Inštitut za novejšo zgodovino Ljubljana 2007 Mojca Šorn ŽIVLJENJE LJUBLJAN ČANOV MED DRUGO SVETOVNO VOJNO ZBIRKA RAZPOZNAVANJA/RECOGNITIONES 6 Mojca Šorn ŽIVLJENJE LJUBLJAN ČANOV MED DRUGO SVETOVNO VOJNO Urednik: doc. dr. Žarko Lazarevi ć Tehni čna urednica: Marta Rendla Izdal in založil: Inštitut za novejšo zgodovino Za založnika: prof. dr. Jerca Vodušek Stari č Recenzenta: prof. dr. Božo Repe, prof. dr. Stane Granda Lektorica: Mojca Šorli Aha či č Oblikovalec: Andrej Verbi č Prevod povzetka: Gregor Medveš ček, Rachel Novšak Ra čunalniški prelom: Uroš Čuden, MEDIT d.o.o. Tisk: Grafika-M s.p. Izid knjige je podprla: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(497.4Ljubljana)”1941/1945” ŠORN, Mojca ŠOŽivljenje Ljubljan čanov med drugo svetovno vojno / Mojca Šorn ; [prevod povzetka Gregor Medveš ček, Rachel Novšak]. - Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2007. - (Zbirka Razpoznavanja = Recognitiones ; 6) ISBN 978-961-6386-12-8 236081920 5 Pregled vsebine PREDGOVOR 11 LJUBLJANA IN NJENI PREBIVALCI 15 Leto 1935 in osnovanje t. i. velike Ljubljane 17 Poskus preobrazbe iz “dolge vasi” v mesto 19 Ljubljana v številkah 23 Struktura prebivalstva 25 Begunci 28 PRELOMNICE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE 31 Za četek druge svetovne vojne 34 Za četek vojne na doma čih tleh 37 Okupacija in razkosanje Ljubljane 40 Ljubljana za žico 45 Kapitulacija Italije in nemška okupacija 50 Nevarnost iz zraka in bombardiranje mesta 54 6 Osvoboditev mesta in odstranitev žice 26. maja 1945 55 UPRAVA 59 Pokrajinska uprava 61 Mestna uprava 67 ORGANIZACIJA IN ZAŠ ČITA PREBIVALSTVA PRED ZRA ČNIMI NAPADI 71 Organizacija protizra čne obrambe v 30. letih 20. stoletja 73 Protiletalska zaš čita v času vojne 83 PRESKRBA 97 Preskrba s hrano 99 Preskrba z ostalimi (osnovnimi) življenjskimi potrebš činami 201 Gospodinjska opravila 244 PROMET, TRGOVINA IN DRUGE STORITVE 257 Mestni promet 259 Trgovine 267 Česalnice in brivnice 269 Hoteli, restavracije, kavarne in gostilne 271 Pošta, telegraf, telefon 273 SOCIALNE USTANOVE IN SOCIALNO SKRBSTVO 277 Socialno ogroženi 279 7 Mestna zastavljalnica 282 Pokrajinski podporni zavod/Pokrajinski podporni odbor v Ljubljani 285 Ljubljanski podporni odbor 289 “Zimska pomo č” 295 “Socialna pomo č” 299 Odbor za preskrbo povratnikov in pribežnikov 301 Rde či križ Slovenije 304 Ostale socialne ustanove 312 ZDRAVSTVO 319 Ljubljanske bolnišnice in zdravstveni zavodi 324 Zdravstvene razmere v Ljubljani 335 ŠOLSTVO 345 Šolstvo v letih pred okupacijo 349 Šolstvo od aprila do junija 1941 356 Šolsko leto 1941/1942 362 Šolsko leto 1942/1943 367 Šolsko leto 1943/1944 369 Zadnje šolsko leto pod okupacijo 376 KULTURA 379 Ljubljana je obnemela 383 8 Gledališ če 386 Koncerti 395 Umetniške razstave 398 Tisk 399 Knjižnice in knjigarne 401 Radio 404 PROSTI ČAS 411 Kinematografi 414 Športno udejstvovanje 419 Sprehodi in promenada 426 Otroška igra 430 PRAZNIKI IN PRAZNOVANJA 433 Pust(ovanje) 435 Velika no č 436 Vsi sveti in ljubljanska pokopališ ča 438 Miklavž(evanje) 440 Boži č(ni ve čer) 442 Silvestrovo 444 God in rojstni dan 446 Nedeljska maša, procesije in romanja 447 9 POVZETEK 451 SUMMARY 459 VIRI IN LITERATURA 469 SEZNAM FOTOGRAFIJ 489 OSEBNO KAZALO 491 11 PREDGOVOR Pred nekaj leti sem v arhivu naletela na pismo Lju- bljančanke, datirano z 19. januarjem 1945, ki se glasi: “Iskrena hvala za recepte, toda zdaj bolj malo pe čem v roru, le toliko kurimo, da si skuhamo, ker štejemo po- lenčka, da ja enega preve č ne pokurimo, sobe pa ima- mo kot “Frigidare” mrzle, no pa saj to je zdravo, kot pravijo. Po mestu so že skoro vse lesene ograje izginile. /.../. Najlepša Vam hvala za poslano ajdovo in koruzno moko. Ob dobrih žgancih se Vas bomo hvaležni spomi- njali”. 1 Ta droben dokument in njegovo obširno zgodbo sem postavila v širši okvir v doktorski disertaciji z na- slovom Življenje Ljubljan čanov med nemško okupacijo, nadgradnja za četega dela pa je pri čujoča monografija, ki odgovori na vprašanje, kako sta druga svetovna voj- na in okupacija vplivali na Ljubljano in vsakodnevno življenje v njej. Vsakodnevno življenje sestavlja ve č komponent, zato je monografija razdeljena na posamezne tematske sklope. V uvodu predstavi Ljubljano, ki se je med obe- ma svetovnima vojnama razvila v nesporno prestolnico, ter njene prebivalce in oriše prelomnice, ki so na te ljudi in na to mesto vplivale in jih zaznamovale od za četka do konca druge svetovne vojne. Jedro naloge tvori ve č vsebinsko oblikovanih poglavij, ki odstirajo širši kon- tekst upravnega, socialnega, gospodarskega (pri čemer 1 Zgodovinski arhiv Ljubljana (dalje ZAL), LJU 439, Zbirka Ciril Ul čar (dalje LJU 439), t. e. 3, ovoj 30, pismo za Anico Celjar, 19. 1. 1945. Predgovor 12 se osredoto čam predvsem na preskrbo), zdravstvenega, prosvetnega, kulturnega in družabnega življenja v pre- stolnici. Vsi tematski sklopi so predstavljeni kronološko in segajo v čas pred začetkom vojne v Sloveniji, obrav- navajo italijansko in nato nemško okupacijo. Vsakodnevno življenje Ljubljan čanov med drugo svetovno vojno doslej kompleksno še ni bilo znanstve- no obravnavano. O Ljubljani in njenih prebivalcih je si- cer napisanih kar nekaj strokovnih in znanstvenih del, vendar ve čina njih obravnava politi čno in vojaško te- matiko. Pomanjkanje ustrezne literature me pri delu ni oviralo, saj sem na črtovala, da bo eden izmed temeljev monografije arhivsko gradivo, ki je predvsem za obdo- bje nemške okupacije relativno skromno. Veliko gradi- va je bilo namre č med vojno oziroma ob koncu vojne uni čenega, nekaj pa ga je poražen okupator odpeljal s seboj. Tako ni ohranjenega skoraj ni č gradiva iz ura- da vrhovnega komisarja za operacijsko cono Jadransko primorje, ohranjeno in pomembno za pri čujočo mono- grafijo pa je gradivo oddelkov pokrajinske uprave in ne- katerih pokrajinskih uradov, “ki skupaj z gradivom iz italijanske okupacije pomeni nedeljivo celoto”. 2 To gra- divo, ki je razdrobljeno v ve č fondov, hrani predvsem Arhiv Republike Slovenije. V pomo č za poglavje o go- spodarstvu oziroma preskrbi mi je bilo gradivo šefa po- krajinske uprave v Ljubljani, predvsem fond Kmetijski oddelek 1941–1945 in fond Oddelek za trgovino, obrt in industrijo 1941–1945, fond Pokrajinski prehranje- valni zavod Prevod 1941–1944 in Mestni preskrbovalni urad Ljubljana, fond Zbornica za trgovino, obrt in indu- strijo v Ljubljani 1850–1948 in fond Urad za kontrolo cen v Ljubljani 1940–1945. Za ostale tematske sklope pri čujoče monografije sem uporabila podatke iz fonda Pokrajinski podporni zavod v Ljubljani, fonda Zdravni- ška zbornica za Slovenijo in preostalo gradivo šefa po- krajinske uprave v Ljubljani, predvsem fond Prosvetni oddelek 1941–1945. Ohranjenih je tudi nekaj teko čih metrov gradiva tedanje ljubljanske mestne ob čine, ki 2 Ferenc, Tone: Okupacijska civilna uprava na Slovenskem in njeno gradivo. V: Pri- spevki za zgodovino delavskega gibanja, 1980, št. 1–2, str. 55 (dalje Ferenc: Okupa- cijska civilna uprava, Prispevki). 13 PREDGOVOR se nahaja v Zgodovinskem arhivu Ljubljana. Za sklop splošne varnosti in preskrbe prebivalcev Ljubljane sem podatke črpala iz fondov Mestna elektrarna Ljubljana, Mestna ob čina ljubljanska (Tajništvo), Mesto Ljubljana, (Splošna mestna registratura in Predsedstvena regi- stratura), za sklop socialne politike iz fondov Dnevna zavetiš ča za revno šolsko mladino v Ljubljani in Social- no politi čni urad. V nalogi sem uporabila tudi podatke drugih fondov, predvsem fonda Mestni fizikat za poglav- je o zdravstvu in fonda Kulturni oddelek za poglavje o kulturi. Da pa so v pri čujočem besedilu “spregovorili” mnogi Ljubljan čani in Ljubljan čanke, kar je delno tudi namen monografije, je zaslužen gospod Ciril Ul čar, ki je dolga leta vestno zbiral raznovrstno gradivo, ustvarjeno med drugo svetovno vojno, in ga izro čil Zgodovinskemu arhivu Ljubljana. Poleg delu v arhivu sem se posvetila brskanju po zapuš čini, ki je zbrana v arhivski zbirki Muzeja novejše zgodovine v Ljubljani in arhivski ter dokumentacijski zbirki Slovenskega šolskega muzeja v Ljubljani. Nadalje sem pregledala veliko tiskanih virov, časopisja in revij, pri čemer sem ugotovila, da periodika v glavnem ni bila niti eksaktna niti zgovorna. Od za četka vojne jo je na- mre č pestila cenzura, kasneje še var čevanje s papirjem in posledi čno zmanjševanje njenega obsega. V pomo č mi niso bili niti kronisti, saj so se v ve čini ovili v molk: “Pa kaj hočemo, v divjem diru dogodkov hitro pozablja- mo najvažnejše dneve, ki bi morda v drugi dobi dali kro- nistom dela za celo leto. /.../. Vojna poro čila beremo vsak dan sproti; ugibamo, kaj bo jutri, in si mislimo, saj nam ni treba pisati dnevnikov: vse, kar bo važne- ga, bomo že zvedeli. Ob takih mislih se nam kar čez no č izgubljajo iz spomina dogodki, ki so se nam spo čet- ka zdeli res važni in ki so tudi bili dogodki odlo čilnih, zgodovinskih dni.” 3 V časopisih in revijah so me najbolj pritegnila pisma bralcev in mali oglasi, ki neposredno prikažejo človekov vsakdan in njegovo stisko v času voj- ne. Slednje je razbrati tudi iz ustrezne spominske lite- rature, predvsem pa iz osebnih dnevnikov in ohranjene 3 Pečar, Janez: V Ljubljani 8. in 9. septembra 1943. V: Sloven čev koledar, 1944, str. 51 (dalje Pe čar: V Ljubljani). 14 medvojne korespondence. Pomemben del pri čujočega kolaža življenja v prestolnici med drugo svetovno vojno so tudi izjave posameznih informatorjev. Izseki njihovih življenjskih zgodb dajo tekstu poseben čar in težo, ne- nazadnje predstavijo nov obraz našega glavnega mesta: “Tudi Ljubljana je enkraten, osebnosten produkt pogo- jev časa, svoje zgodovine in prostora, svojega položaja in njegovega značilnega okolja, pa ni č manj zrcalo duš svojega prebivalstva.” 4 Gradivo, ki sem ga pregledala in uporabila pri pisa- nju monografije, je tako kvalitativno kot tudi kvantita- tivno neuravnoteženo. Kljub njegovi analizi in trudu po čim boljši interpretaciji, je to do neke mere razvidno iz besedila. Najve č prostora sem namre č namenila vpra- šanju preskrbe prebivalcev Ljubljane v času druge sve- tovne vojne. Za to pa se nisem odlo čila le zaradi narave zbranih virov, temve č tudi zaradi prepri čanja, da je bila prav preskrba z najnujnejšimi življenjskimi potrebš či- nami eden od osnovnih temeljev za preživetje: “Kuhar- ski problemi [so] danes stvar za sebe in zavzemajo skoro 100% vseh skrbi.” 5 Na raziskovalni poti od porajanja ideje do izida mo- nografije mi je z nasveti, podatki, pogovori in spodbu- dnimi besedami pomagalo ve č ljudi. Na tem mestu bi se zato rada zahvalila vsem, tako informatorjem kot tu- di stanovskim kolegom in prijateljem. Zahvala gre tudi mentorju pri doktorski disertaciji in recenzentu knjige, prof. dr. Božu Repetu ter recenzentu prof. dr. Stanetu Grandi. Hvala tudi uredniku doc. dr. Žarku Lazarevi ću, da je pri čujoče delo uvrstil v knjižno zbirko Inštituta za novejšo zgodovino Razpoznavanja / Recognitiones, in Javni agenciji za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije za dodeljeno subvencijo. Mojca Šorn V Ljubljani, dne 8. septembra 2007 4 Stele, France: Ljubljana. Ljubljana 1940, str. 7. 5 ZAL, LJU 439, t. e. 3, ovoj 30, pismo Dolžanovih, 22. 9. 1944. Ljubljana in njeni prebivalci 17 LJUBLJANA IN NJENI PREBIVALCI V času med prvo in drugo svetovno vojno je Lju- bljana doživela znaten razvoj. Prav to je veljalo tudi za določene primestne dele glavnega mesta takratne Dra- vske banovine. 6 Z živahnim sodelovanjem Ljubljane z bližnjim podeželjem se je prostor med mestom in pred- mestji vedno bolj kr čil. Septembra 1935 je tako prišlo do zlitja oziroma uradne priklju čitve nekaterih predmestij k mestu Ljubljana. 7 Na predlog ministrstva za notranje zadeve in na podlagi zakona o mestnih ob činah je bila priklju čitev oznanjena v uradnem listu. 8 Mestni ob čini Ljubljana je bilo priklju čenega kar nekaj ozemlja: 9 1. Cela ob čina Moste, se pravi katastrska ob čina Mo- ste z vasmi Moste in Selo in katastrska ob čina Vod- mat z vasjo Vodmat. 10 2. Cela ob čina Šiška, 11 torej katastrska ob čina Dravlje z vasmi Dravlje, Kamna Gorica, Zapuže in katastr- 6 Več o Dravski banovini v op. 158. 7 Kremenšek, Slavko: Uvod v etnološko preu čevanje Ljubljane novejše dobe. Lju- bljana 1980, str. 17. 8 Službeni list kraljevske banske uprave Dravske banovine (dalje Sl. list), št. 77, 25. 9. 1935, str. 719, čl. 525 oz. ukaz o priklju čitvi ozemelj sosednih ob čin mestni ob čini Ljubljana. 9 Kronika slovenskih mest, 1935, št. 3, str. 244–245, Rojstvo velike Ljubljane. 10 V Mostah je živel delavsko kme čki proletariat, v Zeleni jami pa železni čarski prole- tariat. Ve č o tem: Spomini na revolucionarno gibanje in upor v proletarskih Mostah. Ljubljana (1980). O Mostah tudi: Slovenski dom, št. 222, 26. 9. 1941, str, 3, Moste so bile neko č skromna vas. 11 Več o Šiški: Slovenski dom, št. 214, 17. 9. 1941, str. 2, Šiška je doživela sijajen razvoj. O Zeleni jami: Kragl, Viktor: Zelena jama. V: Kronika slovenskih mest, 1940, št. 3, str. 158–165. Leto 1935 in osnovanje t. i. velike Ljubljane 18 ska ob čina Zgornja Šiška z vasmi Koseze in Zgornja Šiška. 3. Cela ob čina Vi č, namre č katastrska ob čina Vi č z vasmi Glince, Rožna dolina in Vi č. 12 4. Južni del ob čine Ježica, h kateremu je spadal del katastrske ob čine Ježica z delom vasi Kle če in Sa- vlje ter katastrske ob čine Stožice z delom vasi Jar- še, Stožice in Toma čevo. 5. Jugozahodni del ob čine Polje, to je katastrska ob či- na Šmartno ob Savi z delom vasi Obrije in Šmartno ter Slape. 13 6. Del ob čine Dobrunje, natančneje del katastrske ob- čine Štepanja vas z vasjo Štepanja vas. Ta priklju čitev Ljubljane ni obogatila le z ozemljem, pa č pa tudi z ve č kot 22.000 prebivalci, 14 zato je pome- nila temelj za novo, t. i. Veliko Ljubljano. 15 12 Več o Vi ču: Beg, Ante: Črtice o bivši ob čini Vi č. V: Kronika slovenskih mest, 1940, št. 1, str. 26–31. 13 Splošni pregled Dravske banovine. Priredil Državni statisti čni urad v Zagrebu. Ljubljana 1939, str. 89–91 (dalje Splošni pregled). 14 Gradivo o razvoju Ljubljane v prvem desetletju po osvoboditvi 1945–1955. Lju- bljana 1965, str. 7 (dalje Gradivo o razvoju Ljubljane). V predelih, ki so bili leta 1935 priklju čeni k Ljubljani, je leta 1931 prebivalo 19.285 oseb, štiri leta kasneje pa 22.459. Tudi v: Prebivalstvo Ljubljane v letu 1945, Statisti čni odsek MOL (dalje Prebivalstvo Ljubljane) in Splošni pregled, str. 91. 15 O tem tudi: Kronika slovenskih mest, 1935, št. 3, str. 244–245; Lešnjak, Pavle in Šmicberger, Djuro: Uporni Bežigrad. Delavsko gibanje in narodnoosvobodilni boj v ob čini Ljubljana – Bežigrad. Ljubljana 1989, str. 16. 19 LJUBLJANA IN NJENI PREBIVALCI Priklju čitev je “veliki Ljubljani” v sklopu enotnega urbanističnega razvoja obetala tudi razširitev elektri č- nega omrežja in cestne razsvetljave, nenazadnje tudi prometno povezavo med mestom in dotedanjo okolico. Tramvajske proge so premaknile svoje kon čne postaje na Vič in Rakovnik, do samostana karmeličank na Za- loški cesti ter do pokopališ ča pri Sv. Križu. Tramvajsko omrežje se je tako znatno razširilo. Uporabna dolžina tramvajskega omrežja, ki je do leta 1931 merila 5.200 metrov, se je do leta 1937 podaljšala na 15.575 me- trov, do leta 1938 pa se je dolžina omrežja podaljšala na 17.667 metrov. Širilo se je tudi vodovodno omrežje. S tekočo vodo so bila obogatena gospodinjstva na Pru- lah in Mirju, za Bežigradom, v Spodnji Šiški in Rožni dolini. Na mestni vodovod je bilo priklju čeno tudi novo omrežje na Kodeljevem in v Mostah. Leta 1939 je dol- žina vodovodnih cevi znašala 173.510 metrov, število hišnih priklju čkov pa 5844. 16 V predmestjih, ki do ta- krat v glavnem niso imela urejene kanalizacije, so od- govorni za čeli reševati tudi ta problem. V letu 1940 je dolžina ljubljanske kanalizacije znašala 99 km in 799 m, ob koncu vojne pa 103 km. 17 Na podro čju nove velike Ljubljane je bilo poleg naštetih potrebno rešiti še mno- 16 ZAL, LJU 708, Mesto Ljubljana, Mestni fizikat (dalje LJU 708), t. e. 3, a. e. 16, Statisti čni letopis mesta Ljubljane za leto 1939, str. 99 (dalje Statisti čni letopis). 17 ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 20, Letno poro čilo o zdravstvenih prilikah v Ljubljani 1944, str. 30. Poskus preobrazbe iz “dolge vasi” v mesto 20 ge druge urbanisti čne probleme, tako da je bila mestna uprava prisiljena razmišljati o izdelavi povsem novega regulacijskega na črta prestolnice. Uresni čitev dela teh zamisli je bila zaupana mestnemu stavbnemu uradu pod vodstvom Matka Prelovška. Ljubljana je “sproš če- no, a usmerjeno “rasla” v resni čno Veliko Ljubljano, ki je ne samo v razraš čajo čem se središ ču, temve č tudi v primestnih predelih že dobila prve skromne poteze na- črtne urejenosti in moderne pozidave.” 18 Da je v letih pred drugo svetovno vojno Ljubljana postajala vse lep- ša, je poskrbel tudi arhitekt Jože Ple čnik: “V celotnem modernem mestnem črtežu se povsod opaža vodstvo najpomembnejšega arhitekta, ki ga ima sedanja Slove- nija, /.../ profesorja Ple čnika.” 19 V letih pred vojno je ve- liko časa in znanja vložil v ureditev Žal in glavne tržnice. Izpeljal je obnovitev cerkve sv. Jerneja v Šiški, prav tako pa njene širše okolice s potjo na Bellevue. V istem času so bili urejeni še park na Ambroževem trgu, sprehajali- šče na Gradu in razglediš ča na Šancah. Na Mirju je bil lepše podobe deležen rimski zid in park vzdolž njega, prav tako pa park ob ostankih srednjeveškega mestne- ga obzidja na Vegovi ulici, ki je postal nekakšno po čiva- liš če slovenskih književnikov. Umetniški pridih so pre- stolnici dajali Narodna galerija s svojimi umetninami, razstavni predmeti v paviljonu slikarja Jakopi ča in še mnoge druge kulturne ustanove s svojim programom. Ljubljana pa se je nenazadnje lahko pohvalila tudi z univerzo in akademijo znanosti in umetnosti. V obdobju pred drugo svetovno vojno se je pove čal tudi interes za ureditev javnih komunikacij. Leta 1940 je bilo v Ljubljani 968 cest, njihova dolžina je znašala 410 km, 20 v letu 1944 pa že nad 450 km. 21 Nekaj cest je bilo tlakovanih, skoraj 94% pa je bilo peš čenih. Kljub temu je bilo mesto čisto, za kar je uspešno poskrbel odsek za cestno nadzorstvo in mestno pristavo: 22 “Vsak- do bi namre č pri čakoval, da bo glede na število težkih 18 Korošec, Branko: Ljubljana skozi stoletja. Mesto na na črtih, projektih in v stvar- nosti. Ljubljana 1991, str. 159–171. 19 Kronika slovenskih mest, 1940, št. 1, str. 48, Nemški glas o sodobni Ljubljani. 20 Slovenčev koledar 1942, str. 48, Ljubljana v številkah. 21 Slovenski narod, št. 31, 31. 7. 1944, str. 5, Nad 450 km cest v Ljubljani. 22 Ta odsek je bil ustanovljen 6. 12. 1937. 21 LJUBLJANA IN NJENI PREBIVALCI konj in promet z njimi Ljubljana pa č podobna kme čke- mu dvorišču in zrak osmrajen s konjskimi in drugimi iztrebki, pa temu ni bilo tako.” 23 Omenjeni odsek je bil dolžan poskrbeti za posipanje cest, trgov in plo čnikov, za čiš čenje in škropljenje le-teh ter za odvoz snega in smeti. Za škropljenje javnih površin je uporabljal 10 av- tomobilov, za valjanje 5 valjarjev, smeti izpred hiš pa so njegovi uslužbenci pobirali in odvažali z 8 avtomobili. Sneg so odvažali s konjsko vprego, saj bi bili stroški, če bi to po čeli z avtomobili, previsoki. Nekaj let pred vojno se je rodila ideja, da bi v mestnih parkih in po trgih po zgledu ve čjih inozemskih mest našlo svoj pro- stor pod soncem 21 košev iz perforirane pločevine, se pravi košev za smeti. Zamisel je bila udejanjena šele tik pred za četkom vojne, ko so ljubljanske glavne ulice in trgi zaradi namestitve omenjenih koškov postali še bolj snažni. Predpisom uredbe o varstvu čisto če in higiene v Ljubljani, ki je izšla leta 1936, so v glavnem odgovarjala tudi dvoriš ča v mestnem jedru. S tem pa se niso mo- 23 Weber, Tomaž: 150 zgodb Ljubljan čana (1910–2002). Ljubljana 2004, str. 243 in 244 (dalje Weber: 150 zgodb). Kongresni trg pred okupacijo, v ospredju spomenik jugoslovanskega kralja Aleksandra Kara đor đevi ća. Muzej novejše zgodovine Slovenije (dalje MNZS) 22 gli pohvaliti na periferiji, kjer je bilo zabeleženih še ve č nezavarovanih gnojnih jam, slabo opremljenih straniš č in nehigienskih hlevov. Za nadzorovanje in urejanje teh zadev je skrbel leta 1938 ustanovljen asanacijski odbor, ki pa zaradi pomanjkanja denarnih sredstev ni žel ve- čjih uspehov. 24 Manjši spodrsljaji v času pred in med drugo sve- tovno vojno Ljubljane niso spravili ob dober glas, veljala je za čisto in urejeno mesto: “Ljubljana je čisto mesto. Sistemati čna zdravstvena propaganda, uradni ukrepi, predvsem pa prirojena ljubezen do snažnosti je sloves mesta v letih po zadnji svetovni vojni še pove čala”, 25 vendar ni izkazovala obraza povpre čne evropske pre- stolnice. Kljub relativno številnim gradnjam (finalizacija del na ljubljanski glavni tržnici, dograditev Narodne in univerzitetne knjižnice, Moderne galerije idr.) in obno- vam, ki so potekale tudi med vojno, sicer v zmanjšanem obsegu zaradi prerazporeditve sredstev mestnega pro- računa, 26 so travniki in njive zavzemali ve č kot polovico mestne površine: 27 “Med košnjo zadiši po Ljubljani tako močno in prijetno po senu, da resno podvomim v mestni zna čaj naše prestolnice. /.../. Ali so ljubljanski prebi- valci pristni meš čani ali le kmetje, ki stanujejo v mestu? To vprašanje si je najbrž zastavil že marsikdo, zlasti le- tos, ko se pe čamo tako vneto skoraj s samimi kmetijski- mi zadevami. /.../. Da je Ljubljana res kme čka, bi lahko sklepali že po tem, da skoraj polovica mestne ob čine od- pade na travnike, in sicer 44.02%.” 28 In prav te njive in ti travniki so morda v času vojne pred lakoto, boleznijo, morda celo smrtjo, rešili marsikaterega Ljubljan čana. 24 ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 17, Letno poro čilo 1940, str. 31. 25 Arhiv Republike Slovenije (dalje ARS), Oddelek II, Neuvrš čeno gradivo “Prevod”, Relazione annua 1941, Il sanamento in ZAL, LJU 708, Mesto Ljubljana, Mestni fizikat, t. e. 3, a. e. 18, Relazione annua 1941. 26 Gl. npr.: ZAL, COD III, Rokopisne knjige, t. e. 127, a. e. 98, Javne ob činske se- je 1941, 1942, Zapisnik pete redne javne seje mestnega sveta ljubljanskega, str. 135sl. 27 Brez priklju čenih okoliških ob čin je Ljubljana leta 1939 glede na vrsto zemljiš ča izkazovala slede čo podobo: stavbiš ča so zavzemala 13 ha mestnega sveta, ceste in trgi 178 ha, vrtovi 29 ha, travniki 117 ha, njive 36 ha, gozdovi 37 ha itd. V: Trgovski list, št. 142, 22. 12. 1939, str. 3, Ljubljana v številkah. O vrstah zemljiš ča: Melik, Anton: Slovenija. Geografski opis. Ljubljana 1963. 28 Slovenski narod, št. 135, 15. 6. 1942, str. 4, Ko diši po senu v Ljubljani. 23 LJUBLJANA IN NJENI PREBIVALCI Ljubljana je leta 1931 štela 59.765 prebivalcev, leta 1939 pa že 79.050 prebivalcev 29 in 17.317 gospo- dinjstev na 17 katastrskih občinah, 30 ki so se raztezale na 6538 km² ozemlja. 31 Konec leta 1940 je bilo v Lju- bljani 6795 stanovanjskih zgradb, od teh 3815 pritli č- nih, 2201 enonadstropnih, kar 454 dvonadstropnih in 232 trinadstropnih, štirinadstropnih 57 ter 24 še višjih zgradb. Stanovanj je bilo 21.959, 1577 garsonjer, 7861 enosobnih, 7128 dvosobnih, 3332 trisobnih, kar 1146 štirisobnih ter 915 še ve čjih stanovanj. Že oziroma le 4925 stanovanj je imelo kopalnico. 32 Kmalu po okupaciji je prestolnica štela 88.695 pre- bivalcev. 33 Do srede leta 1941 je ta številka zelo posko či- la, predvsem zaradi priseljevanja beguncev z nemškega okupacijskega ozemlja, delno pa tudi zaradi priklju čitve 29 Gradivo o razvoju Ljubljane, str. 7; Statisti čki godišnjak 1938–1939, knjiga IX. Beograd 1939, str. 25; Vrišer, Igor: Razvoj prebivalstva na obmo čju Ljubljane. Lju- bljana 1956, str. 29 (dalje Vrišer: Razvoj prebivalstva); Splošni pregled, str. 10; Ferenc, Tone: Štetje prebivalstva Ljubljanske in Reške pokrajine 1941. leta. V: Ge- strinov zbornik. Ljubljana 1999, 485–495 (dalje Ferenc, Štetje prebivalstva). Na str. 491 Ferenc predstavi podatek, da je 31. 3. 1931 mesto Ljubljana štelo 79.586 prebi- valcev, okraj Ljubljana pa 59.931. V: Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937, str. 367 pa je zapisano, da je Ljubljana štela po ljudskem štetju iz leta 1931 59.768 prebivalcev. 30 Te občine so bile: Brinje, Dravlje, Gradiš če, Kapucinsko predmestje, Karlovsko predmestje, Krakovsko predmestje, Ljubljana-mesto, Moste, Poljansko predmestje, Spodnja Šiška, Svetega Petra predmestje I. del, Sv. Petra predmestje II. del, Štepa- nja vas, Trnovsko predmestje, Vodmat, Vi č, Zgornja Šiška. 31 Splošni pregled, str. 10. 32 Slovenčev koledar 1942, str. 48, Ljubljana v številkah. 33 Gradivo o razvoju Ljubljane, str. 7. Ljubljana v številkah 24 vasi Dolnice, Kamna Gorica, Glince in Podutik 2. ju- lija 1941 k Ljubljani. 34 Po podatkih ljudskega štetja z dne 31. julija 1941 je Ljubljana po enih podatkih šte- la 92.142 prebivalcev 35 oziroma 91.612 prebivalcev in 27.691 gospodinjstev, 36 po drugih podatkih pa 92.523 prebivalcev, 42.325 moških in 50.198 žensk. 37 Bivali so na 6885 km² 38 v 22.551 stanovanjih in v 6.916 hišah. 39 Na tem mestu, ko je govora o moških in ženskah, naj navedem še število tistih, ki so se med vojno odlo čili, da v prestolnici za čnejo svoje skupno življenje. Prvi dve leti vojne sta zabeležili visoko število porok, leto 1939 1000 in leto 1940 1072. V letu 1941 je bilo zabeleženih 1231 porok, kar pomeni najve č od konca prve svetovne vojne. V drugem, tretjem in četrtem letu okupacije se je za poroko odlo čilo manj parov, vendar so številke še ve- dno relativno visoke: leta 1942 se je v Ljubljani poro čilo 621 parov, leto kasneje 576 in leta 1944 644 parov. 40 34 ZAL, COD III, Rokopisne knjige, t. e. 127, a. e. 98, Javne ob činske seje 1941, 1942, Zapisnik pete redne javne seje mestnega sveta ljubljanskega, 29. 8. 1941, str. 135. O priklju čitvi teh vasi k Ljubljani tudi Gradivo o razvoju Ljubljane, str. 7. 35 Letopis ljubljanske škofije za leto 1944 po stanju dne 15. 9. 1944. Ljubljana 1944, str. 6. 36 Prebivalstvo Slovenije 1931 in 1941. Demografska statistika. Statisti čni urad Slo- venije, zvezek I, Ljubljana 1945, str. 8 in Ferenc: Štetje prebivalstva, str. 491. 37 Leta 1939 je bilo v Ljubljani 87.401 prebivalcev, leta 1940 88.048, leta 1941 93.635, leta 1942 93.392, leta 1943 95.041, leta 1944 pa je Ljubljana štela 92.500 prebivalcev. V: Prebivalstvo Ljubljane, str. 7. 38 Slovenec, št. 35, 12. 2. 1942, str. 3, V Ljubljani živi nad 100.000 ljudi. 39 Slovenčev koledar 1944, str. 62, Ljubljana pred sto leti in sedaj. Podatke je ure- dništvu posredoval statisti čni odsek ljubljanskega mestnega poglavarstva; Domovi- na in kmetski list, št. 47, 25. 11. 1943, str. 5 in 6, Ko je Ljubljana štela le 16.000 prebivalcev. Med okupacijo je bilo v Ljubljani z obnovo in zidavo pridobljenih znatno manj stanovanj kot v letih poprej, saj je prora čun mestne ob čine ljubljanske v korist socialnega skrbstva mo čno okrnil gradbena in obnovitvena dela, tako je bilo vpra- šanje pomanjkanja stanovanj rešeno šele po osvoboditvi. Leta 1941 je bilo v mestu z zidavo in obnovo tako pridobljenih 547 stanovanj, leta 1942 76, leta 1943 97, leta 1944 pa le 44. 40 Slovenec, št. 114, 1. 5. 1941, str. 4, Ljubljana; Slovenec, št. 35, 14. 2. 1945, str. 2, Vsakdanja Ljubljana po kronistovih zapiskih. Gibanje prebivalstva l. 1944. 25 LJUBLJANA IN NJENI PREBIVALCI Kot že omenjeno, je Ljubljana kljub trudu župana Jure Adleši ča in njegovih mož ob za četku druge sve- tovne vojne vizualno spominjala na “dolgo vas”. Stoji, stoji Ljubljanca, Ljubljanca dolga vas ni bila samo pe- sem, temve č dejansko stanje. 41 Vaški zna čaj je izkazo- valo predvsem Krakovo, delno pa tudi Trnovo in Šiška. Celo v strogem centru so med pristnimi meš čanskimi hišami stale prave kme čke hiše. Najlepša prispodoba sožitja “velemesta” z vasjo je bil prav gotovo pogled v smeri takrat mogo čne kmetije Figovec in dalje proti Ne- boti čniku, najvišji stavbi predvojne Jugoslavije. To čnih podatkov, koliko Ljubljan čanov se je v le- tih pred drugo svetovno vojno ukvarjalo s kmetijstvom, ni, saj je ve čina, poleg kmetijske, opravljala tudi druge (postranske) dejavnosti ali pa imela redne službe. Iz po- datkov popisa prebivalstva iz leta 1931 je tako razvidno, da si je s poljedelstvom, živinorejo in gozdarstvom de- nar služilo le 743 Ljubljan čanov, iz statisti čnih podat- kov iz leta 1939 pa je razvidno, da je ta številka padla na 590. 42 10.152 oseb je bilo zaposlenih v obrti in in- dustriji, 7.216 v trgovini in prometu, v javnih službah, svobodnih poklicih in vojski 8.335, 8.855 oseb pa je bilo brez poklica oziroma je bilo uvrš čenih v razdelek “osta- lo” (rentniki, dninarji idr.). 43 Ti podatki jasno kažejo, da 41 Vojskovi č, Marija: Hiša št. 15. Ljubljana 1988, str. 85 (dalje Vojskovi č: Hiša). 42 ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 16, Statisti čni letopis, str. 6. 43 Iz neuradnih podatkov popisa prebivalstva iz leta 1931 je torej razvidno, da je bila Struktura prebivalcev 26 je bila prestolnica kljub (do neke mere) podeželskemu videzu povsem upravi čena do naziva upravnega sredi- šča takratne banovine. Eden izmed problemov glavnega mesta je bila tudi brezposelnost. Oseb brez službe je bilo predvsem veli- ko v letih od 1931 do 1933. 44 Prizadetim je iz zagate pomagala Javna borza dela, pa tudi banska uprava ter mestna ob čina, ki sta izvedli ve č javnih del. 45 Brezposel- nost je bila mo čno prisotna prav tako po za četku dru- ge svetovne vojne, saj je ta terjala negativne posledice tudi v slovenski industriji in obrti. Borza dela, ki je po okupaciji uvedla na čelo obvezne prijave brezposelnih, je 30. junija 1941 beležila 8244 brezposelnih. Ta številka sicer velja za Ljubljansko pokrajino, vendar je ve č kot 90% iskalcev službe bivalo v Ljubljani. Januarja 1942 je Borza dela beležila 5099 brezposelnih, 46 januarja 1943 1455, decembra istega leta pa 799. V letu 1943 se je na Borzo prijavilo 14.223 nezaposlenih, od teh jih je službo dobilo 12.540. 47 Po podatkih Borze dela se je za ve čino brezposelnih kot pozitiven tudi v času okupacije izkazal program javnih del, v okvir katerega je spadala gradnja cest in javnih poslopij tako v prestolnici kot tudi v t. i. Ljubljanski pokrajini. V Ljubljani je bilo v okviru ome- njenega programa storjeno relativno veliko. Med drugim je bila dokon čana vseu čiliška knjižnica in posamezne zgradbe, ki so spadale v sklop ljubljanske bolnišnice. Mnogi brezposelni so našli zaposlitev pri regulaciji Lju- bljanice, izsuševanju zamo čvirjene zemlje, nenazadnje tudi pri poljskih opravilih na t. i. vojnih vrtovih. 48 Po 35.301 oseba zaposlena, vzdrževanih oseb je bilo 24.464. O podatkih popisa: Trgo- vski list, št. 142, 22. 12. 1939, str. 3, Ljubljana v številkah; Statisti čki godišnjak 1938–1939, knjiga IX. Beograd 1939, str. 25 in Kronika slovenskih mest, 1939, št. 1, str. 48–49. Druga čni podatki so v: Trgovski list, št. 142, 22. 12. 1939, str. 3, Ljubljana v številkah, ki pa niso to čni: s kmetijstvom, živinorejo in gozdarstvom naj bi se leta 1931 v Ljubljani ukvarjalo 753 oseb (+ 807 vzdrževanih), z industrijo in obrtjo 9616 oseb (+ 6251 vzdrževanih), v svobodnih poklicih in vojski naj bi bilo zaposlenih 7386 oseb (+ 5353 vzdrževanih), ostalih pa naj bi bilo 8338 (+ 4921 vzdrževanih oseb). 44 Valant, Milan: Ljubljana od 1895 do 1941. Ljubljana 1977, str. 34. 45 Arhiv Srbije i Crne gore (dalje ASCG), fond 38, Centralni presbiro predsedništva ministarskog Saveta (dalje fond 38), f. 4, št. 16, Pov. br. 104. 46 Trgovski list, št. 79, 28. 9. 1943, str. 1, Poro čilo Borze dela za leto 1942. 47 Trgovski list, št. 7, 14. 2. 1945, str. 3, Delovanje Borze dela. 48 Tudi: Slovenec, št. 24, 30. 1. 1942, str. 2, Gospodarstvo. Javna dela v Ljubljanski pokrajini. 27 LJUBLJANA IN NJENI PREBIVALCI teh službah so predvsem radi posegali vojni begunci, stanujo či v Ljubljani. Prebivalci Ljubljane, ki so bili v ve čini slovenske narodnosti, se niso razlikovali le glede na poklic, tem- več tudi glede na socialno strukturo, na izobrazbo in dohodke ter versko pripadnost. 49 S teh vidikov pa prikaz obravnavane populacije v obravnavanem obdobju zara- di neobstajanja podatkov ni mogoč. Glede na statistiko iz leta 1939, ki razkriva delne podatke o veroizpovedi Ljubljančanov, se lahko upravi čeno sklepa, da so bili v večini katoli čani. 50 49 Žagar, Janja: Obla čilna kultura delavcev v Ljubljani med prvo in drugo svetovno vojno. Ljubljana 1994, str. 17 (dalje Žagar, Obla čilna kultura). 50 Statistika podaja zgolj podatke o veroizpovedi u čencev in dijakov ljubljanskih šol. V: ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 16, Statisti čni letopis, str. 65sl. 28 Ko govorimo o prebivalcih Ljubljane v času druge svetovne vojne, ne smemo pozabiti na vojne begunce. Ti so tvorili znaten delež medvojne mestne skupnosti. Ocene kažejo, da je do poletja 1941 v Ljubljano pribe- žalo okrog 13.000 beguncev, 51 predvsem s slovenskih pokrajin, okupiranih od nemškega okupatorja. Poleg službe so si morali najti domovanja, kar pa ni bila lah- ka naloga: “Kako bom dobil stanovanje, ker je polovica Maribora v Ljubljani?? Vse je pribežalo semkaj iz strahu pred Nemci.” 52 Naval na proste sobe in stanovanja je bil res velik: “V čeraj je bil v časopisu inserat, da se odda stanovanje v Bohori čevi ulici 11. Ker sem pozno zve čer dobil časopis v roke nisem šel vprašat tisti ve čer ampak šele danes zjutraj ob 7 uri po novem času. Povedali so mi, da je bilo že v čeraj zve čer tamkaj ni č manj kot – 30 samih “mirnih strank” – prosilcev. Skoraj sem obupal, da dobim kje kako stanovanje za svojo družinico.” 53 Po kapitulaciji Italije je Ljubljano preplavilo še nekaj tiso č taboriš čnih povratnikov in beguncev iz Ljubljanske pokrajine. Vsem beguncem, ki so ostali v mestu (konec 51 V Ljubljansko pokrajino je pribežalo 21.546 oseb, od tega v Ljubljano 13.887. V: Slovenska narodna pomo č v okupirani Ljubljani med 1941–1945. Ur.: Kikelj, Tone idr. Ljubljana 1995, str. 44 (dalje Slovenska narodna pomo č). Število prijavljenih beguncev je bilo seveda nižje: konec maja 1941 je v Ljubljani bivalo 2.096 prijavlje- nih beguncev, konec junija 5.357, konec julija 7.314, konec avgusta 8.623, konec septembra 9.867 in konec oktobra 11.173. V: ARS, AS 1752, Slovenski Rde či križ v Ljubljani (dalje AS 1752), šk. 1, mapa 17, ovoj 1 a, Poro čilo, str. 5. 52 Dnevnik družine Kogej, datum vpisa 20. 5. 1941, osebni arhiv avtorice. 53 Prav tam, datum vpisa 21. 5. 1941. Begunci 29 LJUBLJANA IN NJENI PREBIVALCI oktobra 1944 jih je bilo v mestu prijavljenih 11.173 54 ), so oblasti pomagale po najboljših mo čeh. Z raznimi ukrepi so poskušale k sodelovanju pritegniti tudi doma- čine. Vsi posestniki nepremi čnin so bili dolžni mestni ob čini sporo čiti podatke o svojih stanovanjih. Oblasti je zanimalo, kje se posamezno stanovanje nahaja, število in stanje vseh prostorov idr. Hišni gospodarji so morali ljubljansko županstvo obvestiti o vseh prostorih, ki bi se jih dalo urediti za za časno bivanje. Uradniki mestne- ga županstva so si imeli pravico ogledati prve in druge prostore ter prazne oziroma premalo zasedene oddati osebam brez stanovanja. 55 V prvih mesecih leta 1945 so se brez stanovanja znašle tudi nekatere družine, ki so bile žrtve bombardiranja. Mestno županstvo je vztraj- no apeliralo na Ljubljan čane, naj beguncem in ostalim žrtvam vojne odstopijo kakršne koli prostore, v katerih bi se dalo vsaj skromno bivati: “Naj se vžive v stisko in gorje nesre čnežev, ki so kar čez noč ostali brez strehe in naj jim bo to v opomin, da bodo prej ali slej morda sami morali trkati na tuja vrata in prositi zavetja.” 56 Tiste, ki ne bi bili pripravljeni pomagati, je čakala kazen. Ve čina ljudi, ki je v Ljubljani med drugo svetov- no vojno našla zavetiš če, se je prav gotovo strinjala z Ivanom Cankarjem, ki je prestolnico kaj rad pohvalil: “Mnogo in mnogovrstnih težav in nadlog je izkusil slo- venski narod, oj, in jih bo še ve č; za tolažbo in povra čilo v teh hudih časih pa mu je bog dodelil Ljubljano.” 57 Ka- ko je Ljubljani oziroma njenim prebivalcem uspelo spre- jeti in pomagati preživeti toliko beguncem, se v svojih objavljenih spominih povsem upravi čeno sprašuje eden izmed tistih, ki so v medvojni prestolnici našli svoj drugi dom. 58 Zaradi medvojnega dotoka beguncev v Ljubljano in zaradi nekoliko pove čanih mestnih mej, v prestolni- ci v času vojne ni bilo zaznati ve čjega zastoja v rasti 54 ARS, AS 1752, šk. 1, mapa 17, ovoj 1, a, Poro čilo, str. 5. 55 Slovenski narod, št. 236, 21. 10. 1943, str. 2, Ureditev oddajanja stanovanj; Ju- tro, št. 238, 22. 10. 1943, str. 2, Uradni razglasi. Ureditev oddajanja stanovanj. 56 Slovenec, št. 68, 25. 3. 1945, str. 2, Oddajte stanovanja oškodovancem letalskih napadov. 57 Cankar, Ivan: Kurent. Ljubljana 1976, str. 38 in 39. 58 Mila č, Metod: Kdo solze naše posuši. Doživetja slovenskega dijaka med drugo svetovno vojno. Celje 2003, str. 56 (dalje Mila č, Kdo solze naše posuši). 30 prebivalstva. 59 Po popisu z dne 15. julija 1945 je štela 96.865 prebivalcev, 4.209 pa je bilo odsotnih. 60 Po vojni se je število prebivalcev predvsem zaradi gospodarske in upravne politike hitro višalo (konec leta 1945 je v Lju- bljani, ki se je raztezala na 15.015 km², tako živelo ve č kot 102.070 oseb oziroma 28.059 družin, in to v 27.860 stanovanjih in 9811 hišah). 61 59 O nataliteti v poglavju Zdravstvo. 60 Več o tem: Petrovi č, Mateja: Ljubljana v času obnove 1945–1947. Diplomska na- loga. Ljubljana 1994, str. 17 (dalje Petrovi č: Ljubljana v času obnove). 61 Več o tem: Vrišer, Razvoj prebivalstva, str. 34; Gradivo o razvoju Ljubljane, str. 7 in 11. Gl. tudi: ZAL, LJU 466, MLO Ljubljana, Tajništvo, t. e. 69, ovoj 238, stat. št. 102/II/46. Prelomnice v času druge svetovne vojne 33 PRELOMNICE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE Vsaka prelomnica, ki jo je sprožil vojni čas od jese- ni 1939 do spomladi 1945, še posebej od aprila 1941, je neusmiljeno posegla v življenje prebivalcev Slovenije: “Spremembe, ki jih je prinesla okupacija v življenje lju- di, so se čutile na vsakem koraku. Spremenjen je bil upravno politi čni sistem, gospodarstvo je za čelo takoj služiti potrebam okupatorjevega vojnega stroja, oku- patorjevi potuj čevalni ukrepi so Slovencem odvzeli vsa- kršno človeško dostojanstvo, ogrožena sta bila osebna varnost in življenje ljudi”. 62 V času druge svetovne vojne so tako tudi Ljubljan- čani doživeli ve č negativnih prelomnic, edina dobrodo- šla je bila zadnja – osvoboditev mesta. 62 Žnidari č, Marjan: Vpliv okupacije na življenje Slovencev leta 1941. V: Prispevki za novejšo zgodovino. Slovenci in leto 1941, 2001, št. 2, str. 191–200, tu str. 192. 34 Novica o za četku druge svetovne vojne je odjekni- la prav med vsemi Ljubljan čani in mnogi od njih so se njene usodnosti tudi zavedali: “Prav med razgovore in živahno dopisovanje, ki naj bi prepre čili groze či vojni spopad, so davi prišle prve vesti o prvih oboroženih spo- padih na nemško-poljski meji. Tako je okrog pol 10 izšla 2. izdaja “Slovenskega doma”, ki je prinesel prve vesti, po katerih so se spopadi na nemško-poljski meji za čeli nekaj po 9. uri. Razumljivo je, da so raznašalci in raz- prodajalci “Slovenskega doma” imeli dober dan in da jim je ob činstvo sproti iztrgalo izvode iz rok. Posebno zanimiv pa je bil davi živilski trg. Z bliskovito naglico so se razširile po živilskem trgu prve vesti o groze či vojni in komaj se je prikazal raznašalec na trg, že ga je obkolila truma gospodinj in služkinj. /.../. Polagoma se je poto- lažila tudi ženska radovednost na živilskem trgu, ki je v zadnjih dveh dopoldanskih urah dobil kaj čudno lice. Prodajalke in branjevke so stale ob svojih na prodaj raz- stavljenih pridelkih in sadežih in brale. Nasproti njim pa so stale gospodinje s košarami in mrežami v rokah in tudi brale. Tako se je torej izkazal na živilskem trgu včerajšnji petek, ki bo po vse videzu postal najbrž uso- den dan za Evropo.” 63 Še preden je bila Slovenija neposredno ogrožena, je bilo v glavnem mestu čutiti napetost in strah: “Zavlada- la je vojna psihoza. Na vsakem koraku so jo ljudje čutili, 63 Slovenec, št. 200, 2. 9. 1939, str. 6, V čerajšnji dan v Ljubljani. Za četek druge svetovne vojne 35 PRELOMNICE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE čeprav je meš čansko časopisje skušalo vplivati pomir- jevalno. /.../. Toda bralci niso prezrli vojnih poro čil iz vzhodne Afrike in Sredozemlja, kot tudi o vse bolj groze- čih napadih italijanskega topništva v Albaniji in o tem, da se nemške čete pripravljajo na vkorakanje v Bolgari- jo. Vse pogostejša so v časnikih tudi navodila, kako naj se ljudje pripravijo za primer vojne: o pravilnem noše- nju in hranjenju plinske maske; o zmanjšanju števila potniških vlakov in o tem, da morajo imeti potniki razen osebne izkaznice še posebno dovoljenje za potovanje.” 64 V želji po ohranitvi javnega miru in reda, še posebej v smislu varovanja popolne nevtralnosti, je ban Marko Natla čen izdal odredbo, ki je prepovedovala “sprejemati oddajo inozemskih radijskih postaj na odprtih prosto- rih in v javnih lokalih (gostilnah, kavarnah, bifejih itd.) kakor tudi v zasebnih stanovanjih pri odprtih oknih”, nadalje je prepovedovala “nošenje krojev, oblek, emble- mov, znakov, zastav in podobno, kar bi moglo služiti za propagando v korist ali škodo katere koli vojskujo če se države”, prepovedana pa je bila tudi “uporaba simbo- li čnih kretenj, znamenj in slik ter prepevanje pesmi in igranje godb, ki bi bile po svoji predstavi ali vsebini pri- merne za propagando v korist ali škodo katere koli voj- skujo če se države.” 65 Mnogi posamezniki so se zatopili v svoje misli in se spraševali, kakšna bo prihodnost: “Ve- dno so nam govorili, da je bila 1. svetovna vojna zadnja vseh vojn. Zdaj pa je bila tu nova vojna. Kako velika, jako dolga, kako uni čujoča, kako strašna, /.../. Kdaj in kje se bo kon čala? Se bo kon čala že čez nekaj dni?”, 66 kljub temu pa so poskušali ohraniti ustaljen življenjski ritem. Še v zadnjih dneh leta 1940 je Ljubljana kazala relativno vesel obraz. Odredba oblasti, ki je “z ozirom na resnost položaja sedanjega časa” avgusta 1940 omejila čas trajanja javnih prireditev, vsem Ljubljan čanom ni uspela izbiti iz glav misli na rajanje. Plesnih prireditev, ki so bile dovoljene le od 31. decembra 1940 do 25. fe- bruarja 1941 (pustni torek), in to od 20. do 2. ure, so se 64 ARS, AS 1287, Zbirka stara Ljubljana, Jaka Rozman (dalje AS 1287), šk. 6, ovoj 2, str. 24. 65 Sl. list, št. 79, 4. 10. 1939, str. 703, Naredba bana Dravske banovine o ohranitvi javnega miru in reda posebno radi varovanja popolne nevtralnosti. 66 Mila č: Kdo solze naše posuši, str. 35. 36 zabave željni množi čno udeleževali. Okrnjeno ponudbo so želeli izkoristiti v celoti: “Pravijo, da so bili plesi v dvoranah zelo dobro obiskani, pa tudi v restavracijah in kavarnah je bilo polno veselih ljudi. Vsaj za nekaj ur so Ljubljančani pozabili na težave, ki so jih trle.” 67 Težavnejši položaj so širši javnosti naznanile števil- ne odredbe, ki jih je oblast nanizala od prvega dne leta 1941. 68 Te odredbe, “s katerimi nam je oblast grenila življenje,” 69 so namre č pomenile privajanje na vojne raz- mere, ki so bile od konca marca 1941 že vsakodnevna stvarnost: “Po cesti je vse živo odhajajo čih, avtomobilov in vozil vse vrste. Vendar vlada red in mir. Ljudje so itak pripravljeni na najslabše. Šla sem kupit priprave za prvo pomoč.” 70 67 Pavlin, Miran: Ljubljana 1941. Pri čevanja fotoreporterja. Ljubljana 2004, str. 14 (dalje Pavlin, Ljubljana 1941). 68 Prvi dan leta 1941 je izšla odredba o peki t. i. enotnega kruha. Banska uprava pa je mdr. razglasila tudi ustavitev šolskega pouka. U čenci so prejeli letna spri čevala z datumom 1. 4. 1941. 69 Pavlin, Ljubljana 1941, str. 14 in 15. 70 ZAL, LJU 439, t. e. 2, ovoj 11, IV, Dnevnik Zorke Bartol, datum vpisa 1. 4. 1941. 37 PRELOMNICE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE Oglušujo či krik: vojna! je prestrašil tiste, ki se jim je zdelo možno, da vojna vihra lahko doseže tudi sloven- ske kraje, še bolj pa tiste, ki na to sploh niso ra čunali: “Torej se je zgodilo, kar se ne more zgoditi!” 71 Veliko mašno oble čenih Ljubljančanov se je 6. apri- la 1941 nič hudega slute č napotilo do svojih farnih cer- kva, saj se je obetala lepa cvetna nedelja. Na poti jih je ujela vojna: “Na cvetno nedeljo sem šel z Giselo /.../ na žegnanje k Šentjakobu. Mislil sem, da bo vse tako kot neko č. /.../. Ampak takrat je zatulila sirena. Kar naenkrat so se visoko gor, skoraj prilepljena na nebo prikazala letala, majhni križi... Prva jata. Druga. Tre- tja... /.../. Njihov hrum je odmeval v cerkvi kakor br- nenje ob mehu orgel... vsi so gledali v poslikani strop, s katerega se je na verigi zibal lestenec... v okna, ki so žvenketala, kot da je za njimi vesoljni potop. Sirene so tulile kar naprej. Vsi smo ostali v cerkvi... In v isti uri je zagrmelo nebo nad Beogradom.” 72 Dejstvo, kaj se je zgodilo, je kmalu kljuvalo v mislih prav vseh: “Preživlja- mo zadnje ure svobode. Kdor ne doživi tega ne more pojmit kaj se to pravi.” 73 Dogodki ki so sledili, so posegli tako v intimno sfero kot tudi v zunanjo podobo Ljublja- ne. Mlad Ljubljan čan je v za četku aprila 1941 v svoj dnevnik zapisal: “Ljubljana doživlja vojno psihozo. /.../. 71 Miheli č, Mira: April. Ljubljana 1959, str. 99 (dalje Miheli č, April). 72 Kova či č, Lojze: Prišleki. Ljubljana 1984, str. 227 (dalje Kova či č: Prišleki). 73 ZAL, LJU 439, t. e. 2, ovoj 11, IV, Dnevnik Zorke Bartol, datum vpisa 9. 4. 1941. Za četek vojne na doma čih tleh 38 Uprava Narodnega gledališ ča v Ljubljani javlja, da bo- sta Drama in Opera do nadaljnjega zaprti. S kažipotov na ljubljanskih cestnih križiš čih so sneli tablice z imeni krajev, v želji, da bi sovražnik pri morebitnem pohodu skozi Ljubljano zgrešil pot ... Dopoldne je bil letalski na- pad na radijski oddajnik v Domžalah. Radio Ljubljana je utihnil. /.../. V središ ču mesta sre čuješ obraze, ki jih še nikoli nisi videl. Njih pogledi so grozljivi. Ne veš, kaj ti preti. Raje se s hitrimi koraki odmakneš. Vojni psihozi ljudstva se je pridružila še psihoza roparskih napadov. /.../ Danes se sprašujemo: kdo bo zasedel Ljubljano, Nemci ali Italijani?” 74 Odgovor na vprašanje, kdo od napadalcev bo prvi v mestu, so Ljubljan čani dobili 11. aprila: 75 “Zve čer so ulice oživele ... ljudje so šli gledat, kdo bo prišel ... Italijani ali Nemci ... /.../ ... ljudje so stali ob zidu, vežah, med vrati trgovin, za primer, če bi naenkrat za čelo pokati ... /.../ ... Ko se je oglasil ropot, so vsi stopili ven: ... motorji! Niso bili Nemci. Italijani na motornih kolesih s prikolicami so vozili v dolgi vrsti po Tyrševi od železniške postaje.” 76 Za prebivalce prestolni- ce je prihod okupatorskih enot pomenil precejšen šok: “Iz notranjske smeri se je pripeljala v mesto kolona mo- tornih koles z bersaljeri. Kr čevito, skoraj z nekim stra- hom se sklanjajo nad volane, medtem ko jim z jeklenih čelad vihrajo temna petelinja peresa. Množica, iz katere so se prej vzdigali od vsepovsod vznemirjeni glasovi in se v trepetajo čem svetlem zraku spajali v nekakšno sku- pno bren čanje, podobno bren čanju velikih preplašenih čmrljev, nenadoma utihne. S tem kakor iz truš ča iztrga- nim molkom, ki deluje grozljiveje od vsega drugega, se zgrinjajo ljudje na robove plo čnikov. Nemara je nenadni prihod tujih čet brez vsakršnega boja še hujši pretres za mesto kot nenapovedana vojna. Množica se nemo preri- va po plo čnikih, prepadene o či strmijo v prepadene o či. Obrazi izražajo za čudenje in muko doslej neznanega sramu. Zmagovalci, ki jim ni bilo treba nikogar prema- gati, vpijejo kmalu svoja povelja v italijanš čini s prvega 74 Pavlin, Ljubljana 1941, str. 88 in 89. 75 Ljubljana je bila zasedena pred kapitulacijo jugoslovanske vojske (17. 4. 1941). 76 Kova či č: Prišleki, str. 230 in 231. O imenih in lokaciji ljubljanskih ulic, cest in trgov med vojno gl.: Informatore-Informator. Ljubljana 1941. 39 PRELOMNICE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE mostu, ne mine dolgo, pa so vsi mostovi zastraženi po njihovih enotah, naglo zagospodarijo po vsem mestu in se postavijo za njegove zaš čitnike.” 77 77 Miheli č, April, str. 163. 40 Italijani so priredili “triumfalen pohod po nesvobo- dnem mestu. V zadnji svetlobi dneva zavihra italijanska trobojnica z gradu, ki obvladuje hiše in ulice pod seboj kot čredo, ki je mol če, vdano polegla okrog pastirja.” 79 Te težke trenutke je vsak posameznik doživljal po svoje. Na to kažejo tudi zapisi pri č. Nekdo je spremljal italijan- sko godbo, ki je šla “skozi Mestni trg in od Napoleono- vega spomenika nazaj do Kazine. Igrali so Giovinezza ... Tamburmajor je metal svojo palico s srebrno bunko do prvih nadstropij ... Ljudje so stali v špalirju, se smeja- li, veselo presene čeni ploskali.” 80 Nekomu drugemu se je zdela Ljubljana bolj zadržana: “Ob 4h popoldne pa je nenadno po čila vest, da so prišli Italijani. Nih če ni verjel, toda bilo je res. /.../. Ulice so bile polne ljudi, ki so mirno in radovedno gledali došlece.” 81 Podobno se spominja tudi prebivalec Bežigrada: “Ko sem zagledal tri italijanske vojake, ki so se sprehajali po ulici, sploh nisem mogel verjeti, da se okupacija lahko za čne tako preprosto. /.../. Prebivalstvo jih ni pozdravljalo ali se 78 Izseki iz na čina življenja med italijansko okupacijo v: Tršan, Lojz: Življenje v oku- pirani Ljubljani (feljton). V: Delo, št. 178–182, 2. 8. 1990 – 7. 8. 1990. O prvih te- dnih okupacije Ljubljane je zanimiv izsek iz dnevnika italijanskega vojaka, gl.: Semi, Francesco: Bojna komedija ali “osvojitev Ljubljane”. V: Tovariš, 1966, št. 13–20. 79 Miheli č, April, str. 164. Ve č o odnosu italijanskega okupatorja do lastne zastave: Čamernik, Anton: Spomini na sodne zapore. Pri čevanje upravnika ljubljanskih so- dnih zaporov v letih 1941–1942. Ljubljana 1980, str. 108sl. 80 Kova či č, Prišleki, str. 232. 81 ZAL, LJU 439, t. e. 2, ovoj 11, IV, Dnevnik Zorke Bartol, datum vpisa 15. 4. 1941 (za 11. 4. 1941). Okupacija in razkosanje Ljubljane 78 41 PRELOMNICE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE kakor koli povezovalo z njimi. Samo strmeli smo v te nenavadne ljudi in njihove uniforme.” 82 Spet tretjemu pa se je prestolnica zdela skoraj povsem prazna: “Po pločnikih so postavali predvsem otroci, nikjer pa ni bilo videti odraslih prebivalcev Ljubljane.” 83 General divizije “Isonzo” Federico Romero je ob pri- hodu v mesto Ljubljančanom obljubil, da bo italijanski okupator upošteval in spoštoval lastnino, šege in nava- de doma činov, hkrati pa zapovedal, da nih če ne sme biti do njega žaljiv ali napadalen. Zahteval je izro čitev vsega orožja in dolo čil policijsko uro. Do junija je bilo prepo- vedano potovanje iz kraja v kraj vsem, ki niso upravi čili svoje potrebe prehoda. 84 Na italijanskem okupacijskem obmo čju je za čel veljati italijanski čas, se pravi, da je bilo potrebno kazalce premakniti za eno uro naprej. 85 Jeseni 1941 so za čeli veljati tudi italijanski prazniki. 86 82 Mila č, Kdo solze naše posuši, str. 53. 83 Hribernik, Rudolf: Opredelitev. Ljubljana 1980, str. 52. 84 Slovenčev koledar 1942, str. 33, Zgodovinski dogodki v Sloveniji; Slovenski dom, št. 136, 17. 6. 1941, str. 2, Potovanje po Ljubljanski pokrajini – svobodno. 85 Pavlin, Ljubljana 1941, str. 104. 86 Sl. list, št. 76, 20. 9. 1941, str. 529 in 530, Seznam državnih praznikov, prazni č- nih dni in narodnih praznikov. Italijanska vojaška parada na današnji Prešernovi cesti. MNZS 42 Italijanske okupacijske oblasti so poskrbele, da se je kar najbolj spremenila tudi zunanja podoba mesta. To so dosegle s preimenovanjem ulic, 87 odstranjevanjem spomenikov, 88 ki so simbolizirali Kraljevino Jugoslavijo, z uvajanjem dvojezi čnih napisov itn. 89 Podobo mesta so spremenili tudi prebivalci Ljubljane, ko so se na pobu- do Osvobodilne fronte konec leta 1941 in v za četku leta 1942 odlo čili za (enourno) demonstrativno odsotnost z ulic. 90 87 15. 1. 1943 je tedanji župan Leon Rupnik sklenil ustanoviti posebno komisijo za izdelavo predlogov za preimenovanje cest, ulic in trgov prestolnice: “Imenovana komisija bo jemala v obzir za svoje predloge: a.) na dogodke in osebe, zares velikega zgodovinskega ali kulturnega pomena za slovensko ljudstvo in mesto Ljubljana ne glede na narodnost oseb; b.) na dogodke in osebe iz zgodovine Italije, najpomemb- nejše za evropsko kulturo in civilizacijo, predvsem pa na osebe italijanske naro- dnosti, ki so zaslužne za ureditev mesta in Ljubljanske pokrajine.” V: ZAL, COD III, Rokopisne knjige, t. e. 127, a. e. 99, str. 47. 88 Konec julija 1941 so odstranili kip kralja Petra pred mestno hišo in kip kralja Aleksandra na Kongresnem trgu. Civilni komisar Emilio Grazioli, ki je obljubil, da bosta oba kipa prenesena v Narodni muzej, se dane besede ni držal; oba kipa sta bila razžagana. 89 Godeša, Bojan: Z vsako prelomnico je Ljubljane ve č. Glavni dogodki v razvoju mesta. V: Ljubljana mesto kulture. Ljubljana 1997, str. 187 (dalje Godeša, Z vsako prelomnico). 90 O t. i. tihih akcijah Vrš čaj Zima: Tihe akcije. V: Junaška Ljubljana 1941–1945, 1. knjiga. Ljubljana 1985, str. 292–299. Kongresni trg po odstranitvi spomenika kralja Aleksandra Kara đor đevi ća, 26. 7. 1941. Foto: Miran Pavlin, MNZS 43 PRELOMNICE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE Ro čnih ur in budilk pa ni bilo potrebno usklajeva- ti vsem Ljubljan čanom, saj Italijani niso zasedli vsega mesta. Severno predmestje, ki je bilo poljedeljsko-kme- tijsko pomembno za mesto, so zasedli Nemci. 91 S tem je bila Ljubljana odsekana od naravnega zaledja, kar jo je skoraj “stalo glave”. V mestu so ostali sedeži manjših podjetij in razni denarni ter zavarovalni zavodi, glavnina industrijskih objektov in podružnic pa je bila locirana izven italijanskega okupacijskega podro čja in je pripa- dla nemškemu okupatorju. To je bilo krivo, da je imela Ljubljana težave z oskrbo svojih prebivalcev z elektriko in kurjavo, svojih obratov pa s surovinami in energijo. 92 Težave v preskrbi mesta so se pokazale kaj kmalu, ven- dar se je marsikateremu Ljubljan čanu kljub kruljenju v želodcu zdelo pomembneje, da so Nemci ostali onkraj Save. Misel na njihovo bližino je kljuvala v mislih vse do kapitulacije Italije: “... onstran Save in na Karavankah je bil fantom, nevidno nas je sesal vase.” 93 Zloveš čim nameram nemškega okupatorja se je izognilo tudi ve- liko Gorenjcev in Štajercev, ki so se odlo čili za življe- nje v prestolnici: “Vse dere v Ljubljano, kjer se – spri čo manj sistemati čnega fašizma – obeta modus vivendi.” 94 Po okupaciji torej “Ljubljana ni bila samo Ljubljana Lju- bljančanov.” 95 Kljub začetni italijanski politiki, ki si je prisluži- la celo neke vrste simpatijo, so se ljudje zaskrbljeno spraševali po svoji usodi: “Ni č ne vemo kaj bo z uradni- štvom, upravo, šolo. /.../. Ženske se obla čijo, kot bi bile na razstavi. Italijani se do prebivalstva obnašajo dostoj- no kolikor vem”, 96 in le vprašanje časa je bilo, kdaj se bodo stvari obrnile na slabše: “Proglašena je “provinca Ljubljana”, ki naj bi bila priklju čena Italiji kot avtono- mna pokrajina. Univerza in šole so zopet odprte. /.../. 91 Najprej je meja tekla po Savi, vendar je nemški okupator mejo prestavil na lju- bljansko stran reke. Za prehod čez mejo pa je bilo potrebno imeti prepustnico obeh okupatorjev. Poleg mejnega prehoda na mostu preko Save med Ježico in Črnu čami je bil tudi mejni prehod na Celovški cesti. 92 Godeša, Z vsako prelomnico, str. 187. 93 Jurčec, Ruda: Skozi lu či in sence (1914–1958), 3. del (1935–1941). Buenos Aires 1969, str. 375 (dalje Jur čec: Skozi lu či). 94 Kraigher, Nada: Pet temnih svetlih let. Maribor 1963, str. 14. 95 ZAL, LJU 439, t. e. 2, ovoj 11, IV, Dnevnik Zorke Bartol, datum vpisa 3. 5. 1941, str. 374. 96 Prav tam, datum vpisa 15. 4. 1941 (za 14. 4. 1941). 44 Šole ostanejo slovenske, le v srednjih se pou čuje itali- janš čina /.../. Vse to je za nas dovolj ugodno, vendar pa vemo, da je to le protest proti Nemcem. Koliko časa bo to držalo ne vemo. Vendar smo Bogu hvaležni za to mesto.” 97 Življenje Ljubljan čanov se je za čelo spreminjati, te- ža dni je kaj kmalu vtisnila svoj pe čat: “Sedaj smo ne- kako ločeni od sveta. Radio se je pokvaril in ga zato ne poslušamo. Drugih postaj se sploh ne sliši, sicer pa je itak že vse pod cenzuro, vse se laže sebi v prid, tako da ne moreš verjeti nikomur ve č niti besede. Kaj se godi po svetu ne vemo. Kar je v časopisih ni vredno brati. /.../. Giblješ se kot žival v kletki. Hodiš po živila, če kaj dobiš in domov. To je dan za dnem. Zadnji č sem šla izjemoma v opero k Traviati.” 98 97 Prav tam, datum vpisa 4. 5. 1941. 98 Prav tam, datum vpisa 10. 5. 1941. Mejni blok pri Šentvidu nad Ljubljano, kjer je bila tudi nemško-italijanska meja. Foto: Jakob Prešeren, MNZS 45 PRELOMNICE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE “Ljubljana. Ne današnja, v ponesnaženem zraku po snažnem življenju hlipajo ča Ljubljana. V čerajšnja. Doma ča, na pol podeželska, mirno dihajo ča, bela Lju- bljana” 100 je v za četku leta 1942 postala neke vrste ta- boriš če. Takrat je Mussolini razglasil Ljubljansko po- krajino za vojaško podro čje, njeno glavno mesto pa je nameraval “paziti” kot pun čico svojega o česa. Poveljnik XI. armadnega zbora general Mario Robotti je “ukazal zgraditi okoli Ljubljane obrambni pas, ki bi branil me- sto pred partizanskimi napadi in morebitnem uporu v mestu ter z njim pretrgal tudi vezi Ljubljane kot sredi- šča upora s partizanskimi enotami in organizacijo OF na celotnem slovenskem ozemlju.” 101 Zjutraj 19. februarja 1942 je za čelo ve č tiso č vo- jakov okrog Ljubljane v zemljo zabijati kole. Ti so bili opora za bode čo žico, s katero so 23. februarja 1942 ob- krožili mesto. 102 Prestolnica je bila tako odrezana še od preostalega zaledja, saj je žica od ljubljanskega okrožja lo čila Barje, Polje, Kozarje, Savlje in Ježico. Ljubljan ča- ni, katerim je bil izhod iz mesta prepovedan, so postali 99 O Ljubljani za žico: Čepe, Marica: Ljubljana za bode čo žico. V: Iz boja junaške Ljubljane. Ljubljana 1972, str. 30–33 (dalje Čepe: Ljubljana za bode čo žico); ista: Ljubljana v osvobodilnem boju. V: Kronika XII, 2. zvezek, 1964, str. 90–91. O tem tudi: Sloven čev koledar 1943, str. 22, Leto dni življenja Ljubljanske pokrajine; Lu- kež Niko, Kos Janez: Ljublajna 1170 dni v ži čni zapori, 1942–1945. Ljubljana 2002 (dalje Lukež, Kos, Ljubljana 1170 dni). 100 Torkar, Igor: Meditacije o mojem času. Ljubljana 1989, str. 12. 101 Lukež, Kos: Ljubljana 1170 dni, str. 12. 102 Prav tam, str. 14. Ljubljana za žico 99 46 prepuš čeni na milost in nemilost lastni iznajdljivosti po preživetju: “Pozabila sem povedati, da imamo že skoro 1 teden zaporo v Ljubljani. Proti Šiški, Vi ču in drugod okoli so potegnili ži čno mejo čez katero ne sme nih če brez posebnega dovoljenja.” 103 Prve dni se je na preho- dih v mesto, t. i. blokih, trlo ljudi. Okoli čani, zaposle- ni v mestu, so zamujali v tovarne in urade, ljubljanske gospodinje in njihovi la čni otroci so na tržnici zaman čakali na branjevke, šolske klopi so bile pol prazne. 104 Nih če ni smel ne v mesto ne iz njega, dokler ni zaprosil in tudi dobil potne dovolilnice (lasciapassare). Za prihod in izhod iz mesta so jo morale imeti vse osebe, starej- še od 14 let: 105 “Ko so /.../ Italijani obdali Ljubljano z bunkerji in ži čnimi ovirami, smo se za čeli čutiti kot v koncentracijskem taboriš ču. Iz Ljubljane je bilo mogo če priti samo s posebno italijansko prepustnico lasciapas- 103 ZAL, LJU 439, t. e. 2, ovoj 11, IV, Dnevnik Zorke Bartol, datum vpisa 27. 2. 1942. 104 O tem tudi: Čepe: Ljubljana za bode čo žico, str. 33. 105 Bollettino Ufficiale per la provincia di Lubiana/Službeni list kraljevske banske uprave Dravske banovine (dalje Sl. list), št. 11, 7. 2. 1942, str. 70, Uvedba potne dovolilnice za ob čino Ljubljana. Grafi čen prikaz obži čene Ljubljane. MNZS 47 PRELOMNICE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE sare.” 106 Viri pa kažejo, da si je dalo tudi v času vojne pomagati z zvezami: “Lasciapassare sem dobila v soboto ob 10. zve čer po nekem gospodu iz policije, katerega sem pred kratkim spoznala, če mi ne bi on pomagal, sploh še ne bi mogla potovati.” 107 Italijanski okupator je v tako zastraženem mestu od konca februarja 1942 do konca decembra istega leta izvajal čistke in aretacije 108 ter veliko prebivalcev depor- tiral v internacijo, 109 veliko pa jih je kon čalo v številnih ljubljanskih zaporih. 110 Začetna naklonjenost Italijanom in njihovi kulturi je za čela kopneti. Življenje za žico je okupator še dodatno okrnil. 111 S februarjem 1942 je bi- lo prepovedano smu čanje: “Kdor se zaloti pri smu ča- nju ali zunaj svojega stanovanja kakor koli opremljen s smučmi, se takoj zapre in se kaznuje.” 112 Konec juli- ja 1942 je bila naknadno izdana še odredba o obvezni oddaji smu či in “k njim pripadajo či pribor kakor tudi kolce (smu čarske palice)” vojaškemu skladiš ču na Ko- deljevem. 113 Smu či in smu čarska oprema je bila zaple- njena v korist vzhodne fronte. 114 Konec marca 1942 je izšla odredba, ki je s 1. aprilom v Ljubljani prepovedo- vala vožnjo s kolesi in “bicikle prevažati (prenašati) ali jih kakor koli voditi.” 115 Ljubljanski pokrajini pa je bilo prizaneseno vsaj v toliko, da so se s kolesi lahko vozili tisti, ki so zaprosili in tudi dobili posebne dovolilnice. 116 106 Weber: 150 zgodb, str. 108. 107 Pismo, naslovljeno na Martino Poga čar, 1. 7. 1943, osebni arhiv avtorice. 108 O tem: Lukež, Kos: Ljubljana 1170 dni, str. 17sl.; Ljubljana-mesto heroj: zbor ju- goslovanskih pionirjev: 40-letni jubilej OF, vstaje slovenskega naroda in ustanovitve poveljstva slovenskih partizanskih čet. Ljubljana 1981. 109 Internacije. Zlo čini italijanskega okupatorja v “Ljubljanski pokrajini”, Komisija za ugotavljanje zlo činov okupatorjev in njihovih pomaga čev za Slovenijo. Ljubljana 1946, str. 11 do 15sl. (dalje Internacije). Do za četka leta 1943 je bilo preverjenih 44.000 Ljubljan čanov in 5400 interniranih. 110 V Ljubljani so bili zapori v treh vojašnicah, na sodiš ču, na policiji, v prisilnih delavnicah, na sedežu XI. armadnega zbora, v šestih šolskih poslopjih, v splošni bolnišnici pa je bil od ostalih lo čeni jetniški oddelek. Gl.: Lukež, Kos: Ljubljana 1170 dni, str. 20. O okupatorskih zaporih Guštin, Damijan: Za zapahi. Prebivalstvo Slovenije v okupatorjevih zaporih 1941–1945. Ljubljana 2006. 111 O tem tudi: Čepi č, Zdenko, Guštin, Damijan, Ivani č, Martin: Podobe iz življenja Slovencev v drugi svetovni vojni. Ljubljana 2005, str. 260sl. (dalje Čepi č, Guštin, Ivani č: Podobe). 112 Sl. list, št. 12, 11. 2. 1942, str. 76, Prepoved zasebnega smu čarstva. 113 Sl. list, št. 59, 25. 7. 1942, str. 463–464, Obvezna oddaja smu či. 114 Weber: 150 zgodb, str. 107. 115 Sl. list, št. 24, 25. 3. 1942, str. 149 in 150, Predpisi za kolesarski promet. 116 Prav tam. 48 Po prepovedi uporabe “biciklov” se je utrnila ideja in sprožil plaz uporabe “triciklov”: “Neki obrtnik mi je ob mojem kolesu pritrdil še majhen zaboj ček in eno kolo s sestrinega vozila. Tako sem imela tricikel.” 117 In: “Do- voljeno pa je bilo voziti tricikle, s katerimi so mlekarice vozile ob jutrih mleko v mesto. Moj o če, ki je bil iznaj- dljiv človek, je svojemu dvokolesu dodal še tretje kolo in se mirne duše vozil mimo italijanskih straž.” 118 Konec junija 1942 je bila prepovedana tudi uporaba triciklov oziroma tovornih vozil na nožni pogon. V Ljubljani so tudi to vrsto vozil lahko uporabljali le tisti, ki so dobili posebno dovolilnico. 119 Konec marca 1942 je bila javno- 117 Gerlovi č, Alenka: Ko je bila Ljubljana najlepše mesto na svetu (II). V: Ljubljana. Glasilo mestne ob čine Ljubljana, št. 4, 5, maj 2005, str. 24. 118 Žagar, France: Vojna, kaj pa je to?. Ljubljana 2005, str. 40 in 41 (dalje Žagar: Vojna). 119 Sl. list, št. 50, 24. 6. 1942, str. 389 in 390, Raztegnitev predpisov za kolesarski promet na tricikle. Prevoz v racijah zajetih moških v vojašnico. MNZS 49 PRELOMNICE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE sti predstavljena uredba, ki je dolo čala obvezno oddajo radijskih sprejemnikov. 120 Od aprila istega leta pa je bilo prepovedano čez noč sprejemati obiske, ki so imeli v mestu svoje stanovanje ali sobo. Podatke o preno čeva- nju oseb, ki niso bivale v Ljubljani, so bili ljudje dolžni posredovati policiji. 121 Prvi dan junija je sledila odred- ba, ki je prepovedovala medkrajevni telefonski promet in prejemanje telegramov. Poleti pa je bila prepoveda- na prodaja nahrbtnikov 122 in izdelava ter prodaja težkih moških čevljev. Ves čas italijanske okupacije je v veljavi ostala tudi predvojna prepoved plesnih prireditev. 123 To in še marsikatero drugo prepoved so Ljubljan čani po- gumno kršili. Kršitelji okupatorjevih odredb v glavnem niso bili javno grajani, zgražajo čih notic v dnevnem ča- sopisju so bili deležni predvsem nasprotniki tistih, ki so bili prepri čani, da vojni čas ni čas zabave: “Ko sem zadnjo nedeljo hodil po Šiški, pa se mi je zdelo le že ne- koliko preve č, kar uganjajo naši ljudje po bližnji mestni okolici – ponekod tudi v središ ču Ljubljane – v času, ko bi bilo na mestu vse prej, kakor pa brezskrbno veselja- čenje v zvezi s popivanjem in plesom.” 124 Obži čenje prestolnice in vsi ukrepi italijanskega okupatorja, ki so sledili, so še dodatno negativno vpliva- li tako na prebivalce Ljubljane kot tudi zunanjo podobo mesta: “Ljubljana je med poletjem spremenila svoje lice. Oton Župan či č je rekel, da ni ve č doma ča. Ni ve č avto- mobilov, ne kolesarjev in triciklov, mrtva in brez prome- ta. /.../. Pozna se skoraj 10.000 mladih moških, ki so v Gonarsu in Trevisu.” 125 120 Sl. list, št. 26, 1. 4. 1942, str. 159 in 160, Obvezna oddaja radijskih sprejemni- kov in odstranitev radijskih anten. 121 Sl. list, št. 31, 18. 4. 1942, str. 183 in 184, Predpisi o preno čevanju v zasebnih hišah. 122 Sl. list, št. 68, 25. 8. 1943, str. 371 in 372, Prepoved prodaje in zapora nahrb- tnikov. 123 V času okupacije je veljala celo leto, tudi v času praznikov. 124 Slovenski dom, št. 12, 25. 3. 1944, str. 2, Pisma nam in vam (Pisma bralcev). 125 Šnuderl, Makso: Dnevnik 1941–1945. V okupirani Ljubljani I. del. Maribor 1993, str. 321 (dalje Šnuderl: Dnevnik). 50 V Ljubljani je konec poletja 1943 vladal navidezen mir, v ljudeh pa sta rasla negotovost in strah pred more- bitnim prihodom Nemcev. 8. septembra 1943 je v topel in miren ve čer udaril strel z Gradu. Mnogi Ljubljan čani sprva niso vedeli, da je oznanil kapitulacijo Italije. Ljud- ski glas z veselo novico se je hitro širil po mestu. Vsi, ki so podatek želeli preveriti, so s svojih radijskih spreje- mnikov neu čakani š čipali plombe. Razo čaranje je bilo veliko, saj so bili pri vseh aparatih odklopljeni kratki in dolgi valovi, lovili so le srednje valove. Vendar se je okoli 11. ure zve čer oglasila ljubljanska postaja z direktnim prenosom iz Rima. Napovedovalec je prebral sporo čilo o kapitulaciji Italije. Veselje je bilo veliko: “Velik dogodek in veselje je bilo, ko je Italija kapitulirala. Vsi smo mi- slili, da je vojna že kon čana.” 126 Tisto no č je bilo v Lju- bljani mo č sre čati ve č veselih družb, ki so polne lažnega optimizma nazdravljale koncu vojne, 127 čeprav je ve čina verjetno vedela ali vsaj slutila, da “Nemci ne bodo kar tako prepustili strateško pomembnega ozemlja, ki jim je zagotavljalo pristop do toplega morja. Ko bo Italija kapi- tulirala, bodo pokrajino gotovo vojaško zasedli.” 128 V Ljubljani je bil sedež XI. italijanske armade, ki ji je poveljeval general Gastone Gambara. Poveljnika ob 126 Mencelj, Pavel: Ilegal čki. Vojna Ljubljana 1941–1945, 2. del, str. 32. 127 Pečar: V Ljubljani, str. 51. 128 Prašni čki, Martin: Prikrivana resnica. Zgodba o Martinu Davorinu Petrovi ču in malo zgodovine za nevedne. Maribor 1999, str. 100. Kapitulacija Italije in nemška okupacija 51 PRELOMNICE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE zlomu Italije ni bilo v mestu, kljub temu se je po ogla- snih deskah in zidovih pojavil njegov razglas o “alar- mnem stanju”. Dolo čil je policijsko uro od osmih zve čer do šestih zjutraj, prepovedal shajanja in zborovanja vsa- ke vrste in gibanje ljudi v skupinah ve č kot treh oseb. S takojšnjo ustrelitvijo je zagrozil vsem, ki bi kakorkoli nasprotovali oblasti ali vojski, vsem, ki bi imeli pri sebi orožje, strelivo ali razstrelivo oziroma tistim, ki bi sku- šali krasti ali ropati. Prve dni septembra 1943, natan čneje 9. septem- bra, je dokaj števil čno italijansko posadko v Ljubljani (12.000 oseb 129 ) razorožil nemški bataljon planinskih lovcev, ki ga je vodil major Neuschitzer. V Ljubljano sta prispeli še 2. in 3. motorizirana orožniška četa “Alpen- land” in kasneje še del III. bataljona 19. esesovskega policijskega polka. Proti koncu septembra 1943 so tako vse nemške vojaške in policijske enote v Ljubljani štele približno 1600 oseb. Kljub temu da gradivo 71. nemške pehotne divizije ni ohranjeno in zato ni mogo če v re- konstruirati poteka razorožitve, 130 slede či opis Ljubljan- čanke oriše, kaj se je dogajalo v mestu na ta prelomni dan: “Ti kar natanko popišem, kako smo mi preživeli polom. /.../. Drugi dan se je za čel veliki teater. Zjutraj plakati naj se ob činstvo zadrži mirno in policijska ura ob osmih, /.../. Potem sva šla z o čkom ob pol desetih po mestu na kontrolo, pred belgijsko kasarno je stalo 8 Nemcev, ki je stražilo vse vojake in oficirje v kasarni zaprte, kolodvor /.../ dva Nemca in pred Mikli čem je bil glavni štab pred hotelom pa kakih 5 mandeljcev, ki so vsakega Italijana bodisi oficirja bodisi vojaka ali ka- rabinjerja razorožili, če ni hotel dati takoj orožja pa so ga oklofutali. Moram ti povedat, da so se nam pošteno smilili Italijani. /.../, celo sodnijo so zasedli dva oficirja, dva vojaka in 3 gestapovci, jetniki so obupano kri čali naj jih spuste, pa je bilo že prepozno, /.../ Potem sva šla pred kazino, tam je bil pa ves Kongresni trg kot ka- ka trdnjava, Nemci so jo vahtali s kanoni in tanki, pa ni 129 Pečar: V Ljubljani, str. 51. 130 Ferenc, Tone: Nemški okupator v Ljubljani. V: Ljubljana v ilegali IV. Do zloma okupatorjev. Ljubljana 1970, str. 187–229, tu 204 in 205 (dalje Ferenc: Nemški okupator). 52 bilo potrebno, ker se nih če ni upiral in ves čas ni padel en strel. /.../. Popoldne pa se nam je nudil strašno ža- losten prizor, ko so Nemci gnali Italijane peš čez mesto v Št. Vid v ujetništvo, bilo jih je okrog 3000 in povem ti, da je bilo pozabljeno vse gorje, ki so nam ga prizadejali, res so se nam smilili.” 131 Ljubljančani so bili presene čeni, ker se nemški vo- jaki po prihodu v mesto do 11. septembra niso ukvar- jali z bloki in si na to temo še leta po vojni zastavljali vprašanja. Ne glede na vzrok odprtih blokov, so situa- cijo mnogi maksimalno izkoristili: “Po dolgem času so Ljubljančani lahko v lepem son čnem vremenu šli mimo barikad ob blokih, ne da bi jih kdo pobaral, od kod in kam. Joj, to je bilo veselje!” 132 Po nemški zasedbi glavnega mesta je postalo jasno, da vojne še ne bo konec. Ljubljan čani svoje potrtosti niso mogli skrivati: “Nad Ljubljano je ležala gosta me- gla na obup meje če potrtosti, negotovosti in nejasnosti. Konca vojne torej še ni...!” 133 Večina se je bala za svojo usodo. Sem ter tja so švigala vprašanja in ugibanja: kaj bo z Ljubljano? Kaj bo z Ljubljansko pokrajino; jo bodo priklju čili k rajhu kot so Štajersko in Gorenjsko? Kaj bo z begunci? “Kdor bi Ljubljano takrat rešil te more, ki je ležala na prebivalstvu, bi mu Ljubljan čani – obljubili do neba segajo č spomenik hvaležnosti.” 134 Na črti novega okupatorja k sreči niso dolgo ostali skriti. Ljubljan čani so si glasno oddahnili, ko so izvedeli, da Ljubljanska po- krajina ne bo priklju čena k rajhu in da bodo prebivalci Ljubljanske pokrajine, vklju čno z begunci, smeli ostati na svojih domovih. Ljudi so pozitivno presenetili tudi odloki nemške uprave, ki so poskrbeli za razveljavitev več prepovedi, ki jih je uzakonil italijanski visoki komi- sar (s 3. junijem 1944 je bila ponovno dovoljena vožnja s kolesi, 135 od za četka februarja 1945 pa je bilo dovo- ljeno tudi smu čanje. 136 ) Še naprej pa je v veljavi ostala 131 Pismo, naslovljeno na Martino Poga čar, 22. 9. 1943, osebni arhiv avtorice. 132 Pečar: V Ljubljani, str. 54. 133 Kociper, Stanko: Kar sem živel. Ljubljana 1996, str. 53 (dalje Kociper: Kar sem živel). 134 Prav tam, str. 54. 135 Sl. list, št. 42, 7. 6. 1944, str. 143, Naredba o ukinitvi prepovedi omejitve vožnje z bicikli in tricikli. 136 Sl. list, št. 10, 3. 2. 1945, 49, Naredba o dovolitvi zasebnega smu čanja. 53 PRELOMNICE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE policijska ura, ki so se je ljudje nekako navadili: “Popol- noma smo se vživeli v tirnice dnevnega reda, kakršne nam je ustvarjala. Kino, gledališ če, ve černi sprehodi, obiski kavarn, gostiln buffetov, vse se je moralo kon čati vsaj do pol osmih. Zadnji tramvajski vozovi so bili nabiti z ljudmi, tako da so mnogi kar viseli iz njih. Vendar je budno oko postave ob križpotjih to navadno blagoho- tno spregledalo. /.../. Evo, kakšna je bila slika vsako nedeljo zve čer ob ¾ na 8 pred Figovcem. Dolga vrsta tramvajskih voz je čakala na zadnji pohod proti remizi. Ljudje so se nervozno gnetli v vozove, se prerivali s ko- molci in si stopali na kurja o česa. Dokler so bili še zunaj voza, so bili nervozni, da niso notri. Ko so bili v vozu, so bili nervozni, da se voz nikamor ne pomakne. /.../. Malo pred osmo ste lahko sre čali še poslednje skoraj beže če pešce, ki so pogledovali na uro in merili razdaljo do doma.” 137 Ljudje so lažje zadihali, ko se je spomladi 1944 policijska ura z 20. ure premaknila na 22. uro. Kljub temu da se nemški vojaki v življenje Ljubljan- čanov niso vmešavali, so se jih ljudje v glavnem bali: “Italijani so bili plašljivi, Nemcev sem se pa bal – bili so monolitni vojaki.” 138 In: Italijani so bili “živahni, zgo- vorni. Vsaj meni so se zdeli taki. Radi so imeli otroke. V šolski torbi sem nosil ilustrirano italijansko knjigo. Stražar je hotel, da berem iz nje. /.../. Nemcev sem se zmeraj bolj bal kot Italijanov.” 139 137 Slovenec, št. 61, 15. 3. 1944, str. 2, Ve černe idile po novi policijski uri. 138 Brate, Tadej: Tramvaj pripoveduje. Zgodbe ljubljanskega tramvaja. Ljubljana 2001, str. 49 (dalje Brate: Tramvaj). 139 Žagar: Vojna, str. 146 in 147. 54 Kot posebno prelomnico je potrebno izpostaviti ob- dobje od konca leta 1943 do spomladi leta 1945, ko je možnost bombardiranja Ljubljane predstavljala poseb- no dimenzijo nevarnosti in tudi strahu. V tem času se je ve čina prebivalcev prestolnice v popolnosti zavedala resnosti položaja. Pozabila je na nedavno radovednost (“Mi smo še vedno radovedni in kadar se vidijo avijoni, nas ne zdrži notri.” 140 ) in raje pazila na svoje življenje v zakloniščih. 9. marca 1945 so na Ljubljano res padle bombe. Ko je bilo nevarnosti konec, so bili skoraj vsi ljubljanski prebivalci hvaležni svoji previdnosti. 140 Pismo, naslovljeno na Martino Poga čar, 1. 3. 1944, osebni arhiv avtorice. Nevarnost iz zraka in bombardiranje mesta 55 PRELOMNICE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE Nemci so se pripravljali na odhod iz okupiranega mesta že nekaj mesecev pred koncem vojne: “Nemci se še nadalje pripravljajo za odhod. Ve čino svojih stvari so že poslali naprej. Pred par dnevi so pono či odvozili, da ne bi videli ljudje, iz hotela Slon vso prtljago tam nastanjenih Nemcev. Po lazaretih imajo tudi že vse po- spravljeno. Deloma so tudi od tu že odposlali.” 141 V za- četku maja 1945 so kon čno odšli: “Skozi Ljubljano so se za čeli pomikati številni vojaški oddelki, dolge kolone begunskih domobranskih družin na vozovih, motorna vozila in vojaška vprežna vozila.” 142 Devetega maja na- vsezgodaj zjutraj so se oglasile sirene, nekaj ur kasneje so jim pritegnili cerkveni zvonovi: “Vsa Ljubljana je bi- la na nogah. Tiso či so razobešali zastave, krasili okna z venci in cvetjem, od okna do okna je šel klic: “Svo- boda! Svoboda!” Že pred sedmo uro so bile ulice polne presre čnih ljudi, ki so nosili polne roke daril, zastavic in cvetja.” 143 Pozdravljali so partizane, ki so vkorakali v mesto. Ko so borci Ljubljanske brigade na mestni hiši izobesili slovensko zastavo, je bilo v zraku čutiti olajša- nje. Za ve čino je bilo vojne konec. Po osvoboditvi je politi čna oblast v mestu pripadla 141 ARS, AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve SRS (dalje AS 1931), šk. 370, 12769–12989 (XXVIII – 2), II 0201045. 142 Svoboda in pomlad v Ljubljani, 9. maj 1945–9. maj 1995. Ur. Kos, Janez in Mr- vi č, Stane. Ljubljana 1995, str. 24sl. (Svoboda in pomlad). 143 Čepe, Marica: Ljubljana v zadnjih mesecih vojne. V: Ljubljana v ilegali IV. Lju- bljana 1970, str. 544. Osvoboditev mesta in odstranitev žice 26. maja 1945 56 Osvobodilni fronti. Vojaška in civilna uprava je bila do- deljena Komandi mesta Ljubljane, 144 ki se je nastanila v Kazini. Za komandanta je bil imenovan Jože Borštnar, 145 ki je izdal najpomembnejše ukrepe. Civilno prebivalstvo je pozval, naj ostane mirno na svojih domovih, in mu zagotovil “varnost življenja in osebne lastnine”. Odredil je, da morajo vsi javni in zasebni uslužbenci nadaljevati delo na svojih delovnih mestih, gostinski obrati, mesni- ce in pekarne so morali poslovati ves dan, prav tako so morali z delom nadaljevati vsi industrijski in prome- tni obrati. Podpolkovnik Borštnar je nadalje prepovedal uni čevanje arhivskega gradiva, za časno pa je ustavil telefonski, pisemski in telegrafski promet, s posebnimi dovolilnicami je omejil potovanje izven mesta ter odredil policijsko uro, ki je najprej veljala od 20 ure do 6 ure, junija pa le še od polno či do 4 ure. 146 Prepovedana je bila vožnja z motornimi vozili oziroma ukazana je bila odda- ja le-teh vojaškim oblastem. Mobilizirani so bili vojaški 144 Več o tem: Petrovi č: Ljubljana v času obnove, str. 4sl. 145 Na čelu mestne komande je bil do eksplozije razstreliva na ljubljanskem kolod- voru (8.–9. 6. 1945), potem ga je zamenjal Ivan Leskovšek. 146 Slovenski poročevalec, št. 2, 10. 5. 1945, str. 4, Prebivalstvu Ljubljane; Svoboda in pomlad, str. 24sl. Prihod partizanov v Ljubljano, 9. 5. 1945. Foto: Maksimilijan Zupan či č, MNZS 57 PRELOMNICE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE zdravniki do 50. leta starosti in moški letnikov od 1899 do 1927. Mobilizacije so bili oproš čeni le tisti, ki so bili na svojih službenih mestih za državo nepogrešljivi. Pravo svobodo so Ljubljan čani za čutili šele 26. ma- ja 1945, na dan prihoda Josipa Broza v prestolnico, ko je žica nekajletnim zapornikom odprla svoja vrata: “V soboto se je prav tako bliskovito kakor vest o prihodu našega maršala Tita razširila v Ljubljani novica, da so vsi bloki odprti in da je mogo če prekora čiti “ljubljanske meje” brez dovolilnic in propustnic. /.../. Ljubljanski bloki so se na stežaj odprli in skoznje se je že v sobo- to, še bolj pa v nedeljo za čela valiti reka skoraj tri leta “interniranih” Ljubljan čanov. Staro in mlado je drlo čez bloke v ljubljansko okolico.” 147 147 Ljudska pravica, št. 29, 29. 5. 1945, str. 4, Blokov ni ve č. UPRAVA 61 UPRAVA Po okupaciji in razdelitvi Slovenije v prvi polovici aprila 1941, je del Slovenije z Ljubljano pripadel Italiji. Vojaška uprava je bila v tem delu razmeroma zelo krat- ka. Mussolini kot vrhovni poveljnik italijanskih oboro- ženih sil je namre č že nekaj dni po okupaciji (18. aprila 1941) upravo zasedenega slovenskega ozemlja zaupal t. i. civilnemu komisarju Emiliu Grazioliju, 148 iz zasedene- ga ozemlja (Dolenjske, Notranjske in mesta Ljubljane) pa izoblikoval pokrajinsko upravno enoto. Poimenoval jo je Ljubljanska pokrajina (Provincia di Lubiana). 149 Lju- bljana je postala glavni sedež okupatorjeve oblasti v po- krajini, njen župan pa je ostal dr. Jure Adleši č, ki je bil iz vrst Slovenske ljudske stranke na to mesto postavljen leta 1935. 150 Župan je bil do 3. junija 1942, ko ga je za- menjal general Leon Rupnik. Ljubljan čanka je zamenja- vo komentirala: “Dobili smo pa župana biv. gener. Ru- pnika. Ni mi znan. Menim, da se je Adleši č oddahnil.” 151 Italijanski civilni komisar Grazioli, 152 ki se je po pri- klju čitvi Ljubljanske pokrajine k Italiji 153 (3. maja 1941) 148 Grazioli je bil podrejen poveljstvu 2. italijanske armade na Sušku. 149 Ferenc, Tone: Okupacijska civilna uprava na Slovenskem in njeno gradivo. V: Arhivi, II, št. 1–2, 1979, str. 47 (dalje Ferenc: Okupacijska civilna uprava, Arhivi). 150 Melik, Vasilij: Nekatere strani razvoja Ljubljane 1848–1941. V: Zgodovina Lju- bljane. Prispevki za monografijo. Kronika, 1984, str. 201–211, tu 211. 151 ZAL, LJU 439, t. e. 2, ovoj 11, IV, Dnevnik Zorke Bartol, datum vpisa 6. 6. 1942. 152 V letu 1943 sta ga nasledila Giuseppe Lombrassa in kasneje Riccardo Moizo. 153 O tem tudi: Godeša, Bojan: Priklju čitev Ljubljanske pokrajine h Kraljevini Italiji. V: Slovenska kronika XX. stoletja 1941–1995. Ljubljana 1996, str. 14 in 15; Zgodo- vina Slovencev. Ljubljana 1979, str. 247; Vahen, Damjan: Ljubljana: Kratek pregled Pokrajinska uprava 62 preimenoval v visokega komisarja, je postopoma uvajal fašisti čni red. Na fašisti čni korporacijski sistem je pre- usmeril vse organizacije, 154 od delavskih organizacij do kme čkih in obrtnih društev. Razpustil je visokošolska društva in ustanovil Fašisti čno univerzitetno mladino – Gioventù Universitaria Fascista (GUF), športna društva je združil v Italijanskem narodnem olimpijskem odboru – Comitato Olimpico Nazionale Italiano (CONI), šolske otroke pa si je želel v prihodnosti videti v Italijanski lik- torski mladini Ljubljane – Gioventù Italiana del Littorio di Lubiana (GILL). 155 Dotedanjo upravno-politi čno razdelitev je italijan- ski okupator pustil skoraj nedotaknjeno. 156 Visoki ko- misar 157 je v upravnem aparatu, za katerega je bila do- lo čena dvojezi čnost, obdržal vse oddelke bivše kralje- vske banske uprave in ve čino njihovih na čelnikov. 158 V življenja in naseljevanja ljudi v ožji ljubljanski kotlini od prazgodovine do za četka druge svetovne vojne. Ljubljana 1995, str. 67. 154 Internacije, str. 8. 155 Prav tam, str. 8sl. 156 Ferenc: Okupacijska civilna uprava, Arhivi, str. 48, 49. Ve č o upravi v Ljubljan- ski pokrajini isti: Fašisti brez krinke. Dokumenti 1941–1942. Maribor 1987, str. 37–55 (dalje Ferenc: Fašisti). 157 Visokemu komisarju je bil podrejen urad, ki se je imenoval Visoki komisariat za Ljubljansko pokrajino. V njegovem okviru so delovali slede či uradi: Urad za za- menjavo valute, Tiskovni urad, Statisti čni urad, Zakladni urad, Izseljeniški urad in kolonizacijski urad, Turisti čni urad, Urad za zakonodajo, Vojaški urad Visoke- ga komisariata, Urad za civilno motorizacijo in turizem, Pokrajinski prehranjevalni urad, Urad za kontrolo cen, Komisija za agrarne operacije, Poklicna svetovalnica Ljubljanske pokrajine, Urad za gospodarstvene zadeve. V: Informatore-Informator. Ljubljana 1941, str. 29. 158 Leta 1929 sta bili ljubljanska in mariborska oblast združeni v upravno enoto, imenovano Dravska banovina. Banovina je po eni strani ozna čevala ozemlje dolo če- ne upravne enote, po drugi strani pa je predstavljala samoupravno telo in pravno osebo. Na čelu banovine je bil ban, banska uprava pa je bila razdeljena na osem oddelkov in ve č odsekov: ob či oddelek s tajništvom in personalnim odsekom, uprav- ni oddelek s splošno upravnim odsekom, odsekom za javno varnost in odsekom za samouprave, kmetijski oddelek z odsekom za poljedelstvo in živinorejo, odsekom za veterinarstvo, odsekom za agrarno-pravne posle ter gozdarski odsek, prosvetni od- delek z odsekom za osnovni pouk ter odsekom za srednji in strokovni pouk, tehni čni oddelek z odsekom za mostove in železnice, hidrotehni čnim odsekom in odsekom za arhitektonske in elektrostrojne posle, oddelek za socialno politiko in narodno zdravje z odsekom za socialno politiko in odsekom za zdravstvo, finan čni oddelek z odsekom za banovinske davš čine, odsekom za prora čun in obra čun ter odsekom računovodstva, oddelek za trgovino, obrt in industrijo z odsekom za rudarstvo. O Dravski banovini in njeni upravi: Kološa, Vladimir: Banska uprava Dravske bano- vine in njeno gradivo. V: Arhivi, II, št. 1–2. Ljubljana 1979, str. 41–47; isti: Banski svet Dravske banovine 1931–1941. Ljubljana 1980; Perovšek, Jure: Dravska ba- novina in banski svet. V: Slovenska novejša zgodovina, I. del. Ljubljana 2005, str. 327–332; Trstenjak, Dragotin: Uprava v Sloveniji. V: Spominski zbornik Slovenije ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije. Ljubljana 1939, str. 109–129 (dalje Spominski 63 UPRAVA vseh osmih oddelkih so za izvajanje pravnih predpisov v italijanskem duhu skrbeli novo imenovani italijanski “strokovnjaki”. V novih uradih, ki so se oblikovali zaradi vojnih razmer in fašisti čnega družbenega sistema, pa so kot vodje nastopali samo Italijani. 159 Izklju čno italijan- ski je bil tudi kabinet visokega komisarja. Ob boku je Grazioliju stal sosvet ali konzulta kot posvetovalni or- gan. Sebi v pomo č ga je visoki komisar sestavil iz 14 slo- venskih gospodarskih, politi čnih in kulturnih veljakov. Sosvet je deloval do novembra 1941. Spomladi 1943 je bil obnovljen, vendar le formalno, saj se dejansko ni se- stal niti enkrat. Okupirano ozemlje in prebivalstvo je do januarja 1942 italijanski okupator skušal obvladovati v glavnem z vojsko, red in mir je poskušal varovati tudi s štirimi vejami policije (karabinjerji, policija, finan čna straža in obmejna milica). Od za četka leta 1942 je to nalogo iz- vajala izklju čno vojska. 160 Italijanski okupator je pustil delovati dotedanja sodiš ča za civilno pravdne in nepo- liti čne kazenske zadeve. Politi čne kazenske zadeve je obravnavalo vojaško vojno sodiš če 2. armade na Sušku, ki je v za četku novembra 1941 dovolilo ustanovitev od- seka tega sodiš ča v Ljubljani. Kmalu po italijanski kapitulaciji, dne 10. septem- bra 1943, je nemški okupator ustanovil operacijsko co- no “Jadransko primorje” (Adriatisches Küstenland), 161 ki je bila sestavljena iz Furlanije, Gorice, Trsta, Reke, Kvarnerja in Ljubljanske pokrajine. Na tem obmo čju je imel vrhovno oblast najprej “poveljnik nemške vojske v Sloveniji”, komandant okrepljene 71. pehotne divizi- je generalmajor Wilhelm Raapke, ki je 10. septembra 1943 Slovence z razglasom obvestil o zlomu Italije in o tem, da je Hitler Sloveniji namenil “svoje varstvo”. Sprva zbornik). Natan čneje o osmih oddelkih italijanske uprave: Informatore-Informator, Ljubljana 1941, str. 29–31. 159 Teh uradov je bilo ve č: Kabinetni urad za slovensko osebje, Urad za izselitev Nemcev, Urad za izmenjavo valut, Ekonomski urad, Urad za selitev in kolonizacijo, Urad za civilno motorizacijo, Urad za protiletalsko zaš čito, Urad za zaplembo imovi- ne upornikov, Pokrajinski podporni urad in Inšpektorat bolnic. V: Ferenc: Okupa- cijska civilna uprava, Prispevki, str. 45. 160 Čepi č, Guštin, Ivani č: Podobe, str. 43. 161 O tem tudi: Stuhlpfarrer, Karl: Die Operationszonen “Alpenforland” und “Adria- tisches Küstenland” 1943–1945, zvezek 7. Dunaj 1969. 64 je ukazal, da morajo v veljavi ostati vsi dotedanji ukrepi oziroma prepovedi, npr. policijska ura, prepoved vožnje s kolesi itd. Za vrhovnega komisarja cone “Jadransko primorje” je Hitler imenoval dr. Friedricha Rainerja. Ta si je svoj urad z ve č kot 10 oddelki za posamezne upravne zadeve uredil v Trstu in upravo prevzel 1. okto- bra 1943. Z izjemo vojaške, je imel celokupno državno oblast na operacijskem podro čju “Jadransko primorje” v svojih rokah. V pokrajinah so dotedanji upravni or- gani, t. i. prefekture (z novo postavljenimi italijanskimi prefekti), delovali dalje. 162 Nekoliko druga če je bilo v Lju- bljani, kjer je 20. septembra 1943 dr. Rainer izdal od- redbo o izvajanju javne uprave v Ljubljanski pokrajini in na čelo pokrajinske uprave postavil dotedanjega žu- pana glavnega mesta, Leva Rupnika. 163 Rupnik ni nosil naziva prefekt, temve č predsednik ali prezident. 164 22. septembra 1943 je Rainerjev zastopnik dr. Ferdinand Wolsegger v ljubljanski vladni pala či Leva Rupnika na- mestil za šefa pokrajinske uprave. Prezidentu Rupniku, ki je bil slovenske narodnosti, in prefektom, ki so bili italijanske, je Rainer ob bok postavil t. i. nemške sve- tovalce. Njihova naloga je bila koordinirati poslovanje celotne civilne javne oblasti z navodili vrhovnega komi- sarja Rainerja. 165 V Ljubljani je nemški svetovalec postal policijski general Erwin Rösener. V glavnem se je ukvar- jal s politi čnimi vprašanji, za upravna vprašanja pa je kot upravni svetovalec skrbel dr. Hermann Doujak. Pokrajinska uprava, na čelu katere je bil prezident Rupnik, je bila v strukturnem pogledu nadaljevanje pred- vojne banske uprave. Rupnikov formalni zastopnik je po- stal dr. Stanko Majcen, nekdanji Natla čenov podban, 166 162 Službeni list šefa pokrajinske uprave v Ljubljani (dalje Sl. list), št. 86, 27. 10. 1943, str. 419, Naredba o izvrševanju javne oblasti po Vrhovnem komisarju na operacijskem ozemlju “Jadransko primorje”. 163 ARS, AS 1912, Šef pokrajinske uprave v Ljubljani, Informacijski oddelek, 1943– 1945 (dalje AS 1912), šk. 92, III, II 0238672 in II 0238673, Izdajanje naredb po šefu pokrajinske uprave v Ljubljani – pooblastilo vrhovnega komisarja, 17. 4. 1944. 164 Sl. list, št. 86, 27. 10. 1943, str. 420–421, Naredba o upravljanju Ljubljanske pokrajine. 165 Sl. list, št. 91, 13. 11. 1943, str. 444 in 445, Naredba o postavitvi nemških sve- tovalcev v pokrajinah. 166 Tega je kmalu zamenjal dr. Josip Hubad. V: Ferenc, Tone: Ustanovitev operacij- ske cone “Jadransko primorje” in pokrajinske uprave za Ljubljansko pokrajino. V: Slovenska novejša zgodovina, 1. del. Ljubljana 2005, str. 691. 65 UPRAVA prezidentov osebni tajnik je postal Renato Podhorski, tajnik Janko Kregar in dr. Stanko Kociper zasebni taj- nik. Šef sekretariata je bil Vladimir Suša. Urad pokrajin- ske uprave je obdržal predvojne oddelke, tem pa je dodal še nekaj novih, tako da je imel tri ve č kot urad visokega komisarja oziroma predvojna banska uprava. Oddelke so vodili slovenski uradniki (I. dr. Lovro Bogataj, II. dr. Josip Hubad, III. Anton Podgornik, IV. dr. Lovro Sušnik, V. Franc Rueh, VI. Anton Kosi, VII. Dr. Filip Orel, VI- II. dr. Alojz Trstenjak, IX. dr. Ivan Bizjak, X. dr. Ludvik Puš in XI. Mežan). Ve čina njih je bila na teh položajih že pod italijanskim okupatorjem. 167 Izven omenjenih od- delkov sta bila Urad za obnovo v vojni porušenih domov oziroma Urad za delovno službo in obnovo 168 (na čelnik podpolkovnik Miroslav Petelin) in Vojaški urad (na čel- nik podpolkovnik Emanuel Šuflaj). Pokrajinska uprava števila institucij ni bistveno pove čala, saj je odpravila nekaj tistih uradov, ki jih je vzpostavil italijanski oku- pator, npr. Urad za kolonizacijo in Urad za vojno proi- zvodnjo. Iz časa italijanske okupacije je ohranila nekaj zavodov, npr. Zavod za upravljanje imovine, zaplenjene upornikom, Pokrajinski podporni zavod in Pokrajinski prehranjevalni zavod. Na nivoju vrhovnega komisarja in nemških sveto- valcev je bil uraden jezik nemški, v prefekturah itali- janski, v pokrajinski upravi v Ljubljanski pokrajini pa slovenski. Pri tem je vrhovni komisar zahteval, da mo- rajo biti v Ljubljanski pokrajini vse uradne table ozi- roma ozna čbe, štampiljke in uradne tiskovine dvojezi č- ne, nemško-slovenske. Na grbu pokrajine je (namesto dotedanjega italijanskega) pristal kranjski orel, vzet iz grba nekdanje vojvodine Kranjske. 169 Ulice, ki so bile v času italijanske okupacije preimenovane in so nosile v glavnem imena italijanskih mož, so bile pod nemškim okupatorjem ponovno preimenovane, pri čemer je nekaj od teh dobilo svoja predvojna imena. 170 Pod nemško okupacijo je Rupnikova pokrajinska 167 Ferenc: Okupacijska civilna uprava, Prispevki, str. 50. 168 ARS, AS 1876, Policijski varnostni zbor v Ljubljani (dalje AS 1876), f. 70, I, 1. 169 ZAL, LJU 489, Mesto Ljubljana, Splošna mestna registratura, Reg. I (dalje LJU 489), f. 2400, I, str. 60. 170 ZAL, LJU 489, f. 2400, IIA/6. 66 uprava v dolo čeni meri odstranila sledove italijanske okupacije pokrajine in poudarjala njen slovenski zna- čaj. Kljub temu je šlo za okrnjeno pokrajinsko avtono- mijo v sklopu nemške nacisti čne oblasti, saj so bili ta- ko šef pokrajinske uprave kot tudi vsi uradi odvisni od nemških svetovalcev. 171 171 Klju čne zna čilnosti slovenske politike v letih 1929–1955. Ljubljana 1995, str. 65. 67 UPRAVA Mestna uprava, na čelu katere je bil ljubljanski žu- pan, je bila med vojno taka kot pred njo. 172 Sestavljala sta jo vodstvo mestnih uradov s predsednikom in pod- predsednikom mestne ob čine ter direktorjem mestnih uradov, in mestno poglavarstvo, sestavljeno iz enajstih oddelkov. Ti so bili: - I. oddelek oziroma ob či oddelek s predsedstvom in tajništvom, šolskim in kulturnim odsekom, stati- sti čnim odsekom, gasilskim odsekom, personalnim odsekom ter odsekom za telesno vzgojo. - II. oddelek oziroma obrtni oddelek. - III. oddelek s fizikatom, socialnim uradom ter tr- žnim in veterinarskim uradom. - IV. oddelek oziroma vojaški urad. - V. oddelek oziroma gospodarski oddelek z odsekom za upravo nepremi čnin/imovine, s pravnim odse- kom, referatom za nabavke, kmetijskim referatom in referatom za upravo mestnih nasadov. - VI. oddelek oziroma tehni čni oddelek z regulacij- skim odsekom, odsekom za gradbeno policijo, od- sekom za ceste, odsekom za cestno nadzorstvo, odsekom za vodovod, odsekom za kanale in vodne zgradbe, konstrukcijskim odsekom, odsekom za strojništvo in pravnim odsekom. - VII. oddelek oziroma finan čni oddelek s finan čno 172 Splošni pregled, str. 90sl. Mestna uprava 68 pravnim odsekom, ra čunovodstvom, blagajno, izvr- šilnim odsekom. - VII/T oddelek oziroma trošarinski oddelek z uprav- nim odsekom, kontrolnim odsekom ter linijskimi trošarinskimi odseki. - VIII. oddelek oziroma domovinski oddelek. - IX. oddelek oziroma mestni pomožni uradi z vloži- ščem, odpravništvom in registraturo. - X. oddelek oziroma kontrolni oddelek. - XI. oddelek oziroma zaš čitni oddelek ali urad. Se- stavljen je bil iz oddelka splošne zaš čite z odsekom za evakuacijo in oddaljevanje, odsekom za zaš čito otrok, odsekom za zdravstveno kemi čno službo, od- sekom za podpore, odsekom za prehrano ter oddel- ka tehni čne zaš čite z odsekom za gasilsko službo, odsekom za gradbeno nadzorstvo javnih in zaseb- nih zakloniš č, odsekom za tehni čne posle nastani- tve evakuirancev, odsekom za odstranjevanje ruše- vin in vzdrževanje prometa ter obnavljalno službo, odsekom za preskrbo mesta z vodo, odsekom za obveš čevalno službo ter odsekom za projektiranje in izvršitev javnih zakloniš č in zaklonov v mestnih hišah ter za maskiranje. V sklopu mestnega poglavarstva sta bila dva po- membna urada, in to Urad za aprovizacijo in pobijanje draginje 173 ter Preskrbovalni urad mestne ob čine lju- bljanske oziroma Mestni preskrbovalni urad Ljubljana, ki je pod pristojnostjo Banovinskega oziroma Pokra- jinskega prehranjevalnega zavoda skrbel za preskrbo Ljubljančanov. Ljubljana se je lahko pohvalila z nekaj mestnimi podjetji: 174 Mestno elektrarno, Mestno plinar- no, Mestnim vodovodom, Mestno klavnico, 175 elektri čno cestno železnico, Mestnim pogrebnim zavodom. In me- stnimi zavodi: žensko realno gimnazijo, Mladiko, Me- stno zastavljalnico, Delavskim domom. 176 173 V: Informatore-Informator. Ljubljana 1941, str. 39 je Urad za aprovizacijo in pobijanje draginje zabeležen kot XII. oddelek mestnega poglavarstva. 174 Več o tem: Spominski zbornik, str. 632, Ljubljanska mestna podjetja. 175 Po podatkih Prevoda je bila klavnica zelo moderna, njena dnevna kapaciteta je bila 200 goved, 400 drobnice ali telet in 400 praši čev. V: ARS, AS, Oddelek II, Neu- rejeno gradivo Prevoda, Relazione annua. 1941. 176 ZAL, LJU 609, Mesto Ljubljana, Statisti čni urad (dalje LJU 609), t. e. 2, ovoj 102, št. 207–208; Pet let dela za Ljubljano. Ljubljana 1940, str. 35sl. in 157. 69 UPRAVA Mestna uprava se je spremenila šele po osvobodi- tvi, 177 ko je oblast mestne ob čine prevzel mestni terenski odbor Osvobodilne fronte. 178 177 ZAL, LJU 501, Mesto Ljubljana, Zaš čitni urad (dalje LJU 501), t. e. 29, Okrožnice oddelka XI/1945, št. 82/1945. 178 Prav tam, šk. 29, Okrožnice oddelka XI, 1945, št. 76/45. Mestni odbor OF je postavil slede če mestne urade: centralni odsek (tajništvo, per- sonalni referat, vložiš če in registratura, odpravništvo, statisti čni referat, pravni re- ferat), cdsek za notranje zadeve (ob či referat, domobranski referat, posredovalni urad, gasilski referat, referat za narodno milico), prosvetni odsek (šolski referat, kulturni referat, referat za telesno vzgojo), finan čni odsek (finan čni referat, izvršilni referat, trošarinski referat, gospodarski referat), obrtni odsek, odsek za trgovino in preskrbo (trgovinski referat, preskrbovalni referat, kmetijski in gozdni referat, mestna vrtnarija), socialno-politi čni odsek (socialno-politi čni referat, stanovanjski referat), zdravstveni odsek (fizikat, veterinarski in tržni referat), odsek za gradnjo in obnovo (regulacijski referat, referat za gradbeno nadzorstvo, referat za ceste, referat za cestno nadzorstvo in mestno pristavo, referat za kanale in vodne zgradbe, kon- strukcijski referat, referat za strojništvo in pravni referat), vojaški odsek in odsek za upravo razlaš čene imovine, v: ZAL, LJU 501, t. e. 29, Okrožnice oddelka XI, 1945, št. 82/1945. Organizacija in zaš čita prebivalstva pred zračnimi napadi 73 ORGANIZACIJA IN ZAŠ ČITA PREBIVALSTVA PRED ZRA ČNIMI NAPADI Odbor za zaš čito mesta Od konca prve svetovne vojne so se evropske dr- žave zavedale, “da bo strategija v kaki prihodnji vojni imela dokaj druga čno obliko, kakor smo je bili vajeni v dosedanjih vojnah. Po event. sovražnem napadu ali spopadu ne bodo prizadeti samo vojaki v bojni črti, temve č bo v veliki nevarnosti tudi civilno prebivalstvo v zaledju, zlasti prebivalstvo ve čjih mest, industrijskih krajev ter naselbin ob važnih prometnih napravah in železniških križiš čih. Ako bi torej prišlo do nove vojne, je treba ra čunati s tem, da bo sovražnik skušal s pomo čjo aviati čnega napada povzro čiti tudi med prebivalstvom v ozadju zmedo in škodo s tem, da bo spuš čal iz zra- ka brizantne, užigalne in plinske bombe nad človeška bivališ ča in skladiš ča raznih življenjskih in vojaških potrebš čin.” 179 Takšno razmišljanje in zgled mnogih evropskih držav sta v za četku tridesetih let prejšnje- ga stoletja tudi Jugoslavijo pripeljala do odlo čitve, da bo na morebiten vojaški spopad oziroma na “obrambo pred neprijateljskimi napadi” poleg vojske pripravljala tudi civilno prebivalstvo. V Ljubljani je bil tako 1. marca 1933 osnovan “Odbor za zaš čito mesta proti neprija- teljskim napadom iz zraka”, krajše “Odbor za zaš čito mesta” (OZAM). 180 V odboru, ki je deloval po smernicah 179 ZAL, LJU 501, t. e. 4, ovoj 1933, Pov. Št. 18/33. 180 ZAL, LJU 501, t. e. 4, ovoj 1933. Organizacija protizra čne obrambe v 30. letih 20. stoletja 74 zakona o državni brambi, ki ga je izdalo vojno ministr- stvo, so bili, ob sodelovanju s komando Dravske divizije v Ljubljani, udeleženi skoraj vsi oddelki mestne upra- ve, zlasti mestni fizikat, gradbeni urad, gasilski urad in prostovoljno gasilstvo, reševalna postaja in Rde či križ. Ta odbor je prou čeval vsa vprašanja v zvezi z obram- bo mesta v primeru zra čnega napada, organiziral je za- ščitno službo v tehni čnem, zdravstvenem, socialnem in gospodarskem smislu. V ta namen je OZAM prire- jal informativna predavanja za širše kroge ob činstva, v reševalnih in gasilskih organizacijah pa prakti čne vaje v nudenju prve pomo či, uporabljanju plinskih mask, o maskiranju pomembnih objektov itd. 181 Že konec leta 1933 je organiziral prvi “poizkus sovražnega napada iz zraka.” 182 V naslednjih letih (1935, 1936 in 1938) si je sledilo kar nekaj podobnih vaj. 183 Slovenski narod je o vaji iz oktobra leta 1935 poro čal takole: “Ljubljan čani so morali zopet zavzeti stališ če in zopet je prišlo njihovo mirno življenje malo iz tira. Vendar jih napovedi o “zra č- nih” napadih (slovenš čina se neprestano bogati!) niso več tako vznemirile, kakor predlanskim. Zadnje čase se pa č vsi pogovarjamo o vojni vsak dan kakor o vremenu. /.../. S takimi napadi, kakor smo ga doživeli v soboto, si doti čni, ki so ga aranžirali, pa č ne bodo pridobili ugleda. Ljudje bodo pa č dobili čudne pojme o vsem. Celo uro je moral po čivati promet. Najve č dela so imeli stražniki, ki so zapisovali neposlušne pasante.” 184 Na ta članek se je odzval predsednik OZAM-a, divizijski general Petar J. Nedeljkovi ć, ki je od odgovornih urednikov zahteval demantiranje zapisanega. Trdil je, da vsebina novice ne odgovarja resnici in da med nepou čene le seje dvome o delu mestnih odborov. Hkrati pa se je obrnil na ban- sko upravo ter prosil za odredbo cenzure, ki bi v bodo če prepre čila objavo podobnih člankov. 185 O uspešnosti vaj 181 ZAL, LJU 501, t. e. 4, ovoj 1933, Pov. št. 18/33; prav tam, ovoj 1934, Pov. št. 87/34. 182 ZAL, LJU 501, t. e. 4, ovoj 1933, Pov. št. 113/33. 183 Na te vaje so se civilisti lahko pripravljali mdr. tudi s pomo čjo publikacije Vaz- dušna odbrana: list za pouk stanovništva protiv vazdušnih napada, ki je izhajala od leta 1936 do leta 1941. 184 Slovenski narod, št. 239, 21. 10. 1935, str. 4, Kako je bila Ljubljana “napade- na”. 185 ZAL, LJU 501, t. e. 4, ovoj 1935, Pov. št. 94. 75 ORGANIZACIJA IN ZAŠ ČITA PREBIVALSTVA PRED ZRA ČNIMI NAPADI “letalskega napada in pasivne obrambe”, ki so sledile v naslednjih letih, so dvom izražali tudi odgovorni sami. OZAM je v pisanju komandantu Dravske divizijske obla- sti v Ljubljani pisal: “Podpisani odbor je na seji na čelni- kov komisij in strokovnjakov dne 19. junija t. l. [1936, op. av.] obravnaval vprašanje vsakoletnih vaj o napadih iz zraka, ki so se izvajale z sodelovanjem vojne aviacije v jesenski dobi. Te vaje pa niso pokazale dosedaj onega efekta tako v propagandnem kakor v pou čnem pogledu, kot jim je bilo namen, ker so vse ekipe nastopale z zelo pomanjkljivo opremo, nekatere celo brez vsake opreme. /.../. Javnost takih vaj ne jemlje resno, na ta na čin je propagandni efekt negativen, moštvo ekip pa se pri tem ni č ne nau či /.../. Zato je bilo /.../ sklenjeno, da se naprosi naslov za intervencijo na merodajnem mestu v Beogradu, da bi se vaje o napadih iz zraka v dosedanji obliki ne vršile vse dotlej, dokler ne bo mogo če nabaviti dovoljno koli čino opreme in sredstev za pasivno obram- bo.” 186 Pohvalno pri teh vajah je bilo vsaj to, da se je za kemijske in sanitetne službe izurilo približno 1000 dijakov srednjih šol in 250 samarijank Rde čega križa, s pasivno obrambo pa se je seznanilo tudi mnogo lju- bljanskih zdravnikov in farmacevtov. 187 Uredba o zaš čiti pred zra čnimi napadi in uredba o državni mobilizaciji Minister za vojsko in mornarico je leta 1939 nanizal več zaš čitnih ukrepov, ki so se tikali prebivalcev pred- vojne Jugoslavije. 15. aprila 1939 je v Službenih novi- nah Kraljevine Jugoslavije izšla uredba o zaš čiti prebi- valstva v vojnem času, 188 6. maja 1939 pa je bila uredba osrednje vlade o zaš čiti pred zra čnimi napadi objavlje- na tudi v slovenskem uradnem listu. Namen uredbe je bil, da obrani in zaš čiti prebivalstvo in njegovo imovino pred u činkom sovražnih napadalnih sredstev iz zraka. 186 ZAL, LJU 501, t. e. 4, ovoj 1936, Pov. št. 51/36. 187 ZAL, LJU 501, t. e. 4, ovoj 1939, Pov. št. 40. 188 Službene novine Kraljevine Jugoslavije (dalje Sl. novine), št. 84, 15. 4. 1939, str. 435–449, Uredba o zaštiti od vazdušnog napada. 76 Obrambo pred zra čnimi napadi je delila na teritorialno zračno obrambo kot aktivno obrambo in na zaš čito pre- bivalstva in njegove imovine pred zra čnimi napadi kot pasivno obrambo. Uredba je nadalje velevala, da mora biti zra čna zaš čita sestavljena iz kemijske, zdravstvene in tehni čne službe ter iz organizacije drugih pomožnih služb, se pravi propagande, te čajev in vaj. Predvidevala pa je tudi evakuacijo prebivalstva. Pripravljalna dela za zaš čito države in prebivalstva pred zra čnimi napadi so bila zaupana posameznim banskim upravam, v Sloveni- ji Banovinskemu odboru za zaš čito pred zra čnimi napa- di, organizacija aktivne zra čne obrambe pa poveljnikom teritorialne zra čne obrambe. V krajih z nastanjenimi vo- jaškimi enotami je bil poveljnik vojaška oseba, v krajih brez vojaštva pa so poveljniki zra čne obrambe lahko po- stali civilisti. 189 Na osnovi uredbe o zaš čiti pred zra čnimi napadi je bil spisan pravilnik o zaš čiti pred zra čnimi napadi. 190 V začetku decembra, natan čneje 4. decembra 1939, je bila izdana tudi uredba o državni mobilizaciji. 191 Mobilizacijski na črti posameznih ministrstev so predvi- deli ustanovitev t. i. direkcij, ki bi v primeru vojne sode- lovale pri odpravljanju dolo čenih motenj. Ministrstvo za gradbene zadeve je tako oblikovalo Direkcijo za zaš čito stavb pred napadi iz zraka, ministrstvo za notranje za- deve pa je ustanovilo Direkcijo za zaš čito prebivalstva pred napadi iz zraka. 192 XI. zaš čitni urad Na področju mesta Ljubljane je bila za reševanje mnogih široko zastavljenih nalog v okviru zaš čite pre- bivalcev še nadalje zadolžena mestna ob čina. V smislu smernic uredbe o zaš čiti pred zra čnimi napadi je sep- tembra 1939 ustanovila XI. zaš čitni urad pri ljubljan- skem mestnem poglavarstvu. Ta urad je bil zadolžen za 189 Sl. list, št. 36, 6. 5. 1939, str. 381–393. Uredba o zaš čiti pred zra čnimi napadi. 190 Sl. list, št. 37, 10. 5. 1939, 398–403, Pravilnik o zaš čiti pred zra čnimi napadi. 191 Sl. list, št. 104, 30. 12. 1939, str. 969–975, čl. 662 oziroma uredba o državni mobilizaciji. 192 Trgovski list, št. 138, 13. 12. 1939, str. 2, Organizacija gospodarstva v vojni. Uredba o državni mobilizaciji. 77 ORGANIZACIJA IN ZAŠ ČITA PREBIVALSTVA PRED ZRA ČNIMI NAPADI zaš čito pred napadi iz zraka, njegova naloga pa je bila tudi preskrba rezervne hrane in organizacija podpore družinam oseb, ki so morale na vojaške vaje. Ta urad se je delil na dva oddelka, oddelek za splošno zaš čito in oddelek za tehni čno zaš čito. Prvi oddelek je bil raz- deljen na šest odsekov – splošni in propagandni odsek, odsek za evakuacijo, odsek za zaš čito otrok, odsek za zdravstveno in kemi čno službo, odsek za prehrano in odsek za podpore. Tudi drugi oddelek se je delil na šest odsekov – odsek za gradbeni nadzor javnih in zaseb- nih zakloniš č, odsek za tehni čne zadeve pri nastanitvi evakuirancev, odsek za odstranitev ruševin in vzdrževa- nje prometa, odsek za preskrbo mesta z vodo, odsek za obveš čevalno službo, odsek za projektiranje in izdelavo javnih zakloniš č ter naknadno oblikovan odsek za ga- silsko službo. Mesto je bilo razdeljeno na 11 rajonov z zdravstvenimi, gasilskimi in tehni čnimi ekipami. Zaš či- tni urad je od konca leta 1939 organiziral in vodil dnev- ne in no čne zaš čitne vaje. 193 Nadebudni posamezniki pa so se lahko tudi samoizobraževali, saj so 20. februarja 1941 v Mestnem domu odprli “pravo zaš čitno šolo”, ki ji je bila priklju čena tudi stalna zaš čitna razstava “in z njo imamo že tudi osnovan pravi zaš čitni muzej”. 194 Pri u če- nju je bil koristen tudi “Pravilnik o zaš čiti pred napadi iz zraka”, ki ga je izdalo mestno poglavarsto. Knjižica je stala 1 dinar, brezpla čno pa so jo delili po šolah in med najrevnejšimi Ljubljan čani. Kmalu nato (spomladi 1940) je izšla brošura “‘Letalski napad ... Varujmo se!’ – 72? in odgovorov o zaš čiti”. Vprašanje evakuacije Izselitev odraslih Na osnovi uradnih dolo čb sta se ban Natla čen in komandant IV. armijske oblasti strinjala, da bo za me- 193 Pet let dela za Ljubljano. Ljubljana 1940, str. 157–160. 194 ZAL, COD III, Rokopisne knjige, t. e. 127, a. e. 98, Javne ob činske seje 1941, 1942, Zapisnik prve redne javne seje mestnega sveta ljubljanskega, 7. 2. 1941, str. 4. 78 sto Ljubljana potrebna evakuacija v širšem obsegu. Me- sto naj bi zapustili vsi, ne samo otroci, z izjemo tistih, ki so bili zaradi narave svoje službe vezani na bivanje v mestu. Prebivalstvo, ki je razpolagalo z zadostnimi sred- stvi, naj bi bilo dolžno samo skrbeti za svojo preselitev, za preselitev siromašnih pa bi bila dolžna poskrbeti dr- žava. 195 Evakuacija naj bi potekala v bližino mesta, v kraje, ki bi jih dosegli peš, saj je prevoz z železnico in avtobusom v vojnem času “nevarno po četje”. V poštev je prišlo ozemlje vzhodno od Ljubljane v smeri do Litije in od tam vzdolž reke Save do ustja reke Mirne ter ob reki Mirni do ob čine Mirna in dalje mimo Trebnjega do Višnje gore. 196 Iz Polšnika je poleti 1939 prispela slede- ča ponudba: “... za izseljevanje mestnega prebivalstva ob čina Polšnik priporo ča naš kraj, da bi se v tuk. kraju taka zaklonišča zgradila za morebitno izselitev prebival- stva iz Ljubljane. Tukaj je sicer gorski kraj vendar pa po svojem terenu odgovarja za varnost proti zra čnimi napadi.” 