesel,
Glej, predno ti odpade cvet,
Prah bodeš in pepel!'1
Prišel še mnog, še mnog je trop, Mar se bo kak otel ?
Ne ! Vsem podpisal sem pokop : „Prah boste in pepel!"
Na zadnje roj še priskaklja, Neskrbnih, jasnih lic,
Čist, kakor angelji neba,
In lepši od cvetic.
Zaplakal nad tem krasom sem,
Češ: tudi ta bo strt!
Se te . . . tresočim glasom sem Zaznamoval za smrt . . .
Končano! — Ne! — Čuj, duri tam Ječe zaškripljejo,
In nove trume v božji hram Skoz ^nje se vsipljejo.
Na teh ni srebra ne zlata,
In blesk jim je neznan,
Na licih tožnih se pozna Le sled solza in ran.
To pač je siromakov roii, Molče je zunaj stal.
In mirno čakal, da gospod Prostora bi mu dal.
Sedaj, ko prost mu je pristop, Korak približa svoj, .
Jaz pa zpoznam trpinov trop, Oh, bil je — narod moj !
Odložil sem tedaj pepel,
V klečeče vprl oko,
Za blagoslov sem roke vspel, Ter kliknil sem krepko :
Le vstani, vbdrni narod moj, Do danes v prah teptan,
Pepelni dan ni dan več tvoj, Tvoj je — vstajenja dan ! .
Dokler kraljuje v cvetji zemlja mlada, Dokler jo je greje jasni solnčni soj, In zelen gozd je, njiva in livada, — Prijazno nam popeva tičev roj :
Ko pa hladna jesen pri nas zavlada, Ko zemlji pestri rujavi zavoj, —
Na južne tički vsi zbeže poljane,
Tu v grmih golili redek le ostane.
Prijateljem.
— 57 —
S prijatelji enako je na sveti !
Njih roj se zvest ti zdi in srčnovdan, Dokler je sreča tvoja v polnem cveti, Dokler si slavljen in poviševali;
A ko te sreče solnce neha greti.
Ko strt si v prah, od vseh strani teptan, — Zbeži ta roj, ko tički lahkokrili,
U sreči zvest, ni zvest ti v časov sili.
Vi taki niste ! Kot ste bili zvesti,
Mi v radosti in sreče jasnih dneh, Ostali v temnih ste mi dneh bolesti,
Ko pahnen som protivniku v zasmeh; Spremljali ste me prej po gladki cesti, Spremljate zdaj po ostrih me poteh, Ostali z mano ste o dobi burni,
Ko me tepo viharji hudourni.
Zahrula name je »nevihta s Krasa11,
Kako morilen, groben dih je njen ! Uboge cvetke mojega Parnasa Vije, drobi in klesti bič leden;
Oropal jih vihar je vsega krasa,
Na nje natrosil gosto prah strupen, — Na vso to kvar pa še dolži vrtnarja,
Češ : „cvet otroven narodu podarja !“
Boga celo iz rož mi hote vkrasti;
In vendar tudi te so božji dar:
On dal jim kliti je krepko in rasti,
In grel njegove luči jih je žar;
In ddbro vem, da niso mu k nečasti, Čeprav za cerkev niso in oltar, —
Saj kaže vendar sleherna njih črta,
Da seme njih iz božjega je vrta !
Krivica ta je v dno me duše spekla,
Saj Človek sem in rahel čut imam ;
A naj me peče, solza ne bo tekla,
Naj tare me, vpogniti se ne dam ;
Stal bom ji v bran ko da bi bil iz jekla, Stal tem trdnoj vedoč, da nisem sam : Da v borbi bridki duh bi mi ne klonil, Na vas se, srca zvesta, bom naslonil.
Kedor je sam, lehko ga vsak zatira,
Ce s a m je, pasti mora še junak:
A kogar broj tovarišev podpira,
Pogum mu rase, dasi je šibak,
Stoterna moč tako se v slednjem zbira,
Iz čete vse za vse močan je vsak : Tako moj duh od vas moči dobiva.
Ves vaš pogum se v dušo mojo zliva.
Zato z veseljem nove spet cvetove Zasajal bom od vas krepko podprt, Gojil skrbno vse žive bom jih dnove,
Pri delu naj me najde bleda smrt!
A Bog sovražne kroti mi vetrove In blagoslovi moj samotni vrt,
Da cvetje krepko mi rodi in zdravo. Prijatlom na radost, domovju v slavo,
A vi, prijatli, ki ostali zvesti
Ste mi celo v nesreče temne dneh,
Ko nežni cvet nevihte srd mi klesti In stelje ga brez milosti po tieh, —
Vi vsi, kar vas živi mi v slednjem mesti, Kar vas živi mi v trgih in vaseh, Ohranite vselej srce' mi verno,
A Bog zvestobo plati vam stoterno !
Nazaj v planiški raj!
Pod trto bivam zdaj V deželi rajskomili,
Srce pa gor mi sili Nazaj v planinski raj; —
Zakaj nazaj ?
Nazaj v planinski raj!
Tu zelen dol in breg,
Tu cvetje vže budi se,
Tu ptičji spev glasi se,
Gore še krije sneg, —
Zakaj nazaj ?
Nazaj v planinski raj!
Glej ta dolinski svet,
Te zlate vinske griče,
Te nič, te nič ne iniče Njih južni sad in cvet?
Zakaj nazaj ?
Nazaj v planinski raj!
I
In to ti nič ni mar,
Da dragi srčnovdani,
Ti kličejo: „ostani,
Nikar od tod, nikar!“
Zakaj nazaj?
Ne prašajte zakaj!
O, zlatih dni spomin Me vleče na planine,
Po njih srce mi gine,
Saj jaz planin sem sin !
Tedaj nazaj,
Nazaj v planiški raj!
Mojim slavilcem,
(V spomin večera 12. marcija 1885).
Čez gore in dole na krilih lahkotnih Priplaval iz dalje moj duh je med vas; In kar vas pri slavnosti ti je prisotnih, Objemljem, poljubljam zdaj duhorna jaz: Pozdravljeni srčno mi bratje udani,
Prijazno srce naj mi slednji ohrani !
A slavlje, ki krasno nocoj ga slavite,
Naj, bratje, le deloma meni velja,
Na sploh naj bo slavlje stvari plemenite, Za ktero gorimo mi vsi iz srca:
Ljubezen do doma in narodno delo Naj slavnost sijajno nocoj bi imelo !
Vi tudi za dom ste se možki borili,
In njemu žrtvujete svoje moči,
In z nami so d r u g i se vrlo trudili —
Bog večni naj vas in pa one živi:
Prijatli! vsem delavcem narodnim: slava! Hvaležna jim bode na vek očetnjava!
A tudi v bodoče se hrabro bojujmo Za narod teptani in njega obstoj,
Z besedo in z deli krepko pospešujmo Blaginjo njegovo in splošni razvoj;
Za naroda slavo, korist in prosveto Delujmo vsi skupaj z ljubeznijo vneto.
Kar storiš za se, to že s tabo izgine,
Kar storiš za narod, ostane vselej; Donesi le kamen za vzgradbo očine,
A rasla naprej na podlagi bo tej: Pomogel si s tem ji k višavi, k lepoti,
In del tvoj ostane v poslopja celoti!
Na delo tedaj!... a do konca značajni, Namenov poštenih, a bolj še dejanj,
U borbi za dom neustrašeni, vstrajni,
Do zadnjega diha trudeči se zanj,
Za narod goreči, živeči, trpeči,
A sluge nikomur kot narodni sreči!
In žarki iz uma se ognja rodeči,
In žar, ki je v prsih nam živ in ognjen, — Ti vragom naj bodo bliskovi preteči,
A rodnim nam bratom — ljubezni plamen On stezo rešitve nezmotno jim kaži In grej jih, pa vnemaj in bistri in blaži!
A, bratje, združimo vsi dušna svetila Ter dajmo jih domu na sveti oltar,
Da v kres veličasten še bodo strnila,
Ki segal do neba bo jasni mu žar:
Ta domu prepodi morilne temine,
Osvetli, oslavi v očeh ga tujine !
Drevo, rastoče v vinskem bregu, Lepo zeleno v belem snegu,
Oj drago oljkovo drevo, Pozdravljam te srčno, srčno !
Ko travnat otok u puščavi Prijazno tukaj zeleniš;
Vojak ponosen se mi zdiš Stoječ po bitvi na planjavi:
Oljki.

Le njega bojni grom ni strl, Tovariše je vse podrl.
Čemu je tebi smrtna sila Življenja moč in kras pustila ?
Da živ nagroben spomenik Iz mrtvih tal štrliš navpik ?
Nikakor! Marveč to zelenje Oznanja novo nam življenje,
Ko spet se bo pomladil svet.
Ko nov razvil se bo nam cvet.
Na te iz golih tam grmičev Zletava roj nam zvestih ptičev,
In glasno v vejah žvrgoli Meneč, da svet se vže mladi.
In, oj, kako mudi rado Na tebi moje se oko! —
Prijazno oljkovo drevo,
Pomnik nekdanjih dni cvetočih, Prorok krasnejših dni bodočih, Pozdravljam te,
Proslavljam te!
