ZDRAVKO KOVAC, učitelj na Strmcu: Reorganizacija koroškega šolstva. i. KOROŠKA ŠOLSKA MIZERIJA. Enako iskri, ki užge mogočen plamen, je vzplamenela misel združene Jugoslavije stoletja teptana in tlačena slovenska srca. »Prost naš rod!« je odmevalo od vasi do vasi. Navdušenje je prodrlo kot hudournik, ki stre vse, kar mu je napoti, v našo politiko, v javno mnenje ter ustavilo tako žalostni bratomorni strankarski boj, ki je pretil ugonobiti slovenski narod. Vsakdo se čuti v prvi vrsti samo Jugoslovana, vsakdo je pripravljen se pokoravati združenemu, edinemu vodstvu. Nasledki narodne edinosti so se takoj pokazali. Dobro organizirani Slovenci na Kranjskem, Štajerskem, Frimorskem in v Trstu so bili v stanu prevzeti vlado v svoje roke, so strli verige, v katere jih. je bila okovala nemška nasilnost. Uokazalo se je, da sino Slovenci zreli in zmožni vladati sami sebe, da ne potrebujemo nobene nadvlade, najmanj pa nemške. Tudi izven naše države nara vladajoči red pridobiva čimdalje temveč simpatij. Zakaj je Koroška izjema, se vpraša marsikdo? Red in organizacija bi imeli biti, ko vendar nismo trpeli pod strankarskim bojem, najmanj ravno tako vzorna kot po ostali Sloveniji. Kako to, da se nam niti ni posrečilo prevzeti vlade v slovenskih okrajih, da se tudi tamkaj šopiri nemški »VollzugsausschuB« ter ukazuje slovenskim županom? Vzroki tega žalostnega pojava so različni. Predvsem nas tepe pomanjkanje inteligence in v široke mase ljudstva prodrli germanski duh. Res nekaj čudnega je netnško misleče slovensko ljudstvo sedaj v tej dobi, ko se je German pokazal vsemu svetu v svoji pravi obliki, ko je zapravil simpatije sveta za vedno. Slovensko koroško ljudstvo, kako to, da nisi zmožno se otresti tujčevega jarma? Kje imajo ti žalostnt pojavi svoj izvor? Ljudska šola jih je vklenila v te verige, jih je odtujila svojemu narodu, tako da se še sedaj, ko je vendar jasno ko beli dan, da nam je zasijala zlata svoboda, ne moremo zdramiti iz tisočleU nega spanja ter čakanio osvobojenja od strani naših bratov onstran Karavank. Skoraj vsakemu Slovencu so znane škandalozne šolske razmere, je znano, da irnamo koroški Slovenci samo eno deželno slovensko ljudsko šolo, da se je z vsemi sredstvi zabranjevalo zidanje in ustanavljanje privatnih C. M. slovenskih šol. Strokovne, meščanske in srednje šole nimamo nobene. Zabranjevalo se je študiranje slovenskih fantov potom odklonitve sprejema v učne zavode in potom šikaniranja po profesorjih. Kdor je vkljub vsem zaprekam dokončal študije, ni dobil kruha med svojimi rojaki, je moral v pregnanstvo v nemške kraje ali v središče Slovenije. Oglejmo si koroške ljudske šole natančneje! Kot že rečeno, je slovenska samo ena. Večinoma so takoimenovane dvojezične, ki so pravzaprav nemške in je dvojezično i&tinito samo ime, zakaj notranji ustroj je skoraj popolnoma nemški. Raba slovenskega jezika je odvisna od učitelja, bati se mu je treba sarao prevelikega negovanja raaterinskega jezika otrok, zakaj to bi mu prinašalo ukor od strani nadzornika. Kot učni jezik se je rabila slovenščina samo prve tedne, ko je vstopila deca v šolo, a tudi to kratko dobo je bilo v navadi samo narečje, saj je večina učiteljstva zmožna samo tega, ker je pozabila še to pičlo znanje, kar ga je pridobila na učiteljišču. V navodilih najdeš sicer, da je prvi dve leti poučevati slovenski ter je učence uvesti počasi v nerriščino. Ta uvedba se je tolmačila pač različno; saj ni bilo nobenih knjig, nobenih navodil, kako to izvesti. V vsej pedagogiki in metodiki se je delalo brez vsega načrta, brez vsega upoštevanja psihologije ter umevanja otroške duše. Poučevati se je začelo po prvih pripravljalnih