197 Evakuacija državnih in zasebnih ustanov ni bila predvidena, predvideno je bilo samo zavarovanje pomembnih arhivov in dragocenih predmetov umetni- ške oziroma zgodovinske vrednosti. 198 Na črt širše evakuacije ni bil izpeljan, saj so bili od- rasli Ljubljan čani obvezniki vojaških formacij in pomo- žnih vojaških formacij, prav tako so bile tudi Ljubljan- čanke obveznice pasivne zaš čite. 199 Unija za zaš čito otrok Oblasti so na prvem mestu želele zaš čititi otroke, pri čemer jim je ob strani stala Jugoslovanska Unija za zaš čito otrok, ki je leta 1939 izdelala na črt za organizaci- jo zaš čite otrok v primeru vojne. Ta na črt je po natan čni preu čitvi potrdilo ministrstvo vojske in mornarice in 20. 195 ZAL, LJU 501, t. e. 4, ovoj 1933, Pov. št. 110/33. 196 ZAL, LJU 501, t. e. 4, ovoj 1937, Pov. št. 48/37. 197 ZAL, LJU 501, t. e. 7, mapa 58300/39–1054, ovoj Priporo čilo kraja Polšnik za evakuacijo. 198 ARS, AS 350, Višje državno tožilstvo v Ljubljani 1918–1945 (dalje AS 350), šk. 51, ovoj Zra čni napadi, 15–4117/40. 199 ZAL, LJU 501, t. e. 4, ovoj 1939, brez številke (datum odposlanega dopisa 27. 9. 1939). 79 ORGANIZACIJA IN ZAŠ ČITA PREBIVALSTVA PRED ZRA ČNIMI NAPADI junija 1939 izdalo pravilnik o zaš čiti otrok pred napadi iz zraka. Splošna skrb za zaš čito je spadala v pristojno- sti države (ministrstva za socialno politiko in narodno zdravje), direktno izvajanje zaš čite otrok v vojnem času pa je bilo poverjeno državi, banovinam, splošnim uprav- nim oblastem, ob činam, strokovnim organizacijam in zasebni iniciativi. Sodelovanje med temi naj bi nadzoro- vala in koordinirala Unija za zaš čito otrok kot central- na in najizrazitejša organizacija. Osrednja uprava Unije za zaščito otrok je bila hkrati dolžna sodelovati tudi z ministrstvom za vojsko in mornarico, ministrstvom za socialno politiko in narodno zdravje, ministrstvom za notranje zadeve in prometnim ministrstvom. 200 Zaš čito otrok v vojnem času so izvajali že v času prve svetovne vojne, tako da so se lahko učili na prak- ti čnih primerih. Zaš čito je bilo potrebno prilagoditi le v toliko, v kolikor je to zahteval nov na čin vojskovanja, ki je v ve čjo nevarnost postavljal zaledje in s tem civilno prebivalstvo. Zaradi modernejšega na čina vojskovanja sta bila tako izdelana dva na črta zaš čite. Prvi na črt se je ukvarjal z zaš čito otrok pred nenadnimi napadi iz zraka in kot edino primerno sredstvo obrambe navedel zaklo- nišče. Drugi na črt pa se je ukvarjal s primerom posre- dnega napada na dolo čeno podro čje. Kot edino uspešno sredstvo v tem primeru je navajal izselitev iz napadene- ga oziroma ogroženega podro čja. Ve čina je menila, da je edina pravilna zaš čita otrok v vojnem času njihova pravo časna izselitev: “Izselitev otrok pa zahteva ogro- mne priprave, sredstva, osebja in kar najpreciznejšo or- ganizacijo. Ta princip se je osvojil tudi pri nas in tvori del tako zvane pasivne obrambe prebivalstva. /.../. Zato morajo biti sredstva, sodelavci in pomaga či že v naprej pripravljeni, prebivalstvo pa to čno pou čeno in kolikor mogo če izvežbano, da se onemogo či panika.” 201 Za iz- seljevanje bi prišli v poštev prvenstveno otroci iz otro- ških domov, otroci bolnih staršev, bolni otroci, dojen č- ki, predšolski otroci in tisti, ki med vojno ne bi imeli ob sebi svojih staršev ali skrbnikov. Podatke o nepreskr- 200 Zaš čita otrok in mladine. Izdaja Jugoslovanska Unija za zaš čito otrok, sekcija za Dravsko banovino, II, št. 1–2, 1940, str. 1 (dalje Zaš čita otrok). 201 Prav tam, str. 2. 80 bljenih otrocih je Jugoslovanski Uniji za zaš čito otrok posredovalo ministrstvo za socialno politiko in ljudsko zdravje. Z Unijo so sodelovali banovinski in krajevni od- bori. Skupaj so na primer iskali in dolo čili kraje za zave- tiš ča. Poleg osebja, zaposlenega v teh odborih, je z Unijo sodelovalo še drugo usposobljeno osebje, ki je delovalo v središ čih za zbiranje otrok, pri odpošiljanju oziroma prevozu otrok v nova za časna domovanja in kon čno v otroških domovih. V ve čjih mestih naj bi krajevni odbori sodelovali z ustanovami, ki so služile zaš čiti mater in otrok: bolnišnicami za nose čnice oziroma porodnišni- cami, okrevališ či za matere oziroma dojen čke, domovi narodnega zdravja, zdravstvenimi postajami, posveto- valnicami za pravno zaš čito otrok, posvetovalnicami za izbiro poklica, okrevališ či, letoviš či, zdraviliš či za otro- ke, otroškimi bolnicami itn. Zaš čita ljubljanskih otrok v primeru vojne Do leta 1940 je bilo v takratni Dravski banovini usta- novljenih nekaj manj kot 20 krajevnih odborov Jugoslo- vanske Unije, žal ne tudi v Ljubljani. Ljubljanska mestna ob čina je kljub temu sodelovala z Jugoslovansko Unijo. Naloge, ki jih je drugje opravljala Unija, so bile v Ljublja- ni zaupane mestnemu poglavarstvu in XI. zaš čitnemu uradu, predvsem odseku za zaš čito otrok. Odseku je ob strani stal posvetovalni organ. Delo je bilo razdeljeno na pet komisij – za organizacijo in izselitev, za prevoz, za na- selitev, za prehrano, za propagando in pouk. Komisija za organizacijo in izselitev je od statisti čnega urada preje- la podatke, da je v Ljubljani živelo okrog 18.000 otrok. Prizadevala si je, da bi matere otrok, predvidenih za iz- selitev, lahko odpotovale z njimi. Izkazalo se je, da bi to lahko storile le matere z dojen čki in predšolskimi otro- ki, saj so bile ostale fizi čno sposobne osebe ženskega spola, starejše od 17 let, obveznice pomožnih vojaških formacij oziroma pasivne zaš čite (zdravstvene in sani- tetne enote). 202 Za evakuacijo je bilo tako predvidenih 202 ZAL, LJU 501, t. e. 4, ovoj 1939, brez številke (datum odposlanega dopisa 27. 9. 1939). 81 ORGANIZACIJA IN ZAŠ ČITA PREBIVALSTVA PRED ZRA ČNIMI NAPADI 13.298 mater in otrok. 203 Pri tem je komisija ra čunala, da bo morala s pomožnim osebjem vred poskrbeti za okoli 20.000 oseb. Na črti in predvidevanja so pokaza- li, da bi izselitev tolikšnega števila oseb v oddaljenosti predvidenih najve č 70 km 204 trajala od 4 do 5 dni. Ko- misija je otroška zavetiš ča imaginarno postavila v kraje, ki ne bi bili izpostavljeni zra čnim napadom in ki bi bili daleč od industrijskih obratov. Izbrane to čke naj bi bili manjši kraji v bližini gozda, po možnosti malo višje leže- či, z obilico teko če vode. Jasno je bilo, da ne bodo mogli postaviti novih zavetiš č za vse otroke, zato so si prizade- vali kot za časna domovanja pripraviti razne prazne ali nezasedene zgradbe, ki ne bi bile tar če zra čnih napadov (letoviš ča, samostani, planinski domovi). Starši so vse informacije v zvezi z na črtovano evakuacijo dobili pri referentih v šolskih posredovalnicah, ki so bile organizi- rane zgolj v ta namen. Tik pred izbruhom vojne na naših tleh je mnoge starše grabila panika ob misli, da bi se morali lo čiti od svojih otrok, zato so ponižno prosili in celo grozili, naj smejo otroci ostati z njimi. Starši z zakonom niso bili obvezani oddati svojih otrok, vendar so oblasti apelirale na njihov zdrav razum in upale, da se bodo odlo čili raje nekaj časa preživeti brez njih kot pa jih za ve čno izgu- biti. 205 Na vojne razmere so pripravljali tudi otroke in mla- dino. V vseh razredih srednjih, u čiteljskih, meš čanskih in sorodnih šol so že v šolskem letu 1939/1940 pri- redili ob časna enourna predavanja o zaš čiti pred na- padi iz zraka. “Za mladino srednjih šol je bil obvezen ogled vojaških vaj protiletalske obrambe pred vhodom v Tivoli (sedaj Moderna galerija), kjer so vojaki poka- zali delovanje najnovejših protiletalskih težkih strojnic češke proizvodnje in pa demonstracije najnovejših dvo- sedežnih lovsko bombniških letal tipa Bristol Blenheim na tedanjem letališ ču v Polju.” 206 Šolski u čitelji pa so morali poskrbeti tudi za dobro fizi čno pripravljenost 203 ZAL, LJU 501, t. e. 16, ovoj Priprava rezervne hrane za primer evakuacije otrok. 204 ZAL, LJU 501, t. e. 7, mapa 5830/39–226. 205 Zaš čita otrok, str. 6sl. O evakuaciji otrok tudi v: Ženski svet, november 1939, str. 238sl., Javni dogodki, ki morajo zanimati tudi žene. 206 Pisna izjava: Tomaž Weber, izjava pri avtorici. 82 svojih varovancev: “Da bi bila šolska mladina izvežbana v raznih spretnostih, ki bi ji koristile v primeru vojne, odreja kraljevska banska uprava, naj se pouk telovadbe v vseh vrstah šol v mejah veljavnega u čnega programa prilagodi posebnim razmeram in pripravi mladine za primer vojne. V ta namen pošilja 12 razli čnih vaj, ki naj se uporabljajo za vse vrste šol, tako za deške kot de- kliške. /.../. Vaje so mišljene kot gimnasti čne vaje, pri katerih je navajati in u čiti otroke, kako naj premagajo razne ovire, ki jih sicer niso vajeni.” 207 Na črtov za evakuacijo pa pristojni organi niso reali- zirali. Ljubljanski otroci in mladina so med vojno ostali na svojih domovih. 208 207 ARS, AS 72, Kraljeva banska uprava Dravske banovine, Prosvetni oddelek IV (dalje AS 72), f. 1–2/1941 (3001–), ovoj 3288–41. 208 Ustni vir: Tomaž Weber, izjava pri avtorici. 83 ORGANIZACIJA IN ZAŠ ČITA PREBIVALSTVA PRED ZRA ČNIMI NAPADI Organizacija V času italijanske okupacije je bila organizacija in delovanje protiletalske obrambe zaupana ministr- stvu za notranje zadeve. To ministrstvo je ustanovilo Glavno ravnateljstvo za protiletalsko zra čno službo. 209 V Ljubljanski pokrajini je deloval Pokrajinski odbor za protiletalsko zaš čito. 210 Na nižjem nivoju so bili organi- zirani krajevni odbori za zaš čito pred napadi iz zraka. Na čelu posameznega je bil krajevni vodja, ki je sode- loval z županom oziroma ob činskim komisarjem. 211 Vsi organi protiletalske zaš čite so izvajali svoje delo s po- močjo alarma, zatemnitve, zakloniš č, notranje zaš čite in obrambe poslopij, zdravniške pomo či, prve pomo či in protipožarne obrambe, z odstranjevanjem ruševin, postavljanjem opor ter z obnavljanjem prog in drugih naprav. S tem se je v Ljubljani še nadalje ukvarjal XI. zaš čitni urad. Sodeloval je z vsemi ustreznimi instan- cami, deloval pa je tudi med ljudmi. Poskušal jim je predstaviti svoje delo in dolžnosti posameznika. Spod- 209 Sl. list, št. 7, 23. 1. 1943, str. 25–27, Predpisi o organizaciji protiletalske obramb- ne službe in nekaterih drugih, s sedanjim vojnim stanjem združenih služb v pristoj- nosti ministrstva za notranje posle. 210 Sl. list, št. 15, 20. 2. 1943, str. 83 in 84, Sprememba sestave Pokrajinskega odbora za protiletalsko zaš čito. 211 ZAL, LJU 501, t. e. 28, ovoj Odbor za zaš čito mesta in strokovni pododbori, Pov. II/4, št. 4061/1. Tudi v: Sl. list, št. 30, 14. 4. 1945, str. 145–148. Protiletalska zaš čita v času vojne 84 bujal jih je k izvajanju zatemnitve, upoštevanju alarma in urejanju zakloniš č. Leta 1943 je ljubljanski župan Leon Rupnik izdal “Splošna navodila glede organizacije hišne zaš čite pred letalskimi napadi v mestni ob čini ljubljanski”. Ta navo- dila so bila dopolnilo vsem prejšnjim predpisom o pro- tiletalski zaš čiti. Mesto Ljubljana je bilo razdeljeno na “ožji 212 in širši nevarnostni okoliš”. Prvi je bil razdeljen na 14 okrajev, v njem je bila organizacija hišne zaš čite obvezna. Drugi je bil razdeljen na 7 okrajev, v njem je bila ureditev hišne protiletalske zaš čite le priporo čana. Za javne urade, zavode, šole, industrijska podjetja pa so veljali posebni predpisi, ki niso bili odvisni od okoliša. Zaš čita prebivalstva in stavb Zatemnitev Zatemnitev zasebnih in javnih prostorov ter prevo- znih sredstev je bila uradno dolo čena ves čas vojne. Vsa okna stanovanj in lokalov so morala biti v času obvezne zatemnitve zastrta s papirjem, kartonom, blagom, ali s čim drugim. Važno je bilo le, da svetloba ni prodirala na ulico. Kljub jasnim predpisom je bilo v času vojne upra- vi policije prijavljenih veliko kršitev oziroma neupošte- vanj obvezne zatemnitve. 213 Prebivalci so smeli prevozna sredstva pono či uporabljali le, če so jih pravilno opre- mili. Tovorni avtomobili, avtobusi, motorna kolesa, pri- kolice in priklopni vozovi so morali imeti svetilke zastrte s prevleko iz povoš čenega platna oziroma popolnoma 212 Meje tega okoliša so potekale od mostu sv. Jakoba po Zoisovi, Ašker čevi, Tržaški cesti do Oražnove ulice, po tej do železniške proge Ljubljana-Trst in ob njej do ulice 3. maja. Po Lattermanovem drevoredu do Gosposvetske ceste, potem proti Šiški do cerkve sv. Jerneja, dalje po Vodnikovi cesti in Na jami, nato do Celovške ceste in preko nje do Alešev čeve in Černetove ulice. Od tam do Janševe ulice in ulice Sv. Marka, po Vodovodni cesti, Posavskega ulici do Ciril Metodove ceste. Od tam do Ptujske ulice, nato po Boroveljski, Ipav čevi, Celjski, Prekmurski, Albanski in Robbovi ulici, Vilharjevi in Šmartinski cesti do Hrovatove ulice. Od tam do Zvezne, Tovarniške in Gnidov čeve ulice, pa dalje Ob železnici, po Zakotnikovi in Maren či- čevi ulici ter do Ljubljanice. Ob njej do Klunove in Povšetove ulice in do dolenjske železniške proge ter ob progi do Grubarjevega prekopa. Ob Gruberjeven kanalu do Ljubljanice in ob njej nazaj do mostu sv. Jakoba. 213 ARS, AS 1876, f. 79, I, 1, št. 5. 85 ORGANIZACIJA IN ZAŠ ČITA PREBIVALSTVA PRED ZRA ČNIMI NAPADI neprosojnega blaga. V blagu je smela biti 8 cm široka in 2 cm visoka reža, pri čemer je moralo biti svetlobno žariš če zatemnjeno. Motorna vozila so morala biti zaradi boljše vidljivosti prepleskana z 10 cm širokim pasom bele barve. Oznake so morale biti na zunanjem robu sprednjih in zadnjih blatnikov, pa tudi vzdolž zgornjega dela bokov motornega okovja. Kolesa so morala imeti svetilke zastrte s ploš čico iz kartona oziroma iz druge neprosojne snovi. Reža za svetlobo je smela biti na spre- dnji svetilki široka 3 cm in visoka 1 cm, pri čemer je moralo biti svetlobno žariš če zatemnjeno. Vozovi, ki jih je vlekla živina, so morali biti opremljeni s svetilkami z modro svetlobo. 214 Čas zatemnitve se je spreminjal glede na letne čase, spremembe so bile zabeležene v uradnem listu. Alarm Zaš čitni urad je prebivalce seznanil tudi z alarmom, ki je naznanjal nevarnost za zra čni napad. Do konca vojne so se Ljubljan čani daljšega tuljenja alarmnih si- ren z zavijanjem brez prekinitve ve č kot naposlušali. Pono či je alarmu sledila še takojšnja prekinitev javne razsvetljave. Ljudje naj bi ohranili mirno kri in se čim prej skrili v dobro pripravljena zakloniš ča. Med zra čnim alarmom civilistom prosto gibanje ni bilo dovoljeno. To je bilo dovoljeno le osebam z dovolilnicami odbora za protiletalsko zaš čito in vojski. 215 Privatna zakloniš ča Vsaka stavba oziroma skupina stavb je morala ime- ti ustrezno zakloniš če. Tako zaklonišče je moralo biti dovolj prostorno in odporno proti drobcem, požarom in ruševinam. Zaklonišča so morala biti v kleti, kjer pa to 214 Trgovski list, št. 84, 8. 8. 1941, str. 2, Promet z vozili med zatemnitvijo. 215 Norme sulla protezione antiaerea. Navodila za protiletalsko zaš čito. Pokrajinski odbor za protiletalsko zaš čito. Ljubljana 1943, str. 1–35 (dalje Norme sulla pro- tezione) in Sl. list, št. 72, 8. 9. 1943, str. 386–387, Pravila za zadržanje civilnega prebivalstva ob no čnem in dnevnem “letalskem alarmu”. 86 res ni bilo mogo če, so morali zakloniš ča urediti v pritli- čju in na sredini stavbe. Izogibati so se morali prosto- rov s plinsko napeljavo, pa tudi prostorov, v katerih so bili parni kotli in podobno. Zakloniš če oziroma njego- va okna in vrata so morala biti zavarovana tako, da jih bombni drobci niso prebili. Zaš čiteni so morali biti tudi pred ognjem. Ljubljansko mestno poglavarstvo je lju- dem prisko čilo na pomo č in ob cestah in ulicah posta- vilo lesene ograde, polne drobnega peska, “ki naj se ga ob čani brezpla čno poslužijo, da svoje hiše in stanovanja čim bolj zavarujejo proti nevarnosti požara pri morebi- tnih letalskih napadih, /.../. Poraba tega brezpla čnega peska za kakršne koli druge namene je prepovedana ter bo vsakdo strogo kaznovan, če bo zasleden pri zlorabi peska.” 216 Pred odprtinami so zato nasuli zemljo in jo dobro steptali, lahko pa so zemljo ali pesek nasuli v za- boje in vre če ter jih postavili na omenjene kraje. Mnogi so odprtine zadelali z lesenimi tramovi. Zakloniš če je moralo biti zavarovano tudi proti plinom. Vse luknje, razpoke, klju čavnice so morali zamašiti in prelepiti s papirjem. Steklo na oknih in vratih so morali zavarovati z lepenko ali deskami ter jih prav tako prelepiti s papir- jem. Priporo čljiva je bila tudi dodatna utrditev stropov z lesenimi stebri. Zakloniš če je moralo imeti najmanj en zasilni izhod. Vsako zakloniš če naj bi bilo opremljeno z normalno elektri čno razsvetljavo, pa tudi svetilko na olje in rezervnimi sve čami, s klopmi, s suhimi straniš či (vedro s pokrovom in peskom), s peskom, z vodo v emaj- liranih vedrih, lopatami, lomilkami in krampi ter sani- tetnim materialom. Na hiši je morala biti na zunanjem zidu, se pravi ob cesti, narisana velika puš čica rde če barve, ki je kazala, da je v hiši zakloniš če. Pri vhodu je morala viseti bela tabla, ki je z rde čimi črkami R. C. – H. Z. 217 potrjevala, da je v stavbi (hišno) zakloniš če, pripisana pa je bila tudi njegova kapaciteta. Ozna čbe, ki so ljudi usmerjale do zakloniš ča, so morale biti tudi v hiši. Oblasti so ljudem svetovale, da naj bi v času zatišja iskali predmete, potrebne za samoobrambo. Za primer 216 Slovenski dom, št. 229, 12. 10. 1943, str. 2, Brezpla čen pesek za zaš čito pred požari. 217 Rifugio casa – hišno zakloniš če. 87 ORGANIZACIJA IN ZAŠ ČITA PREBIVALSTVA PRED ZRA ČNIMI NAPADI alarma naj bi imeli vedno pripravljenih ve č stvari: vodo in pesek ter torbe z obla čili, odejami, žepnimi svetilka- mi, živili, termovkami, otroškimi igra čami, dokumenti, denarjem, vrednostnimi in manjšimi umetniškimi pred- meti. Med zra čnim alarmom naj bi ohranili mir. Zaprli naj bi vse plinske ventile, zaklenili stanovanja in s pri- pravljenimi torbami odšli v zakloniš če. Ubogati so mo- rali navodila čuvaja zra čne obrambe ter se do šibkejših, starih in bolnih obnašati tovariško. Po kon čani nevar- nosti so se lahko vrnili v stanovanja in jih prezra čili. Lu či so lahko prižgali šele, ko so okna zopet zaprli in jih zatemnili. 218 Policijska uprava je Ljubljan čane svarila, naj v pri- meru napada ne zgubijo glave. V mestu naj bi v vseh razmerah vladal red in disciplina. Za kršilce predpisov so bile dolo čene kazni: “Kdor bi izrabil zatemnitev ali pa letalski napad in bi plenil ali sploh zagrešil prestopek zoper tujo lastnino v poslopjih, prostorih, vozilih vseh vrst (tudi železniških vagonih), poškodovanih od bomb ali pa na premoženju, ki je spravljeno na prosto iz pri- zadetih poslopij, ga čaka najhujša kazen, v posebnih primerih pa smrt.” 219 Javna zakloniš ča Ta zakloniš ča so bila namenjena prebivalcem, ki bi jih alarm presenetil izven svojih domov. 220 Vse norme, ki so veljale za privatna zakloniš ča, so bile upoštevane tudi pri urejanju oziroma gradnji javnih zakloniš č. Le- ta 1943 je bilo v mestu urejenih ve č javnih zakloniš č: na magistratu za 400 oseb, v mestnem domu za 2000 oseb, v kresiji za 400 oseb, veliko zakloniš če je bilo tudi pred sodno pala čo. V pripravi so bila še skupinska za- klonišča v hotelu Metropol za 1000 oseb, v pala či Bata za 560 oseb, v hotelu Slon za 420 oseb. Z gradbenimi deli za zakloniš če je poleti 1943 mestna ob čina za čela 218 Muzej novejše zgodovine Slovenije (dalje MNZS), a. š. 84, mapa KNP 9423: Luft- schutz-Mappe. 219 Slovenec, št. 57, 11. 3. 1945, str. 2, Ljubljana so čustvuje z žrtvami letalskega terorja. 220 Norme sulla protezione, str. 7. 88 tudi na Kongresnem trgu. Ker pa so gradbeni delavci že 11. julija 1943 naleteli na rimski grob, bronast novec cesarja Gracijana in še na nekaj drugih pomembnosti, so se gradbena dela za zakloniš če zaradi nadaljnjih iz- kopavanj seveda zavlekla. 221 Junija 1944 so za čeli tu- di z gradnjo rovnih zakloniš č pod Gradom ob Karlovški cesti 222 in v hribu pod Bellevuem: “S tem bodo tudi Ši- škarji dobili obširno in skoroda popolnoma varno javno zaklonišče. V njem bo prostora za 700 ljudi.” 223 Čuvaji zra čne obrambe Za zaš čito stavb in prebivalcev so bili zadolženi ču- vaji zra čne obrambe. Ti so s pomo čjo namestnika in z nekaj prostovoljci delovali kot zaš čitno osebje. Od tre- 221 ZAL, LJU 489, f. 2, ovoj 42. 222 ARS, AS 73, Kraljeva banska uprava Dravske banovine, Tehni čni oddelek VI – 1 (dalje AS 73), f. 1, ovoj 1. 223 Slovenec, št. 158, 13. 7. 1944, str. 4, Ljubljanska javna zakloniš ča so prav do- bra. Zakloniš ča pred sodnijo, 22. 4. 1945. Foto: Jakob Prešeren, MNZS 89 ORGANIZACIJA IN ZAŠ ČITA PREBIVALSTVA PRED ZRA ČNIMI NAPADI nutka poziva k zra čni obrambi so jim bile podrejene vse osebe, ki so se nahajale v njihovem okolišu, celo mimo- idoči. Čuvaji so imeli prakti čno enake pristojnosti kot policija. Imeli so ve č nalog. V miru so morali sestaviti spisek oseb, ki so bile pod njihovo pristojnostjo, seznam orodja, ki ga je posamezna skupnost imela na razpola- go, podrejene pa so morali s tem orodjem nau čiti tudi rokovati. Stanovalce so morali opozarjati na izvrševanje vseh dolo čil zakona o zra čni obrambi. Urediti so morali vse ozna čbe, ki so kazale pot v zakloniš ča, nabaviti vse potrebno za zakloniš ča, skrbeti za zatemnitev in podob- no. Ob pozivu k zra čni obrambi so morali čuvaji sklicati vse stanovalce in pregledati njihovo opremo, ugotovi- ti, če so zakloniš ča ustrezno pripravljena in tako dalje. Pri letalskem alarmu so morali nemudoma sprožiti hi- šni alarm, pospremiti vse stanovalce v zakloniš ča, tam pa poskrbeti za “pravilno obnašanje” v zakloniš čih, za snažnost in zra čnost v prostorih. V primeru, da se je zgodila kakšna škoda, so morali takoj aktivirati organe samoobrambe in odstraniti nastalo škodo. Po končani nevarnosti so se prepri čali, da zrak ni okužen z bojni- mi plini, nato pa so pregledali okoliške ceste in bližnje zgradbe ter zabeležili vse poškodbe in seznam oddali višji instanci zra čne obrambe. Gasilski in tehni čni oddelki Na terenu so bili organizirani oddelki zra čne obram- be, vsak je imel enoto za požarno obrambo. V miru so člani te enote pripravljali potrebno gasilsko orodje in skrbeli zanj, ob pozivu zra čne obrambe so razdelili ga- silsko orodje in posode z vodo ter peskom po nadstropjih ljubljanskih stavb, preverjali so podstrešja in odstra- njevali gorljiv material. V nevarnosti so morali uspešno gasiti ogenj, po nevarnosti pa odstraniti vse poškodbe. Pomagali so jim “zaš čitni prostovoljci”, oddelki za hitro pomo č in tudi vojaški protipožarni oddelki. Za njimi so na delo stopili tehni čni oddelki oz. t. i. tehni čne čete za prvo pomoč. Te čete so bile pod pristojnostjo tehni č- ne službe visokega komisariata, zadolžene pa so bile za odstranjevanje ruševin, postavljanje opor ter morebitno 90 obnavljanje železniških prog. V primeru zra čnega napa- da so bile prakti čno nenadomestljive, zato je razumljiva skrb: “Lahko bi se pripetilo, da bi za odstranitev ruše- vin, za postavitev opornikov in za razna podobna dela v slu čaju zra čnega napada, ne zadostovale “tehni čne čete za prvo pomo č”, ki so organizirane od tuk. mestne ob čine in da bi bilo v tem primeru potrebno poskrbeti za zasebno delovno mo č. V takem primeru bodo vse ali samo nekatere izmed gornjih tvrdk [poveljniku gasilcev, odgovornemu v sklopu policijskega ravnateljstva idr., op. av.] pozvane, da sestavijo tukajšnjemu inšpektoratu na razpolago čete svojih delavcev, s potrebno opremo in pod vodstvom izu čenih oseb, /.../. Tvrdke se bodo mo- rale brez nadaljnjega odzvati vabilu, stroški pa gredo na breme tuk. Uprave oziroma mestne ob čine.” 224 Postaje za prvo pomo č V Ljubljani so bile urejene tudi rajonske postaje za hitro zdravniško pomo č. V ve čini primerov so bile v pod- zemskih prostorih železobetonskih zgradb, med drugim v mestnem domu na Krekovem trgu, kresiji, u čiteljiš ču na Resljevi cesti, šolski polikliniki na Ašker čevi ulici, Marijaniš ču na Poljanski cesti, meščanski šoli v Mo- stah, kasneje v otroškem zavetiš ču v Pokopališki ulici, gimnaziji za Bežigradom, kasneje v Baragovem seme- nišču, ambulanti državne železnice, šoli v Zgornji Šiški in meš čanski šoli na Vi ču, kasneje pa v otroškem za- vetiš ču. Postaji za prvo pomo č sta bili še pri Usenik na Dolenjski cesti in na Resljevi cesti pri Volku. 225 Na čelu vsake postaje je bil šef, ki je poveljeval svojemu name- stniku, zdravnikom in pomožnemu osebju. Vsi skupaj so bili dolžni skrbeti za ustrezno nego ranjencev oziro- ma poskrbeti za prevoz težje poškodovanih v bolnišnico. Šefi postaj so bili nadalje zadolženi za nadzor in izpopol- njevanje zalog zdravil in sanitetnega materiala. Nadzo- 224 ARS, AS 73, f. 1, ovoj 2: Gradnja zakloniš č v dobi 1943–1945, št. 1298, Splošna navodila. 225 Prav tam, št. 208/316–44, Zapisnik, 14. 7. 1944. 91 ORGANIZACIJA IN ZAŠ ČITA PREBIVALSTVA PRED ZRA ČNIMI NAPADI rovati pa so morali tudi neopore čnost ležiš č, ležalnikov, nosil oziroma celotnega inventarja. Okrožnica, ki sta jo v prvi polovili leta 1944 pod- pisala šef mestne zdravstvene protiletalske zaš čite dr. Mavricij Rus in policijski svetnik Stanko Kos, je bila namenjena vsem šefom zdravstvenih postaj, njihovim namestnikom in pa zdravnikom ter pomožnemu osebju. Zapisala sta: “Iz poteka dosedanjih vojnih dogodkov je razvidno, da preti tudi Ljubljani nevarnost zra čnih na- padov. Naša dolžnost je, da ukrenemo vse in vsak po svoji zmožnosti, da se ubranimo najhujšega.” 226 Dol- žnost vsakega je bila, da je čim hitreje prišel na svojo rajonsko reševalno postajo, “ne pa, da bi se še nadalje dogajali primeri, da je v neposredni bližini zdravstvene postaje stanujo če osebje prišlo na postajo po ovinkih po preteku pol ure, ali z izgovorom, češ, da je morala doma še kositi ali opraviti kak drug v takem času ne- važen, vsekakor odložljiv posel.” 227 Okrožnica je osebje torej pozivala k ve čji odgovornosti, med drugim tudi za- to, ker “ob činstvo, ki opazuje tako pozno in brezbrižno prihajanje članov na zdravstveno rajonsko postajo, ni- ma o čutu dolžnosti takih oseb dobrega vtisa in kritizi- ra radi posameznikov celotno organizacijo zdravstvene zaš čite.” 228 Po prihodu na postajo se je moralo osebje vpisati na prezen čno listo. Med alarmom se je moralo zadrževati v rajonski postaji, nikakor ni smelo postopati ob javnih prometnih cestah, saj bi s tem someš čanom dajalo “slab vzgled in dokaz nediscipliniranosti.” Ob na- padu so bili iz zakloniš č na teren dolžni iti poleg “sama- rijanskega osebja” oziroma “zasilnih pomo čnic” 229 tudi vsi zdravniki z izjemo dežurnih in sanitetnega osebja, ki je bilo v zasilni bolnici dolo čeno za operativno delo in je tako čakalo morebitne ranjence. 230 Te ekipe so bile 226 MNZS, a. š. 84, mapa KNP 9423: Na črti in navodila protiletalske zaš čite v Lju- bljani 1943–1945, Okrožnica, 20. 4. 1944. 227 Prav tam. 228 Prav tam. 229 V mirnem času so morale Ljubljan čane spodbujati k nabavi sanitetnega mate- riala in ureditvi doma če lekarne, v času alarma pa so skrbele za bolne in stare v zakloniščih. 230 MNZS, a. š. 84, mapa KNP 9423: Na črti in navodila protiletalske zaš čite v Lju- bljani 1943–1945, Okrožnica, 20. 4. 1944. 92 dolžne ranjencem nuditi prvo pomo č in skrbeti za njih do izro čitve v zdravniško oskrbo. Krizna zbirališ ča Zaradi vse ve čje nevarnosti iz zraka so odgovorni or- ganizirali t. i. krizna zbirališ ča. Poleg socialnih zavodov in dijaških domov so bile za za časno bivanje predvidene tudi dvorane za javne prireditve in druga ustrezna javna poslopja. V njih bi se po bombardiranju lahko zatekli vsi oškodovanci, ki bi ostali brez strehe nad glavo, in tam prijavili povzro čeno materialno škodo. Mestno žu- panstvo je poskrbelo, da bi bili vsi deležni vsakodnevnih toplih obrokov. Poleg rednih obrokov v bližnjih gosti- ščih, zajtrka, kosila in ve čerje, so bila v zbirališ čih pred- videna posamezna okrep čila in priboljški: čaj, žganje in cigarete za odrasle, bomboni in malinovec za mladino. Žganje je bilo predvideno kot dodatek k čaju, “v slu čaju potrebe pa tudi kot samostojno okrep čilo.” Ta okrep čila naj bi delili brez nakazil in obra čuna. Ker so bili oškodovanci upravi čeni le do kratkotraj- nega (petdnevnega) bivanja v zbirališ ču, je bilo predvi- deno, da bi si s pomo čjo mestnih organov poiskali na- domestno prebivališ če. Prezident Rupnik je v razglasu iz konca septembra 1943 kot nadomestna bivališ ča za morebitne oškodovance dolo čil tudi “le delno zasede- na privatna stanovanja – tudi proti volji lastnika – po nujnosti ali potrebi in po presoji županstva.” 231 Oškodo- vanci so bili nadalje upravi čeni tako do nadomestila za izgubljene živilske in druge nakaznice, ki jih je izdajal Mestni preskrbovalni urad, kot tudi do denarne podpo- re in podpore v materialu. Za delitev podpor v gotovini je bila zadolžena Socialna pomo č, za delitev podpor v blagu pa sta bila pooblaš čena Socialna pomo č in Rde či križ. 232 Za vse ostale formalnosti je moral poskrbeti XI. zaš čitni urad. 231 ARS, AS 350, f. 51, Zra čni napadi, št. 251/43, Naredba o ureditvi protiletalske zaš čite. 232 ARS, AS 1893, Pokrajinski podporni zavod v Ljubljani (dalje AS 1893), f. 98, I, 5a, Zapisnik IV. seje ljubljanskega podpornega odbora, 17. 7. 1944. 93 ORGANIZACIJA IN ZAŠ ČITA PREBIVALSTVA PRED ZRA ČNIMI NAPADI Odnos Ljubljan čanov do alarmov Kot že omenjeno, so 6. aprila 1941 letala okupator- jev zastrla nebo nad Ljubljano. Po prvem šoku “ Človek je nezmožen misliti zbrano ker ima podzavest vedno uprto le v to, kdaj zasliši ropot letal. /.../. Spimo napol oble- čeni”, 233 ve čina Ljubljan čanov alarmov ni jemala preve č resno. Nekdo, ki je v Nem čiji doživel bombardiranje, je ljubljansko javnost nagovoril z odprtim pismom v časo- pisu: “Jaz in z menoj vred vsi, ki so kdajkoli in kjerkoli doživeli letalski napad, se ne moremo dovolj na čuditi lahkomiselnosti Ljubljan čanov, ki se ob letalskem alar- mu ponašajo tako, kakor da gre za redko zabavo, ki je človek ne sme zamuditi. /.../. Pri zadnjem letalskem alarmu sem opazoval ljudi, ki so se le skrajno neradi pokorili navodilom varnostnih organov in odšli v javno zaklonišče. /.../. Prav tako sem videl ljudi, ki so se, na- mesto da bi se ob znaku siren podali v hišno zakloniš če, nastavljali na oknih in se zvedavo ozirali proti nebu in z zani čljivim posmehom opazovali one, ki so hiteli v za- klonišča. /.../. Zato pa vsem Ljubljan čanom, resno sve- tujem: ob letalskem alarmu brezpogojno v zakloniš če! Kdor tega ne stori in se ne zmeni za navodila in svarila, se zlo činsko igra s svojim življenjem!” 234 Od konca leta 1943 je nevarnost zra čnih napadov postajala iz dneva v dan ve čja, Ljubljan čani pa vse bolj osveš čeni: “Odkar je Italija kapitulirala, so Angloameri- kanci kar naprej preletavali mesto ... treba je bilo samo pogledati v oblake, v katera so udarjala njihova krila! /.../ vsak dan ... dve, tri, štiri ure alarmnega stanja ... nazadnje le nastopijo trenutki, ko te ta stalni, groze či, kotalikajo či se ringelšpil ... grmenje “trdnjav” nad hiša- mi ... to neumno brundanje naredi žalostnega ... ja ... ko postaneš otožen, pobit ... živ čen, ker nimaš dovolj razvedrila! /.../ Sirene! ... Piskanje! ... in nato salve! ... Sedeli smo tako med vre čami peska in s tramovi podpr- 233 ZAL, LJU 439, t. e. 2, ovoj 11, IV, Dnevnik Zorke Bartol, datum vpisa 7. 4. 1941. 234 Slovenski narod, št. 10, 6. 3. 1944, str. 3, Ne bodite lahkomiselni! 94 tim stropom kleti dve, tri, štiri ure in se naveli čani drug drugega dolgo časili.” 235 Bombardiranje Ljubljane in pomo č oškodovancem “Vse do pomladi leta 1945 so se letalski napadi na Ljubljano omejevali le na strmoglavo bombardiranje ku- rilnice, ki je stala severno od sedanje železniške proge in segala od Tyrševe ceste do glavne železniške postaje in pa na bombardiranje letališ ča v Polju in vsakodnev- ne jutranje napade zavezniških in partizanskih letal na vlakovne kompozicije izven Ljubljane”. 236 V za četku leta 1945 pa se je krog nevarnosti za čel ožiti. Živ čna vojna se je dotaknila prav vsakega: “Alarmi so sedaj 10 dni skozi vsak dan in to že ob 10. dopoldne in trajajo nava- dno do 3. ali 4. popoldne. To nam je šlo že popreje na živce ali sedaj pa tembolj, ker se krog bombardiranja vedno bolj in bolj oži.” 237 Dne 9. marca 1945 so ameriški bombniki svoj tovor odvrgli nad Mirjem: “Nenadoma se je lo čila od glavnine manjša skupina kakih 12 letal in poletela navzdol, hip za tem je zabobnelo in v smeri proti Vi ču se je dvignil cel venec dimnih oblakov, ki so jih povzro čile bombne ek- splozije. Ljubljana je bombardirana. Nekaj minut zatem sva kot prava ljubljanska firbca drvela skozi središ če mesta /.../ proti Vi ču. /.../ še pred gostilno Lovec naju je sredi ceste, ki je bila tlakovana z granitnimi kockami, zaustavil ogromen bombni krater, iz katerega je brizga- la voda. Na nasprotni strani pa so vsaj 5 metrov visoko štrlele prelomljene tramvajske tra čnice.” 238 Na kraj ne- sreče je odhitelo mnogo ljudi: “Ko so sirene sporo čile Ljubljani, da je prestala nevarnost, je seveda velik del Ljubljančanov odhitel na kraj nesre če. Morda je ve čino tja gnala le radovednost. Toda priznati moramo, da so 235 Kova či č: Prišleki, str. 401. 236 Weber: 150 zgodb, str. 109. 237 Pismo, naslovljeno na Martino Poga čar, 16. 3. 1945, osebni arhiv avtorice. 238 Weber: 150 zgodb, str. 109. 95 ORGANIZACIJA IN ZAŠ ČITA PREBIVALSTVA PRED ZRA ČNIMI NAPADI ob pogledu na ruševine tudi “firbci” radi poprijeli in po- magali odkopavati ruševine.” 239 Ljubljančani so v tragediji oziroma za njenimi po- sledicami izgubili 54 someš čanov. 240 Ve čina preživelih se je odela v tan čico žalovanja: “Ob čutek je sedaj gro- zen, ker človek pozna mnogo ljudi. Ljubljana je majhna in je to tem huje. Vse je sedaj še pod vtisom te žalosti, žalne svečanosti, žalne maše, Ljubljana v črnem in vse res vse (enkrat brez politike) so čustvuje z ubogimi žr- tvami. /.../. Doma životarimo, o čka je /.../ bolj siten, ker mu gredo ve čni alarmi na živce, zve čer se pa tudi ne more dovolj potolažit, ker z vinom je že zelo slabo, revica je Pavla, ki se kljub stalni zdravstveni oskrbi ne more in ne more popraviti, grozen strah ima pred bombardi- ranjem, tako se trese, in to seveda je zopet en minus za njeno zdravje.” 241 Kljub žalosti je mnoge premagala radovednost, človekova lastnost, ki nikoli in nikdar ne po čiva. Gnala jih je na novo izletniško to čko: “Mirje je zdaj zamenjalo Katarino, Golovec, Rožnik, Tivoli ... Ob nedeljah je postalo zelo živahno. Gremo na Mirje! je po- stalo geslo Ljubljan čanov.” 242 Po bombardiranju Ljubljane je prezident Rupnik izdal odredbo o najnujnejši pomo či oškodovancem. Za organizacijo postopka pri reševanju prošenj prizadetih v bombnem napadu na Ljubljano je konec aprila 1945 pooblastil upravo Pokrajinskega podpornega odbora, ta pa posamezne pristojne ob činske podporne odbore. Škodo na terenu je ugotavljala komisija, sestavljena iz predstavnika ob činskega podpornega odbora ter dveh tehnikov Urada za vzpostavitev v vojni poškodovanih na- 239 Slovenec, št. 57, 11. 3. 1945, str. 2, Ljubljana so čustvuje z žrtvami letalskega terorja. 240 Baza podatkov “Seznam žrtev druge svetovne vojne in zaradi nje (1941–1946)”, ki jo je pripravila raziskovalna skupina Inštituta za novejšo zgodovino: Tadeja Tomin- šek Čehulić, Mojca Šorn, Dunja Dobaja in Marta Rendla v sodelovanju z raziskoval- ci Inštituta za novejšo zgodovino: Vida Deželak – Bari č, Jerca Vodušek – Stari č, Jure Gašpari č, Bojan Godeša, Damijan Guštin, Boris Mlakar, Peter Vodopivec, stanje na dan 28. 8. 2007. Raziskavo so v okviru raziskovalnega projekta “Konkuren čnost Slovenije 2001–2006” in “Konkuren čnost Slovenije 2006–2013” omogo čili Ministr- stvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, Ministrstvo za delo, družino in social- ne zadeve, Ministrstvo za pravosodje in Agencija za raziskovalno dejavnost Republi- ke Slovenije. Iz lastnih sredstev jo financira tudi Inštitut za novejšo zgodovino. 241 Pismo, naslovljeno na Martino Poga čar, 16. 3. 1945, osebni arhiv avtorice. 242 Mati či č, Nada: Moja hoja z o četom. Ljubljana 1987, str. 113 (dalje Mati či č: Moja hoja). 96 selbin. 243 Komisija se je odlo čila, da bo pomo č namenila le osebam, ki same niso bile sposobne nositi stroškov popravil. V sodelovanju z upravo policije in Združenjem denarnih in zavarovalnih zavodov za Ljubljansko pokra- jino, je na podlagi podatkov o premoženjskih razmerah posameznih žrtev sestavila seznam upravi čenih prosil- cev. V za četku maja 1945 je Rupnik pozval Pokrajinski podporni odbor, naj za čne z izpla čevanjem gotovinskih podpor do najve čjega zneska 20.000 lir. 244 243 ARS, AS 1893, f. 99, I, 35, Pov. 35/18 – T/w. 244 Prav tam, št. 209/3. Vila v Groharjevi 14 na Mirju po bombardiranju, marec 1945. Foto: Jakob Prešeren, MNZS PRESKRBA 99 PRESKRBA Preskrba s hrano 1939–1941 Evropske države so se zaradi strahu pred nemško politiko in morebitnim vojaškim napadom ter slabih iz- kušenj iz prve svetovne vojne, ko so bile pomanjkljivo preskrbljene z živežem, v drugi polovici 30. let 20. stole- tja za čele organizirano pripravljati na vojne razmere. 245 Vojno gospodarstvo 246 je postalo predmet resnega prou- čevanja strokovnjakov, z zakoni so poskušali že vnaprej urediti vse potrebno za čim manj moteno preskrbo pre- bivalstva. Kljub optimisti čnim načrtom sta bila v evrop- skih državah močno ovirana uvoz in izvoz, prekinjeni so bili mnogi prometni tokovi. Posledica tega je bilo zmanj- ševanje obsega proizvodnje in posledi čna rast cen. Pove- čala se je špekulacija, svoje pa so prispevale tudi mno- žice prestrašenih potrošnikov, ki so praznile trgovine in množice zaskrbljenih var čevalcev, ki so tiš čale na klju- ke bank. Tem težavam ni ubežala niti Jugoslavija, ki je bila v mnogih pogledih mo čno navezana na evropske 245 Pri tem je bila predvsem uspešna Nem čija. Nacisti čna propaganda je dosegla, da so prebivalci namesto rde čega mesa jedli ribe, porabili so manj uvoženega žita in več doma pridelanega krompirja, odrekali so se celo dražjim živilom, npr. jedilnim maščobam (poraba teh je od prve polovice 30. let 20. stoletja do leta 1940 padla za 15%), pojedli pa so ve č cenejše hrane, npr. marmelade. V primerjavi z drugimi državami je bila nemška predvojna prehrana izredno skromna. O tem: Abelshauser, Werner: Germany: guns, butter, and economic miracles. V: The economics of World War II. Six great powers in international comparison, ur. Harrison, Mark. Cambrid- ge 1998, str. 122–176, tu 147sl. O pripravah na vojne razmere tudi: Shirer, William: Vzpon in padec tretjega rajha. Ljubljana 1969. 246 Žebot, Ciril: Vojno gospodarstvo. V: Slovenec, št. 221, 27. 9. 1939, str. 4. Preskrba s hrano 100 države: 247 “V letu 1938. so bili že vidni znaki, ki so kazali izboljšanje tudi našemu kmetijstvu. To izboljšanje naj bi prišlo v prihodnjih letih, če bi živeli v normalnih raz- merah. Živeli pa smo vso preteklo pomlad in poletje pod stalnim pritiskom dogodkov izven naše države. Četudi mi nismo neposredno prizadeti, se vendar ne bomo mo- gli ubraniti vplivom, ki jih tako velika vojna mora imeti tudi za naše kmetijsko gospodarstvo.” 248 Tudi v Jugoslaviji je bila že pred za četkom druge svetovne vojne posebna skrb usmerjena v preskrbo pre- bivalstva. Tako je bila 27. julija 1939 izdana uredba o rezervi hrane. Za nabavo zalog hrane za vojsko je poo- blastila ministra za vojsko in mornarico, za zaloge hra- ne za civilno prebivalstvo pa je bil odgovoren minister za kmetijstvo. Najprej so bile dolo čene koli čine obvezne rezervne hrane za glavna mesta banovin in mesto Beo- grad, naknadno za ostala ve čja mesta. Uredba je to čno navedla proizvode, ki so bili dolo čeni kot rezervna hra- na, potrebno koli čino le-te ter njeno hrambo. 249 Mini- ster za finance je ustanovil Sklad za državno rezervno hrano, vendar so bile kljub temu ob čine v ve čini prime- rov dolžne sredstva za nabavo zalog, njihovo hrambo in dopolnjevanje preskrbeti same. Ta naloga je za ve čino bivših jugoslovanskih ob čin predstavljala ogromen fi- nan čni zalogaj, zato ni č čudnega, če ni bila povsod v ce- loti izpeljana. 250 V Sloveniji so oblasti ob činam dodatno naro čile, naj kot kratkoro čna posojila koristijo lastne t. i. stavbne fonde, ki so jih ustvarjale za ureditev lokalne infrastrukture. 251 Vlada Kraljevine Jugoslavije je še pred za četkom druge svetovne vojne v sklopu poljedeljskega ministr- stva ustanovila Direkcijo za prou čevanje in organizacijo 247 Več o tem: Himmelreich, Bojan: Organizacija prehrane v Celju v času vojne. Primerjava med prvo in drugo svetovno vojno. Magistrsko delo. Celje, 1999, str. 101–103. 248 ARS, AS 77, Banski svet Dravske banovine 1930–1941 (dalje AS 77), f. 14, Po- slovno poro čilo Kmetijskega oddelka kraljevske banske uprave Dravske banovine za XII. redno zasedanje, str. 4. 249 ZAL, LJU 501, t. e. 7, ovoj 58300/39–98, št. 548/1–39. 250 Slovenec, št. 181, 10. 8. 1939, str. 4, Ob činske finance in uredba o rezervi hra- ne. 251 Himmelreich, Bojan: Namesto žemlje črni kruh. Organizacija preskrbe z živili v Celju v času obeh svetovnih vojn. Celje 2001, str. 157 (dalje Himmelreich: Namesto žemlje). 101 PRESKRBA kmetijstva v svrho prehrane ali DIPORIS v Beogradu, kasneje pa še podobni direkciji, t. i. POGOD za Hrvat- sko in Banovinski prehranjevalni zavod, t. i. PREVOD za Slovenijo. 252 Te ustanove so vodile evidenco zalog, spremljale potrebe po posameznih živilih, nabavljale ži- vljenjsko pomembne potrebš čine in jih delile med potro- šnike. Kasneje so uvedle racionirano preskrbo in nadzo- rovale njeno izvajanje. 253 Vojna v Evropi, pomanjkanje doma Tudi slovensko gospodarstvo je bilo konec 30. let 20. stoletja v znamenju ugodne konjunkture, čeprav je že bilo zaznati posledice negotovega zunanje-politi čnega položaja v Evropi, od septembra 1939 pa posledice voj- ne. Te so vrgle senco tudi na naše gospodarstvo. Najprej je prišlo do motenj in omejitve v prometu s tujino, 254 v ospredje je stopilo pomanjkanje kolonialnega blaga in naknadna porast njegovih cen. Najbolj so bili na uda- ru luksuzni predmeti, npr. ananas, pistacije, dateljni, granatna jabolka, banane, pinjole, kokosovi orehi, ka- viar, mo čne alkoholne pija če, ve č vrst bombonov, čo- kolada in njeni nadomestki, boljši siri, voš čeno blago, svilene, pol-svilene tkanine, žamet, vsa konfekcija iz na- 252 To se je zgodilo po razglasitvi državne mobilizacuje 4. 12. 1939. V: Sl. list, št. 104, 30. 12. 1939, str. 969–975, čl. 662 oziroma uredba o državni mobilizaciji. Na vojno so se morali pripravljati civilisti, vojaški obvezniki, razna podjetja idr. insti- tucije, pa tudi država sama. Ministrstva so za čela ustanavljati razne direkcije, ki bi v primeru vojne stale ob strani ministrstvom in jim pomagale pri odpravljanju motenj. Kmetijsko ministrstvo je ustanovilo Direkcijo za prehrano in kmetijske su- rovine, gozdarsko rudarsko ministrstvo je oblikovalo Direkcijo gozdarsko rudarskih surovin in ministrstvo za trgovino direkcije za industrijo, za notranjo trgovino in za zunanjo trgovino. Ministrstvo za gradbene zadeve je ustanovilo Direkcijo za zaš čitne stavbe pred napadi iz zraka in ministrstvo za notranje zadeve Direkcijo za zaš čito prebivalstva pred napadi iz zraka. V: Trgovski list, št. 138, 13. 12. 1939, str. 2, Organizacija gospodarstva v vojni. Uredba o državni mobilizaciji. 253 ARS, AS 77, f. 15, 1. seja XIII. zasedanja, 17. 2. 1941, str. 51 in 52. 254 ARS, AS 77, f. 14, Stenografski zapisnik 1. seje 12. rednega zasedanja banskega sveta Dravske banovine v Ljubljani, 12. 2. 1940, str. 55, 56 in 59. Slovenija je pred vojno trgovala v glavnem s srednjeevropskimi državami, pa tudi zahodnoevropski- mi, Anglijo, Nizozemsko in Belgijo. V: Trgovski tovariš, 1940, št. 5–6, str. 121–126, Naš gospodarski položaj. Po za četku druge svetovne vojne, ko je postala evropska trgovina okrnjena, je Slovenija podpisala ve č novih trgovinskih sporazumov. Poleg Nem čije in Italije je sodelovala tudi s češkim protektoratom, Slovaško, Madžarsko, Romunijo, Bolgarijo in Gr čijo. Še naprej pa je ostala zelo navezana na mati čno drža- vo, predvsem Hrvaško. V: Trgovski tovariš, 1940, št. 9–10, str. 210–215. 102 štetih materialov, pasarski izdelki in gumbi, predmeti za umetni ogenj, lepotilna sredstva, dragi kamni, noži, britve, vozi čki, sani, glasbeni inštrumenti, žepne ure, otroške igra če idr. 255 Kmalu so se za čele porajati tudi skrbi v zvezi z doma čimi proizvodi, v glavnem kmetij- skimi. S podatki o njihovih zalogah oblasti v glavnem niso razpolagale, verjele pa so, da v povpre čju krijejo zgolj potrebe od ene do druge letine. Poleg te resnice je bilo zaskrbljujo če predvsem to, da je bilo v letu 1939 “vreme za kmetijsko proizvodnjo dolgo časa neugodno. Zaradi tega so zgodnji in poletni sadeži slabo obrodili. Poleg tega so v primeri z lanskim letom zakasnili, tako da so tudi s te strani nastopile motnje. Na razpolago so nam v prvi vrsti manjše koli čine pšenice kot lansko leto.” 256 Razen dejstva, da država ni razpolagala z zalo- gami, je njeno nemoteno preskrbo o čitno ogrožala tudi slaba letina, že omenjena obveznost pripravljanja zalog, v dolo čeni meri tudi pove čana prehranjevalna raven po- trošnikov – moških, ki so bili predvsem od konca leta 1939 vse pogosteje klicani na vojaške vaje, nenazadnje pa so na motnje v preskrbi vplivale časopisne vesti o možni dolgotrajni vojni, ki so psihozo prebivalstva še pove čale. Vse to je namre č po eni strani spodbudilo po- večano povpraševanje po osnovnih življenjskih potreb- ščinah ter nakupovanje in kopi čenje le teh, kar je vodilo v pomanjkanje, po drugi strani pa njihovo dražitev. Draginja in boj proti njej Kmalu se je izkristaliziral problem visokih oziroma previsokih cen. Draginja je zavzela najve čje dimenzije. Niso se dvignile samo cene kolonialnega in špecerijske- ga blaga, manufakture, usnja, gradbenega materiala in pogonskih sredstev – za kar 20 do 30%, dvignile so se tudi cene vsej ostali najpotrebnejši človeški in živalski 255 Trgovski list, št. 118, 20. 10. 1939, str. 3, Seznam luksuznih predmetov; prav tam, št. 121, 27. 10. 1939, str. 3, Seznam luksuznih predmetov; prav tam, št. 123, 3. 11. 1939, str. 4, Seznam luksuznih predmetov. 256 ARS, AS 208, Urad za kontrolo cen v Ljubljani 1940–1945 (dalje AS 208), f. 1, Kontrola cen I, ponatis iz Trgovskega tovariša, 1940, št. 9/10, str. 8 in 9, Ustalitev cen je potrebna. 103 PRESKRBA hrani: kruhu, mesu, mleku in mle čnim izdelkom, fižolu, jajcem, maslu, slanini, krompirju ter kurivu, pa tudi senu in ostali krmi – za 20 do 50%. 257 Odgovornim je postalo jasno, da bodo morali ukrepati: “Kakor je torej neko povišanje cen radi nastalih izjemnih razmer ra- zumljivo in utemeljeno, je bilo za pobijanje neuteme- ljenih in pretiranih pojavov povišanja cen neobhodno potrebno podvzeti odgovarjajo če mere že radi tega, da se onemogo či brezvestna špekulacija in pomiri nadalj- nja vznemirjenost prebivalcev, zlasti pa nameš čencev, delavcev in kmetov kot predstavnikov števil čno najmo č- nejših, po draginji neposredno prizadetih slojev – kon- sumentov.” 258 Z namenom zajeziti brezglavo in nenadzo- rovano rast cen, je bila konec septembra 1939 v Službe- nem listu kraljevske banske uprave Dravske banovine objavljena uredba z zakonsko mo čjo o pobijanju dragi- nje in brezvestne špekulacije. 259 Uredba je uravnavala cene osnovnih življenjskih potrebš čin: hrane, obleke, obutve ter kurjave in razsvetljave. Uredba je prepove- dovala tudi kopi čenje ostalega blaga, saj odsotnost do- lo čenih proizvodov v prometu le zviša njihovo ceno, in prekup čevanje. Za vse kraje z ve č kot 5000 prebivalci je bila predvidena ustanovitev odborov za pobijanje dra- ginje in špekulacije. Odbore so sestavljali predstavniki prodajnih in nabavnih zadrug, trgovcev, proizvajalcev, industrijalcev, obrtnikov in stanovanjskih najemnikov. Kmalu nato, 23. oktobra 1939, je bil konstituiran tudi odbor za pobijanje draginje v Ljubljani. Za njegovega na- čelnika je bil imenovan inšpektor Vekoslav Rigler. Od- bor je imel zna čaj posvetovalnega organa, z upravnimi oblastmi je sodeloval pri natan čnem izvajanju predpisov uredbe o pobijanju draginje in brezvestne špekulacije. Njegova naloga je bila odkrivanje nepravilnosti v smislu 257 ARS, AS 77, f. 14, Poslovno poro čilo za 12. redno zasedanje banskega sveta Dravske banovine, str. 87. Tudi v: prav tam, f. 14, Stenografski zapisnik 1. seje 12. rednega zasedanja banskega sveta Dravske banovine, 12. 2. 1940, str. 51 in 52. 258 ARS, AS 77, f. 14, Poslovno poro čilo za 12. redno zasedanje banskega sveta Dravske banovine, str. 87. 259 O tej uredbi tudi: Sodobnost. Neodvisna slovenska revija, 1940, str. 181–187; Pol leta nove gospodarske politike v Jugoslaviji; Nedog, Alenka: Protidraginjske akcije v Sloveniji leta 1940. V: Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 1974, št. 1–2, str. 137–156 (dalje Nedog: Protidraginjske akcije). V tem članku je izpostavljen problem protidraginjskih akcij oziroma že kar protidraginjskega gibanja. 104 te uredbe in prijavljanje kršiteljev pristojnim oblastem. Člani odbora so sodelovali tudi s terenskimi nadzornimi organi, ki so od prodajalcev zahtevali, da so v prodaji ponudili vse življenjske potrebš čine, ki so jih imeli na voljo, poleg tega pa so bdeli nad njihovimi cenami. 260 Nevarnejši od trgovcev, ki so bili tako in tako pod kontrolo oblasti, so bili t. i. verižniki: 261 “Vojni čas spro- ži špekulacijo, pojavijo se ljudje, ki ho čejo hitro veliko zaslužiti. V zadnji svetovni vojni so to imenovali veri- žništvo oziroma verižnike. Trgovci niso nevarni, ker so pod kontrolo javnosti, svojih organizacij in oblasti. Cene zvišajo le, če ne bi mogli zaloge popolnjevati po starih cenah – za potrebe obnove. Verižniki pa ho čejo dobiti v roke čim ve čje množine blaga in jih držati tako dolgo, da bi pri tem zaslužili 50 ali 100%.” 262 Takratno časopisje je poudarjalo in svarilo, da verižniki oziroma t. i. medtr- govci na poti blaga od proizvajalca do potrošnika nimajo nobene ekonomske funkcije, pa č pa se v ta razdeljevalni proces vklju čujejo zgolj zaradi lastnih interesov po do- bi čku, seveda v škodo narodnemu gospodarstvu. 263 Kljub uredbi o pobijanju draginje so cene v Slove- niji in Ljubljani mo čno posko čile. Po podatkih Delavske zbornice so se od za četka septembra do prve polovice decembra 1939 življenjski stroški dvignili za 12,1%, do- hodki so se v istem času dvignili za 8%. Konec mar- ca 1940 so beležili že 25% zvišanje cen, dohodki so se dvignili le za 15,5%. V prvi polovici avgusta 1940 so bile cene višje za 31,5%, dohodki za 25%. V obdobju od za četka septembra 1939 do srede oktobra 1940 so se cene dvignile za 42%, dohodki pa za 35%. 264 Najbolj so se podražila živila. Njihove cene so bile v primerjavi z decembrom 1939 konec leta 1940 slede če: 265 260 ZAL, LJU 501, t. e. 8, ovoj Izvrševanje uredbe o pobijanju draginje in brezvestne špekulacije, št. 58, 300–1021. 261 Predvojno časopisje je lo čilo dve vrsti verižnikov. Eni so se ukvarjali z nakupom in prodajo valut, drugi z nakupom in prodajo blaga. 262 Slovenec, št. 273, 28. 11. 1939, str. 4, Kako bo s cenami moke in pšenice. Kje je nevarnost za konzumenta. 263 Trgovski list, 17. 1. 1941, št. 7, str. 4, Kaj je verižna trgovina? 264 Nedog: Protidraginjske akcije, str. 140–141. 265 O tem tudi: Slovenski narod, 6. 12. 1939, št. 285, str. 4, Živilski trg; prav tam, št. 289, 17. 12. 1940, str. 3, Živilske cene pred boži čem. 105 PRESKRBA december 1939 december 1940 govedina 12–14 din/kg 13–18 din/kg teletina 14–16 din/kg 14–20 din/kg svinjina 18–20 din/kg 18–24 din/kg maslo 28–34 din/kg 40–44 din/kg jajca 1,25 din/kos 1,75 din/kos jabolka 6 din/kg 12–14 din/kg oreh. jedrca 24–25 din/kg 42–48 din/kg rozine 10–18 din/kg 26–33 din/kg sladkor 15,5 din/kg 18 din/kg riž 10–14 din/kg 12–18 din/kg čaj 190 din/kg 300–500 din/kg Na osnovi celotnega prehrambenega cenika je Slo- venec decembra 1940 izra čunal: “Cene so v enem letu narasle skoraj za 56%.” 266 Podražitve so doživele veliko ostrih kritik in že februar 1940 je prinesel novo uredbo, uredbo o kontroli cen. 267 Pod nadzor so spadali kruh, moka, otrobi, doma če testenine, riž, kava, čaj, jedilno olje, mast, sveže meso, uvoženo špecerijsko blago, milo, sve če vseh vrst, parafin, kurjava, ve č vrst tekstilnega blaga in poljedeljsko orodje. Uvozniki, trgovci na debelo in proizvajalci so morali po dolo čilih te uredbe vsako zvi- šanje cen navedenih predmetov prijaviti banski upravi oziroma Referatu za kontrolo cen, ki je povišanje odobril ali zavrnil. Kadar pa so pristojne oblasti ugotovile, da je povišanje cen neupravi čeno, so dolo čile maksimalne cene, ki so bile edine veljavne in so jih morali upoštevati vsi trgovci. 268 Glavni tajnik Kmetijske zbornice je uredbo o pobijanju draginje in uredbo o kontroli cen komenti- ral: “Sicer smo dobili uredbo o pobijanju draginje, a ja- sno je, da ta draginje ne more prepre čiti. Vlada je izdala uredbo o kontroli cen – ta je potrebna, zahtevati je le, da ne bi izvodenela zaradi nezadostne organizacije.” 269 266 Slovenec, št. 280, 5. 12. 1940, str. 4, Stroški za prehrano v Ljubljani. 267 Več o izvedbi te uredbe: ZAL, LJU 501, t. e. 9, Komisija za preskrbo prebivalstva z življenjskimi potrebš činami, št. VIII 1971/24. 268 ARS, AS 208, f. 1, Kontrola cen I, Predlog za reorganizacijo referata za kontrolo cen pri banski upravi Dravske banovine; ZAL, LJU 501, t. e. 12, ovoj Uredba o kontroli cen, št. 1597/3. Tudi v: Sodobnost. Neodvisna slovenska revija, 1940, str. 181–187, Pol leta nove gospodarske politike v Jugoslaviji. 269 Slovenec, št. 9, 24. 4. 1940, str. 4, Položaj našega kmetijstva. 106 Oblasti so se zavedale, da se dolo čbe in predpise lahko enostavno ignorira, zato je ministrski svet izdal uredbo o nadziranju izvrševanja uredbe o pobijanju draginje in brezvestne špekulacije in uredbe o kontroli cen. Za ta nadzor so bili poleg kontrolnih organov zadol- ženi še vsi organi ob činskih upravnih oblasti, državnih krajevnih policijskih oblasti, orožništvo, organi finan čne kontrole, trošarinski uslužbenci ter tržni nadzorniki. 270 Vsem kršilcem uredbe o pobijanju draginje in brezve- stne špekulacije ter uredbe o kontroli cen je uredba na- menila zaporno kazen in denarno globo. Omejitve v preskrbi Spomladi leta 1940 so Slovencem poleg draginje ži- vljenje grenili še hudo pomanjkanje in potrebne omeji- tve. V tem času se je med drugim zelo pove čala poraba mesa. Znaten delež je odpadel na moške, ki so bili na obveznih vojaških vajah 271 : “Konzumirali so dnevno ve- čje koli čine mesa, katerega so prej mogo če trošili enkrat na teden.” 272 Meseca maja 1940 je bila tako predpisana uredba o var čevanju z mesom. Dolo čila je dva dneva v tednu, torek in petek, za brezmesna dneva. Na ta dne- va mesarji niso smeli prodajati mesa, v gostinskih lo- kalih pa je bilo prepovedano stre či mesne jedi. Oblasti pri pisanju te uredbe niso bile povsem brez čutne, saj je bilo v mesnicah oziroma v gostinskih lokalih meso drobnice, perutnine in divja čine na ceniku vse dni v te- dnu. V zvezi z dolo čbo o brezmesnih dnevih so oblasti naknadno sprejele celo nekaj olajšav: “ Če pade cerkveni praznik na brezmesni dan, se lahko na ta dan prodaja in uživa meso, zato pa je potem sobota brezmesni dan. V krajih, kjer zaradi sejma na brezmesni dan prodajajo meso, mora potem v soboto, ponedeljek ali torek slediti 270 Sl. list, št. 40, 18. 5. 1940, str. 533–534. 271 Povečano potrošnjo mesa s strani vojske izraža tudi uredba osrednje vlade, ki je predpisala, da smejo javne klavnice za potrebe vojske delovati kadar koli, s čimer je revidirala uredbo o odpiranju in zapiranju klavnic iz leta 1929. V: Sl. list, št. 83, 18. 10. 1939, str. 773, Uredba o delu javnih klavnic. 272 ARS, AS 208, f. 1, Kontrola cen I: ponatis iz Trgovskega tovariša, 1940, št. 9/10, str. 9, Ustalitev cen je potrebna. 107 PRESKRBA brezmesni dan kot nadomestilo.” 273 Ta olajšava je ostala v navadi tudi med vojno. Reakcije ljudi na to dolo čbo so bile razli čne, vredni pozornosti pa sta slede či: “Kakor da bi zopet zašli v ono nesre čno dobo nesposobnega eksperimentiranja, takšni predlogi in takšne vesti se širijo v naši javnosti. Tako je neki veleum odkril rešilno misel, da bi še mi uvedli brezmesne dneve, ker bi potem mogli izvažati ve č živine. Po tej logiki bi bilo res najbolje, da bi sploh nehali jesti in piti, ker bi potem mogli še znatno ve č izvoziti vseh mogo čih pridelkov.” 274 “Danes bodo seveda mnogi izmed onih, ki vodijo našo trgovinsko politiko, dejali, da se- daj ni drugega izhoda, kakor omejitev doma če potrošnje mesa. Mi /.../. O tem upravi čeno dvomimo, toda če bi tudi bilo tako, to one gospode nikakor ne opravi čuje, ker so ve č mesecev zavestno dopuš čali prekomeren iz- voz in so morali vedeti, da bo to nekega dne povzro čilo pomanjkanje živil.” 275 Uvajanje vojnega gospodarstva Kljub trudu se je v letu 1940 gospodarski položaj nezadržno zaostroval. To je bilo nenazadnje razbrati tudi iz poletnih demonstracij, na katerih je okoli 1000 oseb, ki so se zbrale pred ljubljansko mestno hišo, zah- tevalo: “Dol z draginjo, dajte nam kruha”. 276 Potrebna je bila vsestranska aktivna intervencija. Pojavile so se zamisli, da bi slovenske ob čine odprle aprovizacijske prodajalne z najnujnejšimi potrebš činami. Ljubljanski župan dr. Juro Adleši č se s temi idejami ni strinjal: “Si- cer pa, kaj more eno mesto samo storiti napram splo- šnemu pojavu v državi in v Evropi? /.../. Informiral sem se pri strokovnjakih in so bili vsi mnenja, da mestna aprovizacija pri današnjih razmerah ne bi imela nika- kršnega pomena. Živila se morajo prosto kupovati na trgu. Pri tem bo imela ob čina neprimerno ve čjo režijo 273 Jutro, št. 188, 14. 10. 1940, str. 5, Preložitev brezmesnih dni, ki padejo na pra- znik ali sejemski dan. 274 Trgovski list, št. 131, 22. 11. 1939, str. 1, Brezmesni dan. 275 Nova doba, št. 17, 19. 4. 1940, str. 2, Uvedba brezmesnih dni. 276 ASCG, fond 38, f. 4, št. 16, Pov. br. 446. 108 kakor zasebni trgovci in ne bi mogla držati niti takih cen, kot jih imajo trgovci. Vse to ne glede na okolnosti, da nima ob čina niti izvežbanega personala niti prodajal- cev niti skladiš č niti prakse, kar bi vse to stalo ogromne vsote.” 277 Ban Dravske banovine dr. Marko Natla čen je na problem gledal iz širše perspektive, o čitno se je za- vedal, da je nastopil čas za uvajanje t. i. dirigiranega gospodarstva. 278 V za četku septembra 1940 je v Ljublja- no povabil Franceta Snoja in mu zaupal organizacijo prehrane v Sloveniji. Zaradi potrebe po omejitvi porabe življenjskih potrebš čin, potrebe po stabilizaciji cen z do- lo čitvijo maksimalnih višin ter seveda bojazni, da se bo gospodarski položaj še slabšal, se je oktobra istega leta Snoj odločil za ustanovitev osrednjega prehranjevalnega zavoda za Slovenijo. Ban Natla čen je tako izdal odredbo o ustanovitvi Banovinskega prehranjevalnega zavoda za Slovenijo v Ljubljani, ki se je krajše imenoval Prevod. Od njegove ustanovitve 5. oktobra 1940 ga je do aprila 1941vodil sam France Snoj. 279 Z ustanovitvijo zavoda se je opustilo na čelo popol- ne svobode gospodarskega udejstvovanja in bilo uve- deno “uravnavano” gospodarstvo. Naloga zavoda je bila skrb za enotno organizacijo in izvedbo poslov za pre- skrbo prebivalstva z življenjskimi potrebš činami. V tej grobi shemi opisa del in nalog so se skrivale tudi dru- ge dolžnosti: vodenje evidenc zalog, nabava in nadzira- nje razdeljevanja blaga, splošna kontrola racioniranja. Prevod je moral skrbno zasledovati gibanje cen in delo prodajalcev, bil je tudi borec proti črni borzi. Njegovi uslužbenci so se strinjali: “ Črna borza podpira samo bogataše, verižnike in sleparje! /.../ Prevod pa skrbi za ves narod!” 280 Zavod je moral tudi organizirati in iz- vajati preskrbovalne akcije za obnovo rezerv živil glede na zahteve uredbe o rezervi hrane. Zaradi vsega tega je kasneje, ko se je vojna za čela tudi na slovenskih tleh, 277 Jutro, št. 220, 20. 9. 1940, str. 7, O prehrani ljubljanskega prebivalstva. 278 O dirigiranem gospodarstvu: Gosar, Andrej: Gospodarstvo po na črtu, njegove naloge in problemi. Zbirka študij št. 1. Socialno ekonomski inštitut v Ljubljani, Ljubljana 1938. 279 ARS, AS 1931, šk. 570, XXVIII (1–4), 12730–12750, II 40954. O Prevodu tudi: Himmelreich: Namesto žemlje, str. 155sl. 280 MNZS, a. š. 84, ovoj Socialna pomo č: znamke Prevoda. 109 PRESKRBA Prevod v zvezi s preskrbo prebivalcev odigral pomemb- no vlogo. Kljub optimisti čnim novicam v dnevnem časopisju je tako postalo dirigirano gospodarstvo stvarnost že ko- nec leta 1940. Prvi ukrepi so se nanašali na pšenico, saj se je zaradi slabe letine (v Jugoslaviji je bilo pridelanih kar 100.000 vagonov pšenice manj kakor leto prej) mo č- no pove čalo povpraševanje po njej. Oblasti so z odredbo skušale uravnavati promet s pšenico in koruzo, dolo čile so njune najvišje cene pri producentu, zahtevale so po- pis vseh zalog, uvedle pa so tudi prisilni odkup v korist glavnih preskrbovalnih ustanov. 281 Za izdelovanje kruha so dovolile uporabljati le 70% enotne pšeni čne moke, ostalih 30% se je moralo nadomestiti s koruzno prese- jano moko. 282 Uvedba živilskih nakaznic Kmalu je sledila sprememba na slabše: “Veselju in brezbrižnosti, katero je ustvarilo družabno razpoloženje Silvestrove no či, je sledila trpka resni čnost časa, v ka- terem smo živeli.” 283 Že prvi dan leta 1941 je prinesel nove ukrepe. Ban Dravske banovine je izdal predpis, ki je veleval peko še skromnejšega, t. i. enotnega oziroma ljudskega kruha. Kruh je moral biti narejen iz 40% eno- tne presejane pšenične moke ter iz 60% koruzne. 284 Peki so zagotavljali, da bo enoten kruh zelo okusen. Podoben naj bi bil pol-belemu kruhu, vendar za odtenek temnej- ši. 285 Bel kruh in bele žemljice so tako ve č let živeli le v spominih. V istem času so oblasti za čele razmišljati o uved- bi živilskih nakaznic: “Živilska nakaznica je potrebna vedno, ko postane svobodna prehrana iz tega ali one- ga vzroka nezanesljiva. Zagotovi in prepre či nepotrebno 281 ARS, AS 77, f. 15, 1. seja XIII. zasedanja, 17. 2. 1941, str. 51–52. 282 Sl. list, 14. 12. 1940, št. 100, str. 1021 in 1022. 283 Pavlin: Ljubljana 1941, str. 16. 284 ARS, AS 77, f. 15, 1. seja XIII. zasedanja, 17. 2. 1941, str. 32–34. Gl. tudi: Trgo- vski list, št. 1, 1. 1. 1941, str. 8: Nove dolo čbe o peki in kruhu. 285 Domovina, št. 36, 5. 9. 1940, str. 2, Peki pravijo, da bo enotni kruh zelo oku- sen. 110 in neprijetno čakanje v dolgih vrstah pred trgovinami ter nesocialno kopi čenje nujnih prehranjevalnih sred- stev.” 286 O uvedbi nakaznic so razmišljali predvsem v zvezi s pšenico in pšeni čno moko. Uvoz pšenice in pše- ni čne moke, ki je bil od decembra 1940 do srede janu- arja 1941 oslabljen, je po 20. januarju 1941 za časno povsem izostal. Nadaljnje možnosti uvoza pšenice iz tu- jine in predvsem “slovenske žitnice” Vojvodine so posta- le uganka. 287 Po evidencah je imela banovina prvi dan leta 1941 v zalogi le 1.100 vagonov pšenice, 288 zato je ban izdal odredbo o oskrbovanju s pšenico in pšeni čno moko. Ta je pomenila prvi korak k racioniranju prodaje pšeni čne moke. 289 20. januarja 1941 je banska uprava izdala uredbo o nakaznicah za moko in kruh in s 1. februarjem 1941 so bile v Dravski banovini kot prvi ba- novini takratne Jugoslavije uvedene karte oziroma na- kaznice za kruh in moko. V kategorijo kruha in moke so spadale še testenine in drugi izdelki iz pšenice in ržene moke. Vsa ta živila se je smelo prodajati samo na ura- dne nakaznice. Do živilskih kart so imele pravico osebe brez zemlje oziroma osebe, ki so imele v lasti le toliko zemlje, da zanjo niso bile obvezane pla čevati državnega zemljiškega davka. Odraslim so vsak mesec pripadali 4 kg pšeni čne moke, otrokom pa 2 kg (do 6 let) oziroma 3 kg (od 6 do 14 let). Delavci, ki so opravljali težka fizi čna dela, so bili deležni 5 kg moke. 290 V uporabi so bile tudi 286 Vodnikova pratika 1944. Ljubljana 1944, str. 48, Zgodovina živilskih nakaznic. O živilskih nakaznicah v Ljubljani med prvo svetovno vojno: Slovenski dom, št. 179, 6. 8. 1941, str. 3, Živilske nakaznice v letih 1914–1918. 287 Trgovski list, št. 9, 22. 1. 1941, str. 1, Preskrba Slovenije z živili. 288 ARS, AS 77, f. 15, 1. seja XIII. zasedanja, 17. 2. 1941, str. 32–34. Iz slednjega zapisnika je razviden ra čun, ki dokazuje, da je Slovenija mese čno potrebovala 600 vagonov pšeni čne moke, za prvih sedem mesecev torej 4200 vagonov. Oblasti so upale, da jim bo kljub moteni trgovini k že omenjeni rezervi uspelo prišteli še 1000 uvoženih vagonov pšenice. To bi pomenilo 2100 vagonov pšenice ali 1680 vagonov pšeni čne moke, kakor koli – le 40% potrebnih koli čin. 289 Zgolj kot zanimivost naj navedem, da so po dolo čilu, ki ga je izdal banovinski prehranjevalni zavod v Ljubljani (18. 2. 1941), smeli mlinarji iz pšenice mleti tudi čisto belo moko, ki so jo uporabljali za hostije. V: Ljubljanski škofijski list, št. 2–3, 8. 3. 1941, str. 31, Razne objave. 290 Nakaznica za odraslo osebo je dolo čala en kilogram moke oziroma testenin ali 3,33 kg enotnega kruha na teden. Mese čna koli čina je torej znašala za odraslo osebo 4 kg pšeni čne moke ali 13,32 kg kruha. Otroci, mlajši od 6 let, so na svoje nakaznice prejeli mese čno 2 kg moke ali 6,66 kg kruha, otroci stari od 6 do 14 let pa so na svoje nakaznice prejeli 3 kg moke ali 10 kg kruha. Fizi čni delavci so prejemali dodatek v višini enega kilograma moke ali 3,33 kg kruha na mesec, v: Trgovski list, 111 PRESKRBA krušne nakaznice za tujce, ki pa so jih izdajali za vsak dan posebej. 291 Dan pred uvedbo nakaznic, 31. januarja 1941, je Ljubljančan zapisal v svoj dnevnik: “Danes ni le zadnji dan meseca, temve č tudi zadnji dan, ko si lahko naba- vimo kruh brez krušnih kart. Ljudje so navalili na pe- karne. Gospodinje so živ čne in zbegane: gnetejo se pred prodajalnami kruha, kakor da bi bila pove čana koli čina kupljenega kruha dalj časa sveža.” 292 Ljudje so se “po ča- si privadili oziroma so se morali privaditi na nakaznice za kruh in moko in na koli čino živil, ki jih nudijo te na- kaznice. Težko pa se je privaditi na koruzni kruh: zunaj trda skorja, znotraj je koruzni kruh vlažen. Ta pekarski proizvod je podoben pe čeni polenti v obliki kruha.” 293 Kruh kljub predhodnim zagotovilom pekov o čitno ni bil dober: “Kruh ni ve č kruh, na katerega smo bili navajeni. Ljubljančani se upravičeno pritožujejo nad kakovostjo enotnega kruha, /.../. Pravijo, da je kakor beton in da razpada. Po kakovosti se zelo malo razlikuje od koruznih hleb čkov, katerim pravijo ljudje ‘pe čena polenta’”. S tem se je strinjalo ve č potrošnikov: “...ampak kruh, /.../, ta je bil zani č. Kot razkuhana moka, pope čena koruza. Hleb ček se je razlomil po brazdi. In ko si ga prinesel do- mov, so v cekarju ostale same grude lepljive polente.” 294 Nekateri so ga primerjali kar z navadnim blatom. 295 Ob uvedbi krušnih kart so se morali potrošniki od- lo čiti, ali bodo kupovali moko in kruh pekli sami ali bo- do kruh kupovali pri pekih. Proizvodnja kruha v pekar- nah je v mestu padla kar za 75%. Iz tega podatka se da sklepati, da so ljudje v ve čini kupovali moko in si kruh zamesili sami. 296 št. 1, 1. 1. 1941, str. 8, Banova odredba o prodaji moke. O tem tudi: Himmelreich: Namesto žemlje, str. 146sl. 291 Sl. list, št. 7, 22. 1. 1941, str. 58–59, Naredba, s katero se uvajajo uradne naka- znice za kruh ali moko. 292 Pavlin: Ljubljana 1941, str. 24. 293 Prav tam, str. 27. 294 Kova či č: Prišleki, str. 233. 295 Miheli č: April, str. 18. 296 Himmelreich: Namesto žemlje, str. 147. 112 Preskrba Slovenije zagotovljena? Tik pred napadom sil Osi na Jugoslavijo je predse- dnik Prevoda Franc Snoj zagotavljal, da ima Slovenija za primer vojne velike zaloge živil, od riža do fižola in masti. 297 Tudi preskrba s sladkorjem se mu ni zdela kri- ti čna. Slovenija je po napovedih trgovcev in železnic po- trebovala 915 vagonov sladkorja, saj je mese čna poraba tega živila znašala 102 vagona. 298 To koli čino pa naj bi po vseh zagotovilih Prevod tudi dobil. Mese čna potro- šnja jedilnega olja v Sloveniji je znašala 17–18 vagonov. To koli čino je Zagreb Prevodu zagotavljal tudi za vna- prej. Prevod je na Hrvaškem nabavil tudi 230 vagonov bu čnih koš čic, saj je ra čunal na pove čano proizvodnjo bu čnega olja. V za četku leta 1941 je bil med državo in veletrgovci dosežen sporazum, s katerim so se trgovci obvezali, da bodo preskrbeli 10 vagonov masti, Prevod pa jih je kupil 15. Preskrba Slovenije z mastjo naj bi bila tako vsaj delno zagotovljena, 299 saj Slovenci v letih pred vojno tega živila niso porabili ve č kot 120 vagonov na le- to. 300 Prevod je zagotavljal, da je ve č kakor 100% pokrita tudi potreba po soli, iz Italije je namre č prispela ve čja pošiljka te kloridne snovi. Oblasti so vedele, da je veli- ko soli tudi v privatnih zalogah. V obdobju neposredno pred za četkom druge svetovne vojne so ljudje na sloven- skih tleh pokupili 212 vagonov soli ve č kot obi čajno. 301 Konec januarja 1941 je bilo ustanovljeno Ministr- stvo za prehrano in preskrbo. V njegovo pristojnost je na prvem mestu spadala skrb za oskrbo prebivalstva s hrano in drugimi življenjskimi potrebš činami. To mi- nistrstvo je bilo pooblaš čeno za izdajanje ukrepov za ustvarjanje zalog in rezerv v državi in za kontrolo cen ter zatiranje špekulacije. V to novoustanovljeno mini- strstvo je iz kmetijskega ministrstva prešla Direkcija za prou čevanje in organizacijo kmetijstva zaradi prehrane, 297 Slovenec, 13. 3. 1941, št. 60, str. 7, Za preskrbo Ljubljane s prehrano in kuri- vom. 298 Poraba sladkorja se je v letih 1940/1941 pove čala, leta 1939 so Slovenci potro- šili povpre čno le 97 vagonov sladkorja na mesec, v: ARS, AS 77, f. 15, 1. seja XIII. zasedanja, 17. 2. 1941, str. 32–34. 299 Trgovski list, št. 9, 22. 1. 1941, str. 1 in 2, Preskrba Slovenije z živili. 300 ARS, AS 77, f. 15, 1. seja XIII. zasedanja, 17. 2. 1941, str. 32–34. 301 Prav tam. 113 PRESKRBA iz sestave trgovinskega ministrstva pa urad za kontro- lo cen in centrala za kurivo. 302 Glede na to, da so bile prakti čno vse obljube o zadostnih zalogah prehrambe- nih pridelkov in izdelkov že izre čene, racioniranje naj- nujnejših jestvin v teku, prebivalstvo pa še zdale č ne zavarovano pred visokimi in še naraš čajo čimi cenami, je novoustanovljeno ministrstvo marca 1941 kot zadnji državni organ pred izbruhom vojne na naših tleh pose- gel v gospodarstvo. Izdalo je odredbo o cenah. Ta je pre- povedala kakršno koli zvišanje cen v notranjem prome- tu do avgusta 1941. Kaotične razmere ob za četku vojne pri čajo, da se teh na čel v praksi ni upoštevalo. Ljubljana v lu či preskrbe in potrošnje v letih 1939 in 1940 V Ljubljani je za preskrbo prebivalstva poleg Prevo- da pod njegovim okriljem kot njegova izpostava od vsega za četka deloval Preskrbovalni urad mestne ob čine lju- bljanske oziroma Mestni preskrbovalni urad. Deloval je kot preskrbovalna oblast prve stopnje. V za četku je bil zadolžen za prevzem blaga, delil je živilske nakaznice, skrbel za izdajo obla čilnih in bolniških nakaznic, prav tako za nakazovanje kuriva in petroleja, nakazoval je blago gostinskim obratom, izdajal je nakazila “zavodar- jem” (dijakom, ki so bivali v zavodih), šolskim kuhinjam itd., delil je knjižice za meso. Mestni preskrbovalni urad je skrbel tudi za nakazovanje moke, riža, testenin ter maščob, sladkorja, mila in ostalih racioniranih živil ter za vodstvo vseh lokalnih skladiš č pomembnih živil, ven- dar le do decembra 1942, ko je to delovanje prišlo v de- lokrog Prevoda. Pri preskrbi Ljubljan čanov je sodeloval tudi XI. zaš čitni urad, ki ga je septembra 1939 ustano- vilo mestno poglavarstvo. Urad je imel oddelek za splo- šno in oddelek za tehni čno zaš čito. Vsak oddelek je imel šest odsekov, eden izmed odsekov oddelka za splošno 302 Trgovski list, št. 8, 20. 1. 1941, str. 1, Ministrstvo za prehrano in oskrbo ustano- vljeno; ARS, AS 77, f. 15, 1. seja XIII. zasedanja, 17. 2. 1941. 114 zaš čito je bil tudi odsek 303 oziroma odbor za prehrano, katerega prva seja je potekala 22. septembra 1939 pod predsedstvom Josipa Bahovca. 304 Mestna občina ljubljanska se je o čitno zavedala re- snosti položaja. Uredbo o rezervah hrane je vzela ze- lo dobesedno in zaprosila za kratkoro čni 5 milijonski meni čni kredit pri Mestni hranilnici ljubljanski, 305 pri Državni hipotekarni banki pa je zaprosila za 20 milijo- nov. 306 Cena približne zaloge živil, s katerimi bi morala razpolagati, je namre č znašala slabih 17 milijonov din, dodatna 2 milijona pa bi bilo treba odšteti za zalogo me- snih izdelkov ter konzerviranega sadja ter zelenjave. 307 Ljubljančani v zadnjih dveh letih pred za četkom vojne na doma čih tleh, kljub moteni preskrbi in že o či- tnemu pomanjkanju dolo čenih živil ter kljub visokim cenam, lakote še niso trpeli. To je razvidno iz tabele, 308 ki kaže, koliko so v tem času potrošili: leto 1939 leto 1940 klavne živine nad 350 kg žive teže 7047 glav 6639 glav drobnica nad 12 kg žive teže 732 glav 1799 glav 309 drobnica pod 12 kg žive teže 2835 glav 3142 glav mast 77.105 kg 72.300 kg drobovina 10.650 kg 45.594 kg purani 8000 kosov 4000 kosov ribe 44.500 kg 37.900 kg doma če sadje 3,195.657 kg 1,993.398 kg južno sadje 19.627 kg 27.517 kg krompir, zelje, repa 6,270.000 kg 6,600.300 kg suh fižol, grah, le ča 621.000 kg 505.920 kg žito, otrobi, krmilna moka 3,861.630 kg 3,268.469 kg moka iz žita 10,111.776 kg 9,474.339 kg 303 Ferenc, Tone: Problem rezervne hrane za Ljubljano ob za četku 2. svetovne vojne. V: Vilfanov zbornik, Ljubljana 1999, str. 630–631. 304 ZAL, LJU COD VIII, Zbirka rokopisnih knjig, t. e. 116, a. e. 37, ovoj 56. 305 ZAL, LJU 501, t. e. 7, ovoj 58300/109, Mestna hranilnica ljubljanska. 306 ZAL, LJU 501, t. e. 7, ovoj 58300/109, št. 58.300–161/39. 307 ZAL, LJU COD VIII, Zbirka rokopisnih knjig, t. e. 116, a. E. 37, ovoj 52, Pov. Preds. No. 371/39. 308 Trgovski list, št. 13, 31. 1. 1941, str. 3, Prehrana Ljubljane v lu či trošarinske politike. 309 Zaradi uvedbe brezmesnih dni je potrošnja drobnice mo čno posko čila. 115 PRESKRBA leto 1939 leto 1940 riž 468.400 kg 248.000 kg olje 465.736 l 334.201 l milo 398.000 kg 313.000 kg sladkor 1,641.342 kg 1,809.994 kg surova kava in čaj 75.359 kg 61.299 kg pražena kava in etikiran čaj 13.826 kg 19.935 kg sveže mleko in sir 6, 402.913 kg 6,648.000 kg vino v sodih 4,000.000 l 4,145.580 l vino v steklenicah 20.800 l 25.044 l vermut, “biseri” 24.750 l 29.462 l pivo 1,119.617 l 1,339.309 l Preskrba s hrano med italijansko okupacijo (april 1941–februar 1942) Nered in pomanjkanje zalog Tik pred zasedbo Ljubljane, 10. aprila 1941, je Pre- vod razposlal obrazce in zahteval takojšen popis zalog živil: “Popisati se imajo živila pri zalogah trgovcev in pro- izvodnikov, vštevši kmetovalcev, skladiš č, aprovizacij in zadrug. Popis morajo ob čine izvršiti v 24 urah, sreska na čelstva in mestna poglavarstva pa imajo zbrano gra- divo predložiti v nadaljnjih 48 urah banski upravi, od- delku VIII.” 310 Ban pa je s posebno okrožnico oznanil, da je navijanje cen prepovedano in kaznivo. Z denarno in zaporno kaznijo je zagrozil vsem trgovcem, ki bi blago prodajali po cenah, ki bi bile višje od tistih, dolo čenih 15. marca 1941. O neredu, ki je vladal v Ljubljani v prvih dneh aprila 1941, obstaja več zapisov: “No, ljudje so že od jutranjih ur po trgovinah in se zalagajo z vsem mogo čim, /.../. Pa č pa so ljudje navalili na vojaška skladiš ča z živili, ki jih je vojska zapustila. Vsepovsod je bilo sre čavati vozi č- ke, cize in celo otroške vozi čke, težko naložene z moko in drugim blagom, da, pri postaji so menda plenilci skladi- šča kar do kolen gazili po najboljši pšeni čni moki in se obmetavali s stotinami jajc, ker so med njimi izbruhnili 310 ARS, AS 208, f. 1, Kontrola cen: Popis zalog živil, april 1941. 116 razni spori.” 311 Podobno se spominja tudi nekdanji vojak jugoslovanske kraljevske vojske: “Pri čakoval sem pove- lje, kaj in koliko moramo naložiti na vozove; mislil sem, da bodo skladiš čniki izdajali robo po spiskih, pa ni bilo tako. Vsakdo je jemal, kar je hotel, kolikor je hotel, kar je mislil, da se bolj spla ča vzeti. Pravcata zmešnjava. Ob skladišču so stali civilisti /.../ in nas opazovali. Hitro so ugotovili, da ni nobenega reda, pa so se pomešali med nas, kakor da so nam prišli pomagat. Ker jim tega ni nih če prepovedal, saj jim tudi nih če ni prepovedal vsto- piti v skladiš če, so ga za čeli prazniti. Tekmovali so med seboj, kdo bo prej in ve č odnesel.” 312 Mestna ob čina ljubljanska je objavila razglas, s ka- 311 Miheli č: April, str. 151. 312 Kožuh, Jože: Domovina je ena. Ljubljana 1979, str. 8. O plenjenju tudi: Pavlin: Ljubljana 1941, str. 92; Mila č: Kdo solze naše posuši, str. 48sl. Plenjenje skladiš ča sladkorja za Bežigradom, 11. 4. 1941. Foto: Miran Pavlin, MNZS 117 PRESKRBA terim je pozivala vse, ki so si na nepošten na čin prisvo- jili kakršno koli blago, naj ga vrnejo. Vendar ta zahteva ni padla na plodna tla. Blago, ki je ostalo na svojem mestu, pa je v vojni psihozi kupovala ve čina tistih, ki je imela denar, 313 po okupaciji so ljubljanske trgovine uspešno praznili tudi italijanski in nemški oficirji: “Za našo okupacijo je v tem trenutku zna čilen naskok na trgovine in na pošto. Po trgovinah oficirji hitijo z na- kupovanjem dragocenih srebrnih lisic, kožuhov, blaga, usnja in usnjenih izdelkov. /.../. Tudi trgovine s hrano in drogerije so polne vojaških slug, ki kupujejo kavo za svoje oficirje. Le-ti bodo kavo poslali v Italijo, kjer bo imela trikratno ceno.” 314 Kmalu se je izkazalo, da besede predsednika Prevo- da niso držale, v prestolnici je primanjkovalo vseh vrst živil. Po navedbah italijanskih oblasti je bilo na obmo čju Ljubljane in Ljubljanske pokrajine v trgovinah in skla- diš čih le toliko prehrambenih artiklov, da so zadostovali za 15 dnevno porabo. Tudi če podatek ni resni čen, je gotovo, da so morali Italijani za preskrbo Ljubljanske pokrajine dovažati prehrambene artikle iz drugih po- krajin. 315 Slab gospodarski položaj Slovenije je Italijane presenetil in jim naložil kar nekaj dodatnega dela. 316 Navajanje na poslovanje z Italijo V prvih tednih vojne se je v zvezi s preskrbo na ita- lijanskem okupacijskem področju še posebno slabo pi- salo Ljubljan čanom. Zaradi posledic vojaških operacij je bilo mesto odrezano od pokrajine in celo od svojega za- ledja. Prebivalci so morali do junija, ko je bil železniški 313 Za pripravo zalog hrane in drugih pomembnih življenjskih potrebš čin so vsi dr- žavni uslužbenci, ki so želeli, prejeli izpla čilo mese čnih pla č za dva meseca vnaprej (maj in junij). V: ZAL, COD III, Rokopisne knjige, t. e. 127, a. e. 98, str. 152; ustni vir: Tomaž Weber, izjava pri avtorici; Jutro, št. 87, 12. 4. 1941, str. 3, Kako je Lju- bljana pri čakala velike no či. 314 Semi, Francesco: Bojna komedija ali “osvojitev Ljubljane”. V: Tovariš, št. 19, 12. 5. 1966, str. 59. 315 ARS, AS 1790, Okrajno glavarstvo Črnomelj, f. 144, III, II. obletnica ustanovitve Ljubljanske pokrajine; Slovenska narodna pomo č, str. 60. 316 Ni č manj skrbi s preskrbo ni imela nacisti čna okupacijska uprava v Mariboru. O tem: Žnidari č, Marjan: Do pekla in nazaj. Nacisti čna okupacija in narodnoosvobo- dilni boj v Mariboru 1941–1945. Maribor 1997, str. 146sl. 118 promet ponovno vzpostavljen, živeti od skromnih zalog. Ljubljana je v času pred vojno trgovsko sodelovala najve č s srednjeevropskimi državami, v glavnem Avstri- jo, Češkoslovaško in Nem čijo, pa tudi nekaterimi zaho- dnoevropskimi. Po okupaciji je postalo jasno, da bo mo- rala trgovsko delovanje usmeriti na Italijo. Tega trgovci niso bili najbolj veseli, saj je imela ljubljanska trgovina z italijanskim trgom le redke stike. Tako ni poznala niti italijanskega na čina poslovanja niti njihovih kontrolnih predpisov, ki jih je fašisti čni režim uvedel že v času pred vojno. 317 Kaj kmalu se je morala prilagoditi, saj je priho- dnji dve leti in pol trgovsko najve č poslovala z Italijo, 318 317 Razvoj ljubljanske trgovine od fevdalnih dob do socializacije gospodarstva. Beo- grad 1951, str. 46 (dalje Razvoj ljubljanske trgovine). 318 Za uvoz in izvoz je bil pristojen Urad za menjavo in valute v Ljubljani, ki je deloval do kapitulacije Italije. Plenjenje skladiš ča sladkorja za Bežigradom, 11. 4. 1941. Foto: Miran Pavlin, MNZS 119 PRESKRBA precej manj z Nem čijo in le za vzorec z nekaterimi dru- gimi državami (Romunijo, Hrvaško, Srbijo). 319 Nek sati- ri čen list iz časa italijanske okupacije je zabeležil, da je Ljubljana izvažala dinarje, tobak in čevlje, uvažala pa svinje in zastave. 320 Uvedba lire Še konec aprila 1941 je bilo v javnih ob čilih sporo- čeno, da so bankovci Narodne banke po 50 dinarjev, ki imajo datum 1. december 1931, bankovci po 20 din z datumom 6. september 1936 in bankovci po 10 din, z datumom 22. september 1939, zakonito pla čilno sred- stvo. 321 Italijanski okupator se je podvizal in kmalu kot edino veljavno pla čilno sredstvo uvedel liro, saj je hotel Ljubljansko pokrajino najhitreje in temeljito vklju čil v svoj gospodarski sistem. 322 2. junija 1941 je bila obja- vljena kraljeva odredba kraljevine Italije, ki je dolo čala, da bo od 17. junija 1941 v Ljubljanski pokrajini edino zakonito pla čilno sredstvo italijanska lira. V za četku je veljalo razmerje 100 dinarjev za 30 italijanskih lir, po uvedbi civilne uprave se je te čaj dinarja zvišal od 30 lir na 38 lir za 100 din. 323 Po nekaterih podatkih je bila ta menjava za 15% oziroma 22% v škodo dinarja. 324 Di- narje so smeli prebivalci zamenjati v lire v času od 19. do 26. junija 1941 v posebnih poslovalnicah “Banca di Italia”. Ob tem so morali priložiti prošnjo z navedenim imenom in priimkom prosilca, imenom njegovega o četa, 319 ARS, AS 207, Urad za menjavo in valute v Ljubljani (dalje AS 207), f. 1, št. 1982 (Ufficio Regionale per assicurazioni operaie): Pregled zunanje trgovine za mesec ju- nij 1941. 320 ARS, AS 1902, Zbirka tiskov nasprotnikov narodnoosvobodilnega boja in tiskov politi čne sredine (dalje AS 1902), šk. 21, ovoj 1a: Pogovori z Italijani, št. 1a. 321 Trgovski list, št. 41, 19. 4. 1941, str. 1, Bankovci po 10, 20 in 50 din zakonito plačilno sredstvo. 322 Lazarevi ć, Žarko: Menjava dinarjev za okupatorske valute. V: Slovenska kronika XX. stoletja 1941–1995. Ljubljana 1996, str. 16. 323 Med drugim gl. tudi: Razvoj ljubljanske trgovine, str. 47, Narodni gospodar. Gla- silo zadružne zveze v Ljubljani, 15. 7. 1941, št. 7, str. 69 in ARS, AS 1625, Poobla- ščenec državnega komisarja za utrjevanje nemštva (urad Maribor), t. e. 4, izrezek članka iz Berliner Börsen Zeitung, 20. 6. 1941. 324 Ferenc, Tone: Gospodarstvo pod okupacijo. Italijansko zasedbeno obmo čje. V: Slovenska novejša zgodovina, I. del. Ljubljana 2005, str. 600 (dalje Ferenc: Gospo- darstvo pod okupacijo). 120 bivališ če in poklic. Navesti so morali tudi podatek, koli- ko bankovcev in koliko denarja so želeli zamenjati. Me- njava je bila dovoljena le osebam, ki so stalno bivale na priklju čenem italijanskem okupacijskem podro čju. 325 V Ljubljani so delovale tri menjalne komisije. Poslova- le so na finan čnem ravnateljstvu, na dav čni upravi in na finančnem oddelku. Komisijo so sestavljali po trije uradniki, ki jih je zbrala Banka Italija. Pregledovali so dinarje in izpla čevali lire, ki so jih v Ljubljano pripeljali s tovornjaki v plo čevinastih zabojih. Menjavo so za čeli z ve čjim denarjem. Prve dni so menjali tiso č dinarske bankovce, kon čali so s kovanci. 326 Menjava dinarjev v lire ni potekala gladko: “Deorga- nizacija, da je joj! V čeraj so se tepli za prijavnice na fi- nan čni direkciji. Danes že ob sedmih tam, a že tiso č lju- di. /.../. Na vrsti so oni, ki so v čeraj dobili številke,” 327 je pa vsekakor razgibala ljubljansko življenje: “Zamenjava denarja je razgibala ljubljansko življenje ter je potisnila za nekaj dni v pozabo vse druge dogodke in skrbi. Prvo vprašanje je povsod pri vsakem sre čanju: ‘Kdaj greš me- njat denar?’” 328 Podobnih pogovorov pa se niso udeležili vsi Ljubljan čani, saj je v mestu veliko denarja ostalo nezamenjanega. 329 Pokrajinski prehranjevalni zavod in Mestni preskrbovalni urad Po oblikovanju Ljubljanske pokrajine se je okupa- tor lotil tudi urejanja gospodarskih zadev. Visoki komi- sar za Ljubljansko pokrajino je dovolil nadaljnje delova- nje oddelka za trgovino, obrt in industrijo bivše banske uprave, kmalu pa je ustanovil tudi svoj urad za gospo- darske zadeve, v katerem so delovali italijanski uradni- ki. Še v letu 1942 je delovala Zbornica za trgovino in 325 Trgovski list, št. 66, 18. 6. 1941, str. 1, Zamenjava dinarjev v italijanske lire. 326 Slovenski dom, št. 48, 1. 7. 1941, str. 2, Zamenjava dinarjev v lire kon čana. 327 Šnuderl: Dnevnik, str. 101. 328 Slovenec, št. 143, 20. 6. 1941, str. 3, Prvi dan zamenjave denarja v Ljubljani. 329 Guštin, Damijan: Finan čni viri in denarništvo narodnoosvobodilnega gibanja na Slovenskem 1941–1945. V: Zgodovina denarstva in ban čništva na Slovenskem. Posvetovanje ob štiridesetletnici Denarnega zavoda Slovenije. Ljubljana 1987, str. 86. 121 PRESKRBA industrijo (podro čje obrti je bilo iz zbornice izlo čeno še pred okupacijo), njeno delovanje pa je bilo najprej ome- jeno le na tehni čno pomo č novoustanovljenemu italijan- skemu uradu, kasneje pa je bila vklju čena v Pokrajin- ski svet za korporacije. Po ustanovitvi treh pokrajinskih zvez – za delavce, delodajalce in za svobodne poklice ter umetnike – in nekaterih združenj za nameš čence, je visoki komisar 2. maja 1942 ustanovil še Pokrajin- ski svet (za) korporacij(e). 330 Na čelo vseh gospodarskih organizacij je postavil komisarje in italijanske eksperte. Njihova naloga je bila preusmeriti ustroj in delovanje po na čelih korporativne organizacije gospodarstva, ki je bila razvita v Italiji. 331 Pri tem je visoki komisar Emilio 330 Ferenc: Gospodarstvo pod okupacijo, str. 598. Podrobneje o tem: Sloven čev kole- dar 1943, str. 92–93, Sindikalno-korporativna ureditev v Ljubljanski pokrajini. 331 V upanju na čim višjo produkcijo so se zavzemali za uvedbo korporativnih gospo- darskih organizacij, ki bi temeljile na skupnem delovanju delodajalcev in delojemal- cev. O tem: Šorn, Mojca: Idejni in politi čni nazori Rupnikovega kroga. V: Prispevki za novejšo zgodovino, 2003, št. 1, str. 72. O sindikalno-korporativni ureditvi v Lju- bljanski pokrajini: Sloven čev koledar 1943, str. 92sl. Vrste ob zamenjavi dinarjev v lire, junij 1941. Foto: Jakob Prešeren, MNZS 122 Grazioli dovolil nadaljnji obstoj in delovanje Prevoda, ki pa se ni ve č imenoval Banovinski prehranjevalni zavod temve č Pokrajinski prehranjevalni zavod. 332 Tudi Prevo- du so bili dodeljeni italijanski častniki, ki so sodelovali z uslužbenci zavoda, v kon čni fazi pa odlo čali o vseh pomembnejših vprašanjih. 333 Na čelu Pokrajinskega prehranjevalnega zavoda je bil italijanski podpolkov- nik Carl Strada. 334 Prevodove naloge so bile iste kot ob ustanovitvi, preu čevanje potreb prebivalstva in izpelja- va pravilne preskrbe prebivalstva s hrano, kurivom in razsvetljavo. 335 Z okrožnico, spisano v Rimu februarja 1942, je bil spremenjen le ustroj Prevoda. Zavod je bil zaradi lažjega delovanja razdeljen na odseke za splošne zadeve (uprava, osebje, ekonomat, blagajna, nadzor nad nižjimi organi oziroma krajevnimi izpostavami/uradi prehranjevalnega zavoda), prevoze (železnica, ladje, av- tomobili, vprežna živina), statistiko, racionizacijo, cene, žita in žitne proizvode, olje in hranilne maš čobe, meso in jajca, mleko in sir, krmila, konzervirane izdelke, ko- lonialno blago. 336 332 V času italijanske okupacije se je imenoval tudi Prehranjevalni zavod Visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino. 333 Ferenc: Fašisti, str. 33. 334 Prav tam, str. 72. 335 V Italiji je podro čje preskrbe spadalo v pristojnost Ministrstva za poljedelstvo in gozdove, ravnateljstvo za prehrano. 336 ARS, AS 1897, Šef pokrajinske uprave v Ljubljani, Sekretariat, 1943–1945 (dalje AS 1897), f. 93, II, 97766, št. 1213/1, 9. 2. 1942. Poleti 1943 je v sestavi Prevoda prišlo do novih sprememb, urad je bil sestavljen iz: - I. oddelka, ki je bil razdeljen na tri odseke. Prvi odsek, ki so ga tvorili italijanski uslužbenci, je skrbel za splošne zadeve, prav tako drugi odsek, ki je bil sesta- vljen iz slovenskega osebja. Tretji odsek se je ukvarjal s pravnimi zadevami. - II. oddelka, ki se je ukvarjal z nakaznicami. Prvi odsek je skrbel za razdeljevanje živilskih nakaznic in bonov, drugi odsek je pregledoval živilske odrezke za Lju- bljano in Ljubljansko pokrajino. Tretji odsek je skrbel za splošno kontrolo. - III. oddelka, ki se je ukvarjal s trgovskimi zadevami. Prvi odsek se je ukvarjal s splošnimi trgovskimi zadevami, drugi odsek je skrbel za skladiš ča, tretji pa za razdeljevanje osnovnih potrebš čin v Ljubljani. - IV. oddelka, ki je skrbel za poljske pridelke in živinorejo. Prvi odsek se je osredo- to čil na živinorejo in meso, drugi odsek se je ukvarjal s krmili, tretji s preskrbo mleka in mle čnih izdelkov, četrti odsek se je usmeril v zbiranje poljskih pridel- kov, zadnji pa je skrbel za sadje, zelenjavo in vino. - V. oddelka, ki je vodil knjigovodstvo, blagajno in ekonomat. Vseh nameš čencev Prevoda je bilo 1. 9. 1943 211, od tega 184 pogodbenih ura- dnikov in uradnic, 10 dnevni čarjev – uradnikov in uradnic, 8 služiteljev, 3 šoferji, 6 snažilk, prišteti je treba še 39 delavcev v skladiš čih. To čno leto kasneje je bilo v Prevodu zaposlenih 255 oseb, od tega 196 uradnikov in uradnic, 9 dnevni čarjev – uradnikov in uradnic, 7 služiteljev, 4 šoferji, 7 snažilk, 2 no čna čuvaja. V skladi- ščih pa je delalo 54 delavcev, v: ARS, AS 1897, f. 93, II, II 0238721. 123 PRESKRBA Pod okriljem Pokrajinskega prehranjevalnega za- voda je naprej deloval tudi Mestni preskrbovalni urad (Ljubljana), 337 ki je v sestavi mestnega poglavarstva Lju- bljana do maja 1945 skrbel za preskrbo Ljubljan čanov. Imel je svoj protokol in registraturo, razdeljen je bil na sledeče odseke in referate: – blagovni odsek, ki je prevzemal blago in likvidiral njegove ra čune ter nadziral skladiš ča, – odsek za delitev živilskih nakaznic, – obla čilni odsek, ki je skrbel za izdajo obla čilnih na- kaznic, – bolniški odsek, ki je izdajal bolniška nakazila, – odsek za kurivo, – ra čunovodstvi, – referat za nakazovanje blaga restavracijam, – poseben referat za izdajanje nakazil zavodarjem, šolskim kuhinjam, organom javne varnosti, konzu- latom, poklicnim gasilcem, krvodajalcem, – referat za meso, ki je potrošnikom delil posebne knjižice, s katerimi so pri mesarju lahko kupili me- so, – referat za petrolej. 338 337 Mestni preskrbovalni urad je zaposloval ve č kot 150 oseb in verjetno so bile vse precej delavne, saj podatki kažejo, da je urad npr. leta 1942 napisal 1,140.409 osnovnih živilskih nakaznic, 137.597 nakaznic za dodatke ro čnim delavcem, 77.024 nakaznic za dodatke fizi čnim delavcem in 536 nakaznic za dodatke težakom, raz- deljenih je bilo 125.558 dodatkov sladkorja za otroke, 3.695 dodatkov za A mladin- sko karto, 6.505 za B mladinsko karto in 11.972 za C mladinsko karto ter 80.816 nakaznic za krompir. Skupaj torej 1,584.112 živilskih nakaznic. Od 1. 11. 1942 do 31. 12. 1943 je urad razdelil 82.977 obla čilnih kart, 3.060 nakazil za zavode, 4.963 posebnih nakazil, 3.225 nakaznic za petrolej, 16.375 nakaznic za kurivo, 16.907 nakazil za bolnike in 2.575 nakazil za meso. V: Jutro, št. 11, 15. 1. 1943, str. 2, Obsežno delo ljubljanskega mestnega preskrbovalnega urada. 338 ZAL, LJU 490, Mesto Ljubljana, Predsedstvena registratura, Reg. II (dalje LJU 490), f. 52, ovoj 1, Zapisnik I. seje uprave Preskrbovalnega odbora mestne ob čine ljubljanske, 7. 1. 1943. Do 16. 12. 1942 sta obstajala tudi odsek za nakazovanje moke, riža in testenin ter odsek za nakazovanje maš čob, sladkorja, mila in ostalih racioniranih živil. Oba je prevzel Prevod, hkrati pa tudi vsa skladiš ča racioniranih živil. 124 Racioniranje živil Kruh in moka Prva dva meseca okupacije sta bila, predvsem kar se ti če preskrbe s kruhom, kriti čna: “Povpraševanje po kruhu je bilo v tistem času zelo veliko, njegova kakovost pa zelo slaba; krajevna pekarna se je odprla vsak dan ob sedmih in to samo za kratek čas. Za hlebec kruha smo morali v vrsto že ob petih zjutraj.” 339 Kriti čen polo- žaj v zvezi s preskrbo s kruhom je razbrati tudi iz ogla- sov posameznih gostiln, ki so svoje goste svarile pred nepopolno gostinsko ponudbo: “Gostilni v Zgornjem in Spodnjem Rožniku prosita cenjene goste, da naj prine- sejo kruh s seboj”. 340 Konec meseca maja 1941 pa je prišlo v Ljubljani do dodatnega vznemirjenja. Italijan- ska civilna uprava namre č še vedno ni razdelila naka- znic za kruh. 341 Visoki komisar je obljubil, da bodo pra- zna skladišča mestnega preskrbovalnega urada kmalu napolnjena z italijanskim blagom in da bo posameznik namesto 4 kg moke na mesec prejel kar 8 kg, pekel pa naj bi se tudi izvrsten kruh. 342 Italijanska uprava je gle- de peke kruha dejansko dolo čila nove predpise: peki so smeli kruh izdelovati iz moke, ki je bila v razmerju 30% koruzne in 70% pšeni čne ali ržene moke. 343 Prepovedano je bilo izdelovanje kruha iz same pšeni čne moke, prav tako je bilo prepovedano izdelovanje kruha s primesjo jajc, sladkorja, mleka, olja, masla ali masti. Kmalu je bila prepovedana izdelava in prodaja piškotov in slaš či- čarskih izdelkov, ki so bili pripravljeni iz žitne moke, z maščobami in jajci ter smetano. Ve č od obljub je okupacijska oblast pokazala junija 1941, ko je racionirala krušno moko, testenine in riž. Posamezniku je bilo mese čno dodeljenih 1 kg riža in 7,5 kg kruha ali 6 kg krušne moke po izbiri. 344 Živilske naka- 339 Mila č: Kdo solze naše posuši, str. 55sl. 340 Pavlin: Ljubljana, str. 136. 341 Ferenc: Fašisti, str. 34. 342 Slovenski narod, št. 102, 5. 5. 1941, str. 2, Preskrba Ljubljane s kruhom. 343 Na Spodnjem Štajerskem je bil delež koruzne moke pri enotnem kruhu le 20%. V: Himmelreich: Namesto žemlje, str. 189. 344 Najvažnejši predpisi o prehrani v Ljubljanski pokrajini. Pokrajinski prehranje- valni zavod. Ljubljana 1942, str. 41, Racioniranje kruha, krušne moke, testenin in 125 PRESKRBA znice so bile do oktobra 1941 za vse Ljubljan čane enotne – rumene barve. Od takrat dalje so bile rumene barve le navadne živilske nakaznice za osebe, ki niso opravljale fizi čnega dela, nakaznice za osebe, ki so se ukvarjale z ročnim delom so bile od jeseni 1941 rde če barve, naka- znice za fizi čne delavce pa so bile zelene barve. Zaradi lažjega nadzorovanja so bile živilske karte vseh ostalih občin Ljubljanske pokrajine svetlo modre barve. S temi nakaznicami ni bilo mo č nakupovati pri ljubljanskih tr- govcih, Ljubljan čani pa niso mogli kupovati na deželi. Edino gostinski lokali po vsej Ljubljanski pokrajini so smeli sprejemati odrezke kart ne glede na barvo. 345 Maščobe in sladkor Po okupaciji so se pokazale motnje v preskrbi z ma- ščobami, kar je uvidel tudi sosvet z visokim komisarjem na čelu. Sestal se je sicer le petkrat, vendar je na svojih sejah obravnaval tudi vprašanja v zvezi s preskrbo in oblikoval odloke o normalizaciji le te. Na četrti seji se je poglobil v preskrbo z maš čobami in ugotovil, da bo 18 vagonov maš čob zaloge za prebivalce Ljubljanske po- krajine verjetno zadoš čalo le za nekaj mesecev. Člani sosveta so se strinjali, da bi lahko vsaj nekajmese čno potrebo po maš čobah krili iz doma čih zalog. Pri tem so računali, da se bodo kmetje usmerili na vzrejo praši čev, težkih nad 140 kg. Vse živali, ki bi te teže ne dosegle, bi bili kmetje dolžni oddati zavodom, ki bi poskrbeli za pujse in mast. Zastavljenih ciljev niso za čeli niti uresni- čevati, ko je bila stiska že tako huda, da je sredi julija 1941 sledilo racioniranje jedilnih tolš č: masti, slanine, olja in surovega masla. Posameznik je na mesec lahko kupil 200 g masti, 100 g slanine in 100 g jedilnega olja. Isto časno je bilo tudi dolo čeno, da sme posameznik na mesec kupiti le 0,7 kg sladkorja. riža. Na Spodnjem Štajerskem so osebe nad 10 letom starosti prejele tedensko 2,25 kg enotnega kruha. Konec leta 1941 je spremembo pri delitvi predstavljala nova starostna skupina (od 10 do 20 let). Ta je prejemala najve č kruha, 10,4 kg mese čno. V: Himmelreich: Namesto žemlje, str. 189 in 199. 345 Sl. list, št. 29, 18. 6. 1941, str. 383, Naredbe Visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino. 126 Meso Problem preskrbe z mesom je ostal stvarnost tudi po okupaciji. Mesarji so se pritoževali nad dolo čbo, ki je prepovedovala dvig cen in tožili, da mesa po starih cenah ne morejo ve č prodajati, ker jim je enostavno pri- manjkovalo denarja za nakup živine. Meso je zato mno- go kje zginilo s pultov: “Zadnje čase je naprodaj zelo ma- lo svežega mesa, kakor da so vsak dan v veljavi predpisi o brezmesnih dneh.” 346 Tako je bila poleti 1941 omejena tudi potrošnja mesa. Ljubljan čani so morali meso kupo- vati pri to čno dolo čenih mesarjih. Ti so morali za svoje stranke preskrbeli knjižice, v katere so vpisovali koli či- no mesa in datum prodaje. Brez teh knjižic nakup mesa ni bil mogo č. 347 Visoki komisar je izdal tudi predpise o klanju živine ter dolo čil delež za njeno obvezno oddajo, avgusta 1941 pa je sledila uvedba “mesnih dni”. Goveje meso so mesarji prodajali ob sobotah, nedeljah in pone- deljkih, ob torkih so prodajali svinjino, ov četino in konj- sko meso, ob torkih, sredah in četrtkih gnjati, tla čenke ipd., vse dni v tednu pa so smeli prodajati drobovje, div- ja čino in kunčje meso. Ta razpored se je z marcem 1943 nekoliko spremenil, 348 saj so mesarji meso prodajali le takrat, kadar so ga dobili. Nove dolo čbe so se zrcalile tudi v ponudbi gostin- skih lokalov. Dnevni jedilnik je ponujal le meso, ki je smelo tisti dan ležati na pultu. V gostilnah so bili obedi s stalno ceno določeni že vnaprej: juha, glavna jed, sadje. Glavna jed je bila sestavljena iz priloge in mesa ali ribe ali jajc ali narezka. Mesni obrok brez kosti ni smel biti težji od 100 g, s kostmi pa ne težji od 150 g. Namesto klasi čnega obroka si je gost lahko privoš čil sirovo plo- ščo. Marca 1942 je v veljavo stopila celo odredba, ki je določala, da morajo gostinski obrati ob sobotah zve čer ter za kosilo in ve čerjo ob nedeljah nuditi enoten obed. Ta je bil sestavljen iz testenin, so čivja ali druge zelenjave 346 Slovenski narod, št. 79, 7. 4. 1941, str. 3, Gibanje živilskih cen v Ljubljani. 347 ARS, AS 213, Pokrajinski prehranjevalni zavod Prevod 1941–1944 (dalje AS 213), f. 3, ovoj Okrožnice 1941, Okrožnica, 5. 7. 1941. 348 Sl. list, št. 19, 7. 3. 1942, str. 126–127, Uvedba enotnega obeda v gostinskih obratih in ureditev prodaje in potrošnje mesa. 127 PRESKRBA ter sadja. Meso, ribe, jajca in sir so bili črtani z jedilnih listov. 349 Jedilni list je mnogokrat zamol čal situacijo v kuhi- nji. Sredi leta 1943 je prebivalec Ljubljane v svoj dnev- nik zapisal: “Jedli smo prav dobre klobase in izpili liter vina. V gostilni se vse dobi, sicer mnogo stane, a dobi se šunka, tele čja, svinjska pe čenka, piščanci itd.” 350 Mleko Vse od ustanovitve Ljubljanske pokrajine je bila preskrba Ljubljane z mlekom domena visokega komi- sariata, saj so ljubljanski živinorejci krili le 1/3 pora- be mleka, 2/3 so morali uvažati. Pred aprilom 1941 je mesto dobivalo mleko z Gorenjske, po okupaciji pa naj bi ga nadomestilo mleko iz Notranjske in Dolenjske. Zaradi slabših prometnih zvez dolenjske in notranjske mlekarne z gorenjskimi niso mogle tekmovati, zato so mleko ve činoma predelovale v mle čne izdelke. To je bil eden izmed razlogov, da Ljubljana ni dobila dovolj mle- ka. Na tretji seji pokrajinskega sosveta je visoki komisar pooblastil dr. Moserja, da je navezal stik z nemškimi oblastmi na Bledu in jim predstavil problem pomanjka- nja mleka v Ljubljani. Graziolijev pooblaš čenec je prejel zagotovilo, da bodo z Gorenjske vsak dan poslali v Lju- bljano 7.200 litrov mleka. Kljub obljubam je bil strah pred pomanjkanjem mleka neprestano navzo č, zato je 1. decembra 1941 stopila v veljavo odredba, ki je postavila celotno proizvodnjo kravjega mleka pod zaporo in na razpolago Pokrajinskemu prehranjevalnemu zavodu. 351 Tega dne je izšla tudi odlo čba, ki je gostinskim loka- lom prepovedovala strežbo pija č, ki bi vsebovale mleko. Edina izjema je bil kapu čino, vendar koli čina mleka ni smela presegati polovice skupne koli čine pija če. Kmalu nato, aprila 1942, je sledila racionirana prodaja mleka. Dojen čki do enega leta so bili upravi čeni do enega litra 349 Sl. list, št. 19, 7. 3. 1942, str. 126, Uvedba enotnega obeda v gostinskih obratih in ureditev prodaje in potrošnje mesa. O cenah teh obedov gl.: Sl. list, št. 21, 14. 3. 1942, str. 137–138, Cene enotnemu obedu v gostinskih lokalih. 350 Šnuderl: Dnevnik, str. 498. 351 Slovenski narod, št. 271, 24. 11. 1941, str. 2, Kravje mleko za prehrano. 128 mleka dnevno, otroci od 2 do 7 let do pol litra, otroci od 8 do 10 let do četrt litra in osebe, starejše od 60 let, bolniki in nose čnice, do pol litra. Kljub temu urad za razdeljevanje mleka ni mogel vedno zagotoviti teh koli- čin, tako da je obroke nižal, ve čkrat pa mleko dodelil le dojen čkom. V jeseni 1942 so oblasti k zbiranju in oddaji mleka za potrebe Ljubljan čanov poskusile pritegniti tudi po- deželje, ki naj bi v svojih zbiralnicah nabralo 1.000 do 2.000 litrov mleka. Zaradi naravnega upada produkci- je in zaradi prevelike finan čne obremenitve organizacije zbiranja na deželi, je v Ljubljano dnevno prispelo le toliko mleka, da so ga do aprila 1943 vsak dan dobivali samo otroci do 3 let ter zdravstveni zavodi, ostali upravi čenci pa le vsak drugi ali tretji dan. Ob kontroli hlevov so od- govorni ugotovili, da se je ve čina posestnikov, predvsem večjih, izmikala oddaji mleka, zato so sklicali ve č sestan- kov s proizvajalci. Na teh sestankih so razlagali uredbo o oddaji mleka in prikazovali težak položaj prehrane v Ljubljani, vendar ve čjega razumevanja niso dosegli. 352 Jajca Otežena je bila tudi trgovska režija za prodajo jajc, saj v Ljubljanski pokrajini trgovina z jajci na veliko ni bila razvita. Pred vojno je v Ljubljano ve čino jajc prispe- lo s Hrvaške in štajerskega dela Slovenije, ta trgovina pa je po okupaciji zamrla. V Ljubljanski pokrajini se nih če ni ukvarjal niti s trgovino z jajci na drobno. Posamezni špeceristi ali pa mlekarne in sirarne so jajca sicer pro- dajali, vendar jih niso kupovali od grosistov, pa č pa di- rektno od kmetov. 353 Zaradi splošnega pomanjkanja jajc v času vojne je prebivalstvo za njih ponujalo kakršno koli ceno, zato so bila pod kontrolo Prevoda – na tržnici jih je zavod prodajal na lastni stojnici. 354 352 Na Spodnjem Štajerskem so nakaznice za mast in mleko uvedli aprila 1942. V: Himmelreich: Namesto žemlje, str. 201. 353 ARS, AS 208, f. 1–8744, mapa Kontrola cen – jajca, št. 175. 354 ARS, AS 208, f. 1, Kontrola cen: Jajca, št. 175. Na Spodnjem Štajerskem so oblasti januarja 1942 uvedle nakaznice za jajca. V: Himmelreich: Namesto žemlje, str. 200. 129 PRESKRBA Krompir Že pred vojno je Dravska banovina pridelala prema- lo krompirja oziroma tako malo, da je bila skoraj na za- dnjem mestu v konkurenci evropskih držav. Na 55.000 ha je bilo pridelanih namre č le nekaj ve č kot 34.500 va- gonov krompirja. Od tega je bilo za prodajo namenjenih le okoli 8.000 vagonov krompirja. 355 V času vojne se je povpraševanje po krompirju še pove čalo. Kmetice so ga na tržnico dovažale neredno in v manjših koli činah. Mestni preskrbovalni urad je imel namen krompir uvažati s Hrvaške, vendar dogovor ni bil sklenjen. Visoki komisar je zato konec oktobra 1941 predpisal obvezno prijavo in izročitev krompirja, ljubljanski preskrbovalni urad pa je izvajal racionirano preskrbo tega živila. Posamezna družina je bila upravi- čena do nakupa le 10 kg krompirja na teden. Nakup je bil mogo č le s posebnimi knjižicami, podobnimi kot za meso. Odgovornih pa ni skrbela le slaba letina te želene kulturne rastline: “Vzrok tej naši zadregi je dvojen: prvi č je bila letošnja letina krompirja pod povpre čnostjo, ker je bilo vreme poleti za krompir neugodno, naša najbolj znana vrsta krompirja oneida pa je popolnoma degene- rirana ter jo bo treba prihodnje leto nadomestiti z drugo, svežo vrsto, dalje so bili letos zajedalci preštevilni, toda kljub temu bi naša pokrajina še vedno pridelala dovolj krompirja za vse prebivalstvo, ako se ne bi pridružil naravnim nezgodam še drugi važni vzrok pomanjkanja krompirja, namre č prekup čevalstvo.” 356 Razmere na glavni ljubljanski tržnici Razmere so se relativno (kmalu) normalizirale le na glavni ljubljanski živilski tržnici. Ljubljan čani so tržnico obiskovali prav tako pogosto in v ni č manjšem številu 355 Mikuž, Franc: Stro čnice in okopavine. Referat na III. seji agrarno-tehni čnega odseka (poljedeljski pododsek). V: Za izboljšanje življenjskih pogojev našega kmetij- stva. Poro čilo o kmetijski anketi, del II. Ljubljana 1939, str. 194sl. 356 Slovenski dom, št. 246, 24. 10. 1941, str. 2, Izkaznice za krompir. 130 kot pred vojno. Edina opazna razlika je bila, da so se za nakupe odlo čali bolj zgodaj, da ne bi ostali praznih rok. Tretjo soboto v aprilu 1941 je bila tržnica že kar dobro založena. Ljubljana je zelenjavo dobivala iz bli- žnje okolice ter Dolenjske. Branjevke so prodajale do- mače pridelke: zelje v glavah, cveta čo, kolerabo, fižol, korenje itd. Niso pa pridelale toliko, da bi nasitile vse Ljubljančane, zato je mesto poskrbelo za uvoz zelenjave iz Italije, iz zaledja Trsta in Gorice, predvsem cveta če, paradižnika in čebule. To uvoženo blago, ki je po za čet- ku vojne skoraj nadomestilo dalmatinsko, so kasneje prodajali na posebnih stojnicah. Ob sredah in sobotah so na eni sami stojnici prodajali tudi kislo zelje in kislo repo. Prodajalci zelja so zaradi velikega povpraševanja po njihovem izdelku kisanje opravljali v naglici, vendar so neskon čne procesije, ki so na Vodnikovem trgu stale v vrsti za zelje in repo, potrdile, da jih slaba kvaliteta te zelenjave ne moti. Vrstile so se le pritožbe, ki so se nanašale na čakalno dobo pred to stojnico. V začetku okupacije je na tržnici primanjkovalo rib. Vrvež, zna či- len za predvojno ribjo tržnico, je zamrl. 357 Prazne so bile tudi stojnice, na katerih so le par tednov prej ponujali eksoti čno uvoženo sadje. Na tržnici so imeli svoje me- sto tudi rejci malih živali, ki so prodajali perutnino in kunce. Ljubljan čani so jih kupovali v skrajni sili ali pa za posebne praznike, saj so bile živali zelo slabo pitane. Spomladi so se Ljubljan čani zelo razveselili žabjih kra- kov, ki so jih kljub visoki ceni – liro za par – pokupili v nekaj minutah. Le redko so na tržnici prodajali polže. Njihova cena je ostala stabilna, saj povpraševanja po njih ni bilo niti takrat, ko je bila stiska z mesom najhuj- ša. Kuharski recepti, ki so vabili k pripravi polžev kot pe čenke, polžev v solati in polžje paštete, gospodinj niso prepri čali. Ve č interesa so kupci pokazali za gobe. Za te sadeže so časopisni članki poudarjali, da so dober na- domestek za meso. Zastrupitve z njimi se ni bilo treba bati, saj je vse gobe pregledal tržni inšpektor. 357 Proti poletju se je ribja tržnica vsaj za silo postavila na noge. Podjetje Riba je ribe, ki so bile sicer v trenutku razprodane, ve čkrat pripeljalo s Suška ali iz Trsta. V za četku maja je bil kilogram sardelic vreden 28 din, kilogram postrvi 44 din, kilo- gram zobatcev pa 48 din. Trgovski list, št. 54, 19. 5. 1941, str. 2, Na ljubljanskem živilskem trgu. 131 PRESKRBA Cene blagu na tržnici je po pooblastilu visokega ko- misariata dolo čal mestni tržni urad v sporazumu s pro- dajalci in zastopniki potrošnikov. Na skupnih sestankih so cenik, ki je veljal od ponedeljka do ponedeljka, spre- minjali ali le potrdili starega. Uradne cene v letu 1941 Od maja 1941 pa do novembra istega leta so cene na drobno posko čile takole: 358 leto 1941 maj november kruh iz enotne moke v kosih do 100 g: 5.80 din = 1.75 lir/kg v kosih od 100 do 200 g: 5.40 din = 1.60 lir/kg v kosih do 100 g: 2.40 lir/kg v kosih od 100 do 200 g: 2.25 lir/kg testenine iz bele moke 17.50 din = 5.25 lir/kg koruzna moka 4.75 din = 1.40 lir/kg 1.70 lir/kg riž 15.20 din = 4.55 lir/kg 3.50 lir/kg fižol: – nizka vrsta 1a – nizka vrsta 2a – visoka vrsta 9.50 din = 2.85 lir/kg 8.50 din = 2.55 lir/kg 10 din = 3 lire/kg 4.60 lir/kg 5.20 lir/kg krompir 2.50 din = 0.75 lir/kg 1.30 lir/kg čajno maslo 60 din = 18 lir/kg navadno maslo 54 din = 16.20 lir/kg 28.60 lir/kg slanina: – sveža – prekajena 31 din = 9.30 lir/kg 40 din = 12 lir/kg 11.80 lir/kg 15.20 lir/kg mast 37 din = 11.10 lir/kg 15.20 lir/kg mleko 3.50 din = 1.05 lir/l 1.60 lir/l sir (ementaler) 47 din = 14.10 lir/kg 23.45 lir/kg sladkor: – sipa – kocke 18.50 din = 5.55 lir/kg 20.50 din = 6.15 lir/kg 7.80 lir/kg 7.90 lir/kg milo: – s 50% kisline – s 40% kisline 25.85 din = 7.75 lir/kg 22.25 din = 6.70 lir/kg 9.80 lir/kg 8.45 lir/kg enotna pšeni čna moka 1.65 lir/kg 2.50 lir/kg testenine iz enotne moke 4.10 lir/kg jajca 0.65 lir/kos (junij) 1.75 lir/kos jedilno olje 7.60 lir/l 9.60 lir/l 358 ARS, AS 202, Šef pokrajinske uprave v Ljubljani, Oddelek za TOI 1941–1945 (dalje AS 202), f. 27, št. 1116/1, Cenik. 