75 Dr. Janko Sernec Dr. Dragotin Lončar (Od 19. oktobra 1834. do 25. januarja 1909. leta.) Družboslovna črtica v okviru njegovih narodno-političnih in go-spodarsko-socialnih načel.* L 1. Časnikar, organizator in (politik doktor prava Janko Semee,1 ob čigar stoletnici rojstva pišem to obravnavo, je spadal od 60. let dalje med prve narodne buditelje slovenskega Štajerja in vsestranske pospeševalce slovenske misli sploh. Sernci so izhajali iz Slovenske Bistrice in po njih žilah se je menda pretakala tudi keltska kri; odtod je bila najbrže tista odločnost, ki je navdajala Janka Sernca. Pravilno je trdil Josip Vošnjak,2 da je 1 a potrebna laetndst le redka prikazen pri Slovencih. Naše prekletstvo je * Uredništvo bi iz te obširne študije med letom objavljalo nekaj zaokroženih poglavij, zlasti takih, ki so važna v političnem in socialnem oziru. 1 Opozarjam na njegovo korespondenco ter koncepte člankov, govorov in obravnav, ki sem jih priobčil v „Vedi" leta 1914. 2 Spomini, L, 117. podrejena (subalterna) miselnost, da smo mehki in podkupni navzgor, a trdi in maščevalni navzdol. Kakor dmigod, tako je tuldi v meščanski rodbini Semčevih vladala v občevanju nemščina, ki so jo še posebno gojili naši tedanji uradi in šole. Različne so bile okolnosti, ki so iz meščanstva dvigale na površje posamezne slovenske izobražence, da so kljubovali nepr i rodnemu stanju. Ali je ibilo to nasledek splošnega družbenega razvoja, ko se je z ustavno svobodo začela uveljavljati dotlej prikrita ali potlačena narodnost; ali je bila polzavest slovenskega rodu, ki je butnila jasno na dan ob ugodni priliki; ali je vžgalo to iskrico preučevanje slovenske davnine in opazovanje okoliškega ljudstva, ki je bilo slovensko; ali so bili to zgledi prijateljev in znancev teir učinki kakšnih, notranjih doživi jajev in pretresi jajev— kdo bi vedel natanko? Skratka: meščanstvo in iz njega nastajajoče izobraženstvo je bilo pri nas ponekod iz večine, drugod vsaj precej slovensko po rodu, a po izročilu, družbi in vzgoji nemško v jeziku in mišljenju. Nekateri so prebili ta led, drugi so ostali in postajali vedno bolj Nemci, ko se je začela ločitev duhov. Iz nezavednosti ali polzavesti se je dvignil določno ali Nemec ali Slovenec; mnogo pa jih je obtičalo tudi na sredi: dvoživke, ki so se skrivale za imenom pokrajine ali dežele (Kranjec, Štajerec, Korošec itd.). II. Janko Sernec je postal buditelj slovenstva, globok mislec in odločen delavec. Vidni znak prebujajočega se slovenstva so bile takrat čitalnice, skromina ognjišča slovenske besede in misli. Mariborski, ustanovljeni 1861. leta, je načeloval takratni odvetniški koncipient Janko Sernec ter imel v njuniet-niško ustvarjanje in za obrtno-trgovsko izražanje; svoje izrazite narodne posebnosti (nošo in navade, tako imenovano narodno blago: pravljice in pripovedke, pesmi in pregovore, uganke in vraže), ki označujejo naše mišljenje, čutenje in hotenje, naš narodni značaj; svojo razvito umetno književnost, ki je dosegla v nekaterih vrhovih evropsko višino; svojo napredujočo znanost (šolstvo) in umetnost, ki po kakovosti v glavnih predstavnikih ne zaostajata za drugimi ; svojo izvedeno g o s p o d a r s k o - d r u ž b e n o razčlenjenost (kmetovstvo, meščanstvo, delavstvo, uradništvo in svobodne poklice intelektualcev)^, končno, kar je odločilno: vse nasprotne sile, domače in tuje, niso mogle nikdar popolnoma ubiti v ljudstvu bolj ali manj žive zavesti o njegovi svojstveni bitnosti, ki se kaže že od zdavnaj tudi v posebnem imenu naroda (Slovenec) in njegove zemlje (Slovenija). 4. Leta 1848. nismo politično dosegli ničesar; v obnovljeni ustavni dobi smo se lovili sem in tja: dokaz leto 1865., 1867. in 1870. Ko je bil Bel-credi dne 20. septembra leta 1865. razveljavil Nemcem prijazno februarsko ustavo (centralistično), smo mi sklenili v Mariboru dne 25. septembra istega leta slovenski d r ž a v n o p r a v n i program, ki je bil zgodovinska zastarelost: Notranja Avstrija. Duševni oče mu je bil Andrej Einspieler. Njegova značilnost je bila v tem, da se je podrobno bavil z ustavnim vprašanjem, kar se je prvič zgodilo pri nas. Poročevalec mariborskega shoda, Luka Svetec, ki je bil najbolj bribtni praktični politik te dobe, je nasprotoval temu programu in je zagovarjal južnoslovansko državno skupino, ki sta jo branila tudi Hertman in Trstenjak.5 Kako je Janko Sermec nastopal na tem shodu, ki se ga je udeležil, mi ni znano; toda pozneje, leta 1866., se je v Ger-šakovem časopisu „Čitalnica" (III.) izrekel proti mariborskemu programu iz razloga, ker enostransko posnema češko zgodovinsko pravo. Že omenjeni dopisnik iz Ljubljane je v celovškem „Slovencu" istega leta (štev. 80) opravičeval sprejetje mariborskega programa s tem, češ, da je bilo to leta 1865. lahko razumljivo kot potrebno in neizogibno zlo, ker so bile takrat slovenske dežele še del nemške zveze (Bund) in so zapreke „javne dostojnosti" branile Slovencem, da bi bili podali roko Hrvatom, kar je pa potem vse odpadlo, ko je bila Avstrija po izgub- 5 Vošnjak, Spomini, L, 209—210. 124 ljeni vojni z Prusdjo odrinjena iz nemške zveze. Stoječ na pravilnem stališču, da »mora zemlja služiti narodu za njegov razvitek, a ne narobe" (načrt programa za »Slovenski narod"), se Sernec tudi ni takoj navduševal za Belcredija ob njegovem nastopu, kakor je povedal Josip Vošnjak,6 am|pak je priporočal previdnost. In prav je imel, ker Slovenci smo se vedno vse preveč radi navduševali, ako nam je kdo privoščil lepo besedo. Belcredi je bil federalist na zgodovinski osnovi; po njegovi zamisli bi bili prišli Slovenci v avstrijsko skupino, kjer bi bili odločevali Nemci. V nemški pisanem konceptu, ki se nam je ohranil in o katerem ne vem, čemu je služil, se je Janko Sernec — najbrž 1865. leta — potegoval za obstanek celotne Avstrije na osnovi oktobrske diplome; obenem je priznaval Madjaroni vodilno odločnost v boju z nemško birokracijo, a je zavračal njih gospodstvaželjmost nad južnimi Slovani in Rumuni kakor tudi njih očitek o srbskem! carstvu, češ, da je hitrejši razvoj zapadnih južnih Slovanov (Slovencev in Hrvatov) podan v Avstriji, ako ise jim drugače da zadostna svoboda, ker tukaj so jim na razpolago velikanska prometna sredstva vse države in imajo pristop do nemške znanosti: misel na kakšno srbsko carstvo je ljudstvu čisto tuja (podčrtal Sernec). Ko je padel Belcredi in prišel na krmilo Beust, je nastala 1867. leta dvojina monarhija: Avstro-Ogrska tudi z našim soglasjem. Posebno Svetec, ta »kristalizirana slovensika pamet", kakor ga je nekoč imenoval Bleiweis,7 je zatajil slovenski politični program, ki ga je še 1866. leta zagovarjal prepričevalno v »Novicah" in celovškem »Slovencu", ter se je veselil v novi decembrski ustavi § 19. o narodni enakopravnosti in razširjenja deželne avtonomije ... Po dogovoru v Si&ku simo bili Slovenci sicer priznani kot narodna celota, ki sklene zvezo (federacijo) s Hrvati v »trojedni kraljevini". Urednik Tomšič, ki se je ipoleg Poklukarja, Razlaga in Trstenjaka udeležil tega sestanka in na slovenski strani vodil zanj priprave, nas je pa točno označil, da smo vse premevžasti in »brez kompasa, veše, ki slepo frfrajo okolo lučice"; tožil je, da se niso mogli nikakor vezati, ker so bili premalo veljavni in so slovenski voditelji ošabni; končno se mu je zdelo »vse nase politikovanje zastonj, dokler se naši ljudje 1. med seboj ne sporazumejo, 2. dokler se ne drže nobenega sklepa."8 Torej: neenotnost, nejasnost in nediscipliniranost v narodno-političnem vprašanju. 6 Spomini, L, 187. 7 Vošnjak, Spomini, L, 214. 8 Razprave, 1928, 98, 100—101 (v pismih Jurčiču iz 1870. leta). Pripominjam, da je v Prijateljevi objavi ljubljanske resolucije z dne 1. decembra 1870. leta pomotoma izostalo pri točki 2. (str. 112) ime „Srbi". 