Ti v rane vlivaš nam zdravila, Svetostna nam rodiš mazila,
Oživljaš nam telesno moč,
Proganjaš z lučjo temno noč. — Proslavljam te! —
Miru podoba ljuba ti Ljudem si vže iz davnih dni.
Naš rod se ves je bil pokvaril,
In modri Bog se je kesal,
Da je človeško bitje vstvaril.
Zato pa vse ljudi končal V pregroznem, splošnem je potopu, Zanesel malemu le tropu.
Ves rešeni človeški rod

Tedaj en sam je nosil brod,
Kdo ve, če ta vbeži pokopu ?
Nad njim mračno, temno nebo,
In krog in krog brezdanja voda,
A rešnega nikjeri proda, — Strašno, strašno !
Kdaj ta brezbrežna voda splahne ? Kdaj srd neba se vpokoji V Mar Bog na veke se jezi?
O ne! Dih božji toplo dahne In voda gine, pada, sahne,
Kakor pred solncem sneg kopni. In, glej, iz vode se sušeče Drevo priraste zeleneče,
Golobček bel se nanj spusti,
Na drevu kljuva, kljuva, pika,
In ko z drevesa odleti,
V	rudečem kljunu zeleni Mu oljkova mladika.
Kako je pač brodar vesel Goloba z vejico vsprijel!
To vejo z oljčnega drevesa So do človeškega rodu Poslala vblažena nebesa
V	poroštvo sprave in miru. — Mirit simbol si tudi nam! —
Glej, prišla oljčna je nedelja,
In polne srčnega veselja Vrvijo trume v božji hram. Odrasle zreš in otročiče Nesoče oljkove snopiče,
Ge ne, mladike oljčne vsaj, Svetišče zdi se oljkov gaj.
Skoz okna solnce božje lije
V	ta gaj svoj zlati žar z nebes,
t

A bolj še sreče solnce sije Otrokom z lic in iz očes Skoz senco oljkovih peres.
Pristopi starček sivolas,
In blagoslov nebeški kliče Njegov srčnomoleči glas Na oljčne veje in snopiče.
O, naj te oljke, kjer bi bile,
Bi blagoslov in mir delile!
Da, oljkove mladike te Mir bodo in blagost rodile,
Ko hiše, vrte in polje Blagoslavljaje pokrope,
Glej po kropljenji njivo, trato,
Kako razvija njih se kras !
Kako se ziblje žito zlato,
Kako je poln pšenični klas.
Pod srp vže sili, sili v pas, —
In drevje to — kako bogato !
O, srečni kmetje, srečna vas !
Pa, oh, — kaj se temni nebo ?
Pod njim se megle temnosive Vale čez vrte, trate, njive Gromeč grozno, preteč strašno.
Pred selsko kočico kleče Otroci, starčki in žene,
Z boječnim, solznatim očesom K oblačnim, mračnim zro nebesom Glasno ihteč,
K Bogu moleč.
A hiše skrbni gospodar Mladike oljkove sežiga,
Da vmiril grozni bi vihar :
In sveti dim se k nebu dviga, ln, glej, preteči prej oblak
Na polja vlije dež krotak. —-O, da bi ti, mladika mila,
Nevihto tudi vtolažila,
Ki burno hruje mej ljudmi,
Ki v srci strastno nam besni,
Da meni vsaj bi jo vmirila !
Srce mi pravi, da jo boš,
Če prej ne, ko me boš kropil?!
Pred duhom vidim nizko sobo,
A v sobi bledo sveč svitldbo ;
Mej svečami pa spava mož,
Bled mož, ogrnen s plaščem črnim, Ki s trakom je našit srebernim,
On trdno spi, nevzdramno spi; Strudila ga je težka hoja.
Moža pamnožica ljudi Z mladiko oljkovo kropi Želeč mu večnega pokoja.
Oj, bratje, ko se to zgodi,
Tedaj končana pot bo moja In konec bo težav in boja,
Tedaj potihne za vsekdar Srca mi in sveta vihar!
Znamenje.
Na polji znamenje stoji, Podoba krasna v njem žari, Ni slika blažene Device, Svetnika ne in ne svetnice.
— G6' —
Čeprav obraz svetnika ni,
Čeprav svetnice slika ni,
Podoba ta je meni sveta,
Časti jo moja duša vneta.
Pred njo presvetlo luč gojim,
Lepo, zvesto za njo skrbim,
Naj sveti solnce, zvezde jasne, Pred sliko moja luč ne vgasne.
In cvetek, ki lepo cveto.
S pobožno berem jej roko,
Pred njo prekrasne vence devam In zraven glasne pesmi pevam. —
Ni znamenje na polji to,
To moje je srce gorko,
In ta obraz prepoln miline Je slika moje domovine
Ta svetla luč —, moj srčni žar,
Le njej plamti in bo vsekdar,
In z duše cvetjem plemenitim Njo kitil bom kot zdaj jo kitim.
Njo prvi spev je moj slavil, Poslednji njej sc bo glasil,
In zadnji glasi ti mi bojo :
Bog čuvaj domovino mojo !
X
- 07 —
Velikonočna.
Stoletja je trpel veliki trpin In težki ga žulil je jarem:
Kedaj pač izteče mu čas bolečin,
Bo večno li trpel po starem ?
Evropi bil živ, nerazrušen je zid,
Ki divje odbil je barbarstvo,
Stal (sebi v pogubo, sovražniku v prid) Omiki je, svobodi v varstvo.
Od vekov človeštvu dobrotnik je bil,
In zdaj je še svetu dobrotnik ;
A svet mu za to le nasprotnik je bil, In še mu zaklet je nasprotnik.
On dober in blag je, krotak in miran, — Čemu pač ta srd nad orjakom ?
Prevelik je, torej je tujcem strašan, Bogat je, roj tujcev pa — lakom !
Zato pa je sklenil sovražni njih svet :
»Raz zemljo orjaka zatrimo.
Da mine nas groza in večni trepet,
Da svet si njegov razdelimo ! “
Združili vso moč so, ves divji svoj gnev, In trli junaka krvavo,
In njemu, ki venec zasluži kraljev,
Nabili so trnje na glavo.
Zadali so tisoč molilnih mu ran,
Pač moral bo izkrvaveti!
A krepek, a s i 1 e n je ta velikan In hitro jim neče umreti.
- G8 —
Še živega torej pod črno zemljo Zagrebejo z roko sovražno,
S pečatom in kamnom gomilo zapro,
In s četo obdajo jo stražilo.
Zdaj dih jim je prost in lehko jim srce, Zdaj bati ne bode se treba ;
Zdaj četa, pri grobu veselo sede,
Za zemlje pokopanca žreba ....
A groza pogrebcem! Čuj, silen potres! Odpirajo 'davni se grobi, —
Razdrl velikan naš mrtvaško je vez,
In dviga se v jasni svetlobi.
Kdo on je, ki vstaja čez veke na dan? Kdo ta je junak velikanski?
Poglejte v obraz mu, obraz vam je znan: To narod je, — narod slovanski!
Kalvarijo svojo naš rod je imel In dneve prebridke trpljenja,
A zdaj mu rešitve je zor zažarel,
Napočil nm dan je vstajenja !
Da, vstaja, resnično, mogočen, častit, Uničil naklepe je črne :
Grozi naj, hrumi naj sovražnik srdit, Slovan se mu v grob več ne vrne !
On, kteri ga vzbudil iz grobnih je tmin, Za dela ga slavna je vzbudil,
In svet se svetlobi njegovih vrlin In delom velikim bo čudil.
Kalvarijo svojo naš rod je imel,
Zdaj rešnje raduje se zore ;
A dan še slavneji mu bode prišel:
Dan oljske prišel mu bo gore.

Kot z oljske se gore je vzdignil Gospod
V	nadzemeljske jasne višave,
Povzdigniti mora se krepki naš rod
V	višave moči in pa slave!
Mi, bratje, pa z delo m pripravljajmo zdaj To silno slovansko mogočnost,
In z duhom proroškim nazdravljajmo zdaj: Na slavno slovansko bodočnost!
Kako neizmerno skrbite za nas,
Kot mamke za drobne dojence !
Pozabiti nečem pač večni vam čas Te srečne skrbi za Slovence.
Pod rame vodilni nam devate pas,
Da ravne učite nas hoje :
Da vzrastel po vaši bi volji nam stas,
Nas vežete v ozke povoje.
Naš jezik »otročji je in nebogat“,
Zamenjati z vašim ga treba ;
M i kruha preveč bi si vzeli nakrat,
V i torej nam režete hleba !
*) Ko so šli Slovenci 1. 1885. v zlato slovansko Prago, nameravali so, ustavili se mimo grede tudi na staroslavnem Velegradu. Ali vlada je prepovedala poset na Velegradu, ker so časopisi raznesli novico, da okrog Velegrada razsaja—kuga. Pesnik Gregorčič, ki je bil med izletniki, je na to zložil to pesern, katero je govoril pri slavnostnem obedu v Pragi. Navdušenje izzval je velikansko. Takoj so jo Čehi preložili na svoj jezik.