132 Razvidno je, da so se v letu 1941 dvignile cene vseh artiklov z izjemo riža, povpre čni odstotek poviška do konca tega leta je tako znašal nekaj nad 43%. Maksi- malna porast cen je o čitna pri jajcih. Za eno jajce je bilo proti koncu leta potrebno odšteti kar 170% ve č kot spomladi. Cene mesu so se od maja 1941 do januarja 1942 spremenile takole: maj 1941 359 januar 1942 360 volovsko – prednji del – zadnji del 6 lir/kg 6.60 lir/kg 8.10 lir/kg 8.90 lir/kg kravje – prednji del – zadnji del 5.70 lir/kg 5.10 lir/kg 6.90 lir/kg 7.70 lir/kg goveji jezik 7.20 lir/kg 9.10 lir/kg goveja plju ča 2.40 lir/kg 3.10 lir/kg goveje srce, vranica, jetra 5.40 lir/kg 6.90 lir/kg goveje ledvice, možgani 6 lir/kg 7.60 lir/kg goveji vampi 3 lire/kg 3.80 lir/kg telečje – prednji del – zadnji del 6.60 lir/kg 7.50 lir/kg 9 lir/kg 11 lir/kg telečja plju ča in srce 5.40 lir/kg 9.50 lir/kg telečja jetra 7.80 lir/kg 12 lir/kg telečji možgani 3 lire/kg 4.50 lir/kg svinjski – prednji del – zadnji del 8.40 lir/kg 9.30 lir/kg 10.65 lir/kg 11.80 lir/kg hrenovke 10.80 lir/kg 14.25 lir/kg kranjske klobase 14.40 lir/kg 18.25 lir/kg prekajena šunka 12 lir/kg 15.20 lir/kg kuhana šunka 22.50 lir/kg 22.50 lir/kg V tabeli je izpostavljenih le nekaj vrst mesa, iz ce- lotnega cenika pa je razvidno, da so se cene mesa leta 1941 povišale za skoraj 34%, 361 leta 1942 pa za 59%. 362 Morda Ljubljan čanov vsaj spomladi 1942 relativ- no visoke cene mesa niso preve č razburile. Razlog za to je bilo veselje ob odprtju nove mesarske tržnice, ki se še danes razprostira ob Ljubljanici od t. i. kresije do 359 ARS, AS 202, f. 27, št. 1119, Cenik za meso (za leto 1941). 360 Prav tam, Cenik za meso (za leto 1942). 361 ARS, AS 202, f. 27, št. 1119, Cenik za meso (za leto 1941). 362 Prav tam, Statistika o gibanju cen. 133 PRESKRBA Zmajskega mosta in pomeni uresni čenje dela velikega projekta arhitekta Jožeta Ple čnika. Mesarske “tržnice” se razprostirajo v dolžini 226 metrov. Zgrajene so v dveh etažah; v zgornji je bila prodajna dvorana, spodnja eta- ža pa je bila namenjena mesarskim shrambam. 363 Potrošnja prebivalcev Ljubljane v letu 1941 Prodajne omejitve in racioniranje najvažnejših živil so v letu 1941 poskušali porabo pridelkov in izdelkov znižati. Podatki kažejo, da koli čine vseh porabljenih ži- vil niso bile drasti čno nižje kot pred vojno. Potrošnja nekaterih živil (npr. riža in testenin) je celo zelo posko- čila. To pa ni ni č nenavadnega, saj so Ljubljan čani svoj na čin prehrane prilagodili vojnim razmeram. Kupovali so lažje dosegljiva in cenejša živila. Pri tem ne smemo pozabiti, da je bila potrošnja Ljubljane od aprila 1941 zaradi mnogih beguncev, ki so se zatekli v glavno me- sto, avtomati čno ve čja. Blago, ki je bilo po statistiki Mestnega trošarinske- ga urada prodano v Ljubljani v letu 1941, zaradi pre- glednejše slike primerjam z blagom, prodanim v letih 1940 in 1939: leta 1941 je bili v Ljubljani prodanih še 1096 zaklanih odojkov, 6348 praši čev žive teže do 75 kg in 21.124 prašičev z ve čjo težo od 75 kg. Nadalje je bilo prodanih 1600 glav divja čine, 4700 doma čih zajcev, nad 116.000 glav perutnine, 6,360.000 jajc, 269.702 kg suhega sadja, 276.280 kg sadne mezge. Mo čno se je skr čila poraba toaletnega mila. Leta 1940 so ga Lju- bljančani porabili okoli 45.000 kg, leta 1941 pa le še 17.800 kg. 364 Po neuradnih podatkih so Ljubljan čani v letu 1941 potrošili precej ve č, če upoštevamo hrano, s katero so jim pomagali sorodniki in kmetje iz okolice: “Teta Ivan- ka nam je priskrbela dva čebra masti. Zakopali smo ju v sneg, da bi ju skrili pred klovni [italijanskim okupa- torjem, op. av.].” 365 363 Trgovski list, št. 27, 3. 4. 1942, str. 4, Mestne tržnice – odprte. 364 Prav tam. 365 Mati či č: Moja hoja, str. 108. 134 366 Trgovski list, št. 13, 31. 1. 1941, str. 3, Prehrana Ljubljane v lu či trošarinske politike. 367 Prav tam. O tem tudi: Trgovski list, št. 13, 31. 1. 1941, str. 3, Prehrana Ljubljane v lu či trošarinske politike. 368 Trgovski list, št. 6, 20. 1. 1942, str. 2, Prehrana Ljubljane v lu či trošarinske politike. 369 Zaradi uvedbe brezmesnih dni je potrošnja drobnice mo čni posko čila. 370 Trgovski list, št. 6, 20. 1. 1942, str. 2, Prehrana Ljubljane v lu či trošarinske politike. leto 1939 366 leto 1940 367 leto 1941 368 klavne živine nad 350 kg žive teže 7047 glav 6639 glav 6863 kg drobnica nad 12 kg žive teže 732 glav 1799 glav 369 1860 kg drobnica pod 12 kg žive teže 2835 glav 3142 glav 1237 glav mast-vseh vrst 77.105 kg 102.000 kg 380 328.258 drobovina 10.650 kg 45.594 kg purani 8000 živali 4000 živali 1915 živali ribe 44.500 kg 37.900 kg 44.653 kg doma če sadje 3,195.657 kg 1,993.398 kg 1,350.000 kg južno sadje 19.627 kg 27.517 kg krompir, zelje, repa 6,270.000 kg 6,600.300 kg 7,850.000 kg suh fižol, grah, le ča 621.000 kg 505.920 kg 809.772 kg žito, otrobi, krmilna moka 3,861.630 kg 3,268.469 kg 3,800.000 kg moka iz žita 10,111.776 kg 9,474.339 kg 8,120.000 kg riž testenine 468.400 kg 248.000 kg 80.000 kg 955.778 kg 498.200 kg olje 465.736 l 334.201 l milo 398.000 kg 313.000 kg 192.035 kg sladkor 1,641.342 kg 1,809.994 kg 1,400.000 kg surova kava in čaj 75.359 kg 61.299 kg 31.631 kg pražena kava in etikiran čaj 13.826 kg 19.935 kg 4.183 kg sveže mleko in sir 6, 402.913 kg 6,648.000 kg vino v sodih 4,000.000 l 4,145.580 l 3,180.000 l vino v steklenicah 20.800 l 25.044 l vermut, “biseri” 24.750 l 29.462 l 66.000 l pivo 1,119.617 l 1,339.309 l 2,350.000 l 135 PRESKRBA Mesto za žico (februar 1942–september 1943) “V mesto ne pride noben živež” Po izolaciji Ljubljane z žico februarja 1942 so se razmere v mestu poslabšale: “V mesto ne pride noben živež in je zato silno težko dobiti živež. Cene so stra- šne.” 371 Mesto je bilo v celoti odsekano od svojega zaledja in prakti čno izolirano. Okoli čani, ki so do takrat zalagali živilski trg, so v novih razmerah prihajali le do t. i. blo- kov. Tam se je razvil nekakšen nadomestni trg: “Danes sem nastopila dopust in sicer bom ostala kar doma, ker so še vedno meje zaprte. Mleka že 10 dni nimam, ker ne more teta v Ljubljano. Zato sem šla danes zjutraj z go. Koren že ob 5.15 od doma na mejo na Dunajsko cesto. Trdno sem bila prepri čana, da bom kaj dobila, pa ni bilo ni č. Vsaka mlekarica, ki je prišla čez mejo, je imela samo za svoje stranke in sicer tudi 2–3 l za eno stranko, a drugi reveži pa niso dobili ni č. Najve č je stalo otrok, 6–10 let starih, ki so prišli tudi tako zgodaj kakor jaz, odhajali pa so s praznimi steklenicami šele ob 9h. Ne bom šla nikoli ve č, videla sem, da so nekateri še bolj potrebni kakor jaz. Ženske bi se kmalu kar steple pri vozi čku. Ja, sedaj pa že vem, kako se pravi med vojno živeti.” 372 Zagotovljeni obroki hrane vse manjši Posledice obži čenja in vojne so bile za prebivalce Ljubljane iz leta v leto hujše. Čedalje ve č živil oziroma osnovnih življenjskih potrebš čin so Ljubljan čani dobili le na nakaznice, koli čine tega blaga pa so se prakti čno iz meseca v mesec spreminjale – nižale. 373 V za četku le- ta 1943 je na navadno živilsko nakaznico posameznik prejel dnevno 150 g kruha ali 130 g krušne moke, me- 371 ZAL, LJU 439, t. e. 2, ovoj 11, IV, Dnevnik Zorke Bartol, datum vpisa 31. 3. 1942. 372 Dnevnik družine Kogej, datum vpisa 27. 8. 1942, osebni arhiv avtorice. 373 Prim. z razmerami v NDH: Matkovi ć, Hrvoje: Povijest Nezavisne Države Hrvatske. Zagreb 2002, str. 113–125 (dalje Matkovi ć: Povijest). 136 sečno pa 1 kg riža, 1 kg testenin, 0,5 kg sladkorja, 100 g slanine, 200 g masla, 1 dcl olja in 10 dag mila. Tudi sol so od prvega dne leta 1943 delili na nakaznice, njen mesečni delež je znašal 0,6 kg na osebo. Nakaznice za fizi čne delavce so se od tedaj naprej delile na: – živilske nakaznice SD I za ro čne delavce, ki so pre- jeli dnevno dodatnih 150 g kruha ali 130 g krušne moke ali 225 koruzne moke, – živilske nakaznice SD I+II za fizi čne delavce, ki so prejeli dnevno dodatno 250 g kruha ali 215 g kru- šne moke ali 375 g koruzne moke, mese čno pa 300 g riža in 300 g testenin, – živilske nakaznice SD X+I+II za težake, ki so dobili dnevno dodatno 350 g kruha ali 297,5 g krušne moke ali 525 g koruzne moke ter mese čno 300 g riža in 300 g testenin. Od aprila 1942 so bile v obtoku tudi nakaznice za nose čnice in bolnike. 374 Odredba, ki je leta 1941 uvedla uradne nakaznice za kruh in moko, je otroke razdelila v dve starostni skupini, do 6 let in od 6 do 14 let. Pro- svetni oddelek je od vsega za četka opozarjal in apeliral, da bi bilo bolje, če bi prva starostna skupina združevala otroke do 10. leta, saj ti še ne potrebujejo toliko hrane kot najstniki. Druga skupina, otroci nad 10 let, naj bi prejemali ve č, po možnosti skoraj toliko kot odrasli, 375 saj: “Znano pa je, da ravno mladina do 14. leta, ki se neprestano giblje in je v polni rasti, potrebuje predvsem hrano z ogljikovimi hidrati. /.../. Če ima mo čnate hrane premalo, je to v škodo njegovemu razvoju in zdravju. Pomanjkanje kruha v času razvoja se mu lahko pozna vse življenje.” 376 Utemeljena prošnja je o čitno zalegla. Otroci mlajši od treh let so na nakaznico GMa januarja 1943 dobili mese čno 0,5 kg riža, 0,5 kg testenin in 0,5 kg sladkorja. Živilska nakaznica GMb je bila dodeljena otrokom od 3. do 9. leta. Na to je posameznik v za čet- ku leta 1943 prejemal mese čno 100 g sladkorja in 1 kg marmelade. Mladina od 9. do 18. leta pa je na na- 374 Slovenski narod, št. 16, 16. 4. 1945, str. 2, Lanski dodatki racioniranih živil za bolnike. 375 ARS, AS 72, f. 3–1–2/1941 (3001–), ovoj 3743–41. 376 Prav tam. 137 PRESKRBA kaznico GMc mese čno prejemala 100 g sladkorja in 1 kg marmelade ter dnevno 50 g kruha ali 42.5 g krušne moke oziroma 75 g koruzne moke. Od marca 1943 dalje so bili otroci, ki so obiskovali šolske kuhinje Gill-a, do- brodelnih zavodov in materinskih ustanov, poleg vseh racioniranih živil dnevno upravi čeni do dodatnih 50 g kruha, 50 g testenin ali riža, 5 g maš čob, 15 g fižola, 50 g krompirja, 100 g mleka ( če je bilo na razpolago) in do 5 g sira za ribanje. Poleg teh živil je bilo vsaki šolski kuhinji odobrenih tudi 300 g mila mese čno. 377 O čitno pa tudi ve čja koli čina hrane la čnih želodcev ni pomirila, saj so se otroci dnevno dobesedno “bojevali” za vsakdanji kruh. Nekateri so bili plen: “S to malico pa sem si nakopal same težave. Bil sem med redkimi sošolci, ki so imeli malico. /.../. Spustil sem se v boj za svojo malico. /.../. Zato sem nehal nositi malico v šolo, saj je tako nisem mogel v miru pojesti in še tepen sem bil zaradi nje.” 378 Drugi so bili plenilci: “Skrivala ali zaklepala je kruh, da bi ga prekmalu ne zmanjkalo. Ni pa bilo pri hiši toliko pohištva, da ne bi mogel po nekajminutnem iskanju odkriti, kje je kruh skrit. /.../. Novo presenečenje zame pa je bilo, ko sem ugotavljal, da je kruh zaklenjen, babica pa hrani klju č v svojem predpasniku. Tudi to me ni ustavilo. Klju čavnice so bile slabe. Toliko časa sem bezal, da so se vratca vdala in odprla. Tako sem se vztrajno bojeval za svoj vsakdanji kruh. Navadil sem se narediti tudi ‘vitrih’, to je roparski klju č iz žice ali plo čevine, s katerim je mogo če odpirati navadne klju čavnice.” 379 Že nekaj mesecev kasneje so bile oblasti prisiljene zmanjšati racionirane obroke. Meseca maja 1943 je pre- hranjevalni zavod za Ljubljansko pokrajino dolo čil, da so osebe z navadnimi živilskimi nakaznicami deležne le 124 g moke na dan. Prevod je zmanjšal tudi dotedanjo koli čino testenin, na navadno nakaznico je oseba preje- la le še 0,8 kg testenin na mesec. Posameznik pa je bil deležen več riža, na navadno nakaznico 1,2 kg. Junija 377 ARS, AS 202, f. 51, 3357/44, okrožnica št. III/36. 378 Žagar: Vojna, str. 77. 379 Prav tam, str. 90 in 91. 138 1943 je sledilo še znižanje mese čne koli čine soli in to za 100 g. 380 Poskus stabilizacije cen Uradniki italijanske civilne uprave so vseskozi za- gotavljali, da bodo prepre čili rast cen oziroma da bo- do poskrbeli za boljše pla če. Zavedali so se namre č, da ljudje druga če ne bodo mogli preživeti. Glede na to, da plače Ljubljan čanov v vsem tem obdobju še zdale č ni- so rasle vzporedno s cenami je jasno, da je bil boj za preživetje za ve čino težak in trd kljub temu da je bil od konca leta 1942 opazen celo skromen rezultat stabili- zacije cen. To nam pokaže primerjava maksimalnih cen januar–november 1942: 381 leto 1942 januar november kruh iz enotne moke v kosih od 100 do 200 g: 2.25 lir/kg v kosih 200 do 500 g: 2.20 lir/kg 2.40 lir/kg 2.30 lir/kg enotna moka 2.50 lir/kg 2.70 lir/kg testenine iz enotne moke 4.15 lir/kg 4.15 lir/kg koruzna moka 1.70 lir/kg 2.20 lir /kg riž 3.50 lir/kg 3.15 lir/kg fižol: – nizke vrste – visoke vrste 4.60 lir/kg 5.20 lir/kg 6 lir/kg 6.90 lir/kg jedilno olje /olivno/ 9.60 lir/l 15.80 lir/l surovo maslo 28.60 lir/kg 28.90 lir/kg slanina 12.80 lir/kg 19 lir/kg mast 15.20 lir/kg 18 lir/kg mleko 1.60 lir/l 2.20 lir/l sladkor: – sipa – kocke 7.80 lir/kg 7.90 lir/kg 7.90 lir/kg 8 lir/kg jajca 1.75 lir/kos 2 liri/kos krompir 1.30 lir/kg 1.75 lir/kg 380 Sl. list, št. 43, 29. 5. 1943, str. 245, Dolo čitev osebnega mese čnega obroka jedil- ne soli za prehrano. 381 ARS, AS 202, f. 27, 1117/1, Maksimalni cenik. 139 PRESKRBA leto 1942 januar november kava: – figova – žitna – ržena – cikorija 15 lir/kg 11.70 lir/kg 8.48 lir/kg 14 lir/kg 17.40 lir/kg 12.10 lir/kg 10.70 lir/kg 17.30 lir/kg sir (ementaler) 23.45 lir/kg 29.90 lir/kg milo, 23–27% kisline 4.30 lir/kg 4.50 lir/kg Povpre čni povišek cen leta 1942 je znašal dobrih 23%. 382 V primerjavi s porastom cen v letu 1941 (dobrih 43%) je bil ta za leto 1942 nižji za okoli 20%. 383 Bolj spodbudni so podatki o cenah za leto 1943 384 : leto 1943 uradne cene kruh iz enotne moke v kosih po 400 g 2.30 lir/kg iz enotne moke v kosih od 400 do 1000 g 2.20 lir/kg testenine 3.90 lir/kg pšeni čna enotna moka 2.70 lir/kg koruzna enotna moka 2.20 lir/kg riž 2.70 lir/kg fižol 6 lir/kg olje 14.70 lir/l slanina 19 lir/kg mast 17 lir/kg maslo 28.40 lir/kg mleko 2.50 lir/l sladkor – sipa – kocke 8.25 lir/kg 8.35 lir/kg milo 4.10 lir/kg govedina od 11.50 do 13 lir/kg goveja drobovina od 3.50 do 13 lir/kg teletina od 14 do 16 lir/kg telečja drobovina od 5 do 18 lir/kg svinjina od 8 do 22 lir/kg salame in klobase od 1.75 lir/kg (hrenovke), 6.10 lir/kg (kranjske) do 42.30 lir/kg (sušena gnjat) 382 ARS, AS 202, f. 27, št. 1101/1. 383 ARS, AS 202, f. 27, št. 1117/1, Statistika o gibanju cen. 384 Sl. list, št. 30, 14. 4. 1943, str. 181 in 182, Maksimalni cenik št. 9; Sl. list, št. 60, 28. 7. 1943, str. 334, Cenik za meso in goveji drob št. 3. 140 Iz slede čega citata, ki je zgolj za lažjo orientacijo, pa so razvidne tudi črnoborzjanske cene, veljavne poleti 1943: “Ne živimo slabo, razen masti in olja. Meso se do- bi pod roko po 32 lir, bela moka čez 40 lir [enotna moka, ki je bila regularno v prodaji, je stala poleti 1943 manj kot 3 lire za kg, op. av.], a je ne kupujemo, ker imamo še lansko zalogo.” 385 Nakup olja pa je preglavice povzro čal tudi premožnejšim, saj je njegova cena ne črni borzi leta 1943 dosegla 1.500 lir za liter. 386 Preskrba s hrano med nemško okupacijo Kmetijstvo V obravnavanem obdobju je Ljubljana res spomi- njala na “dolgo vas”, saj so glede na vrsto zemljiš ča trav- niki in njive zavzemali ve č kot polovico mestnega sve- ta, 387 kljub temu pa kmetijstvo ni bilo kaj prida razvito; v letih pred drugo svetovno vojno je bilo namre č zao- stalo širom Slovenije. Kmet je svoj položaj vse prema- lo opazoval iz ekonomsko podjetniškega stališ ča, širša javnost pa ga je videla kot pridnega in ponižnega delav- ca in ne kot gospodarja in podjetnika: “Velika napaka in nesreča je, da drugi in tudi kmetovalec sam v tako izrazito agrarni, izvozni državi, kakor je naša, ne uvide- vajo velikanskega in odlo čilnega pomena kmetijstva za gospodarsko, socialno, kulturno in politi čno življenje. /.../. Naše kmetijstvo pa je ostalo posebno glede na či- na gospodarnega obratovanja brez nasvetov, brez prave smeri svojemu delu in brez zaš čite agrarnih interesov /.../ in so kmetovalci polagoma zalezli v položaj neka- kih miloš činarjev.” 388 385 Šnuderl: Dnevnik, str. 413. 386 Tršan, Lojz: Življenje v okupirani Ljubljani. V: Delo, št. 180, 4. 8. 1990, str. 4. 387 Podrobneje o tem v op. 27. 388 Vodnikova pratika 1939. Ljubljana 1939, str. 85–87, Naše kmetijstvo danes in jutri. 141 PRESKRBA Kme čka poverjeništva, Kmetijska zbornica in Osrednji prehranjevalni in kmetijski urad V Jugoslaviji so že od leta 1937 delovale kmetijske zbornice, a le kot posvetovalen organ. Z uvedbo korpora- tivnega reda po italijanskem vzorcu je Kmetijska zborni- ca za Ljubljansko pokrajino leta 1942 postala združenje kmetovalcev v okviru Pokrajinske zveze delodajalcev, še vedno pa ni bila avtonomno telo. V času nemške okupa- cije je januarja 1944 vrhovni komisar Friedrich Rainer ustanovil pokrajinska, okrajna in ob činska kme čka po- verjeništva za Ljubljansko pokrajino. Ta naj bi skrbela za pospeševanje kmetijstva in gozdarstva ter za strokov- no, socialno, nravstveno in kulturno vzgojo kme čkega prebivalstva. 389 Kme čko poverjeništvo za Ljubljano o čitno ni delo- valo dovolj uspešno, saj je bila v za četku marca 1944 sprejeta odredba o zapori vseh živil in krmil v Ljubljan- ski pokrajini. Živilom in krmilom, ki še niso bila podvr- žena omejitvam, vendar so v za četku leta 1944 prese- gala z racioniranjem odmerjene oziroma dovoljene ko- li čine, je Prevod prepovedal prosto razpolaganje. Edino on je smel razpolagati z racioniranimi in kontingiranimi živili. 390 Sredi meseca marca 1944 pa je stopila v veljavo še naredba, ki je Kmetijski zbornici za Ljubljansko po- krajino predpisala avtonomno delovanje. Poleg Prevoda naj bi pomagala kme čkim poverjeništvom pri njegovem delu. Zbornica je bila podrejena neposredno šefu pokra- jinske uprave. Njeno podro čje delovanja je bilo mnogo širše kot pred tem, saj ni bila ve č le stanovsko zastop- stvo, temve č je pridobila pristojnosti, ki jih je do takrat imel le kmetijski oddelek pokrajinske uprave. V Kmetij- ski zbornici so bili zastopani vsi sloji prebivalstva. Oži- vljena zbornica je bila zadolžena za spremljanje potreb kmetijstva in gospodarstva na vseh področjih, od nase- litve kmetov, do skrbi za obratna sredstva. Zadolžena je bila za nadzor nad gospodarskim in socialnim stanjem 389 Naredba o ustanovitvi kme čkega poverjeništva za Ljubljansko pokrajino. Lju- bljana 1944. 390 ARS, AS 1886, Mestni preskrbovalni urad Ljubljana (dalje AS 1886), f. 66, Okro- žnica št. II/13. 142 prebivalstva ter za oblikovanje in podajanje zakonov in drugih predpisov, ki so zadevali koristi kmetijstva in gozdarstva. 391 Nadaljnje izkušnje so pokazale tudi potrebo po ustanovitvi centralnega organa, ki bi edini izdajal od- redbe, potrebne za zagotovitev prehrane. Tako je julija 1944 Rainer odredil še ustanovitev Osrednjega prehra- njevalnega in kmetijskega urada za Okupacijsko cono Jadransko primorje. Temu sta bila podrejena prehrana in kmetijsko gospodarstvo celotnega okupacijskega ob- močja Jadransko primorje. Obdelovalne površine in pridelek V vojnem času se je v ljubljanski mestni ob čini zelo pove čala površina njiv koruze. Leta 1939 je obsegala 60 ha, leta 1940 62 ha, leta 1941 61 ha in leta 1942 130 ha. Ljubljanske pšeni čne njive pa so leta 1939 merile 146 ha, leta 1940 152 ha, leta 1941 114 ha in leta 1942 136 ha. Površina, namenjena za pšenico, se je sicer zmanjšala, vendar po vsej verjetnosti zaradi rahle pre- usmeritve kmetovanja. V vojnem času je vsaka družina želela sama pridelati kar najve č raznovrstnejših pridel- kov zase, za živino, pa tudi za prodajo. Povpraševanje na ljubljanskem trgu je kmetovalce o čitno prepri čalo, da se najbolj spla ča pridelovati vsakega malo. Najve čje je bilo povpraševanje po krompirju, zato so se najbolj pove čale površine, posajene s krompirjem. Površine, namenjene zgodnjemu krompirju, so leta 1939 znašale 80 ha, leta 1940 125 ha, leta 1941 430 ha in leta 1942 500 ha. O čitne so bile tudi tendence po čim ve čji pride- lavi fižola. Leta 1939 je površina namenjena fižolu me- rila 36 ha, leta 1940 32 ha, leta 1941 76 ha, leta 1942 pa 80 ha. Pove čala se je tudi pridelovalna površina zelja in raznih vrst vrtnin. Opazno je zmanjšanje obdeloval- nih površin solate, in sicer iz 8 ha leta 1939 na 3 ha leta 1942. Skoraj nespremenjena pa je ostala površina 391 Naredba o ustanovitvi Kmetijske zbornice za Ljubljansko pokrajino, Ljubljana 1944, str. 5 in 6, člen 3. 143 PRESKRBA travnikov. 392 Še o pridelku: na ozemlju mestne ob čine ljubljanske je bilo v letu 1943 pridelanih 118.800 kg pšenice (leta 1942 161.600 kg), 130.000 kg koruze (leta 1942 150.000 kg), ajde 7.000 kg (leta 1942 13.400 kg), 315.000 kg zgodnjega krompirja (leta 1942 445.000 kg), poznega krompirja 1,872.500 kg (leta 1942 2,150.000 kg), fižola 20.000 kg (leta 1942 20.000 kg), 10.000 kg paprike, 50.000 kg paradižnika idr. 393 Poskus sodelovanja z Ljubljansko pokrajino Kljub na prvi pogled spodbudnim številkam kme- tijstvo in živinoreja v Ljubljani nista bila razvita do te mere, da bi se prebivalci lahko samooskrbovali oziroma s pridelki in izdelki v polni meri preskrbeli someš čane. V zadostni meri pa glavnemu mestu ni mogla pomagati niti Ljubljanska pokrajina, saj je bil donos njiv že v mir- nem času premajhen. 394 Mestni preskrbovalni urad, ki je bil dolžen skrbeti za nabavo in razdeljevanje živil in kurjave med grosiste in trgovce na obmo čju Ljubljane, je kljub vsemu posku- šal sodelovati s kmetovalci iz vse pokrajine. V času nem- ške okupacije je moral namre č vsak mesec razdelil živež med 230 trgovcev in zadrug, 120 mlekarn itn. Potrebe Ljubljane so bile velike, zato so bili vsi poljedelci in živi- norejci s podro čja Ljubljanske pokrajine Prevodu dolžni oddajati maslo, pšenico, rž, je čmen, koruzo, stro čnice, krompir, oljnice, jajca in fižol. V teku vojne so se mnogi nau čili, kako se izogniti obvezni oddaji oziroma kako izro čiti čim manj. Prevod in Kmetijska zbornica sta zato obljubila nagrade tistim kmetovalcem, ki so v celoti iz- polnili svojo dolžnost pridelovanja in oddajanja. Bolj ko 392 Slovenski narod, št. 246, 8. 11. 1943, str. 3, V Ljubljani pridelujemo vse poljske pridelke. 393 Slovenec, št. 126, 3. 6. 1944, str. 3, Koliko je lani Ljubljana pridelala? 394 Za primerjavo: V Nem čiji je bil donos na 1 ha zemlje 21,6 stota pšenice, 17,3 stota rži, 160 stotov krompirja, v Ljubljanski pokrajini le 9,7 stota pšenice, 8,4 sto- ta rži in 59,7 stota krompirja. V Nem čiji je bilo na 100 ha zemlje 12,7 konjev, 75,7 goveda, 96,8 svinj in 16,2 ovc, v Ljubljanski pokrajini pa 6,2 konjev, 44,8 goveda, 36,2 svinj in 4,1 ovc, v: Trgovski list, št. 86, 24. 10. 1944, str. 1, Kmetijstvo v Lju- bljanski pokrajini. 144 se je bližal konec vojne, ve čje so bile nagrade. To to je kazalo na o čitno stisko v preskrbi. Nagrade uspešnim kmetovalcem Od za četka septembra 1944 so za nagradne premi- je dolo čili sol, sladkor, cigarete, vžigalice, kvas, olje in milo, čeprav s slednjimi tremi niso bili najbolj radodar- ni. Olje je na primer prejel le tisti, ki je Prevodu izro čil 100 kg oljnic, saj so bile potrebe po njih še posebej ve- like 395 : sol sladkor cigarete vžigalice kvas olje milo 1 kg masla 600 g 300 g 25 kosov 2 šk. 50 g - 100 g 100 kg pšenice 5.000 g 2.000 g 150 kosov 4 šk. 100 kg rži 4.600 g 1.800 g 135 kosov 4 šk. 100 kg je čmena 3.800 g 1.500 g 115 kosov 3 šk. 100 kg koruze 3.400 g 1.300 g 100 kosov 3 šk. 100 kg stro čnic 6.000 g 3.000 g 200 kosov 6 šk. 600 g 100 kg krompirja 1.000 g 500 g 30 kosov 2 šk. 100 kg oljnic 5.000 g 2.500 g 250 kosov 20 šk. 500 g 2 l 100 kosov jajc 2.000 g 500 g 20 kosov 5 šk. 400 g 200 g 396 395 Po besedah informatorja Franceta Žagarja (izjava pri avtorici) se je prezident Ru- pnik zavzemal za plodnejše pridelovanje oljaric in z razglasom pozval vse kmetovalce in vrtnarje, naj sejejo čim ve č son čnic, buč ali drugih oljnih rastlin: “Pridelovanje oljnih rastlin je združeno za kmetovalca z znatnimi gospodarskimi koristmi. Pred- vsem je olje izmed vseh vrst maš čob človeku najprikladnejša, najlažje prebavljiva in za marsikoga, ki nima zdravega želodca, zlasti pa za one, ki bolehajo na vnetju žol č- nega mehurja, edina maš čoba, ki jo smejo uživati. Pridelovanje rastlinske maš čobe je dalje cenejše kakor pa pridelovanje svinjske masti, ker moramo pitati praši ča z dragimi krmili, ki jih je treba najprej pridelati na njivi. Danes, ko kmetovalcu tako zelo manjka te čnih krmil, je posebno ugodno tudi to, da dobi ob oddaji semena oljne tropine, ki so najboljše in najizdatnejše te čno krmilo za molzno živino.” V: ARS, AS 197, Šef pokrajinske uprave v Ljubljani, Kmetijski oddelek 1941–1945 (dalje AS 197), f. 15, št. 120/3. 396 ARS, AS 1886, f. 70, XII, 5537–45, št. II/74. 145 PRESKRBA Spomladi 1945 so nagrade obljubili tudi tistim, ki so prodajali na ljubljanski tržnici. Prvemu, ki bi na lju- bljansko tržnico naenkrat prinesel 10 kg špina če, je bilo za nagrado obljubljenih 50 kg apnenega solitra. Dru- gemu in tretjemu vrti čkarju, ki bi na tržnico prinesla prav toliko špina če kot prvi, je bilo obljubljenih po 30 kg apnenega solitra, vsakemu od naslednjih šestih dobavi- teljev pa je bilo obljubljenih 15 kg amonijevega sulfata. Za najbolj urne trgovce s kolerabo sta bili predvideni dve nagradi po 15 kg amonijevega sulfata in 8 nagrad po 10 kg amonijevega sulfata. Prvim prodajalcem kore- nja pa je bilo obljubljenih 10 nagrad po 10 kg apnenega solitra, prav toliko tudi za grah v stroku. Seveda je bila minimalna koli čina kolerabe, korenja in graha, ki je pri- šla v poštev za nagrado, 10 kg. 397 Živinoreja V Ljubljani živinoreja prakti čno ni bila razvita, “saj je bilo še leta 1939–1940 na celem podro čju mesta ko- maj dva para volov.” 398 Malo bolj so razveseljivi podatki o živini z obmo čja Ljubljanske pokrajine, saj govorijo o 77.302 glavah goveda, 11.249 konjev in 54.953 praši- čev. 399 Številke so sicer iz časa pred drugo svetovno voj- no, ker pa živinoreja v vojnih letih ni napredovala, niso zastarele oziroma nerealne. Slabše je bila razvita pred- vojna kozjereja. Leta 1939 je bilo v Ljubljanski pokrajini le 2621 kozli čkov mlajših od 12 mesecev in 7783 koz in kozlov nad 1 letom. 400 Ve čjega napredka kozjereja ni do- segla niti v vojnem obdobju, čeprav si je kar nekaj Lju- bljančanov s kozjim mlekom in mesom lajšalo stisko. 397 Slovenec, št. 91, 22. 4. 1945, str. 2, Z zelenjavo na trg!. 398 ARS, AS 1886, f. 66, Poro čilo o zdravstvenih razmerah v Ljubljani 1943. 399 Deutsche Adria Zeitung, št. 107, 30. 4. 1944, str. 5, Die Viehzucht in der Provinz Laibach. 400 Mali gospodar, št. 5, 15. 5. 1940, str. 95, Kozjereja v Sloveniji. 146 Obvezna prijava in oddaja živine ter nagrade uspešnim živinorejcem Odredba o obvezni oddaji dolo čenega števila živi- ne, v glavnem konjev in krav, ki je v veljavo stopila v času italijanske okupacije, je ostala v veljavi do konca vojne. 401 Od julija 1944 dalje pa je ljudi bremenila še odredba o prijavi vse živine in celo čebeljih panjev. Po- krajinskemu prehranjevalnemu zavodu je bilo potrebno prijaviti vse spremembe, tj. nakupe živine, skotitve, pro- dajo, pogin idr. Kljub ostrim ukazom in izvajanju le-teh ter kljub obljubljenim nagradam, namenjenim uspe- šnim živinorejcem, do ve čjega sodelovanja med pode- željem in oblastmi ni prišlo. Kmetje so Prevodu najraje oddajali le živali, ki so jih najlažje pogrešali. Tako so se najpogosteje odrekli starih živali. Nagrade, ki so bile v letu 1945 namenjene uspešnim živinorejcem, so bile sledeče: 402 sol sladkor cigarete vžigalice kvas olje milo 1 kg slanine 600 g 300 g 25 kosov 2 šk. 50 g - 100 g praši č žive teže do: 79 kg ------ - 80–89 kg 6000 g 2000 g 200 kosov 2. šk. - - 2000 g 90–99 kg 12000 g 4000 g 400 kosov 4 šk. - - - Poskus osnovanja govedoreje in praši čereje v prestolnici in odredba o klanju praši čev V času vojne se je pokazala potreba ljubljanske mestne ob čine po konjih, saj so jih zaradi pomanjka- nja bencina vse bolj potrebovali za prevoz hrane, odvoz smeti idr. Ob čina se je trudila ustanoviti tudi lastno go- vedorejo znotraj bloka, a vsa zemlja na tem obmo čju je bila izrabljena v poljedeljske namene, tako ne bi bilo mogo če pridelovati za živino potrebne krme. Primanj- kljaj le-te je Prevod poskušal pokriti iz uvoza iz Italije. 401 Ferenc, Tone: Landwirtschaft und Ernährung in Slowenien (1941–1945). V: Österreichische Osthefte, 31. Dunaj 1989, št. 1, str. 74 in 75. 402 ARS, AS 1886, f. 70, XII, 5537–45, štev. II/74. 147 PRESKRBA Poleti 1944 so v Ljubljano uvozili nekaj ve č kot 600 pujskov iz Nem čije. Oddani so bili po maksimalni ceni kmetom v Ljubljani in bližnji okolici, ki naj bi jih “opitali za splošne naše potrebe.” 403 Prevod je pujse, ko so do- polnili ali presegli 120 kg, odkupil po maksimalni ceni. Vsak rejec je za pitanje enega pujsa prejel 250 kg žita in 50 kg beljakovinastih mo čenih krmil, oboje po maksi- malni ceni. Ostalo krmo je moral priskrbeti sam. Pogin prašiča je moral rejec opravi čiti z izkazom živinozdrav- nika. 404 Pri praši čereji so pomagale javne kuhinje, ki so s kuhinjskimi odpadki in pomijami debelile pujse. 405 Konec oktobra 1944 je izšla odredba o klanju pra- ši čev za domačo porabo. Dolo čala je, da so vsi praši či namenjeni za zakol pod zaporo in na razpolago le Po- krajinskemu prehranjevalnemu zavodu. Lastniki pra- ši čev so bili upravi čeni samo do tistih živali, ki so bile namenjene za porabo v družinah, rejskih skupnostih, verskih redih in konviktih. Ena sama oseba ni imela pravice do zakola, družine oziroma skupnosti z najve č petimi člani so smele zaklati na leto enega praši ča. Po- samezne družine oziroma rejske skupnosti, ki so štele več kot dvajset članov, na leto niso smele zaklati ve č kot štirih praši čev. V verskih redih in konviktih je bilo šest oseb upravi čenih do zakola enega praši ča letno. 406 Rejci so morali prošnjo za zakol poslati Prevodu, ki je zahtevo pretehtal, jo odobril ali zavrnil. Ob dovoljenem zakolu enega praši ča je bilo potrebno oddati pri dveh družin- skih članih 18 kg slanine, pri treh družinskih članih 12 kg, pri štirih članih 6 kg, družine z ve č kot štirimi dru- žinskimi člani so bile oddaje slanine opravi čene. Ob do- voljenem zakolu dveh praši čev je bilo družini s šestimi člani potrebno oddati 24 kg slanine, družini s sedmimi člani 18 kg, z osmimi člani 12 kg, z devetimi člani 6 kg. Družine z ve č kot devetimi družinskimi člani so bile od- daje slanine oproš čene. Ob dovoljenem zakolu treh pra- ši čev je bila družina z enajstimi člani dolžna oddati 24 kg slanine, družina z dvanajstimi člani 18 kg, družina 403 ARS, AS 197, f. 16, III/808/1. 404 Prav tam. 405 ARS, AS 197, f. 16, št. 19, 459/44, II. 406 ARS, AS 1886, f. 37, ovoj XII. 148 s 13 družinskimi člani 12 kg, družina s 14 člani 6 kg, družina s petnajstimi družinskimi člani pa je bila oddaje oproš čena. Ob dovoljenem zakolu štirih praši čev je bilo pri 16 družinskih članih potrebno oddati 24 kg slanine, pri 17 članih 18 kg, pri 18 članih 12 kg, pri 19 članih 6 kg, družine z ve č kot 20 člani so bile obvezne oddaje slanine oproš čene. 407 Mnogokrat so rejce opominjali, naj ne koljejo premalo pitanih živali. Osebe, ki se teh opo- minov niso držale, 12 mesecev niso bile upravi čene do živilske nakaznice za trde maš čobe in meso, Prevodu pa so morale v roku dveh dni po klanju oddati to čno do- lo čeno koli čino ohlajene slanine. 408 Poleg dovolilnice za zakol je vsak prosilec prejel tudi nakazilo za 5 kg soli za vsakega praši ča. 409 Od decembra 1944 pa so sol prejeli le tisti rejci, ki so ob zakolu oddali tudi kožo. 410 Kljub strogim pravilom so nekateri klali “na črno”. Ker so se bali, da bi žival pri tem delala hrup, ki bi sosede in še koga opozoril na prepovedano klanje, so praši ča pokon- čali z elektriko in nato v miru opravili svoje delo. 411 Tisti, ki niso klali v zvezi s predpisi, so ve čino mesa prodali na črni borzi. Sem in tja so policijske enote “pro- dajalce” odkrile in zasegle njihovo robo. Prehranjevalni zavod pa je ugotovil, da ga okrajni preskrbovalni odbori in občinski preskrbovalni uradi širom Ljubljanske po- krajine mnogokrat niso obvestili o zaseženem mesu, ki so jim ga izro čali policijski organi, in so z njim samo- voljno razpolagali. Zaseženo meso so torej razprodajali brez dovoljenja Prevoda, čeprav je bil on edini pristojen za to. Tega mesa Prevod tudi ni mogel upoštevati pri tedenskem nakazovanju mesa, saj ni vedel, kateri me- sarji so ga prejeli v prodajo. Pri vsem tem se je zavedal, da je prodaja tega mesa potekala mimo uradno dolo če- nih cen, se pravi po veliko višjih. Omenjene odbore in urade je tako ponovno spomnil, da so zaseženo blago dolžni dosledno izro čati komisionarjem Prevoda, ki so 407 Jutro, št. 252, 3. 11. 1944, str. 3, Klanje praši čev za doma čo porabo. 408 ARS, AS 1886, f. 63, Okrožnica št. II/87, 2. 11. 1944. 409 Jutro, št. 254, 11. 11. 1943, str. 2, Navodila za klanje praši čev. 410 ARS, AS 1886, f. 61, Okrožnica št. II/103, 11. 12. 1944. 411 Ustni vir: France Žagar, izjava pri avtorici. 149 PRESKRBA bili edini pristojni za urejanje hrambe in razdeljevanja zaseženega mesa. 412 Kam so šli vsi kosmatinci? V času vojne so Ljubljan čani nevede jedli tudi meso doma čih ljubljen čkov. To so v letu 1944 odkrili detek- tivi kriminalisti čnega oddelka policijske uprave, ko so naleteli na tajno klavnico. Na prvi pogled za vojni čas morda nič nenavadnega, vendar so se v njej ukvarjali s klanjem psov. Pred tem se je v Ljubljani že dolgo govo- rilo o krajah pasemskih psov, vendar so bile pristojne oblasti prepri čane, da nekakšna tolpa te živali prepro- daja v zameno za denar ali hrano. Po razkritju klavnice in umazanih poslov v njej je prišlo na dan tudi dejstvo, da so prevaranti pasje meso prodajali na črni borzi – kot kozli čkovo, tele čje ali zaj čje. Lastnikom psov so za spo- min ostale vsaj kože njihovih ljubljen čkov: 413 “Policija je ugotovila, da je bilo ukradenih v celoti 42 psov in sta od teh ostala živa le dva. Za kože, ki so na razpolago, se je doslej prijavilo le 20 lastnikov. Drugi naj se podvizajo, ker bodo kože na policiji le še dva dni. Potem bo imelo zadnjo besedo sodiš če.” 414 Proizvodnja in razdeljevanje mleka Še tik pred vojno je veljalo: “Naše slovensko mle- karstvo propada!” 415 Čeprav bi moralo mlekarstvo v oko- lici glavnega mesta igrati pomembno vlogo, so bile na tem obmo čju aktivne le štiri mlekarske zadruge, ki so predelale komaj 11% v ljubljanskem srezu proizvedene- ga mleka. 416 Ostalo mleko so v Ljubljano, ki je dnevno 412 ARS, AS 213, f. 2, ovoj Okrožnica Prehranjevalnega zavoda o zaplembi mesa. 413 Slovenec, št. 122, 28. 5. 1944, str. 4, Pasja klavnica v mestu odkrita; Jutro, št. 122, 28. 5. 1944, str. 4, Ljubljan čani so veliki sladokusci. 414 Jutro, št. 127, 4. 6. 1944, str. 5, Ustanovitelj pasje klavnice je pobegnil. Bolj natan čno o tem, kako so klali pse: Jutro, št. 195, 26. 8. 1944, str. 3, Kako so kradli in klali pse. 415 Slovenski mlekarski list. Glasilo Zveze mlekarskih zadrug v Ljubljani, 1. 1. 1937, št. 1. 416 Erpi č, Jože: Razvoj našega mlekarstva. Referat na V. seji agrarno-tehni čnega 150 porabila 25.000 litrov, vozili privatniki in ga tam sami prodajali. Po okupaciji je Ljubljana izgubila svoje pr- venstveno preskrbovalno zaledje – Gorenjsko. V zvezi s preskrbo mleka je tedaj Ljubljana lahko ra čunala le na obrobne ob čine vrhniškega okoliša in Dolenjske. No- tranjska zaradi slabih prometnih povezav z Ljubljano po okupaciji ni prišla v poštev, čeprav je s tega podro čja le- ta 1940 v mesto prihajalo dnevno kar okoli 14.000 litrov mleka. Pri čakovati ni bilo niti mleka živine s podro čja mesta samega, saj je bila ta premalo krmljena že leta 1941, sploh na Ježici in v Polju, kjer je ve čina travnikov ostala na nemškem okupacijskem podro čju. Tako je bi- lo upravi čeno ra čunati na hudo pomanjkanje te hran- ljive teko čine, zato je visoki komisar konec novembra 1941 izdal uredbo, s katero je poveril Pokrajinskemu prehranjevalnemu zavodu urejanje trgovine z mlekom ter mle čnimi izdelki. Mnogi Ljubljan čani so se posluževali t. i. dvotirnega sistema preskrbe z mlekom, se pravi, da so ga kupova- li v mestnih mlekarnah in tudi od privatnih dobavite- ljev. Z obži čenjem mesta je bil mlekaricam otežen vstop v Ljubljano, kar je pomenilo dodatno stisko. Kupci in prodajalci so se znašli tako, da so sklepali posle kar ob blokih. To pa ni bilo najprijetnejše, “kajti trgovanje na bloku je zavzemalo vedno bolj groze če obsege, tako za finančne zmogljivosti vsake gospodinje kot za moralno zdravje in poštenje našega ženstva, ki je bilo s strani vo- jaštva ve čkrat žaljeno v svojem čutu sramežljivosti.” 417 Zaradi obžičenja mesta in vse slabših prometnih zvez z Dolenjsko je v Ljubljano prispelo vse manj mleka. Prevodu ni preostalo drugega in je s 1. aprilom 1942 mleko podvrgel racionirani prodaji. Dojen čki do enega leta so bili upravi čeni do enega litra mleka dnevno, otro- ci od 2 do 7 let do pol litra, otroci od 8 do 10 let do četrt litra in osebe, starejše od 60 let, bolniki in nose čnice do pol litra. Kljub temu urad za razdeljevanje mleka ni mo- gel vedno zagotoviti teh koli čin, tako da je obroke nižal, večkrat pa mleko dodelil le dojen čkom. odseka (poljedeljski pododsek). V: Za izboljšanje življenjskih pogojev našega kmetij- stva. Poro čilo o kmetijski anketi, II. del. Ljubljana 1939, str. 299. 417 ARS, AS 197, f. 15, Ia–71/6. 151 PRESKRBA V za četku septembra 1942 je Prevod šel korak da- lje. Vso produkcijo mleka je postavil pod zaporo, pri če- mer si je pridržal pravico do razporejanja razpoložljivih koli čin. Po dolo čbah zavoda je bil vsak posestnik dolžan oddati tri litre od prve krave in po štiri od vsake nasle- dnje. Ra čunali so, da bi bilo na ta na čin Ljubljani mo- go če zagotoviti okrog 14.000 litrov mleka, 418 preostalih 1000 litrov, namenjenih zdravstvenim zavodom, pa je po meddržavnem dogovoru vsak dan pošiljala kranjska Mlekarska zadruga. Za četni rezultati niso prinesli že- lenega, saj nabirka ni dosegla niti tretjine pri čakova- nih koli čin. Sledilo je kaznovanje najhujših saboterjev, naknadno pa je bil izdelan tudi natan čen popis živine s podro čja Ljubljanske pokrajine. To posredovanje je prineslo vsaj delen rezultat, dobava mleka v glavno me- sto se je dvignila na 6000 litrov dnevno. V tem času se je izboljšala tudi organizacija razdeljevanja mleka v mestu, postavili so 60 mestnih razdeljevalnic v sklopu že obstoje čih 114 mlekarskih trgovin. S tem je postala konec leta 1942 dostava mleka hitrejša in to čnejša, ča- kanje v vrstah je bilo odpravljeno. Neljubo poslabšanje položaja je sledilo že februarja 1943. Zaradi naravnega upada produkcije in zaradi prevelikih finan čnih stro- škov vzpostavitve in vzdrževanja celotne organizacije zbiranja na deželi, je v Ljubljano v za četku leta 1943 prispelo le toliko mleka, da so ga do aprila vsak dan do- bivali samo otroci do 3 let ter zdravstveni zavodi, ostali upravi čenci pa le vsak drugi ali tretji dan. Ob kontroli hlevov so uradniki odseka za mleko ugotovili, da se je mnogo posestnikov, predvsem ve čjih, vse preve č izmi- kalo oddaji mleka, zato so sklicali ve č sestankov s pro- izvajalci. Na teh sestankih so razlagali uredbo o oddaji mleka in predo čili težak položaj prehrane v Ljubljani. Na sre čanjih so dolo čili tudi vaške zaupnike, ki so bili zadolženi za urejanje in nadziranje oddaje mleka. Vsa ta prizadevanja niso padla na plodna tla. Kmetje so mle- ko še naprej prodajali neupravi čenim kupcem ali pa ga 418 Pred vojno je bilo vsak dan v Ljubljano pripeljanih 20.000 litrov mleka, mesto samo pa ga je pridobilo nad 7.500 litrov! V: Slovenski mlekarski list. Glasilo Zveze mlekarskih zadrug v Ljubljani, št. 4, 1. 4. 1937, str. 49, Ljubljanski mle čni trg in naše kmetijstvo. 152 predelovali v maslo, za obvezno oddajo se ve č ali manj niso zmenili. Po 8. septembru 1943 je nastopila še ve čja kri- za, saj je Ljubljana ostala navezana v glavnem le na okoliške občine. O čitno je bila potrebna reorganizacija mlekarstva. Proizvajalci ob čin Ljubljana mesto, Polje, Rudnik, Ježica, Dobrunje, Dobrova, Brezovica, Log in Vrhnika so bili na osnovi naredbe o oskrbovanju Lju- bljančanov z mlekom obvezani zbiralnicam Prevoda od- dajati vse mleko, ki ni bilo namenjeno njihovi osebni potrebi (za vsakega družinskega člana se je smelo vsak dan obdržati ½ l mleka 419 ) oziroma, ki ni bilo name- njeno upravi čeni prodaji. Proizvajalci so mleko lahko oddajali direktno v zbiralnice, ki so jih vodili kmetje, trgovci ali za to najeti privatniki, lahko pa so ga izro čili pooblaš čenim voznikom Prevoda. Zbiralnice in vozni- ki so koli čino oddanega mleka proizvajalcev vpisovali v “zbiralne” knjižice. Te so vsakih deset dni preverja- li uradniki Prevoda. Proizvajalci so morali mleko na ta na čin oddajati do konca vojne. Zaradi še vedno ne dobrega rezultata je marca 1944 stopila v veljavo odredba o kaznovanju kršiteljev predpisov v zvezi s proizvodnjo in razdeljevanjem mleka. Prepovedano je bilo prevažati oziroma prenašati mleko iz kraja v kraj, če za to ni bilo izdano posebno dovoljenje Prevoda. Za vsak liter, ki ga je kršilec prenašal na črno, je moral pla čati 100 lir kazni. Blago, s posodo vred, je bilo zaplenjeno. Kazni so grozile tudi vsem, ki so odda- jali pokvarjeno ali ponarejeno mleko. 420 Kakovost mleka je bila namre č predpisana z zakonskimi predpisi, zato jo je stalno nadziral mestni tržni urad, ki je zahteval, da je imelo mleko dovolj maš čob in da je bilo zdravo. Za posneto mleko je veljalo tisto mleko, ki je imelo manj od 2,5% maš čobe. Ljubljanski mestni tržni urad je za mejo določil 2,8% maš čobe. 421 Prevod je avgusta 1944 sprejel predpise, po katerih so morali proizvajalci mleka v mlekarskem letu oddati 419 ARS, AS 197, f. 15, 251/1. 420 ARS, AS 197, f. 15, Sprememba predpisov za oskrbovanje z mlekom za prehra- no. 421 Pred vojno je bila meja 3%. 153 PRESKRBA pri eni kravi najmanj 250 l mleka, pri dveh kravah 900 l mleka, pri treh 1.500 l, pri vsaki nadaljnji kravi pa 1.200 l mleka ve č. Proizvajalci so imeli možnost, da so namesto 25 l mleka oddali 1 kg presnega masla, ki je vsebovalo najmanj 80% mle čne maščobe in najve č 18% vode. Namesto presnega masla so lahko oddajali tudi topljeno maslo – 1 kg namesto 32 l mleka. 422 Od poletja 1944 dalje so se pritožbe zaradi nezado- stne dobave mleka in njegove slabe kvalitete kar vrstile. Mlekarski odsek je posebnemu sodiš ču za javno varnost prijavil vse živinorejce, ki naj bi kršili predpise v zvezi z mešanjem mleka z vodo in z oddajo mleka Prevodu. Po pregledu njihovih krav je sodiš če ugotovilo, da so bile pritožbe v mnogih primerih neutemeljene. Kvaliteta kravjega mleka je namre č na splošno zelo padla. 423 Kriv- do za slabo mleko so iskali v prevelikem izrabljanju krav molznic za razna poljska dela. Strokovnjaki so kmetom zato svetovali, naj teh živali ne bi priganjali k delu. Kriv- ce za premalo mleka pa so našli v tistih teli čkih, ki so jih kmetje predolgo puš čali pri materah. Konec poletja 1944 je izšla odlo čba, s katero je bilo za vsako tele, ki ga je čakal zakol, dovoljeno najve č 25 dnevno sesanje. Teletu, ki je bilo namenjeno za rejo, so sesanje dovolili 9 tednov. Zaradi slabe krme oziroma njenega pomanjka- nja, problem slabega mleka in njegovega pomanjkanja ni bil niti rešen niti rešljiv. 424 Na kvaliteto mleka vpliva tudi molža, zato je Pre- vod za to po četje izdal natan čna navodila in apeliral na “kmečke gospodinje”, naj jih upoštevajo. Te naj bi si pred molžo dobro umile roke, kravi pa vime. Po molži naj bi odnesle mleko iz hleva in ga precedile skozi pla- tno v primerno posodo. To posodo naj bi pokrile in v hladnem ter zra čnem prostoru postavile v mrzlo vodo, ki naj bi jo ve čkrat zamenjale. Gospodinjam, ki so imele v bližini doma potok ali studenec, je bilo delo olajša- no. Mleko, namenjeno Prevodu, naj bi v dobro o čiš čeno mlekarsko posodo nalile tik pred odhodom v zbiralnico. 422 Slovenski dom, št. 31, 5. 8. 1944, str. 4, Kako bo urejena preskrba z mlekom. 423 Slovenec, št. 17, 23. 1. 1945, str. 3, Sodne razprave o slabem mleku. 424 Deutsche Zeitung, št. 56, 9. 3. 1944, str. 3, Ernährungswirtschaft im Adriati- schen Küstenland. 154 Prevod jim je nadalje svetoval, naj oddajajo predvsem jutranje mleko. Navodila za rokovanje z mlekom so pre- jeli tudi zbiralci in prevozniki mleka. Z zbiranjem mleka naj bi za čeli v ranih jutranjih urah, za jutranje mleko naj bi uporabljali druge vr če kot za ve černo. V zbiralni- cah naj bi imeli mleko na hladnem, od časa do časa naj bi vr če poškropili s hladno vodo, mleko pa premešali. Prevod jim je priporo čal, naj v 50 litrski vr č primešajo 3 žlice oksigena, ki zavira kisanje mleka. 425 Mleko, ki ga je razdeljeval Prevod, je imelo ob dostavi normalno oziroma dopustno kislinsko stopnjo in je bilo ustrezno ohlajeno, tako je bil razvoj glivic zadržan vsaj za nekaj ur. Kljub temu pa je svetoval potrošnikom, naj ga doma takoj prekuhajo, pri čemer naj uporabijo za noževo ko- nico sode ali sladkorja. 426 Tisti, ki so gojili koze oziroma pivci kozjega mleka, so bili na boljšem. Zaradi mo čne arome se da kozje mle- ko namre č brez problema mešati z vodo: “/.../ so tamkaj gojili tri koze in nam vsak dan odstopili pol litra kozjega mleka, ki nam je dajal, pomešan z enako koli čino vode, kakšen liter te dragocene teko čine na dan.” 427 Poskus samopreskrbe 428 Reja malih živali Reja malih živali je bila razširjena že v času prve svetovne vojne. “Pomanjkanje mesa v vsaki vojni nare- kuje malemu človeku vedno znova potrebo po reji ma- lih živali”, 429 tako je njena pomembnost nezadržno rasla tudi med drugo svetovno vojno: 430 “Umna reja malih ži- vali daje izdatno materialno pomo č socialno šibkejšim slojem naroda, obenem pa se z rejo malih živali znatno 425 Več o uporabi oksigena za konzerviranje mleka: ZAL, LJU 489, f. 2407, II B, leto 1943, Dodajanje s kisikom pomešane vode hranilnemu mleku. 426 ARS, AS 202, f. 76, II 442/21. 427 Weber: 150 zgodb, str. 193. 428 Leta 1939 je nemška stopnja samopreskrbe dosegla nad 80%. V: Šorn, Mojca: Preskrba tretjega rajha. V: Prispevki za novejšo zgodovino, 2002, št. 1, str. 91. 429 Velika pratika za prestopno leto 1944, str. 63. 430 O tem tudi: ARS, AS 1886, f. 66, Jahresbericht über die gesundheitliche Verhäl- tnisse in Laibach 1943, str. 77sl. 155 PRESKRBA intenzivira proizvodnja ljudske prehrane ter tako pove- ča vrednost našega narodnega gospodarstva.” 431 Oblasti so se zavedale, da prebivalstvo z rejo malih živali lah- ko vsaj delno poskrbi za svojo prehrano in jo izboljša, pri čemer se mu ni treba obra čati na črni trg, zato so to dejavnost podpirale in rejcem poskušale pomagati. V dnevnem časopisju iz vojnih let naletimo na mnogo nasvetov, naslovljenih na rejce, naj si sami na cenejši na čin zagotovijo meso, ki bi jim nadomestilo teletino in govedino: “Najve čkrat samo tarnamo in se pritožujemo nad draginjo, pomanjkanjem živali itd., namesto da bi tudi sami kaj storili za omiljenje težkih časov. Že ve č let se razna rejska društva in tudi oblasti trudijo organizira- ti zlasti med nižjimi sloji rejo malih živali, ki bi lahko do- našala malemu človeku precejšnjo korist”. 432 V ospredje je bila postavljena zlasti reja doma čih kuncev, ki se je splačala zaradi mesa (samica težke pasme kuncev povr- že letno tudi do 18 mladi čev, tj. tudi do 70 kg odli čnega mesa), volne, krzna in kože: “Ako bomo v bodo če rejo ovna čev pomnožili, bo vsekakor v prid ne le posame- zniku, ampak tudi skupnosti. Dobili bomo ve č mesa in tudi enakih kožic, ki bodo v ceni posko čile, saj je znano, da ima le ve čja koli čina enake robe na trgu ugodnejšo ceno. Ker pa goji danes vsak rejec živali druge pasme, niso kožice v barvi, kakovosti in velikosti enake in so zato skoro brez vrednosti. Trg zahteva le enotno blago v čim ve čji koli čini.” 433 Gospodarsko pomembna kun čja pasma je bila poleg ovna ča tudi angora. Oskrbovanje in nega teh živali se je zdela preprosta in poceni. Kunce je lahko gojil vsak, ki jim je imel možnost ponuditi dnevno nekaj malega zelenjave in ki je imel toliko prostora, da je lahko postavil nekaj kletk, za prvo silo celo iz starih zabojev. S časom se je pokazalo, da je bil marsikateri zajec prikrajšan za osnovno skrb: “Med današnjimi pri- ložnostnimi rejci, ki so se oprijeli reje kuncev iz bojazni pred pomanjkanjem mesa, se je razvila pravcata tekma, kdo bo imel ve č kuncev. Pri njih je glavno le število živa- 431 ARS, AS 77, f. 14, Poslovno poro čilo Kmetijskega oddelka kraljevske banske uprave Dravske banovine za XII. redno zasedanje, str. 14. 432 Mali gospodar, št. 1, 15. 1. 1941, str. 11–12, Kako je in kako bi moralo biti? 433 Prav tam. 156 li, do čim so kletke in nega postranskega pomena. Živali natrpajo v dve ali tri kletke ali celo zaboje. Kazen ne izostane. Bolezen in številni pogin so dnevne pritožbe teh ‘zaboj čkarjev’”. 434 Nekateri so zaradi pomanjkanja prostora živali redili kar na podstrešjih. 435 Drugi pa so se za svoje živalce potrudili mnogo bolj. To je razvidno iz pogovora dveh mladih lastnikov zajcev, ki ga je zapisal o čividec: “Kaj jim pa daješ?” “Kruh kakor ti.” /.../. “Jaz jim dajem korenja in trave, ne pa kruha.” “Kam pa po- tem daš kruh, kar ga takole naprosiš pri ljudeh?” “Do- ma ga pojemo.” /.../. Povem kar naravnost, da se mi res ne zdi prav, če takšni “rejci malih živali” oziroma njihovi starši – saj brez njihove vednosti tega otroci gotovo ne delajo – na tak na čin izkoriš čajo stisko današnjih dni ter trgajo ljudem že tako in tako pi člo mero kruha od ust, in to ne zase, pa č pa za – zajce.” 436 Strokovna društva za pomo č rejcem V Ljubljani sta že pred vojno delovali dve organiza- ciji, Mali gospodar in Žegoza – Železni čarska (splošna) gospodarska zadruga v Ljubljani, ki sta se do leta 1944 ukvarjali s trgovskimi posli, od poletja istega leta pa sta svojo dejavnost skoncentrirali na pomo č rejcem malih živali. Društvo Mali gospodar je bilo ustanovljeno že leta 1939 na pobudo kmetijskega oddelka kraljeve banske uprave in na željo mnogih rejcev. Društvo je imelo svoj prvi redni ob čni zbor 14. januarja 1940. S strani ban- ske uprave je bilo uradno priznano kot edini zastopnik vseh rejcev malih živali v Sloveniji. 437 Mali gospodar se je omejil na dajanje strokovnih nasvetov za rejo, orga- nizacijo te čajev in zastopanje koristi rejcev pri oblasteh. Člani tega društva so nekaj časa prejemali list “Mali go- spodar”, ki zaradi var čevanja s papirjem žal ni dolgo izhajal. Najtežja naloga rejcev je bila priskrbeti krmo za ži- 434 Mali gospodar, št. 1, 1. 1. 1942, str. 3, Za vsakega nekaj. 435 Valant, Milan: Kraj Šmarje pri Jelšah. Ljubljan čani od aprila 1941 dalje (krajev- na zgodovina). Ljubljana 1988, str. 8. 436 Slovenski dom, št. 10, 11. 3. 1944, str. 4, Pisma nam in vam (Pisma bralcev). 437 Mali gospodar, št. 1, januar 1940, str. 1, Na pravi poti smo! 157 PRESKRBA vali in pri tem opravilu jim je društvo izdatno prisko čilo na pomo č. V letu 1941 jo je društvo nabavilo in med svoje člane razdelilo 32.000 kg. Posvarilo jih je, naj s to krmo pitajo le živali plemensko razmnoževalnega po- mena in ne tistih, ki so jih gojili za zakol. 438 Društvo je skrbelo tudi za izu čitev članov v reji. Organiziralo je ve č te čajev o perutninarstvu. Strokovnjaki so sicer svarili pred požrešnostjo kokoši, 439 vendar se je kasneje, sploh pred prazniki, ve čkrat pokazalo, koliko so te živali vre- dne, saj so jim doma či namenili vso skrb: “Naše ljube kokodajse, ki nas bodo za Veliko no č (seveda kurjerej- ce) založile s pirhi, /.../, so pred prazniki pod stalnim in poostrenim nadzorstvom. Lastniki skrbno pazijo in zasledujejo sleherni korak svojih dragocenih pernatih rejenk. Baje nekateri celo preno čujejo v kurnikih ali pa spe putke pono či pod njihovimi posteljami, to pa zato, da uboge kokodajse ne bi prišle v nepoštene roke pri- jateljev brezpla čne kurje pe čenke, ki se zlasti pred veli- kimi prazniki kaj radi udejstvujejo.” 440 Društvo je spod- bujalo tudi rejo golobov, ovc in predvsem koz. Slednje so obravnavali kot krave malega človeka. 441 Razširiti je želelo celo rejo morskih praši čkov, hkrati pa se je zavze- malo za razvoj čebelarstva. Prvi ob čni zbor Železni čarske zadruge je potekal 18. aprila 1936. Takrat je bil določen delokrog društva. Na- men je bil vzbujati in širiti zanimanje za rejo doma čih ži- vali ter športno-ljubiteljsko rejo sobnih in športnih živali. Društvo je imelo namen pospeševati vrtnarstvo in sad- jarstvo ter gojenje oziroma zbiranje zeliš č in gozdnih sa- dežev. S strokovnimi nasveti je zadruga hotela pomagati pri rejskih in ostalih gospodarskih zadevah, s strokovno literaturo je širila izobrazbo članov, prav tako z organizi- ranjem predavanj, te čajev, razstav in ekskurzij. Članom je želela pomagati s čim ugodnejšo nabavo oziroma od- 438 Mali gospodar, št. 1, 1. 1. 1942, str. 2–4, Za vsakega nekaj. 439 Domovina in kmetski list, št. 27, 10. 7. 1941, str. 5, Kdor ima malo zemlje, naj ne goji kokoši. Le kot primer: “Pri čele so se borovnice, o rde čih jagodah pa ni sledu. Kar jih ima Majdi na svojem vrti čku, pa pravi, da še te požrejo putke.” V: Pismo, naslovljeno na Martino Poga čar, 22. 6. 1944, osebni arhiv avtorice. 440 Slovenski narod, št. 13, 26. 3. 1945, str. 4, Ljubljana se pripravlja na Veliko no č. 441 ARS, AS 77, f. 14, Poslovno poro čilo Kmetijskega oddelka kraljevske banske uprave Dravske banovine za XII. redno zasedanje, str. 30. 158 kupom plemenskih živali, krme, zdravil, semen in sadik ter z zatiranjem in zdravljenjem živalskih in rastlinskih bolezni in zajedavcev, z urejanjem hlevov in vzrejališ č, drevesnic, sadovnjakov in vrtov. Leta 1939 je društvo od- prlo vrata tudi rejcem izven železni čarskih vrst. Od za četka okupacije je zadruga kmetom pospeše- no delila prepotrebno krmo. Podatki kažejo, da je samo od začetka leta 1944 do poletja istega leta Žegoza v Lju- bljani s krmili (riževo zdrobljenko, otrobi in pokvarje- no moko) oskrbovala lastnike 80.128 malih živali, med drugim lastnike 661 koz, 36.870 kuncev in 42.067 pe- rutnine. 442 Marca 1944 je Žegoza v Poljanah pri Šent- vidu odprla valilnico. Vsak petek so se stranke, ki so želela svoja jajca zaupati v umetno valjenje, oglasile v prostorih zadruge na Gallusovem nabrežju v Ljubljani. Uslužbenci zadruge so jajca pregledali in neopore čna sprejeli v valjenje. Vsako jajce so opremili s svojo števil- ko, nanj se je podpisal tudi lastnik. Tako je bilo zago- tovljeno, da vsaka stranka dobi piš čance in race, ki so se izlegli iz njihovih jajc. Pristojbina za valjenje enega jajca je znašala 3 lire. Valilnica je v povpre čju v valjenje prejela približno 2.500 jajc na mesec. V letu 1943 je bilo v mestu 76.320 kun čjih repov in 55.872 kljunov, 443 kar kaže, da so bili Ljubljan čani kar dobri rejci. Toda kljub pomo či društev je bilo prija- vljenih čedalje ve č posegov Ljubljan čanov na okoliških travnikih in pašnikih. Mnogi so tako menili, da je reja malih živali prekora čila svoj naravni okvir: “Gotovo lah- ko trdimo, da so se vprav zaradi pretirane reje malih živali pri nas tako razpasle poljske tatvine. Marsikdo bo ugovarjal, da se malenkost trave ali detelje, nekaj krompir čkov ali prgiš če klasja, kmetu, ki ima posajeno celo njivo, vendar ne more tako poznati. Res bi se ne poznalo, če bi šlo za eno prgiš če, toda v resnici gre za stotine prgiš č in to da že cele mernike.” 444 Vsekakor pa so doma če živali dale Ljubljani nek nov videz: “Pred kratkim sem prišel v Ljubljano in pre- no čil v Kolodvorski ulici. V jutranjih urah se je kakor v 442 Slovenec, št. 169, 26. 7. 1944, str. 3, Reja malih živali v Ljubljani. 443 Slovenski dom, št. 16, 21. 1. 1943, str. 2, V Ljubljani je 76.320 kun čjih repov. 444 Slovenec, št. 218, 26. 9. 1943, str. 2, Reja malih živali – z druge strani. 159 PRESKRBA sanjah prikrala v sobo tista lepa jutranja petelinova me- lodija, /.../. Nisem vedel, ali sanjam, ko pa sem prisluh- nil pozornejše, sem slišal “kikiriki” /.../ – tam v lepem predelu našega mesta – blizu postaje. Še dopoldne sem to omenil tovarišu s Kongresnega trga. ‘Hm, veš, ni č po- sebnega, jaz zdaj ne potrebujem ve č budilke, ker imamo v ulici kar 3 peteline, da ne govorim o kurah!’” 445 Obdelava vrtov in vrti čkov Že takoj po okupaciji so javna ob čila v duhu sa- mopreskrbe vse lastnike vrtov in vrti čkov spodbujala k njihovi obdelavi češ: “Tudi na takih vrti čih lahko pride- lamo marsikaj za kuhinjo.” 446 Tisti, ki niso imeli lastne zemlje, so svoje vrti čkarske sposobnosti preizkušali na najetih površinah. Za manj premožne in za družine z ve- likim številom družinskih članov pa je poskrbela mestna ob čina in jim brezpla čno ali pa proti majhni odškodnini dala v najem njive, vrtove in tudi travnike. Najemnine so znašale okoli 100 lir mese čno, v glavnem še manj. 447 Zemljiš ča, ki jih je ob čina razdelila, so se nahajala v vseh ljubljanskih predelih. Prebivalci bežigrajske dela- vske stanovanjske kolonije so dobili v ugoden najem 40 vrtov po 250 m² ob Linhartovi cesti, ob cestah v Trno- vem, na Barju ter v Šiški pa je Ljubljan čane razveseli- lo kar okrog 500 razdeljenih vrti čkov. Poceni je mestna ob čina oddala tudi 69 parcel na Rakovi jelši, ob Cesti dveh cesarjev (v t. i. Sibiriji) pa je vsaka družina prejela v obdelavo 80 m². Nadalje je bilo razdeljenih 14 vrtov ve- likosti od 250 do 300 m² ob Gradaš čici med trnovskim mostom in mostom v Kolezijo. Mnogi Ljubljan čani so imeli svoje njive tudi izven bloka, za prevoz poljskih pri- delkov v mesto pa so potrebovali dovolilnice, ki jih je izdajal Mestni gospodarski urad. Kontrolni organi na bloku so dovolilnico pri prvem prevozu odvzeli in jo hra- nili pri sebi. Pri vsakem prevozu so v ta dokument bele- 445 Slovenski dom, št. 144, 27. 6. 1942, str. 3, Kikiriki – v jutranjih urah po Ljubljani doni. 446 Slovenec, št. 87, 16. 4. 1941, str. 3, Ljubljana. Tudi na majhnem vrti ču rodi zemlja. 447 ZAL, LJU 489, f. 2396, II A/13, str. 321–322. 160 žili uvožene pridelke. Ko je bila dovolilnica polna, so jo predložili Prevodu. 448 Novi kmetovalci so morali Prevodu prijaviti tudi vsak poseg na zemlji, saj so jim druga če grozile kazni, celo odvzem živilske nakaznice. Želja po čim boljšem pridelku in trud za dosego le-tega (“Za majhen vrti ček za Figovcem pa smo z otroki vsako jutro nabrali v leseno smetišnico konjskih fig od mimoido čih mul in konj” 449 ) pa nista bila vedno dovolj. Mestna ob čina je predvsem v zadnjih dveh letih vojne prirejala v vseh delih Ljubljane zelenjadarske te čaje, ki so bili dobro obiskani. 450 Priskrbela in razdelila je ve- čje koli čine semen in umetnih gnojil. Mestna vrtnarija je na predlog mestne ob čine vsako leto v toplih gredah vzgojila okoli 10.000 sadik (paradižnika, paprike, zelja, ohrovta ipd.) in jih razdelila po znižani ceni revnejšim odjemalcem. Ljubljan čani so spoznali, da so se motili, ko so pred vojno oštevali kmeta, češ: vse mu “samo zra- se, pa zahteva za to še denar.” 451 Prve znojne kaplje na čelih meš čanov so rodile spoštovanje do kmetov, ki so si končno “prislužili” naziv gospod. Prvi sadovi kme čke- ga dela pa so meš čanom na obraz pričarali nasmeh in s ponosom so govorili: “‘Ta je pa doma č! Sami smo ga pridelali!’ Tako se ti rada pohvalita pri kosilu meš čanski o če ali gospa mama.” 452 Zaradi poljedeljskega in vrtnarskega neznanja ter pomanjkanja umetnih gnojil in semen, Ljubljan čani ve- čjih rezultatov niso dosegli. Za neuspeh so bili delno kri- vi tudi brezdelneži, ki so pridelke drugih le “pobirali”. Vojni vrtovi Poleg osebnih vrtov so se na mestni ravni razvijali vojni vrtovi, za katere je bila posredno odgovorna mestna ob čina, za njih pa je skrbela mestna vrtnarija, ki jih je 448 ARS, AS 213, f. 1, Navodila za preskrbovalno službo, ovoj julij 1944. 449 Tozon, Mirjam: Rože in trnje. Moje življenje. Celje 2005, str. 189 (dalje Tozon: Rože in trnje) . 450 Slovenski dom, št. 46, 26. 2. 1943, str. 2, Veliko zanimanje za zelenjadarske te čaje. 451 Slovenski narod, št. 247, 15. 11. 1943, str. 6, Ljubljan čani so postali kmetovalci. 452 Slovenski dom, št. 158, 12. 7. 1941, str. 2, Ta je pa doma č! 161 PRESKRBA obdelovala predvsem zato, da je z zelenjavo in krompir- jem zalagala kuhinje Delavskega doma, Mestnega zave- tiš ča ter drugih mestnih socialnih ustanov. 453 Najve čji vojni vrt je bil Tivoli z 8.000 m² obdelanih površin, na katerih so poleg krompirja gojili še oves. Na Kongresnem trgu so na 5.000 m² gojili le krompir. 454 Pridelek ni bil vedno najboljši, a nekateri so menili, da to niti ni edini namen: “ Če že Kongresni trg ne da poseb- no obilnega pridelka, je vsaj za dober zgled in za sodo- ben okras našemu mestu, ki se je letos še prav posebno potrudilo pri obdelavi plodne zemlje, kolikor je ima na razpolago.” 455 Ve čji vojni vrtovi so bili tudi na Koleziji, v Mostah 456 in Trnovem, širom po mestu pa je bilo raz- drobljenih še ve č manjših. Zgledno so bili obdelani tudi tisti pred Narodnim muzejem in ob operi, za katere so skrbeli kar gledališ čniki sami. Najve čji problem obdelovalcev vojnih vrtov je bilo pomanjkanje naravnega gnoja in umetnih gnojil, pa tu- di semen: “Da bi se v glavnem krile potrebe prideloval- cev povrtnine in obdelovalcev vojnih vrtov naše ob čine, bi potrebovali ca. 5 vagonov kalijeve soli in 3 vagone amonijevega sulfata. Do sedaj pa se je razdelilo le okrog 1 vagon umetnih gnojil. Ker ni pri čakovati dovoza zele- njadnih semen od zunaj, priporo ča odbor merodajnim faktorjem, da podpirajo doma če semenogojce, ki vzgaja- jo dobro zelenjadno seme, z nagradami ali pa s podporo pri odkupu njihovih dobrih semen potom Vrtnarskega in sadjarskega društva.” 457 Brezobzirnežev, ki niso spoštovali trdega dela, ni manjkalo niti v težkih vojnih časih: “Posamezni brezob- zirneži hodijo vsekrižem po obdelanih površinah, ali iz lenobe, da si skrajšajo pot, ali iz čisto navadne zlobe ali pa namenom, da se okoristijo s sadeži, travo, zelenjavo itd.” 458 Policijske enote so tako za varovanje vojnih vrtov določile nekaj paznikov, ki so dokaj uspešno lovili in kaznovali prestopnike. 453 ARS, AS 197, f. 16, št. 19, 459/44, I. 454 ZAL, LJU 489, f. 2396, ovoj IIA/13, str. 419–421. 455 Jutro, št. 90, 21. 4. 1945, str. 4, Iz Ljubljane. Kmetovanje sredi Ljubljane. 456 ZAL, LJU 489, f. 2396, II A/13, str. 419–421. 457 ARS, AS 197, f. 16, št. 19, 459/44, I. 458 ARS, AS 1876, f. 70, II, 1, št. 125/8. 162 Vsi tisti, ki niso okopavali svojih vrtov, so zelenjavo, sadje in druga živila kupovali v trgovinah in na tržni- cah. Tržnice V Ljubljani je bil najbolj obiskan glavni oziroma Vodnikov trg, ki so mu pripadali vsi sosednji trgi in nabrežja. Slabše obiskana sta bili tržnici v Šiški in v Mostah, trg pri sv. Jakobu pa je prakti čno životaril, “ta- ko sta ob navadnih dnevih le po ena ali dve branjevki na tem trgu, nekoliko ve č jih je ob sobotah in tržnih dnevih.” 459 V nadaljevanju sledi oris dogajanja na glavni tržnici, podatki za rekonstruiranje življenja na drugih trgih so preskopi. Red mora biti Do leta 1901 je imel vlogo tržnega prostora Mestni trg (okoli Robbovega vodnjaka), ko pa je tam mimo pri- peljal prvi tramvaj, se je tržnica premaknila proti Vodni- kovem trgu. 460 Tržni red iz leta 1939 je dovoljeval pro- dajo mesa od ranega jutra do 12. ure, ostalega blaga pa do 13. ure. Ob nedeljah in prazni čnih dneh so morali prodajalci trgovanje zaklju čiti že ob 9. uri. 461 Ljubljan- ski župan je v za četku leta 1943 z odobritvijo visokega komisariata na predlog tržno-veterinarskega oddelka podal spremembo oziroma dopolnitev pravilnika za tr- žne dneve ljubljanske mestne ob čine. Tržni promet se je še nadalje za čel zgodaj zjutraj in ob delavnikih trajal do 13. ure, prodaja mesa in mesnih izdelkov pa je bi- la dovoljena uro manj. Novost, ki je razveselila mnogo Ljubljančanov, je bila: “Prodajanje pod tržno lopo na Po- ga čarjevem trgu in v stalnih prodajalnicah v stebriš čih mesarskih stojnic je dovoljeno od 6.30 do 19. ure nepre- 459 Slovenec, št. 246a, 25. 10. 1942, str. 2, Trije mali ljubljanski živilski trgi. 460 Kranjec, Barbara in Dimnik, Milena: Ljubljanski živilski trg in njegova struktura. V. Geografski obzornik, 1991, št. 1, str. 27. 461 Židov, Nena: Ljubljanski živilski trg. Odsev prostora in časa (1920–1940). Lju- bljana 1994, str. 40 (dalje Židov: Ljubljanski živilski trg). 163 PRESKRBA trgoma.” 462 Prodaja in nakup sta se lahko vršila samo na tržnem prostoru. Poslovanje izven tržnega prostora se je štelo za črno borzo, ki so jo pristojni organi prega- njali in kaznovali. Aprila 1941 je na tržnici prišlo do korenite spre- membe: “Pred drugo svetovno vojno so prodajalci me- rili prodajno blago na razli čne na čine. Najpogosteje so merili na kose, litre, kilograme, merice, šopke, vence, kuhinjske žlice, zajemalke, “na roko” in pest, v časih pa so izhajali tudi iz denarne enote. /.../. Brez tehtnic so bile tako številne Trnov čanke in Krakov čanke kakor tu- di kme čke prodajalke. Uporaba tehtnic je bila obvezna šele ob italijanski okupaciji.” 463 Izdana je bila uredba, ki je dolo čala, da morajo do 18. aprila 1941 vsi prodajalke in prodajalci kupiti tehtnico in jo najkasneje takrat tudi za čnejo uporabljati. 464 V času pred vojno je veljalo: “Prodajalci so se morali na trgu dostojno obnašati. Glasno ponujanje blaga in vabljenje kupcev je bilo sicer prepovedano, vendar se mnogi prodajalci tega niso držali. Predvsem mestne bra- njevke ter Trnovčanke in Krakov čanke so glasno vabile kupce. /.../. V časih so bile prodajalke že kar vsiljive in cukale kupovalce za rokav.” 465 To se je po aprilu 1941 obrnilo na glavo. Kupci so se prerivali okrog prodajalcev in jih cukali za rokave, saj je bilo na tržnici znatno manj prodajalcev in manj živil. Kljub temu pa je veljalo: “Gne- ča cekarjev, jerbasov, vre č in vozi čkov. Pozdravljanje z ene strani na drugo.” 466 Kupci Etnološke raziskave so pokazale, da delavske dru- žine in družine nižjih uradnikov na tržnici v glavnem ni- so kupovale, saj jim ponujeni pridelki zaradi visokih cen 462 ARS, AS 202, f. 27, št. 8877/43 in št. 1232. 463 Židov: Ljubljanski živilski trg, str. 75. 464 Jutro, št. 90, 16. 4. 1941, str. 3, Na ljubljanskem živilskem trgu se ne sme ve č prodajati na merice. 465 Židov: Ljubljanski živilski trg, str. 74. 466 Suchy, Josip: Ljubljanski tipi. Satiri čnopsihologi čni obrazi. Ljubljana 1924, str. 105 (dalje Suchy: Ljubljanski tipi). 164 niso bili dostopni. Raje so se posvetili doma čim vrtovom in najetim njivam, na katerih so pridelovali zelenjavo. Doma či vrt jim je nudil tudi sezonsko sadje. 467 Kupci na živilskem trgu so bili v glavnem srednji in višji sloj prebivalstva. Tudi kadar je grozilo pomanjka- nje, so se premožnejši znašli. Od vrtnarjev so kupovali sadike raznih solat in druge zelenjave, čeprav je zavoj stal 3 lire: “Nekatere peti čne gospodinje, ki nimajo sicer gredic, so v svoji iznajdljivosti kupovale te kot prvo so- lato. Kupile so po ve č zabojev, da bodo lahko doma čim postregle s prvo doma čo solato.” 468 Iz sadik narejena so- lata je stala kar nekaj deset lir na kg. Mnogo Ljubljan čanov je trg obiskovalo šele po kon- cu “uradnih ur”, saj so upali, da bodo zastonj prišli do kakršnega koli priboljška: “Nekega popoldneva, po na- livu, ko so branjevci pospravljali svoje re či in odhajali domov, sem šel na živilski trg, da bi pobral vse, kar je koli čkaj užitnega ostalo za njimi ... tu pa tam sem si na- šel še kako dobro jabolko ali do polovice zdravo zelnato glavo.” 469 Prodajalci in njihova ponudba Tržnico so v glavnem zalagali okoliški kmetje in do boži ča, ko jim je zmanjkalo robe, Trnov čanke in Kra- kov čanke. Nekaj blaga je bilo tudi uvoženega, predvsem z Gorenjske. Pomanjkanje zelenjave je bilo o čitno pred- vsem pozimi. Ljubljan čanom sta iz stiske mnogokrat pomagala kisla repa in kislo zelje, ki sta šla dobro v promet. Ženske in otroci, ki so se ukvarjali z nabira- njem in prodajo gozdnih sadežev, so na tržnico nosili jagode, maline, brusnice in borovnice, pa tudi gobe in kostanj. 470 Sem in tja je na tržnico prispela tudi pošilj- ka doma čih ali celo uvoženih jabolk. Ogromno je bilo povpraševanje po krompirju, ni č manjše pa njegovo po- manjkanje: “Vsak mesec enkrat so pripeljali krompir. 467 Židov, Nena: Ljubljanski živilski trg in prehrana meš čanov v dvajsetih in tridese- tih letih 20. stoletja. V: Traditiones 25, 1996, str. 229–237, tu 230. 468 ARS, AS 202, f. 51, 3081/44. 469 Kova či č: Prišleki, str. 263. 470 Židov: Ljubljanski živilski trg, str. 115. 165 PRESKRBA Ob štirih si moral vstati, če si hotel biti ob petih, ko je bilo konec policijske ure, pri barakah na tržnici, kjer so ga delili ... Ponavadi sem čakal za hišnimi vrati, da je na šentjakobu odbilo pet, potem sem se pognal v dir proti tržnici. Kup dirjajo čih fantov in punc, stopicajo čih star- čic in možakarjev s cekarji in bisagami je bilo že na poti k tržnici. Če sem dobro tekel in pametno prehiteval dru- ge, sem bil v štirih minutah tam. A na trgu, /.../ je stala pred vsako izmed treh barak že debela množica najmanj petstotih ljudi. Od kje so se vzeli? So prespali po vežah okoliških hiš? Ali pa so imeli no čne prepustnice? Ob šestih so šele za čeli tehtati. Na vsako osebo je prišlo pol kilograma. /.../. Nisi mogel preveriti ne vage, ne pre- birati ... čeprav je bilo vmes dosti gomoljev črnih, zmr- znjenih, stol čenih, puhlih ali že v cvetju.” 471 Tudi meso je bilo na tržnici prava redkost, prav tako ribe. V letu 1944 so oblasti vse bolj pozivale k zaš čiti sladkovodnih rib: “Z uni čevanjem rib v vseh naših rekah in potokih se godi velika škoda ne samo lastnikom in zakupnikom ri- bolova, marve č tudi narodnemu premoženju, zlasti gle- de na prehrano. Ljubljanica, ta najbogatejša ribja voda v pokrajini, je bila leta 1942 zastrupljena od Ljubljane navzdol, kar je onemogo čilo zamišljeno dobavo letnih 15.000 kg rib za prehrano Ljubljane. Pred in po tem ča- su so vojaki raznih enot na razne na čine uni čevali ribe v vseh vodotokih pokrajine brez izjeme. Civilno prebival- stvo, zlasti mladina, je z brezvestnim sodelovanjem pri uni čevanju to škodo še pove čalo.” 472 Prezident Rupnik je pozval ob čine, naj javno opozorijo vse kršitelje zakona o sladkovodnem ribolovu iz leta 1937. Kazen naj bi dole- tela vse osebe, ki bi lovile ribe brez “ribolovnice”, tiste, ki bi ribe pobijali z bombami (t. i. “paradajzaricami” 473 ), dinamitom, elektriko itd., tiste, ki bi nelegalno ujete ri- be prodajali, pa tudi tiste, ki bi onesnaževali vode. 474 V dolgih čakalnih vrstah pa so kupci vse prepogo- sto doživeli kaj neprijetnega: “Postal sem pozoren nad neobi čajno gne čo okoli majhne stojnice, ki je menda 471 Prav tam, str. 306 in 307. 472 ARS, AS 1876, f. 70, I, 5, III/4, št. 237/1. 473 Ustni vir: France Žagar, izjava pri avtorici. 474 ARS, AS 1876, f. 70, I, 5, III/4, št. 237/1. 166 služila bolj kot kakšna ograja, da ne bi ljudje preblizu silili oziroma predale č segali, /.../. Postavil sem se tudi jaz v vrsto, in ko sem bil že precej blizu in sem upal, da bom vsak čas prišel na vrsto, je prodajalec o čividno spoznal, da ne more ni č ve č dajati vsakemu po toliko, kolikor bi si želel, pa č pa samo še po eno ribo. Ker sem bil tudi z eno zadovoljen – mimogrede povedano, zdela se mi je takšna prodajal čeva odločitev povsem pravilna in pravi čna – sem še vedno vztrajal v vrsti /.../. Proda- jalec se je, kakor da bi se bil zavedel svoje krivde, da je bil prej do nekaterih le nekoliko preve č postrežljiv, izne- bil le-te: ‘Veste, najprej moram dati tistim, ki jih (ribe) vedno vzamejo, veste?’”. 475 Ljubljan čane je mnogokrat tako nesramno in nepravi čno obnašanje prodajalcev še bolj zmotilo in prizadelo kot pomanjkanje živil samo. V dnevnem časopisju so se pritožbe na ra čun “stalnih” strank kar vrstile: “Prideš na trg in povprašaš po ko- lerabi, špina či, solati ... V časih ti postrežejo, često pa dobiš tale, hudo neprijeten odgovor: ‘Prodajam samo za svoje stranke.’” Proti koncu vojne je bila tržnica čedalje manj pisa- na, njeni obiskovalci pa čedalje manj zadovoljni in siti: “Težko je dobiti nov krompir – ker vsaka branjevka ga sme pripeljati le do 5 kg – in potem veš, da ga malok- do dobi. Maš čobe pravijo, da ni dobiti, zelenjava pride samo doma ča na trg, uvožene nobene. Sadje – samo s težko mujo borovnice /.../. Še fižola ne dobiš, če nimaš protekcije pri kaki branjevki. Edino zelja in ohrovta je za enkrat dovolj /.../. Naši želodci so kakor vrt, samo zeleno plava notri, pomešano z makaroni v vsaki obli- ki. Janez pravi, da po vojni ne pogleda ve č makaronov – tudi jaz sem njegovega mnenja, edino Majdi jih ima še rada.” 476 475 Slovenski dom, št. 11, 18. 3. 1944, str. 4, Pisma nam in vam (Pisma bralcev). 476 Pismo, naslovljeno na Martino Poga čar, 20. 7. 1944, osebni arhiv avtorice. 167 PRESKRBA Uradne cene na glavnem ljubljanskem trgu v letih 1943–1945 in primerjava cen za leta 1939–1945 Maksimalni ceniki za živila na ljubljanskem trgu so do konca vojne javnost obveš čali, kakšno je stanje na tržnici. Nekaj tednov pred koncem vojne je bilo (v primerjavi z letom 1943) slede če: 477478 leto 1943 477 leto 1945 478 kislo zelje 4 lire/kg 6.80 lir/kg kisla repa 2.50 lir/kg 6.80 lir/kg rde ča pesa 3 lire/kg 10 lir/kg krompir 2.90 lir/kg 4.50 lir/kg radič 3.70 lir/kg 15 lir/kg 477 Trgovski list, št. 76, 21. 9. 1943, str. 2, Najvišje cene na ljubljanskem živilskem trgu. 478 Jutro, št. 90, 21. 4. 1945, str. 2, Najvišje cene na ljubljanskem živilskem trgu. Ljubljanska tržnica, junij 1941. Foto: Jakob Prešeren, MNZS 168 leto 1943 leto 1945 špina ča 3.30 lir/kg 30 lir/kg korenje 3 lire/kg 10 lir/kg čebula 2 liri/kg 21 lir/kg zelje v glavah 1.50 lir/kg 3 lire/kg ohrovt 3 lire/kg 6 lir/kg cveta ča 3.35 lir/kg 10 lir/kg Te cene so veljale le za zelenjavo, pridelano v Lju- bljanski pokrajini, bile pa so odvisne od sezone in od letine zelenjave. 479 Cene blaga, ki je prispelo iz Nem čije in nemškega okupacijskega podro čja, v glavnem z Go- renjske, je pri vsaki pošiljki sproti odobril šef pokrajin- ske uprave. 479 Pred uvedbo maksimiranja cen so na vrednost blaga vplivali tudi prazniki. cvetača ohrovt Cena zelenjave v Ljubljani v lirah (1939-1945) zelje v glavah čebula korenje špinača radič krompir rdeča pesa kisla repa kislo zelje apr. 45 sept. 43 avg. 41 39 0 5 15 10 20 30 25 169 PRESKRBA Lira in denarne nakaznice V času nemške okupacije je v veljavi ostalo pravo, ki so ga vpeljale italijanske oblasti, celo lira je ostala edino veljavno pla čilno sredstvo. Obra čunski tečaj je bil 1 RM (nemška marka) = 10 lir. 480 Tehni čne in prometne ovire so bile delni krivec, da je poleti 1944 v Ljubljanski pokrajini za čelo primanjkovati gotovine. 481 Pomanjkanje denarja je bilo tako hudo, da so posamezni ljubljanski trgovci nekaj časa izdajali celo lasten zasilni denar. 482 Šef pokrajinske uprave je novembra 1944 Hranilnici Ljubljanske pokrajine odredil, da mora v promet poslati denarne nakaznice po 1000, 500, 100 in 50 lir, pa tudi drobiž po 10, 5, 2, 1 in 0.50 lire. Denarne nakaznice so bile enakovredno pla čilno sredstvo liri: “Z denarnimi nakaznicami torej vsakdo lahko pravno veljavno porav- na svoje obveznosti v gostilni, trgovini, pri dav čni upra- vi, ob čini, zavarovalnici, pri denarnih zavodih, sodiš ču itd.” 483 Denarne nakaznice, ki so jih imenovali Rupniko- ve lire ali tudi slovenske lire, 484 so bile veljavno pla čilno sredstvo le v Ljubljanski pokrajini, zato je za vsa pla čila izven meje skrbela Hranilnica Ljubljanske pokrajine. 485 480 Sl. list, št. 86, 27. 10. 1943, str. 421, Naredba o liri kot zakonitem pla čilnem sredstvu. Tudi v: Jutro, št. 244, 29. 10. 1943, str. 4, Naredba o liri kot zakonitem plačilnem sredstvu. 481 Italija se je od kapitulacije dalje borila z visoko inflacijo, za čelo ji je primanjkovati gotovine in zato so jo prenehali pošiljati v Ljubljansko pokrajino. 482 Pan čur, Andrej: Ena država, en denar? Zelo kratka, vendar toliko bolj burna zgodovina enotnih državnih valut na Slovenskem. V: Zgodovina za vse, št. 2, 2006, str. 39. 483 Jutro, št. 285, 13. 12. 1944, str. 2, Denarne nakaznice in drobiž Ljubljanske pokrajine. 484 O Rupnikovih lirah: Jelin či č, Zmago: Rupnikove lire. Rupnik lira. Ljubljana 1996, tu str. 22 (dalje Jelin či č: Rupnikove lire). 485 Po osvoboditvi je edino veljavno pla čilno sredstvo postal dinar. O menjavi lir v dinarje: Prin či č, Jože: Zamenjava denarja. V: Slovenska kronika XX. stoletja 1941– 1995. Ljubljana 1996, str. 112; Jelin či č: Rupnikove lire, str. 22, prim. tudi: Uradni list Slovenskega narodno osvobodilnega sveta in Narodne vlade v Sloveniji, I/II, št. 6, 6. 6. 1945, str. 1, čl. 71, Odredba o razpustu komisije za nadzorstvo pri izdajanju denarnih nakaznic Hranilnice Ljubljanske pokrajine. 170 Organizacija preskrbe 486 Prevod, Pokrajinski gospodarski svet ter Osrednji prehranjevalni in kmetijski urad Po italijanski kapitulaciji so dalje poslovali tudi vsi uradi. Prezident Rupnik je kot vodja pokrajinske uprave odredil: “vsi ukrepi o racioniranem gospodarstvu osta- nejo v veljavi”. 487 Življenjske potrebš čine so bile tako še nadalje racionirane in so jih smeli potrošniki kupovati le z nakaznicami, prav tako so v veljavi ostale kazni za morebitne kršitelje. 488 Za vse to je še nadalje skrbel Pre- vod, vendar brez uradov, ki jih je ustanovil visoki komi- sar. Pokrajinska uprava je odpravila Pokrajinski svet (za) korporacij(e) in ni želela obnoviti bivše Zbornice za trgo- vino, (obrt) in industrijo. Z njunim osebjem je ustanovila Pokrajinski gospodarski svet. V jeseni 1944 so oblasti za zagotovitev prehrane na okupacijskem podro čju Jadran- sko primorje postavile celotno podro čje prehrane in kme- tijstva pod enotno vodstvo. Ustanovljen je bil Osrednji prehranjevalni in kmetijski urad s sedežem v Trstu. 489 Nemške oblasti so po kapitulaciji Italije nekoliko pomirile prebivalce Ljubljane, ki so bili v hudih skrbeh zaradi nezadostne preskrbe. V začetku oktobra 1943 so namre č Ljubljan čanom zagotovile najpotrebnejša živi- la. Pri tem jim je na pomo č prisko čila gorenjska civilna uprava, ki se je strinjala, da Ljubljano založi z živili iz njihovih skladiš č. Iz Domžal so Prevodu tako pripeljali 14 tovornih avtomobilov moke oziroma 150.000 kg pše- ni čne, ržene in krušne moke. Iz Kranja je prispelo 70 ton krompirja. 490 Večino kontingentov racioniranih živil so od septembra 1943 nove oblasti nakazovale iz itali- janskih virov in zalog, ki so si jih po kapitulaciji Italije 486 Zanimiva je primerjava s preskrbo v Beogradu. O tem: Nikoli ć, Kosta: Strah i nada u Srbiji 1941–1944. Svakodnevni život pod okupacijom. Beograd 2002, po- sebno 97–147. 487 Ferenc, Tone: Razmere v Sloveniji 1943. Gospodarstvo pod nemško okupacijo v Ljubljanski pokrajini in na Primorskem. V: Slovenska novejša zgodovina, I. del. Ljubljana 2005, str. 696. 488 ARS, AS 1886, f. 44, II, Uredba polkovnika in poveljnika Örtla. 489 Sl. list, št. 60, 9. 8. 1944, str. 187, Naredba o ustanovitvi Osrednjega prehra- njevalnega in kmetijskega urada (Ufficio centrale per l’alimentazione e agricoltura) za operacijsko ozemlje “Jadransko primorje”. 490 Trgovski list, št. 82, 12. 10. 1943, str. 2, Preskrba Ljubljane zagotovljena. 171 PRESKRBA prisvojile v obmejnih predelih, čeprav je bilo v za četku nekaj težav: “Ugotovilo se je namre č, da je nastopila po 8. septembru v trgovskih krogih velika dezorientacija ter so se mnogi zadovoljili s pasivnim čakanjem in z iz- govori italijanskih dobaviteljev, da obstoja prepoved iz- voza in da vsled tega ne morejo naro čila izvršiti.” 491 Vesti o izvoznih prepovedih so bile neutemeljene. Pokrajinski gospodarski svet je vsem posameznikom in družbam, ki so imeli v Italiji naro čeno oziroma nekateri že pla čano blago, priporo čal, da zaradi prometnih omejitev in uki- nitve poštno-paketnega prometa, osebno prevzamejo blago in ga sami prepeljejo v Ljubljano. Uvozniki blaga v Ljubljansko pokrajino so prošnje preko Pokrajinskega gospodarskega sveta naslavljali na nemškega svetoval- ca za gospodarstvo v Ljubljani. Ljubljana je v letih 1944 in 1945 uvažala zgolj iz Nem čije in njenih okupiranih podro čij ter Italije. Cestni in železniški blagovni promet so na mejah nadzorovale carinske oblasti, se pravi: cariniki in finan čni stražni- ki. 492 Proti koncu vojne so bili tudi ti nakupi mo čno okr- njeni, saj je bil železniški, pa tudi cestni promet zaradi pogostih zračnih napadov povsem blokiran. 493 Poskus stabilizacije cen in rušilci dirigiranega gospodarstva Cene so tudi pod nemško okupacijo vztrajno rasle. Oblast je poskušala vse slabši gospodarski položaj re- šiti tako, da je proti koncu leta 1943 za približno tretji- no linearno dvignila pla če v Ljubljanski pokrajini. 494 Ta ukrep je ostal brez vidnejšega u činka, saj pla če naraš ča- jo čih cen niso mogle ujeti. 495 Rainer je kljub temu želel 491 ARS, AS 202, f. 69, št. 5.849. 492 ARS, AS 202, f. 69, št. 639/1–44, Uravnava blagovnega prometa. 493 Razvoj ljubljanske trgovine, str. 48. 494 Indeks življenjskih stroškov se je v Nem čiji od leta 1939 do leta 1944 dvignil zgolj za 11,2%. V istem času so se plače (industrijskih delavcev) dvignile le za 2–3%. V: Hausmeyer, Karl-Heinrich in Caesar, Rolf: Kriegswirtschaft und Inflation (1936– 1948). V: Währung und Wirtschaft in Deutschland 1876–1975. Frankfurt am Main, 1976, str. 367–429, tu 414–416. 495 Lazarevi ć, Žarko: Dohodki prebivalstva med vojno. V: Slovenska kronika XX. stoletja 1941–1995. Ljubljana 1996, str. 18. 172 zagotoviti preskrbo z vsaj osnovnim blagom in zajeziti cene, zato je marca 1944 odredil, da morajo življenjsko važnim potrebščinam cene dolo čati zgolj komisarji za cene, ki jih je tudi osebno imenoval. Zahteval je, da mo- rajo cene blaga in storitev ustrezati na čelom vojnega go- spodarstva. Tega so pogosto kršili oderuhi in črnoborz- janci, zato so bile za njih predpisane še posebej stroge kazni. 496 Najprej so bila za presojanje ter kaznovanje prestopkov oziroma kršitev protidraginjskih ukrepov pristojna okrožna sodiš ča s sodnikom-posameznikom in okrajna sodiš ča. Prvi je obravnaval v glavnem veri- žnike in “navijalce” cen, okrajna sodiš ča pa so obrav- navala manjše kršitve raznih protidraginjskih uredb. Na osnovi uredbe vrhovnega komisarja o izvrševanju sodstva na operacijskem ozemlju Jadransko primorje z dne 19. oktobra 1943, pa je bilo poleti 1944 v Lju- bljani ustanovljeno posebno sodiš če za javno varnost, ki je poslovalo na okrožnem sodiš ču. 497 To sodiš če, ki sta ga sestavljala tri članski senat in sodnik-posameznik, je lahko proti verižnikom, “navijalcem” cen in ostalim kr- šilcem protidraginjskih uredb izreklo zaporno kazen do 5 let, denarne kazni pa v neomejeni višini. Čim boljše možnosti za preživetje prebivalcev Lju- bljane je še nadalje iskal in jih poskušal realizirati tudi Prevod. Kljub temu da je nadzoroval izpeljavo odredbe iz julija 1944, ki je dovolila uvoz racioniranih živil v Lju- bljano le z njihovim dovoljenjem, črne borze ni uspel omejiti, kaj šele zatreti. Prevod je zaskrbljeno razglašal, da črnoborzjanci Ljubljan čanom iz dneva v dan bolj ško- dijo: 498 “Poleg drugih nadlog nas je vojna osre čila tudi s črno borzo in njenima zvestima pajdašicama prekup če- vanjem in verižništvom. Skraja so cvetele te smrdljive cvetke le v temi in so uganjale svoje ne čedno po četje po zakotnih kr čmah in kavarnicah. Roka pravice je ve čkrat trdo zgrabila v te vrste in dela pokoro za varnimi zapa- hi še danes marsikdo ter premišlja o svojih grdobijah. 496 Jutro, št. 74, 31. 3. 1944, str. 2, Naredba proti navijanju cen. 497 Sl. list, št. 45, 17. 6. 1944, str. 149, Izvršilne dolo čbe k naredbi Visokega komi- sarja z dne 19. oktobra 1943 o kazenskosodnem zasledovanju črne borze. 498 V češkem protektoratu so časopisi črnoborzjance ozna čili za “Hyänen der inneren Front” (hijene notranje fronte). V: Brandes, Detlef: Die Tschechen unter deutschem Protektorat, I. München in Dunaj 1969, st. 226 (dalje Brandes: Die Tschechen, I). 173 PRESKRBA /.../. Na obsojen čevo mesto sta planila dva, po moškem je nadaljevala ženska isto umazano obrt. Tako se je sa- mo še podražilo blago, češ riziko se je zvišal. Zdelo se je, da bijejo oblastva blazen boj z nepokon čljivim zmajem, kateremu zraste namesto ene odsekane glave kar se- dem mlajših in požrešnejših glav. Po razsulu Badoglieve vojske in po begu njegovih podkupljivih oblastnikov, ko so imela oblastva drugod polne roke dela, pa se je ta go- lazen ne le upala na svetlo, temve č so se celo javno pri belem dnevu sklepale kup čije in se na debelo tvorilo in se javno prodajalo prepovedano blago, kakor da ni ve č zakonov, ne oblastev. Ko glas vpijo čega v puš čavi so se izgubili uradni opomini. /.../. Naravnost vam povemo: tudi črni borzi bije dvanajsta ura! Kakor so nam zaupali na najpristojnejšem mestu, je tisti dan pred vami, ko bo potrkala trda in neizprosna roka pravice na vsaka in tudi vaša vrata in terjala od vsakogar obra čun.” 499 Toda, kjer je vojna – tam je črna borza. Proti njej se ni dalo bojevati ne s prepovedmi ne z grožnjami. In dlje kot je vojna trajala, bolj se je črna borza bohotila. Klecnila je tik pred osvoboditvijo. 500 Prehrana v letu 1943 Živilske nakaznice in izredna nakazila Pod nemško okupacijo so v veljavi ostali vsi ukrepi v zvezi s preskrbo, ki so bili sprejeti že pred vojno in v času italijanske okupacije našega ozemlja. Se pravi, osnovne življenjske potrebš čine so bile nadalje racioni- rane, njihovo prodajanje je potekalo s pomo čjo naka- 499 Trgovski list, št. 96, 30. 11. 1943, str. 2, Tudi črni borzi bije dvanajsta ura. 500 S črno borzo so se ukvarjali moški in ženske, stari in mladi. V Mostah so na primer trije mladoletniki vlomili v ve č trgovin in naropano blago, vredno 40.000 lir, prodajali “pod roko”. V: Slovenec, št. 152, 6. 7. 1944, Vsakdanja Ljubljana po kronistovih zapiskih. Vlomi v Mostah. S črno borzo se niso ukvarjali samo zasluž- karji, temve č o čitno tudi osebe, ki jim je bilo dolg čas: “In ker imam dovolj časa, sem odprla črno borzo in sicer z volno. Znajdla sem neko gospo, katera prodaja še staro lepo volno in ima tudi precej barv, tako hodim za druge iskat /.../, seveda jim potem dražje prodam, tako da sem okrog 300 lir zaslužila. /.../. Vidiš takole si malo pomagamo.” V: Pismo, naslovljeno na Martino Poga čar, 23. 11. 1943, osebni arhiv avtorice. 174 znic. 501 Živilske nakaznice je bilo dovoljeno izdati le ose- bam, ki so dokazale, da stalno živijo v Ljubljani. Osebe, ki so se v Ljubljano priselile, so morale predložiti ura- dno potrdilo, ki je izkazovalo, da so se v bivšem kraju odjavile in da tam ne dobivajo živilskih nakaznic. Zaradi previdnostnih ukrepov so morale osebe, starejše od 14 let, na mestnem uradu nakaznice za prehrano dvigovati osebno. Oblasti so poostrile kontrolo nad cenami ter še naprej preganjale in kaznovale kršilce vseh predpisanih uredb. Na področjih, ki so bila od za četka vojne pod nem- škim okupatorjem, je bil kontingent racioniranih živil višji kot na ozemlju, okupiranem od italijanskega oku- patorja. Prehrambena osnova je bila v Ljubljani za polo- vico slabša kot na Gorenjskem in Koroškem. 502 Po kapi- tulaciji Italije in po zasedbi Ljubljane so nemške oblasti odredile in izvedle ponoven popis zalog življenjsko po- membnih potrebš čin. Te so se izkazale za borne, zato se obroki racioniranih živil niso pove čali v tolikšni meri, kot so si nove oblasti želele. 503 Tako so na navadno ži- vilsko nakaznico upravi čenci konec leta 1943 prejemali dnevno 150 g kruha ali 124 g krušne moke ali 225 g koruzne moke, mesečno pa 2000 g živil za juho (riž ali testenine, vendar na posameznika najve č 400 g teste- nin, ostalo riža), 400 g maš čob (slanina, maslo, mast ali olje), 500 g sladkorja, 500 g soli, 100 g pralnega mila in 100 g toaletnega mila. Dnevno je posameznik torej poleg 150 g kruha zaužil 13,3 g maš čob, 16,6 g slad- korja in prav toliko soli, 124 g moke in dobrih 66 g ri- ža ali testenin 504 Kljub slabim izgledom pa primerjava pokaže, da je posameznik konec leta 1943 na živilsko 501 ARS, AS 1886, f. 44, II, Uredba polkovnika in poveljnika Örtla, Ljubljana 13. 9. 1943. 502 ARS, AS 1893, f. 86, I, T 50, št. 569/43–6, Die offentlichen Küchen in Laibach. 503 Razvoj ljubljanske trgovine, str. 48. 504 ARS, AS 1886, f. 66, Jahresbericht über die gesundheitliche Verhältnisse in La- ibach 1943, str. 77. Za primerjavo: v Nem čiji so v za četku vojne oblasti dolo čile, da naj bi odrasla oseba zaužila 2.400 kalorij na dan, pozimi 1944/1945 je bila dnevno deležna le še koli čine živil, katerih energetska vrednost je znašala približno 1.670 kalorij. V: Corni, Gustavo in Gies, Horst: Brot, Butter, Kanonen. Die Ernä- hrungswirtschaft in Deutschland unter der Diktatur Hitlers. Berlin, 1997, str. 581. O hranilih, prejetih na živilske nakaznice gl.: Himmelreich: Namesto žemlje, str. 201sl., še posebej tabelo na str. 209. 175 PRESKRBA nakaznico prejel toliko racioniranih živil kot v za četku leta 1943: 505 prva polovica leta 1943 dnevna koli čina živil kalorije kruh 150 g 348 kalorij riž 33,3 g 116,22 kalorij testenine 33,3 g 122,54 kalorij maš čobe 13,3 118,50 kalorij sladkor 16,6 g 66,4 kalorij skupaj 246,5 g 771,66 kalorij konec leta 1943 dnevna koli čina živil kalorije kruh 150 g 348 kalorij riž 53 g 184,97 kalorij testenine 13,3 g 48,94 kalorij maš čobe 13,3 g 118,50 kalorij sladkor 16,6 g 66,4 kalorij skupaj 246,2 g 766,81 kalorij Na dodatno nakaznico za delavce (SD) je posame- znik prejel dnevno 100 g kruha ali 82,6 g krušne moke ali 150 g koruzne moke ter mese čno 600 g riža. Na po- sebno dodatno nakaznico za kruh (za zavodarje in no- sečnice) je oseba prejela dnevno 150 g kruha ali 124 g krušne moke ali 225 g koruzne moke. Dodatna živilska nakaznica za otroke do 3 let (GMa) je omogo čala me- sečno nakup 1000 g riža, 750 g marmelade in 500 g sladkorja, dodatna živilska nakaznica za mladino od 3 do 18 let (GMb in GMc) pa nakup 500 g marmelade na mesec. Do nakupa 500 g marmelade so bile enkrat na mesec upravičene tudi osebe starejše od 65 let. Bolniki so na dodatno nakaznico za kruh dnevno prejemali 100 g kruha ali 82,6 g krušne ali 150 g koruzne moke, na dodatno nakaznico za meso pa dnevno 100 g mesa. 506 Na posebne knjižice so en liter mleka redno prejemali le dojen čki, otroci od enega do dveh let so, če se je le dalo, prejeli pol litra mleka na dan, prav toliko tudi ose- 505 Dnevno koli čino živil pretvoril v kalorije: David Kumer, gostinski tehnik. 506 Dodatke so prejemale le osebe, ki so imele bolezen s posebnega seznama Mestne- ga preskrbovalnega urada iz leta 1942. Dodatkov so bili na prvem mestu upravi čeni tuberkulozni bolniki, sledili so sladkorni bolniki, slabokrvne osebe in osebe z bolni- mi jetri, osebe z Addisonovo boleznijo in še nekateri drugi. 176 be, starejše od 65 let, otroci do sedmih let so neredno prejemali 2 dcl na dan, osebe od 60 do 65 let pa so bile vsak mesec upravi čene do pol kilograma kondenzirane- ga mleka. 507 Zaradi vse hujšega pomanjkanja krompirja so Ljubljan čani namesto knjižic novembra 1943 dobili nakaznice za krompir. 508 Oblasti so se namre č bale, da bi povsem izostal dovoz tudi tega izredno hranljivega ži- vila, kar bi prakti čno pomenilo katastrofo: “Gospodinje, ki v svoji shrambi ne bi imela krompirja, si dandanes kar ne moremo misliti. Saj je krompir poleg kruha ena izmed tistih redkih jedi, ki se je zlepa ne prenajemo. Ra- di ga imajo otroci in odrasli. /.../. V teh razburkanih ča- sih je krompir tudi pri razvajeni gospodi tako obrajtan, da bi si marsikdo štel v čast, da bi ga znanec na cesti pozdravil: ‘Dober dan vam voš čim, gospod krompirje- vec.’” 509 Na nakaznice za krompir so proti koncu vojne delili testenine, pa tudi suhe stro čnice. Te, še posebno grah, so med vojno postale zaželeno hranilo, saj so v časopisih poudarjali, da vsebujejo veliko rastlinskih be- ljakovin in da je ustrezno nadomestilo za meso. S posre dovanjem Prevoda je posameznik v letu 1943 prejel še nekaj izrednih oziroma posebnih nakazil. Odrasel človek je lahko kupil: 16 kg krompirja (povpre č- no 1,3 kg na mesec), manj kot 4 kg mesa (dobrih 30 dag na mesec), 12 dag prekajenega mesa v celem letu (1 dag na mesec), 45 dag klobas (manj kot 4 dag na mesec), le 7 dag konzerviranih rib v celem letu (dobrih 0,5 dag na mesec), 1 kg mehkega sira (9 dag na mesec), 700 dag tr- dega sira (6 dag na mesec), 2,8 kg fižola (dobrih 20 dag na mesec). Odrasli osebi je pripadlo še 70 dag marmela- de (6 dag na mesec), prav toliko paradižnikove mezge in ¼ kg sladkorja (2 dag na dan) ter v mesecu decembru 1 kg graha. Otroci do 3 let so dodatno prejeli 12 kg riža oziroma testenin, 6 kg sladkorja, 9 kg marmelade, 8 kg jabolk, 1 kg kostanja, ¾ kg zdroba in 18 dag sladkor čk- ov. Otroci od 3 do 9 let so prejeli 30 dag sladkorja, 6 kg marmelade, 10 kg jabolk, 3 kg kostanja, ¾ kg zdroba, 507 ARS, AS 1886, f. 66, Jahresbericht über die gesundheitliche Verhältnisse in La- ibach 1943, str. 77. 508 ARS, AS, 1886, f. 43, XII, Živilske nakaznice za november. 509 Kun či č, Mirko: Krompir in krompirjevci. V: Vrtec, 1941/1942, št. 1–2, str. 17. 177 PRESKRBA 18 dag sladkarij. Mladina od 9 do 18 let pa je bila dele- žna manj kot 30 dag kruha, 30 dag sladkorja, 6 kg mar- melade, 9 kg jabolk, 3 kg kostanja, 18 dag sladkor čkov. Starejše od 60 let so oblasti razveselile z 2 kg jabolk, še pet let starejše pa s 3 kg marmelade. 510 Porast bolezni zaradi nezadostne prehrane Ogrožena ve čina Ljubljan čanov Leta 1943 je Ljubljana na živilske karte porabi- la 4,509.755.49 kg krušne moke in 1,380.562.30 kg koruzne, 630.011.58 kg testenin, 3,745.62 kg riža in 808.861.80 kg sladkorja, 62.554.10 kg masti in slanine, 180.643.71 kg masla, 224.321.50 kg olja, 365.213.78 kg fižola in graha, 210.224.85 kg sira, 305.076.70 kg marmelade, 14.694 kg sardin, 12.000 kg paradižnika, 185.854.35 kg mila. 511 Številke kažejo, da prehrana Lju- bljančanov v letu 1943 ni bila preve č izdatna. To je bi- lo razvidno tudi iz poro čila o zdravstvenih razmerah v Ljubljani v letu 1943, ki ga je kot predstavnik mestnega fizikata izdelal dr. Mauricij Rus. Ugotovil je, da je bila prehrana nezadostna. Glavni razlog je bilo pomanjkanje izdatnejših prehrambnih proizvodov, saj živila, ki so jih ljudje prejemali na živilske nakaznice, niso bila dovolj kalori čna. Mnogo otrok je bilo podhranjenih, tudi pri odraslih so se pojavile tipi čne posledice pomanjkanja – hujšanje, slabokrvnost, živ čna iz črpanost, hitra utru- jenost pri kakršnem koli delu, oslabljeno srce, kožne bolezni, neredna oz. izostala menstruacija pri ženskah, čedalje ve č oseb je obolelo za tuberkulozo. 512 Premožnejši Ljubljan čani zaradi pomanjkljive pre- hrane problemov z zdravjem verjetno niso imeli. Poleg tržnice in trgovin so obiskovali tudi t. i. svobodni trg: “Kar smo dobivali živil na karte, še zdale č ni zadosto- 510 ARS, AS 1886, f. 66, Jahresbericht über die gesundheitliche Verhältnisse in La- ibach 1943, str. 76 a in b. 511 Slovenec, 24. 5. 1944, št. 118, str. 3, Potrošnja racioniranih živil v Ljubljani. 512 Pirc, Ivo: Zdravje v Sloveniji, II. Zdravstvene prilike in delo higijenske organizacije v Sloveniji 1922–1936. Spomenica ob petnajstletnici higijenskega zavoda v Ljublja- ni. Ljubljana 1938, str. 595. 178 valo. Po časi sem morala za četi prodajati: servise, zla- tnino, kristal, blago. Kokosovi tepihi iz predsobe so bili prodani v hotel Union. Prodati sem morala dragocen srebrni pribor, /.../, stensko uro in še in še.” 513 Poleg osnovnih živil so si nekateri lahko privoš čili celo kakšno poslastico: “Drugi so mogo če jedli bolje ali slabše med svojimi štirimi stenami ... nekateri ljudje v hiši, branje- vska družina, Salazniki sploh niso bili videti sestradani kot mi ... za zaprtimi vrati so se morali oškodovati za vodene makarone, oskrbovani z zalogo zelja in klobas ... preve č dobro je dišalo na stopniš če in balkone ... go- tovo so se ukvarjali z razli čnimi rihtami, s kuho, vsepo- vsod je dišalo apetitno ... /.../ ... šunke s cmoki, polite z maslom, piške v žolici, sklede sadnih solat in peka če polne štrukljev ... V časih si kar obstal in z nosom, ki je vohal in z ušesi, ki so slišala žvenketanje žlic in nožev ... žrl, jedel, pil ... so bili to prijatelji oficirjev, iz kasar- niških ekonomij? ... črnoborzjanci? ...” 514 Hujših težav z lakoto niso imeli niti kmetje in polkmetje, druga če pa je bilo z nameš čenci, predvsem nižjimi, in delavci. Ti si zaradi slabih dohodkov niso mogli privoš čiti obiska “prepovedanega trga”, saj so celo tržnico ogledovali bolj od daleč. Kar okoli 85% ljubljanskega prebivalstva se je tako moralo zadovoljiti z živili, ki so jih kupili zgolj na nakaznice. 515 V za četku leta 1944 je ve čina ban čnih nameš čencev prejemala pla če v višini od 1120 do 1556 lir, ve čina industrijskih nameš čencev pa od 2057 do 2446 lir. 516 S tem so komaj pokrili osnovne življenjske stroške. Kupili so osnovna racionirana živila, pri čemer se jim je mnogokrat zdela previsoka tudi cena izrednih dodatkov, 517 pla čali so stanovanjske stroške in stroške ogrevanja, če je kakšna lira ostala, so morda dopolnili garderobo. 518 V še hujšem položaju so bili delavci. Že v 513 Tozon: Rože in trnje, str. 183. 514 Kova či č: Prišleki, str. 382 in 383. 515 ARS, AS 1893, f. 86, I, T 50, št. 569/43–6, Die offentlichen Küchen in Laibach. 516 Slovenski narod, št. 19, 8. 5. 1944, str. 3, Gibanje cen, mezd in zaposlitve v Ljubljanski pokrajini leta 1943. 517 Tajnik ljubljanskega podpornega odbora je izra čunal, da so znašali povpre čni mesečni izdatki za nakup osnovnih živil in živil, ki so bila (ob časno) na voljo kot izredni dodatki, ve č kot 200 lir na osebo, v: ARS, AS 1893, f. 99, I, 23/c, Zapisnik III. seje Ljubljanskega podpornega odbora. 518 Slovenski dom, št. 17, 29. 4. 1944, str. 4, Pisma nam in vam (pisma bralcev). 179 PRESKRBA času pred vojno so živeli težko: “54% delavcev s svoji- mi zaslužki ni moglo zadovoljivo pokrivati niti stroškov svojega osebnega življenjskega minimuma in je živelo v revščini; 12% delavcev je životarilo na nivoju eksisten č- nega minimuma, le 34% delavcev si je lahko s svojimi zaslužki omogočalo zadovoljiv življenjski standard, če jim ni bilo treba seveda vzdrževati družine. Eksisten č- nega minimuma 4- članske delavske družine pa delavci v Sloveniji v dobi stare Jugoslavije z enim zaslužkom ni- so mogli pokrivati.” 519 Njihove pla če se v času vojne niso znatno izboljšale, vse višje cene pa so delavce in njihove družine pripeljale na rob preživetja: “La čni smo bili in zmrzovali smo kot svizec pozimi...” 520 Mnogi Ljubljan čani pa skromne količine živil niso porabili samo zase, temve č so del pošiljali tudi bližnjim, ki so bili v taboriš čih. 521 Iz marsikaterega družinskega dnevnika 522 in pisma je razbrati odrekanje v korist svo- jih dragih ter neprestano ukvarjanje z zbiranjem živil in pošiljanjem paketov: “Danes smo ti poslali 10. paket. Ali si dobil 7., 8. in 9. paket ter 100 lir od 2.12?” 523 In: “... mi pa sedaj pošljite tako paket in denar 200 lir. V paket denite prepe čenec, pa kupite 1 kg sira parmeza- na, pa kako kilo marmelade, 1 kg sladkorja in bombo- ne, kakšne kisle.” 524 519 Kresal, France: Oris gospodarskega razvoja Slovenije in ekonomski položaj dela- vstva 1918–1941. V: Delavsko gibanje v Sloveniji 1918–1941. Murska Sobota 1974, str. 111. 520 Kova či č: Prišleki, str. 335. Podoben položaj je bil tudi v češkem protektoratu. Na živilske nakaznice je posameznik dobil toliko hrane, da je lahko le vegetiral. Še posebej kriti čna je bila preskrba z obleko in obutvijo. Ve č o tem: Brandes, Detlef: Die Tschechen unter deutschem Protektorat, II. München in Dunaj 1975, st. 59sl. (Brandes: Die Tschechen, II). 521 Marca 1943 je visoki komisar Grazioli izdal odlok o prepovedi pošiljanja paketov v taboriš če. To je sprožilo glasne proteste in zahteve po ukinitvi odloka, Grazioli pa je razlagal, da je mislil le dobro, ker ljudje z nakupovanjem za pakete podpirajo črno borzo in s tem sami sebi dvigajo cene. 522 Tudi: Dnevnik družine Kogej, datumi vpisa mdr. 12. 5. 1942, 30. 5. 1942, 3. 6. 1942 in 11. 9. 1942, osebni arhiv avtorice. 523 Sporo čilo, naslovljeno na Novak Marijana, taboriš čnika v Padovi, osebni arhiv avtorice. 524 Fotokopija dopisnice neimenovanega taboriš čnika, osebni arhiv avtorice. 180 Prehrana v letu 1944 Nove (osnovne) živilske nakaznice Januarja 1944 so bile uvedene nove, tj. osnovne živilske nakaznice, kar je pomenilo, da posameznik za nakup racioniranih živil ni ve č potreboval razli čnih na- kaznic, se pravi za vsako živilo svoje, temve č se je po nakupih odpravil le z eno. Ta je vsebovala odrezke za vsa racionirana živila. Na njej je bilo zapisano ime in priimek lastnika, njegov naslov, številka nakaznice, ob- činski pe čat in županov podpis. Nakaznica je morala biti opremljena z lastnikovim avtogramom. Še vedno je bila sestavljena iz “stalnega dela” in odrezkov. Del z od- rezki pa so sestavljali mese čni ali dnevni odrezki. 525 Nemški svetovalec pri šefu pokrajinske uprave v Ljubljani je ugotovil, da trgovci oddajajo izrabljene od- rezke živilskih kart preskrbovalnim uradom prakti čno ves naslednji mesec. Tako je bilo možno kupiti blago na odrezke preteklega meseca, čeprav je bilo to prepoveda- no. Tak na čin oddaje izrabljenih odrezkov je oviral kon- trolo in sestavo bilanc o izdanih nakaznicah, o zalogi in o potrošnji, zato so izšla nova navodila za trgovce in potrošnike. Za Ljubljano so bila ta navodila objavljena v dnevnem časopisju 26. junija 1944. Javnost je bila opozorjena, da veljajo živilske nakaznice le za mesec, za katerega so bile izdane. Trgovci niso smeli prodajati ži- vil na zastarane, se pravi neveljavne nakaznice. Trgovci so bili dolžni do 4. v mesecu preskrbovalnim uradom predložili izrabljene odrezke živilskih kart. Odrezke, ki so na preskrbovalne urade prispeli prepozno, je obrav- naval Prevod. Zamudniki so se morali sami obra čati na preskrbovalni urad. 526 Poleti 1944 je nemški svetovalec pri šefu pokrajin- ske uprave v Ljubljani ugotovil, da je velik del prebival- cev izven ljubljanskega bloka prejemal v glavnem iste koli čine živil kot tisti znotraj bloka. Zaradi zaporne črte so prebivalci Ljubljane razpolagali v glavnem le z živili, 525 Sl. list, št. 35, 2. 5. 1942, str. 257–260, Ureditev racioniranih živil. 526 ARS, AS 208, f. 1, Obrtniški maksimalni cenik, št. II/36, Okrožnica o oddaji in kontroli živilskih nakaznic, 1. 6. 1944. 181 PRESKRBA ki so jih dobili na nakaznice. Osebe zunaj bloka so si lažje preskrbele zadostne koli čine živil, saj so pridelale relativno dovolj zelenjave in drugega, na karte pa so do- bivale iste koli čine kot Ljubljan čani. V za četku oktobra 1944 je zato za čel veljati odlok, s katerim je v Ljubljani in v ob činah, ki so spadale v njeno bližnjo okolico (Je- žica, Polje, Dobrunje in Rudnik 527 ), dodeljevanje hrane ostalo nespremenjeno, v ostalih ob činah pa so živilske nakaznice prejeli le tisti, ki niso posedovali poljskih po- vršin. Ostalim so prenehali dodeljevati odrezke za riž in testenine: 528 “Pridelovalcem krušnih žit in članom nji- hovih družin, ki imajo kakršenkoli pridelek krušnih žit (pšenica, rž, je čmen, koruza, soržica, oves, ajda) se s 1. 8. 1944 ukinja izdajanje vseh živilskih nakaznic z od- rezki za kruh, moko, riž ali testenine brez ozira ali je to osnovna ali dodatna nakaznica, ali otroška, za nose če žene ali pa bolniški dodatek.” 529 V letu 1944 je bilo torej v obtoku ve č (živilskih) na- kaznic, 530 ki so kategorije porabnikov lo čevale na podla- gi njihovega dela oziroma njihove starostne stopnje: 1.) osnovne – cele, ki so bile namenjene vsem upravi- čencem, ki niso imeli zalog racioniranih živil oziro- ma za tiste, ki niso bili pridelovalci, 2.) osnovne – brez odrezkov za maš čobe, ki so bile na- menjene vsem upravičencem – pridelovalcem ma- ščob oziroma tistim, ki so zaklali praši ča, 3.) osnovne – brez odrezkov za moko in živila za juho, ki so jih bili deležni vsi upravi čenci – pridelovalci krušna žita, 4.) osnovne – brez odrezkov za moko, živila za juho in trde maš čobe. Te so bile namenjene vsem tistim, ki so pridelovali krušna žita in maš čobe. Še naprej so ostale v veljavi dodatne nakaznice za delavce: 527 Nemški svetovalec za prehrano je že v za četku svojega dela z odredbo dolo čil, da v bližnjo okolico Ljubljane spadajo Ježica, Polje, Dobrunje in Rudnik, ostale ob čine pa v daljno okolico. 528 ARS, AS 1886, f. 61, Okrožnica št. II/81, 25. 9. 1944. 529 ARS, AS 197, f. 16, 989/1. 530 Za mesec maj 1944 so bile predvidene nove živilske nakaznice, ki naj bi veljale 28 dni (4 tedni), vendar je bilo v zadnjih dneh aprila odlo čeno, da v veljavi ostane sistem celomese čne delitve racioniranih živil. V: ARS, AS 1886, f. 61, št. II/22, 1. 5. 1944. 182 5.) dodatne za ro čne delavce (RD), 6.) dodatne za “težke delavce” (TD), 7.) dodatne za “najtežje delavce” (NTD). 531 Med ro čne delavce so, kot že pred tem, prištevali delavce, ki so opravljali ro čna in pretežno ročna dela fizi čnega zna čaja, strežnike, obrtnike, poljske delav- ce, perice, pismonoše, čevljarje, hišnike, pleskarje idr., med njimi tudi osebe, ki so imele no čno službo ve č kot 10 krat mese čno. Naknadno so te nakaznice dodelili tu- di železniškim uslužbencem in železniškim delavcem ter natakarjem in kuharjem. Med “težke” delavce so prište- vali osebe, ki so si kruh služile s težkimi telesnimi deli oziroma s povpre čnimi telesnimi deli v težkih delovnih okoliš činah. Ti so bili npr. kurja či, čistilci kotlov, varilci, žagarji, zidarji idr. Med “najtežje” delavce so prištevali ljudi, ki so opravljali tako delo kot ro čni in težki delav- ci skupaj in to trajno ter pod težkimi delovnimi pogoji, npr. zaposleni pod zemljo, lomilci kamenja, potaplja či in še mnogi drugi. Do konca vojne so veljale tudi slede če nakazni- ce 532 : 8.) dodatne za nose čnice (ki so prekora čile 5. mesec nose čnosti) in zavodarje (dijake, ki so živeli zaradi študija v zavodih in podobnih ustanovah), 9.) dodatne za mladino od 0 do 3 let (DMa), 10.) dodatne za mladino od 3 do 9 let (DMb), 11.) dodatne za mladino od 9 do 18 let (DMc). 12.) dodatne za bolnike. Izpostaviti je treba, da so institucionalizirane osebe (bolniki v bolnišnicah in sanatorijih ter tudi npr. zapor- niki) morale živilske karte izro čiti zavodu, v katerem so se nahajale oziroma so jih njihovi svojci vrnili pristojne- mu preskrbovalnemu uradu. Uprave vseh zavodov so bile v stikih s pristojnimi preskrbovalnimi uradi. Posre- dovale so jim podatke o oskrbovanih osebah, živila za 531 ARS, AS 213, f. 1, Navodila za preskrbovalno službo, str. 7. 532 Omeniti je treba še nakaznice z odrezki za en dan in za sedem dni, ki jih je Me- stni preskrbovalni urad za čel izdajati aprila 1945. Namenjene so bile osebam, ki so se v Ljubljani zadrževale le za časno. Dnevni obroki posameznih živil (in tobaka) so bili isti kot na osnovni živilski nakaznici. Z “dopustniško” nakaznico se je potrošnik lahko hranil v gostinskih obratih, živila je smel tudi kupiti, a le pri pooblaš čenih prodajalcih. 183 PRESKRBA njih pa je ustanovam nakazoval Prevod. Svojci bolnih in zaprtih so bili opozorjeni, da že kupljena živila za insti- tucionalizirano osebo shranijo za čas vrnitve domov, v nasprotnem primeru so bile zagrožene kazni, predvsem odvzem živilskih nakaznic svojcem bolnega ali zaprte- ga. 533 Žal pa je bil “mali človek” ranljiv tudi v bolnišnici: “Vati ni ostal dolgo v bolnišnici, komaj deset dni /.../. V pisarni mi je sestra izro čila njegovo živilsko nakaznico, vendar je mama čez nekaj dni ugotovila, da nas je bol- nišnica opeharila ... dva krušna obroka, dve markici po 100 g kruha so odrezali preve č.” 534 Na tem mestu naj omenim še družinske nakaznice (na katere so delili drva, petrolej in vžigalice), vendar zgolj zato, ker so bile te v zadnjih mesecih vojne name- njene tudi nekaterim izrednim nakazilom živil: 13.) Družinske za 1–2 člana (A). 14.) Družinske za 3–6 članov (B). 