SPISAL

PRELOŽIL

FR. JOS. REMEC.

ZALOŽILA IN NA SVETLO DALA

V LJUBLJANI.


TISKA »NARODNA TISKARNA'

lesa.

<y*) V •) *> t  t)

Lovčevi opisii


IIFrTri del.

Založila in na svetlo dala

MATICA

SLOVENSKA.

V LJUBLJANI, 1882.

Natisnila »Narodna Tiskarna“.

Predgovor.

llo je slavni ruski pisatelj J. S. Turgenjev pisal
svoje „Lovčeve zapiske", bile so na Ruskem čisto druge
razmere, čisto drugo življenje nego li dan danes. Tedaj
cvetelo je še robstvo. Državne kmete, obdelujoče posestvo
državino, katerih je bilo 25 milijonov, zatiralo je popačeno
in samovlastno uradništvo, graščinske njih lastniki. Gra¬
ščaki — pomeščiki —- bili so posestniki celih vasij in s
temi tudi postavni lastniki njih Stanovnikov. Posestva pro¬
dajala, kupovala in podedovala so se sh Stanovniki vred.
Njih cene ni določevala sama rodovitost in obseg zemlje,
ampak tudi še posebno število delavnih močij, kmeta, moških
Stanovnikov. Prodajali so tudi kmete brez posestva, toda
le bolj redkokrat, kajti to „ blago" umeli so ceniti graščaki
sami; jeden dober delavec bil jim je vreden 1000 rubljev.
Družin vender niso smeli trgati. Graščinskih kmetov bilo
je pred oslobojenjem nekaj nad 22 milijonov in sicer največ
v nekdanjih poljsko-ruskih provincijah in gubernijah okolu
Moskve.

Po svojem opravilu delili so nevoljnike v kmete —
„mužike“, ki so se bavili s poljedelstvom, in v „dvorove
ljudi", ki so opravljali različne službe ter rokodelstva pri
graščini. Kmetje hodili so navadno graščakom na tlako
(obično po 3 dni na teden, in ob žetvi tudi po vse tedne),
nekateri pa so plačevali v novcih od zemlje za obdelovanje
jim prepuščene, tako nazivani „obrok", kar se je posebno
v poslednje čase jelo uvajati, in bili tako tlake oproščeni.
Dvorovim, katere so jemali iz kmetov, nalagali so, kakor
uže omenjeno, razne službe, dajali jih učit rokodelstva in

IV

potem večkrat odpuščali v mesta služit ali na svojo roko
delat, za kar so pa morali plačevati obrok in to navad' 1
tem večega, čim več si je kdo prislužil, čim boljši rok
delec je bil. Ker so bili nevoljniki neomejena lastnina gra¬
ščakov, bili so tudi skoraj čisto izročeni njih samovolju,
in ti so jim nalagali po svojih potrebah tudi delo in obrok.
Kmetom iniovitih in pametnih graščakov bilo je največ bolj«
mnogokrat tudi dobro, toda ubožnih navadno slabo, ka,
zahtevalo se je od njih toliko, da naposled sami zase niso
mogli pridelati in prislužiti dovolj za živilo.

Ker je bilo bivanje graščakom tako lepo zagotovljeno,
živeli so veselo, razkošno, brez skrbi. Razvajenje v njih
bilo je splošno. Pohajali so radi večja mesta Moskvo,
Petrograd, kamor so jemali s soboj ogromno spremstvo,
prisluge. Tudi za granico so radi zahajali, kar se jipi je
vender zelo oviralo. Povsodi pa kazali so se in bahali
svojim bogastvom, kar so res imoviti lehko delali, a je
maloposestnike uničevalo. — Gospodarstvo svojega imenja
izročali so navadno upraviteljem, kateri so poleg njih bla¬
gostanja skrbeli tudi za svoje. — Važna osoba bila je
starosta. On je moral skrbeti, da so se povelja gospodova
ali upraviteljeva točno izpolnjevala; gledati mu je bilo, da
je ustrezal zahtevanju graščakovemu. Da je on dodajal po¬
veljem tudi nekaj svoje strogosti, da je zahteval nekoliko
več od kmetov, kakor se je njemu naročalo in si tako svoj
stan zboljševal, umevno je samo ob sebi. Posebno trpeli so
kmetje od starost tam, kjer gospoda ni bilo doma, ali kjer
je bival na kacem drugem posestvi.

Zaradi razvajenosti in zapravljivosti zadolževali so se
manjši posestniki in imenje se jim je mnogokrat ekseku-
tivnim potem prodajalo. V tacih slučajih izsesali so svoje
kmete popolnoma in jih spravili v uboštvo, a dvorove, ka¬
tere so imeli radi, spuščali so še pred svojim uničenjem v
slobodo. Ti so pozneje izpremenili se po največ v postopače
brez dela, živeče se ob drugih ljudij dobroti. Sami iskali
so si državnih služeb, do katerih so imeli dvorjani privi¬
legij. Kaki uradniki so bili, misli si vsak sam lehko, in

ni se čuditi, da so bile pritožbe proti korupciji in podkup-
'■'vosti uradništva splošne.

Da si pa čitatelj o ruskem robstvi ne bode mislil ta-
cega tiranstva, o kakeršnem se sploh po Evropi rado govori,
(sovražnikov imajo Rusi dovolj!) naj mu navajam, kaj piše
o njem strogi opazovalec in iskreni presojevalec ruskih raz-
'nr, ki je sam bival mnogo let v Rusiji, naš veleučeni
Jak Dr. Fr. J. Celestin v svoji knjigi »Russland
seit Aufhebung der Leibeigenschaft". „Odnošaji v
posestnikih, graščakih in nevoljnikih" — piše on — »bili so
res več patrijarhalični in kot take mislili sta si jih tudi obe
stranki. Preprosti, še nekako v otročjih letih živeči kmet
mislil je, da je dober gospod dar božji, slab — kazen
pregrešnemu kmetu. Gospod, nasprotno, menil je, da zasvoje
„očetovske“ dolžnosti lehko uporablja vse svoje pravice.
Nikoli ni bil prepad med tema dvema stano¬
voma tako velik, kakor se je odprl v večini ev¬
ropskih držav v srednjem veku in j e v nekaterih
še danes bolj ali menj odprt." —

V pohvalo ruskemu dvorjanstvu mora se pripoznavati,
da je ono samo mnogo pripomoglo k oslobojenju kmetov.
Pametnejši, treznomisleči graščaki jeli so končno razvidati,
da treba samovolju nekaterih gospodarjev, zatiranju kmeta,
postaviti mejnik. Oglašati so se jeli proti robstvu prvi pi¬
satelji, sami dvorjani in graščaki, v katerih zavzima naš
J. S. Turgenjev važno mesto. V njegovih »Zapiskih" so
mu graščaki in njih odnošaji do kmetov glavni predmet.
Lovec pohaja po gozdih, logih, travnicih, goščah, danes
v tem, jutri v onem kraji in prihaja tako v dotiko z
mnogovrstnimi ljudmi vseh stanov. Tu vzame si za lovca
originala — čudaka, dvorovega človeka, sosednjega graščaka,
tam za voznika tujega kmeta; sedaj zaide v kmetsko hi¬
šico in se s kmeti po domače pogovarja, sedaj v preprosto
kmetsko krčmo; tu sreča se z oproščenimi dvorovimi, tam
z obožanimi graščaki; danes je na obedu pri bogatem dvor¬
janu v društvu visocega dostojanstvenika, uradnikov in
drugih bolj ali menj važnih osob, jutri sedi v ubogem po¬
hištvu maloposestnega graščaka pri kvasu i. t. d.

VI

Razven društvenega življenja opisuje nam pa tudi raz¬
novrstne prirodine prizore. Komu je dana lepša prilika opa¬
zovati lepoto in mikavnost prirodino, nego li ravno lovcu,
ki vedno živi v njej, ki brez nje dihati ne more! In res,
S. Turgenjeva dosegel je še malokdo v mojsterskem opiso¬
vanji prirodine lepote in prirodinih prizorov. Vse vam slika
tako verno, živo, jasno in prirodno, tako mnogovrstnih pri¬
zorov vam podaje, da se mu morate čudom čuditi in nehote
se uveriti, da on sam mora biti poseben ljubitelj prirodi.
Vodi nas po razsežnih smrekovih gozdih, po brezovih, tre-
petličjih, dobovih logeh, po polji, goščah, travnicih, po
močvirjih, ob rekah in ribnjakih, v pekoči vročini polet¬
nega dne, v drobnem dobrodejnem dežji, ob nevihti, po
dnevi, v mraku in po noči. In naposled, ko je videl vseh
svojih sosedov, ko se je nagovoril s kmeti in dvorovimi ter
naslušal raznih pripovedek, njih mnenja in pritožeb, ko
je nastreljal dovolj ruševcev, jarebic in rac, ko je z nekako
tožno nejevoljo razkril slabe strani društvenega življenja,
popačenost dvorjanstva in uradništva, a poleg tega tudi po¬
kazal z veseljem krepostna svojstva ruskega naroda, ko
vam je dopovedal prijetne dogodbice, ki jih je čul od raznih
osob, ko vas je sprevel po prirodi v vseh letnih časih, po¬
slavlja se od vas vzpomladi, ko se vse oživlja in vzbuja v
novo življenje, želeč, da ostanete neprestano srečni. —

Z »Lovčevimi zapiski" pokazal je J. S. Turgenjev
svojo pisateljsko nadarjenost in zašilil po vsej Rusiji in tudi
zvunaj nje. Pisal jih je večinoma v P ari z i. Prvo povest
„Hor in Kalinič" objavil je 1846. 1. in za njo priha¬
jale so skoraj zapored druge povesti. Pozneje zbrale so se
vse in natisnile vkupe. Občinstvo sezalo je po njih s po¬
hlepnostjo, kajti vse, kar je opisoval, bilo je vzeto verno
iz narodnega življenja in razni namigi, lehno, humo¬
ristično in sarkastično šibanje tedanjih razmer, v vrstah
skrite misli — saj odkrito in strogo se pri tedanjih cen¬
zurnih razmerah ni dalo pisati — ugajale so še posebno.

Vplivanje tega dela na vse stanove, posebno na dvor-
janstvo in vladajoče kroge, bilo je ogromno. Sam pokojni
car—osloboditelj Aleksander Nikolajevič II.—iz-

VII

javil seje, da so Turgenjeva „Lovčevi zapiski" mnogo vpli¬
vali nanj in pripomogli v oslobojenje kmetov, katero se je
zvršilo z naj višjim ukazom 9. dne februvarja meseca 1861. 1.
Kmetom dali so zemljo, za kar so morali plačati gotovo
vsoto odškodnine, dvorovi vpisali so se večinoma v meščane,
in ker niso ničesar dobili v svojino, tudi nikake odškodnine
ne plačali. —

Kot slikar nravov, življenja narodnega, katerega bla¬
gostanj želi njega srce, katerega ljubi, J. S. Turgenjev,
se zna, ni ostal cb samem tem delu. Mnogo druzega gra¬
diva podajalo mu je še rusko življenje, mnogo bolnih stranij
imel je še odkriti — da se izlečijo, in tako porodilo se
je za ^Lovčevimi zapiski" še mnogo izbornih del, kakor:
„0 četje in sinovi", „Dim“, „Nov“, ki so prevedeni
v mnogo evropskih jezikov, a katerih tu opisovati ni moj
namen.

Mnogi krogi so mu gorki zato, da odkriva svetu sla¬
bosti svojega naroda, posebno roman „Nov“ izzval je ne-
voljo skoraj vseh krogov — ker se tiče vseh — toda
vernemu pisatelju in slikarju značajev in življenja se temu
pač ni ogniti. S samim hvalisanjem se ne koristi nikomur,
treba je tudi pokazati, kje je zboljšati, kje lečiti. In prav
to je glavni namen J. S. Turgenjevu v vseh njegovih
delih. Priznati je pa tudi, da popačenost značajev nahaja ta
pisatelj največ v srednjih in višjih krogih, v tem, ko vam
kaže prosti narod z malimi izjemami zdrav in krepak.

Kar se tiče njegovega nazora v preobrazovanji ruskih
razmer sploh, pripada Turgenjev bolj stranki „zapadni-
kov", kar priznava tudi sam in se vidi takoj v prvi po¬
vesti „Hor in Kalinič", katera dela na to, da vzprejme
Rusija omiko in uredbe zapadne Evrope, katero misel je
jel uresničevati Peter Veliki, v nasprotnosti „slavja-
nofilski" stranki, katera zavrača zapadno-evropsko kulturo
in uredbe kot neprimerne ruskemu narodu in napira vso
moč, da se narod povzdigne in izobrazi na svoji podlagi.

Ker J. S. Turgenjev piše le za svoj narod, ker
piše, kakor večina ruskih pisateljev, tudi „med vrstami",
lehko je umevno, da njegova dela v obče ne nahajajo drugod

VIII

zasluženega pripoznanja v toliki meri, kakor v Rusiji sami,
in to zavoljo nepoznanja tamošnjih razmer in ondotnega
življenja. To mi je dalo tudi povod, da sem v prav kratkih
potezah zaznamenoval razmere onega časa, ko se je to delo
porodilo, namen, katerega je imel pisatelj pred očmi, in iz-
pregovoril sem še nekoliko besed o delu in pisatelji samem.

Mnogo prizorov spomina nas naših nekdanjih razmer,
ko so kmetje še robovali graščakom. V mnozih stvareh po¬
doben je ruski kmet našemu in še druzih značajev nahajamo
v nas mnogo takšnih, kakeršne nam riše pisatelj. To dela ta
umotvor nam zanimivejši in prikupljivejši ter mi vzbuja
nadejo, da bode ugajal dragim slovenskim čitateljem.

Prelagatelj.

Hor in Kalinič.

“(Kidor je imel priliko, prepeljavati se iz Bolhovskega v Žizdrinski
okraj, ta se je gotovo čudil silni razliki med plemenom ljudij
v Orlovski guberniji in Kaluškim plemenom. Orlovski kmet je
majhne rasti, visokopleč, čmeren, gleda izpod čela, stanuje v
ubogih jesenovih izbicah, hodi na tlako, ne bavi se s trgovino,
slabo živi, nosi coklje. Kaluški, obroke plačujoči kmet stanuje
v prostornih smrekovih izbah, gleda smelo in veselo, je visoke
rasti, čistega in belega obraza, trži z oljem in degtom (Theer)
in v praznicih nosi črevlje. Orlovska vas (govorimo ob iztočnem
delu Orlovske gubernije) leži navadno sredi obdelanega polja
blizu kacega jarka, izpreobernenega kako v blaten vodnjak. Raz-
ven nekoliko rakit, vedno pripravljenih v porabo, in dveh, treh
šibkih brez, drevesca na vrsto daleč krog ne vidiš. Izba ’)
drži se izbe, strehe zakidane so s preperelo slamo. . . . Ka-
luška vas nasprotno obdana je po največ z gozdom, izbe stoje
prosteje in ravneje in so krite z deskami. Vrata se dobro zapi¬
rajo, plot na zadvorji ni razmetan in preobrnen ter ne vabi v
gostje vsake mimogreddče svinje. Tudi za lovca je v Kaluški
guberniji bolje. V Orlovski guberniji izginejo v petih letih po¬
slednji gozdi in ploščada, * 2 ) a močvirja še nihče ne pomni ne;
v Kaluški nasprotno razprostirajo se gozdi na stotine in moč¬
virja na desetine vrst (0.937 kilom.) in ni se še pokončala ple¬
menita ptica — ruševec, tu še biva dobrodušna kozica, in hlo-
potunja jarebica se svojim nepričakovanim vzletom veseli in plaši
strelca in psa.

Lovec obiskujoč Žizdrinski okraj, sešel sem se v polji
in seznanil s Kaluškim malim graščakom, Polutikinom, strast¬
nim lovcem, in zatorej izvrstnim človekom. Imel je res neka¬
tere slabosti: snubil je na primer vse bogate neveste guber¬
nije in dobivši odkaz od roke in domu pripovedoval s potrtim
srcem svoje gorje vsem prijateljem in znancem ; roditeljem nevest

') Izba imenuje se kmetska hiša, dom večja, gospodska. Prel.

2 ) Ploščada nazivajo se v Orlovski guberniji velike, splošne mase gr¬
movja. Orlovsko narečje odlikuje se sploh po mnoštvi svojebitnih, dostikrat
prav določnih, a pogostoma precej nerodnih besed in zavijanj. Pis.

10

pa je še pošiljal v dar kislih breskev in dragih nezrelih pridelkov
svojega vrta. Rad je ponavlja] jedno in isto anekdoto, katera
pa, če tudi je Polutikin cenil toliko nje lepoto, gotovo nikoli
v nikomer ni vzbujala smehu. Hvalil je dela Akima Mahi-
mova in povest: ,,Pinno“ ; ječal je; imenoval je svojega psa
»Astronoma" ; namesto „jednako“ govoril je „jednače“; tudi je
uvel v svojo hišo francosko kuhinjo, skrivnost, katere pravila
so po mislih njegovega kuharja se izpolnovala, ako se je čisto
izpremenil prirodni okus vsaki jedi: meso je pri tem umeteljniku
imelo okus ribe, riba — gobe, makaroni — zelja; zato pa tudi
niti koren ni padel v juho, ne vzprejemši prej podobe romba ali
trapeča. Izimši te nemnoge in nevažne napake, bil je g.
Polutikin, kakor uže omenjeno, izvrsten človek. Uže prvi dan
mojega znanstva z g. Polutikinim povabil me je na večer k
sebi.

„Do mene bode kacih pet vrst,“ dejal mi je : - „peš hoditi
je daleč; pojdiva prej k Horju.“ (Citatelj mi dovoli, da ne posnem-
Ijem njegovega ječanja.)

„Kdo pa je ta Hor?“

„To je moj kmet Prav blizu je. “

Odpravila sva se k njemu. Sredi gozda na razčiščeni in ob¬
delani poljani dvigalo se je samotno naseljenje Horjevo. Obse-
zalo je nekoliko smrekovih poslopij, združenih s plotovi : pred
glavno izbo bilo je ostrešje, podprto s tancimi stolbci. Sla sva
noter. Prišel je nama naproti dvajsetleten mladenič, visok in brdak.

„A, Fedja, ali je doma Hor?“ vprašal ga je g. Polutikin.
»Ne, Hor je šel v mesto, “ odgovori mu mladenič, nasmi-
havajoč se in pokaže vrsto kakor sneg belih zob. — »Ukazujete
li napreči teležko?"

„Res, prijatelj, teležko. Toda prinesi nama kvasu. 11  *)

Šla sva v izbo. Nijedna Suzdaljska * 2 ) slika ni zalepljala
snažnih lesenih sten; v kotu pred težko sveto podobo v sreber-
nem okviru brlela je svetilka; lipova miza bila je nedavno po-
skoblana in pomita; med bruni in po okvirih oken niso lezli
nadležni murni in ne skrivali se tožni ščurki. Mladenič prikazal
se je skoraj z velicim belim vrčem, napolnjenim z dobrim kvasom,
z velicim kosom pšeničnega kruha in z dvanajstorko osoljenih
kumar v leseni skledi. Postavil je vse te stvari na mizo, pri¬
slonil se k durim in jel, nasmihajoč se, naju pogledovati. Nisva
še použila svojega grižljeja, uže je voziček pred vratini zaropotal.

*) Neka iz ječmenove moke skuhana, pivu podobna pija"a. Prel

2 ) Suzdaljske slike nazivajo se zelo preprosto delane slike, ki imajo
ime od mesta Suzdalj, če tudi se izgotavljajo več po druzih krajih nego v
Suzdalji. Kake so, misli si čitatelj najlažje sam, če mu povemo, da mno-
gikrat razne dele jedne in iste podobe delajo različne osobe. Prel.

11

Šla sva ven. Deček petnajstih let, kodrast in rudečelic, sedel
je na vozi za kočijaža in s trudom zadržaval sitega pegastega
žrebca. Krog voza stalo je šest fantov — mladih velikanov,
prav zelo drug drugemu in Fedju podobnih. — »To so vsi
otroci Horjevi/ opazil je Polutikin. — »Vsi Horki," *) dodal
je Fedja, ki je prišel za nama na krilce: * 2 * ) »pa še ne vsi:
Potop je v gozdu, Sidor pa je šel se starim Horjem v mesto. . . .
Le pazi — Vasja/ nadaljeval je, obračaje se k vozniku, »le
dobro vozi, misli vedno, da gospoda pelješ. Samo po rtinah
malo počasneje; pokvaril bi samo telego in gospodski želodček bi
pretresel!“ — Ostanši Horki nasmijali so se zaradi čudnega
vedenja Fedje. — »Posadite Astronoma/ vzkliknil je mogočno
g. Polutikin.

Fedja je vzdignil, ne brez zadovoljstva, prisiljeno dobrika¬
jočega se psa in ga položil na dnu telegi. s ) Vasja trenil je z
vajeti po konji. Odpeljali smo se. — „Tam-le je moja pisarna/
— dejal mi je hipno g. Polutikin, kažoč na neveliko nizko hi¬
šico : — »hočete li iti tja?" — »Prosim/ — »Sedaj je prazna/
omenil je leze z voza, »a vender jo je vredno pogledati/ —

Pisarna imela je dve prazni sobi. Stražnik, na jeden oko
slep starček, prišel je naproti iz zadvorja. »Zdravstvujte, Mi-
njajič/ nagovoril ga je g. Polutikin, »a kje je voda?" — Na
polu slepi starček je izginil, toda precej zopet vrnil se z bu-
tiljko vode in dvema kozarcema. — »Pokusite,“ dejal mi je Po¬
lutikin, »to vam je dobra studenčnica/ Izpila sva po kozarci, pri
čemer se nama je starček do pasa klanjal.

»Sedaj, menim, lehko odrinemo,“ rekel je moj novi prija¬
telj. »V tej pisarni prodal sem trgovcu Alilujevu štiri desetine
gozda po prav ugodni ceni/ Sedla sva na voz in v polu uri
zavili smo uže na dvor gospodskega doma.

— »Povedite mi vender, “ vprašal s?m Polutikina pri ve¬
čerji: —■ »zakaj Hor živi posebe od drugih vaših kmetov?" —■

»Nu, vidite, zakaj: on vam je umen kmet. Pred dvajsetimi
leti mu je zgorela izba; prišel je k mojemu pokojnemu očetu
in dejal: dovoljujte mi, Nikolaj Kuzmič, da se naselim v va¬
šem gozdu na močvirji. Hočem vam plačevati dober obrok." —
»A zakaj se hočeš naseliti na močvirji?" — »I kar tako; samo,
batjuška 4 ) Nikolaj Kuzmič, ne izvolite me v nikako delo upotreb-
Ijati, ampak položite obrok, kakeršnega sami znate/ — »Petdeset
rubljev na leto!" ■—■ »Izvolite." — »A brez vsacega zaostanka,
vedi." — »Gotovo, brez zaostanka." .... In glej, naselil se je na
močvirji. — Od tega časa ga tudi imenujejo Horja/ —

‘) Horek = dihur.

2 ) Krilce = stopnice pred hišnim pragom.

5 ) Kmetsk voz.

4 ) Dobrikajoč izraz za: oča.

12

— „Nu, je li obogatel?“ vprašal sem ga jaz.

— „ Obogatel. Sedaj mi poštenih sto obroka plačuje, pa mu
bodem še povišal. Rekel sem mu uže mnogokrat: odkupi se,
Hor, ej, odkupi se! .... Toda on, beštija, uverja me, da nema
s čim, češ, da ni novca Da, kakor bi jaz ne znal!“ . . .

Drug dan odpravila sva se precej po čaji na lov. Ko sva
se peljala črez vas, velel je g. Polutikin kočijažu ustaviti pri
nizki izbi in je zvočno vzkliknil: „Kalinič.“ — „Precej, bat-
juška, precej/ začul se je glas z dvora: — „cok]je podvezu-
jem.“ — Pognali smo počasi naprej. Za vasjo došel nas je človek
štiridesetih let, visoke rasti, suh, z majhno nazaj nagneno glavo.
To je bil Kalinič. Njegov dobrodušni črnikasti obraz tu pa tam
zaznamenovan z osepnicami, prikupil se mi je na prvi pogled. Ka¬
linič (kakor sem pozneje zvedel) hodil je vsak dan z gospodom
na lov, nosil njegovo torbico, mnogokrat tudi puško, pazil, kam
seda ptica, prinašal vode, nabiral jagod, napravljal koče, tekal
za drožkami: brez njega g. Polutikin ni koraka ni mogel sto¬
riti. Kalinič je bil človek prav veselega, prav krotkega značaja;
neprestano popeval je poluglasno, brezskrbno pogledaval na vse
strani, govoril nekoliko v nos, smije se mežikal se svojima
svetlo-višnjevima očima in mnogokrat poprijemal z roko za svojo
redko, klinasto brado. Hodil ni hitro, a z večjimi koraki, lehko
podpiraje se z dolgo in tenko palico. Tekom dneva pogovarjal
se je pogostoma z menoj, postregel mi brez vsake služabniške
priliznenosti, a na gospoda je pazil kakor na svojega otroka. Ko
nas je neznosna poludnevna vročina prisilila iskati si zavetja,
vedel naju je k svojemu uljnaku v samem senčnatem gozdu. Ka¬
linič odprl nama je izbico, obvešeno se šopi suhih dehtečih
trav, umestil naju na svežem senu, sam pa je dejal na glavo
nekak meh z mrežo, vzel nož, lonec in žveplenke ter se odpravil
na ulnjak narezat nama satja. Napila sva se čistega toplega
medu se studenčnico in zaspala pri jednomernem žužanji bučel
in neprestanem šumenji listja. — Lehki pih veterca me je
vzbudil. . . . Odprl sem oči in zagledal Kaliniča: sedel je na
pragu poluodprtih durij in z nožem izrezaval žlico. Dolgo sem
z radostjo opazoval njegov krotki, kakor večerno nebo jasni obraz.
Tudi g. Polutikin se je probudil. Nisva precej vstala. Prijetno je
po dolgi hoji in globocem spanji ležati mirno na senu: telo
se neži in počiva, lehkim žarom odseva obraz, sladka lenost pre¬
mika oči. Naposled sva vstala in zopet šla brodit do večera.
Pri večerji sem omenil zopet o Horji in o Kaliniči. „Kalinič
je dober kmet/ dejal mi je Polutikin, „priden in postrežljiv
kmet, a gospodarstva vzdržavati v pravem redu mu vender ni
dano; jaz ga vedno odtegujem. Vsak dan hodi z menoj na lov. . . .
Kakšno je potem gospodarstvo, sami lehko sodite/ —

Pritrdil sem mu in legla sva spat.

13

Drug dan moral je gosp. Polutikin iti v mesto po opravku
se sosedom Pičukovim. Sosed Pičukov odoral mu je bil ne¬
koliko njegove zemlje in na odorani zemlji posekal tudi njegov
oven. Šel sem sam na lov in na večer zavil k Horju. Na
pragu izbe prišel mi je naproti plešasti starček, majhne rasti,
plečat in žilav — sam Hor. Pogledal sem z radovednostjo
tega Horja. Sklad obraza njegovega napominal je Sokrata: razne
tako visoko, šiškasto čelo, taki majhni očesci, in takšen top nos.
Šla sva precej v izbo. Ravno isti Fedja prinesel mi je mleka
s črnim kruhom. Hor je sedel na klop, in brezpokojno gladeč
svojo kodrasto brado, jel z menoj razgovarjati se. Videti je bilo,
da je čutil svoje dostojanstvo; govoril in dvigal se je počasi in
le redko posmihaval se izpod dolgih svojih brk. —

Menila sva se o posevu, o pridelku, o kmetskem življenji
On mi je pritrjeval nekako vse; še le potem sem izpoznal in čutil,
da nisem govoril prav .... Ves pogovor se je nekako čudno raz¬
vijal. Hor izražal se je pogostoma nekako zvito, najbrž iz oprez¬
nosti  Evo vam obrazca najinega razgovora:

— »Povej mi vender, Hor,“ dejal sem mu jaz: »zakaj se
ne odkupiš od svojega gospoda?"

— »A čemu naj se odkupim? Sedaj poznam svojega gospoda,
in poznam tudi svoj obrok .... gospod naš je dober/

— »Pa vender je bolje na slobodi?“ dejal sem jaz.

Hor me je pogledal po strani.

— »Gotovo," dejal je.

■— »Nu, zakaj se zatorej ne odkupiš?"

Hor je pomajal z glavo.

— »S čim, batjuška, naj se odkupim, povej mi?“

— »Nu, dovolj, starina “

— »Hor naj pride med slobodne ljudi," nadaljeval je on
poluglasno, nekako zase: — »potem bode vsak, kdor nema brade,
več nego li Hor."

— »Nu, pa si brado zbrij."

— »Kaj brada, brada — trava je, lehko se pokosi."

— »Nu, kaj pa vender misliš?"

— »Horju ugaja najbolj trgovstvo; trgovci ti imajo lepo
življenje in tudi oni nosijo brade."

— »A, tako, ti se zatorej tudi s trgovino baviš ?" vprašal
sem ga jaz.

— »Tržim nekoliko z oljem in degtom — ali zaukazuješ,
batjuška, napreči teležko?"

»Krepak imaš jezik in človek si razumen," mislil sem si —
ne, dejal sem glasno, »telege mi ni treba; jutri pohodim okolu
tvojega selišča in, če dovoliš, ostanem pri tebi črez noč na senenem
saraji." *)

*) S a r a j = Schuppen.

14

»Prav veselilo me bode. Pa bodeš imel pokoj v saraji? Ukažem
ženskam prinesti rjuhe in položiti vzglavje. —Ej, babe!" zakričal
je, vstajajoč z mesta: — »semkaj, babe! .... In ti, Fedja, pojdi
ž njimi. Zenske, saj veste, so vam narod neumen."

V četrt ure spremil me je Fedja s svetilko v saraj. Vrgel
sem se na dehteče seno; pes se je stegnil pri mojih nogah; Fedja
mi je želel lehko noč, duri so zaškripale in se zaprle. Precej
dolgo nisem mogel zaspati. Krava je prišla k durim in šumno
dvakrat dihnila; pes je oblastno zarenčal nanjo ; svinja šla je mimo,
otožno krule; konj je blizu neki jel hrustati seno in prhal ....
naposled sem zaspal.

Ko se je danilo, vzbudi] me je Fedja. Ta veseli, prebrisan,
mladenič prikupil se mi je prav zelo; kolikor sem mogel opazitii
bil je tudi on starega Horja ljubimec. Ta dva sta se prav lju¬
beznivo šalila drug z drugim in si nagajala. Starček mi je prišel
naproti. Od tega li, ker sem prebil noč pod njegovo streho, ali
iz kacega druzega vzroka, ne vem — Hor vedel se je mnogo
prikupljivejše z menoj nego li včerajšnji dan.

— »Samovar ti je pripravljen," dejal mi je in se nasmehnil
— »pojdimo čaj pit.“

Sedli smo okolu mize. Zdrava ženska, jedna njegovih nevest,
prinesla je lonec z mlekom. Vsi sinovi njegovi so prišli po vrsti
v izbo. — »Kak velik zarod imaš!" rekel sem starčku.

»Da," dejal je on, odgrizuje*) kosec sladkorja — »zaradi
mene in moje stare, mislim se ne bodo imeli pritoževati."

»In žive vsi s toboj?“

»Vsi. Sami hočejo in zatorej naj bodo."

»Ali so vsi poženjeni?"

»Samo tisti-le ptiček se ne ženi," odgovoril je, pokazavši
Fedja, kateri se je, kakor prej, prislonil k durim. »Vaška, ta je še
mlad, mora še dorasti."

»A kaj se je treba meni ženiti?" dejal je Fedja; — »meni
je tudi tako dobro. Čemu neki mi bode žena? Da se bodem pre¬
piral ž njo, ka-li?“

— »Ej, ti — jaz te uže poznam! Prstane nosiš sreberne . . .
Ti bi se le vedno prenjuhaval z dvornimi dekleti .... Pojdi, pojdi,
nesramnež!" nadaljeval je starček zabavljaje hišnam — »jaz te
uže poznam, belorokec ti taki!"

— »Kaj je vender dobrega v ženski?"

— »Zenska je delavka," važno reče Hor. »Ženska je kmetu
služkinja." —

— »A čemu li bode meni delavka?"

— »Saj to je ravno, ti rad s tujimi rokami žrjavico zagrebaš.
Ej, poznamo takšnih ptičkov."

*) Kmetje samo prigrizujejo k čaju sladkor iz varčnosti.

15

— „Nu, zatorej me pa ženi, če je uže tako. A? kaj! to
molčiš?"

— »Dovolj, dovolj, šaljivec. Vidiš, s toboj samo gospoda
vznemirjamo. Ženim naj te — bodemo videli. In ti, batjuška, ne
bodi hud; to je še malo dete, prišlo še ni kpSftseti."

Fedja zmajal je z glavo.

— »Je li doma Hor?“ začul se je za durmi znan glas — in
Kalinič je stopil v izbo s šopom poljskih jagod v rokah, katerih
je nabral za svojega prijatelja Horja. Starček ga je dobrodušno
pozdravljal. Pogledal sem se začudenjem na Kaliniča; priznavam,
da nisem pričakoval take »nežnosti" pri kmeti.

Ta dan sem šel na lov štiri ure pozneje nego li navadno,
in naslednje tri dni prebil sem pri Horji. Zanimali so me moji
novi znanci. Ne vem, s čim sem zaslužil njih zaupanje, toda oni
razgovarjali so se neprisiljeno z menoj. Poslušal sem jih z veseljem
in jih opazoval. Prijatelja si nista bila prav nič podobna. Hor
je bil človek pozitiven, praktičen, administativna glava, racij onalist;
Kalinič, nasprotno, pripadal je k čislu idealistov, romantikov,
navdušenih in fantastičnih ljudij. Hor je umeval dejanstvo, to je:
gospodaril je dobro, nakopičil si novcev in se dobro sporazumeval
z gospodom in drugimi oblastvi: Kalinič je nosil coklje in se
živil kakor je prišlo, in kakor je mogel. Hor je razplodil obilo
družino, pokorno in jedinodušno: Kalinič je imel ženo, katere
se je pa bal, a imel ni nič otrok. Hor je videl g. Polutikina
mnogokrat; Kalinič je obožaval svojega gospoda. Hor je ljubil
Kaliniča in mu skazoval pokroviteljstvo; Kalinič je ljubil in spo¬
štoval Horja. Govoril je Hor malo, posmihaval se in razu¬
meval zase. Kalinič se je izražal z navdušenjem, če tudi ni pel
po slavčje, kakor kak premeten fabriški delavec .... A Kalinič
je bil obdarjen z odličnimi svojstvi, katera mu je priznaval sam
Hor, na primer: zagovarjal je kri, strah, blaznost, izganjal črve;
bučele so mu dobro rodile, imel je »lehko roko". Hor ga je po¬
prosil v navzočnosti moji vesti v konjušnjo novokupljenega konja,
in Kalinič je izpolnil z dobrozavestno važnostjo prošnjo staremu
skeptiku. Kalinič je stal bliže prirodi; a Hor ljudem, društvu.
Kalinič ni rad presojal, veroval je brez okolišev vsemu; Hor
se je vzvišal celo do ironične točke zrenja na življenje. On je
mnogo videl, mnogo znal in od njega sem se jaz mnogočesa naučil.
Na primer: iz pripovedovanja njegovega sem zvedel, da se vsako
leto pred košnjo prikazuje po vaseh majhna teležka posebne vrste.
V tem vozičku sedi človek v suknji in proda kose. V gotovem
novci jemlje zanje rubelj in petindvajset kopejk do poludruzega
rublja v asignacijah (papirji); na dolg — tri rublje ali celkovega
(srebern rubelj). Vsi kmetje, umeje se, jemljo le na dolg. V dveh,
treh tednih pride zopet in tirja novec. Ravno je pokosil kmet oves
in ima uže s čim plačati; s trgovcem gre v krčmo in tamkaj se

16

plačuje. Nekateri graščaki ukrenili so nakupiti sami kos za gotov
novec in razdajati jih na dolg kmetom po isti ceni: toda kmetje
so bili nezadovoljni in celo žalostni, kajti vzelo se jim je veselje,
potrkavati po kosi, poslušati, preobračati jo v rokah in po dvaj¬
setkrat vpraševati navihanega meščana-prodajalca : „Kaj, prijatelj,
ali je kosa res dobra?“ — Ravno tako se je delalo pri kupovanji
srpov, samb s tem razločkom, da tu se ženske vtičejo v delo in
da dovedo mnogokrat samega prodajalca do neobhodnosti, se
ve da, na njih korist, pretepsti jih. Nad vse pa trpe ženske v
naslednjem slučaji. Postavščiki materijala na papirne fabrike izročajo
kupovanje cunj posebne vrste ljudem, katere po nekaterih krajih
nazivajo tudi „orle“. Takšen orel dohode od trgovca kake dve sto
rubljev v asignacijah in potem hajd za dobitkom. A v protivnosti
s plemenito ptico, od katere je vzprejel svoje ime, on ne napada
očito in smelo: nasprotno, orel pribega k zvijači in lokavstvu.
On ostavlja svojo teležko kjer si bodi v grmovji blizu vasi, sam
pa se odpravlja po zadvorjih in po zadnjih straneh, kakor kak
potnik ali postopač. Babe s čutjem ugibajo njegovo približanje
in se mu prikradejo naproti. V naglici se vrši kupčija. Za nekoliko
mednih grošev baba odda orlu ne samci vsako nepotrebno cunjo,
ampak tudi mnogikrat moževo srajco in svojo ponjevo. *) Vsak
čas se je babam uvidevalo koristno krasti celo v svojem domu in
prodajati na tak način konopnino pod imenom „zamaškov“ —
važno razširjenje in upopolnjenje obrta „orlov“. Zato so pa tudi
kmetje jeli paziti in pri najmanjši sumnji, uže pri oddaljenem
sluhu o prihodu orlovem, brzo in živo pristopati k odločnim in za-
branjevalnim meram. In, ni li res razžaljivo? Konopnino prodajati
je njih delo — in jo tudi res prodajajo — ne v mestu — v mesto
treba samemu iti — ampak potujočim kupcem, kateri, neimejoči
tehtnic, cenijo pud v štirideset pesti — a znano vam je, kakšno
pest in kakšno dlan ima ruski človek, posebno kadar se hoče po¬
kazati. Tacih dogodeb naslišal sem se, jaz človek neskušen in
na deželi ne živeč, v dovolj. A Hor ni samo pripovedoval, on
sam izpraševal me je tudi o mnogih stvareh. Zvedel je, da sem
bil za granico, in radovednost njegova se je vnela — Kalinič
ni zaostajal za njim; toda Kaliniču ugajala so bolj opisovanja
prirode, gor, vodopadov, nenavadnih poslopij, večjih mest; Horja
zanimala so vprašanja administrativna in gospodarska. Prebiral je
vse po redu: je li pri njih tudi tako, kakor pri nas, ali drugače? . . . .
„Nu, povedi, batjuška, kako je?“ .... „A! ah, Gospod, tvoja
volja!" vzklikal je Kalinič tekom mojega pripovedovanja. Hor
je molčal, zgibal goste obrvi, in le izredka delal opazke, da „to bi
sicer pri nas ne bilo umestno, ali je vender dobro, to je — red.“
Vseh njegovih vprašanj ne morem vam podati in bilo bi tudi ne¬
potrebno; i" — " s ’h razgovorov pa sem dobil neko prepričanje,

*) Platneno spodnje krilo.