Velegrajska kuga.*)

Ko zvečer najprvi razgrinja se mrak,
Nas naglo v zibelko podite :
Ko višje nevolje zazna se oblak,
Nas križati čelo učite.
Potok za vasjo je neskončno globok,
Oh, voda — do člena na peti:
Zato tja ne sme vaš prisrčni otrok, — Da vtone , ... ste v groznem trepeti.
Ce kreniti ličemo k sosedom korak, Pregledate skrbno vse pote,
Kotiček skrbljivo preiščete vsak,
Braneč nas nesreče in zmote.
In ko smo želeli na Velegrad,
(Kdo vašo popiše zaslugo !)
Tja smeli mi nismo z domačih livad,
Ker tam zasledili ste — kugo!
Brezkončno vi res skrbite za nas.
Skrb vašo Bog večni vam plati !
A čujte, gospoda, kaj pravim vam jaz : Za n a s se ni treba vam bati!
Odrasli smo, ni nam več treba pasov, Za druge shranite povoje;
Jeziku ni treba več tujih glasov.
Najlepše nam teče po — svoje!
Kar tiče se kuge, imate pa prav:
Okrog in okrog Velegrada
Res zrak je nečist in brezmejno nezdrav, Tam kuga morilna vlada.
71
Ta kuga nevarna pa v a m je, ne nam Krivicam je vašim strašanska, —
Kako je ime ji? naznanim ga vam:
Ta mor je — vzajemnost slovanska !
A nas se ta mor je že davno prijel,
In vendar še srečno živimo ;
Kdor ima to kugo, je zdrav in vesel,
Le več si te kuge želimo !
Zaprli na Velegrad ste nam pot,
A v Prago ga niste zaprli;
Zato pa se zemelj slovenskih povsod Sem v Prago smo ztato pridrli.
Tu v Celi,h te „luige“ je silni izvor,
Tu njeno je pravo središče;
Vzajemnost slovanska, ki vam se zdi mor, Tu stalno ima bivališče.
Te kuge napiti se hčemo tako,
Da duh in telo nam prešine ;
In kedar prešine nam duh in telo,
Se vrnemo do domovine.
Po domu jo širili homo vselej,
Dii ves bo naš narod „okužen“,
ln „kužiti“ ga ne prenehamo prej,
Da v duhu s Slovani bo združen !
X
Blagovestnikom.
Luč naša, bratje, od izhoda !
Od tam nam solnce nosi zlati dan ;
Omike žar spod jutrovskega svoda Razširil do zapadnih se je stran ;
In ljudstev svit, vir zemeljskega preporoda, Ni bil li tam ljudem z neba poslan ?
Omike, vere luč nam od izhoda,
On dal nam tudi je Cirila in Metoda!
Nosili vere svit so nam i drugi,
Na severu German, Roman na jugi;
A dedom davnim dar njihov Bolj kletev je rodil kot blagoslov.
Se srcem tujim tuji učeniki Učili dede v tujem so jeziki,
Ta glas jim pač je bil na sluh,
A čul in limel ni ga duh.
Pač vrgli so malike z žrtvenikov,
Iz src izruli niso jim malikov,
In, dasi krščen že, Slovan Ostal po duhu'je — pagsin:
Bil uk je tuj, bil krst je — mrtev;
A dasi krst je mrtev bil,
Od prednikov je tirjal živo žrtev:
Duh narodni in jezik je moril!
Tako krstili naš so rod,
Smiluj, srniluj se mu, Gospod! —
In spet! tuj, bojni rog,
Konj rezgetanje,
Hrumenje silnih čet In jekel žvenketanje —
73 —
r
Oh, to je boja bog!
„0 ne, se spremstvom množnih vrst Slovanom nesemo le krst!“
In prišli so, krstiti jih želeč,
V	levici križ, a v desni meč!
In dede naše so krstili
Sred dednih, širnih njih planjav;
A ko so krst zvršili
Naš dom je bil in tuji meč krvav, —
A križ? Nanj dedov so prostost pribili! Tako nas krstil rod je tuj,
Gospod, Gospod, oh pomiluj!
Vidva drugače,
Ciril in pa Metod!
Pustila mesto sta domače O bregu sinjih morskih vod,
Šla sta v Slovanov širno domovino, Preganjat z vere lučjo zmot temino. Nosili drugi s križem robstva so verige, Vidva — ljubezni svete vez,
V	desnici križ, v levici knjige Navdihnene z nebes.
Prinesla v glasih sta slovenskih,
V	izvornih znamenjih pismenskih Pradedom pismo od Boga, —
Oj to jim šlo je do srca!
Pač srcu le domači glas Mehko se in sladko prilega,
On srcu pravi ve izraz
In spet mogočno k srcu sega, —
Domači glas le nosi spas!
Kako pradedje so veseli
V	domačih glasih uk sprejeli!
Ko čuli božja so veličja,

74 —
Možem celo solze svetle Gosto kapljale so z obličja, — Oj rajske radosti solze!
Kot hrasti vsled sekir udarjev Maliki na glasove te Grme so padali z oltarjev, Ležali strti v prahi so,
Iz s r c bežali plahi so,
In src in pa svetišč oltar Zavzel vesoljstva je vladar. Kako so dedje ga častili,
Kako hvalili in slavili!
V	domačih glasili zdaj so brali Slovani pismo iz neba,
V	domačih glasih pošiljali So prošnje srčne do Boga. Domače pesmi iz svetišča Odmevale so do zvezdišča,
Njih glas je k Večnemu letel In čul ga Bog je in — umel!
V	domačih glasih vse molitve,
V	domačih glasih njih daritve,
V	domačih glasih vsak obred, In srečen bil je zdaj naš ded!
Ne mrtvi krst, ne krst krvavi, Ta krst je bil edino pravi!
Bil krst duha je, krst življenja, Krst prenovljenja, prerojenja, Omiko z vero vred noseč.
Z obema narodnost družeč!
Oj hvala vama iz srca, Solunska sveta brata dva.
Ki delo to sta izvršila,

75
Ki dede sta tako krstila,
Ki jezik naš branila sta,
Naš jezik posvetila sta! Oj hvala vama iz srca, Solunska sveta brata dva!
Prebiral sem „pratko“
Prebiral sem veliko ,,pratko“, Svetnikov sem bral imenik,
Tam bilo ime pri imeni,
Tam stal pri svetniku svetnik.
Veliki so bili in mali,
Ta črn, a tam oni rudeč;
Ta bil že za živa je skromen A ni že nekdaj sloveč.
Dolg sprevod se vil je pred mano Najrazniših let in stanov,
Zastopniki raznih jezikov, Zastopniki raznih rodov.
Zastopan bil narod je slednji,
Med njimi še črni murin;
Le ti, o moj narod, moj narod,
Bil nisi zastopan edin!
Mar tebi, kot zemeljska sreča, Zaprto je tudi nebo?
Saj vendar ti, ljudstvo nesrečno, Najboljše si vedno bilo!
A če ne proslavlja te „pratka“j Naj to te ne žali nikar;
Če svet te je zabil in cerkev,
Ni zabil te neba vladar.
Od čed in od pluga tisoči Ti Večni je k sebi pozval,
In gori v najvišjih nebesih Najlepše jim stole odbral.
Več tvojih na nebu pač biva No z drugih rodov in plemen;
Jaz slavo pa javljam ti eno,
Ki narod je nima noben:
Če drugi imajo svetnike,
Ti si pa n a r o d - s v e t n i k, Preganjan, zatiran od vekov
N a j v e č j i svetnik — mučenik!
V
Naš čolnič otmimo!
Po skalnati strugi divjal je potok,
Voda je v njem bila po plohi narasla; Potok bil deroč je, globok in širok, Tostran je stal deček, še skoro otrok, Onstran so se jagnjeta pasla.
Valovje le rase, že vspenja se val Č.ez hrbte po strugi navaljenih skal,
Oj, čuvaj se, deček, tako še mal!
A deček ne vpraša Če voda naraša:
„Saj dan že nagiblje se, bliža se mrak,
- 77 —
Po nebu podi se viharen oblak,
Zver divja se včasi tu zglaša,
In Cedica, ona je — naša!“
Od skale do skale zaganja se v skok,
In, drzno skakaje, čez burni potok PastirCek, glej, janjčke prenaša. — Planinski dom in planinski mir Zapustil je rano ta mladi pastir;
Med svet ga je gnalo kopnenje srca Iskat učenosti in sreCe sveta.
A zabil pastirček sred daljne ravnine — Nikoli ni zabil domaCe planine.
Tja k reki tekoči s predragih planin Zahajal pogosto planinski je sin. •
Ko kopal se v reke je bistrem valovji,
Pri srci mu bilo tako je mehko.
Kot še bi v planinskem prebival domovji, Kot sanjal bi mamki v naročji sladko.
Ko k reki prišel spet neki je dan,
Ta bila narasla je v tok strašan.