15.) Družinske za nad 6 članov (C). O nakaznicah, ki so Ljubljan čanom omogo čale na- kup ostalih (osnovnih) življenjskih potrebš čine pa neko- liko kasneje. Izdatnejši racionirani obroki Januarja 1944 je posameznik na osnovno živilsko nakaznico prejel podobne koli čine kot konec leta 1943, čeprav je o čitna manjša koli čina maš čob in ve čja koli- čina kruha oziroma moke: dnevno 225 g kruha ali 186 g krušne moke, mese čno pa 1,5 kg testenin in 0,5 kg riža, 2 dcl olja in 200 g praši čje masti 535 ali ocvirkov ali zaseke, 536 500 g sladkorja, 500 g soli, 100 g pralnega mila. Primerjava pokaže, da je posameznik pod italijan- sko okupacijo (za četek leta 1943) na živilsko nakaznico 533 ARS, AS 213, f. 1, Navodila za preskrbovalno službo, ovoj: avgust 1944 in prav tam, Navodila za preskrbovalno službo, str. 11. 534 Kova či č: Prišleki, str. 432. 535 Slovenec, št. 124, 1 .6. 1944, str. 4, Slanina namesto olja. 536 Potrebno je poudariti, da se je koli čina maš čob spreminjala glede na koli čino prejetega olja: “Seveda z maš čobo je pa tudi pri nas sedaj bolj pi čla. Ta mesec smo dobili pol dcl olja in 350 g zaseke na osebo.” V: Pismo, naslovljeno na Martino Poga- čar, 22. 6. 1944, osebni arhiv avtorice. 184 prejel manj racioniranih živil kot na osnovno nakaznico v za četku leta 1944: 537 prva polovica leta 1943 dnevna koli čina živil kalorije kruh 150 g 348 kalorij riž 33,3 g 116,22 kalorij testenine 33,3 g 122,54 kalorij maš čobe 13,3 g 118,50 kalorij sladkor 16,6 g 66,4 kalorij skupaj 246,5 g 771,66 kalorij za četek leta 1944 dnevna koli čina živil kalorije kruh 225 g 521 kalorij riž 16,6 g 57,93 kalorij testenine 50 g 184 kalorij maš čobe 7,2 g 59,4 kalorij sladkor 16,6 g 66,4 kalorij skupaj 315,4 g 888,73 kalorij Posameznik je na dodatno živilsko nakaznico za ročne delavce (RD) prejel dnevno 100 g kruha ali 82,6 g moke, delavci pri težkih ro čnih delih (TD) so prejeli dnevno 200 g kruha ali 165, 3 g krušne moke, delavci pri najtežjih delih (NTD) pa so dnevno dobili 300 g kru- ha ali 248 g krušne moke. 538 Dodatna živilska nakaznica za otroke do treh let je dolo čala 1000 g riža ali testenin in 500 g sladkorja mese čno. Posebna dodatna živilska nakaznica za kruh je dolo čala dnevno 150 g kruha ali 124 g krušne moke, dodatna živilska nakaznica za kruh za bolnike pa 100 g kruha ali 82,6 g krušne moke na dan. Na dodatno živilsko nakaznico za meso za bolnike je bilo dolo čenih dnevno 100 g mesa. Otroci, nose čnice, starejše osebe in bolniki so kot dodatek dobivali mleko: otroci do enega leta en liter mleka na dan, otroci od 2 do 4 let pol litra, otroci od 4–10 let 2 dcl, nose čnice pa pol litra. Osebe, rojene pred 1869, so vsak dan prejele 1 537 Dnevno koli čino živil pretvoril v kalorije: David Kumer, gostinski tehnik. 538 V češkem protektoratu so na primer rudarji na posebne nakaznice dobivali ciga- rete, alkohol in južno sadje. V: Brandes: Die Tschechen, II, str. 58. 185 PRESKRBA dcl oziroma vsak drugi dan 2 dcl in bolniki 2 dcl mleka na dan, vendar le, kadar je bilo na razpolago. 539 Izredni dodatki Tudi v letu 1944 so Ljubljančani prejeli posebne dodatke. Verjetno zato, da bi slavili njegovo mo č in do- broto, so za Hitlerjev rojstni dan, 20. aprila leta 1944, razdelili: 500 g marmelade, 100 g sadnega sirupa, 200 g paradižnikove mezge, 4 dcl žganja, 200 g trdega sira. Otroci do enega leta so prejeli 500 g medu, otroci do treh let 1 kg jabolk, delavci pri težkih delih 150 g klo- bas, delavci najtežjih del in nose čnice pa 250 g drobo- vine. Za boži čne praznike leta 1944 je Prevod razveselil otroke od 4 do 9 let z 259 g medu, starše dojen čkov do enega leta s 500 g pšeni čnega zdroba, otroke od 2 do 3 let z 200 g ovsenih kosmi čev, otroke od 4 do 9 let pa verjetno še bolj, saj jim je dodelil le 100 g kosmi čev. Otroci od 4 do 14 let so prejeli eno jajce, vsa mladina do 18. leta je bila deležna 100 g bombonov, prav tako so vsi mladoletni in nose čnice prejeli 500 g sadnega soka. Nose čnice so prejele še 500 g pšeni čnega zdroba, lastni- ce in lastniki toba čnih nakaznic ½ litra vermuta, osebe starejše od 60 let pa 380 g (plo čevinko) kondenziranega mleka. Prav vsi pa so se upravi čeno razveselili 500 g graha in ¼ kg čebule. Okrnjeni bolniški dodatki: bolni ogrožali zdrave V letu 1944 se je nekoliko slabše pisalo bolnikom. Osnova, na kateri so dobivali bolniške dodatke, je bil se- znam bolezni oz. bolezenskih skupin, ki so ga 16. aprila 1942 sestavili ljubljanski zdravniki. Na seznamu so bi- le slede če bolezni: malarija, črevesne infekcije, plju čne tvorbe, vnetje rebrne mrene, “gastriti čne tvorbe”, tvor- be na dvanajstniku, obolenje jeter, zlatenica, sladkorna bolezen, Addisonova bolezen, anemija, jetika. Tudi bol- 539 ARS, AS 197, f. 15. Iia–71/6; Jutro, št. 24, 30. 1. 1944, str. 2, Delitev racionira- nih živil za februar. 186 niki, ki niso imeli bolezni s seznama, so imeli možnost dobiti posebne dodatke, če je osebni zdravnik menil, da jih bolnik potrebuje. V takem primeru je pacientu izsta- vil spri čevalo, ki ga je preu čil še pokrajinski zdravnik in podal kon čno odlo čitev. Bolniške dodatke so upravi čenci dobivali od spo- mladi 1942 do leta 1944, ko je prišlo do neljubih spre- memb. Takrat je nemški svetovalec pri šefu pokrajinske uprave v Ljubljani z oddelka za kmetijstvo in gozdarstvo sporo čil, da ne more ve č zagovarjati izdajanja posebnih (bolniških) dodatkov racioniranih živil članom zavetiš č za starejše osebe, kakor tudi ne duševno bolnim v umo- bolnicah. Odredil je, da se s 1. julijem 1944 za vse te osebe preneha izdajanje dodatkov. 540 Z istim dnem so za čeli zara čunavati dodatke za bolnike v bolnišnicah in drugih ustanovah za vsak oskrbovalni dan in sicer: 10 g maš čob, 40 g enotne moke, 15 g sladkorja, 50 g me- sa. 541 Tudi otroci v otroških zavetiš čih in domovih so bili prikrajšani za nekatere dodatke. 542 Nemški svetovalec pri šefu pokrajinske uprave v Ljubljani se je zavzemal za skr čenje bolniških dodatkov vsem upravičencem, ne samo tistim, ki so bili nameš če- ni v zavodih in drugih zdravstvenih institucijah. Menil je, da so se bolniški dodatki “dodeljevali preve č široko- grudno. Pregledi so pokazali, da so bili izdani zdravniški dodatki večjemu številu oseb, katerim po predpisanih določilih ne pripadajo.” 543 Pri tem se je skliceval na po- datke iz leta 1943, ki so pokazali, da je zaradi bolezni dodatek dobivalo kar 10.367 Ljubljan čanov, 544 pri čemer je bilo predloženih v tem letu mestnemu zdravstvenemu uradu 31.098 zdravniških spri čeval za dodatek živil bol- nikom. 545 Podatki za prvo polovico leta 1944 razkrivajo še višjo številko oseb, ki so bile upravi čene do bolniških dodatkov, 546 vendar oblasti ni motilo le to, da so dodatke prejemali mnogi Ljubljan čani, temve č tudi preobilnost 540 ARS, AS 202, f. 51, št. III/38. 541 Prav tam, št. II/39. 542 ARS, AS 197, f. 16, št. 958/1. 543 ARS, AS 202, f. 51, št. II/79. 544 ARS, AS 1886, f. 66, Poro čilo o zdravstvenih razmerah v Ljubljani 1943. 545 ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 19, Letno poro čilo o zdravstvenih razmerah v Ljubljani 1943, str. 66. 546 Več o tem v poglavju Zdravstvo. 187 PRESKRBA teh obrokov. V za četku leta 1944 so na primer jeti čni bolniki dobivali kot dodatke mese čno 800 g maš čob ali 8 dcl olja, 1000 g testenin, riža ali moke, 1000 g slad- korja in dnevno 100 g kruha. Obroki dodatkov za druge bolezni so lahko dosegli najve č 800 g maš čob ali 8 dcl olja, 1000 g živil za juho in 1000 g sladkorja. Osebe, bolne na jetrih in osebe z zlatenico, so prejemale mese č- no le živila za juho. Tudi uslužbenci mestnega sindikata so v sodelova- nju s Prevodom prišli do zaključka, da je treba bolniške dodatke znižati. Menili so, da so dodatki tako visoki, da bi lahko ogrozili prehrano zdravega dela ljubljanske populacije. Niso nasprotovali, ko je septembra 1944 nemški svetovalec pri šefu pokrajinske uprave v Lju- bljani po posvetovanju z nekaterimi vodilnimi zdravniki izdal določbo o spremembi predpisov, ki so se nanašali na dodelitev racioniranih živil bolnikom. Ve čini bolni- kov so dodatke znižali oziroma so jih prikrajšali na ta na čin, da so morali v zameno za dodatke Prevodu od- dati 100 g maščob, diabetiki pa so mu morali v zame- njavo za 50 g mesa prepustiti 1000 g kruha na mesec, v zameno za 250 g maščob pa 500 g sladkorja iz redne racionirane prodaje. Nespremenjena so ostala le dolo- čila, ki so veljala za tuberkulozne bolnike in umetno hranjene otroke do 12 mesecev. 547 Od septembra 1944 dalje so tuberkuloznim bolnikom in umetno hranjenim otrokom zdravniška spri čevala za dodatek racioniranih živil veljala 4 mesece, ostali bolniki so morali slabo zdravstveno stanje dokazovati s spri čevali vsaka dva meseca. 548 Zaradi novih pravil so bili prikrajšani tudi krvoda- jalci. Do sprememb so prejemali enkratni dodatek 500 g testenin, 400 g maš čob in 2700 g mesa. V letu 1944 se je koli čina slednjega znižala na 750 g. 549 Številke kažejo, da so organi oblasti v jeseni in po- zimi 1944 spremembe predpisov izvajali dosledno, saj je konec avgusta 1944 bolniške dodatke prejemalo le še 10.201 oseb, konec septembra 9998, konec oktobra 547 Umetno hranjeni otroci do enega leta so mese čno prejemali 500 g sladkorja. 548 ARS, AS 1886, f. 70, XII, 2/15978–44. 549 ARS, AS 213, Navodila za Preskrbovalno službo, str. 23. 188 9138, konec novembra 7675 in konec decembra 1944 le še 7346 oseb. 550 Leto 1945 v znamenju lakote 551 Konec leta 1944 in v za četku leta 1945 nakupi v Italiji in drugih državah niso bili ve č mogo či, ker je bil železniški promet zaradi stalnih zra čnih napadov sko- raj popolnoma ohromel. 552 Tako je v za četku leta 1945 Ljubljani grozilo, da bo ostala vezana samo na hrano, ki bi jo uspela pridelati sama oziroma na hrano, ki bi jo uspela uvoziti iz bližnje okolice: 553 “Resnica je da se tu [v Ljubljani, op. av.] zelo težko pride do kake stvari, ker se iz mesta sploh ne moremo nikamor premakniti, iz dežele pa nih če ne pride noter.” 554 Ljudje so se zave- dali kriti čnosti položaja, 555 med Ljubljan čani je ve čina pogovorov tekla samo še o preskrbi: “... kljub velikemu dogajanju v svetu bi se lahko reklo, da je poglavitna 550 Slovenski narod, št. 16, 16. 4. 1945, str. 2, Lanski dodatki racioniranih živil za bolnike. 551 Racionirana preskrba je ostala stvarnost vse do začetka leta 1948. O tem: ARS, AS 1931, šk. 570, 12769–12989 (XXVIII–2), “Naš promet” – A 351873; Mohori č, Ivan: Zgodovina železnic na Slovenskem. Ljubljana 1968, str. 489; Svoboda in po- mlad, str. 60; Ljudska pravica, št. 18, 16. 5. 1945, str. 6, Obroki hrane se bodo zvišali in prav tam, št. 50, 21. 6. 1945, str. 4, Obvestila. Dodatne živilske nakaznice; Slovenski poro čevalec, št. 20, 16. 5. 1945, str. 5, Obroki hrane se bodo zvišali in prav tam št. 27, 23. 5. 1945, str. 6, Mali oglasi; Petrovi č: Ljubljana v času obnove, str. 42; Trgovina in preskrba. O delu Ministrstva za trgovino in preskrbo Narodne vlade Slovenije od osvoboditve do danes. Ljubljana, 1945, str. 7–9 in 16sl. (dalje Trgovina in preskrba); Razvoj ljubljanske trgovine, str. 49. Kljub temu da je raci- onirana preskrba krojila življenje Ljubljan čanov še skoraj tri leta po kon čani vojni je mo č trditi, da se je po drugi svetovni vojni gospodarski položaj stabiliziral hitreje kot po prvi. O tem mdr. tudi: ARS, AS 1931, šk. 569, 13480–14039, Snoj Franc, XXIX–1, ovoj Sestavki-govori, št. 13508; Pismo, naslovljeno na Martino Poga čar, 1. 8. 1945, osebni arhiv avtorice; Fratianni, Michele in Spinelli, Franco: A monetary history of Italy. Cambridge 1997, str. 158–190. O denarnih in gospodarskih refor- mah v drugi polovici 40. let 20. stoletja tudi: Wehler, Hans-Ulrich: Deutsche Gesell- schaftsgeschichte. Vom Beginn des Ersten Weltkriegs bis zur Gründung der beiden deutschen Staaten 1914–1949. München 2003, str. 971–972. 552 Razvoj ljubljanske trgovine, str. 48. 553 Iz črnega humorja Ljubljan čanov se da razbrati, da je hrane primanjkovalo tudi v okolici prestolnice: “Ljubljan čan pride na deželo in vpraša starko: ‘Kaj vi ste stara mama? – Pa res še niste videti tako stari!’ Ženica odgovori: ‘Kar ni č se ne trudite, nimamo niti jajc niti kur naprodaj!’” V: Sloven čev koledar 1944, str. 230. 554 ZAL, LJU 439, t. e. 3, ovoj 30, pismo za Celjar Anico, 20. 10. 1944. 555 Podobno usodo so doživljali prebivalci ve čine mest ve čine evropskih držav, vple- tenih v drugo svetovno vojno. Za položaj na Hrvaškem oziroma v NDH prim.: Mat- ković: Povijest, str. 107sl. 189 PRESKRBA skrb Ljubljančanov uravnavana venomer v preskrbo z najvažnejšimi živilskimi potrebš činami. Okrog tega se su čejo vsi pogovori.” 556 Zalog ni bilo ve č, lakota pa je postajala čedalje hujša: “Sploh gre vse že bolj h kraju, samo apetit pa vedno ve čji.” 557 Zgovorna slika razmer je bila glavna tržnica: “Sedaj se pri čenja tržni vrvež na Vodnikovem trgu že prav zgodaj, kon ča se pa že ob pr- vih dopoldanskih urah. Vsak dan je na dnevnem redu prodaja kislega zelja, odnosno kisle repe. V sredo je bilo na trgu mnogo regrada, /.../, mnogo svežih kopriv.” 558 Čedalje manj in čedalje manjši so bili tudi paketi, name- njeni v Ljubljano, ki so hvaležne prejemnike brezmejno razveselili: “Kar strmimo, ko smo dobili toliko moke in 556 Slovenski narod, št. 9, 26. 2. 1945, str. 4, Ljubljana pred pomladjo. 557 Pismo, naslovljeno na Martino Poga čar, 16. 3. 1945, osebni arhiv avtorice. 558 Slovenec, št. 88, 19. 4. 1945, str. 2, Vsakdanja Ljubljana. Živilski trg med te- dnom. Vrsta za kruh pred pekarno v Gradiš ču. Foto: Miran Pavlin, MNZS 190 drugih dobrot od Vaju. Le to naju skrbi, da ste vi ra- di nas prikrajšani, saj imata ravno tako otroke in vem predobro, kako težko se danes preskrbi take re či. Zelo, zelo smo Vam hvaležni, zdaj bomo pa vsak mesec malo dodajali k moki, ki jo dobivamo na karte pa bo šlo, tako da nam hvala Bogu, kruha ne bo primanjkovalo.” 559 Še skromnejši obroki hrane Vse ve č artiklov je bilo racioniranih, zagotovljeni obroki hrane so se mo čno zmanjšali. 560 Od 1. decembra 1944 do konca vojne je posameznik prejemal mese čno le še 250 g sladkorja, 250 g soli, 125 g kavnega nado- mestka 561 in 75 g mila. Vse hujše je bilo pomanjkanje maščob. Posameznik je bil enkrat na mesec upravi čen le do 1 dcl olja in 150 g maš čob (v glavnem le zaseke). Z zadnjim dnem januarja 1945 je prišlo do novosti pri peki kruha – spremenjeno je bilo razmerje med krušno in koruzno moko. Namesto razmerja 1:1,5 je bilo do- lo čeno razmerje 1:1. S tem sta bili enotna in koruzna moka po vrednosti izena čeni. 562 Kupce kruha je marca 1945 čakala še eno neljubo presene čenje. Zmanjšan je bil dnevni obrok kruha: “Z ozirom na izredno težke pro- metne razmere se po nalogu višje oblasti s 16. marcem t.l. dolo čajo dnevni obroki kruha, ki so bili v veljavi za časa italijanske uprave”. 563 Posameznik je bil tako dnev- no upravi čen le še do 150 g kruha oziroma 124 g moke. Ob nakupu moke je bil potrošnik upravi čen tudi do 1 g kvasa. S 1. aprilom 1945 pa je bil znižan tudi obrok živil za juho. Potrošniki so na mesec prejeli namesto 3 kg le še 2 kg živil za juho, in sicer namesto testenin 1 kg zelenjave (graha ali fižola) in 1 kg riža. 564 V letu 1945 so ro čni delavci dnevno prejeli doda- tno le še 100 g kruha oziroma 82,6 g moke, delavci pri težkih delih 200 g kruha oziroma 165,33 g moke (ta 559 ZAL, LJU 439, t. e. 3, ovoj 30, pismo Celjar Anici in Jožetu, 29. 12. 1944. 560 Trgovina in preskrba, str. 3. 561 ARS, AS 1876, f. 83, I, 2, 64648. 562 ARS, AS 1876, f. 83, II–442/12. 563 ARS, AS 1876, f. 83, II–442/22. 564 ARS, AS 202, f. 76, II–442/25. 191 PRESKRBA dodatek se je tik pred osvoboditvijo znižal na 150 g 565 ), delavci pri najtežjih delih 300 g kruha oziroma 248 g moke, za nosečnice in bolnike pa so obroki kruha oziro- ma moke ostali nespremenjeni (150 g). 566 Te koli čine se do konca vojne niso spreminjale. Zadnje mesece vojne je zmanjkovalo tudi mleka. Konec decembra 1944 naj bi otroci mlajši od enega leta dobivali 1 liter mleka dnevno, otroci od 2 do 3 let pol litra, od 4 do 9 let 3 dcl, nose čnice od 5. meseca pa pol litra. Osebe nad 75 let naj bi trikrat na teden prejele 2 dcl mleka, mladina od 10 do 14 let pa naj bi od za četka novembra 1944 prejela vsak teden trikrat pol litra mle- ka. Tudi bolniki naj bi bili deležni te krep čilne pija če, trikrat na teden naj bi prejeli od 2 do 4 dcl mleka. 567 Stiska z mlekom pa je bila v tem času že tako velika, da so dobivali pravo mleko le otroci in nose čnice, vsi ostali opravičenci so prejemali posneto mleko. Leta 1945 so bili izredno skromni tudi izredni do- datki oziroma velikono čni dodatek. 25. marca 1945 je Prevod mladini in starim omogo čil nakup pol litra kon- denziranega mleka, vsem Ljubljan čanom pa dve jaj- ci. 568 Primerjava pokaže, da je posameznik v letu 1945 na osnovno nakaznico prejel znatno manj racioniranih živil kot na živilsko nakaznico v letu 1941: 569 leto 1941 dnevna koli čina živil kalorije kruh 250 g 580 kalorij riž 33,3 g 116,22 kalorij testenine 33,3 g 122,54 kalorij mast 7,3 g 65,04 kalorij slanina 3,3 g 23,43 kalorij olje 3,3 ml 29,7 kalorij sladkor 23,3 g 93,2 kalorij skupaj 353,8 g 1030,13 kalorij 565 ARS, AS 1876, f. 83, I, 2, 64648. 566 ARS, AS 202, f. 76, II–442/22. 567 Slovenski narod, št. 16, 16. 4. 1945, str. 2, Lanski dodatki racioniranih živil za bolnike. 568 Ljubljana v letu 1945. Ob štiridesetletnici svobode in petdesetletnici Mestnega muzeja Ljubljana. Ljubljana 1985, str. 71 (dalje Ljubljana v letu 1945). 569 Dnevno koli čino živil pretvoril v kalorije: David Kumer, gostinski tehnik. 192 leto 1945 dnevna koli čina živil kalorije kruh 150 g 348 kalorij riž 33,3 g 116,22 kalorij zelenjava (grah ali fižol) 33,3 g 103,23 kalorij maš čobe 5,33 g 74,2 kalorij sladkor 8,3 g 33,2 kalorij skupaj 230,23 g 674,85 kalorij Uradne cene in cene na črnem trgu V jeseni 1944 je pokrajinska uprava dovolila Pre- vodu, da je v prodaji na drobno postavil nove cene. 570 Ve čina od njih je verjetno veljala do maja 1945, 571 saj v uradnem listu ali časopisih novih maksimalnih cenikov ni zaslediti: konecec leta 1944 uradne cene kruh v kosih od 100 do 400 g po 3 lire/kg v kosih od 400 do 1000 g pa 2.80 lir/kg 572 enotna krušna moka 3 lire/kg koruzna moka 2.50 lir/kg testenine 4.80 lir/kg sladkor 18 lir/kg semensko olje 36.25 lir/l riž 4.30 lir/kg jajce 6 lir/kos 573 570 Jutro, št. 202, 3. 9. 1944, str. 2, Nove prodajne cene. 571 Maksimalni cenik za meso in mesne izdelke je bil v uradnem listu zadnji č ob- javljen 28. 7. 1943. Težko verjetno, da so te cene ostale nespremenjene do maja 1945. 572 Jutro, št. 210, 14. 9. 1944, str. 2, Nove cene kruhu. 573 ARS, AS 208, f. 1, 218/7. 193 PRESKRBA Spodnja grafikona prikazujeta ve čkrat omenjeno dražitev cen pomembnejših živil v Ljubljani med drugo svetovno vojno: V primerjavi z uradnimi cenami lahko trdim, da so bile cene na črnem trgu v letih 1944 in 1945 skoraj desetkrat višje. Za kilogram govedine je bilo potrebno odšteti 100 lir, za kilogram masla 340–350 lir, za mast je bilo potrebno odšteti 450 lir/kg, za sladkor 130–150 lir/kg, za belo moko 70/kg, cena jajca pa je dosegla že 10 lir. 574 574 Slovensko dom, št. 26, 1. 7. 1944, str. 4, Pisma nam in vam (Pisma bralcev). Za primerjavo s cenami na črnem trgu v letu 1943 gl. op. 385. Cena pomembnejših živil v Ljubljani (1939-1945) I. pomembnejših živila 10 lire 12 18 16 14 8 6 4 2 0 moka riž kruh sladkor jajca dec. 39 dec. 40 maj. 41 nov. 41 jan. 42 nov. 42 apr. 43 sept. 44 Cena pomembnejših živil v Ljubljani (1939-1945) II. dec. 39 dec. 40 maj. 41 nov. 41 jan. 42 nov. 42 apr. 43 sept. 44 10 0 maslo lire 5 olje govedina mast testenine pomembnejših živila 15 20 25 30 35 40 194 Nove kuharske knjige in novi recepti V najtežjih trenutkih so se oglasila javna ob čila. Po eni strani so prebivalce pozivala k var čevanju s hrano, saj drugega izhoda niso videla, 575 po drugi strani pa so širila propagando o t. i. zdravi prehrani. Prvi in najpo- membnejši napotek se je glasil: jej skromno in malo. Avtorji člankov so ob tem poudarjali, da je pripisovanje pretirane pomembnosti vitaminom in besedi čenje o tem le modna muha. Mirili so Ljubljan čane, da zdrava do- mača hrana, predvsem solata in sadje, povsem zadoš ča potrebam človeškega organizma, saj vsebuje vse potreb- ne vitamine. Niso videli potrebe, da bi človek v trgovini zahteval “pol kilograma vitaminov”, svetovali so, naj se raje poda v gozd po pest borovnic ali pa zaužije šipko- vo jagodo, ki je sposobna najdlje obdržati svojo bogato zalogo vitamina C. Meso, jajca, riž, testenine so uvrstili med nezdravo hrano. Sklep je bil jasen: draga in razko- šna hrana ni vedno najbolj zdrava. 576 V časopisih so se pojavili recepti, ustrezni skr čeni ponudbi, saj kuharske knjige iz predvojnih let niso bile več primeren gastronomski vodi č. Dober in prakti čen nasvet, ki so ga posredovale gospodinje, so uredniki celo pla čali. 577 Ti recepti so u čili iznajdljivosti, kako iz skromne zaloge kuhati pestro hrano. Posebno dobrodo- šli so bili taki nasveti pozimi in spomladi, ko je primanj- kovalo sveže zelenjave, pa tudi ob ve čjih praznikih: “Za prehrano v tistem času je bila zna čilna iznajdljivost pri odkrivanju nadomestkov za razna živila in pri pripravi določene vrste hrane.” 578 Najve č, kar so si povpre čni Ljubljan čani lahko pri- voš čili za ve čje praznike, je bila skromna potica. Ob na- vadnih dnevih pa je bil jedilnik približno slede č: za zaj- trk bela kava in žganci ali bela kava in kruh. Za kosilo fižol, repa, zelje, krompir ali pa makaroni ter solata. Za večerjo so najve čkrat pogreli ostanke od kosila, pojedli pa so tudi dosti riža in zdroba. 579 575 Deutsche Adria Zeitung, št. 90, 1. 4. 1945, str. 5, Sparen und Durchhalten. 576 Slovenec, št. 93, 23. 4. 1944, str. 3, Pretirano besedi čenje o vitaminih. 577 Družinski teden, št. 46, 13. 11. 1941, str. 6, Koti ček za prakti čne gospodinje. 578 Dular, Andrej: Prehrana med NOB v Metliki. V: Borec, 1983, št. 10, str. 658. 579 Življenje v Ljubljani 1930–1950. Etnološka raziskovalna delavnica 1991. Zbornik 195 PRESKRBA Javne in šolske kuhinje Zaradi izjemne stiske s kurivom pa si mnogi skro- mne hrane, ki so jo uspeli pridobiti, niso mogli niti sku- hati. Prisiljeni so bili zahajati v menze oziroma gostilne. V javnih obratih so bili obroki poenoteni, zato je bilo po- trebno predložiti slede če odrezke živilskih nakaznic: ½ dnevnega odrezka za živila za juho, ½ dnevnega odrezka za maščobe, 1 odrezek za meso, če je bilo na jedilniku. Isto število in vrsto odrezkov je bilo potrebno predložiti za ve čerjo. Stalni abonenti so za postrežbo s kosilom in večerjo tekom celega meseca morali oddati 4 odrezke za nabavo moke, ki je služila za kuho, 30 (31) odrezkov za živila za juho, 30 (31) odrezkov za maš čobe, 2 odrezka za sladkor, 2 odrezka za sol in vse odrezke za meso. Gost, ki je v gostinskem obratu tudi zajtrkoval, je moral oddati še 6 odrezkov za sladkor. 580 Nekateri otroci so se prehranjevali v šolskih kuhi- njah. Delovanje mnogih je do konca leta 1943 zamrlo, zato je predsednik pokrajinske uprave izrazil željo in po- trebo po “oživotvorjenju” takih kuhinj. Želel je, da bi se v njih prehranjevali vsaj najrevnejši otroci. Teh naj bi bilo po takratnih ocenah okoli 1.200. Ob pripravah je poo- blaščeni oddelek za socialno politiko in ljudsko zdrav- je ugotovil, da manjka posoda in pribor za vse šolske kuhinje in vrtce, saj je Gill po kapitulaciji Italije vse to odpeljal s seboj. Predvsem pere č je bil problem preskrbe s kuhinjsko posodo, ki je bila v vojnem času silno draga oziroma je ni bilo naprodaj. Na pomo č je prisko čila me- stna ob čina. Kot lastnica predvojnih po čitniških kolonij je poskrbela, da je vsa posoda iz po čitniških domov do- bro služila v ljubljanskih šolskih kuhinjah. 581 raziskovalnih nalog učencev osnovnih šol v ob čini Ljubljana – Center. Ljubljana 1991, str. 43. 580 ARS, AS 213, f. 1, Navodila za preskrbovalno službo, str. 11. 581 ARS, AS 197, f. 13, 1142/1, št. 3726/1. 196 Kvaliteta hrane vse slabša “Legalne” hrane v času vojne v Ljubljani ni bilo veli- ko, vendar je bila vsaj v za četku relativno dobra, zdrava in kvalitetna. Vsa leta vojne je kvaliteto hrane, ki so jo uživali Ljubljan čani, nadziral tržni urad. Septembra 1943 je na primer njegovo osebje pregledalo 412 vzorcev živil. Najve č vzorcev, kar 331, jih je odpadlo na preiska- vo mleka. Izkazalo se je, da je bilo 233 vzorcev zadovo- ljivih, razdeljenih je bilo 55 opominov, zabeleženih je bilo tudi 45 neprimernih vzorcev mleka. Tudi naklju čno pobrani vzorci masti, olja, masla in drugih živil so bili večinoma neopore čni. 582 Nekoliko druga če je bilo s kru- hom. Tržni uradniki so kvaliteto tega živila kontrolirali zelo redno. Ocenjevali so ga kot dobrega, neopore čnega in dovolj slanega, čeprav se s to trditvijo nekaj mesecev pred koncem vojne Ljubljan čani niso strinjali. Na ra- čun slabega kruha so podali cel kup pritožb, predvsem se jim je zdel premalo slan. Prevod se je spraševal, če je krivda na njegovi strani, saj je v za četku leta 1945 pekom znižal množino soli na 60 dag za 100 kg moke. To domnevo je hitro ovrgel, saj ga je mestni tržni urad obvestil, da je pred znižanjem kontingenta soli izvedel poskusno peko in zaklju čil, da je kruh, pe čen v novo določenem razmerju soli in moke, dovolj slan. Inšpek- cija je na osnovi podanih prijav opravila ve č analiz, ki so pokazale, da so peki v testo dajali mnogo manj soli, kot je bilo dolo čeno. V vzorcu kruha nekega neimeno- vanega peka so našli le 5,14 dag soli na 100 kg moke! Sol je o čitno namesto v testo romala na črni trg. Tam je bila zelo dobrodošla, saj so oblasti v letu 1945 z dolo čbo zmanjšale tudi mese čni prejemek soli posameznika, in to kar za polovico, iz 500 g na 250 g. Zaradi takšnih in podobnih nepravilnosti je 25. marca 1945 šef pokrajinske uprave z odredbo ustanovil “osrednjo preskuševalnico”. Njeni uslužbenci so imeli najširša pooblastila, se pravi nemotene oglede obratov, vpoglede v računske knjige, poskušanje hrane. Dolžni so bili nadzorovati prehrambene izdelke vseh ustanov 582 ZAL, LJU 489, f. 2307, II B, leto 1943, Mese čno statisti čno poro čilo o nadzorstvu nad živili. 197 PRESKRBA in obratov za kmetijsko gospodarstvo in prehranjevanje. O vseh nepravilnostih, ki so jih odkrili, naj so se tikale uporabe surovin, tehnike delovnega postopka, obdelo- vanja zemlje, oddaje pridelkov, so morali poro čati ne- posredno šefu pokrajinske uprave. Prezident Rupnik je upal, da bodo ti ukrepi vsaj nekoliko zajezili zaskrblju- jo če slabšanje prehrambenih razmer v Ljubljanski po- krajini. 583 Še zadnji klici na pomo č Javna ob čila so v zadnjih mesecih vojne objavila še več pozivov pridelovalcem, dostavljavcem in prevozni- kom živil. Želela so jim predstaviti položaj v mestu in jim razložiti, da je preživetje Ljubljan čanov v njihovih rokah. Javnost je upala, da se bodo ljubljanski (pol)kmetje in okoliški kmetje potrudili v dobro skupnosti in zbrano hrano z dežele pripeljali la čnim Ljubljan čanom. Prevod in Kmetijska zbornica sta izdala vrsto ukre- pov, ki naj bi pripomogla k zvišanju produkcije najpo- membnejših živil za preskrbo doma čega trga. Tudi oni so apelirali na kmete, ki so še imeli možnost za obdelo- vanje, da bi do skrajnosti izkoristili vsak koš ček svoje zemlje. Jasno so bili izraženi namigi, naj preorjejo tudi travnike in pašnike ter na novo pridobljenih površinah gojijo prepotrebno zelenjavo, predvsem krompir. Opeva- li so njegove hranilne snovi, njegov visok odstotek škro- ba in beljakovin. Zaradi precejšnje izrojenosti krompirja so ra čunali na saditev krompirjevega semena, ki je v za četku leta 1945 prispelo iz Nem čije. To seme naj bi bilo rodovitnejše in odpornejše proti boleznim. Zaradi splošnega pomanjkanja maščob so pozivali k čim večji setvi oljnih rastlin, v prvi vrsti son čnic, pa tudi bu č, jare repice in jarega lanu. Slednji je bil zaželen tudi zaradi prediva. V mislih so imeli tudi pridelavo po- membnega nadomestka za meso, fižola. Ob vsem tem so se živo zavedali pomanjkanja orodja kmetijskih strojev in 583 Sl. list, št. 24, 24. 3. 1945, str. 114–116, Odredba o ustanovitvi osrednje presku- ševalnice za zavarovanje prehrane prebivalstva in Slovenec, št. 68, 25. 3. 1945, str. 4, Ustanovitev osrednje preskuševalnice za zavarovanje prehrane prebivalstva. 198 umetnih gnojil, predvsem pa pomanjkanja vprežne živi- ne in delovnih moči. Kmetijska zbornica je ljubljanskim pridelovalcem zelenjave in zlasti tistim, ki so se ukvarjali z vzrejo sadik, omogo čila izostanek iz delovne službe. De- lo najuspešnejših je nagrajevala z naturalijami. Konec črne borze Tudi črna borza, ki je bila najbolj živahna med Lju- bljano in Gorenjsko, je v letu 1945 klecnila. Dotok črno- borzjanskega mesa, moke in mleka ter mle čnih izdelkov v Ljubljano, ki so jo pred vojno tujci imenovali “kvišku strme če mesto”, 584 proti koncu vojne pa domačini vse pogosteje kar Revnograd, 585 je nekaj tednov pred koncem vojne povsem izostal. Ve čino krivde za to je bilo pripisati vsesplošnemu pomanjkanju živil, nekaj malega krivde za to pa je nosila tudi oblast, ki je verižnikom in vsem drugim podobnim prestopnikom vse ve čkrat stopila na prste. 586 Organi oblasti so namre č pod drobnogled vzeli vse trgovske in obrtne obrate ter gostinske lokale. Vsi so morali svoje obrate voditi v skladu s predpisi. Oblasti so še posebej pazile, da pristojne osebe lokalov niso samo- voljno zapirale. Kdor je hotel zapreti trgovino ali gostil- no, je moral predložiti prošnjo in vse izkaze, oblasti pa so vlogo skrbno pretehtale in ugotovile ali je dejansko upravi čena ali ni. Vse preve č jih je namre č skrbelo, da bi abonenti ostali brez hrane. 587 Če je bilo pri kontroli ugotovljenih ve č kršitev, je sledila zaplemba blaga, de- narne kazni in ve čkrat tudi zaporne: “Cvetli čarne v me- stu so bile prilikom kontrole radi neozna čenja cen prija- 584 Kronika slovenskih mest, 1940, št. 1, str. 48, Nemški glas o sodobni Ljubljani. 585 Dnevnik družine Kogej, osebni arhiv avtorice. 586 “Dan bil je siv. Ogoljufal i on je Prevod na par volov. Napil se je. Čez blok v temni no či sam gre domov. Hm, pravijo, da ni baš varno iti tukaj čez! Verižnikom da v časih kdo posveti izza teh dreves.” V: ARS, AS 1887 Zbirka NOB tiska – periodika, t. e. 33, Bode ča neža, I, december 1943, št. 7. 587 ARS, AS 202, f. 27, št. 5775/1. 199 PRESKRBA vljene in kaznovane na ob čutne denarne globe. Lastniki pekarn in njihovi raznašalci so bili zasa čeni, ko so pekli in dostavljali žemlje pogostinskim obratom. Pecivo je bi- lo zaplenjeno, krivci pa so bili kaznovani. Tihotapstvo z mesom in mesnimi izdelki čez bloke v mesto je vsled poostrene kontrole znatno popustilo in se kot posledica tega pozna v gostilnah in restavracijah, ker lastniki teh obratov nimajo ponudb oziroma dotoka surovin. /.../. Tihotapstvo z živili po železnici je vsled blokade na ko- lodvorih nazadovalo. Nekaterim osebam, ki so ponovno potovale v Trst in donašale živila v Ljubljano, so bila odvzeta potna dovoljenja radi suma kup čevanja z živili na črni borzi. /.../. Tihotapstvo z mlekom čez bloke je vkljub največjemu pomanjkanju padlo na najnižjo sto- pnjo in to radi stalne kontrole organov Prevoda in Do- mobrancev na mestnih blokih.” 588 Prekrški in kazni Odgovorne instance so v zvezi s prepre čevanjem čr- ne borze svoje delo opravljale relativno vestno. Najve č obtožb so podale zaradi neopremljenosti živil in drugih artiklov s cenami, “navijanja” cen, kopi čenja artiklov oziroma zaradi utaje nakupa ali zalog. Ve čina kršiteljev je kot razlog za prestopek navajala hude vojne razmere in dejstvo, da so brez dohodkov. Veliko trgovcev pa se je zagovarjalo podobno kot ljubljanska trgovka, ki je v prošnji za opustitev kazni navedla, da je primanjkljaj blaga, ki je bil zabeležen ob kontroli, pripisati tatvinam, ki so se že ve čkrat zgodile v njeni trgovini. Obdolženki je v danem trenutku primanjkovalo kar 273 kg enotne moke, 15 kg riža, 12 kg maš čob, 37 kg sladkorja in slab kilogram mila. 589 Skoraj vse prošnje, v katerih so obdolženci prosili za opustitev ali zmanjšanje denarne kazni oziroma za obro čno odpla čevanje, so bile zavrnjene, ve čina kršite- ljev je morala pla čati globo v celoti. Izre čenih je bilo tudi več zapornih kazni. Prav vsem kršiteljem pa so obla- 588 ARS, AS 202, f. 39, št. 613/4 in ARS, AS 202, f. 74, 4021/44, št. 613/5. 589 ARS, AS 202, f. 76, II., št. 5775/1, 732/1. 200 sti za dolo čen čas zaprle lokal (v glavnem od 10 do 30 dni). Da niti zlo čin niti kazen nista po čivala, kažejo po- datki za mesec marec 1944. Takrat je bilo z denarno globo kaznovanih 129 raznih prestopkov (to je skupaj zneslo 178.600 lir). Osem primerov je bilo izro čenih v obravnavo državnemu tožilstvu, trije pa okrajnemu gla- varstvu v Ljubljani. V štirih primerih je bila izvedena zapora obrata (v dveh primerih za 30 dni, v dveh pa za 10 dni). Ena oseba je bila kaznovana z denarno globo, zaporo lokala in osebnim zaporom (60 dni). Poleg izre- čenih kazni so v vseh primerih zaplenili blago, in sicer 185 kg svinjskega mesa, 102 kg tele čjega mesa, 60 kg govedine, 81 kg slanine, 12 kg drobovine, 1,20 kg sa- lame, 3 kose kože, 1370 žemelj, 163 kg jabolk, 75 kg soli, 70 jajc, 14 kg je čmena in kar 1900 kosov cigaret Morava. 590 Konec leta 1944 se je razkrinkani gostilni čar branil takole: “Vinko, gostilni čar v vzhodnem delu me- sta /.../ je bil obtožen, da je skrival meso, ki so ga našli kontrolni organi v njegovi kleti pod sodom. Bilo je tam 10 kg mesa. Ta gostilni čar Vinko se je izmotaval na vse na čine, da meso ni bilo njegovo, da so ga dali shraniti neki drugi ljudje, ki so rekli, da pridejo prihodnji dan na gostijo. /.../. Zaradi skrivanja mesa je bil Vinko obsojen na 840 lir denarne kazni ali na 14 dni zapora.” 591 V mesecu januarju 1945 so za draginjske prekrške izrekli naslednje kazni: za 28 kršitev zaradi neozna če- nih cen in prodaje raznega blaga po neodobrenih oziro- ma pretiranih cenah. Vse osebe so morale pla čati globo, nih če ni bil kaznovan z zaporno kaznijo. V 8 primerih so ugotovili tihotapstvo z mesom oziroma prodajo na črni borzi. Dva kršilca sta bila priprta, ostali so pla čali le globo. 7 oseb je bilo kaznovanih zaradi posesti, nakupa in nedovoljene prodaje racioniranega blaga. Vse je do- letela denarna kazen. Ena oseba je pla čala globo zaradi nepravilnega razdeljevanja mleka, dve pa zaradi prodaje vina s premalo odstotki alkohola. 592 590 ARS, AS 202, f. 39, št. 613/4. 591 Slovenec, št. 238, 17. 10. 1944, str. 3, Vsakdanja Ljubljana po kronistovih za- piskih. 592 ARS, AS 202, f. 76, II., št. 1136/2. 201 PRESKRBA Ve čina ljubljanskih gospodinjstev je za ogrevanje in kuho uporabljala premog in drva. Kuhinjski štedilniki so veljali za “idealne naprave, ker so iz enega energet- skega vira zaradi svoje konstrukcije omogo čale kuhanje na plošči, peko kruha, potic in vsega mogo čega v pe čici (roru, kot smo rekli), ogrevale so prostor in kakih 20 litrov vode v lepem bakrenem kotli čku z medeninasto pipico za izpuš čanje vro če vode v primeru potrebe (ku- hanje, pranje posode itd.)”. 593 V času vojne in pomanj- kanja kuriva pa je verjetno ve č lastnikov kuhinjskih šte- dilnikov za čelo dvomiti, da so to res idealne naprave. Vojna in njene posledice so na slovensko gospodar- stvo vplivale že v letu 1939. V Ljubljani so se kljub ured- bi o pobijanju draginje in špekulacije mo čno podražile tudi osnovne življenjske potrebš čine, med drugim kur- java in razsvetljava za 3,5%. 594 Kljub podražitvi premoga in drv so Ljubljan čani v letih 1939 in 1940 595 porabili še relativno precej kuriva, v letu 1941 596 pa že nekoliko manj, saj so se takoj po okupaciji Slovenije pokazale te- žave pri nabavi oziroma prevozu premoga in drv v glav- no mesto. Ljubljana je zato dobila manj kuriva, kot ga je bila navajena porabiti pred vojno: 593 Weber: 150 zgodb, str. 221. 594 Slovenec, št. 288, 17. 12. 1939, str. 4, Cene na drobno v Ljubljani. 595 Trgovski list, št. 13, 31. 1. 1941, str. 3, Prehrana Ljubljane v lu či trošarinske politike. 596 Trgovski list, št. 6, 20. 1. 1942, str. 2, Prehrana Ljubljane v lu či trošarinske politike. Preskrba z ostalimi (osnovnimi) življenjskimi potrebš činami 202 leto 1939 1940 1941 mehka drva 23.820 m 3 22.417 m3 13.531 m 3 trda drva 109.922 m 3 120.369 m 3 107.676 m 3 premog 53.249 ton 80.738 ton ca. 70.000 ton Povpraševanje po kurivu se je med vojno mo čno dvignilo, sorazmerno s tem pa je rasla tudi cena. Mese- ca maja 1941 je moral kupec za 100 kg premoga pla čati 47 din oziroma 14,10 lir, za kubi čni meter mehkih drv pa 110 din oziroma 33 lir. Konec istega leta je moral Ljubljančan za kubi čni meter mehkih drv odšteti že kar 41,80 lir, 597 v letu 1942 pa je bilo treba za 100 kg pre- moga odšteti že dobrih 10 lir ve č. 598 Premog Pomanjkanje premoga in njegova omejena prodaja Pošiljke premoga iz Trbovelj v Ljubljansko pokraji- no in Ljubljano so po okupaciji postale neredne in red- ke. Krivdo je pripisati motnjam v dovozu in pa odvaja- nju premoga za potrebe železnice, saj je njena poraba v primerjavi s predvojnim obdobjem posko čila za 50%. Italijanske oblasti so se odlo čile, da si bo Ljubljanska pokrajina pomagala sama. Pristojni so naredili na črt za pove čanje proizvodnje kurilnih sredstev na tem podro- čju. Najpomembnejšo vlogo je imel ko čevski premogov- nik, ki je bil od leta 1890 v posesti Trboveljske premogo- kopne družbe. Njegova povpre čna dnevna proizvodnja je dosegla 364 ton rjavega premoga s 3400 do 4500 ka- lorijami. 599 V letu 1941 je njegova proizvodnja dosegla 117.000 ton, od leta 1940 se je pove čala za 12,5%. Stro- kovnjaki so domnevali, da bi se s tehni čno izpopolnitvi- jo njegova povprečna dnevna proizvodnja lahko dvignila 597 ARS, AS 202, f. 27, št. 1116/1, Cenik. Tudi v: Sl. list, št. 92, 15. 11. 1941, str. 661–664, tu 662, Maksimalni cenik št. 4. 598 Sl. list, št. 70, 2. 9. 1942, str. 555 in 556, Maksimalni cenik št. 3 za premog. 599 Vrednost trboveljskega premoga je štela 4000–4900 kalorij. Iz te primerjave je razvidno, da je bil ko čevski premog v prvi vrsti poraben za hišno kurjavo. 203 PRESKRBA na 50 vagonov, kar bi predstavljalo pove čanje za 40%. 600 V za četku vojne so oblasti kazale čedalje ve čje zanima- nje za premogovnik Krmelj, ki je bil do jeseni 1941 pod upravo nemškega okupatorja, 601 in po obnovitvi črno- meljskega rudnika, rudnika Oto čec, rudnika v Brezovici pri Mirni ter rudnika črnega premoga Orle. Po obži čenju Ljubljane februarja 1942 je bil oviran tudi dovoz premoga iz rudnikov Ljubljanske pokrajine, zato je zaradi slabih izgledov septembra 1942 izšla od- redba, ki je urejala proizvodnjo, trgovino in porabo ru- dninskega kuriva, se pravi premoga, koksa in lignita. Omejena je bila poraba kuriva za industrijske namene in poraba kuriva za potrebe civilnega prebivalstva. 602 Do italijanske kapitulacije so iz Trbovelj dovažali 8100 ton premoga, iz Šentjanža na Dolenjskem 3500 ton in iz Ko čevja 3000 ton. Seštevek pokaže, da je v tem obdobju skr čena potreba Ljubljanske pokrajine znašala 14.600 ton premoga mese čno. Po nemški okupaciji Ljubljanske pokrajine je po- krajinski gospodarski svet opozoril, da se je v normal- nih okoliš činah v Ljubljanski pokrajini porabilo 18.000 ton premoga na mesec, zato je od nemških oblasti terjal povišan kontingent premoga. Iz Trbovelj naj bi namesto 8000 ton dovažali 10.000 ton premoga vsak mesec. Od- govorni so na to zahtevo sicer pristali, vendar je zaradi zastoja v dovozu, ki se je v letu 1943 po septembrskih dogodkih še okrepil, niso nikoli izpolnili. 603 Iz Zasavja je v Ljubljansko pokrajino in tudi Ljubljano prihajal le del obljubljenega premoga, v glavnem za industrijske obra- te. Pokrajinski gospodarski svet je skušal stopiti v stik z velenjskim rudnikom in od tam dobiti po 2500 ton pre- moga mese čno, vendar je propadel tudi ta poskus. 604 Da pa je bila mera skrbi polna, so čedalje ve čkrat izostale tudi pošiljke premoga iz rudnikov v Šentjanžu (Krmelj) in Kočevju. 605 Pokrajinski gospodarski svet v Ljubljani je v duhu, da bi zagotovil čim pravi čnejšo porazdelitev 600 Trgovski list, št. 20, 10. 3. 1942, str. 1, Proizvodnja premoga v Ko čevju. 601 Ferenc: Fašisti, str. 35. 602 Sl. list, št. 70, 2. 9. 1942, str. 545–548. 603 ARS, AS 202, f. 39, 5363/43, št. 5048. 604 Trgovski list, št. 45, 2. 6. 1944, str. 1, Čim bolj var čujte z gorivom! 605 ZAL, LJU 501, t. e. 29, Okrožnice: Okrožnice iz leta 1943, št. 5.259. 204 kuriva, pripravil “razdelilni” na črt, po katerem so indu- strijskim obratom in potrošnikom delili premog. Oktobra 1943 je to nalogo prevzel Prometni zavod za premog. Za- vod je Kemi čni tovarni Moste, Akcijski družbi za kemi č- no industrijo, Mestni elektrarni, Mestnemu vodovodu ter Združenim papirnicam Vev če, Gori čane in Medvode premog dovažal direktno, preostanek pa je ob prisotno- sti zastopnika urada za premog delil med potrošnike po predvidenem na črtu. 606 Potrošniki so kurivo dobivali sproti (ne na zalogo) in v sorazmernih delih. Prednost pri nakupu so imeli tisti, ki so bili brez zalog. 607 Zaradi pomanjkanja črnega in rjavega premoga so Ljubljančani za ogrevanje uporabljali visoko kalori č- ni šlezijski premog in tudi koks. Zaš čitni oddelek Me- stne občine ljubljanske, ljubljanska Mestna plinarna in dnevno časopisje so opozarjali, da to kurivo vsebuje mnogo ve č ogljika kot doma či premog in da za popolno izgorevanje potrebuje ve č zraka. Vratca na pe či oziroma štedilniku so morala biti zato vedno odprta, prodajalci pa so kupcem šlezijskega premoga in koksa svetovali, naj zaradi lažjega izgorevanja pe či ne naložijo preve č. Ljudje so se teh dveh napotkov kaj radi držali. Zaveda- li so se, da v nasprotnem primeru ne bi izkoristili vse kurilne vrednosti kuriva, s sajami bi zamašili kanale pe či, zaradi pregretosti bi pe či lahko utrpele celo trajne okvare. 608 Nezgorele kosce premoga ali koksa, ki so po kurjenju ostali v pe či, so skrbno zbrali, jih zdrobili na velikost oreha ter poškropili z vodo. Naslednji dan so z njimi podkurili. Tisti, ki so imeli ve č denarja in manj potrpljenja, so koks kupovali pri Ljubljanski mestni pli- narni, ki ga je za potrebe mesta pridobivala kot stranski produkt. 609 Ljubljančani so se v času vojne o čitno navadili na odprta vratca pe či, mnogi jih niso zaprli niti takrat, ko so po sre čnem naklju čju prejeli in v pe č naložili doma či premog. Ogljikov monoksid, ki ga ob slabem izgoreva- 606 ARS, AS 202, f. 69, brez številke, Uradni zaznamek. 607 ARS, AS 202, f. 39, št. 12. 608 ZAL, LJU 501, t. e. 29, Okrožnice, Okrožnice iz leta 1944, št. 1033/44; prav tam, šk. 31, Okrožnice oddelka XI, 1944, št. 1033/44 in prav tam, šk. 31, Okrožnice XI. oddelka, 1944, št. 1033/44. 609 Slovenčev koledar 1944, str. 200, Reklama Ljubljanske mestne plinarne. 205 PRESKRBA nju oddaja črni premog, se je tako širil po okolici in iskal žrtve. V kroniko medvojnih nesre č je zabeležil kar nekaj zastrupitev s strupenim plinom, zahteval pa je tudi smrtne žrtve: “V sobi neke nove hiše sta bila okoli 7 zjutraj najdena Ivan B. v popolnem nezavestnem sta- nju, njegova zaro čenka Fran čiška N. pa mrtva. Prvi je ležal na tleh, druga v postelji. Z reševalnim avtom so Ivana B. hitro prepeljali na interni oddelek splošne bol- nišnice, kjer se je zdravnikom posre čilo ga ohraniti pri življenju. Mrtvo zaro čenko Fran čiško N. pa so prepeljali z mrtvaškim vozom na Žale.” 610 V za četku leta 1944 je jeknila novica o povsem ustavljeni dobavi debelejših vrst premoga, češ da so po- trebne železnici. 611 V Ljubljani marsikatera tovarna ni dobila (dovolj) premoga, skrb vzbujajo če pa je bilo dej- stvo, da tudi mestna elektrarna ni prejela celotne na- kazane koli čine premoga in je v sili celo na čela obvezne rezerve. Brez premoga je ostala tudi mestna klavnica, ki je bila velikega pomena za ljubljansko prebivalstvo. Izredne razmere so vladale tudi v splošni bolnici. Ta je v zimskem času potrebovala dnevno 25 ton premoga, kar znaša 750 ton premoga na mesec, v prvem mesecu leta 1944 pa je, na primer, dobila le 257 ton. Še slabša je bila preskrba premoga za gospodinjstva. Že poleti 1944 je Pokrajinski gospodarski svet jav- nost opozoril, da je uvoz premoga v Ljubljansko pokra- jino v juniju 1944 padel do kriti čne točke. Ta mesec je v pokrajino od obljubljenih 10.000 ton iz zasavskih ru- dnikov prispelo znatno manj premoga. Od te koli čine je bilo 4681 ton premoga namenjenih za velike industrij- ske obrate, 1510 ton premoga za bolnišnice, pekarne, javne zavode, javne kuhinje in gostinske obrate. 612 Za gospodinjstva je na razpolago ostalo le še 850 ton pre- moga, 613 kar ni zadostovalo niti za minimalne potrebe: “Dnevno prihajajo v urad za kurivo neštete stranke, ki tožijo, da nimajo s čim niti kosila skuhati, da kurijo s starim pohištvom, plotovi itd., kar je povsem razumlji- 610 Slovenec, št. 294, 23. 12. 1944, Bodite previdni pri kurjenju s premogom. 611 ARS, AS 202, f. 39, št. 622. 612 Prav tam, št. 7913. 613 Prav tam, št. 563/5. 206 vo, ker že od avgusta dalje, torej polnih 5 mesecev, do- bave premoga ne dosegajo minimalne potrošnje. Položaj se zaostruje, ker od julija naprej ni bilo rednega dovoza drv in je radi tega ogromna ve čina prebivalstva ostala povsem brez vsakega kuriva ravno v zimskih mesecih, ko je potrošnja kuriva najve čja.” 614 Prodaja premoga ustavljena Nemški svetovalec za gospodarstvo pri pokrajinski upravi je izdal odredbo, s katero je z 11. oktobrom 1944 ustavil prodajo premoga za ogrevanje prostorov in za kuho. Ob tej priložnosti so bili Ljubljan čani usmerjeni v preskrbo z drvmi. Gospodinjstva, pa tudi javne kuhinje in zavodi, so tako za ogrevanje in kuho uporabljali samo še drva. 615 Kasneje je v Ljubljano dejansko prispelo le 2125 ton drobnega industrijskega premoga, ki je bil do- deljen kemi čni tovarni Moste in mestni elektrarni v Lju- bljani. Nekaj premoga je ostalo rezerviranega za bolni- šnico, zdravstvene zavode in peke. Z 12. marcem 1945 so pošiljke trboveljskega premoga povsem izostale, z 21. marcem 1945 pa tudi pošiljke ko čevskega premoga (za- radi zra čnih napadov je prišlo do okvar na železniški progi 616 ). Nekaj dni kasneje je Pokrajinski gospodarski svet sporo čil, da je nemški svetovalec za Ljubljansko pokrajino zaradi pomanjkanja premoga in koksa z 31. marcem 1945 zapovedal konec kurilne sezone. 617 Drva Reševanje pomanjkanja z uvedbo nakaznic za drva Drvarji so delovno sezono leta 1941 za čeli šele pole- ti, ko se je ve čina gozdarskega osebja, ki je bila od jeseni 614 ARS, AS 202, f. 39, št. 1132, str. 2. 615 ZAL, LJU 501, t. e. 29, Okrožnice, Okrožnice iz leta 1944, št. 14487/44. 616 ARS, AS 202, f. 28, Kurivo, št. 1044/45. 617 ARS, AS 202, f. 64, 1304/45, št. 1574/1. 207 PRESKRBA 1940 v vojaški službi, vrnila na domove. 618 Zaradi za- mude pri delu in ovir pri prevozu so oblasti preventivno ukrepale, saj so se bale, da bi v zimskih mesecih prišlo do pomanjkanja drv. V Službenem listu so tako junija 1941 izšli predpisi, ki so prebivalce pozivali k individu- alnemu zbiranju drv in oglja, hkrati pa je bil prepove- dan izvoz rastlinskega kuriva. 619 V času italijanske okupacije je bila za oskrbo Lju- bljane z drvmi zadolžena gozdna milica. Njeno delo je do februarja 1942, ko je bila Ljubljana obži čena, potekalo precej nemoteno. Po ograditvi Ljubljane z ži čno ograjo je bila otežena predvsem individualna oskrba prebival- cev s kurivom, zato je gozdni milici na pomo č prisko čil ljubljanski preskrbovalni urad. Opravil je ve č komisij- skih ogledov okoliških gozdovih in od posameznih pose- stnikov zahteval obvezno oddajo drv, vendar jih je kljub trudu v mesto prispelo premalo. Ta so bila z uredbo vi- sokega komisarja z dne 2. septembra 1942 racionirana v višini, ki jo je dolo čil Pokrajinski svet korporacij spo- razumno z vodstvom gozdne milice. Potrošniki so drva za obdobje od 1. oktobra do 31. decembra 1942 dobili na podlagi seznamov pri trgovcih. S 1. januarjem 1943 pa so bile razdeljene posebne nakaznice, s katerimi so Ljubljančani kupovali drva vse do konca vojne. 620 Po italijanski kapitulaciji je prezident pokrajinske uprave v Ljubljani vse posle, ki so se nanašali na pre- skrbo pokrajine z lesom in drvmi in ki jih je pred kapi- tulacijo Italije izvrševala gozdna milica, poveril Ravna- teljstvu državnih gozdov. Delo je temeljilo po smerni- cah oziroma izvrševanju predpisov in odredb, ki jih je za vojno gospodarstvo izdala bivša italijanska oblast v pokrajini. Po prevzemu poslov so odgovorni ugotavljali, da je širša okolica Ljubljane, v kolikor je bila dostopna, premogla kar nekaj gozdov, katerih les je bil namenjen predvsem privatni porabi. Težavneje je bilo to, da Rav- 618 V Italijo, Nem čijo, na Madžarsko in v Švico je bilo v letu 1941 iz Ljubljanske po- krajine izvoženega ogromno lesa, samo v Italijo 176.154 ton. V letu 1942 so zaradi nemirnih razmer izvozili pol manj lesa kot leto prej. Gl.: Ferenc: Gospodarstvo pod okupacijo, str. 598. 619 Sl. list, 7. 6. 1941, št. 46, str. 363, Predpisi za proizvodnjo in prodajo rastlinske- ga kuriva v Ljubljanski pokrajini. 620 ZAL, LJU 490, f. 52, II, ovoj 1, Zapisnik I. seje uprave preskrbovalnega odbora mestne občine ljubljanske, 7. 1. 1943. 208 nateljstvo državnih gozdov ni imelo na voljo zadostnega in primernega osebja, ki bi se ukvarjalo z gozdarskimi deli. Nekdanja italijanska gozdna milica je razpolaga- la s številnim, tudi oboroženim osebjem, ki ga je doda- tno ščitila še vojaška oborožena sila. Milica je imela na razpolago tudi precej tehni čnih sredstev, ki jih je upo- rabljala pri službi (npr. telefon, telegraf, avto, kolesa). Ravnateljstvo oziroma njegov operativni odsek z dvema stalnima strokovnima uradnikoma in štirimi ali petimi najetimi uslužbenci vsega tega ni imelo. 621 Stiska od konca leta 1943 vse hujša Dovoz drv v Ljubljano, v glavnem z Dolenjske, je v septembru 1943 izostal: “Še mnogo težji je položaj gle- de drv, kjer je vsak dovoz po progah dolenjskih žele- znic, od koder se je doslej Ljubljana redno oskrbovala /.../, nemogo č. Mestna skladiš ča pa so svoje zaloge drv prili čno iz črpala že z razdeljevanjem drv na odrezke za teko či mesec.” 622 Vzrok za tako stanje nista bila le ovi- ran prevoz in pomanjkanje delovne mo či, pa č pa tudi prepoved hoje po gozdovih in predvsem okupatorjevo na črtno požiganje gozdov. 623 Ljubljan čani so stisko s kurivom pri čakovali, zato so že v poletnih mesecih leta 1943 delali zalogo. Po Golovcu in Rožniku so nabira- li suhljad in gozdove dobro o čistili. Avtorji časopisnih člankov na temo preskrbe s kurivom so svetovali, naj ljudje kot nadomestno kurivo uporabijo tudi barjansko šoto, v skrajni sili pa tudi ježice plemenitega kostanja in kostanj sam. 624 Med ljudmi se je za čel širiti in nato tudi izvajati na črt za izdelavo posebne pe či, ki je omogo ča- la kurjenje z žaganjem. 625 Ljubljan čani so bili pou čeni, kako naj pri kurjenju čim bolj var čujejo. Najbolje je bilo drva nacepiti povsem na drobno, zraven pa vre či v pe č ni č ve č kot le za pest zme čkanega papirja. Zavedali so 621 ARS, AS 202, f. 51, št. 682. 622 ZAL, LJU 501, t. e. 29, Okrožnice, Okrožnice iz leta 1943, št. 5.259. 623 ARS, AS 1711, Notranjsko-ribniško okrožje (dalje AS 1711), šk. 725, II, 4, a, št. 53. 624 Slovenec, št. 238, 17. 10. 1944, str. 3, Nadomestki za premog in drva. 625 Ustni vir: France Žagar, izjava pri avtorici. 209 PRESKRBA se, da bi preve č papirja zmanjšalo dovod zraka, kar bi gorenje le oviralo. 626 Jasno je postalo, da si od prošenj in zahtev po var čevanju z drvmi ni bilo dosti obetati. Koli čine kuriva, ki so bile na razpolago od jeseni 1943, so bile že tako zmanjšane, da so same po sebi jam čile, da bodo potrošniki prisiljeni var čevati. Mestni preskrbovalni urad je kljub trudu v novem- bru 1943 za Ljubljano dobil le 320 m³ drv, potreba za kritje že razdeljenih nakaznic pa je znašala najmanj 6000 m³ drv. Komisar za preskrbo Ljubljane je v upa- nju, da bodo našli vsaj nekaj ustreznih dreves za posek, želel še enkrat pregledati mestne gozdove. Posebna stro- kovna komisija je po ogledu odobrila precejšen posek, predvsem v Tivolskem gozdu. Zavedala se je namre č, da bi v nasprotnem primeru porabniki to delo opravili sami. Kljub vsemu je nekatere Ljubljan čane zeblo že ko- nec leta 1943: “Pri meni ni č novega – zebe me zelo, ka- dar kuham in sem danes kurila kuhinjo – bom jo vsak drugi dan, druga če vidim, ne bo šlo.” 627 V za četku leta 1944 je mestni preskrbovalni urad v soglasju s Pokrajinskim svetom sklenil, da smejo de- litelji kuriva od 15. januarja 1944 dalje oddajati drva samo za teko če mesece, 628 se pravi ne ve č na zalogo, 50 kg drv. 629 To je razvidno tudi iz Rupnikovega pisma nemškemu svetovalcu pri šefu pokrajinske uprave, Fri- edrichu Jacklinu. V pismu mu je sporo čil, da koli čina kuriva na nakaznicah ne bo ve č permanentno ozna če- na, temve č bo dolo čena za vsak mesec posebej glede na to, koliko kuriva bo na razpolago. 630 Nakaznice za pre- mog in nakaznice za drva, ki so bile zaradi bolj uravno- težene delitve kuriva med prebivalce v veljavi še iz časa italijanske okupacije, so bile razdeljene v tri kategorije, ozna čene s črkami A, B in C. Nakaznice A so veljale za eno- in dvočlanska gospodinjstva, nakaznice B so velja- le za tri- do šest članske družine in nakaznice C so ve- 626 Jutro, št. 252, 9. 11. 1943, str. 3, Štedite s kurivom. 627 Pismo, naslovljeno na Martino Poga čar, 13. 11. 1943, osebni arhiv avtorice. 628 ARS, AS 1886, f. 43, Mestno poglavarstvo Ljubljana na trgovce s kurivom. 629 Trgovski list, št. 59, 21. 7. 1944, str. 1, Oddaja drv za doma činstva. Zaradi lažje predstave so koli čine drv, ki so bile namenjene gospodinjstvom, namesto s kubi čni- mi metri ozna čene s kilogrami. 630 ARS, AS 202, f. 48, št. 2794/1. 210 ljale za družine, ki so štele ve č kot šest članov. Podnaje- mniške begunske družine zaradi vse slabših razmer ni- so bile upravi čene do lastnih nakaznic za kurivo. Kljub pritožbam in prošnjam se je za posamezno stanovanje do konca vojne smela izdati le ena skupna nakaznica za kurivo. 631 Kurivo so Ljubljan čani lahko kupili pri stal- nem dobavitelju, drva pa so na odrezke lahko dvignili tudi v skladiš čih mestne ob čine. 632 Aprila in maja 1944 upravi čenci na nakaznice niso prejeli ni č drv. Kurili so stare zaboje, staro pohištvo, ce- lo razsekane lesene ograje. Ljubljan čani so kurivo iskali tudi preko časopisnih oglasov. Za drva so eni ponujali precej denarja, drugi pa kar krznene plaš če ali volno. 633 Družine, ki si niso mogle priboriti ni č lesenega, so se bile prisiljene hraniti v javnih kuhinjah. “Kljub suhljadi, ki sem jo nabiral, kjer se je le dalo... na gradu, Golovcu, pod Rožnikom ... vse lesene klopi tam so že pokradli, kakor že plotove ob Ljubljanici ... smo morali štediti s kurjavo. Samo dva polena in tri lopatice premoga na dan ... proti ve čeru je vladal na podstrehi tak železen mraz, da smo bili vsi v suknjah, rutah, ku čmah.” 634 Prezident Rupnik je konec pomladi 1944 Uradu za delovno službo in obnovo ukazal, naj prisko či na pomo č Ravnateljstvu državnih gozdov in mu ponudi dodatne delovne mo či. Mestno županstvo je na razgovor poklica- lo tesarske in zidarske mojstre, gradbenike in žagarje. Vsak podjetnik, ki je zaposloval ve čje število delavcev, je bil dolžan odstopiti dolo čen odstotek svojih mož za izvrševanje posekov. Zaradi obljubljene materialne mo- tivacije, da bo vsak sodelujo či za nagrado prejel nekaj drv oziroma imel prednost pri delitvi na nakaznice, je bil pri čakovan tudi prostovoljen odziv. Mestno županstvo je na glas razmišljalo o primernih mezdah in hrani za delavce, o potrebnem zvišanju cen drv, o prepotrebni zagotovitvi prevoznih sredstev. 635 Za režijske se čnje so določili privatne gozdne parcele na podro čju Vrhnike, Dobrove, Dobrunj, Logatca, Verda, Grosupelj in celo 631 ARS, AS 202, f. 28, Kurivo, št. 9119 in prav tam, f. 48, št. 4572. 632 Slovenski dom, št. 98, 1. 4. 1943, str. 2, Razdelitev kuriva za l. 1943–44. 633 Jutro, št. 2, 4. 1. 1945, str. 5, Mali oglasi. 634 Kova či č: Prišleki, str. 391. 635 Tudi: ARS, AS 202, f. 28, Kurivo, št. 2–12226/44. 211 PRESKRBA Ko čevja. 636 Že sam za četek teh se čenj so ovirale vsako- dnevne težave. Mnogo delavcev ni za čelo delati po na čr- tu, saj so bili vpeti tudi v druge obveznosti, dolgo časa so morali čakati na prepustnice za prehod čez blok in nato še ve č mesecev na dovolilnico za uporabo koles v službene namene. Zavlekla se je tudi nabava ustreznega orodja, saj ravnateljstvo do tedaj namre č ni imelo svoje opreme. Ko so bili osnovni pogoji za delo zagotovljeni, se je pokazala najhujša ovira – odpor gozdnih posestnikov proti se čnji. Bil je tako velik, da so delavci Ravnateljstva mogli posekati komaj okoli 10% predpisane koli čine. 637 Kazalo je, da bodo hude motnje v preskrbi s kuri- vom tudi v zimi 1944/1945, zato je konec avgusta 1944 Pokrajinski gospodarski svet sestavil navodila za Lju- bljančane, ki so želeli drva uvoziti sami. Za izdajo t. i. prevoznice so morali vložiti pisno prošnjo. Poleg osebnih podatkov je moral uvoznik navesti ime in naslov doba- vitelja ter koli čino in vrsto drv. Prošnji je bilo treba pri- ložiti glavno nakaznico za kurivo. Šef pokrajinske upra- ve je dovolil posamezniku uvoz 5 m³, družini do štirih članov je izdal prevoznico za najve č 12 m³, družini z več kot štirimi člani pa je izdal prevoznico za najve č 18 m³ drv. Uvoz je bil dovoljen iz okolišev, ki jih Ravna- teljstvo državnih gozdov ni kontroliralo, saj so mnoge kraje oziroma ob čine v Ljubljanski pokrajini pojmova- li kot delovno podro čje Direkcije državnih gozdov. Za uvoz drv iz krajev, ki so sodili pod delovno podro čje te direkcije, so prevoznice izdali le osebam, ki so imele na teh obmo čjih lasten gozd in so oddale Ravnateljstvu dr- žavnih gozdov predpisano koli čino drv. 638 Kupec se je rad potrudil, ponavadi pa se je malo manj rad podvizal lastnik gozda oziroma prodajalec, saj ga je čakalo veliko formularjev. Vsak posestnik gozda je moral se čnjo dre- ves ter nameravani prevoz posekanega lesa za lastno uporabo ali prodajo prijaviti ob čini, v kateri je bil les posekan. V prijavi je moral zapisati svoje ime in biva- liš če, dav čno ob čino in številko parcele ali pa doma če ime gozda ter koli čino poseka. V prijavi je moral nadalje 636 ZAL, KO Č 1, Okrajno glavarstvo Ko čevje, t. e. 4, a. e. 25, št. 587/1. 637 ARS, AS 202, f. 28, Kurivo, brez številke. 638 ARS, AS 1886, f. 70, št. 9095; ARS, AS 202, f. 28, Kurivo, brez številke. 212 navesti, ali je se čnjo izvršil na lastno pobudo ali po na- logu dolo čenega organa. Oblasti je tudi zanimalo ime in bivališ če kupca in ime tistega, ki je prevzel sekanje ali spravljanje iz gozda, še ve č: zanimalo jih je tudi ime in bivališ če lastnika prevoznega sredstva in voznika, pri vpregi pa še lastnika prevozne živine. Ves les je moral biti pravilno ožigosan in opremljen s pravilno izvoznico. V nasprotnem primeru je smel in moral nadzorni organ les zapleniti skupaj s prevoznim sredstvom in vprežno živino. Zaplenjeni les, prevozna sredstva in živino je organ, ki je izvršil zaplembo, izro čil v hrambo najbližji postaji policijskega zbora. Kadar so v teku kazenskega postopka ugotovili, kdo je lastnik zaplenjenega lesa, so mu ga vrnili, če ne, so zaplenjeni les prodali na javni dražbi. Nadzor nad uvozom in izvozom lesa so izvajali poleg organov, ki jih je postavila ob čina, še vsi organi javne varnosti, gozdarsko osebje v državni službi in za- priseženo čuvajsko osebje. 639 Od aprila do novembra 1944 je gospodarski svet Ljubljančanom dodelil skupno po 200 kg drv na gospo- dinjstvo. To je seveda predstavljalo manj kot 1 kg dnev- no in verjetno ni zadostovalo niti za podkuriti. Oblasti so ra čunale, da se jim bo do konca decembra posre čilo v Ljubljano pripeljati toliko drv, da bi vsako gospodinj- stvo v tem mesecu prejelo 150 kg drv, kar bi predsta- vljalo 5 kg dnevno. 640 Ta ra čun pa se jim ni izšel. Zaradi neu činkovitosti Ravnateljstva državnih gozdov se je šef pokrajinske uprave v Ljubljani odlo čil za njegovo uki- nitev. Vse posle bivšega gozdnega ravnateljstva je z 31. decembrom 1944 prevzel samostojni gospodarski odsek pokrajinske uprave. 641 Dovoz drv v Ljubljano je meseca marca 1945 do- segel le 1667 ton, od tega se je 892 ton drv razdelilo še na januarski in februarski obrok, za marec je tako ostalo na razpolago le še 775 ton. 642 Domovi so postali hladni, prav tako tudi javne kuhinje in zavodi, pa tudi šole. Otroci so hodili k pouku kar v smu čarskih kombi- 639 ARS, AS 202, f. 51, 3357/44, št. 682, Naredba o kontroli izvora in izvoza okro- glega lesa (osnutek). 640 ARS, AS 202, f. 47, št. 10561. 641 ZAL, LJU 501, t. e. 29, Okrožnice, Okrožnice iz leta 1944, št. 49274/44. 642 ARS, AS 202, f. 28, Kurivo, št. 1112. 213 PRESKRBA nezonih. 643 Najprej draginja in nato še pomanjkanje drv sta ve čino Ljubljan čanov zelo prizadela. Huda stiska je marsikoga spravila v skušnjavo, saj je bilo v letih vojne podanih čedalje ve č pritožb zaradi gozdnih tatvin. Te so se širile v takem obsegu, “da so nekatere velike parcele posameznih gozdnih posestnikov skoro do golega pose- kane.” 644 Centralna kurjava Ogrevanje je bilo moteno tudi v tistih stanovanjih, ki so bila opremljena z moderno centralno kurjavo, saj se je kurilna sezona pri čela šele s 1. novembrom, za- klju čena pa je bila 15. aprila. 645 V ogrevalni sezoni so smeli kotle v privatnih hišah zakuriti šele ob 9. uri zju- traj, zadnji č pa v njih naložiti ob 16. uri. Do ve čera so se stanovanja že ohladila in marsikoga je mraz prisilil pod pernico: “Ob 8 zv. kar pod odeje zlezemo, da se ma- lo pogrejemo, ker imamo sobe vse zamrznene.” 646 Javni uradi so sicer zakurili že ob 7. uri zjutraj, vendar v kotle od 14. ure dalje niso smeli ve č nalagati. 647 Ljubljančani se niso mogli greti niti s termoforji, za katere so bili pripravljeni veliko pla čati. Ljubljanska po- krajina jih je vsa vojna leta prejemala v zelo omejenem številu, konec leta 1942 jih je bilo na primer uvoženih samo 200. Polovica je bila namenjena bolnišnicam, kli- nikam in drugim zdravstvenim zavodom, četrtina jih je bila namenjena v prodajo potrošnikom preko lekarn, naslednja četrtina pa preko trgovcev, ki so imeli obr- tno dovoljenje za prodajo zdravstvenih predmetov. Ter- moforje so smeli prodajati le osebam, ki so predložile zdravniško spričevalo, iz katerih je bila razvidna “po- sebna raba, za katero naj služijo.” 648 643 Pismo, naslovljeno na Martino Poga čar, 12. 1. 1945, osebni arhiv avtorice. 644 ARS, AS 202, f. 51, 3357/44, št. 3357/1. 645 Sl. list, št. 86, 28. 10. 1942, 643 in 644, Predpisi za ogrevanje. 646 ZAL, LJU 439, t. e. 3, ovoj 30, pismo Celjar Anici in Jožetu, 29. 12. 1944. 647 Sl. list, št. 8, 28. 1. 1942, str. 46–47, Predpisi za ogrevanje. 648 ARS, AS 202, f. 31, št. 1790. 214 Plin Mestna plinarna V času druge svetovne vojne za kuhanje in ogreva- nje svojih domov niso vsi Ljubljan čani uporabljali pre- moga in drv, saj je bilo že 1030 ljubljanskih gospodinj- stev priklju čenih na plinsko napeljavo, dolžina omrežja pa je znašala nekaj manj kot 53 km. 649 Ljubljanska me- stna plinarna je imela svoje prostore ob Resljevi cesti: “Vsak, kdor se pripelje z vlakom v mesto vidi na velikem “plinovniku” napis: “KUHAJTE S PLINOM”! Ta napis skoraj vsakega opominja na plinarno in na nje glavni produkt, t.j. “svetilni plin”, ki je vsestransko uporabljiv v gospodinjstvu, industriji in obrti”. 650 Ljubljanska plinarna je nemoteno obratovala do maja 1944. Takrat je za čela s sanacijo in popravili pe či za proizvajanje plina, zato je plin pod normalnim priti- skom plinarna oddajala le od 6.30 do 7.30 zjutraj, od 9.30 do 12.30 dopoldne in od 18.30 do 20.30 zve čer. 651 V preostalem času uporaba plina ni bila mogo ča, saj je bil njegov pritisk minimalen. Prepovedana je bila upo- raba bojlerjev in plinskih pe či za ogrevanje. Osebe, ki so imele poleg plinskega štedilnika še štedilnik na drva in premog, so odgovorni pozivali, naj uporabljajo raje slednjega. To je pri porabnikih plina izzvalo burno reak- cijo: “Zaradi raznih popravil v naši plinarni je ta omejila dobavo plina za gospodinjstva. To je čisto razumljivo in nikomur niti na misel ne pride, da bi temu ugovarjal. Odlo čno pa moramo odjemalci mestne plinarne ugovar- jati, ko nam ta svetuje, naj s plinom var čujemo in ku- hamo rajši na navadnih štedilnikih. Vsa Ljubljana ve, da imetniki plinskih štedilnikov prejemamo dosti manj drv in premoga kakor ostali meš čani, ki nimajo plinskih napeljav v stanovanju. /.../. Če mestna plinarna želi, da njeni odjemalci var čujejo s plinom, naj pri pristojnih gospodarskih ustanovah najprej poskrbi, da bodo njeni 649 Le za informacijo: leta 1939 so ljubljanska gospodinjstva porabila 986.000 m³ plina, industrijski obrati pa 398.000 m³. V: Statisti čni letopis LRS, str. 170, tabela št. 206 (dalje Statisti čni letopis LRS). 650 Slovenčev koledar 1944, str. 200, Reklama Ljubljanske mestne plinarne. 651 Slovenec, št. 104, 6. 5. 1944, str. 3, Omejitev porabe plina za poldrugi mesec. 215 PRESKRBA odjemalci v času, ko bo trajala omejena dobava plina, dobili posebne dodatne koli čine kuriva za navadne šte- dilnike. Dokler se to ne bo zgodilo, so neumestni nasveti o kurjenju z drvmi ter štednji s plinom.” 652 Omejitev porabe plina Prošnje plinarne po manjši porabi plina v gospo- dinjstvih o čitno niso bile uslišane, zato je odredila ome- jitev porabe plina. Lastniki plinskega štedilnik so smeli dose či le 60% porabo plina iz leta 1943. Z redukcijami je plinarna za čela šele februarja 1945, ko je za čela ve- ljati omejitev ve černe dobave plina. Uporabnike je ome- jitev o čitno zelo motila, saj so plinarno naprošali, da bi v ve černih urah plin oddajala vsaj pol ure. Ve čina izmed njih je menila, da bi ta čas ravno zadostoval za gretje opoldne skuhane ve čerje. 653 Vendar njihov predlog ni mogel biti uslišan. Elektrika Ljubljana brez lastne elektrike V letu, ko se je za čela druga svetovna vojna, je bi- la Dravska banovina najbolj elektrificiran del države. 654 Elektri čni tok so ji posredovale Kranjske deželne elek- trarne, Elektrarna Fala in še nekatere druge. Ve čine teh, sploh najpomembnejših, pa aprila 1941 ni bilo na ozemlju, ki ga je zasedel italijanski okupator. 655 Postalo je jasno, da sta Ljubljanska pokrajina in Ljubljana brez lastne elektrike. Pokrajina je morala okoli 92% elektrike uvažati iz NDH in obmo čij, zasedenih od Nemcev. 656 Lju- 652 Slovenski dom, št. 21, 27. 5. 1944, str. 3, Pisma nam in vam (Pisma bralcev). 653 ZAL, LJU 118, Mestna elektrarna Ljubljana (dalje LJU 118), 4–14/2, VI, Zapi- sniki iz Združenih mestnih podjetij 8. seje upravnega odbora Združenih podjetij, 29. 3. 1945. 654 Podatki iz decembra 1945 kažejo, da je bilo v Ljubljani na elektri čno napeljavo priklju čenih 6855 zgradb. V: Statisti čni letopis LRS, str. 358. 655 ARS, AS 77, f. 13, 1. seja X. rednega zasedanja banskega sveta Dravske banovine v Ljubljani, 13. 2. 1939, str. 21. 656 Ferenc: Fašisti, str. 36. 216 bljanska mestna elektrarna, katere direktor je bil ing. Stanislav Sonc, je tako dobivala elektri čni tok iz Tacna, Velenja in preko transformacijske postaje v Črnu čah. 657 Obratovala pa je tudi ljubljanska kalori čna centrala v Slomškovi ulici. 658 Gradnja daljnovoda Ljubljana je bila glede preskrbe z elektriko odvisna od nemške uprave še v letu 1943. Združena mestna podjetja za elektriko, plin, vodo in tramvaj 659 so za čela razmišljati o gradnji daljnovoda iz Vev č v Ljubljano, pri čemer bi uporabili elektri čno centralo Vevških papir- nic. 660 Marca 1943 je visoki komisar odobril ustavitev obrata papirnice Vev če in ves tok tamkajšnje centrale zaukazal preusmeriti v Ljubljano za njene najnujnejše potrebe. 661 Papirnica je mestni elektrarni dajala pribli- žno 300 kW elektri čne energije. 662 V sklopu Združenih papirnic sta bili še izpostavi v Gori čanah in Medvodah s svojima elektri čnima centralama. Tudi z njima je bil konec novembra 1944 sklenjen dogovor o dobavi elek- tri čnega toka, tako je Ljubljana dnevno prejemala 1000 kW elektri čne energije. Elektri čni tok pa je prihajal tudi iz elektrarne Česenj v Tacnu. 663 657 ZAL, LJU 118, 4–14/2, IV, Zapisnik 3. seje upravnega odbora mestne elektrarne, 19. 5. 1941. 658 ZAL, LJU 118, 4–14/2, IV, Zapisnik 4. seje upravnega odbora mestne elektrarne, 14. 7. 1941. 659 V letu 1943 je prišlo do ustanovitve Združenih (mestnih) podjetij za elektriko, plin, vodovod in tramvaj. Prva seja je potekala 8. 1. 1943. To podjetje je bilo lo čeno od uprave mestne ob čine, vodilo je svoje knjigovodstvo in imelo poseben prora čun. Naloga podjetja je bila, po sklepih mestne ob čine oskrbovati dobavo elektri čne ener- gije in plina, graditi in vzdrževati vodovodne naprave in obratovanje na tramvajskih progah. V: ZAL, LJU 118, 42–45/12, 43/1542. 660 ZAL, LJU 118, 4–14/2, V, Zapisniki iz združenih mestnih podjetij, Zapisnik 1. seje upravnega odbora Združenih mestnih podjetij, 10. 2. 1943. 661 ZAL, LJU 118, 4–14/2, V, Zapisniki iz Združenih mestnih podjetij: 10. seja upravnega odbora Združenih podjetij, 5. 7. 1943. 662 ZAL, LJU 118, 4–14/2, VI, Zapisniki iz Združenih mestnih podjetij: 18. seje upravnega odbora Združenih podjetij, 10. 7. 1944. 663 ZAL, LJU 118, 4–14/2, VI, Zapisniki iz Združenih mestnih podjetij: 30. seje upravnega odbora Združenih podjetij, 24. 10. 1944. 217 PRESKRBA Omejitve potrošnje elektri čnega toka Kljub trudu je bilo pomanjkanje elektri čnega toka še naprej pere če, zato je januarja 1944 prezident po- krajinske uprave Leon Rupnik z odredbo omejil njegovo porabo. V podjetjih, izjema so bila tista, ki so proizvajala predmete, pomembne za vojno proizvodnjo, in v zaseb- nih gospodinjstvih niso smeli porabiti elektri čnega toka več kot 90% porabe leta 1943, če je poraba znašala ve č kot 10 kWh. Odredba je prepovedala obratovanje mo- torjev na elektri čni pogon, omejila je uporabo najmoder- nejših elektri čnih likalnikov in porabo elektri čnega toka v frizerskih salonih. V primeru kršitve so bile dolo čene ukinitev toka, denarne in celo zaporne kazni. Tudi javna ob čila so pozivala Ljubljan čane k var čevanju z elektri- ko pri razsvetljavi prostorov, pri gospodinjskih opravilih in pri poslušanju radijskih aparatov. 664 Ta ukrep je bil kljub predvidenim kaznim o čitno nezadosten, saj je po- leti 1944 Rupnik predpisal nove omejitve. Zahteval je dnevno nekajurno izklapljanje elektri čnih motorjev v in- dustrijskih in obrtnih podjetjih. Ob kriti čnih dnevih pa je elektrarna smela ustaviti celo tramvajski promet med 8 in 12 uro. 665 Ljubljana z okolico je kljub omejitvam še vedno porabila preve č elektri čnega toka, zato ga je jeseni leta 1944 mestna elektrarna za čela izklapljati. Porabni- ki so se zato pritoževali: “Najhujša je štednja z elektriko, po več ve čerov smo bili sedaj že brez lu či, sedaj bo pa menda tako urejeno, da bo tri dni v tednu lu č /.../ naj bo kakor že, samo da se ve ra čunati to čno, kdaj imaš svetlo ali ne.” 666 V za četku leta 1945 je mestna elektrar- na tako uvedla razpored redukcij za posamezne predele mesta. 667 Ljubljansko elektri čno omrežje je razdelila na 25 glavnih transformatorskih postaj 668 in obljubila, da 664 Slovenec, št. 60, 14. 3. 1944, str. 3, Var čuj z elektriko v gospodinjstvu. 665 Jutro, št. 181, 9. 8. 1944, str. 3, Omejitev uporabe elektri čnega toka. 666 Pismo, naslovljeno na Poga čar Martino, osebni arhiv avtorice. 667 Slovenec, št. 8, 12. 1. 1945, str. 3, Oddaja elektri čnega toka v Ljubljani. 668 Te so bile: Gruberjevo nabrežje, Trnovo–Žabjek, Tržaška podzemeljska, Vi č–Ro- žna dolina, Zgornja in Spodnja Šiška–Koseze-Dravlje, Dolnice, Trata–Sekotex, Tru- barjev park, Pokojninski zavod, Tromostovje, Zmajski most, centrala, Vodmat, klav- nica, Moste, Indus, Stavbna družba, Ljubljanski dvor, Dunajska cesta, Ježica in Toma čevo, Luščilnica riža, Eka, bežigrajska šola, Lavri č na Dolenjski cesti in Barje. V: Slovenec, št. 14, 19. 1. 1945, str. 3, Kje bomo imeli Ljubljan čani v petek lu č. 218 bo v dnevnem časopisju odjemalce redno obveš čala, ka- tere transformatorske postaje bodo delovale na dolo čen dan oziroma, kateri mestni bloki bodo imeli tok. Ljubljančanov pa ni motila in jezila le tema sama, temve č tudi nezgode, ki so se dogajale zaradi nje. Na cestah in ulicah je prihajalo do neljubih trkov in pad- cev. Nekaj poškodovancev je potrebovalo celo bolniško pomo č. Marsikoga pa je enostavno žalostilo to, da “pri- jazne ulice postanejo naenkrat puste in temne, da je vsa Ljubljana zopet ena sama dolga vas.” 669 Številni posa- mezniki so javno predlagali, da bi bilo bolje, če bi elek- trarna var čevala s tokom najprej čez dan. Ni č pretreslji- vega se jim ni zdelo, če bi bila brez toka cela Ljubljana, v zameno pa so si želeli elektriko med 18 in 22 uro in zjutraj med 5 in 8 uro. Elektrarna te želje ni mogla iz- polniti, saj ob teh konicah ne bi bila sposobna proizvesti tako velike koli čine elektri čnega toka kot bi ga porabni- ki potrebovali. Vodna centrala v ve černih urah pa č ni mogla dati ni č ve č toka kot čez dan. Šef pokrajinske uprave Leon Rupnik je 10. januar- ja 1945 starim omejitvam dodal nove. To čno je dolo čil mejo porabe elektri čnega toka v privatnih stanovanjih. Dolo čena je bila mese čna poraba po stanovanjih glede na število stanovalcev v njih. V stanovanjih, kjer sta bi- vali maksimalno dve osebi, se je smelo mese čno porabiti 60 kWh (na dan 2 kWh), v stanovanjih, kjer so bivale tri ali štiri osebe 90 kWh (na dan 3 kWh), v stanovanjih, v katerih so bivale ve č kot štiri osebe pa 120 kWh (na dan 4 kWh). 670 Uporabljati je bilo dovoljeno le žarnice z najve č 40 W. Ob čila so redno pozivala Ljubljan čane, naj ugašajo luči, pa čeprav prostor zapustijo le za “kratek moment”, saj ve č takih trenutkov konec meseca lahko obra čunajo v urah. S svetilk naj bi odstranili barvna stekla, ki so v “ času vojne nepotrebno razkošje”, s svetilk in žarnic naj bi redno brisali prah. Dela, ki zahtevajo mo čno luč, naj bi opravili čez dan, zvečer pa kramljali v temi ali pa ob šibki lu či. Prepovedano je bilo elektri čno ogrevanje pro- 669 Trgovski list, št. 36, 28. 3. 1941, str. 6, Slabo razsvetljena Ljubljana. 670 Jutro, št. 9, 13. 1. 1945, str. 2, Izvršilne dolo čbe o omejitvi potrošnje elektri čnega toka. 219 PRESKRBA storov. Ukinjena je bila celo prodaja elektri čnih pe či in kuhalnikov. 671 Prepovedana je bila uporaba elektri čnih aparatov z izjemo kuhalnikov in likalnikov. Kljub temu so ob čila gospodinjam polagala na srce, da bi pri ku- hanju uporabljale lonce s povsem ravnim dnom, njihov premer pa naj ne bi bil manjši od premera elektri čne plošče. V loncih, ki niso v “prazno” spuš čali ni č odvečne toplote, naj bi hrano kuhale le v dveh prstih vode. Na- svete so ženske prejemale tudi v zvezi z likanjem z elek- tri čnimi likalniki. Najbolj ekonomi čen se je zdel nasvet, češ, saj ni ni č hudega, če brisa če in posteljne garniture ostanejo malo zme čkane. Zaradi var čevanja z elektriko je bil dolo čen nov urnik za obratovanje trgovin. 672 Gostinski lokali, z izje- mo okrep čevalnic, so morali biti med 16–19 uro zaprti. Okrnjen je bil tudi obratovalni čas frizerskih in brivskih obratov; brivci so svojo obrt opravljali od 7 do 12.30 in od 14 do 17.30, damske česalnice so smele stranke sprejemati le od 13 do 16 ure. V šolskih objektih je sme- la biti razsvetljava prižgana do 17. ure. Javna cestna razsvetljava je bila dovoljena le na prometnih križiš čih in ob javnih zgradbah ter vojaških objektih. 673 Tramvaj je vozil od 6. do 9.30. in od 12.30. do 16. ter od 19. do 20. Voziti je smel le s polovi čno hitrostjo. 674 Tramvajski promet je bil 12. januarja 1945 “za časno ustavljen za- radi ob čutnega pomanjkanja električne energije”, 675 po- novno je stekel šele 2. februarja 1945. Petrolej V slovenskih gospodinjstvih so kot vir razsvetljave uporabljali tudi petrolej. Te vnetljive teko čine je na na- ših tleh ob čutno primanjkovalo že leta 1939. 676 Uprava državnih monopolov v Beogradu, ki je bdela nad vsemi 671 Prav tam. 672 Ljubljana v letu 1945, str. 71 in 72. 673 Sl. list, št. 5, 17. 1. 1945, str. 27–29, Izvršilne dolo čbe o omejitvi potrošnje ele- ktri čnega toka. 674 ZAL, LJU 489, f. 2402, III, str. 2. 675 Ljubljana v letu, str. 69. 676 ARS, AS 448, Zbornica za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani 1850–1948 (dalje AS 448), f. 240, št. 674/40. 220 t. i. državnimi monopoli, se pravi tudi nad petrolejem in bencinom, je javila, da je pomanjkanje posledica ovi- ranega uvoza. Petrolej so namre č dovažali po vodi, tak transport pa je bil pozimi ve čkrat moten. Še ve čja ovira je bil na čin pla čevanja. Petrolej je bilo potrebno pla če- vati z devizami, ki jih je Jugoslaviji primanjkovalo. 677 Po za četku vojne se je izkazalo, da doma čim uvoznikom pri nakupu ne bi pomagalo niti ve č deviz, saj petroleja eno- stavno tudi v tujini ni bilo na zalogi. 678 Kljub temu je Uprava državnih monopolov ra čunala, da bo ta problem kmalu vsaj delno rešen, ker je čakala na uvoz ve čjih, že obljubljenih, koli čin petroleja. 679 V za četku leta je 1940 je pošiljka petroleja res prispela, vendar se na čelnik Oddelka za trgovino, obrt in industrijo ni znebil črnih misli, saj prispele koli čine niso zadoš čale niti za kritje osnovnih potreb prebivalcev takratne Dravske banovi- ne. 680 Oblasti so ugotavljale, da je pomanjkanje petrole- ja sprožilo neenakomerno porazdelitev med potrošnike: “Po sedanjem stanju predpisov bi bilo treba prepre čiti zgolj neenakomerno porazdelitev petroleja od trgovcev grosistov v srezkih mestih na detajliste konzumente. Poro ča se, da se nekateri trgovci okoriš čajo slu čajnega prvenstva in deloma neenakomerno oddajajo blago de- tajlistom, deloma pa celo silijo na nakup drugega blaga, da ustrežejo kupcu tudi s petrolejem. Ker te razmere povzro čajo poleg neugodnosti, da petroleja primanjkuje, še nevšečnosti pri razdelitvi, je poskrbeti z vsemi zako- nitimi sredstvi, da se bo petrolej enakomerno oddajal prebivalstvu.” 681 Omejitev porabe Dne 13. novembra 1940 je ministrstvo za trgovino in industrijo naro čilo omejitev uporabe petroleja za raz- svetljavo. Priporo čilo je, da se petrolej zamenja s sred- stvi za razsvetljavo doma če proizvodnje. Z dodatnim 677 Prav tam, št. 24475/40. 678 Prav tam, št. 1337, str. 2. 679 Prav tam, št. 1236/1940. 680 Prav tam, št. 1644/38. 681 Prav tam. 221 PRESKRBA razpisom z dne 14. decembra 1940 pa je odredilo, da naj ob čine za razsvetljavo namesto petrolejskih upora- bljajo acetilenske lu či: 682 “Kot sredstvo za razsvetljavo doma čega izvora pride v prvi vrsti v poštev acetilen, ki se pridobiva v znanih acetilenskih svetiljkah iz karbi- da. Karbida imamo zadostne koli čine v tuzemstvu na razpolago, a acetilenske svetiljke izdelujejo industrijska podjetja in obrtniške delavnice v dovoljenih koli činah po sorazmerno nizkih cenah. Acetilenska razsvetljava daje boljšo lu č, a kar se cene ti če, ni dražja kot petro- lejka.” 683 Nakaznice za petrolej Nakaznice za petrolej so bile uvedene 1. decembra 1940. Z racionirano prodajo so odgovorni po eni strani želeli zagotovi redno preskrbo prebivalstva s petrolejem, po drugi pa prepre čiti nepotreben konzum in preveliko porabo te dragocene teko čine ter tako dose či čim ve čji prihranek. 684 Nakaznice za petrolej so se delile na dru- žinske za 1–2 člana (A), družinske za 3–6 članov (B), družinske za nad 6 članov (C). Na družinsko nakaznico A so proti pla čilu delili pol litra petroleja, na družinsko nakaznico B en liter in na nakaznico C poldrugi liter mesečno. Poleg ob činskega potrdila, da posameznik res biva na področju ljubljanske mestne ob čine, so si morali prosilci priskrbeti tudi potrdila mestne elektrar- ne, ki so zagotavljala, da v stanovanjih ne razpolagajo z elektri čno razsvetljavo. Na podlagi teh dveh izkazov je trgovec smel stranki prodati to čno dolo čeno koli čino petroleja. 685 Trgovcem je petrolej posredovalo mesto, ki ga je dobilo od države. Mestni možje so vseskozi opozarjali: “Tema grozi ti- stim, ki nimajo v domovih elektri čne razsvetljave. Ker je potrošnja petroleja omejena in je nakup tega gori- va možen le s posebnimi nakaznicami, svetuje mestno 682 Prav tam, št. 10524/4. 683 Prav tam, št. 24457/40. 684 Prav tam, št. 312/1–40. 685 Prav tam, št. 1793/1940. 222 poglavarstvo vsem prebivalcem, ki razsvetljujejo domo- ve oziroma obrtne lokale s petrolejkami, da si nabavijo acetilenske lu či. Ta nasvet narekuje previdnost, ker se lahko zgodi, da bo petroleja še manj na razpolago kot te dni.” 686 Marsikdo je svarilo vzel resno, še posebej zato, ker je v Ljubljani že od leta 1940 primanjkovalo tudi sve č. 687 Voda Mestni vodovod Med vojno je posebna pozornost veljala tudi preskr- bi z vodo. Leta 1939 je bilo v Ljubljani na mestni vodo- vod priklju čenih 5844 hiš. 688 Mestna vodarna je imela 5 črpalnih vodnjakov v Kle čah, rezervni rezervoarji pa so bili na Tivolskem hribu. Dolžina razvodnih cevi je bila 173 km in 510 m. Na omrežje mestnega vodovoda, ki je bilo v dobrem stanju, je bilo priklju čenih 16 javnih vodnjakov. V Ljubljani je bilo poleg teh še okrog 1500 privatnih vodnjakov, vendar je bila voda polovice od teh opore čna. 689 Da mora voda iz vodovoda ostati neopore č- na, so se zavedale tudi oblasti: “Mestna vodarna v Kle- čah je bila do predkratkim zastražena po vojaški straži, ki jo je dala policijska uprava /.../. Vsled izrednih raz- mer, kakor tudi vsled dejstva, da poteka državna meja par 100 m za mestno vodarno v Kle čah, je mestno po- glavarstvo v Ljubljani mišljenja, da bi bilo potrebno še nadalje zastražiti mestno vodarno s stalno oboroženo stražo. Mestni vodovod je izklju čno navezan na dobavo vode iz mestne vodarne. Zdrava pitna voda pa je gotovo vitalne važnosti za vse mestno prebivalstvo.” 690 686 Pavlin: Ljubljana 1941, str. 17. 687 ARS, AS 448, f. 240, št. 79/1940. 688 Statisti čni letopis LRS, str. 170 navaja podatek, da je bilo v Ljubljani leta 1939 na vodovodno omrežje priklju čenih 5514 hiš. Gospodinjstva so porabila 3,013.000 m³ vode, obrati industrije in obrti 401.000 m³, za t. i. javni namen pa je bilo pora- bljenih 30.000 m³ vode. 689 ZAL, LJU 501, t. e. 18, ovoj Mestni vodovod – vojno podjetje – I, XI. št. 15– 4332/40; ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 16, Statisti čni letopis, str. 99. 690 ZAL, LJU 501, t. e. 18, ovoj Mestni vodovod – vojno podjetje – III. 223 PRESKRBA Var čevanje z vodo Mestno županstvo je Ljubljan čane že jeseni 1943 za čelo opozarjati, da porabijo preve č vode. Odgovorni so pozvali k var čevanju z vodo na vsakem koraku: “V njih lastnem interesu jim znova svetujemo, naj sami pregledajo vse pipe, posebno pa straniš čne rezervoarje, ki so ve čji del pokvarjeni tako, da se prav lahko opa- zi neprestano odtekajoča voda v straniš čnih školjkah. /.../. Pri preskrbi s pitno vodo doslej meš čani še niso bili prizadeti kot so pri elektriki in plinu, zato pa morajo tudi sami paziti ter se ravnati po teh navodilih, da do tega ne pride.” 691 V letu 1944 je dolžina ljubljanskega vodovodnega omrežja znašala 184 km in 111 m, prišteto je tudi vodo- vodno omrežje, ki je segalo v ob čine Ježica, Rudnik in Šentvid. 692 Na vodovodno omrežje je bilo v Ljubljani pri- klju čenih 89% vseh stanovanjskih hiš. 693 Voda mestne- ga vodovoda je bila po podatkih mestnega zdravstvenega urada v kemičnem, bakteriološkem in fizikalnem pogle- du neopore čna. Povpre čna poraba vode na dan je zna- šala 22.059 m 3 . Na dan in osebo se je porabilo povpre č- no 227 litrov vode, kar je bilo ve č kot v letih pred uvedbo var čevalnih ukrepov. 694 Avgust mesec je tako prinesel prve var čevalne ukrepe. Industrijski objekti niso smeli menjavati vode v požarnih bazenih, privatnih kopalnih bazenov niso smeli polniti z vodo iz mestnega vodovoda, prepovedano je bilo uporabljanje kadi v javnih kopali- ščih, dovoljeno je bilo samo tuširanje. Prepovedano je bilo škropljenje cest, zalivanje vrtov pa omejeno na mi- nimum. Nekaj mesecev pred koncem vojne pa je izšla še ena odredba o omejitvi potrošnje vode. Od 13. januarja 1945 dalje so bili stanovalci hiš, ki so bile priklju čene na mestni vodovod, dolžni vsak ve čer ob 22. uri zapreti glavni vodovodni preto čni ventil in izpustiti iz vseh cevi 691 Slovenec, št. 237, 15. 10. 1944, str. 5, Var čujte z vodo! 692 V Ljubljani je bilo leta 1944 na razpolago še 1738 drugih virov pitne vode, od teh je bilo 920 vodnjakov z dobro vodo. Studencev je bilo 135, kapnic pa 66. 693 ZAL, LJU 489, f. 2402, II/B, str. 421 in 422, Poro čilo oddelka za socialno politiko in narodno zdravje, marec 1944; Slovenec, št. 98, 29. 4. 1944, str. 3, Vince izpod skalce. 694 Jutro, št. 105, 7. 5. 1944, str. 3, Ljubljana ima prvovrstno pitno vodo. 224 vodo. Ventile so lahko odprli šele ob 5. uri zjutraj. Ta odredba pa se ni nanašala na industrijska podjetja in bolnišnice. 695 Mestno županstvo v Ljubljani pa je hišne posestnike nagovarjalo: “Vabite se, da vsled nujno po- trebnega var čevanja z vodo preskrbite v Vaši hiši, da se prejeti listki z napisom “Var čuj z vodo!” pritrdijo v vseh stanovanjih in lokalih nad vsako vodovodno pipo. Obenem Vas ponovno opozarjamo: Var čujte z vodo! Iz- menjajte pomanjkljiva tesnila pri pipah in straniš čnih rezervarjih, obenem pa pustite pregledati vse hišne vo- dovodne instalacije po poklicnih instalaterjih.” 696 Bencin Že v času pred za četkom druge svetovne vojne je bila zaskrbljujo ča tudi preskrba z bencinom kot pogon- skim sredstvom. V za četku druge svetovne vojne so bi- le jugoslovanske potrebe po nafti pokrite z uvozom iz Romunije. Proti koncu leta 1939 pa je v uvozu nastal zastoj. Kriva ni bila le vojna vihra, temve č tudi var čeva- nje z devizami. V času vojne sta namre č nafta in bencin postala zelo iskana, zato ju je bilo potrebno pla čevati s svobodnimi devizami. Te pa so bile v stiski potrebne za še pomembnejše stvari (npr. petrolej). Omejitev avtomobilskega prometa Var čevanje z bencinom je na nek na čin pomenilo varčevanje z devizami. Tako sta konec novembra 1939 trgovinski minister in minister za finance podpisala uredbo o omejitvi prometa z motornimi vozili. Najbolj ustrezno var čevanje z bencinom tako z gospodarskega kot tudi s socialnega vidika je bila omejitev nedeljskega in prazni čnega prometa potniških vozil. Omejitve so bile predpisane za vse zasebne potniške avtomobile od sobo- te od 14. ure do ponedeljka do 8. ure. 697 Avtomobiliste 695 ZAL LJU 489, f. 2404, II A/16, str. 562. 696 ZAL, LJU 439, t. e. 2, ovoj 22, Razglas hišnim posestnikom, 15. 12. 1944. 697 Poudariti je treba, da se je prepoved najprej nanašala le na vozila, ki so imela po- 225 PRESKRBA so nadalje opozarjali, naj z bencinom var čujejo tudi čez teden: “Ko puš čamo avtomobilistom svoboden promet v delavnikih, moramo nanje apelirati, da sami čim bolj omeje potrošnjo bencina. To je v sedanjih časih njihova dolžnost do države in naroda.” 698 Omejitve niso veljale za avtobuse in “taxi-avtomobile”, za zdravnike, veteri- narje in sanitetno službo na službenih poteh, za gasilce in tuje diplomatske zastopnike. “Avtomobili državnih in samoupravnih oblasti” pa so se smeli uporabljati samo še v službene namene. Prepovedan je bil tovorni promet na progah, ki so tekle paralelno z železnico, saj so me- nili, da je treba prvenstveno izkoristiti možnost prevo- za po železnici. Kljub omejitvam je v Ljubljani bencina primanjkovalo. Mnogi so se spraševali, zakaj. Bencinski kartel je bil namre č zavezan, da bo preskrbel dovolj za- log in te bi morale skupno s potrebami za vojsko znašati najmanj 5500 vagonov! Po Ljubljani se je šušljalo, da je bencina dovolj, ni pa dovoljen za prodajo: “Tako se trdi, da je samo v javnih skladiš čih ve č polnih cistern benci- na oz. teko čega goriva.” 699 Ljubljanska policija je sprožila preiskavo in ugotovila, da so zaloge bencina in drugih teko čih goriv znašale vsaj 20 cistern. Policija je zato za- stopnike kartela strogo opomnila, da ne smejo omejevati prodaje bencina. S tem se je strinjala tudi banska upra- va in naročila, da se mora bencin nemoteno prodajati taksistom in vsem osebam, katerih zaslužek je odvisen od motornega prometa. Decembra 1939 je bila prepove- dana tudi uporaba zasebnih potniških avtomobilov in motociklov v medkrajevnem prometu, ki je potekal vzpo- redno z železniško ali avtobusno progo. Pri tem so bili taksiji zopet izvzeti. Hkrati pa je bila prepovedana tudi uporaba zasebnih avtomobilov in motociklov v krajev- nem prometu od 21. ure do 7. ure. Uporaba potniških vozil ljubljanskih podjetij se je smela za četi ob 6. uri in je lahko trajala do 21.30. ure. Prepovedana je bila upora- ba potniških avtomobilov in motociklov na prvi in drugi dan katoliškega in pravoslavnega boži ča, prav tako pa gon na teko ča goriva, se pravi na nafto in njene derivate. Promet vozil s pogonom na doma ča goriva (plin, oglje) je visoki komisar z odredbo omejil šele konec leta 1941. 698 Trgovski list, št. 133, 27. 11. 1939, str. 1, Trgovinski minister o omejitvah mo- tornega prometa. 699 Trgovski list, št. 129, 17. 11. 1939, str. 1, V Ljubljani ni bencina. 226 uporaba potniških avtomobilov in avtobusov za prireja- nje izletniških voženj. Taksiji, zdravniško, veterinarsko in sanitetno osebje tej zapovedi niso bili odgovorni. Omejitev prodaje bencina in nafte V za četku leta 1940 je izšla uredba, ki je omejeva- la prodajo bencina in nafte. Prodaja bencina in nafte je bila mogo ča le na osnovi izkaznic, ki jih je izdajala uprava ljubljanske policije. Izdala je za časne izkaznice za dobavo bencina ali nafte na pismeno prošnjo intere- sentov in po izkazani potrebi, upoštevajo č prvenstveno interesente, ki so potrebovali teko ča goriva za izvrševa- nje svoje obrti. Poraba bencina je od leta 1940 do leta 1941 znatno usahnila. Leta 1940 je bilo porabljenega še 1,14 milijo- nov kg bencina, leta 1941 pa le še 510.587 kg. 700 Kljub temu je bilo omejitev motornega prometa vse ve č. Marca 1942 je izšla uredba, ki je prepovedovala promet “avto- najemščkov”, promet “avtoizvoš čkov” pa je bil dovoljen le v mejah ob činskega ozemlja. Slednji so smeli izvajati nujne prevoze jetnikov, ranjencev, fizi čno in psihi čno bolnih oseb, a le v primeru, če na razpolago ni bilo dru- gih ustreznih prevoznih sredstev, npr. reševalnega avto- mobila. Bencina se je voznikom smelo dodeliti le toliko kolikor je bilo neizogibno potrebno za to čno določeno in odobreno vožnjo. 701 Leta 1945 je sledil še poslednji odlok, ki je prepo- vedal uporabo vseh avtomobilov na bencinski pogon na obmo čju Ljubljane. Ustavili so se celo reševalni avto- mobili. Zdravstvene pomo či potrebne Ljubljan čane so v bolnišnice prevažali kar na konjskih vpregah. 702 V izje- mnih primerih je vožnjo smel dovoliti le nemški svetova- lec za Ljubljansko pokrajino. 703 700 Trgovski list, št. 6, 10. 1. 1942, str. 2, Prehrana Ljubljane v lu či trošarinske politike. 701 Sl. list, št. 22, 18. 3. 1942, str. 139 in 140, Prometna omejitev za avtonajemš čke in avtoizvoš čke. 702 ZAL, LJU 489, f. 2402, II/B, str. 421 in 422, Poro čilo oddelka za socialno politiko in narodno zdravje, marec 1944. 703 Sl. list, št. 26, 31. 3. 1945, str. 126, Odredba o utesnitvi uporabe potniških av- tomobilov na bencinski pogon. 227 PRESKRBA Obleka in obutev Ve čino tekstilnega blaga je Jugoslavija uvažala iz Velike Britanije in srednjeevropskih držav, zavidanja vrednih zalog ni imela. Tako je bilo pomanjkanje blaga v Sloveniji prisotno že takoj po za četku druge svetovne vojne. Zaradi oteženega trgovanja na Zahodu je jugo- slovanska trgovina iskala nove, primernejše partnerje na Vzhodu. Lu č upanja je posvetila v Tur čiji, kjer se je odprla možnost za nabavo bombaža, ki ga je Tur čija do- bivala iz Rusije. 704 Žal so ti na črti ostali neuresni čeni. Cene blagu so jeseni 1939 zelo posko čile: meter ro- kavine je bil prej po 22–24 din, nove cene so se gibale med 30–33 din. Cena najcenejšega blaga – klota – je od 15–20 din posko čila na 55 din. Konec leta 1940 je bom- baž stal 55 din, v za četku leta 1941 pa je njegova cena dosegla 110 din. Prav gotovo pa je bil najhujši problem pomanjkanje sukanca. Kot mnogo drugih problemov je tudi ta ostal nerešen do konca vojne. Ljudem ni preo- stalo drugega, kot da so si sukanec “delali” sami. Kupili so trakove in iz njih vlekli nitko po nitko. 705 Nakaznice za tekstil, tekstilne izdelke in obutev Zaradi pomanjkanja blaga in obutve ter čedalje viš- jih cen teh artiklov je v za četku oktobra 1941 (na podla- gi pred tem narejenega seznama) stopil v veljavo predpis o racioniranju obla čilnih predmetov, tkanin vseh vrst in kakovosti, obutve, usnjenih in kožnih izdelkov. 706 V prosti prodaji so ostala le obla čila za novorojen čke, če- pice in slin čki za otroke, mašna obla čila, žalni narokav- niki in trakovi, ovratniki, manšete in kravate, stezniki, podveze za nogavice in modr čki, nogavice za kr čne žile, asepti čne obveze in gaze, higienske serviete ter dežniki 704 Trgovski list, št. 103, 15. 9. 1939, str. 2, Trg s tekstilnimi izdelki. 705 Ustni vir: Justi Pleterski, izjava pri avtorici. 706 Sl. list, št. 82, 11. 10. 1941, str. 592–594, Predpisi o porazdeljevanju tekstilnih izdelkov, obutve in obla čilnih predmetov in Predpisi o prodaji obla čilnih izdelkov in drugih porabnih predmetov. 228 in njihove prevleke. 707 Obla čilne nakaznice so za čele ve- ljati 10. novembra 1941. Ljubljanska ob čina jih je delila po istih predpisih kot je delila živilske karte. Edina raz- lika je bila ta, da niso delili obla čilnih nakaznic za do- jenčke. Razdeljevanje obla čilnih kart je potekalo na 19 mestih. V času italijanske okupacije so za razdeljevanje tekstilnih izdelkov in obutve skrbeli uradi za gospodar- ske zadeve, oddelek za trgovino, obrt in industrijo ter svet za korporacije. 708 Nakaznice so bile razli čnih barv: temno zelene na- kaznice so prejeli moški od 15. leta, vijoli časte ženske od 15. leta, sivo zelene so bile namenjene de čkom od 5. do 14. leta, rumeno bele deklicam od 5. do 14. le- ta, zelene pa de čkom in deklicam od 12. mesecev do vklju čno 4. leta starosti. 709 Vsaka izkaznica je imela tri vrste odrezkov. Prva vrsta je bila ozna čena z arabski- mi številkami in je poleg nakupa prejice za pletenje in kva čkanje omogo čala še nakup tkanin, konfekcije, pe- rila, metrskega blaga in obutve. Druga vrsta odrezkov je bila ozna čena z rimskimi številkami in je veljala za nakup hišnega perila (od posteljnega perila do prtov in kuhinjskih krp), preprog, tapet, pa tudi usnjenih kov č- kov in torb. Tretja vrsta odrezkov pa je bila ozna čena s črkami in je omogo čala nakup prejice za šivanje in krpanje. 710 Ob nakupu je trgovec z nakaznice kupca od- rezal toliko to čk, kolikor je bil vreden kupljen predmet glede na omenjeni seznam. Posameznik je v enem letu lahko porabil le dolo čeno število to čk. Ko mu je trgo- vec odstrigel zadnji kupon ček z nakaznice, ni bil ve č upravi čen do nakupa. Nakaznica za odrasle moške in ženske je štela 120 to čk, le kot primer naj navedem, da je moška obleka stala 75 to čk, čevlji 80 to čk, kov- ček pa kar 100 to čk. 711 Mestno poglavarstvo je smelo na 707 Trgovski list, št. 111, 11. 11. 1941, str. 4, Seznam izdelkov, ki niso vezani na izkaznice. Sredi aprila 1942 je bila racionirana prodaja klobukov, čepic, rokavic in ovratnic, od 8. 11. 1943 pa so bile predpisane nabavnice za vrhnje in poklicne oble- ke, pa tudi za metrsko blago, potrebno za izdelavo takih obla čil. V: Sl. list, št. 31, 18. 4. 1942, str. 184 in 185, Dolo čbe o prodaji klobukov, čepic, rokavic in ovratnic na izkaznice; ARS, AS 202, f. 48, št. 4534. 708 Ferenc: Gospodarstvo pod okupacijo, str. 599. 709 Sl. list, št. 90, 8. 11. 1941, str. 639–651, tu 639, Navodila za racionirano prodajo tekstilnih izdelkov. 710 Prav tam, str. 639 in 640. 711 Prav tam, str. 646 in 650. 229 PRESKRBA podlagi oklica in poro čnega lista izdati nakupne bone tudi novoporo čencem, 712 vendar za to čno dolo čena obla- čila in nekaj hišnega perila. Prav tako se je smelo izdati bone za nakup perila za novorojen čke (po 6. mesecu nose čnosti je morala bodo ča mati oblastem predložiti zdravniško spri čevalo). Jetnikom se nabavnega bona ni smelo izdati. Za nabavo bluz, brisa č, rjuh in drugega potrebnega materiala v zdravstvene namene se je smelo bone izdajati le v primeru dokazane nujne potrebe. De- lavci iz drugih pokrajin, ki so bili v Ljubljanski pokrajini le za časno zaposleni, so dobili osebne obla čilne izkazni- ce v doma čih ob činah. Pri nakupu je bil trgovec dolžan od kupca zahtevati osebni dokument in prodano blago vpisati v register. 713 Stiska je pri marsikomu prebudila čut za varovanje obla čil: “Cenjeni tovariš! Pred kakimi 3 tedni me je ob- vestila gd č. Francka, hišnica Cirilovega doma, da ima spravljene v knjižnici zavite v papir z mojim naslovom moje hla če. Danes sem se oglasil pri Francki in sva v spremstvu nekega tovariša odprla vrata knjižnice. Na naše presene čenje in ogor čenje pa smo morali ugotoviti, da so hlače z ostalim spravljenim perilom izginile. Po zagotovilu gd č. Francke so bile hla če do še nedavna na svojem mestu in si bil ti zadnji posestnik klju ča od knji- žnice. Do svoje lastnine ho čem na vsak na čin zopet pri- ti. Ker ne maram v naših vrstah škandala, te naprošam, da ukreneš do petka 7. t. m. do 4. pop. vse potrebno, da se bodo hla če nahajale na svojem mestu, oz. da deponi- raš proti vrednosti lir 200.- pri gd č. Francki Križmanovi. V nasprotnem primeru bom stvar javil policiji.” 714 “Nabavnice” za čevlje Maja 1942 je izšel v Službenem listu maksimalni cenik za čevljarska ro čna dela in dolo čene so bile ma- ksimalne cene za strojene ov čje in svinjske kože za obu- 712 Tudi v: Trgovski list, št. 18, 3. 3. 1942, str. 1, Pojasnila o prodaji obla čilnih predmetov in obutve. 713 ARS, AS 202, f. 62, mapa 7944; Sl. list, št. 90, 8. 11. 1941, str. 639–651, Navo- dila za racionirano prodajo tekstilnih izdelkov. 714 Pismo, naslovljeno na Žurc Jožeta, osebni arhiv avtorice. 230 tev. 715 S 7. novembrom 1943 je bilo prepovedano izdelo- vanje čevljev po meri: “Sedaj bodo prodajali le tipizirane čevlje, ki so pa čisto zani č in ob dežju dobesedno raz- padejo”, 716 izjema je bilo izdelovanje ortopedskih čevljev, izdelanih po zdravniškem receptu. Za izdelovanje kon- fekcijskih čevljev za prodajo je šef pokrajinske uprave izdal dovoljenje le zmogljivejšim obratom, predpisal je kakovost, obliko in mero čevljev ter dobavne in prevze- mne pogoje. Čevlje so Ljubljan čani dobili le s t. i. nabav- nico, ki jo je izdal župan. Priložiti je bilo treba dokaz, da prosilec ni imel ve č od dveh parov čevljev. 717 Septembra 1944 pa je šef pokrajinske uprave z do- lo čbo odredil oprostitev zapore oziroma dovolil prosto prodajo vseh čevljev, ki niso bili izdelani iz usnja. Čevlje iz umetne gume, platna, lesa in drugih materialov so ljudje lahko kupovali v prosti prodaji: “Ves Stari trg je klopotal od z lesom podplatenih čevljev ... samo taka obutev, visoka ali nizka se je zdaj dobivala na to čke v prodajalnah ... kravjega in svinjskega usnja je bilo ko- maj za oglavja ... podplati so bili iz lipovine, trdi, ne- pregibni ... samo visoki čevlji so imeli kdaj pa kdaj za mehki del stopal šarnirje iz usnja.” 718 Nove (posebne) nakaznice za tekstilne izdelke Predzadnje leto vojne tekstila in tekstilnih izdelkov ni bilo na voljo niti toliko, da bi zadostili racioniranim nakupom. Od 1. julija 1944 racioniranih tekstilnih iz- delkov potrošniki tako niso mogli ve č dobiti na odrezke starih obla čilnih izkaznic, pa č pa samo na posebne na- kaznice, ki so jih odgovorni izdajali samo najbolj po- trebnim posameznikom. Izkazalo se je, da teh ni bilo malo, zato je prezident Rupnik v jeseni sestavil seznam tekstilnih izdelkov, konfekcijskega in metrskega blaga, 715 Sl. list za Ljubljansko pokrajino, št. 42, 27. 5. 1942, str. 326–329. 716 ZAL, LJU 439, t. e. 2, ovoj 11, IV, Dnevnik Zorke Bartol, datum vpisa 14. 4. 1942. 717 ARS, AS 202, f. 48, št. 4534, Ljubljana, 25. 3. 1944 in Sl. list, št. 88, 3. 11. 1943, str. 428–431, Naredba o izdelovanju in nakupu ter popravilu čevljev. 718 Kova či č: Prišleki, str. 465. 231 PRESKRBA za katere je menil, da so nujno potrebni za obvarovanje zdravja. Seznam je obsegal moške in ženske obleke, su- knje, plaš če, površnike, dežne plaš če, pelerine, spodnje perilo (srajce, hla če, spodnje hla če), delovne obleke, mo- ške in ženske pletenine, hišno perilo (brisa če, posteljni- na ipd.) in tkanine na meter. Na osnovi tega seznama so bile oktobra 1944 vpeljane nove (posebne) obla čilne nakaznice, ki so naznanile spremenjeno ureditev pre- skrbe. Oblasti so želele pomagati predvsem bolj potreb- nim, delavcem, kmetom, obrtnikom, manjšim podjetni- kom in uradnikom z nizkimi prejemki, zato je posebne nakaznice na podlagi stroge presoje resni čne potrebe posameznika izdajal sam ljubljanski župan. Pri tem so mu pomagali odbori, ustanovljeni prav v ta namen. Bo- lje stoje či Ljubljan čani so morali svojo potrebo po novih obla čilih dokazati. 719 Nove obla čilne nakaznice so bile naslednje: A. Obla čilne izkaznice za moške in ženske: a.) 40 to čk oziroma odrezkov je bilo namenjenih naku- pu moških in ženskih obla čil in perila, na primer kratkih hla č, bluz, pižam, kravat, kopalnih plaš čev, klobukov, šalov, kožuhov, rokavic, robcev. b.) 20 to čk oziroma odrezkov je bilo zagotovljenih za nakup prejice. c.) 4 to čke oziroma odrezki so bili za nakup nogavic in kratkih nogavic. d.) 11 posebnih odrezkov pa je bilo za nakup tekstilnih izdelkov po posebni ponudbi, se pravi hišno perilo (zavese, prti in podobno) in predmeti za opremo (na primer preproge). B. Obla čilne izkaznice za otroke od dopolnjenega 1 do dopolnjenega 15 leta: a.) 80 odrezkov oziroma to čk je bilo namenjenih za te- kstilne izdelke, kot so obleke, kratke hla če, krila, zimski plaš či, jakne, dežni plaš či, srajce, spodnje hlačke, pižame, šali, robci itn. b.) 20 odrezkov je bilo za prejico. c.) 6 odrezkov za nogavice in d.) 9 posebnih odrezkov. C. obla čilne izkaznice za dojen čke do 1 leta: 719 Trgovski list, št. 85, 20. 10. 1944, str. 1, Nabava obla čilnih predmetov. 232 a.) 120 odrezkov je bilo namenjenih za tekstilne izdel- ke, b.) 4 to čke za prejico. D. dodatne obla čilne izkaznice za nose čnice: a.) 30 odrezkov za vse tekstilne izdelke z izjemo noga- vic. Nose čnici so jo izdali v njenem četrtem mesecu nose čnosti, prenehala je veljati po preteku treh me- secev od izdaje. 720 S temi nakaznicami so Ljubljan čani lahko kupovali kjer koli v mestu. Ni bilo potrebe, da bi bili vezani na mati čno trgovino. 721 Maksimalni cenik za izdelovanje obla čil in perila Prezident Rupnik je oktobra 1944 leta dolo čil tu- di maksimalni cenik za izdelovanje moških in ženskih obla čil in perila v Ljubljani. Obstajali so štirje cenovni razredi: I a, I, II, III. Najdražja krojaška usluga je bila izdelava moškega fraka I a razreda – 1026 lir, najcenej- ša pa je bila izdelava telovnika – 47 lir. Sakoji in hla če so bili dostopnejši. Izdelava hla č I a razreda je posa- meznika stala 155 lir, izdelava hla č I. razreda 128 lir, izdelava hla č II. razreda 108 lir in le 95 lir izdelava hla č III. cenovnega razreda. Ženske so morale najve č denarja odšteti za izdelavo ve černe obleke oziroma modernega plašča – 459 lir, izdelava bluz in kril je bila cenejša. Izdelava krila razreda I a je stala 95 lir, krila I. cenov- nega razreda 74 lir, 61 lir so morale ženske odšteti za izdelavo krila II. razreda in le 47 lir za krilo III. razreda. Izdelovalci perila so smeli svoje izdelke vrednotiti le v dveh kategorijah. Za otroke do 10 let so bile cene nižje za 50%, za otroke od 10 do 15 let pa za 25%. 722 Na temu seznamu se je verjetno nabiral prah, saj so kroja či in šivilje ostali skoraj brez dela: “Naše stranke so bile ma- 720 Sl. list, št. 69, 16. 9. 1944, str. 211–221, Izvršilne dolo čbe št. 2. Tudi v: Slovenec, št. 213, 17. 9. 1944, str. 5, Prodaja tekstilnih izdelkov; Jutro, 20. 9. 1944, št. 215, str. 2, Nova naredba o oskrbi s tekstilnimi izdelki. 721 Trgovski list, št. 85, 20. 10. 1944, str. 1, Nabava obla čilnih predmetov. 722 Sl. list, št. 74, 4. 10. 1944. 335–337, Maksimalni cenik za dela kroja čev, kroja čic in izdelovalcev perila. 233 PRESKRBA loštevilne ... kljub oglasom, da popravljamo, prenavlja- mo, predelujemo vse mogo če ... iz starih plaš čev, kožic, predposteljnikov in predpražnikov iz krzna, iz tele čnja- kov, naslonkov iz jagenj čkov, iz kož doma čih živali.” 723 Prazne police Položaj preskrbe z obleko pa je ostal kriti čen kljub novi politiki: “Revni sloji ob čutijo vsak dan v ve čji me- ri pomanjkanje obleke in obuvala. Cene dnevno rastejo in v 2 mesecih so posko čile pri manufakturnem blagu najmanj za 80%. Le malo je ljudi, ki bi te cene zmo- gli. Ogromna ve čina prebivalstva se je morala popolno- ma odre či vsaki nabavi nove obleke in obuvala. Trgovci pa so blago tudi poskrili, vsaj nekateri. Čuje se, da so nalaš č zavla čevali dovoz manufakturnega blaga, da so svoje zaloge lahko držali ter dražili in na ta na čin za- služili ogromne vsote. /.../. Podeželje je čisto izropano, Ljubljana je polna beguncev iz Dolenjske, Notranjske in drugih krajev, ki so skoraj goli in bosi, ogromno je tudi doma čih nižjih slojev, ki si ne morejo v sedanjih prili- kah nabaviti najnujnejših obla čilnih predmetov. /.../. Za Ljubljano je potrebnih 9.000 metrov blaga za perilo in 20.000 odej, dalje je treba 10 tiso č metrov blaga za moške obleke, 2.000 metrov za ženske obleke, 3.000 metrov blaga za rjuhe /.../. Spri čo obrazložene nujne potrebe po manufakturnem blagu in spri čo dosedanje neprenosljivosti težko č pri nabavi predlagam, da stori naslovni oddelek [VIII. oddelek pokrajinske uprave, op. av.] vse, da bo že nakupljeno blago v Italiji deblokirano, blago ki se nahaja pa že v Ljubljani, pa stavljeno pod oblastveno zaporo.” 724 Še posebej kriti čna je bila v letu 1944 preskrba z obutvijo. Konec novembra omenjenega leta je bil z od- redbo pokrajinske uprave dolo čen kontingent otroških in ženskih čevljev za Ljubljano: “Ker je otro čjih čevljev za vso Ljubljano dolo čenih samo 59 parov, ženskih pa 87, ni treba pojasnjevati, kako težko stališ če ima urad 723 Kova či č: Prišleki, str. 355. 724 ARS, AS 202, f. 48, Z.P. št. 51/2. 234 to pravi čno razdeliti, vpoštevaje, da je prošenj za otro čje oz. ženske čevlje vloženih ve č tiso č.” 725 Za Ljubljano ni bilo zagotovljenih prav ni č ve č moških čevljev. Mestni preskrbovalni urad je bil konec leta 1944 stisnjen v kot: “Ker sem v resnici v nujni stiski in da bi v preobilici pro- šenj ne bil prezrt, si dovoljujem svojo prošnjo utemeljiti z naslednjim: V Ljubljano sem prišel septembra 1940 ter nastopil službo v tedanji Hranilnici dravske bano- vine. Tu me je zatekla vojna brez zadostnih sredstev in daleč stran od staršev. Primerilo se mi je celo, da niti nisem prenesel vseh svojih stvari v Ljubljano, ki bi jih danes krvavo potreboval. /.../. Mese čni prejemki so mi komaj zadoš čali za dnevne potrebe, tako da si v dragi- nji, ki je rasla iz dneva v dan, nisem mogel kupiti ne perila ne obleke ne obutve, niti si nisem mogel zadostno popraviti starih stvari. Kajpak si ob pi člih dohodkih ni- sem mogel privoš čiti na takozvani “ črni borzi” ni česar. Danes sem pred tem, da obnosim zadnji par čevljev, ki mi že zamakajo.” 726 Odgovor, naslovljen na fanta, se je glasil: “Prošnji /.../ se ni moglo ugoditi, radi premajh- nega odobrenega števila čevljev.” 727 Izhod v sili: “obla čilnica”, starinarnice in oglasi “Socialna pomo č” je v sklopu Pokrajinskega podpor- nega odbora, ki je skrbel za socialno ogrožene Ljubljan- čane, konec leta 1944 odprla t. i. obla čilnico oziroma nakupovalnico obla čil, perila, obutve, posteljnega perila idr. Do aprila 1945 je nakupovalnica odkupila 726 obla- čilnih predmetov v znesku 223.415 lir, darovanih pa ji je bilo 1570 obla čilnih artiklov v vrednosti okrog 150.000 lir. Med tem blagom je marsikateri Ljubljan čan za nizko ali vsaj ugodno ceno našel kaj zase. Mnogi so namesto v to trgovino zavili v starinarnice: “Uvedba nakaznic za obla čila jim je [starinarjem, op. av.] prinesla nekaj, če- sar so si želeli že dolgo. V uredbi je izrecno naglašeno, 725 ARS, AS 1886, f. 63, št. 2–17811/44. 726 ARS, AS 202, f. 44, 6046/44, Ljubljana, 17. 11. 1944. 727 ARS, AS 202, f. 44, 6046/44, št. 3839. 235 PRESKRBA da smejo s staro obleko kup čevati samo za to koncesi- onirani trgovci, to pa so v Ljubljani samo oni, starinarji na Grudnovem nabrežju! Le še kakih šest, sedem jih je sedaj tam, /.../. Lepo razvrš čene obleke vise tu, skoraj tako je tu, kakor v pravih modnih trgovinah. Le malo jih pride neposredno prodajat sem odložene obleke. Po ve- čini opravijo to posredovalci. Kdo pa jih kupuje? Delav- ci, dijaki, nižji nastavljenci, saj cene niti niso preterane! In kar je glavno: tu je vse brez obla čilne izkaznice, /.../. Na razpolago pa je še vse: suknje, cele obleke, čevlji, perilo.” 