17*

katerega najbrž čitatelji ne pričakujejo — prepričanje namreč,
da je bil Peter Veliki najprej Rus, Rus posebno v svojih pre-
obrazovanjih. Ruski človek je tako uverjen o svoji moči in kre¬
posti, da če je treba tudi sam sebe premaguje; on se bavi malo
se svojo minolostjo in smelo gleda v bodočnost. Kar je dobro —
to tudi njemu godi, kar razumno — tega mu podajaj, a od kod
ono pride — to je njemu malo važno. Njegov zdravi zmisel za¬
smehuje rad suhoparni nemški razsodek; toda Nemci so, po besedah
Horjevih, zanimiv narodič, in učiti se od njih je on gotov. Zaradi
izključivosti svojega položenja, svoje faktične neodvisnosti, govoril
je Hor z menoj o marsičem, česar iz druzega s kolom ne izvlečeš,
kakor govore kmetje, z mlinskim kamnom ne zmelješ. On je res
poznal svoje položenje. Pogovarjajo se s Horjem sem čul prvikrat
prosto, umno besedo ruskega kmeta. Njegova znanja so bila po
svojem dovolj obširna — a čitati ni znal; Kalinič — je znal.
„Tega šalopaja so naučili čitati,“ dejal je Hor: — „njemu še
bučele, kar živi, niso mrle. 11  —■ „Ali otrok svojih si vender izučil
čitati in pisati?" — Hor je pomolčal. — „Fedja zna." — „In
drugi?" — »Drugi ne znajo." —- „Zakaj ne?“ — Starček ni od¬
govoril ter premenil razgovor. Sicer pa je imel, kakor umen je
tudi bil, vender mnogo abotnih in krivih mislij. Ženske, na primer,
preziral je iz globine duše, a ko je bil dobre volje, tešil se je in
šalil ž njimi. Žena njegova, stara in jezična, po ves dan ni šla
s peči in je neprenehoma godrnjala in zmerjala; sinovi se niso
brigali zanjo, toda neveste je držala v strahu božjem. Ne poje
brez pomena v ruski pesni svekerv: »kakoj ti mne sin, kakoj
semjanin! 1 ) ne biješ ti ženij, ne biješ molodoj . . . .“ Nekoč sem
hotel braniti neveste, ter poskusil vzbuditi sočutje Horjevo; toda
on me je mirno zavrnil: „ali se vam ljubi s takšnimi puščobami
pečati se — pustite babe, naj se kregajo. — Ce jih hočeš miriti
— tem hujše je, ni vredno, da bi si roke umazali." Časih je zlezla
hudobna starka s peči, poklicala iz veže dvornega psa, prigovarjajo
mu: „ta, ta, ta, psiček!“ in ga potem bila po suhem hrbtu s ku¬
halnico, ali pa se je postavila pod ostrešje pred hišo in »lajala",
kakor se je izražal Hor, na vse mimo gredoče ljudi. Moža svo¬
jega se je vender le bala in se po njegovem ukazu pobirala
nazaj na peč. Posebno zabavno pa je bilo poslušati spor Kali-
ničev s Horjem, kadar se je tikalo gospoda Polutikina. — »Veš
ti, Hor, njega se mi ne dotekni," govoril je Kalinič. — »Zakaj
ti pa črevljev ne kupi?" izražal seje oni. — »E, kaj črevlji! . . . .
čemu so meni črevlji? .... Jaz sem kmet." — „Da, glej, tudi
jaz sem kmet, in vidiš . . . .“ Pri tej besedi je Hor privzdigal
svojo nogo in kazal Kaliniču črevelj, sešit, verjetno, iz mamontove
kože. — »Eh, saj ti nisi tak, kakor drugi!" odgovoril je Kalinič.

Ud obitelji.

2

18

— „Nu, Ja bi ti vsaj dal za coklje; vidiš, ti ž njim na lov hodiš ;
dan je vreden cokelj." — „Saj mi daje za coklje." — »Da, v
minolem letu ti je dal grivennik.“ ’) — Kalinič se je odvra
jezno, a Hor zalival se se smehom, pri čemer sta njegovi drobu;
očesci popolnoma izginjali. —

Kalinič je pel dovolj prijetno in igral na balalajko, a ) Hor ga
je poslušal, poslušal, nagnil hipno glavo na bok in jel pritezati
s tožnim glasom. Posebno je ljubil pesen: „Usoda ti moja, usoda!“
Fedja ni opustil prilike pošaliti se z očetom. „ Čermi, starček,
jel si togovati?“ — A Hor je podpiral lice z roko, zakrival oči
in dalje tožil o svoji usodi Zato pa drugekrati ni bilo člo¬
veka delavnejšega od njega; vedno ima s čim opraviti — popravlja
voz, podpira plot, pregleduje orodje. Posebne čistote se on vse jedno
ni držal in na moje opazke mi je nekoč odgovoril, da „v izbi mora
po prebivališči dišati. “ —

— „Pogledi nu,“ dejal sem mu jaz: „kako je na Kalini-
čeve.m uljnaku čisto."

— „Bučele bi drugače ne živele, batjuška," rekel mi je z
vzdihom."

— „Slišiš," vprašal me je drugikrat: „ali imaš ti svojo de-
dino?" — „Imam." — „Daleč od tod?" — n Vrst sto." — „Ali ti,
batjuška, živiš na svojem posestvu?" — „Zivim.“ — „A največ,
ni res, kratkočasiš se s puško?" — „Priznati moram, da." —
„In prav delaš, batjuška; streljaj sebi na zdravje ruševce, pa
starosto menjaj pogošče." —

V četrti dan, zvečer, poslal je g.  Polutikin za menoj.
Zal mi je bilo ločiti se od starčka. S Kaliničem vred sedel sem
v telego. „Nu, z Bogom, Hor, zdrav ostani," rekel sem jaz, B z
Bogom, Fedja." — „Z Bogom, batjuška, z Bogom, ne pozabi
nas." — Odpeljala sva se; zarija se je ravno vnemala. — „Lepo
vreme bode jutri," opazil sem jaz, gledoč na svetlo nebo. •— „Ne, dež
bode," dejal mi je Kalinič — „race ploskajo po vodi in trava pre¬
močno diši." — Zavozila sva v goščavo. Kalinič je zapel polu-
glasno, poskakoval na obločku in vedno gleda] in gledal na žarijo.

Drug dan sem zapustil gostoljubni krov g. Polutikinov.

>) Novec za deset kopejk.

2 ) Citre z dvema ali tremi strunami.

Jermolaj in mlinarica.

.Zvečer sva se odpravila z lovcem Jermolajem na
„tjago“. — Najbrž ne vedo vsi moji čitatelji, kaj je tjaga. Po¬
slušajte zatorej, gospoda.

Četrt ure pred solnčnim zahodom, v jeseni, greste v gozd,
s puško, brez psa. Poiščete si mesto kjer si bodi pri grmovji, ogle-
davate se, osmotrivate prašnico in si premigavate s tovarišem,
četrt ure je minilo. Solnce je zašlo, a v lesu je še svetlo; zrak
je čist in prozoren ; ptice marljivo lepetajo : mlada trava se blešči
z veselim smaragdnim bleskom .... Vi čakate. Notranjost lesa pola¬
goma temni; rumeni svit večerne zarije počasi polzi po koreninah
in steblih dreves, dviga se vedno više in više, prehaja od nižjih,
skoraj golih vejic k visocim veličastnim vrhovom. A glej,

tudi vrhovi so uže zatemneli; rumeno nebo postaja sinje. Lesni duh
se pomnožuje ; z lehka pripiha topla, vlažna sapica ; vletevši veter
okolo vas zamira. Ptice zaspavajo, ne vse h krati — po plemenih:
sedaj so utihnili ščinkovci, nekoliko hipov potem grahaste penice,
za njimi strnadi. V lesu se vedno bolj temni. Drevesa se zlivajo v
večje črneče mase; na sinjem nebu se prikažejo boječe prve zvezde.
Vse ptice spe. Rudečerepki, mali dletpvci jedini še zaspano požviž¬
gavajo .... Tudi ti so umolknili. Še jedenkrat se je začul nad
nami zveneči glasek penice ; kobilar je nekje tožno zakričal, slavček
udaril prvikrat. Srce se vam muči s pričakovanjem in zdajci — le
jedini lovci me razume — zdajci se začuje v globoki tišini ne¬
kako posebno karkanje in šumenje, sliši se merni vzmah brzih
kril — in sljuka, lepo naklonivši svoj dolgi kljun, plavno prileti
izza temne breze vašemu strelu naproti.

To zatorej se pravi „stati na tjagi“.

In tako sva se odpravila z Jermolajem na tjago; toda opro¬
stite, gospoda: moram vas prej seznaniti z Jermolajem.

Mislite si človeka petinštiridesetih let, visocega, suhega, z
dolgim in tenkim nosom, ozkim čelom, sivimi očmi, skuštranimi
lasmi in širocimi nasmešljivimi ustni. Ta človek je hodil po
zimi in po leti v rumenkastem nankovem kaftanu nemškega kroja,
a podpasoval se z jermenom; nosil je sinje hlače in kosmato šapko,
podarjeno mu v veseli čas zapravivšim graščakom. Na jermen
je privezaval po dve mošnji, jedno spredaj, umeteljno prepog-
neno na dva kraja, za prah in za drob — drugo zadaj — za
divjačino; zamaške pa je vlekel Jermolaj iz svoje na vid neiz-
točne šapke. Lehko bi bil za novec, ki ga je dobil za prodano
divjačino, kupil žep za patrone in torbo, toda o takšni napravi

2*

20

še nikoli mislil ni, rajši je basal svojo puško po prejšnjem, vzbu-
jaje občudovanje gledalcev se spretnostjo, s katero se je izogibal
nevarnosti raztresti ali zmešati drob in prah. Puško je imel jedno-
cevno, na kremen, obdarjeno pri tem z grdo navado neusmiljeno
„rukati“, od česar je Jermolajevo desno lice vedno bilo puhleje
od levega. Kako je on zadeval iz te puške — pač je umnemu
človeku nerazumno, ali zadeval je. Imel je tudi psa prepeličarja,
ime mu je bilo Valetka, prečudno stvar. Jermolaj ga ni nikoli
krmil. „Kaj bodem jaz psa krmil/ modroval je on — „saj je
pes — umna žival, najde si sam živeža. 11  In res: če tudi
se je Valetka smilil celo ravnodušnemu potniku zaradi svoje
črezmerne suhote, živel je vender in še dolgo živel: še celo, ne glede
na svoje bedno položenje, nikoli ni ušel, in tudi ne kazal želje
zapustiti svojega gospodarja. Nekoč, ko je bil še mlad, ločil se
je na dva dni, ker ga je bila zapeljala ljubezen; a ta neumnost
ga je hitro popustila. Najznamenitejše svojstvo Valetkovo je bilo
pa: nedosegljivo ravnodušje do vsega na sveti  Če bi ne
govoril o psu, rabil bi besedo: razočarovanost. Sedel je navadno
podvrnivši pod-se svoj kosmati rep, renčal, sedaj pa sedaj se stre-
saval in nikoli ne smijal se. (Znano je, da imajo psi sposobnost
smijati se, in še prav milo smijati se.) Bil je neizrečeno grd in ni
jeden postopajoči graščinski sluga ni opustil prilike jadovito nasmi-
jati se nad njegovo zunanjostjo. A vse to zasmehovanje, tudi
udarce prenašal je Valetka z občudovanja vrednim hladnokrvjem.

Posebno veselje je napravljal kuharjem, kateri so precej pu¬
stili delo ter s krikom in vpitjem spustili se za njim v gonjo,
kadar je on, po slabosti, katere nemajo samo psi, pomolil svoj
lačni gobec skozi poluodprte duri zapeljivo tople in blagovonječe
kuhinje. Na lovu se je od likava! z neutrudljivostjo; tudi čutje
je imel dobro, a če je slučajno dognal ranjenega zajca, snedel ga
je gotovo se slastjo vsega, do poslednje koščice, kjer si bodi v
hladni senci, pod zelenim grmom, v poštenem oddaljenji od Jer-
molaja, preklinjajočega v vseh mogočih dialektih.

Jermolaj je pripadal jednemu iz mojih sosedov, graščaku
starega kopita. Graščaki starega kopita ne ljubijo kljunačev in se
drže domače hrane. Samo v nenavadnih slučajih, kakor: v roj-
stvene dni, v dni godov in volitev kuharji starinskih graščakov
pristopajo k napravljanju dolgokljunih ptic, in prišedši v ogenj,
urojen ruskemu človeku, kadar sam dobro ne ve, kaj dela, iz¬
mišljajo si k njim takšne čudne priprave, da večina gostov rado¬
vedno in pazljivo ogleduje podane jedi, ugeniti pa, kaj je, nikakor
ne more. Jermolaju je bil dan nalog preskrbeti za gospodsko
kuhinjo jedenkrat na mesec po dva para ruševcev in jarebic, sicer
pa se mu je dovolilo živeti, kjer hoče in kakor hoče. Prezirali so
ga kot človeka, za nobeno delo ne sposobnega. Prahu in drobu,
razume se, mu niso dajali, držeč se ravno istih pravil, po katerih

21

tudi on ni krmil svojega psa. Jermolaj je bil človek prečudnega
značaja: brezskrben, kakor ptica, dovolj zgovoren, raztresen in
odročen na videž; silno rad se je napil, obstanka na jednem kraji
ni imel; na hoji se je zapletal z nogama in premetaval se z boka
na bok — toda opletavajoč in premetuje se je ubiral po šest¬
deset vrst na dan. Podmetal se je najrazličnejšim priključenjem:
prenočeval je v močvirji, na drevji, na strehah, pod mostovi, se-
deval ne samo jedenkrat zaprt v podstrešjih, v kletih, v sušilnah,
izgubil puško, psa, najpotrebnejšo obleko, bil tepen silno in dolgo
— a posled nekoliko časa se je vračal vse jedno domov, oblečeni
s puško in psom. Ne moremo ga imenovati človeka veselega, ako
tudi je bil skoraj vedno precej dobre volje; sploh je bil videti,
prav čudak. Jermolaj je rad pogovoril z dobrim človekom, po¬
sebno pri kozarci, a tudi ne dolgo: kar meni nič, tebi nič,
vstane ti in gre. »Kam vraga greš? %  Zunaj je noč . .“ — »A, v
Caplino." — »Cernu se pa vlečeš v Caplino, deset vrst daleč ?“ —
„T, h kmetu Sofronu grem prenočit." — „Pa tukaj prenočuj/ —
»Tega uže ne, ne morem." ■— In krene Jermolaj se svojim Va-
letko v temni noči, črez grm in .strm; a kmet Sofron mu ni,
v svoj dvor ne pusti, ampak še malo naklesti ga, češ: ne vzne¬
mirjaj po noči poštenih ljudij. Zato se pa nikdo ni mogel meriti
z Jermolajem v spretnosti loviti ribe vzpomladi v prosti vodi,
posezati po rake z rokama, iskati po čutji divjačino, privab¬
ljati prepelice, učiti jastrebe, dobivati slavčke z »leščevo pi¬
ščalko", s »kukovičinim preletom." (Ljubiteljem slavcev so ta imena
znana; ž njimi se zaznamenjajo najboljša »kolena" v slavče-
vem petji) .... Nečesa on ni znal: učiti psov; ni imel dovolj
potrpljenja. Imel je tudi ženo. Hodil je k njej po jedenkrat na
teden. Stanovala je v slabi, na pol podrti hišici, preživeta se kakor
in s čimer je mogla — nikoli ne vedeta zvečer, bode li sita
jutri, in v obče trpela grenko usodo. Jermolaj, ta brezskrbni
in dobrodušni človek, ravnal je ž njo neusmiljeno in grobo; ko
je bil doma, držal se je grdo in surovo — in uboga žena ni
vedeta, s čim postreči mu, trepetata je od njegovega pogleda, za
poslednjo kopejko kupita mu vina in strastno odevata ga se svojim
kožuhom, kadar je on . veličastno razvalivši se na peči, spal boga-
tirskim snom. Jaz sam sem opazil mnogikrat na njem nevoljno
pojavljanje nekake čmerne divjosti; ni mi bil po volji izraz nje¬
govega lica, kadar je jedel ustreljeno ptico. Jermolaj ni ostal
doma nikoli dlje nego li po jeden dan: na tujem se je prekrščeval
zopet v »Jermolko", 9 kakor so ga imenovali na sto vrst daleč
krog, in kakor se je on tudi sam časih nazival. Poslednji gra¬
ščinski sluga je čutil svojo veljavo pred tem potepuhom in najbrž
ravno zaradi tega vedel se ž njim prijateljski — a kmetje — ti
so ga s početka z zadovoljstvom gonili in lovili, kakor zajca v

‘) Kapica.

22

polji, in potem odpuščali z Bogom, a izpoznavši čudaka, puščali
ga v miru, dajali mu še celo kruha in ž njim se razgovarjali
Tega človeka zatorej sem si vzel v lovce in ž njim se odpravil na
tjago v veliki brezov gozd na bregu Iste.

Pri mnogih ruskih rekah, kakor pri Volgi, je jeden breg
gorat, drugi ravan; pri Isti je ravno tako. Ta rečica se vije
neizrečeno prijetno, polzi po kačje, ni na pol vrste ne teče
ravno, in v nekaterem mestu, z višine strmega holma, vidna je
na deset vrst se svojimi jezovi, ribnjaki, mlini, zelniki obdanimi
rakitnikom in z gostimi vrti. Rib je v Isti brezštevilno, posebno
klinov. (Kmetje izvlekavajo jih v vročini izpod grmovja z rokami.)
Mali povodni kosi se žvižgom preletavajo ob kamenitih bregovih,
okrašenih s hladnimi in bistrimi studenci; divje race priplivajo na
sredino ribnjakov in se pazljivo ozirajo; čaplje štrle k višku v
senci, v zalivih, pod brežinami  Stala sva na tjagi blizu
ure, ubila dva para sljuk ter, želeč do vzhoda solnčnega zopet
poskusiti srečo, (na tjago se hodi tudi lehko zjutraj), ukrenila
prenočevati v bližnjem mlinu. Sla sva iz gozda in spustila se s
holma. Reka je valila temnovišnjeve valove; zrak je gostel na¬
polnjen z nočno vlago. Potrkala sva na vrata. Psi so zalajali na
dvoru. „Kdo je/ začul se je slab, zaspan glas. — „Lovci, dovoli
nam prenočiti/ Odgovora ni bilo. „Saj plačamo. 11  — »Grem po¬
vedat gospodarju .... prokleto, da bi vas vrag vzel/ Slišala
sva, kako je delavec šel v hišo. Vrnil se je hitro k vratom. „Ne, “
rekel je, „gospodar ne dovoljuje. 11  — »Zakaj ne dovoljuje? 11  —
„Bojf se; vi ste lovci, še mu mlin zažgete: vemo, kako opravo
imate/ — »Kakšna neumnost! 11  — »Mlin nam je uže tako po¬
gorel lansko leto: prenočevali so ribiči, in sam Bog zna, kako so
zažgali. 11  — »Ali, prijatelj, midva vender ne moreva nočevati na
planem/ — „Kakor veste . . . / Odšel je ropotaje se škornjami . . .

Jermolaj mu je obetal raznih neprijetnostij. »Pojdiva v
vas,“ dejal je konečno z vzdihom. A do vasi' je bilo dve vrsti ....
„Nočujva tukaj, 11  dejal sem jaz: — »saj je noč topla; mlinar,
nama za novec pošlje slame. 11  — Jermolaj mi je pritrdil brez opore¬
kanja. Jela sva zopet trkati. — »A kaj hočete? 11  začul se je v
drugo glas delavčev: — »saj sem jama povedal, da ne pusti/ —
Razložila sva mu, česar sva želela. Sel se je posvetovat z gospodarjem
in se vrnil ž njim vred. Vrata so zaškripala. Prikazal se je mlinar,
človek visoke rasti, s tolstim obrazom, bičjim tilnikom, okroglim in
precejšnjim životom. Soglasij se je na moje predloženje. Kačih sto
korakov od mlina je bilo majhno, od vseh stranij odkrito ostrešje.
Tjakaj so nama prinesli slame, sena; hlapec je postavil na travo
poleg reke samovar, in, počenivši, jel skrbno pihati v pihalnik.
.... Oglje je vzpihaje jarko osveščalo njegov mladi obraz. Mlinar¬
je šel budit žene in mi ponudil naposled sam prenočevati v hiši;
a jaz sem ostal rajši na planem. Mlinarica nama je prinesla mleka,

23

jajc, krompirja in kruha. Brzo je zavrel samovat in jela sva piti
čaj. Z reke so se dvigale pare; vetra ni bilo: krog so kričale
kobilice, okolo mlinskih koles so se čuli slabi zvoki: padale
so kaplje z lopat, sočila se je voda skozi zatvornice jezti. Na¬
pravili smo majhen ogenj. V tem ko je Jermolaj v žrjavici pekel
krompir, zadremal sem jaz malo  .... Lehko šepetanje me je vz¬
budilo. Vzdignil sem glavo: poleg ognja na povezneni kadki je
sedela mlinarica in se razgovarjala z mojim lovcem. Uže prej
sem po nje opravi, vedenji in govoru spoznal v njej dvorovo
žensko — ne babo ’) in ne meščanko ; ali sedaj še le sem raz-
motril dobro nje črte. Na vid je imela trideset let; suho in bledo
lice je kazalo še sledove nekdanje lepote: posebno so me zani¬
male velike in tožne oči. Oprla je lehti na koleni, položila lice na
roko. Jermolaj je sedel k meni s hrbtom obrnen in prikladal suh¬
ljad na ogenj.

— »V Zeluhini je zopet živinska kuga/ dejala je mlina¬
rica: — „otcu Ivanu sta obe kravi poginili Bog nam po¬
magaj

— „Kaj pa vaše svinje?“ vprašal je, pomolčavši, Jermolaj.

— »Žive/

—- „Pa bi vsaj jednega prasca meni podarili. “
Mlinarica je pomolčala, potem vzdihnila.

— »S kom pa ste vi?“ vprašala je ona.

— »Z gospodom — s Kostomarovskim.“

Jermolaj je vrgel nekoliko jelovih vejic na ogenj: vejice so
hitro zatršč-ale, gost bel dim se mu je povalil v obraz.

— „ Zakaj nas tvoj mož ne pusti v hišo?“

— »Boji se/

•— „Vidiš, tolsti trebušnik Golobičica Arina Timote¬
jevim, prinesi mi kozarček vina/

Mlinarica je vstala in izginila v mraku.

Jermolaj je zapel poluglasno:

,,Kak k Ijubeznoj ja hodil —

Vse sapožki obnosil . . . “

„Ko k ljubici sem hodil —

(Vse črevlje sem obnosil. . . ." .)

Arina se je vrnila z majhnim grafinčkom in kozarcem. Jer¬
molaj je vstal, prekrižal se in izpil na dušek. „To se prilega, “
dejal je po vrhu.

Mlinarica je sedla zopet na kadko.

— „Je li, Arina Timotejevim, da si bolna?“

— »Res, bolehna sem.“

— »A kaj ti je?“

— »Kašelj me nadlega po noči/

*) Kmetskim ženskam pravijo „babe“.

Prel.

24

— „ Gospod, zdi se mi, je zaspal/ izpregovoril je Jermolaj po
kratkem molčanji. — »K zdravniku nikar ne hodi, Arina, bode
še slabše/

— »Saj ne hodim/

— »Rajši se pridi k meni pogostit/

Arina je povesila glavo.

— »Svojo ženo ob tej priliki zapodim," nadaljeval je Jer¬
molaj. . . . »Res, gotovo/

— »Rajši bi vzbudili gospoda, Jermolaj. Gledite, Petrovič:
krompir je uže pečen!“

— »Pusti ga, naj spi/ opazil je ravnodušno moj verni sluga;
„nahodil se je, zato tako spi/

Jaz sem se obrnil na senu. Jermolaj je vstal in prišel k
meni. — »Krompir je pečen, izvolite jesti.“

Šel sem izpod ostrešja; mlinarica je vstala s kadke in ho¬
tela iti.' Jaz sem jo nagovoril.

— »Jeli davno, kar ste vzeli ta mlin v zakup?"

— »O sveti Trojici je minilo dve leti."

— »Od kod pa je tvoj mož?“

Arina ni dobro čula mojega vprašanja.

— »Od kod je tvoj mož?" ponovil je Jermolaj glasneje.

— »Iz Beljeva. On je Beljevski meščan."

— »Ali si tudi ti iz Beljeva?"

— »Ne, jaz sem gospodska .... bila sem gospodska/

— »Čegava?"

— »Zverkovega gospoda. Sedaj sem prosta."

— „Katerega Zverkovega?”

— „Aleksandra Sjiliča.”

— „Nisi li ti bila hišna njegovi ženi?”

— ,,Od kod vi to veste? — res, bila sem.“

Pogledal sem Arino z udvojeno radovednostjo in sočutjem.

— „Jaz tvojega gospoda poznam”, nadaljeval sem jaz.

— „Poznate,“ odgovorila je ona zamolklo in se zamislila.

Treba povedati čitatelju, zakaj sem s takšnim sočutjem
pogleda] Arino. Za svojega bivanja v Petrogradu sem se slu¬
čajno seznanil z g.  Zverkovim. Zavzimal je precej važno mesto
in silil za učenega in zvedenega človeka. Imel je ženo meh¬
kužno, občutjivo, solzljfvo in zlo — vsakdanjo in nerodno
stvar; tudi sinek, sedanji gospodič, bil je pomehkužen in neumen.
Zunanjost samega g. Zverkova je razpolagala malo v njegov
prid: iz širocega skoraj štirivogelnega obraza, sta gledali lokavo
žilnati očesci, velik in šilast nos, z odkritima nosnicama, molil
je daleč strani; striženi sivi lasje so štrleli kakor ščetine nad zgr-
bančenim čelom; tanka ustna so se gibala neprestano in se zo-

25

perno smijala. G. Zverkov je stal navadno razkoračivši nogi in
vteknivši debeli roči v žepa. Nekoč se je pripetilo, da sva se vo¬
zila skupaj v mesto. Jela sva se pogovarjati. Izkušen in zveden
človek, jel me je g. Zverkov napeljevati na »pot resnice".

— „Dovolfte mi opaziti", zagodel je naposled: „vi vsi, mladi
ljudje, sedite in mislite o'vseh stvareh po svoji glavi; vi malo
poznate svojo domovino; Rusija je vam, gospoda, nepoznana —
da, tako je! .... Vi le same nemške knjige citate. Na primer, vi
meni pravite sedaj to, sedaj ono, kar 'se tiče tega, nu, na primer,
kar se tiče dvorovih ljudfj .... Dobro, jaz ne oporekam, vse to
je dobro; a vi jih ne poznate, ne poznate, kakov narod je to. (G.
Zverkov se je na ves glas ubrisal in ponjuhal tobaka.) Dovolite
mi, povedati vam na primer, jeden mali anekdotec; morebiti vas
bode to zanimalo. (G. Zverkov se je odkašljal.) Vi, ni res, veste,
kakšna je moja žena: gotovo, žensko boljšo od nje najti je težko, to
sami' priznate. Hišne nje nemajo življenja — imajo pravi raj ... .
A žena moja si je vzela za pravilo, omoženih hišen ne imeti, kar
tudi res ne gre: pridejo otroci, to, ono — nu, kje more potem
hišna paziti na gospodinjo tako, kakor treba gledati na nje na¬
vade. Njej ni več to v skrbeh, ni jej to še na misli. Treba soditi
po človečanstvu. Glejte, peljala sva se nekoč skozi našo vas; tega
bode — kako bi dejal, da se ne zlažem — petnajst let. Vidiva,
staroste hči je prav lepa deklica; ravno nekaj takšnega ima vam
tudi v vedenji. Zena moja mi pravi: „Koko“ — tako me namreč
ona kliče — „vzemiva to deklico s soboj v Petrograd; po všeči mi
je, Koko" Jaz pravim: ,,Vzemiva jo, z veseljem". Starosta,
razume se, pred naju poklekne; takšne sreče, veste, ni priča¬
kovati ni mogel. Nu, deklica je jokala, se ve da, kot neumna.
Res, težko je s početka: roditeljsko hišo .... v obče . . . .-čud¬
nega tu ni ničesar. Toda vse jedno, brž se je naju privadila. S
prva sva jo dala v dekliško šolo; tam so je učili raznih stvarij.
Toda, kaj mislite? Deklica kaže posebne uspehe; žena moja
jo ima strastno rada, obdaruje jo ter vzame naposled mimo drugih
kot hišno za svojo osobo .... zapomnite si! . . . . A treba je bilo
tudi jej pritrditi .... Ni imela še take hišne žena moja, gotovo, ni
je imela, bila je postrežljiva, oskromna, poslušna — sploh vse, kar
hočete. Zato jo je pa tudi žena moja, priznati moram, preveč
razvadila: oblačila jo odlično, hranila z gospodske mize, s čajem
pojila .... s kratka: vse, kar si morete misliti, jej je storila.
Tako je služila ona deset let mojo ženo. Kar v neko prekrasno
jutro, mislite si, stopi Arina — imenovali so jo Arino — brez
oglasa k meni v kabinet — in buh! pade meni pred nogi ....
Jaz tega, povem vam odkrito, trpeti ne morem. Človek ne sme
nikoli zabiti svojega dostojanstva, nilires? — ,,Kaj hočeš?" —
»Batjuška Aleksander Sjilič, milosti prosim?" —• „Kake?“ — »Do¬
volite mi, omožiti se,“ — Jaz, priznam vam, sem še začudil. —

26

»Pa veš ti, brezumnica, da gospa nema druge hišne ?“ — »Služila,-
bodem gospe po prejšnjem.“ — »Prazne besede! — gospa omo-'
ženih hišen ne mara/ — »Malanja lehko stopi na moje mesto/
-— „Prosim, ne razsajati/ ■— „ Volja vaša . . / Priznam vam, skoraj
sem izgubil zavest. Povem vam, jaz sem takšen človek: nič me tako
ne razžali, smem reči, tako silno ne razžali nego li nehvaležnost
 Saj vam ni treba praviti; — vi znate kakšna je moja
žena: živ angelj, zgolj dobrota .... Gotovo, zlodej —• še ta bi jo
rad imel. Zapodil sem Arino. Mislim si, saj se spametuje ; kajti
človek ne verjame rad zlu, ostudni nehvaležnosti. A kaj mislite?
V pol leta je bila z nova tako dobra, priti k meni zopet s to
prošnjo. Tačas pa, priznam vam, prognal sem jo togotno in tudi
grozil jej in obetal povedati ženi. Bil sem razsrjen .... A mislite
si moje izumljenje: posled nekaj časa pride k meni žena vsa ob¬
jokana, razburjena tako, da sem se prav vstrašil. — Kaj se je
zgodilo? — »Arina/ ... Vi razumete .... sram me je izgo¬
voriti. —■ Ni mogoče! .... kdo pa? -— »Petruška lakaj/
Mene je kar potreslo. Jaz sem takšen človek .... polumen ne
ljubim! . . . . Petruška .... ni kriv. Lehko se kaznuje, toda
on po mojem ni kriv. Arina .... nu, kaj pa, nu, nu, kaj bi še
govoril ? Ukazal sem, razume se, precej ostriči jo, obleči v prteno
obleko in poslati v vas. Zena moja je izgubila odlično hišno, ali
drugače postopati ni bilo mogoče: nered v hiši se nikakor ne sme
trpeti. Bolan ud je bolje odsekati kar hitro .... Nu, nu, sedaj
sodite sami — nu, kaj ne, vi poznate mojo ženo, kaj ne, to je
to je, to je ... . z jedno besedo, angelj! . . . . Vidite, ona se je
bila navezala na Arino — in Arina je to vedela, a ni se sramo¬
vala .... A ? ne, povejte a ? Pa kaj tu preudarjati! V
vsacem slučaji, ni se moglo drugače ravnati. Mene pa, posebno
mene, razsrdila je na dolgo, razžalila nehvaležnost te deklice. Re¬
cite, kar hočete, .... srca, čujstva — v teh ljudeh ne iščite.
Krmi volka, kakor hočeš, vedno gleda le v gozd A jaz sem
želel samo dokazati vam . . . /

G. Zverkov, ne okončavši govora, odvrnil je glavo in
se zavil še bolj v svoj plašč, možko zatiraje nevoljno razbur-
jenost. v

Citatelj sedaj, menim, razume, zakaj sem se sočutjem po¬
gledal Arino.

— »Si li dolgo omožena z mlinarjem?“ vprašal sem je jaz
potem.

— »Dve leti."

— »Zatorej ti je gospod dovolil ?“

— »Odkupili so me/

— »Kdo?“

— »Savelij Aleksejevič/

— »Kdo je to?“

27

— „Mož moj." (Jermolaj se je namuzal.) »Zatorej vam je
gospod o meni govoril/ dejala je Arina po kratkem molčanji.

Nisem vedel, kaj odgovoriti na nje vprašanje.

»Arina/ zakričal je od daleč mlinar. Zena je vstala in šla.

- — »Je li dober človek nje mož?“ vprašal sem Jermolaja.

— »Še dosti/

— „Pa imata kaj otrok ?“

— »Bil je jeden, a je umrl."

— „Kako vender, je li ona mlinarju bila po všeči, ka-li ? . . . .
Ali je dosti dal zanjo odkupa?"

— »Tega ne vem. Ona zna brati in pisati: v njih stanuje
to — .... kaj tacega .... dobro. Najbrž mu je bila po vseči."

— »Ali si ti uže davno znan ž njo?"

— »Davno, hojeval sem prej k nje gospodi. Njih naselbina
ni daleč od tukaj."

— »In Petruško lakaja poznaš ?“

— ,,Petra Vasiljeviča? Kaj pa, poznal sem ga.“

— »Kje je sedaj ?“

— »Sel je v vojake."

Pomolčala sva.

— »Toda ona, zdi se mi, ni zdrava?" vprašal sem na to
Jermolaja.

— »Kakšno zdravje! .... A jutri, menim, bode dobra tjaga.

Vam bi sedaj ne bilo v kvaro malo zaspati."

Krdelo divjih rac je letelo se šumenjem nad nama in sli¬
šala sva, kako se je spustilo na reko ne daleč od naju. Uže se
je popolnoma stemnilo in jelo hladneti; v gozdu je zvočno pre¬
peval slavček. Zarila sva se v seno in zaspala. —

Malinova voda.

“Začetkom avgusta meseca je vročina mnogikrat nestrpna. V tem
.'času od dvanajstih do treh najodličnejši in najtrdnejši človek
ne more loviti, in najudanejši pes »čisti lovcu ostroge“, to je,
gre za njim korakom, bolehavo pomežikovaje in uveličeno pomo-
livši iz gobca jezik; v odgovor na karanje svojega gospoda
unižano miga z repom ter izraža nevoljo na obrazi, toda naprej
ti ne gre. Ravno v takšen dan se mi je pripetilo, da sem bil
na lovu. Dolgo sem nasprotoval skušnjavi, leči v kako senco,
če tudi samo za hip: dolgo je sledil moj neutrudljivi pes po
grmovji, dasi gotovo sam ni pričakoval nobenega uspeha o
svojem vestnem delovanji. Udušljiva vročina me je primorala ko-
nečno pomisliti o zbranji poslednjih močij in sposobnostij. Pri¬
vlekel sem se počasi do reke Iste, uže znane mojim blagovolj¬
nim čitateljem, spustil se z brega in šel po žoltem in mokrem
pesku proti studencu, znanem v vsem okraji pod imenom »Ma¬
linova voda“. Ta studenec izvira iz razpoke brega, prevrativše
se malo po malo v nevelik a globok jarek, in se v dvajsetih ko¬
račili odtod se silnim in šepetajočim šumom izliva v reko. Hra¬
stovo grmovje se je razraslo po krajih jarkovih ; okolo studenca
zeleni kratka, žametna travica; solnčni žarki ne dotičejo se skoraj
nikoli njegove hladne, sreberno bliščeče se vlage. Prispel sem do
vira; v travi je ležal korec iz brezovega luba, ki ga je pustil mi-
mogredoč kmet na občo porabo. Napil sem se, legel v senco in ozrl
se krog. Pri zalivu, napravljenem vpadanjem studenčevim v reko,
in zato pokritem vedno s tresočimi se valčki, sedela sta k meni
s hrbtom obrnena dva starčka. Jeden, precej trden in visoke rasti,
v temnozelenem, čednem kaftanu in kosmati kapi, lovil je ribe
na trnik ; drugi ■—• suhljat in majhen, v muhojarovi zaplatani jopici
in brez kape, držal je na kolenih lonček s črvi in časih počuhal
se z roko po sivi svoji glavi, kakor bi želel zabraniti jo pred
solncem. Zagledal sem se vanj malo pazljiveje in spoznal v njem
Sumihinskega Stepuško. Prosim dovoljenja čitateljevega, povedati
besedo o tem človeku.

V nekolikih vrstah od moje vasi se nahaja večje selo Su-
mihino se zidano cerkvijo, posvečeno svetima Kozmu in Dami¬
janu. Nasproti tej cerkvi šopirila so se nekdaj obširna go-
spodska lesena poslopja, obdana z raznimi pristavami, delavnicami,
hlevi, saraji za poljedeljsko orodje in vozove, s kopelimi in začas¬
nimi kuhinjami, hišami za goste in za upravitelje, z oranžerijami,

29

gugalnicami za prosto ljudstvo in drugimi bolj ali menj korist¬
nimi stavbami.

V teh poslopjih so živeli bogati graščaki in vse jim je šlo
po volji — ko je nanagloma v neko prekrasno jutro vse to
blagostanje pogorelo do tal. Gospoda se je preselila v drugo
gnezdo; usadba je zapustela. Obširno pepelišče so predelali v
zelenjavni vrt, tu in tam pregrajen s kupi opeke, ostanki prej¬
šnjih temeljnih zidov. Iz ostalih celih brun zbili so površno hi¬
šico, pokrili jo z barčnimi deskami, kupljenimi pred desetimi leti
za napravo paviljona na gotski način, in naselili v njej vrt-
nika Mitrofana se ženo Aksinijo in sedmerimi otroki. Mitro-
fanu so naložili postavljati na gospodsko mizo, za poludrugsto
vrst, zelenjave in sadja. Aksiniji so izročili nadzor za tirolsko
kravo, kupljeno v Moskvi za lep novec, a žal, brez vsake spo¬
sobnosti za pleme, in zato tudi s časa pridobitve ne dajavši
mleka ; njej so izročili tudi v varstvo čopastega dimastega rac¬
mana, jedino »gospodsko ptico“. Otrokom zaradi mladoletstva
niso naložili nikacih dolžnostij, kar jih pa prav nič ni overalo
popolnoma poleniti se. Pripetilo se mi je kake dvakrati prenočiti
pri tem vrtnfku; mimohodeč sem jemal od njega kumare, katere
so se, Bog vedi zakaj, odlikovale še le po leti se svojo velikostjo,
zopernim vodenim okusom, in debelo žolto kožo. Pri njem sem
videl prvikrat Stepuško. Razven Mitrofana se svojo družino in
starega gluhega cerkovnika Herazima, stanujočega za ubogaj me pri
stari grbasti vojaški babi, ni ostal noben dvorov človek v Sumi-
hinu, kajti Stepuško, s katerim sem namenjen seznaniti čitatelja,
ni bilo moči šteti ni za človeka v obče, ni za dvorovega v po¬
sebnosti.

Vsak človek ima vsaj, bodi si kako položenje v društvu,
bodi si kake zveze; vsacemu dvorovemu daje se, če  uže ne plača,
vsaj tako imenovano ,,otvesno“. ') Stepuška ni dobival prav
nikakeršne podpore, ni bil v rodi z nikomer in nihče ni znal o
njegovem bitji. Ta človek tudi minolosti ni imel, o njem niso
govorili; še po reviziji se je komaj štel. Govorili so ljudje na
skrivaj, da je bil nekdaj pri nekom hišni sluga; ^kdo pa je,
od kod je, čegav sin, kako je prišel v število Sumihinskih
podložnikov, na kakšen način je dobil muhojarovi, iz nepomnenih
časov nošeni kaftan, kje živi, od česa živi — o tem nikdo ni
imel najmanjše slutnje, in, po pravici rečeno, tudi nikogar niso
zanimala ta vprašanja. Deduška Trofimič, kateri je znal rodo¬
slovje, vseh dvorovih do četrtega kolena, tudi ta je samo jeden-
krat rekel, da se mu zdi, da je bila sorodnica Stepuški neka
Turkinja, katero je pokojni gospod, brigadir Aleksej Romanič, iz
vojske med tovorom izvolil s soboj privesti. Celo v praznicih, v

*) Potrebna hrana.