125 Leta 1848. je skupna italijansko-nemško-madjarska nevarnost združila vse avstro-ogrske južne Slovane predvsem na osnovi prirodnega načela t. j. sorodnih narodnosti. Leta 1870. se je pa uveljavilo nesoglasje zaradi „piemontstva", t. j. okrog koga naj se zbere južno slovan-stvo, oziroma v kakšnem okviru naj se to zgodi. Pri tem so Hrvati računali z nami, a vojvodinskim Srbom smo tedaj delali nekako napotje zaradi svoje lege in svojega „avstrijanstva", o čemer izpregovorim podrobneje v drugi zvezi. Tako ni prišlo tega leta do učinkovitih dejanj, ampak samo do načelne, platonične izjave o „edinstvu", ki je bila odmev pomembne zgodovinske dobe, ko se je dovršilo združenje Italije in se je kovalo z zmagami nad Francozi novo nemško cesarstvo, ki se je uresničilo že takoj v začetku 1871. leta. Ohranil se nam je načrt oklica, ki ga je sestavil Janko Sernec leta 1870. za deželnozborske volitve na Štajerskem. Bistvene točke tega načrta bi bile glede državnega prava naslednje: 1. Zedinjena Slovenija kot avstrijska kronovina; 2. Nemcem po mestih se dovoljuje, da v deželnih stvareh ostanejo 'V zvezi z Gradcem, dokler se ne sklene drugače, a dosti velika mesta se lahko po zgledu svobodnih hrvaško*-ogrskih kraljevskih mest organizirajo zase in se potem izločijo iz okrajnih zastopov; 3. raba slovenščine v vseh javnih uradih in šolali, za Nemce pa nemščina; 4. kot prehodna ustanova do zedinjene Slovenije poseben oddelek pri namestništvu v Gradcu in poseben deželni zbor v Mariboru ter deželno nadsodišče za vse Slovence v Ljubljani; 5. na osnovi oktobrske diplome večji obseg deželne oblasti (avtonomija) za šolstvo, posojilništvo, zdravstvo, glede občin, domovinske pravice, javne varnosti ter glede vpliva pri izvrševanju vseh postav in imenovanju uradništva; 6. zedinjenje s Hrvati glede državljanskega in kazenskega prava, organizacije uradov, vseučilišča in skupnih najvišjih uradov; 7. izprememba ustave in v ta namen združitev z drugimi slovenskimi in avstrijskimi poslanci, posebno slovanskimi. V volilni oklic, ki ga je priobčil Josip Vošnjak,9 sta se iz Sernčevega osnutka sprejeli 1. in 3. točka, od 4. točke samo terjatev glede deželnega nadsodišča v Ljubljani, sprejeli sta se tudi točka 5. (načrt je našteval deželno komipeteiico, volilni oklic pa državno in se je za skupno označilo le vojaštvo, denarstvo in trgovstvo) in 7. točka; popolnoma sta se izpustili 2. in 6. točka. IV. 5. Za vsak narod in državo je pomembno njuno razmerje do cerkve in duhovščine i: ali gledata v njiju v prvi vrsti verski posredovalki ali pa obenem tudi brezpogojni vodnici v omiki, 9 Spomini, II., 128. 126 politiki in gospodarstvu. V tem je nasprotje; tukaj govorim posebno o vprašanju zakonstva in šolstva. Avstrijska ustava iz 1849. leta (4. marca) je priznavala vsakomur popolno versko svobodo ter prepuščala vsaki zakonito priznani cerkvi svobodno urejanje in oskrbovanje njenih razmer in imetja, vendar jo je sicer podrejala splošnim državnim zakonom; glede učilišč in vzga-jališč si je pa pridržala država vrhovno nadzorstvo. Polagoma se je pripravljal preobrat in, ko je bila 1851. leta preklicana marčna ustava, se je sklenila 1855. leta pogodba (konkordat) med cerkvijo in državo, po kateri je država zakonstvo in šolstvo prepustila cerkvi, da ju ureja in vodi. Katoliške zakonce je sodilo odslej škofovsko sodišče; enako so pripadali sodni oblasti katoliške cerkve tisti zakoni, kjer je hil eden izmed zakoncev katoličan, drugi protestant. Zakon© med kristjani in tistimi, ki so odpadli od krščanstva, je cerkev zaničevala in odsvetovala itd. Nadzorstvo nad šolstvom je pripadalo škofom in kmalu je imelo n. pr. 181 gimnazij duhovske ravnatelje, a le 81 je bilo posvetnih. V tajni pogodbi se je zavezala država, da ne iz-premeni verskih zakonov brez predhodnega odobrenja papeške ku-rije.10 Trojna aristokracija, ki je vladala v Avstriji: cerkvena, uradniška in vojaška se je morala po izgubljeni vojni 1859. leta umakniti ustavnosti. V razpravo je prišlo tudi vprašanje konkordaita, ki ga je postavilo nemško svobodnomiselstvo na dnevni red 1868. in 1874. leta. Izpre-menile so se posebno konkordatske določbe glede zakonstva in šolstva. Boj je bil oster; papež Pij IX. je zavrgel cerkveno-politične postave iz 1868. leta (o zakoinstvu, šolstvu in interkonfesionalnosti) kot »popolnoma nieeve in vedno neveljavne", a leta 1874. (zakon o zunanjih pravnih razmerah katoliške cerkve, o prispevkih za verski zaklad iz duhovniških dohodkov in o priznanju verskih družeb) je obžaloval, da je tudi avstrijska vlada prestopila k sovražnikom cerkve.11 6. Na Slovenskem sta se že pred letom 1848. izoblikovali svetovno-nazorni stru ji: cerkvena (konservativna) in svobodnomi-selna (liberalna), ki sta potem v ustavni dobi trčili druga ob drugo ne le v vprašanjih omike, ampak tudi gospodarstva in politike. Slovenski duhovščini moramo priznati, da je bila po veliki večini zaslužna za narodni prerod in je čutila z ljudstvom v sreči in nesreči. Enako pa je treba ugotoviti, da je bilo njeno stališče glede duhovne svobode, posebno v književnosti in znanosti, po navadi pretirano 10 Charmatz, Osterreichs innere Geschichte von 1848 bis 1907, L, 28—31. 11 Maver, Geschichte Osterreichs mit besonderer Riicksicht auf das Kul-turleben, II., 686. 127 policijsko. Leveč je leta 1870. navajal za dobo zadnjih 20 let te-le primere, kjer se je del duhovnikov (Jeranovci) in poleg njih tudi ž njimi se ujemajoči del posvetnjakov (Bleiweisovci) spotikal ob slovenske slovstvenike, ki so danes stebri naše književnosti: Prešeren, Levstik, Janežič, Jenko, Jurčič in Stritar.12 Pripominjam, da bi se seveda tudi njih spisi ne bili mogli in smeli izogniti svobodni oceni; toda tukaj se takrat ni izvajalo umetniško-znanstveno obravnavanje, ampak se jim je ozkosrčno očital versko-nravni nedostatek ali pregrešek, s čimer so hoteli te vrste ocenjevalci kratko in malo odganjati s slovenske zemlje vsako svobodnejše slovstveno ustvarjanje. Duhovna svoboda je pa osnova napredujočega življenja. Kdor ni navajen ali si ne upa svobodno misliti, da se vedno zanaša samo ali v prvi vrsti na druge (avtoriteto), tak tudi ne ravna svobodno. Ako načelno zavračam to cerkveno - duhovniško stališče, s tem še nikakor ne zagovarjam brezpogojno ravnanja moderne (liberalne) države in posvetnega svobodoumništva; nasprotno jima očitam nedoslednost in samovol jstvo, ker ne mislim, da je država edini vir vsega prava in da ji zato pripada vsemogočnost. Cerkev in država bi se morali odreči medsebojnega policijskega nadzorstva; saj je ljubljanski „Slo'venec" pisal leta 1875. (štev. 25)13 pravilno, da je vera dar božji, ki se ne da koman-dirati v človeka. Ločitev cerkve od države bi koristila obema, ker bi ju osvobodila. Do tega demokratičnega načela se ni nikdar povzpelo slovensko svobodnomiselstvo: na pol pota sta ostala ne le Razlag in Tavčar, ampak tudi Žerjav in Pucelj; zakaj slovensko svo-bodoumno meščanstvo in kmetovstvo je enako v Avstriji kakor v Jugoslaviji glede cerkveno-političnih vprašanj poznalo mnogo osebnega prerekanja, a malo načelne odločnosti. (Dalje.) Krvave rože Poglavje iz povesti »Krisia Alba" Lojz Kraigher Lipovšček se je spet namrdnil in je zamahnil z roko: „Kjer so ženske, tam se Davorin Legiša ženi. Zdaj največ tu poseda, res je. I, kajpada —" in je napravil značilno kretnjo s palcem in kazalcem, „tu je denar pri hiši in premoženje, to bi mu dišalo! Ampak — kolikor se meni zdi, gospod: — z možitvijo se Muznici ne bo 12 Ivan Prijatelj v Ljubljanskem, zvonu, 1924., 674—675. 13 Najbrž urednik sam — Kaulus, t. j. Kilun. 