Tok sabo cel gozd, cel gozd je valil,
Ki nekdaj planine je senCil, krasil:
Podrl, razklal ga je gorsk bogatin,
Plavil ga je v mesto na sredi ravnin:
A reka, srdita zbog gorskih goljav,
Ves gozd paC odnese do morskih planjav. Ne žrtve le te, no žrtev še drugo Glej, reka zahteva v preplavljeno strugo: Iz trume, ki gleda s pobrežnih skal, Omahne v valovje, oh, deCek mal In naglo pogrezne V valove se jezne.
Med trumo gledalcev bolesten vsklik!
Kdo deCku paC bo iz valovja rešnik ?
Ne mož, ne mladenič noben se ne gane! Le prejšnji pastirček, le mladi planinec Drzno za njim plane —
Dve žrtvi pogoltne pač besni vrtinec! . . . Ne, ne! Glej z urno roko Planinec mi reže srdito vodo, —
Spremlja na obrežji ga množica plaha ; — A deček za reke se žrtvo podi,
Že z vali in bremenom, glej, se bori, — Zdaj konec bo straha,
Še enkrat že trudne posili moči,
In trumi izroči polmrtvega — Laha . . . Res, materi tuji je sina otel,
A danes še tega je čina vesel.
Pri morji pastir nekedanji stoji,
Na morji nevihta razsaja,
Mal čolnič odnaša od kraja —
Kdo ve, kdo ve, kaj ž njim se zgodi! Valovje se dviga, hrumijo viharji;
A vstavljajo krepko se vrli veslarji,
Da zmogli viharjev naval bi preteči,
Da čoln bi privedli do varnih obal,
Da čoln bi pripeli do trdnih skal, —
Daj Bog, da se to jim posreči! . . .
Ta mali, a krepko boreči se brod,
Naš mili je dom, v njem vrli naš rod; Zaganja Vanj silno se morje tujine,
Požreti ga v svoje želi globočine.
Bog čuvaj ta brod,
Bog čuvaj naš rod! —
Brodarji upirajo jezni se vodi;
A on, ki stoji kot gledalec na prodi,
Mar čoln bo prepustil pogubni osodi ?
»Če otrok ni gorskega zbal se potoka,
Da j a g n j e t bi č e d o očetu otel;
Če d e č k a ni vstrašila reka globoka,
No vanjo zagnal se je srčen, vesel.
Da rešil bi materi tuji otroka, —
Mar m o ž se bo vstrašil penečih valov,
Mar gledal brezčutno bo s trdnih bregov, Da v morji sovražnem tujine Ta čolnič izgine,
Ta čolnič, ki n a r o d i č nosi njegov? Nikdar in nikdar!
Jaz vržem se v morje, naj tuli vihar,
Za mano, za mano, kedor. je plavar, Brodarjem pomoči nesimo,
Naš čolnič pogube otmimo!
Bratom Čehom
o prihodu na Slovensko.
^Pozdravljen, slavni rod Libuše, Pozdravljen, Čeha hrabri rod !“
Iz dna vam kličem polne duše Za vašega prihoda god.
I jaz sem bil pri vas, pri bratih, Zavzet sem gledal češki svet;
Še snivam o teh dnevih zlatih In snival bom do konca let.
Kako lepo ste nas vsprejeli,
Kako sijajno in srčno.
Kako ste k srcu nas priželi,
Le brata more brat tako.
Nebo je pač pri vas hladneje,
A srce vaše hladno ni:
Za dom vam mili silno vreje,
Za brate rodne plameni.
Ta ogenj vaš smo mi čutili,
Saj g r e 1 nas vaših src je žar, Navdušenje pri vas smo pili.
Za domovinsko sveto stvar.
Sladko nam duše je napajal Besed in pesmi vaših glas,
Značaj nas vaših mož je bajal,
In vaših žen in divek kras.
Mest vaših gledali smo čuda.
In videli vaš sveti boj,
Plod vašega smo zrli truda:
Razcvet vaš krasni in razvoj.
Vaš grad smo videli kraljevi,
Kjer kralj je mnog med -vami žil, Pred nami vstajali so dnevi.
Ko Beh je silen, srečen bil!	/
Tisoč smo zrli spomenikov
lz burnih, toda slavnih dni, — Spominjali se bojevnikov,
Ki za vaš dom so lili kri.
O bojih davnih, davni slavi
Vaš hrib in dol pomnik je vsak,
Da, vsak vaš kamen glasno pravi,
Da Ceh je vedno bil junak.
— 81
Iz tistih dob še slavne m e č e,
Še c e p e trdne hranit e,
Še dedov hrabra kri v vas teče, Da dom kot dedje branite!
A treba ni za doma slavo,
Da kri zdaj srčno lijete,
No boj junašk za staro pravo Zdaj z n m a meče m bijete.
In lepše, blažje lovorike Iz del prosvete zvivate,
In večno krasne spomenike Duševne zdaj si zlivate.
Svetovne zmage že odnaša
Zdaj češki u m in češka dlan,
Povsod zmaguje godba vaša,
Povsod vaš spev je slavnoznan!
Daj Bog, da tudi staro pravo Zmagalno priborite si,
Da davno, nevenečo slavo Zdaj z novo pomnožite si.
Za t o, oj slavni rod Libuše Nebeški čuvaj te Gospod,
Bog živi vas, oj bratske duše,
Bog živi ves vaš hrabri rod!
V
Svarilo.
Stara mati kara me:
„Hčerka, hčerka mila,
Slabo sem te, žalibog,
Slabo izredila!
— 8 2 —
Kjer so fantje, kjer je ples, Tja zahajaš rada,
Božja služba, božji hram — To ti ne dopadu,
Le sosedovo poglej.
Ta v izgled ti bodi,
Pridno ona dan na dan K božji službi hodi.
Kot zamaknena kleči Doli v prvem stoli,
Na oltar ti vpre oči In pobožno moli*.
Skrbna mati dan na dan Svoj pouk ponavlja,
Ter mi hčer sosedovo Za izgled postavlja.
Jaz se pa smehljam, ker vem, Da soseda mlada Mladega cerkovnika Gleda srčno rada. —
Bože je na vrtu plela, Pela pesenco glasno,
Živo v lice zarudela,
Ko je stopil on pred njo.
Njega ni!
— 83 —
„Daj mi cvetko, dete zalo, Da na prsi jo pripnem.
Za spomin cvetico malo, Prodno v tuje kraje speni*.
Kito cvetja mu je dala,
S cvetjem dala mu srce, Sama v vrtu je ostala,
On po svetu šel od nje.
Rože je na vrtu plela,
Pesmi pela je glasno, — Kaj da vrta več ne dela, Kaj “ ne poje več tako ?
Deklica glavo poveša,
Vene obraz, prej cvetoč, Nekaj nje srce pogreša,
Solz jej potok lije vroč,
Čez ograjo vrtno gleda, — Mnogo mimo vre ljudi ; — Deva bleda, deva bleda,
N j e g a od nikoder ni !
Roma rica.
»Cernu se ti tako mudi Oj romansko dekle ?
Saj k samostanu daleč ni In k cerkvi vrh gore !
— 84 —
Težka je pot in hrib strman, Počivaj tu z menoj, >	^
Lehko, lehko še v samostan Dospeš, dekle, nocoj!“
„,,Da, romafica sem, gospod,
A ne gor k cerkvi tej,
Odtod še daleč gre moj hod, Mudi se mi naprej.
Gore še tri, doline tri Mi prehoditi je,
Deroče globočine tri Mi prebroditi je.
Za brodorn tretjim bel je prod. Za prodom svet zelen,
Tja romarica speni od tod Na griček osamljen.
Na gričku cerkev ne stoji,
Ne miren samostan,
K molitvi romarskih ljudi Ne vabi zvon glasan.
In križ ne kamnat ne lesen Ne dviga se navpik,
Prosilcem milosti noben Tam ne deli svetnik.
Pa če nikdo tja ne hiti Pobožnih čutil vnet,
(le cerkve tam ne križa ni, — Ta kraj je meni svet!
Na griček nizki ta srčno Jaz pokleknila bom,
In gorko, kakor prej nikdo, Solzeč molila bom.
Saj griček drugim ni enak, To je nagroben grič, '
Pod njim počiva mlad vojak,
Oh, meni drag mrlič.
Zapustil bil zastavo je,
Saj vem po kom kopneč!
A plačal željo z glavo je, Plačuje jo trohneč.
Na tuji zemlji zdaj leži Neznan, nemilovan,
Ne križ ne kamen ne stoji, Kjer on je zakopan.
Gomila posvečena ni,
Kropil ni mašnik je,
Ni s trnjem ograjena ni.
Oh, čedi v pašnik je! . . .
Pač ostra in nemila si,
Oj sodba svetna ti!
Ko kri za dolg prelila si,
Ni-li dovolj ta kri ?
, Ni kazni ti zadosti smrt,
Nje muke in nje strah ?
Še v grob celo tvoj sega črt, Še mrtvi skruniš prah ? !
In to vesti ne peče ti,
Da grobni prah skruneč,
V nekrive in ljubeče ti
Strupen zadiraš meč? ....
A zdaj naprej, na grob njegov, Po sodbi svetni klet,
Od svetih izobčen grobov,
A duši moji svet!
Na grobu tem se naselim.
Grob meni ni strašan,
Skrbno okrog ga ogradim,
Da več ne bo teptan.