728 Sode č po virih pa ni ni č manj Ljubljan čanov svoje stiske reševalo s pomo čjo časopisnih oglasov: ku- povali so od otroških čevljev do salonarjev, menjali goj- zarje za škornje in polvisoke čevlje za nizke. 729 Tisti, ki so imeli denar in sorodnike ali prijatelje v tujini, so si lahko privoš čili ve čje razkošje. Pisma s podobno vsebino so se verjetno kar vrstila: “Nada se ti tudi najprisr čnejše zahvaljuje za čevelj čke. Prosi te, če ji lahko pošlješ še 3 pare. /.../. Ravno sedaj mi Nada telefonira, da bi rada /.../ tudi ene sandale, barve je popolnoma vse ene ka- kšne.” 730 Pomo č beguncem in drugim žrtvam vojne Obla čilni odsek Mestnega preskrbovalnega urada Ljubljana je bil dolžan tudi za reševanje prošenj begun- cev v zvezi z nabavo obleke in obutve. Od konca leta 1943 je general Rupnik temu odseku ve čkrat izrekel grajo, saj je bil prepri čan, da posamezne prošnje rešuje prepo časi. Dolo čil je, da morajo biti predvsem prošnje beguncev, katerih življenje je že dovolj prizadeto, rešene najkasneje v treh dneh po vložitvi. 731 V letu 1945 pa je od Mestnega preskrbovalnega urada nadalje zahteval, da je nakaznice za obleko in obutev preskrbel tudi vsem vojnim oškodovancem oziroma žrtvam bombardiranja. Slednje, ki so v letalskem napadu izgubile obla čila in 728 Slovenec, št. 36, 13. 2. 1942, str. 3, Ljubljanski starinarji v novih časih. 729 Tudi v: Jutro, št. 2, 4. 1. 1945, str. 5, Mali oglasi in prav tam, št. 67, 24. 3. 1945, str. 2, Mali oglasi. 730 Pismo, naslovljeno na Poga čar Martino, osebni arhiv avtorice. 731 ARS, AS 1886, f. 66, št. 450/I, 4. 4. 1944. 236 obutev ter nabavne nakaznice, so smele zaprosili za na- domestilo. Oškodovanci so na sedežu obla čilnega odse- ka Mestnega preskrbovalnega urada (na Ambroževem trgu) dobili nakazila za eno obleko in eno garnituro peri- la, obla čilne nakaznice pa so prejeli v Mestnem preskr- bovalnem uradu (pala ča Bate, današnja Nama). 732 Še tik pred koncem vojne je Mestni preskrbovalni urad neprestano naprošal Ljubljan čane, naj se odre čejo brezvestnosti in pri oskrbi z obleko in obutvijo ponudijo prednost beguncem in someš čanom – žrtvam bombar- diranja. Nasladila 733 Poleg alkohola, ki ni zgolj “navadna” pija ča, saj je imel od nekdaj vlogo opoja in bega, so prebivalci Lju- bljane med drugo svetovno vojno uživali tudi “dražljive eksote”. 734 Najbolj priljubljeni so bili čaj, kava in tobak. Ta nasladila sicer niso spadala med osnovne življenjske potrebš čine, priznati pa je treba, da so na ve č na činov zaznamovala (vsakdanje) življenje marsikaterega Lju- bljančana. Tobak (in vžigalice) Od okoli leta 1700, 735 ko so Ljubljan čani vse bolj pogosto posegali po tobaku, je njegova poraba strmo ra- sla. V predvojnih letih so Ljubljan čani porabili kar za 2 milijona lir tobaka na mesec. France Bevk je tik pred za četkom druge svetovne vojne zapisal: “Dandanes vse kadi in zaradi tega nih če nikogar ne preganja. /.../. Ka- 732 ZAL, LJU 501, t. e. 27, ovoj: Preskrba prebivalstva s hrano in preno čiš či po letal- skem napadu/III, št. 8–151/45. 733 Slovar slovenskega knjižnega jezika, II. del. Ljubljana 1975, str. 990, geslo: na- sladilo; Kulišer, Josif: Splošna gospodarska zgodovina srednjega in novega veka, II. Ljubljana 1959, str. 38sl. Nekateri avtorji namesto besede nasladila uporabljajo droge. V: Montanari, Massimo: Lakota in izobilje. Ljubljana 1998, str. 158–167. 734 Braudel, Fernand: Materialna civilizacija, ekonomija in kapitalizem, XV–XVIII stoletje. Strukture vsakdanjega življenja. Mogo če in nemogoče, I. Ljubljana 1988, str. 275. 735 Mal, Josip: Stara Ljubljana in njeni ljudje. Kulturnozgodovinski oris. Ljubljana 1957, str. 95. 237 PRESKRBA dilci so torej lahko veseli, da žive v današnji dobi.” 736 Proti koncu vojne se s to trditvijo ne bi strinjal noben kadilec. V času italijanske okupacije je bilo v Ljubljani na voljo še ve č toba čnih izdelkov: smotke, smotkice, ciga- rete raznih znamk (Savoia, Serraglio, Macedonia Extra, Nazionali) in tobak raznih vrst. Za eno smotko je bilo potrebno odšteti od 1 do 4 lir, smotkice so bile cenejše, kos je stal le 0.40 lire. Cena ene cigarete se je glede na znamko gibala od 0.25 do 0.80 lir, cena tobaka pa od 125 do 230 lir/kg. 737 Na voljo so bili tudi izdelki lju- bljanske Toba čne tovarne, ki so bili cenejši od uvoženih. Tobak je stal od 40 do 150 lir/kg, smotka je glede na vrsto stala od 0.25 do 0.80 lire. Toba čna tovarna je pro- izvajala tudi ve č vrst cigaret (Drava, Ibar, Zeta, Morava, Neretva), njihova cena se je gibala od 0.13 do 0.24 lire za kos. 738 Kljub temu da so ljubljanske trafike avgusta 1943 prejele za kar 8 milijonov lir toba čnih izdelkov, so bili vsi razprodani. Del teh so Ljubljan čani in vojaki poka- dili sproti, del pa je bil verjetno namenjen zalogi. Sep- tembra je bila kvota toba čnih izdelkov, ki so jo prejeli trafikanti, nižja za 20%. Ljudje so jih prakti čno razgra- bili. Dolge vrste pred trafikami in zaprte trafike z napi- si ‘Tobak razprodan’ so naznanile, da je čas za uvedbo nakaznic za tobak in toba čne izdelke. Konec decembra 1943 so nameš čenci mestnega preskrbovalnega urada med trafikante razdelili prijavnice za izstavitev toba č- nih nakaznic. Potencialne stranke so prijavnice izpol- nile, trafikanti so jih vrnili mestnemu preskrbovalnemu uradu, kjer so jih razvrstili po abecedi ulic in priimkov in jih primerjali s kartoteko živilskih nakaznic. Ko so upravi čenci dobili toba čne karte na dom, so se prijavili pri dolo čenih trafikantih, ki so jih vpisali v seznam svo- jih odjemalcev. Nakaznice za tobak so uradno stopile v veljavo 1. januarja 1944. Kot omenjeno, so bile do njih 736 Bevk, France: Lepo vedenje. Gorica 1938, str. 46 in 47 (dalje Bevk: Lepo vede- nje). 737 Sl. list, št. 34, 29. 4. 1942, str. 251 in 252, Sprememba prodajnega cenika to- ba čnih izdelkov za kajenje. 738 Sl. list, št. 89, 5. 11. 1941, str. 628–629, Sprememba prodajne cene toba čnih izdelkov. 238 upravi čene le osebe, ki so prejemale živilske nakaznice “za nakup riža, testenin, kruha, mesa in maš čob ali vsaj za dve od teh živil” 739 in so tudi sicer izpolnjevale pogoje odredbe o potrošnji tobaka. Prejeli so jih torej moški nad 18 let in ženske med 22 in 55 letom. 740 Moški so na en, to je dvodnevni odrezek, prejeli 20 g toba čnih izdel- kov, ženske pa 10 g. 741 Tobak za njuhanje je bil vseskozi naprodaj brez nakaznic. Od poletja leta 1944 so moški prejemali dnevno 5 g toba čnih izdelkov, ženske pa 2,5 g. 742 Moškim je torej na odrezek toba čne nakaznice pri- padalo 5 cigaret, ženskam pa 2 in pol cigareti na dan. 743 Od druge polovice novembra 1944 pa do konca vojne so imeli ljubitelji “sladke” oziroma “božje travice”, kot so v tistih časih radi imenovali tobak, pravico le do dveh cigaret dnevno, ljubiteljice pa le do ene same cigarete dnevno. 744 Od 1. decembra 1944 so bile do te ene same cigarete dnevno upravi čene le tiste, ki so bile starejše od 25 let, se pravi vse ženske v starosti od 25 do 55 let. 745 Odgovor na vprašanje, zakaj so bile ženske deležne manj tobaka kot moški, se delno skriva v predvojnih knjigah lepega vedenja. Bonton nežnejšemu spolu kajenja sicer ni prepovedoval, vendar: “Kvečjemu pravimo, da se za ženske ne spodobi.” 746 Ženske naj bi kadile “le doma ali v zelo intimni družbi. In ne preve č.” 747 Strastni kadilci so ves čas vojne iskali rešitev, ki bi vsaj delno omilila njihovo stisko. Za ene je rešilna bilka postal čaj z imenom Alpa čaj. V drogerijah in le- karnah so rade volje potrdili, da je šel izvrstno v pro- met. Drugi so za čeli zbirati ogorke: “... jaz sem moral obrati ne vem koliko cest in hodnikov, da sem nabral siroten kup ček ogorkov, iz katerih sem /.../ komajda lahko zvil dve, tri svalj čice.” 748 Ponosni lastniki vrtov pa 739 ARS, AS 202, f. 28, 161/44 “Tobak”, št. 4571/19. Ve č o tem: AS 213, Pokrajin- ski prehranjevalni zavod Prevod 1941–1944, Navodila za Preskrbovalno službo, str. 28–31. 740 Sl. list, št. 104, 29. 12. 1943, str. 478, 479, Naredba o potrošnji tobaka. 741 Jutro, št. 5, 8. 1. 1944, str. 2, Razdeljevanje toba čnih izdelkov. 742 ARS, AS 202, f. 28, 161/44, št. II/73. 743 Prav tam št. 4573/26. 744 Slovenec, št. 262, 15. 11. 1944, str. 3, Mešani pomenki o sladki travici. 745 ARS, AS 202, f. 28, št. II/95. 746 Bevk: Lepo vedenje, str. 46. 747 Prav tam, str. 47. 748 Kova či č: Prišleki, str. 433. 239 PRESKRBA so zavihali rokave: “Tako je imel o če, ki je bil strasten kadilec, namesto maminih rož v vrtu nasajen tobak, ki ga je na vse na čine obdeloval.” 749 Tobak se je kmalu uvrstil med glavne predmete prekup čevanja. Na črnem trgu je bilo 4000 cigaret znamke Morava vrednih sre- dnje dobre krave! 750 Z osvoboditvijo tegobe kadilcev niso bile nemudo- ma odpravljene. Šele proti koncu meseca julija 1945 so prišli vsaj delno na svoj ra čun. Vsak posameznik je pre- jel 4 g cigaret oziroma tobaka dnevno. “Božjo travico” so prejele tudi ženske mlajše od 25 in starejše od 55 leti, ki cigaret od 1. decembra 1944 niso dobivale. 751 Huda stiska je bila tudi zaradi pomanjkanja vži- galic. Teh niso uporabljali le kadilci, temve č so bile po- trebne predvsem v gospodinjstvih. Ve čina Ljubljan ča- nov brez njih ne bi mogla niti kuhati niti ogrevati. Od leta 1944 so Ljubljan čani zaželene vžigalice lahko ku- povali na družinske nakaznice. V Ljubljani sta bili na družinsko nakaznico A mese čno dodeljeni dve škatlici, na družinsko nakaznico B 4 škatlice in na družinsko nakaznico C 6 škatlic. Za eno škatlico je bilo potrebno odšteti 3 lire. 752 Oblasti so se zavedale, da so samski kadilci oziroma kadilke ve čino teh vžigalic porabili za kuhanje in kurjenje, zato so jim želele pomagati: “Zlasti kadilci samci so v velikih težavah, ker nimajo vžigalic, s katerimi bi si tobak prižigali. Prevod iš če na čin, kako bi se to uredilo.” 753 Z mesecem septembrom 1944 so ka- dilci in kadilke za čeli prejemati italijanske vžigalice “Ce- rini” kar na toba čne nakaznice, moški po dve, ženske po eno škatlico mese čno. 754 Vsem se to verjetno ni zdelo dovolj, saj je bilo v eni škatlici le 100 vžigalic. Čeprav so pravila lepega vedenja velevala, da osebi, ki te prosi za ogenj, prižgeš vžigalico in mu jo izro čiš, jih v času stiske “z ognjem” verjetno marsikdo ni upošte- val. Var čevali so verjetno tudi tisti, ki so v predvojnih 749 Komovec, Peter: Pastir, nemški vojak in češki sin. Kranj – Hüttenberg – Jalo – Olomuc 1942–1948. Kranj 2003, str. 11. 750 Slovenec, št. 229, 9. 10. 1943, str. 2, Krava za 4000 cigaret. 751 Ljudska pravica, št. 59, 1. 7. 1945, str. 8, Delitev racioniranih živil v mesecu juliji 1945 in Svoboda in pomlad, str. 60. 752 ARS, AS 202, f. 76, št. II–442/9. 753 Slovenec, št. 75, 1. 4. 1944, str. 3, Za prehrano Ljubljane, okolice in pokrajine. 754 ARS, AS 1886, f. 70, XII, 2/15538–44. 240 časih prosilcu izro čili kar celo škatlico vžigalic, čeprav so vedeli, da si “jo potem pogosto po pomoti vtakne v svoj žep.” 755 Alkoholne pija če “Ljubljan čani uživajo relativno mnogo alkoholnih pija č” 756 : leto 1939 757 1940 758 1941 759 vino v sodih 4,000.000 l 4,145.580 l 3,180.000 l vino v steklenicah 20.800 l 25.044 l vermut, “biseri” 24.750 l 29.462 l 66.000 l pivo 1,119.617 l 1,339.309 l 2,350.000 l Potrošnja vina se je v letu 1943 silno dvignila, do- segla je celo rekord desetletja. Ljubljan čani so popili 4,735.601 liter navadnega vina v sodih. Do italijanske kapitulacije je bilo potrebno za liter takega vina odšteti 18 lir, potem so se cene dvignile celo do 30 lir za liter. V Ljubljani so v letu 1943 popili še 50.415 litrov boljših vin v steklenicah, 1171 pene čih vin, 24.129 litrov liker- jev in ruma ter 86.677 litrov raznega žganja. Vro če po- letje je o čitno terjalo svoje, saj je bilo popitih 1,506.957 litrov piva. Leta 1943 so tako Ljubljan čani izdali okoli 120,500.000 lir za alkohol. 760 Črni oblaki pa so se za čeli zgrinjati tudi nad ljubi- 755 Bevk: Lepo vedenje, str. 47 in 48. 756 ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 18, Relazione annua sullo stato sanitatrio a Lubiana 1941-XIX-XX. Letno poro čilo o zdravstvenih prilikah v Ljubljani 1941-XIX-XX., str. 10. Prav tam je zaslediti nekoliko druga čne podatke o potrošnji alkoholnih pija č v Ljubljani. Potrebno pa je poudariti, da so Ljubljan čani popili tudi veliko brezal- koholnih pija č. Med mladimi je bila najpopularnejša t. i. “pokalica”, imenovana “kraherle”. Pokalica je bila pija ča iz sadnih sokov, sladkorja in ogljikove kisline, ki se je penila kot šampanjec. Ljubljan čani so v za četku vojne (za kasnejša leta ni podatkov) popili tudi veliko mineralne vode in sadnih sokov, leta 1941 kar 30.000 litrov. V: Slovenec, št. 277, 1. 12. 1944, str. 3, Ljubljan čani popijejo dosti brezal- koholnih pija č. 757 Trgovski list, št. 13, 31. 1. 1941, str. 3, Prehrana Ljubljane v lu či trošarinske politike. 758 Prav tam; Trgovski list, št. 6, 20. 1. 1942, str. 2, Prehrana Ljubljane v lu či tro- šarinske politike. 759 Trgovski list, št. 6, 20. 1. 1942, str. 2, Prehrana Ljubljane v lu či trošarinske politike. 760 Slovenec, št. 35, 13. 2. 1944, str. 4, Čedni milijoni skozi grla Ljubljan čanov. 241 PRESKRBA telje dobre kapljice. Konec leta 1943 je prinesel motnje tudi v uvozu vina. Špekulanti so razpredli svoje mreže in za čelo se je verižništvo z vinom. Na lastno pest so trgovci hodili na Goriško in Vipavsko, kjer so vino ku- povali sorazmerno poceni, v Ljubljani pa so ga prodaja- li po izredno visokih cenah. Še dražje so bile buteljke, zato je kmalu prišlo do “rojstva ljubljanskih buteljk”. Kljub temu da so smele buteljke in pletenke polniti le pooblaš čene osebe, 761 so iznajdljivi gostilni čarji pobr- skali po kleteh, poiskali prazne steklenice-buteljke, jih napolnili z namiznim vinom ter tako ustekleni čeno žlahtno kapljico prodajali po precej višjih cenah. Ve čine odjemalcev ni prav ni č motilo, da steklenice niso bile opremljene z nalepkami oziroma, da “kvaliteta” vina ni ustrezala nalepkam. Avtor članka, ki opisuje goljufi- jo z vinom, je verjel v brezmejno iznajdljivost trgovcev. Prepri čan je bil, da bodo buteljke kmalu opremljene z doma čimi napisi, zato je gostilni čarjem predlagal nekaj imen: Žveplanka, Ljubljanska brozgica, Slana kapljica, Glavobolka, Zmešanka. 762 Privatnikom je konkurirala centralna vinarna, 763 ki je obljubljala: “Ho čete kupiti do- bro vino? /.../. Centralna vinarna pazi na dober glas, ki si ga je v teku dolgoletnega poslovanja pridobila. Zato dobavlja odjemalcem le pristna popolnoma zanesljiva vina. Tudi danes morete pri Centralni vinarni še izbirati razli čne vrste vin, ki jih imamo v zalogi. Če želite vsak dan h kosilu kozar ček vina, ga ne morate vzeti v sodu. Naro čite ga /.../ v steklenicah in dobite po isti ceni kot v sodih.” 764 Zaradi izredno visokih cen vina, konec leta 1944 je moral Ljubljan čan za liter vina odšteti že 100 lir, je njegova potrošnja v Ljubljani znatno padla. Za to pa ni bila kriva le visoka cena, temve č že omenjena slabša kvaliteta vina, “ki je bilo tudi glede vsebine alkohola v splošnem nedolžnejše. Bili so prijavljeni pogosti primeri bruhanja ter drugih slabosti tudi po uživanju zmernih koli čin vina, radi česar smatra mestni zdravstveni urad 761 ARS, AS 208, f. 1, Kontrola cen I: Vina. 762 Slovenski narod, št. 42, 23. 10. 1944, str. 5, Ljubljanske srajce nismo od muh. 763 Centralna vinarna je bila v Šiški na Frankopanski ulici. 764 Slovenčev koledar 1943, str. 180, Dober svet je zlata vreden! 242 za potrebno predlagati, da se ponovno oživotvori po pri- stojni oblasti sistemati čno nadzorstvo nad kvaliteto vi- na.” 765 V letu 1944 pa so skoraj nespremenjene ostale cene pivu, zato se je potrošnja tega dvignila. Leta 1944 so Ljubljančani tako popili 826.339 litrov vina manj kot v letu 1943, piva pa so popili 439.083 litrov ve č. 766 Slabi časi na število obiskovalcev gostiln niso vpli- vali. Lokali so bili dobro obiskani: “Do svojih družabnih pomenkov pa pridejo Ljubljan čani ob ve černih urah, ko se odpro vrata gostiln. Potrpežljivo, kakor da bi se delila mast, čakajo za napovedano uro precejšnje gru če pred gostilniškimi vrati. Čim pa se vrata odpro, se napolnijo vsi gostilniški lokali, koder pa č še premorejo kaj dobre pija če pa tudi kaj za pod zob. Kljub visokim cenam se še v Ljubljani vedno najde zadostno število pivcev, ki si za okrep čilo in razvedrilo privoš čijo vsaj pol litra istrijana ali furlanca. Še zlasti ob sobotah in nedeljah so take gostilne oblegane in nudijo prav posebno zanimivo dru- žabno sliko Ljubljane v šestem letu vojne.” 767 Sem in tja je skozi zobe tistih, ki so alkohol od- klanjali, siknila obtožba ali zbadljivka, morda podobna tejle: “Vse blagoslove tebi, Ljubljana! /.../. Pozdravljena ti kraljica veselja, ti mati vseh sladkosti, ti botrica pre- šernih ur – prestolnica veselega pijan čevanja!” 768 Kava Slovenci hvalnic niso peli le vinu, temve č tudi kavi. Podatki o uvozu tega “strupenega” zrnja so na voljo le iz časa pred vojno. Poro čil o tem, koliko je bilo uvožene ali porabljene prave kave, v času vojne niso izdajali. Leta 1939 je bilo v Ljubljano uvoženih 75.400 kg surove in 13.800 kg pražene kave. Leto 1940 je dejan- sko pokazalo, da je Evropa v vojni, saj je v Ljubljano prispelo le 61.300 kg surove in 14.540 kg pražene kave. 765 ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 19, Letno poro čilo o zdravstvenih razmerah v Ljubljani 1943, str. 28. 766 Slovenec, št. 9, 13. 1. 1945, str. 2, Ali postaja Ljubljana res bolj trezna? 767 Slovenski narod, št. 9, 26. 2. 1945, str. 4, Ljubljana pred pomladjo. 768 ARS, AS 1902, šk. 21, III, Skozi špranjo. Nespodoben list za spodobne meš čane, št. 11, str. 2: Ljubljana – klošter vseh čednosti. 243 PRESKRBA Leta 1941 je Ljubljana uvozila samo še 35.814 kg pra- ve kave – surove, pražene in zmlete. Sorazmerno s po- manjkanjem je rasla tudi cena kave. Proti koncu vojne je bilo za kilogram kave potrebno odšteti 300 lir. Zaradi pomanjkanja kave in njene visoke cene so gospodinje mešale pravo kavo s projo. Ko je zmanjkalo kave in za čelo primanjkovati proje, so posegle po drugih kavnih nadomestkih, predvsem po cikoriji. To je tovar- na Kolinska uvažala iz Hrvaške 769 (konec avgusta 1944 na primer kar 25 ton 770 ). Poleg cikorije sta postala iska- na tudi pražena rž in je čmen. Predvojno prepri čanje, da se iz sladu ne da spražiti “prave” kave, so Ljubljan čani kaj kmalu postavili na laž. Mnogi odvisniki od kave so verjeli, da se da napitek, podoben pravi kavi, pripraviti celo iz praženega koruznega zrnja. 769 ARS, AS 202, f. 77, ovoj št. 816. 770 Prav tam. 244 Do za četka druge svetovne vojne je ženska opra- vljala trojno vlogo: vlogo žene, matere in gospodinje. 771 V času vojne pa je bila prisiljena opravljati še vlogo ekono- ma in tako je dejansko podpirala štiri vogale doma. Osebna higiena Pomembna naloga gospodinje je bila vzdrževati red v domu. Na red se je v prvi vrsti navezovala snažnost. Gospodinja se je morala posvetiti osebni snažnosti, se pravi čisto či telesa in obleke vseh njenih družinskih čla- nov. Vsak dan znova je morala nadzorovati svoje naj- bližje pri higienskih aktivnostih oziroma jih k njim na- govarjati. Čiš čenje obraza, vratu, ušes, nohtov, zobovja, nog in tudi las. Žena in mati je zjutraj poskrbela, da so njeni družinski člani odšli od doma odeti v snažno obleko in prav tako perilo, saj je moralo tudi slednje biti “vsekdar čisto in snažno vsaj iz zdravstvenih ozirov; tu- di tisto perilo, ki ni vidno, naj bo ve čkrat oprano.” 772 Hkrati je morala gospodinja paziti nase in natan čno skrbeti za svoj izgled. Tudi doma naj bi ohranila “dostoj- nost v obleki in vedenju”. Takratna moda je zahtevala 771 Več o tem: Studen, Andrej: Ženska naj se drži kuhalnice. V: Pot na grmado. Hi- stori čni seminar. Zbirka ZRC. Ljubljana 1994, str. 149–164. 772 Urbanus: Knjiga o lepem vedenju. Ljubljana 1918, str. 46 in 47 (dalje Urbanus: Knjiga o lepem). Gospodinjska opravila 245 PRESKRBA od vsake ženske, da je doma nosila posebno doma čo obleko. Moderna doma ča obleka je morala biti narejena tako, da so jo nosile podnevi, pa tudi zve čer, če so prišli v goste dobri znanci. Doma če obleke v bolj živahnih, svežih barvah naj bi jam čile, da so bile ženske tudi do- ma vedno kakor iz škatlice. Krojene so bile preprosto, nekoliko športno. Moderno je bilo zapenjanje spredaj z zaporo na poteg ali na gumbe. 773 Za težja opravila pa so modni časopisi prakti čni gospodinji svetovali posebno doma čo haljo, narejeno v ta namen, ali pa predelano staro obleko. Čiš čenje stanovanja Vsakodnevno čiš čenje “Olikanost preproste gospodinje odseva ne le iz nje- ne skrbno o čedene in snažne obleke, ampak še bolj iz stanovanja in pohištva in pa od snage, ki jo opažamo v celi hiši.” 774 Stanovanje naj bi bilo vedno čisto in ureje- no. Pospravljanje je bilo “velevažen faktor za vsako go- spodinjo.” 775 Mnoge matere so na red in snago posku- šale navajati tudi svoje doma če: “Ako imaš razvajenega moža, moraš pa č za njim vedno pospravljati oziroma pustiti, da se za njim vse pospravi in uredi. Nikar pa ne razvajaj v tem oziru svojih otrok, pa naj si bo fant ali de- kle; navadi jih, da držijo sami red in snago, ker si sicer le sužnja svojih otrok.” 776 V vsakem primeru pa je ve čina gospodinj vsa hišna opravila postorila sama, seveda, če družina ni imela služkinje. V času pred vojno se je gospodinja vsakodnevno ukvarjala z natan čnim “dnevnim” čiš čenjem, prezra čila je spalnico in izprašila posteljno perilo. Nato je prezra- čila dnevno sobo, s š četkami po čistila preproge in jih 773 Gospodinja. Glasilo Zveze gospodinj, VIII, št. 1, str. 7, Doma ča obleka. 774 Urbanus: Knjiga o lepem, str. 16. 775 P čeljnikov, Andrej: Gospodinjstvo in sodobna meš čanska slovenska kuhinja. Maribor, 1938, str. 381. 776 Izgoršek, Amalija: Kako se lahko var čuje v gospodinjstvu. V: Kako lahko var čuješ v gospodarstvu in gospodinjstvu. Ljubljana 1937, str. 6. 246 zvila, skrta čila oblazinjeno pohištvo in ga pokrila, po- tem se je lotila pometanja. To je bilo o čitno precej težko opravilo, saj mnogi članki namigujejo, da je le malo go- spodinj, ki bi to po čele pravilno oziroma temeljito – med pometanjem bi morale namre č ve čkrat metlo sprati v snažni vodi in jo otresti do suhega, saj se le tako pre- pre či dvigovanje prahu. 777 Po zaklju čenem delu v dnevni sobi se je gospodinja lahko vrnila v spalnico, jo pometla in se lotila urejanja omar. Bolj skrbne gospodinje so na vrata omar pritrdile “inventarni list”, tako da ji družin- ski člani niso postavljali nepotrebnih vprašanj oziroma brezglavo premetavali stvari. Tedensko in predprazni čno čiš čenje Temeljitejše je bilo tedensko čiš čenje. Vsak teden so izteple preproge 778 in odstranile paj čevine. Z mokro krpo so zbrisale vrata in okenske okvire ter s časopisnim pa- pirjem o čistile steklene površine. Pomile so tla v celem stanovanju in tudi v hodniku ter stopniš če. Kuhinjo so čistile temeljitejše ob petkih ali sobotah. Kredenco, mi- zo in stole so umile z mla čno milnico, nato so se lotile štedilnika. Svetle kovinske dele so o čistile s citrono ali peskom ter vro čo vodo in nato zloš čile s sidolom. Teden pred veliko nedeljo in teden pred boži čem pa sta bila te- dna dela in polletnega generalnega čiš čenja. Še posebej za decembrski praznik je veljalo: “Brez čistega stanova- nja ne more biti pravega Boži ča”. 779 Seveda so gospodinje tudi v vojnem času po teh na- potkih skušale skrbeti za svoje stanovanje, vendar za preveliko natan čnost ni bilo časa. Ker je bila preskrba z 777 Že pred drugo svetovno vojno so imele nekatere premožnejše ljubljanske družine sesalec – “srkalo za prah”. Z njim so čistile preproge in z blagom prevle čene površi- ne, pa tudi stene, tla, zavese, posteljnino in celo obla čila: “Njegova edina slaba plat je, da je zdaj še drago in da ga lahko uporabljamo samo tam, kjer je v stanovanju napeljana elektrika. Preveliki nabavni stroški bi se pa lahko enakomerno razdelili, ako bi takšno pripravo ve č gospodinj v hiši kupilo skupaj in bi se potem vrstile pri uporabi.” V: Žena in dom, VII, št. 5, str. 200, Gospodinjstvo in kuha. 778 Marsikoga je motilo, ker so gospodinje posteljnino in preproge iztepale izven ča- sa, ki ga je dolo čal “hišni red za mesto”. Dovoljeval je, da se iztepanje vrši v poletnem času od 7 do 9 zjutraj, v zimskem pa od 8 do 10. V: Slovenec, št. 169, 28. 7. 1943, str. 3, Drobna ljubljanska kronika. 779 Družinski tednik, št. 51, 18. 12. 1941, str. 7, Strast darovanja. 247 PRESKRBA osnovnimi življenjskimi potrebš činami mo čno motena, so gospodinje čedalje ve č časa in napora vlagale v is- kanje hrane, obleke, obutve in kuriva. 780 Iz leta v leto je vloga gospodinje kot ekonoma postajala pomembnejša: “Letos pa ne pojo iztepa či po dvoriš čih ljubljanskih hiš tako mogočno kakor prejšnja leta.” 781 Tiste, ki so imele vrt ali najeto njivo, so čas raje namenile obdelavi zemlje: “Mnogo važnejša od svetlo pološ čenih parketov in lepo nameš čenih okrasnih blazin na kav ču je naša ljuba ze- mljica.” 782 Nabava in priprava živil Gospodinja kot ekonom Ženska je v času vojne postala dodatno obreme- njena, saj se je morala preizkusiti tudi kot ekonom: “Poglejte, mož ima hvala Bogu še vedno službo kakor v prejšnjih dobrih časih, in kar je glavno, tudi mese čno plačo. In ker se precej časa zaveda tudi on, da je danes treba delati v prvi vrsti za hrano, tudi nima ve č toliko “sej”, kakor jih je imel v časih, in vsakega prvega v me- secu prinese domov vso pla čo ter jo da meni. S tem pa se – čeprav tega namena nima – prav za prav iznebi tudi vseh skrbi, ne samo denarja, in tudi te prepusti meni.” 783 Res, ni bilo vse v denarju! Gospodinje so morale biti tudi iznajdljive in potrpežljive. V težko delo gospo- dinje-ekonoma nas prepri ča odlomek iz gospodinjske- ga dnevnika neke Ljubljan čanke: “20. decembra šla po krompir. Do prodajalne rabila 20 minut. Čakala 1 uro. Toda krompirja je zmanjkalo. Jutri dobe novo pošiljko. Šla domov in spet porabila 20 minut. – Popoldne naba- vila pri svojem trgovcu grah in sadni sok, za čakanje in pot porabila 30 minut. Naslednji dan: Čakala na krom- 780 Več o tem: Frevert, Ute: Frauen-Geschichte zwischen Bürgerlicher Verbesserung und Neuer Weiblichkeit. Frankfurt am Main 1986. 781 Slovenski narod, št. 13, 26. 3. 1945, str. 4, Ljubljana se pripravlja na Veliko no č. 782 Prav tam. 783 Slovenski dom, št. 252, 11. 12. 1943, str. 2, Pisma nam in vam (pisma bralcev). 248 pir 2.15 ure. Preden sem prišla na vrsto so se oglasile alarmne sirene. Šla v zakloniš če, kjer sem čakala 2.30 ure. Za pot tja in nazaj rabila 40 minut. Popoldne sem vnovi č čakala na krompir 1 uro in sem ga slednji č doča- kala. Za pot spet porabila tja in nazaj 40 minut. Skupaj sem porabila za nabavo krompirja 7 ur in 55 minut ča- sa. Popoldne sem čakala na vermut 45 minut. Za pot do prodajalne porabila 1 uro 10 minut časa. Tako sem za nabavo vermuta porabila 1 uro 55 minut časa. Nasle- dnji dan šla po med za našo Pikico. Za pot do prodajalne porabila 45 minut časa. Čakala 2 uri. Nato spet pot do- mov 45 minut. Skupaj porabila za nabavo medu 3 ure 30 minut časa. Popoldne iskala po mlekarnah v mestu orehe, pšeni čni zdrob in ovsene kosmiče. Na mnogih krajih je bilo blago že razprodano. Zato sem za pot in nabavo teh živil porabila 3 ure 20 minut časa. V soboto sem iskala po mestu žganje. Toda bilo je že povsod raz- prodano. Le pri enem trgovcu je še čakala dolga vrsta ljudi na brinjevec. Čakala sem 1 uro in 15 minut, pa ga nisem dočakala, ker je žganja prej zmanjkalo. Za žga- nje, ki ga nisem dobila, sem porabila za pot in čakanje 4 ure in 15 minut časa. Tako sem za nabavo božičnih dodatkov, brez žganja, porabila 20 ur in 15 minut časa. Na palcu desne noge se mi je naredila velika ozeblina. Tudi kolena me mo čno srbe, ker so mi ozebla.” 784 V čakalnih vrstah so bili najpogostejši pogovori o hrani. Čakajo či so si izmenjavali recepte, zaupali so si gospodinjske težave in podobno. Slede č pogovor dveh čakajo čih je bil objavljen v dnevnem časopisju, vpraša- nje je, ali je “reklama” v prid testenin naletela na plodna tla: “‘Mož ima težko karto in makaroni nam ostajajo. Kar no čejo nam ve č po grlu: naveli čali smo se jih’, je to- žila ena izmed čakajo čih. ‘Makaroni so že odli čna jed’, je ugovarjala druga, ‘samo na Kranjskem jih niste vajeni. Svoje ime so dobili makaroni prav zaradi svoje prilju- bljenosti. ‘Ma che cari – o kako imenitni’, je vzkliknil nek Italijan, ko so prišle te vrste testenin v promet.” 785 784 Slovenski narod, št. 1, 2. 1. 1945, str. 5, Kako sem čakala. 785 Slovenec, št. 152, 6. 7. 1944, str. 4, Kuharska umetnost pri testeninah. 249 PRESKRBA Pripravljanje toplih obrokov: var čevanje z živili in kurivom Nabaviti živila in potem iz skromnih sestavin pri- praviti oziroma skuhati okusno jed, je bila prava ume- tnost. Mnogo napotkov, kako naj to narede, so ženske našle v revijah, tudi v novih, vojnemu času primerih kuharskih knjigah (npr. Kaj naj kuham danes in Naj- nujnejše znanje o sodobnem kuhanju). Recepti pa so se širili tudi od ust do ust: “Vsak listi č, vsak olupek, vsako bilkico je treba izkoristiti. Če trebiš solato ne zavrzi niti enega velega lista, niti štor čka, ker je vse uporabno, kar ni gnilo. Te obrezke uporabimo lahko za juho ali vsaj kot pridatek k juhi. Nikar ne zavrži vode od krompirja, špina če, zelja, ampak uporabi jo za juhe. /.../. Težek problem povzroča vprašanje maš čob, ki so silno drage, in jih je težko dobiti. Jedila brez zabele so neokusna. Skrbeti moramo, da popravimo okus z raznimi doma či- mi zeliš či, ki jih dobimo lahko za malo denarja. Čebu- la, česen, majaron, timez, šetraj, drobnjak nam mnogo zboljšajo okus jedil, da laže pogrešamo zabelo. Kurivo nam povzro ča velike, težke skrbi. Štediti moramo z njim, kolikor se pa č da, zlasti zdaj, ko ni tre- ba kuriti zaradi toplote. Ne kurite brez potrebe, ampak vedno izkoristite vso toploto. Zato je treba imeti že vse pripravljeno in postavljeno na ognjiš ču, preden zaku- rimo. Opoldne moramo poskrbeti, da se z obedom pri- pravi ve čerja, ki jo zve čer samo na hitro pogrejemo ali prevremo.” 786 Med vojno so bili pogosti celo pozivi, ki so poskusili bralke in bralce prepri čati v uživanje presne hrane, ki naj bi bila bolj zdrava od kuhane. Mnoge gospodinje so se pri var čevanju s kurivom znašle po svoje. Uporabljati so za čele zaboj za kuha- nje. Z njim so baje kuhale bolj izdatno in okusno, pri tem pa privar čevale kurivo in čas. Izdelava zaboja je bila tako enostavna, da si ga je brez ve čjih stroškov lahko napravila vsaka družina sama. Vsak zaboj, ki se je do- bro zapiral in je bil dobro izoliran po stenah in dnu, je bil dober. Izolirali so ga s slamo ali papirjem. Namesto 786 Zemljanova, Jerica: Nekaj nasvetov naši gospodinji. V: Gospodinja. Glasilo Zveze gospodinj, X, št. 5, str. 36. 250 zaboja so lahko uporabili tudi star lesen kov ček ali pa košaro. Za kuhanje so gospodinje uporabljale tudi vre če za kuhanje. Delale so jih iz ostankov blaga in papirja (za izolacijo). Vre če so bile bolj uporabne kot zaboj, saj so zahtevale manj prostora, po uporabi pa so jih gospo- dinje zložile in spravile. Lonci, ki so bili namenjeni za kuhanje v zaboju ali vre či, so se morali dobro zapirati. Preden so dale jedila v zaboj ali vre čo, so jih zavrele (5–30 minut) na ognju ali plinu. Para in pa pritisk, ki nastaneta pri vretju, sta jedi v zaboju ali vre či skuhala do konca. 787 Pomivanje posode Po obedu so gospodinje pripravile vse, kar so potre- bovale za pomivanje, da niso skakale sem in tja in da se jim med tem ni ohlajala voda. Pripravile so tri sklede. V prvo skledo so vrgle nekoliko sode ali pa Persila, v drugi skledi so posodo splakovale, v tretjo skledo ali druga čno posodo pa so zlagale pomito posodo, da se je odtekla. Po pomivanju so s pepelom ali drugimi pripomo čki: “šmir- gljem”, platnom, Wimom, odstranile morebitne madeže s pribora. 788 V letih pred drugo svetovno vojno je gospo- dinjstva razveselila novost, saj so za čeli izdelovati za po- mivanje posode posebne mize, v katerih je bila vdelana posoda za pomivanje in posoda za splakovanje, notranji del pokrova, ki je bil navadno obit s plo čevino, pa je bil namenjen za odlaganje pomite posode. Ko so gospodi- nje pomile in pobrisale posodo, so ponavadi napravile nekoliko milnice, s katero so o čistile pomivalne skle- de oziroma posode. Nato so namilile mizo, kuhinjske stole in sploh vse, kar ni bilo popleskano in kar so čez dan zamazale, ter splaknile s čisto vodo. Ko se je ognji- šče nekoliko ohladilo, so z njega z vlažnim časopisnim papirjem obrisale mokre in mastne madeže. Po kuhinji so pobrisale prah in zdrgnile predmete iz medenine in 787 Gospodinjski koledar 1943, str. 45 in 46, Najnujnejše znanje o sodobnem ku- hanju. Zbirka času primernih receptov in navodilo za napravo in uporabo zaboja za kuhanje. 788 Vigred, XI, št. 11, str. 350, 351, Gospodinjstvo. 251 PRESKRBA niklja, da so se bolj svetili. Paziti so morale, da je bila pe čica znotraj vedno čista, sem in tja so osnažile tudi notranjost kotli čka za vodo. Nazadnje so prišla na vrsto kuhinjska tla, ki so jih najprej pometle, nato pa obrisale z mokro cunjo. Delo in čas pa so gospodinje prihranile, če so pomivale samo enkrat na dan, kar v vojnih časih ni pomenilo ni č slabega. Priprava zalog hrane za zimo Pomembna je bila tudi priprava zaloge za zimo. Gospodinjam, ki so imele vrt, so svetovali, naj shranju- jejo zalogo na prostem pod snežno odejo ter v zakopih ali jamnicah. V glavnem pa so ozimnico spravile v klet. Ve čino zelenjave so v kleti posadile, saj pesek zadržuje gnitje in ohranja rastline sveže. Krompir, ki so ga zložile v zaboj, so narahlo posule z živim apnom, ki vsrkava vlago in krompir tako ostane suh in ne gnije. V upanju, da bi kumare ostale čim dlje čvrste, so jih umile in do- bro obrisane temeljito premazale z beljakom. Zeljnim in ohrovtovim glavam so prirezale kocene ter glave položile na deske. 789 Vkuhavale so gozdno in vrtno sadje, ki so ga nabrale same, sušile so tudi gobe. Pozimi se v shrambah ljubljanskih gospodinj kaj ve č skoraj ni našlo. Vzdrževanje obla čil in perila Pomembna naloga gospodinje je bila vzdrževanje obla čil vseh družinskih članov; kaj rada se je pohva- lila z omaro, polno čistega perila. Vzdrževanje obla čil je zajemalo “pranje in sušenje perila, škrobljenje, lika- nje, odstranjevanje madežev in nenazadnje tudi krpanje obla čil, če je bilo to potrebno.” 790 789 Domovina, št. 42, 17. 10. 1940, str. 9, Shranjevanje zelenjave za zimo. 790 Lubej, Biserka in Šibila, Polona: Žehta. Raziskovalna naloga za 34. sre čanje mla- dih zgodovinarjev, 2003, str. 8 (dalje Lubej, Šibila: Žehta). Gl. tudi: Žagar: Obla čilna kultura, str. 123sl. 252 Pranje in izdelava mila Ve čina gospodinj se je “velike žehte” 791 bala skoraj tako kakor “živega rogača”. 792 Povsem razumljivo, saj jih je namesto pralnega stroja v pralnici čakal kotel za kuhanje perila, ve č čebrov, rebrasta deska za menca- nje perila in izplakovalna kad. Pralo se je na 14 dni, nekatere gospodinje celo vsak teden, obi čajno ob po- nedeljkih. V delavskih družinah, kjer je bila zaposlena tudi žena, so prali čez vikende. Pranje perila je bilo že v obravnavanem času zelo pomembno, pri čemer pa ni bilo dovolj, da je bilo perilo lepo belo, temve č je bilo treba paziti, da se je pri pranju čim manj poškodova- lo. Vsaka hiša je imela ponavadi skupno pralnico, “ki so jo stranke uporabljale po posebnem napisanem raz- poredu.” 793 Pred za četkom pranja so gospodinje perilo lo čile glede na barvo, kvaliteto in stopnjo umazanosti. Belo perilo so prale lo čeno od barvastega, pri tem pa je bilo bolj umazano na dnu čebra oziroma škafa. Če je bilo le mogo če, so perilo zalile z deževnico, ki naj bi kot mehka voda hitreje topila umazanijo. Studen čnica je bila najslabša izbira, saj so morale to vodo umetno zmeh čati z dodatkom boraksa. V vodo so dodale malo pralnega praška ali luga, nekoliko terpentina in salmi- akovega cveta. 794 Barvasto perilo so namo čile posebej, le nekaj ur pred pranjem in v ne premo čnem hladnem lugu, pobarvane tkanine so namakale v mla čni vodi, ki so ji prilile nekaj curkov kisa. Belo perilo so pustile namakati pol dneva, potem so ga mencale z rokami ali na perilniku, pri čemer so uporabljale milo. Izplaknjeno perilo so ponovno namilile in ga dale kuhati ali pariti /žehtati/. Slednji na čin je bil v času vojne stiske bolj priporočljiv, ker je bil cenejši. Za ta na čin pranja so gospodinje uporabile presejan pepel bukovih drv. Stre- sle so ga v kotel z vodo, v katerem so ga pustile vreti nekaj minut. Medtem so drugi č zložile perilo v čeber 791 Pranju perila so rekli “žehta”, saj so lesene čebre, v katerih so perilo prali, ime- novali “žehtniki”. Lubej, Šibila: Žehta, str. 10. 792 Prijatelj, marec 1941, št. 3, str. 105, Kadar se dekle moži. 793 Weber: 150 zgodb, str. 191. 794 Salmiak je vodna raztopina amoniaka, ki se je uporabljala kot čistilo za obleke in kovine. 253 PRESKRBA in ga pokrile z rjuho. Vro čo pepelnato vodo so zlivale skozi rjuho. Pepel je ostal na njej, skozi platno pa je na perilo tekel lug. Ko je bil čeber poln luga, so ga za čele spodaj odtakati. Lug so prestregle, ga ponovno zavrele in ponovno vlile na perilo. To so ponovile od 6 do 12 krat, odvisno koliko in kako je bilo umazano perilo. Pri poslednjem parjenju so pustile lug v čebru, katerega so pokrile z leseno pokrovko in pustile stati čez no č. Pri- hodnji dan so perilo splaknile in obesile. Gospodinje, ki niso imele pripravnega čebra, so perilo ponavadi kuha- le. Kotle so do polovice nalile s hladno vodo, v kateri so raztopile 100–200 g milnega praška ali nekaj deset gra- mov boraksa, odvisno od perila. Pod kotlom so zakurile, ko je perilo zavrelo, so ga nad ognjem pustile še deset minut. Kuhano perilo so pustile v kotlu, da se je po časi ohlajalo, nato so ga izplaknile. V za četku leta 1941 je bila racionirana tudi proda- ja mila. Trgovci na drobno so smeli svoji stalni stranki prodati le en kilogram mila za pranje. Mnogi članki so zato spodbujali gospodinje, naj milo delajo same, ven- dar: “Gospodinja, ki pri čakuje, da bo doma skuhala posebno izvrstno milo, bo razo čarana. Vsekakor pa je mogo če skuhati takšno milo, ki ustreza za pranje perila in ne bo mnogo zaostajalo za milom, kakršno je danes v prodaji. In kar je najvažnejše – znatno cenejše bo.” 795 Gospodinje so se tako preizkusile tudi kot izdelovalke mila. Receptov za kuhanje mila je bilo sicer ve č, eni so bili bolj, drugi manj preprosti. Med prve spada slede či: gospodinja je 1 kg lužnega kamna, 5 kg loja, 12 litrov deževnice kuhala dve uri med neprestanim mešanjem. Kuhanemu milu je dodala pest soli, ga zlila v zaboj čke, čez en dan pa ga je razrezala na kose in dala na pre- pih, da se je posušil. 796 Bolj skromne gospodinje so milo poskušale nadomestiti z bukovim pepelom, praprotnim pepelom, krompirjem, otrobi ipd. 795 Mali gospodar, št. 2, 15. 2. 1941, str. 33, Milo si skuhajmo sami. 796 Velika pratika za prestopno leto 1944, str. 96. 254 Sušenje, škrobljenje in likanje Če so gospodinje le imele priložnost, so perilo tudi pozimi sušile na prostem, da pa perilo pri tem ni zmr- znilo, so zadnji vodi pri splakovanju perila dodale nekaj pesti soli, roke pa so si umile v kisu in jih osušile. Tako jih ni zeblo v roke, ko so perilo obešale. 797 Gospodinje so perilo ponavadi pobrale še nekoliko vlažno ter ga skrb- no poravnale. Pred likanjem so poškrobile oziroma “po- štirkale” vsa potrebna obla čila in dele le-teh, predvsem ovratnike in manšete moških srajc. Poškrobljeni deli obla čil so postali trdi in se tako niso hitro umazali, saj umazanija ni mogla prodreti med vlakna. Za škroblje- nje so uporabljale pšeni čni, rižev ali krompirjev škrob. Zelo priljubljen je bil slednji, saj ga je vsaka gospodi- nja lahko pripravila sama. Opran in olupljen krompir so nastrgale in prelitega z mrzlo vodo odcedile. Vodo so pustile stati ve č ur, da se je škrob posedel na dno, nato so jo odlile, dolile čisto in ponovno pustile stati nekaj ur. Ta postopek so ponavljale toliko časa, da je bila vo- da čista, škrob pa bel. Na koncu so vodo odlile in škrob posušile na pe či ali soncu. Perilo so namo čile v škrob, ga ožele in poravnale. Zlikati so morale še mokrega. Pri tem opravilu so uporabljale likalnike na oglje, likalnike z železnimi vstavki, likalnike na špirit in plinske likalni- ke. Slednji so imeli ve č prednosti, med drugim tudi to, da se je lahko uravnavala temperatura. Tik pred drugo svetovno vojno so se v slovenskih gospodinjstvih pojavili tudi najmodernejši elektri čni likalniki. Pralnice in likalnice ter perice 798 V teku vojne so ljubljanske gospodinje zaradi po- manjkanja mila, kurjave in tudi časa vse večkrat obi- skale pralnico in likalnico. V Ljubljani jih je bilo ve č: 797 Mati in gospodinja, št. 5, str. 36, Koristne malenkosti. 798 O pericah Suchy, Josip: Ljubljanski tipi. Satiri čnopsihologi čni obrazi. Ljubljana 1924, str. 156, Weber: 150 zgodb, str. 221 in Štrukelj, Pavla: Pranje perila v okolici Ljubljane. V: Slovenski etnograf, 1958, str. 131–154. O bizoviških pericah tudi: Stanonik, Marija: Bela Ljubljana. Zgodbe iz slovenske prestolnice. Ljubljana 2001, str. 224 in 225 (izpoved Mirjam Tozon); prav tam, str. 223 in 224. 255 PRESKRBA najve čja, ki je imela svoje izpostave tudi v periferiji, 799 je bila pralnica Reich na Poljanskem nasipu s kapaciteto 4.400 kg perila na teden, veliki sta bili tudi pralnica Sava v Trnovskem pristanu s kapaciteto 1.000 kg pe- rila na teden in pralnica Šimenc v Kolodvorski ulici s kapaciteto 1.500 kg perila na teden. V mestu je bilo še več manjših pralnic. 800 Vse pralnice in čistilnice so imele precej dela še posebno pred prazniki. Takrat je tja veliko ljudi prineslo čistiti in barvati stara, že obnošena obla- čila, saj so si želeli vsaj nekaj “novega”: “Gospodi čna, lepo prosim, da bo ta jopica do praznikov prebarvana, veste, moja h čerka nima kaj oble či.” 801 Kemi čno čiš čenje moške obleke je stalo od 162 do 180 lir, najdražje je bilo čiš čenje plaš ča s podlogo – 186 lir, čiš čenje hla č je bilo odvisno od materiala: od 41 do 78 lir, čiš čenje telovni- ka od 32 do 37 lir. Za čiš čenje ženske bluze, svilene ali volnene, je bilo potrebno odšteti 60 lir, za bombažno 30 lir, za čiš čenje krila 75 lir, za jopice pa od 67 do 78 lir. Najdražje je bilo čiš čenje kostima – od 143 do 164, svilenih in volnenih oblek – 120 lir, ter plaš čev – od 125 do 140 lir. 802 Zaradi pomanjkanja pralnih sredstev in kurjave pa med vojno ni zmanjkalo dela niti pericam iz okolice Lju- bljane, ki so vsak ponedeljek med sedmo in osmo zju- traj s konji in vozovi v Ljubljano pripeljale oprano perilo. Zbrale so se na Poljanski cesti in od tam po mestu razvo- zile svoj tovor z ro čnimi vozi čki. 803 Vojne razmere in po- manjkanje pa pericam dobička niso jam čili: “Bizoviške perice, ki imajo sedaj zaradi vojnih prilik dokaj strank v Ljubljani, morajo biti zelo previdne in ne smejo puš čati na ulicah svojih ro čnih vozi čkov brez nadzorstva. Kaj hitro se primeri, da jim perilo izgine z vozi čka in mora- jo potem same trpeti vso škodo ter perilo gospodinjam plačati. Nedavno sta bili zaznamovani dve tatvini perila na škodo dveh bizoviških peric. Neki perici je neznana 799 Kažipot po Ljubljani. Ur.: Vadnjal, Stane. Ljubljana 1939, str. 139 (dalje Kaži- pot). 800 ZAL, LJU 489, f. 2402, II/B, str. 421 in 422, Poro čilo oddelka za socialno politiko in narodno zdravje, marec 1944. 801 Slovenski narod, št. 13, 26. 3. 1945, str. 4, Ljubljana se pripravlja na Veliko no č. 802 ARS, AS 208, f. 1, 218/7. 803 Slovenec, št. 111, 14. 5. 1942, str. 3, Križi in težave ljubljanskih peric. 256 tatica izmaknila veliko culo raznega perila, med drugim šest lepih rjuh, v vrednosti nad 5000 lir, drugi perici pa je tatica odnesla tudi primerno veliko culo perila.” 804 Naj na tem mestu omenim še krpanje in šivanje obla čil. Ve čina gospodinj je obla čila in perilo krpala sa- ma. Nekatere so znale tudi šivati, vendar so se s tem opravilom poleg kroja čev in kroja čic ve činoma ukvar- jale šivilje, ki so hodile od stanovanja do stanovanja in za denar izkazovale svojo spretnost. V času vojne se je njihova dejavnost zaradi pomanjkanja blaga in sukanca zožila skoraj samo na prekrojevale starejših obla čil. 804 Slovenec, št. 10, 14. 1. 1945, str. 4, Vsakdanja Ljubljana po kronistovih zapi- skih. Tatvine perila se množe. Promet, trgovine in druge storitve 259 PROMET, TRGOVINE IN DRUGE STORITVE Postreščki in fijakarji – “izvoš čki (s konji)” V Ljubljani sta bili dve vrsti postreš čkov. Eni so bili “koncesionirani” člani Prvega društva ljubljanskih po- streš čkov, ki so nosili modre čepice, drugi, “komisionar- ji”, ki jih je bilo med vojno prav toliko kot prvih – 30, pa so nosili rde če čepice. Število prvih in drugih je bilo fi- ksno. Le v primeru, da je posamezen postreš ček ostarel ali umrl, so stanovski kolegi dovolili podelitev koncesije novemu tovarišu. Prvi in drugi so imeli v mestu ve č po- stojank (pošta, Marijin trg, hotel Union in Pod tran čo), od koder so s svojimi tricikli na želene naslove prevažali razna sporo čila, 806 pošiljke in tovore. Poleg tega pa so bili komisionarji dolžni opravljati tudi službo nosa čev na ljubljanskem glavnem kolodvoru. 807 Precej dela so imeli tudi fijakarji: “Spominjam se, da je vrsta izvoš čkov (fijakarjev) stala pred ljubljansko glavno železniško postajo, prav kot bi gledal današnje taksije, del njih pa je “bivakiral” na posebnem parkiri- šču za izvoš čke pred sedanjim hotelom Slon. Institucija fijakarjev se je obdržala vse do vdora avtomobilizma po 805 V Ljubljani je bilo leta 1939 registriranih 22.817 koles, 658 osebnih avtomobilov, 519 motorjev in 211 tovornih avtomobilov. V: ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 16, Stati- sti čni letopis, str. 97. 806 Zupan či č, Bogo: Usode ljubljanskih stavb in ljudi. 25–48. Ljubljana 2006, str. 16. 807 Slovenec, št. 83, 11. 4. 1942, str. 3, Delo in življenje ljubljanskih postreš čkov. Mestni promet 805 260 drugi svetovni vojni, vendar so poslednji še stali pred Slonom leta 1946.” 808 V letu 1945 je za prvih 10 minut vožnje izvoš ček ra- čunali 40 lir na osebo, za vsakih novih na četih 5 minut pa nadaljnjih 5 lir. Vožnja iz vseh predelov mesta v lju- bljansko bolnico in mestne sanatorije v mestu je stala 80 lir. Čakalna tarifa je znašala za vsakih 15 minut 10 lir na osebo. 809 Tramvaj Ljubljanski tramvaj je prvo vožnjo po mestu opravil 6. septembra 1901. 810 Uporabna dolžina tramvajskega omrežja je do leta 1931 merila 5.200 metrov, do leta 1937 se je podaljšala na 15.575 metrov, leta 1938 pa je dolžina omrežja merila že 17.667 metrov. Pri tem je tudi ostalo. Vseh 48 ljubljanskih tramvajskih vozov je nudilo 1666 sedežev in stojiš č. 811 V letu 1943 je bilo v prometu 50 “motornih vozov”. Ti so imeli 1706 sedežev in stojiš č. Tramvajskih prikolic je bilo v prometu zelo malo, le 6. Te so imele skupno 207 sedežev in stojiš č. 812 Po okupaciji se italijanska oblast v poslovanje tramvaja ni vtikala, čeprav so nove razmere terjale ne- kaj sprememb. Vsi tramvaji so morali biti opremljeni z dvojezi čnimi napisi, posadke so morale znati vsaj malo italijansko, voznino pa je bilo seveda treba poravnati v lirah. V tramvajski promet je posegla tudi meja med Nem čijo in Italijo, ki je na robu Šiške presekala tram- vajsko progo Ajdovš čina – Šentvid. Zaradi pregledov na meji je v prometu na tej progi prihajalo do velikih za- mud. Uprava mestne cestne elektri čne železnice je od- redila, da morajo potniki pred mejo izstopiti in preko nje iti peš. Od tam jih je naprej proti Gorenjski peljal tram- vaj, ki je vozil iz severne strani. Od oktobra 1941 dalje je tramvaj vozil le do remize. Uprava je sklenila, da ga ne 808 Weber: 150 zgodb, str. 243 in 244. 809 ARS, AS 208, f. 1, 217/3, februar 1945; Slovenec, št. 41, 21. 2. 1945, str. 2, Najvišje cene za prevoznike. 810 Brate: Tramvaj, str. 35. 811 ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 16, Statisti čni letopis, str. 98. 812 Slovenski narod, št. 29, 17. 7. 1944, str. 5, Tramvaj in kolesarji. 261 PROMET, TRGOVINE IN DRUGE STORITVE bo več pošiljala do meje. Od nove kon čne postaje do me- je je bilo namre č le 265 metrov. 813 V tramvajski promet so posegli tudi zatemnitve in alarmi. V teh primerih so tudi za tramvaj veljali posebni predpisi. V času zatemni- tve je smela na vozilu goreti le sprednja lu č, dodatno zasen čena s š čitnikom. S š čitniki, izdelanimi iz temnega blaga, so bile opremljene tudi notranje lu či. Skozi majh- no odprtino je smel prodirati le tenak soj svetlobe, ki ga je sprevodnik potreboval pri izvrševanju svoje službe. Tako zatemnjeno vozilo je moralo voziti zelo po časi. 814 Po alarmu so morali šoferji vozove parkirati čim dlje enega od drugega, saj bi bila v primeru bombardiranja škoda tako manjša. Posadka in potniki so se morali od proge čim bolj oddaljiti oziroma poiskati zakloniš če. Nenaza- dnje pa je v poslovanje tramvaja ob koncu vojne zarezal še bombni napad. Takrat “jo je staknil” tudi tramvaj, poškodovana je bila namre č viška proga. 815 813 ZAL, LJU 489, f. 2396, II A/13, str. 165 in 166. 814 Brate: Tramvaj, str. 67. 815 Prav tam, str. 66. Ljubljanski tramvaj z dvojezi čnim napisom, 9. 10. 1941. Foto: Jakob Prešeren, MNZS 262 Pozimi je tramvaju in njegovim voznikom preglavice povzro čal sneg. Kadar ga je bilo veliko, je promet po- navadi nekaj dni kar počival. 816 Tako je bilo tudi v za- četku leta 1945: “Stric Tram, v ljubljanskem žargonu Trombolin, je že dva tedna na dopustu v hladni remizi ob Celovški cesti. Ne pritožujemo se Ljubljan čani zaradi njegovega daljšega počitka, vendar želimo /.../, da bi se kaj kmalu pojavil na cestah in nas razveselil s svojim ropotom. /.../. Ljubljana je mo čno spremenila svoje lice, ko mora vse peša čiti in kora čiti. /.../. Nad 40 let že vozi tramvaj po Ljubljani. Vsa ta leta še ni imel tako dolgega po čitka kot letos.” 817 Tramvaju so na pomo č prisko čili ljubljanski dijaki. Pod nadzorom profesorjev so tekmo- vali v spravljanju snega. Niso pa po čistili zgolj tramvaj- skih prog, temve č tudi marsikatero cesto, ulico in trg. 818 Število potnikov je iz leta v leto naraš čalo. Leta 1939 je ljubljanski tramvaj prodal 9,236.140 kart. Iz statistike mestnega tramvaja je razvidno, da se je vsak Ljubljančan v letu 1940 s t. i. cestno železnico v povpre- čju peljal 122 voženj, saj je bilo prodanih 11,117.000 kart. 819 V času italijanske okupacije, predvsem od aprila 1942, se je s tramvajem vozilo še ve č ljudi, saj so obla- sti prepovedale vožnjo s kolesi. Leta 1943 je bilo tako prodanih 26,122.807 kart. V letih 1944 in 1945 ta šte- vilka verjetno ni zrasla, saj od junija 1944 prepoved ko- lesarjenja ni ve č veljala, 820 vendar je gne ča na tramvajih ostala dnevna stalnica: “‘Pri padcu s tramvaja je dobil pretres možganov sprevodnik cestne železnice Fran Ju- hant.’ /.../. Njegove nesre če pa so bili v prvi vrsti krivi nedisciplinirani in brezobzirni mladi ljudje, ki so se na- trpali v voz in se gnetli tudi po stopniš ču.” 821 Da bi lažje brzdali nevzgojene potnike, so leta 1943 oblasti izdale predpise o potniškem prometu na mestnem tramvaju. Prepovedano je bilo vstopanje in izstopanje skozi vrata voza, ki za to niso bila dolo čena. Prepovedano je bilo izstopati in vstopati med vožnjo, stati na stopnicah ozi- 816 Slovenec, št. 29, 7. 2. 1945, str. 2, Vsakdanja Ljubljana. 817 Slovenec, št. 18, 24. 1. 1945, str. 3, Tramvaj po štiridesetih letih na – dopustu. 818 Slovenec, št. 45, 25. 2. 1945, str. 4, Dijakom hvaležna Ljubljana. 819 Slovenčev koledar 1942, str. 49, Ljubljana v številkah razpolaga. 820 Slovenski narod, št. 29, 17. 7. 1944, str. 5, Tramvaj in kolesarji. 821 Slovenec, št. 141, 22. 6. 1944, str. 4, Tudi potniki sami. 263 PROMET, TRGOVINE IN DRUGE STORITVE roma se obešati po vozilu. Vse kršilce je čakalo pla čilo kazni 50 lir. 822 Osebe, ki so zalotili z neveljavno vozov- nico ali brez nje, so morale pla čati kazen 2 liri. Znesek je moral prestopnik pla čati sprevodniku ali sprevodnici na tramvaju, poleg tega pa kupiti veljavno vozovnico. 823 Vsi potniki novih pravil niso upoštevali: “... kljub dva- kratnem opominu [je, op. av.] vstopil v tramvaj spredaj, kar je prepovedano po cestnem polic. redu.” 824 V času vojne je cestna železnica uvedla novosti – mesečne karte in bloke tramvajskih vozovnic. Žal so jih prodajali samo na “tramvaj komandi” oziroma remizi. Ljubljančani so menili, da bi bilo za ve čino bolj priprav- no, če bi te listke prodajali kar po trafikah. 825 V letu 1945 je ena vožnja stala 1.50 lir, prav tako kos prtljage ali pes. Mese čni vozni listki za to čno dolo čeno progo so stali 90 lir, za vse proge 180 lir, dijaški vozni listki 40 lir, delavski tedenski vozni listki za 4 vožnje dnevno 13 lir in prav toliko bloki z 10 voznimi listki. 826 Tramvaj je vozil še nekaj let po vojni, a: “Ko so 9. maja v mesto vkorakale partizanske čete, se je tramvaj spoštljivo ustavil, a že naslednji dan je bilo vse po sta- rem.” 827 Avtomobili, motorna kolesa, taksiji in avtobus Konec tridesetih let 20. stoletja je bila Jugoslavija “vob če nedvomno še vedno v za četnem štadiju motori- zacije.” 828 Skupna dolžina jugoslovanske cestne mreže je leta 1939 znašala 42.200 km, osebnih avtomobilov je bilo tega leta naštetih 15.751, 829 motornih koles pa 822 Viri kažejo, da so bili policijski organi dobrohotni in so pri o čitnih kršitvah ve č- krat zamižali na eno oko ali celo pogledali stran. V: Slovenec, št. 61, 15. 3. 1944, str. 2, Ve černe idile po novi policijski uri. 823 Sl. list, št. 15, 20. 2. 1943, str. 83, Sprememba predpisov o potniškem prometu na mestnem tramvaju. 824 ARS, AS 1876, f. 79, I, 1, št. 4. 825 Slovenski dom, št. 12, 25. 3. 1944, str. 2, Pisma nam in vam (pisma bralcev). 826 ARS, AS 208, f. 1, 218/7, marec 1945. Tudi v: Slovenec, št. 74, 1. 4. 1945, str. 6, Nova tramvajska tarifa. 827 Brate: Tramvaj, str. 67. 828 Trgovski tovariš, 1941, št. 1–2, str. 12, Motorizacija jugovzhodne Evrope. 829 Prav tam. 264 nekaj nad 5000. Nekoliko ve č prometa je bilo na slo- venskih cestah, saj so leta 1938 v Sloveniji našteli 2780 osebnih avtomobilov in skoraj 3000 motornih koles. 830 Omenjena prometna sredstva so po časi izginjala z lju- bljanskih ulic (leta 1939 je bilo v Ljubljani registrira- nih 658 osebnih avtomobilov in 519 motornih koles), saj 15 bencinskih črpalk zaradi pomanjkanja bencina ni moglo opravljati svojih osnovnih nalog, znašle so se na robu “eksisten čne možnosti”. Pomanjkanje bencina je že v letu 1939 pripeljalo do omejitev v prometu, v teku okupacije pa celo do popolne prepovedi. 831 Lastniki av- tomobilov in člani njihovih družin so se morali pridruži- ti kolesarjem oziroma potnikom na tramvaju. Ljubljana je pred vojno premogla tudi nekaj ta- ksijev. Na vprašanje, koliko so bili zasedeni, nimam odgovora. Verjetno so se z njimi želeli peljati prav vsi Ljubljančani, pa niso imeli toliko denarja, kot ga je za posamezno vožnjo “zahteval” taksimeter, ki je za vsak prevožen kilometer ra čunal šest dinarjev. 832 Prve ome- jitve v zvezi s porabo bencina taksistov niso prizadele. Mesto jih je zato rado “izrabilo” za kakšne izredne vo- žnje, ve čkrat so na pomoč prisko čili celo reševalcem. A kriti čno pomanjkanje goriva je v letu 1945 ustavilo tudi njihove “konji čke”. Že pred vojno je proti Ježici vozil Magistrov avto- bus. Pokrival je potrebe severnega dela Ljubljane, saj v ta del mesta tramvajska proga zaradi neustreznih cest ni bila speljana. Ko je avtobus iz “tehni čnih razlogov” v za četku novembra 1941 prenehal voziti na svoji redni liniji, je nastal preplah. Mesto mu je preskrbelo oglje, tako da je 10 dni kasneje motor avtobusa zopet zaropo- tal. Vožnja je stala eno liro na osebo. 833 Kolesarji Ljubljana je bila že pred vojno znana kot mesto ko- 830 Spominski zbornik, str. 556. 831 Več o omejitvah v prometu in o prodaji bencina v poglavju Preskrba. 832 Naš rod, leto 1939/40, št. 4, str. 136. 833 ZAL, LJU 489, f. 2396, II A/13, str. 646–648. 265 PROMET, TRGOVINE IN DRUGE STORITVE lesarjev. Leta 1939 je bilo v mestu registriranih 22.817 koles. 834 Vsak kolesar je potreboval prometno knjižico, v kateri je bila poleg njegovega imena kot lastnika pre- voznega sredstva zapisana vrsta kolesa (moško ali žen- sko), ter znamka in tip. 835 To pa še ni bila garancija, da je bil posameznik dober oziroma vzgojen kolesar. V medvojnem dnevnem časopisju je bilo, še posebej od junija 1944 dalje, ko je prenehala 26 mese čna prepo- ved kolesarjenja, objavljenih veliko pritožb zoper obna- šanje ljubljanskih kolesarjev: “Nekateri kolesarji, zlasti mladina obojega spola, se absolutno ne zanimajo za ob- jave policijske uprave, ki zadevajo kolesarski promet. Seveda se potem, ko jih stražnik prime, skušajo na vse na čine izgovoriti in se celo prav po nepotrebnem raz- burjajo.” 836 V dveh poletnih mesecih leta 1944 je bilo na primer ovadenih kar 400 kolesarjev. 837 Kot nekakšen dokaz trditve o nevzgojenosti kolesarjev oziroma njihovi slabi vožnji pa lahko štejejo tudi skoraj dnevna poro čila o kolesarskih nesre čah: “Kronika zaznamuje vsak dan kako kolesarsko nesre čo.” 838 V želji po izboljšanju položaja je uprava policije jav- no priobčila slede ča glavna in bistvena dolo čila “cestno- policijskega reda” 839 : 1. Na križiš čih, kjer ureja promet stražnik: a.) ako vidiš stražnika v prsa ali hrbet, ali če dr- ži stražnik roko dvignjeno kvišku, je križiš če zaprto in kolesar se mora ustaviti pred križi- ščem; b.) ako vidiš stražnika v bok /.../, je križiš če od- prto. Ako zaviješ na desno ali na levo (to moraš storiti v velikem lok) vedi, da imajo prednost oni, ki vozijo od nasprotne strani. 2. Na križiš čih, kjer ni stražnika, vozi v ali čez križiš če 834 ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 16, Statisti čni letopis, str. 97. 835 ZAL, LJU 359, Zbirni fond Ljubljana (dalje LJU 359), t. e. 3, a. e. 32. 836 Slovenec, št. 153, 7. 7. 1944, str. 4, Vsakdanja Ljubljana po kronistovih zapi- skih. 837 Slovenec, št. 182, 10. 8. 1944, str. 4, Vsakdanja Ljubljana po kronistovih zapi- skih. 838 Slovenec, št. 150, 4. 7. 1944, str. 4, Vsakdanja Ljubljana po kronistovih zapi- skih. Kolesarski karamboli. 839 Slovenec, št. 165, 21. 7. 1944, str. 4, Najvažnejša prometna pravila za kolesar- je. 266 le, če ni drugih vozil. Drugim vozilom moraš dati prednost! 3. Vozi skrajno desno ob svojem desnem robu ceste. 4. Vsa vozila prehitevaj levo, izvzemši tramvaj /.../. 5. Tramvaj prehitevaj desno. /.../. 6. Stoje či tramvaj ne smeš prehiteti. 7. Na ovinkih in križiš čih se ne sme prehitevati. 8. Ko prehitevaš, zavij na levo že ve č metrov prej in ne šele tik za vozilom. 9. Brzina biciklista mora biti prilagodena ostalemu prometu in ne takšna, da se ne more v primeru po- trebe bicikelj pravo časno ustaviti. Vsako dirkanje je brezpogojno prepovedano. 10. Prepovedana je vožnja s prostimi rokami. 11. Prepovedano je obešanje in privezovanje na druga vozila. 12. Prepovedano je jemati na kolo druge osebe, razen otroka izpod 7 let starega, če je na kolesu urejen primeren sedež, ki ne ovira vožnje. 13. Prepovedana je vožnja vštric, razen ob prehiteva- nju. 14. Prepovedano je na kolo jemati ve čje tovore, ki voza- ča ovirajo pri varnem upravljanju kolesa. 15. Igranje, šviganje, produciranje s kolesi po javnih cestah, /.../, je prepovedano. Za prekrške mlado- stnikov bodo klicani na odgovor starši. 16. Vožnja po hodnikih je prepovedana. 17. Pred izvozom iz hiš ali z zemljiš č in pred uvozom vanje mora kolesar stopiti s kolesa. 18. Posebno disciplino in obzirnost morajo kolesarji uporabljati ob alarmih. Citirana dolo čila ve čjega uspeha niso prinesla, saj so se pritožbe zoper kolesarje še naprej vrstile iz dneva v dan. 267 PROMET, TRGOVINE IN DRUGE STORITVE Leta 1941 je bilo v Ljubljani 1358 trgovin: z me- šanim blagom 352, s sadjem in zelenjavo 118, z me- som 148, s kruhom 71, z manufakturnim blagom 69, z usnjem in čevlji 66, z mlekom in mle čnimi izdelki 62. Nekaj manj je bilo prodajaln s slaš čicami (55), s kme- tijskimi pridelki (53), s tekstilnim blagom (45). V mestu je bilo tudi nekaj prodajaln z galanterijo, s papirjem in šolskimi potrebš činami. 840 V medvojni Ljubljani je bi- lo tudi ve č deset trafik. 841 Vse trgovine z živili so bile snažne, opremljene s teko čo vodo, skratka, odgovarjale so higienskim predpisom. Vsi lastniki in uslužbenci so morali higienskim nadzornikom predložiti potrdila, da nimajo tuberkuloze oziroma kakšne druge nalezljive bo- lezni. 842 Do konca meseca junija 1943 so mestni zdrav- niki pregledali 1802 lastnika oziroma nameš čenca ome- njenih trgovin. Zabeležili so en težji primer tuberkuloze, en primer garij, 2 primera hujših kožnih izpuš čajev. Te številke kažejo, da je bilo osebje teh snažnih in urejenih trgovin dokaj zdravo. 843 Izložbe, ki so bile v času pred vojno bogato opremlje- ne z bliš čem in svetlobnimi reklamami: “Zadnje čase po- stajajo vedno lepše. Videti je, da trgovci kar tekmujejo drug z drugim, kdo bo imel lepše urejena in okrašema 840 Slovenčev koledar 1942, str. 48, Ljubljana v številkah. 841 Kažipot, str. 148–149. 842 ARS, AS, Oddelek II, Neurejeno gradivo Prevoda, Relazione annua. 1941. 843 ARS, AS 1886, f. 66, Jahresbericht über die gesundheitliche Verhältnisse in La- ibach 1943, str. 89. Trgovine 268 velikanska izložbena okna”, 844 so v času vojne postale bolj skromne. Najpomembnejša reklamna predmeta sta postala listka, ki sta bila prilepljena oziroma postavlje- na ob posameznemu predmetu. Strankam sta sporo ča- la ali ta predmet v trgovini prodajajo na nabavnico ali brez nje in njegovo ceno. 844 Slovenec, št. 197, 30. 8. 1939, str. 7, Izložbe ljubljanskih trgovin. 269 PROMET, TRGOVINE IN DRUGE STORITVE Česalnice in brivnice so bile v “stari” Ljubljani družabni lokali. 845 Družabnosti na ta na čin so si ljudje lahko privoščili v izobilju, saj je bilo v mestu nad 120 brivnic in česalnic. V glavnem so bile moderno urejene, imele so predpisane umivalnike s teko čo vodo. Le v 4 ali 5 obratih so imeli na umivalniku že toplo teko čo vodo, v vseh ostalih salonih so svoje delo opravljali z mrzlo vodo. 846 Brivci so nudili razne usluge po razli čnih cenah: česanje za 1.30 lire oziroma 1 liro, pa č odvisno od zah- tevnosti naloge, britje brade za 2.50 in 2 liri, striženje brade za 5 in 4 lire, striženje las za 5 in 4 lire, umivanje las za 2.50 in 2 liri, masažo lasiš ča za 2.70 in 2 liri, masažo obraza za 8.80 in 6.60 lir, kodranje las za 3.50 in 2.50 lir, manikuro za 5.50 in 4.50 lir in barvanje las ali brade za 45 in 40 lir. Brivci so nudili tudi dnevne in tedenske abonmaje. Za storitve, opravljene na domu strank, so zara čunali 100% višje cene. Tudi ženskam so frizerji nudili razli čne usluge po razli čnih cenah: prvo striženje za 10 in 8.80 lir, vsako naslednje striženje za 5 in 4.40 lir, umivanje las za 6 in 4.40 lir, železno ondulacijo za 6 in 4.40 lir, vodno ondu- lacijo za 10 in 7.70 lir, trajno ondulacijo za 66 in 45 lir, 845 Ustni vir: Tomaž Weber, izjava pri avtorici. 846 ZAL, LJU 489, f. 2400, II A/4, str. 29. Česalnice in brivnice 270 beljenje las za 40 in 35 lir, barvanje las za 55 in 45 lir in oblikovanje modne pri česke za 30 in 20 lir. 847 Brivske oziroma frizerske obratovalnice so bile leglo kršitev odredbe o delovnem času. Številni obrtniki se niso ozirali na dolo čbo, hkrati pa so zaposlovali doda- tno pomožno osebje. Ve č obratovalnic je poslovalo kar za zaprtimi vrati. To se je dogajalo zlasti ob sobotah in dnevih pred prazniki. Organi za javni red so budno pa- zili na morebitne kršitelje in jih izdatno kaznovali. 848 847 Sl. list, št. 75/76, 22. 9. 1943, str. 391 in 392, Sprememba maksimalnih cen za brivske in frizerske obrate v ljubljanski ob čini. 848 ARS, AS 202, f. 27, št. 1707/41–5. 271 PROMET, TRGOVINE IN DRUGE STORITVE V obravnavanem obdobju je bilo v Ljubljani odprtih osem hotelov: Slon, 849 Union, Metropol ali Mikli č, Štru- kelj, So ča, Bellevue, Lloyd in Balkan. V mestu je bilo še 6 gostiš č s preno čiš či, ki so nudili od 1 do 14 sob. Ljubljana je tako razpolagala s 458 sobami in s 699 po- steljami. 850 Tujskoprometni svet za Ljubljano 851 se je v 30. letih 20. stoletja zavedal, da primanjkuje prireditev, ki bi po- skrbele za ve čji obisk mesta, zato si je prizadeval doma- či in tuji javnosti kar se da podrobno predstaviti popu- laren velesejem, hkrati pa je poskrbel za nove atraktiv- nosti (Festival slovanskih plesov ipd.). Leta 1937 je bil pod okriljem turisti čnega odbora ustanovljen tudi Olep- ševalni odsek mesta Ljubljane, ki je skrbel za ureditev mestnih nasadov, parkov, za “olepševanje” trgov in ulic ipd. Glede na bilanco tujskega prometa se je trud izpla- čal. V obdobju od marca do avgusta 1938 je Ljubljana zabeležila obisk 10.758 tujih gostov in 18.024 gostov iz Jugoslavije, se pravi 28.782 gostov in 49.733 no čitev. Leto kasneje so v istem obdobju ljubljanski turisti čni delavci zabeležili obisk 33.196 gostov, 12.544 tujih in 20.652 doma čih, ter 50.817 no čitev. 852 Ljubljanski ho- teli in preno čiš ča so bili odprti tudi med vojno. Podatki 849 Več o tem: Andrejka, Rudolf: Zgodovina hotela Slona. Ljubljana 1938. 850 ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 19, Letno poro čilo o zdravstvenih razmerah v Ljubljani 1943, str. 69. 851 Leta 1940 je obhajal deseto obletnico svojega obstoja. 852 ZAL, LJU COD VIII, t. e. 116, a. e. 37, ovoj 51. Hoteli, restavracije, kavarne in gostilne 272 za leto 1943 kažejo, da je v hotelih preno čevalo 16.595 oseb in v zasebnih sobah 10.011, vendar ni razvidno, koliko gostov je bilo civilnih oseb. 853 Zaradi omejitev po- tovanja v Ljubljano oziroma po Ljubljanski pokrajini je bil njihov promet v mestu verjetno neznaten. 854 V ve čini hotelskih sob so tako namesto turistov stanovale voja- ške osebe: “Hotel “Slon” so si takoj ob za četku okupacije izbrali za stanovanje višji italijanski oficirji, predvsem iz divizije sardinskih grenadirjev. /.../. Hotel je postal prizoriš če vohunstva, črne borze in prostitucije. /.../. Po zlomu fašisti čne Italije septembra 1943 so prišli sta- novat v hotel gestapovci in SS-oficirji. Le-ti niso bili tako lahkomiselni kot Italijani, ki so imeli ro čne bombe in drugo orožje kar po omarah in predalih, /.../. Tudi “in- vazija” pocestnic je prenehala.” 855 Hotel Mikli č pa je bil ves vojni čas sedež nemške tajne policije (Gestapa). Med vojno je bilo nadalje v mestu še 6 restavracij, 18 kavarn, 231 gostiln in gostiš č, 54 bufetov, 6 ljudskih kuhinj in 14 kr čem 856 Vsi ti lokali so bili relativno dobro obiskani. 857 853 ARS, AS 202, f. 74, št. 4147/5, 332/44, 2. 6. 1944. 854 Prav tam. 855 Kronika revolucionarnih let 1941–1945 na terenu “Dušana Turka – Duleta”. Lju- bljana 1957, str. 86 in 87. 856 Trgovski list, št. 13, 28. 3. 1945, str. 3, Delo in težnje gostilni čarske stanovske organizacije. 857 Nekoliko druga čni podatki so v: Slovenec, št. 44, 22. 2. 1942, str. 2, Ljubljana. Javni lokali v Ljubljani. V Ljubljani naj bi bilo leta 1941 7 hotelov, 9 restavracij, 12 ljudskih kuhinj, 15 kavarn, 239 gostiln, 49 bifejev in 16 kr čem oziroma vinoto čev. 273 PROMET, TRGOVINE IN DRUGE STORITVE Zaradi nepredvidljivih vojnih dogodkov sta glavna pošta in kolodvorska pošta po napadu na Slovenijo ne- mudoma zahtevali in si tudi zagotovili rezervne prostore za primer poškodovanja stavb v zra čnem napadu. 858 Do poškodb njunih stavb ni prišlo, tako je poštna uprava po zasedbi Ljubljane nemoteno delovala dalje in Lju- bljančani so lahko obiskovali vseh enajst poštnih izpo- stav. 859 Notranji promet s pisemskimi pošiljkami in vredno- stnimi pismi ter paketi je potekal teko če. Promet z Italijo in Hrvaško je bil sprva nekoliko okrnjen, tja in nazaj so smele potovati le pisemske pošiljke. Do konca leta 1941 je bil urejen pisemski promet z nekaj državami, poštni promet z mnogimi pa je bil zaradi vojnih razmer nemogo č. Ljubljan čani so smeli sprva pakete pošiljati le prejemnikom, ki so bivali v Ljubljanski pokrajini (naj- prej 10 kg, nato 25 kg), od druge polovice julija 1941 je bil dovoljen tudi paketni promet z italijanskimi pokraji- nami, od decembra istega leta še s Hrvaško. Kasneje in po časneje so vzpostavljali paketni promet Ljubljanske pokrajine z drugimi državami. Posebni predpisi so ve- ljali za pakete, ki so jih pošiljali vojnim ujetnikom, za- pornikom in tudi civilnim internirancem. Ti predpisi so to čno dolo čali, kaj in koliko se sme v paketih pošiljati. V za četku maja 1941 je bila za vse poštne pošiljke uvede- 858 ZAL, LJU 501, t. e. 12, ovoj: Nastanitev pošt Ljubljana I in II. 859 Informatore-Informator, Ljubljana 1941, str. 45. Pošta, telegraf, telefon 274 na cenzura. Prepovedano je bilo pošiljanje razglednic v tujino, uvedena pa je bila kontrola nad vsemi osebami, ki so v inozemstvo pošiljale dopisnice ali pisma. Do za- četka junija so morale vse osebe s podro čja Ljubljanske pokrajine svoje telefonske pogovore predhodno najaviti oziroma zaprositi za dovoljenje. Pogovore z italijanskimi provincami in tujino je moral predhodno še vedno odo- briti visoki civilni komisariat. Od julija 1941 dalje je bil dovoljen telegrafski promet z zavezniškimi in nevtral- nimi državami. Sporo čila so bila lahko napisana v slo- venskem, italijanskem, hrvaškem, nemškem, portugal- skem in črnogorskem jeziku. Kasneje je bila dovoljena tudi uporaba slovaškega jezika. Telegrafski promet so z leti omejevali. Zasebne brzojavke so v Ljubljani lahko pošiljali le na glavni pošti, pri čemer je uradnik od poši- ljatelja zahteval legitimacijo. 860 Jeseni leta 1942 so bili v uradnem listu izdani pred- pisi za pisemski poštni promet. Prepovedovali so upo- rabo šifer, tajne pisave, nevidnega črnila. V pismih je bilo prepovedano pošiljati znamke, koleke in podobno. Pisma, namenjena v tujino so morale stranke predložiti poštnemu uradniku, ki je pismo ustrezno opremil. V pi- semske ovojnice je bilo prepovedano vlagati pokrajinske fotografije oziroma fotografije krajev in predmetov voja- škega ali industrijskega pomena. Prepovedano je bilo tudi pošiljanje tiskovin. 861 Po kapitulaciji Italije so vse pošte svoj promet vršile po določilih bivše jugoslovanske poštne uprave. Ljudje so smeli prejemati in pošiljati vse vrste pisemskih po- šiljk, vrednostna pisma in poštne nakaznice (do 5000 lir) ter pakete do teže 25 kg. Dovoljeno je bilo pošiljanje in prejemanje navadnih in priporočenih pošiljk. Okto- bra 1943 je prišlo do ukinitve pisemskega prometa s tujino in prepovedi poštnega in telefonskega prometa s tistimi kraji v Ljubljanski pokrajini, ki so jih zasedli partizani. Za pisemsko pošto je bila ponovno uvedena cenzura. Na pošto in v nabiralnike je bilo treba izro čati 860 Povzeto po: Bezlaj Krevel, Ljudmila: Pošta, telegraf, telefon 1918–1950. Orga- nizacija poštno-telegrafsko-telefonske dejavnosti v Sloveniji. Ljubljana 2004, str. 96–119 (dalje Bezlaj Krevel: Pošta). 861 Sl. list, št. 83, 17. 10. 1942, str. 635, Predpisi za pisemski poštni promet. 275 PROMET, TRGOVINE IN DRUGE STORITVE odprta pisma. Paketni promet v Ljubljanski pokrajini pa je ostal nespremenjen. V italijanske pokrajine so smeli pošiljati samo pakete s farmacevtskimi in ortopedskimi pripomočki. Paketni promet s tujino pa je bil vzposta- vljen šele v za četku leta 1944. Prost promet je bil kmalu okrnjen, poslovati se je smelo le z Nem čijo, Češko-Mora- vsko in Poljsko. Tako je ostalo do konca vojne. Pod nem- ško okupacijo je pakete za internirance, konfinirance in druge zapornike sprejemal samo Rde či križ. 862 Poštne, brzojavne in telefonske tarife 863 Za navadna pisma do 15 g je bilo v krajevnem pro- metu potrebno odšteti 0.25 lir, v medkrajevnem 0.50 lir, za dopisnice v krajevnem prometu 0.15 lir, v medkra- jevnem 0.30 lir. Za razglednice, na katerih je bil zgolj podpis pošiljatelja in datum, je bilo potrebno pla čati 0.10 lir, za tiste z izrazi vljudnosti, napisanimi z najve č petimi besedami v krajevnem prometu 0.15 lir, v med- krajevnem 0.20 lir. Razglednice z osebnim sporo čilom so v krajevnem prometu stale 0.15 lir, v medkrajevnem 0.30 lir. Sorazmerno visoka je bila tudi cena pošiljanja posetnic z najve č petimi besedami izražanja vljudnosti, kar 0.20 lir. “Ekspresnina” je poleg pristojbine terjala še 1.25 lir, “priporo čnina” pa poleg navadne pristojbine od 0.30 lir do 1.25 lir. Cene poštnih paketov so bile slede- če: pošiljanje navadnih paketov od 1 kg do 10 kg je stalo od 2.50 lir do 12.50 lir, pošiljanje velikih paketov od 10 kg do 25 kg pa od 16 lir do 20 lir. Za pakete Rde čega križa je bila dolo čena posebna pristojbina – 1.90 do 3.80 lir. Za navadne brzojavke do 10 besed je bilo potrebno odšteti 2 liri, za vsako nadaljnjo besedo 0.25 lire, za nujne brzojavke pa trikratno pristojbino navadne brzo- javke. Telefonske pristojbine medkrajevnih telefonskih pogovorov v obmo čju Ljubljanske pokrajine v prometu z drugimi pokrajinami Italije so bile slede če: 862 Povzeto po: Bezlaj Krevel: Pošta, str. 96–119. 863 Velika pratika za prestopno leto 1944, str. 36–44. 276 od 7 do 21 ure od 21 do 1 ure od 1 do 7 ure do 25 km od 25 km do 50 km od 50 km do 100 km od 100 km do 200 km od 200 km do 400 km od 400 km do 600 km od 600 km do 800 km od 800 km do 1000 km ve č od 1000 km 1.50 lire 2 liri 4 lire 7 lir 9 lir 11 lir 13 lir 16 lir 18 lir 1.20 lire 1.60 lire 3.20 lire 5.60 lir 7.20 lir 8.80 lir 10.40 lir 12.80 lir 14.40 lir 0.90 lire 1.20 lire 2.40 lir 4.20 lir 5.40 lir 6.60 lir 7.80 lir 9.60 lir 10.80 lir Socialne ustanove in socialno skrbstvo 279 SOCIALNE USTANOVE IN SOCIALNO SKRBSTVO V Ljubljani je prebivalo precej socialno ogroženih ljudi, še posebej izstopajo č problem (že) predvojne Lju- bljane pa so bili bera či: “Bera či so se namre č v Ljubljani tako zelo pomnožili, da so bera čenje preganjale že prej- šnje mestne uprave z raznimi kuponi in drugimi malou- činkovitimi leki. Beraška nadloga je postala vse hujša in predrznejša, saj je bila med bera či ve čina delomrznih, za delo sposobnih ljudi.” 864 Ljubljanska mestna upra- va je socialno skrbstvo prevzela v svoje roke leta 1935. Oblike socialne pomo či so bile raznotere, od denarne podpore in podpore v obliki hrane, kurjave ter obleke, pa do nastanitve v zavetiš čih. 865 Za tiste, ki so bili brez prebivališ č in pove čini tudi zaposlitve, je 9. decembra 1938 ljubljanska mestna ob čina odprla vrata nove me- stne kuhinje, “preno čevalnice” in “dnevne ogrevalnice” v hiši na Poljanskem nasipu – bivši Cukrarni. 866 Kasne- je se je v ve č primerih pokazalo, da je bila Cukrarna pribežališ če tudi za mnoge delomrzneže in lenobe. Le malo je bilo tistih, ki so si poiskali zaposlitev in si s prisluženim denarjem olajšali življenje. Mestni socialni urad je pomagal tudi posameznikom in družinam, ki so živeli na robu bede, v glavnem v t. i. delavskih kolonijah na ljubljanskem Gradu (83 gospodinjstev, 364 oseb), ob 864 Pet let dela za Ljubljano. Ljubljana 1940, str. 146. 865 Kresal, France: Zgodovina socialne in gospodarske politike v Sloveniji. Ljubljana 1998, str. 56 (dalje Kresal: Zgodovina socialne). 866 ZAL, LJU 503, Socialno politi čni urad (dalje LJU 503), t. e. 141–180, a. e. 164. Socialno ogroženi 280 Cesti dveh cesarjev oziroma Sibiriji (91 gospodinjstev, 383 oseb), ob dolenjski železnici oziroma Galjevici 867 (160 gospodinjstev, 635 oseb), za bežigrajsko šolo v t. i. Gramozni jami (50 gospodinjstev, 176 oseb), ob cesti na Brdo (14 gospodinjstev, 82 oseb), ob Černetovi ulici Mali dom in Skupni dom (12 barak, 59 družin in 208 oseb), ob Ižanski cesti na Livadi (dve baraki, 29 družin in 135 oseb) in v bližini klavnice na Poljanah (4 barake, 19 družin in 63 oseb). 868 Bivanjske razmere v teh naseljih niso bile rožnate. Stanovanja so bila brez priklju čkov na vodovod, soseske so razpolagale le s skupnimi vodovo- dnimi pipami ali vodnjaki. Dolo čene barake so bile brez straniš č, stanovalci so bili prisiljeni uporabljati skupna straniš ča, pri čemer so bila le tista na Gradu povezana s kanalizacijo. Elektriko je imelo le nekaj gospodinjstev na Galjevici in Gradu, ostale delavske kolonije niso bi- le elektrificirane. 869 Kljub pomo či mestnega socialnega urada so mnogi, predvsem brezposelni, že pred vojno ob čutili, kaj pomeni biti la čen. Na razne na čine so se trudili, da bi prišli vsaj do toplega obroka: “Vsi so se preživljali predvsem s priložnostnim delom, na primer obdelavo vrtov, ki jih je imela vsaka, tudi ve čstanovanj- ska hiša zunaj mestnega središ ča /.../, sekanjem drv in spravilom drv vsako jesen, posebno pa so bili veseli, če je pozimi zapadlo veliko snega in jih je mestna ob čina najela za kidanje snega. Spominjam se, da skoraj ni bilo dneva, ko ne bi potrkal kak revež na hišna vrata z vpra- šanjem, ali je treba kaj narediti na vrtu, nasekati drva ali jih prinesti v stanovanje. Za pla čilo ni želel predvsem denarja, ampak obrok tople hrane ali štruco kruha.” 870 V času vojne je težko živelo vse ve č prebivalcev Lju- bljane. Mestna ob čina ljubljanska je uvidela, da mora sredstva, namenjena socialnemu skrbstvu znatno povi- šati. Postavka mestnega prora čuna za socialno politiko 867 O Galjevici: Ravnik, Mojca: Galjevica. Ljubljana 1981, str. 31; Slovenec, št. 265, 18. 11. 1944, str. 3, Galjevica, otrok povojne dobe. 868 Vogelnik, Adolf: Stanovanjske razmere v delavskih kolonijah na podro čju mesta Ljubljane. V: Kronika slovenskih mest, 1938, št. 1, str. 43–48. 869 Vogelnik, Adolf: Stanovanjske razmere v delavskih kolonijah na podro čju mesta Ljubljane. V: Kronika slovenskih mest, 1938, št. 2, str. 119–124 in isti, Donesek k stanovanjskemu vprašanju Ljubljane. V: Tehnika in gospodarstvo, V, 1939, str. 23–33. 870 Weber: 150 zgodb, str. 236 in 237. 281 SOCIALNE USTANOVE IN SOCIALNO SKRBSTVO za leto 1942 je tako izkazovala zvišanje za 1,171.565.96 lir oziroma za 34,39% glede na prvo leto okupacije. 871 Socialni urad mestne uprave je poskušal mrežo pomo či še razširiti in okrepiti, pri čemer so mu na pomoč pri- sko čili tudi posamezni privatniki ali skupine. Ogroženim osebam oziroma družinam so med vojno tako pomagala razna humanitarna društva in organizacije, od Pokra- jinskega podpornega zavoda, Ljubljanskega podpornega odbora, Vincencijeve konference, Škofijske dobrodelne pisarne, Društva za varstvo deklet, do Rde čega križa, Slovenske narodne pomo či idr. V času italijanske okupacije je bila dovoljena le do- brodelnost v sklopu fašisti čnih institucij oziroma pod njihovim nadzorom. Nemški okupator je pokrajinski upravi v socialnih zadevah pustil precej bolj proste ro- ke. 871 ZAL, COD III, Rokopisne knjige, t. e. 127, a. e. 98, str. 179. 282 Nekaterim socialno ogroženim Ljubljan čanom je kot izhod v sili služila mestna zastavljalnica v Pre čni ulici, ki je bila ustanovljena na za četku 20. stoletja. Organi oblasti so se zavedali težkega položaja revnejših ljudi, zato so njeno delovanje podpirali tudi v času vojne: “Po svojem bistvu zastavljalnica prav za prav ne sme biti gospodarska, ampak predvsem socialna ustanova, saj se je poslužujejo v prvi vrsti revnejši ljudje, ki si z njeno pomo čjo pomagajo iz najobupnejših, pogosto relativno majhnih zadreg.” 872 Mestna zastavljalnica, ki je imela svoja vrata odprta vsak delovnik od 7.30 do 13 in od 16 do 18, 873 je bila vedno dobro obiskana, 874 še posebej pa prvi dve leti okupacije. V letu 1943 je zastavljalnica zabeležila nekoliko manjši promet kot v letih pred tem, saj je bilo izdanih le 19.271 zastavnih listkov, leta 1942 pa 25.778. 875 Na zastavljene predmete je bilo leta 1943 izpla čanih 3,786.720 lir, v letu 1942 pa 4,968.500 lir. Mnogim je zastavljene predmete uspelo rešiti, leta 1943 20.014 strankam, leta 1942 pa 23.612. Leta 1943 so na dražbi zastavljene stvari, katerih vrednost je znašala 126.401 liro, prodali le 497 osebam. Leta 1942 so na dražbi prodali stvari, vredne 59.772 lir, 832 strank. Ce- 872 Pet let dela za Ljubljano. Ljubljana 1940, str. 154. 873 ZAL, COD VI, Rokopisne knjige, t. e. 142, a. e. 21, str. 21. 874 ZAL, LJU 22, Pokrajinski podporni odbor za mesto Ljubljana (dalje LJU 22), f. 1. 875 Približno za slabo petino ve č kot v letih neposredno pred za četkom vojne. Mestna zastavljalnica 283 SOCIALNE USTANOVE IN SOCIALNO SKRBSTVO lotni denarni promet mestne zastavljalnice je leta 1943 znašal 9,312.888 lir, leta 1942 pa 10,514.171 lir. 876 Veliko število obiskovalcev zastavljalnice je pripi- sati zgolj boju za preživetje, nikakor ne morebitnemu prijetnemu vzdušju: “Vsi tisti potla čeni, zbegani ljudje, ki so tamkaj postajali, so mi vlivali tesnobo. Za svetlo pobarvano ži čnato ograjo so sedeli uradniki in za nekim okencem je stal cenilec, ki me je spominjal na sivega mačka, ki mu gre rahlo na smeh. Kadar je kdo njegovi oceni spoštljivo ugovarjal, je tiho odgovoril: “Toliko – če ho čete...” /.../. Ljudje so prinašali tjakaj vse, kar je bi- lo koli čkaj vrednega in tudi kar je bilo mo č pogrešati od pomladi do zime in od zime do pomladi. /.../. Tudi dva prstana naše matere sta romala tja in nazaj, dokler nekega dne nista ostala tam. Vse se je trudilo preživeti, kakor je vedelo in znalo.” 877 Stranke, ki so dragocene predmete zastavljale ali dvigale, so to v času pred vojno po čele neovirano, če- prav so pri tem uslužbenci zastavljalnice ve čkrat opa- zili kakšno goljufijo. Ko je italijanski okupator uvedel osebne legitimacije, so od strank zahtevali, da se pri dvigu legitimirajo. 878 Mnogi obiskovalci zastavljalnice so se tem pravilom upirali: “Tekom dolgoletne dobe po- slovanja mestne zastavljalnice v Ljubljani, je razvidno, da stranke, ki iš čejo posojila v ve čini slu čajev in iz raz- li čnih deloma razumljivih razlogov, ne povedo lastnega priimka, sklicujo č se pri tem na poslovnik, ki take pri- mere tudi dovoljuje. /.../. Pri vsem tem pa je iz prakse razvidno, da so stranke, ki prinašajo prstane, uhane in sli čno v večini slu čajev ene in iste, zavodu že znane. K temu pa bi bilo še pripomniti, da te stranke zastavljene dragocenosti, ki so tudi ve činoma manjše vrednosti, ob prvi priliki dvigajo, da iste ob potrebi zopet zastavijo. /.../. Mnogo zastavljalcev niti osebno prinaša, niti dvi- guje predmete, pa č pa iste donašajo ali dvigajo razni po- streš čki, služkinje, starejše ženske in tudi otroci. Mnogo teh oseb, zlasti starejših in otrok niti ne poseduje oseb- 876 Slovenec, št. 172, 30. 7. 1944, str. 4, Vsakdanja Ljubljana po kronistovih zapi- skih. Manjši promet v mestni zastavljalnici. 877 Vojskovi č: Hiša, str. 90 in 91. 878 ARS, AS 202, f. 34, št. 4765/1. 284 ne izkaznice, mnogo jih je pa tudi, ki niti to čno ne ve- do, kako se pravilno glasi pošiljateljev naslov. /.../ celo stranke same odklanjajo podati svoje osebne podatke, mene č, da mestna zastavljalnica ni nikak anagrafski urad.” 879 879 ARS, AS 202, f. 34, št. 28256/43. 285 SOCIALNE USTANOVE IN SOCIALNO SKRBSTVO 17. decembra 1941 je bil pri visokem komisariatu ustanovljen Pokrajinski podporni zavod. Ustanovljen je bil z namenom, da bi preko krajevnih oziroma ob činskih odborov podpiral družine in posameznike s podro čja ce- lotne Ljubljanske pokrajine, ki so bili zaradi posledic vojne v posebno težavnih življenjskih razmerah. 880 Visoki komisar Grazioli je v upravni odbor Pokrajinskega pod- pornega zavoda imenoval tri vodilne fašiste in zaupnico ženskega fašija, italijanskega pokrajinskega zdravnika ter vodjo Pokrajinskega prehranjevalnega zavoda. V upravni odbor je imenoval tudi štiri Slovence, med njimi ljubljanskega župana. 881 Ta sestava jasno kaže, da si je fašisti čna stranka trudila držati roko nad slovenskim so- cialnim skrbstvom. Karitativne akcije drugih organizacij oblast po oblikovanju podpornega zavoda ni omejevala, toda v praksi je bila mnogokrat poudarjena potreba po podreditvi vseh dobrodelnih organizacij novoustanovlje- nemu zavodu. Posledice je ob čutil predvsem Rde či križ, ki je imel pred vojno svojo aktivnost zelo razvejano. Tudi ostala dobrodelna društva so svoje delo nadaljevala v omejenem obsegu, saj niso smela organizirati nobenih širših akcij za internirance in brezdomce. 880 ARS, AS 1893, f. 99, I, 43, št. 43/1945 in Sloven čev koledar 1943, str. 21, Leto dni življenja Ljubljanske pokrajine. 881 Sl. list, št. 102, 20. 12. 1941, str. 721, Ustanovitev Pokrajinskega podpornega zavoda. O tem tudi: Ferenc: Fašisti, str. 72. Ve č o nalogah upravnega odbora: Sl. list, št. 9, 31. 1. 1942, 55sl., Odobritev pravilnika za upravno in ra čunovodstveno poslovanje Pokrajinskega podpornega zavoda. Pokrajinski podporni zavod oziroma Pokrajinski podporni odbor v Ljubljani 286 Pokrajinski podporni zavod je z delom za čel prvi dan leta 1942. Potrebna sredstva za svoje akcije je prejemal od italijanskega notranjega ministrstva, visokega komi- sariata, ob čin in prostovoljnih prispevkov. Pokrajinski podporni zavod je dobrodelnost izvajal preko ob činskih podpornih odborov. Do italijanske kapitulacije je delo- valo 82 takih odborov, med njimi ljubljanski odbor. Po nemški okupaciji so člani Pokrajinskega podpornega zavoda menili, da mora ta organizacija vztrajati tudi v novih razmerah. Hkrati pa so se strinjali, da se je v letih vojne pojavila potreba po enotni izvedbi socialnih ukre- pov in s tem po ustanovitvi centralnega organa v sklopu pokrajinske uprave, ki bi tesno povezoval vsa dobrodel- na društva in ustanove in bi jim dajal enotne smernice. V smislu odredbe vrhovnega komisarja za operacijsko podro čje “Jadransko primorje” je bil ustanovljen Pokra- jinski podporni odbor za Ljubljansko pokrajino. Odboru je predsedoval šef pokrajinske uprave, 882 ki je tudi sesta- vil njegov upravni odbor. Tega so sestavljali predsednik in člani: ljubljanski župan, na čelnik VI. oddelka pokra- jinske uprave, šef zdravstvenega odseka pri VI. oddelku pokrajinske uprave, predsednik Pokrajinske zveze delo- dajalcev, predsednik Pokrajinske delavske zveze, pred- sednik Prehranjevalnega zavoda za Ljubljansko pokra- jino, predsednik Ljubljanskega ob činskega podpornega odbora, predstavnik Domobranske organizacije in 2–3 predstavniki dobrodelnih društev. Predsedniške posle Pokrajinskega podpornega odbora je 21. oktobra 1943 prevzel dr. Branko Alujevi č, 883 ki ga je 23. marca 1944 zamenjal dr. Stanko Majcen. 884 Za svoje delo je Pokra- jinski podporni odbor pomo č dobival s prispevki pokra- jine, s prispevki ob čin, v izrednih primerih s prispevki vrhovnega komisarja, z darovi in z zbirkami. 885 Še nada- lje je deloval preko ob činskih podpornih odborov. Njiho- 882 ARS, AS 1893, f. 86, I, Odd. T, št. 33: Poro čilo in predlogi (predsednika P.P.Z. dr. Branka Alujevi ća), 2. 11. 1943. 883 ARS, AS 1893, f. 86, I, Odd. T, št. 1 in 1/5. 884 ARS, AS 1893, f. 97, II, št. 71/1, Zapisnik o primo-predaji predsedstva Pokrajin- skega Podpornega zavoda. 885 ARS, AS 1893. f. 97, III, št. 149/II, Ustanovitev Pokrajinskega Podpornega Od- bora in Okrajnih ter Ob činskih Podpornih Odborov, november 1944; AS 1893, PPZ, f. 97, III, št. 149/I, VI. št. 3700/1, Ustanovitev centralnih podpornih odborov, 21. 7. 1944. 287 SOCIALNE USTANOVE IN SOCIALNO SKRBSTVO vo število se je s centralizacijo zmanjševalo, saj so se ti združevali, tako da jih je v za četku aprila 1944 delovalo le nekaj nad 20. 886 Ob činske podporne odbore je ime- noval upravni odbor Pokrajinskega podpornega odbo- ra, Ljubljanski ob činski odbor, ki je neokrnjeno deloval dalje, pa šef pokrajinske uprave. 887 Ti odbori so morali bdeti nad delovanjem vseh ostalih socialnih institucij, ki so smele svoje naloge izvrševati tudi v času nemške okupacije, hkrati pa so morali s podporami še nadalje skrbeti za vojne oškodovance. (Centralna) kartoteka podpornikov in podpirancev pri Pokrajinskem podpornem odboru Posamezni ob činski podporni odbori so od same- ga začetka vodili kartoteke podpornikov in podpirancev oziroma vpisov v njihove “socialne knjižice”. Te kartote- ke so s svojimi podatki s časoma odkrivale razne nepra- vilnosti. Ve č goljufij s strani prosilcev je zabeležila tudi kartoteka ljubljanskega odbora: “Najve č podpirancev je prejemalo podporo le pri eni, dveh ali treh socialnih ustanovah, kar ne kaže spri čo majhnih podpor še na prosil čevo beraško nrav. Toda pri ugotovitvi, da je 105 podpirancev prejemalo podporo pri štirih, 32 pri petih in 6 pri šestih ustanovah, moramo pa že misliti na to, da jim je prosja čenje poklic. Zato smatram, da bi bilo potrebno vklju čiti v informativno službo Socialne pomo- či tudi ugotovitve premoženjskega stanja prosilcev, ki prejemajo podpore pri ve č kakor treh socialnih usta- novah.” 888 Takih goljufij niso ve č želeli podpirati, zato je bila z reorganizacijo Pokrajinskega podpornega zavoda oziroma odbora in s centralizacijo podpornega sistema uvedena centralna kartoteka. Šef pisarne centralne kartoteke je bil tajnik Ljubljanskega podpornega odbo- 886 ARS, AS 1893, f. 97, II, št. 77/1, Poro čilo o delovanju Pokrajinskega Podpornega zavoda, 2. 4. 1944. 887 ARS, AS 1893, f. 86, I, Odd. T, Naredba o prilagoditvi Pokrajinskega Podpornega zavoda novemu položaju v pokrajini. 888 ARS, AS 1893, f. 98, I, 5a, Zapisnik IV. seje Ljubljanskega podpornega odbora, 13. 7. 1944, str. 5 in 6. 288 ra, za pomo č so bile redno zaposlene še tri uradnice. Pri delu jim je pomagalo 12 uradnic Socialne pomo či. Ob- činski podporni odbori in vse ostale socialne institucije so bili dolžni ves svoj material posredovati novoustano- vljeni kartoteki, 889 ki je do konca vojne kontrolirala vse podpirance v Ljubljanski pokrajini oziroma vse izdane podpore vseh podpornikov. Kartoteka je vestno beležila vse potrebne informacije in v najkrajšem času zasledila osebo, ki je do podpore poskušala priti v katerem koli drugem kraju takratne pokrajine, ki ni bil kraj njenega stalnega bivališ ča. Zaradi njenega uspešnega delovanja je od dobrodelnih društev podporo prejelo kar najve č upravi čenih oseb. 889 ARS, AS 1893, f. 98, II, 1b, Zapisnik druge seje Pokrajinskega podpornega od- bora, 17. 11. 1944. 289 SOCIALNE USTANOVE IN SOCIALNO SKRBSTVO Ljubljana je imela le en podporni odbor – Ljubljan- ski podporni odbor. Do preoblikovanja (konec leta 1944) so odbor sestavljali predsednik Narte Velikonja, vodja pisarne, tajnik, blagajnik in dva odbornika. 890 Naloga Ljubljanskega podpornega odbora je bila pomagati rev- nim osebam, ki so imele stalno bivališ če v mestu, pa tudi osebam brez njega. Podpiranci (tudi tisti, ki so jih podpirale vse ostale institucije) so imeli posebne soci- alne knjižice, v katerih so bile zabeležene vse donacije, od prejetih nakaznic za živila, obleko in obutev ter v izjemnih primerih denarne podpore. Da takih izrednih primerov ni bilo malo, je razvidno iz razpredelnice izpla- čil podpor za prvo polovico leta 1944: 891 leto 1944 št. podpirancev izpla čane podpore januar 3365 186.990 lir februar 3206 235.449 lir marec 3694 259.400 lir april 3645 298.865 lir maj 3599 288.970 lir junij 3227 266.075 lir skupaj 20.691 1,535.749 lir 890 ARS, AS 1893, f. 98, I, 2a, Zapisnik I. seje Ljubljanskega podpornega odbora, 3. 2. 1944. 891 ARS, AS 1893, f. 98, I, 5a, Zapisnik IV. seje Ljubljanskega podpornega odbora, 13. 7. 1944, str. 4. Ljubljanski podporni odbor 290 Ljubljanski podporni odbor je na svoji peti seji ozi- roma na prevzemni-prvi seji t. i. Ljubljanskega /me- stnega oziroma ob činskega/ podpornega odbora 13. decembra 1944 v duhu preoblikovanja formalno predal posle novo imenovanemu odboru v smislu dolo čil odred- be šefa pokrajinske uprave. Predsednik novega odbora je postal vršilec dolžnosti ljubljanskega župana, Franc Jan čigaj, za njegovega namestnika je bil postavljen do- tedanji predsednik Narte Velikonja. Novi predsednik je menil, da je namen novo kreiranih podpornih odborov predvsem dvojen: a.) “da se izklju či neupravi čeno dvojno ali celo ve čkra- tno podpiranje prosilca, b.) da prejema vsak podpiranec primerno podporo od Ljubljanskega podpornega odbora.” 892 Odborniki so se strinjali, da je potreben pravilnik, po katerem bi dolo čali, kdo je primeren za podporo in kolikšno. Ljubljanski podporni odbor pravilnika do ta- krat namre č ni imel, deloval je zgolj po ustnih normah. Glede na te je izpla čeval podpore samskim prosilcem, zakoncem in družinskim članom. Pravilnik, ki ga je me- stni podporni odbor sprejel, je podpore namenil vsem potrebnim in “vrednim” prosilcem, ki so imeli bivališ če na ozemlju ljubljanske mestne ob čine. Odborniki so se odločili, da podpor v bonih ne bodo delili. Z njimi so poslovala le redka podjetja, zato so se bali, da podpi- ranci ne bi imeli možnost izbire. Vezani bi bili le na teh nekaj firm, čeprav morda s kvaliteto njihovega blaga ne bi bili zadovoljni. Odgovorni so menili, da bi zato “dajanje podpor v obliki bonov vplivalo, če že ne poniže- valno, pa gotovo neprijetno.” 893 Pravilnik je tako dolo čal izro čanje nakaznic za nabavo obleke, perila in obutve oziroma izro čanje teh življenjsko potrebnih predmetov ter izro čanje denarnih podpor. 894 Podpore v gotovini in nakaznicah za nakup živil so delili mese čno, izredne podpore pa le izjemoma v nujnih primerih (v primeru 892 ARS, AS 1893, f. 99, I, 23a, Zapisnik I. /V./ seje Ljubljanskega podpornega od- bora, 13. 12. 1944, str. 12 in 13. 893 ARS, AS 1893, f. 86, I, 8, Izpla čevanje denarnih podpor, 25. 10. 1943. 894 ARS, AS 1893, f. 99, I, 24, Pravilnik za podeljevanje podpor po Ljubljanskem podpornem odboru, str. 1; ZAL, LJU 490, f. 52, II, 6, Pravilnik za podeljevanje pod- por po Ljubljanskem podpornem odboru. 291 SOCIALNE USTANOVE IN SOCIALNO SKRBSTVO bolezni, smrti bližnjega ipd.) in ob izrednih priložnostih po odredbi nadzorne oblasti. 895 S časom je odbor ukinil dodeljevanje nakaznic, saj je bilo z njimi storjenih pre- več zlorab. Od leta 1944 je delil v glavnem le še denar- no pomo č, 896 hkrati pa se mnogokrat skliceval na drugi člen pravilnika, ki je navajal, da je zadostna podpora že sprejem posameznih prosilcev v zavetiš ča oziroma na hrano. Odbor je s pomo čjo svoje kartoteke, v katero je be- ležil vse podpornike in podpirance, budno spremljal vsakega posameznika. Prepre čiti je želel vse nepravil- nosti oziroma goljufije. Na podlagi informacij, ki so iz- kazovale možnost, da bi se podpiranec lahko vzdrževal iz lastnih sredstev, mu je ukinil materialno in finan čno pomo č ter odpovedal stanovanje v zavetiš ču in možnost hranjenja v njegovih obednicah. Kljub strogim dolo či- lom in izvajanju le-teh, je bilo pomo či deležnih veliko ljudi tudi po preoblikovanju odbora. V decembru 1944 je Ljubljanski podporni odbor razdelil 1256 rednih pod- por, in sicer 3608 podpirancem v znesku 341.001 lir in 1777 boži čnic, in sicer 3610 osebam v znesku 361.050 lir. V letu 1944 pa je razdelil 17.257 podpor 47.321 ose- bam v znesku 3,617.071 lir. 897 Podpiranci so bili pomo či verjetno veseli, ugotavljali pa so, da 300 lir, 898 ki so jih mesečno prejemali od Ljubljanskega podpornega odbo- ra, ne zadostuje za njihovo preživetje. Odborniki so 19. februarja 1945 sklicali sejo in iz zapisnika je razvidno, da so se strinjali s podpiranci, saj so Pokrajinskemu podpornemu odboru predložil predlog za odobritev zvi- šanja osnovne podpore na 400 lir. Izvršilni odbor Pokra- jinskega podpornega odbora je predlog obravnaval na seji 15. februarja 1945, kjer je ugotovil, da je Ljubljan- ski podporni odbor v dolo čanju višine podpor povsem avtonomen. Mestni odbor se s tem ni strinjal: “Ljubljan- ski podporni odbor sploh v ni čemer ni avtonomen, saj 895 ARS, AS 1893, f. 99, I, 24, Pravilnik za podeljevanje podpor po Ljubljanskem podpornem odboru. 896 ARS, AS 1893, f. 99, I, 43, št. 43/1945. 897 ARS, AS 1893, f. 99, I, 23, d, Zapisnik IV. seje Ljubljanskega podpornega odbora, 19. 2. 1945, str. 5. 898 300 lir mese čne podpore se jim je zdelo izrecno premalo, saj so morali podpi- ranci samo za racionirana živila pla čati okoli 200 lir mese čno. Ve č o tem v poglavju Preskrba. 292 mora predlagati v odobrenje Pokrajinskemu podporne- mu odboru prora čun, obra čun, sejne sklepe i.t.d. /.../ avtonomije v teh časih in prilikah ni želeti. Naj le Po- krajinski podporni odbor nosi vso odgovornost.” 899 Po- krajinski podporni odbor je situacijo elegantno rešil, saj je za mesec februar 1945 Ljubljanskemu podpornemu odboru nakazal prora čunski predujem v višini 1 mili- jona lir. Tako je bila za ta mesec dejansko zagotovljena podpora 400 lir za posameznega prosilca. Višina podpor je ostala fiksna do konca delovanja odbora. Ljubljanski odbor prebivalcem Ljubljane ni poma- gal le s preskrbovalnimi kartami in denarnimi podpo- rami, temve č tudi s toplimi obroki. Na Poljanskem na- sipu, v t. i. Cukrarni, je od leta 1942 vzdrževal kuhinjo za najrevnejše prebivalce mesta, 900 svoje obednice pa je imel tudi v Trnovem (v Korunovi ulici) in v Šiški (na Ce- lovški cesti). Podpiranci so bil upravi teh kuhinj dolžni oddati svojo redno živilsko nakaznico, saj so bile zara- di pomanjkanja in otežene nabave jedilnice navezane v glavnem na obroke hrane, pripravljene iz racioniranih živil. Odbor je sicer prejemal dodatna racionirana živila od prehranjevalnega zavoda Prevod (predvsem krompir, fižol, grah in testenine) in v časih blago, ki ga je zapleni- la policija na črni borzi: “Tako, da zdaj jedo v Cukrarni često boljše ko meš čani, kajti zaplembe so v časih zelo obsežne in se je zgodilo, da je bilo zaplenjeno že celo tele.” 901 Kljub temu ta koli čina v glavnem ni zadostovala trem dnevnim obrokom. Podpiranci so tako dobivali le dva obroka dnevno, kosilo in ve čerjo. Zaradi splošnih razmer in naraš čajo čega števila beguncev in povratnikov iz taboriš č, ki so se hranili v javnih kuhinjah, je stiska s hrano od konca leta 1943 postajala vse hujša. 902 Vse tri kuhinje Ljubljanskega podpornega odbora so si poskušale pomagati celo z ži- 899 ARS, AS 1893, f. 99, I, 23, d, Zapisnik IV. seje Ljubljanskega podpornega odbora, 19. 2. 1945, str. 2; ZAL, LJU 490, f. 52, mapa 2, ovoj 6. 900 Za “inteligente” (predvsem odrasle begunce) je poskrbela mestna uprava oziroma njen socialni urad. Preno čiš če in hrano (za zajtrk kavo in kruh, za kosilo juho in dve prikuhi, za ve čerjo enolon čnico oziroma kaj podobnega) jim je nudil v Delavskem domu. 901 ARS, AS 1893, f. 97, II, št. 53, Zapisnik I. seje Ljubljanskega podpornega odbora, 3. 2. 1944, str. 2 in 3. 902 ARS, AS 1893, f. 86, I, T 50, št. 50/3, Flüchtlings-Fürsorge. 293 SOCIALNE USTANOVE IN SOCIALNO SKRBSTVO vili, ki jim je pretekel rok trajanja oziroma, ki so bila že nagnita. 903 To so po čele dokaj uspešno, saj se je še v pr- vi polovici leta 1944 v njihovih prostorih hranilo precej oseb: v januarju 194, v februarja 192, v marcu 177, v aprilu 172, v maju 167 in v juniju 224 oseb. V letu 1945 je postala preskrba ljubljanskih podpi- rancev s hrano kriti čna. Zaloge živil v Cukrarni in v osta- lih obednicah so bile povsem iz črpane. Kazalo je že, da bodo s 1. marcem 1945 javne kuhinje zaprle svoja vrata, ko so se člani podpornega odbora domislili rešitve: “Da se vsaj nekoliko odpomore tem težko čam, je LPO 904 vzel od Mestne ob čine v zakup okrog 6.500 m 2 zemljiš ča, na- mre č park ZVEZDO, v kolikor je za obdelovanje prime- ren, in kompleks v Trnovem. Ta zemljiš ča bomo posejali in posadili zlasti z zelenjavami in krompirjem.” 905 Trno- vsko zemljiš če je bilo poškodovano od bombardiranja, zato so morali najprej zasuti “lijake”. Delo so opravili podpiranci iz Cukrarne, za pomo č pri nadaljnjih polje- deljskih delih se je ponudilo tudi 15 podpirank. Mestna ob čina je Ljubljanskemu podpornemu odboru pomaga- la po najboljših mo čeh: “Za oranje sveta bo dala Mestna 903 ARS, AS 1893, f. 86, I, T 41, št. 697/G. 904 Ljubljanski podporni odbor. 905 ARS, AS 1893, f. 99, I, 23 e, Zapisnik V. seje Ljubljanskega podpornega odbora, 10. 4. 1945, str. 2. Obed v podporni ustanovi. MNZS 294 ob čina na razpolago plug, konje in hlapca. Ora ča nam bo oskrbela Kme čka pisarna. Mestna ob čina je obljubi- la tudi nekaj gnoja. – Na zemljiš če bomo posadili v prvi vrsti – krompir. Semenski krompir nam je deloma – 400 kg – daroval nemški “Soziales Hilfswerk”, kakih 1.000 kg nam ga je pa obljubil gospodarski odsek Mestne ob- čine.” 906 Samopomo č sadov ni rodila dovolj hitro, zato je bilo do hrane v kuhinjah Ljubljanskega podpornega odbora upravi čenih čedalje manj oseb, januarja 1945 še 182, aprila istega leta pa le še 118. Nove prosilce je Lju- bljanski podporni odbor seveda odklanjal, saj kuhinja skoraj ni imela ni č za v lonec: “Trenutno razpolagamo s fižolom in rižem ter z nekaj desetinami kg kislega ze- lja in kisle repe. Če v kratkem ne bomo mogli nabaviti krompirja, zelenjave – ni č drugega ne preostane, da se kuhinja v Cukrarni zapre, dokler ne bomo imeli lastne- ga pridelka z zemljiš ča, vzetega v zakup.” 907 Cukrarna je nudila tudi dnevno zavetiš če, t. i. ogre- valnico. Za bivanje v njej ni bilo potrebno predložiti po- sebnega dovoljenja, vinjenim pa je bil vstop prepove- dan. Ženske v ogrevalnico niso smele, “dokler sedanja ogrevalnica ne dobi posebnega ženskega oddelka.” 908 Brezposelne osebe, ki si niso mogle same priskrbeti preno čiš ča, so imele na voljo “preno čevalnico”. Odbor je revežem nudil preno čiš ča v Cukrarni, kjer so bile 4 spalnice, 3 ženske in 1 moška. V njih so preno čevali posamezniki in tudi cele družine. Preno čevanje je bilo časovno omejeno na en mesec oziroma v posebnih oko- liš činah na dva meseca. V takih prostorih so se preno- čevalci smeli zadrževati zgolj v no čnih urah. Uprava s stanovalci Cukrarne oziroma z njihovim obnašanjem ni bila vedno zadovoljna, vendar o tem in še podrobneje o žviljenju v Cukrarni malo kasneje. 906 Prav tam, str. 5. 907 ZAL, LJU 490, t. e. 52, mapa 2, ovoj 6. 908 ZAL LJU 503, t. e. 181–224, ovoj 190 in 193, Pravilnik za delovanje odbora za Zimsko pomo č v Ljubljani. 295 SOCIALNE USTANOVE IN SOCIALNO SKRBSTVO V letih tik pred drugo svetovno vojno je v Ljubljani v zimskih mesecih delovala t. i. Zimska pomo č, s pomo- čjo katere je mestna ob čina pomagala 150 ljubljanskim družinam. 909 S svojimi prispevki so se k akciji priklju čili tudi razni skladi in cerkev. Njena predhodnica je bila “Pomožna akcija”, organizirana v za četku 30. let 20. stoletja. Tudi s to akcijo je Dravska banovina zbirala de- nar ter potrebno hrano in obla čila za pomo či potrebne. Viri kažejo, da je Zimska pomo č delovala tudi v zimskih mesecih v času italijanske okupacije. V za četku novem- bra 1941 je bil na magistratu sestanek odbora Zimske pomo či, ki ga je vodil župan dr. Jure Adleši č. Izkupi- ček nabiralne akcije, ki je sledila sestanku, je znašal 453.741.38 lir. S tem denarjem so celo leto podpirali 120 brezposelnih, ki so honorarno pomagali pri 17 raz- li čnih javnih delih, ki so potekala po mestu. 910 Konec le- ta 1943 je prinesel potrebo po širši nabiralni akciji, zato je novembra 1943 dr. Branko Alujevi ć sprožil pobudo za akcijo, ki naj bi bila zasnovana in izpeljana po zgledu in izkušnjah nemške “Winterhilfe” – Zimske pomo či. 911 V okviru Pokrajinskega podpornega zavoda/odbora in ljubljanskega odbora, je bila ustanovljena posebna pi- 909 ZAL, LJU 359, t. e. 3, a. e. 30, Govor vršilca dolžnosti mestnega župana Franca Jan čigaja po radiu, 27. 11. 1943 in Trgovski list, št. 10, 24. 1. 1941, str. 5, Darujte za Zimsko pomoč! Gl. tudi: Slovenska narodna pomo č, str. 61 in 62. 910 ZAL, COD III, Rokopisne knjige, t. e. 127, a. e. 98, str. 152. 911 ARS, AS 1893, f. 86, I, Odd. T, št. 24/1, Gesuch um Reisebewillig. “Zimska pomoč” 296 sarna za Zimsko pomo č. 912 Odbor za Zimsko pomo č je bil sestavljen iz predstavnikov vseh stanov iz ljubljan- ske ob čine, katere so delegirale stanovske korporacije. Ta odbor je vodil in nadzoroval vse posle Zimske pomo- či. Kmalu je bil spisan tudi pravilnik za delovanje tega odbora. Zimska pomo č je želela v zimskih mesecih (od 1. decembra do 31. marca) nuditi podporo vsem prebival- cem Ljubljane, ki niso imeli zaposlitve oziroma so bili brez sredstev ter vezani na socialno pomo č. Iz nabranih sredstev je odbor za Zimsko pomo č ogroženim obljubil in tudi nudil: zaslužek pri izvajanju javnih del, 913 pre- hrano v mestnih kuhinjah, preno čiš ča v mestnih “pre- no čevalnicah”, dnevno zavetje v “ogrevalnicah”, živila, obleko, obutev in pla čevanje najemnin. V izjemnih oko- liš činah je Zimska pomo č delila tudi denarne podpore. Pri dodeljevanju teh je bila zelo ma čehovska, razdelila jih je le najbolj potrebnim in še to le od časa do časa. Podpora družinam, ki so štele manj od pet nepreskr- bljenih članov, ni smela biti višja kakor 50% zaslužka delavca oziroma nameš čenca po uredbi o minimalnih mezdah; podpora družinam, ki so štele ve č kakor pet nepreskrbljenih članov pa ne višja kakor 75% prejem- kov po uredbi o minimalnih mezdah. Sredstva je odbor Zimske pomo či zbiral iz podpor oblasti in ustanov ter samoprispevkov someš čanov. Na Ljubljančane so odgovorni apelirali preko časopisov in tudi radia: “Število bednih in revnih je vojna doba pove- čala, v zadnjem času pa to število strahotno pomnožila. Vzela jim je streho nad glavo, jih pregnala iz rodne hiše ter jih postavila domala gole na cesto. Naše mesto jih je gostoljubno sprejelo pod svojo streho”, 914 v ta namen 912 ARS, AS 1893, f. 86, I, Odd. T, št. 735, Mesec dobrodelnosti. (Na črt za zimsko pomo č). 913 Zaposlitev brezposelnih je izvrševal mestni socialno politi čni oddelek v spora- zumu z mestnim tehni čnim oddelkom. Zaposlitev pri javnih delih je bila za časna, dnevno je trajala 8 ur. V primeru zelo slabega vremena je bila mogo ča prekinitev dela, zamujeni čas so delavci nadoknadili v prihodnjih dneh, vendar z najve č 10 urno dnevno zaposlitvijo. Kar se ti če izostanka od dela in vedenja pri delu, so bili de- lovodje in šefi javnih del strogi. Nadzorni delavec je ob sodelovanju z delovodji ocenil delavce glede na vestnost, pridnost in fizi čno aktivnost z oceno dober (+) ali slab (-). Ocene in vsa druga poro čila je moral posredovati socialno politi čnemu oddelku. 914 ZAL, LJU 359, t. e. 3, a. e. 30, Govor vršilca dolžnosti mestnega župana Franca Jan čigaja po radiu, 27. 11. 1943. 297 SOCIALNE USTANOVE IN SOCIALNO SKRBSTVO pa je odbor prirejal tudi javne nabirke in prireditve. Po- moč je poiskal celo pri u čencih. U čitelji so jih napotili v določen rajon. Tam so od hiše do hiše pobirali denarne prispevke, pri tem pa so bile dolo čene “hiše, v katerih smo po nalogu Zimske pomo či zahtevali najve č (na pri- mer na Trstenjakovi ulici za Bežigradom od veletrgov- ca Avši ča)”. 915 Vpeljana je bila tudi “davš čina”. Od 25. decembra 1943 do 2. januarja 1944 so od posamezne prodane vstopnice vseh predstav državnega gledališ ča in vseh kino-podjetij v Ljubljani izro čali 1 liro za dobre namene. Ta davš čina se je stekala v blagajno Zimske pomo či. Zadnji dan decembra 1943 in prvi dan janu- arja 1944 pa so pobirali še poseben pribitek 0.50 lire od posamezne tramvajske vozovnice mestnega cestne- ga tramvaja. V teh dveh dnevih so pobirali od vsake- ga pla čila posameznega obiskovalca gostinskih obratov znesek v višini 1 lire. Vsi imetniki radijskih sprejemnih aparatov so morali poleg radijske naro čnine za mesec januar 1944 pla čati dodaten prispevek 10 lir. V korist Zimske pomo či so morali prispevati tudi vsi lastniki in najemniki stanovanj, v katerih je prebivalo manj oseb kakor je bilo sob. V za četku leta 1944 so morali pla čati “enkratni prispevek v višini 2% celotne kosmate naje- mnine, oziroma po dav čnem oblastvu ugotovljene naje- mne vrednosti.” 916 Poleg že naštetih nalog je konec leta 1943 člane Zimske pomo či doletela organizacija boži čnice. Zimska pomo č je za ta dogodek namenila 125.000 lir. S skraj- nimi napori je bil pravo časno sestavljen seznam vseh obdarovancev. Darovanje je bilo progresivno, to se pra- vi: “velike družine niso prejele samo absolutno, temve č tudi relativno ve č ali tako, da je znesek, ki je odpadel na primer na 12. otroka, bil ve čji, kakor znesek, ki je prišel na 5. otroka po formuli: x+y za 5. otroka, x+2y za naslednjega ter smo s tem prvi č uveljavili na čelo, ki sledi iz demografske statistike, da je socialna dolžnost vsakega zakonskega para, da ima vsaj – po dr. Pir čevih 915 Veletrgovec Avši č je bil brat partizanskega generala Jake Avši ča. Pisna izjava: Tomaž Weber, izjava pri avtorici. 916 Sl. list, št. 102, 22. 12. 1943, str. 471 in 472, Naredba o pobiranju prispevkov za “Zimsko pomo č”. 298 – 3.3, – po Smuldersovih dognanjih – pa 4.2 otroka, da se more narod primerno množiti.” 917 Zimska pomo č je prijetne prazni čne trenutke namenila tudi prebivalcem Cukrarne, saj so jim boži čni ve čer polepšali z jaslicami in nekoliko boljšo ve čerjo, 918 med katero je pel zbor Ma- rijanišnikov in u čiteljišnic. Na boži čni dan je Cukrarno obiskal prezident Rupnik. V času, ki je bil dolo čen za obstoj in delovanje Zim- ske pomo či (od 1. decembra 1943 do 31. marca 1944), je ta obravnavala “9845 vlog za pomo č in izpla čala 1425 denarnih podpor.” 