128 182 Dr. Janko Sernec Dr. Dragotin Lončar Na drugi strani so odpor proti cerkveno-političnim postavam vodili državnopravni federalisti, n. pr. Čehi in Poljaki, iz tega razloga, ker niso priznavali osrednjemu parlamentu pravic, ki bi jih bile morale imeti dežele. Slovenci smo soglašali 9 tem v bistvu pravilnem naziranju, a smo obenem pozabljali, da bi bila večja deželna avtonomija koristila samo Kranjski in morebiti tudi Goriški, drugod pa bi nas bili vladali Nemci in Italijani, dokler smo bili razbiti v šestero pokrajin, oziroma osmero, ako prištevamo še beneške in ogrske Slovence, ki so pa živeli takrat že v dveh drugih državah (Italija, Ogrsko). Češko-poljsko stališče ni moglo biti v vsakem primeru tudi slovensko. 7. Leta 1848. je zagovarjal pri nas cerkveno stališče Pogačarjer »Slovenski cerkveni časopis", pozneje »Zgodnja danica", kjer je pisal 1849. leta (štev. 2) Luka Jeran, narodni buditelj in dobrotnik mladine, zoper osnovne državljanske pravice, kolikor so se tikale cerkvenih razmer, in terjal, da bi se verska vprašanja obravnavala v posebnih zborih vsakega naroda po njegovih potrebah in željah, kar bi bilo samo na sebi pravilno. Duhovniki so dobili 1853. leta anonimno pismo, ki je svarilo pred naročanjem „Novic'\ češ, da so veri nasprotne in da je Bleiweis največji protivnik duhovnikov, kar je bilo seveda neosmo-vano.14 Radikalno svobodnomiselno stališče je zagovarjal 1848. leta profesor Konšek v časniku »Celjske slovenske movine", kjer se je terjala ločitev cerkve od šole, odprava celibata in samostanov ter sekularizacija cerkvenega imetja (štev. 13. in 14).; toda na drugi strani je prinašal list tudi članke, ki so bili temu nasprotni. Enako so bili nekateri takratni naši poslanci v marsičem levičarji, n. pr. Ambrož, Černe, Gor-jup, Kavčič, ki je prvi v ustavnem odseku kromeriškega državnega zbora predlagal ustanovitev Slovenije (brez koroških Slovencev), in znameniti pravnik Krajnc. — Proti jeranovstvu je nastopal časih sam Bleiweis, ki je bil sicer konservativec, a pri tem človek naravne pameti, da je spo>znal, kako potrebujeta zanemarjena in zapuščena slovenski kmet in rokodelec poleg verske tudi svobodne narodne, politične in gospodarske omike. Tako je imel v »Novicah" že leta 1849. (štev. 26) in 1852. (štev. 93, 95) spore z Jeranom, ker je preganjal sleparstvo in vražarstvo v verstvu ter se je potegoval za »pravo pobožnost, nikdar pa ne za krivo vero, hinavstvo in tercialstvo"; izjavljal je, da »več potov vodi v Rim" ter da glede vernosti in nravnosti ne pojde v šolo k »Zgodnji danici". Pozneje je v ustavni dobi nasproti nemškemu in slovenskemu liberalizmu branil katoliško cerkev in duhovščino, a obenem pisal v »Novicah" n. pr. 1871. leta (štev. 43), da sta mu »hinavstvo in tako imenovano tercialstvo" gnusoba, in se je še 1877. leta v »Novicah" (štev. 8) potegoval nasproti »Zgodnji danici" za svobodno znanost kot urednik »Letopisa", ki ga je izdajala »Slovenska matica". 14 BLehveisov zbornik Slovenske matice, 1909., 171 (Bleiweisu je to pismeno sporočil župnik Cigler). 183 Leta 1861. je zagovarjal ob začetku obnovljenega ustavnega življenja Andrej Einspieler načelo (svobodne cerkve v svobodni državi z dokazovanjem, da se dajo n. pr. vprašanja zakonstva, šolstva in menjavanja konfesij rešiti le na osnovi svobodne cerkve, ker država ne more dovoljevati cerkvi drugega kakor pravico bivanja, a cerkev ne more terjati od države drugega kakor pravico bivanja in svobodnega razvoja.15 Istega leta in naslednjega 1862. se je izrekel za ustanovitev umne, liberalne stranke v katoliški cerkvi, da bi s svojo nravno težino zadrževala vse politične napačnosti.16 Leta 1862. je tudi povedal, da se more uresničiti svobodna cerkev edino s tem, ako po-tolče svoje nasprotnike: birokracijo, liberalstvo, framasonstvo in na-zadnjaštvo, ki pod cerkvenim videzom s svojimi zastarelostmi dejansko slabi in ugonablja moč katoliške cerkve, ker jo spravlja v nezasluženo sumničenje.17 Leta 1863. je v zadnji številki svojega časopisa izjavil, da je vzgajal igralce za »človekoljubno in svobodno svetovno nazi-ranje."18 Tako je bil Einspieler bela vrana med slovensko duhovščino, ko je načelno zagovarjal ločitev cerkve od države. Skoraj pol stoletja pozneje se mu je pridružil Janez Evangelist Krek s tem, da tej ločitvi ni nasprotoval z verskega stališča, ko je bil že prej kot gojenec dunajskega Avguštineja obsojal državno cerkev.19 Proti koncu 60. in v prvi polovici 70. let se je med Slovenci zopet poostrilo razmerje med obema strujama zaradi cerkveno-političnih vprašanj. Prvo strujo, ki je zagovarjala terjatve cerkve in zgodovinsko državnopravnost posameznih kraljevin in dežel, so branili: na Kranjskem »Zgodnja danica" (Jeran, Čebašek), „Novice" (Bleiweis, Gosta, Svetec, Toman) in ljubljanski »Slovenec" (Klun, Marn, Vončina); na Štajerskem »Slovenski gospodar" (Herman, Ulaga, Košar); na Goriškem »Glas" (Hrast, Gabrijevčič, Tonkli) in na Koroškem se jim je pridružil Einspieler — to so bili »stari". Drugo strujo so branili »mladi", ki so bili proti cerkveni politiki in za svobodno narodnost, in sicer glavno »Slovenski narod" (Jurčič, Razlag, Jos. Vošnjak, Zarnik); na Goriškem „Soča" (Lavrič, Klavžar, Dolenc) in na Tržaškem Nabergoj. 15 Stimnien aus Innerosterreich, 1861, 57—65. 16 Istotam, 1862, 4. 17 Istotam, 1862, 1—4. 18 Istotam, 1863, 166. 19 Izbrani spisi (ureja Ivan Dolenec), I. 67, 73 (3. in 8. Krekovo pismo Janezu Hladniku iz 1889. leta). 184 Svojo pot ne le proti „starim", ampak časih tudi zaradi njih plaš-ljivosti in omahljivosti tudi proti »mladim" (osebno n. pr. proti Zar-niku) sta hodila takratna prvaka sloveinske književnosti in kritike: Fran Levstik v „Pavlihi" 1870. leta in Josip Stritar, ki je v „Dunajskih sonetih" 1872. in 1873. leta (2. izdaja) izpodbnjal „mlade" k odločnemu boju za dom, človeštvo (pozneje: svobodo) in resnico (XXIII. sonet; podčrtal Stritar) ter moško izpovedoval svojo „vero." Izpoved mojo čujte: Jaz svobodi Iz srca vdan sem, — mirno poslušajte! V politiki poštenje mene vodi; Temo sovražim, — kamen pobirajte! Za mir gorim in spravo med narodi; Slovenec liberalen sem, — metajte! (XXXIX. sonet; podčrtal Stritar). Slovensko svobodnomiselno strujo sta podpirala posebno tudi štajerska duhovnika Raič in Trstenjak, oba izobražena in odločna moža. Davorin Trsitenjak je pisal n. pr. 1870. v novoletni številki »Slovenskega naroda" v uvodnem članku, da je ta list nastal zato, ker so prejšnji slovenski politiki hodili napačno pot, ko se niso ozirali na večino mislečega naroda in so delali škodljive nedoslednosti; slovenska duhovščina, Iki je izvrsten steber naše narodnosti, naj ne išče zvez drugod kakor v svojem narodu; ne podkopujemo večnih resnic ter se ne upiramo napravam in obredom cerkve, ki ji pripadamo, nismo pa cerkven politični časnik, ker so cerkvene stranke iz večine odvisne od škofov, ki niso v politiki edinih misli; naš list bo služil duhu, ki veje iz zgodovine cerkve, a ne iz nestrpnih glav; pri Slovencih je preveč občutljivosti in zavisti; ker smo majhen narod, mora biti pri nas vsak narodnjak velik značaj (podčrtal Trste-njalk); idiličnosti v politiki nikdar ni bilo in je ne bo, ker absolutizem me pospešuje nobene stvari; naša politična anoč leži v soglasnih terjatvah vsega slovenskega naroda; politika slovenskih voditeljev je pomanjkljiva, ker vidijo našo politično akcijo v ministrskih lopah, a ne med narodom in za narod (podčrtal Trsitenjak). Ta kritika ima v bistvu še danes ob izpremenjenih razmerah svoj nezmanjšani pomen. Enako je priporočal Božidar Raič leta 1871. v istem listu (štev. 110, 122—124) neskvarjeni Kristov nauk kot edino svetlo vodilo, da zavlada v verstvu vedrina; duhovniki, ki naj bi prinašali ljudstvu biagost, uiso