In ker pomnika ni grobnik Postavil na nasip,
Jaz živ mu bodem spomenik, Trpeč ljubezni kip.
Tam naj kedaj še moj pepel Počiva, kjer njegov, —
A bo-li skupni prah prejel Mrtvaški blagoslov ?“ “
Na semnji.
Žid si na trgu je šotor napravil, Lišp raznoter je na prodaj postavil: Zlate verižice, krasne uhane, Prstane, igle umetno kovane.
To se ti bliska, oj to se leskeče, Meče po izbici iskre žareče!
Tropa gledalek krog Žida se zbira,
Željno v zlato in srebro se ozira.
Lišpa kupavajo vsakoršne vrste,
V lase in uha, na vrat in na prste.
Z lišpom na roči, na vratu, na glavi Pojdejo v cerkvo v nedeljo — k razstavi. Tebi, dekle, pa ni treba krasila,
Krasa dovolj si od neba dobila:
Ustne so ti nad korale rodeče.
Tvoje oko se nad biser leskeCe;
Rože rastoče sred lilij obličja Rajske brez tujega so lepotičja:
Kodri, ki venčajo umno glavico,
Krasijo bolj te kot krona kraljico:
Snežno beloto deviškega vrata Le zatemnila bi vrvica zlata!
Lepa, najlepša si sama ob sebi,
Lišpa ni treba oj deklica tebi!
Nevesti.
Trepeče ti venec poročni v laseh, In srce ti v prsih trepeče;
Krog usten rudečih igra ti nasmeh, A solza v očeh ti leskeče.
Stotere se misli ti v duši bore, Srce se ti krči in širi,
In čuti kpt, vali po njem se drve Ti v sladkobolestnem nemiri.
O zlata prostost, oj neskrbna mladost, Kako te je težko pustiti!
Oj prave ljubezni nebeška sladkost,
Kdo pač se ti more vbraniti!
Na majki sedaj ti počiva oko,
Zdaj k ženinu vhaja ljubeče:
Od mamke srce se ti trže težko,
A k ljubemu sili kopneče.
Daj majki poljub, zaročencu roko,
On z desno ti v desno naj seže,
Bog srci z nebeško je zvezal vezjo, Duhoven še roki naj zveže.
Le srčno z izvoljencem zdaj pred oltar, Odtam pa na romanje skupno;
Željno se nazaj ne oziraj nikar,
No gledi naprej mi zaupno!
Pač bo zapustila te zlata prostost,
A vez te bo sladka objela;
Pač nehala Lode neskrbna radost,
A začne se skrbnost vesela.
Ljubezen dolžnosti sladila ti bo,
Množila ti srečo družinsko,
ln duša zamaknena pila ti bo Neskončno radost materinsko.
Ti srečna ves dom osrečavala boš Nevtrudna po hiši in hrami.
Med sini, hčerami kraljavala boš Kot luna Svetla med zvezdami.
Kdor sam do večera potuje skoz svet, Izgine se zarjo večerno;
A ti ne zamreš, ne iznikne tvoj cvet, Pomlajen bo v deci čveterno!
80
Dekletova molitev.
Pred tabo klečim,
Izvoljena deva,
Ihtim in drhtim Objokana reva.
Saj tebi odprto Je moje sree,
Saj tebi je znano Vse moje gorje.
Okusila sem U zorni mladosti Ljubezni sladkost In, oh, nje bridkosti.
Kot solnčece čist Moj srčni je žar,
Ne bo me ga sram Pred tabo nikdar.
In vendar zakaj Ta čisti plamen Podžiga sedaj Mi pekel ognjeni'
Trepeče, oh, revi Mi sleherna žila Kot listje na drevi,
Ko bliža se sila,
Drhtim, ob, drhtim Sirota uboga.
Da v boji zgubim,
Ki ljubim tako ga.
Ko padel bi on —
Kako bi na sveti Sirota potem Se mogla živeti P
To vbogo srce,
To drobno srce, Kako bi nosilo Brezmejno gorje?
O Cuj, o Cuj,
Devica presveta, Prošnje in solze Sirote - dekleta:
Ko smrt bo kosila, Čez bojno ravan,
Ti Čuvaj ljubljenca Udarcev, ran.
Ti skrhaj nad njim Preteče jeklenke, Odvrni od njega Morfine svinčenke. Ti mene in njega Obrani bolesti,
Ti ženina vrni Ljubeči nevesti!
Tri lipe.
Na vrhu zelene gore Tri lipe ponosne stoje,
Zvečer so še stale na gori, Kdo ve, če pa bodo ob zori?
Tesarji trije še pred dnem Napravljajo k lipam se trem, In vsak teli tesarjev na rame Sekiro nabrušeno vzame.
/
— 91 —
Cuj! Glasi vže mah se na mah In lipe se zvrnejo v prah,
Mej delom tesar pa tesarja Zaupno tako nagovarja:
De prvi, mladenič vesel:
»Te dni bom nevesto si vzel,
Za se in nevesto mi zorno Zdaj posteljo stešem prostorno1*.
De drugi: »Prinesle nocoj So tri rojenice s seboj Mi hčerko v naročji cvetočem — Zibelko stesati jej hočem1*.
A tretji: »Jaz nemam žene,
Otrok ne, ne ljube zveste,
Ni treba mi postelje pirne,
Ni treba zibelke nemirne.
Umrlo je meni srce,
Umrle so nade sladke,
Umrla ljubezen goreča,
Umrla življenja je sreča.
Zdaj rake v bom stesal temno In ložil bom nadeje v njo,
K njim kmalu še mene členite,
Pa v črno zemljo zakopljite**.
Dekletce po gori grede Pogovore čuje le-te,
Pri delavcih mladih se vstavi, Tesarju pa tretjemu pravi:
»Kaj pravim ti, mladi drvar,
Ne teši si rak ve nikar;
Cemii - li bi hotel umreti,
Ko lice ti v prvem je cveti ?
O, škoda teh lepih oči.
Ge smrt jih prerano vgasi,
In krasnega škoda života,
Ce grobna obda ga temota!
Oj mladi, oj lepi tesar,
Na rakev ne misli nikar!
Ko tebi zares bi zvonilo,
Še meni oko bi rosilo!*
Izgine dekle za goro.
Tesar se ozira za njo,
Po glavi pa misli roje mu,
Iz misli dekletce ne gre mu.
Sekire tesarske zvene In trske od debel lete, —-Dva prva sta delo končala,
Kar mislila, to sta stesala.
Ko teše pa tretji tesar,
Primeri se čudna mu stvar:
Glej, rakev se širi in širi,
In noge jej vzrastejo štiri.
To rakev mrtvaška pač ni,
To postelja pirna se zdi, . . .
Ko dvajseti dan je napočil,
Tesar se je — tretji poročil.
Ob letu spet pojde v goro,
A tesal — zibelko tam bo,
O rak vali mu sodba je taka:
Za rakev naj lipa še čaka 1
Pozabljenim.
Vseh mrtvih dan!
Na tisto tiho domovanje,
Kjer mnogi spe nevzdramno spanje, Kjer kmalu, kmalu dom bo moj
— 93 —
ln — tvoj,
Nocoj se vsul je roj močan, Saj jutri bo vseh mrtvih dan. Vseh mrtvih dan!
Bledo trepeče nad grobovi Tisoč svetil,
In križe, kamne vrh mogli Jesenski venčajo cvetovi — Vseh mrtvih dan!
Kjer dragi spe jim po pokopi,. Kleče, solze živočih tropi,
Oh, dušo tre jim žal in bol: Pod zemljo pol, na nebu pol Nocoj jim je srce :
Na grob lijo grenke solze,
V nebo gorke prošnje!
O, le klečite, le molite,
Po nepozabnih vam solzite,
Da bode grob od solz rosan, Saj jutri bo vseh mrtvih dan, Vseh mrtvih dan !
Solzite,
Molite!... ln jaz V
Ko misli vsakedo na svoje, Koga, koga pa srce moje Spomina se tačas ?
Vas, zabljeni grobovi,
Kjer križ ne kamen ne stoji, Ki niste venčani s cvetovi, Kjer luč nobena ne brli.
O, če nikdo
Nocoj se vas ne spomni, Pozabil ni vas pevec skromni ln pa — nebo!
Josip Gorup.