919 Aprila 1944 je bila ukinjena. Na njeno mesto je kot pravna naslednica stopila “Socialna pomo č”. 917 ARS, AS 1893, f. 97, II, št. 53, Zapisnik I. seje Ljubljanskega podpornega odbora, 3. 2. 1944, str. 2. 918 Od januarja 1944 je za pripravo hrane v kuhinji Cukrarne skrbel red sester sv. Križa. 919 Slovenska narodna pomo č, str. 96. 299 SOCIALNE USTANOVE IN SOCIALNO SKRBSTVO V času delovanja Pokrajinskega podpornega zavoda je Zimska pomo č sicer delovala pod njegovim okriljem, vendar skoraj povsem samostojno. Po reorganizaciji in preimenovanju zavoda v Pokrajinski podporni odbor ko- nec leta 1943 je ostala v njegovem sestavu, vendar je odbor od nje prevzel vse aktivne in pasivne naloge. Ta- ko je morala tudi Socialna pomo č kot naslednica aprila 1944 ukinjene Zimske pomo či ve čino zbranih denarnih prispevkov odvajati Pokrajinskemu podpornemu odbo- ru, 920 sama je denarne podpore delila le redko in še to v nujnih primerih. Kljub manjšim pristojnostim se dela ni branila. Nadaljevala je z obsežnim socialnim delova- njem. Zbirala je prispevke v denarju in blagu ter skrbela za nemoteno izvajanje raznih nabiralnih akciji. V korist Socialne pomo či so bile organizirane tudi razne kultur- ne prireditve. 921 Pred božičem 1944 je Socialna pomo č v Ljubljani in na podeželju priredila stalno boži čno nabiralno akcijo za begunce. Nameš čenci Socialne pomo či so s pomo čjo prostovoljcev cel mesec nabirali material po hišah. V Ljubljani so uspeli nabrati ve čjo koli čino obla čil in dru- gih nujno potrebnih predmetov in 457.410 lir gotovine. Ljubljanski kinematografi so po nalogu oblasti zbirali boži čni “davek” od kino vstopnic in zabeležili izkupi ček 920 ARS, AS 1893, f. 99, I, ovoj 43, št. 43/1945. 921 Simfoni čni koncert (ki je bil na sporedu 6. 3. 1945) in po ena operna in dramska predstava ljubljanskih gledališ čnikov. “Socialna pomo č” 300 85.436 lir. Trgovci in industrijalci so za to akcijo pri- spevali 8,151.744 lir, javni in zasebni uradniki 497.475 lir, Zveza svobodnih poklicev 50.959 lir, Združenje kmetovalcev 49.980 lir, razni uradi so skupaj prispevali 1,694.883 lir, na podeželju pa so nabrali 908.806 lir. Pod okriljem velike boži čne akcije se je zbralo za Soci- alno pomo č okoli 12 milijonov gotovine, živeža v skupni vrednosti okoli 150.000 lir in veliko obla čil. Slednje je Socialna pomo č dala na police trgovinice, ki jo je v za- četku leta 1945 odprla v centru mesta in jo poimeno- vala “obla čilnica”. V njej so našli kaj primernega zase revnejši Ljubljan čani. Socialna pomo č je leta 1945 organizirala tudi veliko- no čno nabirko. V Ljubljani so njeni uslužbenci prispev- ke zbirali po stanovanjih (v denarju so nabrali 83.275 lir in veliko obla čil) in po ulicah (nabrali so 124.439 lir). V cerkvah se je za Socialno pomo č nabralo 66.922 lir. Kar precej gotovine pa so ji izro čili ljubljanski kinemato- grafi, ki so od 1. do 20. aprila 1945 v okviru velikono čne akcije ponovno pobirali prispevek, od vsake vstopnice 2 liri. V letu 1945 je morala Socialna pomo č poleg siro- makov in beguncev poskrbeti tudi za Ljubljan čane, ki jih je 9. marca 1945 kakor koli prizadelo bombardira- nje mesta. Pri tem je bila precej samostojna, smela je razpolagati celo z lastnimi denarnimi sredstvi. Žrtvam letalskega napada je namenila 186.450 lir ter znatno podporo v obla čilih in odejah. Poskušala je priskrbeti najnujnejše pohištvo za tiste, ki so ostali brez vsega, za javne kuhinje pa je preskrbela krožnike, žlice in kozar- ce. 922 922 ARS, AS 1893, f. 98, II, 3c, Poro čilo o dosedanjem delovanju Socialne pomo či v teko čem letu 1945. 301 SOCIALNE USTANOVE IN SOCIALNO SKRBSTVO Vojna in njene posledice so terjale ustanovitev še enega odbora. Ustanovljen je bil v Ljubljani na pobudo pokrajinske uprave s sklepom posebne konference, ki se je vršila 15. novembra 1943 v okviru VI. oddelka. Imeno- val se je Odbor za preskrbo povratnikov in pribežnikov. Predsedstvo odbora je bilo zaupano predstavniku Pokra- jinskega podpornega zavoda. 923 V odboru so sodelovali predstavniki Rde čega križa, Škofijske dobrodelne pisar- ne, Pokrajinskega podpornega zavoda in Ljubljanskega podpornega odbora. Odbor je prevzel skrb za pribežnike iz posameznih krajev Ljubljanske pokrajine, kakor tudi za povratnike iz raznih taboriš č ter kaznilnic, ki se zara- di izjemnih razmer niso mogli vrniti na svoje domove. S tem je razbremenil mestno ob čino, ki je prvotno skrbela za te vojne žrtve. Odbor je imel ve č nastanitvenih enot, kjer je konec leta 1943 prebivalo okoli 1000 oseb, konec januarja 1944 pa je bilo vseh oskrbovancev 1235, od tega je bilo 667 pribežnikov in 568 povratnikov. Ve čina je bila moških, žensk je bilo le 57. Med oskrbovanci je bilo 84 otrok in mladoletnikov do 18. leta starosti. Med povratniki so bili tudi pripadniki drugih narodnosti: 66 Srbov, 100 Črnogorcev, 12 Grkov in 2 Albanca. 924 Na- stanitveni centri so bili na slede čih lokacijah: na u či- teljiš ču na Resljevi cesti, v osnovni šoli na Ledini, ob 923 ARS, AS 1893, f. 97, I, 2/I, Poro čilo o delu “Odbora za preskrbo povratnikov in pribežnikov”, 27. 1. 1944. 924 Prav tam. Odbor za begunce in povratnike oziroma Odbor za preskrbo povratnikov in pribežnikov 302 Streliški na Peruškovi ulici 6 (le za ženske in otroke), v bolnišnici v Kollmanovem gradu v Rožni dolini. 925 V so- delovanju s Kme čko pisarno je odbor pri kme čkih pose- stnikih v Ljubljani in okolici nakupil zadostno koli čino slame, s podporo Škofijske dobrodelne pisarne, Sloven- skega Rde čega križa, Ljubljanskega podpornega odbo- ra in Pokrajinskega podpornega zavoda pa je preskrbel 630 slamnja č in 466 odej, kar pa nikakor ni ustrezalo številu povratnikov in pribežnikov. V okviru splošne hi- giene je bila za t. i. povratnike in pribežnike urejena zasilna pralnica in sušilnica v u čiteljiš ču, dve begunki sta bili nastavljeni kot perici. 926 Vsi oskrbovanci odbora so hrano prejemali v javnih kuhinjah. Konec januarja je menzo v Delavskem domu obiskovalo 654 oseb, Ljudsko kuhinjo 275, kuhinjo Delavske zveze 226, Železni čar- sko menzo pa 71 oseb. Dnevni stroški za posameznega oskrbovanca so znašali 6.15 lir, vendar so morali zapo- sleni stroške prehrane nositi sami. Javnim kuhinjam odbora je šel zelo na roko prehranjevalni zavod Prevod, kljub temu pa je bila hrana enoli čna, saj je bila vezana na racionirana živila. Poleg živil je ljudskim kuhinjam nagajalo tudi pomanjkanje posode in jedilnega pribora, vendar je odbor s pomočjo Škofijske dobrodelne pisarne organiziral nabiranje po hišah. Pere č je bil tudi problem preskrbe z obleko ter s perilom in obutvijo. V tej sme- ri so odboru pomagali Slovenski rde či križ, Škofijska dobrodelna pisarna in Socialna pomo č. Odbor je moral nabrano blago ustrezno razkužiti. Za vse pribežnike in povratnike je bilo pomembno tudi zdravstveno skrbstvo. Zdravniško službo je za odbor najprej izvajal mestni fizi- kat. V času od 26. septembra 1943 do 4. januarja 1944 je tam zaposleni zdravnik opravil 826 pregledov, 281 bolnikov je napotil v bolnišnico. Pri pregledih je ugotovil 112 slu čajev garij, 2 primera davice in 2 škrlatinke ter 1 primer paratifusa. Od 17. januarja 1944 dalje je za povratnike in begunce skrbela ambulanta, organizirana v osnovni šoli na Ledini. Ta bolniška postaja je razpola- 925 Slovenska narodna pomo č, str. 105. 926 ARS, AS 1893, f. 97, I, 2/I, Poro čilo o delu “Odbora za preskrbo povratnikov in pribežnikov”, 27. 1. 1944. 303 SOCIALNE USTANOVE IN SOCIALNO SKRBSTVO gala s primerno opremljeno ordinacijo ter posebno bol- niško sobo, v kateri je stalo 18 postelj. 927 Število v Ljubljani oskrbovanih beguncev in interni- rancev je zaradi vstopa posameznikov k domobrancem, prebega v partizane in odhoda mnogih na domove ozi- roma v privatno oskrbo, v teku leta 1944 mo čno padlo (aprila jih je bilo zabeleženih le okoli 750). 928 Kljub temu je odbor deloval do osvoboditve. 927 Prav tam. 928 ARS, AS 1893, f. 97, II, št. 77/1, Poro čilo o delovanju Pokrajinskega Podpornega Zavoda, 2. 4. 1944. 304 Enotno humanitarno društvo Rde či križ Kraljevine SHS je bilo ustanovljeno že leta 1921 929 in je delovalo do leta 1941. V Dravski banovini je v tem obdobju deloval Rde či križ Dravske banovine pod predsedstvom dr. Vi- ljema Krej čija in zadnja leta pred vojno pod vodstvom dr. Otona Fetticha. Po okupaciji je bil na nemškem zasedbenem oze- mlju Rde či križ razpuš čen, v Ljubljanski pokrajini pa je z dovoljenjem visokega komisarja do jeseni leta 1941 deloval dalje. Njegove naloge so bile evakuacija, oskrbo- vanje in zdravljenje bolnikov in ranjencev, izvajanje pro- tiletalske zaš čite prebivalstva, razdeljevanje podpore in vodenje seznamov ujetnikov in internirancev. 930 Dne 17. oktobra 1941 je bilo društvo Rde či križ postavljeno pod nadzorstvo visokega komisariata in poverjeno italijan- skemu nadzorniku. 931 Visoki komisar je temu z odlo čbo z dne 23. decembra 1941 poveril še izvedbo preureditve društva zaradi prilagoditve podobni instituciji v Kralje- vini Italiji. 932 Zaradi velikih pristojnosti, ki jih je imel na polju socialne politike Pokrajinski podporni zavod, se je podporno delovanje Rde čega križa spremenilo oziroma 929 O tem: Huta ř, Vera: Slovenski Rde či križ (od septembra 1943 do septembra 1944). Novo mesto 2000, str. 14 (dalje Huta ř: Slovenski Rdeči križ) . 930 Huta ř: Slovenski Rdeči križ, str. 16 in 17. 931 Sl. list, št. 86, 25. 10. 1941, str. 614, Postavitev društva rde či križ pod nadzor- stvo. 932 Sl. list, št. 104, 27. 12. 1941, str. 747 in 748, Nadomestitev nadzornika za Rde či križ. Rde či križ (Slovenije) 305 SOCIALNE USTANOVE IN SOCIALNO SKRBSTVO zožilo. Z odredbo visokega komisarja je bil 6. februarja 1942 razpuš čen njegov upravni odbor, uprava društva pa je bila poverjena izrednemu komisarju Antonu de Nakichu. 933 Društvo je poslovalo dalje kot samostojni avtonomni odsek Italijanskega Rde čega križa v Ljubljani (Croce Rossa Italiana, sezione autonoma di Lubiana). 934 Ta pa je za ljudi v stiski lahko poskrbel dosti slabše kot njegov predhodnik. Po kapitulaciji Italije je predsednik pokrajinske uprave 28. septembra 1943 razveljavil dolo čbo z dne 6. februarja 1942. Ponovno sta bila vzpostavljena upravni in nadzorni odbor društva, ki je poslovalo pod novim imenom Slovenski Rde či križ v Ljubljani. 935 Vsi oddelki in odseki društva so s polno paro nadaljevali svoje delo s poudarkom na reševanju internirancev, konfinirancev in zapornikov, pri čemer so organizirali pravo reševal- no mrežo. 936 Slovenski Rde či križ je bil sicer delaven do osvoboditve, vendar od prve polovice septembra 1944 dalje, ko so bili zaradi suma sodelovanja z odporniškim gibanjem aretirani vsi njegovi odborniki, 937 o delovanju tega društva ni zaslediti omembe vrednih podatkov. 938 933 Po njegovi smrti decembra 1942 je to mesto zasedel dr. Bucceri, tega pa je marca 1943 zamenjal dr. Cattaneo Unkas. 934 Sl. list, št. 12, 11. 2. 1942, str. 79 in 80, Imenovanje izrednega komisarja za društvo Rde či križ. 935 Sl. list, št. 78, 29. 9. 1943, str. 397 in 398, Preimenovanje društva Rde či križ v Ljubljani in vzpostavitev prejšnjega upravnega odbora. O tem tudi: Vodnik po fondih in zbirkah Arhiva republike Slovenije, III, del. Ljubljana 1999, str. 28 in 29; Huta ř: Slovenski Rde či križ, str. 131sl. Iz tega je razvidno, da je bil maja 1944 v Drvarju na seji Nacionalnega komiteja osvoboditve Jugoslavije ustanovljen Rde- či križ nove Jugoslavije in na pobudo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta in Glavnega štaba narodnoosvobodilne vojske 18. 6. 1944 Rde či križ Slovenije oziroma njegov glavni odbor. Deloval je predvsem v smislu vojaške sanitete, zdravstveno var- stvo pa je nudil tudi civilnemu prebivalstvu. Glavni odbor Rde čega križa Slovenije je po osvoboditvi svoj sedež prenesel iz Semi ča v Ljubljano in skrbel za zdravstveno in socialno vzgojo ljudstva. Nekoliko druga če o tem: Žnidarši č, Ivica: O nastanku in razvoju mednarodne organizacije Rde čega križa. Rde či križ pri nas. Ljubljana 1976, str. 73 in 74; Rde či križ Slovenije 1944–1974. Ur.: Klanšek, Maks idr. Ljubljana 1974. 936 O tem: Huta ř: Slovenski Rdeči križ. 937 Predsednik Fettich in še nekaj njegovih kolegov so umrli v koncentracijskem taboriš ču Dachau. 938 Slovenska narodna pomo č, str. 119. 306 Sekcija za socialno pomo č 939 Rde či križ je imel ob za četku vojne že dolgoletno iz- kušnjo, kako pomagati ljudem v stiski. Aprilski dogodki ga leta 1941 niso vrgli iz tira. Njegovi uslužbenci so pri- čakovali naval prebežnikov in niso se zmotili: “Koncem aprila in za četku maja so za čeli prihajati iz krajev, za- sedenih po nemški vojski, najrazli čnejši begunci: o četje, matere, starke, starci, otroci, onemogli, hromi, bolni itd. Ravno tako so se pri čeli vra čati v Ljubljansko provinco oni, ki so izgubili eksistenco v Nezavisni državi Hrvatski in v Srbiji, kakor tudi iz krajev, zasedenih po madžarski vojski. Dolga vrsta je bila teh, ki so postali vsled dogod- kov vojne brezdomci in ki so se zatekli v Ljubljansko pokrajino, v prvi vrsti v njeno središ če Ljubljano.” 940 V želji, da bi tem beguncem čim bolj uspešno pomagali, je bila 10. maja 1941 v okviru Pokrajinskega odbora Rde- čega križa osnovana Sekcija za socialno pomo č, 941 ki je za čela delovati 12. maja 1941. Njen predsednik je bil dr. Oton Fettich, 942 nadzorstvo pa je vršil nadzorni odbor Pokrajinskega odbora Rde čega križa. Sekcija za social- no pomo č je zbirala sredstva s pomo čjo Pokrajinskega odbora Rde čega križa in drugih organizacij. Sredstva so prihajala iz podpor pokrajinskih oblasti in ob čin, pod- por in darov ustanov in zasebnikov, in to v denarju, blagu, hrani, kurivu ipd. Prepovedana so bile pisne pro- šnje Rde čega križa za denarne prispevke, pa naj so bile naslovljene na ustanove ali zasebnike. Prepovedane so bile tudi vse okrožnice za pobiranje denarnih prispev- kov, ki so bile poslane stanovskim organizacijam: “Ta ukrep je potreben, ker je prebivalstvo izrazilo svojo ne- zadovoljnost zaradi trajnih in neprestanih pozivov, ki so 939 V besedilu podrobneje obravnavam delovanje Sekcije za socialno pomo č in nje- nih odsekov, saj se ti če prebivalcev medvojne Ljubljane, se pravi njenih beguncev. 940 ARS, AS 1752, šk. 1, mapa 17, ovoj 1, a, Poro čilo. 941 V istem času so začele begunce podpirati razne organizacije, tako da je v jeseni 1941 za njih skrbelo ve č kot deset ustanov, ve čina od teh je bila stanovskih. 942 Njegove posle je po razpustu upravnega sveta Rde čega križa, ki ga je 6. 2. 1942 odredil visoki komisar, prevzel major de Nakich kot novi predsednik Pokrajinskega odbora Rde čega križa v Ljubljani, v: ARS, AS 1752, šk. 1, mapa 17, ovoj 1, b, dr. Oton Fettich, 10. 2. 1942 (obvestilo članom upravnega in nadzornega odbora PO RK). 307 SOCIALNE USTANOVE IN SOCIALNO SKRBSTVO jih razni organi Rde čega križa vršili na na čin, kakor da so skoraj obvezni.” 943 Socialna sekcija pri Rde čem križu, ki je bila raz- deljena v ve č odsekov, je nudila beguncem podporo v hrani, stanovanju in obleki. Pomagala jim je tudi z de- narnimi podporami za stanovanje in hrano ter s podpo- rami za potovanja. Zaradi lažjega dela je (registrirane) begunce razdelila v pet skupin. Delili so se na: - tiste, ki so se prijavili samo zaradi zahtevane evi- dence, niso pa prosili za pomo č, - tiste, ki so bili v tranzitu in so podporo potrebovali le za čas enega tedna, - tiste, ki so potrebovali in prejemali stalno podporo, - tiste, ki so podporo prejemali ve č kot sedem dni, pa je prenehala, - tiste, ki so dobivali za časno podporo (dokler niso za njih poskrbele njihove strokovne podporne organi- zacije). Kontrolni odsek Zaradi velikega števila beguncev in lažjega nadzora le teh je visoki komisar od vsakega posameznika zah- teval, da se je prijavil kontrolnemu odseku Sekcije za socialno pomo č pri Rde čemu križu, kjer je izpolnil evi- den čni list. Ta je vseboval ve č podatkov: ime, priimek, datum in kraj rojstva, pristojnost, stanovanje, zadnjo zaposlitev, izgube premi čnin in nepremi čnin, hranilnih vlog ter denarja in navedbo o verodostojnosti podatkov. Vsak posameznik je prejel posebno izkaznico s potrdi- lom o prijavi. V primeru potrebe je prejel tudi nakazni- co za preno čiš če in bone za tople obroke v Delavskem domu in Delavski zbornici, dijaki pa so prejeli bone za menzo v internatu ali šolski kuhinji. 943 ARS, AS 1752, šk. 1, mapa 17, ovoj 1, b, št. 3209, Okrožnica. 308 Odsek za delo 944 V Rde čem križu so se zavedali, da vsak človek po- trebuje delo, tudi (ali pa morda še posebej) begunec. Prostih službenih mest je primanjkovalo že pred vojno, po okupaciji Slovenije pa uradi in podjetja zaradi po- manjkanja dela in surovin ter zaradi zadovoljivega šte- vila lastnih uslužbencev niso mogla sprejeti novih mo či. Naloga, ki si jo je zadala sekcija Rde čega križa, je ta- ko predstavljala dolo čen problem. Tega naj bi odpravil (ali vsaj omejil) novoustanovljen odsek, ki bi beguncem pomagal pri zaposlovanju: “V zavesti, da naša naloga ni iz črpana s tem, da nudimo priseljencem le hrano in stanovanje, ampak je potreba begunce po možnosti čimprej uvrstiti v krogotek gospodarskega življenja, smo ustanovili v to svrho poseben odsek, imenovan “odsek za delo”, z nalogo, da posreduje zaposlitve številnim do- seljencem in iš če novih možnosti za nove zaposlitve.” 945 V zvezi s pere čim vprašanjem zaposlovanja beguncev je Rdeči križ podal nekaj rešitev. Zavzemal se je za ve- čja javna dela na podro čju Ljubljanske pokrajine, ki bi omogo čila zaposlitev tako delavcem in obrtnikom kot tudi mlajšim zdravim intelektualcem. Dr. Fettich se je obrnil na visokega komisarja s prošnjo, naj bi se za če- ta vrtnarska dela in druga za časna dela na podro čju mestne ob čine ljubljanske nadaljevala. Sredstva, name- njena tem delom, so bila namre č že izrabljena, zato so se konec junija 1941 ustavila. S tem je ostalo brez dela tudi ve č beguncev. Brez dela je bilo tudi veliko število begunk-intelektualk, saj je bilo njim najti delo še pose- bej težko: “Zaradi njene šibkejše konstitucije je le malo fizi čnih del, ki bi prišla zanje v poštev. Zato bi bilo po- trebno, da bi se oddajala vsa najlažja fizi čna dela, n. pr. lažja vrtnarska dela, samo begunkam intelektualkam. Poleg tega bo treba ustvariti zanje možnost za druge za- časne zaposlitve. Tu bodo prišla v prvi vrsti v poštev pisarniška dela, ki se bodo odprla z javnimi deli.” 946 Od- sek za delo je sodeloval z Borzo dela, to pa je rezultate 944 Tudi: Odsek za preskrbo dela beguncem. 945 ARS, AS 1752, šk. 1, mapa 17, ovoj 1, a, Poro čilo, str. 10. 946 ARS, AS 1752, šk. 1, mapa 17, ovoj 1, č, št. D 232, Delo RK, str. 2 in 3. 309 SOCIALNE USTANOVE IN SOCIALNO SKRBSTVO izboljšalo. Ti namre č kažejo, da je do konca leta 1941 službo na ta način našlo nekaj ve č kot 500 beguncev. Vseh zaposlenih beguncev pa je bilo v istem obdobju okoli 850. Mnogim intelektualcem je namre č uspelo in so si službo priskrbeli sami. 947 Stanovanjski odsek V okviru Rde čega križa oziroma sekcije je bil osno- van tudi stanovanjski odsek, ki je beguncem pomagal iskati za časno streho nad glavo. Njegov predsednik je bil Maks Ho čevar. Odsek je organiziral 22 preno čiš č s 475 posteljami, 350 dijakov pa so razmestili po 17 in- ternatih. Vsi begunci postelje v skupnih preno čiš čih za- radi velike zasedenosti niso dobili, zato je odsek želel za podpirance preskrbeti tudi privatna stanovanja. Rde či križ si je prizadeval, da bi čim ve č beguncev preselil iz Ljubljane v okolico, saj bi bilo tam življenje lažje kot v mestu. Organiziral je tudi akcijo preselitve, ki je relativno uspela (v okolico Dobrepolja, Sodražice in Velikih Lašč je preselil 476 oseb), čeprav je glavnina be- guncev ostala v prestolnici in do osvoboditve tako reko č životarila iz dneva v dan. 948 Prehranjevalni odsek 949 in odsek za izdajo oblačil V okviru Sekcije za socialno pomo č so organizirali prehranjevalni odsek, ki je moral poskrbeti, da begunci niso bili la čni. Tisti, ki so želeli, so se prehranjevali v javnih kuhinjah. Odsek je namre č organiziral prehra- no v Delavskem domu, Delavski zbornici in Ljudski ku- hinji. Ni česar ni želel prepustiti naklju čju, zato je sam mnogokrat organiziral zbiranje prostovoljno darovanih živil, ki so bila dobrodošla v vsaki menzi. 950 Tisti, ki so 947 ARS, AS 1752, šk. 1, mapa 17, ovoj 1, a, Poro čilo, str. 12. 948 Prav tam, str. 12 in 13. 949 Prehranjevalni odsek je imel dva pododseka, pododsek za nabavo živil in podod- sek za obla čila. V: ARS, AS 1752, šk. 1, mapa 17, ovoj 1, b, št. 429, Pravilnik. 950 ARS, AS 1752, šk. 1, mapa 17, ovoj 1, a, Poro čilo, str. 13 in 14. 310 želeli jesti doma skuhano hrano, so dobivali denar za nakup živil. Begunska družina, ki je stanovala pri znan- cih, sorodnikih ali v najetem stanovanju, pa ni imela sredstev za preživljanje, je dnevno prejela denarno pod- poro 5 lir za vsako odraslo osebo v družini oziroma 2.50 lire za osebo mlajšo od 6. let. Ra čunali so, da odrasla oseba potrebuje 4 lire za hrano in 1 liro za “kruh” oziro- ma nujne potrebš čine. Tudi oni, ki so prejemali hrano v naravi, so dobili dnevno 1 liro “za kruh”. 951 Čim je begu- nec našel službo, mu podpora naj ne bi ve č pripadala. Odbor sekcije je v primerih, da delo beguncev ni bilo dobro pla čano, posameznikom pomagal še naprej. 952 V zvezi s preskrbo ostalih najnujnejših potrebš čin pa se je trudil odsek za izdajo obla čil. Beguncem je poskušal preskrbeti kar najve č obla čil, obutve, pa tudi posteljni- ne, kocev itd. Zdravstveni odsek Ta odsek je organiziral in vodil zdravstveno službo med begunci. Vsak posameznik je moral opraviti zdrav- niški pregled. Za pregled in zdravstveno stanje begun- cev so vsak dan od 11. do 12. ure dopoldne skrbeli trije zdravniki, ki so imeli ordinacijo kar v prostorih sekcije. Sekcija je posebno skrb posvetila obnemoglim osebam, nose čnicam ter otrokom. Za ljubljanske in begunske otroke je avgusta 1941 organizirala po čitniško kolonijo. Septembra istega leta pa je bila kolonija na Rakitni or- ganizirana samo za otroke–begunce. Za cel mesec je tja odpotovalo kar 72 otrok. 953 Pod nemško upravo je na priprošnje Železniška di- rekcija v Ljubljani Rde čemu križu namenila v uporabo nekaj prostorov na železniški postaji. Tam je dr. Franta Mis organiziral in opremil ambulanto za prvo pomo č, 951 Prav tam, str. 2 in 3. 952 ARS, AS 1752, šk. 1, mapa 17, ovoj 1, d, Pravilnik o poslovanju Rde čega križa. Vse finančne naloge so v Socialni sekciji oziroma Sekciji za socialno pomo č opravlja- li uslužbenci t. i. finan čnega odseka. Zbirali so denarna sredstva za podpirance in kontrolirali prejemke in izdatke. Skrbeli so tudi za redno desetdnevno izpla čevanje podpor. Gl.: ARS, AS 1752, šk. 1, mapa 17, ovoj 1, a, Poro čilo, str. 14. 953 V: ARS, AS 1752, šk. 1, mapa 17, ovoj 1, a, Poro čilo. 311 SOCIALNE USTANOVE IN SOCIALNO SKRBSTVO ki je bila namenjena tako repatriirancem kot ostalim, potrebnim zdravniške pomo či. Ambulanta, ki je vra ča- jo če internirance tudi pocrkljala z okrep čili in cigareti, je delovala do konca vojne. 954 954 Huta ř: Slovenski Rdeči križ, str. 144. 312 Socialno ogroženim osebam so poleg naštetih 955 po- moč nudile tudi razne cerkvene organizacije: 1. Škofijska dobrodelna pisarna je podpirala: 271 družin s 1107 člani z rednimi mese čnimi podporami, 71 posameznikov s prav tako rednimi mese čnimi podpo- rami, 132 dijakov in dijakinj z rednimi mese čnimi pod- porami za hrano in stanovanje, v časih tudi za obleko in obutev, 85 študentov s hrano, nekatere od teh tu- di s stanovanjem in obleko, 30 osirotelih otrok z vsem potrebnim, 918 družin s 3693 družinskimi člani z ob- časno denarno podporo in obla čili, 101 posameznika s ponovno podporo, približno 1000 beguncev z obleko in deloma hrano, pa tudi s prispevki za stanovanje, 270 oficirskih družin deloma z mese čno, ali pa tudi le z en- kratno oziroma ve čkratno podporo. 2. Karitativna zveza je bila zamišljena kot ustano- va, ki bi le idejno podpirala krš čanske dobrodelne or- ganizacije, kljub temu pa je v letu 1943 nudila podporo 44 samskim osebam in 67 družinam z 216 družinskimi člani. 3. Vincencijeve konference, ki jih je bilo 15, so re- dno podpirale 735 družin z 2503 družinskimi člani in 378 samskih oseb. 955 Na tem mestu bi izpostavila še podpore, ki jih je delil vojaški urad pokrajinske uprave: aktivnim častnikom, vojaškim uradnikom, pod častnikom in svojcem ak- tivnih vojnih ujetnikov, svojcem vojnih ujetnikov in rezervne vojske ter svojcem civilnih internirancev. V: Slovenec, št. 94, 25. 4. 1944, str. 3, Izpla čevanje vojnih podpor. Ostale socialne ustanove 313 SOCIALNE USTANOVE IN SOCIALNO SKRBSTVO 4. Elizabetne konference, ki jih je bilo 9, pa so re- dno podpirale 261 družin z 836 družinskimi člani in 240 samskih oseb. 5. Društvo za varstvo deklet v Ljubljani je imelo v Slomškovi ulici zavetiš če za “potujo če ženske” s 13 posteljami. V zavetiš ču pa je bilo vedno ve č oseb kot so nudile kapacitete. Gostje so bile vedno deležne tudi skromnega okrep čila. 6. Društvo slepih je od aprila 1943 dalje podpiralo devet družin slepih oseb z 52 družinskimi člani in 15 samskih oseb. 956 Socialne institucije so delovale tudi izven uradnega socialnega sistema, zato je potrebno omeniti karitativ- ne institucije narodnoosvobodilnega gibanja, pred- vsem najmo čnejšo, to je Ljudsko pomo č, ki se je v letu 1943 preimenovala v Slovensko narodno pomo č. 957 S sredstvi, ki jih je dobila od številnih Ljubljan čanov, 958 je lajšala življenje zapornikom in internirancem ter njiho- vim in partizanskim družinam, skrbela je za varnost in preskrbo otrok ilegalcev, 959 aktivistov Osvobodilne fron- te in partizanov. Poleg naštetih socialnih ustanov je potrebno ome- niti najvidnejša zavetiš ča: - za otroke, ki jih je ustanovila in vzdrževala lju- bljanska ob čina, 960 vzgojno osebje pa je pla čeva- la država: v Cukrarni (zavetiš če pri sv. Petru 961 ), v 956 ARS, AS 1893, f. 98, III, 1, Zapisnik II. konference z zastopniki dobrodelnih društev, 20. 1. 1944. 957 O Ljudski pomo či oziroma Slovenski narodni pomo či: Lukež, Kos: Ljubljana 1170 dni, str. 39; Čepe, Marica: Skrb in varstvo za žrtve nasilja. V: Junaška Lju- bljana 1941–1945, 2. knjiga. Ljubljana 1985, str. 220–241; Slovenska narodna po- moč; Deželak Bari č, Vida: Slovenska narodna pomo č. V: Ilegal čki. Vojna Ljubljana 1941–1945 : iz zapuš čine Ade Krivic, 1. knjiga. Ljubljana 2004, str. 279; Pacek, Sonja: Socialna politika s posebnim ozirom na socialno skrbstvo v obdobju od leta 1940–1950 v Ljubljani: Rde ča pomo č, Ljudska pomo č, Slovenska narodna pomo č na obmo čju občin Moste, Bežigrad in Center. Diplomska naloga. Ljubljana 1978. 958 Sredstva je dobila na osnovi odloka o narodnem davku in posojilu svobode, ki ga je izdal Slovenski narodnoosvobodilni odbor. O tem: Kos, Peter: Slovenska partizan- ska plačilna sredstva. Ljubljana 1977, str. 27sl. 959 O življenju otrok ilegalcev v: Ilegal čki. Vojna Ljubljana 1941–1945 : iz zapuš čine Ade Krivic, 2 knjigi. Ljubljana 2004. 960 Zavetiš ča je vzdrževala mestna ob čina, le v času od za četka leta 1943 do kapi- tulacije Italije je za njih skrbel Šolski patronat Gilla. V tem obdobju so se zavetiš ča imenovala “pošole”. V: ZAL, LJU 182, Dnevna zavetiš ča za revno šolsko mladino v Ljubljani, f. 1/ 1–18, ovoj 13/št. 93–94. 961 ZAL, LJU 503, t. e. 102–140, ovoj 135, Ureditev poslovanja v mestnih otroških zavetiš čih 314 Spodnji Šiški, v Trnovem, za Bežigradom (za do- jenčke in otroke do šestih let 962 ), v Mostah na III. državni meš čanski šoli, pri sv. Florjanu in na Ta- boru. Ta zavetiš ča so bila namenjena otrokom od 2 do 14 let, katerih starši so bili zaposleni cel dan oziroma so imeli službo v popoldanskem času. V zavetiš ča so bili sprejeti tudi otroci bolnih staršev oziroma tistih, ki za otroke niso bili zmožni skrbeti. Le za lažjo orientacijo naj navedem podatek, da je ljubljanska mestna ob čina v letu 1937 skrbela za 2991 otrok, kar za 192 od teh v celoti. 963 Zavetiš ča so bile ustanove, v katerih so otroci v izvenšolskem času dobivali “duševno in telesno vzgojo”: “Zaveti- šče naj ima zna čaj prijetnega družinskega doma, kjer pride otroška duša do razmaha. Z istim zaupa- njem kot k materi naj prihaja otrok v zavetiš če.” 964 O vsakem otroku je vodstvo zavetiš ča vodilo oseb- no popisnico o njegovem vedenju in sposobnostih. Po u čenju in pisanju doma čih nalog so se otroci igrali družabne igre, radi so risali in brali knjige ter se ukvarjali z ro čnimi deli. Kadar je bilo vreme primerno, so se igrali na odprtem dvoriš ču. Otroci so morali pomagali pri hišnih opravilih, deklice v kuhinji in pri postrežbi hrane, de čki pa pri kurje- nju in nakupih živil. 965 V zavetiš čih so bile telesne kazni prepovedane. Vzgojiteljice naj bi z otroki rav- nale ljubeznivo in naj bi jih klicale celo po krstnih imenih. - za odrasle: Mestno zavetiš če za onemogle v Japljevi ulici, ki je skrbelo za okoli 250 ljudi, zavetiš če sv. Jožefa na Vidovdanski cesti, ki je skrbelo za okoli 300 onemoglih ter Josefinum – ob činsko zavetiš če na Poljanski cesti, ki je skrbelo za okoli 80 ljudi. 966 962 Prav tam. 963 Kronika slovenskih mest, 1938, št. 4, str. 238, Mladinsko skrbstvo in zdravstvo mesta Ljubljane. 964 Prav tam. O zavetiš ču za Bežigradom podrobneje Dobaja, Dunja: Rojstva v Lju- bljani med drugo svetovno vojno s poudarkom na nezakonskih rojstvih ter skrb za matere in otroke. V: Prispevki za novejšo zgodovino, 2007, št. 1. Ljubljana, str. 146sl. (dalje Dobaja: Rojstva). 965 ZAL, LJU 503, t. e. 102–140, ovoj 135, Ureditev poslovanja v mestnih otroških zavetiš čih. 966 Slovenski narod, št. 49, 11. 12. 1944, str. 5, Kratek obisk v ljubljanskih zave- tiš čih. 315 SOCIALNE USTANOVE IN SOCIALNO SKRBSTVO Poseben sloves pa je imela ljubljanska Cukrarna, ki je imela svoja vrata odprta od leta 1938. Zanjo je bila odgovorna ljubljanska mestna ob čina. V času vojne je postajalo število la čnih ljudi vse ve čje, tako so morali odgovorni mestni veljaki okrepiti kapa- citete javnih kuhinj. Dne 2. marca 1942 je tako v Cukrarni za čela poslovati menza pokrajinske pod- porne ustanove. V ta namen je uporabljala njeno kuhinjo in njen inventar, eno shrambo za živila in obednico. 967 V teku leta 1942 je sporazumno s predsednikom ljubljanske mestne ob čine Pokrajin- ski podporni zavod prevzel odgovornost nad celo- tnim zavodom. V Cukrarno so sprejemali le osebe, ki jih je poslal ob činski odbor pokrajinske podporne ustanove ali pa ljubljanski mestni socialni urad in to na podlagi pismene nakaznice, na kateri je me- stni fizikat potrdil, da oseba ni “zamr česena” oziro- ma nalezljivo bolna. Oseba, ki si je želela prespati v Cukrarni, pa potrdila mestnega fizikata ni imela, je bila deležna predpisane “o čiš čevalne procedure”. 968 V Cukrarni je bil predpisan strog hišni red. Pred jedjo si je moral vsak umiti roke, v jedilnici so se 967 Prav tam, ovoj 167. 968 ZAL, LJU 503, t. e. 141–180, Socialno politi čni urad, ovoj 172. Deklica pri obedu v podporni ustanovi. MNZS 316 morali vsi dostojno obnašati, nih če ni smel nositi pokrivala, pa tudi kajenje je bilo prepovedano. Sta- novalci so morali biti v spalnicah (3 ženske in 1 mo- ška spalnica) ob 21. uri, enajst ur kasneje so jih, seveda pospravljene, morali vsi zapustiti. Moškim je bilo prepovedano v žensko spalnico in obratno. Stanovalci Cukrarne so morali skrbeti za osebno higieno. Enkrat tedensko so se morali skopati, na hitro so se morali umiti dvakrat dnevno – pred in po spanju. 969 Delavci socialnega skrbstva so stano- valce Cukrarne opisali takole: “Cukrarna je zbirali- šče brodolomcev, nezadovoljnežev in delomrznežev, ki jim moraš njihovo delomržnost pripisati tudi na račun živ čnih motenj. Imaš dalje prav stare ljudi, nekoliko že zaradi starosti omejene, z raznimi tele- snimi napakami: mo čijo se, ponesnažujejo se itd., imaš kvartalne pijance, imaš bebca, ki pa je narav- nost v korist kuhinji, ker odvrne za dobrega hlapca, imaš bolestno tožljivko, ki jo zaradi tega sovraži- jo in ji otroci nagajajo, kjer morejo. Imaš ciganske družine in odrasle cigane. Skratka omnibus vseh brezdomcev, ki prenašajo te nevše čnosti v Cukrar- ni nekaj že tudi zaradi lagodnosti, da ni treba iskati stanovanja”. 970 Ta pisana druš čina se predpisanega reda očitno ni držala, saj je bila uprava Cukrarne z njo na splošno nezadovoljna. Menila je, da je v zavodu poleg nereda, prepirov in prostitucije 971 vse preve č pijan čevanja: 972 “Precej teh ljudi izkoriš ča ustanovo na ta na čin, da lastni zaslužek, s katerim bi lahko pla čeval stanovanje, zapravi s pijan čeva- njem ali na drugi na čin”. 973 Razmere v Cukrarni so tako zahtevale, da se je uprava po ve č neuspelih poskusih in neuslišanih priprošnjah, domislila do- bre rešitve. Za tridnevno prehrano so morali spo- sobni za delo delati en delavnik, za celotedensko prehrano pa dva delavnika. Vrsto dela je odredil 969 Prav tam. 970 ARS, AS 1893, f. 97, II, št. 53, Zapisnik I. seje Ljubljanskega podpornega odbora, 3. 2. 1944, str. 3 in 4. 971 Prav tam. 972 ZAL, LJU 503, t. e. 45–87, ovoj 86, Poro čilo, 13. 4. 1944. 973 Prav tam. 317 SOCIALNE USTANOVE IN SOCIALNO SKRBSTVO socialno politi čni urad oziroma upravitelj Cukrar- ne. Kdor ni hotel delati ali se je delu izmikal, je iz- gubil pravico do prehrane in preno čiš ča. To pravico je izgubil tudi tisti, ki “zabavlja čez mestno kuhinjo in preno čiš če, trosi neresni čne vesti, š čuva druge, dela nered, prihaja vinjen v zavod in se s takimi de- janji izkaže nevrednega podpore.” 974 Ta prijem, ver- jetno pa predvsem grožnja z deložacijo, sta o čitno zalegla, saj se je po nekaterih podatkih disciplina v Cukrarni izboljšala: 975 “Mir in red v spalnicah se je izdatno izboljšal, ker se je proti kršiteljem strožje nastopilo in se je zagrozilo z deložacijo vseh onih, ki bi se vkljub ve čkratnim opominom ne pokorili odredbam.” 976 974 ZAL, LJU 503, t. e. 141–180, ovoj 172. 975 ARS, AS 1893, f. 98, I, 5a, Zapisnik IV. seje Ljubljanskega podpornega odbora, 13. 7. 1944, str. 6 in 7. 976 Prav tam. Zdravstvo 321 ZDRAVSTVO V Dravski banovini je bilo leta 1939 poleg ljubljan- ske bolnišnice še sedem banovinskih bolnišnic. V Ma- riboru in v Murski Soboti sta bili splošni bolnišnici, v Novem mestu je bila ženska bolnišnica, Celje, Brežice, Slovenj Gradec in Ptuj pa so razpolagali s t. i. javnimi bolnišnicami. Poleg teh je bilo le še nekaj manjših ob- činskih oziroma zasebnih bolnišnic. 977 Ta podatek kaže, da je bil položaj zdravstva v banovini v 30. letih 20. sto- letja kriti čen, kar potrjuje tudi slede či citat: “Prenapol- njenost bolniških prostorov so reševali na ve č načinov. V posamezne bolniške sobe so nameš čali nove stalne in zasilne postelje, ki jih je bilo za tretjino preve č glede na velikost prostorov po takratnih normah (7,5 kvadratne- ga metra na bolnika). Pa tudi to ni bilo dovolj, omejevali so sprejem bolnikov in leta 1935 je bilo zavrnjenih prek 3.000 bolnikov. Mnogo bolnikov pa ni bilo mogo če od- kloniti, čeprav so bile bolnišni čne zmogljivosti že prena- polnjene, in za čela se je navada, da so bili po nekaterih oddelkih po trije bolniki na dveh posteljah ali po dva na eni; neredko je bilo videti bolnike, ki so spali kar na nosilih ali na tleh. /.../. Težko stanje v bolnišnici je postajalo še težje zaradi nezadostnih finan čnih sred- stev, ki so kljub vsakoletnemu porastu števila bolnikov in oskrbnih dni ostajala enaka kot prejšnja leta ali pa celo manjša.” 978 977 Spominski zbornik, str. 490sl. 978 Kresal: Zgodovina socialne, str. 203sl. 322 Na črte za izboljšanje položaja v zdravstvu je one- mogo čil za četek druge svetovne vojne: “Skrb za blagor ljudstva nalaga banovini neizprosno dolžnost, da raz- širi svoje bolnišnice in jih modernizira do one višine, ki jo zahteva visoka zdravstvena kultura dravske ba- novine brez ozira na njeno veliko industrializacijo. Ba- novina je nameravala v izpolnitev te svoje naloge najeti večje investicijsko posojilo, ki bi se porabilo izklju čno za razširitev, modernizacijo in deloma tudi novo zgraditev banovinskih bolnišnic. Izredne razmere, v prvi vrsti pa zunanje politi čne prilike so prisilile kraljevsko bansko upravo, da k tem delom še ni mogla pristopiti in jih je morala odložiti na primernejši čas. Veliko, posebno pre- možnejših bolnikov iš če zdravja in pomo či v sanatorijih ne le doma, temve č tudi za našimi mejami. Seveda to škoduje našim gospodarskim namenom, ker zunaj po- trošeni denar se ne vrne ve č. Čim bodo naši zdravstveni zavodi preurejeni in modernizirani, bo ve čina izdatkov za zdravljenje v tujini odpadla, ker bo vsak našel doma pomo č in nego, ki jo je potreben.” 979 Kljub podatku da je marsikateri Slovenec iskal zdravniško pomo č v tujini, je obisk slovenskih zdravstvenih ustanov samo naraščal: v primerjavi s številom oskrbnih dni v letu 1939 se je šte- vilo teh v letu 1940 dvignilo za ve č kot za 100.000. 980 Ni č boljše niso bile razmere v ljubljanskih zdra- vstvenih ustanovah, vklju čno z osrednjo oziroma Splo- šno bolnišnico v Ljubljani: “Že dolga leta, odkar je za- čelo primanjkovati prostorov za bolnike, morajo posta- vljati po sobah dolge vrste novih zasilnih postelj, v za- dnjih letih pa so minuli tudi časi, ko je imel vsak bolnik svojo posteljo, četudi v natrpanem prostoru.” 981 Poleg pomanjkanja prostora je bilo prisotno tudi pomanjkanje in zastarelost aparatur ter nezadostno število zdravni- kov in pomožnega osebja. 982 Od leta 1936 dalje je bi- lo ministrstvu za socialno politiko in narodno zdravje posredovanih ve č priporo čil in prošenj “radi saniranja 979 ARS, AS 77, f. 14, Poslovno poro čilo za 12. redno zasedanje banovinskega sveta Dravske banovine (4. seja, 15. 2. 1940), str. 90. 980 ARS, AS 77, f. 15, 5. seja, 21. 2. 1941, str. 10. 981 Ljubljanska bolnica. Ljubljana 1935, str. 11. 982 Prav tam, str. 22. 323 ZDRAVSTVO teškog finansijskog stanja” 983 v Splošni bolnišnici v Lju- bljani, vendar so naleteli na gluha ušesa. “ Čeprav je mnogo komisij ugotovilo nevzdržno stanje v ljubljanski bolnišnici in zahtevalo na pristojnih mestih nujno po- moč, te pomo či ni bilo od nikoder. /.../. Poleg prosto- ra, instrumentarija in zdravil je ob čutno primanjkovalo tudi zdravstvenega kadra: strežnic, bolni čark, sester in zdravnikov. Volonterji, ki so po ve č let brezpla čno delali v bolnišnici, niso mogli biti nastavljeni, ker ni bilo na razpolago finančnih sredstev.” 984 983 ASCG, fond 39, Ministarstvo socijalne politike i narodnog zdravlja Kraljevine Jugoslavije 1919–1941 (dalje fond 39), f. 1, ovoj Ljubljana. Prevod: “Zaradi ureditve težkega finančnega položaja.” 984 Rijavec, Leopold: Ljubljanske bolnišnice 1786–1960. Prispevek k njihovi zgodovi- ni, Ljubljana 1960, str. 52 (dalje Rijavec: Ljubljanske bolnišnice). Bolniška soba na kirurški kliniki. Ljubaljanske bolnišnice 1786–1960 324 V Ljubljani je bilo med drugo svetovno vojno ve č državnih (javnih) in nekaj zasebnih zdravstvenih zavo- dov. Ve č ljubljanskih zdravnikov je vršilo tudi privatno prakso, konec prvega leta okupacije v mestu 99, v Po- lju, Vev čah in na Ježici pa po en. 985 Dežurna zdravni- ška služba je trajala od sobote oziroma od dneva pred praznikom od 20. ure do ponedeljka oziroma dneva po prazniku do 8. ure. Ime dežurnega zdravnika je bilo ob- javljeno v časopisnih novicah v soboto oziroma na dan pred praznikom. V Ljubljani je delovalo šestindvajset specialistov za zobne ter ustne bolezni in sedemindvaj- set dentistov. 986 V prestolnici je bilo 15 lekarn, 987 ki so redno opravljale tudi no čno dežurstvo. V času vojne pa so svoje delo opravljali tudi 4 živinozdravniki. V Ljubljani popolne medicinske fakultete v času pred vojno in med njo ni bilo, delovalo pa je kar nekaj šol, kjer se je lahko šolalo zdravstveno osebje: Državna babiška šola pri ženski bolnišnici v Ljubljani, Državna šola za zaš čitne sestre v Ljubljani, Strokovna šola za 985 ARS, AS 1218, Zdravniška zbornica za Slovenijo (dalje AS 1218), šk. 4, ovoj 1941, Zapisnik 10. seje upravnega odbora Zdravniške zbornice dne 5. decembra 1941. Jerina-Lah, Pavla navaja le 76 zdravniških privatnih ordinacij. V: Ljubljansko zdravstvo in OF. V: Borec, 546–547, 1996, str. 211 (dalje Jerina-Lah: Ljubljansko zdravstvo). 986 Vuliki ć, Velimir: Delovanje zobozdravstvenih delavcev. V: Borec 1941–1945. Uso- de. Ljubljana 1996, str. 217. 987 Informatore-Informator. Ljubljana 1941, str. 99. O oteženem delu uslužbencev lekarn med vojno: Perko, Marija: Delovanje Lekarniške zbornice, sekcije za Dravsko banovino v Ljubljani od ustanovitve leta 1931 do leta 1945. Diplomska naloga. Ljubljana 1986, str. 89. Ljubljanske bolnišnice in zdravstveni zavodi 325 ZDRAVSTVO otroške negovalke pri državnem zavodu za zdravstve- no zaš čito mater in otrok ter banovinska strežniška šo- la. 988 Sedaj pa nekaj podrobnosti o ljubljanskih držav- nih (javnih) 989 in zasebnih zdravstvenih zavodih. Splo- šna državna bolnica, imenovana tudi Ob ča državna bolnišnica je bila zgrajena leta 1895 na Zaloški cesti številka 2. Ob otvoritvi je razpolagala s 568 posteljami, kar naj bi po takratnih normativih zadostovalo za okoli 10.000 bolnikov letno. 990 Pod okrilje splošne bolnice so poleg interne in kirurške klinika spadali še urološki in ortopedski odsek, oddelek za notranje bolezni, oddelek za tuberkulozo, oddelek za bolezni ušes, grla in nosu, t. i. oddelek za kožne in veneri čne bolezni (dermatološki oddelek), oddelek za očesne bolezni, infekcijski odde- lek, nevrološki oddelek, patološki inštitut 991 in rentgen. Splošna bolnišnica je v obravnavanem obdobju razpola- gala z okoli 1000 posteljami, ki so bile vedno zasedene, saj je bolnišnica v letih pred drugo svetovno vojno be- ležila vse ve čji obisk, ki pa je po okupaciji in obži čenju Ljubljane nekoliko padel. Promet v splošni bolnišnici v Ljubljani je bil od leta 1937 do 1945 992 slede č: 988 Splošni pregled, str. 41–42. 989 Leta 1943 je bil izdelan nov cenik “oskrbnin” za paciente javnih bolnišnic. V splošni bolnišnici in bolnišnici za ženske bolezni je bilo za bolnike III. oskrboval- nega razreda potrebno odšteti dnevno 20 lir, za bolnike II. razreda 40 lir dnevno in za bolnike I. razreda 60 lir oskrbnine dnevno. V bolnišnici za duševne bolezni na Studencu je moral bolnik III. oskrbovalnega razreda dnevno pla čati 10 lir, bolnik II. razreda pa 20 lir. V zavodu za raziskovanje in zdravljenje novotvorb je moral posa- meznik pla čati dnevno 25 oziroma 50 lir, odvisno od kakovosti nege. Za obsevanje z radijem in za rentgen so morali bolniki pla čati dodatno. V: Sl. list, št. 7, 23. 1. 1943, str. 27 in 28, Sprememba pravilnika o bolni čnih pristojbinah za zdravljenje v javnih bolnišnicah in bolni čnih ambulancah v Ljubljanski pokrajini. 990 Kresal: Zgodovina socialne, str. 202. 991 Podrobneje o tem: Ravnihar, Božena: Ljubljansko zdravstvo in OF. V: Borec, 1996, št. 548–550, str. 49. 992 ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 16, Statisti čni letopis, str. 51 (kjer je za leto 1939 navedenih 36.270 zdravljenih bolnikov) in 56 ter Rijavec: Ljubljanske bolnišnice, str. 48. 326 leto št. postelj št. bolnikov št. oskrbnih dni 1937 934 30.985 333.173 1938 949 31.419 357.240 1939 949 34.500 342.004 1940 949 35.600 348.955 1941 15.431 993 do 30. 6. 1942 1045 21.880 329.284 1943 33.587 994 1944 1060 25.262 349.557 1945 1166 33.727 392.439 Državna bolnica za duševne bolezni na Studen- cu, ki je bila ustanovljena leta 1882 pod nazivom “De- želna blaznica na Studencu”, 995 je tik pred za četkom druge svetovne vojne razpolagala z nekaj manj kot 900 posteljami; na lokaciji mati čne bolnišnice na Studencu je bilo 411 postelj, na dislocirani enoti na Poljanskem nasipu 329 996 in v zavetiš ču sv. Jožefa 120. Do kapitula- cije Italije so ostale razmere nespremenjene, jeseni leta 1943 pa so bolnišnico na Studencu preuredili v vojaški lazaret in tako ve čino duševno bolnih premestili v bivšo “žrebčarno” na Selu. Dislocirana bolnišnica na Poljan- skem nasipu je nemškemu okupatorju služila za zapore, bolniki so bili zato s te lokacije preseljeni v šempetersko vojašnico. V svojih prostorih so do leta 1945 ostali edi- no bolniki, oskrbovani v zavetiš ču sv. Jožefa. 997 V Ljubljani je bila tudi Državna bolnica za ženske bolezni (in porodništvo) 998 oziroma t. i. ženska bolni- šnica (do leta 1923 je bila v sklopu splošne bolnišnice kot ginekološko-porodniški oddelek) z ve č kot 200 po- steljami. Del te bolnišnice je bil namenjen nose čnicam oziroma porodnicam in novorojenčkom, drugi oddelek ženske bolnišnice pa je bil namenjen zdravljenju žen- 993 Slovenec, št. 152, 1. 7. 1941, str. 4, Ljubljana. Po dostopnih podatkih je bil promet v splošni bolnišnici v prvih treh mesecih 1941 še normalen, padati je za čel po okupaciji. 994 Ta številka se nanaša na oskrbovance vseh ljubljanskih zdravstvenih ustanov! V: ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 19, Letno poro čilo o zdravstvenih razmerah v Ljubljani 1943, str. 69. 995 Kresal: Zgodovina socialne, str. 204. 996 Spominski zbornik, str. 501. 997 Rijavec: Ljubljanske bolnišnice, str. 49. 998 O tej bolnišnici in o rojstvih v njej med drugo svetovno vojno: Dobaja: Rojstva, str. 131–149. 327 ZDRAVSTVO skih bolezni. Med bolnicami, ki so se zatekale na ta od- delek, so prednja čile tiste, ki so potrebovale bolniško oskrbo zaradi splava oziroma zaradi posledice le tega. Veliko pa je bilo tudi število bolnic, obolelih za rakom. Vsako leto so v tej ustanovi zdravili okoli 2.000 žensk. Zaradi naraš čajo čega števila obolelih za rakom je bil leta 1938 ustanovljen inštitut oziroma zavod za raz- iskovanje in zdravljenje raka, imenovan Banovinski inštitut za raziskovanje in zdravljenje novotvorb v Ljubljani. V delokrog inštituta je spadalo tako znanstve- no raziskovanje novotvorb kot tudi zdravljenje bolnikov. Za raziskovanje so bili urejeni 4 laboratoriji: kemijski, klini čni, kemobiološki in histopatološki. Bolnikom pa je bilo na tem inštitutu na voljo 30 postelj, 999 le nekaj zdravnikov in manj kot 30 osebja. Bolniki, oboleli za rakom, so se lahko zdravili tudi ambulantno. 1000 V času vojne je postal vse bolj obiskan t. i. proti- tuberkulozni dispanzer Krajevne protituberkulozne lige v Ljubljani, 1001 ki je bil ustanovljen leta 1931. 1002 Namenjen je bil predvsem ljudem brez zdravstvenega zavarovanja oziroma revnim. V prvih desetih letih svo- jega delovanja je dispanzer opravil 18.841 prvih pregle- dov posameznih oseb oziroma skoraj 40.000 vseh pre- gledov. V tem obdobju je bilo ugotovljenih 4629 prime- rov jetike. V času vojne so imeli uslužbenci te ustanove vse ve č dela, tako so se skupaj z oblastmi odlo čili, da je potrebno ustanoviti še en protituberkulozen dispanzer, ki je svoja vrata odprl v sklopu šolske poliklinike in je skrbel za zdravje ljubljanske mladine. Uprava otroške bolnišnice je leta 1934 prišla pod upravo Ob če državne bolnišnice in je bila njen oddelek ves čas predvojne Jugoslavije. V otroški bolnišnici so na 100 posteljah zdravili otroke do 14. leta starosti, z izjemo tistih, ki so zboleli za škrlatinko ali davico. Otro- ška bolnišnica oziroma otroški oddelek Ob če državne bolnišnice se je od 20. let 20. stoletja boril z najrazli č- nejšimi težavami. Poslopje, v katerem se je bolnišnica 999 ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 16: Statisti čni letopis, str. 56. 1000 Kresal: Zgodovina socialne, str. 209. 1001 ARS, AS, Oddelek II, Neurejeno gradivo Prevoda, Relazione annua. 1941; Jutro, št. 119, 25. 5. 1944, str. 3, V Ljubljani deluje 8 zdravstvenih zavodov. 1002 Slovenec, št. 30, 6. 2. 1942, str. 3, Enajsto leto boja zoper jetiko v Ljubljani. 328 nahajala, je bilo mo čno zastarelo, saj je bilo zgrajeno leta 1889, in ni ve č ustrezalo svojemu namenu: “Pri- manjkovalo je bolniških sob, ni bilo primerne kleti in tudi ne prepotrebne centralne kurjave. V poslopju ni bi- lo dnevnih sob za male bolnike in rekonvalescente, bol- nišnica je bila brez dežurne sobe, študijske sobe, brez prepotrebnega laboratorija. /.../. Bolnišnica je morala dnevno tudi v najhujši zimi voziti svoje oskrbovan čke v ko čiji v razli čne oddelke splošne bolnišnice na specialne preglede, ker ni bilo za te preiskave v otroški bolnišnici potrebnih prostorov, rentgena in najpotrebnejšega in- strumentarija.” 1003 Kljub vsemu je osebje otroške bolni- šnice delalo na vso mo č, saj je število sprejemov bolnih otrok naraslo od 398 v letu 1920 na 2285 v letu 1940. O uspešnosti njihovega dela pri ča podatek, da je umr- ljivost v obravnavanem obdobju padla od 23% na 4%. V okviru Higienskega zavoda oziroma mestne- ga fizikata, ki je deloval kot strokovni organ (banske) uprave za higienska vprašanja za celotno Dravsko ba- novino, je pomo č bolnim otrokom in nasvete njihovim staršem nudil tudi Zavod za zdravstveno zaš čito ma- ter, dojen čkov in otrok. Razpolagal je z okoli 50 po- steljicami za hospitalizirane bolnike, ki so bili sprejeti zaradi socialne in zdravstvene zaš čite, po ve čini otroci brez ali bolnih staršev. 1004 V okviru Higienskega zavoda je delovala tudi otroška ambulanta, ki je nepremožnim Ljubljančanom pomo č nudila brezpla čno (dnevno je za- beležila tudi do 80 obiskov), in posvetovalnica za pre- hrano, nego in higieno dojen čkov in otrok do šestega leta starosti, ki pa je bila brezpla čna za vse obiskovalce (dnevno je zabeležila tudi do 100 obiskov). 1005 V sklopu Higienskega zavoda je deloval tudi Dom za matere in dojen čke, ki je nudil zdravstveno in socialno zaš čito vsem dojen čkom do starosti enega leta. 1006 Pod okriljem Higienskega zavoda je deloval tudi Oddelek za zdra- 1003 Logar, Ivan: Iz zgodovine otroške bolnišnice v Ljubljani. V: Priroda, človek in zdravje, 1956, št. 11–12, str. 180. 1004 Slovenec, št. 85, 14. 4. 1942, str. 3, Skrb za zdravje dojen čkov se bogato po- vrne. 1005 Informatore-Informator. Ljubljana 1941, str. 63. 1006 O inštitucijah, ki so skrbele za matere in zdravje njihovih otrok: Dobaja: Rojstva, str. 140sl. 329 ZDRAVSTVO vstveno zaš čito učencev oziroma Šolska poliklinika, ki je mlade paciente sprejemala na Ašker čevi cesti v splošni in okulisti čni ambulanti, v ambulanti za bolezni ušes, nosa in grla, v ambulanti za zobe in ustne bole- zni 1007 ter v ambulanti za bolezni plju č. 1008 Skrbela pa je tudi za redne letne šolske preglede. 1009 Higienski zavod pa je vodil tudi ambulanto za od- rasle socialno ogrožene, ki je imela svoja vrata odprta vsak delavnik od 10 do 12, ter dezinfekcijski zavod, ki je ob delavnikih svoje delo opravljal od 8 do 12. Septembra 1944 so v Ljubljani po nalogu šefa po- krajinske uprave pri Splošni bolnišnici ustanovili t. i. Javno diabeti čno ambulanto, ki jo je vodil primarij dr. Ljudevit Mer čun. Namen te ambulante je bil strokovno upravi čena in pravi čna razdelitev inzulina oziroma in- zulinskih nakaznic tistim sladkornim bolnikom, ki so ga nujno potrebovali oziroma svetovanje in predpisova- nje diet lažje obolelim diabetikom. Za storitve je premo- žen bolnik pla čal 60 lir, za laboratorijski pregled pa 32 lir. Član bolniške blagajne in njegovi svojci so se morali izkazati s potrdilom bolniške blagajne, nepremožni pa so morali predložiti “ubožno spri čevalo” dav čnega ura- da. 1010 V mestu je bilo tudi ve č (že omenjenih) zavetiš č 1011 in sanatorijev: - mestno zavetiš če za o/b/nemogle v Japljevi ulici z 256 posteljami, 1012 - ob činsko zavetiš če Josefinum na Poljanski cesti, ki je razpolagalo z nekaj deset posteljami, - zavetiš če sv. Jožefa na Vidovdanski cesti, ki je ime- lo na voljo 200 postelj, 1013 - sanatorij Šlajmerjev dom (last Trgovskega bolniške- ga in podpornega društva); zgrajen je bil leta 1932, 1007 Informatore-Informator. Ljubljana 1941, str. 67. 1008 Pisna izjava: Tomaž Weber, izjava pri avtorici. 1009 Ustni vir: Tomaž Weber, izjava pri avtorici. 1010 Slovenec, št. 199, 31. 8. 1944, str. 4, Preskrba insulina za sladkorno bolne. Gl. tudi: Slovenski dom, št. 35, 2. 9. 1944, str. 7, Preskrba insulina za sladkorno bolne. 1011 Otroških zavetiš č in zavetiš ča v Cukrarni na tem mestu ne omenjam, ker niso imela lastnih zdravniških služb. 1012 ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 16, Statisti čni letopis, str. 56. V: Spominski zbornik, str. 504 je zabeleženo, da je bilo v tej ustanovi 263 postelj. 1013 Spominski zbornik, str. 504. 330 sedem let kasneje pa je ob njem zrasel še prizidek, tako je dom razpolagal z 90 posteljami, 1014 - sanatorij Leoniš če; leta 1894 ga je ustanovila sestra Leopoldina Hoppe, prednica v Splošni bolnišnici v Ljubljani. Sanatorij je bil last Družbe usmiljenih sester svetega Vincencija Pavelskega, imel je 27 po- stelj, 1015 - privatni sanatorij Emona s 7 posteljami. 1016 Nenazadnje je potrebno omeniti tudi ljubljansko reševalno postajo, ki je bila upravno in tehni čno zdru- žena z gasilskim uradom pod okriljem mestnega fizika- ta. Njeno osebje je bilo zdravstveno primerno izšolano, reševalci pa so bili hkrati tudi gasilci. Postaja je premo- gla pet reševalnih avtomobilov, poseben avto je bil na- menjen prevozu oseb z nalezljivimi boleznimi. Leta 1940 so uslužbenci reševalne postaje opravil 5071 prevozov in prepeljal 5115 bolnikov oziroma ponesre čencev. Po okupaciji so Italijani v Ljubljano pripeljali svoje poklic- ne gasilce in reševalce “misle č, da česa takega pri nas sploh nimamo. Ko so se prepri čali o dobri organizaciji in uspešnosti naše gasilske in reševalne službe, so svojo opustili.” 1017 V letu 1941 so reševalci opravili 4409 prevozov. Med drugimi je prevoz potrebovalo 1262 oseb, ki so utrpele “notranje bolezni”, 618 poškodovanih ali zastrupljenih oseb, zaradi poroda je bilo prepeljanih 537 žensk in 48 zaradi splava. 196 oseb so z reševalnim vozilom pre- peljali zaradi nalezljivih bolezni in 168 zaradi raznih krvavitev, 156 zaradi kile ali vnetja slepi ča, 83 zaradi psihi čnih težav, 76 zaradi kapi ter 28 zaradi poskusa samomora. 1018 V letu 1942 so z reševalnim vozilom pre- peljali 5641 oseb, leta 1943 pa na 6171 vožnjah 6312 oseb. 1019 Število prevozov z reševalnim vozilom je raslo 1014 Kronika slovenskih mest, 1940, št. 1, str. 6 in 7, Šlajmerjev dom. O tem tudi Kresal: Zgodovina socialne, str. 179. 1015 ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 16, Statisti čni letopis, str. 56. V: Spominski zbornik, str. 500 je zabeleženo, da je ta sanatorij razpolagal s 36 posteljami. 1016 Prav tam. 1017 Jerina – Lah: Ljubljansko zdravstvo, str. 5–278. 1018 ARS, AS, Oddelek II, Neurejeno gradivo Prevoda, Relazione annua. 1941. 1019 ARS, AS 1886, f. 66, Jahresbericht über die gesundheitliche Verhältnisse in Laibach 1943, str. 73; Jutro, št. 111, 14. 5. 1944, str. 3, Nekaj podatkov o delu mestnih ustanov. 331 ZDRAVSTVO predvsem zaradi tega, ker je bil omejen prevoz z avto- mobili. Od za četka leta 1944 je bilo zaradi pomanjkanja bencina in omejitev v prometu število prevozov manjše kot prejšnja leta: 4391. Zadnje mesece omenjenega leta so z reševalnim avtomobilom smeli prevažati le bolnike, “katerim je zdrave či zdravnik lahko potrdil, da je radi smrtne nevarnosti potreben prevoz v bolnico.” 1020 Reše- valna postaja in mestni fizikat sta ljudem priporo čala, “da naj se bolni prevažajo v bolnico s tramvajem, /.../ izvoš čki, mesarskimi vozi čki /.../, otroke in mladino pa se je ve čkrat videlo, da se je dobro zavilo v odeje in so jih starši prepeljali na tricikljih in bicikljih.” Bolnike je nekaj časa na nujne vožnje jemal reševalni voz na konj- sko vprego, 1021 vendar se je ta na čin izkazal za tehni čno opore čnega in zelo dragega. Kljub temu je bila stiska ta- ko huda, da so uslužbenci mestnega fizikata konec leta 1944 oziroma v za četku leta 1945 ponovno razmišljali o vozu na konjsko vprego kot reševalnem vozilu. 1022 Mestne oblasti so se v smislu higiene in zdravstva zavedale, da veliko ljudi v moš čanskem, šišenskem in viškem okraju nima lastnih kopalnic, zato so težile k izgradnji čim ve č ljudskih kopališ č, ki bi bila uporabna tudi pozimi. 1023 Kljub željam je imela Ljubljana zaprtih kopališč premalo. V mestu so bila naslednja zaprta ozi- roma t. i. zimska kopališ ča: - mestno kopališ če v Pre čni ulici, ki je razpolagalo s petimi kopalnimi banjami in 12 prhami, kar je po- krilo obisk 200 oseb dnevno, - kopališ če v mestni hiši na Jegli čevi cesti (Tabor) je štelo osem kadi in 8 prh za približno 200 kopalcev na dan, - javno kopališ če Zavoda za socialno zavarovanje na Mikloši čevi cesti je razpolagalo z 11 kadmi in 18 prhami, kar je pokrilo potrebo 300 kopalcev na dan, 1020 ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 20, Letno poro čilo o zdravstvenih razmerah v Lju- bljani 1943, str. 32. 1021 ZAL, LJU 489, f. 2402, II/B, str. 421 in 422, Poro čilo oddelka za socialno politi- ko in narodno zdravje, marec 1944. 1022 ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 20, Letno poro čilo o zdravstvenih razmerah v Lju- bljani 1943, str. 32. 1023 ARS, AS, Oddelek II, Neurejeno gradivo Prevoda, Relazione annua. 1941. 332 - kopališ če v hotelu Slon na Fran čiškanski ulici, ki je premoglo 15 kadi, 5 prh in mali plavalni bazen, vse skupaj za 200 oseb dnevno. Pršnih kopališč, ki niso imela na voljo kopalnih ka- di, je bilo v mestu ve č. Najve čje je bilo pri Mestni dez- insekcijski ustanovi na Vilharjevi ulici. Ta ustanova je razpolagala z 8 prhami za 100 obiskovalcev dnevno. 1024 Ostala pršna kopališ ča pa so se nahajala na Taboru, v Narodnem domu ter v sedmih šolskih poslopjih v Lju- bljani. Odgovorni so se zavedali, da je higiena nujno po- trebna prav za vsakega človeka, zato so pazili, da je bil obisk v kopališ čih cenovno dostopen tudi manj premo- žnim. Da je bilo temu res tako, je razvidno iz cenika kopališča Slon iz za četka leta 1945. Za parno kopel je bilo potrebno odšteti 15 lir, za kadno kopel I. razreda 8 lir in II. razreda 6 lir, za pršno kopel I. razreda 6 lir in II. razreda 5 lir, za masažo 15 lir in za pedikuro 10 lir. 1025 Kadna kopel je trajala pol ure, parna kopel uro in pol ter pršna kopel 20 minut. Vstop v kopališ če je bil prepovedan vsem osebam, ki so imele kožne ali druge vidne nalezljive bolezni, vinjenim osebam, v parno in pršno kopel vsem osebam mlajšim od 16 let, v kadno kopel brez spremstva staršev otrokom mlajšim od 14 let in psom. 1026 Ve čina javnih kopališ č je bila odprtih od 9 do 12 in od 15 do 18. Zaposleni ljudje so imeli prav v teh terminih službo, zato so se pritoževali, da se ne morejo o čediti. Uprava kopališ č je odgovarjala, da razporeda ne bo spreminjala. Trdila je, da so za dolg odmor krive higienske norme. Kopališ ča so namreč te- meljito po čistili tudi čez dan, ne le po kon čanem obra- tovanju. 1027 V sklopu zdravstva je imela pomembno vlogo tu- di dezinsekcija. Zaradi prenapolnjenosti stanovanj, po- manjkanja mila in perila je med vojno število “zamr če- senih stanovanj” posko čilo. Na pomo č Ljubljan čanom je tako prisko čilo ve č dezinsekcijskih ustanov. V okviru 1024 ZAL, LJU 489, f. 2402, II/B, str. 421 in 422, Poro čilo oddelka za socialno politi- ko in narodno zdravje, marec 1944. 1025 ARS, AS 208, f. 1, 217/4, februar 1945. 1026 ZAL, LJU 489, f. 2399, II A/4, str. 597–607. 1027 ZAL, LJU 489, f. 2396, 8II A/13, str. 495. 333 ZDRAVSTVO mestnega fizikata je delovala “Mestna dezinsekcijska naprava” na Vilharjevi cesti. Dnevno je opravila 100 depedikulacij (razuševanj oziroma odstranitev uši) s pa- ro in 50 s cianvodikom, razkužila pa je tudi veliko lju- di in njihovih obla čil (leta 1944 je npr. okopala 14.306 oseb in razkužila 6818 oblek, odej in drugih tekstilij, 1028 v prvih mesecih leta 1945 pa je razkužila 5750 oseb in opravila dezinsekcijo vseh njihovih obla čil 1029 ). Mobi- len dezinskecijski parni kotel higienskega zavoda pa je dnevno opravil do 50 dezinsekcij. Aktivna sta bila tu- di dezinsekcijski odsek javne bolnice, ki je dnevno opravil 20 depedikulacij s paro, in Mestni dezinfekcij- ski in dezinsekcijski zavod pri mestnem zdravstve- nem oddelku na Krekovem trgu. V letu 1943 je slednji izpeljal 251 dezinfekcij in razkužitev prostorov v izmeri 31.999 m 3 : leto 1943 skupaj Prostornina m 3 preno čiš ča, zavetiš ča 9 1686 internati 7 2631 javne kuhinje in gostilne 3 418 privatna stanovanja 219 25251 prometna sredstva 1 113 pisarne, bolnica 8 1161 javne zgradbe 4 519 skupaj 251 31.999 V letu 1944 je Mestni dezinfekcijski in dezinsekcij- ski zavod dezinfeciral 83 prostorov v izmeri 47.661m³. Kubatura razkuženih prostorov v letu 1944 je višja od tiste iz leta 1943 zaradi prvenstvenega razsteni čenja javnih prostorov na škodo privatnih stanovanj. V zvezi z nalezljivimi boleznimi in zatiranjem le teh je delovala tudi dezinfekcijska kolona. V letu 1944 je s formalinom in lizolom razkužila 874 prostorov s pro- stornino 135.161 m 3 , najve č jih je bilo razkuženih zara- di davice. Proti mušji nadlegi pa je mestni zdravstveni urad prebivalcem Ljubljane, predvsem rejcem malih ži- 1028 ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 20, Letno poro čilo o zdravstvenih razmerah v Lju- bljani 1943, str. 15. 1029 ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 21, Zdravstveno poro čilo za leto 1945, str. 30. 334 vali, brezpla čno delil preparat z imenom Muscocidin, ki se je baje dobro izkazal. 1030 Mnogim je v času vojne iz zadrege pomagala t. i. doma ča lekarna. Na razpolago je bilo ve č knjig, ki so u čile osnove doma čega zdravilstva. 1031 Kljub temu da so bili recepti enostavni, so mnogokrat delovali proti za- hrbtnim prehladom ali celo hujšim boleznim: “Zaradi padcev smo imeli otroci zmeraj obtol čena kolena. /.../. V kotu dvoriš ča je mati utrgala trpot čev list, ga potolkla z lesenim kladivom in ga pritisnila na rano. /.../. Kadar je kdo od nas dobil buško na čelu, so mu tiš čale nanjo nož; pod njim se je kar topila. Zoper gliste so nam dajali popiti žlico olja z limono. /.../. Zoper zobobol je gospa Luna, ki je bila pol dohtarja, priporo čala namakati noge v topli vodi, da gre kri iz glave v noge. Ali jih bliskovito potisniti v hladno vodo, da se kri ustraši. Naša mati je polagala na boleči zob nekaj zrn soli in ga v časih nati- rala s česnom. Kadar je mene bolel zob /.../, je prihitela gospa Breznik s stekleni čko hrenovega “gajsta” in mi z njim namazala zob in dlesen. Od peko če bole čine je vse otrpnilo. Zoper jetiko, ki je takrat strašno kosila, je bila najboljša pasja mast. /.../. V Štepanji vasi je menda živela ženska, ki jo je prodajala. Pa ne vsakomur. Zoper revmatizem je bila najboljša vro ča opeka, ker bolezen nase vle če. In zoper glavobol rezine krompirja, položene na čelo in prevezane s črnim trakom. /.../. Od lekar- niških zdravil se samo /.../ balzamu za kurja o česa ni bilo mo č odreči.” 1032 1030 ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 19, Letno poro čilo o zdravstvenih razmerah v Lju- bljani 1943, str. 20. 1031 Gl. npr.: Šimec, Malka: Zdravstveni nasveti za družino in dom. Celje 1935. 1032 Vojskovi č: Hiša, str. 37 in 38. 335 ZDRAVSTVO Zdravstvene razmere v letih 1939 in 1940 Leta 1939 so Ljubljan čanke rodile 1112 otrok, 1033 umrlo pa je 863 prebivalcev Ljubljane. Najve č, 171, jih je umrlo zaradi starosti, 133 jih je umrlo zaradi bolezni srca in ožilja, 109 pa zaradi raka in t. i. novotvorb. Za tuberkulozo je umrlo 77 oseb. 1034 Prvo leto vojne je bilo v ljubljanskih zdravstvenih ustanovah zdravljenih ve č kot 41.500 oseb, 1035 o čitno je bilo naraslo število obolelih za davico in škrlatinko, prvih so zabeležili 242, drugih pa 131. “Ker je kazala posebno davica visoko število in da ne bi nastopila davica med deco v primeru evakuacije, je bilo v prošlem letu [v letu 1939, op. av.] odrejeno ob- vezno preventivno cepljenje proti davici.” 1036 To je ostalo obvezno tudi vsa vojna leta. Prav tako je bila stalnica redno cepljenje proti ostalim nalezljivim boleznim: škr- latinki, ošpicam, črnim kozam, 1037 pa tudi tifusu in griži. Na zdravniških pregledih šolskih otrok pred okupacijo niso zabeležili posledic slabe prehrane. Leta 1940 je bilo v Ljubljani rojenih 2473 otrok, od tega 74 mrtvorojenih. Ljubljan čanke so rodile 1058 1033 O rojstvih in nataliteti v Ljubljani med drugo svetovno vojno: Dobaja: Rojstva, str. 131–149. 1034 O ostalih boleznih, ki so povzro čile smrt med Ljubljan čani v letu 1939: ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 16, Statisti čni letopis, str. 22. 1035 ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 16, Statisti čni letopis, str. 56. 1036 ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 17, Letno poro čilo 1940, str. 12. 1037 O cepljenjih proti nalezljivim boleznim med vojno: Dobaja: Rojstva, str. 142sl. Zdravstvene razmere v Ljubljani 336 otrok. V prestolnici sta umrli 902 osebi, 442 moških in 460 žensk. Poleg doma činov so tega leta v prestolnici umrli še 604 nedoma čini, 393 moških in 211 žensk. Najve č Ljubljan čanov je umrlo zaradi ostarelosti, 244, zaradi bolezni srca in ožilja 117, novotvorbe in rak so terjale 100 življenj, tuberkuloza kot vzrok za smrt je bila šele na petem mestu, saj je zaradi nje umrlo 62 oseb. Umrlo pa je 59 novorojen čkov, dvanajst ve č kot leta 1939. 1038 Zdravstvene razmere v letu 1941 Leta 1941 je bilo v Ljubljani rojenih 2148 otrok, od teh 57 mrtvih. Ljubljan čanke so rodile 1139 otrok (606 de čkov in 533 deklic), od teh je bilo 1060 zakonskih in 79 nezakonskih. Ve čina mater je rodila v porodnišnici. Od stalnega prebivalstva je v letu 1941 v Ljubljani umrlo 1037 oseb, 1039 509 moških in 528 žensk. Umrlo je tudi 422 nedoma činov, 241 moških in 181 žensk. Ve- čina doma činov, 184, je umrla zaradi ostarelosti, 144 zaradi bolezni srca in ožilja, 127 za rakom, 111 zaradi živ čnih in duševnih bolezni, 86 zaradi bolezni prebav- nih organov, 81 zaradi tuberkuloze, 73 zaradi bolezni dihal. Nadalje je bilo zabeleženih 50 smrtnih nezgod, 47 bolezni novorojenčkov s smrtnim izidom, 32 samomo- rov. Umrlo je 26 oseb s “konstitucionalno boleznijo”, 25 z raznimi nalezljivimi boleznimi, 13 z boleznimi se čnih organov, 13 s kožnimi boleznimi, 6 z boleznijo “organov za gibanje”. S smrtjo se je kon čalo tudi 6 zapletov v času nose čnosti in življenje 5 oseb s spolnimi boleznimi ter 3 žensk z ginekološkimi težavami. V Ljubljani so se zgo- dili 4 uboji. Kot vzrok smrti ene osebe je naveden razlog “ostalo”. 1040 1038 ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 17, Letno poro čilo 1940, str. 9. 1039 Višja številka umrljivosti v letu 1941 še ni posledica vojne, pa č pa je vezana na pomnožitev ljubljanskega prebivalstva (begunci iz drugih slovenskih pokrajin). 1040 ARS, AS, Oddelek II, Neurejeno gradivo Prevoda, Relazione annua. 1941. 337 ZDRAVSTVO Zdravstvene razmere v letih 1942 in 1943 1041 Leto 1943 je zrcalilo vse slabše zdravstveno stanje Ljubljančanov. Tega leta so zabeležili zaskrbljujo č dvig števila obolelih za tuberkulozo in višjo umrljivost otrok do prvega leta ter starejših oseb. Do bolniških dodatkov je bilo upravi čenih 10.367 oseb, 1042 čeprav je mestnemu zdravstvenemu uradu zdravniška spri čevala za bolniški dodatek predložilo ve č kot 31.000 oseb! Tega leta se je v prestolnici rodilo tudi nekaj manj otrok, 1603, med temi 34 mrtvih. 90% porodov je bilo opravljenih v porodni- šnici. Doma činke so rodile 1001 otroka (545 de čkov in 556 deklic), 935 je bilo zakonskih in 66 nezakonskih. 1043 Umrlo je 1099 oseb, 505 moških in 594 žensk, 1044 kar pomeni nekaj manj kot v letu 1942, ko je umrlo 1181 oseb. 1045 Te številke pa so do konca vojne ostale le pribli- žne, saj uslužbenci mestnega fizikata zaradi neobveš če- nosti oziroma nezmožnosti pridobitve uradnih dokazov o smrti niso mogli prišteti vseh stalnih prebivalcev Lju- bljane, ki so umrli izven svojega kraja bivanja. 1046 Leta 1942 je ve čina Ljubljan čanov umrla zaradi starosti. Smrtnost zaradi jetike v tem letu še ni o čitna, čeprav je umrlo 130 oseb (v letu 1940 je zaradi jetike umrlo 62 oseb), leta 1943 pa je izražalo spremenjeno podobo: “Tuberkuloza je prvi č v letih po zadnji svetovni vojni stopila na prvo mesto v razpredelnici smrtnih vzro- kov.” 1047 V letu 1943 je zaradi tuberkuloze umrlo 186 Ljubljančanov: 1048 77 ali 41,4% moških in 109 ali 58,6% žensk, največ, 48, jih je bilo starejših od 60 let. Umr- ljivost zaradi tuberkuloze je tako od leta 1940 do 1943 narasla za 300%. Pretežni del krivde za to je pripisati 1041 ARS, AS 1886, f. 66, Jahresbericht über die gesundheitliche Verhältnisse in Laibach 1943. 1042 ARS, AS 1886, f. 66, Poro čilo o zdravstvenih razmerah v Ljubljani. 1043 ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 19, Letno poro čilo o zdravstvenih razmerah v Lju- bljani 1943, str. 2. 1044 V letu 1943 sta v Ljubljani umrla tudi 302 nedoma čina (167 moških in 135 žensk). 1045 Prebivalstvo Ljubljane, str. 22. 1046 ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 19, Letno poro čilo o zdravstvenih razmerah v Lju- bljani 1943, str. 6. 1047 Prav tam. 1048 V Ljubljani je leta 1943 za tuberkulozo umrlo še 42 oseb iz drugih ob čin. 338 vojni oziroma njenim posledicam (predvsem nezadostni prehrani). 1049 Mestni zdravstveni urad se je zavedal, da živila, dodeljena na nakaznice, “niso zadostna za obstoj večine prebivalstva”. 1050 V letu 1943 je veliko Ljubljan- čanov umrlo tudi zaradi bolezni srca in ožilja, 185. 1051 Od starosti je umrlo 156 Ljubljan čanov, za rakom 120 (23 manj kot v letu 1942, vendar so kljub temu tvorili 12,6% vseh umrlih v letu 1943): “Najve čkrat je nastopi- la bolezen v želodcu, maternici, črevesju, dihalih, spo- lovilih in ženskih prsih.” 1052 Zaradi živ čnih in duševnih bolezni je umrlo 95 doma činov, zaradi bolezni dihal pa 70. Bolezni prebavil so terjale 63 življenj, nesre če 55 (19 oseb je umrlo zaradi “padca”, kar 9 jih je povozil avto, 8 pa jih je utonilo). Vzrok 44 smrti so bile bolezni no- vorojen čkov, 35 pa bolezni sečnih organov. 24 smrtnih primerov je bilo “povezanih z vojno”, 16 ljudi je umrlo zaradi bolezni okostja in 12 zaradi nalezljivih bolezni (v času vojne je najve č Ljubljan čanov zbolelo za škrla- tinko (leta 1943 183) in za davico (leta 1943 402 1053 ), drugih težkih nalezljivih bolezni pa Ljubljan čani v času vojne niso utrpeli). Samomorov je bilo 10, smrtnih za- pletov v času nose čnosti 6, spolnih bolezni s smrtnim izidom 6 (najve č ljudi je obolelo za kapavico in sifilisom) in kožnih bolezni 5. Dva Ljubljan čana sta umrla zaradi bolezni sklepov, dve Ljubljan čanki pri porodu, ena pa zaradi ginekoloških težav. 1054 Svojega prvega rojstnega dne ni do čakalo 64 otrok, kar je nekoliko višja številka od predvojne. Že dolga leta pa ni umrlo toliko starejših Ljubljančanov, starejših od 80 let je umrlo kar 393, kar pomeni 35,8% vseh smrtnih primerov. To je prav gotovo pokazatelj, da so slednji poleg dojen čkov najtežje pre- 1049 Več o boleznih, ki jih je spodbudilo pomanjkanje hrane: ARS, AS 1886, f. 66: Jahresbericht über die gesundheitliche Verhältnisse in Laibach 1943, str. 83sl. 1050 ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 19, Letno poro čilo o zdravstvenih razmerah v Lju- bljani 1943, str. 62. 1051 Slovenec, št. 3, 5. 1. 1943, str. 2, Iz kronike ljubljanskih župnij v letu 1942; prav tam, št. 4, 6. 1. 1943, str. 2, Iz kronike ljubljanskih župnij v letu 1942. 1052 ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 19, Letno poro čilo o zdravstvenih razmerah v Lju- bljani 1943, str. 32. 1053 Prav tam, str. 12. 1054 ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 19, Letno poro čilo o zdravstvenih razmerah v Lju- bljani 1943, str. 6. 339 ZDRAVSTVO našali vojne razmere in pomanjkanje. 1055 Umrljivost teh dveh rizi čnih skupin, kot tudi obolelih za tuberkulozo, se je stopnjevala vsa leta vojne. Zdravstvene razmere v letu 1944 V letu 1944 se je v Ljubljani rodilo 1780 otrok, od teh 36 mrtvih. Babice so javile 247 porodov, ženska bol- nišnica pa 1501. Med rojenimi je bilo 1649 zakonskih in 99 nezakonskih otrok. Ljubljan čanke so rodile 1318 otrok (709 de čkov in 609 deklic), med temi je bilo 1255 zakonskih in 63 nezakonskih: 1056 “Absolutno število roj- stev je nenaravno posko čilo. Ta skok navidez sicer po- pravlja vitalno statistiko in ustvarja dojem mirnih ča- sov, ko stremi zdrav narod za številnim potomstvom, vendar ni obi čajen pojav. Vzroki za to leže morebiti v tesnejšem sožitju v družinah, morebiti pa so izraz neu- ravnovešenosti posameznikov ali celote.” 1057 V letu 1944 je umrlo 1326 Ljubljan čanov, 622 moških in 708 žensk. Med drugimi je umrlo 85 otrok, mlajših od enega leta in 685 oseb, starejših od 60 let. Tuberkuloza je terjala življenje 237 oseb, bolezni srca in ožilja so bile krive za smrt 231 Ljubljan čanov, ostarelost pa za smrt 197. Rak je pokosil 115 oseb, živ čne in du- ševne bolezni 121, bolezni dihal 106 in bolezni prebavil 60. Umrlo je 49 novorojen čkov, zaradi bolezni se čnih organov pa 36 odraslih. Nesre če so terjale 34 smrtnih primerov, bolezni okostja 21 in nalezljive bolezni 23. Letno poro čilo mestnega fizikata tudi razkriva, da je v letu 1944 za raznimi nalezljivimi boleznimi zbolelo 856 Ljubljančanov, predvsem za davico in škrlatinko. V tem letu so zabeležili tudi epidemijo ošpic in kar 1788 pri- merov garij. Samomorov je bilo v letu 1944 20, 9 ljudi je umrlo zaradi kožnih bolezni, 6 zaradi bolezni krvi, 4 za- radi spolnih bolezni, prav toliko zaradi bolezni sklepov in ginekoloških težav. Zaradi zapletov v času nose čnosti 1055 Prav tam, str. 7. 1056 ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 20, Letno poro čilo o zdravstvenih razmerah v Lju- bljani 1944, str. 1, 2. 1057 Prav tam, str. 6. 340 sta umrli dve Ljubljan čanki. Po podatkih javnih ob čil je “smrt v zvezi z vojno” doletela 37 oseb. 1058 Porast tuberkuloze. Provizori čna bolnišnica v Kollmanovem gradu Število umrlih za tuberkulozo je bilo vsako leto okupacije višje: leto umrli 1933 69 1934 67 1935 58 1936 75 1059 1937 79 1938 84 1939 77 1940 62 1941 81 1942 130 1943 186 1944 237 1945 265 Kot v letih poprej je bilo tudi v letu 1944 najve čje število smrti zaradi tuberkuloze opaziti pri osebah, sta- rejših od 60 let (34), in pri otrocih do 15 let (8): “v zadnjih letih so bolj naglo iz črpali svoje telesne sile (morda tudi duševne) ter so ‘dozoreli’ hitreje. /.../. Socialne razmere se niso poslabšale tako zelo zaradi stanovanjske krize kakor zaradi sprememb v prehrani.” 1060 Leta 1944 so na t. i. protituberkuloznem dispanzerju opravili 14.939 preiskav, to je 7191 manj kot leto prej. Kljub vse pogo- stejšim alarmom in zato slabšim delovnim pogojem, so 1058 Slovenski narod, št. 14, 3. 4. 1945, str. 3, Zdravje ljubljanskega prebivalstva. 1059 Število umrlih za tuberkulozo je višje zaradi novih mestnih mej t. i. velike Lju- bljane. 1060 Domovina in kmetski list, št. 19, 11. 5. 1944, str. 6, Je Ljubljana zdravo me- sto? 341 ZDRAVSTVO leta 1944 na zdravljenju zadržali kar 453 oseb (leto prej 109). 1061 Zaradi vse ve čjega števila tuberkuloznih bolnikov so morale oblasti poiskati nove nastanitvene lokacije, saj je prostora v ljubljanskih bolnišnicah primanjkovalo že tako ali tako. Prezident Rupnik, ki je z odlokom z dne 30. januarja 1944 predvidel Kollmanovo vilo v Rožni do- lini za zasilno bolnišnico za ženske bolezni, je kasneje istega leta naknadno dovolil, da se tja za časno namesti jeti čne bolnike, ki so bili v oskrbi Odbora za begunce in povratnike oziroma Odbora za preskrbo povratnikov in pribežnikov. 1062 Prvi bolniki so bili v bolnišnico Kollma- nov grad na Ve čni poti št. 17 sprejeti 14. marca 1944. Sprejemali so bolnike samo z zaprtimi primeri tuberku- loze (saj provizori čna bolnišnica ni imela na voljo izoli- ranih sob), pa tudi revmatike, astmatike idr. Bolnišnica je imela na voljo 50 postelj. V podpritli čju je bilo ve č prostorov: kuhinja, shramba, upravna pisarna, skladi- šče in pralnica, ki je služila kot zakloniš če. V visokem pritli čju je bila jedilnica, ki je bila namenjena tudi za bogoslužna opravila, ordinacija, dve bolniški sobi in ko- palnica. V prvem nadstropju so bile štiri bolniške sobe in kopalnica, v drugem nadstropju je bilo stanovanje upravitelja in dve mali sobi za hišno služin čad. V vseh nadstropjih so bila straniš ča. Zdravniku dr. Jožetu Se- kuli sta bili v pomo č postavljeni dve zaš čitni sestri in en bolniški strežnik. Upravne posle sta vršila upravnik Franc Kadunc in ekonom dr. Konrad Hervatin. V bolni- šnici so bile zaposlene še kuharica, kuharska pomo čni- ca in perica. Za bolnike je bil predpisan natan čen hišni red. Ob pol osmih so zajtrkovali, ob pol poldne kosili, ob šestih zve čer ve čerjali. V vmesnem času so se vrši- le zdravniške preiskave, bolniki so po čivali, sprejemali obiske, se sprehajali v bolniškem parku. Za razvedrilo bolnikov je služila tudi hišna knjižnica, dva dnevnika in trije tedniki ter razne družabne igre in šah. Za prehra- no bolnikov je bolnišnica prejemala “posebna nakazila”. Nekateri pacienti so bili upravi čeni do dodatnih živil- 1061 Musek, Ludvik: Protituberkulozni dispanzer za najbolj pere či problem našega zdravstvenega skrbstva. V: Slovenski narod, št. 16, 16. 4. 1945, str. 2. 1062 ZAL, LJU 501, t. e. 32, ovoj Kollmanov grad, št. 22/4. 342 skih nakaznic za bolnike, za katere je uprava bolnišni- ce kupila tudi vse razpoložljive prehrambene dodatke. Za katoliško in pravoslavno veliko no č so bolnike na primer postregli z malenkostjo šunke, “štruco” potice, pirhi, kompotom, pivom in vinom. Tudi za druge pra- znike je kuhinjsko osebje posameznemu oskrbovancu namenilo ve čji in izdatnejši obrok mesa. Prehrambeni dodatki za bolnike Meseca aprila 1942 je bil sestavljen seznam bolezni oz. bolezenskih skupin, na podlagi katerega so bili po- samezni bolniki upravi čeni do prehrambenih dodatkov. Zdravniki so se odlo čili, da ve č hrane potrebujejo vse osebe z malarijo, črevesnimi infekcijami, plju čnimi tvor- bami, z vnetjem rebrne mrene, gastriti čnimi tvorbami, tvorbami na dvanajstniku, obolenjem jeter, zlatenico, sladkorno boleznijo, Addisonovo boleznijo, anemijo in jetiko. Tudi bolniki, ki niso imeli bolezni s seznama, so imeli možnost dobiti posebne dodatke. Prošnji za bolni- ško nakaznico so morali le priložiti verodostojno zdrav- nikovo priporo čilo. Leta 1943 je v Ljubljani dodatke dobivalo 10.367 oseb, 1063 čeprav je bilo mestnemu zdravstvenemu uradu predloženih več kot 31.000 zdravniških spri čeval za bol- niški dodatek! Zdravje Ljubljan čanov so slabe življenj- ske razmere rapidno krhale, saj so zdravniki prve me- sece leta 1944 kljub strogim pretresom zdravstvenega spri čevala vsakega posameznega prosilca, mese čne bol- niške dodatke dodelili kar 17.249 Ljubljan čanom. Za- radi jetike je bilo izro čenih 2997 zdravniških spri čeval, zaradi anemije 2738, zaradi sladkorne bolezni 5914, zaradi zlatenice 921, zaradi gastritisa in bolezni dva- najsternika 3969, zaradi raka 116. Bolniške dodatke je prejemalo tudi 129 rekonvalescentov po operativnih po- segih in 565 bolnikov s sr čnimi in živ čnimi obolenji. 1064 Zaskrbljujo če je bilo dejstvo, da zdravniških spri čeval 1063 ARS, AS 1886, f. 66, Poro čilo o zdravstvenih razmerah v Ljubljani. 1064 Slovensko narod, št. 16, 16. 4. 1945, str. 2, Lanski dodatki racioniranih živil za bolnike. 343 ZDRAVSTVO niso predložili samo “mestni ubogi”, delavci in otroci, marveč tudi veliko število drugih prebivalcev, predvsem iz uradniških in nameš čenskih vrst. 1065 Ta podatek je klju čnega zna čaja, saj zrcali posledice pomanjkanja in vojnih razmer med skoraj vsemi sloji ljubljanskega pre- bivalstva. Organi oblasti so poleti 1944 zaradi vsesplošnega pomanjkanja za čeli zmanjševati število upravi čencev do bolniških dodatkov in dodatke same. Kljub temu da je mestni zdravstveni urad še naprej prejemal številne prošnje za prehrambene dodatke, številke kažejo, da so odgovorni nove predpise o dodeljevanju bolniških do- datkov izvajali dosledno, saj jih je konec avgusta 1944 prejemalo le še 10.201 oseb, konec septembra 9998, konec oktobra 9138, konec novembra 7675 in konec decembra 1944 le še 7346 oseb. 1066 Zdravstvene razmere v letu 1945 1067 V letu 1945 je bilo v Ljubljani rojenih 2101 otrok, od tega 1513 doma činov: 785 de čkov in 728 deklic. 1068 Zdravstveni zavodi so prijavili 1850 porodov, babice pa 251. 1069 V mestu je umrlo 2505 ljudi, od tega 1733 do- mačinov, 854 moških in 859 žensk. 1070 Najve č Ljubljan- čanov je umrlo zaradi tuberkuloze, 265, bolezni srca in ožilja so terjale 250 življenj, zaradi ostarelosti pa je umrlo 209 oseb. 187 oseb je podleglo živ čnim in dušev- nim boleznim, raku 193 in boleznim dihal 137. Smrtnih nezgod se je v letu 1945 pripetilo 112, “smrti v zvezi z vojno” pa so zabeležili 99. 81 oseb je umrlo zaradi bole- zni prebavil in 57 za posledicami nalezljivih bolezni (šte- vilo obolelih za davico je bilo višje kot prejšnja leta–621, za škrlatniko je zbolelo 183 oseb, nekaj pa jih je zbolelo 1065 ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 19, Letno poro čilo o zdravstvenih razmerah v Lju- bljani 1943, str. 66. 1066 Prav tam. 1067 Podatki so za celo leto 1945, saj iz zdravstvenega poro čila niso razvidni podatki za posamezne mesece. 1068 ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 21, Zdravstveno poro čilo za leto 1945, str. 14 in Prebivalstvo Ljubljane, str. 6. 1069 ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 21, Zdravstveno poro čilo za leto 1945, str. 13. 1070 Prav tam, str. 17. 344 za tifusom). V tem letu je umrlo tudi 66 novorojen čk- ov, zaradi posledic splava in bolezni v nose čnosti pa je umrlo 5 žensk. Bolezni se čnih organov so terjale 39 ži- vljenj, t. i. konstitucionalne bolezni 19, bolezni kože 12 in krvi 6 ter bolezni organov za gibanje 3. Zabeleženih je bilo 30 samomorov, 3 zastrupitve z alkoholom, 3 uboji, 7 vzrokov smrti pa ni bilo razjasnjenih. Otrok, starih manj kot eno leto, je umrlo 163, oseb, starejših od 60 let pa je umrlo 783. 1071 Umrljivost so v letu 1945 terjale tako vojna kot tudi njene posledice: “Tiso či so se vrnili iz internacij, zaporov in vojne in posledice trpljenja med vojno se kažejo tudi v slabšem zdravstvenem stanju lju- di.” 1072 Spodnja tabela prikazuje mortaliteto in nataliteto v Ljubljani med drugo svetovno vojno: leto število smrti število rojstev 1939 863 1088 1940 902 1058 1941 1037 1139 1942 1081 1221 1943 1099 1001 1944 1326 1318 1945 1733 1513 1071 Prav tam, str. 18 in 20sl. 1072 Prebivalstvo Ljubljane, str. 21. Šolstvo 347 ŠOLSTVO Jugoslovansko osnovno šolstvo, s tem pa tudi osnovno šolstvo v Dravski banovini, je bilo urejeno z zakonom z dne 5. decembra 1929. Osnovna šola je ob- segala prve štiri razrede, višja “ljudska” šola pa nasle- dnje štiri. Osemletno šolanje je bilo obvezno. V šolo so bili lahko vpisani vsi otroci, ki so dopolnili sedem let. Nadpovpre čno razviti otroci so smeli v šolo že s šestimi leti. Med t. i. ljudske šole so spadale tudi šole “za neza- dostno razvito in defektno deco”. 1073 Zakon je prepove- doval telesno kazen in uvajal razrede, oddelke in ocene, kot jih poznamo danes. 1074 Razred naj bi bil: “‘delovna zajednica’ (ob čestvo), tj. zavestno sožitje enakih sode- lavcev. Disciplina prihaja iz čuta skupnosti, ki se izo- blikuje v delu, redu, prijateljstvu, medsebojni pomo či in veselju. Otroci spoznavajo, da se mora poedinec v členiti v življenje skupnosti, saj je plodno in koristno delo mo- žno le tedaj, če vsakdo svoje interese podredi interesom skupnosti, t. j. ob čestva. U čitelj je vodnik zajednice, ki u čencem pomaga, da si priborijo avtoriteto reda, u čite- lja pa spoštujejo iz ljubezni (ne iz strahu). Nediscipli- niran u čenec je v o čeh tovarišev škodljivec, ki ogroža 1073 Osnovna šola na Slovenskem 1869–1969. Ur.: Vlado Schmidt idr. Ljubljana 1970, str. 158–160 (dalje Osnovna šola). 1074 Vovko, Andrej: Šolstvo stare Jugoslavije. V: Pionir, 1980/1981, št. 8, str. 14sl (dalje Vovko: Šplstvo stare Jugoslavije). 348 vso zajednico. U čitelj je organizator, režiser, psiholog in – socialno čute č človek.” 1075 Ljudsko šolstvo so vzdrževale ob čine, banovina in država. Ob čine so prispevale zemljiš če in zgradbe. Ba- novina je pla čevala vse potrebe šole. Država pa je pla če- vala učiteljstvo in skrbela za u čiteljski naraš čaj. 1076 Predvojna šola je imela eno ve čjo napako – šola- nje je bilo zelo drago oziroma drage so bile šolske knji- ge: “Kadar se pojavi potreba po novi u čni knjigi, se ne razpiše nate čaj, pri katerem bi tekmovali najboljši pisci u čnih knjig in bi se odobril in potrdil rokopis najbolj- šemu izmed najboljših, in sicer, kot edino dopuš čena u čna knjiga za nekaj let. Nasprotno, izdajanje u čnih knjig je popolnoma svobodno, popolnoma svobodna pa je tudi uporaba u čnih knjig na šolah; /.../. Posledica je, da se morajo vsako leto na novo kupovati knjige, da so na tej šoli uvedene te, na drugi šoli druge knjige, da je u čna knjiga v nadprodukciji in da morajo starši to nadprodukcijo pla čevati.” 1077 Mnogi so napake pri pred- vojnem šolstvu našli tudi drugje. Zdelo se jim je, da pot, dose či dobro šolstvo, še ni kon čana: “Kon čno je docela upravi čen očitek, da je sedanja ljudska šola literarna, brezbarvna, neživljenjska. /.../. Mi pa ho čemo šolo, ki bo naš drugi dom, šolo z u čnimi na črti, prilagojenimi krajevnimi potrebam, s knjigami, ki bodo govorile o nas, z duhom, ki bo črpal svoje sokove iz najgloblje ljudske duše, iz njegovega prepri čanja in predanja.” 1078 Ve čje, predvsem pa trajnejše spremembe v tej smeri, je prepre- čil za četek druge svetovne vojne na naših tleh. 1075 Vranc, Ernest: Šolski razred v preteklosti, sedanjosti in bodo čnosti. V: Popotnik. Časopis za sodobno pedagogiko, letnik LX, 1938/1939, str. 46. 1076 ARS, AS 77, f. 14, Poslovno poro čilo Kmetijskega oddelka kraljevske banske uprave Dravske banovine za XII. redno zasedanje banskega sveta Dravske bano- vine, str. 33. 1077 ARS, AS 77, f. 15, Poslovno poro čilo Kmetijskega oddelka kraljevske banske uprave Dravske banovine za XII. redno zasedanje banskega sveta Dravske bano- vine, str. 36. 1078 ARS, AS 77, f. 15, 1. seja XIII. zasedanja, 17. 2. 1941, str. 36. 349 ŠOLSTVO Dravska banovina 1079 Leta 1939 je bilo v Dravski banovini 871 ljudskih šol, 3 ve č kot leto poprej, in okoli 183.000 šoloobveznih otrok. 1080 Med šolami je bilo 11 zasebnih, 11 zasilnih, 6 “ambulantnih” in 6 posebnih (“gluhonemnica” v Lju- bljani, 1081 zavod za slepe otroke v Ko čevju, pomožni šoli v Ljubljani in Mariboru, deško vzgojni zavod v Ljubljani in gozdna šola v Topolšici). Poleg ljudskih šol je bilo 55 otroških vrtcev (46 javnih in 9 zasebnih) in 21 zavetiš č (11 javnih in 10 zasebnih). 1082 Teh 871 šol pa ni krilo vseh potreb. Po tedanjih iz- računih naj bi primanjkovalo okrog 300 poslopij. Kljub prenatrpanosti nekaterih oddelkov je moral na posame- znih šolah pouk potekati izmeni čno dopoldne in popol- dne: “Tega zla ne bo mogo če zatreti v kratkem času, ker izvira iz slabega finan čnega položaja ob čin, ob čina pa je finančno toliko mo čna, kolikor je mo čan njen davkopla- čevalec. V času, kakršen je današnji, narodno gospo- 1079 Pregled šolstva za čas pred 2. svetovno vojno. V: Spominski zbornik, str. 177– 221. 1080 ASCG, fond 37, Zbirka Milan Stojadinovi ć. (dalje fond 37), f. 46-299-300, št. 5844/I. 1081 Mencelj, Martin: Razvoj šolstva za duševno zaostalo in defektno deco pri Slovencih od 1918–1938. V: Popotnik. Časopis za sodobno pedagogiko, št. 1–2, 1938/1939, str. 53sl. navaja, da je bil ta zavod v pedagoškem in vseh ostalih pogle- dih na zavidljivi višini. 1082 ARS, AS 77, f. 13, 3. seja banskega sveta Dravske banovine, 14. 2. 1940, str. 4. Ve č o tem tudi: Osnovna šola, str. 160–170. Šolstvo v letih pred okupacijo 1079 350 darstvo ne dovoljuje investicij velikega obsega, gradi se edinole tam, kjer to omogo čajo gradbeni skladi, ki so se nabirali v letih prosperitete.” 1083 Ob čutno je bilo tudi pomanjkanje srednješolskih poslopij, ki jih je bila po zakonu dolžna graditi banovina, in to na zemljiš čih, ki so jih dale ob čine. 1084 V banovini je bilo v letu 1939 43 državnih in 8 zasebnih meš čanskih šol, 13.089 u čencev in učenk je obiskovalo gimnazije, u čiteljiš či sta bili le dve, v Mariboru in Ljubljani, bilo je tudi ve č strokovnih šol. V banovini je bilo 6 ljudskih univerz, ki so organizirala razna predavanja. 1085 V letu 1940 je bilo število vrtcev in šol v banovini za malenkost višje kot leto pred tem. Otroških vrtcev je bilo 61 (od teh 9 zasebnih) in zavetiš č 22 (od teh 11 zasebnih). 1086 Ljudskih šol je bilo 875, od tega 13 zaseb- nih, 6 ambulantnih, 8 zasilnih in 6 specialnih. 1087 Ljubljana Pred za četkom druge svetovne vojne je bilo v Lju- bljani 8 javnih vrtcev z 12 oddelki in 5 zavetiš č s 7 od- delki. 1088 Nosilci javnih vrtcev so bili država, banovina, mesto ali ob čina, nosilci privatnih pa razne ženske re- dovnice. 1089 Večina otroških vrtcev je bila locirana v ljud- skih šolah. Pred tem so bili v privatnih hišah, vendar mestna ob čina previsokih najemnin, ki so jih lastniki hiš zara čunavali, ni bila pripravljena poravnavati. 1083 ARS, AS 77, f. 15, Zapisnik 1. seje XII. rednega zasedanja banskega sveta Dra- vske banovine, 12. 2. 1940. 1084 ARS, AS 77, f. 14, Poslovno poro čilo Kmetijskega oddelka kraljevske banske uprave Dravske banovine za XII. redno zasedanje banskega sveta Dravske bano- vine, str. 35. 1085 ARS, AS 77, f. 13, 3. seja banskega sveta Dravske banovine, 14. 2. 1940, str. 17–22. 1086 ARS, AS 77, f. 15, 3. seja XIII. rednega zasedanja banskega sveta Dravske ba- novine, 19. 2. 1941, str. 37–53. 1087 Prav tam. V ljudskih šolah je bilo v tem času že 183 šolskih kuhinj, v meš čan- skih pa 47. 1088 Splošni pregled, str. 39 in 40. V mestu sta bili kmalu dozidani še 2 zavetiš či, tako da je bilo vseh skupaj 7 s 16 oddelki. Ljubljana-okolica pa je premogla 2 vrtca z 2 oddelkoma in 1 zavetiš če z 1 oddelkom. V: Pavli č, Slavica: Predšolske ustanove na Slovenskem 1834–1945. Ljubljana 1991, str. 121. 1089 ARS, AS 199, Šef pokrajinske uprave v Ljubljani, Prosvetni oddelek 1941–1945 (dalje AS 199), f. št. 851–1000, 1945, ovoj 956/1945, Bericht über die Kinderhorte in Laibach, 19. 2. 1945. 351 ŠOLSTVO Ljudske šole V Ljubljani je mestni svet leta 1936 dolo čil šolske okoliše, ki so bili v veljavi za vse državne ljudske šole do konca vojne. Otroka so starši lahko vpisali tudi v šolo, ki je bila izven njihovega okoliša bivanja, vendar je moralo biti na želeni šoli dovolj vpisnega prostora. Dejstvo, da so otroci šolske okoliše lahko menjali, je po- trjevalo tudi veliko število otrok, vpisanih na ljubljanske privatne oziroma zasebne ljudske šole. 1090 V Ljubljani je bilo prvih in drugih ve č kot 20 z nad 200 oddelki. 1091 V to številko so vklju čene zasebne šole Lichtenturnov (Lichtenthurnov 1092 ) zavod za gojenke sester sv. Vincen- cija Pavelskega, Marijaniš če (zasebna deška ljudska šola šolskih sester), notranja uršulinska ljudska šola in vadnica pri zasebnem dekliškem u čiteljiš ču uršulink ter pomožna šola za otroke s posebnimi potrebami (t. i. gluhonemnica). 1093 Na ljubljanskih šolah je delovalo 12 šolskih kuhinj, in kar 11 od teh je svoja vrata od- prlo v drugi polovici 30. let 20. stoletja. V šolskem letu 1937/1938 je v njih zajtrkovalo 549 otrok, kosilo 40 in malicalo 51. 1094 Leta 1939 je z odli čnim uspehom razred kon čalo 1339 u čencev, s prav dobrim 1797 in z dobrim 1623. 634 u čencev razreda ni izdelalo. 1095 Srednje šole V Ljubljani je bilo ve č srednjih šol: - sedem gimnazij: državna klasi čna gimnazija, I, II, III, državna realna gimnazija, mestna ženska real- na gimnazija, zasebna ženska realna gimnazija pri uršulinkah in škofijska gimnazija v Šentvidu nad Ljubljano. V za četku šolskega leta 1938/39 so gim- 1090 ZAL, LJU 489, f. 2402, II/A/10, str. 219–221. 1091 ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 16, Statisti čni letopis, str. 62 in Sloven čev koledar 1942, str. 49, Ljubljana v številkah. 1092 Kladnik, Darinka: Ljubljanske metamorfoze. Ljubljana 1991, str. 112. 1093 Splošni pregled, str. 39 in 40. 1094 Kronika slovenskih mest, 1938, št. 4, str. 239, Mladinsko skrbstvo in zdravstvo mesta Ljubljane. 1095 ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 16, Statisti čni letopis, str. 63. 352 nazije štele 6587 dijakov, konec istega šolskega leta pa le še 6471. Na gimnazijah se je šolalo tudi nekaj deset “privatistov”. 71 dijakov je bilo odli čnih, 1716 prav dobrih, 3378 dobrih, 740 jih razreda ni izdela- lo, 162 dijakov pa je izgubilo pravico do nadaljnjega šolanja. 1096 - dve u čiteljski šoli: državna in zasebna pri uršulin- kah. Na u čiteljiš či se je v šolskem letu 1938/39 vpi- salo 177 dijakov, do konca šolskega leta je v šolskih klopeh vztrajalo 174 dijakov. Z odliko jih je razred kon čalo 10, s prav dobrim izkazom 83, z dobrim 72, 9 jih letnika ni izdelalo. 1097 - ve č meš čanskih šol: I in II državna deška in I ter II državna dekliška in I, II in III državna mešana meščanska šola. Zasebna dekliška meš čanska šo- la je bila tudi v Lichtenturnu in pri uršulinkah. V letu 1939 je z odli čnim uspehom kon čalo meš čan- ske šole 137 dijakov, s prav dobrim 710, z dobrim 1140, 268 dijakov letnika ni naredilo, 68 dijakov pa je izgubilo pravico do nadaljnjega šolanja. 1098 V Ljubljani je bilo kar nekaj strokovnih šol: držav- na trgovska akademija, abiturienski te čaj na državni trgovski akademiji, državna tehni čna srednja šola, dr- žavna 2-razredna trgovska šola, državni osrednji zavod za žensko doma čo obrt, banovinska šola za glasbila, banovinska podkovska šola, zasebna 2-razredna trgo- vska šola zbornice za trgovino, obrt in industrijo (TOI), abiturienski te čaj zbornice za TOI, zasebna zadružna šola. Ve č je bilo tudi strokovnih obrtnih nadaljevalnih šol: za brivske, grafi čne, prehrambene, mehanično-teh- ni čne, gradbene, krojaško-šiviljske in vrtnarske obrti. V mestu sta bili tudi ob ča strokovna nadaljevalna šola ter gostinska in gremialna trgovska nadaljevalna šola. Ve č je bilo gospodinjskih šol: višja gospodinjska šola dr. Kreka v Šiški, Mestna gospodinjska šola “Mladika”, za- sebna gospodinjska šola za “gostilni čarske” gospodinje, zasebna gospodinjska šola v Marijaniš ču. Ve č je bilo zdravstvenih šol: državna šola za zaš čitne sestre, držav- 1096 Prav tam, str. 66sl. 1097 Prav tam. 1098 Prav tam. 353 ŠOLSTVO na babiška šola in državna strokovna šola za otroške negovalke. 1099 Mladi glasbeni talenti so se šolali v sre- dnji glasbeni šoli državne glasbene akademije, v zasebni glasbeni šoli “Glasbene Matice”, 1100 ali pa v zasebni glas- beni šoli narodnega železni čarskega društva “Sloga” in zasebni “orglarski šoli” Cecilijinega društva. Univerza Z Zakonom o vseu čiliš ču kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev z dne 23. julija 1919 je Ljubljana dobila tudi univerzo. 1101 Na univerzo so se smeli vpisati le gi- mnazijski maturanti, od leta 1931 dalje pa pod to čno določenimi pogoji še absolventi u čiteljiš č. 1102 Univerzo je sestavljalo ve č fakultet: teološka, pravna, filozofska, tehniška in nepopolna medicinska fakulteta. 1103 Da bi slednja postala fakulteta v klasi čnem smislu, so se je zavzemali mnogi, vendar niso bili uslišani vse do osvo- boditve. Izrazito ogor čenje nad nepopolno univerzo so izražali predvsem študenti. Društvo medicincev v Lju- bljani je marca 1940 na slovensko javnost in politi čne voditelje naslovilo spomenico: “Slovenski medicinci z obžalovanjem in ogor čenjem ponovno opozarjamo slo- vensko javnost, da naš narod še vedno – po 20 letih narodne države – nima svoje najvišje zdravstvene usta- nove, nima popolne medicinske fakultete; Opozarjamo na obupno stanje institutov sedanje medicinske fakultete v Ljubljani, ki je deloma še na- stanjena v prosekturi ljubljanske bolnice, deloma pa v 1099 Splošni pregled, str. 45sl. 1100 Ta glasbena šola je bila precej velika in je svoje kadre tudi uspešno pou čevala. Najmlajši u čenci so svojo u čno pot začeli v t. i. “pripravljalnici”, ki je obsegala 1. in 2. razred. Sledila je nižja šola (od 3. do 6. razreda), nato srednja šola (7. in 8. razred), na 4. stopnji oziroma v višji šoli pa so skrbeli za izobrazbo dijakov 9. in 10. razreda. V času vojne ta šola svojih vrat ni zaprla. Ukaželjni so lahko napredovali v solo petju, igranju klavirja, violine, violon čela, flavte, klarineta, trombe, pozavne, orgel in spoznavanju splošne glasbene teorije, mladinskega petja, “ansambelske igre” idr. V: AS 1220, rodbinski fond Ravnihar Vladimir, f. 5, Letno poro čilo za šol- sko leto 1941–1942. 1101 Prvo predavanje je potekalo 3. 12. 1919. V: Enciklopedija Slovenije, 14, Ljublja- na 2000, str. 52. 1102 Vovko: Šolstvo stare Jugoslavije, str. 14sl. Tudi v: Splošni pregled, str. 90sl. 1103 Večina študentov je študij nadaljevala na medicinski fakulteti v Zagrebu. Ustni vir: Tomaž Weber, izjava pri avtorici. 354 edini lastni stavbi na Zaloški cesti, ki je bila zgrajena leta 1920 ve činoma iz sredstev tedanje slovenske po- krajinske vlade in še sedaj ni popolnoma opremljena; opozarjamo ponovno na nevzdržne razmere v ljubljan- ski splošni bolnici; Opozarjamo na pomanjkljivo zdravstveno organi- zacijo v Sloveniji in odlo čno protestiramo proti takemu izigravanju slovenskih narodnih zahtev in predvsem zahtev slovenskega delovnega ljudstva ter zahtevamo v imenu slovenskega naroda, za katerega zdravje bomo skrbeli, da se vprašanje slovenske medicinske fakultete in celotne zdravstvene organizacije v Sloveniji brez vsa- kršnega izgovarjanja nemudoma in temeljito reši.” 1104 Na univerzi je v šolskem letu 1938/39 predavalo 53 rednih in 17 izrednih profesorjev, 15 univerzitetnih do- centov, 13 privatnih docentov, 24 asistentov, 51 hono- rarnih u čiteljev, 6 lektorjev. Glede na spol je profesorski zbor štel 171 moških in 7 žensk. V omenjenem šolskem letu je bilo na univerzo vpisanih 1590 rednih slušateljev in 364 slušateljic ter 6 izrednih slušateljev ter 6 slušate- ljic. Na Filozofski fakulteti je bilo vpisanih 222 študen- tov in 198 študentk, na Pravni fakulteti 572 študentov in 106 študentk, na Tehniški fakulteti 474 študentov in 26 študentk, na Teološki fakulteti 195 študentov in na Medicinski fakulteti 132 študentov in 40 študentk. 1105 “Poklicna posvetovalnica” Poklicno posvetovalnico je ustanovil ban dr. Marko Natla čen z uredbo, ki jo je podpisal 15. februarja 1938. Dostopni podatki pri čajo, da je delovala pretežno za po- dro čje Ljubljane oziroma, da so jo obiskovali v glavnem mladi ljudje iz prestolnice. Po na čelih psihoanalitike, medicine, ekonomije in sociologije so uslužbenci posve- tovalnice pomagali mladim ljudem najti najprimernejše poklice. V posvetovalnico se je letno zateklo kar 500 do 600 oseb. Najve čje zanimanje so izkazali povpraševalci med 10 in 18 leti, čeprav so imeli odprta vrata vsi, ki so 1104 Rijavec: Ljubljanske bolnišnice, str. 66. 1105 ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 16, Statisti čni letopis, str. 80. 355 ŠOLSTVO bili starejši od 6 in mlajši od 32 let, letno pa je svetovala 500 do 600 osebam. V posredovalnici so se še posebej zavzeli za nadarjene otroke, manj nadarjene otroke in gluhoneme. 1106 1106 Slovenec, št. 25, 31. 1. 1942, str. 3, Usmerjajmo mladino v prave poklice! Kako pri nas deluje “Poklicna posvetovalnica”. 356 Ljubljanska pokrajina Po za četku vojne je bilo v Ljubljanski pokrajini 9 krajev z 20 vrtci, 15 je bilo javnih in 5 privatnih. Od teh je bilo v Ljubljani 13 otroških vrtcev, 9 javnih in 4 zasebni. V Ljubljanski pokrajini je bilo 249 ljudskih šol, med njimi 6 zasebnih, tri ambulantne in pet speci- alnih, ter 11 meščanskih državnih šol, od tega sedem v Ljubljani (2 deški, 2 dekliški in tri mešane). Tri od teh niso bile državne (ženska realna gimnazija v liceju (ob koncu šolskega leta je prenehala delovati), uršulinska ženska realna gimnazija in škofijska klasi čna gimna- zija v Šentvidu nad Ljubljano). V Ljubljanski pokrajini so bile še 4 zasebne meščanske šole, od tega dve v Ljubljani (pri uršulinkah in v Lichtenturnu) in dve u či- teljiš či (državna u čiteljska šola v Ljubljani in zasebna u čiteljska šola uršulink) ter 9 državnih in dve zasebni srednji šoli. Strokovne šole so po okupaciji s svojim delom nadaljevale v glavnem le v Ljubljani. Teh je bilo še vedno več, od glasbenih, gospodinjskih, trgovskih, tehničnih, zdravstvenih idr. Univerza v Ljubljani je s svojimi petimi fakultetami brez večjih sprememb delo- vala do jeseni 1943. Ves čas je normalno delovala tudi državna glasbena akademija v Ljubljani. 1107 V sklopu slednje je bila v letu 1941 ustanovljena štiriletna igral- 1107 Sušnik, Lovro: O šolstvu v Ljubljanski pokrajini. V: Zbornik Zimske pomo či 1944, str. 307–309 (dalje Sušnik: O šolstvu). Šolstvo od aprila do junija 1941 357 ŠOLSTVO ska šola kot poseben oddelek te ustanove. “Na črtni ustroj šole je /.../ tale: I. letnik je določen za teoreti č- no tvarino v dramski igri in tehniki govora, II. letnik za vzbujanje čustev na podlagi liri čno-epi čno-dramskih pesnitev, III. letnik za vaje v doseganju skladnosti med izrazom telesa in govora v smislu zahtevane predloge in slednji č IV. letnik za izgraditev in oblikovanje razli č- nih zna čajev.” 1108 V ljubljanskih šolah od aprila do junija 1941 Osnovne in srednje šole Konec marca 1941, ko je Jugoslavija že brzela v vojno, je minister za prosveto izdal odredbo o takojšnji zaustavitvi pouka v vseh javnih in zasebnih šolah. Po za četku vojne na naših tleh je banska uprava razglasila izredne razmere in odredila, da morajo vse šole u čen- cem izdati letna spri čevala. Tudi matura je odpadla. Na- mesto ocen maturitetnih izpitov so dijakom v spri čeva- la, datirana s 1. aprilom 1941, zapisali kar zaklju čene letne ocene. Eden zadnjih ukrepov Natla čenove uprave je bil poziv za vrnitev v šolske klopi. 23. aprila je bil na vseh šolah pouk obnovljen, šolska vrata so se ponovno odprla na stežaj. Že izdana spri čevala so morali u čenci vrniti svojim ravnateljstvom: 1109 “Nekaterim se je spet izmaknila ‘zelena vejica’”. 1110 Z obnovitvijo pouka šole niso imele ve čjih težav. Ve čina njih je s poukom nada- ljevala v starih prostorih. Le prostore klasi čne gimnazije so zasedli karabinjerji. 13 razredov te gimnazije se je selilo v prostore I. moške realne gimnazije (realka) v Ve- govi ulici. Pouk so imeli v popoldanskih urah. 4 razredi 1108 Slovenec, št. 148, 3. 7. 1943, str. 3, Igralska šola v Ljubljani. 1109 Škerl, Franc: Ljubljanske srednje šole v letih 1941–1945. Ljubljana 1964, str. 20 (dalje Škerl: Ljubljanske srednje šole). O šolstvu pod italijansko okupacijo tudi: Kobal, Nada: Slovensko šolstvo v Ljubljanski pokrajini 1941–1943. V: Arhivi. Glasi- lo Arhivskega društva in arhivov Slovenije, št. 1–2, Ljubljana 1985, str. 22–25. 1110 Slovenski dom, št. 92, 23. 4. 1941, str. 2, Spet so se odprla šolska vrata. 358 so zato čiš če našli v meš čanski šoli pri uršulinkah, preo- stalih 9 razredov pa na uršulinski gimnaziji. 1111 Še pred koncem šolskega leta se je na ljubljanske šole vpisalo mnogo u čencev in dijakov, ki so pribeža- li v Ljubljano. Števila begunskih šolarjev in dijakov ni mogo če natan čno ugotoviti, ker za to ni na razpolago posebnih zapiskov. Njihovo število bi bilo mo č ugotoviti po vpisnicah od primera do primera. Begunski dijaki bi morali pri prepisu na novo šolo urediti marsikakšno bi- rokratsko zadevo, a so bili, zaradi vojnih razmer in veli- kega sodelovanja finan čne direkcije, vseh pla čil vpisnin in šolnin oproš čeni. 1112 Begunček iz Celja se je v novih okoliš činah hitro znašel: “Upravitelj, razrednik in sošol- ci so me prijeli z veliko simpatijo: v meni so videli žrtev vojne, svojega vrstnika, ki je moral zapustiti dom.” 1113 Tudi ostali u čenci in dijaki-begunci so bili v nove vrste lepo sprejeti. Po okupaciji so u čitelji in profesorji za časno pou- čevali po starih predpisih in u čnem na črtu. 1114 Kraljevi ukaz o ustanovitvi Ljubljanske pokrajine z dne 3. maja 1941 je v 6. členu dolo čal, da bo poučevanje v ljudskih šolah v slovenskem jeziku. 1115 Za srednje in višje šole je bil predviden fakultativni pouk italijanskega jezika. 1116 Ker je ukaz odrejal dvojezi čnost vseh uradnih doku- mentov, so bile uvedene tudi dvojezi čne tiskovine za spri čevala, italijansko-slovenske. Do zaklju čka šolske- ga leta je obnovljeni pouk potekal mirno. Okupacijska oblast je v notranje življenje šol posegla le z razpisom z 21. maja 1941, ko je uvedla rimski pozdrav: “Vse u č- ne osebe pozdravljajo po odredbi visokega komisarja v službi (predvsem v službi) z rimskim pozdravom. Is- 1111 Škerl: Ljubljanske srednje šole, str. 21. Pri tem je potrebno spomniti, da so Šentvid aprila 1941 okupirali Nemci. Ob tej priložnosti so odpravili slovensko ljud- sko šolo in uvedli nemško. Škofijsko gimnazijo pa so zaprli. 1112 Škerl: Ljubljanske srednje šole, str. 22. 1113 Gantar, Kajetan: Utrinki ugaslih sanj. Ljubljana 2005. str. 40. 1114 Škerl: Ljubljanske srednje šole, str. 23. 1115 Na t. i. Spodnji Štajerski je ves pouk potekal v nemš čini, na madžarskem okupa- cijskem podro čju so bile vse šole pomadžarjene, “sre čo” so imeli le gorenjski osnov- nošolci, ki so imeli v nižjih razredih pouk v slovenš čini. 1116 Sušnik: O šolstvu, str. 311 in 312; Ciperle, Jože, Vovko, Andrej: Šolstvo na Slo- venskem skozi stoletja. Ljubljana 1987, str. 82. 359 ŠOLSTVO totako morajo u čenci pozdravljati v šoli z rimskim poz- dravom.” 1117 Šolsko leto 1940/1941 je skoraj vsem osmošolcem na ljubljanskih gimnazijah (z izjemo deklet ženske me- stne realne gimnazije) prihranilo nekaj energije in tudi živcev, saj je bila matura zaradi izrednih razmer odpo- vedana: “Letos je bilo osmošolcem na vseh ljubljanskih gimnazijah prihranjeno, kar jih je druga leta najbolj morilo – matura. Izredne razmere, v katerih smo živeli prve mesece letošnje pomladi, so prekinile delo na sre- dnješolskih zavodih ter onemogo čile dijakom pripravo za težak zrelostni izpit. Tako zapuš čajo šolo z maturite- tnimi izpri čevali, za katere se ni bilo treba zadnje mese- ce šolskega leta no č in dan u čiti. /.../. Pet ljubljanskih zavodov, ki so imeli osmi razred, je poslalo letos svoje gojence v svet brez zaklju čnega izpita, toda na šestem pa bodo vendar imeli maturo. Je to ženska mestna re- alna gimnazija na Bleiweisovi cesti. /.../. Brez mature je dobilo letos v Ljubljani 646 osmošolcev in osmošolk zrelostna izpri čevala. Od tega je 528 dijakov, in sicer na klasi čni 196, na I. državni realni 149, na II. držav- ni realni 94, na IV. državni realni 89, dijakinj pa je na dekliški državni realni gimnaziji 118. Če prištejemo k tem še privatiste ter gojenke mestne realne gimnazije, ki morajo polagati maturo, pa vidimo, da bo letos kon čalo v Ljubljani srednje šole nad 800 mladih ljudi [to je ve č kot v letih poprej-begunci, op. av.]. /.../. Prejšnja leta so osnovnošolci v prošnjah za maturitetni izpit navaja- li, kam se nameravajo po kon čani srednji šoli obrniti. Letos pa teh prošenj niso vlagali in zato tudi manjka zanimiva razpredelnica”. 1118 Na posameznih šolah je bi- la izvedena interna anketa, ki je pokazala, da se je 2/3 dijakov vpisala na vseu čiliš če. V letih pred vojno je bilo najve čje zanimanje za pravo, sedaj pa so bili na prvem mestu tehni čni poklici, bogoslovje, filozofska fakulteta in medicina. 1119 1117 Škerl: Ljubljanske srednje šole, str. 26; Ciperle, Jože: Okupatorjevo šolstvo. V: Pionir, 1980/1981, št. 9, str. 6sl. 1118 Slovenec, št. 132, 7. 6. 1941, str. 3, Okoli 800 dijakov je v Ljubljani kon čalo gimnazijo. 1119 Prav tam. 360 Univerza Drugi dan aprila 1941 so se na univerzi za čele veli- kono čne po čitnice. Veliko profesorjev je bilo vpoklicanih na vojaške vaje, 1120 zato so študenti množi čno dvigovali potrdila o opravljenih izpitih. 1121 Za primer, če bi prišlo do vojne in bi bili v njeni vihri arhivi uni čeni, so si želeli zagotovili uradno dokumentacijo o šolskem uspehu. Po okupaciji so na univerzi objavili razglas, ki je obveš čal študente, “da se velikono čne po čitnice do nadaljnjega ‘podaljšajo’.” Inskripcije so profesorji sicer dajali, a so morali študenti po podpise k njim na dom. 1122 Ljubljan- ska univerza je svoja vrata odprla 3. maja 1941. Preda- vanja so se za čela dober teden kasneje, 12. maja, tedaj je bilo v semestru vpisanih 2197 slušateljev oziroma sluša- teljic. 1123 “Kljub hitremu odprtju univerze, ki je bilo med prebivalstvom ugodno sprejeto, italijanske oblasti niso dovolile razširitve njene dejavnosti (podaljšanje študija z dveh na štiri leta), temve č so sklenile slovenske študente medicine napotiti na nadaljnji študij v Italijo.” 1124 Poziva- le so jih, naj se vpišejo na vseu čiliš če v Padovi. 1125 Univerza je bila odprta ves čas italijanske okupaci- je, vendar je bilo njeno delovanje, predvsem pa študen- ti, ki jih je bilo v zimskem semestru 1941/1942 2365, v letnem pa le še 1767, 1126 pod budnim o česom okupa- torskih oblasti. 1127 1120 ZAL, LJU 493, t. e. 2, ovoj 11, IV, Dnevnik Zorke Bartol, datum vpisa 31. 