poslani zato, da se nanje opira absolu- 13 185 tizem; poslanci niso v cerkvenem zboru ali koncilu, ampak v boju proti zagrizenim nasprotnikom naše narodnosti in našega bitja; pro-te&tattitovstvo je moralo prebuditi slovenski jezik in slovstvo; vsak pravi narodnjak bi moral biti naprednjak, a ta umen svobodnomislec; brez pravičnosti ni pobožnosti. Leta 1873. je pisal istotam (štev. 229), da je samo zasebna krepost vsakega posameznika, ali je pobožen ali brezbožen. Pri slovenskem sporu med cerkvijo in državo te dobe omenjam še zanimivo pastirsko pismo, ki ga je izdal ob svojem nastopu leta 1875. ljubljanski škof Janez Krizostom PogaČar. Ni v nič deval nove šolske postave, ampak je videl v njej tudi nekaj dobrega. Predvsem je pa povedal kranjski duhovščini resnico, da mera njenega dobrodejnega vpliva ni odvisna samo od duhovske časti, ampak od osebne vrednosti; zakaj pridigovati bi morali z lastnim zgledom. Vprašal jo je, ako ni vera okrog njih zato v nevarnost prišla, ker so spali ali, kar je prav isto, nepristojnosti počeli.20 Ta Pogačarjeva poslanica, ki konkordatski duhovščini ni bila ljuba, ima glede pojmovanja duhovniške oblasti (avtoritete) svoj splošni pomen še danes in vedno ... 8. Kakšno stališče je imel v cerkveno-političnih vprašanjih Janko Sernec, ki je bil (bister pravnik in zmeren svobodnomislec? V mariborski čitalnici je v ohranjenem nagovoru iz 1863. leta priznaval duhovščini pomen za slovenščino ter se veselil sloge med njo in drugimi stanovi, zavračal pa je brezboštvo in osebne opazke o škofu Stepišniku, Slomškovem nasledniku, češ, da je treba navajati razloge, ako komu ni kaj všeč, a ne nastopati zoper nasprotnikovo osebo. Nekdo je bil namreč tega leta sporočil v „Novicah" (štev. 43), da se nekateri predmeti v mariborski bogoslovnici ne uče več v slovenščini; obenem je bil pripomnil, da piha mrzla sapa tam, kjer je nekdaj tlel ogenj ljubezni do naroda, in da sinko podira, kar je postavil oče. V načrtu za program »Slovenskemu narodu" je terjal 1868. leta, kakor vemo, da pušča list pri miru dogme in bistvene cerkvene naprave, da se poganja za ohranitev cerkvenega imetja, da se ljudska šola ne loči od cerkve in da se krepi javno cerkveno življenje; toda glede izpremenljivih cerkvenih naprav in ukazov cerkvene gosposke je hotel, da se pretresajo svobodno in mirno1. Jasno je označil svoje protikonkordatsko stališče, ko je 1868. leta v »Slovenskem narodu" (štev. 46, 58) priznaval državi oblast v vsem, kar se tiče zunanjih in pravnih razmer pri sklepanju in razdružitvi 20 Laibacher Diocesainblatt, 1875., štev. 1 (nemško-slovensko besedilo). 186 zakona; glede ljudskih šol je zagovarjal versko osnovo in bil proti ločitvi šole od cerkve, odrekal pa je duhovščini izključno oblast nad šolstvom in učiteljstvom, ker pripada ta tudi občinam, okrajnim in deželnim zborom ter državi. Najbolj odločno je pokazal svoje svo-bodoumno naziranje v že omenjenem osnutku za volilni oklic 1870. leta. Takrat je glede cerkvenih in šolskih vprašanj predlagal naslednje: 1. Versko prepričanje je popolnoma prosto. Želimo, da se javni mir ne moti po takih novih dogmah, ki preveč priostrujejo razloček med verozakoni, a tudi med vero in znanostjo (dogma o papeški nezmotljivosti). 2. Karkoli je pravno vprašanje, naj presojajo državne in narodne oblasti. Želimo, da doseže katoliška cerkev svobodno oblast v vseh cerkvenih stvareh, posebno pri imenovanju svojih upraviteljev. 3. Želimo, da se izpremeni sedanja katoliška ustava V tem pomenu, da se vseh pomembnejših opravkov udeležujejo tudi posvetnjaki na shodih po farah, okrajih in škofijah. 4. Že zato, ker se sklene zakon po prosti pogodbi, ne moremo zagovarjati načela, da bi se moral skleniti neobhodno pred državno oblastjo. 5. Cerkveno imetje je last kakor vsaka druga, zato nedotakljiva. Treba pa bo predrugačiti postave, ki preveč omejujejo svobodno premembo in dohodke tega imetja preveč različno razdeljujejo med duhovnike. 6. Odobravati moramo, da je dobila šola samostojno organizacijo, a da vendar ne prezira duhovništva. Dolžnost vsakega domoljuba je, da po možnosti podpira šolo; posebno želimo, da uporabljajo duhovniki nekoliko več svojega prostega časa za pouk mladine v vseh koristnih predmetih. ?. Ker je omika prava podlaga boljše bodočnosti našega naroda, zato moramo pomnoževati dobre šole vseh stopenj. Od tega Sernčevega osnutka, ki je kazal liberalnost posebno glede posvetne znanosti in cerkvene uprave ter socialnost glede cerkvenega imetja, so se sprejeli v končni volilni oklic samo trije predlogi v iz-premenjeni, medli obliki: 1. samostojnost katoliške cerkve v njenih notranjih poslih obenem z enakimi državljanskimi pravicami za drugo-verce, ki uživajo popolno versko svobodo; 2. šolska postava naj se še enkrat popravi tako, da „se v samostalni organizaciji šole tudi katoliški cerkvi primeren vpliv pri nadzorovanju šol odloči"; 3. cerkveno imetje je kakor vsako drugo nedotakljivo.21 (Dalje.) 21 Vošnjak, Spomini, II., 128—129. 13* 187 282 Dr. Janko Sernec Dr. Dragotin Lončar V. 9. Kakor je razvidno iz pisana, ki mu ga je 1860. leta poslal njegov prijatelj, Hrvat Sime Heržic, poznejši svetovalec „lbanskega stola" v Zagrebu, se je Janko Sernec odločil, da hoče kot pravnik pieučevati slovansko pravoznanstvo. Ohranil se nam je njegov koncept iz 1862. leta, ki ima napis „Stara pravica". Iz njega sem posnel Sernčeva gospod arsko-družbena načela glede kmečkega stanu. Dve leti je bival v Karlovcu na Hrvaškem v pisarni nekega odvetnika. Z graškega vseučilišča je bil prinesel s seboj na Hrvaško polno glaVo rimskega in nemškega prava, da so se mu zdeli Hrvati zaostali v primeru s Slovenci. Pred uvedho avstrijskih postav je bilo tam po krivdi graščinske samovoljnosti še malo pravnega reda. Toda zadružno življenje, ki ga je začel preučevati, mu je pokazalo, da je bilo zaradi dolgov ali prostovoljno prodanih prav malo kmečkih zemljišč; da sta bila zaradi vzgoje nezakonskih otrok tožena iz pisarne njegovega predstojnika le dva meščana; da je bilo tožb zaradi dediščine malo, a še to samo med meščani: večina vseh pravd je bila med graščinami in prejšnjimi podložniki ter zaradi kupčije. Ko je prišel domov na Slovensko, je spoznal Janko Sernec žalostne nasledke nemškega prava, ki je bilo pri nas gospodujoče. Vsak čas se je dogajalo, da so otroci tožili očeta ali mater in da je sestra prodala bra/tu zemljišče; da je bil en brat bogat, a drugi je hodil kot siromak po svetu; da je stari oče beračil, ker ni ibil vknjižen njegov izgovorjeni užitek; da je marsikatera nezakonska mati utopila svojega otroka in se ga s tem rešila... Bivanje na Hrvaškem je prepričalo Janko Sernca o koristnosti zadružnega življenja, ki jo je navajal 1859. leta Ognjeslav Utiešenovic v knjigi: Die Hauskommunionen der Siidslawen. Po mnenju mnogih, znanih mož je vplivalo zadružno življenje v nravnem oziru bolj blagodejno kakor zasebno; delali so manj in porabili manj blaga za kritje zadružnih potreb kakor ob enakem številu oseb pri zasebnem gospodarstvu; udje so bolj delali in rajši kakor najeti posli; lenoba, ki se je tu in tam pojavljala, je izvirala iz nezadostnega šolanja in iz nizkih tržnih cen za kmečke pridelke; v deželi skoraj ni bilo revežev, beračev; izmed avstrijskih dežel je bilo tam največ zakoncev in zato najmanj nezakonskih otrok; zgodilo se je malo tatvin in ves narod je užival boljšo hrano kakor sosedje; zadružno zemljišče je rodilo več žita, vina in drugih plodov ter redilo več živali kakor zasebno zemljišče pri enaki množini delavcev; tisti, ki so začeli posamezno življenje, so kmalu prepadi! s svojim imetjem, Janko Sernec je predlagal, da bi se tudi na Slovenskem uvedlo zadružno življenje na naslednji