II. leto. Štev. 5. 1915. januar 31. Pobožen, drüžbeni, pismeni list za vogrske PRIHÁJA VSAKO NEDELO. ovin je na leto: Doma . . . . . . . . . . . . 3 K. v Ameriko . . . . . . . . . . . 6 K. za naročnike Marijinoga lista, če se jih več na eden naslov pošila, doma . . . . . . . 2 K. v Ameriko vsakomi na njegov naslov . . . . 5 K. Cena ednoga falata je domá za naročnike Marijinoga lista 4 filere, za nenaročnike 6 filerov. Dobijo se Novine, Marijin list i Kalendar Srca Jezušovoga pri KLEKL JOŽEFI, vpok. pleb. v Čerensovcih, Cseröld, Zalamegye. Naročnina i dopisi se tüdi k tomi moro pošilati. Cena Novin z Marijinim listom I Kalendarom Srca Jezušovoga vküp je na leto: domá, če za več naročnikov na eden naslov se pošilajo . . . . . . . . . . . 4 K če samo za ednoga . . . . . . . . 5 K. v Ameriko vsakomi naročniki na njegov lasten naslov . . . . . . . . . . . . 8 K. Gda bode mir ? „Mir lüdem na zemli.“ — Luk. II. — Nanč smo ne znali dozdaj, ka je mir. Tak smo mislili, ka to vsikdár tak bilo i vsikdár more tüdi tak ostáti pa smo pozábili, ka so angelje tak spevali „mir lüdem“, nego prle so povedali „dika Bogi.“ Že v stárom zákoni čtémo reči: „Nemajo míra hüdobni.“ Pa so bili zdaj tüdi hüdobni vsi národje. Tisto, ka je bilo podlaga míra, naime diko božo, so pozábili. Što je dičo Bogá z celoga srcá? Gospoda? Vej známo gospodo. Ste je vidili v cérkvi, so tam bili pri verskih správiščaj, so bránili vero svojo proti neprijátelom? So nej túlili z neprijátelami vere vsikdár vküp? Ka pa njihovo jákostno živlenje? Neoskrunjenost njihovi zákonov? Poštenost v ládanji? Pa te „od glavé vonja riba“ právi pregovor, záto so se njihove návade pomali širile tüdi med prostim lüstvom. Kelko takših je med nami, štere je zobraženost obleznola, ár so se tü ali tam kre kakšega „gospoda“ povoščili pa glejte, že predge ne poslűšajo, k meši samo te idejo, kda na križopotji nikoga ne nájdejo; či zazvoni, jih je srám krščák dolivzéti pa je čüda, či za volo ovih drügih vüzemsko spoved opravijo; vsako leto tüdi nej! Krčme so pune bilé, ples, zabávlanje je bilo vesélje i žela národov, mladina razvűzdana, starci pijánci — pa po vsem tom smo mislili, ka mo svoj mir duga leta vžívali! Nanč je na pamet ne prišlo nikomi, ka Bog živé pa pride vüra, kda de terjao od nás svojo díko, svojo část, štere njemi z dobrevole dati neščemo! Pa zdaj? No zdaj je boj. V cérkvi se moli za zmágo, za vojsko, za mir, ženske pa podporo dobijo pa jo zapijéjo ali cifraste cote küpüjo za njé. Vse ne dobijo. Té pa pá konéjo, ka zakaj ne dobijo one tüdi vej prej „moj tüdi tak trpí tam, kak njéni“. Hm! Pa bí tí za trplenje svojega možá peneze vzéla? Je v dero odišeo? Ne veš, ka domovina žrtve, áldove žele? Takša bi znám za njegovo smrt tüdi molila, či bi znála, ka de jo te držáva vödržála z penezi. Jé v tej zahájanjaj jákost? Kde je v tom podánost v božo volo ino prípravnost za domovino trpeti? Bog je poslao boj na nás, ár se je njegova část pomenšávala med nami, ár ga je nišče več ne šteo díčiti poleg vrednosti. Ali ne verjete? Vzemite naprej svéto pismo stároga zákona ino prečtite zgodovino Izraela pa te vidili, kelkokrát je Bog zapovedao