30

dneh vseobčega skazovanja milosti in pogostovanja s kruhom
in soljo, z ajdovimi pogačami in zelenim vinom, po starinskem
ruskem običaji — celo te dni Stepuška ni hodil k razstav¬
ljenim mizam in sodom, ne klanjal se, ne pristopal h gospodovi
roki, ne izpijal duškom kozarca pod gospodskim vzgledom in na j
gospodsko zdravje, kozarca napolnenega s tolsto roko oskrbni-1
kovo; — k večjemu če kaka dobra duša, mimogredoč, da revežu j
ostali kosec pogače. Na veliko noč so se ž njim poljubljali, ')<
toda on ni podvračal zamazanega rokava, ne prinašal iz zadnjega«
žepa svojega rudečega jajčka, ne nesel ga v zadregi, pomežiko-
vaje, mladim gospodičnam ali še celo gospe. Stanoval je po leti i
v kleti za kuretnikom, po zimi pa na hodniku kopelinem; v silnih
mrazili je nočeval na senu. Navadili so se videti ga, mnogikrat |
tudi ga suvali, toda nikdo se ni ž njim razgovarjal, in on sam, ■
vidno, od rojstva ust ni odpri. Po požaru je pribežal ta nesrečni 1
človek, ali kakor Orlovci pravijo n pritulil se je“ k vrtniku Mi-?
trofanu. Vrtnik se ni zmenil zanj, ni mu rekel: živi pri meni,
in tudi prognal ga ni. Prav za prav pa tudi Stepuška ni
stanoval pri vrtniki; on je bival in stanoval na vrti. Hodil je
in se dvigal brez vsacega šuma; čihal in kašljal je v roko, ne
brez straha; vedno je kaj delal in lazil tiho, kakor mravlja; in
vse to zaradi jedi, zaradi same jedi. In res, če bi ne bil skrbel I
od jutra do večera, kako se bode preživel — umrl bi bil naš j
Stepuška od glada. Slabo je, ne znati zjutraj, bodeš li sit na
večer. Sedaj sedi Stepuška za plotom ter redkev gloje, ali ko¬
renje sesa, ali blatnasto zelnato glavo trebi, sedaj vedro vode
kam vleče ter stoče; sedaj napravlja ogenj pod lončkom in meče
nekake črne kosce izpod pazuhe v lonec, sedaj zopet v svojem
kotu s polenom razbija, žrebelj zabija, polico si za kruh napravlja, i
A vse to ti dela molče, kakor izza vogla : pogledaš in uže ga
ne vidiš. Najedenkrat pa izgine na kaka dva dni; njegove ne¬
navzočnosti, se ve da, nikdo ne opazi. . . . Gledaš, uže je zopet
tukaj, zopet tam kje pri plotu pod kotliček skrivaj trščice pod-
klada. Obraz mu je droban, oči rumenkaste, lasje do obrvi, nosek
precej oster, ušesa zelo velika, prozorna, kakor pri netopirji,
brada kakor bi bila pred dvema tednoma obrita, a ni bila nikoli
m večja, ni manja. Tega Stepuško sem našel na bregu Iste v
družbi v druzega starca.

Sel sem k njima, pozdravil ja in sedel poleg obeh. V tovariši
Stepuškovem sem spoznal tudi znanca: bil je odpuščeni sluga
grofa Petra lljiča ***, Mihajlo Savelijev, po priimku Tuman. * 2 )
Stanoval je pri Bolhovskem, sušičnem meščanu, gospodarju poštne

‘) Pravoslavni se pozdravljajo o veliki noči s pozdravom : „Hristos
voskres”, na katerega odzdravljajo z: „Vo istine voskres“. (Kristus je vstal.
— V istini je vstal), in se potem poljubljajo. Prel.

2 ) Megla.

31

postaje, kjer sem se jaz mnogikrat ustavljal. Potujoči po veliki
cesti mladi uradniki in drugi ljudje brez opravil (trgovci, pogrez¬
nem v svoje pisane pernice, se za kaj tacega ne brigajo), še dan
danes lehko vidijo ne daleč od velike vasi Trojickega ogromni
leseni dom v dve nadstropji, popolnoma zapuščen, s podrto streho
in na gluho zabitimi okni, postavljen tik ob cesti. V poludne, v jasno
solnčno vreme si ne morete misliti ničesar tožnejšega od te raz¬
valine. Tu je živel nekdaj grof Peter Iljič, znani gostoljub, bogati
almož starega veka. Vsa gubernija se je shajala pri njem, plesala
m razveseljevala se na slavo pri oglušilnem gromu domače godbe,
treskotnih raket in rimskih sveč; marsikaka starka, gredoč sedaj
mimo zapuščenih bojarskih palač, vzdihne ter se spomina minolih
časov in minole mladosti. Dolgo se je gostil grof, dolgo hojeval,
prijazno smejoč se, v množici strastnih gostov, toda imetje njegovo,
žal, ni mu zadostilo na vse življenje. Ko je vse zapravil, šel
je v Petrograd iskat si službe in umrl v hotelu, ne učakavši
nobenega rešenja. Tuman je služil pri njem dvorskim in je
dobil še za življenja grofovega odpust. To je bil človek sedem¬
desetih let, s pravilnim in prijetnim obrazom. Smijal se je skoraj
brez prestanka, kakor se smejejo dan danes jedino le ljudje Eka-
terinske dobe — dobrodušno in veličavo; pogovarjaje se je po¬
časi dvigal in sežimal ustna, laskovo pomežikoval in govoril ne¬
koliko v nos. Vsekoval se je in njuhal tobak, tudi le počasi,
prav kakor bi kaj delal.

— »Nu, Mihajlo Savelj ič," pričel sem jaz: »ali si nalovil
kaj rib?"

— „Izvolite pogledati v pletenico; ujel sem dva ostreža in
pet klinov Pokaži, Stepka."

Stepka je pomolil proti meni pletenico.

— »Kako je kaj, Stepuška?" vprašal sem ga jaz.

— »I . . . . i .... ni ... . ničesa, batjuška," — tako
je odgovoril Stefan in se napenjal, kakor bi pude z jezikom pre¬
obračal."

— »Ali je Mitrofan zdrav? 4

— »Zdrav, ka — aj pa, batjuška."

Bednjak se je obrnil strani.

— »Nič kaj nočejo prijemati," dejal je Tuman: — »strašno je
vroče; ribe so se vse pod grmovje poskrile, spe Natekni
črva, Stepa." (Stepuška je izvlekel črva, položil ga na dlan, hlopni
po njem dvakrat, nateknil ga na trnik, popljuval in podal Tumanu.)
»Hvala, Stepa A vi, batjuška", nadaljeval je on, obračaje se
k meni: — »izvolite loviti?"

— »Kakor vidiš."

— »Tako, nu . . . . kakšnega psa pa imate, ali je anglešk
ali furlansk?"

32

Starček je rad, kadar se je dalo, pokazal: češ, tudi mi smo
bili v mestu.

— „Ne vem kakega plemena je, a dober je.“

— „Tako, nu .... vi zatorej izvolite s psi na lov hoditi?” '

— ,,Imam dve svori.“ ’)

Tuman se je nasmijal in pomajal z glavo.

. ,,Saj pravim, nekateri so ljubitelji psov, a nekateri jih j
nikakor ne marajo. Jaz tako-le mislim, v slabem svojem razumu:
pse treba držati, tako rekoč, bolj zaradi važnosti In da je
vse v redu: da so konji v redu, da so pasjaki, kakor treba, v
redu, sploh, da je v redu vse Pokojni grof -— Bog mu *
daj nebesa! — lovec od rojstva, priznati se mora, ni bil, toda |
imel je pse in po dvakrat na leto izvolil napraviti veliki
lov. Zbero se pasjaki na dvoru v rudečih oportanih kaftanih in
trobijo v rogove; njih svetlost, izvolijo priti in pripeljejo konja ]
njih svetlosti; njih svetlost sedejo in veliki lovec jim nožiči dene
v stremena, šapko z glave sname in vajeti v šapki poda. Njih
svetlost s korobačem izvolijo počiti, a pasjaki zahohočejo in se. |
vzdignejo z dvora nizdolu. Stremenih 2 ) pa jezdi za grofom, in sam
na svileni vrvici drži dva najljubša gospodova psička in gleda
tako-le, veste. .... In . on sedi, stremenik namreč, visoko, I
visoko na kozaškem sedlu, tak, rudečelic, oči se mu lesketajo, j
in vodi lov Nu, gostje, razume se, so tudi navzočni. |
Tudi zabava in spodobno počeščenje Ah, odtrgal se je, i
Azijatec!“ dodal je hipno, potegnivši iz vode trnik.

— ,,A pravijo, da je grof uže v svoji najlepši starosti vse
zapravil ?“ vprašal sem jaz.

Starček je popljuval na črva in vrgel trnik.

■—■ „Velmožestven človek je bil, to je znano. K njemu,
smem reči, hojevale so prve osobe iz Petrograda. V višnjevih re¬
dovnih trakovih sede vam za mizo in še goste. A bil je tudi
mojster v pogostovanji. Pozove, na priliko, mene: n  Tuman",
reče mi, „treba mi je za jutri živih kečig: ukaži prinesti jih,,
slisiš." ■—■ n Slišim, vaša svetlost." —• Narejene kaftane, lasulje,
troste, dišave, kolonjsko vodo prve vrste, tobakire, slike take ve¬
like, naročal je prav iz samega Pariza. Da, banket — moj Bog,
vladika života mojega! napravijo vam umeteljna ognja, guganja!
Tudi iz možnarjev streljajo! Samih godcev je bilo kacih štirideset
osob. Kampeljmajstra iz Nemcev si je držal, ali Nemec je bil
zelo prevzeten, hotel je z gospodo pri jedili mizi jesti in tako
so ukazali njih svetlost prognati ga z Bogom; „moji godci,“ dejali
so, „uže svoje delo tudi tako umejo.“ Izvestno : gospddska vlast.
Začno plesati ■— plešejo do ranega jutra, in največ lakosez-
matradura •— e .... e .... e ... . ujel si se, bratec ! (Starček

>) Koppel.

2 ) Leibjager.

33

je izvlekel iz vocte majhnega ostreža.) ,,Na — nu, Stepa. Bil je
gospod kakor se spodobi, gospod", nadaljeval je starček in vrgel
zopet trnik: — „in bil je tudi dobra duša. Pretepe te, na priliko;
obrneš se in uže je pozabil. Samo nekaj: držal si je matrese.
Oh, te matrese, Bog se smiluj ! Te so ga tudi ugonobile. In,
veste, izbiral si jih je le največ iz nizkega stanu. Menil bi človek,
da imajo vsega dovolj — a ne; — dajaj jim, kar je najdražjega
v Evropi Sicer pa: čemu ne živeti v svoje zadovoljstvo —
saj to je delo gospodsko .... a vender ne sme se vsega za¬
praviti. Posebno jedna: imenovali so jo Akulino; sedaj je uže
pokojnica — Bog jej daj nebesa! Bila je prosto dekle, hči Si-
tovskega desetnika, a neizrečeno hudobna. Povem vam, bila je
grofa po lici. Očarala ga je bila popolnoma. Vnuku mojemu
je čelo 9 ostrigla: na novo obleko jej je bil zlil ščekolad ....
a ne jedrnemu njemu je čelo ostrigla. Da Vender so bili
vse jedno dobri časi!“ dodal je starec z globocim vzdihom, zamislil
se in umolknil.

— „A vaš gospod, kakor vidim, je bil strog ?“ pričel sem
jaz po kratkem molčanji.

— ,,Tedaj je to bilo v okusu, batjuška," dejal je starec, po-
majavši z glavo.

— ,,Dan danes se kaj takšnega ne pripeti," opazil sem
jaz, ne spustivši z njega pogleda.

Pogledal me je po strani.

— ,,Dan danes, se ve da, je bolje," zamrmral je — in daleč
zagnal trnik.

Sedeli smo v senci, a še v senci je bilo vroče. Težki, raz¬
greti zrak je prav zamrl; goreče lice je poželjivo iskalo vetra —
toda vetra ni bilo. Solnce je prav žgalo s sinjega, potemnivšega
se neba; ravno pred nami na drugem kraji rumenelo je ovseno
polje, tu pa tam prerasteno s pelinom, a ni jeden klas se ni
zazibal. Nekoliko niže je stal kmetsk konj do kolena v reki in
leno mahal po sebi z mokrim repom; le iz redka je priplavala
izpod grma, črez vodo visečega, večja riba, puščala mehurčke in
počasi zopet potapljala se na dno, pustivši za soboj legak val.
Kobilice so cvrčale v rujavi travi —■ prepelice prepelele nekako
prisiljeno; jastrebi so letali plavno nad poljem in se pogosto
ustavljali na mestu, brzo mahaje s krili in razpuščajo rep kakor
veternico. Sedeli smo mirno, prevzeti od vročine.

vv  Zdajci se je začulo za nami v jarku šumenje: nekdo se je
spuščal proti studencu. Ozrl sem se in zapazil kmeta kacih petde¬
setih let, zaprašenega, v srajci in cokljah, s pleteno bisago in
jopo črez rame. Sel je k studencu, s poželjivostjo se napil in
zopet sklonil se po konci.

... *) »čelo ostriči" pomenja toliko, kakor oddati koga v vojake; ,,ostriči

tilnik", zaznamenovati koga negodnim za vojake. Prel.

3

54

— ,,Ej, Vlas," zavpil je Tuman, zagledavši ga: — ,,zdravo
brate! Od kod te je Bog prinesel?"

— ,,Zdravo, Mihailo Saveljič," izpregovoril je kmet, približe-
vaje se nam: — ,,od daleč."

— „Kod si pa hodil ?“ vprašal ga je Tuman.

— ,,V Moskvo sem šel h gospodu.“

— ,,Po kaj ?“

— ,,Prosit sem ga šel."

— „0 čem prosit ?“

•— ,,Da bi obrok znižal, ali me na tlako postavi], preselil,
ali kako Sin mi je umrl in tako sedaj jaz sam ne morem
toliko plačevati.“

— „Umrl je tvoj sin?"

•— ,,Umrl. Pokojnik,“ dodal je kmetič, pomolčavši: — ,,živel
je v Moskvi v izvoščikih; zame, se ve da, plačeval je tudi obrok.“

— ,,Zatorej ste vi sedaj na obroku ?“

— „Nu, kaj pa je rekel tvoj gospod?"

— ,,Kaj je gospod rekel? Zapodil me je. Dejal je, kako se
drzneš■ naravnost k meni priti: za to je oskrbnik: tvoja dolžnost
je, dejal je, prej oskrbniku povedati .... pa kam te hočem pre¬
seliti? Prej, dejal je, plačaj, kar si na dolgu. Raztogotil se je po¬
polnoma."

— „Nu, in tako si prišel nazaj ?“

— „Sem. Hotel sem tudi zvedeti, ni li pokojnik zapustil kaj
imetja, ali tudi ničesar nisem opravil. Rekel sem njegovemu go¬
spodarju: slišite, jaz sem Filipov oča; toda on me zavrne: kaj
to meni mari? Tvoj sin ni ničesar zapustil, dejal je: še dolžan
mi je ostal. Nu, in šel sem."

Kmetič nam je pripovedoval vse to z nasmehom, kakor bi
šlo o kaki drugi stvari, ali v malih in udrtih njegovih očeh se
je nabirala solzica, ustni sta se mu krčili.

— „Ali greš sedaj domov ?“

— „Kam pa? izvestno domov. Zena sedaj od glada v pest
cvili."

— ,,A ti bi —- tega ....,“ izpregovoril je zdajci Stepuška—
prišel v zadrego, umolknil in jel brskati po lončku.

—- ,,Pa pojdeš k oskrbniku/ 1  nadaljeval je Tuman, ne brez
začudenja pogledavši Stepo.

,,Cemu bi hodil k njemu? Imam tako dolg. Moj sin je pred
smrtjo okolo leta bolehal in tako še zase obroka ni plačal. ... A
meni je le napolu gorje: vzeti mi ne more ničesar Prijatelj,
če si še tako zvit v Le počakaj ! Moja glava je nedolžna!
(Kmet se je zasmijal.) Ce si tudi še tako moder, Kintiljan Se¬
menič — in če “

Vlas se je zopet zasmijal.

35

—- ,,Kako? — to je slabo, Vlas moj,” dejal je počasi Tuman.

— „Zakaj slabo? Ne. . . . .“ (Vlasti je glas zastal.) ,,Kaka
vročina je,” nadaljeval je, otiraje si lice z rokavom.

— „Kdo je vaš gospod ?“ vprašal sem jaz.

— „Grof ***, Valerian Petrovič.”

— „Sin Petra Iljiča?”

— ,,Petra Iljiča sin,” odgovoril je Tuman. „Pokojni Peter
Iljič je namreč še za življenja Vlasovo vas njemu prepustil.”

■— „Je li on zdrav?"

— „Zdrav, slava Bogu, “ dejal je Vlas. „Bil je tako rudeč,
lice se mu je prav obložilo."

— ,,Vidite, batjuška,“ nadaljeval je Tuman, obračaje se k
meni : „dobro bi bilo pod Moskvo, če bi ne bil dal vsega v zakup,
na obrok.”

— ,,Za koliko od tjagla?” (Gotovo število kmetov.)

— „Za petindevedeset rubljev od tjagla,” zamrmral je Vlas.

— ,,Nu, vidite ; a zemlje je prav malo, toliko, da je ime,
kar je ravno gospodskega gozda.”

— ,,Pa tudi tega, pravijo, so prodali," opazil je kmetič.

— „Nu, sedaj vidite .... Stepa, daj mi črva. A, Stepa?
si li zaspal, ka-li?“

Stepuška je vztrepetal. Kmetič je prisedel k nam. Umolknili
smo zopet. Na drugem bregu je nekdo zapel pesen, tako milo. . . .
Obšla je tožnost mojega ubozega Vlasa.

Pol ure potem smo se razšli.

Okrajni zdravnik.

'čjtMekoč v jeseni, na povratnem potu z daljnega polja, prehladil sem
m? se bil in zbolel. V srečo me je prijela mrzlica v okrajnem mestu
v gostilnici; poslal sem po doktorja. V polu ure je prišel okrajni
zdravnik, človek majhne rasti, suhljat in črnolas. Zapisal mi je
navadno zdravilo za pot, velel nadejati gorčišnik, prav ročno spustil
v žep petrubeljsk listič — pri čemer je jednako suho zakašljal in
pogledal v stran — in uže hotel iti po svojih potih, ko se zdajci
razgovori in ostane. Vročina me je mučila; videl sem pred soboj
noč brez spanja in veselilo me je malo pogovoriti z dobrim člo¬
vekom. Prinesli so čaja. Doktor se je spustil v razgovore. Ni bil
neumen človek, izražal se je lepo in dovolj zabavno. Čudne reči
se gode po sveti: z nekaterim človekom živiš dolgo družno in se
nahajaš ž njim v prijateljskih razmerah, a ni jedenkrat ne izpre-
govoriš ž njim odkrito, od duše; z drugim pa se komaj seznaniš
— in glej: ti njemu ali on tebi, kakor na izpovedi, vse do pod-
nohtnega odkriješ. Ne vem, s čim sem si zaslužil zaupanje svojega
novega prijatelja, kajti on je kar naravnost, kakor pravijo „vzel“
in mi povedal dovolj zanimiv slučaj; a jaz sedaj njegovo povest
dovedem do znanja blagonaklonjenega čitatelja. Potrudim se izra¬
žati se z besedami zdravnikovimi.

— ,,Vi ne izvolite poznati,“ pričel je razslabljenim in tresočim
glasom (taki so nasledki nemešanega brezovskega tobaka): —
„Vi ne izvolite poznati tukajšnjega sodnika, Milova, Pavla Lu¬
kiča? .... Ne poznate .... Nu, tudi dobro.“ (Tu se je odkašljal
in pomel oči.) Vidite, bilo je, kako bi dejal, da bi se ne zlagal,
v velicem postu, ko se je najbolj tajal sneg. Sedim pri našem
sodniku in igram preferans. Sodnik naš je prav dober človek in
rad igra preferans. Zdajci (mojemu zdravniku je rabila pogosto
beseda: zdajci) rečejo mi: nekdo vprašuje po vas. Jaz odgovorim:
kaj bi rad? Pravijo mi, pismo je prinesel — najbrž od bolnika.
Dajte mi, pravim, pismo. Res, tako je, od bolnika . . . Nu, dobro
-—- to, saj veste, kruh naš je. . . . A stvar je naslednja: piše mi
graščakinja vdova; pravi mi, hči mi umira, pridite za božjo voljo,
tudi konji so za vami poslani. Nu, pa to še vse ni nič ....
ampak ona živi dvajset vrst od mesta, a zunaj je tema, in pota
taka, da je joj! Tudi je prav revna, več od dveh celkovih se ne
more pričakovati, in še to dvomljivo; morebiti bode treba še s
platnom se zadovoljiti in s kakeršnim si bodi žitom. Vse jedno,
dolžnost, saj veste, je prva: — človek umira. Oddam precej

37

kvarte vednemu členu Kalliopinu, ter se odpravim domov; gledam,
uže stoji teležka pred krilcem; konji so kmetski - trebušati:
pretrebušati, dlaka na njih prava klobučina, in kočijaž iz spoštlji¬
vosti sedi odkrit brez šapke. Nu, mislim si, bratec, gospoda tvoja
ne sedi v zlatu. — Vi se mi izvolite smijatu toda jaz vam povem:
nam ubogim ljudem treba vse opazovati. Če kočijaž sedi kakor
knez, ne pridvigne šapke, temveč se celo izpod brade posmehuje
in z bičem vrti — tačas smelo računi na dve depozitki!

A tukaj, vidim, stvar ne diši po tem. Vse jedno, mislim si,
kaj se hoče: dolžnost je prva. Vzamem najpotrebnejših zdra¬
vil in se odpeljem. Verjamete li, da sem se komaj privlekel
do tja. Cesta je peklenska; potoči, sneg, blato, grape, in tam
zopet je jez prodrlo — strašno! Vse jedno sem prišel. Hiša je
majhna, se slamo krita. V oknih se sveti: čakajo. Pride mi naproti
čestitljiva starka, v čepici; rešite, pravi mi, umira. Prosim vas,
tolažim jo, upokojite se Kje je bolnica? — Tukaj, prosim.
— Gledam: soba prav čista, v kotu svetilka, na postelji deklica
dvajsetih let v nezavesti. Vročina kar žehti od nje, diše težko : —
vročinska bolezen. Tu sta tudi še drugi dve deklici, sestri —
prestrašeni v solzah. Včeraj je bila, pravijo mi, še popolnoma
zdrava, in jela je v slast; danes zjutraj je tožila o glavi, in na
večer nanagloma, vidite kakšna je Jaz zopet rečem, prosim
upokojite se — saj je doktorska dolžnost — in prijel sem se dela.
Puščal sem jej, velel nadejati gorčišnike, zapisal miksturo. V tem
jo gledam, gledam, veste: ■— nu, za Boga, nisem še videl takšnega
obraza .... krasotica z jedno besedo! Kar tožnost me obhaja.
Obraz tako prijeten, oči — glej, hvala Bogu, odleglo jej je; pot
je izstopil, prišla je k zavesti; pogledala je krog sebe, nasmehnila
se, z roko segla po obrazu Sestri sta se nagnili k njej in je
vprašujete: kako ti je? Dobro, dejala je in se obrnila strani. . . .
Gledam — zaspala je. Nu, pravim, sedaj treba bolnico pustiti v
miru. Sli smo zatorej vsi po prstih ven; sama hišna je ostala na
vsak slučaj. V gostilni sobi pa je uže na mizi samovar in tudi
jamajski; pri nas brez tega ni nikoli. Prinesli so mi čaja, prosijo
me prenočiti Jaz sem bil zadovoljen: kam mi je tudi sedaj
iti! Starka neprestano vzdihuje. Kaj bodete? pravim, saj bode
ozdravela, prosim, le upokojite se, in si rajši sami malo oddehnite :
ura je dve. — Pa boste ukazali vzbuditi me, če se kaj pripeti? —
Ukažem, ukažem. — Starka se je odpravila in dekleti sta tudi
šli v svoji sobi; meni so postlali posteljo v gostilni. Ležem —
zaspati ne morem — kako je to čudno! Saj sem se vender dovolj
namučil. Moja bolnica ne gre mi nikakor iz uma. Konečno ne
vztrpim več, zdajci vstanem: mislim si, pojdem in pogledam, kaj
dela pacijent. Nje spalnica je tik gostilne. Nu, vstanem, odprem
prav tiho duri -— srce mi kar utriplje. Gledam: hišna spi, odprla
je usta in smrči na moč, bolnica pa leži z obrazom obrnena

‘) Depositenschein.

38

proti meni; premetala je roči, ubožica! Stopim k njej .... Zdajci
odpre oči in jih upre v me! Kdo je to? kdo je to? — Jaz sem
bil v zadregi. — Ne bojte se, pravim, gospodična: jaz sem doktor,
prišel sem pogledat, kako je kaj z vami. — „Vi ste doktor?" —
Doktor, doktor .... Mamica vaša so poslali po-me v mesto;
puščal sem vam, gospodična; sedaj pa prosim počivati, in v dveh
dneh, če Bog da, postavim vas na nogi. — „Ah, da, da, doktor,
ne pustite me umreti .... prosim vas, prosim “ .... Kaj to mi¬
slite, Bog z vami! — Zopet ima vročino, mislim si sam v sebi;
potipal sem žilo: res, prav vročino. Pogledala me je — in zdajci
me prime za roko. — „Povem vam, zakaj nerada umrem, povem
vam, povem vam .... sedaj sva sama; toda prosim, da vi ni¬
komur . . . poslušajte" .... Jaz sem se nagnil; pridvignila je
ustna prav k mojemu ušesu, z lasmi dotiče se mojega lica —
priznavam, meni se je kar v glavi vrtelo — in jela šepetati ....
Ničesar ne razumem .... Ah, dekle blodi Šepeče, šepeče,
pa tako hitro in prav nič po ruski, obmolkne, strese se in položi
glavo na vzglavje ter mi s prstom zagrozi. — „Pazite, doktor,
nikomur" .... Upokojil sem jo, kakor mi je bilo mogoče, dal jej
piti, vzbudil hišno in šel ven.“

Tu je zdravnik zopet, ves utrujen, ponjuhal tobaka, in na
hip zastal.

— „Vse jedno,“ nadaljeval je — -drug dan proti mojemu
pričakovanju, bolnici ni odleglo. Mislil sem, mislil, in zdajci ukrenil
ostati, ako tudi so me drugi pacijenti pričakovali .... Toda veste,
kaj tacega se ne sme zanemarjati: praktika za tega voljo trpi.
A prvič, bolnica je bila res v obupnem stanji, in drugič, povedati
moram po pravici, čutil sem sam k njej silno nagnenje. Razven
tega mi je bila po volji vsa družina. Bili so ljudje, če tudi ubožni,
izobraženi, reči se sme, kakor malokod .... Oča njih je bil učen
mož, skladatelj; umrl je, se ve da, v revščini, a vspel je dati svojim
otrokom odlično vzgojo; knjig je tudi mnogo zapustil. Bodi si,
ker sem se pridno bavil okolo bolnice, bodi si iz kacih drugih
vzrokov, priljubil sem se, smem reči, v hiši, kakor bi bil domač ....
V tem pa so naredili se poti strašno slabi: vse občenje, tako
rekoč, se je skoraj popolnoma pretrgalo; še celo zdravila so se s
trudom iz mesta dobivala .... Bolnica se ni popravljala . . . Dan
za dnevom, dan za dnevom .... in vidite .... tako .... (zdravnik
je pomolčal). Res ne vem, kako bi vam razložil .... (zopet je
ponjuhal tobaka, kihnil in pogoltnil požirek čaja). Povem vam
brez ovinkov, bolnica moja .... kako bi dejal .... nu, zaljubila
se je v me ... . toda ne, ni se zaljubila .... sicer pa ... . da
povem po. pravici, tudi tako ni bilo. (Zdravnik se je zamislil in
zarudel.)

— „Ne,“ nadaljeval je se živostjo: ,,kako se bode zaljubila!
Treba tudi sebi ceno znati. Dekle je bilo naobraženo, umno, na-

39

čitano, a jaz sem še celo svoje latinščine pozabil, reči smem,
popolnoma. Kar se tiče zunanjosti (zdravnik je nasmihajo se po¬
gledal po sebi) tudi mislim, da se ne morem z ničimer hvaliti. A
neumnega me gospod Bog vender ni stvaril: jaz belo ne imenujem
črnim, nekaj tudi uganem. Jaz, na primer, sem razumel prav,
dobro, da Aleksandra Andrejevna — imenovali so jo Aleksandro
Andrejevim — ni ljubezni do mene čutila, a le prijateljsko, tako
rekoč, razpoloženje, spoštovanje, ali kako bi dejal. Najbrž se
je ona sama v tem odnošaji motila, ali pomislite, kakšen je
bil nje položaj in sami sodite .... Sicer pa,“ dodal je zdravnik,
kateri je vse te pretrgane besede govoril brez oddiha in ves
zmešan: — ,,zdi se mi, da sem malo zabredel .... Tako ničesar
ne razumete . . . toda hočem vam vse po redu povedati." —

Izpil je čašico čaja in jel govoriti s pokojnejšim glasom.

. — ..Tako, tako. Moji bolnici je prihajalo vedno slabše, slabše.
Vi niste zdravnik, čestiti gospod, vi ne morete umeti, kaj se vrši v
duši zdravnikovi, posebno prvi čas, ko jame misliti, da bolezen
njega premaguje. Kje je samouverjenost! Zdajci se tako ustrašiš,
da ni moči povedati. Zdi se ti, da si pozabil vse, kar si znal,
da ti bolnik ne zaupa, da uže drugi pričenjajo zapažati, da si se
izgubil in ti nehote dajejo znake, izpod čela te gledajo, šepečejo ....
ej, neprijetno! Je uže zdravilo, misliš si, proti tej bolezni, a treba
samo najti je. Ni li morda to-le? Poskusiš — ne, to ni! Ne
odločiš časa zdravilu, kolikor treba, da deluje .... Sedaj poprimeš
za to, sedaj za ono. Pa zopet vzameš recepturno knjigo .... aha,
to je le, misliš, to! Res, časih bi človek zblaznel, misliš, da
usoda .... V tem pa človek umira: drug zdravnik bi ga morda
rešil. Konzilia je treba; jaz odgovornosti nase ne jemljem. Saj
pravim, kako te zmete v tacih slučajih! Toda počasi se. poleže,
zopet je dobro. Umrl je človek — ni tvoja v  krivda, kajti postopal
si pravilno. A veste, kaj je še mučno? Če vidiš do sebe slepo
zaupanje, ali sam čutiš, da ne moreš pomagati. Ravno takšno
zaupanje je imela do mene vsa obitelj Aleksandre Andrejevne in
pozabili so misliti, da je njih hči v nevarnosti. Jaz jih pa tudi
zagotovljam, da ni ničesar hudega; toda samemu mi je padel svet
v pete. V popolno nesrečo so se potje tako izpridili, da voznik
skoraj po vse dni hodi po zdravila, jaz pa iz sobe bolnične ne
grem, odtrgati se ne morem, razne, veste, smešne dogodbice jej
pripovedujem, na kvarte ž njo igram. Noči presedim. Starka se
mi zahvaljuje se solzami, toda jaz sam v sebi mislim: nisem
vreden tvoje hvaležnosti. Priznavam vam odkrito — sedaj mi ni
treba tajiti — zaljubil sem se v svojo bolnico. Tudi Aleksandra
Andrejevna se je name navezala; skoraj nikogar razven mene
v svojo sobo ne pusti. Začne se razgovarjati z menoj — izprašuje
me, kje sem se učil, kako živim, kdo so moji sorodniki, h komu
zahajam? In jaz čutim, da bi ona ne smela razgovarjati se; ali

40

prepovedati jej, odločno prepovedati jej pa ne morem. Primem
se za glavo: — kaj delaš, razbojnik? — Ali ona me prime za roko
in me drži; gleda me, dolgo, dolgo gleda, odvrne se, vzdihne in
reče: „kako ste dobri!“ Roči nje sta tako vroči, oči veliki, temni. —

Res," pravi mi, »vi ste dober človek, vi niste tak, kakor naši
sosedje .... ne, vi niste tak, vi niste tak  Kako, da vas
jaz do sedaj nisem poznala!" — Aleksandra Andrejevna, upo¬
kojite se, pravim jaz .... jaz, verujte, čutim, ne vem s čim sem
zaslužil .... samo upokojite se, za Boga, upokojite se ... . vse
bode dobro, saj bodete ozdraveli. — Povedati vam pa moram”,
dodal je zdravnik, nagnivši se naprej in privzdignivši obrvi —
„da so s sosedi malo občevali in sicer, manjši jim niso bili jednaki
v izobraženji, z bogatimi pa je ponos zabranjeval znaniti se.
Povem vam: družina je bila neizrečeno naobražena — in meni,
veste, bilo je to prav po volji. Iz mojih rok je jemala zdravila ....
vzdigne se, ubožica, z mojo pomočjo, prime in pogleda me ... •
kar srce mi pretrese. V tem pa jej je prihajalo vedno slabše, vedno
slabše: umre, mislim si, gotovo umre. Mislite si, če bi bilo samo
to, da ona umre; a tu me mati, sestre opazujejo, gledajo mi v
oči in zaupanje gine. —• „Kaj je, kako je?" — Dobro,
dobro — a kako »dobro", uže se jej blede. Neko noč sedim, zopet
sam, pri bolnici. Tudi hišna tu sedi in smrči, da seje vse treslo ....
Nu, od uboge hišne se ne more drugače zahtevati, tudi ona se je
utrudila. Do same polunoči se je le kar premetavala, a naposled
obstane, kakor bi zaspala ;■ vsaj ne preobrača se ne — leži. Svetilka v
kotu pred sveto podobo gori. Jaz sedim, veste, zamišljen in tudi
dremljem. Zdajci, kakor bi me bil kdo pod rebra sunil, obrnem
se .... Gospod, moj Bog! Aleksandra Andrejevna gleda me na
vse oči usta ima odprta, lica jej kar žare. — Kako vam
je? — »Doktor, ni res, jaz umrem?“ — Obvaruj Bog! — »Ne,
doktor, ne, prosim, ne govorite mi, da bodem živela .... ne go¬
vorimo ... če bi vi vedeli poslušajte za Boga, ne skrivajte
mi mojega položaja!" — in tako hitro diše. — »Če bodem vedela
za gotovo, da moram umreti, potem vam vse povem, vse!" —
Aleksandra Andrejevna, prosim vas! — »Poslušajte, veste, jaz
nisem nikakor spala, davno na vas gledam, za Boga — verja¬
mem vam, vi ste dober človek, vi ste pošten človek, zaklinjam
vas pri vsem, kar je svetega na sveti — povejte mi resnico! Če
bi vi vedeli, kako je to meni važno .... Doktor, zaradi Boga’
povejte mi, kaj ne, da sem v nevarnosti?" — Kaj naj vam
povem, Aleksandra Andrejevna, prosim vas! — »Zaradi Boga, lepo
vas prosim!" — Ne morem vam prikrivati, Aleksandra Andre¬
jevna ■— vi ste res v nevarnosti, a Bog je milostiv
»Umrem, umrem." — In bilo je kakor bi se razveselila, obraz
jej je bil tako radosten; jaz sem se prestrašil. »A ne bojte se, ne
bojte se, mene smrt nikakor ne straši." Zdajci se je vzdignila in

41

oprla, na laket. „ Sedaj .... nu, sedaj moram vam povedati,
da sem vam hvaležna iz vse duše, da ste vi blag, dober človek,
da vas ljubim" .... Jaz jo gledam kakor neumen; tesno mi je,
znate —

„ Slišite li, jaz vas ljubim . . . ." —• Aleksandra Andre-
jevna, s čim sem jaz to zaslužil? — „Ne, ne, vi mene ne
umete .... ti mene ne umeš." — In zdajci je iztegnila roči,
prijela me za glavo in poljubila Verjemite ali ne, malo da
nisem zakričal .... padel sem na koleni in skril glavo v bla¬
zini. Dekle molči, prsti nje se tresejo na mojih laseh: slišim: bol¬
nica joka. Jel sem jo tešiti, pogovarjati .... ne vem uže dobro,
kaj vse sem jej govoril. — Hišno, pravim, vzbudite, Alek¬

sandra Andrejevna .... jaz se vam zahvaljujem .... verujte
mi ... . vpokojite se. — »A dovolj, dovolj," trdila je ona.
„Bog ž njimi, z vsemi; ali spe, ali pridejo — vse jedno je :
saj tako umrem A ti, zakaj se treseš, česa se bojiš?
Povzdigni glavo Ali vi, morda mene ne ljubite, morebiti
sem se zmotila .... v takšnem slučaji ne zamerite." — Alek¬
sandra Andrejevna, kaj govorite? .... jaz vas ljubim, Alek¬
sandra Andrejevna. — Ona mi je pogledala naravnost v oči,
razkrila roči. — „Zatorej objemi me." .... Povem vam
odkritosrčno, da ne umejem, kako to noč nisem izgubil pameti.

čutim, da moja bolnica sebe gubi: vidim, da nema prave pa¬
meti; razumem tudi to, če bi ne mislila, da umre — ne mislila
bi tudi o meni; res, težko je umirati v petindvajsetem letu, ni¬
kogar ne ljubivši: in to je, kar jo je mučilo, to je, zaradi česar
se je iz obupanja, vsaj mene prijela — - razumete li sedaj ?
Toda dekle me ne izpusti iz svojih rok. — Prizanesite mi,
Aleksandra Andrejevna, in tudi sebi prizanesite," rečem. —
„Zakaj,“ vpraša dekle, „čemu prizanašati? Saj tako moram
umreti “ To je neprenehoma ponavljala. „Vidite, če bi jaz
vedela, da ostanem še živa in zopet postanem gospodična kakor
se spodobi, sramovala bi se, prav sramovala .... a tako, kaj
mi mari?" — A kdo vam je vender rekel, da umrete? —
„E, saj je dovolj, ti mene ne prevaraš, ti legati ne znaš, le
poglej se." ■ — - Vi bodete živeli, Aleksandra Andrejevna, jaz vas
ozdravim; izprosila bodeva od vaše mamice blagoslovljenja, zdru¬
žila se z vezmi zakonskimi in živela srečna. — „Ne, ne, vzela sem
od vas besedo, jaz moram umreti , ... ti si mi obetal ....
ti si mi rekel “ Hudo mi je bilo, iz mnogih razlogov, hudo.
Pomislite, kakšne reči se časih pripete : človek meni, da ni nič,
a je veliko. Prišlo jej je na um, vprašati me, kako je moje
ime, to je, ne obitelji, ampak ime. Pa je uže nesreča taka,
da me zovejo Tritonom. *) Res, res; Tritonom, Tritonom Iva-



l ) Ime navadno le ljudij nizkega stanu.

42

ničem. Doma so me nazivali vsi doktorjem. Jaz, kaj mi je sto¬
riti, jej povem: »Triton 2 , gospodična. Bolnica seje namrdnila,
pomajala z glavo in zašepetala nekaj po francoski — oh, gotovo
ne kaj dobrega, in se potem zasmijala, tudi ne dobro znamenje.
Vidite, na takšen način sem prebil ž njo skoraj vso noč. Proti jutru
sem šel od nje, kakor obžgan: šel sem zopet k njej, ko je bil uže
dan, po čaji. Moj Bog, moj Bog, ni je moči več poznati: bleda
je, kakor bi jo na mrtvaški oder pokladali. Na mojo čast, jaz ne
umejem sedaj, ne umejem več, gotovo ne, kako sem prebil to
muko. Tri dni, tri noči je še moja bolnica prežita .... in kake
noči! Kaj vse mi je pripovedovala! Poslednjo noč pa, mislite si
— sedim poleg nje in uže Boga prosim jedino tega, naj jo vsaj
hitro k sebi vzame in tudi mene Zdajci starka mati —
plane v soho Povedal sem jej uže zvečer, materi namreč,
da je res malo upanja, da je slabo in bi ne bilo napačno, poslati
po duhovnika. Ko je bolnica mater ugledala, reče: — ,,nu, to je
prav, da si prišla. — Poglej tu naju, midva se ljubiva, dala sva
si besedo.“ Kaj pravi, doktor, kaj pravi ? Jaz sem pobledel. —
Blede kakor vidite, pravim jaz, vročina Toda ona: „dovolj,
dovolj, ravno si mi vse drugače govoril, tudi si prstan od mene
vzel .... kaj se hliniš? Mati moja je dobra, ona odpusti, ona
razume, a jaz umiram — meni ni treba legati; daj mi roko“. . . .
Jaz sem odskočil in ubežal. Starka, razume se, zvedela je vse.