način. Postava ne bi smela siliti, da bi vsi kmetje morali (podčrtal Sernec) živeti v zadrugah, ampak naj bi se dovoljevala svoiboda (podčrtal Sernec). Vsak posestnik naj bi lahko po svoji lastni volji napravil zadrugo s svojimi otroki ali s svojimi brati in sestrami, da bi po njegovi smrti že veljalo zadružno pravo. Vsako kmečko zemljišče naj bi se moglo vknjižiti kot lastnina vse rodovine. Ustanovniki zadruge naj bi prostovoljno sklenili zadružno pogodbo, a zadružna postava naj bi varovala, da bi se v zadrugi svoboda posameznega uda ne prikrajševala, kar bi bilo potrebno tudi za tiste zadruge, ki bi se osmovale brez pismene pogodbe. Obstoječe postave branijo, da bi se vsa rodovina vknjižila kot lastnica zemljišča, a dopuščajo, da živi več oseb pod eno streho, ki delajo druga: za drugo. Za začetek bi bilo potrebno, da bi se storilo to, kar je dovoljeno. Ako bi imeli na Slovenskem tisoč takšnih pogodb, ki bi veljale samo za prizadete ude, opirajoč se na dobro voljo vknjiženega lastnika, potem bi se slovenski zastopniki v deželnih zborih lahko sklicevali na to in tudi dosegli takšno zadružno pravo. V nekem odlomku, ki je naslovljen „0 srenji ali občini", je primerjal Janko Sernec rusko ali staroslovansko občino z današnjo. Stara občina je obsegala vsega človeka ter dajala posamezniku in rodovini dosti blaga, a sedanja malo mara za posameznika in ta malo zanjo. Namesto skupnega gospodarstva, ko je občina razdeljevala delo med posameznike, kolikor ga je kdo s svojo družino lahko opravil v določenem času, a enako zopet izkupiček za prodano blago v sorazmerju z izdelkom, se muči sedaj vsak sam in prodaja svoje blago za pol cene bližnjemu kupcu, ki vleče dobiček zase. Janko Sernec se je dotaknil tudi delavskega vprašanja. Storil je to v ohranjenem kratkem konceptu z napisom »Zadružništvo ali socializem", čigar vsebina je naslednja. Slovenska beseda „zadruž- 283 ništvo" mu pomeni isto kakor latinska »socializem". Južnoslovanska zadruga vsebuje skupno delo več oseb ter skupno uživanje pridelkov, oziroma njih razdelitev med zadrugarje. Isti je pa tudi pomen družbenih naukov naše dobe. Razloček med obojim je v tem, da stoji južnoslovanska zadruga na trdni osnovi krvnega sorodstva, medtem ko si upa moderni socializem združiti za medsebojno delo ljudi brez posebne medsebojne ljubezni. Kjerkoli se vzbudi močna medsebojna ljubezen, tam se ji pridruži tudi zadružništvo. Pri tem zadenemo že na komunizem, t. j. skupnost imetja, ne le pridelkov; isto je v južnoslovanski zadrugi. „Strike", t. j. skupni izstop iz dela vseh delavcev enake vrste, je zakonito sredstvo in naj ga uporabljajo delavci, kjerkoli imajo res premajhno plačo. Dandanes ga rabijo prepogosto in voditelji ga uprizarjajo časih le s tem namenom, da gladijo pot prihodnjemu zadružništvu. Motijo se: „strike" koristi, kjer je cena delu pod povpraševanjem, a škoduje, kjer je plača primerna ali že prevelika. Navadno bo tako, čeprav dovede j o postranski vzroki Časih tudi do drugih učinkov. Gospodarstvo napreduje dosti hitro po lastnih, starodavnih načelih. Posebno pomeni splošna šolska dolžnost tudi gospodarski napredek, ker vpliva na večjo plačo prostega dela. Množenje kapitala nikakor ne vodi do njegove vsemogočnosti, ampak mora padati njegova moč vedno bolj, ker se znižujejo obresti. Ni nam treba zadružništva, ker napredujemo brez njega bolj gotovo in dandanes tudi ne več tako počasno. Težko doživimo tako dobo, kakor je bil začetek krščanstva, da bi dobili zopet zadružništvo na osnovi močne medsebojne ljubezni. Navdušeno mladino mikajo nauki zadružništva; naj ne pozabi, da ne more mahoma izpremeniti sveta. Lahko pa pripomore, da se razločki polagoma izravnajo: trudi naj se za razširjanje omike in z varčnostjo naj prihrani tudi nekaj kapitala prihodnjemu zarodu. S tem pomaga gospodarskemu napredku, skrbi za nizke obresti in visoko plačo prihodnjih Časov. Kljub idealizaciji južnoslovanske zadruge, ki o njej izpregovorim v naslednjem poglavju, je spoznal Janko Sernec pravilno, kako kvarno vpliva v gospodarskem An zato tudi nravnem oziru neomejena osebna lastnina. Ker je naše dedno pravo urejeno po rimskem in nemškem, si ne more misliti skupnega gospodarstva. Graščaki so se bali — tako si je razlagal današnji družbeni red — za desetino in tlaiko, a državni uradniki za davke; zato so zaupali gospodarstvo samo eni osebi (navadno najstarejšemu sinu), ki naj bi dobil zemljišče po nizki ceni. 284 Glede velike oblrti se je pa motil. Moč kapitala ne pada, ampak narašča, da zajemlje vedno nove plasti. V dobi gospodarskega uspeva-nja se ta razvoj ne vidi tako jasno, kakor ob zastoju ali krizi. Vloga posameznika v gospodarstvu se precenjuje. Zato je tudi Sernec v duhu Smithovega narodno^gospodarskega nauka (liberalizma) pretiraval pomen varčnosti, ker kapital ne deluje samo z obrestmi, ampak ima vsemogoče oblike izkoriščanja. Moderni socializem ne zida svoje družbene stavbe „brez posebne medsebojne ljubezni", ampak vzbuja pri izkoriščanih zavest skupnosti, ko jim odkriva njih medsebojne potrebe in moč organiziranega odpora. „Novice" so pisale 1867. leta (štev. 41) zoper takratne nemške liberalce, češ, da ljudstvu ni po volji, ker so odpravili po ječah pretepanje „lumpov" (narekovaj v izvirniku) in verige na nogah za razbojnike. Nasproti temu čisto juridično — formalističnemu pojmow vanju je Janko Sernec leta 1862. pravilno razlagal z družbenega stališča, da hudodelstvo rodita revščina in zapuščenost. Bogat Človek navadno ne krade, ne slepari in ne ubija; glad in sila navajata h krivicam. Hudodelec postane tisti, ki se mu nikdar ne odkrije nobeno človeško srce; zato tudi sam svoje zapira vsemu svetuj da ne ljubi nikogar... Tako je bil Janko Sernec ob začetku 60. let, ko velika večina slovenskega izobraženstva niti od daleč ni mislila na družbeno vprašanje ali je vsaj njegovo potrebo za naše razmere odklanjala brezpogojno, po svojem mišljenju časovno prvi družboslovec na Slovenskem, ki se je načelno ukvarjal s preučevanjem naših kmečko-delavskih razmer in je pri poljedelstvu zavračal neomejeno zasebno lastnino. V polovici 60. let se mu je pridružil kot drugi slovenski družboslovec Ivan Geršak, ko je v Smithovem liberalnem duhu obravnaval narodnogospodarska vprašanja glavno v svoji „Č i t a 1 n i c i", prvem slovenskem obzorniku,22 ki je izhajal v Gradcu od 1865. do 1866. leta in čigar sodelavec je bil, kakor že vemo, tudi Janko Sernec. Kot tretji (štajerski) Slovenec, ki je spoznal proti koncu 60. let, da je „socijalno vprašanje za nas ravno tolike, če ne še veče važnosti, nego je narodnostno" in „da je socijalno vprašanje v ozki zVezi z našim narodnostnim vprašanjem," je nastopil Flrdo Kočevar-Žavčanin.23 V 22 Einspieler jeve „Stimmen aus Innerosterreich", ki so izhajale v Celovcu od 1861. do 1863. leta in imele namen, da bi seznanjale Nemce s slovenskimi prizadevanji, so bile prvi, od Slovenca v nemškem jeziku pisani politični obzornik. 