POEZIJA
Ciril Bergles
Pokrajine mojega mesta
Stara Ljubljana tistega večera
Dubravla Tomšič Srebotnjak
Po mučnem boju s samim seboj sem se odpravil v stari sanjavi del mojega mesta.
S kostanjev so odpadli listi. Reka je dihala meglice in rosila zrcala oken.
Hodil sem
po najbolj tihih ulicah. Stare palače so izpolnjevale svoj molk.
V sobah je bik) polno nemega premagovanja.
Nenadoma so od nekod priplavali zvoki klavirja, zamišljeni in slovesni, a čudovito lepi. Ulica je postala dvorana z najbolj popolno akustiko. Glasba iz tistega klavirja
4	literatura
je bila nekaj več
od glasbe.
Veliki Mojster
se je pogovarjal z Usodo,
se ji zoperstavljal
s svojo notranjo ubranostjo
in perfektno uglašenim klavirjem.
Iskal sem zanesljivi izvor tiste popolne melodije: kje brsti njena prevzemajoča skrivnost.
Prišel sem
do velikih zelenih vrat. Nad portalom je bil kamniti obraz dečka. S prstom na ustih. Kot da mi hoče reči: Pst!
Ne moreš noter, '/.a temi vrati preliva Mojster v melodijo svojo dušo.
Trnovo
/inki Hegeduš
Med topoli še pozabljen sijaj večera. Kamni stare cerkve vonjajo po jabolkih in kadilu.
Nekaj me poljublja od znotraj.
L I T
E R A T U R A
5
Spominjam se te, pesnik ljubezni, upa in brezupa. Gledal sem v tvojo dušo, da bi spoznal svojo.
Po mostu čez Ljubljanico gre deklica v belem, se za hip ustavi, se kot Narcis zagleda v svojo podobo v temnozelenem zrcalu reke in izgine v temo.
Nikoli ne bom zvedel, kdo je bila tista deklica. Nikoli ne bom poznal njenega imena.
Večerja na vrtu ob reki je končana. Ob svetlobi sveč se zdijo vsi obrazi srečni in trudni.
Prevzema mc radmt in huda tesnoba obenem: z raztapljajočim voskom sveč se topi tudi moj čas.
Nikoli ne bom zvedel, kdo je bila tista deklica. In to je tisto!
Je bila Bogomila? Ali Julija?
Morda deklica, ki je odSla nekega maja in se ni vrnila?
Morda tista, ki je vedno nosila knjigo v roki? Tista iz barjanske meglice? Iz. nekega brezovega gaja?
6	l. i t e r a t u r a
Videl sem jo kot blisk, ki se dotakne tal in ugasne.
Zjutraj sem šel k obhajilu. Je bila bela hostija telo tiste deklice?
Na barju
Ivanu Minattiju
Kot neskončno jutro
je odprta ta pokrajina:
za nemirni veter,
za boso srno,
za strel v daljavi,
za nerazložljivo domotožje,
za nemoč številnih spraševanj...
Samota ima lahko tu svoj začetek:
čas brez oblik in prostora.
Pot, po kateri grem, bežeč pred Veliko avanturo,
je mimesis zraka.
Teči skoz te meglice, skoz množico glasov, kot slap tesnobe! Kot voda, ki pada venomer nazaj v praznino!
Komaj slišim utrip nekega joka, otroka ali ptice.
Neko pesem: avtentičen glas človeka, ki noče biti krik, samo tesnoba ali radost.
literatura 7
Voda je priklenjena na negibno dno, ki niha, če hodim veselo. Vodnjak do pobočij. Posoda, ki se vse bolj zapira vase. Globok vodnjak, če hočem vanj.
Zakaj ločiš, reka, to pokrajino v danes in včeraj?
Kot strdek krvi je prst: zadušen krik sence. Koliko kolesnic strahu je v tej skorji!
(O, stiska zadržanega zorenja drevaka v muzeju!)
Zlomljen loček. Kakšna tesnoba drobnih ptičev ob kriku ujede: jutri je lahko brez jutra, brez sinjine.
Breze: svetišče ljubezni. Kelih brez hostije. Srebrnosiv odmev svetlobe.
Ljubezen je to,
kar hodi z mojo senco:
pesem brez zadnje kitice.
Kako goreče utripa seme v črni prsti. Čutim, da bo jutri nekaj več od danes: jutri bo ta brazda živa.
x	l 1 t e r a t u
r a