Ne bodem vas dlje mučil, tudi meni samemu, priznati mo¬
ram, spominati se je težko vsega tega. Bolnica moja je drug
dan umrla. Bog jej daj nebesa! (dodal je zdravnik hitro in z
vzdihom). Pred smrtjo je prosila svojcev iti strani in mene sa¬
mega pustiti ž njo. ■— »Odpustite mi,“ rekla mi je, »jaz sem
najbrž kriva po vaših mislih .... bolezen .... toda verjemite
mi, jaz nisem nikogar ljubila bolj nego li vas .... ne pozabite
me ... . hranite moj prstan. 2  ....

Zdravnik se je obrnil strani; jaz sem ga prijel za roko.

— ,,Eh!“ izpregovoril je zopet, govoriva o čem drugem, najbrž
vam je drago preferansik igrati po kopejki? Brat naš se ne sme
tako vzvišenim čujstvom podajati. Brat naš naj misli o tem, kako
bi otroci ne kričali in se žena ne kregala. Veste, jaz sem potem,
kakor pravijo, stopil v zakonski stan Tako Vzel
sem trgovsko hčer: sedem tisoč dote. Ime jej je Akulina: Tri¬
tonu prav primerno. Baba, povem vam, je zla, a sreča, da spi
po ves dan .... Nu, ali bodeva igrala preferans ?“

Sedla sva k preferansu po kopejki. Triton Ivanič je dobil
dva rublja in pol ter zapustil me pozno, prevesel svojega dobička.

Moj sosed Radilov.

... V jeseni drže se sljuke pogostoma v starinskih lipovih
vrteh. Takih vrtov je pri nas v Orlovski guberniji precej mnogo.
Pradedi naši so odločevali pri izboru mesta za stanovalfšče go¬
tovo dve desetini dobre zemlje za sadni vrt z lipovimi dre¬
voredi. Crez petdeset, mnogo sedemdeset let, so te usadbe ^dvorska
gnezda", polagoma izginjale z zemeljske površine; pohištva so
segnivala ali pa se prodajala na izvoz; zidana družinska stano-
vališča so preobračala se v groblje razvalin, jablane so izmirale
in šle na drva, ograje in meje iztrebljale se. Jedine lipe rasle so
po prejšnjem sebi na slavo, in danes, obdane z obdelanim po¬
ljem, poročajo našemu veternemu plemenu o »pre.žde počivših otcah
i bratijah", („prej počivših očetih in bratih “). Prelepo drevo je —
taka stara lipa Njej prizanaša celo neusmiljena sekira
ruskega kmeta. List na njej je nežen, mogočne veje razprostrle
so se široko na vse strani, senca pod njimi je večna.

Necega dne, postopajoč z Jermolajem po polji za jarebi-
cami, ugledam v strani zapuščen vrt in se odpravim tja. Komaj
sem stopil v goščo, uže se sljuka se šumom vzdigne iz grma; —
jaz ustrelim in hipno se začuje nekoliko korakov od mene krik:
prestrašen obraz mlade deklice se pokazal je izza drevja in precej
zopet izginil. Jermolaj je prihitel k meni. „Kaj streljate tukaj:
tu živi graščak." —

Nisem mu še mogel odgovoriti, ni še vzpel moj pes s ple¬
menito važnostjo prinesti do mene ubite ptice, ko se začujejo
brzi korači, in človek visoke rasti z brkami pride iz gošče ter
se z nejevoljnim obrazom ustavi pred menoj. Opravičil sem se,
kakor sem mogel, naimenoval se ter mu predložil ptico, ustreljeno
na njegovem posestvu.

— ,,Prosim, 11  rekel mi je z nasmehom: —■ ,,jaz vzprejmem

vašo divjačo, toda samo z uvetom, da pri nas ostanete pri obedu.“

Priznavam, nisem se posebno razveselil njegovega predloga,
ali odreči mu je bilo nemogoče.

— ,,Jaz sem tukajšnji graščak in vaš sosed, Radilov;
najbrž ste uže čuli o meni, 11  nadaljeval je moj novi znanec: —
,.danes je nedelja in obed bodemo imeli kakor se spodobi, sicer bi
vas ne vabil.“

Odgovoril sem, kar navadno v takšnih slučajih odgovarjajo,
ter se napotil za njim. Nedavno posnažena pot naju je privela

’) Desetina — 1’9 našega orala.

44

skoraj iz lipovega loga; prišli smo v zelenjavni vrt. Med starimi
jablanami in razrastenimi grmi bodečega grozdja so se videle
okrogle, bledo zelene zeljnate glave; hmelj se je obvijal z vintami
visoke preklje : tesno je štrlelo na gredah rujavo protje, prepleteno ,
se suho grahovino ; debele ploske tikve so se točile po zemlji:
kumare so rumenele izpod zaprašenega zobčatega perja; ob meji
se je zibala visoka kopriva; v dveh ali treh krajih so rastli v
šopu: tatarski kozji parkeljci, bezeg in babji zob — ostanki
prejšnjih „klumb“. Poleg majhnega ribnjaka, napolnjenega z ru-
javkasto in slizasto vodo, videl se je kladez obdan z lužicami.
Race so veselo ploskale in brodile po lužicah; pes, tresoč se na
vsem životu in miže, glodal je kost na poljani; pisana krava,
tudi tam, mulila je lenobno travo, sedaj in sedaj metaje rep na
suhi hrbet. Pot je zavila v stran; izza debelih rakit in brez
je gledal na nas starikasti in sivi domik z leseno streho in krivim
krilčkom. Radilov se ustavi.

— ,,Sicer,“ dejal je on dobrodušno in naravnost pogledavši

mi v obraz: — ,,sem jaz sedaj premislil: najbrže ne greste prav
radi z menoj; v tacem slučaji.“

Nisem mu dal izgovoriti, ampak uveril ga, da mi je, na¬
sprotno, jako ljubo obedovati pri njem.

— „Nu, kakor vam drago.“

Sli smo v dom. Mlad strežai, v dolgem kaftanu iz sinjega
tolstega sukna, prišel nam je na krilci naproti. Radilov je ukazal
precej prinesti Jermolaju vodke; lovec moj se je poklonil spo¬
štljivo hrbtu velikodušnega dajalca. Iz prednje sobe, prelepljene
z raznimi živobojnimi slikami, preobešene s kletkami, prišla sva
v majhno sobico — kabinet Radilovov. Snel sem svoje lovsko
orodje, postavil puško v kot; sluga v dolgopoli vrhni suknji
me je marljivo očistil.

— „Nu, sedaj pa pojdiva v gostilno sobo,“ dejal je laskavo
Radilov: — ,,seznanim vas se svojo materjo.“

Sel sem za njim. V gostilni, na srednjem divanu, sedela je
starka nevelike rasti, v rujavi obleki in beli čepici, z dobrodušnim
in suhim obrazom, boječim in tožnim pogledom.

— ,,Tukaj, mamica, priporočam vam našega soseda ***“.

Starka je vstala in se klonila, ne izpustivši iz suhljatih rok
debelega ridikula iz kamelne volne, podobnega mošnjici.

— „Je li dolgo, kar ste blagovolili priti v naš kraj ?“ po¬
vprašala je se slabim in tihim glasom, pomežikovaje z očmi.

— „Ne, ni dolgo.“

— „Ste li namenjeni dolgo tukaj ostati ?“

■— ,,Mislim do zime.“

Starka je umolknila.

,,A to je,“ poprijel je Radilov, pokazaje mi na človeka viso-
cega in suhega, katerega pri uhodu v gostilno nisem opazil: —■

45

.o je Fedor MihejiČ .... Nu, Fedja, pokaži svojo umeteljnost
gostu. Kaj si se splazil tja v kot?“

Fedor Mihejič je vstal precej se stola, vzel z okna stare gosli,
prijel lok — a ne za konec kakor gre, ampak za sredo, pri-
isnil gosli k prsim, zakril oči in se spustil v ples, napevaje
pesenco in cigaje po strunah. Na vid bilo mu je kacih sedemdeset
let; dolga nankova vrhnja suknja mu je opletala tožno po suhih
in kostljavih členih. Plesal je; sedaj je z tujstvom potresaval, sedaj,
kakor bi umiral, pomajaval s plešasto glavico, iztezaval žilavi vrat,
teptal z nogama na jednem mestu in časih, z vidnim trudom,
zgibal koleni. Brezzoba usta njegova dajale so od sebe hripav,
tresoč glas. Gotovo se je dozdevalo Radilovu, po izraženji mo¬
jega lica, da mi „ umeteljnost“ Fedorova ni napravljala posebnega
veselja.

— „Nu, dobro, starec, dovolj je,“ dejal je Radilov: — „sedaj
greš lehko nagradit se.“

Fedor Mihejič je položil precej gosli na okno, klonil se
najprej meni, gostu, potem starki, naposled Radilovu in šel ven.

— „Tudi ta je bil graščak, 11  nadaljeval je moj dragi prijatelj:
■— „in še bogat, a zapravil je vse, in sedaj. živi pri meni .... V
svoj čas je slul za najdrznejšega človeka v guberniji; odpeljal je
dve ženi od možev, držal si pevce, sam prepeval in plesal mojsterski
.Ali ne ukažete vodke? obed je uže na mizi.“

Mlada deklica, prav ista, katero sem na hip videl v vrti,
prišla je v sobo.

—■ „A, tii je tudi 01ja,“ dejal je Radilov, z lehka obrnivši
glavo: — „prosim, ljubiti in čislati jo . . . .“

„Nu, pojdimo kosit.“

Šli smo v obednico in sedli. V tem ko smo šli iz gostilne
in sedali, pel je Fedor Mihejič, kateremu so od „nagrade“ oči
zasijale in nos nekoliko zarudel: („grom pobedij razdavajsja“).
Njemu so pripravili kosilo posebe v kotu na mizici brez prtiča.
Ubogi starček ni se mogel pohvaliti s čistoto in zaradi tega so ga
imeli vedno nekoliko oddaljenega od društva. Prekrižal se je,
vzdihnil in jel jesti kakor požeruh. Obed je bil v resnici ne slab
in kot nedelj sk tudi ni minil brez tresoče se zmrzline in španjskih
vetrov. Za mizo je pripovednaal Radilov, ki je deset let služil
v vojnem pešpolku in hodil v Turčijo, razne dogodbe; poslušal
sem ga pazljivo in skrivaj opazoval Olgo. Ni bila posebno lepa,
ali odločno in spokojno izraženje nje lica, nje široko belo čelo,
gosti lasje in posebno temne oči, ne velike toda umne, jasne in žive,
pretresle bi bile tudi vsacega druzega na mojem mestu. Sledila
je za vsako besedo Radilovovo; ne sočutje — strastna pazljivost
se je izražala na nje lici. Radilov bi jej bil po letih lehko
oča, rekal jej je: ti, a jaz sem ugenil precej, da ni njegova hči.

46

Med pogovorom je omenil svoje pokojne žene — „nje sestra “,
dejal je pokazaje na Olgo, ki je hitro zarudela in povesila oči.
Radilov je pomolčal in izpremenil razgovor. Starka med vsem
kosilom ni izpregovorila besede, sama skoraj nič ni jedla in tudi
meni ne ponujala. Nje črte so dihale nekako bojazljivo in brez-
nadejano pričakovanje, isto starim ljudem lastno potrtost, katera
tako mučilno sežima srce gledalčevo. H konci kosila je jel
FedorMihejič „slaviti 8  gospodarje in gosta, a Radilov je pogledal
mene in poprosil ga umolkniti; starček je potegnil z roko po
ustnah, pomežikal z očmi, klonil se in zopet sedel, a uže prav
na kraj stola. Po kosilu sva se odpravila z Radilovim v njegov
kabinet.

Pri ljudeh, katere silno in neprenehoma zanima jedna misel
in jedna strast, opaziti je nekaj občega, nekaka zunanja podob¬
nost v vedenji, naj si bodo sicer še tako različna njih svojstva,
sposobnosti, položenje v svetu in vzgoja. Cim dlje sem opazoval
Radilova, tem bolj se mi je dozdevalo, da on pripada številu
takšnih ljudij. Govoril je o gospodarstvu, o letini, o košnji, o vojski,
ob okrajnih spletkah in bližnjih volitvah, govoril je brez prisiljenja
celo z občutkom, a kar hipno je vzdihal in se spuščal v naslonjač,
kakor človek utrujen s težkim delom, in se gladil z roko po lici.
Vsa duša njegova, dobra in topla, bila je vidno napolnjena po vse
in navdana z jednim čujstvom. Čudno se mi je zdelo uže to, da
nisem mogel v njem odkriti strasti ni do jedi, ni do vina, ni
do lova, ni do kurskih slavčkov, ni do božjastnih golobov, ni
do ruske literature, ni,,do inohodcev *), ni do ogerskih sukenj, ni
do kvart in biljarda, ni do plesnih večerov, ni do obiskovanja
gubernskih in stolnih mest, ni do papirnih tovaren, ni do peso-
sladkornih zavodov, ni do pobarvanih senčnic, * 2 ) ni do čaja, ni
do izprijenih uprežnih konj, tudi ne do tolstih kočijažev, podpa-
sanih prav pod mišicami, do istih velikolepnih kočijažev, katerim,
Bog sam ve zakaj, od vsacega gibanja vratu oči škilijo in ven
lezejo  „Kakšen graščak je zatorej to!“ mislil sem si jaz.
Vender pa on ni bil nikakor človek mračen in se svojo usodo ne¬
zadovoljen ; nasprotno, bralo se mu je na obrazu nerazbiričljivo bla-
govolje, radušje in skoraj razžaljiva gotovnost zbližanja z vsacim
vstrečnim in poprečnim. Res, čutili ste ravno ta čas tudi, da on
skleniti prijateljstva, pravega zbližanja z nikomer ni mogel, in sicer
ni mogel ne zato, ker sploh ni bil potreben drugim ljudem, ampak
zato ne, ker je vse njegovo življenje ušlo za čas v notranjost.
Opazovaje Radilova nisem mogel nikakor misliti si ga srečnega,
ni sedaj, ni bodi si kedaj. Lep mož tudi ni bi]; toda v njegovem
pogledu, v nasmehu, v vsem njegovem bitji skrivalo se je nekaj
nenavadno mikavnega — da, prav skrivalo se je. Tako, zdi se, bi

4 ) Passganger.

2 ) Laube.

4:7

ga človek rad izpoznal natančneje, sklenil ž njim prijateljstvo. Z
jedno besedo, v njem se je kazal mnogikrat graščak in štepnjak
ob jednem: a bil je vender le prav dober človek.

Ravno sva se jela pomenkovati o novem okraj h em glavarji,
ko se zdajci pri vratih začuje glas Olgin: „Caj je gotov.“ Šla
sva v gostilno. Fedor Mihejič je sedel kakor prej v svojem kotu
med okencem in durmi, oskromno skrčivši nogi. Mati Radilova
je pletla nogovico. Skozi odprta okna je pihala iz vrta sapa
nasičena z jesensko vlago in duhom jablan. Olga je ročno točila
čaj. Opazoval sem jo sedaj z večjo pazljivostjo nego li pri obedu.
Govorila je prav malo, kakor sploh vsa dekleta na deželi; toda
v njej vsaj nisem zapazil želje povedati kaj dobrega zjedinjene z
mučnim čujstvom praznote in brezsilja; ona ni vzdihovala, kakor
od izobilja neizjasnjivih občutkov, ne povzdigala očij pod čelo,
ne smijala se zamišljeno in neodločno. Gledala je pokojno in
ravnodušno, kakor človek, ki oddiha od velike sreče ali velicega
strahu. Nje hoja, nje noša je bila odločna in slobodna. Prav zelo
mi je bila po všeči.

Z Radilovim sva se zopet razgovorila. Ne pomnim več kako,
prišla sva do znanega opazovanja: kako mnogikrat najničnejše
stvari napravijo večji vtis na ljudi nego li najvažnejše.

— „Res,“ dejal je Radilov: — „to sem skusil na sebi. Jaz,
to veste, bil sem oženjen. Ne dolgo tri leta: žena moja
je umrla na porodu. Mislil sem, da nje ne preživim; bil sem
strašno ogorčen, pobit, a jokati se nisem mogel — hodil sem
kakor neumen. Njo so, kakor je navada, napravili, položili na
oder — v tej sobi le. Prišel je duhovnik; prišli so cerkovniki,
jeli peti, moliti, s kadilom kaditi; jaz sem se.globoko klanjal, a ni
solzica ni se mi utrnila. Srce je v meni popolnoma okamenelo,
ravno tako glava — ves sem otrpnil. Tako je minil prvi dan.
Mi li verjamete ? po noči sem tudi zaspal. Drugo jutro sem šel
k ženi — bilo je po leti, solnce jo je obsevalo od nog do glave,
tako jarko — zdajci zagledam .... (tu se je Radilov nehote
stresel). Kaj mislite? Nje oko ni bilo popolnoma zaprto in po tem
očesi je hodila muha . . . Povalil sem se kakor snop in kadar sem
se spomnil tega, jel jokati, jokati — nisem se mogel zdržati . . .

Radilov je obmolknil. Pogledal sem nanj, potem na
Olgo .... Nikoli ne bodem pozabil izraženja nje lica. Starka
je položila nogovico na koleni, vzela iz ridikula robec in skrivaj
si otrla solzo. Fedor Mihejič je naglo vstal, prijel svoje gosli
ter s hripavim in divjim glasom zakrožil pesenco. Gotovo je želel
razveseliti nas: toda vsi smo se stresli od prvega njegovega zvoka
in Radilov ga je poprosil utihniti.

— „Sicer pa,“ nadaljeval je on: — ,,kar je bilo, je bilo;
minulega ne vratiš in gotovo .... le v dobro na tem sveti, kakor
je rekel, če se ne motim, Volter,“ dodal je hitro.

‘) Štepnjak pomenja toliko, kakor surovež.


— „Res,“ dejal sem jaz, „gotovo. A sicer, vsaka nesreča
se more prebiti, in ni tako sitnega položaja, da bi se človek ne
mogel izkopati iz njega."

— „Mislite ?“ dejal je Radilov. — „Mogoče tudi, da prav pra¬
vite. Ležal sem, pomnim, v Turčiji v bolnici, polumrtev: imel sem
gnilo vročinsko bolezen. Nu, s pomeščenjem se nismo mogli po¬
hvaliti —-• kajti bilo je v vojnem času — in, slava Bogu, da smo
še to imeli! Zdajci pripeljejo k nam .še bolnikov — kam dejati
jih? Zdravnik gleda tu, tam — prostora ni. Pride do mene, vpraša
ranocelnika: je li živ? Ta odgovori: „zjutraj je bil živ.“ Zdravnik
se nagne, sliši, da dišem. Tega ni mogel vztrpeti. Kaka blazna natura
je vender to,“ dejal je: — umrl bode gotovo, umrl, a vedno še
hropi in vleče, samo da jemlje prostor in dela drugim napotje.
Nu, mislil sem si sam v sebi, slabo je, Mihajlo Mihajlič .... A
glejte, ozdravel sem in še danes sem živ, kakor vidite. Zatorej,
vi prav pravite."

— „V vsacem slučaji prav pravim, 14  odgovoril sem jaz: —
„da ste tudi umrli, rešili bi se bili vse jedno iz svojega obupnega
položaj a. “

— „Se ve da, se ve da,“ dejal je on, silno udarši z roko
ob mizo .... „Treba samo odločiti se. Čemu pomišljati v te¬
žavnem položaji? .... Čemu čakati in obotavljati se ‘‘

Olga je hitro vstala in šla na vrt.

— „Nu, Fedja, jedno poskočno!“ vzkliknil je Radilov. In
Fedja je skočil k višku, šel po sobi s takšnim gizdavim posebnim
stopanjem, kakeršnim stopa znana „koza“ okolo krotkega med¬
veda, ter zapel: »Kak u naših u vorot“

S pota se je začul ropot begovih drožek in v nekaterih
hipih je stopil v sobo starček visoke rasti, precej rejen, jedno-
dvorec ’) Ovsenikov Ali Ovsenikov je tako zanimiva in origi¬
nalna osoba, da bodem, z dovoljenjem čitateljevim, govoril o njem
v drugem oddelku. Sedaj pristavljam samo, da sva se drug dan
z Jermolajem na vse zgodaj odpravila na lov, z lova pa domov —
da sem teden potem zopet sel k Radilovu, toda nisem dobil ni njega,
ni Olge doma, a dva tedna potem sem zvedel, da je nenadoma
izginil, zapustil mater, šel Bog ve kam se svojim plenom. Vsa
gubernija se je začudila in jela govoriti o tej dogodbi, in umel
sem še le tedaj izraženje Olginega lica v času pripovedovanja
Radilova. Ni jej kipelo lice takrat od samega sočutja, žarelo jej
je tudi od ljubosumnosti.

Predno sem zapustil svoje letno bivališče v vasi, šel sem k
starki Radilovi. Našel sem jo v gostilni; igrala je s Fedorom
Mihejičem durak.

•— „Imate poročilo o svojem sinu? 44  vprašal sem je naposled.

1) Einhofer, sloboden, od graščakov neodvisen kmet, največ iz ubožanih
dvorjanov. Takšnih jednodvorcev je bilo blizu 1,200.000.

49

Starka je zaplakala; nisem je potem še povpraševal po
Radilovem.

Jednodvorec Ovsenikov.

“^(islite si, dragi čitatelji, človeka polnega, visocega, sedemdese-
v tih let, z obrazom napominajočim nekoliko , na obraz Krij-
lova, z jasnim in umnim pogledom pod obrvmi doli visečimi, z
važnim, prijetnim obličjem, zmernim govorom, počasnim hodom:
— to vam je Ovsenikov. Nosil je ohlapno sinjo vrlino suknjo
z dolzima rokavoma, do vrha zapeto, svilen višnjev robec za
vratom, jarko očiščene škornje; sploh je bil jednak imovitemu
trgovcu. Roči njegovi sta bili jako lepi, mehki in beli; med go¬
vorom je prebiral mnogikrat gombe svoje suknje. Ovsenikov me
je spominal s svojo važnostjo in nepremičnostjo, razumnostjo
in lenostjo, s svojo odkritosrčnotjo in uporstvom ruskih dvorjanov
dopetrovske dobe. Ferjaz bi se mu bila podala. To vam je bil
jeden poslednjih ljudij starega veka. Vsi Sosedje so ga spošto¬
vali nenavadno in šteli si v čast, poznati se ž njim. Njegovi vrst¬
niki, jednodvorci, skoraj oboževali so ga; odkrivali so se mu iz
daleč in bili ponosni nanj. Sicer je pa pri nas do sedaj težko ločiti
jednodvorca od rokujočega kmeta: gospodarstvo njegovo malo da
ni slabše od kmetskega, goved je pritlikava in suha kot leča, konji
komaj živi, uprega vrvena. Ovsenikov je bil izjema iz občega pra¬
vila, če tudi ni slul za bogataša. Stanoval je sam s svojo ženo
v prijetni čisti hišici ; prislugo si je držal neveliko, oblačil svoje
ljudi po ruski in nazival jih delavce. Obdelovali so mu tudi polje.
Tudi se ni izdaval za dvorjana, niti se silil v graščake; nikoli
se ni, kakor pravijo „ spozabil«, ne sedel na prvo vabilo in pri
uhodu novega gosta vstal gotovo z mesta, ali s takšnim dostojan¬
stvom, s takšno veličavo uljudnostjo, da se mu je gost nehote
klanjal še bolj nizko. Ovsevnikov se je držal starinskih običajev, ne
iz babjeverstva, (bil je dovolj slobodnih mislij), ampak iz navade.
On na primer ni ljubil ekipaž na peresih, ker se mu niso zdele
pokojne, in se je vozil ali v begovih drožkah, ali v majhni lepi te-
ležki z usnjeno blazinico, ter sam poganjal svoje čile kostanjeve
dirjavce. (Imel je vedno same kostanjevce.) Kočijaž, mlad rudečelic
dečko, ostrižen na skopko, v višnjevkastem armjaku * 2 ) in nizki
jančji kapici, podpasan z jarmenom, sedel je spoštljivo poleg
njega. Ovsenikov je vselej po kosilu zaspaval, ob sobotah hodil se

') Dolga moška obleka brez stana in vratnika, z dolzima rokavoma.

2 ) Dolga, široka kmetska suknja iz velblodove volne.

4

so

kopat, čital jedino duhovne knjige (pri čemer je važno natikal
na nos okrogle sreberne naočnike), ter vstajal in legal zgodaj.
Brado pa si je vse jedno bril in lase nosil po nemški. Goste je vzpre-
jemal posebno laskavo in radušno, a ni se jim klanjal do tal, ne
delal si nepotrebnih skrbij in ne ponujal jim vsacega sušenja in
soljenja. „Zena!“ govoril je počasi, ne vstajaje z mesta in z lahka
obrnivši k njej glavo: — „prinesi gospodom kaj prigrizniti/ Stel
si je v greh, prodajati žito — božji dar, in v štiridesetem letu,
za občega glada in -strašne dragine, razdal je sosednjim graš¬
čakom in kmetom vso svojo zalogo ; vrnili so mu drugo leto
s hvaležnostjo svoj dolg „in natura 11 . Do Ovsenikova so se obra¬
čali mnogikrat sosedje s prošnjami, razsoditi, pomiriti jih, in skoraj
vselej so se vdajali njegovi razsodbi in poslušali njegov svet. Mnogi
so se, po njegovi milosti, konečno razmejavali ... A zavoljo dveh
ali treh prepirov z graščakinjami objavil je, da se odpoveduje
vsacemu posredovanju med osobami ženskega spola. Trpeti ni
mogel naglice, šuma napravljajoče pridnosti, babjega klepetanja in
nečimernosti. Nekoč se je bila unela hiša njegova. Hlapec je pritekel
sopihaje k njemu s krikom: gori! gori! — „Nu, kaj pa kri¬
čiš," dejal je mirno Ovsenikov: — „daj mi kapo in drog." . . . .
Vozil se je rad sam s konji. Nekoč ga je zavlekel mlad žrebec
pod goro k jarku. „Nu, stoj, stoj, žrebček maloleti — ubil se bo¬
deš," govoril mu je dobrodušno Ovsenikov, in v isti hip zdričal
v jarek z begovimi drožkami, s slugo, ki je sedel zadaj, in s
konjem vred. V srečo je bilo po dnu jarkovem na debelo peska. Nihče
se ni pobil, jedini žrebec si je zvil nogo. — „Nu, sedaj vidiš,"
nadaljeval je z mirnim glasom Ovsenikov, vstajaje: — „saj sem
ti pravil."

Tudi ženo si je našel prav po sebi. Tatjana Iljinična Ovse¬
nikova je bila ženska visoke rasti, važna in molčljiva, vedno
povezana z rujavim svilenim robcem. Bila je mirna in hladna,
toda vender se nihče ni pritoževal o nje strogosti, nasprotno,
mnogi reveži so jo imenovali svojo mater in dobrotnico. Pravilne
črte obraza, velike temne oči, tenka ustna so spričevala še sedaj
o nekdaj znameniti nje krasoti. Otrok Ovsenikov ni imel.

Seznanil sem se ž njim, kakor čitatelj uže ve, pri Radi-
lovu, in dva dni potem sem se napotil k njemu. Našel sem ga
doma. Sedel je v velicem usnjenem naslonjači in čital „Cetiji-
Mineji". ’) Siva mačka mu je dromljala na plečih. Vzprejel me
je, po svoji navadi, laskavo in veličavo. Jela sva se razgovarjati.

— „A povejte mi vender, Luka Petrovič," dejal sem mu poleg
druzega jaz: •— „ali je bilo res prej v vaši dobi bolje?"

‘) Legende o svetih mučenikih, spisal okolo 1700. 1. Dimitrij, mero-
polit Rost( pozneje povzdignen od pravoslavne cerkve v svetnika.

Prel.

51

— „Povem vam, nekaj je bilo res bolje,“ rekel je Ovse¬
nikov : — „živeli smo mirneje; imeli smo vsega več, res Toda
vender le je sedaj bolje: in vašim otrokom, če Bog da, bode še
bolje/

— ,,A jaz sem pričakoval, Luka Petrovič, da mi stare čase
hvalite. “

•— „Ne, starih časov, posebno jaz, ne vem, čemu bi jih hvalil.
Vender, da vam povem v primeri;, vi ste sedaj graščak, ravno
takšen graščak, kakor je bil vaš pokojni dedček, ali uže oblasti take
nemate: in tudi vi sami niste več takšen človek. Nas tudi sedaj
druga gospoda pritiska; nu, brez tega, vidno, ne more biti. Pre¬
melje se — pa bode moka. Ne, sedaj saj tega ne vidim več, kar
sem moral gledati v svoji mladosti/

— „A kaj tacega na primer?"

»Nu, povem vam zopet, na primer, o vašem dedčku. Bil je
mogočen človek! Nas kmete je zatiral. Vidite, najbrž poznate —
pa kako ne bodete poznali svoje zemlje — isti klin, ki leži
od Caplihina proti Malininu? Sedaj imate tam oves
sejan. . . . Nu, vidite, ta je naš — ves, kakor je, naš. Vaš dedček
ga je nam vzel; kar prišel je, pokazal z roko in rekel: to je
moja last — in prisvojil si ga. Pokojni moj oča, (Bog mu daj,
nebesa!) bil je človek praveden, a bil je tudi človek vroče krvi,
ni tega trpel'—• toda kdo rad izgublja svoje imetje? — in izročil
je tožbo sodniji. Ali izročil jo je on jedini, drugi niso prišli —
zbali so se. Donesli so vašemu dedčku, da ga Peter Ovse¬
nikov toži, da mu je hotel zemljo odvzeti Dedček vaš
je poslal precej k nam svojega višjega lovca Bauša s poveljem.
. . . . Nu, in vzeli so mojega očeta in ga odvedli v vašo dedino.
Bil sem takrat še prav majhen in tekel sem bos za njimi. Kaj
se zgodi? .... Privedli so ga k vašemu domu in pod okni so
ga pretepali. Ali vaš dedček stoji lepo na balkonu in gleda; ba¬
bica pa pod oknom sedi in tudi gleda. Oča moj kriči: „Matuškaa
Marija Vasiljevna, branite me, prizanesite mi vsaj vi!“ Toda ona
komaj privzdigne glavo in pogleduje. Potem so od očeta vzeli
besedo, da se odpove zemlji, in mu veleli še zahvaliti se, da so
ga pustili živega. Tako je ostala ta zemlja vaša. Le pojdite in
povprašajte svojih kmetov, kako se imenuje. Dobovščina se ime¬
nuje, ker je z dobjem odvzeta. Vidite, zaradi tega nam malim ljudem
ni treba preveč tožiti po starih uredbah. “

Nisem vedel kaj odgovoriti Ovsevnikovu in ne upal pogle¬
dati mu obraz.

— „A še drugi sosed se je tačas med nami naselil —• Komov,
Stefan Niktopoljonič. Mučil je mojega očeta, kar se je dalo. Bil
je pijanec in rad je gostil, in kadar se napije ter reče po
francoski: „se bon“ ter se oblizne — mora se zgoditi--vse, kar si
izmisli! Pošlje te k vsem sosedom, vabit jih. Trojke' pri njem

4*

62

kar gotove stale; in Če ne greš — začne udrihati kar sam
Bil je jako čuden človek! Trezen ni legal: a ko se napije —
tedaj jame pripovedovati, da ima v Petrogradu tri hiše na Fon-
tanki: jedno rudečo z jednim dimnikom, drugo rumeno z dvema
dimnikoma, a tretjo sinjo brez dimnikov — in tri sine, ,(pa ni
oženjen ni bil:) jednega v infanteriji, druzega v kavaleriji in tretji
je zasobnik. ... In pripoveduje, da v vsaki hiši živi po jeden
sin, da k starejšemu zahajajo admirali, k drugemu generali, in k
mlajšemu sami Angleži. Kar vstane in govori: „Na zdravje mojega
starejšega sina, on mi je jako spoštovan!" — ter se zajoče. In
gorje onemu, kdor bi mu hotel nasprotovati. »Ustrelim!" pravi:
»še pokopati te ne dovolim!"  Kar zopet poskoči ter za¬
kriči: »Pleši, narod božji, sebi na veselje in meni na utešenje."
Nu, pleši, če tudi umiraš, a plesati moraš. Svoje strežnice je po¬
polnoma izmučil. Mnogikrat so pele po vse noči, do jutra, v zboru,
in katera višje ubira, dobode nagrado. A ko se uže utrudijo —
položi vam glavo na roči in zatoži: »Ah, sirota jaz sirotljiva!
zapuščajo me golobčeka!" Konjuhi so jeli precej dekleta bodriti.
Tudi očeta mojega je imel rad; ali kaj ? Malo, da ga ni v grob
spravil, in gotovo bi ga tudi bil, toda je sam, hvala Bogu, umrl:
padel je pijan z golobnjaka  Vidite, takšni so bili naši so¬
sedje."

— »Kako so se časi izpremenili!“ opomnil sem jaz.

— »Res, res," pritrdil je Ovsenikov. . . . »Toda tudi to se
mora reči: v starih časih so živeli dvorjani sijajneje. O velmožah
ni govoriti ni; videl sem jih v Moskvi. Pravijo, da se je tudi
tam izpremenilo."

— »Vi ste bili v Moskvi?"

■— »Bil sem, davno, zelo davno. Izpolnil sem sedaj uže tri¬
insedemdeseto leto, in v Moskvo sem šel v šestnajstem letu."

Ovsenikov je vzdihnil.

— »Koga ste tam videli?"

— ,,Vidil sem mnogo velmož — in vsak jih je videl; živeli
so očito na slavo in občudovanje. Samo pokojnega grofa
Alekseja Grigorjeviča Orlova-Cecmenskega ni dosegel nobeden.
Tega Alekseja Grigorjeviča sem videl mnogikrat; strijc moj
je služil pri njem za dvornega upravnika. Stanovati je grof
izvolil pri Kaluških vratih, na Sabolovki. Tovarn je bil velmoža!
Takšnega obličja, takšnega milostivega pozdrava ni mogoče
misliti si in tudi ne popisati ga. Uže sama postava je bila
kaj, sila, vzgled! Dokler ga ne poznaš, ne greš k njemu — bojiš
se ga, ne upaš si prav; ali, ko prideš k njemu — zdi se ti, kakor
bi te solnčece pogrelo, in kar razveseliš se.

Vsak človek je smel do njega, in imel je veselje do vsega. Pri
dirjanji je sam brzdal konje in se z vsacim tekmecem skušal;
nikoli ni prenaglo dirjal, ne žali, ne zmerja, časih še le naposled

53

prevozi: vede se tako laskavo — protivnika uteši, konja njego¬
vega pohvali. Držal si je golobe turmane prve vrste. Pride vam na
dvor, sede v naslonjač ter ukaže golobe vzdigniti; krog po stre¬
hah pa stoje ljudje s puškami proti jastrebom. Pred nogi grofu
postavijo veliko sreberno posodo z vodo, in grof gleda v vodo na
golobe. Ubogih revežev je živelo po mnogo sto ob njegovem
kruhu In koliko je novcev razda val! A ko se razsrdi —
zagrmi kakor grom. Straha mnogo, toda jokati se nemaš za kaj:
gledaš — uže se zopet smeje. Napravi gostijo — Moskvo opijani!
In kako prebrisan je bil! Turka, veste, je pobil. Tudi se je rad
boril; vodili so k njemu najmočnejše ljudi iz Tule, iz Harkova,
iz Tambova, od vseh krajev. Kogar premaga — nagradi ga; a
kdor njega premaga — tega posebno obdaruje in poljubi
Za mojega bivanja v Moskvi je napravil takšno husko, ka-
keršne v Rusiji še ni bilo: vse lovce, kolikor jih je, povabil je
iz vsega carstva na gostijo ter dan določil in tri mesece dal,
roka. Nu, in zbrali so se. Pripeljali so psov, lovskih hlapcev —
nu, prišlo jih je vojska, prav obila vojska ! Najprej so se pogo¬
stili, kakor se spodobi, potem pa se odpravili za zastavo. Naroda
se je sešlo vse črno.

„In kaj menite? .... Ravno vašega dedčka psica preskakala
je vse.“

— „Pa ne Milovidka?“ vprašal sem jaz.

— „Milovidka, Milovidka  In grof ga je jel pregovar¬
jati: B Prodaj meni psico : vzemi zanjo, kar hočeš.“ — „Ne, grof/
dejal je dedček, „jaz nisem trgovec: še nepotrebne cunje ne prodam:
toda za čast bi bil pripravljen ženo odstopiti, samo ne Milovidke. . . .
Prej samega sebe v sužnje oddam.“ In Aleksej Grigorjevič ga je pohva¬
lil : „To mi je po volji,“ dejal je. Dedček vaš jo je vozil v kočiji zadaj
in ko je poginila Milovidka, pokopal jo z godbo v vrtu — psico
s častjo pokopal in kamen z napisom nad psico postavil/

— „Nu, zatorej Aleksej Grigorjevič nikomur ni žalega storil/
opazil sem jaz.

■— ,,Da, to je vselej tako: kdor sam plitvo plava, ta se tudi
zadera/

— „A kakšen človek je bil ta Bauš?“ vprašal sem ga jaz po
kratkem molčanji.

— „Kako, slišali ste o Milovidki, in o Baušu ne ? . . . . Ta
je bil veliki lovec in nadzornik psov vašega dedčka. Dedček vaš
ga je imel rad ne menj od Milovidke. Bil je drzan človek, in kar
mu je le vaš dedček zaukazal — izpolnil je na mig, če bi. tudi
moral na nož  In kako je gonil pse ! — kar zvenelo je po
lesu. A kar nanagloma se vam ustavi, zleze s konja in leže
In komaj psi ne čujejo več njegovega glasu — je uže vse strani!
Vroči sled popuste, ne gonijo več za nikako ceno. In vaš dedček
se razsrdi. „Nočem ostati živ, če ne obesim lenuha! Vznak ga

S4

obrnem, antikrista! Peti dušegubcu skozi grlo potegnem!" A
konča se s tem, da pošlje povprašat, česa bi rad, zakaj ne goni
psov? In Bauš v takšnih slučajih navadno hoče imeti vina, izpije,
vstane, in zahohoče zopet na slavo."

■— »Vi, kakor vidim tudi ljubite lov, Luka Petrovič?"

— „Ljubil bi ga ... . res — a ne sedaj, moji časi so minili
=— ampak v mladih letih  Sicer pa to ne pristoji mojemu
stanu. Nam ne pristoji vlačiti se za dvorjani. Res, tudi izmed nas
se je kak pijanec, nesposobnež, pridružil gospodom .... a kakšno
veselje je to! . . . . Samo srami se. Lade mu konja, slabega, spo-
tekljivega; mečejo mu kapo raz glavo na tla; z bičem, kakor bi
po konji udarjali, zadevajo njega; toda on naj se le vedno smeje
in drugim burke uganja. Tega pa ne, povem vam: čim nižjega
stanu si, tem strože se drži, in slabo, če se kedaj zanemariš.