L. 1888. nas je iznenadil sloveči mecen slovenskega naroda g. Josip G o r u p na Reki s svojimi velikanskimi ustanovami, kakoršnim Slovenci doslej nismo bili vajeni. Pri tisti priliki je pisala goriška S o č a “: „Ta mož ima v resnici na sebi vse znake najboljšega in najčistejšega rodoljuba, naj-plemenitnejšega sina matere Slovenije. Krepko telo in bister um. delavna dlan in sreča junaška nasula sta mu v naročje zlata in srebra, da je lahko meri. ne šteje. Kot bogatinu odprta so mu vrata med vse narode in visoka društva, kakeršnih ne nahajamo med Slovenci, katera so že marsikoga zapeljala, da je pozabil svoj rod ter prištet se kot vcepljenec tujemu narodu. Pri Josipu Gorupu pa ni tako. Vedno je ostal nepogašen in nepomanjšan ogenj ljubezni do naroda in do domovine v njegovem srcu. Iti ko je dospel mož na vrhunec sreče, veljave in
moči, priznava se v svojem lesku in v svoji družini kot vernega Slovenca ter je položil na oltar domovine dar. kakeršnega Slovenci nismo še videli. In da hi se pokazal v vsem popolnega Slovenca, podelil je ta dar v spomin štirdesetletnega vladanja pre-svitlega Frana Josipa I.. da javno spričuje, kako je s čistim rodoljubjem v Slovencih združena najzvestejša udanost do vladarja in do avstrijske države. Josip Gorup je ponos slovenskega naroda; a ob enem pričevalec, da narod si mora pomagati iz sebe. ter učitelj, kako naj se to godi. Svoje moči in svoji} imetje naj vsakdo rabi ne le za se. temveč tudi za narod v tisti meri, ki je mogoča, in tedaj se rešimo bede, nevednosti. odvisnosti, služnosti ter bomo prost narod po mišljenju in življenju pod krili dvoglavega avstrijskega orla.
Slava možu, ki čisla in ljubi svoj narod, dasi je po svojem imetju vzvišen nad naše kroge. Slava dobrotniku, ki je od velikega premoženja podaril velik, kraljevski dar svojim bednim bratom. Slava in večen spomin uzoru vztrajnega, delavnega in vnetega rodoljuba. Slava in hvala pa tudi vsem njegovim posnemalcem! “
Tudi nasproti pesniku Gregorčiču vedel se je g. G o r u p kot pravi mecen. Kupil
— 1)6 —
je za odlično svoto, kakoršne v Slovencih ni prejel še noben pesnik ali pisatelj, literarno lastnino prvih treh zvezkov Gregorčičevih poezij. Simon Gregorčič je zložil v proslavo tega velikega rodoljuba sledečo pesem:
Josipu Gorupu
v zahvalo za velikanske ustanove.
In blagoslov in kletev spava v zlati,
Zli duh in dobri v njem ima svo stan.
Zdaj ta, zdaj oni zna iz njega vstati,
Ko se človeška ga dotakne dlan;
Če v roki zli zakladi so bogati,
Le zlo iz njih se porodi na dan,
A v roki plemeniti .zlata ruda Nebeška dobrodejstva vstvarja čuda.
* *
*
Proslavljen mož, ki je srce čuteče In roka blaga vzvišen kras njegov,
Ki s trudov plodom zlatim, z dari sreče Nad brate bedne siplje blagoslov,
Ki skrbno rane jim celi skeleče,
Do lepših dni odpira pot jim nov,
Ki jim prosvete solnčni svit prižiga, lz praha jih na mesta častna dviga!
Tak mož si Ti! Ti silno res veliko Položil si domovju na oltar,
Neštetim krasno si podal priliko.
Da duh prošine jim prosvete žar:
S tem širiš sam med narodom omiko Ter dvigaš sveto domovinsko stvar. Oj, blagoslovljena Ti roka zlata,
Ki k luči, k sreči nam odklepa vrata!
*	*
*
Zgubi pač mnogokaj se v časov tiri,
A velik, blagi čin živi vselej,
Iz roda v rod se plod množi mu, širi, Iz roda v rod deli dobrot brez mej; Dobrote te pa novim spet so viri,
Ki več in večjih porode poznej;
A kdor je bil dobroti pr vej oče,
Ta vstvaril je posredno vse bodoče.
*	*
*
Tako Tvoj čin brezmejne res zasluge Iz veka v vek bo žil in se množil, Kot rekam s potjo širijo se struge, Blagost bo vedno v širše kroge lil: Ti, ki vzgojiš jih Ti, vzgoje pa druge, Gojitelj prvi vsem pa ti si bil, —
In plodov teh ves rod bo naš deležen Kako naš rod naj Ti ne bo hvaležen ?!
— 98 —
Navdušenje ves narod naš prešinja In src stotisoč kliče Ti naprot:
„0 srečna bodi slednja Ti stopinja, Povsod nebeški čuvaj Te Gospod,
Na Te naj slednja vsiplje se blaginja,
Ki rodu toliko deliš dobrot,
Nad domom Tvojim angelj sreče bivaj, Na Te, na Tvoje blagoslov razlivaj!*
In ta moj spev?.. Le v glasili skromno slika, Kar čuti roda vsak hvaležni sin,
On ne prisvaja slave si glasnika.
Ki naj bi vvekovitil Tvoj spomin:
Glasnika treba ni Ti, ne pomnika,
Pomnik Ti večen bo — Tvoj slavni čin! Na vek ostane Tvoje blago delo,
Na veke bode Ti i m e slovelo!
Lovorika na grob možu.
Umrl je — mož!
Kje tak je še med nami,
Kot on, ki spi v prezgodnji groba jami, Posuti v zimi z venci, s šopki rož?
(Fr. Erjavcu v spomin).
Umrl je mož!
Umrl je mož pravice in resnice:
Te božje hčerke, rajske te device Po svetu tavajo plačoč.
Izgnane iz palač in koč :
A njim, ki jih iztiral svet je,
Odprl on toplo je zavetje,
Sprejel je v svoje jih srce Goječ do zadnjega jih dne.
Naprej, tožniki,
Naprej, vi bratovske časti grobniki. Jezike zdaj nabrusite ostre:
Komu lč troho storil je krivice ? Resnici kdaj je ponarejal lice?
Umičejo se vsi molče !
Da, v čednosti njegovih lovoriki Ta dvojni list nikdar ne bo zvenel: Krivice storil ni in ne želel.
Najraje v srci jezik je imel,
Ko zinil je, pa srce na jeziki.
Umrl je poštenjak !
Umrl je učenjak,
Podrl se domu steber je krepak. Obraz in um pač bil mu je hladan,
A v prsih nosil je srce ognjeno;
Saj tudi zemlje lb-e v zimi je ledeno, A v nje osrčji plani je silen vžgan. Kako za drago gorel je družino !
Kako plamtel za tožno domovino!
Ti bil je sin iskrenovdan,
Ti bil ljubitelj je strastan.
Saj pač dovolj ognjena Ljuba v do doma ni nobena,
Ki strastna ni!
A ne iz cenih besedi,
— 100 —
Iz del se javljaj žar strasti!
In delal on je neumorno Za domovino nago borno.
Po vede rudniku bogatem Prekrasnih dragotin je bral, ln brušene, v kovanji zlatem,
Je v častni dar jih domu dal.
Tem dragim kamnom, zlati rudi Zdaj dom se čudi.
Umrl plamteč je narodnjak,
Podrl se domu steber je krepak,
Umrl je mož značajen,
Načel jeklenih, neomajen,
Otajal ni ga solnčni žar,
Noben ga' zmajal ni vihar.
Pač padali so trdni hrasti;
On žalujoč jih zrl je pasti,
A sam viharja ni se zbal,
Za dom, za rod je trdno stal.
In skusil je notranje boli,
Notranj je čutil mnog vihar ;
A tožil, plakal ni nikoli,
Sprejel je možki slednji vdar.
Ge tožil je kedaj, o svojih bolih ni,
O krivdah tožil je, ki jiii naš rod trpi! Stal vedno neupognen je junak,
Le nji se uklonil je, ki mora se ji vsak A i morilki ti s koso mrtvaško V obraz je zrl junaško.
Umrl je m o ž !
Kje tak je še med nami,
Kot on, ki spi v prezgodnji groba jami, Posuti v zimi z venci, s šopki rož?
Iskal po svetu sem moža Po vzorih svojega srca.
— 101
Ko njega sem spoznal, kako vesela,
Zanj duša vsa se mi je vnela,
Njega se oklenila je,
Z njegovo se- stopila je!
In tega, oh, je smrt požela !
Kako naj duše mi ne stresa bol Ko vtrgalo se srca mi je pol ? !
Pač rad bi vstavil solze v duši,
A šiloma clero na dan,
Kot tok, ki jez in bran razruši,
Z močjo se vlije na ravan.
A naj teko solze srca,
Naj le teko v spomin moža,
Saj vreden pač najblažjih je solza . . . Umrl je mož ! — Ne ni umrl!
Oči le časne je zaprl,
Da se po trudu in po boji Oddahne v blaženem pokoji.
Ne ni umrl!
Še duh njegov živi med nami Na delo nas budi in drami.
Umrl on ni,
V nesmrtnih delih mož živi!
Živi in večno živel bode Od Vil proslavljen in Modric.
Njega, slavitelja prirode,
Opeva roj krilatih tic,
Slave ga prebivalci vode,
Kar zemlja hrani jih in zrak,
Njegov spomin obuja vsak, —
Da, kamen slednji, slednja travca Proslavlja nam ime Erjavca.
Priroda vsa, ki vrl ji bil glasnik, Mu velikan s k je večen spomenik! —
A mi ? Pomnik postavimo mu tak, Da slednji skuša biti mu enak !
Jurčiču v spomin.
Ob cesti jablana je stala,
Cvetela vsako je pomlad,
In pisan cvet okrog je stlala,
Dajala hlad in zlat je sad.