Izraelcom, naj vdárijo z orožjom na okoli njih stanüvajoče národe ino je naj zaprávijo do slednjega, ár so prešestüválci ino bolvane molijo, šterim z odűrnimi grehi slűžijo. Tam čtémo tüdi (I. Kr. XV.), ka je Bog zapovedao Sauli, naj pokonča amalekičane z kralom i živinov vréd. Pa je Saul smilenje meo nad njihovim kralom i eden déo plena je sebi zadržao, zato je njemi Samuel prorok na znánje dao, ka králestvo zgübi pa Saul je z sinom vred spadno v boji proti filistejcom. To naj bo zadosta vsem, ki právijo, ka je boj ne od Bogá. Bog hűda nešče pa záto ár nešče, hűdo z hűdim kaštiga, kak je Petri apoštoli pravo: „Kí z mečom morí, se po meči pogűbí.“ Kí hüdobijo dela, njega more njegova hüdobija pokaštigati. Ki odürjáva, on proti sebi odürjávanje seja, z šteroga pride boj i boj na smrt na obedve stráni. Ščémo mir? Što ga ne bi Či ga pa ščémo, se moremo nazajobrnoti z celoga srca k našemi Bogi, dati njemi njegovo část i díko, pa kda bode dika dána Bogi, te pride tüdi mír lüdem na zemli. Naša djánja ga naj dičijo pa te on dá zaželeni mir lüdem na zemli. Bojna. Veliki dogodki so se na bojišči ne pripetili. Zima jo velika zenkráj, zdrükráj pa ceste so premehke, blatne, megla je tüdi gosta, posebno na Rusko-Polskom i tak pomali ide vse naprej. Važnejša poročila slednjih dnévov so sledeča : Pri Dunajeci i Nidi je samo strelba. Dunajec i Nida sta reki, vodini. Tü samo strelajo z štüki eden na ovoga. Právi spopádov nega med sovrážniki. Pariz za mir. Pariz, glávno mesto Francozkoga, so obsipali z letáki, na štere je štampano bilo, naj francozko lüdstvo mir prosi. Mislijo, ka so nemci razširili té letáke po mesti. Redárstvo more odsehmal vekšo pazko meti. Zmága naša pri Nidi. Z topovi, (štükmi) so naši pri Checiny-i kre Nide vodé edno rusko železniško postájo obstrelávali, rusko železniško prevažanje zmotili. To je velike važnosti, záto ka so s tém potom naši blizu prišli h Kielce mesti, štero je v zvézi z Radamom proti Varšavi. Od Kielce-ja so naše čete samo 10 kilometrov oddaljene. Pri Dunajeci. Na Dunajeci so rusi okoli božiča most vdarili pri Tarnovi šteroga so njim naši zdaj razvrgli i na štotine rusov vlovili. V Bereg županiji. V Bereg županiji naši napredüjejo i ruse z orsága vürivlejo. Z doline Ung se rus tüdi more nazájvlečti. 200 rusov so naše predstráže vlovile. 2 NOVINE 1915. januar 31. Vojáški nábor na Ruskom. Ruski vojni minister je odrédo, da se pred vojáški nábor (štelinga) moro postaviti vsi, ki so rojeni v letah od 1875-do 1890-ga. Odskočili z srbske voze. V Strumici na Bolgarskom se je 17 vogrsko-austrijskih vojákov zglásilo, šterim se je posrečilo z srbske voze vujti. Odpelami so v Sofijo. Odskočili z ruske voze. Z Basela je prišeo glás, ka je v Siberiji stojéči Krasnojarsko mesto krvavo bitje vidilo. Tüje bio tábor vlovlenih. 140 naših vlovlenih je brš je nikak do orožja prišlo, strážare pomorilo i odskočilo. Mogoče, ka se je tak zgodilo. Ali to je pa drügo pitanje, se njim li posreči vujti, ali nej? Da iz Siberije, posebno v zimi, vujti, je jáko, jáko težko. Francozi i nemci Srdite boje májo med sebom, nemci i francozi tak srdite, ka v tistih goráh, na šteri se borijo, ne ga teliko drevja, pa so sami logovje gor, ka bi zadostüvalo za križe pokojnih nemških i francozkih vojákov. Neprijátela sta v večih mestaj ščista eden poleg ovoga, Ednog eden dobi šteri strelski járek, drügoč drügi. Dobiti ga pa ne more nači, kak z napádom „na nože.