518
Kmetijstvo.
Jeli treba tudi svinje snažiti?
Pri umni reji donašajo prašiči obilnih koristi j. O J svinje labko malo da ne vse obrneš v prid; tudi parklji, kosti, ščetine in čreva ne gredo v nič. Svinjsko meso in mast je skoro jedini poboljšek, kterega si sme privoščiti ubožnejši kmetovalec. Prašič se spita v kratkem času ter vrže lepe bankovce ; za debela svinjčeta se najdejo vedno dobri kupci. Ali svinje bi dajale še mnogo več dobička, ako bi jih pravilno držali (gleštali), tečno krmili in večkrat snažili. Naš gospodar pa tega ne pozna. On svinjo povsem zanemarja, na pravilno hranjenje in na zdrave hleve se ne ozira, za čistočo in snago se prav nič ne briga; za vsako drugo domačo žival bolj skrbi, kakor za prašiča. In baš to je največja napaka pri naših svinjerejcih ; zaradi tega toliko boleznij, toliko nesreč in toliko neuspehov!
Glede na krmljenje in na snago store naši posestniki navadno to-le : V nesnažno, s staro, okisano pičo do polovice napolnjeno korito vržejo nekoliko klaje, sem in tja površno nasteljejo. Jedino, kar store za svinjsko snago, ja površno nastiljanje. Ljudje žive namreč še dandanes v neki nespametni veri, ktera uči krivo, da se valja prašič zavoljo same nesnažnosti po blatu „Čim bolj je svinja blatna, čim bolj nesnažna, tim bolj ji tekne, tim bolj se redi," tako zatrjujejo neumni nevedneži. To misel so podedovali od svojih starih očetov in se dandanes se je drže, kakor klošč pasje kože. Pred toliko in toliko leti ni bila živinoreja tako razvita, kakor je današnje dni. Ljudje so videli, da valja svinjče po blatu, ter so dejali: „Glej no, kako mu to dobro de." To mnenje se je preneslo od očeta na sina, od tega na njegove otroke, in
tako je šlo od ust do ust ter se je ohranilo med nekte-rimi nepokvarjeno do današnjega dne. Hvala Bogu, da se nahajajo tudi že gospodarji, kteri so se otresli starinske navade ter se drže novih in koristnih izkušenj. Umen živinorejec da prašičem dosti sveže vode, da se v njej okopajo, očistijo in ohlade; nadalje je omiva vsak dan s hladno vodo, potem jih pa odrga s slamo. Debele svinje tudi po zimi — a ne z mrzlo, ampak z mlačno vodo — in kasneje jih odrga s cunjo, da se posuše. Ta posel izvršuje v gorkih svinjakih, kajti znano mu je, da se sicer prašiči prehlade.
a) Svinja ljubi čistočo in snago baš tako, kakor vsaka druga domača žival, b) Čistin snažen prašič je vedno bolj zdrav ter c) donaša večjih dohodkov, kakor nečist in umazan. To troje bom skušal častitemu čitatelju v kratkem dokazati, da bo v prihodnje umno ravnal, sebi v korist, a meni v veselje.
Prašič pušča svoje blato vedno v jednoistem kotu svinjaka, da si ne ogrdi vsega ležišča; nikdar se ne vleže na onesnaženi prostor, Ako je le še nekoliko čiste slame v hlevu, poišče si jo ter zarije v njo. Ker se osnaži vedno v jednem kotu, in ker se ne vleže v blato, zatorej ljubi čistočo in zametuje nesnago. Res je, da se svinja rada drži blata, luž in mlak, a to stori le zaradi tega, da se ohladi. Privošči svinji čiste vode za kopanje, osnaži jo po koži, in prepričal se boš, da ne pojde nič več v blato in mlako. Ali si še videl kdaj, da se je valjalo svinjče po zimi v blatu ? Po zimi tega ne stori, ker mu ni vroče, a po letu mora iti v nesnažne mlake, ker mu ne daš hladne in čiste vode.