— „Res,“ nadaljeval je Ovsenikov z vzdihom, „mnogo vode je
uteklo v tem, kar živim na sveti: časi so prišli drugi. Posebno v
dvorjanih vidim veliko izpremeno. Maloposestniki, ali so bili
nekaj časa v službi, ali pa niso več na svojem mestu ; toda kar
je velikoposestnikov — teh ne spoznaš več. Nagledal sem se ve-
likoposestnikov o priliki razmejevanja. In reči moram: srce se
raduje, ko jih gledaš ; prijazni so, vežljivi. Samo to-le se mi zdi
čudno: naučili so se vseh nauk, govore tako skladno, da ste vsi
gineni — a pravega dela ne umejo, še svoje koristi ne poznajo:
prebrisani oskrbnik jih nagne, kamor hoče, kakor dugo. 1 ) Morebiti
poznate Kraljeva, Aleksandra Vladimiriča — v čem on ni dvorjan?
Lep, bogat je, na vseučiliščih se je učil, zdi se mi, da je bil tudi
za granico, govori' lahno, oskromno, vsem nam roke stiska. Po¬
znate ga? . .. . Nu, zatorej poslušajte. Minoli teden smo se zbrali
v Brezovki, na vabilo posrednika, Nikifora Iljiča. In posrednik
Nikifor Iljič nam pravi: „Treba, gospoda, razmejiti se; to je sra¬
mota, naš oddelek je za vsemi drugimi zaostal: pristopimo k
delu." Nu, in pristopili smo. Pričela so se posvetovanja, spori,
kakor navadno; poverjenik naš se je jel vesti bahasto. Toda prvi
se je jel prepirati Ovčinikov Porfirij. ... In čemu li se on pre¬
pira? .... Sam nema pedi' zemlje: po pooblastilu svojega brata
ravna. Kriči: »Ne; mene ne bodete preslepili! Niste naleteli na
pravega ! Crteže semkaj ! Zemljemerca mi semkaj privedite." — »A
kakšna je vender vaša tirjatev?" — »Menite, da sem neumen,
a? Mislite, da vam jaz kar tukaj svojo tirjatev razložim? Tega
pa uže ne, le črteže mi dajte semkaj — tega zahtevam!" Sam pa
je tolkel z roko po črtežih. Marto Dmitrijevno je razžalil do smrti.
Ona kriči: »Kako se predrznete moje dobro ime sramotiti?" —
»Jaz," odgovarja on, »vašega dobrega imena svoji rujavi kobili
ne  privoščim." Naposled so ga omečili z madejranskim. Njega so

‘) Duga je skrivljen les okolo komata, ki je sploh v rabi pri ruski
npregi. Prel,

55

pomirili, toda pričeli so dragi. Naš Kraljev Aleksander Vladimirič,
golobec moj, pa sedi v kotu, glavico na palici pogrizuje ter samo
z glavo zmajuje. Meni je prihajalo težko, najrajši bi bil bežal ven.
A kaj bodo potem dragi ljudje o nas mislili? Glej, kar se vzdigne
moj Aleksander Vladimirič ter se dela, da hoče govoriti. Posrednik
je prišel v zadrego in reče : „Gosp6da, gospoda, Aleksander Vla¬
dimirič želi govoriti". In res, pohvaliti moram dvorjanov: vsi so
precej utihnili. In jel je govoriti Aleksander Vladimirič: da smo,
kakor je videti, najbrž pozabili, zaradi česar smo se zbrali, da, če
tudi je razmejevanje vsekako ugodno za gospodarje, prav za prav
je pa uvedeno zaradi česa? — zaradi.tega, da bi bilo kmetu lajše,
da bi mu bilo spodročneje delati, dolžnosti svoje opravljati; kajti
sedaj on sam svoje zemlje ne pozna in ne redko po pet vrst daleč
hodi orat — tudi se ne more kaj tacega zahtevati od njega. Potem
je dejal Aleksander Vladimirič, da je grešno graščaku ne skrbeti
o blagostanji kmetov, da je naposled, če dobro pomislimo, njih
stanje in naše stanje — prav jednako : če je njim dobro — tudi nam
je dobro, če se godi njim slabo — gre tudi nam slabo
in da je za tega voljo grešno in nepremišljeno ne sporazumeti se
zaradi malenkosti  In tako dalje, dalje.  res, kako
vam govori! Beseda njegova sega vam v srce. . . . Dvorjani so
kar nosove povesili; meni samemu, malo, da niso prišle solze v oči.

Gotovo, v starih knjigah takšnih besed ne najdeš. . . .

A kako se je završilo ? Qn sam štirih desetin mahovega
močvirja ni odstopil in prodati hotel. Dejal je: ,,To močvirje bodem
jaz izsušil s svojimi ljudmi, ter suknarno na njem napravil, z
novimi zboljšanimi opravami. Jaz,“ dejal je, ,,sem si uže ta kraj
za to izbral: kar se tega tiče, imam svoje misli" .... In če bi
bilo to res — a dejal je le zato — ker sosed Aleksandra Vla-
dimiriča, Karisikov Anton, ni hotel plačati Kraljevskemu oskrb¬
niku sto rabljev v asignacijah. Nu, in tako smo.se razšli, ne
zdelavši dela. Toda Aleksander Vladimirič še danes meni, da pravi
prav, in še vedno misli o suknarni, samo s sušenjem močvirja
ne prične."

—■ »Kako pa on na svojem posestvu gospodari?"

— »Same nove naredbe uvaja. Kmetje ga ne hvalijo — a
oni se ne smejo poslušati. Dobro postopa Aleksander Vladimirič."

— »Kako je vender to, Luka Petrovič? Jaz sem mislil, da
se vi držite starine?"

— »Kar se tiče mene, stvar je draga: jaz nisem ni dvorjan,
ni graščak. Kakšno je moje gospodarstvo? .... In tudi drugače
ne znam. Trudim se postopati pravedno in po zakonu — in
dobro * je, slava Bogii! Mladi gospodje ne ljubijo prejšnjih na¬
prav : jaz jili hvalim. Cas je pa, da se uže kaj napreduje.
Samo to je gorje, da mlada gospoda jako modruje. S kmetom
postopajo kakor s cunjasto pirnico: vrte, vrte, polomijo in vržejo

56

strani. In oskrbnik, robujoči človek, ali pa upravitelj iz nemških
domačinov, zopet spravi kmeta na beraško palico. Da bi uže vsaj
jeden izmed teh mladih gospodov primer podal, pokazal, kako je
gospodariti! .... Kaj bode vender iz tega? Vender ne bodem
umrl, da ne bi videl novih naprav ? Kakšne razmere so to ? •—
Staro je izmrlo, a mlado ne narasta.“

Nisem vedel česa odgovoriti Ovsenikovu. On se je ozrl, pri-
meknil se bliže k meni ter nadaljeval z zamolklim glasom :

— „Ali ste slišali o Vasiliju Nikolajiču Ljubozvonovu?“

— „Ne, nisem slišal.“

— ^Razložite mi vender, kaka čudesa so to? Jaz tega ne
umejem. Kmetje njegovi so pravili, toda jaz njih besedam ne
verjamem. On je, kakor veste, mlad človek, in je nedavno po
materi nasledstvo prevzel. Nu, in prišel je na svojo dedino. Zbrali

50 se kmetje, da bi videli svojega gospoda. Prišel je ven k njim
Vasilij Nikolajič. Kmetje gledajo — kakšno čudo? — Gospod
hodi v plišovih hlačah , kakor kočijaž, čreveljce pa ima, kakor
otrok; oblekel je rudečo srajco in suknjo tudi kočij aško ; brado

51 pusti rasti in na glavi ima tako čudno kapico, in obraz tudi
tako čuden — je li pijan, pijan ne, a pameten gotovo ni. „ Zdravo, 8
govori on, „otroci! Bog vam pomozi!“ Kmetje se mu klanjajo do
tal — vender le molče : ustrašili so se, se ve da. A tudi on sam
se nekako boji. Jel jim je govoriti: „Jaz sem Rus, 8  dejal je, »in
vi ste tudi Rusi ; jaz ljubim vse rusko .... duša moja je ruska,
in kri moja je tudi ruska 8  In zdajci jim zaukaže: „Nu,
zatorej, deca moja, zapojte rusko narodno pesen! 8  Kmetje so se
jeli vsi tresti; zbegali so še popolnoma. Jeden sam, pogumnejši,
zapel je, a sedel precej na tla, ter se skrival za druge 

Nu, in vidite čemu se moram čuditi; bili so tudi uže takšni
graščaki, drzni gospodje, pravi postopači, točno so se napravljali
kakor kočijaži ter sami plesali, na kitaro igrali, peli, pili z
dvorovimi ljudmi, s kmeti gostili; a ta-le Vasilij Nikolajič vam
je pa kakor krasna deklica. Vedno le čita knjige ali piše, ali pa na
glas prepeva — tudi se z nikomer ne razgovarja, boji se ljudij,
sprehaja se prav sam po vrtu, sploh, on se ali dolgočasi, ali pa
toguje. Prejšnji oskrbnik se je prvi čas prav zbal. Pred pri¬
hodom Vasilija Nikolajiča je obtekal vse kmetske hiše, vse po¬
zdravljal — vidno je čutila mačka, čegavo meso je snedla ! In
kmetje so bili polni nadeje ; mislili so si: „Le čakaj, ptiček — te
bodo uže, golobček, na odgovor poklicali; bodeš se uže naplesal,
oderuh ti taki 8  In namesto tega se je završilo — kako
bi vam rekel? — sam Gospod tega ne reši, kako se je zavr¬
šilo ! Poklical ga je k sebi Vasilij Nikolajič ter mu govori, toda
samega obliva rudečica in diše hitro: „Bodi mi praveden, ne za¬
tiraj nikogar — slišiš? 8  A od tega časa ga ni več klical k sebi!
V svoji dednfni živi kakor tujec. Oskrbnik pa si je oddehnil, toda

57

kmetje se k Vasilju Nikolajeviču iti ne upajo: boje se. In kaj je
še občudovanja dostojno: tudi pozdravlja jih gospod, ter prijazno
gleda — vender oni se od straha kar tresejo. Kakšna čuda so
to vender, povejte mi, batjuška? .... Sem li jaz neumnejši,
postarel, ka-li — sam ne razumem.“

Odgovoril sem Ovsenikovu, da je gospod Ljubozvonov najbrž
bolan.

— „Kako bi bil bolan! Vedno je tolstejši in obraz ima takšen,
Bogž njim, obložen, če tudi je mlad .... Sicer pa, Bog ve!“ (Ov¬
senikov je globoko vzdihnil.)

— ,.Toda strani z dvorjani,“ pričel sem jaz: — ,,kaj mi pa
poveste o jednodvorcih, Luka Petrovič?"

— „Ne, vsaj tega me oprostite," dejal je hitro : —■ „res ....
povedal bi vam .... a kaj !“ (Ovsenikov je mahnil z roko.)
„Pijmo rajši čaj .... Kmetje ostanejo kmetje; sicer pa, rečeno
po pravici, kaj druzega moremo mi biti ?“

Obmolknil je. Prinesli so čaj. Tatjana Iljinična je vstala
se svojega mesta ter sedla bliže k nama. Med govorom je šla
ona nekolikokrati brez šuma ven in se ravno tako vrnila. V sobi
je nastalo molčanje. Ovsenikov je izpijal važno in počasi čašico
za čašico.

čisto vodo napeljuje, klati
z meščani in z dvorniki po

— ..Mitja je bil danes pri nas,“ dejala je poluglasno Tatjana
Iljinična.

Ovsenikovu se je zmračil obraz.

— „Kaj hoče on?“

— ,,Prišel je prosit odpuščenja.“

Ovsenikov je zmajal z glavo.

— ,,Nu, povejte mi,“ nadaljeval je on, obrnivši se k meni:
— „kaj naj storim s sorodniki? Odreči jim ne morem
Vidite, tudi mene je obdaroval Bog z unučkom. Fant ima glavo,
spreten fant je, tega šene more zanikati; učil se je dobro, samo
koristi od njega ne morem učakati. Bil je v državni službi — a
popustil jo je: češ, da zanj ni bodočnosti .... In če bi bil dvor¬
jan? Tudi dvorjanov ne imenujejo precej za generale. Nu, in tako
sedaj živi brez dela .... Pa to bi še vse bilo — a prestvaril
se je v zakotnega pisača! Kmetom *) dela prošnje, piše tožbe,
stotnike poučuje, zemljemerce na
se po krčmah, druži se z deželani,
poštnih postajah. Je  li daleč od tod do uboštva? Uže mnogikrat
so mu grozili uradniki in sodniki. Toda on, to je uže dobro, zna
burke vganjati: spravi jih v smeh, potem jim pa kašo navre.
. . . . A dovolj, ne sedi li on v tvoji sobi?“ dodal je, obrnivši se
k ženi: ,,jaz, veš, tebe uže poznam, ti si tako usmiljena — ti
mu skazuješ pokroviteljstvo.“

Tatjana Iljinična je povesila glavo, nasmehnila se ter zarudela.

‘) Kmet, ki nadzoruje sto kmetov ali hiš.

Prek

58

— „Nu, tako je," nadaljeval je Ovsenikov . . . „oh. ti meh-
kužnica! Nu, veli mu, naj pride notri — je uže tako, zaradi
drazega gosta odpuščam tepcu Nu, veli mu, veli “

Tatjana Jljinična je šla do vrat in zaklicala: „Mitja!“

Mitja, človek osemindvajsetih let, visok, lep in kodrast,
stopil je v sobo in, zapazivši mene, ustavil se pri pragu. Obleka
njegova je bila nemška, a neke gube nenaravne velikosti na
plečih so služile javnim dokazom, da jo je šival ne samo ruski —
preprosti ruski krojač.

— „Nu, pojdi sem, pojdi,“ rekel je starček: — „kaj se sramu¬
ješ? Zahvali se tetki: odpustil sem . . . . Tukaj, batjuška, pripo¬
ročam vam," nadaljeval je kazaje na Mitjo: „svojega unuka, a ne
morem se nikakor ž njim sporazumeti. Prišel je poslednji čas!
(Pozdravila sva drug druzega.) Nu, govori, kake zmešnjave si pa
zopet tam naredil? Zakaj te tožijo, povedi?"

Mitje gotovo ni bilo nič kaj volja objasnjevati in opraviče¬
vati se v moji navzočnosti.

— „Pozneje, strijček," zamrmral je on.

— „Ne, ne pozneje, sedaj." nadaljeval je starček. . . . „Vem,
težko ti je v navzočnosti gospoda graščaka: tem bolje, kaznuj se.
Prosim, prosim, le govori .... poslušamo."

— „Meni se ni ničesar sramovati," pričel je Mitja z živostjo
ter stresnil z glavo. Izvolite, strijček, sami razsoditi. K meni pri¬
dejo Rešetilovski jednodvorci in me prosijo: ,,Pomagaj nam, pri¬
jatelj.“ — Kaj tacega? — „A vidite, kaj: naša žitna skladišča so
v redu, tako, da bolje ne morejo biti, zdajci pride k nam
uradnik: imam povelje ogledati skladišč. Ogledal jih je in rekel :
vaša skladišča so v neredu, važna opuščenja, moram načelstvu
naznaniti.“ —• A v čem so opuščenja? — ,,To uže jaz vem," dejal
je on ... . Zbrali smo se in rešili uradniku, kakor se spodobi,
zahvaliti se — a starec Prohorič je bil proti temu, rekoč: „Tako
jih samo razlakomniš. Kako vender? Ali mi nemarno nobene
pravice?" .... Poslušali smo ga starčka, toda uradnik se je
razsrdil ter tožbo napravil, poročilo napisal. Nu, in sedaj nas
zovejo na odgovor." — Ali so pa res vaša skladišča v redu in
je li postavna količina žita? .... Nu, pravim, zatorej se vam
ni treba ničesa bati — • in napisal sem jim pismo In še
se ne ve, v čegavo korist se bode rešilo A da so me za¬
radi tega vam tožili — to je umevno: vsacemu je svoja srajca
telesu najbližja."

— ,,Vsacemu, a vidno jie tebi,“ dejal je starec poluglasno. . . .
,,Kakšne tožbe pa imaš s Šutolomovskimi kmetovalci?"

— „Kako li to veste?"

— ,,Kakor vidiš, vem.“

•— „Tudi tu pravim jaz prav — izvolite tudi tli razsoditi.
Šutolomovskim kmetom je sosed Bezpandin štiri desetine zemlje

59

razoral. „Zemlja je moja/ trdil je on. Šutolomovci so na obroku,
njih graščak pa je odpotoval za granico — kdo zatorej naj se
potegne zanje, razsodite? A zemlja je njih, nedvojbeno njih last¬
nina od nekdaj. Nu, in prišli so k meni, prosili me: ,,Napiši
prošnjo." Nu, jaz sem jo tudi napisal. A Bezpandin je zvedel in
jel groziti se : „Temu Mitki/ dejal je, „bodem jaz uže tace polomil,
in če to ne bode dovolj, pa še glavo s pleč snel“ Rad bi
videl, kako jo bode snel: do sedaj jo še nosi.“

— „Nu, ne bahaj se, ne pojde dobro tvoji glavi/ dejal je
starec: — „saj si popolnoma izgubil pamet. 11

— »A kako, strijček, niste li vi sami meni rekli“ ....

j,Vem, vem, kaj mi poveš/ segel mu je Ovsenikov v be¬
sedo: — ,,res: pošteno mora človek živeti, in dolžan je bližnjemu
pomagati. Vender za to ne sme jemati nagrade .... A ti, posto¬
paš li tako? Ali te ne vodijo v krčme, ka-li? Te ne napajajo, ne
nagovarjajo li: Dmitrij Aleksejič, batjuška, pomagaj nam nu, hva¬
ležnost ti hočemo skazati, in celkovega') ali pa višnjevkastega
izpod pole v roko? A? Ni li res tako? Povedi, ni li?"

— „V tem sem res kriv/ odgovoril je zamišljeno Mitja: —
,,toda od ubožcev ne jemljem in si duše ne težim."

— „Sedaj ne jemlješ, ali pride ti samemu slabo — jemal bo¬
deš. Ne težiš si duše  eh, ti, delaš se vedno svetega! ....
Si li Borko Prehodova pozabil ? Kdo se je zanj potezal, kdo ska-
zoval mu pokroviteljstvo? A?"

— ,,Prehodov je trpel po svoji krivdi, res . . . .“

— „Državne novce je potratil — malenkost!"

— „A pomislite, strijček, uboštvo, družina . . . .“

— „Uboštvo, uboštvo .... pijanec je, igralec — to je!“

— ,,Piti je začel iz obupa/ opazil je Mitja, ponižavši glas.

— „Iz obupa! Nu, pomagal bi mu, če imaš uže takšno ve¬
selje, a ne posejal s pijancem sam po krčmah. Da, on govori lepo
— res, kakšna redkost."

— ,,0n je prav dober človek."

— ,,Tebi so vsi dobri .... A kaj/ nadaljeval je Ovsenikov,
obračajoč se k ženi: — „ste mu poslali .... nu, tam, Veš “

Tatjana Iljinična je prikimala.

• — ,,Kje si pa te dni postopal ?“ vprašal je zopet starec.

—■ „Bil sem v mestu."

— ,,Si pa uže na biljardu igral, popijal čaj, na kitaro bren¬
kal, po sodnijah tekal, po zakotnih sobah prošnje skladal, s trgov¬
skimi sinčki pohajkoval ? Ni li res ? Govori!“

— „Res, tako je/ dejal je nasmihaje se Mitja „Ah, da,
skoraj sem pozabil: Funtikov, Anton Partenič, vabi vas na ne¬
deljo na obed."



Namreč višnjevkasti papirnati denar,

60

— „Ne, ne pojdem k temu trebuhaču. Ribo da razkosano,
a maslo prinese žarko. Bog ž njim za vselej!“

— ,,Srečal sem tudi Feodozijo Mihajlovno.“

— „Kakšno Feodozijo ?“

—• ,,Garpenčenke graščaka, istega, ki je Mikulino suknarno
kupil. Isto Feodozijo iz Mikulina. Živela je v Moskvi na obroku
kot šivilja in plačevala redno obrok, sto sedemdeset in dva rublja
na leto .... Pa tudi razume svoje delo: v Moskvi je dobivala
dobra naročila. Sedaj pa jo je Garpenčenko poklical nazaj , in
drži jo kar tako, brez vsacega posla. Ona bi se tudi rada odku¬
pila, uže je prosila gospoda, toda on nikacega rešenja ne objavi.
Vi, strijček, ste z Garpenčenko znani — ne morete li morda go¬
voriti besedice. . . . Feodozija da dober odkup.“ — ,.Pa ne za tvoje
novce? A? Nu, nu, dobro, rekel mu bodem, rekel. Samo ne vem,“
nadaljeval je starec, z nevoljo na obrazu —■ ,,ta Gerpenčenko, Bog
se smiluj, oderuh je: menice nakupava, novce na visoke obresti
daje, posestva pridobiva si z eksekutivnimi dražbami .... In kdo
ga je v naše kraje zanesel? Oh, ti-le potujoči! Ne dobodeš lehko
od njega dobre besede — sicer pa, bodemo videli. “

»Dobro, govoril bodem. Samo ti glej, pazi mi, pazi! Nu,
nu, ne opravičuj se ... . Bog s toboj, Bog s toboj! . . . . Samo
v bodoče pazi, ker sicer, za Boga, Mitja, ne pojde ti dobro — za
Boga, propadeš. Jaz te ne bodem vedno na ramenih nosil ....
jaz sam nisem vlasten človek. Nu, stopaj, sedaj z Bogom.“

Mitja je odšel. Tatjana Iljinična je šla za njim. — „Napoji
ga s čajem, mehkužniča," zakričal je za njo Ovsenikov .... „Ni
neumen človek,nadaljeval je : —- „tudi je dobra duša, samo bojim
se zanj .... A sicer, prosim, ne zamerite, da sem vas tako dolgo
z malenkostmi zanimal.“

Duri iz prednje sobe so se odprle. Vstopil je majhen siv¬
kast človek, v žametni vrhni suknji.

„A, Franc Ivanič!“ vzkriknil je Ovsenikov: — „zdrav-
stvujte! Nu, kako je kaj ?“

Dovolite, dragi čitatelj, seznaniti vas s tem gospodom.

Franc Ivanič Lejeune, sosed moj in Orlovski graščak, ni do¬
segel prav na navadni način čestnega zvanja ruskega dvorjana.
Porodil se je v Orleanu iz francoskih roditeljev in odpravil se z
Napoleonom na zavojevanje Rusije kot bobnar. S početka je šlo
dobro, kakor po maslu, in naš Francoz je prišel v Moskvo z glavo
po konci. A na povratnem potu je .padel ubogi Mr. Lejeune na
pol zmrznen in brez bobna v roke smolenskim kmetom. Smolenski
kmetje so ga zaprli na noč v prazno suknarno, in drugo jutro
vlekli k probitemu ledu poleg nasipa, in jeli prositi bobnarja de la
grande armee, uvažati jih, to je, spustiti se pod led. Mr. Lejeune
se ni mogel odločiti za njih predlog ter je jel pregovarjati smo-
lenskih kmetov v francoskem jeziku, odpustiti ga v Orlean. »Tam,

61

messieurš,“ govoril je on, „živi moja mati, une tendre mere.“ Toda
kmetje, gotovo po neznanji geografske leže mesta Orleana, nada¬
ljevali so predlagati mu podvodno potovanje, po tečenji vijoče se
reke Gniloterke, ter uže jeli poostrevati svoj predlog z lehkimi
udarci po tilniku in hrbtu, ko . se hipno v nepopisljivo radosti
Lejeunovo začuje glas zvončka in se pripeljejo na nasip ogromne
sam' s prelepo preprogo na preuveličeno-vzvišenem zadku, zapre-
žene s trojko črnobojnih konj. V saneh je sedel tolst in rudeč
graščak v volčjem kožuhu.

— „Kaj pa delate ?“ vprašal je kožuh kmetov.

■— „A, Francoza topimo, batjuška.“

— „A,“ izrazil se je ravnodušno graščak, ter obrnil se strani.

— .,Monsieur! Monsieur,“ zakričal je nesrečnik.

— „A, a!“ izpregovoril je z očitanjem volčji kožuh: — ,,z dva¬
najstimi jezici je šel na Rusijo, Moskvo sežgal, prekleto, križ z
Ivana Velicega strgal, sedaj pa — musje, musje! sedaj pa stiska
rep! Po delih tatu tudi muka .... Hi, Filjka •— a!“

Konji so potegnili.

— „A, stoj,“ dejal je graščak ... „Ej, ti, musje, umeš li godbo?“

•— ,,Sauvez-moi. sauvez-moi, mon bon monsieur!’)“ trdil je
Lejeune.

—- „Nu, to ti je narodič! Ni jeden izmed njih še po ruski ne
zna! Muzik, muzik, save muzikvu? Save? Nu, govori! Komprene?
save muzik vu? Na fortepiano žue save?“

Lejeune je konečno razumel, kaj hoče graščak, ter mu potr-
dilno prikimal.

— „Oui, monsieur, oui. oui, je suis musicien: je joue tous les
Instruments possibles! Oui, monsieur .... Sauvez-moi, monsieur!’)“

•— „Nu, srečen tvoj Bog,“ rekel je graščak .... „ Otroci,
spustite ga: nate dvajset kopejk za vodko.“

— ,,Bog povrni, batjuška, Bog povrni. Izvolite, vzemite ga.“
Lejeuna so posadili v sani. Ihtel je od radosti, plakal, tresel,

klanjal, zahvaljeval se graščaku, kočijažem, kmetom. Na sebi je
imel jedino zeleno jopico z rudečimi trakovi, a bilo je mraz, daje
vse škripalo. Graščak je gledal molče na njegove povišnjevele
in otrpnele člene, ogrnil nesrečneža s svojim kožuhom in ga
pripeljal domov. Dvorovi ljudje so pritekli vkupe. Naglo so Fran¬
coza ogreli, nahranili in odeli. Graščak ga je vedel k svojim hčeram.

— „Evo, otroci,“ dejal jim je: — ,,dobil sem vam učitelja.
Vedno ste me naganjale: izuči nas muzike in francoskega jezika:
evo vam Francoza, in tudi na fortepiano igra. Nu, musje,“ nadalje¬
val je, pokazaje na slab fortepiano, katerega je kupil pred pe-

*) Rešite me, rešite me, dobri moj gospod.

‘J Da, gospod, da, da, sem muzikalen: igram na vseh vrst instrumente
Da, gospod . . Rešite me, gospod.

62

timi leti od Zida, ki je sicer tržil s kolonjsko vodo — „pokaži nam
svojo umeteljnost: žue!”

Lejeune je sedel z zamirajočim srcem na stol: kar živi,  ni
se doteknil^ fortepiana.

— ,,Zue-no, žue !“ ponavljal je graščak.

— Obupno je udaril ubožec po tipkah, kakor po bobnu;
zaigral je, kakor je padlo .... »Mislil sem," pripovedoval je pozneje,
„da me bode moj rešitelj zgrabil za vrat in vrgel iz hiše." Toda
v skrajno začudenje neprostovoljnega improvizatorja, poslušal ga je
graščak nekoliko časa, in potem odobrovalno potrepal po pleči.
»Dobro, dobro," dejal je, »vidim, da znaš; sedaj se pa oddehni."

Dva tedna potem se je preselil Lejeune od tega graščaka k
drugemu, človeku bogatemu in izobraženemu, prikupil se mu zaradi
veselega in krotkega značaja, oženil se z njegovo rejenko, stopil v
službo in se podvorjanil, oddal svojo hčer Orlovskemu graščaku
Lobizanjevu, bivšemu drag oncu in pesniku, ter preselil se sam
v Orel.

Nu, in ravno ta Lejeune, ali, kakor ga sedaj imenujejo,
Franc Ivanič, stopil je v sobo Ovsenikova, s katerim sta živela
v prijateljskih odnošajih.

Toda najbrž se je uže naveličal čitatelj sedeti z menoj pri
jednodvorcu Ovsenikovu, in zaradi tega tudi krasnorečno umolknem.

Lgov.

‘pojdimo v Lgov,“ dejal mi je necega dne čitateljem uže znani
Jermolaj: — „tam nastreljamo rac v dovolj.“

Daši pravemu lovcu divja raca ni nobena posebnost, ven-
der sem le ubogal svojega lovca, ker še ni bilo druge divjačine
(bilo je namreč v začetku septembra: sljuke še niso priletale, a
begati po polji za jarebicami sem se uže naveličal), in odpravil
se v Lgov.

Lgov je večje stepno selo z jako staro zidano jednoglavo
cerkvijo in dvema mlinoma na močvirni rečici Rosoti. Ta reka
se spreobrne kacih pet vrst od Lgova v širok ribnjak. zarasten
po kraji in tu pa tam po sredini z gostim trstnikom, po orlov¬
skem — „majerom“. Na tem ribnjaku v zakotjih ali zatišjih med
trstnikom se je redila in držala brezštevilna množica rac vseh
raznolikih vrst: kreheljcev velicih in malih, šilorepkov. čirkov,
potapljavcev i. dr. Male trope so vedno preletavale in se nosile nad
vodo, in od strela so se dvigali takšni oblači, da je lovec nehote
z jedno roko poprijemal za šapko in počasi govoril: fu — u! —
Sla sva z Jermolajem najprej ob kraji ribnjaka, toda v prvič, prav
na kraji se race, oprezne ptice, ne drže; v drugič, če je tudi kak
izgubljen in neskušen čirek prišel nama na strel in se lišil življenja,
pa ga iz gostega trstnika psi niso mogli dobiti; ne glede na naj¬
plemenitejše samozatajevanje niso mogli ni plavati, ni stopati po
dnu, a samb brezuspešno so si rezali svoje dragocene nosove ob
ostre robe trstnikove.

— „Ne,“ rekel je naposled Jermolaj : — „tako ne gre: treba
dobiti čoln Pojdiva nazaj v Lgov.“

Sla sva. Komaj sva storila nekoliko stopinj, prileti' nama
naproti izza gostega vrbovega grmovja precej suh prepeličar in
za njim se prikaže človek srednje postave v sinji, silno ogoljeni
vrhni suknji, rumenkastem oprsniku, hlačah boje gri-de-len ali
blen-d-amur, površno zamašenih v luknjaste škornje, z rudečim
robcem za vratom in jednocevno puško na rami. V tem ko so
se naši psi z navadnim, njih plemenu lastnim, kitajskim ceremo-
nijalom prevohavali z ličnostjo, zanje novo, katera se je očividno
bala, stiskala rep, ušesa povešala in hitro vrtela z vsem telesom,
ne zgibaje kolen in renče. — prišel je neznanec k nama in se ne¬
navadno uljudno priklonil. Bilo mu je na videž kacih petindvajset
let; dolgi rudeči lasje, silno namočeni s kvasom, štrleli so mu v
trdih kiticah —- majhne rujave oči pomežikovale so prijazno —
ves obraz, povezan s črnim robcem, kakor od zobne bolesti, smijal
se je slastno.

64

— „I)ovoljujte priporočiti se vam," začel je prišlec z mehkim
in bolj tihim glasom : — „jaz sem tukajšnji lovec — Vladimir. . . .
Ker sem slišal o vašem prihodu in zvedel, da ste izvolili odpra¬
viti se na bregove našega ribnjaka, sklenil sem, če vam ne bode
protivno, ponuditi vam svoje usluge.“

Lovec Vladimir je govoril, to se mora reči, kakor provinci-
jalen mlad gledališk igralec, imejoč naloge prvih ljubovnikov.
Vzprejel sem njegov predlog, in ne prišedši še do Lgova, zvedel
uže vso njegovo zgodovino. Bil je odpuščen dvorovi človek; v
nežni mladosti se je učil godbe, potem služil za strežaja, znal
pisati in brati, prebral, kolikor sem mogel opaziti, kako knjižico,
in, živeč sedaj, kakor jih živi mnogo v Rusiji, brez gotovega groša,
brez stalnega zajetja, hranil se, malo da ne, z nebeško mano. Iz¬
ražal se je nenavadno lepo in očividno znal vesti se izvrstno;
tudi vasovalec je moral biti strašen in je najbrž tudi peval : ruske
deklice ljubijo zgovornost. Poleg druzega mi je dal umeti, da
mnogikrat obiskuje sosednjih graščakov, da v mesto v gosti' hodi,
igra preferans, in ima znanje s stoličnimi ljudmi. Smijal se je
mojstersko in nenavadno raznolično; posebno pristojal mu je
oskromen zdržan nasmeh, kateri mu je igral na ustnih, ko je po¬
slušal tuj govor. On vas je poslušal, strinjal se z vami popol¬
noma, a vse jedno ne izgubil čujstva svojega dostojanstva, kakor
bi hotel naznaniti vam, da tudi on more, če treba, izjaviti svoje
mnenje. Jermolaj, kot ne preželo olikan človek in nikakor ne „sub-
tilen“, jel ga je tikati. Bilo je treba videti, s kacim zasmehom
je Vladimir rekal njemu: ,,vi . . . .“

— „Zakaj ste pa povezani z robcem ?“ vprašal sem ga jaz.
„Ali vas zobje bole?"

— ,,O ne,“ dejal je — ,,to so tožni nasledki nepaznosti. Imel
sem namreč prijatelja; bil je prav dober človek, ali nikakor ne
lovec, kakor treba. Nu, in necega dne mi pravi: „Ljubi prijatelj,
vzemi me s soboj na lov, radoveden sem — kaj in kakšna je ta
zabava“. Razume se, da nisem hotel odreči tovarišu: preskrbel
sem mu puško in vzel ga s soboj na lov Nu, in lovila sva, kakor
treba; konečno se nama je zdelo, da bi bilo dobro počiti si. Jaz
sem sedel pod neko drevo, on pa si je namesto tega jel s puško
igrati in vaditi se, pri čemer je meril v me. Prosil sem ga, naj
ne dela tega, ali po svoji neskušnosti me ni ubogal. Puška poči
in jaz sem izgubil podbradek in kazalec desne roke.“

Prišli smo do Lgova. Vladimir in Jermolaj, oba sta bila
mnenja, da brez čolna ni mogoče loviti.

— „Suček ima deščenik," 1 ) opazil je Vladimir: — „samd ne
vem, kam ga je spravil. Treba iti k njemu.“

— ,,H komu?“ vprašal sem jaz.

— „Tu stanuje človek, ki mu pravijo Suček (vejica)."

Pločat čoln, zbit iz starih desak. Pis.

65

Vladimir se je odpravil k Sucku z Jermolajem vred. Rekel
sem jima, da ja bodem čakal pri cerkvi. Ogleduje gomile na
pokopališči, nateknil sem se na počrneli, štiriogelni spomenik z
naslednjimi napisi; na jedni strani s francoskimi črkami: „Ci-
git Theophile Henri, vicomte de Blangy; na drugi: „Pod
tem kamenom je pokopano telo francoskega podanika, grofa Blan-
žija; porodil se je 1737. 1., umrl 1799. 1. v 62. letu svoje dobe 11 ;
na tretji: „Mir njegovemu prahu 11 ; in na črtrti:

„Pod kamnem sjim ležit francuzskij emigrant:

Porodu znatnuju imel on i talant.

Suprugu i semiju oplakav izbijannu,
Pokimil rodinu, tiranami popraimu;
Rossijskija strany dostignuv beregov.
Obrel na starosti gosteprijemnij krov;
Učil detej, roditelej pokojil . . .

Vsevyšnij sudija jego zdes uspokojil“.

(„Francosk pod kamenom leži prognanec tu;

Nadarjen duh je bil, visocega rodu
Zgubljeno objokavši soprogo in rodbino.
Zatrto od tiranov zapustil je očino;

Dospevši do cesarstva ruskega bregov,
Na starosti je našel gostevzprejemni krov ;
Učil otroke je, roditelje pokojil . . .

Sodnik najvišji ga je tukaj upokojil 11 .)

Prihod Jermolajev, Vladimirov in človeka s čudnim priimkom
Suček — prekratil je moja razmišljevanja.

Bosonogi, strgani in zmršeni Suček je bil na videz odstav¬
ljen dvorovi sluga šestdesetih let.

— „Imaš čoln ? vprašal sem ga jaz. 11

— „Coln imam, 11  odgovoril je on s tihim in pobitim glasom:
— „toda prav slab je. 11

— ,,Cesa pogreša? 11

— ,,Sesušil se je in klepki so iz lukenj popadali. 11

•— ,,Prava nesreča! 11  segel mu je Jermolaj v besedo: ,,lehko
se s konopnino zapaži. 11

— „Res, lehko, 11  pritrdil je Suček.

— „A kdo si ti?“

■— „Gosp6dski ribič. 11

•— „A kakšen ribič si, če je čoln tvoj tako zanemarjen? 11

— ,,Saj v naši reki rib še ni ne. 11

— ,,Riba ne mara za blatna tla, 11  dodal je z važnostjo moj
lovec.

— „Nu,“ rekel sem Jermolaju: — ,,pojdi, dobodi konopnine
in popravi čoln, pa hitro. 11

Jermolaj je šel.

— „Kaj menite, tako pojdemo najbrž na dno? 11  dejal sem
jaz Vladimiru.

— >,Bog je milostiv, 11  odgovoril je on. ,,V vsacem slučaji pa
smemo misliti, da ribnjak ni globok. 11

5

66

— „Res, ni globok,“ opazil je Suček, kateri je nekako čudno
govoril, prav kakor da seje ravno vzbudil: — „a na dnu je mali
pa trava in v ves je z rastlinami prerasten. Sicer so pa tudi tolmuni."

— „Ce je trava tako velika," dejal je Vladimir: — „pa
še veslati ne bode moči."

— ,,Kdo vender na deščenikih vesla? Treba pehati se. Jaz
pojdem z vami; imam drog — toda opravi se tudi lehko z lopato."

— „Z lopato bi ne šlo, saj po nekaterih mestih še do dna
ne dosežeš," menil je Vladimir.

— „Res, ne šlo bi."

Jaz sem sedel na gomilo, čakajoč Jermolaja. Vladimir je šel
iz priličja nekoliko v stran in tudi sedel. Suček je stal v jedno
mer na mestu, povesil glavo in zložil po stari navadi roči na
hrbtu.

— ,,Povej mi, prosim," pričel sem jaz: „ali uže dolgo tukaj
ribariš?"

.— ,,Sedmo leto je uže," odgovoril je on, zatrepetavši.

— „A s čim si se bavil prej ?“

— ,,Bil sem kočijaž."

— ,,Kdo te je pa iz kočijažev odpustil?"

— ,,A, nova gospa."

— ,,Katera gospa?"

— „A, ista ki nas je kupila. Vi ne izvolite poznati je:
Alena Timofevna, tako debela .... ne mlada."

— „A kako jej je prišlo na um, tebe postaviti za ribiča?"

— ,,Bog sam vedi. Prišla je k nam iz svoje dedine, iz Tam-
bova, velela vso dvorno prislugo zbrati, in prišla ven k nam. Mi
precej k ročici, in ona ničesar: ni se srdila .... Potem pa je
jela po redu ovpraševati nas: s čim se kdo bavi, kakšno službo
opravlja? Prišla je vrsta name; nu, in vpraša me: ,,Kaj si bil ti?"
Jaz pravim: Kočijaž. — „Kočijaž? Nu, kakšen kočijaž si ti? Poglej
se nu: kakšen kočijaž si ti? Ti ne moreš biti za kočijaža, pri
meni bodeš ribič, in brado obrij. Na slučaj mojega prihoda preskrbi
ribe za gospodsko mizo, znaš?‘‘ . . . Nu, in od tega časa sem ribič.
— „In glej, da mi držiš ribnjak v redu“ .... A kako mi je držati
ga v redu?"

— ,,Cegavi pa ste bili prej ?“

— ,,Sergej a Sergejiča Pehtereva. Pripali smo njemu po na¬
sledstvu. Pa tudi on ni bil dolgo nam gospodar, vsega šest let.
Pri njem namreč sem bil kočijaž ... a ne v mestu — tam je
imel druge, jaz sem bil v vasi."