“ Té se pa nikdár ne posreči brez velike zgübe. Záto čerávno so nej vékši boji, zgübitve so li velike kre obe stráni, ár dén za dnévom so med njima spopádi zavolo strelskih járkov. Če vsaki dén samo 50 lüdih spádne na vsakoj stráni, — pa keliko več jih more — da té boj že mesece dugo trpi, lehko si predstávino veliko število onih súz, štere nemške i francozke matere i žene pa nedužna dečica more pretákati za svoje lübléne, v boji vmorjene. Nemški napád na angležko obrežje. Nemške zrákoládje, zváne ,,Zeppelin“, so bombe metale na Angležke obmorske kráje, štere so vnogo kvára napravile. Nemci namenijo spreglednoti tisto mesto kre morja, kde so angleži nájslabejši, ka bi je te tam napadnoli. Potoplena angležka ládja. Durward angležko ládjo je potopo eden nemški podmorski čun. Moštvo je rešeno. Ruse smo pobili v Južnoj-Bukovini. Rusi so veliko vojsko poslali v Bukovino, ka bi tam odnet vdrla v našo Erdéljsko. Naše vitéžke čete so ruse pri Jakobenini i Lajosfalvi pobile, rávno tak tüdi pri Kirlibaba mesti to mesto i goré kre njega ležéča osvojile. Ruski napád na našo domovino se je, hvála višnjemi Bogi, páli nej posrečo. Pri Varšavi nemci napredüjejo. Lüdstvo beži v mesto, ár nema domá živeža. Glád kole siromake poláke. Med Rawkov i Varšavov 20 jezér pobegnjencov prebiva. Na južnom bojišči nikaj nej novoga. Zima je velika i strašen sever kralüje kre Sáve, tak zváni »kosovo.« Od Belgráda. Srbska vláda ne dopüsti drügomi v Belgrádi prebivati, kak vojákom. Drügo lüdstvo je mesto povrglo. Kaj namenijo rusi. Konjenico, to je vojáke na konjeh namenijo na bojišče postaviti pa praj teliko, ka do šést mesecov še bojüvali, naj svoj namen doségnejo. — Praviti je lehko, žmetnej pa doprinesti. Türska bojna. Nikaj znamenitoga se v türskoj bojni nej zgodilo. Samo ménjše praske so med sovražniki. Francozki novinci na bojišči. Francozi so 900 jezér novih vojákov poslali na bojišči. Rimpápa za mir. V skrivnom správišči, tak zvánom „konzistoriji“, v šterom sveti oča višešnje pastire potrdjáva, je kardinálom zbránim govor držao, v šterom odkriva svoje želenje, da bi prišeo kem hitrej zaželeni mir, za šteroga on vse bo včino. Pa či mira včasi ne more napraviti, skrbo se boveli-, da se konči grozovitosti boja olejšajo, ár je on tistoga Jezuša namestnik, ki je za vsa lüdi mro. Jezušov düh njega napunjáva i záto vekšo sočütje má do one svoje decé, štera je nájbole tiskana, kak napriliko do belgijcov i se bo pote-güvao za pravico ne glédajoč na nikoga osebo. — Podložnike pa opomina, naj reberije ne delajo i vojske tüje ne drážijo. Sloboščina na Francuzkom. V nemška vojska celi Belgium zevzéla, so vnogi belgijci odbežali na Francuzko z celo rodovinov, kde dobijo držávno pomoč, ka se hránijo. Edna takša belgijska ženska ne bi rada svoje decé brezi šole nihála, záto je pozvedávala, kde jé v bližini katoličanska šola pa je svojo deco