Snaženje kože in omivanje z vodo je svinjam ravno tako, ali še bolj koristno, kakor ostalim domačim živalim, Zaradi pomanjkanja vode in nesnažnosti nastane mnogo svinjskih boleznij. Vsak se je že lahko prepričal, da bolehajo prašiči po letu češče, kakor po zimi. Vzrok tej prikazni je nesnaga in velika vročina, ktera škoduje posebno debelim svinjam. Ta povzročitelj pa se lahko odstrani s hladno vodo in snaženjem; pravi nespametnež je torej tisti, ki se ne varuje škode. Zakaj pogine v železniških vozovih toliko debelih prašičev? Zavoljo tega, ker jim primanjkuje sveže (frišne) vode, da bi se skopali in ohladili. Kaj je vzrok rszličnim izpuščajem na koži, kteri so včasi precej nevarni, ker jim se pridruži huda groznica? Najprvi, najpoglavitnejši in najčešči vzrok tej bolezni je vročina in nesnaga. Uši opažamo največkrat na blatni in zanemarjeni koži; čista živina ne postane ušiva. Akoravno se priklati sem in tja kaka uš, vendar ze hitro odstrani s snaženjem. V nesnažnih svinjakih dobe zanemarjeni pujski včasi toliko ušij, da začno hirati in hujšati in cesto tudi poginejo. Gniloba ščetin je jako nevarna svinjska bolezen, vsled ktere počepa mnogo živalij. Na gnilobi ščetin bolan prašič postane slab, nevečen in kasneje prav nič ne je. Dlesna mu je vneta, iz gobca se izceja, smrdljiva slina. Ščetine tičijo prav rahlo v koži, malo dete jih more izpuliti; na koncu vsake izpuljene ščetine opazimo kapljico črne krvi. Žival vidno hira, da, cesto
519
tudi pogine, Kaj pa je vzrok tej bolezni, in kako jo za-branimo ? Najpoglavitnejši vzrok gnilobi ščetin je nesnaga. Omenjeno bolezen odvrnemo tako-le: Svinje držimo v snažnih svinjakih, dajemo jim tečne piče ter sveže vode za pijačo in kopanje, slednjič jih očedimo vsak dan po koži. Prašiči postanejo ikrasti, ako se klatijo po nečistih kotih in po straniščih, ker se nahaja človeško blato. Ži-vinozdravništvo uči, da se prikaže rudečica ali svinjska kuga največkrat med svinjami tistih gospodarjev, kteri jih drže vse leto v nečistih hlevih ter se za snaženje prav nič ne zmenijo. Nesnaga sicer ne povzroči svinjske kuge, ali vendar jo pospešuje, t. j. nesnažne živali zbole češče, kakor pa snažne.
čeden in čist prašič se bolj razvija, hitreje raste ter se bolj spita, kakor nečist in nesnažen, To uči vsakdanja izkušnja, in o tem se more vsak sam prepričati Bodi mi dovoljeno v dokaz navesti vzgled, kterega sem izvršil pred nekoliko leti: Za poskus sem odbral dve si popolnoma podobni svinji. Bili sta jednako staro, jednako veliki ter jednako težki. Prva je bila 14 dnij v nečednem hlevu, rila je po blatu, kolikor ji je bilo drago, ter se ni prav nič cedila. Drugo svinjo pa sera ukazal zapreti v čist svinjak, vsak dan so jo izmili s svežo vodo, in,tudi za kopanje je bila hladna voda vedno pripravljena. Obe svinji sta dobivali jednako hrano v jednaki meri. V 14 dneh je tehtala čisto in čedno držana svinja blizo 1 kilogram več, kakor njena nesnažna tovaršica.
Otresi se, ljubi čitatelj, zastarele in jako napačne misli, ktera zatrjuje, da ni potrebno snažiti prašičev. Samo poskusi in redno izvršuj, kar sem ti nasvetoval, korist in dobiček ue bodeta izostala. Sploh pa se drži natanko vseh navodil, ktera zem ti razlagal v pričujoči knjigi, in kmalu se boš prepričal o veliki vrednosti njenih naukov. Osvedočil se boš, da je vse čista in gola resnica, kar uči — „Umna živinoreja".
Digitalna knjiĹľnica Slovenije - dLib.si