23 Slovenski narod, 1869., štev. 80 (pod črto). Primerjaj: Ivan Prijatelj, Ljubljanski zvon, 1924, 537 (81. opomba pod črto) in Kajetan Gantar, Socialna 285 70. letih sta se ukvarjala z družbenim vprašanjem: Valentin Zarnik v „Novicah" 1871. leta in Josip Sernec, Jankov brat, ki je izdal 1874. leta knjižico „Materializem in slovanstvo".24 V 80. letih so nastopili: Krekov predhodnik, družboslovec Ivan Belec v „Slovencu" 1882., 1884., 1885. in 1888. leta; nato v „Letopisu Slovenske matice" 1884. in 1885. leta Josip Vošnjak ter 1886. leta Fran Podgornik s knjižico »Delavski prijatelj". Ne da bi se tukaj spuščal v ocenjevanje spisov navedenih družboslovcev, hočem podrobno obravnavati samo nazore in načela Josipa Sernca, ker so za tisto dobo pri nas nekaj posebnega in današnji javnosti splošno najbrž neznana. Refleksije Konec idile Druga polovica 19, stoletja in predvojna leta vzbujajo pri vsakem opazovalcu, ki jih motri s perspektive življenja naših dni, vtis prosperitete in stabilnosti. Dokazati je seveda mogoče, da so> zoreli tudi v tedanji družbi veliki konflikti in da so se vedno bolj zgoščevale temne sence, ki so jo spremljale od njenega postanka dalje; toda vse to ne pomeni mnogo za povprečnega opazovalca, ki živi in motri svet z vidikov dobe, katero označujejo milijonske armade brezposelnih, državljanske vojne in morilne perspektive bodočih mednarodnih konfliktov. Zanj je ona doba vendar še čas napredka in blagostanja. Danes so ti časi za nami. S časi so se pa spremenili tudi ljudje. Doba stabilnosti ni ljubila niti velikih konceptov niti tveganja; ljudje so se poglobili V podrobno delo; v medsebojnih razmerjih je zavladal duh tolerantnosti in proste diskusije. Danes pa vse krpanje ne pomaga nič, rešiti nas morejo le še velike, temeljite spremembe. Zato se je v sodobnem človeku poglobil smisel za osnovna vprašanja in nova izhodišča, za velikopotezne akcije, za velika tveganja. Njegov obraz so izoblikovale gospodarske krize, politične diktature in oboroževalna tekma. Malokje pa je ta kontrast tako živ kakor pri Slovencih. Pred vojno smo živeli v zatišju. Celo v tedanjih časih je bilo v Evropi le malo pokrajin, kjer bi bila nasprotja tako malo ostra kakor pri nas. Socialno vprašanje še ni izzivalo takih konfliktov kakor drugod. Celo v nacijonalnih borbah so bile naše zahteve zelo skromne in sredstva borbe, ki smo se jih posluževali mi in naši nasprotniki, mnogo manj radikalna kakor drugod ali kakor danes. 286 430 Dr. Janko Sernec Dr. Dragotin Lončar 10. Josip Sernec je označil nezadostnost, posebno nemškega idealizma, kakor sta ga učila Fichte in Hegel, ki je zanemarjal tvarnost. Zato je moral priti preobrat — materializem, ki je začel preiskovati naravo, njene sile in zakone, bistvo človeka, njegovo telesnost, njegove potrebe in prizadevanja, njegov vpliv na tvar in vpliv tvari na človeka ter medsebojnost ljudi. Človeški duh je prav tako popolnoma odvisen od tvarnega zunanjega sveta kakor ista na drugi strani človeško telo in obkrožujoča nas narava odvisna od duha; zakaj človeške duhovne sile opešajo in zamro, ako nima telo dovolj hrane in oskrbe, a duh vzbuja in vodi neštevilne, same po sebi mrtve naravne moči. Naše stoletje je praktično (podčrtal Sernec), ker goji naravo-znanstvo, gospodarske in politične vede. Materializem je silno dvignil človeško oaniko (kulturo), ko je vsakdo primoiran, da se izobražuje, če se hoče vzdrževati in si s tekmovanjem boljšati življenje, dvignil je pa tudi človeško oliko (civilizacijo), ker je s tehniko pospešil pridelovanje (izdelovainje) tvarnih dobrin. Ves ta velikanski napredek V znanosti in tehniki je pa zvezan s prav tako velikansko revščino, ker veliki kapital požira malega, da se narodno imetje zbira v rokah nekoliko bogatinov, medtem ko se množi število nimaničev. Idealizem je napravil veliko hudega, ker je preziral tvarnost; isto je pri niaterializmu, ki zanemarja duhovnost. Zapadna Evropa zaman rešuje družbeno vprašanje, ker ne pozna — posebno Germani — drugega kakor zasebno gospodarstvo ter hoče za vedno ločiti človeštvo v milijonarje in berače. Značilnost zapadnoevropskega gospodarstva je v tem, da je med deležniki vsakega zasebnega gospodarstva samo eden, ki ima lastno svobodno voljo, da zapoveduje in odloča, medtem ko so drugi, čeprav dejanski deležniki gospodarstva, prav za prav na isti stopnji s strojem; zakaj stroj dela in dobiva hrano (premog in mažo), delavec dela in dobiva mezdo, a kadar se stroj in delavec obrabita, ju podjetnik odstrani: oba sta brez volje (podčrtal Sernec). Po Lorenzu Steinu je označil Josip Sernec osebo (osebnost) kot organsko enoto določene duhovnosti in telesnosti-volje in dejanja v določenem bitju. Vsako določeno bitje se razločuje od drugega. Vsako določeno človeško bitje razvija svoje duhovne sile s tem, da sprejema že nabrane zaklade in jih potem v svoji notranjosti predeluje v nova spozinanja. Enako se vrši glede tvarnih sil. S hrano se ne preživlja samo človeško telo, amlpak tudi duh, t. j. vsa človeška oseba, v kateri sta duh in tvar organsko in neločljivo združena. Porabljena ali za bodočnost spravljena (hranjena) imovina vzbuja v človeku čut zadovoljnosti in zavest zagotovljenega obstanka, da more bolj mirno in preudarno misliti, hoieti in ravnati. Vsa tvarnost, ki si jo in kolikor si jei določeno osebno bitje zasluži, je organski del njegove osebe. Ker je človeško bitje od tvarne imovine popolnoma odvisno, je ta brezpogojno potrebna, bistvena (podčrtal Sernec) sestavina njegove osebnosti. In ker je osebno življenje nemogoče brez zadostne lastnine, mora biti tudi 29 431 končni namen na zemlji, da ima vsak posameznik možnost svojega lastnega gospodarstva (podčrtal Sernec). Današnja smer materializma nasprotuje namenu in nalogi človeštva, ki je: razvoj in izobrazba vsakega posameznika kot svobodne osebe v skupnosti. Vedno bolj se množe dobrine v rokah posameznikov, medtem ko morajo drugi delati v gospodarstvu bogatega sočloveka kot stroji, ki nimajo svoje volje. Obstoječe razmere vodijo z matematično gotovostjo do krvavih družbenih preobratov, ki ne morejo ozdraviti zla brez načelne izpremembe zasebnega gospodarstva. To zlo se da zadržati samo s podružbljenjem (Vergesellschaf-tung; podčrtal Sernec) dela, pri čemer ustvarjajo posamezne osebnosti gospodarsko skupnost (podčrtal Sernec), ne da bi pri tem izgubile svojo lastno bitnost. Take gospodarske združitve bi bile posebno potrebne pri malo-meščanstvu, ki je v nevarnosti, da ga uniči veliki kapital; toda ta družbeni razred nima dovolj uvidevnosti in znanja za organizacijo skupne delavnosti ter ne preučuje bistva velikega podjetja, ki ga sovraži, ker ne more ž njim tekmovati. Veliko večje je pa število tistih ljudi, ki ne morejo imeti osebnega gospodarstva in služijo za večjo ali manjšo mezdo podjetniku. Izdelek njih truda ne postane del njih osebnosti, ampak koristi samo podjetniku; toda storjeno delo jih uči, da vsaj spoznavajo uspešnost organiziranega skupnega dela in krivičnost podjetnikovega dobička, ki dostikrat sam niti ne sodeluje. Nasledek je ta, da se delavstvo združuje, ustanavlja n. pr. bolniške blagajne in konsumna društva ter uveljavlja svojo voljo nasproti podjetju glede zboljšanja mezde, skrajšanja delovnega časa itd. Tako nastane boj delavstva proti podjetništvu, ki vsebuje najbolj pomemben del družbenega vprašanja. S posiljen)] se ne da ustaviti ta boj. Med delavci in podjetnikom ni skupnega gospodarskega življenja, ampak odloča podjetnikova volja, ki bi morala biti izraz volje njegovih delavcev, a ne, da so ti del obratovanja, kamor spadajo tudi stroji. Družbeni boj se ustavi takrat, kadar se združijo delavci in podjetnik v gospodarsko skupnost z namenom, da uveljavljajo delavci v tej ali oni obliki svojo voljo pri podjetju in da obenem s podjetnikom odločajo o pomembnih vprašanjih podjetja; takrat, kadar bodo delavci po zastopnikih, ki so jih sami izvolili iz svoje srede, nadzorovali vse gospodarstvo podjetja, pregledovali njegove račune in prejemali od dobička svojemu delu sorazmerni delež. Zapadna Evropa in Severna Amerika ne bosta rešili družbenega vprašanja na miren način, ker se temu ustavlja posebno sebičnost bo- 432 gatinov in ker nas uči izkušnja, da se nobena misel, ki odpravlja ukoreninjene ustanove, ne uveljavi brez boja. V Rusiji so popolnoma drugačne družbene razmere, ker žive prebivalci istega kraja in iste obrti brez posredovalcev v gospodarski skupnosti — v „arteli", ki obsega