BIBLIOGRAFIJA SLOVANSKEGA JEZIKOSLOVJA V SOVJETSKI ZVEZI
Ko sta leta 1963 pri sovjetski akademiji znanosti in umetnosti izšli prvi dve knjigi bibliografije slovanskega jezikoslovja v SZ za dobo od 1918 do 1960, je bila sprejeta tudi trdna odločitev, da se bo delo po pet-letjih nadaljevalo. Pred dvema letoma je izšla tretja knjiga, v kateri so zbrani bibliografski podatki za slovansko jezikoslovje v SZ za leta 1961 do 1965 in dopolnila za obdobje prve in druge knjige.* Vse tri knjige so enako urejene (ista je zapovrstnost jezikov, podobna je notranja razvrstitev snovnih področij, itd.), precejšnjo razliko pa opazimo v tem, da so v drugi knjigi (1956—1960) poleg osnovnih podatkov o delu navedene tudi kratke oznake vsebine (vsaj pri pomembnejših enotah), medtem ko v prvi (1918—1955) in tretji knjigi srečamo to le izjemoma. Do nekaterih sprememb (1,2 : 3) je prišlo v sestavu imen sestavljav-cev in redaktorjev bibliografije; med ustanovami, ki so delo organizirale, pa v tretji ne najdemo več inštituta za slavistike akademije znanosti, temveč le inštitut za ruski jezik in osnovno biblioteko družboslovnih ved. Število enot (in avtorjev) je na-
• Slavjanskoe jazykoznanie. Bibliografičeskij ukaza-tel' literatury izdannoj v SSSR s 1918 po 1960 gg. Čast' I, 1918—1955 — Čast' II, 1956—1960. AN SSSR, Moskva 1963; Slavjanskoe jazykoznanie. Bibliografičeskij ukazatel' literatury, izdannoj v SSSR s 1961 po 1965 g. s dopolnenijami za predyduscie gody. Moskva 1969.
raslo posebno v zadnjem petletju (1. — 7411 bibl. enot, 2. — 7346, 3. — 10296), kar od-svita precejšnjo množičnost jezikoslovnega dela, a tudi uveljavljanje novih raziskovalnih področij jezika in novih metodoloških pristopov.
Bibliografija upošteva vse znanstvene in strokovne spise s področja slovanskega jezikoslovja, ki so izšli v SZ, ne glede na to, ali gre za samostojne knjige ali za razprave in članke v zbornikih in revijah. V bibliografijo so vključena tudi dela nesov-jetskih avtorjev, ki so bila objavljena v SZ v ruščini, ukrajinščini ali beloruščini. Iz nestrokovnega časopisja (dnevniki, tedniki ipd.) so izbrani le takšni spisi, ki obravnavajo splošno zanimive teme (npr. razprave o pravopisu), ali kadar gre za najvidnejša jezikoslovna imena (Vinogradov).
Vse tri knjige so urejene tako, da obsežejo prva poglavja podatke o splošnih jezikosl. vprašanjih in o zgodovini slovanskega jezikoslovja, sledijo razdelki o (skupnih) starejših obdobjih slovanskih jezikov in o sta-rocerkvenoslovanščini. V zadnji knjigi nastopa stcksl. celo dvakrat, prvič kot razdelek Drevneslavjanskij literatmnyj jazyk in drugič kot Staroslavjanskij jazyk. Osrednji del vseh treh knjig seveda zavzemajo vzhodnoslovanski jeziki in med njimi je poglavje o ruskem jeziku tako po številu
87
enot kakor tudi po razčlenjenosti razdelkov daleč najmočnejše. Vrstijo se razdelki o zgodovinski slovnici ruskega jezika, o dia-lektologiji, o zgodovini ruskega knjižnega jezika in o sodobnem knjižnem jeziku. V tretji knjigi uvajajo avtorji nekaj novih razdelkov, kar pomeni, da so bila raziskovanja rusistov v tem petletju močneje (kot prej) usmerjena na nekatera nova področja (pogovorni jezik; vprašanje okrajšav in okrajšanih zloženk; večji sintaktični kompleksi, ki presegajo okvir stavka in stavč-ne zveze; tako imenovane pridružene konstrukcije (prisoednitel'nye konstrukcii); povezljivost leksemov, itd.). Vpliv novejših pogledov na jezik opazimo npr. v uvajanju termina fonologija v naslove razdelkov, kjer je v prvih dveli knjigah ionetika predstavljala tudi fonologijo, čeprav tudi prej ni manjkalo spisov s fonološko tematiko.