Na Čudodelnem tem drevesi Pa bival je skrivnosten duh,
Ko ta zigraval je s peresi,
Šepet nam rajsk je polnil sluh.
Kako šumljalo je zgovorno Od ure rane v pozni m^ak .
Tedaj to listje Cudotvorno,
Bil jezik glasen list je vsak.
Čarobne pravilo pravljice.
Povesti krasne to drevo,
In med pravljice drobne ptice So vbirale svoj spev glasno.
Obstal je pridni kmet pri deli, Strmeč uho nastavljal je,
In potnik mnog na cesti beli Vesel drevo pozdravljal je.
Pod njim je vsakdo rad počival, Pojil srce, pojil uho.
In spev in hlad in sad je užival Ter blagoslavljal je drevo.
Pa, oh, nebo zastrejo tmine,
Oblak se pripodi strašan,
Tz njega smrtna strela šine,
In strta je na tleli jablan!
Ta jablan ti si, drug moj mili,
Ki zgodnji grob te skriva mi;
Potok solza v oko mi sili,
Bridkost srce zaliva mi.
Oh, kolike duha zaklade
S teboj je temni grob požrl,
Načrte tvoje, naše nade,
Udarec smrtni vse je strl!
Oko mi hoče prekipeti . . .
A proč solze in proč tožbe !
Le slavo tvojo hočem peti.
Leti čez dol naj in gore!
Plodnejšega nikdar duhova Plodil še ni slovenski svet,
In Bog ve, kdaj nam pride znova.
Ki tak zoril bo sad in cvet?
Ti spis na spis si nam podaval,
Za sliko sliko daroval;
Ko narod jih je občudaval,
Strmeč je sebe v njih spoznal.
Ti branil si nam sveto pravo Z duha orožjem žive dni,
Ti Slavi si ovenčal glavo, . . .
Zato ves dom ,te zdaj slavi!
Postavlja domovina cela
Na grob ti spomenik kamnen:
Pomnik tvoj prvi tvoja del a, Ki vek ne v nič i j i h noben!
— 104 —
Kot solnce se žari nevgasno In svet oživlja z visočin,
Svit tvojih del sijal bo jasno In nam pomlajal tvoj spomin.
Pretke naj grob ti gosta trava, Nad njim naj kamen se zdrobi; A v vek ne mrakne tvoja slava, Tvoj duh med nami v vek živi!
Slovo in naročilo. *)
Le pojdi torej, duša draga,
Čeprav težko mi je slovo ;
Naj meni teče solzna sraga,
Pa drugim boš vedril oko.
Mej tujce ne, ti greš mej brate,
Da za-nje trudiš dan se vsak,
Da vzore mi vresničiš zlate Kot narodnjak in poštenjak.
Hudobnež je podoben slani,
Ki padla v mrzli noči je ;
Kar ta je vrtu in poljani,
Kreposti on cvetoči je.
A mož pošten je — solnce zlato Ki razsvetljuje, greje svet,
Ki v pisan cvet ogrinja trato,
Ki vrt in gaj odeva v cvet.
Visoko čislani učenjaka,
Ki nam proganja lemo zmot,
A boli še cenim poštenjaka,
Ki ve in hodi pravo pot.
Ti učenost s krepostjo združi,
Kot solnce strinja luč in moč,
S tem domovini zvesto služi, Nevtruden za-njo dan in noč.
Značajen sam še v ljudstvu značaj Oživljaj, goji in krepčaj,
Na to mi prvo skrb obračaj,
To naša je naloga zdaj !
U srca ljubljenih rojakov Sej seme plemenitih rož,
Da bomo narod poštenjakov,
Da bomo narod vrlih mož.
Kar sanjala v trenutkih zlatih Sva sanj za narod naš kedaj,
Ti vse vresniči zdaj pri bratih, Življenje zdaj uzorom daj !
Le pojdi torej, duša blaga,
Srčno na delo sveto to ;
Naj teče meni grenka sraga,
Otiraj drugim jih skrbno! *)
*) Prijatelj pesnikov iz mladih let, zdaj notar v Ribnici na Dolenjskem. On je založil prvo izdajo prvega zvezka, katerega je hvaležni narod pokupil 1800 iztisov v pol leta.
Častilke.
Pesnik je dobil ob priliki svoje petdesetletnice veliko častitk v pismih in po brzojavu. Prosili smo ga, da bi nam prepustil vse te dokaze ljubezni in globokega spoštovanja, a skromni gospod ni uslišal naše prošnje. Izročil nam je le brzojavk e, katere ponatisnemo v tem dodatku. Dve pismeni častitki sta nam izročila častilca sama. Častitke so naslednje:
Pi e k a. — Srčne čestitke k denašnjemu dnevu.
Gorup.
Boleč. — Svojemu častnemu članu pokla-njajoč se čestita Vam k denašnjemu prazniku s presrčnimi: Na mnogaja ljeta!
Bolška Čitalnica.
Boleč. — O Bog sovražne kroti Vam vetrove In blagoslovi Vaš samotni vrt,
Da cvetje krepko Vam rodi in zdravo, Prijateljem na radost, domovju v slavo !
Ob petdesetletnici:
Dr. Anton Povšič. Miha Štrukelj, vikar, Fran Klopčič, kapelam
Boleč: — Častitamo in voščimo: Mnogaja ljeta!
Pečenko, Sorč, Bratina, Komac.
G r a d e c. — Pesniku po milosti božji kličejo ob petdesetletnici iz dna src: Na mnogaja ljeta!
Graški Slovenci.
L j ubij a n a. — Uzornemu svojemu častnemu članu ob petdesetletnici želi mno-
gaja Ijeta in lepšo prihodnost: Pevsko društvo ,,Slavec". Ljubljana. — »Bog čuvaj dobrotljivi Te, Bog živi Te, Bog živi Te!" Ljubljenemu pesniku ob njegovi petdesetletnici —
slovenske četrtoletnice ljubljanskega učiteljišča.
Š m a r j e pri Ljubljani.
Bog Vas živi mnogo let,
K petju Vas oživi spet.
Medved, Zakrajšek, Babšek, Ničman, soprogi Babšeka in Ničmana. Ljubljana. — Prvaku lirskega pesništva, možu, ki že toliko let diči s svojimi krasnimi proizvodi književnost slovensko, kličejo ljubljanski učiteljiščniki ob petdesetletnici njegovega rojstva:
. „Nebes vladar, daj, zjasni mu bodoče dnove".
L j u bij a n a. — Slava! Pogled na udani narod okrepi Te in ponosno vzpni se zopet slavec naš! Spoštujemo Te, obožujemo Te! Tebi »zlati zvezdi prejšnjih dnij" klarija se slovensko dijaštvo.
Ljubljana. — Slava našemu uzoru!
Ljubljanski osmošolci.
Ljubljana: —
Tebi, ki si plamen najsvetejši V naših prsih vžgal,
Domovine cvetnemu Parnasu
— 108
Plemeniti kralj
Narod kliče ves hvaležen, vnet:
Bog Te živi mnogo, mnogo let!
(Ljubljanski slovenski realci.)
L j u b 1 j a n a. —
Bog čuvaj te še toliko let,
Da srečen zreš slovenski svet,
Da srečno slavno in jedino Predrago vidiš domovino.
Vaši čestilci: Krsnik, Krželj, Verovšek, bratje Vernik, bratje Umberger, Rozman Rant, Peterkovič.
L j u b 1 j a n a. — Povodom petdesetletnice kličejo dičnemu sinu in slavnemu pesniku slovenskega naroda gromovito : Slava !
C.estilci: Boltancin, Ferlič, Gogala, Malh\ Mrak, Musič, Jerman, Jerovec. Josin Jug, Koblar, Kosem, Kostanjevec, Koželj, F. Rozman, K. Rozman, Pehani, Premk, Petrovčič, Štam-car, Tauses, R. Vesel, Vojvoda, Vrabec, Windisch-er.
Litija. — Dika ti naroda slovenskega sprejmi izvor čutil naše vroče ljubezni in spoštovanja. Veličastni Tvoj duh navdaja danes naša srca in v praznik si šteje slovenski narod današnji dan.
Ivan Gregorčič, Frančišek Slank, Hugo Turk.
Jz L j u b 1 j a n e. — Diki našega naroda in mučeniku izreka najudaneje častitke „S a v a“, kličoč: Mnognja ljeta !

Vladimir Ravnihar, predsednik ferijalnega akademiškega društva „Sava“.
Sv. Rupreht (Dolenjsko). — Ohrani Rog slovenskemu narodu še mnogo let ljubljenega pesnika ! Sark, Peterlin, Akar(?) učiteljice.
Dunaj. — SrdaCno čestitamo petdesetgo-dišnjiei.
S p i n či č, La g i n j a Dunaj. — Pesniku iskrenega domoljubja, čegar pesmi so polne čutov o zatiranju naroda, čestitajo k petdesetletnici danes na prvi seji zbrani državni poslanci: Ferjančič, Alfred Goronini, Kušar. Gregorec, Nabergoj, Gregorčič, Pfeifer -r- živo čuteč odrivanje naroda od vživanja pristojnih mu pravic. Mozirje (Staj.) — Našemu milemu pesniku kličejo krepek : Živio !
