C. Golar: Bog, porosi . . .
131
IV.
l.ako od tebe jemljem zdaj slovo,
ki plitva si kot luža/psamela                                          (. >
in smešna, kot je redka kje živela — — A kar je res: lepo ti je telo!
Oko globoko zdi se, tak temno,
a širi se za njim pustinja vela-------
Nikdar, nikdar me nisi razumela
in tudi zdaj ne boš me! — Nič zato!
Življenje drzen je komedijant! Pograbi za uho te, mladi fant, in smelo, vzame tvoji te deželi.
In ko zazre, da všeč drugod ti ni, kako se ti smeji, kako smeji, kako ti ploska svoj aplavz veseli!
Milan Pugelj.
Bog, porosi...
J^og, porosi s hladnim dežjem         Bog, zalij ga, pade rosa
mi zeleno polje,                                  naj iz zarje zlate —
da po njivah mlado žito                     šla bo rž, pšenica v klasje
bo rodilo bolje !                                  kot nevesta v svate.
Z majskim dežjem blagoslovi, Bog, mi kruha kos — v tvojo čast se bo jeseni bliskal zlati voz.
C. Golar.
9*