— ,.Pa si bil z mladega vedno kočijaž? “

— „Kaj še, vedno kočijaž! Kočijaža so me storili pri Sergeji
Sergejiči, prej sem bil kuhar — pa tudi ne v mestu kuhar, ampak,
tako, v vasi."

— „Pri kom si pa bil kuhar?"

61

— „A, pri prejšnjem gospodu, pri Atanaziji Netediči, strijci
Sergeja Sergejiča. On je Lgov kupil, namreč Atanazij Netedič ga
je kupil, a Sergej Sergejič je imenje podedoval."

— „Od koga ga je kupil ?“

— ,,A, od Tatjane Vasiljevne."

— „Od kakšne Tatjane Vasiljevne?"

— „Nu, od iste, ki je v minolem letu pri Bolhovem . . . .
kako se uže pravi, v Karačevem, devica umrla .... Se omo-
žena ni bila. Vi tega ne izvolite vedeti? Prišli smo v nje last od
nje očeta, od Vasilija Semeniča. Ona nam je precej dolgo go¬
spodarila .... kacih dvajset let. “

—- „Ti si zatorej pri njej bil kuhar?"

— ,,S prva, res, bil sem kuhar, a pozneje kofišenk."

— „Kaj si bil pozneje?"

— ,,Kofišenk."

— ,,A kakšna služba je to ?“

— „1, ne vem, batjuška. Stal sem pri bufetu in klicali so me
Antona, a ne Kuzmo.

Tako je gospa ukazati izvolila."

— ,,Tvoje pravo ime je Kuzma?"

— „Kuzma.“

— ,,In ti si bil ves čas kofišenk?"

— „Ne, ne ves čas: bil sem tudi ahter."

— ,,Ni mogoče?"

— ,,Kaj pa, bil sem .... na keatru sem igral.

Gospa naša si je napravila keater."

— ,,Kake naloge pa si imel?"

— „Cesa izvolite?"

— „Kaj si delal na keatru?"

— „A, vi ne veste ? Nu, vidite, vzamejo me in me napravijo;
potem tako napravljen ali hodim, ali stojim, ali sedim, kakor
pride. Rečejo mi: to-le govori, nu, in jaz govorim. Nekoč sem
igral slepca ... Pa kako!"

— „In kaj si bil potem ?“

— ,,Potem sem bil zopet kuhar."

— ,,Zakaj so te pa vzeli zopet v kuharje?"

— ,,A, prejšnji kuhar je ušel."

— „Nu, in pri očetu svoje prve gospe, kaj si bil ?“

— ,,Opravljal sem mnogo služeb: s prva sem bil kozaček, potem
predjezdec, potem vrtnfk in naposled lovskih psov nadzornik na
konji."

— ,.Tako? . . . Si li tudi sprevajal pse na konji?"

— ,,Tudi, s psi sem jezdaril na lov; skoraj bi se bil ubil;
padel sem s konjem in konj se je pohabil. Naš stari gospod je
bil jako strog; velel me je pretepsti in oddati v Moskvo v učenje
k črevljarju."

5*

68

-— „Kako učenje? Saj vender nisi bil otrok uže nadzornik
lovskih psov?“

— »Res, imel sem dobrih dvajset let".

— ,,A kakšno je vender učenje z dvajsetimi leti! “

— „Težk6 bi bilo kaj — toda gospod je ukazal. V srečo je
skoraj umrl — in mene so zopet vrnili v vas".

—■ „Kdaj si se pa kuharstva izučil?"

Suček je dvignil svoj suhljati in rumenkasti obraz ter se
nasmehnil.

— „Kaj se je temu treba učiti? . . . Vsaka baba zna kuhati!"

— »Nu.“ dejal sem: ■— „dovolj služeb, Kuzma, opravljal si
v svojem življenji! Ali kaj pa sedaj ribič delaš, če ni rib?"

— »A, jaz, batjuška, nemam se pritoževati. Se hvala Bogu,
da so me dali v ribiče. Toda evo, necega druzega, ravno takšnega
starčka kot jaz — Andreja Pupirja — ukazala je gospa posta¬
viti v papirno fabriko, v zajemalnico. Greh je, rekla je, kar tako
kruh jesti .... Ubogi Pupir se zanaša še vedno na milost; nje¬
govega bratranca sin je uradnik v gospodski pisarni: obetal mu je
zanj govoriti pri gospe, in spomniti se ga. Nu, ta se ga je spom¬
nil!.. . A Pupir se je klanjal v navzočnosti moji svojemu plemiču
do tal."

— „Imaš li družino? Si li bil oženjen?"

— »Ne, batjuška, nisem bil. Pokojna Tatjana Vasiljevna —
Bog jej daj nebesa! — ni nikomur dovolila ženiti se. Bog obvaruj.
Rekala je: saj jaz tudi živim tako v devicah; kakšno razvajenje!
Česa neki jim je še treba?"

— „0 čem se pa ti sedaj živiš? Dobivaš li plačo?"

— „ Kakšno plačo, batjuška .... Hrano dade — in tako
sem, slava ti Gospod, zelo zadovoljen. Bog daj naši gospe dolgo
življenj e. “

Jermolaj se je vrnil.

— »čoln je pripravljen," rekel je čmerno. „Pojdi po drog —
ti! . . .“

Suček je šel po drog. Ves čas svojega razgovora z bed¬
nim starčkom je pogledaval lovec Vladimir nanj z zaničljivim
nasmehom.

— „To Vam je tepec," dejal je, ko je on odšel: — »po¬
polnoma neizobražen človek, prav kmet, in nič več. Dvorovim člo¬
vekom ga ni moči nazivati .... in kako se je bahal .... Kje
neki je on mogel biti igralec, sami izvolite razsoditi! Brezuspešno
ste izvolili truditi se, izvolili ž njim razgovarjati se."

Četrt ure potem smo sedeli uže v deščeniku Sučkovem. (Pse
smo pustili v izbi pod nadzorom kočijaža Jegudijla.) Bilo ni po¬
sebno pripravno, a lovci niso izbirični ljudje. Na topem zadnjem
konci je stal Suček ter »pahal se"; z Vladimirom sva sedela na
prekladini čolna; Jermolaj se je pomestil spredaj prav na nosu.

69

Navzlic konopnini se nam je pokazala skoraj voda pod nogami.
V srečo je bilo vreme mirno, in ribnjak kakor da je zaspal.

Vozili smo se dovolj počasi. Starček je s trudom izvlekaval
iz vezkega blata svoj dolgi drog, ves preprežen z zelenimi nitmi
podvodnih trav; gosto okroglo listje vodnih lilij je tudi overalo
plavanju našega čolna. Naposled smo dospeli do trstnikov, in pričela
se je gonja. Race so se dvigale šumno, »izrivale so se“ iz ribnjaka,
preplašene našim nepričakovanim pojavljenjem v vladenjih; streli
so se razdavali zapoited za njimi, in lepo je bilo videti, kako so se
te kratkorepe, težke ptice zvračale v zraku in težko šlopale v
vodo. Vseh ustreljenih rac tako nismo dobili, ker lehko ranjene
so se potapljale, druge, ubite popolnoma, padale so v tako gosti
trstnik, da jih celo risje oči Jermolajeve niso mogle odkriti; toda
vse jedno, h kosilu se je napolnil čoln nad mero z divjačino.

Vladimir v veliko utešenje Jermolajevo ni streljal nič posebno
ter se po vsacem neuspešnem strelu čudil, ogledaval in prepihaval
puško, ugibal in naposled nam razlagal vzrok, zakaj ni zadel.
Jermolaj je streljal, kakor vselej, zmagonosno, jaz — dovolj slabo,
po navadi. Suček se je oziral na nas s pogledom človeka, bivšega
v mladosti v gospodski službi, le redkokedaj zakričal: »Tam-le, tam¬
le je še racal” — ter sedaj pa sedaj popraskaval si hrbet — a
ne z rokama, nego samo zmiguje z ramenima. Vreme je bilo
prekrasno : beli, okrogli oblači so plavali visoko in počasi nad nami
ter jasno odsevali v vodi; trstje je šumelo krog in krog; ribnjak
je bleščal na solnci, kakor jeklo. Uže smo se pripravljali vrniti se
v selo, ko se nam nanagloma pripeti dovolj neprijetna nezgoda. Uže
davno smo opazili lehko, da se je voda v deščeniku počasi jela nabi¬
rati. Vladimiru je bilo naročeno plati jo ven s korcem, katerega je,
na vsak slučaj, moj pozorni lovec ukradel zaspani zevajoči babi. Slo
je dobro, dokler Vladimir ni pozabil svoje dolžnosti. Toda h koncu
lova, prav za slovo, jele so se race dvigati v tacih tropah, da smo
komaj sproti mogli nabijati puške. V ognji streljanja nismo obra¬
čali pazljivosti na stanje svojega deščenika — ko se nenadejano
od silnega gibanja Jermolajevega (hotel je pobrati ubito ptico in
se nalegel z vsem telesom na kraj) naš stari čoln naklone, zajame
vodo ter veličestno potopi, v srečo ne na globocem kraji. Zakričali
smo, a bilo je uže pozno: hipno smo stali v vodi do grla, obdani
s plavajočimi mrtvimi racami. Ne morem se sedaj brez smeha
spominati prestrašenih in bledih obrazov svojih tovarišev (najbrž
se tudi moj obraz ni odlikoval takrat z rudečico); vender v onem
hipu, priznati moram, ni me nikakor bila volja smijati se. Vsak
izmed nas je držal svojo puško nad glavo, in Suček, gotovo iz
navade posnemati gospodo, vzdignd je k višku svoj drog. Prvi je
prestrigel molčanje Jermolaj.

— »Tfu, ti vrag ti!" zagodel je, plunivši v vodo: — »kakšen
zlodej! In vsega si ti kriv, stari vrag!" dodal je jezno obračaje se
k Sučku: — ,,kakšen čoln je to?"

70

— „Kriv sem," zamrmral je starček.

— „A, tudi ti si pravi/ nadaljeval je moj lovec, obrnivši
glavo proti Vladimiru — ,,kaj si gledal? Zakaj nisi zajemal? Ti,
ti, ti . . . .“

Toda Vladimir ni mogel ničesar odgovoriti: tresel se je ka¬
kor list, zob se ni dotikal zobii, ter se popolnoma brezmiselno
smijal. Kam je izginila njegova zgovornost, njegovo čujstvo tan-
cega priličja in svojega dostojanstva !

Prokleti deščenik se je zibal pod našimi nogami.

.V hipu potapljanja čolnovega se nam je zdela voda
zelo hladna, a skoraj smo obtrpeli. Ko je prvi strah izginil, gle¬
dati sem jel krog sebe: kacih deset korakov na okolo je rastlo trstje ;
v dalji nad njegovimi vršiči se je videl breg. „Slaboje!“ mislil
sem si.

— „Kaj nam je storiti?" vprašal sem Jermolaja.

— „Bodemo videli; tu ne moremo nočevati," odgovoril mi
je on. jNa, ti drži puško," rekel je Vladimiru.

Vladimir je ubogal brez ugovora.

— „Grem in poiščem brod," nadaljeval je Jermolaj z uverje-
nostjo, kakor bi v vsacem ribnjaku gotovo moral biti brod — vzel
Sučku drog ter se odpravil proti bregu, pazljivo tipaje po dnii.

— „Ali znaš plavati?" vprašal sem ga jaz.

— „Ne, ne znam," začul se je glas njegov izza trstnika.

— „Nu, zatorej utoni," omenil je ravnodušno Suček, kateri
se je prej zbal ne nevarnosti, nego našega gneva, sedaj pa je,
popolnoma pomirjen, le izredka oddihal, ter, kakor je bilo videti,
ne čutil nikake potrebe izpremeniti svojega položaja.

— „In brez vsake koristi pogine," dodal je tožno Vladimir.

Jermolaj se ni vrnil dlje nego li dobro uro. Ta ura se
nam je zdela večnostjo. S prva smo se preklicavali pogostoma;
potem je jel on redkeje odgovarjati na naše klice, ter naposled
obmolknil popolnoma. V selu je zazvonilo k večerni molitvi. Med
soboj se nismo pogovarjali, celo trudili smo se, ne gledati drug
druzega. Race so letale nad našimi glavami; nekatere so hotele
sesti poleg nas, a hitro se dvigale k višku, kakor pravijo „kolom",
ter s krikom odletavale. Jeli smo kosteneti. Suček je mežikal,
kakor bi hotel zaspati.

Konečno, v nepopisljivo našo radost, vrnil se je Jermolaj.

— „Nu, kako je?"

— „Bil sem na bregu; našel sem brod .... Pojdimo." Hoteli
smo, se ve da, precej iti, toda on je privlekel s prva pod vodo
iz žepa vrvico, privezal ubite race za noge, vzel oba konca v zobe
in pobredel naprej; Vladimir za njim, jaz za Vladimirom, Suček
je zamikal sprevod. Do brega je bilo kacih dve sto korakov. Jer¬
molaj je šel smelo in brezostanovno (tako dobro si je zapomni]
pot), le izredka pokrikuje: »Bolj na levo — na desno je tolmun!"

71

ali: „Bolj na desno — na levo se udera!“ .... Mnogikrat nam
je bila voda do grla in dvakrat je ubogi Suček, bodoč manjši
vseh nas, jel požirati jo in puščati mehurje. — „Nu, nu, nu!“
kričal je grozno nanj Jermolaj — in Suček se je poganjal, suval
z nogama, skakal in se tako spravil na plitvejše mesto, celo v
skrajnosti se ni upal prijeti za polo moje suknje. Izmučeni, blatni,
mokri smo dospeli konečno na breg.

Dve uri potem smo sedeli uže vsi, osušeni kolikor je bilo
mogoče, v velicem senenem saraji, ter se pripravljali k južini. Ko-
čijaž Jegudijl, človek nenavadno počasen, neroden, zamišljen in
zaspan, stal je pri vratih ter prijazno gostil s tobakom Sučka.
(Opazil sem, da se kočijaži v Rusiji kaj hitro družijo.) Suček je
njuhal s poželjivostjo, nad mero; pljuval in hrkal je, ter, kakor
je bilo videti, imel se prav dobro. Vladimir se je držal čmerno,
naklanjal glavo na bok ter govoril malo. Jermolaj je snažil puške.
Psi so mahali z uveličeno hitrostjo z repi, pričakuje ovsenke;
konji so topotali in rezgetali pod ostrešjem .... Solnce je zaha¬
jalo ; v širocih bagrovih tračih so razbegavali njegovi poslednji žarki;
zlate oblačice so se razstiljale po nebu, vedno drobneje in drob-
neje, kakor oprana razčesana volna ... Po selu so se razlegale
pesni.

Bežin log 1 .

^0il je prekrasen dan julija meseca, jeden takšnih dnfj, katerih
^nahajamo samo tačas, kadar se je vreme ustanovilo na dolgo.
Na vse rano jutro je nebo jasno, jutranja zarija ne plameni s požarom:
razliva se. v krotki rudečici. Solnce — ni ognjeno, ni razbeljeno,
kakor v veliki suši, ni motno-rudeče kakor pred burjo, nego svetlo,
prijetno bleščeče — mirno priplava izza ozkega in dolzega oblačka,
sveže prosije, ter zaide v lilasto meglo. Vrhni, tanki kraj razteg-
nenega oblaka se zasveti s kačicami; njih blesk je jednak blesku
kovanega srebra .... A glej, zopet se zabliskajo igrajoči žarki —
ter veselo in veličestno kakor vzlete se dviga mogočno svetilo.
Okolo poludne se prikaže navadno množica okroglih, visocih obla¬
kov, zlato-sivih, z nežnimi belimi kraji, jednako ostrovom, razme¬
tanim po brezkonečno razlivši se reki, obtekajoči jih z globoko pro¬
zornimi rokavi ravne sinjosti. Oblači se skoraj z mesta ne ganejo;
dalje, k nebosklonu, zbližujejo se, stiskavajo, sinjosti se med njimi
več ne vidi; in oni sami so tako lazurni, kakor nebo, prepojeni
so na vse skozi s svetlobo in toploto.

Boja obzorova, lehka, bledo-lisasta, ne izmeni se ves dan
in je krog in krog jednaka, kajti nikjer ni videti temnih, gostih,
hudournih oblakov, k večjemu če se kje z vrha vniz potegne kak
sivkast plaz — tam se seje komaj zapazljiv dež. Na večer ti
oblači izginjajo; poslednji iz njih, črnikasti in nestanoviti kakor
dim, legajo v rožnih gručah nasproti zahajočemu solncu; na
kraji, kjer je ono zašlo, tako mirno, kakor mirno je izšlo, svetlo-
rudeče sijanje stoji nekoliko časa nad potemnevšo zemljo, in
lehko migaje, kakor brižno nesena svečica, prižge se na nebu ve¬
černa zvezda. V takšne dni so vse boje zmehčane, svetle, a ne
jarke; na vsem leži pečat nekake presunljive kratkosti. V takšne
dni je vročina časih prav silna, časih kar „žge“ po bregih polja;
a veter razganja, razdviga nakopivši se žar in vihri vrtinci —
nedvojbeno znamenje stanovitnega vremena — pode se v visocih
belih stebrih po cestah črez pašnike. V suhem in čistem zraku
diši po pelinu, požeti rži, ajdi; celo za uro do noči ne čutite mo¬
krote. Jednacega vremena si želi poljedelec za spravljanje žita ....

Ravno v takšen dan sem bil nekoč na lovu za ruševci v
Cernskem okraji Tuljske gubernije. Našel in nastreljal sem jih pre¬
cej obilo; napolnena lovska torba me je rezala neusmiljeno v hrbet;
toda uže je večerna zarija ugašala in v zraku, še svetlem, če tudi
ne več ožarjenem z žarki zatonivšega solnca, jel je gosteti in
razlivati se hladni mrak, ko sem konečno ukrenil vrniti se domov.

73

Z brzimi korači sem prošel dolgo prostranstvo grmovja, dospel
na holm in, namesto pričakovane znane ravnine s hrastovim go¬
zdičem — na desno, in nizko belo cerkvico — v dalji, zagledal
sem popolnoma neznane mi kraje. Pod nogama se mi je razpro¬
stirala ozka dolina; ravno nasproti se je vzviševal, kakor strma
stena, gosti trepetličnik. Ustavil sem se premišljevaje, ozrl se ... .
„Ehe,“ dejal sem, »prišel nisem na pravi kraj; zavil sem preveč
v pravo," ter, čudeč se sam svoji zmoti, hitro spustil se s holma.
Precej me je obdala neprijetna, mirna vlaga, prav kakor bi bil
prišel v podzemsko klet; gosta visoka trava na dnii doline, vsa
mokra, belela je kakor pogrnen prt; hoditi po njej je bilo ne¬
kako neprijetno. Skoraj sem prispel na drugo stran ter jo ubral,
držeč se bolj v levo, ob trepetličniku. Netopirji so frfrali uže nad
njega zaspavšimi vršiči, skrivnostno vrte in trese se na motno
jasnem nebu; brzo in naravnost je letel mimo v višini zakasneli
jastrebček, hiteč v svoje gnezdo. »Da le uže pridem na oni-le ogal,"
mislil sem si, »tam bode precej cesta — napravil sem skoraj vrsto
dolg ovinek."

Konečno sem dospel do ogla lesovega, a tam ni bilo nikake
ceste; nekovo redko, nizko grmičje se je razstiljalo široko pred
menoj, in za njim na daleč in daleč se je videlo pusto polje. Zopet
sem se ustavil. »Kakšna prikazen je to? .... Kje neki sem?"
— Jel sem premišljevati, kako in kod sem hodil tekom dne ....
»Eh! to je Parahinsko grmovje!" vzkliknil sem naposled; »prav
tako je! In to-le tam mora biti Sindejevski gozd ... A kako ven-
der sem semkaj zašel, tako daleč? .... Čudno! Sedaj mi je zopet
obrniti se v pravo."

Sel sem v pravo, črez grmovje; v tem pa se je noč pribli¬
ževala in rastla kakor hudouren oblak; zdelo se mi je, kakor bi
se z večernimi sopari vred od vseh stranij dvigala in celo z vi¬
šine lila temota. Naletel sem na nek negladek, zarasten pot, mahnil
po njem, ter pazljivo pogledaval v spred. Krog in krog je vse
hitro temnelo in utihalo — jedrne prepelice so po redko pokrika-
vale. Majhna nočna ptica, neslišno in nizko lete na svojih meh¬
kih perotih, obrsnila je skoraj 6b-me ter plašno sfrčala v stran.
Prišel sem na kraj grmovja in jo vrezal črez polje po meji. Uže
sem s trudom razločeval oddaljene predmete: polje je nejasno
belelo na okolo, za njim pa je črnel z vsacim hipom nadvigaje
se v velicih gručah tožni mrak. Zamolklo so odmevali moji ko¬
rači v ohladelem zraku. Pobledevše nebo je jelo zopet sinjeti —
a to je bila uže sinjost noči. Zvezde so zableščale, zaigrale na njem.

To, kar se je meni videlo gozd, bila je temna, okrogla groblja.
»A kje sem vender?" ponovil sem zopet na glas, ustavil se v
tretjič in vprašaje pogledal svojo angleško žolto-pegasto psico,
Dianko, nedvojbeno najumnejšo vseh štirinozih stvarij. Ali naj-
umnejša štirinozih stvarij je samo malo z repom pomahala, milo

74

pomežknila s trudnima očima in ne dala mi nikacega stvarnega
sveta.

Bilo mi je vestno pred njo in krenil sem obupno dalje,
kakor bi se bil nanagloma spomnil, kam mi je iti, zavil okolo
groblje in prišel v negloboko, krog razorano kotlino, čudna čuj-
stva so me jela obhajati. Ta kotlina je imela podobo skoraj pra¬
vilnega kotla s položnimi kraji; na dnu je stalo in štrlelo k višku
nekoliko belih fcamenov — prav kakor bi se bili semkaj splazili
na tajno posvetovanje — in bilo je v njej tako nemo in tiho,
tako plosko, tako tožno je viselo nad njo nebo, da se mi je
srce tesnilo.

Neka živalca je slabo in tožno zacvrčala med kamenjem.
Vrnil sem se brzo nazaj na grobljo. Do sedaj še nikakor nisem
izgubil upanja, najti pota domov; a tu sem se naposled prepričal
o tem, da sem se popolnoma izgubil ter, nič več ne trudeč se
spoznavati krajev krog sebe, skoraj popolnoma potonivših v megli,
šel kar naravnost za zvezdami na udačo Sel sem tako
kake pol ure, s trudom prestavljaje nogi. Zdelo se mi je, da, kar
živim, nisem bil v tacih pustih krajih; nikjer ni plapolel ogenjček,
in čuti ni bilo nijednega zvoka. Jeden položen holm menjaval se
je z drugim; brezkonečno polje se je razprostiralo za poljem ; grmi
so rastli kar iz zemlje pred samim mojim nosom. Sel sem kar
samo dalje, in uže hotel leči, kjer si bodi, do jutra, ko stojim
zdajci nad strašnim prepadom.

Hitro sem odtegnil zaneseno nogo ter zagledal skozi komaj
prozorni somrak noči daleč pod soboj ogromno ravnino. Široka
reka jo je obdajala v polkrogu od mene se vijočem; jekleni od¬
bleski vode, izredka in motno lesketaje, zaznamenovali so nje tek.
Holm, na katerem sem bil, spuščal se je nanagloma v skoraj nav¬
pični strmini; nje ogromni obrisi so se razlikovali s svojo čr-
noto od sinjkaste zračne pustote in prav pod menoj v kotu, na¬
pravljenem od te strmine in ravnine poleg reke, katera je na tem
kraji stala z mirnim temnim zrcalom, prav pod holmom sta gorela
z rudečim plamenom in se kadila drug poleg druzega dva ogenjčka.
Krog njih so se kupičili ljudje, premikale se sence; mnogikrat se
je razsvitljevala jarko sprednja polovina majhne kodraste glave

Konečno sem spoznal, kam sem zašel. Ta log je znan v
našem kraji pod imenom Bežinega loga .... A vrniti se domov
ni bilo nikakor mogoče, posebno po noči ne; nogi sta se mi tresli
od trudnosti — ukrenil sem zatorej iti k ognjema ter v društvu
teh ljudij, kateri so bili po moji misli govedarji, pričakovati zarije.
Srečno sem se spustil doli, a nisem še izpustil iz rok poslednje
veje, za katero sem se oprijemal, ko se hipno dva velika, bela, ko¬
smata psa z zlobnim lajem zaženeta name. Otročji zvonki glasi
so se začuli krog ognjev; dva ali trije dečki so skočili hitro po
konci. Odkliknil sem na njih vprašajoče krike. Pritekli so k meni,

75

poklicali takoj nazaj psa, katera je posebno iznenadejal prihod
moje Dianke, in šel sem k njim.

Prevaral sem se, imevši ljudi, ki so sedeli krog teh ognjev,
za govedarje. Bili so namreč sami kmetski dečki iz sosednjih vasij
in so pasli konje. V hudi letni vročini gonijo pri nas konje po
noči na pašo v polje, ker po dnevi bi jim muhe in obadi ne dali
pokoja. Gonijo zvečer in domov priganjajo zjutraj ko se dani
konjsko čredo, in to je velik praznik zi kmetske dečke. Gologlavi
in v starih kozaških, na samih mršavih kljuse tih sedeči dirjajo z ve¬
selim vpitjem in krikom, mahaje z rokami in nogami, visoko po¬
skakujejo, ter se zvoneče smejejo. Legah prah se dviga v žoltih
stolbih ter se vali po cesti; daleč se razlega gosti topot; konji
beže, naostrivši ušesa; pred vsemi naprej pa, z repom po konci
ter neprenehoma menjaje nogo, skače kak rujav kosmač z repin¬
cem v zmršeni grivi.

Povedal sem dečkom, da sem se izgubil, ter prisedel k njim.
Vprašali so me, od kod sem, potem umolknili in se odmeknili.
Pogovorili smo se malo. Legel sem pod obglodan grmič ter jel gle¬
dati okolo. Prizor je. bil čudesen. Krog ognjev se je tresel, kakor
bi zamiral, upiraje se v temoto, okrogel rudečkast odsev; plapoleči
plamen je le redkokrat pošiljal za črto tega kroga svoj brzi blesk;
tanki jezik svita oblizne gole vejice protja ter naglo izgine. Ostre,
dolge sence, vrivaje se na hip, dosezale so do samih ogenjčkov:
boril se je mrak s svetlobo. Časih, ko je plamen gorel slabše
in se je krog sveta zožal, sestavljala se je iz teme okolo nas
konjska glava, rujava, s krivo liso, ali pa vsa bela, pazljivo in
topo gledala nas, pridno žuje dolgo travo, ter, zopet spuščaje se,
izginila. Culo se je le, kako je nadaljevala zevati in prhala. Iz
razsvetljenega mesta je težko videti, kaj se godi v temi, in zaradi
tega se je zdelo v bliži vse zadrgneno s črnim zagrinjalom; a
dalje k nebosklonu so se videli nerazločno v dolzih motnih podobah
holmi in gozdi. Temno, čisto nebo je stalo veličestno in neobjetno
visoko nad nami z vsem svojim tajnim velikolepjem. Sladko so
se tesnile prsi, vdihaje ta posebni, utrudljivi in sveži zrak — zrak
ruske letne noči. Krogom ni se čul skoraj nikak šum ... K več¬
jemu če izredka v bližni reki z nakratno zvočnostjo ploskne velika
riba ter nabrežni trstnik malo zašumf, komaj zamajan od nabe-
žavšega valčka .... Jedina ogenjčka sta prav mirno potreskavala.

Dečki so sedeli krog ogenjčkov; tu sta sedela tudi ta dva
psa, ki bi me bila tako rada raztrgala. Dolgo se še nista mogla
sprijazniti z mojo navzočnostjo, ter zaspano pogleduje in škile
na ogenj, sta sedaj pa sedaj porenčala z nenavadnim čujstvom svo¬
jega dostojanstva; s početka sta renčala, a potem na lehko cvi¬
lila, kakor bi jima bilo žal, da ne moreta izpolniti svojih želja.
Vseh dečkov je bilo pet: Dorček, Pavliček, liček, Kostik in Ivan-
ček. (Iz njih razgovorov sem spoznal njih imena in seznaniti ho¬
čem sedaj ž njimi čitatelja.)

76

Prvemu, staršemu vseli, Dorčku, dali bi štirinajst let. To
je bil lep deček s krasnimi in tancimi nekoliko, nežnimi črtami
lica, kodrastih belkastih las, svetlih očfj in z vednim na pol vese¬
lim, na pol lehkomiselnim nasmihanjem. Bil je, po vseh znamenjih,
bogate rodovine, in še] v polje ne iz potrebe, ampak kar tako,
zaradi zabave. Imel je lepo srajčico z rumenim robom; majhen
nov armjaček je bil površno ogrnen in se je komaj držal na nje¬
govih ozkih ramenih: na višnjevkastem pasu je visel glavnik.
Škornje njegove z nizkimi golenicami so bile res njegove škornje
— ne očetove. Drugi deček, Pavliček, imel je lase zmršene in
črne, oči sive, čeljusti široke, obraz bled, osepičen, usta velika,
toda pravilna, glavo ogromno, kot pivni kotel, kakor pravijo, telo
nizko, nerodno. Bil je nekazen z jedno besedo! — a meni je
vse jedno bil po všeči, kajti gleda] je prav umno in naravnost,
in v glasu njegovem je zvočala moč. S svojo obleko se bahati
ni mogel; imel je na sebi samo srajco in zaplatane hlače. Obraz
tretjega, Učka, bil je precej neznaten : krivonos, podolgast, kratko¬
viden, izražal je nekako topo, bolehavo skrbnost; stisneni ustni
njegovi se nista premikali, skrčeni obrvi ne raztezali, prav kakor
bi se mu vedno bleščalo od ognja. Žolti, skoraj beli lasje štrleli
so muvostrih kiticah izpod nizke klobučinaste šapke, katero je
sedaj pa sedaj z obema rokama potezal črez ušesi; imel je nove
cunje in coklje ; debela vrvica, trikrat previta krog stanu, ovijala
je skrbno njegovo čisto, črno halo. Njemu kakor tudi Pavličku
na videž ni bilo več od dvanajstih let. Četrti, Kostja 1 ), deček kacih
desetih let, vzbujal je mojo pazljivost s svojim zamišljenim in
tožnim pogledom. Ves njegov obraz je bil majhen, suh, pegast,
nizdolu zaostren, kakor pri veverici; usten je bilo komaj moči razlo¬
čiti ; a nekak čuden vtis so napravljale njegove črne, velike v mokrem
blesku bleščeče oči: zdelo se vam je, kakor bi hotele nekaj povedati,
za kar pa na jeziku — vsaj na njegovem jeziku — ni bilo besed. Bil
je nizke rasti, slabega života in napravljen precej bedno. Posled¬
njega, Ivana, s prva še zapazil nisem, kajti ležal je na tleh, prav mirno
skrčivši se pod ličnato štorjo, in le redko izstavljal izpod nje svojo
svetlo-rujavo kodrasto glavo. Temu dečku je bilo vsega kacih sedem let.

Tako sem ležal pod grmičkom na strani ter pogledava! deč¬
kov. Nevelik kotliček je visel nad jednem ognjem; kuhali so v
njem krompir. Pavliček je pazil nanj in, kleče, potipaval s pali¬
čico po zavreli vodi. Dorček je ležal oprt na laket in zagrnivši
poli svojega armjačka. liček je sedel poleg Kostje in v jedno mer
pomežikaval. Kostja je povesil nekoliko glavo ter gledal nekam v
daljo. Ivanček se ni genil pod svojo štorjo. Potajil sem se, kakor
bi spal. Počasi so se jeli dečki zopet razgovarjati.

S perva so se pomenili o tem in onem, o jutrišnjem delu,
o konjih ; a hitro se je obrnil Dorček k liji in, kakor bi obnovil
prekračeni razgovor, vprašal ga:

*) Diminutivum od Konstantina.

11

— »Nu, in ti, si li videl straha?"

— »Ne, nisem ga videl, in tudi ni mogoče videti ga," od¬
govoril je liček s tresočim in slabim glasom, katerega zvok je, ne¬
navadno, odgovarjal izraženju njegovega lica: — »toda čul sem
ga .... Pa ne jaz jedini."

— »A kje pa hodi pri vas ?" vpraša Pavliček.

— »V stari roljni. ’)"

— »Vi zatorej hodite v fabriko ?“

■— „Kaj pa, hodimo. Jaz in moj brat Avduška sva v lisov-
ščikih 1 2 )."

— »Lej nu — fabričnih."

— »Nu, in kako si ga čul ?“ vprašal je Dorček.

— »Vidiš, kako. Morali smo z bratom Avduško, pa s Fe-
dorom Mihejevskim, pa z Ivankom Kosim, pa z drugim Ivankom,
z istim, ki je s Krasnih Holmov, pa še z Ivankom Suhorokovim,
pa še drugi dečki so tam bili: vseh nas je bilo deset dečkov —
vsa zmena — nu, morali smo v roljni prenočiti, to se pravi, nismo
ravno morali, ampak Nazarov, nadzornik, nam je rekel: „Kaj se bo¬
dete, otroci, domov vlačili: jutri je mnogo dela, zatorej, otroci, ne
hodite domov." Nu, in mi smo ostali, in legli vsi vkupe, in začel
je Avduša govoriti in vprašal nas, kako pride strah? Pa ni še
izgovoril Avduša, ko zdajci nekdo nad nami začne hoditi; mi smo
namreč ležali spodaj, toda, začelo je hoditi zgoraj, nad kolesom.
Mi poslušamo : hodi, hodi, deske so se pod njim kar šibile, in škri¬
palo je ; sedaj je šel prav črez naše glave; kar je voda po kolesu
zašumela; zaropoče, zaropoče kolo in se zavrti; pa zastavke pri
žlebu so bile spuščene. Mi se čudimo: — kdo neki jih je vzdig¬
nil in spustil vodo; a kolo se je povrtelo, povrtelo pa ustavilo se.
In zopet je šel k durim na vrhu, potem jel spuščati se po stop¬
nicah, in tako se je počasi spuščal, prav, kakor da se mu nič
ne mudi; stopnice so pod njim kar škripale .... Nu, in prišel
je k našim durim, malo počakal, počakal — in kar nanagloma
se duri na stežaj odpro. Mi se preplašimo, gledamo — a ni ni¬
česar  Kar nanagloma se zamaje korec, vzdigne se, zajame,
potem pa gre, gre tako po zraku, kakor bi ga kdo nesel, in zopet
na svoje mesto. Potem se je drugi korec snel s kljuke in zopet
nazaj obesil se na kljuko; potem, kakor bi bil kdo proti durim
šel, in zdajci tako zakašlja, tako zaprha, kakor kaka ovca, ravno
takšen glas Mi smo se kar na kup zvalili, drug pod dru-
zega smo lezli .... Oh, kako nas je bilo takrat strah!"

»Lejte si nu!“ rekel je Pavel. »Zakaj je neki zakašljal?"

— »Ne vem; morebiti od mokrote."

1 ) ,,Roljna“ ali ,,čerpalna“ imenuje se na papirnih tovarnah isto stro¬
jenje, kjer v kdrcih zajemajo papir. Nahaja se prav poleg jezii, pod kolesom.

Pis.

2 ) „Lisovščjki“ ravnajo in gladijo papir. Pis.

78

Vsi so obmolknili.

— „Nu,“ vprašal je Dorček: —• Je li krompir uže kuhan ?“
Pavliček ga je potipal.

— »Ne, trd je še ... . Ste li slišali, plosknila je,“ dodal je,
obrnivši se proti reki: — »gotovo je ščuka. A, tam-le se je zvezda
utrnila. “

— »Ne, jaz vam bodem nekaj povedal, bratci moji/ rekel
je Kostja s tancim glaskom : — »poslušajte, kaj so nedavno naš ata
pripovedovali. “

— »Nu, poslušajmo,' 1  rekel je s pokroviteljskim pogledom
Fedja. •—

— »Gotovo poznate Gavrila, vaškega tesarja?"

— »Kaj pa, poznamo ga."

— »Ali veste, zakaj je vedno tako tožen, zakaj vedno molči,
ali veste? Nu, vidite, zakaj je on tako tožen: šel je nekoč, rekli
so ata, šel je nekoč, bratci moji, v les po orehe. Nu, in šel je on, v
les po orehe, pa se je izgubil, zašel, Bog ve, kam zašel. Hodil je,
hodil, bratci moji — pa ne! ne more najti pota; uže je na¬
stala noč. Nu, in sedel je pod drevo, češ, bodi-si, bodem pri¬
čakoval jutra — sedel je in zadremal. Nu, in zadremal je, kar
čuje zdajci, da ga nekdo kliče. Gleda — a ni nikogar. Pa je
zopet zadremal — toda zopet ga kliče. Zopet gleda, gleda in vidi:
pred njim na veji sedi Rusalka 1 ), guga se, in njega zove k sebi,
in smeje se, tako smeje .... In mesec je svetil močno, tako
močno, svetlo je svetil mesec — vse, bratci moji, videlo se je.
Nu, in ona ga zove, in je sama vsa svetla, tako bela, sedi na ve¬
jici, prav kakor ptiček, — in obdaja jo takšna krasota bleščeča,
sreberna .... Gavril tesar je bil kar ves omamljen, bratci moji,
toda ona se le vedno smeje in ga k sebi tako-le z roko vabi.
Uže je Gavril vstal in hotel ubogati Rusalke, bratci moji, a Go¬
spod se ga je usmilil: prekrižal se je ... . In kako mu je bilo
težko napraviti križ, bratci moji; rekel je, da roka je bila kakor
okamenela, ne giblje se ... . Ah, kako je bilo to težko ! . . . In,
ko se je prekrižal, utihnila je Rusalka s smehom, in zdajci vam
tako zajoče .... Joče se, bratci moji, oči si z lasmi otira, a
lase ima takšne zelene, kakor konoplja. Nu, in pogledal, pogledal
jo je Gavril in jel izpraševati je: »Zakaj jočeš, lesna spaka? 11  A
Rusalka mu je rekla: »Zakaj si se prekrižal, človeče/ dejala je,
živel bi bil z menoj v veselji do konca dnij: jočem in ubijam se
zato, ker si se prekrižal: toda ne bodem se samo jaz ubijala : ubijaj
se tudi ti do konca dnij. 11  Tu je ona, bratci moji, izginila, in Gavril
je vedel precej, kako mu je priti iz lesa .... Nu, in od tega časa
je on vedno tako tožen."

>) Nymphe.

79

— „0 ti!“ dejal je Dorček po kratkem premolku: — »kako
vender more taka-le lesna nesnaga kristijansko dušo izpriditi —
pa on je vender ni ubogal ?“

— „Ej, pojdi nu!" dejal je Kostja. „Tudi je rekel Gavril,
da glasek ima tako tenak, tako žaloben, kakor žaba. 11

— »In tvoj ata so sami to pripovedovali?" dodal je Feodor.

— »Sami. Jaz sem ležal za pečjo in sem čul vse."

— »To je čudno! Zakaj neki je tožen? .... Najbrž jej je
bil po všeči, da ga je z vala. 11

— »Res, po všeči jej je bil, 11  poprijel je liček. »Kaj pa! Ho¬
tela ga je šegetati. To znajo iste »Rusalke 11 .

— ■ »Najbrž so tudi tukaj Rusalke," opazil je Feodor.

— »Tukaj ne,“ odgovoril je Kostja, »kajti tukaj je čisto in
piano mesto. Samo — reka je blizu."

Vsi so umolknili. Zdajci se nekje v dalji začuje zategnen,
zvoneč, skoraj vzdihajoč zvok, jeden teh nerazumljivih nočnih zvo¬
kov, kateri nastajajo mnogikrat sredi globoke tišine, dvigajo se
stoje v zraku in se konečno počasi razsipljejo, kakor bi zamirali.

Poslušaš — kakor bi ne bilo ničesar, a zveni. Zdelo se vam
je, kakor bi bil kdo dolgo, dolgo prokričal pod samim nebosklonom,
kdo drug mu odgovoril v lesu s tancim, ostrim smehom in slab
sičeč zvižeg je poletel po reki. Dečki so se spogledali in stresli

— »Božja pomoč z nami!" šepnil je lija.