dála tam notrispisati. Na drügi dén jo pozové poglavár občine, jo ostro pokára ino njoj zapove, naj deco tam vövzeme ino v držávno brezverno šolo pošle, či nešče zgübiti držávne podpore! Tak delajo v tistom držánji déndenéšnji, kde vse to kriči, ka je vsaki človek ednáki pa má pravico činiti, ka šče. Stroški Europejskoga boja. Anglia je od začétka boja pa do prosinca 31-ga 1.780,000,000 rajnškov potrošila na boj. Rususko 4.250,000,000, Nemško, Austria-Vogrsko i Francusko 10.500,000,000, to je 25.200,000,000 koron. Vsa vu boji stoječa držánja v küper z Törki, Japonci, Srbami i Črnogorci vréd 134 jezér millionov koron. — To je takša šuma, ka si je nanč nájvékši računarje svetá ne vejo naednok pred oči postaviti. Senja angležov i francuzov. Angleške i francuzke novine to pišejo, ka prinas velki glád, ka že nemamo krüha ino smo se za volo toga poreberili proti vládi. Škoda, ka ne vemo, što je to tam zmislo, ka bi ga dáli esi prignati ino bi ga okolipelali po držánji, ka bi se obüdo z svojega nevarnoga sna. Naš prestolonaslednik v Berlini. Károl Franc Jožef nadvojvoda, naš prestolonaslednik je pohodo drüžino nemškoga casara v Berlini, zatém pa odpotüvao na nemško bojišče, da bi v iméni našega apoštolskoga krála pozdravo nemškoga casara ob priliki, ka je zdaj stopo v pétdesetsédmo leto. Kda se je vlák z mesta gibao, je vküp správlena velika vnožina glasno kričala: Hoch Oesterreich-Ungarn! Hoch Deutschland! (Živila Austro-Vogrska! Živila Nemčija!) Z trononaslednikom je na obiski bio tüdi zdaj imenüvani minister za zvünešnje zadeve, baron Burián. Nekrščanskih novin se čuvajte, ár lažejo! Zdaj v tom bojnom časi vsaki rad novine čté pa lüdjé jáko ne zebirajo med njimi. Štere več novoga pišajo, so vu vékšem poštenjej. So novinárje, šterih düšnavest se niti pri nájvékšoj láži ne gene. Ništerne peštanske vsikdár májo pri svoji glásaj tá zoštampano; „Z Ríma nam píše naš pisateo“, „z Berlina smo dobili poseben glás“. Eto so celo edne krajcarske novine zráven z Pariša i z Moskve dobile gláse — pa si največ lüdih ne premišlávle nego močno verje, ka tem prevzetnjákom sám rususki minister telegrafera nájnoveše bojne gláse, ali ka one májo jezere, štere komi tam pláčajo za vsako novico. Tak se zgodilo, ka so ništerni prek celi pét mesecov z dvojih srbski novin svoje vretine za dogodbe jűžnoga bojišča meli, kak či bi njim vrli vu klűnaj prinesli vsaki dén tiste novine z Niša, dokeč se ne vözvedilo, ka se tiste, novine od začétka bojne nanč vö ne dávajo, glási, šteri se pa na njé zazávajo, so se z košave gláve peštanski novinárov skotili. 1915. január 31. NOVINE 3 Pozdráv iz Przemyslna. Przemysl je že mesec dnij okolivzéti od rusov, ali v njega so šče ne mogli. Naša vojska je oskrblena tam zevsim potrebnim pa hrabri júnácje šče večkrát vövderéjo ino vsikdár pokosijo en del rusov, kí so okoli njih. Bogo- janski plebánuš je dobo kárto tam odnet od svojih, štera se etak glási: Prečastiti g. plebánuš! Naznánje vam dámo mí, vaši farnicje, k hvála Bogi živémo ino smo zdravi. Bojte tak dobri, dajte to vašim farnikom na znánje. Vesélo novo leto želemo vsem fárnikom. Ostanémo vam z poniznin pozdrávom