V tretji knjigi se je pomnožil tudi spisek člankov, ki precej splošno govorijo o vplivu ruščine na bogatenje besedišča drugih jezikov SZ in o ruščini kot jeziku mednacionalnega občevanja v SZ. V tem razdelku so tudi članki o dvojezičju, kjer imenujejo ruščino »druga materinščina« (vtoroj rodnoj jazyk) narodov SZ.
Zanimiva je bibliografska podoba obravnav zahodno- in južnoslovanskih jezikov v SZ. Podatki v prvi knjigi nam narekujejo sklep, da je bilo raziskovanje teh jezikov v SZ med obema vojnama dokaj skromno, po drugi vojni pa se je v petdesetih letih začelo stanje počasi spreminjati. Tako so ne-sovjetski slovanski jeziki v prvi knjigi (38 let) zastopani s komaj 184 enotami, v drugi knjigi (3 let) že z 200 enotami in v tretji (5 let) kar s 310 enotami. Razumljivo je, da so številčno močnejši slovanski jeziki (poljščina, češčina, srbohrvaščina in bolgarščina) deležni večjega zanimanja; tu srečujemo tudi nekatera znana slavistična imena, ki so se (ali se še) predvsem ukvarjajo s tem ali onim od naštetih jezikov (npr. V. S. Zolotova — poljščina; V. P. Andel, K. K. Trofimovič, G. A. Lilič, V. N. Pitinov — češčina; I, V. Arbuzova, R. V. Bulatova, V. P. Gudkov, P. A. Dmitriev — srbohrva-
ščina; S. B. Bernštejn (dialektologija), Ju. S. Maslov (glagolski vid), N. V. Kotova, E. I. Demina •— bolgarščina). Tudi za nekatere manjše slovanske jezike znanstveno zanimanje narašča: tako je v SZ nekaj izrazitih slovakistov (npr. M. V. Simulik, L. N. Smirnov), macedonistov (R. P. Usikova, G. A. Cyhun) in sorabistov (M. I. Jermakova, I. I. Kovalik, L. I. Rojzenzon, K. K. Trofimovič). Na več slavističnih področij posegata zlasti A. E. Suprun in N. I. Tolstoj.
Slovenščina spada med najmanj obravnavane slovanske jezike v SZ (vsaj do leta 1965), a še tistih nekaj bibliografskih enot v drugi in tretji knjigi (v prvi slov. ni omenjena) se dotika slovenskega jezika bolj ali manj (je nekaj izjem) vzporedno ali le mimogrede. Za nameček pa so sestavljavci uvrstili pod Slovenski jezik tudi spis M. A. Puškarja o imenovalniku-tožilniku ednine na -ja (-a) pri samostalnikih srednjega spola na -ijo v ukrajinščini in slovaščini (str. 335). (Ob tej priložnosti je vredno opozoriti tudi na dejstvo, da še v 4. izdaji (1967) znanega Uvoda v jezikoslovje (A. A. Refor-matskij) na priloženi lingvistični karti sveta poteka meja med Slovani (Slovenci) in Romani (Italijani) po državni meji med Jugoslavijo in Italijo pred letom 1941.)
V nasprotju s poljskimi slavisti in polonisti (Stieber), ki kašubščino štejejo za nekoliko posebno in samosvoje narečje poljskega jezika, ji sestavljavci bibliografije v vseh treh knjigah pripisujejo status jezika; ni pa jasno, ali imajo lužiško srbščino za en jezik ali za dva (v prvi in tretji knjigi je v naslovu ednina — Lužickij jazyk, v drugi — Lužickie jazyki), čeprav je povsod govor o gornji in dolnji lužiški srbščini.
Slavistu in rusistu dajejo te bibliografije hiter in zanesljiv vpogled v delo sovjetskih jezikoslovcev (slavistov in rusistov), škoda je le, da izhajajo v tako majhni nakladi (nekaj nad 2 tisoč izvodov) in da jih ne izdajajo za vsako leto posebej, s čimer bi se izognili večletni odmaknjenosti.
Franc  Jakopin
Filozofska  fakulteta v  Ljubljani
88