3. 1941. 1121 Pavlin: Ljubljana 1941, str. 71. 1122 Dopisnica, naslovljena na Žurc Jožeta, pošiljatelj Lenassi Marjan, 22. 4. 1941, osebni arhiv avtorice. 1123 Slovenec, št. 106, 6. 5. 1941, str. 3, Univerza oživljena. 1124 Godeša, Bojan: Kdor ni z nami, je proti nam. Slovenski izobraženci med okupa- torji, Osvobodilno fronto in protirevolucionarnim taborom. Ljubljana 1995, str. 85 (dalje Godeša: Kdor ni z nami). 1125 Slovenec, št. 158, 8. 7. 1941, str. 3, Slovenski medicinci bodo lahko nadaljevali študije na Kr. vseu čiliš ču v Padovi. 1126 Slovenec, št. 127, 4. 6. 1942, str. 3, Ljubljanska univerza se lepo razvija. 1127 Spomladi 1942 je bilo aktualno vprašanje, kako bo z delovanjem ljubljanske univerze v prihodnje. Po pogovorih so visoki komisar Grazioli, sekretar fašisti čne stranke Orlandini in podsekretar GUF v Rimu Antonio D’ Este soglašali, “da lahko precej laže nadzoruješ univerzitetno množico na univerzi kot pa zunaj nje.” Junija 1942 so italijanske oblasti z množi čnim interniranjem prvi č posegle v vrste študen- tov. Naslednji č so to storile jeseni istega leta, ko so študentske vrste razred čile z omejevanjem vpisa kandidatom, ki niso bili rojeni v Ljubljanski pokrajini. V: Ferenc: Fašisti, str. 69. 361 ŠOLSTVO Ve čina u čencev, dijakov in študentov se po čitnic ni veselila ni č manj kot v letih pred vojno: “Po čitnice je mladina v tem letu še doživljala za silo normalno. Itali- janski fašisti čni pritisk se še ni prav čutil.” 1128 1128 Brajer, Metod: Spomini na čas, ki ga je vredno pomniti. Ljubljana 2003, str. 58 (dalje Brajer: Spomini). 362 Čas sprememb Vpis u čencev se je za čel v za četku septembra 1941, pouk pa šele dober mesec kasneje. Dijaki klasi čne gim- nazije, ki so jo zasedli karabinjerji, so s poukom v na- domestnih prostorih za čeli šele konec novembra. V šol- skem letu 1941/1942 so bili sprejeti in izpeljani neka- teri ukrepi, ki so slovensko šolstvo poskušali približati italijanskemu. Na čelo prosvetne uprave je bil postavljen t. i. italijanski ekspert oziroma poverjenik za osnovne in srednje šole. Za visoko šolstvo je bil odgovoren pose- ben strokovnjak. Italijanski poverjenik je usmerjal delo prosvetnega oddelka, hkrati pa preu čil slovensko šolsko ureditev in poskrbel za primerne reforme. Opravljal je tudi posle “šolskega skrbnika” za ves italijanski u čni in nadzorni kader, ki je prispel v Ljubljano. Skupina itali- janskih šolnikov je štela okoli 100 oseb. 1129 Z novim šolskim letom je visoki komisar z odredbo ukinil vse spominske dneve in šolske sve čanosti, ki so bili do takrat stalnica v slovenskem šolskem sistemu in uvedel italijanske praznike. 1130 Znižana je bila starostna doba za šolsko obveznost. Odlok z dne 18. septembra 1941 je dolo čal, da so šoloobvezni vsi otroci, ki so na- polnili šesto leto starosti. Italijanska oblast si je namre č 1129 Sušnik: O šolstvu, str. 311 in 312. 1130 Sl. list, št. 76, 20. 9. 1941, str. 529 in 530, Seznam državnih praznikov, prazni č- nih dni in narodnih praznikov. Šolsko leto 1941/1942 363 ŠOLSTVO želela izena čiti vse nove predpise z dolo čili italijanske za- konodaje, ki je veljala za kraljevino. 1131 Ta sprememba je šla na nek na čin ljubljanskemu šolstvu na roko. Zaradi večjega števila šoloobveznih otrok je omogo čila zaposli- tev vsaj nekaterim u čiteljem – beguncem. Konec pouka v ljudskih šolah je dolo čal visoki komisar sproti. 1132 Na ljubljanskih meš čanskih, u čiteljskih in srednjih šolah pa so pouk zaključili 15. junija, spri čevala so otroci pre- jeli 30. junija. Na realnih gimnazijah, državni klasi čni gimnaziji in državnem u čiteljiš ču so pouk zaklju čili 11. julija, spri čevala so u čitelji razdelili 31. julija. Novi učni na črti Organizacijska podoba ljubljanskega šolstva se ni bistveno razlikovala od predvojne. V rabi sta ostala tako slovenski jezik kot tudi redke slovenske u čne knjige, 1133 ki pa so bile cenzurirane. Vsako leto sproti jih je mora- la pregledati posebna komisija pri šolskem komisarju, nato pa odobriti visoki komisariat. 1134 Predelave ali vsaj spremembe so bile potrebne zlasti pri berilih, čitankah, atlasih, zemljepisnih in zgodovinskih u čnih knjigah idr. 1135 Segmente, ki cenzorjem niso ugajali, so morali u čenci in dijaki prelepiti z drugim besedilom oziroma slikami. V povesti o Martinu Krpanu so morali na pri- mer krajevno ime Koper zamenjati z italijansko ina čico Capodistria. 1136 V za četku oktobra je prosvetni oddelek sporo čil no- vico o spremenjenem u čnem na črtu, ki je posegel pred- vsem na podro čje jezikov. Nov u čni načrt, ki je dirigiral pouk zgodovine in zemljepisa, pa je bil izdelan v za četku novembra 1941. 1137 V ljudskih šolah je bila ukinjena sr- bohrvaš čina, te ure so pripadle slovenš čini in zgodovini. 1131 Prav tam, str. 531, Znižanje starostne dobe za šolsko obveznost. 1132 Sl. list, št. 43, 30. 5. 1942, str. 339, Konec pouka in izpiti na šolah pokrajine. 1133 U čenci in dijaki so v ve čini pisali po nareku, saj ni bilo šolskih knjig za marsika- teri predmet. Redki ustrezni u čbeniki pa so bili zelo dragi. Ustni vir: Tomaž Weber, izjava pri avtorici. 1134 Sl. list, št. 37, 9. 5. 1942, str. 283, Dolo čba o u čnih knjigah 1135 V letu 1941 je izšlo 28 popravljenih izdaj, leto kasneje 6, v letu 1943 pa 7. 1136 Ustni vir: France Žagar, izjava pri avtorici. 1137 Škerl: Ljubljanske srednje šole, str. 44. 364 Pri zgodovini je bilo v u čni na črt vklju čeno pou čevanje fašizma, pri zemljepisu pa je bil poudarek na Italiji. Ita- lijanš čino so pou čevali najprej neobvezno v višji ljudski šoli, v drugem polletju 1941/1942 pa je bil neobvezen pouk italijanš čine uveden od drugega razreda dalje s tremi urami na teden. Tak pouk se je iz Ljubljane širil tudi po Ljubljanski pokrajini. Srbohrvaš čina je bila uki- njena tudi v meš čanskih in srednjih šolah ter u čitelji- ščih. Namesto francoš čine je bila uvedena italijanš čina s tremi urami na teden, nemš čina je kot obvezen pred- met na urniku ostala še naprej. 1138 Za italijanš čino učni program ni bil izdan, u čitelji so imeli pri pou čevanju precej proste roke, zato so bili rezultati glede na njihove napore razli čni: 1139 “Starejša ženska živahnega južna- škega zna čaja je vsakokrat rada prisluhnila recimo na- šemu vabilu k fotografiranju za spomin, k sprehodom v Tivoli, ali na rožnik zaradi italijanske konverzacije ali kakšnemu podobnemu izgovoru, s katerim smo se iz- ognili pouku. Prav ni č ni bilo pomembno, če smo pri tem zamudili druge ure pouka, saj smo bili z ‘italijan- sko’”. 1140 Tudi v srednjih šolah naj bi z u čnih programov zginila jugoslovanska zgodovina in zemljepis. Profesorji naj bi pou čevali zemljepis in zgodovino Italije in dija- ke poglobljeno seznanili z italijansko kulturo. U čitelji in profesorji ljubljanskih šol se novih smernic v glavnem niso držali. Pou čevali so po ute čenih predvojnih u čnih programih. 1141 Prav posebno vlogo je v šolah dobila telesna vzgo- ja, ki je bila do takrat na predmetnik uvrš čena kot za- dnja. 1142 Uvedeni sta bili dve, ponekod celo tri ure na teden. Nad telesno vzgojo v šolah in tudi zunanjimi (kul- turnimi) prireditvami dijakov je bdela “Italijanska liktor- ska mladina v Ljubljani” (GILL), čeprav je bil sam vpis v to organizacijo v na čelu prostovoljen. 1143 Ta organizacija 1138 Pisna izjava: Tomaž Weber, izjava pri avtorici. 1139 Sušnik: O šolstvu, str. 314 in 315. 1140 Brajer: Spomini, str. 64. 1141 Ustni vir: Tomaž Weber, izjava pri avtorici. 1142 O pouku telesne vzgoje v letih 1919 do 1941 Stepišnik, Drago: Šolska telesna vzgoja do leta 1945. V: Razvoj šolske telesne vzgoje na Slovenskem (Ob 30- letnici dneva mladosti). Ljubljana 1978, str. 16–21 (dalje Stepišnik: Šolska telesna vzgo- ja). 1143 Sl. list, št. 15, 21. 2. 1942, str. 108, Ureditev telesne vzgoje v šolah pokrajine. 365 ŠOLSTVO je imela v na črtu tudi brezpla čno prehrano za dijake, izlete in po čitniške kolonije. Prostorska stiska Vse ve č šolskih poslopij je zasedla italijanska voj- ska. Šole so se polnile tudi z begunci, ki so še po letu 1941 prihajali v Ljubljano. III. deška osnovna šola se je morala seliti iz svojega poslopja na Vrta či in prostore prepustiti italijanski osnovni šoli in gimnaziji. Ta petra- zredna gimnazija (z ljudsko šolo) je bila ustanovljena ok- tobra 1941. Po italijanski kapitulaciji pa je z delovanjem prenehala sama po sebi. 1144 Poleg klasi čne gimnazije so stisko s prostorom doživljale tudi druge srednje šole, II. gimnazija na Rakovniku in gimnazija na Poljanah ter III. ženska realna gimnazija: 1145 “Vojne razmere so se- veda šolsko delo mo čno ovirale, dasi je bilo spo četka v pokrajini po končani zasedbi sorazmerno mirno. Mnogo šol v Ljubljani kot tudi na deželi so namre č zasedle vo- jaške in podobne formacije. Po stanju 15. aprila 1943 npr. je bilo zasedenih 44 ljudskih šol, šest meš čanskih in štiri srednje. Civilna, se pravi šolska uprava se je si- cer prizadevala, da bi se šolska poslopja vrnila svojemu namenu ali se ne zasedla, vendar to ni veliko zaleglo. Tako marsikje dolge mesece ni bilo pouka, ali pa je bil ponekod zelo nereden ali vsaj skr čen. Zato je bil pouk v precej šolah podaljšan v čas velikih po čitnic. /.../. Šte- vilna priprtja, internacije, potne omejitve i. dr. so pri- zadele precej u čiteljstva in dijaštva, kar je tudi motilo redni potek šolskega dela.” 1146 Dijaški sejem V za četku septembra je bilo na Bregu (med Čevljar- skim mostom in Novim trgom) vsako leto živahno. Tam 1144 Sušnik: O šolstvu, str. 311 in 312. 1145 Vovko, Andrej: Oris ljubljanskega šolstva od 1848 do 1945. V: Zgodovina Lju- bljane. Prispevki za monografijo. Kronika, Ljubljana 1984, str. 277 (dalje Vovko: Oris). 1146 Sušnik: O šolstvu, str. 309. 366 se je odvijal dijaški sejem, ki je bil zaradi dragih novih šolskih knjig vedno dobro obiskan, še posebno v času vojne. U čenci in dijaki so prodajali, nakupovali in pre- kup čevali z rabljenimi šolskimi knjigami: “Zanimiv je pogled na to pestro druščino dijakov. V tej množici mla- deni čev in mladenk opaziš predvsem improvizirane tr- govce s šolskimi knjigami. /.../. Na obrobnem obmo čju dijaškega sejma budno opazujejo najbližjo okolico, da bi odkrili svojo žrtev, mladega neizkušenega dijaka, ki pri- de v spremstvu svoje mamice prodajat knjige preteklega šolskega leta. Posre či se jim, da v tem primeru kupijo za malo denarja lepo ohranjene knjige in jih potem pro- dajo po tržni ceni s primernim dobi čkom. Tudi “špehi”, umazane in oguljene knjige, gredo v denar.” 1147 In še: “Prgiš če zdravega glasnega življenja. /.../. Zgodovina! Za osmo, za sedmo, za ... Ne! Ne dam! Za pri moji du- ši. Rajši jo brcnem v Ljubljanico /.../. Gospa, vzemite, poglejte! Čisto “nova” je – samo ta dva listi ča sta malo oguljena. /.../. Slišite vi, gospod! Vi niste bili in ne boste študent. S knjigami ne boste špekulirali. /.../. Prosim vas – tu je študentovski sejem. Kje se nahaja borza za spekulante pa ne vem! /.../. Študentovsko mravljiš če je živo. Trguje na vse pretege.” 1148 1147 Pavlin: Ljubljana 1941, str. 222. 1148 Slovenski dom, št. 207, 13. 9. 1939, str. 2, Ob koncu dijaškega sejma. 367 ŠOLSTVO Še ve č novosti V drugi polovici septembra 1942 je visoki komisar z odredbo dolo čil, da se šolsko leto za čne 1. oktobra, se pravi mesec kasneje kakor do tedaj, in kon ča 28. junija. Sprejemni izpit za gimnazijo je bil leta 1942 samo jeseni, kasneje je bil ponovno v obeh rokih – pozno spomladan- skemu in jesenskemu. Sprejemni izpit je bil poostren in razširjen. Pred tem so ga delali le iz slovenš čine in računstva, po novem pa je poleg slovenš čine, aritmetike in geometrije obsegal tudi risanje in poznavanje splošne izobrazbe (zgodovine, zemljepisa in narave). Maja 1943 je visoki komisar z odredbo ta izpit še poostril. Spre- jemni izpit je obsegal pismen del in ustno preizkušnjo iz slovenš čine, iz aritmetike in geometrije, geometri čne- ga risanja, izpit iz zgodovine in zemljepisa in preizkus iz telovadbe. S temi dolo čbami so želeli omejiti dotok v srednje šole oziroma dati možnost le boljšim u čencem. Omejen je bil tudi sprejem na u čiteljiš ča, saj je visoki komisar vsako leto dovolil le nekaj oddelkov prvega ra- zreda. Po drugi strani pa so bila o čitna prizadevanja za čim ve čji dotok u čencev v obrtne poklice. Za dosego čim boljšega rezultata so bile že avgusta 1941 odpravljene starostne meje, ki so pred tem dolo čale, kdaj se posa- meznik lahko vpiše v dolo čeno strokovno šolo. Šolsko leto 1942/1943 368 Šolski patronat Visoki komisar za Ljubljansko pokrajino je junija 1942 ukazal ustanoviti “Šolski patronat” Ljubljanske pokrajine. Patronat, ki je bil ustanovljen tudi zaradi širjenja fašisti čnega duha na otroke, naj bi skrbel za čim uspešnejši pouk in v smislu tega brezpla čno delil knjige, zvezke in ostale šolske potrebš čine. Celokupno pomo č pri u čenju naj bi nudil vsem otrokom, ki bi jo potrebovali in bili do nje tudi opravi čeni. Patronat naj bi ustanavljal šolske kuhinje in razdeljeval obleko in obu- tev. Proste roke naj bi imel tudi pri ustanavljanju knji- žnic in izvenšolskih delavnic. Šolski patronat je za čel z delom v jeseni 1942. Upravljal ga je odbor, ki mu je predsedoval zvezni poveljnik Gilla. 1149 Njegove pomo či so bile deležne sirote po obeh starših in otroci, ki so imeli še najmanj šest bratov in sester, bili mlajši od 16 let in materialno odvisni od svojih staršev. Upravi čeni so bili do brezplačne hrane, knjig, pisalnih potrebš čin, obutve, obleke, brezpla čno so lahko obiskovali obšolske aktiv- nosti, upravi čeni so bili celo do denarnih podpor. 1150 1149 ZAL LJU 503, t. e. 181–224/160, Uvedba šolskega patronata; Sl. list, št. 50, 24. 6. 1942, str. 385–386, Uvedba šolskega patronata. Ve č o organizaciji Italijanske liktorske mladine/GILL-u: Ferenc: Fašisti, str. 65–67. Ve č o Pravilniku Šolskega patronata: Sl. list, št. 78, 30. 9. 1942, str. 603–606, Odobritev pravilnika Šolskega patronata. 1150 ZAL LJU 503, t. e. 181–224/160, Pravilnik Šolskega patronata Ljubljanske po- krajine. 369 ŠOLSTVO “Hvalabogu je jeseni leta 1943 Italija kapitulirala in Italijani so iz naših krajev izginili kot kafra. Zaradi slabe ocene iz italijanš čine sem se vseeno lahko vpisal v naslednji razred. Tam sem se pa za čel u čiti svoj drugi tuji jezik: nemš čino.” 1151 Po italijanski kapitulaciji, ko se je že vedelo, da bo Ljubljansko pokrajino in njeno glavno mesto zasedel nemški okupator, so se ljudje zaskrbljeno spraševali, kaj bo s šolstvom. Mo čno so si oddahnili, ko so zvedeli, da nemški okupator namerava šolstvo pustiti sloven- sko. Kmalu so bile vzpostavljene celo šolske osnove iz časa pred italijansko okupacijo, predvsem kar se ti če telesne vzgoje 1152 in praznikov v šolah: “Z odredbo šefa pokrajinske uprave v Ljubljani z dne 22. oktobra 1943 /.../, veljajo glede verskih praznikov za šole predpisi, ki so bili v veljavi pred naredbo visokega komisarja z dne 19. septembra 1941.” 1153 V strukturo in vsebinsko delo ljubljanskega šolstva tudi nemška okupacija ni prinesla ve čjih sprememb. 1154 1151 Žagar: Vojna, str. 29. 1152 Kljub pripisovanju velikega pomena telesni vzgoji ta v času italijanske okupacije ni doživela znatnejšega razcveta, saj zaradi vojnih razmer in pomanjkanja mate- rialnih sredstev ni bilo mo č gradili novih telovadnic. V: Stepišnik: Šolska telesna vzgoja, str. 21. 1153 Ljubljanski škofijski list, št. 12, 31. 12. 1943, str. 99, Prazniki v šolah. 1154 Slovenski šolski muzej (dalje SŠM), Arhivska zbirka, šk. 83, Šolstvo v Ljubljani 1751–1955, ovoj Almanah Ljubljane ob desetletnici 1945–1955 – Šolstvo v Ljublja- ni, str. 2. Prim. razmere v šolstvu v češkem protektoratu: Brandes: Die Tschechen, I, st. 92sl. Šolsko leto 1943/1944 370 Šolska spri čevala pa so bila tudi v času nemške oku- pacije dvojezi čna, seveda v nemš čini in slovenš čini. 1155 Izstopajo ča je bila le Rupnikova odredba z dne 11. no- vembra 1943, 1156 s katero so bila (zaradi vojnih potreb: nova čenje v domobransko vojsko in delovno službo) ukinjena predavanja in vaje na univerzi. 1157 To pa ni po- menilo, da je univerza zaprla svoja vrata. Izpiti in pro- mocije so potekali dalje. 1158 U čni na črti Nemška oblast je pohitela z izdelavo u čnih na črtov. Spremembe so se v glavnem tikale jezikov. Na t. i. sre- dnjih šolah je z novim šolskim letom v ospredje name- sto italijanš čine stopila nemš čina. Nemškemu jeziku so dodelili tri ure tedensko na vseh omenjenih šolah in to skoraj v vseh razredih. Nemš čino so u čili tudi slovenski u čitelji. 1159 Nemški svetovalec za prosveto dr. Koschier je menil, da je nemš čina “zaradi stalnih kulturnih stikov tako udoma čen jezik, da ga ni smatrati za izklju čno tu- jega”. 1160 V najvišjih dveh razredih je na urniku gimnazij- cev ostala italijanš čina s tremi urami tedensko, vendar naj bi se postopoma umaknila nemščini: “Zanimivo pa je, da smo kljub kapitulaciji Italije obdržali italijanski jezik vse do osme gimnazije, ko ga je izpodrinila ruš či- na.” 1161 Srbohrvaš čine v šolah niso oživljali. Nekoliko so omejili tudi telesno vzgojo, v strokovnih šolah so jo kar odpravili. Namesto nje je bila uvedena nemš čina. 1162 V šolskem letu 1943/1944 je sledila tudi uvedba protiko- munisti čnih predavanj. 1163 Rupnik kot šef pokrajinske uprave je 26. oktobra 1943 odredil, da je potrebno vsem urnikom na vseh šolah dodati obvezno šolsko uro za 1155 Ustni vir: France Žagar, izjava pri avtorici. 1156 Enciklopedija Slovenije, 14, u-we. Ljubljana 2000, str. 53. 1157 Slovenski študenti in Univerza 1941–1945, ur. Gestrin, Ferdo idr. Ljubljana 1999, str. 238 (dalje Slovenski študenti). 1158 Ustni vir: Tomaž Weber, izjava pri avtorici; Slovenski študenti, str. 239. 1159 Ustni vir: France Žagar, izjava pri avtorici. 1160 Vovko: Oris, str. 277. 1161 Weber: 150 zgodb, str. 103. 1162 Škerl: Ljubljanske srednje šole, str. 172. 1163 Sušnik: O šolstvu, str. 318. 371 ŠOLSTVO protikomunisti čna predavanja: “Predmet smo vpisali v urnik s kratico PKP.” 1164 Za predavatelje je poskrbel no- voustanovljeni “informativni urad”. Predvojne želje šol- nikov, “da se naše šole prilagode malo bolj prakti čnemu življenju”, 1165 se tudi v času nemške okupacije niso ure- sni čile. Mladi so morali na pouk strojepisja, stenografije in knjigovodstva počakati do konca vojne. Otroci in mladina so še vedno po ve čini pisali zapi- ske po nareku. Knjige, ki so jih uporabljali pri pouku, so morale biti še nadalje cenzurirane. V času nemške okupacije je za to skrbelo Poverjeništvo za kulturo in prosveto pokrajinske uprave. Na vsako knjigo, ki se jim je zdela primerna za pouk, so uradniki te institucije pri- tisnili svoj žig. 1166 Položaj šolstva v času nemške okupacije v grobem oriše poro čilo ene izmed ljubljanskih okoliških osnovnih šol, ki je bil zna čilen tudi za glavno mesto: “Pod nem- škim okupatorjem se je pou čevala tudi nemš čina; ostali pouk pa je bil v materinš čini. Uporabljale so se čitanke bivše jugoslovanske izdaje, gotovi teksti so bili iztrgani, gotovi pa prilagodeni zahtevi okupatorja.” 1167 Prostorska stiska vse ve čja Korepetitorij V letu 1944 je bila prostorska stiska vse ve čja. Do- mobranska vojska je zasedla poslopje Srednje tehniške šole. Klasi čna gimnazija se je uspela preseliti v nedo- delano poslopje uršulinske gimnazije v Šubi čevi ulici. I. realna gimnazija se je morala preseliti za Bežigrad, dokler tudi tam pouk ni bil prekinjen. Pouk na II. gim- naziji se je v skr čenem obsegu nadaljeval v prostorih sa- lezjanskega zavoda. III. in IV. gimnazija sta v letu 1944 v skrčenem obsegu obnovili pouk v prostorih uršulink, II. ženska gimnazija pa je gostovala v u čilnicah trgo- 1164 Kova či č: Prišleki, str. 459. 1165 Trgovski list, št. 103, 15. 9. 1939, str. 4, Pred pri četkom šolskega leta. Ve č prakti čne naobrazbe u čencem! 1166 Ustni vir: Tomaž Weber, izjava pri avtorici. 1167 SŠM, Dokumentacijska zbirka Osnovne šole, mapa Bevke, Poro čilo o šoli v teku domovinske vojne. 372 vskega doma, trgovske šole in u čiteljiš ča, ki je bilo tudi samo utesnjeno: 1168 “... ker je okupator zasedel vsa bolj- ša šolska poslopja, je po ve č zavodov uporabljalo iste prostore, pouk je bil zato mo čno skr čen ali pa se je vršil le vsak drugi dan, ob čutno so na šolsko delo vplivali pogosti zra čni alarmi, ki jih je bilo zlasti v zadnjem letu okupacije vedno ve č.” 1169 Še posebej v zadnjih letih vojne, ko je bil na drugih ljubljanskih šolah pouk moten ali onemogo čen, je bila zelo obiskana privatna gimnazija, imenovana korepeti- torij (vadnica), ki je imela svoje prostore na Mestnem trgu 7. Njen u čni program je bil enak kot na drugih gimnazijah. Profesorji so razlagali snov, dijake so tudi spraševali, ocenjevali pa so jih le z internimi ocenami. Premožnejši starši so svoje otroke vpisali v to šolo, saj so upali, da bodo nadoknadili snov in jo do konca šol- skega leta tako utrdili, da jim bo uspelo delati in nare- diti regularne zaklju čne izpite: 1170 “Dušan je v šesti gim- naziji, zdaj za časno ni pouka, pa se hodi privatno u čit vse predmete v korepetitorij.” 1171 Te čaji italijanskega in nemškega jezika V Ljubljani je bilo v času italijanske okupacije or- ganiziranih ve č te čajev italijanskega jezika. Za bolj ko- modne in manj premožne so ljubljanski časopisi izdajali “Italijanš čino v besedi in sliki” 1172 oziroma “Italijanš či- no brez u čitelja”. 1173 Te čaju italijanš čine pa so ukaželjni lahko prisluhnili tudi po radiu. Te čaje nemškega jezika je organizirala Nemška akademija oziroma njen Lek- torat v Ljubljani že pred vojno. 1174 Cilj te akademije in te čajev je bil, da bi se čim ve č ljudi čim bolje nau čilo nemški jezik hkrati pa osvojilo osnove nemške kulture. Te čaji so bili ve č nivojski: 1168 Vovko: Oris, str. 277, 278. 1169 SŠM, Arhivska zbirka, šk. 83, Šolstvo v Ljubljani 1751–1955, ovoj Almanah Ljubljane ob desetletnici 1945–1955 – Šolstvo v Ljubljani, str. 3. 1170 Ustni vir: Tomaž Weber, izjava pri avtorici. 1171 ZAL, LJU 439, t. e. 3, ovoj 30, pismo za Celjar Anico, brez datuma. 1172 V: Družinski teden. 1173 V: Slovenec (za četek 1. 5. 1941). 1174 Jutro, št. 51, 1. 3. 1941, str. 3, Nova metoda pou čevanja nemš čine. 373 ŠOLSTVO 1. Nižji te čaj – za za četnike. Njegov namen je bil sle- de č: “Potom sistemati čnega obravnavanja izgovor- jave, temeljne morfologije in prvih osnov sintakse je namen te čaja, dati za četniku trdno gramatikalno podlago. Tehni čni del študija je izpopolnjen s števil- nimi pismenimi in ustmenimi vajami. Zgodovinske, zemljepisne, politi čne in književne vesti o Nem či- ji.” 1175 2. Srednji te čaj je bil namenjen ponavljanju morfologi- je in nadaljnjem u čenju slovnice. Predvideno je bilo tudi branje lažjih proznih del in tudi pesmi, prav tako pa tudi prevajanje, konverzacija, korespon- denca in pisanje po nareku. Tudi tem te čajnikom naj bi u čitelji s pomo čjo izdelanega u čnega na čr- ta, se pravi z branjem razno raznih knjig, približali Nem čijo iz geografskega, politi čno zgodovinskega in kulturnega vidika. 3. Višji te čaj je bil namenjen osebam, ki so nemško znale dobro. Dopolnil naj bi slovni čno znanje, predvideval je vaje v fonetiki in stilistiki. Te čajni- ki so brali književna dela in časopise. Konverzacija je predvidela teme o šegah in navadah nemškega naroda ter o gospodarskem in kulturnem življenju Nem čije. 4. Konverzacijski te čaj je bil namenjen osebam, ki so osvojile že dovolj prakti čnega in slovni čnega zna- nja, da so lahko teko če razpravljale v nemš čini. Ti pogovori so bili vodeni v smislu nadaljnjega spo- znavanja Nem čije in dogajanja, povezanega z njo. 5. Te čaj za poklicno specializacijo – v tak te čaj so se smeli vpisati tisti, ki so že zaklju čili srednji te čaj. V tem te čaju so sicer nadaljevali s poglobljenim štu- dijem slovnice, branjem in konverzacijo, vendar vse s posebnim obzirom na razne veje specializacije. V glavnem so se u čili sestavljati pisma in razne doku- mente, spodbujali so tudi k čim boljšem prevajanju tekstov dolo čenih poklicnih vsebin. 1176 1175 ARS, AS 1016, Swoboda Henrik, 1942–1945, ovoj 1. 1176 Prav tam. 374 Mladina “neko č in danes” O medvojni mladini govori članek, ki je izšel leta 1943. Citiran izsek tega besedila je sicer nekoliko daljši, vendar nazorno pokaže odnos u čencev in dijakov do šo- le in pouka, ki je bil podoben tistemu pred vojno in tudi tistemu po njej: “Današnjo mladino predvsem ozna čuje v šoli na čelo: čim manj, tem bolje! Sem spada vseskozi materialisti čni ter utilitaristi čni motiv pri študiju v ve- čini primerov. Borba za zanesljivejši in boljši kruh sili sodobno mladino predvsem v šole, zlasti v srednjo šolo. Težnja po ugodnosti v življenju jo sili notranje, priganja pa jo skrb staršev, ki dobro vedo, da danes prideš komaj z nižjo gimnazijo naprej, sicer neusmiljeno obti čiš nekje spodaj, medtem ko je v časih zadoš čala marsikje tudi že ljudska šola sama. Zaradi prenapolnjenosti razredov in prenatrpanosti predpisane u čne snovi se je razpasla primeroma precejšnja špekulacija u čencev za redi. /.../. Dijak se danes mnogo manj časa pripravlja za šolo, kot se je nekdaj. To bo brž čas v zvezi z motnjami, ki jim je današnji dijak podvržen bolj kot njegov nekdanji tovariš (kino, šport, radio, vsepovsod avtomobilska brzina i. p.). /.../. Že v ljudski šoli pomagajo dandanes starši otro- ku reševati njegove naloge tako, da skrajšajo svojemu ljubljen čku sleherni napor. Isto se seveda nadaljuje v srednji šoli. Če s svojo u čenostjo ne zmorejo, poiš čejo instruktorja v osebi starejšega otroka, sorodnika ali ko- ga drugega za nekatere predmete ali pa tudi kar za vse po vrsti. Starši danes na splošno preve č direktno pomagajo in dajejo tako le potuho lenobnosti svojega otroka, ali pa ga preveč silijo k u čenju in priganjajo kakor neusmiljeni pastir živino. Zato je današnji dijak izgubil precej samo- stojnosti, samostvarjalnosti, izgubil je zaupanje v svo- je zmožnosti in voljo do osebnega dela. /.../. Današnji mladini o čitajo u čitelji površnost, zaletelost, drzkost in domišljavost, zlasti pa še objestnost, igrivost, neresnost in lahkoživost. To so težki o čitki in ker so ve čji del upra- vi čeni, tudi težke napake. /.../. Glede uspehov v šoli današnja mladina ni preve č prizadevna in ambiciozna. /.../, da izdeluje res dobro le okoli 50% vseh u čencev, da pa jih kakih 20% pade. /.../. Potem da bi videli, ko- 375 ŠOLSTVO liko je opravi čevanj ob začetku vsake ure, ki je že itak kratka, in kakšna so ta opravi čevanja! /.../. “Špricanje” je na dnevnem redu, če pa je kdo v resnici kak dan bolan, mu še na misel ne pride, da bi kakega sošolca vprašal, kaj so med tem časom vzeli, in skušal tvarino dohiteti /.../. Tudi je res, da prihaja po ve čini v srednjo šolo le meš čanski otrok, medtem ko je podeželski bolj redek in bolj izbran, zlasti, če je revnejši. Meš čani pa skoraj vsi rinejo svoje otroke v srednjo šolo, ki jo imajo pred nosom. Tudi naraš ča število dijakinj in koedukaci- ja slabo vpliva na sodobno mladino. /.../. Boljše socialne prilike, ki jih prej nismo poznali, ustvarjajo tisto ozra čje, ki po svoje oblikuje današnjo študirajo čo mladino in mladino sploh. Po svetovni vojni l. 1918 je nastopilo na splošno svobodnejše obdobje, starši so se oddahnili od prestanih vojnih naporov in strahot. Kar smo doživljali predvojni rodovi, bedo in po- manjkanje, zatiranje in zapostavljanje, trpljenje in stro- gost, vse to so starši hoteli prikrajšati svojim otrokom in tako smo dobili mladino, ki ni vajena oboževati nikako avtoriteto, ki ji pouk v šoli z vsem u čiteljstvom vred ne predstavlja ni česar vzvišenega, ki ne trpi nikake disci- pline in strogosti, pa tudi nikakega napora in vztrajno- sti.” 1177 1177 Bojc, Etbin: Današnja mladina v šoli. V: Slovenski u čitelj. Pedagoška revija in glasilo Slomškove družbe, št. 10–11–12, 1943, str. 110–112. 376 Kljub slabim razmeram v šolskih klopeh do 7. maja V teku vojne je bilo čedalje bolj ovirano tudi delo- vanje vrtcev, saj je nekaj njihovih prostorov pristalo v rokah vojaških enot. Prostori, ki pa so ostali na voljo za varstvo otrok, so bili zaradi pomanjkanja kuriva premr- zli in zato neprimerni za svojo dejavnost, vendar je kljub temu na za četku šolskega leta 1944/1945 v Ljubljani delovalo še 7 javnih vrtcev (v Spodnji Šiški, Gornji Ši- ški, Mostah, Bežigradu in trije v centru) in 4 zasebni (v Šiški, na Vi ču, v Zeleni jami in v centru). Vsi oddelki teh vrtcev so šteli 196 de čkov in 162 deklic, nadzornih oseb je bilo 21. V vseh vrtcih so otroci dobili kosilo in kruh za malico, v treh (enem javnem in dveh zasebnih) pa so imeli celo svoje ležiš če. Salezijanci na Rakovniku in na Kodeljevem pa so organizirali dnevno varstvo za de čke. Prosti čas so preživljali z igro, petjem, reševali pa so tudi šolske naloge. Vsako od teh varstev je obiskovalo okoli 100 fantov. 1178 V zvezi z osnovnimi in srednjimi šolami je prezident Rupnik oktobra 1944 izdal odredbo, ki je velevala, da se mora pouk ne glede na slabe razmere nadaljevati. S poukom so v zadnjem šolskem letu pod okupacijo ta- ko nadaljevale vse ljubljanske osnovne šole (od I do V 1178 ARS, AS 199, f. št. 851–1000, 1945, ovoj 956/1945, Bericht über die Kinderhor- te in Laibach, 19. 2. 1945. Zadnje šolsko leto pod okupacijo 377 ŠOLSTVO deške ljudske šole, od I do VIII dekliške ljudske šole, od I do VI mešane ljudske šole, zasebna deška ljudska šola v Marijaniš ču, zasebna dekliška ljudska šola v Li- chtenturnovem zavodu, zasebna dekliška ljudska šola pri uršulinkah, državna pomožna šola, vadnica na dr- žavni učiteljski šoli, vadnica v zasebnem u čiteljiš ču pri uršulinkah 1179 ) in tudi srednje šole. Zaradi prostorske stiske so šole u čence in dijake v klopi poklicale “šele 11. ali 12. oktobra, I. moška gimnazija pa še kasneje.” 1180 Upoštevajo č omenjeno odredbo so morale vse šole, ki so imele poškodovane zgradbe oziroma so jih zasedle vojaške enote, poiskati nadomestne prostore. Kolektivi, ki niso našli ustreznih šolskih poslopij, kjer bi gostovali, so bili primorani poiskati druga čne nadomestne prosto- re (sobe v zasebnih hišah, gostilniške prostore, prazna skladiš ča ali delavnice ipd.). Tam naj bi u čitelji razdelili u čno snov, katero bi otroci obdelali sami oziroma do- ma s pomo čjo staršev ali starejših bratov in sester. 1181 Redno pou čevanje verouka naj bi potekalo v cerkvi ali župniš ču. Pouk telovadbe pa naj bi prvenstveno izva- jali na prostem. 1182 Pouk so mo čno motili tudi alarmi, ki so najavljali prelete zavezniških letal. Od 1. januarja 1945 do 24. aprila 1945 je bilo to čno 100 alarmov. 1183 Pouk je bil prestavljen na zgodnejše jutranje ure, saj so računali, da takrat ne bo pogostejših prekinitev: “Po- uk se je pri čel zaradi stalnih letalskih alarmov že ob 6.30 zjutraj.” 1184 Kljub vedno prisotni nevarnosti in zato časovni stiski, so šolske ure še naprej trajale 45 mi- nut. 1185 Otroci so na zadevo gledali iz svojega zornega kota: “Nadvse čudovito pa je bilo, da so zaradi teh le- talskih poletov sirene dajale alarm in s tem oznanjale konec mukotrpnega šolskega pouka. /.../. Zamislite si, kako je bilo fino.” 1186 Šolsko delo sta mo čno okrnila tudi pomanjkanje kuriva in omejena razsvetljava. Šole so že konec leta 1944 poro čale, da (v glavnem le osnovnošol- 1179 ZAL, LJU 489, f. 2402, II/A/10, str. 255. 1180 Škerl: Ljubljanske srednje šole, str. 171. 1181 ZAL, LJU 489, f. 2402, I, str. 178. 1182 ARS, AS 199, f. 7001–7850/1944, ovoj 7006/1944: št. 7006/1. 1183 ARS, AS 199, f. 1001–1600, leto 1945, št. 1412–45. 1184 Weber: 150 zgodb, str. 187. 1185 Ustni vir: Tomaž Weber, izjava pri avtorici. 1186 Žagar: Vojna, str. 65. 378 ski) otroci niso mogli vzdržati v nezakurjenih prostorih dalj časa. Šolski nadzornik za mesto Ljubljana je pre- dlagal, naj šole, ki nimajo kuriva, otroke v šoli zadržijo le toliko časa, da to ne bo nevarno za njihovo zdravje. V ve čjem mrazu naj bi otrokom le razdelili naloge, jim dali navodila za u čenje in jih poslali domov. 1187 Dodaten nered v pouku “je povzro čila “delovna služba” 1188 za izvr- šitev fortifikacijskih objektov, ki so jih okupatorji uka- zali napraviti v neposredni bližini Ljubljane. Za njihovo izvršitev pa so v veliki meri uporabljali tudi dijaštvo. 1189 /.../. Dijaki so potem lahko ostali doma in samo preko dneva prihajali na kopanje jarkov. Prva partija je prišla na delo 12. decembra 1944, rok zanjo pa je bil dolo čen na 6 tednov.” 1190 Konec marca 1945 so v delovno služ- bo vklju čili tudi dekleta, vendar so sredi aprila pristojni organi na prosvetnem oddelku in mladinskem uradu izjavili, da u čenk ne bodo ve č klicali na obvezno delo. U čenko, ki so jo slu čajno poklicali, je morala predložiti izkaz šolskega vodstva. Ko so se organi oblasti prepri ča- li, da obiskuje šolo, so jo avtomati čno oprostili delovne službe. 1191 Nekateri otroci pa pouka niso obiskovali pre- prosto zato, ker so morali pomagati doma: “Hodil sem v šolo vsak dan, če nisem ves dopoldan stal v vrsti.” 1192 Šolska oblast je starše opozarjala, da morajo šoloobve- zne otroke redno pošiljati k pouku, in zagotovila stroge kazni za vse, ki teh dolo čil niso spoštovali in izpolnjeva- li. Od njih je tudi pri čakovala, da bodo vsaj enkrat na mesec obiskali šolo in se prepri čali, kako je z njihovim otrokom. 1193 7. maja 1945 je bil v vseh šolah ukinjen pouk. Že nekaj dni prej je bil obisk še bolj skromen kot v preteklih tednih, saj so se mnogi starši v zadnjih dneh vojne svoje otroke bali pustiti same od doma, bili pa so tudi drugi vzroki, npr. selitve. 1187 ARS, AS 199, f. 7351–7650, ovoj 7361/1944, št. 2687. 1188 Prezident je januarja 1944 z odredbo ustanovil Urad za delovno službo in ob- novo. Naloga urada je bila pripraviti vse potrebno za za četek obnovitvenih del v pokrajini. V: ARS, AS 1876, f. 70, I, 1, str. 1/3. 1189 Pri tem so mišljeni dijaki višjih razredov srednjih šol, pisna izjava: Tomaž We- ber, izjava pri avtorici. 1190 Škerl: Ljubljanske srednje šole, str. 228 in 230. 1191 Prav tam, str. 231. 1192 Kova či č: Prišleki, str. 309. 1193 Slovenec, št. 37, 16. 2. 1944, str. 3, Obisk ljudskih šol. Kultura 381 KULTURA “Kulturna stroka je bila v upravnem organizmu ljubljanske mestne uprave do najnovejšega časa prava pastorka. Sicer so se vse uprave od župana Ivana Hri- barja dalje zavedale, da ima glavno mesto Slovenije tudi posebne kulturne naloge, niso pa se povzpele do kake smotrno urejene akcije.” 1194 Uprava pod županom dr. Juro Adleši čem je poskušala rešiti vsaj del teh kulturnih nalog. Izboljšala je razmere v mestnem arhivu s selitvijo v Turjaško pala čo, v življenje je prebudila mestni muzej in mestno knjižnico. Podala je na črt o ustanovitvi Slo- vanske knjižnice mesta Ljubljane. Za čela je s podeljeva- njem nagrad posameznim zaslužnim osebam. V okviru mestnega kulturnega odseka so bili od leta 1939 vsako leto s knjigami nagrajeni najboljši u čenci ljubljanskih osnovnih, strokovnih in srednjih šol. Od tega leta da- lje je mestni župan na dan Prešernove smrti vsako leto izro čil nagrade za najboljša slovenska leposlovna dela zadnjega leta. Leta 1940 so prvi č najboljšemu arhitektu podelili Ple čnikovo nagrado, s katero naj bi mu bil omo- go čen poglobljen študij urbanisti čnih problemov mesta Ljubljane. 1195 V Ljubljani sta (dokaj) uspešno delovali opera in drama ter drugi manjši odri. Iz raznih dvoran so doneli koncerti. Ljudje so se drenjali po otvoritvah razstav ali v vrstah za kino vstopnice. Skoraj vsi pa so v natrpanem urniku z veseljem našli čas za obisk kavar- 1194 Pet let dela za Ljubljano. Ljubljana 1940, str. 161. 1195 Prav tam, str. 166. 382 ne, kjer so lahko v miru poklepetali z znanci, odigrali igro šaha ali pa prebrali časopis, ki jih je zanimal. Čeprav je prestolnica aprila 1941 doživela hud uda- rec in pretres, se je kulturno udejstvovanje Ljubljan ča- nov kmalu stabiliziralo: “Od prilike do prilike se vrstijo koncerti, ki so dosledno na umetniški stopnji. Spet je omogo čen reden obisk naše opere, v kateri se uveljavlja- jo slove ča operna dela, /.../. Po kinematografih so še večji del na sporedu starejši, toda dobri filmi, ki nemara še bolj privabljajo, kakor svoj čas ob premieri. Vse naše javne knjižnice so dan na dan dobro obiskovane. Do svojih družabnih pomenkov pa pridejo Ljubljan čani ob večernih urah, ko se odpro vrata gostiln.” 1196 1196 Slovenski narod, št. 9, 26. 2. 1945, str. 4, Ljubljana pred pomladjo. 383 KULTURA 6. aprila 1941 je Ljubljana obnemela. Molk je tra- jal nekaj dni. Proti koncu meseca so časopisi za čeli ob- javljati prispevke o obnovljenem kulturnem delovanju. Napovedan je bil prvi koncert Glasbene Matice. Poro čali so tudi o prvi razstavi. V tem času je izšla nova sloven- ska knjiga, prva v času okupacije. 1197 Ljubljana je po časi za čela dobivati predvojno podobo. Okupacijska oblast osrednjih slovenskih kulturnih in znanstvenih ustanov (Univerze, Akademije znanosti in umetnosti, Drame, Opere, Glasbene matice, Filhar- monije idr.) ni ukinila. Te so se v glavnem preživljale z državnimi podporami, zato jih je nova oblast sklenila podpreti. To sodelovanje pa se je odražalo v programih teh ustanov, 1198 ki so bili v ve čini usmerjeni k spoznava- nju italijanske kulture. Mnogi se z vsesplošnim kulturnim delovanjem ni- so strinjali. Zavzemali so se za kulturni molk. Sprva je kulturni molk prepovedoval le kulturne dejavnosti ali pa obiskovanje prireditev, ki bi kazale na simpatiziranje z italijansko ali fašisti čno kulturo. Ni pa prepovedoval celotne kulturne ustvarjalnosti. Pomen kulturnega mol- ka, ki se je najprej med kulturnimi delavci 1199 širil ustno, 1197 Gabri č, Aleš: Odziv slovenskih kulturnikov na okupacijo leta 1941. V: Prispevki za novejšo zgodovino: Slovenci in leto 1941. Znanstveni posvet: Šestdeset let od za četka druge svetovne vojne na Slovenskem, 2001, št. 2, str. 213 (dalje Gabri č: Odziv). 1198 Godeša: Kdor ni z nami, str. 84. 1199 O delovanju in ustvarjanju kulturnih delavcev tudi: Cesar, Emil: Slovenska kul- Ljubljana je obnemela 384 je bil javno razglašen v resoluciji kulturnih delavcev v Slovenskem poro čevalcu (6. aprila 1942) oziroma na- tan čneje razložen v časopisu Mlada Slovenija. Članek Naša kultura in odnos do nje je spodbujal k usklajeni akciji, ki bi bila dosežena le s popolnim bojkotom vsega, kar je kazalo na sožitje z okupatorjem. Bojkotirati naj bi bilo treba vse prireditve fašisti čnih organizacij, kinema- tografov, gledališke in operne predstave, razstave, ča- sopise, revije idr., ki bi kazale na sožitje z okupatorjem tura v obdobju okupacije in narodnoosvobodilnega boja od aprila 1941 do 8. sep- tembra 1943. Ljubljana 1996 (dalje Cesar: Slovenska kultura). Poziv k bojkotu italijanskega koncerta v Ljubljani (24.–26. 11. 1941). MNZS 385 KULTURA oziroma naj bi bile le sredstvo fašizacije. Po drugi strani pa je bil zaželen obisk vseh prireditev, ki so izražale od- por slovenskega ljudstva. 1200 Kulturni molk je obvezoval vse enako – umetnike in narod kot uporabnika kulturnih dobrin. Kulturni molk so najbolj upoštevali književniki, ob čuten je bil tudi pa- dec likovne dejavnosti, čeprav so likovni umetniki prire- dili kar precej razstav. Slednje je razvidno iz dnevnega časopisja, ki je na take razstave mnogokrat opozarjalo v vsem obdobju italijanske okupacije. Iz časopisja je raz- brati, da kulturnega molka niso upoštevale niti znan- stvene institucije (akademija, 1201 univerza) niti kulturne (opera, drama). Njihovo delo je teklo naprej, “toda že od poletja 1941, še bolj pa od leta 1942 so bile redke prire- ditve, ki bi bile v ostrem nasprotju z jasnimi zahtevami kulturnega molka. Pri tem ni šlo zgolj za upoštevanje politike Osvobodilne fronte, pa č pa tudi za iskreno doje- manje družbene stvarnosti pri kulturnih izvajalcih raz- li čnih idejnih usmeritev.” 1202 Po kapitulaciji Italije so se merila za kulturni molk poostrila, pa ne zaradi vtikanja nemškega okupatorja v kulturne prireditve, temve č zaradi tega, ker je Rupni- kova uprava želela kulturo do neke mere izkoristiti tudi v propagandne namene. Kulturni molk je tako pome- nil prepoved vsakršnega kulturnega delovanja. 1203 Lju- bljančani, ujeti za žico, pa so v vojni vihri iz dneva v dan bolj hlepeli po čem lepem: “Ljudje potrebujejo duhovne hrane, sam na sebi to čutim.” 1204 Tisti, ki so imeli mo- žnost in denar, so poskrbeli, da dan ni bil enak dnevu. Vsi Ljubljan čani t. i. kulturnega molka niso upoštevali. 1200 Gabri č, Aleš: Kulturni molk. V: Prispevki za novejšo zgodovino, 1989, št. 2, str. 386 (dalje Gabri č, Kulturni molk). O kulturnem molku tudi: Cesar, Emil: Kulturni molk. V: Naš zbornik, Ljubljana 1996, str. 82sl. 1201 Šef pokrajinske uprave Leon Rupnik je z odredbo novembra 1943 Akademijo znanosti in umetnosti preimenoval v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti v Ljubljani. 1202 Gabri č: Odziv, str. 219. 1203 Šipi č, Maja: Gostujo či italijanski umetniki v Ljubljanski pokrajini med okupaci- jo. Diplomska naloga. Ljubljana 1999, str. 17 in 18 (dalje Šipi č: Gostujo či). 1204 Šnuderl: Dnevnik, str. 180. 386 V letu 1940 sta delovali Narodni gledališ či v Lju- bljani in Mariboru, poleg teh pa še mestni gledališ či v Celju in Ptuju. Tega leta je bilo zabeležiti 21 opernih, 11 operetnih, 51 dramskih premier in 2 baleta. Vseh pred- stav je bilo 688 ter 227.034 prodanih vstopnic. V pri- merjavi z letom 1939 se je v letu 1940 število predstav zvišalo za 23, število obiskovalcev pa za 6.330. V ljubljanskem Narodnem gledališ ču, ki je februar- ja 1939 zabeležilo 20- letnico delovanja, 1205 se je v Drami zadnja predstava pred napadom na Jugoslavijo odvijala 5. aprila 1941. 1206 Gledališ če je bilo nato do 18. aprila zaprto. Tega dne je odprlo svoja vrata in na ogled ponu- dilo Shakespearjevo tragedijo “Romeo in Julija”. 1207 Pod italijansko okupacijo je imelo gledališ če naziv “Državno gledališ če” oziroma “Teatro di stato”, 14. oktobra 1943 pa je italijanski naziv zamenjal nemški “Staatsthea- ter”. 1208 1205 Misel in delo. Kulturna in socialna revija, november–december 1939, str. 61 (dalje Misel in delo). 1206 Jerman, Ivan: Slovenski dramski igralci med 2. svetovno vojno. Ljubljana 1968, str. 13 (dalje Jerman: Slovenski dramski igralci). 1207 Prav tam, str. 14. 1208 Ljubljana Gradiš če 1941–45. Ur.: Sotelšek, Janko. Ljubljana 1987, str. 39 (dalje Ljubljana Gradiš če). Gledališ če 387 KULTURA Drama V letih 1941–1943 so v Drami gledalci gledali ra- zno razne predstave: “V gledališ ču je bila prilagoditev novi kulturnopoliti čni usmeritvi vidna v na črtovanju programa po treh kriterijih izbora del: slovenskem, ita- lijanskem in ostalem. Sezono 1941/42 je v drami odprla predstava Rina Alessija Katarina Medi čejska in v nasle- dnjih dveh sezonah se je število italijanskih predstav približevalo številu slovenskih. Šlo je za novejša lahko- tna dela, ki so se izogibala tako ostri propagandi kot družbeni kriti čnosti in so bila vsebinsko precej neizrazi- ta.” 1209 Sezona 1941/42 je gledalcem ponudila 28 del, 7 italijanskih in 10 slovenskih, pri čemer dela italijanskih avtorjev niso bila deležna tolikšne pozornosti kot slo- venskih, 1210 sezona 1942/43 pa 32 del, 11 italijanskih in 12 slovenskih. Dela slovenskih avtorjev so bila mdr. delo Cankarja (Kralj na Betajnovi), Leskovca (Dva bre- gova), Jalna (Dom), Nova čana (Veleja), Trdine (V provin- ci), Krefta (Kranjski komedijanti) idr. 1211 V Drami je bilo v letih 1940–1943 odigranih 781 predstav in prodanih 286.000 vstopnic. 1212 V letih 1943–1945 je bilo na spo- redu ve č uprizoritev nemških avtorjev. Še vedno so bi- le prisotne igre, narejene po predlogi doma čih avtorjev. Igrali so Cankarjevega Kralja na Betajnovi, Župan či če- vo Veroniko Deseniško, Tavčarjevo Cvetje v jeseni, pa Leskov čevo Vero in nevero, Cajnkarjev Potopljeni svet in druge. 1213 Kljub relativno visoki ceni vstopnic (v letu 1944 je znašala okoli 20 lir, v letu 1945 pa že 40 lir) so bile predstave, ki so bile v ve čini “dostojno uprizorjene”, dobro obiskane. Gledališki kritik je zapisal: “Nekatere režije pa so vendar prešle tisto vsakdanjo mero in so po- kazale nadpovpre čen uspeh. /.../. Režijsko najbolj za- nimivi in uspeli predstavi sta bili Skrbinškov Azazel in 1209 Gabri č: Odziv, str. 214. 1210 Več o obisku Drame v sezoni 1941/1942 Gabri č: Kulturni molk, str. 406. 1211 Gledališki koledar ček za sezono 1941–1942, Ljubljana 1941, str. 71 in 72, Le- tošnji repertoar Drame. 1212 Valant, Milan: Okraj Šmarje pri Jelšah. Ljubljan čani od aprila 1941 dalje (kra- jevna zgodovina). Ljubljana 1988, str. 13 (dalje Valant: Okraj Šmarje pri Jelšah). 1213 Gledališki koledar ček za sezono 1943–1944, Ljubljana 1942, str. 106, Letošnji repertoar Drame. 388 Debevčeva Maria Stuart.” 1214 K pove čanemu zanimanju za teater v sezoni 1944/1945 sta svoje verjetno doprine- sli tudi “mladi vedi”, 1215 scenografija in kostumografija: “Ne spominjamo se, da bi bil v zadnjih 25 letih po obno- vitvi slovenskega gledališ ča v Ljubljani odziv ob činstva kdaj tolikšen, kakršen se je pokazal v pravkar zaklju če- nih dneh razpisa in nabiranja gledališkega abonmaja. Če bi ne bilo to izredno zanimanje, zlasti v teh časih, za vsakega kulturnega, še bolj pa seveda za vsakega gleda- liškega človeka naravnost ganljivo in skrajno razveselji- vo, bi imel človek skoraj vtis, da je zavzel ta nenavadni zagon proti gledališ ču včasih malone bolestne oblike in dimenzije. “Naro čba za vsako ceno!” – to je bojni klic na- videzno skoro četrtine Ljubljane. Udeleženci so goreli, uradništvo je žarelo, opazovalci so se čudili, uprava se je kitajsko smehljala, igralci pa so se muzali /.../. Gle- dališ če je postalo za nekaj dni nenadoma spet središče javnega obkrožanja, snubljenja in osvojevanja. Marsi- kaj na tem je popolnoma razumljivo. Splošna draginja raste, gostilne so vedno bolj prazne, pija ča pojema, izleti so omejeni, družine so razmajane, ljudje si žele razve- drila, morda hrepenijo nekateri med njimi celo po du- ševni hrani, nekaterim se ho če spremembe, nekaterim pozabe, nekaterim veselja, nekaterim mo či, nekaterih je strah ... vsi ti pa se shajajo in se tešijo v skupnem duševnem okrevališ ču in letoviš ču – v gledališ ču. /.../ gledališ če le ni samo ljubiteljsko raztaviš če in družbeno zabaviš če – temve č da je – zlasti v teh časih – čeda- lje bolj naše skupno ognjiš če, naše sr čno zatočiš če in naše edino toriš če, /.../ kjer lahko nemoteno uživamo in poslušamo našo ljubo /.../ slovensko besedo.” 1216 Ob misli na slednjo in iz hvaležnosti do igralcev, “ki nam toliko dajejo, se mi je srce kar širilo”, 1217 je v svoj dnev- nik zapisala mlada Ljubljan čanka. V podobnem duhu je o kulturnem molku po vojni razmišljal tudi znani slo- venski umetnik. Namesto molka se je ponovno odlo čil 1214 Slovenec, št. 210, 14. 9. 1944, str. 6, Delo našega gledališ ča v pretekli sezoni. 1215 Prav tam. 1216 Debevec, Ciril: Odziv ob činstva. V: Gledališki list. Drama. 1944–45, št. 2, str. 13 in 14. 1217 ZAL, LJU 439, t. e. 2, ovoj 11, IV, Dnevnik Zorke Bartol, datum vpisa 2. 4. 1942. 389 KULTURA za besedo, govorjeno besedo, polno življenja: “Razglasi- tev kulturnega molka je pomenila za gledališ če težko in odgovorno vprašanje. Če bi ravnali po črki in duhu, bi morali gledališ ču onemogo čiti delo in ga zapreti. Laže je bilo v tem pogledu individualnim umetnikom. Lahko so sami zase svobodno delali in svojih del ne objavljali. Igralec pa je vezan na skupno delo in gledališ če je javna ustanova. V njem slovenska beseda ni bila zatrta in, kar je ve č vredno, v njem je bil slovenski duh, medtem ko so bila tedanja javna glasila le po besedi. Slovensko narodno gledališ če z Dramo in Opero je bilo pod dvojno okupacijo velika stvar, nekak otok, na katerem si se ču- til varneje kot na ulici ali v javnem lokalu.” 1218 Po osvoboditvi je prva gledališka predstava “Sloven- skega narodnega gledališ ča” potekala 19. maja 1945. 1219 Uprizoril jo je ansambel, ki je kot del odporniškega giba- nja med vojno deloval na terenu. Opera Prav tako kot Drama je bila tudi Opera stalna usta- nova, ki je razpolagala s stalnim osebjem. Držala naj bi se za črtanega sporeda, ki bi odgovarjal zahtevam ob- činstva. V letih pred vojno temu ni bilo tako, saj se je kvaliteta predstav poslabšala: “Nazadovanje kvalitete predstav, pomanjkljiva osvežitev sporeda, česta naveza- nost na gostovanja, ki so napravila spored nestalen, in materialni primanjkljaji so izzvali krizo, ki še danes ni popolnoma premostena.” 1220 Opera je odprla svoja vrata kmalu po okupaciji. V zvezi s prilagoditvijo na nove razmere ni imela toliko te- 1218 Jerman: Slovenski dramski igralci, str. 50. 1219 Ljubljana Gradiš če, str. 39. 1220 Misel in delo, str. 26. “Materialni primanjkljaj” je narekoval tudi vzdušje v sa- mem ansamblu: “Razpoloženje med člani orkestra je ravno radi slabega materi- jelnega položaja zelo slabo in bati se je, da se še poslabša, vsled česar trpi tudi umetniško stanje zavoda.” Uprava Narodnega gledališ ča je apelirala na ministrstvo za prosveto v upanju na dvig pla č oziroma izena čitev pla č članov ljubljanskega orke- stra s pla čami, ki so jih prejemali člani beograjskega in zagrebškega orkestra: solist beograjskega gledališ ča je mese čno prejel 2.500 din pla če (všteti sta draginjska in gledališka doklada), solist zagrebškega gledališ ča 2.100 din in ljubljanskega 1.754 din. V: ASCG, fond 66, Ministarstvo prosvete, 1918–1944. Poverljiva arhiva, f. 55, št. 131, 132. 390 žav kot drama, saj se je “obrnila k italijanski klasiki, ki v ve čini svetovnih opernih hiš tako in tako tvori jedro železnega repertoarja.” 1221 Opera je julija gostila soliste Kraljeve opere iz Rima, ki so izvajali Traviato (“Predsta- va je bila naenkrat razprodana.” 1222 ) in Madame Butter- fly. Ena od gledalk je v svoj dnevnik zapisala: “Zve čer sem bila v operi. Prispela je namre č vsa rimska opera z Gilijem vred v Ljubljano. /.../. Pevsko so na vsak na- čin boljši od naših tudi orkester je odli čen. Igralsko pa še dolgo ne dosegajo Zlate in Jožeta. 1223 Ne re čem, da je igra slaba, vendar toliko nau čena, da niti malo ne osvoji, /.../. Ker je dvorana bila napolnjena do zadnjega kota je akustika slaba.” 1224 V času italijanske okupacije je bilo na sporedu po- leg italijanske klasike tudi ve č drugih del, od nemškega poznobaro čnega sloga, italijanske, nemške, francoske in slovanske romantike do italijanskega verizma in še nekaj del iz italijanske in slovenske povojne moderne. 1221 Gabri č: Odziv, str. 214. 1222 Pavlin: Ljubljana 1941, str. 181. 1223 Zlata Gjungjenac in Josip Gosti č. 1224 ZAL, LJU 439, t. e. 2, ovoj 11, IV, Dnevnik Zorke Bartol, datum vpisa 9. 7. 1941. Koncert solistov Kraljeve opere iz Rima na Kongresnem trgu (v ospredju tenorist Beniamino Gigli), 10. 7. 1941. MNZS 391 KULTURA Na sporedu je bilo tudi nekaj vedno priljubljenih ope- ret. 1225 V sezonah 1941/1942 in 1942/1943 je operni ansambel uprizoril skupno 21 oper, “od tega 4 Verdi- jeve, 3 Puccinijeve, pa še Rossinija in Donizzetija. Slo- venski skladatelji so bili zastopani s šestimi opereta- mi od katerih sta dve doživeli krstno predstavo, ena v vsaki sezoni.” 1226 Ljubljan čani so radi gledali tako dela italijanskih kot slovenskih avtorjev; v sezoni 1942/43 si je predstavo, narejeno po predlogi slovenskega avtorja, ogledalo povpre čno 480 ljudi, po predlogi italijanskega avtorja pa 449. 1227 Vsa dela so bila prevedena in izvede- na v slovenš čini oziroma so jih v slovenš čini peli doma či pevci, zaradi gostovanja tujih umetnikov pa so bile ne- katere predstave ve čjezi čne: “Kakšna posebna, nenava- dna in zanimiva mešanica, ko človek sliši dva solista, ki izražata svoje ob čutke vsak v svojem jeziku.” 1228 V Operi je bilo v letih 1940–1943 prikazanih 673 predstav, pro- danih je bilo 299.000 vstopnic, 1229 posamezna je v prvih letih okupacije stala do 30 lir, 1230 v letu 1944 do 40 lir, leto kasneje pa kar do 60 lir. Operne predstave so bile v slovenš čini do konca voj- ne in to tudi tiste, ki so bile enkrat tedensko na sporedu izklju čno za nemške vojake. 1231 V času nemške okupa- cije je še posebej velik uspeh požela Massenetova opera visoke romantike – Thais: “Bomba je pa sedaj “Thais” /.../, tudi vedno razprodana že prvi dan ko se prodajajo vstopnice.” 1232 Za njo ni prav ni č zaostajalo Gregor čevo novo delo, opereta Melodije srca. 1233 Marsikomu je do- besedno zaigralo srce, saj se je namre č zavedal, da je praznik, ko zastor na odru odkrije novo doma če delo. Še posebej med vojno v okupirani deželi: “Naša najnovejša izvirna opereta “Melodije srca” je v vsakem posamezni- ku, ki v nji nastopa ali kakor koli že sodeluje, povzro čila 1225 Gledališki koledar ček za sezono 1941–1942. Ljubljana 1941, str. 72 in 73, Le- tošnji repertoar Opere. 1226 Gabri č: Kulturni molk, str. 391. 1227 Prav tam, str. 406. 1228 Mila č: Kdo solze naše posuši, str. 60. 1229 Valant: Okraj Šmarje pri Jelšah, str. 13. 1230 Šnuderl: Dnevnik, str. 120. 1231 Ustni vir: Vilma Bukovec, izjava pri avtorici. 1232 Pismo, naslovljeno na Martino Poga čar (brez datuma), osebni arhiv avtorice. 1233 Janko Gregorc je bil skladatelj in dirigent omenjene operete. Gledališki koledar- ček za sezono 1943–1944. Ljubljana 1943, str. 103, Letošnji repertoar Opere. 392 nekak prijeten trepet, poln napetega pri čakovanja ... Vsi se zavedajo, da bodo sodelovali pri uprizoritvi izvirnega slovenskega dela in ho čejo vsak po svoje prispevati čim lepšemu njegovemu krstnemu uspehu.” 1234 V tem delu, katerega premiera je potekala 21. decembra 1943, je nastopalo kar 25 igralcev in pevcev. V Ljubljani pred tem še ni bila uprizorjena opereta s toliko nastopajo čimi solisti. Z repertoarjem in izvedbo posameznih del so bili obiskovalci gledališ ča na splošno zadovoljni: “Obiskova- nje opere pa tudi drame [se je spla čalo], posebej še zato, ker sta imeli obe hiši, /.../, naravnost sijajno igralsko in pevsko zasedbo, vsekakor boljšo kot danes. Ob napa- du na Jugoslavijo 1941 je namre č pribežala v Ljubljano skoraj vsa mariborska operna in dramska zasedba, pa tudi iz Zagreba, Beograda in Splita. /.../. Zaživela je tudi opereta, neštetokrat smo poslušali Gregor čeve Me- lodije srca. /.../. Obisk dramskih in opernih predstav med vojno je bil za dijake materialno sprejemljiv. Odeon je bil namre č razdeljen glede na socialne sposobnosti obiskovalcev. Dijaki smo imeli svoj prostor na koncu parterja, dijaško stojiš če, na vrhu galerije pa je bilo stojiš če, ki smo mu rekli “Oksenstand”. /.../. Ko sem pozneje neko č preštel vse vstopnice za dramo ali opero med vojno, sem ugotovil, da sem ju obiskal v treh letih 162 krat ali povpre čno vsaj eno na teden.” 1235 Predstave, tako operne kot dramske, ki so bile od za četka vojne zaradi policijske ure prestavljene na pozno popoldanske ure, so bile od konca leta 1944 zaradi vse pogostejših alarmov odigrane še nekoliko prej, ob 17. uri. 1236 Če je alarm trajal manj kot eno uro, se je predstava 10 minut po razglasitvi kon čane splošne nevarnosti nadaljeva- la. 1237 Predstave pa so bile motene tudi zaradi pomanj- kanja elektri čne energije, zato so bile 12. januarja 1945 za časno ukinjene. 1238 Operni ansamble je s svojim de- lom nadaljeval že mesec kasneje, dramski ansambel pa 1234 Frelih, Emil: Iz delavnice za našo opereto. V: Gledališki list. Opera. 1943/1944, št. 6, Gregorc-Stepan či č: Melodije srca, str. 61–63, tu 62. 1235 Weber: 150 zgodb, str. 107. 1236 Slovenec, št. 246, 16. 10. 1944, str. 5, Dramsko gledališ če. 1237 Prav tam. 1238 Slovenec, št. 8, 12. 1. 1945, str. 3, Operno gledališ če. 393 KULTURA šele v za četku aprila. Zadnja predstava pod okupacijo je bila 27. aprila 1945 “Matere” Stanka Majcna. 1239 Amaterski odri V letu 1940 je bilo v banovini zabeleženih tudi 12 večjih ljudskih odrov, ki so pripravili 196 predstav in prodali 38.362 vstopnic. 1240 V Ljubljani je delovalo ve č amaterskih oziroma t. i. diletantskih odrov: Šentjakobsko gledališ če (v sezoni 1938/39 je razpolagalo z 268 sedeži in stojiš či in je pro- dalo 8.852 kart), Rokodelski oder (v sezoni 1938/39 je razpolagal z 257 sedeži in stojiš či in je prodal 3.420 vstopnic) in oder Fran čiškanske prosvete, ki je imel svoje prostore na lokaciji današnjega Mestnega gledali- šča ljubljanskega (v sezoni 1938/39 je razpolagal s 576 sedeži in stojiš či ter je prodal 13.080 vstopnic). 1241 Tudi ti so bili v času vojne dobro obiskani. 1242 Razlog za to so bile verjetno bolj dostopne cene predstav: “ Čeprav niso bile njihove predstave na višini uprizoritev profesional- nega gledališ ča, so bile skoro vedno dobro obiskane in najve čkrat razprodane. Ljubljan čani smo pokazali veli- ko zanimanje za igre. Ljubezen do iger se ni omejevala samo na ljudi, ki imajo kaj ve č pod palcem in lahko žrtvujejo visoko vstopnino. K igram so radi zahajali tudi delavci, splošno preprosti ljudje, ki so morali pri izdat- kih za tako imenovane kulturne potrebe štediti z vsa- kim nov či čem.” 1243 Od julija 1941 do maja 1942 je v Lju- bljani deloval tudi Veseli teater. Sestavljali so ga igralci mariborskega gledališ ča, ki so se po okupaciji umaknili v prestolnico. Teater, ki je deloval pod vodstvom Boža Podkrajška, je imel svoje prostore na Mikloši čevi cesti v dvorani Pokrajinske delavske zveze. V dobrih dese- tih mesecih je ansambel uprizoril ve č kot 150 predstav. 1239 Ljubljana Gradiš če, str. 39. 1240 ARS, AS 77, f. 15, 3. seja XIII. rednega zasedanja banskega sveta Dravske ba- novine, 19. 2. 1941, str. 53, 54. 1241 ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 16, Statisti čni letopis, str. 90. 1242 Slovenec, št. 15, 20. 1. 1942, str. 3, Kulturni obzornik. Rokodelski oder. 1243 Slovenski narod, št. 231, 15. 10. 1943, str. 2, Ob za četku nove gledališke se- zone. 394 Satiri čno-zabavni program, ki je bil sestavljen iz osem do dvanajst to čk, od ske čev do spevoiger, je namigoval na družbeno stvarnost in tako na nek na čin nastopal proti okupatorju. Nemalokatera predstava je cenzorjem povzro čala velike skrbi, ljubljansko ob činstvo pa je na moč zabavala. 1244 V za četku leta 1945 je bila v Ljubljani uprizorjena tudi prva predstava lutkovnega gledališ ča, t. i. Pavlihovega gledališ ča. 1245 Tako je na ra čun prišla tudi mlajša publika, ki je na programu ostalih odrov le redko našla kaj za svoje veselje. 1244 O delovanju Veselega teatra: Jutro, št. 20, 25. 1. 1942, str. 3, Praznik veselega teatra; Cesar: Slovenska kultura, str. 169–175; Gabri č: Odziv, str. 220. 1245 Slovenec, št. 32, 10. 2. 1945, str. 2, Oživljeno Pavlihovo gledališ če. 395 KULTURA Koncerti so se v Ljubljani odvijali že kmalu po oku- paciji. Prvi koncert, ki je bil v veliki dvorani filharmonije, je 9. maja 1941 priredila Glasbena matica. 1246 Ta je bila dejavna tudi v sezoni 1941/1942, saj je organizirala 62 koncertov, k tem pa je treba prišteti še nastope glasbenih šol Glasbene matice in Glasbene akademije. 1247 Doma či in tuji glasbeniki koncertov niso prirejali le v filharmo- niji ampak tudi v veliki dvorani hotela Union. V mestu so poslušalci lahko prisluhnili še ve č manjšim koncer- tom in vokalnim koncertom; v času okupacije je Ljublja- na dobila prvi komorni orkester, ki je štel 16 članov. 1248 Omeniti je potrebno tudi promenadne koncerte vojaških godb, ki so bili še posebej prisotni med italijansko oku- pacijo. Godba 13. artilerijskega polka je nastopala na Aleksandrovi cesti pred Narodnim domom ob nedeljah od 11 do 12.30, godba poveljstva mesta ob nedeljah in četrtkih v Tivoliju od 18.30 do 20, godba 1. polka Sar- dinskih grenadirjev v Zvezdi ob sobotah od 18 do 19 in vsak ve čer pred Prešernovim spomenikom ob 20.30, ko so zaigrali le nekaj skladb. 1249 Med nemško okupacijo so promenadne koncerte pred Narodnim domom prirejali pripadniki Slovenskega Domobranstva. 1250 1246 Več o tem: Godeša: Kdor ni z nami, str. 93. 1247 Gabri č: Kulturni molk, str. 391. 1248 Jutro, št. 17, 22. 1. 1942, str. 5, Zapiski. Ustanovitev komornega orkestra v Ljubljani. 1249 Slovenec, št. 130, 5. 6. 1941, str. 4, Ljubljana. 1250 Gl. npr.: Slovenec, št. 167, 23. 7. 1944, str. 5, Promenadni koncert. Koncerti 396 Glede na kvantiteto in tudi kvaliteto so ljubitelji koncertne glasbe o čitno lahko prišli na svoj ra čun tudi med vojno: “Pravkar smo prišli od koncerta /.../. Bilo je bajno, kot v drugem svetu”, 1251 vendar je interes in s tem obisk koncertov na splošno usihal: “Nemško orientirana publika, ki je tvorila pred vojno mo čan kontingent obi- skovalcev, se je izgubila. Slovenski pridobitni krogi so le z redkimi izjemami naklonjeni glasbeni umetnosti, v uradništvu pojema interes, vzgoja mladine pa ni niti v šoli, niti doma taka, da bi mogla vzbuditi v njej poseb- no zanimanje. Društva, ki drugod podpirajo z vnetim obiskom prireditve, so pri nas hudo popustila v svoji aktivnosti. Izredno redki so na primer člani Glasbene Matice ali društva Glasbene akademije, ki jih vidimo na koncertih. Ker ni mogo če zagotoviti ve čjih honorarjev v naprej, se le redko pojavi pred ljubljanskim ob činstvom umetnik najve čje slave. /.../. Orkestralnih skupin k nam ni v goste, ker je njih nastop zvezan z ogromnimi 1251 ZAL, LJU 439, t. e. 2, ovoj 11, IV, Dnevnik Zorke Bartol, datum vpisa 11. 9. 1942. Koncert italijanske vojaške godbe pred Kazino na Kongresnem trgu. MNZS 397 KULTURA stroški. Veseli smo, če nas poseti prvorazredni dirigent, lote č se koncerta doma če Filharmonije. Pa tudi koncerti ljublj. filharmonije so gmotno ve činoma odvisni od me- cenov, kar se potem jasno odraža na enostranski sesta- vi sporedov.” 1252 1252 Misel in delo, str. 27. 398 Od novembra 1938 do novembra 1939 je bilo v Lju- bljani 19 razstav. K tem niso prištete razstave umetni- ških fotografij, ki so v času pred drugo svetovno vojno komaj pridobivale na veljavi. 1253 V času okupacije so bili prav likovniki tisti, ki so “spregovorili” med prvimi. T. i. razstavni molk je pretrgal umetniški klub Slovenski lik. 1254 Za čas italijanske okupacije so bile zna čilne veli- ke, tudi kolektivne razstave. Ve č skromnejših razstav je bilo tudi po ljubljanskih knjigarnah, npr. v knjigarni Žužek v prehodu Neboti č- nika. Od jeseni 1943 so ve čje likovne razstave postale redkost, pogostejše so bile le manjše, v glavnem samo- stojne. 1253 ARS, AS 77, f. 14, 3. seja, 14. 2. 1940, str. 26. 1254 Več o tem: Godeša: Kdor ni z nami, str. 93. Umetniške razstave 399 KULTURA Legalni tisk 1255 V letu 1939 je v banovini izhajalo 226 raznih li- stov. Dnevno 7, trikrat na teden 2, dvakrat na teden 2, tedensko 24, trikrat mese čno 2, dvakrat mesečno 20, mesečno 119, desetkrat letno 9, osemkrat letno 3, šest- krat letno 11, štirikrat letno 19 in enkrat letno 7. 31 listov je bilo politi čnih, 36 stanovskih, 37 nabožnih, 16 literarno kulturnih, 16 znanstvenih, 35 strokovnih, 14 mladinskih, ostali pa poljubne vsebine. 1256 V letu 1940 je izhajalo 231 listov. Omembe vredna sprememba v primerjavi z letom pred tem je le padec števila dnev- nikov s 7 na 6, nekoliko pa se je dvignila produkcija mesečnih publikacij. Glede na tematiko publikacij ni opaznih ve čjih sprememb. 1257 Po okupaciji so nekatere revije (Dejanje, Mi mladi borci, Modra ptica, Sodobnost itd.) prenehale izhajati, “toda celotna knjižna produkci- ja v času italijanske zasedbe kaže, da so bile to bolj izje- me.” 1258 Dnevno in periodi čno časopisje je tako izhajalo dalje, vendar je bilo podvrženo strogi cenzuri pri tiskov- nem uradu civilnega komisariata. Cenzura je povzro či- 1255 O založniški dejavnosti: Zemlji č, Igor: Pregled založniške dejavnosti v Ljubljan- ski pokrajini leta 1942. Diplomska naloga. Lenart v Slovenskih goricah 1998; Pi- vec-Stelè, Melita: Vpliv vojne na slovensko knjižno produkcijo. V: Zbornik Zimske pomo či 1944, str. 329–330. 1256 ARS, AS 77, f. 14, 3. seja, 14. 2. 1940, str. 25. 1257 ARS, AS 77, f. 15, 3. seja XIII. rednega zasedanja, 19. 2. 1941, str. 56, 57. 1258 Godeša: Kdor ni z nami, str. 92. Tisk 1255 400 la, da so časopisi postajali vse tanjši: “Slovenec je sicer izhajal na štirih straneh, /.../, dela ni bilo, bili smo v rokah cenzure, torej ...”. 1259 Časopise je še stanjšalo in tudi zred čilo pomanjkanje papirja oziroma var čevanje z njim. Novembra 1943 sta se zato npr. Slovenski narod in Slovenski dom iz (popoldanskih) dnevnikov spreme- nila v tednika. Slovenski narod je v bistvu izhajal kot ponedeljkova priloga Jutra. 1260 Ilegalni tisk 1261 V času vojne so Ljubljančani lahko prebirali tudi ilegalni tisk. Med najbolj poznanimi listi so bili Slovenski poro čevalec, Mlada Slovenija, Mladina, Delo, Slovenski partizan, Naša žena. Poleg časopisov, glasil, drobnih ti- skov (lepakov, letakov), so bile na voljo tudi brošure. Ile- galno literaturo je v prestolnici razmnoževalo 6 ilegalnih tiskarn in ve č deset ilegalnih tehnik. V teh tiskarnah je bila leta 1941 natisnjena tudi zbirka revolucionarnih pesmi Mateja Bora “Previharimo viharje”, kar je pred- stavljalo edinstven primer v okupirani Evropi. 1262 1259 Jurčec: Skozi lu či, str. 403. 1260 Slovenski narod, št. 1, 3. 1. 1944, str. 3, Ljubljana v lu či dogodkov v letu 1943. 1261 Danes je to gradivo združeno v en fond, ki ga hrani Arhiv Republike Slovenije: AS 1887, Zbirka narodnoosvobodilnega tiska, 1941–1945. 1262 Ljubljana mesto heroj: 30 let svobode, ur. Bazobi čar, Ivica. Ljubljana 1975, str. 26. O ilegalnem tisku gl. tudi: Čepe, Marica: Tisk in tiskarne v prvem letu boja. V: Junaška Ljubljana 1941–1945. Ljubljana 1985, str. 122–142. 401 KULTURA Od leta 1935 do leta 1938 je število slovenskih ljud- skih knjižnic poraslo od 2086 na 2642, število knjig, ki so bile last teh knjižnic pa od 1,138.000 na 1,586.000. 1263 V Sloveniji je bilo 1. avgusta 1939 zabeleženih 2791 knjižnic, od tega 952 šolskih in mladinskih, 927 u či- teljskih, 34 okrajnih u čiteljskih, 465 društvenih, 388 javnih in 25 znanstvenih. Te knjižnice so razpolagale z ve č kot tremi milijoni knjig. 1264 31. avgusta 1940 pa je bilo v banovini zabeleženih 950 šolskih mladinskih knjižnic, 971 u čiteljskih knjižnic, 506 društvenih knji- žnic, 349 javnih in 26 znanstvenih knjižnic. 1265 Dobro razvejana knjižni čna mreža je tako razveseljevala ljudi širom Dravske banovine: “Revnejši sloji, ki knjig ne mo- rejo kupovati, se pridno poslužujejo javnih knjižnic. Te so že mo čno razpredene po vsej Sloveniji, tako da skoraj ni ve čje vasi brez knjižnice.” 1266 V Ljubljani je bila najve čja knjižnica vseu čiliška. Prve dni novembra 1941 se je preselila v nove prostore, v pala čo, s katero je arhitekt Jože Ple čnik obogatil me- sto. Ko je bila knjižnica, ki se je imenovala Univerzite- tna biblioteka v Ljubljani, 1267 za silo urejena, je sledila 1263 ARS, AS 77, f. 13, 1. seja X. rednega zasedanja banskega sveta Dravske bano- vine, 13. 2. 1939, str. 59. 1264 ARS, AS 77, f. 14, 3. seja, 14. 2. 1940, str. 25. 1265 ARS, AS 77, f. 15, 3. seja XIII. rednega zasedanja banskega sveta Dravske ba- novine, 19. 2. 1941, str. 57. 1266 Prav tam. 1267 Po osvoboditvi je bila ta knjižnica (v skladu z uredbo o ustanovitvi federalnih Knjižnice in knjigarne 402 katastrofa. 29. januar 1944 je bil gotovo najhujši uda- rec v zgodovini knjižnice: 1268 “Januarja 1944 je bilo v veliki čitalnici knjižnice zelo mrzlo. Radiatorji centralne kurjave so bili samo še za okras. Vsi uslužbenci so se stiskali v eni sami sobi ob zakurjeni pe či. Čitalnica je bila za javnost zaprta. V stavbi je vladala tišina. /.../. Naenkrat je zabobnelo. /.../. Stavba se je stresla, stekla v oknih so se drobila v kosce. Zdelo se je, da vsa pala- ča razpada.” 1269 Na knjižnico, natan čneje v čitalnico, je strmoglavilo manjše nemško letalo. Po požaru, ki ga je nesre ča povzro čila, je zgorelo nad 60.000 knjig. Zgorele so tudi vse kartoteke, ki so bile v čitalnici. 1270 Posledice strmoglavljenja bi lahko bile še bolj tragi čne: “Kot sre čo v nesreči pa lahko beležimo slede ča dejstva: da ni bilo človeških žrtev (razen ene, ki jo je plamen dosegel na hodniku), ker je bila čitalnica zaradi pomanjkanja kuri- va že teden dni pred katastrofo zaprta in tudi v seminar- jih nad čitalnico ni bilo nikogar (pri polnem obratovanju pa bi zgorelo 120–150 ljudi, ker je bila čitalnica vedno polna, zlasti takrat, ko je bila okupatorska oblast uki- nila predavanja na univerzi); da letalo ni padlo v sobo za katalogizacijo in uni čilo mati čnega kataloga, v tem primeru knjižnica sploh ne bi mogla vršiti svojega dela in bi postala tako za 10 let – skladiš če; da niso bile pri- zadete najstarejše in najbolj dragocene knjige v skladi- ščih in rokopisi v rokopisnem oddelku.” 1271 Obnovitvena dela knjižnice so potekala vse do jeseni 1945. Poleg te knjižnice je bilo v Ljubljani leta 1941 še 16 znanstvenih knjižnic, 7 društvenih, 41 u čiteljskih in strokovnih, 12 javnih knjižnic, 46 mladinskih šolskih knjižnic. Te knji- žnice so premogle zalogo 946.681 knjig. 1272 V Ljubljani je bilo med vojno tudi 15 knjigarn, ki so bile obiskane precej slabše od knjižnic. Za vse knjižnice centralnih knjižnic v vseh federalnih enotah) spremenjena v centralno slovensko knjižnico z imenom Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. 1268 Pivec-Stelè, Melita: Obnova čitalnice Narodne in univerzitetne knjižnice v Lju- bljani. V: Zgodovinski časopis. Kosov zbornik, Ljubljana 1952–1953, str. 798–800 (dalje Pivec-Stelè: Obnova čitalnice). 1269 Kajzer, Janez: S tramovi podprto mesto. Ljubljana 1995, str. 363, 364. 1270 ZAL, LJU 499, Kulturni oddelek (dalje LJU 499), f. 1, ovoj 29 in Pivec-Stelè: Obnova čitalnice, str. 798–800. 1271 Pivec-Stelè: Obnova čitalnice, str. 801. 1272 Slovenčev koledar 1942, Ljubljana 1941, str. 49, Ljubljana v številkah razpo- laga. 403 KULTURA je bilo za ves čas vojne namreč zna čilno: “Ob pultih se je drenjalo zmeraj veliko ljudi ... vseh starosti, spolov, vseh mogo čih poklicev ... /.../ ... Dolga ka ča ljudi do tam, kjer so vpisovali sposojnino, in cela truma, po pet metrov debel obro č ljudi, ki so drug drugega prevpijali z naslovi ali imeni pisateljev.” 1273 To pa ni bilo ni č nena- vadnega: “Med zna čilnimi pojavi in vplivi vojnega časa je nedvomno eden najbolj razveseljiv, da so se mnogi ljudje s posebno ljubeznijo oklenili knjige in se duhov- no poglobili.” 1274 V potrditev te teze govorijo podatki, da so skoraj vse knjižnice iz leta v leto beležile ve čji obisk. Med njimi na primer tudi Šentjakobska knjižnica. Leta 1940 je bilo v njej izposojenih 190.421 knjig, leta 1941 245.184, leta 1942 362.456 in leta 1943 394.837. Spo- sojenih je bilo 129.735 leposlovnih knjig oziroma knjig z razvedrilno tematiko, 4.704 knjig s pou čno tematiko in 170.398 knjig v tujih jezikih. Tudi Ljudska knjižnica je beležila vedno boljši obisk. Leta 1942 je izposodila 48.388 knjig, leta 1943 pa 51.432 knjig. V tej knjižni- ci so obiskovalci najbolj segali po leposlovnih knjigah oziroma knjigah z razvedrilno tematiko, saj so si v teh dveh letih izposodili 46.951 takšnih knjig. Nadalje so si izposodili 16.362 knjig v tujih jezikih (v glavnem kri- minalne in “lahke” romane) in 4.481 pou čnih knjig. 1275 Med doma čimi pisatelji so šli v bralsko “slast” predvsem Finžgar, Bevk, Jur či č, Tav čar ter Kersnik, med tujimi pa Shakespeare in Karl May. 1276 1273 Kova či č: Prišleki, str. 348. 1274 Slovenski narod, št. 32, 7. 8. 1944, str. 5, Zmerom ve č ljubiteljev knjig. 1275 Prav tam. 1276 Slovenec, št. 41, 19. 2. 1942, str. 3, Ljubljan čani radi berejo. 404 Radio Ljubljana Prosvetna zveza je leta 1928 zgradila in opremila prvo ljubljansko radijsko postajo. Uprava, pisarna in studio so bili v centru mesta, sama postaja pa v Dom- žalah. Radio Ljubljana je s poskusnimi oddajami za čel 1. septembra 1928, slovesna otvoritev pa je sledila ko- nec meseca. 1277 Leta 1929 je zabeležil 2370 ur progra- ma in 6.105 naro čnikov. 1278 Med slovenskimi poslušalci je dosegel veliko zanimanje, saj je poskušal zabavati in pou čevati. Na sporedu so bili te čaji petih tujih jezikov, poro čila o svetovnih in doma čih dogodkih, razne odda- je o kulturnih, gospodarskih in socialnih vprašanjih, mladinske in šolske ure. Del programa je bil namenjen razvedrilu, predvsem glasbi doma čih in tujih avtorjev. Oddajna postaja je imela svojo igralsko zasedbo, svoj orkester, pevski zbor, v svojem arhivu pa veliko not in gramofonskih plošč. 1279 Kljub prvim uspehom so nekateri dvomili v uspešen prodor radia med širše množice. Bali so se, da bo služil zgolj za zabavo. 1280 O čitno so se zmotili. Radio Ljubljana je navduševal mnoge Slovence, saj je bilo leta 1939, ko 1277 Radio Ljubljana. Tednik za radiofonijo, januar 1939, št. 2, str. 1, Iz zgodovine naše postaje. 1278 ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 16, Statisti čni letopis, str. 93. 1279 ARS, AS 77, f. 14, 3. seja, 14. 2. 1940, str. 23 in Spominski zbornik, str. 570, Radiofonska oddajna postaja Ljubljana. 1280 Misel in delo, str. 27. Radio 405 KULTURA je oddajal 3.022 ur, zabeleženih kar 21.615 naro čnikov, torej kar 3000 ve č kot leto pred tem. 1281 Ob koncu leta 1940 se je njihovo število dvignilo za 4.706, se pravi, da je bilo zabeleženih 25.046 naro čnikov. 1282 V Ljubljani so tega leta našteli 6101 radijskega naro čnika, kar je bilo za 968 naro čnikov več kot leto prej. 1283 Mese čna naro č- nina je do za četka leta 1941 znašala 12 din, potem se je dvignila na 15 din. Tisti, ki so pla čevali naro čnino vsake tri mesece, so morali odšteti 45 din, tisti, ki vsake pol leta 90 din, tisti, ki pa so naro čnino poravnali enkrat letno, so morali odšteti 180 din. 1284 Kukavica je utihnila Vojne dogodke in njihove posledice je bilo zaznati tudi v radijskem svetu. Prišlo je do izostanka mnogih tujih oddaj, sporedi so se brez napovedi spreminjali. Nekatere tuje radijske postaje so v ve černih urah celo prekinile z oddajanjem. Takoj po okupaciji je iz Rima v Ljubljano prispel dr. Casolini, inšpektor radijske službe ministrstva za ljud- sko kulturo. Prevzel je vodstvo in mikrofon ljubljanske- ga radia. Obljubil je, da bo kukavica, simbol slovenske- ga radia, ostala slišna. V program ljubljanske postaje je nameraval vklju čiti samo nujen del italijanskih poro čil, napovedal pa je radijski te čaj italijanskega jezika. Ra- dio je za čel redno oddajati v slovenš čini in italijanš čini že 16. aprila 1941. 1285 V za četku maja je izšla odredba civilnega komisarja Graziolija, ki je velevala, da mora Prosvetna zveza prenehati s poslovanjem. Ljubljansko radijsko postajo in njene posle je prevzela italijanska družba EIAR (Ente italiano Audizioni radiofoniche – Ita- 1281 ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 16, Statisti čni letopis, str. 93. V virih je zabeležen tudi nekoliko druga čen podatek, leta 1939 naj bi bilo 20.340 naro čnikov. V: ARS, AS 77, f. 14, 3. seja, 14. 2. 1940, str. 23. 1282 ARS, AS 77, f. 15, 3. seja XIII. rednega zasedanja banskega sveta Dravske bano- vine, 19. 2. 1941, str. 54. Nekoliko druga čen podatek najdemo v: Radio Ljubljana. Tednik za radiofonijo, februar 1941, št. 9, str. 1 in 3, V letu 1940 smo dobro napre- dovali. Avtor članka trdi, da je bilo konec decembra 1940 25.101 naro čnikov. 1283 Radio Ljubljana. Tednik za radiofonijo, februar 1941, št. 9, str. 1 in 3, V letu 1940 smo dobro napredovali. 1284 Prav tam, januar 1941, št. 5, str. 1, Bili smo prisiljeni zvišati naro čnino. 1285 Slovenec, št. 88, str. 2, Radio Ljubljana zopet oddaja. 406 lijanske radijske oddajne postaje). Od meseca maja je tudi radijska naro čnina padala v žep te ustanove. 1286 Prosvetni zvezi je bilo tako onemogo čeno upravljanje radijske postaje, predvojnemu osebju pa je bilo onemo- go čeno opravljanje nekdanjih poslov. Vodstvo predvoj- ne postaje je na prigovarjanje Prosvetne zveze vse za- poslene obvestilo o prenehanju delovnega razmerja na ljubljanski radijski postaji. Čez približno dva meseca so slovenski uslužbenci dobili odlo čbo o ponovni zapo- slitvi, vendar se nih če ni vrnil na svoje delovno mesto. Vodilne položaje so si pridržali Italijani. Ministrstvo za ljudsko kulturo je poslalo v Ljubljano na čelnika za ti- skovno službo in propagando. Ta naj bi organiziral novo postajo in jo opremil z najmodernejšo tehni čno opremo. Kukavica je utihnila. Radio Ljubljana se je oglašal z ita- lijanskim znakom. Nekaj ur na dan je smel oddajati svoj program v slovenš čini. V eter je šlo nekaj tradicionalnih slovenskih ljudskih pesmi, druga če pa je Radio Ljublja- na prenašal predvsem italijanske opere. Od vklju čitve v mrežo E.I.A.R. je namre č lahko direktno prenašal kon- certe ali poro čila italijanskih postaj. Na posebno zahtevo na čelnika za tiskovno službo so v časih predvajali v slo- venš čini tudi predavanja o Italiji, njeni zgodovini in kul- turi. 1287 Pomemben del sporeda je bil prenos svetih maš iz italijanskih cerkev. 1288 Radijski poslušalci so po volji lahko za čeli z enournim jezikovnim te čajem italijanske- ga jezika. Predviden je bil trikrat tedensko, ob torkih, četrtkih in sobotah zve čer. 1289 Nekateri so bili nad novim programom po eni strani navdušeni, po drugi pa vendar zadržani: “Prenosi so bili res odli čni s takrat tako slav- nimi pevci in pevkami, nerodnost je bila samo v tem, da so vsi bili Italijani.” 1290 V začetku februarja 1942 je bilo omejeno kupovanje radijskih aparatov. V Ljubljani so morali ljudje, ki so ho- teli kupiti radio, nasloviti prošnjo in utemeljitev na poli- 1286 Sl. list, št. 36, 3. 5. 1941, str. 319–320, Preosnova radiooddajne službe na slo- venskem ozemlju, zasedenem po italijanski vojski. 1287 Povzeto po: Bezlaj Krevel, Ljudmila: Halo, tu radio Ljubljana. Ljubljana 1998, str. 45 in 46 (dalje Bezlaj Krevel: Halo). 1288 Slovenec, št. 137, 12. 6. 1941, str. 7, Radio Ljubljana, spored. 1289 Slovenec, št. 96, 25. 4. 1941, str. 2, Radio Ljubljana v mreži E.I.A.R. in Šipi č: Gostujo či, str. 11. 1290 Jurčec: Skozi lu či, str. 378. 407 KULTURA cijo. Vsi aparati pa so morali imeti nameš čeno napravo, ki je blokirala dolo čene valove. Pripravo za blokiranje so morali pooblaš čeni mojstri zape čatiti z zalivko. 1291 Obla- sti namre č niso dovolile, da bi ljudje poslušali poro čila in obvestila “sovražnih ali nevtralnih” radijskih postaj. 26. marca 1942 je bila javnosti predstavljena uredba, ki je dolo čala obvezno oddajo radijskih sprejemnikov. Oddaja naj bi bila izpeljana do 20. aprila istega leta. 1292 V Cukrarni je ve č mestnih komisij sprejemalo v hram- bo radijske aparate. Komisija je aparat ocenila in glede na njegovo vrednost odmerila hrambno pristojbino od 1 do 3 lir na mesec. 1293 Vsakemu posamezniku je morala komisija izstaviti potrdilo o oddaji radijskega aparata. Radijske aparate so uskladiš čili kar v stavbi Cukrarne, kjer so ostali do kapitulacije Italije. Nemške oblasti so aparate lastnikom vrnile. Od 20. septembra 1943 so bili vsi radijski sprejemniki ljubljanskega prebivalstva opro- ščeni plombiranja srednjih valov. Plombiranje dolgih in kratkih valov je ostalo v veljavi. Po vrnitvi radijskih apa- ratov in dovolitvi poslušanja srednjih valov, so na svoj račun prišli trgovci z radijskimi aparati. Lastnikom vr- njenih “zvo čnih škatel” so pošiljali pozive, kdaj in kam naj dostavijo aparate zaradi “razplombiranja” srednjih valov. Ta “poseg” je stal 30 lir. 1294 V času nemške okupacije je bila radijska postaja v pristojnosti poštne uprave, radijski program pa je bil zaupan upravi dunajskega radia (Rawag). V za četku je bil program v treh jezikih, v slovenš čini, nemš čini, itali- janš čini. Kasneje je program potekal le v slovenš čini in nemš čini. 1295 Novembra 1943 je radijska naro čnina za aparate stala 240 lir, za prenosne pa 600 lir. Lastniki radijskih aparatov so naro čnino plačevali na poštah, ki so sestavile spisek vseh naro čnikov. 1296 1291 Sl. list, št. 12, 10. 2. 1943, str. 49–51, Spremembe predpisov glede poslušanja radia. 1292 Sl. list, št. 26, 1. 4. 1942, str. 159 in 160, Obvezna oddaja radijskih sprejemni- kov in odstranitev radijskih anten. 1293 Slovenski dom, št. 83, 14. 4. 1942, str. 2, Danes se za čenja oddajanje radijskih sprejemnikov. 1294 Trgovski list, št. 76, 21. 9. 1943, str. 1, Razplombiranje radijskih aparatov. 1295 Bezlaj Krevel: Halo, str. 48. 1296 Sl. list, št. 85, 23. 10. 1943, str. 416, Zvišanje radijskih naro čnin. Gl. tudi: Ju- tro, št. 238, 22. 10. 1943, str. 2, Zvišanje radijske naro čnine. 408 Poslušanje radia je bilo v času vojne družaben do- godek. Družina, ki je imela radio, je z lahkoto napolnila svoje stanovanje: “Pri nas doma smo imeli radio. To je bilo takrat redkost. Ob ve čerih so prihajali k nam so- sedje, da so ga poslušali. /.../. Odrasli so ob ve čerih radio pritišali, nato pa napeto poslušali novice. Ne vem, ali so res razumeli vse jezike, v katerih so brbljale radij- ske postaje, ali pa so samo ugibali, kaj so sporo čili.” 1297 Jože Javoršek je zapisal, da je radio v času vojne odigral pomembnejšo vlogo od tiska, saj je bil ujet v manj kletk in je laže prehajal čez razno razne meje in ovire. 1298 Ljubljanska radijska postaja je ve čer pred vkora- kanjem partizanskih enot v glavno mesto razglasila, da morajo biti po 19. uri ljubljanske ulice povsem prazne. Uro kasneje je okupatorjeva radijska postaja za vedno utihnila. 1299 V noči 8. na 9. maj 1945 so člani radijskega sektorja Centralne tehnike Komunisti čne partije Slove- nije ljubljansko radijsko postajo pripravili za nemoteno delo, ki so se ga 9. maja zjutraj lotili sodelavci Radia Osvobodilne fronte 1300 in ob 9. uri poslušalcem predsta- vili radio Svobodna Ljubljana. Iz zvo čnikov, ki so bili postavljeni po mestu, je zadonel pozdrav osvoboditeljem in himna Hej, Slovenci. 1301 Radio Kriča č 1302 V Ljubljani je delovala ilegalna radijska postaja Ra- dio Kri ča č. Oddajala je od 17. novembra 1941 do aprila 1942. Glavni urednik je bil Prežihov Voranc, članke pa so prispevali najrazli čnejši kulturni delavci, predvsem pa Edvard Kardelj in Boris Kidri č. V glavnem je Kri ča č podajal poro čila o stanju na doma čih in tujih bojiš čih, 1297 Žagar,: Vojna, str. 37. 1298 Javoršek, Jože: Radio Osvobodilna fronta. Ljubljana 1979, str. 5 (Javoršek: Ra- dio OF). 1299 Ljubljana v letu 1945, str. 74. 1300 Prav tam, str. 9. 1301 Čepe, Marica: Ljubljana v zadnjih mesecih vojne. V: Ljubljana v ilegali IV. Lju- bljana 1970, str. 546. 1302 Več o tem: Reisp, Sonja: Kri ča č, Radio Osvobodilne fronte 1941–1942. Ljubljana 1975; Javoršek: Radio OF; Osredkar, Milan: “Kri ča č”. V: Ljubljana v ilegali II. Dr- žava v državi. Ljubljana 1961, str. 362–367 in isti, “Kri ča č”, v: Junaška Ljubljana 1941–1945, 1. knjiga, Ljubljana 1985, str. 378–381. 409 KULTURA predstavljal pa je tudi recitacije in glasbo. “Oddaje so se za čele s tiktakanjem ure, kar je pomenilo “Naš čas prihaja” in s slovensko himno Naprej Zastava Slave, za- klju čevale pa s Prešernovimi verzi.” 1303 1303 Bezlaj Krevel: Halo, str. 47. Prosti čas 413 PROSTI ČAS IN PRAZNOVANJA Poleg kulturnih prireditev so se Ljubljan čani v pro- stem času radi udeleževali številnih in priljubljenih za- bavnih 1304 ter športnih prireditev, mnogi pa so bili tudi sami športno aktivni. Nekatere te dejavnosti so bile v času okupacije prepovedane, nekatere odpovedane, ne- katere pa tako ali druga če okrnjene. 1304 O zabavnih prireditvah v Ljubljani do leta 1941 gl. Budna Kodri č, Nataša: Ko- medija, cirkus in druge zabavne prireditve. V: Podobe družabnosti, ur.: Monika Kokalj Ko čevar. Ljubljana 2005, str. 13–20. O družabnih prostorih v Ljubljani, tudi o znamenitih velesejmih, gl. Zupan či č, Bogo: Družabni prostori v Ljubljani med obe- ma vojnama. V: Podobe družabnosti, ur.: Monika Kokalj Ko čevar. Ljubljana 2005, str. 33–42. 414 Ena najbolj priljubljenih prosto časnih aktivnosti je bil obisk kino predstav. Konec leta 1939 je bilo v Ju- goslaviji 432 kinematografov, od tega 64 v Sloveniji. 1305 Vsi so bili prirejeni za zvo čne filme, saj sta v letu 1939 z obratovanjem prenehala zadnja dva, namenjena nemim filmom. V letu 1939 je bilo predvajanih 18.840 predstav, katere je obiskalo 2,365.661 oseb. Doma ča filmska in- dustrija je bila še vedno v povojih, zato je bila Sloveni- ja vezana samo na tuje izdelke. V kinematografih so v glavnem vrteli filme ameriške, francoske in nemške pro- dukcije. 1306 V letu 1940 je število stalnih kinematografov ostalo nespremenjeno, sezonskih pa je bilo 12. 1307 Vsi so predvajali le zvo čne filme. V letu 1940 si je 20.683 predstav ogledalo 2,792.339 gledalcev. V Ljubljani je med vojno obratovalo pet kinemato- grafov: 1308 Matica (na Kongresnem trgu), Union (na Mi- kloši čevi cesti), Sloga (na Kolodvorski ulici), Kodeljevo (v dvorani salezjanske zgradbe) in Moste (na Tovarniški ulici). 1309 1305 Brenk, Francè: Kratka zgodovina filma na Slovenskem, zv. 13. Ljubljana 1979, str. 43 (dalje Brenk: Kratka zgodovina). 1306 ARS, AS 77, f. 14, 3. seja, 14. 2. 1940, str. 23 in 24. 1307 Vsi kinematografi so bili v zasebni lasti, o tem Urbanc, Nataša: Gremo v kino (1945–1955). V: Podobe družabnosti, ur.: Monika Kokalj Ko čevar. Ljubljana 2005, str. 119–128. 1308 Guida di Lubiana. Ljubljana 1941 poleg teh petih omenja še kino Vi č in kino Bežigrad. O teh dveh kinematografih v medvojnem dnevnem časopisju ni nobenega zaznamka. 1309 Kažipot, str. 100. V dnevnem časopisju je bil spored za kino Moste objavljen samo do leta 1942. Kinematografi 415 PROSTI ČAS IN PRAZNOVANJA Najve č govora in pisanja je bilo o mestnih kinema- tografih. To pa še ni pomenilo, da so bili tudi lepši in bo- lje opremljeni od repriznih. Kino Kodeljevo je avtor član- ka v glasilu Naš kino podrobneje predstaviti ljubljanski publiki: “Zakaj ne bi enkrat spregovorili nekoliko tudi o naših repriznih kinematografih? Saj imajo pomembni že itak dovolj reklame. Sicer pa, ali je sploh potrebna reklama našim kinom v predmestju? Ne verjamem! Brez posebnega “obešanja na veliki zvon” se polnijo njihove dvorane. Imajo že tako zvano stalno ob činstvo. Kot ni za marsikoga brez maše nedelja, tako ni za to publiko pra- znika, če ga ne zaklju či s kinom. /.../. Človek iz pred- mestja ne gre v kino, ker se film “izpla ča videti”, marve č, ker je “navada-železna srajca.” /.../. Tedaj se spremeni v mravljiš če in vse “kar leze ino gre” roma tja čez most ob Ljubljanici do Kodeljevega. /.../. Od mosta, ki veže “Moste” s “Kodeljevim”, pa prav do kina korakaš mimo “martin čkov”, ki sede na ograji ob Ljubljanici in čakajo, da se bodo zadrevili v dvorano, kajti “škoda je vsake plo- š če, ki jo preslišiš.” Tu ni razpasena tista grda navada, ki jo opazujem dan za dnem v mestu, ko prihajajo ljudje četrt ure po za četku v dvorano in s truš čem ter “prosim, malo ...” sedajo – v sredo vrste. /.../. Kodeljevo poseduje prostorno dvorano, v katero gre po mojem mnenju dokaj več kot šesto ljudi. Torej popolnoma moderen kinema- tograf. /.../. Moderna aparatura “Zeiss Ikon 4” deluje brezhibno. Zvok je jasen in razlo čen. Od časa do časa se pojavi hiba v reprodukciji in projekciji slovenskega bese- dila, kar pa je neizbežno tudi pri najmodernejših apara- turah.” 1310 Dvorana je imela balkon in galerijo, opremlje- na je bila z ventilatorji kljub temu da je bil strop visok in je bilo že tako dovolj čistega zraka. V ljubljanskih kinematografih je bilo v letu 1939 prodanih 988.888 vstopnic: 1311 “Te številke kažejo, da je postal film že nekaka ljudska umetnost.” 1312 Da slednja trditev drži, naj navedem le za primerjavo – istega leta je bilo v ljubljanski drami prodanih 69.153 kart, v operi 1310 Naš kino, 3. 6. 1943, št. 23, str. 5, Obisk v kinu “Kodeljevo”. 1311 Slovenčev koledar 1942, str. 49, Ljubljana v številkah razpolaga. 1312 ARS, AS 77, f. 15, 3. seja XIII. rednega zasedanja banskega sveta Dravske ba- novine, 19. 2. 1941, str. 55. 416 pa 91.078. To pomeni, da so Ljubljan čani, in to vsi sloji, pogosteje zahajali v kino, v povpre čju na leto kar enajst- krat, v gledališ če pa v povprečju trikrat. 1313 Po italijanski okupaciji je bilo v kinematografih naj- več italijanskih filmov, prednja čili so pred vsemi ostali- mi. 1314 Tisti filmi, ki niso bili italijanske produkcije, so bili v italijanš čino sinhronizirani. Od jeseni 1943 so v ljubljanskih kinematografih vrteli v glavnem nemške filme “in kon čno spet francoske, iz Petainove Franci- je.” 1315 Kvaliteta filmov, ki so jih gledali Ljubljan čani med vojno, je bila razli čna. Ve čina se je tega zavedala, menila pa je, da je dobro, da je bilo na sporedu dovolj glasbenih in zabavnih filmov. Pred vsakim filmom pa so med nemško okupacijo redno predvajali nemški tednik Wochenschau, ki je prikazoval nenehne zmage nemških vojakov na bojiš ču. 1316 Vsi predvajani filmi so bili opre- mljeni s slovenskim besedilom. Postavitev podnapisov je bila delo kinooperaterjev in njihovo delo nikakor ni bilo lahko. Ve čina si je pomaga tako, da je projecirala skozi drug projekcijski aparat steklen diapozitiv, ki je nosil potrebni prevod besedila. Kinooperaterji kina Union so šli korak dlje. Besedilo filma so prevedli in ga prenesli na poseben filmski trak. S posebno napravo so te na- pise projicirali na filmsko platno, na katerem so isto ča- sno projicirali zvo čni film. Premikanje napisov, ki jih je moral pri steklenih diapozitivih ustavljati kinooperater sproti po svoji presoji, je v drugem primeru opravljal av- tomat. Tako je bil ves čas ohranjen pravilni vrstni red in časovno zaporedje. 1317 Trud kinematografskih delavcev pa ni vedno požel uspeha: “Napisi so bili pa tako revni, da nismo ni č razumeli, ker so glavne stvari spustili.” 1318 Obisk kinematografov se je znatno pove čal po ob- ži čenju mesta, saj so se možnosti, kaj po četi v prostem času ali za zabavo, še bolj zožile. 1319 To potrjuje tu- 1313 Slovenčev koledar 1942, str. 49, Ljubljana v številkah razpolaga. 1314 Šipi č: Gostujo či, str. 14. 1315 Kova či č: Prišleki, str. 382. 1316 Weber: 150 zgodb, str. 107. 1317 Slovenec, št. 49, 28. 2. 1942, str. 3, Vsi sloji prebivalstva obiskujejo kinema- tografe. 1318 ZAL, LJU 439, t. e. 2, ovoj 11, IV, Dnevnik Zorke Bartol, datum vpisa 7. 2. 1942. 1319 Weber: 150 zgodb, str. 107. 417 PROSTI ČAS IN PRAZNOVANJA di visoka številka prodanih kino vstopnic v letu 1943 – 1,962.486, 1320 le za primerjavo: v letu 1942 je bilo v ljubljanskih kinematografih prodanih 1,062.000 vsto- pnic. 1321 Obisk je bil dober, kljub temu, da so se vstopni- ce podražile. Za karto je bilo potrebno odšteti od 5 do 9 lir, leto prej pa le od 2 do 5 lir, pa č odvisno od sedeža. Poleti 1944 je šef pokrajinske uprave odobril prošnjo Sekcije kinematografov v Ljubljani in še enkrat dovolil dvigniti cene vstopnic. Sedeži, za katere je bilo pred tem potrebno odšteti od 5 do 6.50 lir, so se podražili za 0.50 lir, sedeži za 8 in 9 lir pa za 1 liro. 1322 Ta podražitev je večino Ljubljan čanov udarila po žepu, ni pa jih odvrnila od obiska kinematografov. V letu 1945 je bil naval na kinematografe še ve čji kot v letih poprej, saj je zaradi pomanjkanja elektri čnega toka gledališ če zaprlo svoja vrata. 1323 Vsi Ljubljan čani pa niso imeli podobnih inte- resov, saj v spominih lahko beremo tudi: “Bojkotirali smo gledališ ča, kino predstave.” 1324 V času okupacije si je v mestnih kinematografih fil- me ogledovalo tudi vojaštvo, vendar za obisk ni potrebo- valo vstopnic; vojaki so namre č hodili na predstave, ki so bile namenjene zgolj njim. Med nemško okupacijo so nemški vojaki obiskovali kino, ki ga je Roessener posta- vil na sedežu nemškega štaba v Kazini. 1325 Tisti, ki so radi hodili v kino, se v časih tam niso dobro po čutili. Najve čkrat jih je zmotilo slabo obnaša- nje kakšnega izmed gledalcev: “Obiskovalce vseh kine- matografov sveta delimo na redoljubne in take, ki sta jim vljudnost in smisel za red devetindevetdeseta briga, pa si kljub temu domišljajo, da so kulturni ljudje. Take “cvetove” spoznamo že, ko pridrvijo v zadnjem trenutku pred za četkom predstave (po navadi ob deževnih sobo- tnih ali nedeljskih popoldnevih in ve čerih, ko je kino še najprijetnejše in najcenejše pribežališ če!) v prenapolnje- no vežo in si s krepkim udejstvovanjem svojih komolcev 1320 Slovenski narod, št. 30, 24. 7. 1944, str. 4, Ljubljan čani so “odkrili” gledališ če. 1321 Valant: Okraj Šmarje, str. 13. Slovenski narod, št. 30, 24. 7. 1944, str. 4 navaja, da je bilo v letu 1942 prodanih 714.171 vstopnic. 1322 Slovenec, št. 188, 18. 8. 1944, str. 4, Povišanje kino vstopnine. 1323 Slovenec, št. 11, 16. 1. 1945, str. 4, Vsakdanja Ljubljana po kronistovih zapi- skih. 1324 Brajer: Spomini, str. 77. 1325 Brenk: Kratka zgodovina, str. 43. 418 utirajo pot do blagajne. Za pritožbo odrinjencev se tak junak bontona (po navadi je moškega spola) sploh ne zmeni, ako pa le opazi, da je kaki mladi in prav fletni dami, s katero slu čajno ni skregan, s svojim korenja- škim stopalom št. 44 prav u činkovito stopil na nežne “kurje o či”, se veselo nasmeje in opravi či, reko č: “O hop- sa”! Ko je to opravljeno, preiskuje z nekako prezirljivim pogledom vrsto, ki mirno in potrpežljivo čaka pred bla- gajniškim okencem, dokler med njo ne iztakne slu čaj- nega znanca. Ker ima srečo, najde po navadi človeka, kateremu je bil kedaj kje predstavljen in obraz se mu takoj razjasni: “O, servus!” pozdravi po doma če, kakor da mu je najmanj pobratim in omeni v tonu, kakor da bi hotel onega posebno nagraditi s svojo naklonjenostjo: Oh, prosim vas, storite mi to malo uslugico in vzemite vstopnico še zame! Bolj v sredini mora biti, ne preve č spredaj in še kako fletno sosedo mi “skomandirajte”! Pa po – 4 Din in pol – ve č ne dam zanjo, saj film itak ni vre- den pol fajfe tobaka. /.../. Če se drzne kdo zagodrnjati, se pa naš gospod razburi in pri čne takoj z dvignjenim glasom predavati o pomanjkanju sr čne kulture pri lju- deh, ki so taki, kakršen on pa č ni.” 1326 1326 Naš kino, 16. 5. 1941, št. 15, str. 238, O nelepem vedenju v kinu. 419 PROSTI ČAS IN PRAZNOVANJA Športne prireditve Ko so bila športna društva s podro čja Ljubljanske pokrajine v okviru Slovenske športne zveze vklju čena v italijansko državno zvezo oziroma Comitato Olimpico Nazionale Italiano (CONI), 1327 so športniki v drugi polo- vici maja 1941 lahko nadaljevali z na črtovanjem nove športne sezone. 1328 Treningi, ki so sledili, so bili prilago- jeni novim razmeram, saj je bilo število športnih klubov zreducirano, športno delovanje v Ljubljani pa izolirano. Ljubljanski športniki so imeli le malo stikov s tistimi iz Ljubljanske pokrajine, še manj s tistimi iz ostalih slovenskih pokrajin, nekaj izmed njih (plavalci, atleti, kajakaši, tenisa ča in umetnostna drsalka) pa je jeseni 1941 nastopilo na razli čnih tekmovanjih v Italiji. V času nemške okupacije je bila avtonomija športa obnovlje- na v tej meri, da je bil v pokrajinski vladi organiziran Športni referat pri pokrajinski upravi, ki je nadzoroval in usmerjal delo ve č športnih zvez ter klubov. Med vojno je bilo v Ljubljani najve č tekmovanj v nogometu. Vstopnice za zanimivejše tekme je kupilo tudi tiso č in ve č gledalcev: “Kot smo že poro čali, je bil nedeljski obisk [nogometne, op. av.] tekme res ogromen. Ko ste stopili okrog 14.30 v stadion je bil ves za gledalce name- njen prostor zaseden. Pred tribuno pa so poleg tega bili 1327 Prav tam, Slovenska športna društva v italijanski državni zvezi. 1328 Slovenec, št. 115, 16. 5. 1941, str. 3, Članom in prijateljem SK Ilirije. Športno udejstvovanje 420 v treh vrstah razvrš čeni stoli, ki so tudi bili do zadnje- ga zasedeni. Seveda ni manjkalo vojakov.” 1329 Ena za- nimivejših nogometnih tekem je bila prav gotovo tista, na kateri si je pokalno tekmovanje za pokal Slovenske nogometne zveze za leto 1941 priboril športni klub Lju- bljana. Poleg nogometnih tekem so bila najštevil čnejša in dobro obiskana še tekmovanja v namiznem tenisu, ki so se pogosto odvijala v prostorih Korotana na Rakovni- ku in na Kodeljevem, pomembnejša tudi v dvorani ho- tela Mikli č. Priljubljeno je bilo veslanje, ki ga je priredil Ljubljanski kajakaški klub na Ljubljanici. V mestu so bile organizirane tudi tekme drugih športnih disciplin, ki pa ve čjega števila gledalcev niso pritegnile. Te tekme so bile v lahki atletiki, plavanju in skokih v vodo, odboj- ki, tenisu, kolesarske tekme, proti koncu vojne tudi v smu čanju in boksu. Med nemško okupacijo je Ljubljana vzpostavila športne vezi z Gorenjsko ter Koroško, tako je bilo odi- granih celo nekaj reprezentan čnih tekem v nogometu in namiznem tenisu. 1330 1329 Slovenec, št. 240, 19. 10. 1944, str. 2, Sport. Nekaj drobnih z nedeljske nogo- metne tekme. 1330 Pavlin, Tomaž: Organizacija slovenskega športa in športna politika v 19. in 20. stoletju. V: Telesna vzgoja in šport v preteklosti/Seminar za mentorje zgodovinskih krožkov. Ljubljana 2003, str. 16 in 17; Kokalj Ko čevar, Monika: Šport med drugo Na nogometno tekmo na stadion v Šiški, 1944. MNZS 421 PROSTI ČAS IN PRAZNOVANJA Zimske radosti Ljubljančani so radi smu čali. V prvih letih vojne in v prvi smu čarski sezoni pod okupacijo, ko mesto še ni bilo obdano z žico in prepoved ni odrejala druga če, so čez vikende, pa tudi ob delovnikih po službenih in šol- skih obveznostih, svoje spretnosti radi preizkušali na notranjskih in dolenjskih strminah, vendar so vse bolj priljubljene postajale to čke v bližnji okolici, predvsem Sodražica in Višnja gora. 1331 Med nemško okupacijo je bilo smu čanje ponovno dovoljeno, vendar zaradi žice, ki je oklepala mesto, ome- jeno. Tako so v letu 1945 oživele kar mo čno zasnežene strmine Golovca, Rožnika in Ljubljanskega gradu, 1332 ki so razveseljevale tako mnoge izkušene smuka če, slalo- miste, veleslalomiste, teka če in skakalce kot tudi neiz- kušene te čajnike in te čajnice. 1333 Veselo je bilo predvsem svetovno vojno. V: Telesna vzgoja in šport v preteklosti/Seminar za mentorje zgodo- vinskih krožkov. Ljubljana 2003, str. 56– 62. 1331 Slovenec, št. 28, 4. 2. 1942, str. 3, Kam se Ljubljan čani hodijo smu čat. 1332 Januarja 1945 je bilo v Ljubljani zelo veliko snega, prav ni č manj kot leta 1895 ali 1929. V: Slovenec, št. 9, 13. 1. 1945, str. 3, Križem prek po beli Ljubljani. 1333 Slovenec, št. 8, 12. 1. 1945, str. 4, Sport. Dijaki smu čarji!; prav tam, št. 17, 23. 1. 1945, str. 4, Sport. Dekleta na smu čarskem te čaju. Te te čaje za mladino je prirejal Športni referat pri pokrajinski upravi. Ta referat je organiziral tudi ve č Nogometna tekma na stadionu v Šiški, 1944. MNZS 422 na prvenstvu v slalomu v Šiški ob Vodnikovi cesti, ki so se ga marca 1945 udeležili gospodje, dame in mladi- na. 1334 Priljubljena zimska športna aktivnost je bilo tudi drsanje, “na ledu je bilo sila živahno.” 1335 Med sezono so se vrstili dijaški drsalni te čaji, ki so nadebudneže na led prikovali po dve uri dnevno. Zanimanje za te te čaje je bilo veliko, celo tako, da vsi, ki so si želeli nau čiti drsa- nja oziroma svoje znanje izboljšati, niso dobili prostega mesta v skupini. 1336 Poletna rekreacija. Urejena in “divja” zunanja kopališ ča Časopisni izsek in ljubljanskega dnevnika nazor- no pokaže, kako razširjeno in priljubljeno je bilo med Ljubljančani tudi kopanje: “V čerajšnja vro ča, soparna nedelja je pokazala na pere če vprašanje, ki je za Ljublja- no velike važnosti – na vprašanje ljubljanskih kopališ č. Kdor je gledal prizore ob vhodu v kopališ če Ilirije, videl nabrežje Save od Ježice do Toma čevega ali pa napravil izprehod ob Gradaš čici /.../, ta šele pojmuje, kaj je za Ljubljančane ob nedeljah kopališ če ob vodi in na soncu in kako jih je prizadela izguba Sore ter kopališ č na Go- renjskem.” 1337 Na nek na čin dejstvo, da je bilo kopanje popularno in množi čno, potrjujejo tudi številne notice v dnevnem časopisju, ki so poro čale o smrtnih žrtvah med kopalci. 1338 Olimpijski bazen Ilirija, ki je bil zgrajen leta 1934 kot najmodernejše kopališ če v takratni Jugoslaviji, saj je ustrezalo vsem mednarodnim normam, 1339 je popula- poletnih počitniških telesno-vzgojnih te čajev. De čki so imeli na voljo te čaje za lahko atletiko in igre z žogo, deklice pa za lahko atletiko, plavanja in spoznavanje plesnih korakov. 1334 Slovenec, št. 49, 2. 3. 1945, str. 4, Sport. Razpis prvenstva Ljubljane v slalo- mu. 1335 Slovenec, št. 11, 16. 1. 1945, str. 4, Vsakdanja Ljubljana po kronistovih zapi- skih. Nedelja in zimski šport. 1336 Slovenec, št. 8, 12. 1. 1945, str. 4, Sport. Dijaški drsalni te čaj. 1337 Slovenec, št. 146, 24. 6. 1941, str. 4, Kam se bomo hodili kopat. 1338 Gl. npr. Slovenec, št. 162, 20. 7. 1943, str. 4, Drobna ljubljanska kronika; prav tam, št. 163, 21. 7. 1943, str. 3, Drobna ljubljanska kronika idr. 1339 Poleg bazena samega je bila zavidanja vredna tudi njegova okolica. Obiskovalci so lahko najeli celo kabino (za 8 din), veliko omarico (za 5 din), malo omarico (za 4 din), mogo ča in cenejša pa je bila souporaba kabine ali omarice (3 din). Otroci, ki 423 PROSTI ČAS IN PRAZNOVANJA ren ostal vsa vojna leta. Ob in v njemu so mnogi preži- veli cel dan: “Je pa toliko ljudi, da ne dobim prostora za ležati, pa sedim ob bazenu.” 1340 Na žalost mnogih je bilo kopališče v letu 1944 odprto le do 16. ali 17. ure, saj je bilo v pozno popoldanskih urah namenjeno vojaštvu. Prevelika zasedenost oziroma “preobremenjenost” tega kopališča je (kljub temeljitemu nadzoru s strani usluž- bencev mestnega zdravstvenega urada), poleti 1943 med kopalci terjala ve č primerov vnetja o česnih veznic, ki so kazali epidemi čen zna čaj. Pristojne organe pa ta redka o česna bolezen, ki je Ljubljana do takrat skoraj ni poznala, ni presenetila. Izdali so navodila za razkuže- vanje in še pogostejšo menjavo vode v bazenu. Ustrezni ukrepi so ostali v veljavi do nadaljnjega, nadležna bole- zen pa je izginila. 1341 V letih pred vojno se je mesto zavzemalo za gradnjo oziroma obnovitev kopališ ča Kolezija, vendar so se tam po okupaciji vsa dela ustavila. 1342 Na pol zgrajeno ko- pališ če je navkljub odbijajo či okolici, ki je bila vsa pre- kopana in podobna odlagališ ču gradbenega materiala, privabilo tiste, ki so hlepeli po soncu. Mestna ob čina je lahko poskrbela le za osvežitev obiskovalcev t. i. “son či- liš ča” Kolezija 1343 – poleti 1942 je v velikem in globokem bazenu namre č postavila tri prhe. 1344 Številni Ljubljan čani so se, še posebej od leta 1942 dalje, “ko je Sava (Štern in Toma čevo) postala zaradi ograditve Ljubljane z bode čo žico nedostopna,” 1345 bolj ali manj radi kopali tudi v Ljubljanici. Edino organi- zirano kopališ če ob njej je bilo t. i. mestno kopališ če oziroma Livada, ki je imelo svoja vrata odprta od leta so se želeli preoble či v kabini ali pa svoje stvari varno spraviti v takšno ali druga čno omarico, so bili deležni popusta (za omenjeno so morali pla čati 2 din). V: ZAL, LJU 359, t. e. 10, a. e. 93, Pismo sina o četu, 9. 7. 1937. 1340 Pismo, naslovljeno na Martino Poga čar, 22. 6. 1944; isto, 20. 7. 1944, osebni arhiv avtorice. 1341 ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 19, Letno poro čilo o zdravstvenih razmerah v Lju- bljani 1943, str. 54. 1342 ARS, AS 1886, f. 66, Jahresbericht über die gesundheitliche Verhältnisse in Laibach 1943, str. 70. 1343 ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 19, Letno poro čilo o zdravstvenih razmerah v Lju- bljani 1943, str. 53. 1344 Slovenec, št. 157, 11. 7. 1942, str. 3, Na poživljeni Koleziji vlada živahno vrve- nje. 1345 Weber: 150 zgodb, str. 227. 424 1923. 1346 Morda se je komu zdelo od rok, vendar je bi- lo poskrbljeno za dobre prometne zveze. S Špice so s čolnom kopalci do Livade potrebovali pet minut, prav toliko od tramvajske postaje. Kopališ če je imelo dva le- sena bazena. 1347 Gostje so lahko igrali namizni tenis in odbojko, zelo priljubljeno je bilo tudi balinanje. Poleti 1944 je najemnik kopališ ča obiskovalce razveselil celo z biljardom. 1348 Med vojno se je, zaradi vse ve čjega zanimanja pre- bivalcev, mestno županstvo zavzemalo za ureditev do- datnih kopališ č ob Ljubljanici. Pri tem je županstvo naletelo na nasprotovanje mestnega fizikata. Slednji je namre č vseskozi svaril pred kopanjem v Trnovskem pristanu in na Špici, češ, da je tam umazana voda. Ga- ljevec, ki se je pod starim mestnim kopališ čem iztekal v Ljubljanico, naj bi s seboj prinašal odplake greznic z Galjevice, Rakovnika in Dolenjske ceste. Kopalcem bi tako grozile črevesne bolezni. 1349 Izliv potoka Galjevec so nekoliko preusmerili in v letu 1943 odprli novo kopali- šče med Špico in Prulskim mostom. Imenovalo se je “Na Špici”. Kopališ če so lepo uredili, postavili so igrala in toaletne prostore. Poleg teh je bilo v mestu še ve č neor- ganiziranih kopališ č, najbolj znani sta bili Mali graben in Gradaš čica. Glede kopališ č in obiskovanja le teh so bili Lju- bljančani precej strogo opredeljeni: “Najve č jih pose ča novo ljudsko kopališ če na Špici. Tu se po čutijo kakor v prirodi. Prav ni č jih ne skrbi, če bodo dobili prostor ali ne, zakaj obrežje je tako dolgo, da lahko sprejme vsak dan vseh dva do tri tiso č kopalcev. Prostor za son čenje sicer ni najudobnejši – v časih je že kar prevelika gne ča – toda tu gre brez vstopnine, možnosti za plavanje pa so naravnost obilne. Manj izkušeni se zadovoljijo z brode- 1346 ZAL, LJU COD VIII, Zbirka rokopisnih knjig, t. e. 116, a. e. 36 (1939), mag. št. 27327/39, str. 7. 1347 Italijanski okupator je ta bazena odstranil. Kopališ če Livada od takrat dalje ni bilo ve č tako zanimivo. Kopalci so se preselili drugam, v glavnem na kopališ če Špico, ki je bila organizirana kot nekakšno nadomestno kopališče za oddaljeno Livado. Ustni vir: Tomaž Weber, izjava pri avtorici. 1348 Slovenec, št. 184, 12. 8. 1944, str. 4, Vsakdanja Ljubljana po kronistovih za- piskih. 1349 ZAL LJU 489, f. 2401, III, str. 74 in 75; Slovenec, št. 161, 16. 7. 1944, str. 4, Prepoved kopanja v Trnovskem pristanu. 425 PROSTI ČAS IN PRAZNOVANJA njem po nizki vodi, pogumnejši kopalci pa jo režejo zdaj proti kopališ ču na Ljubljanici, zdaj v globoko vodo Gru- berjevega kanala. Na Špici je pravo ljudsko kopališ če. Ni č te ne stane, prideš kadar ho češ in greš kadar ho češ in konec koncev tudi ni potrebno, da bi nosil elegantno kopalno obleko po najnovejši modi. Važno je samo to, da si dostojno napravljen. Posamezne druš čine skrbi- jo za ljudsko zabavo. Nekateri prinašajo seboj glasbene instrumente, drugi žoge, tretji igralne karte. Tako se za- bavajo in sončijo, ko pa jim postane prevro če, se podajo spet v hladne valove Ljubljanice. So pa spet taki, ki ho- dijo samo na Ilirijo. Tam so udobnejše sla čilnice, tam je stoje ča voda, pa otroško brodišče, skakalne naprave in podobno. Ilirija je zbirališ če ljubljanske športne družbe, /.../. Malokdaj boš videl Ilirjana na kopališ ču na Lju- bljanici.” 1350 1350 Slovenec, št. 180, 10. 8. 1943, str. 2, Kje in kako preživljajo Ljubljan čani leto- šnje počitnice. 426 “Ljubljana slovi kot mesto z lepo okolico. In resnica je to. Izbira je zelo težavna. Kam gremo jutri? Se vpra- šujejo na predve čer prijatelji in znanci, – kam greva? Se pobarata on in ona in “veš, tam je dobro vino,” vzpod- buja vinski bratec brata.” 1351 Po okupaciji oziroma po obži čenju mesta so izleti v okolico odpadli. Ljubljan ča- ni so se morali zadovoljiti s krajšimi potmi. “Danes je šel na izlet v Štepanjo vas, skozi Moste in Zeleno jamo, vidiš /.../, kako krasno okolico imamo, da lahko tako lepe izlete delamo.” 1352 Na Grad, na Rožnik in na Podro- žnik. Radi so se sprehajali tudi po mestnih parkih in po Ve čni poti. 1353 Bellevue, ki je bil pred vojno priljubljena sprehajalna to čka in središ če ve černih prireditev, je po okupaciji postal prebivališ če italijanskega okupatorja ter kasneje nemškega. 1354 Vendar to Ljubljan čanov ni odvra čalo od zahajanja v Tivoli. Mestna ob čina je leta 1880 Tivoli polepšala s stalnim ribnikom, ki je spreha- jalce spomladi, poleti in jeseni razveseljeval s čolnarje- njem, pozimi pa z drsanjem. 1355 Otroci so poleti 1943 do- bili v Tivoliju ob ribniku novo igriš če “Otroški paradiž”. Na igriš ču je bila gugalnica in vrtiljak, bazen z niz- ko vodo, kolobar s sipo (peskovnik). Naval je bil velik, 1351 Suchy: Ljubljanski tipi, str. 116. 1352 ZAL, LJU 439, t. e. 1, ovoj 1, dopisnica za Hedo Perovi č, 23. 6. 1943. 1353 Andrejka, Rudolf: Ljubljana, die Hauptstadt Sloveniens. Ljubljana 1929. 1354 Spodnja Šiška v revolucionarnem delavskem gibanju in v NOB. Ljubljana 1987, str. 10. 1355 Pozdrav iz Ljubljane. Mesto na starih razglednicah. Ljubljana 1985, str. 84. Sprehodi in promenada 427 PROSTI ČAS IN PRAZNOVANJA vsi otroci pa niso to čno vedeli, kaj pomenita besedi red in tovarištvo. Tako so si prislužili javni opomin: 1356 “Spet poudarjamo in opominjamo majhne in velike obiskoval- ce otroškega paradiža na županove besede, da je Otro- ški paradiž last najmanjših Ljubljan čank in Ljubljan ča- nov, torej predvsem otrok, ki še ne hodijo v šolo. Že pri otvoritvi pa so de čki, stari po 10 in tudi ve č let, zaslužili prav strog ukor, ker svojih manjših tovarišev niso pu- stili k malinovcu in bonbonom, še manj pa na vrtiljak in gugalnici.” 