verni: Antolin Števan, Štefko Števan, Rous Števan, Puhan Števan i Matjaš, Küzma Martin, Ošlaj Števan, Kerman Ferenc stareši, Sabotin Martin, Vogrin Martin, Puhan Ferenc, Horvath Jožef. Posebi vam nemremo pisati. Prosimo vas, da té glás priobčite našim! Odspodi je šče zapisano to: Vzemte tüdi naš pözdráv z przemylskoga bojišča: Benčič z Adriánec, Kouter Ivan z Belatinec. Záto pišejo vsi na ednoj kárti, ár se pošta po zráki vozi, prejk neprijátelski čet, te bí pa vsakoga zosebno kárto žmetno vöspravili. V Szombothely k podžupani županijskomi (alispán) je pa slednje dni januára prišlo pét dopisnic, na šterih so pozdrávi napisani za rázne osebe i mesta. V naš kráj sledéči slišijo: Antalič Jožefa ženi v Prosenjakovce. Jaz sem hvala Bogi zdrav, küšnem te. Kardos Janoša ženi, sabolici v Andrejce. Drága moja žena, lepo te pozdrávlam i iz srca ti z svojov drágov decov vréd vse dobro želem. * Holcman Mariji v Soboto. Vnogo srčnih pozdrávov. Popolnoma sem zdrav: Jánoš. * Čahuk Jozefina Cankovo. Pozdrávi te mož: Čahuk Anton. * Potečnjek Matjaši v Vadarce. Januára 12-ga. Pozdrávim svoje dráge starše. Hvála Bogi, ešče živém! Vse vas jáko lepo dam pozdráviti. Odlomki iz pisem naših naročnikov. Pisem lepih od vseh krájov prihája brez števila na vredništvo, iz šterih nikaj odlomimo i objávimo, naj vidijo drági čitelje, kakši düh prebiva v našem lüdstvi. * * * 1. „Marijini listi i Novine se lepo širijo. Naš gospod je v cerkvi oznanjajo ... Ne moremo se zadosta zahvaliti našim slovenskim dühovnikom, ka se teliko trüdijo za nás... Kalendár sam prečteo, zdaj znam, kak veliki dobročilniteo so bili za nas slovence pokojni Ivanóczy ... Zdaj, kda vidim, kak so oni branili naš mili materni jezik, ga z celoga srca začam poštüvati.“ * 2. „Mi, slovenski vojácje, ki smo od svoje rojstne domovine v dalešnji svet mogli odpotüvati, se njim, dühovni oča, svojemi vučiteli iz srca zahvalimo za dostakrát nam spisane lepe návuke, z šterimi so nas na krščansko naprejidenje vučili. Lepo se njim zahválimo na vseh njuvih trüdaj. Bog njim je naj pláča * 3. „Pošlem njim en dolár za Marijin list ... Za Marijin list i Novine pa pošle moja žena tri doláre ... Na ranjence dvá dolára ... V tüjini si slüžimo krüh mi slovenci, pa smo vsi zadovolni... Kaj od Novin i Marijinoga lista više ostáne, naj obračunajo na dober namen, na šteroga nájbole potrebüjejo...“ * 4. „Lepo se njim zahvalimo mi, njuvi naročniki, na lepom, novoletnom pozdrávi. Mi njim tüdi iz srca vse dobro voščimo, ki se teliko trüdijo za obdržati našega maternoga jezika. Ostanemo njim zvesti naročniki ...“ * 5. „Naj dorasek má to njuvo delo, naj nas narasté v tom leto ešče ednok teliko naročnikov, kak nas je v preminočem bilo...“ * 6. „Hodim od hiše do hiše, nagučávam lüdi k naročitvi, dosta se trüdim, ali z lübézni do Boga i svojega národa rad té trüd pozabim . . 