vajah kratkomalo vse — nazorni nauk in računanje, časih celo pisanje — v nemščini; edinole branje se je mbralo poučevati slovenski, ker je tukaj ščitil slovenščino zloglasni Prešernov Abecednik. Ako bi bili uvedli »fibel«, bi bil še ta skromni ostanek slovenščine izginil iz koroških šol. Ker je delovalo v Podjuni kolikor toliko narodno strpno ali pedagoškim načelom bolj dostopno učiteljstvo, se je z uvedbo knjlge Tumlirza ¦ obrnik) v zadnjih letih na bolje. V ostalih • okrajih so se sicer za druge predmete iskala nova boljša pota in metode, a jezikovni pouk na utrakvističnih šolah, sramotni, vsemu zdravemu razumu v obraz bijoči madež v očeh koroških šolnikov ni našel milosti. Kaj pedagogika — germanizirati je bil namen šole; saj mi je to nadzornik pripoznal v obraz ter primerjal naše šole s poljskimi na Poznanskem! Slovenščina kot predmet na višji in srednji stopnji bi se bila imela poučevati po tri ure na teden, a te so bile nastavljene na koncu pouka, ko je otroška duša utrujcna in izmučena ter manj dovzetna. Za ta pouk so se morali starši zglasiti in ga zahtevati — potem je bil pouk za te otroke obvezen, a samo na papiqu. Če se je tudi zaradi agitacije kakega narodnozavednega Slovenca moralo uvesti slovenske ure, je nemški, oziroma nemčurski učitelj pri pouku prignusil slovenščino otrokom tako, da so skoraj začeli izostajati. — Pouk je skoraj zaspal. Vrhutega je izgledalo posedanje Slovencev v šoli po ostalera pouku, kot bi bili za kazen zaprti. Umljivo je, da materinski jezik že deca ni ljubila, saj ga je učitelj često označil kot grdega ter se je hvalila nemščina kot lep svetoven jezik in nemški narod in kar je nemško kot prvo in najboljše na svetu. Kako to, da je zabredlo učiteljstvo tako daleč? V prvi vrsti je sledflo to iz neznanja slovenskega jezika in mržnje do njega; v drugi vrsti celo do mozga nestrpno nemškonacionalno javno mnenje in slednjič slaba plača na eni in mastne podpore in nagrade za germaniziraTije na drugi strani. Strastni učitelji so se spozabljali tako daleč, da so izdajali slovenski deci prepovedi občevati med seboj v prostem času v slovenščini; prestopki te prepovedi so se kaznovali često s klofutami in zapiranjem ali drugače. Omeniti moram še takoimenovane »nemškozvane šole« (deutscherkl5rte), ki so stale v močno germaniziranih slovenskih krajih; na teh se slovenščina sploh ni smela poučevati. V svrho razumevanja položaja, ^v katerem se je nahajalo slov. kor. učiteljstvo in zagrizenosti nemških in nemčurskih kolegov, podajam še nekaj ilustracij o nadzornikih. Tovarišu M. je očital nadzornik S. razposojevanje njegove knjižnice, ki je privatna last. Drugemu tovarišu naroča nadzornik uvesti nemško molitev in nemški pozdrav. Mlad zaveden učitelj se seveda za dani ukaz ne zmeni; pri sledečem drugem nadzorovanju mu zapiše nadzornik v protokol: »Se ne pokorava ustnim naročilom« ter zapiše red: komaj zadostno! Tega reda se omenjeni učitelj ni mogel znebiti leta in leta, čeravno mu je moral nadzornik pripoznati pri vsakem nadzorovanju, da je izboren pedagog in izvedenec v metodi. Poleg značaja je moral pač vsak slovenski učitelj razpolagati s precejšnjim kosom trme, da se ni uklonil vsestranskemu pritisku. Iz vsega tega si moremo tolmačiti močno napredovanje germanizacije na Koroškem. Malokateri učenec je bil ob svojem izstopu iz ljudske šole zmožen pisati slovensko pismo ali čitati knjigo ali liste, saj so učenci često že v tretjem šolskem letu pozabili latinico posebno pa slovenske črke. Kar se je rešilo, se imamo zahvaliti pretežno slovenski duhovščini, ki je z rabo slovenskih knjig za krščanski nauk rešila, kar se je rešiti dalo! (Dalje.)