— »Ej, vi, vrani! 11  kriknil je Pavel: — »česa ste se ustra¬
šili? Poglejte nu, krompir je uže kuhan." (Vsi so se primeknili
h kotličku in jeli jesti kadeči se krompir; jedini Ivanek se ni ge¬
nih) »Ali ti ne bodeš?" vprašal ga je Pavel.

Toda on ni zlezel izpod svoje Štorje. Kotliček je bil skoraj
ves izpraznen.

— »Ali ste čuli, otroci," začel je liček: — »kaj se je ne¬
davno pri nas na Varnavicah dogodilo? 11

— »Tam na nasipu?" vprašal je Feodor.

— »Da, da, na prodrtem nasipu. To vam je nečist kraj,
tako nečist in samoten. Vse polno je razpoklin in jarkov, in v
jarkih se rede same kače."

— »Nu, kaj li se je zgodilo? Povej nam . . . .“

— »Vidite, kaj se je zgodilo. Ti, Dorče, morebiti ne veš,
da je ravno tam utopljenec pokopan; utonil je, pa. uže davno,
davno, ko je bil še ribnjak globok; samo gomilica njegova se še
vidi, pa tudi ta komaj : je kar tako — kupček .... Onikrat po¬
kliče oskrbnik pasjaka Jermila in mu veli: Jermil, pojdi na pošto.
Naš Jermil jezdi vedno na pošto; svoje pse je vse pomoril; kar
ne žive mu, ne vem zakaj ne, in tudi nikoli niso živeli, toda pasjak
je on dober, vse prekosi. Nu, in šel je Jermil na pošto, ali v mestu
se je zakasnil in se vrača pijan. Noč je uže, a svetla noč, mesec
sveti! .... Nu, in Jermil jezdi črez nasip; uže je tako pot na-

80

nesel. Tako jezdi pasjak Jermil, in vidi: po gomili utopljencev!
hodi kozliček, tako bel, kodrast in lep. Pa si misli Jermil, vza¬
mem ga s soboj — kaj se bode revče tu potikalo, ter zleze s konja
in ga vzame v naročje. Nu, in kozliček — ničesar. Potem gre
Jermil h konju, a konj se od njega odmiče, hrapi, stresava z glavo ;
ali vse jedno, on ga je pomiril, sedel nanj s kozličkom vred ter
zopet jezdil naprej; kozlička pa drži pred soboj. On ga gleda, a
kozliček mu kar naravnost v oči zre. Obšel ga je strah, namreč
Jermila pasjaka, češ, nisem še videl, da bi takšni-le kozlički komu
v oči gledali; toda, on gre vse jedno naprej in ga jame po volni
gladiti — rekoč: »Becka, becka!“ Zdajci kozliček pokaže zobe in
mu ponavlja: „Becka, becka“

Ni še pripovedovalec izgovoril teh zadnjih besed, ko hipno
skočita oba psa k višku, rineta s krčevitim lajem strani od ognja
ter izgineta v mraku. Vsi dečki so se preplašili. Ivanek je skočil
izpod svoje Štorje, Pavliček se je zagnal s krikom za psoma. Njiju
lajež se je hitro oddaljal .... Slišal se je nepokojni beg splašenih
konj. Pavliček je kričal gromko: „Sivček! Murček!” .... Neko¬
liko hipov potem je lajež utihnil; glas Pavlov se je čul prav iz
daleč . . . minilo je še nekaj časa; dečki so se vprašaje spogledo¬
vali, kakor bi čakali, kaj li bode .... Zdajci se začuje topot dir¬
jajočega konja; ustavil se je prav tik ognja in prijemši se za grivo
je skočil brzo z njega Pavliček. Tudi oba psa sta skočila v krog
svita ter precej sedla, pomolivši iz gobcev rudeča jezika.

— „Kaj pa je? Kaj pa je bilo? 11  vprašali so dečki.

— „Ničesar,“ odgovoril je Pavel, ter mahnil z roko po konji:
— „psa sta nekaj začula. Mislil sem, da je volk,” dodal je z
ravnodušnim glasom, hitro sope z vsemi prsmi.

Nehote mi je ugajal Pavliček. Bilje res krasen v tem hipu.
Njegov nelepi obraz, oživljen od hitre ježe, gorel mu je v smeli
drzovitosti in trdi odločnosti. Brez šibice v roči, po noči, brez
najmanjšega strahu, spustil se je sam na volka s  Kakšen
srčan deček!” mislil sem si, opazuje ga.

— „Ali so tri uže videli volkov, ka-li ?“ vprašal je strašljivec
Kostja.

— „Tukaj jih je vedno mnogo, 11  odgovoril je Pavel; „toda
nadležni so samo po zimi. 11

Zavzel je zopet svoje mesto pri ognji. Sedši na tla je po¬
ložil roko na kosmati tilnik jednemu psov in obradovana žival
dolgo ni obrnila glave, s priznanim ponosom pogleduje od strani
Pavlička.

Ivanek je zlezel zopet pod svojo štorjo.

—- „ Ali o kacih strahovih si nam pripovedoval, liček, izpre-
govoril je Dorček, kateri je, sin bogatega kmeta, moral imeti prvo
besedo (sam on je pa govoril malo, prav kakor bi se bil bal iz-

81

gubiti svoje dostojanstvo). Psa sta tudi ravno mogla zalajati. »In
res, jaz sem slišal, da je isti kraj pri vas nečist."

— »Varna vice? ... Cene! in še kako nečist. Tamkaj so
videli, ne jedenkrat, pravijo, starega gospoda — pokojnega! Hodi,
pravijo, v dolgopoli suknji in vedno tako vzdihuje, in nečesa na
tleh išče. Nekoč ga je dedček Trofimič srečal. — »Česa pa, bat-
juška Ivan Ivanič, izvoliš iskati na zemlji?"

— „0n ga je vprašal ?“ segel mu je v besedo začudeni Dorček.

— »Da, vprašal ga je."

— »Nu, to vam je res srčan dečko Trofimič . . . nu, in kaj
je on na to odgovoril ?“

— »Razriva trave," rekel je, »iščem". A govoril je tako za¬
molklo, zamolklo — »razriva trave."

■— »A čemu vam bode, očka Ivan Ivanič, razriv trave?"

— »Teži me," rekel je, »gomila me teži, Trofimič; ven bi
rad, ven."

— »Kakšen prekanjenec!" opazil je Dorček; — »gotovo je
še premalo užival življenja."

— »To je čudno!" rekel je Kostja; »jaz sem pa mislil, da
se mrtveci samo na vernih duš večer lehko vidijo."

— »Mrtveci se lehko vidijo vsak čas,“ poprijel je z uverjenostjo
liček, kateri je, kolikor sem mogel opaziti, znal bolje od vseh
drugih vse selske vraže  »A na vernih duš večer tudi
lehko vidiš živega, na kogar je prišla vrsta v bodočem letu um¬
reti. Treba samo iti po noči v cerkveno lopo ter gledati na pot.
Vsi isti ljudje pojdejo mimo tebe po poti, kateri bodo v tem letu
umrli. Minolo leto je šla pri nas v lopo baba Dijana."

— »Nu, in je li videla koga?" vprašal je radovedno Kostja.

— »Kaj pa. Najprej je sedela dolgo, dolgo in nikogar ni
videla in čula .... samo kakor bi psiček nekje zalajal, zalajal
. . . . Zdajci, gleda: po cesti gre deček v sami srajčici. Gleda na¬
tančneje — šel je Ivanek Fedozejev .....“

— »Isti, ki je vzpomladi umrl ?“ segel mu je v govor Feodor.

— »Prav isti. Gre in glavice ne povzdigne . . . Toda Dijana
ga je spoznala . . . Nu, in gleda dalje-: gre baba. Gleda jo dobro,
na tanko — oh, moj Bog! — ona sama gre po cesti, sama Dijana."

— »Je li mogoče, sama?" vprašal je Feodor.

— »Za Boga, sama."

— »A kako to, saj ona vender še ni umrla?"

— »Saj še ni minilo leto. A le poglej je; komaj se je še
duša drži."

Vsi so zopet utihnili. Pavel je vrgel pest suhih vejic na
ogenj. Začrnele so hitro na brž vzpihnivšem plamenu, zatrščale,
zakadile se, jele kriviti, in dvigati obžgane konce k višku.
Svetloba je udarila, vedno miguje, v vse strani, posebno navzgor.
Zdajci, Bog vedi od kod, prileti bel golobček — naravnost v ta

0

82

razsvetljeni prostor, plašno se poviti na istem mestu, ves oblit z
gorečim bleskom, ter izgine mahaje s perotnicama.

— »Gotovo je dom zgrešil/ dejal je Pavel. »Sedaj bode
letal toliko časa, da se na kaj natakne, in kjer se natakne, tam
tudi nočuje do zarije/

— »Cuješ li, Pavliček/ rekel je Kostja; — »ali ni morebiti
kaka duša letela v nebo, a?“

Pavel je vrgel drugo pest vejic na ogenj.

— »Mogoče,* 1  izpregovoril je ta naposled.

— »Povej nu, Pavel, 1 * začel je Dorček — „je li pri vas v
Salošovi tudi bilo videti predvidenje nebesno ?“ 1 )

— „Da se ni solnce videlo? Se ve da.“

— »Ali ste se tudi vi bali?**

— »Ne samo mi. Naš gospod, dasi nam je uže prej pravil,
da sedaj bode predvidenje, ko se je stemnelo, prestrašil se je sam,
pravijo, tako, da ni vedel, kje je. V dvorovi hiši je baba kuharica,
ko se je komaj stemnelo, zgrabila burklje in z jednim mahom
vse lonce v peči pobila, češ: »kdo bi sedaj jedel, prišlo je sveto
prestavIjenje.** In tako so vse jedi potekle. Pa pri nas v vasi so tako
govorili, bratci moji, da bodo beli volkovi jeli po zemlji begati, da
bodo ljudi jedli, da prileti ptica plenilka, in da pride sam Triška. ** 2 )

— »Kakšen Triška ?“ vprašal je Kostja.

— »Ti ga ne poznaš ?“ rekel je hitro liček: »nu, bratec, od
kodi si pa, da ne poznaš Triške? Res, otroci, v vaši vasi ste pravi
srajčniki! Triška — to bode takšen čuden človek, kateri pride, a
pride on takšen čuden človek, da ga ne bode moči prijeti, in ni¬
česar mu storiti, takšen čuden človek bode. Hočejo ga, na primer,
kmetje ujeti: gredo nanj z drogovi, obkolijo ga, toda on jih za¬
slepi — tako zaslepi, da sami drug druzega pobijejo. Posade ga,
na primer, v zapor — on poprosi malo vodice v posodi; prineso
mu posodo in on, smuk! v vodo, pa ga ni nikjer. Denejo ga v ve¬
rige, ali on samo zaploska, pa mu kar odpadejo. Nu, in hodil
bode ta Triška po vaseh in po mestih; ta Triška bode lokav člo¬
vek in motil bode kristijanski narod; .... nu, in ničesar mu ne
bode moči storiti .... Tako čuden in lokav človek bode to.“

— »Nu, da,“ nadaljeval je Pavel s svojim počasnim glasom
—■ »tako bode. Nu, in njega so pričakovali pri nas. Rekli so
starčki, da, kakor hitro se nebesno predvidenje prične, pride tudi
Triška. Nu, in začelo se je predvidenje. Vsi ljudje so vreli na
ulice, v polje, ter pričakovali, kaj li bode. A naš kraj je, kakor
veste, viden, na planem. Gledajo — zdajci od Slobodke z gore
gre nek človek, tako čuden, glava tako velika .... vsi kar za-
kriče: »Oj, Triška gre, oj Triška gre!“ in vsak beži, kamor more.
Starosta naš je zlezel v vodotok; starostinja se splazi pod prag,

*) Tako imenujejo v nas kmetje solnčni mrak. Pis.

Povest o »Triški“ se gotovo naslanja na bajko o Antikristu. Pis.

83

kriči na vse grlo, ter domačega dvornega psa tako preplaši, da
je kar z verige doli črez plot v les zbežal; Kuzkin oča pa, I)o-
rotejič, skočil je v oves ; sedel je in pričel kričati kakor prepe¬
lica, češ, saj ptici bode vrag, dušegubec, prizanesel. Nu, in tako
so se vsi preplašili! . . . Ta človek pa, ki je šel, bil je naš sodar
Vavilja: kupil si je nov lesen vrč in del na glavo ta prazni vrč.“

Vsi dečki so se zasmijali in zopet na hip obmolknili, kar se
mnogikrat pripeti ljudem, razgovarjajbčim se na odkritem zraku.
Pogledal sem krog sebe: veličestno in carstveno je stala noč; vlažno
svežest poznega večera je zamenila polunočna suha toplota, in dolgo
še jej je bilo ležati z mehkim pregrinjalom na mirnem polji; dokaj
časa je še ostajalo do prvega ptičjega petja, do prve rosice zorine.
Lune ni bilo na nebu; ta čas je vzhajala pozno. Brezštevilne
zlate zvezde, zdelo se ti je, da tekajo vse, neprestano migaje, po
meri rimske ceste, in gledeč nanje ste čutili res sami nekako
živo hitri, neprestani beg zemlje .... Nekak poseben, rezak. bo¬
lehav krik se je začul zdajci dvakrat zapored nad reko in se ne¬
koliko hipov potem ponovil uže dalje . . .

Kostja je vztrepetal .' . . »Kaj je to? 44

»To čaplja kriči,“ dejal je mirno Pavel.

— „Caplja/ ponovil je Kostja ... »A kaj je pa bilo to,
Pave], kar sem čul sinoči, 11  dodal je nekoliko pomolčavši; —- „ti
morebiti veš . . . .“

— »Kaj si čul?"

— »Vidiš, kaj sem čul. Sel sem iz Kamene Grede v Saškino;
in šel sem s prva ob našem leščevji in potem sem jel iti ob trav¬
niku — veš, tam, kjer je jarek — tamkaj je, veste, bučilo, 1 ) za-
rasteno še vse z bičjem; nu, in šel sem mimo tega bučila, bratci
moji, in zdajci iz tega bučila nekaj nekako zastoče, pa tako tožno,
tožno: u-u .... u-u . . . u-u! Obšel me je takšen strah, bratci
moji; bilo je pozno, in glas je bil tako tožen. Skoraj bi bil sam
zajokal. Kaj neki je bilo to, a? 44

— »V istem bučita so lani Akima logarja utopili lopovi,“
rekel je Pavliček — »zatorej lehko, da duša njegova vzdihuje 44 .

— „A, glejte nu, bratci moji, 44  rekel je Kostja, razširivši svoje
uže brez tega silne oči . . . . »Jaz še vedel nisem, da so Akima
v tej luži utopili; sicer bi se ne bil tako vstrašil 41 .

— »A pravijo, da so tudi takšne žabe, 44  nadaljeval je Pavel.
,,katere se tako tožno glasijo.“

— ,,Zabe? O ne, to niso bile žabe, kakšne neki? 44  (Caplja
je zopet zakričala nad vodo) .... »Ejej! 44  dejal je nejevoljno
Kostja — ,,kakor bi divji mož kričal 44 .

— »Divji mož ne kriči, ker je nem, 41  poprijel je liček; — —
»samo z rokama ploska . . .

Bučilo je globoka jama z vzpomladanjo vodo, ki je od povodnji
ostala in se vse leto ne posuši. Pis.

6*

84

— .Kaj si ga ti videl divjega moža, ka-li?“ rekel je porogljivo
Dorček.

— »Ne, nisem ga videl, in Bog me obvaruj videti ga; a
videli so ga drugi. Prav nedavno je begal pri nas jednega kmeta:
vodil, vodil ga je po gozdu in le vedno krog jedne poljane . . .
Komaj je prišel do jutra domov.”

— »Nu, je li ga videl?”

— »Videl. Rekel je, da je tako velik, velik, teman, tako
zavit, stoji za drevesom, dobro ga ne moreš videti, kakor bi se
pred mesecem skrival, in gleda, gleda debelo ter pomežikuje, po¬
mežiku) e . . .“

— „Eh, ti!” vzkliknil je Dorček, z lahka zdrgetavši z ra-
menima — »pfu! . . .“

■—■ »A zakaj se je ta pošast v svetu zaredila?” opazil je
Pavel — »tega ne razumem.”

— »Ne huduj se; glej, da te čuje,” rekel je lija.

Zopet je nastalo molčanje.

— „Poglejte nu, poglejte nu, otroci,” začul se je zdajci detski
glas Ivančkov — „poglejte nu na božje zvezde — kakor bi bu-
čelice rojile! “

Pomolil je svojo glavico izpod Štorje, oprl se na dlanček ter
hitro povzdignil svoje velike mirne oči k višku. Oči vseh dečkov
so se vzdignile k nebu ter ne skoraj opustile se.

— »Vanja,” vprašal je prikupljivo Dorček: — »je li tvoja
sestrica Anica zdrava?”

— „Zdrava,” odgovoril je Ivan nekoliko skozi nos.

— „Reci jej, zakaj ona k nam ne hodi?“

■— »Ne vem.”

— »Reci jej, naj hodi.”

— »Bodem rekel.”

— »Reci jej, da jej bodem dal pogače.”

— »Kaj bodeš pa meni dal?”

— »Kaj bodem tebi dal?”

Ivanek je vzdihnil.

— »Ne, meni ni ničesar treba. Daj rajši njej; ona nam je
tako dobra. “

In Ivanček je zopet položil svojo glavo na zemljo. Pavel je
vstal in vzel v roko prazni kotliček.

— »Kam pa greš?” vprašal ga je Dorček.

— »K reci, vodice zajet — žejen sem.”

Psa sta vstala in šla za njim.

— »Pazi, da ne padeš v reko!” zavpil je za njim Tiček.

— »Zakaj bi padel?” dejal je Dorček -- »bode uže pazil.”

»Da, bode pazil. Kako lehko se zgodi, da se nagne, jame
zajemati vodo in povodnji mož ga zgrabi za roči ter potegne s
soboj. Potem bodo pa rekli: ubožec, je padel v vodo 

85

A kako padel?  Slišite, je uže v tretji/ dodal je on,
prisluševaje.

Trstje se je res razdvigalo in »šuršalo 11 , kakor pri nas pravijo.

— »Ali je res/ vprašal je Kostja, »da je neumna Akulina
od istega časa blazna, kar je bila v vodi? 11

— „Od istega časa .... Kakšna je sedaj! A pravijo, daje
bila prej lepa. Povodnji mož jo je spačil. Gotovo ni pričakoval,
da jo bodo hitro izvlekli. On jo je, tam pri sebi na dnu, vso spačil. 11

(Jaz sam sem mnogikrat srečal to Akulino. Odeta s cunjami,
strašno suha, s črnim, kakor oglje, licem, kalnim pogledom in
vedno drhtečimi zobmi, teptala je po mnogo ur najednem kraji,
kjer si bodi na cesti, krepko stiskaje koščeni roči k prsim, in po¬
časi premetuje se z noge na nogo, prav kakor divja zver v kletki.
Ona ničesar ne razume, naj se jej pripoveduje kar hoče, ter se
samo izredka krčevito smeje.)

— „Pravijo pa/ nadaljeval je Kostja ■— „da je Akulina v
reko skočila, ker jo je ljubček prekanil/

— »Samo zaradi tega. 11

— »Ali pomniš Vasjo? 111 ) dodal je tožno Kostja.

— »Kakšnega Vasjo ?“ vprašal je Dorček.

— „1 nu, istega, ki je utonil, 11  odgovoril je Kostja: — „in v
ravno tej-le rečici. Pa kakšen deček je bil on! Oh, to vam je
bil deček! In mati njegova, Feklista, kako ga je ona ljubila, tega
Vasjo! In kakor bi bila slutila Feklista, da bode on poginil v vodi.
Ce se je šel Vasja z nami otroki po leti v rečico kopat, ona se
je kar vsa prestrašila. Drugim babam še mari ni bilo, šle so mimo
s koriti, ne zinem' se, a Feklista postavi korito na zemljo ter jame
klicati: »Vrni se, oj. vrni se, lučicamoja! Oh, vrni se, sokolček! 11

— In kako je utonil, Bog sam vedi. Igral se je na brežku. in
mati je bila tam, grabila je seno: kar čuje, kakor bi kdo mehur-
ce po vodi spuščal — pogleda, in uže sama Vasjina kapica po vodi
plava. Nu. in od tega časa tudi Feklista ni v svojem umu;

— pride in leže na istem kraji, kjer se je on utopil — leže, bratci

moji, ter zapoje pesenco — veste, Vasja je vedno takšno pe-
senco peval — nu, in ravno to tudi ona zapoje in se joče, joče,
bridko Bogu toži. 11

— »A, vidite, Pavliček uže gre/ dejal je Dorček.

Pavel je prišel k ognju s polnim kotličkom vode v roči.

— »Nu, otroci/ 1  pričel je Pavel, pomolčavši — »to ni nič
kaj varno delo. 11

— »Kaj pa je ?“ vprašal je hitro Kostja.

— »čul sem Vasjin glas. 11

Vsi so se od straha stresli.

— »Kaj pa je bilo, kaj? 11  zaječal je Kostja.

‘) Diminutivum od Vazilij.

86

— „Bog ve. Komaj sem se začel k vodi nagibati, kar čujem
klicati me prav z Vasjinim glasom in kakor izpod vode: „Pavliček.
a, Pavliček, pojdi semkaj." Sel sem strani. A vode sem vse jedno
zajel. 11

— „0h, ti moj Bog, oh, ti moj Bog!" zamrmrali so dečki,
prekrižaj e se.

— „ Gotovo te je povodnji mož klical, Pavel. 11  rekel je Dor-
ček .... ,,In mi smo ravno o njem, o Vasji namreč, govorili. 11

— „0h, to pomenja slabo, 11  izpregovoril je s poudarkom
liček.

— „A, kaj še, bodi si, kakor hoče! 11  dejal je Pavel odločno,
ter zopet sedel — ,,svoji usodi ne uideš. 11

Dečki so utihnili. Videlo se je, da so Pavlove besede na¬
pravile na nje globok vtis: jeli so polegati pred ognjem, kakor
bi se pripravljali spat.

— „Kaj pa je to? 11  vprašal je zdajci Kostja, povzdignivši
glavo.

Pavel je jel prislušavati.

— ..To kljunački lete in požvižgavajo. 11

— „Kam pa lete? 11

— „Tja, kjer ni zime, kakor pravijo. 11

— „Ali so res takšni kraji?"

— „So.“

— „ Daleč? 11

— „Daleč, daleč, za toplimi morji. 11

Kostja je vzdihnil ter zakril oči.

Več kakor tri ure so uže minile, kar sem se bil pridružil
dečkom. Konečno je izšel mesec; jaz ga nisem precej zapazil, tako
je bil majhen in ozek. Ta brezlunina noč, kakor se vam je zdelo,
bila je ravno tako veličestna kakor prejšnja .... A uže se je sklo¬
nilo k temnemu kraju zemlje mnogo zvezd, ki so še v kratkem
stale visoko na nebu; vse je popolnoma utihnilo krog in krog,
kakor navadno utiha le proti jutru: vse je spalo s krepkim, mirnim,
predrazsvetnim snom. V zraku uže ni bilo več tako silnega duha
■— v njem se je jela z nova nekako razlivati mokrota .... Niso
dolge letne noči-! .... Razgovor dečkov je ugašal z ognjema vred
.... Psa sta tudi dremala; konji, kolikor sem mogel razločiti pri
komaj brlečem, slabolijočem svitu zvezd, ležali so tudi, povesivši
glave .... Zaspanec se je lotil še mene in zadremal sem.

Svež vetrec je probežal po mojem lici. Odprl sem oči: —
danilo se je. Še nikjer ni bilo rudeče zarije, toda uže je zabelelo
na iztoku. Postalo je vse krog vidno, če tudi le motno vidno.
Bledo sivkasto nebo se je svetlilo, prihajalo hladneje in bolj sinje;
nekatere zvezde so brlele s slabim svitom, a druge so izginjale;
orosela je zemlja, listje zapotelo, sem ter tja so se začuli živi
zvoki, glasi, in tanki jutranji vetrec je jel uže broditi in prhati nad

87

zemljo. Telo moje mu je odgovarjalo z lehkim, veselim drhtenjem.
Vstal sem brzo ter šel k dečkom. Spali so vsi, kakor ubiti, krog
tleče žrjavice; jedini Pavel se je privzdignil na pol, ter me po¬
gledal začudeno. — Pokimal sem mu ter se napotil proti domu
ob zakadivši se rečici. Nisem še prekoračil dveh vrst, ko so se
uže polili, krog mene po širocem mokrem travniku, spredaj po
zazelenelih holmih od lesa do lesa, zadaj po prašni dolgi cesti,
po svrkajočih, porudelih grmih in po rečici, sramežljivo sinjevši
— izpod vedno redkeje megle — s prva živo, potem bolj bledo
rudeči, zlati potoči mladega, gorečega svita .... Vse se je jelo
gibati, vse seje prebujalo, zapevalo, samevalo, izpregovarjalo.
Povsodi so kakor lesketajoči diamanti zarudele debele rosne kaplje;
meni naproti so prileteli čisti in jasni, kakor umiti v jutranjem
hladu, zvoki zvonu, in zdajci je pridirjala tudi mimo izpočita konjska
čreda, katero so gnali znani nam dečki . . .

Bogu potoženo, dodati moram, da uže to leto Pavla ni bilo
več. Ni utonil: ubil se je, padši raz konja. Ubožec, bil je srčan dečko.

Kasjan s Krasne Meče.

t^Kračal sem se z lova v tresoči teležki ter, ves omamljen od so-
parne vročine letnega oblačnega dne (znano je, daje vročina v
take dni mnogikrat še neznosnejša, nego li v jasne, posebno, kadar
ni vetra), dremal in premetal se z nejevoljno potrpežljivostjo, pre¬
puščajo se vsega na razjedanje drobnemu belemu prahu, neprestano
dvigujočemu se z izbite ceste izpod 'sesušenih in ropotajočih koles
— ko je moja pozornost zdajci bila vzbujena z nenavadnim nepo-
kojem in nemirnim gibanjem mojega kočijaža, dosle še krepkeje
dremavšega od mene. Mahal je z vajeti, premikal se na obločku
ter jel kričati na konja, sedaj pa sedaj pogleduje nekam v stran.
Ozrl sem se krog sebe. Peljala sva se po široki obdelani pla¬
njavi; z nenavadno položnimi, valovom podobnimi brdi, sezali so
vanjo nevisoki, tudi obdelani holmi; pogled je objemal vsega kacih
pet vrst praznega prostranstva: v dalji — narušali so neveliki
brezovi gozdi s svojimi okroglo-zobčastimi vršiči j edini skoraj
ravno črto nebosklona. Ozki potje so se raztezali po polji, pro¬
padali v soteskah, vili se po gričih in na jednem izmed teh,
kateri je v pet sto koracih pred nama presekaval najino cesto, za¬
pazil sem nekak sprevod. In na tega je pogledaval moj kočijaž.

Bil je namreč pogreb. Spredaj v telegi, zaprežem z jednim
konjem, peljal se je počasi duhovnik; Cerkvenik je sedel poleg
njega in vodil; za telego so nesli štirje kmetje z odkritimi gla¬
vami rakev, pokrito z belim prtom; za rak vij o sta šli dve ženski.
Tanki, tožni glas jedne izmed njiju priletel je kar do mojega sluha;
jel sem poslušati: ona je glasila. 5 ) Milo se je razlegal sredi pu¬
stega polja ta tožni, jednakomerni, breznadno tarnajoči napev.
Kočijaž je pognal konja; želel je prevoziti sprevod. Srečati na
cesti mrtveca — pomenja slabo. Res, posrečilo se mu je predir-
jati po cesti prej, predno .so z mrtvecem prišli do nje; a nisva
še bila sto korakov naprej, ko se nanagloma najina telega silno strese,
nakrene in malo ne preobrne. Kočijaž je ustavil dirjajoča konja,
mahnil z roko in pljunil.

— „Kaj pa'je?“ vprašal sem jaz.

Kočijaž moj je zlezel molče in počasi doli.

— „Nu, kaj pa je?“

*) Ko kdo umre, začne takoj po smrti navadno njemu najbliže sorodna
ženska jokaje^ glasno tožiti in vzdihovati po pokojniku in to toliko časa, dokler
ni pokopan. Če pokojnik nema nobene sorodnice, tedaj prevzame nalog kaka
sosedinja. Za to „glasenje“ imajo uže gotove in določene fraze. Prel.

89

— „0s se je strla .... pregorela/ 1  odgovarjal mi je mračno
ter s takšno nejevoljo popravil zdajci spremo na priprežnem konji,
da bi skoraj bil odletel v stran, toda je vender le obstal, prhnil,
stresel se in prepokojno jel česati si z zobom pod kolenom sprednji
nogi.

Zlezel sem doli ter postal nekoliko časa na cesti, tožno pre¬
puščajo se čnjstvu neprijetnega premišljevanja, kaj storiti. Desno
kolo se je podvrnilo skoraj popolnoma pod telego ter, kakor z
nemim obupanjem, molelo k višku svoje pesto.

— »Kaj nama je sedaj storiti? 11  vprašal 'sem naposled jaz.

— »Evo, kdo je kriv! 11  rekel je moj kočijaž, kažoč z bi¬
čem na sprevod, kateri je v tem uže zavil na cesto ter se nama
približal: — »še vselej sem to opazil/ 1  nadaljeval je on: — »to
je gotovo znamenje — srečati mrtveca .... Res.“

In zopet je vznemiril priprežnega, kateri je, videč njegovo
nerazpoloženje in surovost, sklenil ostati miren ter samb izredka
in oskromno pomahaval z repom. Jaz sem pohodil nekoliko gori
in doli ter se zopet ustavil pred kolesom.

V tem nas je došel pokojnik. Tiho zavrnivši s ceste na travo
povlekel se je mimo naše telege tožni sprevod. Midva s kočija-
žem sva snela šapki, poklonila se duhovnu ter se spogledala z
nosilci. Stopali so s trudom: visoko so se dvigale njih široke prsi.
Izmed dveh žensk, stopajočih za rakvijo, bila je jedna zelo stara
in bleda; mirne nje črte, neusmiljeno pokažem: s trpljenjem, hra¬
nile so izraženje stroge, resne važnosti. Sla je molče in poredkoma
dvigala suho roko k tancim udrtim ustnam. Druga baba, mlada
ženska kacih dvajsetpetih let, imela je oči rudeče in mokre in ves
obraz zabuhel od joku; prišedši do naju je prestala glasiti ter se
zakrila z rokavom .... Nu, in pokojnik je šel mimo, zavrnil zopet
na cesto in zopet se je začulo nje žalobno, dušo pretresajoče petje.
Molče spremivši z očmi mirno zibajočo se rakev, obrnil se je ko¬
čijaž k meni.

— „Tii neso Martina tesarja," rekel mi je: — »tega ki je
z Rebe. 11

— »A kako ti to veš? 11

— »Spoznal sem pobahali. Starka je mati njegova, a mlada
— žena. 11

— »Je li bil bolan? 11

— »Ril .... vročina .... Tretjega dne je poslal oskrbnik
po doktorja, pa doktorja niso dobili doma .... A bil je dober
tesar; časi se je malo spozabil, a tesar je bil dober. Glej, kako
se baba njegova ubija .... Nu, da, to se ve: babje solze niso
kupljene. Babje solze — so voda .... Res."

In nagnil se je, prolezel pod povodom priprežnega, ter prijel
z obema rokama za dugo.

— »A vender/ 1  rekel sem jaz: — »kaj nama je storiti? 11

!W

Kočijaž moj se je uprl s prva s kolenom v pleče ojničnega,
stresnil dvakrat z dugo, popravil sedelce, potem zopet prolezel pod
povodom priprežnega in, udarši ga mimogrede v gobec, šel li ko¬
lesu — ter ne spuste z njega pogleda, počasi izvlekel izpod pole
kaftanove tobakiro, počasi odprl pokrovec, počasil vtaknil v toba-
kiro dva svojih tolstih prstov (in še dva sta imela komaj prostora,
v njej), pomel, pomel tobak, pomel potem nos, ponjuhal v presledkih,
spremljevaje vsak prijem z dolžim oddihom, ter, bolestno trepaje in
mežikajez zasolzivšima se očima, zatopil se v globoko premišljevanje.

— „Nu, kaj zatorej ?“ izpregovoril sem jaz naposled.

Kočijaž moj je skrbno vložil tobakiro v žep, nadel klobuk
na obrvi, brez pomoči rok. z jedinim gibanjem glave, ter zamiš¬
ljeno zlezel na obloček.

— „Kam pa misliš?“ vprašal sem ga jaz ne brez začudenja.

— »Izvolite sesti," odgovoril mi je on mirno ter prijel za
vajeti.

— „A kako se bodeva peljala?"

— ,,Bode uže šlo.“

— ,,Toda ds. “

— ,,Izvolite sesti."

— ,,Toda ds se je strla . . . ."

— ,,Ce se je strla, strla se je, do vasice bodeva uže prišla
. . . . peš, se ve da. Tam-le za gozdom na desno je naselbina:
imenuje se Judino."

— „In ti meniš, da prideva do tja?"

Kočijaž me ni udostojil odgovora.

— ,,Jaz grem rajši peš," rekel sem mu jaz.

— „Kakor vam ugodno."

In mahnil je z bičem. Konja sta potegnila. Res, privlekla
sva se do naselbine, če tudi se je desno sprednje kolo komaj dr¬
žalo in se neizrečeno čudno vrtelo. Na neki vzvišini malo, malo
da ni odletelo; a kočijaž moj je zakričal nanj z ozlobljenim gla¬
som in srečno sva se spustila nizdolu.

Judino selce je bilo sestavljeno iz šestih nizkih in majhnih izbic,
katere so uže visele po strani, dasi so jih najbrž še le nedavno
postavili; dvori niso bili pri vseh obgrajeni s plotom. Peljaje se
v to selce, nisva srečala nijedne žive duše ; celo kokoši ni bilo vi¬
deti na ulicah in tudi psov ne; samo jeden, črn, kosorep skočil
je naglo, ko nas je ugledal, iz popolnoma sesušenega korita, kamor
ga je najbrž zagnala žeja, ter precej, brez lajanja, strmoglav smuknil
pod vrata. Šel sem v prvo izbo, odprl duri v veži, zaklical go¬
spodarjev — nikdo mi ni odgovoril. Zaklical sem v drugo: gladno
mijavkanje se je začulo za drugimi durmi. Sunil sem vanje z nogo :
suha mačka je švignila mimo mene, svrknivši v temi z zelenimi
očmi. Pomolil sem glavo v sobo, pogledal: vse temno, dimno in
prazno. Odpravil sem se na dvor, tudi tam nikogar .... V pre-

91

graji je bokal teliček: hrom siv gosjak je šepal nekoliko v strani.
Prešel sem v drugo izbo — tudi v drugi izbi ni duše. Grem na
dvor ....

Na sami sredini jarko osvetljenega dvora, na samem pripeku,
kakor pravijo, ležal je z licem k zemlji in pokrivši glavo z arm-
jakom, kakor se mi je zdelo, deček. Nekoliko korakov od njega,
poleg slabe teležke, stala je, pod slamnatim ostrešjem, suha kljusa
v strgani spremi. Solnčni svit, padajoč v žarkih skozi ozke reže
zastarele strehe, krasil je z nevelicimi svetlimi pegami nje klobu-
činasto, rudeče-kostanjevo dlako. Ravno tam so skakali v visoki
škorešnici škorci, z mirno radovednostjo pogleduje doli iz svoje
visoke hišice. Sel sem k spečemu človeku, jel buditi ga.

Vzdignil je glavo, vgledal me in hipno skočil na nogi
„Kaj je? Česa hočete? Kaj pa je?" zagodel je na pol v spanji.

Odgovoril mu nisem precej: do tega me je osupnila njegova
zunanjost. Mislite si pritlikovca, let petdesetih, z majhnim, okrog¬
lim in zgubančenim licem, šilastim nosom, rujavima, komaj zapaz-
Ijivima očima in kodrastimi, črnimi lasmi, kateri so, kakor klobuk
na gobi, široko sedeli na drobni glavici. Vse njegovo telo je bilo
izredno šibko in suho, in gotovo ni mogoče povedati z besedami,
kako nenavaden in čuden je bil njegov pogled.

— „Česa hočete ?“. vprašal me je on zopet.

Objasnil sem mu, o čem je šlo; on me je poslušal, ne spuste
z mene svojih počasi trepajočih očij.

— „Zatorej, je li mogoče dobiti novo ds?" rekel sem ko-
nečno: — ,,jaz hi z veseljem plačal."

—■ „A kdo ste vi ? Lovci, ni res ?“ vprašal je on, pomerivši
me od nog do glave.

— „Lovci.“

— ,,Ptičice nebesne streljate, ni res? Zven' gozdne? ....
Ni li greh, božje ptice ubijati, kri nedolžno prelivati?"

Čudni starček je govoril zelo počasi. Zvok glasu njegovega
me je osupnil. V njem ne samo, da se ni čulo ničesar slabotnega,
— temveč, bil je še neizrečeno sladak, mlad in skoraj žensko-nežen.

— „Osi jaz nemam," dodal je po kratkem molčanji: — ,,ta-le
ne bode služila (pokazal je na svojo teležko) — ,,vi imate gotovo
veliko telego."

— ,,Je li mogoče, najti jo v vasi?"

— ,,Kakšna vas je tu!... . Tukaj je nema nikdo .... In
tudi doma ni nikogar: vsi so na delu. Stopajte," rekel je na-
nagloma ter legel zopet na zemljo.

Nikakor nisem pričakoval takšnega izida.

— „Poslušaj, starček," izpregovoril sem zopet jaz, in potrepal
ga po plečih — „stori mi ljubav, pomagaj."

— „Stopajte z Bogom! Jaz sem truden, bil sem v mestu,"
odvrnil mi je on, ter si potegnil armjak črez glavo.

92

— „A stori mi vender Ijubav,” nadaljeval sem jaz : — ,,jaz
.... jaz plačam.”

— „Jaz ne potrebujem tvoje plače.“

— „A prosim te, starček . . . .“

Vzdignil se je na pol ter sedel, položivši svoji tanki nogi
navskriž.

— ,,Jaz bi te peljal na izsečke (izsekano mesto v lesu).
Tamkaj so trgovci kupili gozd — Bog jim sodnik, uničujejo gozd,
in napravili so pisarno, Bog jim sodnik. Tam bi ti pri njih os
naročil, ali gotovo kupil."

— „1. prekrasno!" vzkliknil sem radostno. »Prekrasno! . . .
Pojdimo.“

•— »Hrastovo ds, trdno," nadaljeval je on, ne ganeč se z
mesta.

— »Ali je daleč do teli izseček?"

— »Tri vrste."

— „Nu, kaj je to! Peljemo se lehko na tvoji teležki.”

—• „0 ne . . . .“

— „Nu, pojdimo,“ dejal sem jaz — ,,pojdimo, starček! Ko¬
čijaž naju čaka na ulicah!“ Starček je nerad vstal ter šel za menoj
na ulice. Kočijaž moj je bil jako slabe volje in razdražen ; hotel
je napojiti konj, a bilo je v vodnjaku jako malo vode in okus
njen je bil slab, in to je, kakor pravijo kočijaži, prva skrb . . .
Vse jedno, ko je zagledal starčka, nasmehnil se je, prikimal mu z
glavo ter vzkliknil:

— ,,A, Kasjanček? Zdravo !“

— ,,Zdravo, Jerofej, pošteni človek!” odgovoril je Kasjan z
milim glasom.

Jaz sem precej priobčil kočijažu njegovo predloženje : Jerofej
je bil zadovoljen ter zavozil na dvor. V tem, ko je on z zamiš¬
ljeno marljivostjo izprezal konje, stal je starček naslonjen s hrbtom
na vrata in tožno pogledaval sedaj njega, sedaj name, kakor bi
ne znal, kaj mu je storiti. Kolikor sem mogel opaziti, ni ga pre¬
več razveselil najin nepričakovan obisk.