7. „Skuzé me polevajo, deca se pa zamé lovijo: mama, ve nam pa povejte, či so áta itak živi — pa pravim njim: deca moja, nemate več áto . . . i tužno se vkraj od méne obrnéjo, vsi smo preveč žalostni. To nájmenjše dete mi najvekšo žalost spravi. Kda vidi moškoga kjer iti, kriči, ka zdaj njéni áta ido, ide proti i kda spozna, ka je to nej njéni áta, pokrije svoj obráz, tužno ide nazáj, zná, ka je melo áto, pa jih nega več. V siromaškom stališi smo živeli, pa smo li vsigdár veséli bili, čeravno smo kakše križe meli pa nosili, záto ka smo meli veséloga, dobroga voja . . . Ali to smo si zaslüžili za svoje grehe. Bog nas po toj nevoli spopolniti šče. Jezuš je pravo, ka moremo popolni biti, kak je njegov oča nebeski popolen. Jezuš je tüdi trpo v velkom siromaštvi, jaz tüdi ščem, samo, ti križani Jezuš, podpiraj me z svojov miloščov, za štero to ponízuo prosim . . . Edno bi pa li rada bila, či bi me poslühno, dober Jezuš . . . ka bi vredna bila viditi eščé ednok svojega tivariša, čeravno bi rezi roke pa rezi noge prišo nazaj, bi se ti li z celoga srca zahvalila z svojov decov vréd na toj dobroti, ka sam nazaj dobila svojo tolažbo, svojega zagovornika. . .“ Keliko lepih jákostih cveté v srci našega lüdstva, štera svoj düh v tom bojnom časi tak prijétno širijo. Glási. Podpora na Novine. Lansko leto je do rok Žerdin Jožefa z V. Pol. po fileraj 1 K. prišla na podporo za Novine. Z zahvalnostjov smo jo sprejeli. Gor ga je vrezala. V Sakalovcih se je mladina pri pérječesanji nikaj sposvádila pa je ednomi 16 let staromi pojbi edna deklička z 14 leti roko kre pleč gorvrezala, kda jo je plodo. Potres se ponávla na Taljanskom. Na Taljanskom se potres ponávla, ali vékša nesreča se dozdaj nej pripetila. Na Spanjolskom je tüdi bio veliki potres. Tolvajije. Na Vanečih pri Lipik Matjaša ženi je eden tamošnji fulko žépno vüro vkradno. — V Soboti pri Žalik Šandori so pa dozdaj neznáni krivci odnesli meso i mást. — V ednom drügom mesti v Soboti bi tüdi radi kaj počurnoli, samo ka je je gospodár ovárao i ž ništernim strelájom odegno. Na Gornjoj Bistrici je deca vkrádnola prasé, gosko, rece, kukorico i pri ednom čarne düše človeki stvari spekla pa potrošila. Vitežka medajla deklam. Malecki Žofa i Štepaticki Nadenka rusinki sta dobili vitéžko medajlo drügoga razreda od našega vojáškoga poveljstva záto ka v rusinskoj prostovolnoj legiji sta se junaško obnášale. 4 NOVINE 1915. január 31. Pod orožjé pozváni čarnovojniki Ki so rojeni v letah 1883., 1884., 1885., 1886, morejo notrirukivati, če so za pripravne bili spoznáni za vojáški stan, februára 15-ga; v letah 1881., 1882. rojeni pa márciusa 1-ga. Potüvati pa moro tak, kak smo že od prvih pisali. Naši vlovlenci v Ažiji. Mallet v Budapesti stojéči amerikanski podkonzul je pohodo naše vlovlence pa Ruskom. Ne je drügi mrtev, kak eden poročnik (lajtnant) iz 59-ga polka, ovi so vsi zdravi. V Siberiji je tüdi pohodi i pošle tam odnet iména naši vlovlenih domo k nam. Korone kovéjo. Dozdaj je 10 milijon srebrnih koron bilo vkovanih, 20 milijon se jih pa ešče more. Té droben penez je zlásti záto potreben, ka vojákom lehžej nájem dnévni dájo. Od tábora zevzétih v Boldogaszszonyi. V županiji Moson v mesti Boldogasszony se nahaja tabor zevzétih. 