izdelovanje in uživanje dobrin. Enako je pri poljedelstvu, ko je občina lastnica zemlje, da odkazuje posameznim kmetom kose zemljišča za določeno dobo in se po nekaj letih vrši nova delitev. Načelo, da je zemlja občinska last, ne nasprotuje prizadevanju posameznika, da se uveljavi. Nagonsko čuti ruski kmet nevarnosti, ki prete zasebni lasti malega posestva od kapitalista; zato se drži skupne posesti in se upira, da bi se zemljišče razdelilo v osebno last posameznikov. Pri drugih Slovanih: Čehih, Slovencih in Poljakih je nemško zasebstvo, posebno dedno pravo že zdavnaj uničilo skupno gospodarstvo; toda pri Hrvatih in Srbih se je ohranilo zadružno življenje, ki nalikuje ruskemu občinskemu. Ta narodna gospodarska skupnost se mora varovati in napredovati po ljudskih, poljedelskih in obrtnih šolah, da nastanejo tudi skupne obrtne delavnice. Posameznika naganja, ako je razumen, lastna korist, da spozna vrednost skupnega gospodarstva. Čut družnosti je bil Vedno pomemben činitelj, ki je ustanavljal države in jih vzdržuje, kakor izpodbuja na drugi strani k delavnosti pravo pojmovanje lastne koristi. To dejstvo nam potrjujejo ruske „arteli", ki brez podjetništva vodijo skupno delo svojih udov. (Konec sledi.) 29» 433 Dr. Janko Sernec Dr. D r a g o t i n Lončar Konec. Napaka ruskega skupnega občinskega gospodarstva je občasna (provizorična) delitev zemljišč, ki drobi delovno silo in ne prinaša tiste koristi, ki je sicer lastna zasebnemu gospodarstvu, t. j. zavesti, da človek vse pridobiva neposredno zase in za svoje potomce. Hladni razum, ki pravi, da ima skupno in organsko razdeljeno delo stokrat večji uspeb kakor razdrobljeno, mora dovesti ruskega kmeta do tega, da opusti občasno razdelitev zemljišč med posameznike, a da nasprotno občina obdeluje polje skupno (podčrtal Sernec), da melje žito v skupnem mlinu, da po možnosti šele moko, otrobe in odpadke (slamo) nakazuje občinarjem, da prodaja preostanke živil in razdeljuje izkupiček ter naroča potrebščine občinarjev skupno. Pri takšni organizaciji dela bi preostajalo mnogo delovne sile in časa, ki bi se uporabljala za izobrazbo. Strokovne šole bi usposabljale za različne olbrtne (industrijske) panoge, da bi nastajale tovarne, ki bi bile last združenih delavcev. Pri tem bi se ne izgubljala osebna svoboda posameznika, ker bi mu pripadalo pridobljeno in privarčevano premično imetje kot osebna svojina; napravil bi si lahko po svojem okusu hišo in vrt na zemljišču, ki bi mu ga odkazala občina, a oboje bi mogel proti odškodnini odstopiti občini ali kakemu drugemu obči-narju, če bi hotel za vedno zapustiti svoj kraj. Tak bi bil vzor popolne slovanske občinske skupnosti, ki bi odstranila proletariat in gospodstvo kapitalista nad pridnim delavcem; ki bi zabranila suženjstvo in izkoriščanje dela, da bi vsakemu človeku omogočila njegovo osebnost; ki bi zatrla nevoščljivost in nizko lakomnost, da Ibi oživljala ljubezen do bližnjega, zaupanje in pravičnost. Človeštvo potrebuje nekega vzora, čeprav bi bil nedosežen; vendar mora poznati pot, po kateri se mu more bližati. Ruski kmet še nima samozavesti, si ne zna dovolj pomagati, ako trpi krivico, prenaša celo pretepanje, navadno je analfabet, ne ve veliko o tem, kar se godi okrog njega, nima posebnih potreb in dela po navadi le toliko, da si ohrani življenje. Na drugi strani je pa nadarjen, ima notranje nagnjenje do skupnega življenja s sovaščani, nasproti gostu je zelo postrežljiv in ne pozna lakomnosti po zemlji, ker je ta občinska. To je ledina, ki bi jo bilo treba obdelati. Vseučilišča, učiteljišča, časniki itd. naj bi poleg abstraktnih znanosti podajali tudi nauk o občinskem komunizmu (ta izraz je uporabljal Sernec) in o produktivnih zadrugah, a ljudske šole naj bi seznanjale mladino z dolžnostmi in s pravicami občanov glede skupnega dela na skupnem imetju, da bi postal ruski kmet bolj priden ter bi se navadil pametne 472 in urejene delavnosti. Najprej naj bi se za poskušnjo skupno obdelal le majhen kos zemlje z določeno vrsto žita, kjer bi bilo delo dodeljeno občinarjem strogo enakopravno; na koncu leta naj bi se žetev razdelila in bi se ne prešlo k ©kupnemu gospodarstvu v večjem obsegu prej, dokler ne bi bila izvedena prva organizacija dela in bi ne bilo v rabi potrebno poljsko orodje, oziroma stroji, da ne bi bila takoj ob začetku izgubljena prednost novega gospodarstva, ki je v tem, da so združene delovne sile in o'b d elovalna sredstva. Ruskega kmeta je imel Josip Sernec za sposobnega, da oblikuje gospodarsko skupnost, ker so Slovani splošno manj svojeglavi in sebični kakor Germani, ker je v njih globlje zakoreninjen čut enakopravnosti za vse in so nasproti svoji družini bolj bratovski. Gospodarsko življenje je treba nasloniti na narodni značaj in ga pametno dvigati po danih razmerah. Ako bi po zapadnoevropskem vzorcu razdelili skupno imetje med posameznike, bi s tem zadušili nagon ruskega ljudstva do skupnega gospodarstva in bi ga žrtvovali velikemu kapitalu. Ruska zemljišča so tudi tako obsežna, da se morejo obdelovati samo s stroji. Družbeno vprašanje se reši na osnovi skupnosti dela (podčrtal Sernec), a ne skupnosti užitka. Ali je bila to nekakšna „Utopia" slovenskega Mora? Pojmovanje Josipa Serneca o državi, ki ga nisem bliže označil, da je namreč država oseba svoje vrste, t. j. popolnejša, višja kakor oseba posameznika, je bilo juridično-formalistično in se z njim dalje ne bavim, ker mi tukaj ni tega trelba. Kar je bilo skupno bratoma Serncema, je bila njuna ideali-z a c i j a : pri Janku južnoslovanske zadruge, pri Josipu ruskega „mira" (občinsko imetje). Oba sta mislila, da sta jnžnoslovanska zadruga in ruski ,mir' nekaj starinskega, od davnine. V njuni dobi se je slovanska preteklost precenjevala in naravnost oboževala: čim dalje gremo nazaj, tem bolj vzorno naj bi bilo stanje ljudstva. V resnici je bil razvoj drugačen, ker prvotnost je bila preprosta in se je polagoma boljšala, a na drugi strani je denarno gospodarstvo izpodrivalo na-turalno in pri tem zatiralo tudi mnoge -dobre kali. Današnje kritično zgodovinopisje dokazuje, da sta nastala južnoslovanska zadruga in ruski ,mir* precej pozno kot nasledek posebne gospodarske politike. Davek od glave (glavnino) je pobirala vlada na Ruskem od občine, ki je dajala skupno poroštvo za neko določeno vsoto. Ker je bil ta davčni sistem za državo in velikega posestnika Ibolj pripraven kakor osebna lastnina zemlje, je nastala občinska last („mir"). Enako je bila pri južnih Slovanih davčna enota hiša, ki sta v njej bivala dva ali trije oženjem' moški s svojimi rodbinami. Bizantinci, srbski vladarji in po- 473 znejši Turki so pobirali glavnino ne od posamezne osebe, ampak od hiše.25 Slovansko preteklost so posebno precenjevali ruski slovanofili, češ, da je slabe strani družbenega življenja na slovanskem vzhodu zakrivilo posnemanje zapadne Evrope. Slovanofili so bili namreč ustvarili svoje družbeno' modroslovje, po katerem se slovanski vzhod in germansko-romanski zapad ločita drug od drugega kakor noč in dan. Ta razloček se kaže v glavnih gibnih silah človeške družbe, ki jih je početnik slovanofilske smeri, Ivan Vasiljevič Kirjejevskij, določil takole: verstvo (pravoslavje), država (samodrštvo) in omikanost (modroslovje, znanost, umetnost, tehnika), pri čemer ima modroslovje pomembno vlogo, da združuje v soglasje verstvo in izobraženost.26 Vlada (grof Uvarov) je zagovarjala stališče, ki je Ibilo sorodno slovanofil-skemu: pravoslavje, samodrštvo in narodnost (rusovstvo).27 Ne da bi se tukaj spuščal v natančnejši opis slovanofilstva, ugotavljam samo dejstvo, da sta bila tudi brata Sernca pod vplivom slo-vanofilskega modroslovja posebno v tem, da sta neosnovano povzdigovala slovansko starino v nasprotju z germansko^romansko. Ne glede na to idealizacijo, ki je bila takrat splošna drugod in pri nas, n. pr. pri Ferdu Kočevarju, ki je tudi videl odločilni razloček med evropskim zapadom in vzhodom v slovansko-ruski občini,*8 je treba priznati, d a sta bila brata Sernca med Slovenci med prvimi, ki sta se načelno zanimala za družbeno vprašanje, priznavala škodljivost neomejene zasebne lastnine in iskala izhoda v skupnem gospodarstvu. 