1357 V paradižu so otroke razveseljevali mali jagenj čki in dva osli čka. Najmlajše sta prevažala v majh- nem vozi čku, malo starejši pa so ju smeli tudi jahati. Poskrbljeno je bilo za varnost tistih otrok, ki so prišli na igriš če sami, saj so nad njimi bdele od mesta najete va- ruške. 1358 V Tivoliju pa Ljubljan čani niso doživljali samo lepih zgodb, kar velja še posebej za vojni čas: “Šel sem v Tivoli proti Ti čistanu. /.../. Ko sem zaman klical svoje male prijatelje [veverice, op. av.], se mi je približal star 1356 ZAL, LJU 489, f. 2396, II A/13, str. 508–517. 1357 Slovenski dom, št. 157, 14. 7. 1943, str. 2, V otroškem paradižu je zelo živah- no. 1358 ZAL, COD III, Rokopisne knjige, t. e. 127, a. e. 98, Javne ob činske seje 1941, 1942, Zapisnik pete redne javne seje mestnega sveta ljubljanskega, str. 135. Otvoritev otroškega igriš ča v Tivoliju (v ospredju ljubljanski župan Leon Rupnik in tedanji visoki komisar Giuseppe Lombrassa), 11. 7. 1943. MNZS 428 gospod in rekel: “Ni jih ve č ...” “Kako to ...?” “Italijani so vse podavili ...” Tudi sini čke in š činkavci niso ve č prišli iz mojih ust vzet drobtin ali son čničnih semen. Le v veli- kih lokih so me obletavali in sedali dale č od mene.” 1359 Tivoli je bil zanimiv tudi zaradi Ljubljanskega vele- sejma, ki pa nemške okupacije ni do čakal, 1360 in prome- nade: 1361 “Promenada je bila oblika druženja, pri kateri je prišel družabni vidik najbolj do izraza. Sre čati znan- ce in spoznati nove, zanimive ljudi in biti sam opažen, to so bili glavni motivi za obiskovanje promenade. Za- to so se je udeleževali vsi sloji prebivalstva, od najpre- možnejših do revnih /.../, od starih do najmlajših.” 1362 Ljubljanska promenada, ki se je po prvi svetovni vojni skoncentrirala v glavnem na današnjo Cankarjevo ulico in Tivoli, je potekala celo leto. Obisk promenade je bil 1359 Kociper: Kar sem živel, str. 65. 1360 O velesejmu: Andrejaši č, Alenka: Ljubljanski velesejem (1921–1941). Diplomska naloga. Ljubljana 1993. 1361 Več o zgodovini promenade v Ljubljani Jerman, Katja: Promenada v Ljubljani. Diplomska naloga. Ljubljana 2001; ista: Promenada v Ljubljani. Ljubljana 2003 (dalje Jerman: Promenada); Pozdrav iz Ljubljane. Mesto na starih razglednicah. Ljubljana 1985, str. 71sl.; Ovsec, Damjan: Oris družabnega življenja v Ljubljani od za četka dvajsetega stoletja do druge svetovne vojne. Idrija 1979, str. 99–109. 1362 Cvirn, Janez: Kri v luft! Čreve na plot! Oris družabnega življenja v Celju na pre- lomu stoletja. Celje 1990, str. 64. Promenada med italijansko okupacijo. MNZS 429 PROSTI ČAS IN PRAZNOVANJA odvisen od vremena, saj se v mo čnem deževju, mrazu in gosti megli sprehajalcem ni ljubilo iz hiš. Tudi v ča- su vojne je promenada ostala priljubljena, predvsem ob nedeljah. Nedelja je bila pravi promenadni dan. Nih če ni smel manjkati: 1363 “Po maši sem šla z Mileno in Majdo po promenadi.” 1364 1363 Ustni vir: Vilma Bukovec, Justi Pleterski, Tomaž Weber, izjave pri avtorici. Dru- ga čni podatki v: Jerman: Promenada, str. 79sl. 1364 ZAL, LJU 439, t. e. 2, ovoj 11, IV, Dnevnik Zorke Bartol, datum vpisa 31. 8. 1941. 430 Poleg raznih družinskih iger je bila tudi v času voj- ne vedno in povsod prisotna otroška igra. Otrok pri igri ni motila niti zima, še manj poletje. Igrali so se doma, na dvoriščih, v parkih, v šoli, še celo v zakloniš čih: “To posedanje v zakloniš ču je lahko kaj dolgo časno, toda za nas ni bilo tako. Od nekod je nekdo privlekel lutkovni oder pa Gašperčka pa policaja pa lopova. Igrice so bile preproste.” 1365 Otroci so vojne dogodke o čitno spremljali z zave- danjem, saj so kot odraz tega doživljanja nastale tudi povsem nove igre: “Franci in Stanko sta imela leseni pu- ški z jermeni, ki sta si jih naredila sama. /.../. Z njima sta tekala okrog hiše, hleva ali kozolca in vpila: “Pok, pok, pok. Si že mrtev!” Franci je predlagal, da se gremo vojno. Toda – kako naj se vojskujem, če nimam puške?! Franci je menil, da to ni ovira, da bom pa vojni ujetnik. /.../. V vlogi ujetega Rusa, ki hodi spredaj, sem se po- čutil čisto dobro. Prav lepo bi se igrali, če ne bi Stanko vso igro pokvaril. Menil je, da je treba vojnega ujetnika tepsti.” 1366 Starši in šolniki se teh igric niso najbolj raz- veselili. Bolj prav se jim je zdelo, če so si otroci izbrali igre, ki so poleg telesa razgibale tudi njihovo glavo in duha. V času vojne je izšla knjiga z naslovom Veselja dom, ki je ponujala predvsem tak na čin sprostitve: “Ozi- rali smo se na vse letne čase, na igre na prostem in v 1365 Žagar: Vojna, str. 66. 1366 Prav tam, str. 22. Otroška igra 431 PROSTI ČAS IN PRAZNOVANJA sobi, na igre, ki se v njih telo razgiblje, in na igre, ki bistrijo duha.” 1367 Knjiga je bila odraz težkih časov in je otroke hote ali nehote navajala na skromnost. Ponujala je igre, pri katerih ni bilo potrebno uporabljati kakšnih posebnih pripomo čkov (izdelava voš čilnic, izdelava igra č iz raznega odpadnega materiala, razne športne igre). Še bolj pa so bile zaželene igre, pri katerih otroci pripomo č- kov sploh niso potrebovali (uganke, “zaj čki” na steno, gibalne, pevske in dramske igre idr.). Kupljene igrače in razni drugi igralni pripomo čki so bili v tem času zelo dragi in zato prava redkost. Za pun čke je bilo potrebno odšteti od dobrih 1.600 do do- brih 4.000 lir, za pleten vozi ček od dobrih 1.500 do do- brih 2.500 lir, za aluminijaste posodice dobrih 260 lir in za vrvice za skakanje skoraj 60 lir. Risanke so stale do skoraj 40 lir, barvice (12) pa malo manj kot 50 lir. 1368 Že tako težko dostopne igra če so oktobra 1942 postale sanje. V uradnem listu je bila objavljena prepoved izde- lovanja igra č. Prodaja že izdelanih igra č pa je bila dovo- ljena do 1. marca 1943. 1369 V za četku leta 1944 je bilo izdelovanje in prodajanje igra č ponovno dovoljeno, a le 1367 Veselja dom. Igre in razvedrila v družini. Ljubljana 1942, str. 8. 1368 ARS, AS 208, f. 1, 217/3, januar 1945. 1369 Sl. list, št. 86, 28. 10. 1942, str. 644 in 645, Prepoved izdelovanja in prodaje igra č. Otvoritev otroškega igriš ča v Tivoliji, 11. 7. 1943. MNZS 432 tistih, narejenih iz neracioniranih materialov, pridoblje- nih na doma čem trgu. Tisti starši, ki svojih otrok niso mogli razveseliti niti s takimi igra čami, so ob posebnih priložnostih obiskali starinarnice, kjer se je mnogokrat našlo kakšno ustrezno presene čenje. Še bolj iznajdljivi pa so pobrskali po malih oglasih, objavljenih v dnevnem časopisju. V rubriki “prodam” ali “zamenjam” so se ve č- krat skrivali pravi zakladi. Prazniki in praznovanja 1370 1370 Za predvojno obdobje gl.: Tozon: Rože in trnje. 435 PRAZNIKI IN PRAZNOVANJA 1371 Med okupacijo čas pusta ni bil ve č tako živobarven kot neko č. V za četku februarja 1942 je bila v uradnem listu objavljena prepoved uporabljanja mask in preoblek na javnih mestih. 1372 Odpadli so pustni sprevod, plesi in pustna no č, vendar otrokom, ki so našemljeni tekali od vrat do vrat in prosili dobrot, tega nih če ni poskušal prepre čiti. 1373 Po ve čini so odpadle tudi pustne pojedine. Krofe so sicer pekli, a verjetno manj mastne kot pred vojno. 1374 Ljubljan čani so hrano poskusili nadoknaditi z vinom. Po kronistovih zaznamkih so bile v pustnem času zelo dobro obiskane gostilne. 1375 1371 O pustovanju v letih pred drugo svetovno vojno Ku čan, Špela: Pustovanje v Lju- bljani v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja. Ljubljana 2004. 1372 Sl. list, št. 12, 11. 2. 1942, str. 75, Prepoved uporabe mask in preoblek. 1373 Ustni vir: Tomaž Weber, izjava pri avtorici. 1374 Pismo, naslovljeno na Martino Poga čar, 1. 3. 1944, osebni arhiv avtorice. 1375 Slovenec, št. 43, 23. 2. 1944, str. 3, Dostojen predpust. Pust(ovanje) 1371 436 V prvih letih okupacije je v pri čakovanju velikega praznika vladalo še veliko veselja: “Vsa Ljubljana se smeje, je dobre volje in ra čuna na – veliko no č.” 1376 Pri- prave so se za čele že pred cvetno nedeljo. Ljudje so ku- povali butarice, ki so jih prodajali na Cankarjevem na- brežju, ob Zmajskem mostu in tudi drugje. Med vojno je bilo prodajalcev čedalje manj. Prihajali so v glavnem le iz bližine Rudnika, pa tudi iz Bizovika in Štepanje vasi. Tako je bilo tudi butaric čedalje manj, postale pa so tudi čedalje bolj skromne in majhne, hkrati pa vse dražje. “Takšna, da bi šla v gumbnico” je stala 15 lir, nekoliko večje pa kar 50 lir. Le redke prodajalke so ponujale veji- ce pretihotapljene butare istrske oljke, za katere je bilo treba odšteti od 5 lir naprej. 1377 Butarice in vejice so bile kljub visokim cenam hitro razprodane. Gospodinje seveda niso pozabile na veliko spomla- dansko čiš čenje, vendar so ga opravile “na hitro”. Dra- gocen čas so raje posvetile obdelovanju zemlje in skrbi za doma če živali. Verjele so, da bo družina bolj kot čisto- če vesela mize, ki ne bo povsem prazna. V teku vojne se je morala ve čina gospodinj zelo namu čiti, da je na mizo poleg prazni čnega prta postavila še kaj drugega: “Kako bomo preživeli Veliko no č? Šunka bo še ali poti čke pa ne bo, ker ni nobene stvari za namazat.” 1378 Gospodinje 1376 Šnuderl: Dnevnik, str. 440. 1377 Slovenec, št. 69, 27. 3. 1945, str. 2, Živilski trg na cvetni teden. 1378 Pismo, naslovljeno na Martino Poga čar, 16. 3. 1945, osebni arhiv avtorice. Velika no č 437 PRAZNIKI IN PRAZNOVANJA so skrb namenile tudi starim obla čilom, da bi izgledala čim bolj slavnostno: “In tako bomo čez nekaj dni do- čakali Veliko no č. Oblekli se bomo v nanovo o čiš čeno ali prebarvano obleko, mislili bomo na potice, gnjat in pirhe in zadovoljni bomo, če bomo praznike mirno pre- živeli.” 1379 Po stari navadi so se ljudje na velikono čno nedeljo udeležili cerkvenih obredov, potem pa dan ob (skromnih) prigrizkih preživeli doma v družinskem kro- gu, v ponedeljek so obiskovali znance ali pa so šli na krajše izlete. 1379 Slovenski narod, št. 13, 26. 3. 1945, str. 4, Ljubljana se pripravlja na Veliko no č. 438 Ljubljančani so za poseben dan šteli tudi 1. novem- ber. Spomnili so se pokojnih in to dokazali z obiskom pokopališ č(a). Kljub težkim časom so grobove li čno ure- dili in jih polepšali s cvetjem: “Od jutra do ve čera je obiskalo grobove gotovo blizu 10.000 ljudi. /.../. Skoro vse pokopališ če z malimi izjemami je na gosto posejano z majhnimi cvetnimi gredicami, na katerih kraljuje ve- činoma krasen cvet belih krizantem. /.../. Tramvajski promet proti Sv. Križu je bil že v nedeljo pomnožen.” 1380 Ljubljana je imela ve č pokopališč, ki so bila higi- ensko neopore čna. Glavno pokopališ če je bilo pri Sv. Križu, 1381 merilo je 180.942 m² in je bilo z novo progo elektri čne cestne železnice lahko dostopno. V Ljubljani je bilo še nekaj manjših pokopališ č: na Vi ču (10.119 m²), v Dravljah (16.205 m²), v Štepanji vasi (2.590 m²) in evangeli čansko pokopališ če v bližini Navja (1.190 m²), kjer od leta 1941 pokopi niso bili ve č dovoljeni. 1382 Omeniti je potrebno tudi opuš čeno pokopališ če pri Sv. Krištofu (5.700 m²), severno od ljubljanske železniške postaje, ki ga je mestna ob čina uredila kot park in ga 13. oktobra 1938 poimenovala pokopališ če “zaslužnih 1380 Slovenski narod, št. 240, 26. 10. 1943, str. 2, Grobovi se že pripravljajo. 1381 Več o Žalah in nekaj o judovskem ter evangeli čanskem pokopališ ču Piškur Mi- lena: Ljubljanske Žale. Vodnik po pokopališ ču. Ljubljana 2004. 1382 Filo, Geza, duhovnik evangeli čanske cerkve, mi je posredoval informacijo (po elektronski pošti, dne 14. 8. 2007), da so bili posmrtni ostanki, pokopanih na evan- geli čanskem pokopališ ču v bližini Navja, pred za četkom gradnje Gospodarskega razstaviš ča preneseni v skupno grobnico na ljubljanske Žale. Vsi sveti in ljubljanska pokopališ ča 439 PRAZNIKI IN PRAZNOVANJA mož Navlje”. 1383 To častno pokopališ če je bilo neke vrste slovenski Panteon, ki so ga s spomeniki zaslužnih mož dopolnjevali tudi v času vojne, 1384 ljudje pa so ga pred- vsem spomladi zelo radi obiskovali. Pokopi rajnkih so bili klasi čni. Tudi do maja 1943, ko so bili v mestu opuš čeni pogrebni sprevodi s krsto na konjski vpregi, 1385 ki so se proti pokopališ ču pomikali od doma oziroma iz bolnišni čne mrtvašnice, se je ve čina pogrebov vršila iz samih Žal. Od pokojnika so se poslo- vili v javni mrliški vežici: “Prvotna bojazen, da bi “Žale” ne bile dovolj frekventne [zaradi oddaljenosti od centra, op. av.], se je izkazala za neutemeljeno. Ve čina pogrebov se vrši iz te javne mrliške veže in prebivalstvo Ljubljane je izredno zadovoljno, da mu ni treba v tesnih prosto- rih svojih stanovanj postavljati mrtvaškega odra.” 1386 Pri Mestnemu pogrebnemu zavodu so stranke lahko naro- čile gala pogreb, ki je stal nekaj ve č kot 4.000 lir, in navaden pogreb, ki se je po kvaliteti in ceni delil v pet kategorij. Skoraj 2.500 lir je bilo treba odšteti za pogreb I. razreda, za pogreb V. razreda pa le 320 lir. 1387 1383 Več o tem Piškur Milena, Žitko Sonja: Ljubljansko Navje. Ljubljana 1997. O Navju in Žalah tudi: Wester, Josip: Navje in Žale. V: Kronika slovenskih mest, 1938, št. 4, str. 243. 1384 Za izdelavo spomenikov dr. Antonu Korošcu, ki je bil na Navjah pokopan kot zadnji, in dr. Francu Kulovcu je bil na seji mestnega finan čnega odbora 9. 8. 1941 odobren kredit v znesku 50.000.- lir. V: ZAL, COD III, Rokopisne knjige, t. e. 127, a. e. 98, str. 215. 1385 ZAL, COD III, Rokopisne knjige, t. e. 127, a. e. 99, str. 73. 1386 ZAL, LJU 708, t. e. 3, a. e. 17, Letno poro čilo 1940, str. 28. 1387 ARS, AS 208, f. 1, 218/7, marec 1945. Mrhovino je pokopaval mestni konja č v Mestnem logu. Zaradi mo čvirnega terena je bilo razkrajanje upo časnjeno, tako da okužbe okoliških travnikov niso bile izklju čene. V: ARS, AS, Oddelek II, Neurejeno gradivo Prevoda, Relazione annua. 1941. 440 Najve čji otroški praznik je na Kongresnem trgu vsako leto pri čaral tradicionalni (med okupacijo mo č- no “racioniran”) Miklavžev sejem. Najve č vika in krika so povzro čali prodajalci šib, ki so svoje blago vneto po- nujali mimoido čim. 1388 Pravo veselje so otroci doživeli v Narodnem domu, kjer se je vsako leto odvijalo javno mi- klavževanje, čeprav so po tihem ra čunali, da jih bo sveti mož obiskal tudi doma. Otroške želje so v vojnem času postale skromnejše, saj so jim matere razložile, da sv. Miklavž v tako hudih časih nima priložnosti za nakup lepih in dragih daril. Otroška pisemca sv. Miklavžu so bila tako krajša. Neka deklica je zapisala: “Ljubi gospod Miklavž! Zelo rada bi imela novo pun čko, ker ima moja Martica razbito glavo. Če ne moreš dobiti nove pun čke, pa kupi na starini malo rabljeno, samo da bo imela celo glavo. Ali pa prinesi kar moji Martici novo glavo, bom tudi zadovoljna. Te sr čno pozdravlja tvoja Metka.” 1389 Otroške želje so bile res skromnejše in skromne, nji- hovo pričakovanje in veselje pa zato ni bilo ni č manjše. Na predve čer Miklavževega prihoda so vsi otroci nestr- pno čakali, da se zasveti soba in pride svetnik. Na vse na čine so se trudili, da bi ostali budni in tako pri ča njegovemu prihodu. Premagal jih je spanec in šele zju- traj so hiteli gledat, kaj je vrli mož pustil v nastavlje- 1388 Slovenski narod, št. 48, 4. 12. 1944, str. 2, “Racionirano” veselje na Miklavže- vem sejmu. 1389 Prav tam, str. 5, Miklavž pregleduje tudi male oglase v dnevniku. Miklavž(evanje) 441 PRAZNIKI IN PRAZNOVANJA nih jerbaš čkih. Vsi starši in stari starši so se potrudili, da bi otroci v njih našli kar čim ve č: “Prinesel Miklavž Marinki pri stari mamici blago za oblekco /.../ pa lepe igra če”. 1390 Prazni čno vzdušje je zajelo tudi otroke tistih staršev, ki so v košarico lahko položili le par jabolk in kakšen svin čnik. 1390 Osebni dnevnik Ljubljan čanke (brez imena), osebni arhiv avtorice. 442 V dnevih pred tem družinskim praznikom so bil med vojno v dodatni stiski vsi tisti, ki so želeli obdari- ti svoje bližnje, še posebej pa žene in matere, ki so se spraševale, kako naj pripravijo čim lepše praznovanje. Nasvete za obdarovanje so poleg prijateljev nudile tudi razne revije: “‘Kako naj darujemo, ko je vse na to čke?” se ta ali ona s skrbjo vprašuje. Ni č skrbi, ljuba moja, za lepo in ljubo boži čno darilo ne potrebujemo to čk, samo dobre volje, ljubezni in okusa. /.../. Rokavice niso na to čke. /.../ – toaletno milo. /.../. To darilo ni samo do- miselno, temve č je tudi izraz pozornosti in današnjemu času ustrezajo čega okusa.” 1391 Revije so iz zagate posku- šale rešiti tudi gospodinje: “Pomagajte si s kakšno divja- čino, morda imate doma kakšnega doma čega zaj čka, ki ga, če je velik, spe čete, če je manjši ocvrete. Pri znancih ali kje drugje dobite morda tudi kakšno kokoš, /.../. Tako pripravite na sveti ve čer ve čerjo, ki jo sestavite iz kakšne divja čine v kvaši, narezka, kompota, kakšnega drobnega peciva ali pa potice, za moške pri hiši pa ste- klenico vina. /.../, da daste svojemu domu tudi nekaj sve čane doma čnosti. Iz omare vzemite bel prt, ki ga si- cer varujete pred vsemi nezgodami. Prav gotovo imate v omari za posodo spravljene prazni čne krožnike, sklede in drugo posodo. /.../. Za praznike si privoš čite tudi še to razkošje, da dobro zakurite eno izmed sob in preseli- 1391 Družinski tednik, št. 51, 18. 12. 1941, str. 6, Ti meni, jaz tebi. Boži č(ni ve čer) 443 PRAZNIKI IN PRAZNOVANJA te vanjo vso svojo družino.” 1392 Taki nasveti pa niso bili primerni za vse Ljubljan čane, veliko jih je bilo primora- nih praznovati skromneje, a vendar lepo. Za doma čimi vrati se je namre č odvijal ritual, podoben predvojnemu. Otroci so imeli ni č koliko drobnega in veselega dela z jaslicami. Nabirali so mah, najve čkrat izpod zapadle- ga snega, popravljali okrušene pastirce in ov čice, iskali stare boži čne okraske. 1393 Predvsem pa so se radovedno sukali okrog drevesca, ki je čakalo na svojo slavnostno opravo: “Na Cankarjevem nabrežju so že nekaj dni pred tem pokupile ljube če ljubljanske mamice boži čna dreve- sca in smrekove veje”. 1394 Matere so z žarom opazovale svoje otroke in se vneto vrtele po kuhinji: “Mi če peče kekse in potico. Je to preko razmer, a naj bo nekaj za boži čne iluzije.” 1395 Na boži čni ve čer je mnogo Ljubljan čanov obiskalo grobove svojih bližnjih in polno čnico, ki je bila zaradi strogih odredb o zatemnitvi in policijski uri prestavljena na ve černe ure boži čne vigilije. 1396 Praznovanje so na- daljevali in zaklju čili doma in kljub slabim časom so se mnogi strinjali, da so imeli lep ve čer: “Sino či smo imeli lep sveti ve čer. /.../. Fanta sta napravila jaslice s figurami iz lesa, z mahom in palmami, ki sta jih Mi če in Olgica delali prejšnje ve čere. V štalci je gorela mala elektri čna žarnica. Bon ček je zaigral ‘sveta no č’”. 1397 Vsa leta okupacije pa je verjetno prav vse Ljubljan- čane družila skupna želja: “Bog daj, da bi bil prihodnji boži č /.../ v zlati svobodi!” 1398 1392 Prav tam, str. 7, Gospodinjam za Boži č. 1393 Vrtec, december 1943/44, št. 4, str. 53, Francetovi boži čni prazniki. 1394 Slovenski narod, št. 51, 27. 12. 1944, str. 4, Boži čni prazniki v Ljubljani. 1395 Šnuderl: Dnevnik, str. 230. 1396 Ljubljanski škofijski list, št. 9–12, 31. 12. 1941, str. 79. Boži čna polno čnica. 1397 Šnuderl: Dnevnik, str. 231. 1398 ZAL, LJU 439, t. e. 2, ovoj 11, IV, Dnevnik Zorke Bartol, datum vpisa 25. 12. 1941. 444 Zadnji dan leta je bilo mesto čez dan precej polno. Na ulicah so se pojavljali koledniki in sveti Trije kralji, ki so prepevali priložnostne boži čne pesmi in voš čili mi- moidočim sre čno novo leto. 1399 Ljubljan čani so opazili, da je med okupacijo število prvih in drugih posko čilo, vendar: “Po zunanjosti in opremi pa ste se lahko na prvi mah prepri čali, da jim je poglavitna stvar puš čica, v ka- tero so pobirali desetice, dvajsetice in petdesetice. /.../. Lepa in prikupna navada nekdanjih kolednikov, ki so obiskovali pred novim letom hiše in prepevali stare ljud- ske pesmi, se je spremenila v zasebne nabiralne akcije. /.../. Vse kaže, da koledniška navada ne bo izumrla ka- kor grozi marsikateri drugi lepi ljudski šegi, fanti čkom pa, ki bodo še te dni obiskovali hiše, priporo čamo malo več truda pri “režiji nastopanja” in pri izbiri pevskega programa.” 1400 Proti popoldnevu pa so ulice glavnega mesta postale tihe in prazne. In take so tudi ostale. Sil- vestrovi ve čeri in no či so šli v vojnem času v zaton brez hrupa in bu čnih javnih prireditev. Zaradi vojnih razmer so namre č odpadli silvestrske prireditve in plesi. Ve čina Ljubljančanov je praznovala doma, ponekod “v iskrenih pomenkih in razgovorih, drugod pa z raznimi družabni- mi igrami in zabavami.” 1401 1399 Slovenec, št. 1, 3. 1. 1945, str. 3, Vsakdanja Ljubljana po kronistovih zapi- skih. 1400 Slovenec, št. 2, 3. 1. 1943, str. 3, “Trije kralji” romajo po mestu. 1401 Slovenec, št. 1, 3. 1. 1945, str. 3, Vsakdanja Ljubljana po kronistovih zapiskih. Ob prehodu starega v novo leto. Silvestrovo 445 PRAZNIKI IN PRAZNOVANJA “Zadnjega nisem letos ni č napisala. Bila sem ves dan v pisarni. Ko sem prišla domov sem pomagala de- lati obložene kruhke za dobro pri čakovanje novega leta. Za ve čerjo smo imeli krompir z repo in rebrca. /.../. Nato smo igrali tombolo. /.../. Ob enajstih smo se vrgli na čaj in kruhke. Bilo je izvrstno in sem le želela, da bi mogli vsi prihodnje Silvestrovo tako dobro praznovati. Bog je čudežno bdel nad Ljubljano in lahko re čem še posebno nad našo hišo.” 1402 1402 ZAL, LJU 439, t. e. 2, ovoj 11, IV, Dnevnik Zorke Bartol, datum vpisa 1. 1. 1942. 446 V začetku okupacije so nekateri god praznovali še bolj razkošno: “Lepo so mi v čeraj proslavili god. Mi ček mi je dal cvetice, Bon ček gamaše, Boris La Toja, Olgica pepelnik in steklenico vina. Mi ček je napravil imenitno torto kot v nekdanjih časih.” 1403 S časoma pa je pri ve- čini prevladala skromna navada, da so godovniku na predve čer priredili zgolj “ufreht” z “glasbili”: kuhinjske pokrovke, trobila zvita iz papirja, kozarec in žli čka, glav- niki s svilenim papirjem, škaf in kuhalnice: “Trobila so tulila, žli čke v kozarcih so zvon čkljale, pokriva če so tol- kle druga ob drugo, glavniki so cvilili in kuhalnice so udarjale po škafu. Bil je tak truš č, da je človeku skoraj ušesa razneslo.” 1404 Drobna darila so postala redkost, morda le šopek rož in napitnica. Tudi rojstnodnevniki večjega razkošja niso bili deležni, delno tudi zato, ker praznovanje tega praznika takrat še ni bilo tako razšir- jeno. 1403 Šnuderl: Dnevnik, str. 189. 1404 Vojskovi č: Hiša, str. 31 in 32. God in rojstni dan 447 PRAZNIKI IN PRAZNOVANJA Ob za četku okupacije je bilo v Ljubljani devet žu- pnih cerkev: 1405 sv. Jakoba na Florjanski ulici, sv. Niko- laja oziroma stolna, Marijinega oznanjenja oziroma fran- čiškanska, sv. Petra, sv. Janeza Krstnika v Trnovem, sv. Frančiška v Spodnji Šiški, sv. Cirila in Metoda za Bežigradom, sv. Antona na Vi ču, sv. Družine v Mostah. Najmlajša ljubljanska fara je bila fara v Zgornji Šiški s cerkvijo sv. Roka, katere legitimnost je visoki komisar potrdil z odlokom z dne 5. maja 1942. 1406 Ustanovljena je bila zaradi vojnih razmer, v njo so bile namre č vklju- čene vse vasi, ki so pred letom 1941 spadale v župnijo Št. Vid nad Ljubljano, katere jedro je z župno cerkvi- jo vred po okupaciji ostalo na nemškem okupacijskem ozemlju. 1407 Poleg župnih cerkev je bilo v prestolnici še več kot deset katoliških cerkev, starokatoliška cerkev z župnim uradom na Kolodvorski ulici, evangeli čanska župna cerkev na Gosposvetski cesti in pravoslavna cer- kev sv. Cirila in Metoda v Trubarjevem parku. 1408 Ljubljanske cerkve so pred in tudi med vojno odi- grale pomembno družabno vlogo. Ljubljan čani so se v njih zbirali na vse zapovedane praznike, tudi ob nede- 1405 Informatore-Informator. Ljubljana 1941, str. 79. 1406 Ljubljanski škofijski list, št. 4–6, 30. 5. 1942, str. 32, Župnijski urad v Zgornji Šiški v Ljubljani. 1407 Slovenec, št. 4, 6. 1. 1945, str. 4, Kaj pripovedujejo matrike ljubljanskih žu- pnij. 1408 Elenco delle strade, vie e piazze di Lubiana, degli uffici statali, pubblici, ecc./Se- znam ljubljanskih ulic, trgov, javnih uradov itd. Ljubljana 1942, str. 33. Nedeljska maša, procesije in romanja 448 ljah: 1409 “Nedeljska maša je postala središ če pobožnosti in življenja slovenskega katoli čana, običaji, povezani z vsakdanjim življenjem posameznika (po koledarskem oziroma cerkvenem letu), pa so bili zelo tesno povezani s cerkvenim življenjem. /.../. Ljudje so svojo pobožnost izražali z naslednjimi oblikami čaš čenja: angelovo ča- ščenje, rožni venec, litanije, šmarnice, ure molitve pred Najsvetejšim, križev pot, svete stopnice, božji grob, ja- slice, procesije in romanja.” 1410 Procesije, ki so “javni bogo častni sprevodi ali ob- hodi, pri katerih vodi vernike duhovš čina navadno iz enega svetega kraja v drugega”, 1411 so bile v Ljubljani zelo priljubljene. Najpomembnejša je bila prav gotovo procesija sv. Rešnjega Telesa, prednja čila je tista, ki jo je pripravila cerkev sv. Nikolaja. Za čela se je s slovesno mašo v stolnici, potem se je odpravila po ulicah. Po Stri- tarjevi se je kolona vila do fran čiškanske cerkve, kjer je bil prvi blagoslov. Nato je krenila po Wolfovi ulici na Kongresni trg, kjer je bil pred spomenikom sv. Trojice drugi blagoslov. Procesija je pot nadaljevala po Vegovi ulici, Emonski cesti in Zojzovi cesti, kjer je pred šentja- kobskim znamenjem potekal tretji blagoslov. Nato se je premikala po Starem trgu, Mestnem trgu in pred me- stno hišo doživela četrti blagoslov. Udeležba te procesi- je je bila res številna, tudi med vojno. Prisostvovali so ji slede či udeleženci: društva, bandero Naše ljube Go- spe (gojenke šolskih sester idr.), Ženske Marijine druž- be, bandero presvetega Rešnjega Telesa, narodne no- še, kraljevi karabinjerji z godbo, zastopstva stanovskih zbornic in drugih javnih korporacij, sosvet Ljubljanske pokrajine oziroma mestni župan z ob činskim svetom, duhovš čina z Najsvetejšim, visoki komisar s civilnimi in vojaškimi pomembneži. 1412 Procesije so se vile tudi iz trnovske, bežigrajske, moš čanske in fran čiškanske cer- kve ter iz cerkve sv. Petra. 1409 Ljubljanski verniki so radi združili potrebno s koristnim, kar je kazala vedno polna cerkev na Rožniku. 1410 Jan, Darja: Povezanost cerkve in njen vpliv na življenje posameznika. V. Podobe družabnosti, ur.: Monika Kokalj Ko čevar. Ljubljana 2005, str. 72. 1411 Poto čnik A.: Procesije v stari in novi Ljubljani. V: Kronika slovenskih mest, 1940, št. 1, str. 1. 1412 Slovenec, št. 137, 12. 6. 1941, str. 6, Procesija sv. R. T. v stolnici. 449 PRAZNIKI IN PRAZNOVANJA Okupacija je prizadela tudi romarje, saj je njihov najljubši romarski kraj Brezje postal nedostopen. Tako sta postali med drugimi najbolj obiskani Marijina božja pot na Dobrovo pri Ljublajni in romarska pot na Kura- šček. Tam se je ljudi, ki so prosili za mir, trlo predvsem za veliki in mali šmaren. 1413 Po obži čenju mesta so se Ljubljančani zatekali predvsem k rakovniški Mariji Po- močnici, kjer so se odvijale razne slovesnosti. 1414 Zadnjo besedo v pri čujoči monografiji naj ima Ljubljan čan Mi- ran Pavlin, zato citiram izsek iz njegovega objavljenega dnevnika, ki oriše eno izmed rakovniških procesij, na- menjenih vsem romarjem: “Popoldne sem se namenil na Rakovnik, kjer je praznovanje Marije Pomo čnice kristja- nov. Prirejajo procesijo, ki daje fotografu mnogo zanimi- vih motivov. Dobro sem preštudiral vrstni red procesije, ki je bil danes priob čen v dnevniku Slovenec. Seznam je dolg, saj obsega kar 31 to čk. Tako sem zvedel, da bodo 1413 Slovenec, št. 187, 10. 8. 1941, str. 3, Marijina božja pot na Dobrovi pri Ljublja- ni; prav tam, Kureš ček. Vrh lepega razgleda in oddiha. 1414 Slovenec, št. 120, 22. 5. 1941, str. 4, Ljubljana in isto, št. 123, 27. 5. 1941, str. 3, Nedeljska slovesnost na Rakovniku. Procesija pre čka Kongresni trg. Foto: Jakob Prešeren, MNZS 450 igrale tri godbe, v procesiji pa se bodo zvrstili ministran- ti, belo oble čeni dečki, belo oble čene deklice, narodne noše, redovnice, duhovš čina, verske organizacije, po- tem Fantovski odseki v krojih, Dekliški krožki v krojih, pevski zbori in še mnogo drugih organiziranih skupin. Na prostoru med rakovniško cerkvijo in Dolenjsko cesto je pri čakovala procesijo množica ljudi. Ve čina so bili verniki, mnogo pa je bilo tudi gledalcev”. 1415 1415 Pavlin, Ljubljana 1941, str. 147. 451 POVZETEK Monografija opisuje življenje prebivalcev Ljubljane med drugo svetovno vojno, pri čemer nazorno pokaže, da se je nemški “fantom”, ki je od aprila 1941 na pre- stolnico prežal že pri Šentvidu, v vsakdanje življenje vpletal veliko manj od italijanskega okupatorja. V ča- su nemške okupacije so se v okviru neke vrste sloven- ske avtonomije na podro čju t. i. Ljubljanske pokrajine oblasti celo trudile, da bi izboljšale življenjski standard prebivalcev, vendar zaradi dolgotrajne vojne to ni bilo mogo če. Poleg spremembe vsakdanjika Ljubljan čanov monografija prikaže tudi novo podobo samega mesta in razkrije, da na zunanji videz prestolnice niso vplivali le obvezna zatemnitev, policijska ura in drugi ukrepi oku- patorja, temve č predvsem vsesplošno pomanjkanje. To potrjujejo dolge čakalne vrste pred trgovinami, spremi- njanje mestnih parkov v njive, okrnjen promet, ki se je zaradi pomanjkanja bencina odvijal samo s kolesi, te- ma, v katero je bilo mesto ovito zaradi pogostih redukcij elektrike in še marsikaj drugega. Ljubljana je v času med prvo in drugo svetovno voj- no doživela znaten razvoj. Leta 1935 je na predlog mini- strstva za notranje zadeve pod svoje okrilje sprejela pre- cej primestnih ob čin s skoraj 20.000 osebami in tako z 80.000 prebivalci in ve č kot 17.000 gospodinjstvi na 6538 km² postavila temelj za novo “Veliko Ljubljano”. Po združitvi se je mestna ob čina prizadevala za čim ve čji napredek vseh nivojev življenja v prestolnici, hkrati pa je skrbela za razvoj infrastrukture mesta in za njegovo Povzetek 452 zunanjo podobo. Urejala je parke, sprehajališ ča, tržni- co in Žale ter marljivo gradila razne objekte. Kljub tru- du mestnih oblasti je univerzitetno mesto Ljubljana ob za četku druge svetovne vojne še vedno spominjalo na dolgo vas. Med pristnimi meš čanskimi hišami so stale v strogem centru prave kmetije. Njive in vrtovi so zavze- mali polovico mestne površine. Obdelovanje teh pa je bilo glede na podatke neuradnega popisa iz leta 1931 postranska dejavnost ve čine Ljubljan čanov. Po popisu je bilo skoraj 60% Ljubljan čanov zaposlenih, od tega malo manj kot 30% v industriji in obrti, skoraj 24% v javnih službah, svobodnih poklicih in vojski, 20% v tr- govini in prometu, 25% oseb pa je bilo uvrš čenih pod razdelek “ostalo”, kar pomeni, da so bili rentniki ali pa brez poklica. Preostalo malenkost so tvorili tisti, ki so se deklarirali za poljedelce, živinorejce ali gozdarje. Ti po- datki jasno kažejo, da je bila prestolnica kljub podežel- skemu videzu povsem upravi čena do naziva upravnega središ ča takratne Dravske banovine. V drugi polovici 30. let prejšnjega stoletja se je s krepitvijo nacisti čne Nem čije in z njenimi pripravami na uresni čitev ideje o “Veliki Nem čiji” oziroma z napadom Nem čije na Poljsko, ustvarjala vojna psihoza. V Ljublja- ni je bilo vojno čutiti še preden je bila Slovenija neposre- dno ogrožena. Že spomladi 1939 je bila izdana uredba o zaš čiti prebivalstva v vojnem času in jeseni istega leta uredba o državni mobilizaciji. Septembra 1939 je bil pri ljubljanskem mestnem poglavarstvu ustanovljen XI. za- ščitni urad, ki je bil zadolžen za zaš čito pred napadi iz zraka, pa tudi za preskrbo rezervne hrane in podporo pomo či potrebnim družinam. Mesto je bilo razdeljeno na 11 rajonov z zdravstvenimi, gasilskimi in tehni čni- mi ekipami, ki so organizirale in vodile dnevne in no č- ne zaš čitne vaje. Oblasti so si želele, da bi bilo civilno prebivalstvo na vojno čim bolje pripravljeno. Najve čje spremembe so se v času pred za četkom vojne pokazale v preskrbi. Poleg draginje je Slovence že spomladi 1940 pestilo pomanjkanje osnovnih življenjskih potrebš čin. Tako je bilo kot neizogibno uvedeno t. i. dirigirano go- spodarstvo. Med prvimi ukrepi je bil predpis o var če- vanju z mesom in uvedba mesnih in brezmesnih dni. Sledile so uredbe, ki so dolo čale prodajo moke in peko 453 POVZETEK kruha, kmalu pa še nakaznice za kruh in moko, ki so hkrati regulirale prodajo testenin in drugih izdelkov iz pšeni čne in ržene moke. Kljub že o čitni stiski v letih 1939 in 1940 Ljubljan čani lakote niso trpeli. Po zasedbi je italijanski okupator pustil predvojno upravno-politi čno razdelitev skoraj nedotaknjeno in to tako na državnem kot tudi na mestnem nivoju, pri če- mer je na vsa pomembna mesta postavil Italijane. Lju- bljanski župan je bil sicer Slovenec, vendar je namesto njega dejansko odlo čal italijanski civilni oziroma visoki komisar. Krojil je politi čno, gospodarsko, kulturno ter celo socialno in družabno življenje prebivalcev Ljubljan- ske pokrajine oziroma Ljubljane. V o či bode tudi ukrep italijanskega okupatorja, ki je prestolnico celo fizi čno spremenil v neke vrste taboriš če. Ljubljana je bila cen- ter odporniškega gibanja in so v njej potekali oboroženi spopadi, zato je bila zaradi lažjega nadzora februarja 1942 obdana z žico. Okupator je v tako zastraženem mestu izvajal čistke, aretacije in deportacije. Z mnogimi prepovedmi in zapovedmi je ujetnikom za žico življenje še dodatno okrnil. Glede preskrbe so se Ljubljan čani znašli v nezavi- dljivem položaju že prvi mesec okupacije. Takrat je nova državna meja odrezala od Ljubljane njeno gospodarsko zaledje na severu. Zadnjo vez z okolico pa je mesto, pre- plavljeno s tiso či beguncev, zgubilo po obži čenju. Orga- nizacije, ki so za čim bolj urejeno preskrbo skrbele pred vojno, so v vojnem času pod novim imenom in nadzo- rom oblasti delovale dalje, ustanovljene pa so bile tudi nove – italijanske. V veljavi je ostala omejena prodaja moke, kruha in testenin, pa tudi predpis o peki kru- ha iz mešane moke. Sledila je omejena potrošnja mesa in mleka, čedalje ve č osnovnih življenjskih potrebš čin se je dalo kupiti zgolj z živilskimi nakaznicami. Vsem potrebš činam, tudi racioniranim, so mo čno posko čile cene. Italijanski uradniki so obljubljali zaustavitev ra- sti cen oziroma dvig pla č. Vse je ostalo le pri besedah. Prebivalci glavnega mesta so se lahko zanesli edino na lastno iznajdljivost. Na pomo č tistim, katerih obstoj je bil ogrožen, predvsem beguncem, so prisko čile organi- zacije socialne pomo či. Ta je bila v mestu razvejana že nekaj let pred vojno, v času vojne pa je svoje delovanje 454 še okrepila, čeprav je bila v času italijanske okupacije dovoljena le dobrodelnost v sklopu fašisti čnih institucij oziroma pod budnim o česom države. Prisotnost italijan- skega okupatorja pa je bilo ob čutiti še posebej v šolstvu in tudi v kulturi. Visoki komisar je že prvo leto okupacije z odredbo ukinil vse spominske dneve in šolske sve ča- nosti, ki so bile do takrat stalnica v slovenskem šolskem sistemu. Znižal je starostno dobo za šolsko obveznost, tako so postali otroci šoloobvezni s šestimi leti. Predpisal je nove učne na črte, pri čemer k sre či ni poskušal črtati pouka slovenskega jezika oziroma je dopustil, da se je v tem jeziku celo pou čevalo. Novi u čni načrti so z urnika ljudskih in srednjih šol zbrisali srbohrvaš čino in vpisali več ur italijanš čine tedensko. Velike spremembe so bile storjene tudi na podro čju pouka zgodovine in zemljepi- sa, saj naj bi se u čenci in dijaki skozi poveli čevanje fa- šizma in spoznavanje Italije poglobljeno seznanili s kul- turo okupatorja. Univerza je bila odprta ves čas italijan- ske okupacije, vendar je bilo njeno delovanje, predvsem pa študenti, pod budnim o česom okupatorskih oblasti. Italijanska okupacijska oblast je pustila vrata osrednjih kulturnih in znanstvenih ustanov odprta, kar je izko- ristila kot dovolilnico za nadaljnje vpletanje v njihovo delo. Prav tako se je vpletala v delo časnikarjev in pu- blicistov ter s cenzuro dosegla obvladovanje informacij. Lotila se je tudi radijske postaje in njene posle predala italijanski radijski družbi. Ta je dovolila dnevno nekaj ur slovenskega programa, druga če pa je Radio Ljublja- na predvajal jezikovni te čaj italijanš čine, predavanja o Italiji, njeni zgodovini in kulturi, predvsem pa je prena- šal koncerte, opere in poro čila italijanskih postaj. Po nemški zasedbi Ljubljane je postalo jasno, da voj- ne še ne bo konec. To je pri ljudeh povzro čilo potrtost in negotovost. Nekoliko so si oddahnili, ko so spoznali, da nemški okupator Ljubljanske pokrajine ne bo priklju čil k rajhu. Vrhovni komisar okupacijske cone “Jadransko primorje” Friedrich Rainer je izdal odredbo, s katero je na čelo Ljubljanske pokrajine postavil Leona Rupnika kot šefa pokrajinske uprave. Rupnikova uprava je bila takšna kot predvojna banska uprava, tudi mestna upra- va se ni spremenila. Izstopali so le nemški svetovalci, od katerih so bili odvisni tako šef pokrajinske uprave kot 455 POVZETEK tudi vsi uradi. Rupnikova pokrajinska uprava je v času nemške okupacija v veliki meri odstranila sledove itali- janske okupacije in na več nivojih poudarila slovenski zna čaj mesta. Razveljavljenih je bilo ve č prepovedi, ki jih je uzakonil italijanski visoki komisar. Dovoljena je bila vožnja s kolesi, smu čanje, Ljubljan čanom so bili vrnjeni celo radijski aparati, ki so od konca marca 1942 ležali v deponiji. Vsi uradni napisi in tiskovine, štam- piljke ipd. so bili dvojezi čni, nemško-slovenski, na grbu se je, namesto dotedanjega italijanskega, šopiril kranj- ski orel, vzet iz grba nekdanje vojvodine Kranjske. Ulice, ki so bile v času italijanske okupacije preimenovane in so nosile imena predvsem italijanskih veljakov, so bile pod nemško okupacijo ponovno preimenovane, vendar je kar nekaj od teh dobilo predvojna imena. Žica, ki je obkrožala mesto, pa je ostala na svojem mestu do konca maja 1945. Prebivalce Ljubljane je vsak dan znova spo- minjala, da so le neke vrste vojni ujetniki. V času nemške okupacije so v veljavi ostali vsi ukrepi v zvezi s preskrbo, ki so bili sprejeti že pred vojno oziroma za časa italijanske okupacije. Rupnikova upra- va je zagrizeno spodbujala kmetijstvo in živinorejo ter podpirala samopreskrbo. Kljub temu je preskrba prebi- valstva ostala problem številka ena. Osnovnih življenj- skih potrebš čin je bilo vse manj, bile pa so vse dražje. Na področjih, ki so bila od za četka vojne pod nemško okupacijo, je bil kontingent racioniranih živil višji kot na ozemlju, okupiranem od italijanskega okupatorja. Poskus izravnave je požel le kratkotrajen uspeh. V prvi polovici leta 1943 je dnevna koli čina živil na nakaznice znašala 246,5 g oziroma 771, 66 kalorij, konec istega le- ta pa 246 g oziroma 766,81 kalorij. V za četku leta 1944 je bilo zaznati rezultate truda oblasti, saj je bil posame- znik dnevno upravi čen do nakupa 315,46 g živil oziro- ma 888,73 kalorij. Zaradi onemogo čene trgovine je bil že za četek leta 1945 v znamenju lakote. Posameznik je bil upravi čen do 230,23 g živil na dan oziroma 674,85 kalo- rij. Premožnejši prebivalci Ljubljane zaradi pomanjkljive prehrane problemov z zdravjem vsaj do leta 1945 niso imeli. Poleg tržnice in slabo založenih trgovin so hran- ljiva živila in celo priboljške kupovali na črnem trgu, ki pa je nekaj mesecev pred koncem vojne zaradi vsesplo- 456 šnega pomanjkanja prenehal s svojo dejavnostjo. Huj- ših težav z lakoto niso imeli niti maloštevilni kmetje in polkmetje. Ve čina Ljubljan čanov (nameš čenci in delav- ci), ki so svoje mesto imenovali kar Revnograd, pa se je z lakoto dodobra seznanila. Posledice tega so se odražale v številu tuberkuloznih obolenj, ki se je groze če dvigalo. Veliko je bilo tudi drugih obolenj, zna čilnih za vojni čas, nenazadnje tudi prehladov. Marsikdo se je prehladil za- radi pomanjkljive obleke in obutve, ki sta bili sicer raci- onirani, pa kljub temu le redko na policah ljubljanskih trgovin. Poleg hrane, obleke in obutve je primanjkovalo tudi kuriva. Po okupaciji so pošiljke revirskega premo- ga v Ljubljano prihajale neredno in redko. Premog iz reaktiviranih dolenjskih rudnikov še zdale č ni kril vseh potreb, zato je nemški svetovalec za gospodarstvo pri pokrajinski upravi izdal odredbo, s katero je ustavil pro- dajo premoga za ogrevanje in kuho. Ljudem je svetoval, naj premog nadomestijo z drvmi. To pa ni bilo mogo če, saj je od konca leta 1943 primanjkovalo tudi drv, ker je njihov dovoz izostal zaradi vse hujših vojnih razmer. Od za četka leta 1944 je bilo posamezno gospodinjstvo tako upravi čeno le do 50 kg drv na mesec. Ta koli čina je bila odlo čno premajhna, zato so Ljubljan čani sekali in kurili staro pohištvo, lesene ograje, iz Tivolija so izginile celo klopi. Proti koncu vojne je bila omejena tudi poraba vode, plina in elektrike. Pri var čevanju je sodeloval celo ljubljanski tramvaj, ki se je za nekaj tednov umaknil v remizo. Vse ve č prebivalcev Ljubljane se je po pomo č obra čalo na socialne ustanove. Uprava je morala mrežo pomo či razširiti. Posameznikom in družinam je posku- šala pomagati z aktivnostjo novoustanovljenih institucij in raznimi dobrodelnimi akcijami. Pogosta je bila tudi samoiniciativa posameznikov ali raznih skupin. Ogrože- nim so s hrano, obleko in obutvijo, denarjem, iskanjem zaposlitve ali namestitve pomagala razli čna državna in cerkvena humanitarna društva in organizacije, pa tudi karitativne institucije narodnoosvobodilnega gibanja. Svoja vrata so imela odprta tudi zavetiš ča za odrasle in otroke. Tudi med nemško okupacijo je šolstvo ostalo sloven- sko. Šolski sistem je bil v veliki meri podoben predvoj- nemu, predvsem kar se ti če praznikov. Izreden pomen, 457 POVZETEK ki ga je imela telesna vzgoja v času italijanske uprave, je usahnil. Nemški okupator se v strukturo in vsebinsko delo ljubljanskega šolstva ni spuš čal. Zahteval pa je no- ve učne na črte, ki so se v glavnem tikali jezikov. Na sre- dnjih šolah je namesto italijanš čine v ospredje stopila nemš čina. Za šolsko leto 1943/1944 je zna čilna uvedba protikomunisti čnih predavanj. V tem šolskem letu so bila z Rupnikovo odredbo zaradi vojnih razmer (nova če- nje v domobransko vojsko in delovno službo) ukinjena predavanja in vaje na univerzi, kar pa ni pomenilo, da je univerza zaprla svoja vrata. Izpiti in promoviranja so potekali nemoteno dalje. Nemški okupator je na Ljubljan čane poskušal vpli- vati predvsem s pomo čjo radijskega programa, zato je vsem lastnikom vrnil zaplenjene aparate, in s pomo čjo cenzuriranega časopisja. Od opere in drame okupator ni imel ve čje koristi, kljub temu pa je dopustil, da sta nemoteno nadaljevali s svojim poslanstvom. Število prodanih vstopnic je pri čalo, da so ljudje, ujeti za žico, potrebovali vsaj malo zabave oziroma duhovne hrane. Velik obisk so beležili tudi t. i. diletantski odri in ki- nematografi. Z delom so bili preobremenjeni tudi knji- žni čarji, ki so iz leta v leto izposodili ve čje število razno raznih knjig. V prostem času se Ljubljančani niso udejstvovali le na kulturnem in športnem področju temve č so se radi sprostili tudi v lokalu ob kozarcu vina ali pa na spreho- du, še najraje na popularni promenadi. Ob lepem vre- menu so množi čno obiskovali kopališ ča, tako urejena (Ilirija in Livada) kot tudi divja: “Je pa toliko ljudi, da ne dobim prostora za ležati, pa sedim ob bazenu.” 1416 Zaradi obži čenja mesta je bilo onemogo čeno kopanje in son čenje na Savi, zato je moralo mestno županstvo na vrat na nos urediti novo kopališ če “Na Špici”. Kljub navidez vsakdanjemu življenju je bila ves čas vojne v Ljubljani prisotna nevarnost iz zraka, zato so od- govorni organi od njenih prebivalcev terjali upoštevanje obvezne zatemnitve zgradb in prevoznih sredstev, upo- števanje alarma in umik v za to ustrezno pripravljena zaklonišča. Uredili in celo gradili so javna zakloniš ča. 1416 Pismo, naslovljeno na Martino Poga čar, 22. 6. 1944, osebni arhiv avtorice. 458 Za primer nesre če so organizirali gasilske in tehni čne oddelke, postaje za prvo pomo č in krizna zbirališ ča. Ljubljančani, ki v za četku vojne opozoril pred napadom iz zraka niso jemali dovolj resno, so postali malo bolj osveš čeni šele leta 1944, ko je nevarnost zra čnih na- padov postajala iz dneva v dan ve čja. Živ čna vojna se je dotaknila prav vsakega, višek pa je dosegla 9. marca 1945, ko je bilo mesto bombardirano. Leta 1944 je bi- lo v prestolnici zabeleženih 200 alarmov, ki so trajali 17.359 minut oziroma 289 ur in 19 minut. V zadnjih mesecih vojne, od 1. januarja 1945 do 24. aprila 1945, pa so prebivalci glavnega mesta doživeli to čno 100 alar- mov, 1417 ki so trajali skoraj 200 ur. Prebivalci medvojne Ljubljane si v marsi čem niso bili enaki. Razlikovali so se glede na socialno strukturo, na izobrazbo oziroma poklic in dohodke ter tudi glede na politi čno in versko pripadnost. Vsem pa je bilo sku- pno eno: vojna in s tem pomanjkanje, strah in trplje- nje. Ve čina je okupacijo sprejemala z bole čino in jezo, vendar se je nanjo razli čno odzvala. In tako je tudi pod težo vojnih dni in okupacije življenje teklo dalje. Spre- menjen in prilagojen vsakdan je bil zaradi prizadevnosti posameznikov do neke mere celo uspešen: “Pa se človek čudovito navadi vseh takih in podobnih nevše čnosti in življenje gre svojo pot, pa kaj hitro,” 1418 pri mnogih tudi zato, ker “upanje na boljše čase raste vedno bolj.” 1419 1417 ARS, AS 199, f. 1001–1600, leto 1945, št. 1412–45. 1418 ZAL, LJU 439, t. e. 3, ovoj 30, pismo Dolžanovih, 22. 9. 1944. 1419 ZAL, LJU 439, t. e. 2, ovoj 11, IV, Dnevnik Zorke Bartol, datum vpisa 31. 8. 1941. 459 SUMMARY The monograph illustrates the life of Ljubljana in- habitants during WW II. It clearly shows that the Ger- man occupying authorities were much less involved in the every-day life of these inhabitants than their pred- ecessors, the Italian occupying formations. The authori- ties, who operated within some sort of Slovene autono- mous territory of the so-called Ljubljana Province, even tried to improve the living standard of Ljubljana’s in- habitants during the time of the German occupation. However, the long-lasting war prevented the realization of this goal. In addition to a depiction of the changes made in the daily routine of the Ljubljana population, the monograph also presents the new, wartime portrait of Ljubljana. It reveals that various measures imple- mented by the occupying bodies, such as compulsory blackout and the police curfew, as well as the gener- al shortages, together affected the overall outlook of Ljubljana. This was clearly reflected in the long queues at stores, the turning of city parks into cultivated fields, the reduction in traffic and the increase of bicycles due to the lack of gasoline, as well as frequent power black- outs that often eliminated lighting in the city. Ljubljana developed significantly during the time between the two World Wars, In 1935, encouraged by the initiative of the Ministry for Internal Affairs, the city authorities decided to take charge of the surrounding municipalities with a population of almost 20.000; thus was established a new “Great Ljubljana”, with 80.000 Summary 460 inhabitants and more than 17.000 households within an area of 6.538 km 2 . Following the merge, the mu- nicipality strived to achieve the best possible city in- frastructure, while at the same time it tended to the general image of the capital. The Ljubljana authorities arranged and maintained parks, walking areas, the market place and the Žale cemetery; furthermore, they assiduously carried on with the construction of vari- ous types of buildings. Despite the efforts invested in its outward appearance, at the outbreak of WW II Ljubljana still bore the image of a long, extended village. The very centre of the city, with its genuine urban villas, actually featured proper farms. Cultivated fields and gardens were covering half of the municipality area; and farm- ing, as is evident from an unofficial census performed in 1931, represented a sporadic activity for the major- ity of Ljubljana inhabitants. According to the census, nearly 60% of the Ljubljana population was employed, whereby almost 30% of those employed worked in differ- ent crafts and industries, approximately 24% in public administration, freelance professions and military serv- ices, 20% in trade and traffic, and the remaining 25% were categorised as “other”, which meant they were ei- ther annuitants or not qualified for any occupation. The rest of the population comprised of people who declared themselves farmers, cattle breeders or foresters. This information clearly shows that the Slovene capital was, at that time, rightfully entitled to be marked as the ad- ministrative centre of the then Drava Province, regard- less of its somewhat rural image. In the late 1930s, with the rise of the Nazi regime in Germany and its preparations to implement ideas of a “Great Germany” – that is, the German attack on Po- land – an atmosphere of wartime psychosis was being created. Tensions were present in Ljubljana even before Slovenia became directly endangered by the war. As early as the spring of 1939, authorities issued a decree on citizen protection during the war; this was followed by a decree defining general military conscription. The Ljubljana city authorities established the Protection Of- fice XI in September 1939; it was responsible for air raid protection, spare food supplies, and support for families 461 SUMMARY in need. The city was divided into 11 zones, each featur- ing their own medical aid, fire protection and techni- cal teams, all of which organised and managed protec- tive training both during the day and by night. They all wanted to be prepared for the upcoming war as best possible. Shortly before the outbreak of WW II, the most drastic changes became evident in the supply of goods. Aside from the generally high prices, the Slovene popu- lation was troubled by constant shortages for basic liv- ing items. It seems that the so-called ‘dictated economy’ introduced by the authorities was more or less inevita- ble. The first implemental steps of this policy included a regulation for lowering the consumption of meat and the introduction of “meat days” vs. “meatless days”. Fur- ther decrees, regulating the domain of bread produc- tion and flour consumption, were soon followed by the introduction of flour and bread coupons. The coupons also regulated the sales in pasta and other wheat and rye products. However, regardless of the obvious short- ages, from 1939 to 1940, famine was not something the Ljubljana population would have had to endure. After the Italian occupation, the occupying authori- ties left pre-war administrative and political arrange- ments virtually intact, both at the national as well as at the city level, the only difference being in that persons of Italian nationality were assigned to all the important positions. The Ljubljana mayor was a Slovene, yet all the important decisions were decided upon by an Ital- ian High Commissioner who tailored the political, eco- nomic, cultural and even social life, and social gather- ings of the Ljubljana province inhabitants. One regu- lation introduced by the Italian occupying authority physically changed the capital into a kind of war camp. Ljubljana was at that time a centre for the resistance movement, and as such the city also witnessed armed conflicts. Hence the Italians, in February 1942, encir- cled the capital with barbed wire to enable better con- trol over the city. The occupying forces within the city itself, performed purges, arrests, and deportations and made living conditions even worse by enforcing several prohibitions and restrictions upon the people enclosed within the wired area. 462 As far as the goods supply was concerned, the Ljubljana population found itself in an unenviable posi- tion: the new state border cut the city off from its eco- nomic background at the north. Once barbed wire en- circled Ljubljana, crowded with thousands of refugees, it lost its last connection with the surrounding area. The organisations that secured an optimal supply sys- tem before the war continued to operate during the war, only this time under new names and supervised by the new regime, with new establishments being founded by Italians. This system of flour, bread and pasta sales re- mained in force, as well as the regulation on mixed flour and bread production. Following these regulations was also the limited consumption of meat and milk, and an increasing number of living supplies could only be pur- chased by food coupons. Prices heavily increased for all types of goods, including the rationed goods. While Italian authorities promised that inflation would even- tually settle down and that salaries would increase, this was never the case. The population of the Slovene capital could only count on their inventiveness. Social aid organisations worked to help those whose life exist- ence was imperiled, especially refugees. A social care system had been established in the city already a few years before the war. And during the war, organisations of this type reinforced their efforts even though the Ital- ian authorities only allowed charity to be performed by fascist institutions or under strict government control. The presence of the Italian aggressor was especially re- flected in the schooling programme, as well as through culture. Already during the first year of the occupation the High Commissioner abolished all commemoration days and school celebrations; up until now, these had always been carried out within the school system. The Italians also lowered the school age for children, now requiring that they enter school at the age of 6. New curricula were prescribed; and it seems sheer luck that the Slovene language remained part of the agenda. Ital- ians even permitted the native language to be used in other school subjects as well. However, in line with the new curricula, Serbo-Croatian no longer appeared on timetables in public and high/vocational schools. Extra 463 SUMMARY Italian language lessons replaced it. Substantial chang- es were implemented in the field of history and geog- raphy lessons: pupils and students were expected to learn about Italy and attain an in-depth understanding of Italian culture through the subjective lens of fascism. The city university continued to operate throughout the period of Italian occupation; however the occupying au- thorities enforced strict control over its activities and students. They kept the major cultural and scientific institutions opened only to claim their title to further influence work in these establishments. The authorities were also involved in the work performed by journalists and publicists; through censorship they gained control over publicly presented information. The Ljubljana ra- dio station presented no exemption. Its management was placed at the hands of an Italian radio establish- ment, which allowed only a few hours of radio time to be broadcast in Slovene. The rest of the programme com- prised of lessons in Italian, as well as in Italian culture and history and, above all, concerts, operas and news broadcasts by other Italian radio stations. After the Germans occupied the city, the inhabit- ants of Ljubljana were faced with a bitter reality: war was not to end any time soon. A depression imbued the people and an atmosphere of uncertainty reigned. The city inhabitants felt a slight relief when they realised the German occupying authorities did not intend to an- nex the Ljubljana province to the Third Reich. Friedrich Rainer (Supreme Commissioner of the Adriatic Littoral Operation Zone) passed a decree assigning Leon Rupnik in charge of the Ljubljana province as Head of the prov- ince administration. In its essence, the Rupnik admin- istration preserved the characteristics of the pre-war administration, with the city administration preserving its pre-war organisation as well. One new feature was that German consultants controlled the Head of the province, the administration, and every administrative office. The Rupnik province administration, which was active at the time of the German occupation, for the most part removed signs left by Italian occupying forces and restored the Slovene image of the city on a number of different levels. A number of prohibitions legally in- 464 troduced by the Italian High Commissioner were abol- ished. Cycling and skiing were permitted, and radios, deposited and stored since March 1942, were returned to their rightful owners. All official signs, publications, stamps, etc. were bilingual - in German and Slovene - while the coat-of-arms was ornamented with the Car- niola eagle symbol taken from the former Duchy of Car- niola coat-of-arms, which replaced the Italian eagle. Streets, which had been assigned Italian names during the Italian occupation, were once again renamed, with quite a few of them receiving their pre-war names. The wire surrounding the city however remained intact un- til the end of May 1945. With the wire in its place, the Ljubljana inhabitants were daily reminded of the fact that they were, after all, merely wartime prisoners. During the German occupation, all measures adopt- ed and implemented by the Italian occupying authori- ties and in relation with supply, remained in force. The Rupnik administration strenuously encouraged farming and cattle breeding and supported self-sufficiency. De- spite their efforts, supply to the inhabitants remained the most burning problem. Basic supplies were scarcer by the day, while inflation just continued to soar. Food rations were larger in those areas that fell under Ger- man control right from the very start of the war, as op- posed to the territory that was first occupied by Ital- ians. The attempt to equlize succeeded for only a short period. In the first half of 1943, daily rations obtained by coupons equalled 246.5 grams or 771.6 calories; by the end of that year, they amounted to 246 grams or 766.81 calories. In early 1944, the efforts of the author- ities started to show actual results: every individual was now entitled to 315.46 grams of food or 888.73 calo- ries per day. A decrease in trade marked the first signs of the nearing famine started to emerge in early 1945. Every individual was given 230.23 grams of food per day, which was the equivalent of 674.85 calories. Those Ljubljana inhabitants who were in a slightly better eco- nomic position had no health problems typical of star- vation, at least not during the first years of war. In addi- tion to visiting the market place and the poorly supplied stores, these inhabitants were also buying nutritious 465 SUMMARY foods and even deserts on the black market. However, the black market ceased to operate a few months before the end of the war. This was due to general shortages in supplies. Starvation did not present a major prob- lem among the few professional or semi farmers either. However, most of the inhabitants of Ljubljana (contem- porary residents and workers), who cynically referred to the city as Poorville (Slovene: Revnograd), became well acquainted with starvation, which resulted in a rising number of tuberculosis cases. There were several other types of typical wartime diseases present. Many people suffered from the cold or fell ill due to inadequate cloth- ing and footwear, which were, though rationed, rarely found on the shelves of Ljubljana stores at all. Besides food, clothes and footwear, there was also a shortage in fuel. After Ljubljana was occupied, the supply in local coal was both scarce and irregular. The coal from the reactivated coal mines in the Dolenjska region did not nearly cover the needs. As such, the province’s admin- istrative German Consultant in Economics issued a de- cree stopping all coal sales for heating and cooking pur- poses. People were advised to replace coal with wood; this however was impossible, since by the end of 1943 there was also a shortage in wood. As wartime condi- tions flailed, supplies remained undelivered. From early 1944 onwards, every household was entitled to 50 kg of wood per month. Needles to say, this quantity was not nearly enough; therefore, Ljubljana citizens started to chop and burn old furniture, wooden fences, and even wooden benches, which disappeared from the Tivoli city park. As the war drew to an end, even consumption in water, gas and electricity was limited. Even the city tram - kept at the tram depot for a few weeks - was part of this economization project. Increasing numbers of the Ljubljana population started to seek help from charity organisations. The au- thorities had to expand their charity network by trying to help both individuals and entire families through ac- tively establishing new institutions and organising dif- ferent charity events. Self-initiative was common among individuals and groups. This way, those facing the lack of food, clothing, footwear, money, employment, and 466 lodgings were helped by various national and church humanitarian societies and organisations, as well as charitable institutions founded by the National Libera- tion Movement. Shelters for children and adults also opened their doors. The school system was not germanised during the German occupation. To a large extent, the system was similar to pre-war school programmes, especially as far as the holiday calendar was concerned. The extraordi- nary importance that was put on physical education during the Italian occupation lost its significance. The German occupying authorities did not interfere with the work structure and contents found in Ljubljana school programmes. They did, however, require the introduc- tion of some new curricula, mostly that relating to for- eign language teaching. In high schools and vocational schools, Italian language lessons were replaced by les- sons in German. The introduction of anti-communist lectures was typical for the 1943/44 academic term. Rupnik issued a decree during the same term relating to wartime requirements (conscriptions into the Home Guard army and work service), which terminated all university lectures and courses. However, this did not mean the establishment closed down all together; that is, exams and promotional activities continued to be conducted without obstruction. The German occupying authorities attempted to in- fluence the Ljubljana inhabitants through radio – this is also why all owners were returned their previously con- fiscated radios – as well as through censored newspaper publications. The city opera and drama theatres were of no significant use to Germans, yet the authorities permitted these institutions to continue their missions. The number of tickets sold proved that the inhabitants, captured within the limits of the wire, needed at least some form of entertainment or “food for the soul”. The so-called “dilettante” (amateur) theatres and cinemas also recorded high numbers among their audiences. Librarians were swamped with work as the number of books borrowed at libraries continued to grow year after year. The Ljubljana citizens did not only engage themselves in the realm of culture in there free time, 467 SUMMARY they also frequented pubs and cafes or went walking, preferably along the popular local promenade. Weath- er permitting, swimming areas were visited in masses, both those man-made (Ilirija and Livada swimming pool facilities) as well as those found in their natural sur- roundings: “There are, however, so many people there that I can hardly get a space to lie down, so I choose to sit beside the swimming pool.” 1420 Due to the barbed wire fence surrounding the city, swimming and sun- bathing along the Sava River were impossible. As such, the mayor’s office had to act quickly and arrange a new swimming area; this one, named Na Špici, was located near the city centre, along the Ljubljanica River. Even though life in Ljubljana almost seemed to fol- low its usual course, there was an ongoing constant threat of air raids present throughout the war period; as such, the authorities demanded that inhabitants adhere to the rules relating to mandatory blackouts in buildings and means of transport, and to take shelter upon hearing the alarm signal. Public shelters were arranged and some were even constructed anew. Fire brigades and technical squads, first aid stations, and emergency areas were set up for the worst-case scenar- io. However, the inhabitants of Ljubljana alone seemed to show a little less responsibility, that is, most of them did not take the air attack warnings quite seriously enough at the beginning of the war. In 1944, when air raid threats became more intense day by day, the popu- lation became thoroughly familiar with the meaning of “psychological war”, which affected each and every in- habitant and was at its peak on 9 th March 1945, when the city was bombed. In 1944, the capital recorded 200 alarm warnings, which lasted 17,359 minutes or 289 hours and 19 minutes in total. During the last months of the war, from 1 st January 1945 to 24 th April 1945, the Ljubljana inhabitants experienced precisely 100 alarm warnings 1421 , which lasted almost 200 hours in total. The WW II Ljubljana citizens differed in many re- 1420 A letter addressed to Martina Poga čar, 22 nd June 1944, author’s personal ar- chives. 1421 ARS, AS 199, f. 1001–1600, year 1945, no. 1412–45. 468 spects. Their social structure differed, as well as their education and professional careers, incomes, and their political as well as religious beliefs. Yet all of them had one thing in common: war and its subsequent shortages, fear and agony. Most of them accepted wartime hard- ships with anger, yet reacted to them in diverse ways. Life thus went on, despite the fact that the Ljubljana in- habitants had been struck by wartime depravation and the occupation. The altered daily routine was somewhat successfully practiced due to cumulative efforts invest- ed by every individual: “Well, people miraculously get used to all kinds of unpleasantness and life is quick to assume its usual course” 1422 , part of the reason being the fact that “hope for better times is growing stronger by the day”. 1423 1422 ZAL, LJU 439, f. 3, 30, A letter by the Dolžan family, 22 nd September 1944. 1423 ZAL, LJU 439, f. 2, 11, IV, Zorka Bartol Diary, entered on 31 st August 1941. 469 VIRI IN LITERATURA Arhivski viri Arhiv Republike Slovenije AS 72, Kraljeva banska uprava Dravske banovine, Po- svetni oddelek AS 73, Kraljeva banska uprava Dravske banovine, Teh- nični oddelek AS 77, Banski svet Dravske banovine 1930–1941 AS 197, Šef pokrajinske uprave v Ljubljani, Kmetijski oddelek 1941–1945 AS 199, Šef pokrajinske uprave v Ljubljani, Prosvetni oddelek 1941–1945 AS 202, Šef pokrajinske uprave v Ljubljani, Oddelek za trgovino, obrt in industrijo 1941–1945 AS 207, Urad za menjavo in valute v Ljubljani 1941– 1943 AS 208, Urad za kontrolo cen v Ljubljani 1940–1945 AS 213, Pokrajinski prehranjevalni zavod Prevod 1941– 1944 AS 350, Višje državno tožilstvo v Ljubljani 1918–1945 AS 448, Zbornica za trgovino, obrt in industrijo v Lju- bljani, 1850–1948 AS 1016, Swoboda Henrik, 1942–1945 AS 1218, Zdravniška zbornica za Slovenijo AS 1220, Ravnihar, rodbina, 1752–1959, tu: Vladimir Ravnihar, 1871–1954 AS 1287, Zbirka stara Ljubljana, Jaka Rozman Viri in literatura 470 AS 1625, Pooblaš čenec državnega komisarja za utrjeva- nje nemštva AS 1711, Notranjsko-ribniško okrožje AS 1876, Policijski varnostni zbor v Ljubljani AS 1790, Okrajno glavarstvo Črnomelj AS 1886, Mestni preskrbovalni urad Ljubljana AS 1887, Zbirka NOB tiska – periodika AS 1893, Pokrajinski podporni zavod v Ljubljani AS 1902, Zbirka tiskov nasprotnikov narodnoosvobodil- nega boja in tiskov politi čne sredine AS 1912, Šef pokrajinske uprave v Ljubljani, Informa- cijski oddelek, 1943–1945 AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve SRS AS, Oddelek II, Neurejeno gradivo Prevoda Zgodovinski arhiv Ljubljane ZAL, LJU COD III, Rokopisne knjige (javnih ob činskih sej in županskih sklepov) ZAL, LJU COD VI, Rokopisne knjige (tajne ob činske se- je) ZAL, LJU COD VIII, Zbirka rokopisnih knjig ZAL, LJU 118, Mestna elektrarna Ljubljana ZAL, LJU 182, Dnevna zavetiš ča za revno šolsko mladi- no v Ljubljani ZAL, LJU 359, Zbirni fond Ljubljana ZAL, LJU 466, Mestna ob čina ljubljanska (MLO), Taj- ništvo ZAL, LJU 489, Mesto Ljubljana, Splošna mestna regi- stratura, Reg. I ZAL, LJU 490, Mesto Ljubljana, Predsedstvena registra- tura, Reg. II ZAL, LJU 499, Kulturni oddelek ZAL, LJU 501, Zaš čitni urad ZAL, LJU 503, Socialno politi čni urad ZAL, LJU 609, Mesto Ljubljana, Statisti čni urad ZAL, LJU 708, Mesto Ljubljana, Mestni fizikat ZAL, KO Č 1, Okrajno glavarstvo Ko čevje Arhiv Srbije i Crne gore ASCG, fond 37, Zbirka Milan Stojadinovi ć 471 VIRI IN LITERATURA ASCG, fond 38, Centralni presbiro predsedništva mini- starskog saveta ASCG, fond 39, Ministarstvo socijalne politike i naro- dnog zdravlja Kraljevine Jugoslavije (1919–1941) ASCG, fond 66, Ministarstvo prosvete (1918–1944). Po- verljiva arhiva Muzej novejše zgodovine Slovenije Oddelek za dokumentarno fotografijo: fotografije, obja- vljene v monografiji Arhivska zbirka Slovenski šolski muzej Arhivska zbirka Dokumentacijska zbirka Osnovne šole Osebni arhiv avtorice (temelji na radodarnosti gospe Justi Pleterski in gospoda Cirila Ul čarja) Korespondenca Poga čar Martine Korespondenca Novak Marijana Korespondenca Žurc Jožeta Dnevnik družine Kogej Osebni dnevnik Ljubljan čanke (brez imena) Objavljeni arhivski viri Ferenc, Tone: Fašisti brez krinke. Dokumenti 1941– 1942. Maribor 1987 Dokumentacijski viri Baza podatkov “Seznam žrtev druge svetovne vojne in zaradi nje (1941–1946)”, ki jo je pripravila raziskovalna skupina Inštituta za novejšo zgodovino: Tadeja Tomin- šek Čehuli ć, Mojca Šorn, Dunja Dobaja in Marta Rendla v sodelovanju z raziskovalci Inštituta za novejšo zgo- dovino: Vida Deželak-Bari č, Jerca Vodušek-Stari č, Jure Gašpari č, Bojan Godeša, Damijan Guštin, Boris Mla- kar, Peter Vodopivec, stanje na dan 28. avgusta 2007. Raziskavo so v okviru raziskovalnega projekta “Kon- kuren čnost Slovenije 2001–2006” in “Konkuren čnost Slovenije 2006–2013” omogo čili Ministrstvo za visoko 472 šolstvo, znanost in tehnologijo, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Ministrstvo za pravosodje in Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Iz lastnih sredstev jo financira tudi Inštitut za novejšo zgodovino. Informatorji Bukovec Vilma Flere Lilian Pleterski Justi Weber Tomaž Žagar France Časopisi in revije Deutsche Adria Zeitung, I, II Domovina in kmetski list, XXIII Domovina, XXII Družinska pratika za prestopno leto 1944, Ljubljana Družinska pratika za navadno leto 1945, Ljubljana Družinski teden, XIII Družinski tednik Gospodinja. Glasilo Zveze gospodinj, VIII Gospodinjski koledar 1943. Ljubljana 1942 Jutro, XX–XXV Kronika slovenskih mest, II, V, VI, VII Ljubljanski škofijski list, LXXVIII Ljudska pravica, VI Mali gospodar, I–III Mati in gospodinja Misel in delo. Kulturna in socialna revija, V. Narodni gospodar. Glasilo zadružne zveze v Ljubljani, XXXXII Naš kino, I, II, III Naš rod, XI Nova doba, XXII Popotnik. Časopis za sodobno pedagogiko, LX Prijatelj, XV Radio Ljubljana. Tednik za radiofonijo, XI 473 VIRI IN LITERATURA Sloven čev koledar 1942. Ljubljana 1941 Sloven čev koledar 1943. Ljubljana 1942 Sloven čev koledar 1944. Ljubljana 1943 Sloven čev koledar 1945. Ljubljana 1944 Slovenec, LXVII–LXXIII Slovenski dom, V–IX Slovenski mlekarski list. Glasilo Zveze mlekarskih za- drug v Ljubljani, I Slovenski narod LXVIII, LXXI–LXXVII Slovenski poro čevalec VI Slovenski u čitelj. Pedagoška revija in glasilo Slomškove družbe, letnik XLIV Sodobnost. Neodvisna slovenska revija, VIII Tovariš XXII Trgovski list, XXII–XXVII Trgovski tovariš, XXXVII Vazdušna odbrana: list za pouk stanovništva protiv vazdušnih napada Velika pratika za prestopno leto 1944, Ljubljana Vigred, XI Vodnikova pratika 1939. Ljubljana 1939 Vodnikova pratika 1944 Vrtec, letnik 73, št. 1–2, Ljubljana 1942/1943 Vrtec, letnik 74, december 1943/44 Žena in dom, VII Ženski svet, letnik XVII Tiskani viri in literatura Abelshauser, Werner: Germany: guns, butter, and eco- nomic miracles. V: The economics of World War II. Six great powers in international comparison. Ur.: Harrison, Mark. Cambridge 1998 Andrejaši č, Alenka: Ljubljanski velesejem (1921–1941). Diplomska naloga. Ljubljana 1993 Andrejka, Rudolf: Ljubljana, die Hauptstadt Sloveniens. Ljubljana 1929 Andrejka, Rudolf: Zgodovina hotela Slona, Ljubljana 1938 Beg, Ante: Črtice o bivši ob čini Vi č. V: Kronika sloven- skih mest, VII, št. 1, 1940, str. 26–31 474 Bevk, France: Lepo vedenje. Gorica 1938 Bezlaj Krevel, Ljudmila: Pošta, telegraf, telefon 1918– 1950. Organizacija poštno-telegrafsko-telefonske dejavnosti v Sloveniji. Ljubljana 2004 Bezlaj-Krevel, Ljudmila: Halo, tu radio Ljubljana. Lju- bljana 1998 Bojc, Etbin: Današnja mladina v šoli. V: Slovenski u či- telj. Pedagoška revija in glasilo Slomškove družbe, letnik XLIV, 1943, št. 10–11–12, str. 110–112 Bollettino Ufficiale per la provincia di Lubiana/Službe- ni list kraljevske banske uprave Dravske banovine. Ljubljana 1941–1943 Brajer, Metod: Spomini na čas, ki ga je vredno pomniti, Ljubljana 2003 Brandes, Detlef: Die Tschechen unter deutschem Pro- tektorat, I, München in Dunaj 1969 Brandes, Detlef: Die Tschechen unter deutschem Pro- tektorat, II, München in Dunaj 1975 Brate, Tadej: Tramvaj pripoveduje. Zgodbe ljubljanske- ga tramvaja. Ljubljana 2001 Braudel, Fernand: Materialna civilizacija, ekonomija in kapitalizem, XV–XVIII stoletje. Strukture vsakda- njega življenja: Mogo če in nemogo če, I. del. Ljublja- na 1988 Brenk, Francè: Kratka zgodovina filma na Slovenskem, zv. 13, Ljubljana 1979 Brodnik, Vilma: Preskrba Ljubljane med 1. svetovno vojno. V: Prispevki za novejšo zgodovino, XXIX, št. 2, Ljubljana 1989, str. 281–323 Budna Kodri č, Nataša: Komedija, cirkus in druge za- bavne prireditve. V: Podobe družabnosti, ur.: Moni- ka Kokalj Ko čevar. Ljubljana 2005, str. 13–20 Cankar, Ivan: Kurent, Ljubljana 1976 Cesar, Emil: Kulturni molk. V: Naš zbornik, Ljubljana 1996, str. 82–89 Cesar Emil, Slovenska kultura v obdobju okupacije in narodnoosvobodilnega boja od aprila 1941 do 8. septembra 1943. Ljubljana 1996 Ciperle, Jože, Vovko, Andrej: Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja. Ljubljana 1987 Ciperle, Jože: Okupatorjevo šolstvo. V: Pionir, leto 1980/1981, št. 9, str. 6–9 475 VIRI IN LITERATURA Corni, Gustavo in Gies, Horst: Brot, Butter, Kanonen. Die Ernährungswirtschaft in Deutschland unter der Diktatur Hitlers, Berlin, 1997 Cvirn, Janez: Kri v luft! Čreve na plot! Oris družabnega življenja v Celju na prelomu stoletja. Celje 1990 Čamernik, Anton: Spomini na sodne zapore. Pri čeva- nje upravnika ljubljanskih sodnih zaporov v letih 1941–1942. Ljubljana 1980 Čepe, Marica: Ljubljana v osvobodilnem boju. V: Kroni- ka XII, 2. zvezek, Ljubljana 1964, str. 81–94 Čepe, Marica: Ljubljana v zadnjih mesecih vojne. V: Lju- bljana v ilegali IV. Ljubljana 1970, str. 531–548 Čepe, Marica: Ljubljana za bode čo žico. V: Iz boja juna- ške Ljubljane. Ljubljana 1972, str. 29–47 Čepe, Marica: Skrb in varstvo za žrtve nasilja. V: Ju- naška Ljubljana 1941–1945, 2. knjiga. Ljubljana 1985, str. 220–241 Čepe, Marica: Tisk in tiskarne v prvem letu boja. V: Ju- naška Ljubljana 1941–1945. Ljubljana 1985, str. 122–142 Čepi č, Zdenko, Guštin, Damijan, Ivani č, Martin: Podobe iz življenja Slovencev v drugi svetovni vojni. Ljublja- na 2005 Deželak Bari č, Vida: Slovenska narodna pomo č. V: Ile- gal čki. Vojna Ljubljana 1941–1945: iz zapuš čine Ade Krivic, 1. knjiga. Ljubljana 2004, str. 279 Dobaja, Dunja: Rojstva v Ljubljani med drugo svetov- no vojno s poudarkom na nezakonskih rojstvih ter skrb za matere in otroke. V: Prispevki za novejšo zgodovino, XLVII, št. 1, Ljubljana 2007, str. 131– 149 Dular, Andrej: Prehrana med NOB v Metliki. V: Borec, XXXV, 1983, št. 10, str. 642–658 Elenco delle strade, vie e piazze di Lubiana, degli uffici statali, pubblici, ecc./Seznam ljubljanskih ulic, tr- gov, javnih uradov itd. Ljubljana 1942 Enciklopedija Slovenije, 14, Ljubljana 2000 Erpi č, Jože: Razvoj našega mlekarstva. Referat na V. seji agrarno-tehni čnega odseka (poljedeljski podod- sek). V: Za izboljšanje življenjskih pogojev našega kmetijstva. Poro čilo o kmetijski anketi, II. del, Lju- bljana 1939, str. 290–310 476 Ferenc, Tone in Godeša, Bojan: Slovenci pod nacisti č- nim gospostvom 1941–1945. V: Slovensko avstrij- ski odnosi v 20. stoletju. Ur.: Ne čak, Dušan idr. Ljubljana 2004, str. 177–218 Ferenc, Tone: Gospodarstvo pod okupacijo. Italijansko zasedbeno obmo čje. V: Slovenska novejša zgodovi- na, I. del, Ljubljana 2005, str. 597–600 Ferenc, Tone: Landwirtschaft und Ernährung in Slowe- nien (1941–1945). V: Österreichische Osthefte, 31. Dunaj 1989, št. 1 Ferenc, Tone: Nemški okupator v Ljubljani. V: Ljubljana v ilegali IV. Do zloma okupatorjev, Ljubljana 1970, str. 187–229 Ferenc, Tone: Okupacijska civilna uprava na Sloven- skem in njeno gradivo. V: Arhivi, II, št. 1–2, Lju- bljana 1979, str. 47–56 Ferenc, Tone: Okupacijska civilna uprava na Sloven- skem in njeno gradivo. V: Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, XX, Ljubljana 1980, št. 1–2, str. 31–56 Ferenc, Tone: Problem rezervne hrane za Ljubljano ob za četku 2. svetovne vojne. V: Vilfanov zbornik, Lju- bljana 1999, str. 625–635 Ferenc, Tone: Razmere v Sloveniji jeseni 1943. Gospo- darstvo pod nemško okupacijo v Ljubljanski pokra- jini in na Primorskem. V: Slovenska novejša zgodo- vina, I. del, Ljubljana 2005, str. 696 Ferenc, Tone: Štetje prebivalstva Ljubljanske in Reške pokrajine 1941. leta. V: Gestrinov zbornik. Ljublja- na 1999, 485–495 Ferenc, Tone: Razmere v Sloveniji jeseni 1943. Ustano- vitev operacijske cone “Jadransko primorje” in po- krajinske uprave za Ljubljansko pokrajino. V: Slo- venska novejša zgodovina, 1. del. Ljubljana 2005, str. 691–696 Fratianni, Michele in Spinelli, Franco: A monetary hi- story of Italy. Cambridge 1997 Frelih, Emil: Iz delavnice za našo opereto. V: Gledališki list. Opera. 1943/1944, št. 6, str. 61–63 Frevert, Ute: Frauen-Geschichte zwischen Bürgerlicher Verbesserung und Neuer Weiblichkeit. Frankfurt am Main 1986 477 VIRI IN LITERATURA Gabri č, Aleš: Kulturni molk. V: Prispevki za novejšo zgo- dovino, XXIX, št. 2, Ljubljana 1989, str. 385–413 Gabri č, Aleš: Odziv slovenskih kulturnikov na okupa- cijo leta 1941. V: Prispevki za novejšo zgodovino: Slovenci in leto 1941. Znanstveni posvet: Šestdeset let od za četka druge svetovne vojne na Slovenskem, XLI, Ljubljana 2001, št. 2, str. 211–223 Gantar, Kajetan: Utrinki ugaslih sanj. Ljubljana 2005 Gerlovi č, Alenka: Ko je bila Ljubljana najlepše mesto na svetu (II). V: Ljubljana. Glasilo mestne ob čine Lju- bljana, X, št. 4, 5, maj 2005, str. 24 in 25 Gledališki koledar ček za sezono 1941–1942, Ljubljana 1941 Gledališki koledar ček za sezono 1943–1944, Ljubljana 1943 Godeša, Bojan: Kdor ni z nami, je proti nam. Slovenski izobraženci med okupatorji, Osvobodilno fronto in protirevolucionarnim taborom. Ljubljana 1995 Godeša, Bojan: Priklju čitev Ljubljanske pokrajine h Kraljevini Italiji. V: Slovenska kronika XX. stoletja 1941–1995. Ljubljana 1996, str. 14 in 15 Godeša, Bojan: Z vsako prelomnico je Ljubljane ve č. Glavni dogodki v razvoju mesta. V: Ljubljana mesto kulture. Ljubljana 1997, str. 186–190 Gosar, Andrej: Gospodarstvo po na črtu, njegove naloge in problemi. Zbirka študij št. 1. Socialno ekonom- ski inštitut v Ljubljani. Ljubljana 1938 Gradivo o razvoju Ljubljane v prvem desetletju po osvo- boditvi 1945–1955, Ljubljana 1965 Guida di Lubiana. Ljubljana 1941 Guštin, Damijan: Finan čni viri in denarništvo narodno- osvobodilnega gibanja na Slovenskem 1941–1945. V: Zgodovina denarstva in ban čništva na Sloven- skem. Posvetovanje ob štiridesetletnici Denarnega zavoda Slovenije. Ljubljana 1987, str. 81–104 Guštin, Damijan: Za zapahi. Prebivalstvo Slovenije v okupatorjevih zaporih 1941–1945. Ljubljana 2006 Hausmeyer, Karl-Heinrich in Caesar, Rolf: Kriegswirt- schaft und Inflation (1936–1948). V: Währung und Wirtschaft in Deutschland 1876–1975. Frankfurt am Main, 1976, str. 367–429 478 Healy, Maureen: Vienna and the Fall of the Habsburg Empire. Total War and Everyday Life in World War I. Cambridge 2004 Himmelreich, Bojan: Namesto žemlje črni kruh. Celje 2001 Himmelreich, Bojan: Organizacija prehrane v Celju v času vojne. Primerjava med prvo in drugo svetovno vojno. Magistrsko delo. Celje, 1999 Hribernik, Rudolf: Opredelitev. Ljubljana 1980 Huta ř, Vera: Slovenski Rde či križ (od septembra 1943 do septembra 1944), Novo mesto 2000 Ilegal čki. Vojna Ljubljana 1941–1945 : iz zapuš čine Ade Krivic, 2 knj. Ljubljana 2004 Informatore-Informator, Ljubljana 1941 Internacije. Zlo čini italijanskega okupatorja v “Ljubljan- ski pokrajini”, Komisija za ugotavljanje zlo činov okupatorjev in njihovih pomaga čev za Slovenijo. Ljubljana 1946 Izgoršek, Amalija: Kako se lahko var čuje v gospodinj- stvu. V: Kako lahko var čuješ v gospodarstvu in go- spodinjstvu. Ljubljana 1937 Jan, Darja: Povezanost cerkve in njen vpliv na življenje posameznika. V. Podobe družabnosti, ur.: Monika Kokalj Ko čevar. Ljubljana 2005, str. 71–76 Javoršek, Jože: Radio Osvobodilna fronta. Ljubljana 1979 Jelin či č, Zmago: Rupnikove lire. Rupnik lira. Ljubljana 1996 Jerina – Lah, Pavla: Ljubljansko zdravstvo in OF. V: Bo- rec, 546–547, 1996, str. 5–261 Jerman, Ivan: Slovenski dramski igralci med 2. svetov- no vojno. Ljubljana 1968 Jerman, Katja: Promenada v Ljubljani. Diplomska nalo- ga. Ljubljana 2001 Jerman, Katja: Promenada v Ljubljani, Ljubljana 2003 Jovanovi č, Nataša: Ljubljanski hoteli od leta 1731 do leta 1945. Diplomska naloga. Ljubljana 1993 Jur čec, Ruda: Skozi lu či in sence (1914–1958), III. del (1935–1941). Buenos Aires 1969 Kajzer, Janez: S tramovi podprto mesto. Ljubljana 1995 Kažipot po Ljubljani. Ur.: Vadnjal, Stane. Ljubljana 1939 479 VIRI IN LITERATURA Kladnik, Darinka: Ljubljanske metamorfoze. Ljubljana 1991 Ključne zna čilnosti slovenske politike v letih 1929–1955. Ljubljana 1995 Kobal, Nada: Slovensko šolstvo v Ljubljanski pokrajini 1941–1943. V: Arhivi. Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije, VIII, št. 1–2, Ljubljana 1985 Kociper, Stanko: Kar sem živel. Ljubljana 1996 Kokalj Ko čevar, Monika: Šport med drugo svetovno voj- no. V: Telesna vzgoja in šport v preteklosti/Semi- nar za mentorje zgodovinskih krožkov, Ljubljana 2003, str. 56–62 Koledar Osvobodilne fronte slovenskega naroda 1946 Kološa, Vladimir: Banska uprava Dravske banovine in njeno gradivo. V: Arhivi, II, št. 1–2, Ljubljana 1979, str. 41–47 Kološa, Vladimir: Banski svet Dravske banovine 1931– 1941. Ljubljana 1980 Komovec, Peter: Pastir, nemški vojak in češki sin. Kranj – Hüttenberg – Jalo – Olomuc 1942–1948. Kranj 2003 Korošec, Branko: Ljubljana skozi stoletja. Mesto na na- črtih, projektih in v stvarnosti. Ljubljana 1991 Kos, Peter: Slovenska partizanska plačilna sredstva. Ljubljana 1977 Kosma č, France: O našem Radiu. V: Koledar Osvobodil- ne fronte slovenskega naroda 1946. Ur.: Koprivec, Ignac. Ljubljana 1946, str. 180 in 181 Kostnapfel, Janko: Osvetljena stran meseca, Ljubljana 1999 Ková č, Dušan: Bratislava 1939–1945, Bratislava 2006 Kova či č, Lojze: Prišleki. Ljubljana 1984 Kožuh, Jože: Domovina je ena. Ljubljana 1979 Kragl, Viktor: Zelena jama. V: Kronika slovenskih mest, VII, št. 3, 1940, str. 158–165 Kraigher, Nada: Pet temnih svetlih let. Maribor 1963 Krajevni leksikon Dravske banovine. Ljubljana 1937 Kranjec, Barbara in Dimnik, Milena: Ljubljanski živilski trg in njegova struktura. V. Geografski obzornik, XXXVIII, leto 1991, št. 1, str. 27–29 Kremenšek, Slavko: Uvod v etnološko preu čevanje Lju- bljane novejše dobe, Ljubljana 1980 480 Kresal, France: Oris gospodarskega razvoja Slovenije in ekonomski položaj delavstva 1918–1941. V: Dela- vsko gibanje v Sloveniji 1918–1941, Murska Sobota 1974 Kresal, France: Zgodovina socialne in gospodarske poli- tike v Sloveniji, Ljubljana 1998 Kronika revolucionarnih let 1941–1945 na terenu “Du- šana Turka – Duleta”. Ljubljana 1957 Ku čan, Špela: Pustovanje v Ljubljani v dvajsetih in tri- desetih letih 20. stoletja, Ljubljana 2004 Kulišer, Josif: Splošna gospodarska zgodovina srednje- ga in novega veka, II. del. Ljubljana 1959 Kun či č, Mirko: Krompir in krompirjevci. V: Vrtec, letnik 73, št. 1–2, Ljubljana 1942/1943, str. 17 Lazarević, Žarko: Dohodki prebivalstva med vojno. V: Slovenska kronika XX. stoletja 1941–1995, Lju- bljana 1996, str. 18 Lazarević, Žarko: Menjava dinarjev za okupatorske va- lute. V: Slovenska kronika XX. stoletja 1941–1995, Ljubljana 1996, str. 16 Lešnjak, Pavle in Šmicberger, Djuro: Uporni Bežigrad. Delavsko gibanje in narodnoosvobodilni boj v ob či- ni Ljubljana – Bežigrad. Ljubljana 1989 Letopis ljubljanske škofije za leto 1944 po stanju dne 15. septembra 1944. Ljubljana 1944 List Slovenskega narodno osvobodilnega sveta in Naro- dne vlade v Sloveniji, I/II Ljubljana Gradiš če 1941–45. Ur.: Sotelšek, Janko. Lju- bljana 1987 Ljubljana mesto heroj: 30 let svobode, ur. Bazobi čar, Ivica. Ljubljana 1975 Ljubljana-mesto heroj: zbor jugoslovanskih pionirjev: 40-letni jubilej OF, vstaje slovenskega naroda in ustanovitve poveljstva slovenskih partizanskih čet. Ljubljana 1981 Ljubljana v letu 1945. Ob štiridesetletnici svobode in petdesetletnici Mestnega muzeja Ljubljana. Lju- bljana 1985 Ljubljanska bolnica. Ljubljana 1935 Logar, Ivan: Iz zgodovine otroške bolnišnice v Ljubljani. V: Priroda, človek in zdravje, XI, 1956, št. 9–10, str. 148–151 in št. 11–12, str. 176–180 481 VIRI IN LITERATURA Lubej, Biserka in Šibila, Polona: Žehta. Raziskovalna naloga za 34. sre čanje mladih zgodovinarjev. Star- še 2003 Lukež, Niko in Kos, Janez: Ljubljana 1170 dni v ži čni zapori 1942–1945. Ljubljana 2002 Mal, Josip: Stara Ljubljana in njeni ljudje. Kulturnozgo- dovinski oris, Ljubljana 1957 Mati či č, Nada: Moja hoja z o četom. Ljubljana 1987 Matkovi ć, Hrvoje: Povijest Nezavisne Države Hrvatske. Zagreb 2002 Melik, Anton: Slovenija. Geografski opis, Ljubljana 1963 Melik, Vasilij: Nekatere strani razvoja Ljubljane 1848– 1941. V: Zgodovina Ljubljane. Prispevki za mono- grafijo. Kronika, Ljubljana 1984, str. 201–211 Mencelj, Martin: Razvoj šolstva za duševno zaostalo in defektno deco pri Slovencih od 1918–1938. V: Po- potnik. Časopis za sodobno pedagogiko, letnik LX, št. 1–2, 1938/1939, str. 53–59 Mencelj, Pavel, v: Ilegal čki. Vojna Ljubljana 1941–1945, 2. del, str. 32, 33 Miheli č, Mira: April. Ljubljana 1959 Mikuž, Franc: Stro čnice in okopavine. Referat na III. seji agrarno-tehni čnega odseka (poljedeljski pododsek). V: Za izboljšanje življenjskih pogojev našega kme- tijstva. Poro čilo o kmetijski anketi, II. del. Ljubljana 1939, str. 79–202 Mila č Metod: Kdo solze naše posuši. Doživetja slovenske- ga dijaka med drugo svetovno vojno. Celje 2003 Milward, S. Alan: Der zweite Weltkrieg. Krieg, Wirtschaft und Gesellschaft 1939–1945. München 1977 Mohori č, Ivan: Zgodovina železnic na Slovenskem. Lju- bljana 1968 Montanari, Massimo: Lakota in izobilje. Ljubljana 1998 Musek, Ludvik: Protituberkulozni dispanzer za najbolj pere či problem našega zdravstvenega skrbstva. V: Slovenski narod, LXXVII, št. 16, 16. 4. 1945, str. 2 Najvažnejši predpisi o prehrani v Ljubljanski pokrajini. Pokrajinski prehranjevalni zavod. Ljubljana 1942 Naredba o ustanovitvi kme čkega poverjeništva za Lju- bljansko pokrajino, Ljubljana 1944 482 Naša prosveta in kultura. O delu Ministrstva za prosve- to Narodne vlade Slovenije od osvoboditve, Ljublja- na 1945 Nedog, Alenka: Protidraginjske akcije v Sloveniji leta 1940. V: Prispevki za zgodovino delavskega giba- nja, XIV, št. 1–2, Ljubljana 1974, str. 137–156 Nikoli ć, Kosta: Strah i nada u Srbiji 1941–1944. Svako- dnevni život pod okupacijom. Beograd 2002 Norme sulla protezione antiaerea. Navodila za protile- talsko zaš čito. Pokrajinski odbor za protiletalsko zaš čito. Ljubljana 1943 Osnovna šola na Slovenskem 1869–1969. Ur.: Vlado Schmidt idr. Ljubljana 1970 Osredkar, Milan: “Kri ča č”. V: Ljubljana v ilegali II. Drža- va v državi. Ljubljana 1961, str. 362–367 Osredkar, Milan: “Kri ča č”, v: Junaška Ljubljana 1941– 1945, 1. knjiga, Ljubljana 1985, str. 378–381 Ostanek, France in Pavli č, Slavica: Pregled razvoja šol- stva v obdobju 1945 do 1965. Šolstvo ob 20-letnici osvoboditve 1945–1965. Ljubljana 1965 Ovsec, Damjan: Oris družabnega življenja v Ljubljani od za četka dvajsetega stoletja do druge svetovne voj- ne. Idrija 1979 Pan čur, Andrej: Ena država, en denar? Zelo kratka, vendar toliko bolj burna zgodovina enotnih držav- nih valut na Slovenskem. V: Zgodovina za vse, XIII, št. 2, Celje 2006, str. 26–48 Pavli č, Slavica: Predšolske ustanove na Slovenskem 1834–1945. Ljubljana 1991 Pavlin, Miran: Ljubljana 1941. Pri čevanja fotoreporter- ja. Ljubljana 2004 Pavlin, Tomaž: Organizacija slovenskega športa in špor- tna politika v 19. in 20. stoletju. V: Telesna vzgoja in šport v preteklosti/Seminar za mentorje zgodo- vinskih krožkov, Ljubljana 2003, str. 5–19 P čeljnikov, Andrej: Gospodinjstvo in sodobna meš čan- ska slovenska kuhinja. Maribor, 1938 Pe čar, Janez: V Ljubljani 8. in 9. septembra 1943. V: Sloven čev koledar 1944, Ljubljana 1943, str. 51– 54 Perko, Marija: Delovanje Lekarniške zbornice, sekcije za Dravsko banovino v Ljubljani od ustanovitve leta 483 VIRI IN LITERATURA 1931 do leta 1945. Diplomska naloga. Ljubljana 1986 Perovšek, Jure: Dravska banovina in banski svet. V: Slo- venska novejša zgodovina, I. del. Ljubljana 2005, str. 327–332 Pet let dela za Ljubljano. Ljubljana 1940 Petrovi č, Mateja: Ljubljana v času obnove 1945–1947. Diplomska naloga. Ljubljana 1994 Pirc, Ivo: Zdravje v Sloveniji, 2. knjiga. Zdravstvene pri- like in delo higijenske organizacije v Sloveniji 1922– 1936. Spomenica ob petnajstletnici higijenskega zavoda v Ljubljani. Ljubljana 1938 Piškur Milena: Ljubljanske Žale. Vodnik po pokopali- šču. Ljubljana 2004 Piškur Milena, Žitko Sonja: Ljubljansko Navje, Ljublja- na 1997 Pivec-Stelè, Melita: Obnova čitalnice Narodne in univer- zitetne knjižnice v Ljubljani. V: Zgodovinski časo- pis. Kosov zbornik, VI–VII, Ljubljana 1952–1953, str. 798–800 Poto čnik A.: Procesije v stari in novi Ljubljani. V: Kroni- ka slovenskih mest, VII, št. 1, 1940, str. 1–5 Pozdrav iz Ljubljane. Mesto na starih razglednicah. Lju- bljana 1985 Prebivalstvo Ljubljane v letu 1945. Statisti čni odsek MOL, b.l Prebivalstvo Slovenije 1931 in 1941. Demografska stati- stika. Statisti čni urad Slovenije, zvezek I, Ljubljana 1945 Prinči č, Jože: Racionirana preskrba. V: Slovenska kro- nika XX. stoletja 1941–1995. Ljubljana 1996, str. 106 Prinči č, Jože: Zamenjava denarja. V: Slovenska kronika XX. stoletja 1941–1995. Ljubljana 1996, str. 112 Ravnihar, Božena: Ljubljansko zdravstvo in OF. V: Bo- rec, 1996, št. 548–550, str. 5–261 Ravnik, Mojca: Galjevica. Ljubljana 1981 Razvoj ljubljanske trgovine od fevdalnih dob do sociali- zacije gospodarstva. Beograd 1951 Rde či križ Slovenije 1944–1974. Ur.: Klanšek, Maks idr. Ljubljana 1974 484 Reisp, Sonja: Kri ča č, Radio Osvobodilne fronte 1941– 1942. Ljubljana 1975 Rijavec, Leopold: Ljubljanske bolnišnice 1786–1960. Prispevek k njihovi zgodovini, Ljubljana 1960 Schmid, Josef: Hamburg im “Dritten Reich”, Göttingen 2005 Semi, Francesco: Bojna komedija ali “osvojitev Ljublja- ne”. V: Tovariš, XXII, št. 13, 31. 3. 1966, str. 24 in 25, št. 14, 7. 4. 1966, str. 24 in 25, št. 15, 14. 4. 1966, str. 25 in 26, št. 16, 21. 4. 1966, str. 22 in 23, št. 17/18, 28. 4. 1966, str. 42 in 43, št. 19, 12. 5. 1966, str. 58 in 59 in št. 20, 19. 5. 1966, str. 44 in 45 Shirer, William: Vzpon in padec tretjega rajha. Ljublja- na 1969 Slovar slovenskega knjižnega jezika, II. del (I–Na), Lju- bljana 1975, str. 990 Slovenska narodna pomo č v okupirani Ljubljani med 1941–1945. Ur.: Kikelj, Tone idr. Ljubljana 1995 Slovenski študenti in Univerza 1941–1945, ur. Gestrin, Ferdo idr. Ljubljana 1999 Službene novine Kraljevine Jugoslavije. Beograd 1929– 1941 Službeni list kraljevske banske uprave Dravske banovi- ne. Ljubljana 1930–1941 Službeni list šefa pokrajinske uprave v Ljubljani. Lju- bljana 1943–1945 Smersu Rudolf: Zavarovanje za onemoglost, starost in smrt, Ljubljana 1937 Splošni pregled Dravske banovine. Priredil Državni sta- tisti čni urad v Zagrebu. Ljubljana 1939 Spodnja Šiška v revolucionarnem delavskem gibanju in v NOB. Ljubljana 1987 Spomini na revolucionarno gibanje in upor v proletar- skih Mostah, Ljubljana (1980) Spominski zbornik Slovenije. Ob dvajsetletnici Kraljevi- ne Jugoslavije. Ljubljana 1939 Stanonik, Marija: Bela Ljubljana. Zgodbe iz slovenske prestolnice. Ljubljana 2001 Statisti čki godišnjak 1938–1939, knjiga IX, Beograd 1939 Statisti čni letopis LRS, Ljubljana 1953 485 VIRI IN LITERATURA Statisti čni letopis LRS, Ljubljana 1955 Stele, France: Ljubljana. Ljubljana 1940 Stepišnik, Drago: Šolska telesna vzgoja do leta 1945. V: Razvoj šolske telesne vzgoje na Slovenskem (Ob 30- letnici dneva mladosti). Ljubljana 1978, str. 16–21 Studen, Andrej: Ženska naj se drži kuhalnice. V: Pot na grmado. Histori čni seminar. Zbirka ZRC. Ljubljana 1994, str. 149–164 Stuhlpfarrer, Karl: Die Operationszonen “Alpenforland” und “Adriatisches Küstenland” 1943–1945, zvezek 7. Dunaj 1969 Suchy, Josip: Ljubljanski tipi. Satiri čnopsihologi čni obrazi. Ljubljana 1924 Sušnik, Lovro: O šolstvu v Ljubljanski pokrajini, V: Zbornik Zimske pomo či 1944, str. 305–318 Svoboda in pomlad v Ljubljani, 9. maj 1945–9. maj 1995. Ur.: Kos, Janez in Mrvi č, Stane. Ljubljana 1995 Šipi č, Maja: Gostujo či italijanski umetniki v Ljubljanski pokrajini med okupacijo. Diplomska naloga. Lju- bljana 1999 Škerl, Franc: Ljubljanske srednje šole v letih 1941– 1945. Ljubljana 1964 Šnuderl, Makso: Dnevnik 1941–1945. V okupirani Lju- bljani, I. del. Maribor 1993 Šolstvo na slovenskem ozemlju v obdobju 1941 do 1945. Katalog. Ur.: Pavli č, Slavica, Ljubljana 1971 Šorn, Mojca: Idejni in politi čni nazori Rupnikovega kro- ga. V: Prispevki za novejšo zgodovino, XLIII, Lju- bljana 2003, št. 1, str. 65–75 Šorn, Mojca: Preskrba Tretjega rajha. V: Prispevki za novejšo zgodovino, XLII, Ljubljana 2002, št. 1, str. 83–93 Štrukelj, Pavla: Pranje perila v okolici Ljubljane. V: Slo- venski etnograf, XI, 1958, str. 131–154 Torkar, Igor: Meditacije o mojem času. Ljubljana 1989 Tozon, Mirjam: Rože in trnje. Moje življenje, Celje 2005. Trgovina in preskrba. O delu Ministrstva za trgovino in preskrbo Narodne vlade Slovenije od osvoboditve do danes. Ljubljana, 1945 486 Trstenjak, Dragotin: Uprava v Sloveniji. V: Spominski zbornik Slovenije ob dvajsetletnici Kraljevine Jugo- slavije. Ljubljana 1939, str. 109–129 Tršan, Lojz: Življenje v okupirani Ljubljani (feljton). V: Delo, XXXII, št. 178, 2. 8. 1990, str. 4, št. 179, 3. 8. 1990, str. 5, št. 180, 4. 8. 1990, str. 4, št. 181, 6. 8. 1990, str. 4, št. 182, 7. 8. 1990, str. 6 Trstenjak, Dragotin: Uprava v Sloveniji. V: Spominski zbornik Slovenije ob dvajsetletnici Kraljevine Jugo- slavije. Ljubljana 1939, str. 109–129 Uradni list Slovenskega narodno osvobodilnega sveta in Narodne vlade v Sloveniji Urbanc, Nataša: Gremo v kino (1945–1955). V: Podobe družabnosti, ur.: Monika Kokalj Ko čevar. Ljubljana 2005, str. 119–128 Urbanus: Knjiga o lepem vedenju. Ljubljana 1918 Vahen, Damjan: Ljubljana: Kratek pregled življenja in naseljevanja ljudi v ožji ljubljanski kotlini od praz- godovine do za četka druge svetovne vojne. Ljublja- na 1995 Valant, Milan: Kraj Šmarje pri Jelšah. Ljubljan čani od aprila 1941 dalje (krajevna zgodovina). Ljubljana 1988 Valant, Milan: Ljubljana od 1895 do 1941. Ljubljana 1977, str. 34 Veselja dom. Igre in razvedrila v družini. Ljubljana 1942 Vodnik po fondih in zbirkah Arhiva republike Slovenije, III, del. Ljubljana 1999 Vogelnik, dr. Adolf: Donesek k stanovanjskemu vpraša- nju Ljubljane. V: Tehnika in gospodarstvo, leto V, Ljubljana 1939, str. 23–33 Vogelnik, dr. Adolf: Stanovanjske razmere v delavskih kolonijah na podro čju mesta Ljubljane. V: Kronika slovenskih mest, V, št. 1, 1938, str. 43–48 Vojskovi č, Marija: Hiša št. 15. Ljubljana 1988 Vovko, Andrej: Oris ljubljanskega šolstva od 1848 do 1945. V: Zgodovina Ljubljane. Prispevki za mono- grafijo. Kronika, Ljubljana 1984 Vovko, Andrej: Šolstvo stare Jugoslavije. V: Pionir, leto 1980/1981, št. 8, str. 14–16 487 VIRI IN LITERATURA Vranc, Ernest: Šolski razred v preteklosti, sedanjosti in bodo čnosti. V: Popotnik. Časopis za sodobno peda- gogiko, letnik LX, št. 1–2, 1938/1939, str. 44–49 Vrišer, Igor: Razvoj prebivalstva na obmo čju Ljubljane. Ljubljana 1956 Vrš čaj Zima: Tihe akcije. V: Junaška Ljubljana 1941– 1945, 1. knjiga, Ljubljana 1985, str. 292–299 Vuliki ć, Velimir: Delovanje zobozdravstvenih delavcev. V: Borec 1941–1945. Usode. Revija za zgodovino, literaturo in antropologijo. Ljubljana 1996 Weber, Tomaž: 150 zgodb Ljubljan čana (1910–2002). Ljubljana 2004 Wehler, Hans-Ulrich: Deutsche Gesellschaftsgeschich- te. Vom Beginn des Ersten Weltkriegs bis zur Grün- dung der beiden deutschen Staaten 1914–1949. München 2003 Wester, Josip: Navje in Žale. V: Kronika slovenskih mest, V, št. 4, 1938, str. 243 Zaš čita otrok in mladine. Izdaja Jugoslovanska Unija za zaš čito otrok, sekcija za Dravsko banovino, II, št. 1–2, Ljubljana 1940 Zemljanova, Jerica: Nekaj nasvetov naši gospodinji. V: Gospodinja. Glasilo Zveze gospodinj, X, št. 5, str. 36 Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1979 Zupan či č, Bogo: Družabni prostori v Ljubljani med obe- ma vojnama. V: Podobe družabnosti, ur.: Monika Kokalj Ko čevar. Ljubljana 2005, str. 33–42 Zupan či č Bogo: Usode ljubljanskih stavb in ljudi. 25– 48. Ljubljana 2006 Žagar, France: Vojna, kaj je to? Utrinki mojega otroštva. Oživljanja. Ljubljana 2005 Žagar, Janja: Obla čilna kultura delavcev v Ljubljani med prvo in drugo svetovno vojno. Ljubljana 1994 Žebot, Ciril: Vojno gospodarstvo. V: Slovenec, LXVII, št. 221, 27. 9. 1939, str. 4 Židov, Nena: Ljubljanski živilski trg in prehrana meš ča- nov v dvajsetin in tridesetih letih 20. stoletja. V: Traditiones 25, Ljubljana 1996, str. 229–237 Židov, Nena: Ljubljanski živilski trg. Odsev prostora in časa (1920–1940), Ljubljana 1994 488 Življenje v Ljubljani 1930–1950. Etnološka raziskoval- na delavnica 1991. Zbornik raziskovalnih nalog u čencev osnovnih šol v ob čini Ljubljana-Center. Ljubljana 1991 Žnidarič, Marjan: Do pekla in nazaj. Nacisti čna okupa- cija in narodnoosvobodilni boj v Mariboru 1941– 1945, Maribor 1997 Žnidarič, Marjan: Vpliv okupacije na življenje Slovencev leta 1941. V: Prispevki za novejšo zgodovino. Slo- venci in leto 1941, XLI, Ljubljana 2001, št. 2, str. 191–200 Žnidarši č, Ivica: O nastanku in razvoju mednarodne or- ganizacije Rdečega križa. Rde či križ pri nas, Lju- bljana 1976 489 SEZNAM FOTOGRAFIJ 1. Kongresni trg pred okupacijo, v ospredju spomenik jugoslovanskega kralja Aleksandra Kara đorđevi ća. Muzej novejše zgodovine Slovenije (dalje MNZS), str. 21 2. Italijanska vojaška parada na današnji Prešernovi cesti. MNZS, str. 41 3. Kongresni trg po odstranitvi spomenika kralja Ale- ksandra Kara đorđevi ća, 26. 7. 1941. Foto: Miran Pavlin, MNZS, str. 42 4. Mejni blok pri Šentvidu nad Ljubljano, kjer je bila tudi nemško-italijanska meja. Foto: Jakob Preše- ren, MNZS, str. 44 5. Grafi čen prikaz obži čene Ljubljane. MNZS, str. 46 6. Prevoz v racijah zajetih moških v vojašnico. MNZS, str. 48 7. Prihod partizanov v Ljubljano, 9. 5. 1945. Foto: Maksimilijan Zupan či č, MNZS, str. 56 8. Zakloniš ča pred sodnijo, 22. 4. 1945. Foto: Jakob Prešeren, MNZS, str. 88 9. Vila v Groharjevi 14 na Mirju po bombardiranju, marec 1945. Foto: Jakob Prešeren, MNZS, str. 96 10. Plenjenje skladiš ča sladkorja za Bežigradom, 11. 4. 1941. Foto: Miran Pavlin, MNZS, str. 116 11. Plenjenje skladiš ča sladkorja za Bežigradom, 11. 4. 1941. Foto: Miran Pavlin, MNZS, str. 118 12. Vrste ob zamenjavi dinarjev v lire, junij 1941. Foto: Jakob Prešeren, MNZS, str. 121 Seznam fotografij 490 13. Ljubljanska tržnica, junij 1941. Foto: Jakob Preše- ren, MNZS, str. 167 14. Vrsta za kruh pred pekarno v Gradiš ču. Foto: Mi- ran Pavlin, MNZS, str. 189 15. Ljubljanski tramvaj z dvojezi čnim napisom, 9. 10. 1941. Foto: Jakob Prešeren, MNZS, str. 261 16. Obed v podporni ustanovi. MNZS, str. 293 17. Deklica pri obedu v podporni ustanovi. MNZS, str. 315 18. Bolniška soba na kirurški kliniki. Ljubljanske bol- nišnice 1786–1960 (str. 59), str. 323 19. Poziv k bojkotu italijanskega koncerta v Ljubljani (24.–26. 11. 1941). MNZS, str. 384 20. Koncert solistov Kraljeve opere iz Rima na Kongre- snem trgu (v ospredju tenorist Beniamino Gigli), 10. 7. 1941. MNZS, str. 390 21. Koncert italijanske vojaške godbe pred Kazino na kongresnem trgu. MNZS, str. 396 22. Na nogometno tekmo na stadion v Šiški, 1944. MNZS, str. 420 23. Nogometna tekma na stadionu v Šiški, 1944. MNZS, str. 421 24. Otvoritev otroškega igriš ča v Tivoliju (v ospredju ljubljanski župan Leon Rupnik in tedanji visoki ko- misar Giuseppe Lombrassa), 11. 7. 1943. MNZS, str. 427 25. Promenada med ljubljansko okupacijo. MNZS, str. 428 26. Otvoritev otroškega igriš ča v Tivoliju, 11. 7. 1943. MNZS, str. 431 27. Procesija pre čka Kongresni trg. Foto: Jakob Preše- ren, MNZS, str. 449 491 OSEBNO KAZALO A Abelshauser Werner 99 Adleši č Jure 25, 61, 107, 295, 381 Alessi Rino 387 Alujevi ć Branko 286, 295 Andrejaši č Alenka 428 Andrejka Rudolf 271, 426 Avšič Jaka 297 Avšič, ljubljanski trgovec, brat Jake Avši ča 297 B Bahovec Josip 114 Bartol Zorka 36, 37, 40, 43, 46, 61, 93, 135, 230, 360, 388, 390, 396, 416, 429, 443, 445, 458, 468 Bazobi čar Ivica 400 Beg Ante 18 Bevk France 236–238, 240, 403 Bezlaj Krevel Ljudmila 274, 275, 406, 407, 409 Bizjak Ivan 65 Bojc Etbin 357 Brajer Metod 361, 364, 417 Brate Tadej 53, 260, 261, 263 Brenk Francè 414, 417 Bogataj Lovro 65 Brandes Detlef 172, 179, 184, 369 Braudel Fernand 236 Broz Josip 57 Bucceri, izredni komisar uprave Rde čega križa 305 Osebno kazalo 492 Budna Kodri č Nataša 413 Bukovec Vilma 391, 429 C Caesar Rolf 171 Cajnkar Stanko 387 Cankar Ivan 29, 387, 428, 436 Casolini, inšpektor radijske službe ministrstva za ljud- sko kulturo 405 Celjar Anica 11, 188, 190, 213, 372 Celjar Jože 190, 213 Cesar Emil 383, 384, 385, 394 Ciperle Jože 358, 359 Corni Gustavo 174 Cvirn Janez 428 Č Čamernik Anton 40 Čepe Marica 45, 55, 313, 400, 408 Čepi č Zdenko 47, 63 D D’ Este Antonio 360 De Nakich Anton 305, 306 Debevec Ciril 388 Deželak-Bari č Vida 95, 313 Dimnik Milena 162 Dobaja Dunja 95, 314, 326, 328, 335 Donizzeti Gaetano 391 Doujak Hermann 64 Dular Andrej 194 E Erpi č Jože 149 F Ferenc Tone 12, 23, 24, 51, 61–65, 114, 119, 121, 122, 124, 146, 170, 203, 207, 215, 228, 285, 360, 368 Fettich Oton 304–306, 308 Filo Geza 438 Finžgar Fran Saleški 403 493 OSEBNO KAZALO Fratianni Michele 188 Frelih Emil 392 Frevert Ute 247 G Gabri č Aleš 383, 385, 387, 390, 391, 394, 395 Gambara Gastone 50 Gantar Kajetan 358 Gašpari č Jure 95 Gerlovi č Alenka 48 Gestrin Ferdo 370 Gies Horst 174 Gigli Beniamino 390 Gjungjenac Zlata 390 Godeša Bojan 42, 43, 61, 95, 360, 383, 395, 398, 399 Gosar Andrej 108 Gosti č Josip 390 Granda Stane 14 Grazioli Emilio 42, 61, 63, 122, 127, 179, 285, 360, 405 Gregorc Janko 391, 392 Guštin Damijan 47, 63, 95, 120 H Harrison Mark 99 Hausmeyer Karl-Heinrich 171 Hervatin Konrad 341 Himmelreich Bojan 100, 108, 111, 124, 125, 128, 174 Ho čevar Maks 309 Hoppe Leopoldina 330 Hribar Ivan 381 Hribernik Rudolf 41 Hubad Josip 64, 65 Huta ř Vera 304, 305, 311 I Ivani č Martin 47, 63 Izgoršek Amalija 245 J Jacklin Friedrich 209 Jalen Janez 387 494 Jan Darja 448 Jan čigaj Franc 290, 295, 296 Javoršek Jože 408 Jelin či č Zmago 169 Jerina-Lah Pavla 324, 330 Jerman Ivan 386, 389, 429 Jerman Katja 428 Jur čec Ruda 43, 400, 406 Jur či č Josip 403 K Kadunc Franc 341 Kara đorđevi ć Aleksander 21, 42 Kara đorđevi ć Peter 42 Kardelj Edvard 408 Kersnik Janko 403 Kidri č Boris 408 Kikelj Tone 28 Kladnik Darinka 351 Klanšek Maks 305 Kobal Nada 357 Kociper Stanko 52, 65, 428 Kokalj Ko čevar Monika 413, 414, 429, 448 Kološa Vladimir 62 Korošec Anton 439 Korošec Branko 20 Kos Janez 45, 47, 55 Kos Peter 313 Kos Stanko 91 Koschier, nemški svetovalec za prosveto 370 Kosi Anton 65 Kova či č Gisela 37 Kova či č Lojze 37, 38, 40, 94, 111, 164, 178, 179, 183, 210, 230, 233, 238, 371, 378, 403, 416 Kožuh Jože 116 Kragl Viktor 17 Kraigher Nada 43 Kranjec Barbara 162 Kreft Bratko 387 Kregar Janko 65 Krejči Viljem 304 Kremenšek Slavko 17 495 OSEBNO KAZALO Kresal France 179, 279, 321, 325–327, 330 Križman Francka 229 Ku čan Špela 435 Kulišer Josif 236 Kulovec Franc 439 Kumer David 175, 184, 191 Kun či č Mirko 176 L Lazarević Žarko 14, 119, 171 Lenassi Marjan 360 Leskovec Anton 387 Leskovšek Ivan 56 Lešnjak Pavle 18 Logar Ivan 328 Lombrassa Giuseppe 61, 427 Lozar Dunja 156 Lubej Biserka 251, 252 Lukež Niko 45, 47, 313 M Majcen Stanko 64 Mal Josip 236 Massenet Jules 391 Mati či č Nada 95, 133 Matkovi ć Hrvoje 135, 188 May Karl 403 Melik Anton 22 Melik Vasilij 61 Mencelj Martin 349 Mencelj Pavel 50 Mer čun Ljudevit 329 Mežan, vodja XI. oddelka pokrajinske uprave 65 Miheli č Mira 37, 39, 40, 111, 116 Mikuž Franc 129 Mila č Metod 29, 35, 41, 116, 124, 391 Mis Franta 310 Mlakar Boris 95 Mohori č Ivan 188 Moizo Riccardo 61 Montanari Massimo 236 Moser, pooblaš čenec za gospodarstvo 127 496 Mrvi č Stane 55 Musek Ludvik 341 Mussolini Benito 45, 61 N Natla čen Marko 35, 64, 77, 108, 354, 357 Nedeljkovi ć Petar 74 Nedog Alenka 103, 104 Neuschitzer, major nemških oboroženih sil 51 Nikoli ć Kosta 170 Novak Marijan 179 Nova čan Anton 387 O Orel Filip 65 Orlandini, sekretar fašisti čne stranke 60 Osredkar Milan 408 Ovsec Damjan 428 P Pacek Sonja 313 Pan čur Andrej 169 Pavlin Miran 36, 38, 41, 42, 109, 111, 116, 118, 124, 189, 222, 366, 390, 449, 450 Pavlin Tomaž 420 P čeljnikov Andrej 245 Pe čar Janez 13, 50, 51, 52 Perko Marija 324 Perovšek Jure 62 Petelin Miroslav 65 Petrovi č Mateja 30, 50, 56, 188 Pirc Ivo 177 Piškur Milena 438, 439 Pivec-Stelè Melita 399, 402 Ple čnik Jože 20, 133, 381, 401 Pleterski Jana 227, 429 Podgornik Anton 65 Podhorski Renato 65 Podkrajšek Božo 393 Poga čar Martina 47, 52, 54, 94, 95, 157, 162, 166, 173, 183, 188, 189, 209, 213, 217, 235, 391, 423, 435, 436, 457, 467 497 OSEBNO KAZALO Prašni čki Martin 50 Prelovšek Matko 20 Prešeren Jakob 44, 96, 167, 261, 449 Prežihov Voranc 408 Prinči č Jože 169 Puccini Giacomo 391 Puš Ludvik 65 R Rainer Friedrich 64, 141, 142, 171, 454, 463 Ravnihar Božena 325 Ravnihar Vladimir 353 Ravnik Mojca 280 Reisp Sonja 408 Rendla Marta 95 Repe Božo 14 Rigler Vekoslav 103 Rijavec Leopold 323, 325, 326, 354 Robotti Mario 45 Romero Federico 41 Rösener Erwin 64 Rossini Gioacchino 391 Rozman Jaka 35 Rueh Franc 65 Rupnik Leon 42, 61, 64, 65, 84, 92, 95, 96, 121, 144, 165, 169, 170, 197, 209, 210, 217, 218, 230, 232, 235, 298, 341, 370, 376, 385, 427, 454, 455, 457, 463, 464, 466 Rus Mavricij 91, 177 S Schmidt Vlado 347 Semi Francesco 40, 117 Shakespeare William 386, 403 Shirer William 99 Skrbinšek Milan 387 Snoj France 108, 112, 188 Spinelli Franco 188 Stanonik Marija 254 Stepišnik Drago 364, 369 Strada Carl 122 Studen Andrej 244 498 Stuhlpfarrer Karl 63 Suchy Josip 163, 254, 426 Suša Vladimir 65 Sušnik Lovro 65, 356, 358, 362, 364, 365, 370 Š Šibila Polona 251, 252 Šimec Malka 334 Šipi č Maja 385, 406, 416 Škerl Franc 357–359, 363, 370, 377, 378 Šmicberger Djuro 18 Šnuderl Makso 49, 120, 127, 140, 385, 391, 436, 443, 446 Šorn Mojca 14, 95, 121, 154 Šuflaj Emanuel 65 T Tav čar Ivan 387, 403 Tominšek Čehulić Tadeja 95 Torkar Igor 45 Tozon Mirjam 160, 178, 254, 433 Trstenjak Alojz 65 Trstenjak Dragotin 62 Tršan Lojz 40, 140 U Ul čar Ciril 11, 13 Unkas Cattaneo 305 Urbanc Nataša 414 Urbanus, avtor Knjige o lepem vedenju 244, 245 V Vadnjal Stane 255 Vahen Damjan 61 Valant Milan 26, 156, 387, 391, 417 Velikonja Narte 289, 290 Vodopivec Peter 95 Vodušek Stari č Jerca 95 Vogelnik Adolf 280 Vojskovi č Marija 25, 283, 334, 446 Vovko Andrej 347, 353, 358, 365, 370, 372 Vranc Ernest 348 499 OSEBNO KAZALO Vrišer Igor 23, 30 Vrš čaj Zima 42 Vuliki ć Velimir 324 W Weber Tomaž 21, 47, 81, 82, 94, 117, 154, 201, 252, 254, 260, 269, 280, 297, 329, 353, 363, 364, 370–372, 377, 378, 392, 416, 423, 424, 429, 435 Wehler Hans-Ulrich 188 Wester Josip 439 Wolsegger Ferdinand 64 Z Zemlji č Igor 399 Zupan či č Bogo 259, 413 Zupan či č Maksimilijan 56 Ž Žagar France 48, 53, 137, 144, 148, 165, 208, 363, 369, 370, 377, 408, 430 Žagar Janja 27, 251 Žebot Ciril 99 Židov Nena 162, 163, 164 Žitko Sonja 439 Žnidarši č Ivica 305 Žnidarič Marjan 33, 117 Župan či č Oton 49, 387 Žurc Jože 229, 360