12 jezér srbskih i ruskih vlovlencov je tü. Nastopo je tifus zdaj med njimi i na stotine jih je vleglo v njem. Več jih je tüdi mrlo že, posebno ništerni rususki zdravniki. Naši ranjenci. Poleg poročil od 174-do 181 št. so z našega krája v Budapešti; Čolik Martin z Odranec; Küčan Franc z Martjánec, Škrabam Matjaš z Gederovec; v Časlavi: Cene Franc z Vančavési, Nedelko Vendelin, z Dugevési, Gabor Janoš z M. Polane, Zadravec Marko z Srdišča, Žignic Anton 20 p, 2. st; v Krakovi; Küzma Jožef 18 p. 8. st., Casar Ivan z Márkovec; v Pardubici: Barbarič Franc z Renkovec; v Beči: Rituper Šándor z Küštanovec; Vrečič Štefan z Štrükovec; Kozic Filip z Sobote; Ciglar Ivan z Petrovec; Bakán Števan z G. Sláveč; Kerec Anton z Cankove; Erjávec Anton z Kroga, Šádl Anton z Pertoče, Horvát Janoš 20. p. 1. st., Novák Martin 20. p. 2. st; v Hohenmauthi: Drvarič Ivan z Sebeborec; Kocet Ivan z Žižkov; Šebjanič Mihál z Lemerja; v Chrizanowi: Gerčič Jožef 83. p. v Troppaui: Casar Péter z Čöpinec; Berc Franc 18. p. 1. st. Horvat Štefan 20 p. 3. st., Lovrenčič Peter 20 p. 16 st., Radovič Marko 20 p. 6 st.; v Jungbunzlaui: Andalič Franc z Kobilja; v Piseki: Košár Lovrenc z TurkeveMartinja; Šömen Štefan 48. p. 3 st., Sever Štefan od Sv. Sebeštjána, Horvát Jožef 48. p. v Brünni: Kavaš Matjaš 20 p. 5. st.; v Karolinenthali: Ferenčak Jožef 48 p. 8. st., Marič Jožef z Vadarec; v Welsi: Mencigar Jožef 18. p. 10. st., Vadarec Ivan 83. p. 15 st., Zakojč Janoš z Stánjovec; v Weseli-ji: Zadravec Imre 20. p. 3. st., Krampač Jožef 20. p. 2. st.; v Znaimi: Domjan Alojz z Sodišinec; Petrijan Franc od Sv. Sebeštjana, Šiftar Jožef z Petánec; v Szombathelyi: Šiplič Mihál z Velikoga Sela i Svétec Mihál z Šalovec; v Pragi; Bokan Števan z Márkovec, Janža Franc z Brezovec; v Kremiseri: Tkálec Matjaš od Lipe v Polički: Küzmič Mihál z Pečarovec; v Mauterni: Vouri Matjaš z Mále Polane; v Budweisi: Cőr Janoš z Mačkovec; v Klosterneuburgi: Pavliček Janoš 20 p. 1. st., v Francesbadi: Matko Andraš 80 p. 2. st. v Olo- muci: Bičák Franc 83. p. 16. st.; v Reichenbergi: Meitz Viktor z Pertoče, Kuzmič Mihál z Vidonec; Pajvoa Jožef z Lapičine, streljen v roko, v Časlavi; Šinko Mihál 20 p. 9. st. streljen v nogo, v Časlavi; Bober András z Morávec, streljen v roko v Jaktari; Kalac Janoš 20 p. 9, streljen v roko, v Ljubljani; Režonja Števan z Mále Polane, obetežo, v Badeni; Zadravec Martin z Štrigove, v griži, v Beči; Zmár Jožef z Morávec, obetežo, v Iglavi. Srce Jezušovo daj njim potrplivost i popolno ozdravlenje! Mrtev je: Hári Jožef 83. p. 4. st. novembra 21-ga od srčne slabosti i Marotej (lehko Mátaj) Jánoš 18. p. 9. st. nov. 20-ga od vužganja plüč, v Mährisch-Weiskircheni i obá tam pokopaniva na mestnom pokopališči. Srce Jezušovo daj njidva düšam večni mir! Zgüba 20-ga domobranskoga pešpolka. Ranjenih je 610, mrtvih pa 140. Iz železne županije so ranjeni: Bokan Ferenc z G. Sláveč, Dündek Imri z Skakovec, Ficko Anton z Večéslavec, Hauko Ferenc z Rankovec (iz 19 lovskoga polka.) Iz zala županije ranjene i mrtve drügoč objávimo. Ranjeni so 109. popisa od zgüb: Kocén (Bocén) Ludvik 20 p. 12. st.; Bohár Imre 20 p. 11. st.; Časar Lud. 20 p. 12. st.; Časar Šándor 20 -p. M. G. A.; Čizmazija Lud. 20 p. 10 st.; Golub Jürij 20 p. 11 st.; Horvát Franc 20 p. 13 st.; — Števan 11 st.; —Ludovik i Ladislav z 12. stotnije.; Kavaš Andraš 20 p. 10 st.; Kolár