474 430 Dr. Janko Sernec Dr. Dragotin Lončar 10. Josip Sernec je označil nezadostnost posebno nemškega idealizma, kakor sta ga učila Fichte in Hegel, ki je zanemarjal tvamost. Zato je moral priti preobrat — materializem, ki je začel preiskovati naravo, njene sile in zakone, bistvo človeka, njegovo telesnost, njegove potrebe in prizadevanja, njegov vpliv na tvar in vpliv tvari na človeka ter medsebojnost ljudi. Človeški duh je prav tako popolnoma odvisein od tvamega zunanjega sveta kakor ©ta na drugi strani človeško telo in obkrožujooa nas narava odvisna od duha; zakaj človeške duhovne isile opešajo in zamro, ako nima telo dovolj hrane in oskrbe, a duh vzbuja in vodi neštevilne, same po sebi mrtve naravne moči. Naše stoletje je praktično (podčrtal Sernec), ker goji naravo-znanstvo, gospodarske in politične vede. Materializem je silno dvignil Človeško omiko (kulturo), ko je vsakdo primioiran, da se izobražuje, če se hoče vzdrževati in si s tekmovanjem boljšati življenje, dvignil je pa tudi človeško oliko (civilizacijo), ker je s tehniko pospešil pridelovanje (izdelovanje) tvarnih dobrin. Ves ta velikanski napredek v znanosti in tehniki je pa zvezan s prav tako velikansko revščino, ker veliki 'kapital požira malega, da se narodno imetje zbira v rokah nekoliko bogatinov, medtem ko se množi število nimaničev. Idealizem je napravil veliko hudega, ker je preziral tvarnost; isto je pri materi alizmu, ki zanemarja duhovnost. Zapadna Evropa zaman rešuje družbeno vprašanje, ker ne pozna — posebno Germani — drugega kakor zasebno gospodarstvo' ter hoče za vedno ločiti človeštvo v milijonarje in berače. Značilnost zapadnoevropskega gospodarstva je v tem, da je med deležniki vsakega zasebnega gospodarstva samo eden, ki ima lastno svobodno voljo, da zapoveduje in odloča, medtem ko so drugi, čeprav dejanski deležniki gospodarstva, prav za prav na isti stopnji s strojem; zakaj stroj dela in dobava hrano (premog in mažo), delavec dela in dobiva mezdo, a kadar se stroj in delavec obrabita, ju podjetnik odstrani: oba sta brez volje (podčrtal Sernec). Po Lorenzu Steinu je označil Josip Sernec osebo (osebnost) kot organsko enoto določene duhovnosti in telesnosti-volje in dejanja v določenem bitju. Vsako določeno bitje se razločuje od drugega. Vsako določeno človeško bitje razvija svoje duhovne sile s tem, da sprejema že nabrane zaklade in jih potem v svoji notranjosti predeluje v nova spoznanja. Enako se vrši glede tvarnih sil. S hrano se ne preživlja samo človeško telo, ampak tudi duh, t. j. vsa človeška oseba, v kateri sta duh in tvar organsko in neločljivo združena. Porabljena ali za bodočnost spravljena (hranjena) imovina vzbuja v človeku čut zadovoljnosti in zavest zagotovljenega obstanka, da more bolj mirno in preudarno misliti, hoteti in ravnati. Vsa tvarnost, ki si jo in kolikor si je določeno osebno bitje zasluži, je organski del njegove osebe. Ker je človeško bitje od tvarne imovine popolnoma odvisno, je ta brezpogojno potrebna, bistvena (podčrtal Sernec) sestavina njegove osebnosti. In ker je osebno življenje nemogoče brez zadostne lastnine, mora biti tudi 29 431 končni namen na zemlji, da ima vsak posameznik možnost svojega lastnega gospodarstva (podčrtal Sernec). Današnja smer materializma nasprotuje namenu in nalogi človeštva, ki je: razvoj in izobrazba vsakega posameznika kot svobodne osebe v skupnosti. Vedno bolj se množe dobrine v rokah posameznikov, medtem ko morajo drugi delati v gospodarstvu bogatega sočloveka kot stroji, ki nimajo svoje volje. Obstoječe razmere vodijo z matematično gotovostjo do krvavih družbenih preobratov, ki ne morejo ozdraviti zla brez načelne izpremembe zasebnega gospodarstva. To zlo se da zadržati samo s p o d r u ž b 1 j e n j e m (Vergesellschaf-tung; podčrtal Sernec) dela, pri čemer ustvarjajo posamezne osebnosti gospodarsko skupnost (podčrtal Sernec), ne da bi pri tem izgubile svojo lastno bitnost. Take gospodarske združitve bi bile posebno potrebne pri malo-meščanstvu, ki je v nevarnosti, da ga uniči veliki kapital; toda ta družbeni razred nima dovolj uvidevnosti in znanja za organizacijo skupne delavnosti ter ne preučuje bistva velikega podjetja, ki ga sovraži, ker ne more ž njim tekmovati. Veliko večje je pa število tistih ljudi, ki ne morejo imeti osebnega gospodarstva in služijo za večjo ali manjšo mezdo podjetniku. Izdelek njih truda ne postane del njih osebnosti, ampak koristi samo podjetniku; toda storjeno delo jih uči, da vsaj spoznavajo uspešnost organiziranega skupnega dela in krivičnost podjetnikovega dobička, ki dostikrat sam niti ne sodeluje. Nasledek je ta, da se delavstvo združuje, ustanavlja n. pr. bolniške blagajne in konsumna društva ter uveljavlja svojo voljo nasproti podjetju glede zboljšanja mezde, skrajšanja delovnega časa itd. Tako nastane boj delavstva proti podjetništvu, ki vsebuje najbolj pomemben del družbenega vprašanja. S posiljem) se ne da ustaviti ta boj. Med delavci in podjetnikom ni skupnega gospodarskega življenja, ampak odloča podjetnikova volja, ki bi morala biti izraz volje njegovih delavcev, a ne, da so ti del obratovanja, kamor spadajo tudi stroji. Družbeni boj se ustavi takrat, kadar se združijo delavci in podjetnik v gospodarsko skupnost z namenom, da uveljavljajo delavci v tej ali oni obliki svojo voljo pri podjetju in da obenem s podjetnikom odločajo o pomembnih vprašanjih podjetja; takrat, kadar bodo delavci po zastopnikih, ki so jih sami izvolili iz svoje srede, nadzorovali vse gospodarstvo podjetja, pregledovali njegove račune in prejemali od dobička svojemu delu so^-razmerni delež. Zapadna Evropa in Severna Amerika ne bosta rešili družbenega vprašanja na miren način, ker se temu ustavlja posebno sebičnost bo- 432 gatinov in ker nas uči izkušnja, da se nobena misel, ki odpravlja ukoreninjene ustanove, ne uveljavi brez boja. V Rusiji so popolnoma drugačne družbene razmere, ker žive prebivalci istega kraja in iste obrti brez posredovalcev v gospodarski skupnosti — v „arteli", ki obsega izdelovanje in uživanje dobrin. Enako je pri poljedelstvu, ko je občina lastnica zemlje, da odkazuje posameznim kmetom kose zemljišča za določeno dobo in se po nekaj letih vrši nova delitev. Načelo, da je zemlja občinska last, ne nasprotuje prizadevanju posameznika, da se uveljavi. Nagonsko čuti ruski kmet nevarnosti, ki prete zasebni lasti malega posestva od kapitalista; zato se drži skupne posesti in se upira, da bi se zemljišče razdelilo v osebno last posameznikov. Pri drugih Slovanih: Cehih, Slovencih in Poljakih je nemško zasebstvo, posebno dedno pravo že zdavnaj uničilo skupno gospodarstvo; toda pri Hrvatih in Srbih se je ohranilo zadružno življenje, ki nalikuje ruskemu občinskemu. Ta narodna gospodarska skupnost se mora varovati in napredovati po ljudskih, poljedelskih in obrtnih šolah, da nastanejo tudi skupne obrtne delavnice. Posameznika naganja, ako je razumen, lastna korist, da spozna vrednost skupnega gospodarstva. Čut družnosti je bil vedno pomemben činitelj, ki je ustanavljal države in jih vzdržuje, kakor izpodbuja na drugi strani k delavnosti pravo pojmovanje lastne koristi. To dejstvo nam potrjujejo ruske „arteli", ki brez podjetništva vodijo skupno1 delo svojih udov. (Konec sledi.) 29* 433