Mozirski dijaki.
Mozirje. — Srcem in dušoj z Vami kličemo k petdesetletnici ljubljencu slovenskega naroda
Mozirke.
Velenje na Štajerskem. (Poslal nam častitelj .	sam.) Velečestiti gospod prijatelj !
Da sedaš na stol, kamor sodiš, to bi bil danes za Tvoje pedesetletnice okrog Tebe šumeč roj blestečih če-stilcev — to bi bilo ropota, fraz in zavitih očij ! —
Kam — bi niti prostora ne bilo! — Ker pa nosiš ponosom trnjevo krono narodnega mučeništva, ne bode danes pod Tvojo oskromno streho farizejev in štreberjev; pač pa pridejo možje k celemu „uzor-možu“ proseč, da bi nam Vsemogočni še mnogo let čuval in ohranil Tebe našega velikega narodnega apostola starim in mladim za vzgled, krepilo in tolažbo pri težavnem narodnem delu. Bog in narod !
Ivan Nep. Resman.
Iz Benetk. (V pismu; za natis poslal čas-titelj sam.)
Simonu Gregorčiču.
Polstoletja si preživel Ter učakal Abrahama,
Ob senceh si že osivel —
Duša ti postaja sama;
Prekoračil si življenja Tesnomejno polovico,
Naužil si se trpljenja In sveta spoznal resnico :
V miru Ti odslej uživaj Blažene jesenske dneve,
Po naporih odpočivaj,
Vtopljen v zlatili d n i j odmeve.
V Benetkah, 14. oktobra 18U4.
Prostoslav Kretanov.

Obseg.
Stran.
Gregorčičeva petdesetletnica rojstnega dne .	3
(Funtkova pesem v njeno proslavo .	.	7
(„Zlata knjiga": ponatis iz „Ljublj. Zvona1* 16 (Odlomek ocene iz „Hrvatske Ville“) .	24
Izbrane pesmi:
*Naša zvezda............................. .	.	29
*Mojo srčno kri škropite........................29
Na sveti večer..................................30
Z vencem te ovenčam Slavo.......................31
Eno devo le bom ljubil..........................32
V eno oh se ne združe...........................33
Ti osrečiti jo hoti ...»........................33
Bratje, v kolo se vstopni mo....................34
*	Človeka nikar................................35
*	Lastovkam....................................36
*	Življenje ni praznik.........................37
Kmetski hiši..................................  38
*	Pastir.......................................41
*	Soči.........................................42
*Na polujčeni zemlji............................44
*Domovini.......................................46
Naš narodni dom.................................47
Hajdukova oporoka...............................48
*	V pepelnični noči............................53
Prijateljem.....................................56
*	Nazaj v planinski raj........................59
Mojim slavilcem.................................60
*	Oljki.......................................61
*	Znamenje.................................’ 65
*	Velikonočna.................................67
Velegrajska kuga...............................69
Blagovestnikom ................................72
Prebiral sem „Pratko“..........................75
Naš čolnič otmimo! ............................76
Bratom Čehom ...........................  ...	79
Svarilo........................................81
*	Njega ni!	.	,........................., .	82
*Romarica .	  83
Na semnji................................., .	86
Nevesti........................................87
*	Dekletova molitev . *.......................89
*Tri lipe......................................90
"“Pozabljenim..................................92
Josip Gorup..............................94
Josipu Gorupu v zahvalo za velikanske ustanove 96
Lovorika na grob možu..........................98
Jurčiču v spomin..............................102
Slovo in naročilo.............................104
Častitke....................................  106
Snopič 15.— .Kjer je ljubezen, tulu je Bo ji*. Ruski spisal grof Leo Tolstoj; poslovenil Ad. Pahor. — ,R a k v a r“ (Gro-bovščik). Ruski spisal A. S. Puškin; poslovenil .1. K-j. .Božena”. Resnična povest; iz češčine preložil Ruj.
Snopič 16. .Tur op oljski t op“. Povest. Hrvaški spisal August Šmioa: poslovenil Peter Medvešček. - .Dvoboj” Iz zapiskov prijateljevih. Spisal Svatopluk Čech: poslovenil J. M. Frankovski.
Snopič 17. Izbrani s ji i s i Vaclava Kosirnika. I.
1. .Kliko šibo si je izmislil Jakob za hudobno Teklo”. — Poslovenil 1. M. Frankovski. i. .Babice”. Obrazek na lice in narobe. - Poslovenil R h j. d .Berači”. — Poslov, lilij.
Snopič 18. Izbrani spisi Vaclava Kosirnika II. Obsega obraze iz .Kukalka”:	I Lovski tat. '1. (lospod Švare
na deželi. d. Kako se v pošteni občini krupalovski popravljajo vratiča pri čednikovi bajti. (Vse tri poslovenil Jan. Sedej.) 4. Pusl v mestecu. Poslovenil lilij.
Snopič 19. .Pošasti”. Povest. (Lski spisal V. Boneš - Tre-bizskj. Poslovenil Ž. Trbojski.
Snopič 20.-23. ,Z a o b 1 j u h a”. Povesi. Hrvaški spisal Ferd. Ilečič; poslovenil Pel. Medvešček. V zadnjem snopiču tudi povest .Štiri dni”. Ruski spisal V. M. liaršin.
Snopič 24. .Čarovnica”. Novela. Srbski spisal Velja M. Miljkovič; poslovenil Ivan Sivec. .Tri smrti”. Pripovedka grofa L. N. Tolstega; iz ruščine poslovenil Podravski.
Snopič 25. Narodne pripovedke v Soških planinah. ,lz naroda za narod” zbral in napisal A. (I.
Snopič 26. Lot arij k n. Hrvaški spisal Večeslav Novak. -Izgubljeni sin. Iz srbskega .Futhika” 1. |si;o. Mrtvaška srajca. Iz srbščine po F. Oberkneževiču v .Putniku” 1. lSli-J. - Vse tli poslovenil Simon Gregorčič ml.
Snopič 27.	,Preskušnja in rešitev” ali .Domu najbolje”. Češki
spisal X. Čekal. [..Jnn Knilkj v Kalifornii”); poslovenil Simon Gregor č i č ml.
Snopič 28. Petdesetletnica Simona Gregorčiča Str. 11‘J.
Dodatek k častilkam.
— Z Dunaja smo prejeli zadnji hip poročilo, da so vseučiliščniki V drušlvu „Tatran“ poslali Gregorčiču sledečo brzojavko: „I)iki našega naroda, iniljencu slovenskega dijaštva, svojemu uzorniku najsrčnejše častitke! Slovenski vseučiliščuiki v .Tatrann*.
-
OGLASNIK.
Z Ilirom lia to, da so ima naše književno podjetje boriti z gmotnimi tVaVam:, svetovali ko nam naši prijatelji, da hi porabiti po dve ali tri strani platnic zn oglase poštenih zavodov in podjetij, kar bi Uftm pripomoglo k boljšemu domunemu stanju v prospeh knjižnice same. Tako dela tudi „Matica slovanski**, ki je v vsem povsem jed*-, nak.i naši *S). knj.“. Ker ima *S1. kuj.** veliko či ta tel jev širom naše lepe slovenske domovine in se snopiči shranjujejo, ne pa zavržejo, kakor drugi časopisi, je uspeh tikih oglasov kolikor le možno ugoden.
(lena oglasov znaša K kr. za vsako n o ji p are i 1 - vrstico; večkrat po pogodbi.
„G o r i i k a tiskarn a“,
Andrej Gabršček
v (»osposki ulici št. tt. zdaja časopise *S o č a“ gld. i*40, r i-moreč** gld. <t*80, ^Slovanska knjižnica** ghl. 2*150 ali (»o t-i kr. suop.č, „11 Rinilo vainento** gld. 5'—,	nji/, ni ca
za mladino** (trdo vezana po ti pol) l^ld. 1*M0 ali po 1« kr. snopič.
Vse tiskovine za cerkveno urade, šole, županstva, pošte, sodišča, /a trgovce in obrtnike. — roseIniče v elegantnih šatu^jith.
Hausner & Lokar,
Gosposka ulica št. (I v Gorici, zaloga usnja iz lastne tovarne v Mirnu. Vso potrebščine za čevljarje.
Ant. Jerelič,
t v Semeiiiški ulici in za vojašnico.
V obeh prodajuliiicali vseli vrst po-I habščine za pisarne, šolo in urade. Zavod za č r t a n j e. — K n j i g o v e / n i e a. — Izdelovalnim šolskih in drugih knjižic.
Ivan Dekleva,
vtdoir/oc z vinom.
Ima v svojih kleteh vseh vrst domača in istrska vina. (lene zmerne.
jernej Kopač
Solkanska cesta 51. il. Gosposka ulica 51. 0. v Gorici. Tovarna za voščene sveče. Vseli vrst medeno pecivo. Priporoča se slav. cerkvenim oskrli-nišlvoru.
m£WP‘* Iščemo razprodajaj^ za „Slov. knjižnico" ^^(V
Tobakainarji so najbolj pi/jV^»Vin^zfe^ posel. 1 lajamo iWjQ popusta.
p f 1 Ly