Matjaš 20 p. 11 st.; Kováč Anton 20 p. 12 st.; Géza 11 st.; Jožef z 11 st.; Jožef z 12. stotnije; Kübli Jánoš 20 p. 11 st.; Malovič Jožef 20 p. M. G. A.; Mejer Jožef 20 p. 11 st.; Novák Pavel 20 p. 12 st.; Peršič Martin 20 p. 12 st.; Radi Jožef 20 p. 10 st.; Šiftár Aladár 20 p. 10 st.; Šinkovíč Števan 20 p. 11 st.; Toplák Pavel 20 p. M. G. A.; Vajda Jožef 20 p. 10 st.; Varovič Jožef 20 p. 12 st.; Verba Jožef 20 p. 10 st.; Vlah Števan 20 p. M. G. A.; Vratár Jánoš 20 p. 10 stotnija (kompanija.) Imé prebivališča je nej naznanjeno. Mrtvi pa Belovič Št 20 p. 11 st. v časi od 29-ga oktobra do 13-ga novembra; Doma Gábor 20 p. 11 st. novembra; Hardi Peter 20 p. 12 st. od 29 okt. — 13 nov.; Horvat Števan 20 p. 11 st; Kesler Matjaš 20 p. 12 st.; Kosi Franc 20 p. 10 st.; Kovač Števan 20 p. 12 st.; Marič Števan 20 p. 12 st.; Mesarič Števan 20 p. 12 st.; Molt Jože 20 p. 11 st.; Müller Števan 20 p. 12 st.; Počák Franc 20 p. 10 st.; Rác Šandor 20 p. 12 st. vsi novembra. Večna lüč naj njim sveti! Za kratek čas. Japonski pregovori. Bole je orati kak prepevati. Dober Človek tudi brezi zapovedi dela dobro. Cvetje je vsako leto ednako, lüdje pa nigdar. Što nosi zelene očalje, vidi vse zeleno. Bojazlivi popotnik preskušavle ešče kameni most. Žaba, štera prebivle v stüdenci, ne ve nikaj od drügoga sveta. Dobro srce več vala kak lepota lica. Eden den včenja z dobrim vučitelom vala več kak jezero dni včenja brezi vučitela. Od lagojega dela se čüje na kilometre daleč, od dobroga pa nanč prek praga nej. Moder človek govori komaj te, gda je premislo devetkrat, ka de pravo. Mati je odišla. — Zakaj jočeš, dete moje? — Mati so odišli . . . — No, nikaj se ne joči, vej že pridejo nazaj. — Da samo ne bi prišli, zato ka so odišli po brezovko. Francek z nebes. Štirileten Vanček gleda novorojenčka Franceka pri zibeli, pa se čüdiva, ka novorojenček tak joče. — Mama, ali je bio naš Francek prle v nebesaj, kak je k nem prišeo ? — Kakpa ka je bio, dragi moj Vanček! — Na, potom se nikaj ne čüdüvam, či ga tamodnet stirali, zato ka se tak dere. Z živlenja. »Zakaj je pri lüdeh tak malo resnice?« »Zato ka to, ka na edno vüho čüemo, z dvema vüstama pravimo dale.« Z svoje skušnje. Stotnik pride preglejüvat betežnike pa postane pri ednom, šteri ma tifus: »O, o, tifus, to je nekaj nevarnoga. Človek na toj bolezni ali merje ali pa odnore. To znam s svoje skušnje, — zato ka sam že jaz tüdi meo to bolezen.« Dobra tolažba. Betežnik, ki ma pokvarjeni žalodec, se toži zdravniki, ka njemi niedna jed ne diši.« Zadravnik: »Tomi se veselite, zato ka je v zdašnjem časi tak vse jako drago!« Pošta. Vogr. L. Cankova. G. plebanoši dávajte list i Novine. Kutják I. Ormoš. Pisao sem na Rdeči križ; nikaj so nej dužne one ženske. Zdaj so že morale dobiti odgovor. S. L. V. Ne smemo ošpotávati, nego samo kárati, čerávno osto, pa to iz lübéznosti. Ranjenec v Banjaluki. Nepodpisane dogodbe ne objávlamo. Lük J. Dom Za goriiskanje nikaj. Za kalendár pa te zednim vküp lehko. Pozvedávajočim od svojih vojákov. Pisao sem na Rdéči križ, kda dobim odgovor, ga objávim v Novinah. Nyomatott az Egyházmegyei Könyvnyomda körforgó gyorssajtóján Szombathelyen.