— ,,Zatorej so tudi tebe preselili?” povprašal ga je zdajci
Jerofej, snemaj e dugo.

— „Tudi mene.”

— „Ek!“ zamrmral je moj kočijaž skozi zobe. — „Ali veš,
Martin tesar .... saj poznaš Rebovskega Martina?”

— ,,Poznam.”

— „Nu, ta je umrl. Ravno sva srečala njegov pogreb.”

Kasjan se je začudil.

— „Umrl?“ dejal je, ter se zamislil.

— „Res, umrl. Zakaj pa ga nisi ozdravil, a ? Saj ti, pra¬
vijo, zdraviš, ti si zdravnik.”

Moj kočijaž se je vidno šalil in navijal starčka.

J3

— „AIi je to tvoja telega, kaj?" dodal je on, pokazuje nanjo
s plečem.

— »Moja."

— »Nu, telega .... telega!“ ponovil je on ter jo prijel za
ojnici in malo ne preobrnil .... ,,Telega! ... A s čim se bodete
peljali na izsečke? .... V ti ojnici našega konja ne uprežeš:
naši konji so veliki — a to, kaj je to?"

— ..Jaz ne vem, s čim se bodete peljali," odgovoril je Kas-
jan, »če ne s tem-le živinčetom," dodal je z vzdihom.

— „S tem-le?" poprijel je Jerofej ter gredoč h Kasjanovi
kljusi, prezirljivo dregnil jo s tretjim prstom prave roke v vrat.

— „Presneto,“ dodal je s karajočim glasom : — »si li zaspala
vrana!"

Poprosil sem Jerofeja čim brže napredi. Meni samemu je
prišla volja, peljati se s Kašjanom na izsečke; tamkaj bivajo radi ru¬
ševci. Ko je bila teležka uže vsa gotova in sem se s psom vred,
kakor je bilo mogoče, umestil na nje razveznenem dnu iz dreves¬
nega luba ter je Kasjan, skrčivši se kakor klop in s prejšnjim
tožnim izraženjem na obrazu, tudi uže sedel na sprednji gredici,

— stopil je Jerofej k meni ter mi prav skrivnostno pošepetal:

— ..Dobro ste ukrenili, batjuška, da se peljete ž njim. Veste,

on je uže takšen, je prismojen in priimek mu je Bolha. Ne vem,
kako li ste ga mogli razumeti.“ '

Hotel sem reči Jerofeju, da se mi je do sedaj Kasjan zdel
popolnoma pameten človek, a kočijaž moj je hitro nadaljeval z ravno
istim glasom: —- ,.Pazite samo, da vas tja pripelje. Os pa izvo¬
lite sami izbrati: izvolite vzeti trdno ds Nu, Bolha," dodal
je glasno: — »ali se more dobiti pri vas malo kruhka?"

— ,,Poišči: morebiti najdeš," odvrnil mu je Kasjan, poteg-
nivši za vajetij in odpeljala sva se.

Konjec njegov je bežal v moje ne malo začudenje prav dobro.
Ves čas na cesti je zdržal Kasjan uporno molčanje, ter na moja
vprašanja odgovarjal kratko in nerad. Skoraj sva bila pri izseč-
kah in tamkaj dospela do pisarne, visoke izbe, stoječe samotno
nad nevelicim jarkom, na brzo roko pregrajenim z nasipom in
prestvorjenim v ribnjak. V tej pisarni sem našel dva mlada tr¬
govska pomočnika z belimi kakor sneg zobmi, sladkimi očmi, sladko
in prikupljivo besedo, sladko-porednim nasmehom, kupil od njiju
os, ter odpravil se na izsečke. Menil sem, da bode Kasjan ostal
pri konji ter me čakal, a prišel je nanagloma k meni.

— ,,Ali greš ptičic streljat?" dejal je on : — „a?"

— »Da, če jih najdem."

— „Jaz pojdem s toboj .... Smem li?"

— »Smeš, smeš."

In šla sva. Izsekanega prostora je bilo vsega okolo vrste.
Priznavam, gledal sem bolj Kasjana. nego li na svojega psa. Niso

ga imenovali zaman Bolho. Njegova črna, z ničimer ne pokrita
glavica (sicer, lasje njegovi mogli so zameniti ljubo kapico), švigala
je kar po grmovji. Hodil je neizrečeno hitro in kakor bi poska¬
koval na hoji, neprestano se nagibal, ruval nekaka zelišča, suval
jih pod pazduho, godrnjal nekaj skozi nos ter vedno pogledaval
name in na mojega psa z jako ostrim in čudnim pogledom. V
nizkem grmovji, v goščah in na izsečkah drže se pogosto drobne
sive ptičice, katere sedaj pa sedaj preletavajo z drevesca na dre¬
vesce in požvižgavajo, hipno spuščaje se na letu. Kasjan jih je
oponašal in preklicaval se ž njimi. Prepelica mu je vzletela čiv-
kaje izpod nog — on je začivkal za njo; skorjanec je jel spuščati
se nad njim, frfotaje ter zvonko žvrgole — Kasjan je poprijel nje¬
govo pesenco. Z menoj ni govoril prav nič

Vreme je bilo prekrasno, še krasneje nego li prej, a vročina
ni nikakor pojemala. Po jasnem nebu so se premikali komaj, ko¬
maj visoki in redki oblači, rujavkasto-beli, kakor vzpomladanski
zakesneli sneg, ploski in podolgasti, kakor spuščena jadra. Njih
prozorni kraji, pušnati in lehki, kakor bombaž, izmenjavali so se
počasi a vidno z vsacim hipom: tajali so se in od njih ni padala
senca. Dolgo sva brodila s Kasjanom po izsečkah. Mladi izrastki,
ne višji od aršina 1 ), obdajali so s svojimi tancimi gladkimi ste-
belčki počrnele nizke štore; okrogli gobnati narastki s sivimi ro¬
bovi. isti narastki, iz katerih kuhajo kresilno gobo, lepili so se k tem
štorom; rudeča jagoda je raztezala po njih svoje rudečkaste brkice;
tudi gobe so sedele tu tesno kar v družinah. Nogi sta se vedno zaple¬
tali in zatikali v dolgi travi, presušeni z vročim solncem; povsodi se
vam je bleščalo v očeh od živega metaličnega lesketanja mladih rudeč-
kastih listov na drevescih; povsodi je bilo vse pisano višnjevkastih
grozdov grahore, zlatih čašic kurje slepote, na pol violčastega in na
pol rumenega cveta črnivčevega; tu pa tam, poleg zapuščenih potov,
na katerih so bili sledovi koles zaznamenovani s pašami rude če male
travice, vzviševali so se kupi drv, tudi potemneli od vetra in dežja,
zloženi v sežnje; slaba senca je padala od njih v kosih štiriogel-
nikih — druge sence ni bilo nikjer. Legak vetrec se je sedaj pro-
sipal, sedaj utihal: popiha vam naglo naravnost v lice in si ne¬
kako zaigra — vse veselo zasumi, zamaje se, zaziblje krog vas;
gracijozno se priklanjajo ugibični konci praprotnikov — razveseliš
se ga ... . toda uže je zopet zamrl in vse je zopet utihnilo. Je-
dine kobilice neumorno cvrče, kakor ozlobljene — in neprijeten
je ta neprestani, kisli in suhi zvok. Prav prilega se neodstopni
vročini poludneva ; prav porojen je od nje, prav izzvan od nje iz
razkaljene zemlje.

Ne nateknivši se ni na jeden sled, dospela sva konečno do
novih izseček. Tam so ležali tožno nedavno posekani jeseni po
tleh, potrši za soboj travo in nizko grmovje; na jednih je še ze-

Ruski lekat = 0.7012 metra, razdeljen na 16 vrškov.

95

leno, vender uže mrtvo listje, velo povešalo se z mrtvih vejic; na
drugih se je uže posušilo in skrčilo. Od svežega, zlato-belega iverja,
v grudah ležečega okolo ja.rko vlažnih štorov, razprostirala se je
nekaka posebna, neizrečeno prijetna, rezka vonjava. V dalji, bliže
k gozdu, odmevale so zamolklo sekire, in sedaj pa sedaj se je
spuščalo veličestno in počasi, kakor bi se priklonilo in razširilo
roke, košato drevo

Dolgo nisem našel nikake divjačine; naposled je poletel iz
širocega hrastovega grma, vsega prerastenega s pelinom, kosec.
Udaril sem; prevrnil se je v zraku in pal. Začuvši strel, zakril
je Kasjan brzo oči z roko ter ne ganil se toliko časa, dokler nisem
nabil puške in pobral kosca. Ko sem se odpravil dalje, šel je
h kraju, kamor je padla ubita ptica, nagnil se k travi, na katero
je brizgnilo nekoliko kapelj krvi, pomajal z glavo in plašno po¬
gledal name Slišal sem potem, ko je šepetal: „Greh! . . . .
Ah, to je greh! “

Vročina naju je primoralo naposled iti v gozd. Jaz sem legel
pod visok leskov grm, nad katerim je mlad, vitek javor krasno
razprostiral svoje lehke vejice. Kasjan je sedel na tolsti konec po¬
sekane breze. Jaz sem gledal nanj. Listje se je zibalo lahno v
višini in njegove tanko-zelenkaste sence so polzele počasi gori in
doli po njegovem suhem telesu, površno zavitem v teman armjak,
in po drobnem njegovem licu. On ni vzdigal glave. Ko se nadolgo-
časim njegovega molčanja, ležem na hrbet ter jamem kratkočasiti
se z opazovanjem mirne igre zamotanih listov na daljnem, svetlem
nebu. Neizrečeno prijetno je, ležati na hrbtu v lesu in gledati
k višku. Zdi se vam, da gledate v brezkonečno morje, da se ono
široko razprostira nad vami, da drevje ne raste od zemlje, ampak,
da se kakor korenine ogromnih rastlin, spušča in navpično pada
v te stekleno-jasne valove; listje na drevji je sedaj svetlo-zeleno,
kakor smaragdi, sedaj zopet se gosti v zlatisto, skoraj črno ze¬
lenje. Tu in tam, daleč, daleč, na konci tanke vejice, stoji mirno
osamljen listek na višnjevem prostorčku prozornega neba, in poleg
njega se ziblje drug; napominajoč s svojim gibanjem na igro ribje
repne plavute , prav kakor bi bilo to gibanje samovoljno in ne
provzročeno vetrom. Kakor čarobni podvodnji otoci počasi pripli-
vajo in počasi odhajajo beli okrogli oblački — in glej, vse to
morje, vse to bleščeče ozračje, te vejice in listje, obsejano s solncem,
zaziblje se zdajci, strese se z beglim bleskom, ter nastane sveže, tre¬
petajoče šumenje, jednako brezkonečno lehkemu vzplesku nepriča¬
kovano nabeglega morskega vala. Vi se ne ganete — samo opa¬
zujete; ni mogoče izraziti z besedami, kako radostno, lehko in
sladko vam je krog srca. Vi gledate — ta globoka, čista lazur
vam vzbuja na ustih nasmeh, nedolžen kakor ona sama, kakor
oblači na nebu, in kakor ž njimi v red, vrste se počasi v vaši
duši srečni spomini; zdi se vam, da pogled uhaja, dalje in dalje ter

96

vas samega vleče za soboj v ono spokojno, sijoče brezno, in
ni mogoče odtrgati se od te višine, od te globine

— ,,Gospod, a gospod!" izpregovoril je zdajci Kasjan s
svojim zvenečim glasom.

Začuden sem privzdignil glavo: dosle je komaj odgovarjal
na moja vprašanja, toda sedaj me je nanagloma nagovoril sam.

— „Kaj je'?“ vprašam ga jaz.

— »Nu, zakaj si pa ptičico ubil?" začelje on in mi gledal
naravnost v obraz.

— »Zakaj neki? .... Kosec je divjačina, dobra jed je."

— „Nisi ga ubil zaradi tega, gospod; ti ga ne bodeš jedel!
Ustrelil si ga le, da se zabavaš."

— »Saj vender tudi ti sam gosi ali kokoši, na primer, ješ?"

■— »To ptico je Bog človeku odmenil, a kosec je ptica prosta,
gozdna. In ne on jedini; mnogo je vsacili gozdnih živalij, in
poljskih in rečnih živalij, in močvirnih in senožetnih, in zračnih
in pozemskih — in greh je, ubijati jih, in naj se puste živeti na
sveti, dokler jim je namenjeno .... A človeku je odmenjena druga
hrana, živilo mu je druga hrana, živilo mu je drugo in druga pi¬
jača: kruh — to je božji dar, vode nebeške pa domače živali od
davnih časov."

Pogledal sem z začudenjem Kasjana. Besede njegove so mu
tekle slobodno: ni jih iskal, govoril je s tihim navdušenjem in s
krotko važnostjo in sem ter tja zakrival oči.

— »Zatorej, po tvojem je tudi greh ubijati ribo?“ vprašam
ga jaz.

— »Riba ima hladno kri," rekel je on z uverjenostjo : — »riba
je nema žival. Ona se ne boji, ne veseli se: riba je žival molčeča.
Riba ne občuti, kri nje tudi ni živa .... kri,“ nadaljeval je on
pomolčavši . . . „kri, to je sveta reč. Kri solnčeca božjega ne vidi,
kri se skriva pred svetlobo .... velik greh je, pokazati svetlobi
kri, velik greh in strah .... Oh, velik!“

Vzdihnil je in se zamislil. Jaz, priznavam, pogledal sem ves
osupnen na čudnega starca. Govor njegov se ni glasil po kmetski;
tako ne govore preprosti ljudje, in tudi krasnobaji*) ne govore tako.
-Ta jezik je premišljeno veličesten in čuden Slišal nisem
še ničesar jednacega.

— ,,Prosim, povej mi, Kasjan,“ pričel sem jaz, ne spuste
oči z njegovega lahno zarudelega obraza: — ,,s čim se ti baviš?“

Odgovoril mi ni precej na moje vprašanje. Pogled njegov
se je razbegal brezpokojno za hip.

— „Živim, kakor Gospod veli, 1 ' izpregovoril je naposled: —
,,a da bi se s čim bavil — ne, ne bavim se z ničimer. Zelo sem
nerazumen, uže od mladih nog; delam. dokler morem — in de¬
lavec sem slab .... pa kako bodem! Zdravja ni in roči sta okorni.
Nu, vzpomladi hodim lovit slavčkov.“

*) Schonsprecher.

97

— „Slavčkov hodiš lovit? .... Saj si ve.nder rekel, da
moramo vsako lesno in poljsko in drugo žival puščati v miru?“

— ,,Ubijati je ne smeš, vedi; smrt tako svoje jemlje. Vi¬
dite, na primer, Martina tesarja: živel je Martin tesar, a ni dolgo
živel, pa je umrl; žena njegova se ubija sedaj za možem z ma¬
limi otroki Smrti se ne izvije ni človek, ni žival. Smrt ne
beži, in tudi njej ne ubežiš, ali pomagati jej, tega ne smeš
A jaz slavčkov ne ubijam — obvaruj Bog! Ne lovim jih na muko,
ne na pogibelj njih življenja, ampak na zadovoljstvo človeško, na
utešenje in veselje.“

— ,,Ali jih hodiš v Kursk lovit ?“

— „Hodim v Kursk in tudi dalje hodim, kakor se pripeti.
Nočujem po močvirjih in gozdih; v polji nočujem sam, toda v
goščah, tu čivkajo kljunački, tii kriče zajci, tu divji racmani stre-
kočejo Na večer opazujem, na jutro izslušavam in ob zorah
prepletam grmovje z mrežo Nekater slavček tako milo poje,
celo sladko-milo.“

— „In jih prodaš?"

— »Dajem jih dobrim ljudem/

— „A kaj še delaš ?“

— »Kako delani ?“

— »S čim se še baviš?"

Starček je pomolčal.

— „Ne bavim se z ničimer? .... Delavec som slab. Brati
in pisati pa vender le znam/

— „Ti si se zatorej učil tega?"

— »Da, učil sem se. Pomagal je Gospod in dobri ljudje/

— „Imaš li družino?"

— »Ne, nemam je/

— »Kako to? . . . So li pomrli, ka-li?"

— »Ne, je uže tako; te naloge življenja nisem rešil. Ali to
vse je pod Bogom, vsi smo v božjih rokah; a praveden mora biti
človek — in to je! Bogu ugoden — to mora biti/

— „Imaš li sorodnikov?"

— „Imam .... da ... . tako “

Starček je prišel v zadrego.

— »Povej mi, prosim," pričel sem jaz: — »zdi se mi, da
te je moj kočijaž vprašal, zakaj nisi ozdravil Martina ? Ali ti morda
znaš zdraviti?"

— »Kočijaž tvoj je poštena duša," odgovarjal mi je zamiš¬
ljeno Kasjan — »a tudi ni brez greha. Nazivajo me zdravnika
.... Kakšen zdravnik sem jaz! . . . . in kdo more zdraviti ? To
vse je od Boga. A so ... . trave so, zelišča; ona pomagajo, res
je. Tako je čereda, 1 ) na primer, trava dobra za človeka; trpotec

’) Bidens tripartita.

98

ravno tako; o njih govoriti ni nič slabega; zelišči sta čisti, božji.
Nu, a druga niso: ona pomagajo tudi, ali je greh; celo govoriti
0  njih je greh. Z molitvijo, k večjemu .... Nu, tudi so takšne
besede .... Vender kdor veruje — reši se," dodal je s ponižanim
glasom.

— „Ti nisi ničesar dajal Martinu?" vprašani jaz.

— »Prepozno sem zvedel," odgovori mi starček— »pa kaj!
— Nekateremu je uže pri rojstvu usojeno. Ni bil žilec tesar Mar¬
tin, ni bil žilec na sveti; to je uže tako. Nekateremu človeku ni
dano živeti na zemlji, njega še solnčece ne greje kakor druzega, in
njemu še kruhek ne tekne — prav kakor bi ga nekaj odzivalo. •—
Pa, Bog daj duši njegovi mir in pokoj!"

— „Je li davno, da so vas preselili k nam?" vprašal sem
ga jaz po kratkem premolku.

Kasjan je vztrepetal.

— »Ni dolgo ; štiri leta. Pri starem gospodu smo živeli vsi
na svojih prejšnjih mestih, a potem nas je preselil jerob. Stari
gospod je bil krotka duša, dober — Bog mu daj nebesa ! A jerob,
tudi ta je razsodil gotovo pravedno; moralo je uže tako priti."

— »A kje ste bili prej?"

— »Mi smo s Krasne Meče."

— »Je li to daleč od todi?"

— »Vrst sto."

— »Ali je bilo tamkaj bolje?"

—• »Bolje .... bolje. Tam so kraji prostorni, rečni, prav
naše gnezdo; a tli je tesnota, suhota .... Tu smo osiroteli. Tam
pri nas, na Krasni Meči namreč, greš na holm, greš — in Gospo-
dine. Bože moj, kaj je to, a? — Tu je reka, senožeti, gozdi; in
tam cerkev, in zopet travnici. Daleč se vidi, daleč. Vidi se tako
daleč .... gledaš, gledaš, ah, to je veselje! A tukaj je res zemlja
bolja; mešana glinica, prav dober soglinek je, pravijo kmetje,
toda zame povsodi dovolj kruhka naraste."

— »Povej mi, starček, po pravici, kaj ne, da bi ti zopet
rad pobival v svoji rodbini?"

— »Da, pogledal bi. Sicer pa je dobro povsodi. Človek sem
brez rodbine, nemam nikjer obstanka. Pa tudi kaj ! Ali dolgo pre¬
sediš doma? Res, če greš, če greš," povzel je z vzvišanim glasom,
,,laže ti bode. Solnčece sveti mite in Bogu si vidnejši in poje se
slajši. Tam gledaš -- kakšno zelišče raste; nu, zapomniš si —
izruješ je. Tam teče voda, na primer, mrzla studenčina: sveta
voda; napiješ se je — tudi zapomniš. — Ptice pojo nebesne ....
In tam za Kurskom se razprostirajo stepe, taki lepi stepni kraji;
to je radost, to veselje človeku, to je prijetno življenje, to božji
blagoslov! In raztezajo se one, pravijo ljudje, notri do gorcih morij,
kjer živi' ptica Gamajun, sladko-glasna, in z drevja listje ne pada
ni po zimi, ni v jeseni, in jabolka rasto zlata na srebernih vejicah

99

in živi vsak človek v izobilji in pravednosti .... Nu, vidiš, tja
bi šel jaz rad .... Saj jaz sem hodil uže dovolj po sveti! Hodil
sem v Romon, v Simbirsk-slavni grad, v samo Moskvo-zlate ma¬
kovke: hodil sem na Oko-krmilico, na Cno-golobičico, na Volgo-
matuško, in mnogo ljudfj sem videl, dobrih kmetov, in v mestih
pobival sem cestnih .... Nu, vidite, rad bi 'šel tja ... . in vi¬
dite ... in saj, in ... . A ne jaz jedini grešni .... mnogo druzih
kmetov hodi v cokljah, klati se po sveti, išče pravice . . . . da! . . .
A kaj imaš doma, a? Pravice v človeku ni — in to je, kar . . . .“

Te poslednje besede je govoril Kasjan hitro, skoraj nerazum¬
ljivo ; potem je še nekaj rekel, česar pa nisem mogel slišati, ali
obraz njegov se je tako izpremenil, da sem se nehote spomnil na-
zivanja „ prismode". On se je zamislil, odkašljal se, in zopet ne¬
kako prišel k sebi.

— »Oh, to solnčece!“ izpregovoril je poluglasno — »oh, ta
blagoslov, Gospodi! Oh, ta toplota v Iesu!“ Pomajal je z rame-
nima, pomolčal, razsejano gledal in potihoma zapel. Nisem mogel
uloviti vseh besed tožne njegove pesence; naslednje le sem slišal:

»A zovejo me Kasjana,

A po priimku Bolho. “

„E!“ mislil sem si: — »on še pesni kuje“.kar se

strese in obmolkne, pazljivo gledeč v goščo lesa. Obrnil sem se
in zagledal majhno kmetsko deklico osmih let, v sinjem sarafančkn,
s pisanim robcem na glavi in škobovcem ') na zagoreli, goli roči.
Najbrž ni pričakovala, da naju bode srečala; nateknila se je na
naju, kakor pravijo, ter stala mirno v zeleni gošči leščevja, na
senčni trati, plašno pogleduje name s svojima črnima očima.
Komaj sem jo ugledal, uže je smuknila za drevo.

— »Ančika, Ančika, pojdi semkaj, ne boj se,“ poklical jo
je starček laskavo.

—■ »Bojim se,“ začul se je tenak glasek.

— »Ne boj se, ne boj se, pojdi k meni/

Ančika je molče zapustila svojo zasado, tiho zavila na okolo
— nje detski nogi sta komaj šumeli po gosti travi — ter prišla
iz gošče tik samega starčka. To je bila deklica ne osmih let, kakor
se mi je zdelo s početka zaradi majhne rasti, nego trinajstih ali
štirinajstih. Vse nje telo je bilo majhno in suho, ali jako šibko in
ugibično, a čedni obrazek je bil neizrečeno podoben obrazu Kas¬
jana samega, če tudi Kasjan ni bil krasavec. Ravno te ostre črto,
ravno ta čudni pogled, lokav in zaupljiv, zamišljen in presunljiv,
in ravno to kretanje .... Kasjan se je zagledal vanjo; ona je
stala njemu ob strani.

— »Ali si gob nabirala?“ vprašal je je on.

*) Posoda iz drevesnega luba, posebno iz smročjiga, kakeršne imajo
navadno za nabiranje jagod tudi pri nas. Prel.

7 *

100

— »Sem, gob,“ odgovorila je ona z bojazljivim nasmihanjem.

-— »Si jih li mnogo našla? 8

— »Mnogo. 8  (Pogledala je hitro nanj in se zopet nasmehnila.)

— »Imaš li tudi belih? 8

— »Tudi. 8

— »Pokaži nu, pokaži . . . (Ona je spustila pletenico z
roke ter privzdignila do polovine širok list repincev, s katerim
so bile gobe pokrite.) ■—■ »E! 8  dejal je Kasjan, nagnivši se nad
pletenico: — »in kako lepe! Aj, da, Ančika! 8

— »Ali je to tvoja hčerka, Kasjan, ka-li?“ vprašal sem jaz.
(Obraz Ančiki je malo zarudel.)

— »Ne, rodstvenica je,“ izpregovoril je Kasjan z navidežno
hladnoto. — »Nu, Ančika, stopaj, 8  dodal je precej: — »stopaj
z Bogom. Toda pazi . . .

— ,,A čemu bi hodila peš? 8  ustavil sem ga jaz. — ,,Peljala
bi se lehko . . . .“

Ančika je zarudela, kakor makov cvet, poprijela z obema ro¬
kama za vrvico škobovčevo in nemirno pogledala na starca.

— »Ne — bode uže prišla, 8  dejal je on s prejšnjim ravno¬
dušnim počasnim glasom. — Kaj jej je treba? .... Pride tudi
tako . . . Stopaj. 8

Ančika je odšla hitro v les. Kasjan je pogledal za njo, potem
se zamislil in nasmehnil. V tem dolzem nasmehu, v kratkih besedah,
katere je govoril Ančiki, v samem zvoku njegovega glasu, kadar
je govoril ž njo, ležala je neizjasniva, strastna ljubezen in nežnost.
Zopet je pogledal v stran, kamor je odšla, zopet nasmehnil se,
mel si obraz in mnogikrat pomajal z glavo.

— „Zakaj si jo tako hitro odposlal?" vprašal sem ga —
»jaz bi bil od nje kupil gob . . . .“

-— „Saj jih vi vse jedno lehko doma kupite, če hočete," od¬
govarjal mi je on, prvikrat upotrebljajdč besedo ,,vi“.

— ,,Prav lepa deklica je."

— ,,Ne kakor .... tako . . . .“ odgovoril mi je skoraj
nehote, in od tega hipa se je zatopil v prejšnje molčanje.

Videč, da je ves moj trud, pripraviti ga zopet v razgovor,
ostal brezuspešen, odpravil sem se na izsečke. Razven tega je tudi
vročina nekoliko minila; pa neudača ali, kakor pravijo pri nas,
nezadača moja je nadaljevala, in vrnil sem se z jedinim koscem
in novo osjo v naselbino. Ko sva se peljala uže proti dvoru, obrne
se Kasjan naglo k meni.

—- „Gospod, a, gospod," rekel je: — „jaz sem kriv pred
toboj; vso divjačino sem ti jaz odpodil “

— „Kako to?"

— ,,To uže jaz vem. Tudi tvoj učeni dobri pes ničesar ni
zmogel. Kajne, ljudje so ljudje, a? Na, tudi žival, a kaj so ž njo
naredili ?“

101

Zastonj bi bil prepričava! Kasjana o nemogočosti nagovar¬
jati" divjačino in zaradi tega mu nisem prav ničesar odgovarjal.
Vrhu tega smo zavili tudi skoraj v vrata.

V izbi Aiičike ni bilo; ona je uže prišla in pustila tamkaj
škobovec z gobami. Jerofej je udelal novo os, podvrgši jo prej
strogi in nepravični oceni; toda uro pozneje sem se odpeljal, pu-
stivši Kasjanu nekoliko drobiža, katerega s prva ni vzprejeti ni
hotel, a potem, ko je malo pomislil in ga podržal na dlani, vteknil
ga je v žep. V tej uri ni izpregovoril skoraj nijedne besede; ka¬
kor prej, stal je prislonjen k durim, ne odgovorivši očitanju mo¬
jega kočijaža, in se prav hladno poslovil od naju. —

— Takoj, ko sem se vrnil, zapazil sem, da je moj Jerofej
zopet prav slabe volje .... Kako bi ne bil, saj ni ničesar užit¬
nega našel v vasici, in konjsko napajališče e bilo slabo! Odpe¬
ljala sva se. Z nejevoljo, izražajočo se celo Jna njegovem tilniku,
sedel je na kozlu in hudo želel pogovoriti z menoj, toda pričaku¬
je prvega mojega vprašanja, omejil se je z lehkim godrnanjem
in poučljivimi in mnogikrat tudi zbadljivimi besedami, obrnenimi
h konjema. — „Vas!“ godel je: — „tojevas!“ Prosil sem kvasu
— tudi kvasu ni ... . Oh, ti moj Bog! . . . A voda . . . kar, tfu!
(Pljunil je na glas.) Ni kumar, ni kvasu — ničesar. A ti,“ dodal
je glasno, obrnivši se k pravemu priprežnemu: — „jaz te poznam,
razvajenec ti taki! Rad se malo poleniš, ne bodeš “ (In
udaril ga je z bičem.) — „Postal je konj ves muhast, a kako
ubogljivo živinče je to bilo prej Nu — nu — nu, le obra¬
čaj se! . . .“

— „Povej mi vender, Jerofej,“ nagovoril sem ga jaz : „kakov
človek je ta Kasjan ?“

Jerofej mi ni hitro odgovoril; on je bil v obče človek pre-
udarljiv in ne hiter; a precej sem mogel opaziti, da ga je moje
vprašanje razveselilo in umirilo.

— „Bolha?“ dejal je naposled, udarši z vajeti: — „čuden
človek je, kakor pravim, prismoda. Tako čudnega človeka tudi
ne najdeš z lepa druzega. On vam je, na primer, nič boljši, nič
slabši, kakor ta-le naš rujavec: odpovedal se je rokam .... delu
namreč. Sicer pa, kakšen delavec je on — saj se ga komaj duša
drži — toda vse jedno .... Pa on je uže od mladega takšen. S prva
je hodil s svojimi strijci vozarit; imel je namreč tri: nu, in potem
se je najbrž naveličal in popustil vse. Jel je živeti doma, toda
tudi doma ni obsedel; tako nemiren je — prav kakor bolha. Go¬
spoda je imel, hvala Bogu, dobrega — ničesar mu ni bilo hudega.
Nu, in od tačas se klati okolo, kakor izgubljena ovca. In je tako
prečuden, da ga sam Bog spoznaj; sedaj molči kakor štor, sedaj
nanagloma jame govoriti — ali kaj govori, to sam Bog ve. Ali
je to maner? To ni maner. Človek neomikan je, kakor pravim.
Poje pa vse jedno dobro. Tako važno ni — ničesar, ničesar."

102

—■ „Ali res tudi zdravi ?“

— »Kaj zdravi Kje neki! Tak-le človek! A mene je
vender od zlatuhe’) ozdravil . . . Kje neki! Človek je neumen, ka¬
kor pravim/ dodal je, pomolčavši.

■—■ »Ali ga uže davno poznaš?"

— »Davno. Z njim smo po Sičovki sosedje, namreč na
Krasni Meči."

— »Kdo pa je ta deklica Ančika, ki je prišla v gozdu k
nama, ali mu je kaj v rodu?"

Jerofej me je pogledal črez rame ter se namuzal na vsa usta.

— ,,He! .... da, v rodu. Ona je sirota; nema matere, in
tudi se ne ve, kdo je bila nje mati. Nu, toda uže mora biti, da
mu je v rodu, kajti zelo mu je podobna . . . Nu, ona živi pri njem.
Prebrisana deklica, nič jej ni reči; dobra deklica in tudi on, stari,
ima jo zelo rad, res je dobra deklica. Pa veste, znam, da ne bo¬
dete verjeli, on Ančike svoje uči brati in pisati. Ej, ej, on kaj
tacega umeje; res, jako nenavaden človek je to. Tako nestano¬
viten, ne jednakomeren tudi E, e-e!“ prestrigel je naglo
moj kočijaž sam sebi govor, ter ustavil konja, nagnil se na stran
in jel njuhati zrak. — »Ali se ne smodi nekaj? Je uže res! Saj
pravim, takšne nove osi ... . Saj sem jo vender dobro namazal
. . . . Grem po malo vodice; ravno prav, da je tii-le ribnjaček."

In Jerofej zleze počasi z obločka, odveže vederce, gre k rib-
njaku in vrnivši se posluša ne brez zadovoljstva, kako šumi puša
kolesna, oblita nanagloma z vodo. Kačih šest kratov je moral na
kacih desetih vrstah oblivati užgano os in popolnoma je uže zave-
čerelo, ko smo dospeli domov.





*) Skrophehi.

Burmister. ‘)

petnajstih vrstah od mojega posestva živi jeclen mojih znancev,
mlad graščak, gardski častnik v pokoji, Arkadij Pavlič Penoč-
kin. Divjačine je v njegovem posestvu mnogo; dom je sezidan po
načrtu francoskega arhitekta, prisluga napravljena po angleški,
obede daje odlične, goste vzprejema laskavo, toda navzlic temu
nerad greš k njemu. On je človek moder in pozitiven, vzgojo je
imel, kakor je navada, odlično; služil je in zahajal v višje kroge,
a sedaj gospodari z najboljšim uspehom.

Arkadij Pavlič, da govorimo prav z njegovimi besedami, je
strog, a praveden, skrbi za blagostanje svojih podložnikov in jih
kaznuje — le v njih srečo. »Z njimi moraš ravnati kakor z otroki,“
pravi vam v tacem slučaji: — »nevednost, mon cher, il faut pren-
dre cela en consideration.“ On sam se v slučaji tako imenovane
tožne neobhodnosti varuje osornega in naglega postopanja, in glasu
vzviševati ne ljubi, ampak tem bolje tišči roko v žep, mirno go¬
voreč: »Saj sem te vender prosil, ljubi moj,“ ali: „Kaj je s toboj,
prijatelj, pomisli, 11  pri čemer samb z lahka stiska zobe in krivi
usta. Rasti je nevelike, obličja precej lepega, nikakor ne napačen,
roči in nohtove drži zelo snažne ; na rudečih ustnih in licih se
mu’ bere zdravje. Smeje se zvočno in brezskrbno, prijazno leske¬
tajo se mu svetle, rujave oči. Oblači se odlično in okusno; na¬
roča si francoske knjige, slike in novine, a citati se mu ne ljubi
zelo: ,,Večnega Zida 11 , komaj če ga je premagal. Kvarte igra moj-
sterski. Sploh, Arkadij Pavlič je znan kot jeden najizobraženejših
dvorjanov in najbolj zavidanih ženinov naše gubernije; dame so
od njega kar brez uma in posebno hvalijo njegovo lepo vedenje.
Drži se neizrečeno dobro, pazljiv je kakor mačka, in v nikake
spletke od rojstva zamešan ni bil, dasi se prilično rad pokaže in
boječega človeka dobro nadela. — Slabega društva se odločno iz¬
ogiblje — boji se osramotiti se; zato pa v veseli čas objavlja sebe
čistilcem Epikurovim, če tudi se v obče neugodno izraža o filozofiji,
nazivajoč jo megleno pičo germanskih umov, in časih kar prosto
nezmisel. Glasbo tudi ljubi; za kvartarni poje skozi zobe, ali z
občutkom: iz „Lucie“ in »Somnarnbole 11  tudi nekaj pameti, toda
vse ubira nekako visoko. Po zimi hodi v Petrograd. Dom njegov
je v nenavadnem redu: celo kočijaži so se podčinili njegovemu
vplivu in vsak dan ne samo brišejo komate in čistijo armjake,
ampak tudi umivajo samim sebi obraz. Dvorovi ljudje Arkadija

Kmet, kateremu je od graščaka izročeno oskrbništvo jedne same vasi.

104

Pavliča gledajo res nekako izpod čela, nu, pa pri nas v Rusiji
čmernega od zaspanega človeka ne ločiš. Arkadij Pavlič govori z
mehkim in prijetnim glasom v prenehljajih, kakor bi z zadovolj¬
stvom prepuščal vsako besedo skozi svoje prekrasne, dehteče brke ;
tudi rabi mnogo francoskih izrazov, kakor: »Mais c’est impa-
yable!“ »Mais comment donc!“ i. dr. Pri vsem tem ga, jaz vsaj,
nič kaj rad ne obiskujem, in če bi ne bilo ruševcev in jarebov,
najbrž bi se ž njim popolnoma razznaniL Nek čuden nemir vas ob¬
daja v njegovem domu; ni jed vam ne diši in vselej zvečer, ko
se vam prikaže zavit sluga v višnjevi livreji z grbovimi gombi in
prične s češčenjem sezuvati vam škornje, čutite, da, če bi vam
namesto njegove blede in suhe figure naglo. postavili pred vas
neizmerno široko lice in neverjetno topi nos mladega nasajenega
fanta, katerega je gospod ravno vzel od drevesa, a je uže na de¬
setih mestih razparal po šivu nedavno vzprejeti nankovi kaftan —
razveselili bi se brezkonečno in se radi podvrgli nevarnosti, da vam
s škornjo vred izpuli iz sklepa tudi nogo  ..... Ne glede na
moje nerazpoloženje do Arkadija Pavliča, pripetilo se je, da sem
nekoč pri njem prebil črez noč. Druzega dne sem ukazal zjutraj
zgodaj napreči svojo kočijo, toda on me ni hotel pustiti brez za-
jutrka po angleškem načinu, ter me vedel s soboj v kabinet. S
čajem vred so nama prinesli kotletov, ocvrtih jajc, surovega masla,
medu, sira i. dr. Dva strežaja v čistih belih rokovicah sta izpol¬
njevala brzo in molče najine najmanjše želje. Sedela sva na per¬
zijskem divanu. Arkadij Pavlič je bil v širocih svilenih hlačah,
črnem žametnem oprsniku, rudečem fesu z višnjevim čopom, in v
kitajskih rumenih papučah brez zadkov. Pil je čaj, smijal se, raz-
smatrival svoje nohtove, pušil, podkladal si blazinice pod bok in
bil sploh prav dobre volje. Ko je pozajutrkoval dobro in z vidnim
zadovoljstvom, nalil si je čašico rudečega vina, nesel jo do ust
in zdajci nabral čelo.

,— »Zakaj ni vino pogreto ?“ vprašal je s precej tr dim  gla-
som jednega strežajev.

Strežaj se je prestrašil, stal kakor okamenen, in pobledel.

— »Nu, jaz te vprašam, dragec moj ?“ nadaljeval je pokojno
Arkadij Pavlič, ne spuste z njega očij.

Ubogi strežaj je bil ves potrt; povrtel je s prtičem, ter ne
zinil besede. Arkadij Pavlič je povesil glavo ter ga pomenljivo
pogledal izpod čela.

— »Pardon, mon cher,“ rekel mi je s prijaznim nasmihanjem,
prijateljski doteknivši se z roko mojega kolena, ter se z nova usta¬
vil. na strežaji. — »Nu, stopaj,“ dejal je po kratkem premolku,
dvignil obrvi ter pozvonil.

Vstopil je tolst, ogorel, črnolas človek, z nizkim čelom in
popolnoma zalitima očima.

105

„Za Fedora razporediti." dejal je Arkadij Pavlič polu-
glasno in s popolnim samoobladanjem.

— „Slušam,“ odgovoril je debeluh in šel.

— „Voila mon cher, les desagrements de la campagne," opazil
je veselo Arkadij Pavlič.

— »A  kam se vam mudi? Ostanite in posedite še malo."

— „Nu,“ odgovoril sem — „iti moram."

— „ Vedno le na lov! Oh, lovci, to ste mi pravi!"

— „A kam pa ste sedaj namenjeni?"

— ,,Kačih štirideset vrst od tukaj, v Rebovo."

— „V Rebovo? Oh, Bože moj, v tacem slučaji pa pojdem
z vami. Rebovo je vsega^ pet vrst od moje Šipilovke in jaz uže
tako davno nisem bil v Sipilovki; nikoli nisem utegnil. Nu, in
to je kakor nalašč: danes bodete v Rebovem na lovu, na večer
pa pridete k meni. Ce sera charmant. Vkupe pojužinava — vza¬
meva s soboj kuharja — in prenočujete pri meni. Prekrasno! Pre¬
krasno!" doclal je, nedočakavši mojega odgovora. „C’est arrange
.... Ej, sluga, recite napreči za naju kočijo, pa le naglo. Vi niste
bili še v Sipilovki ? Jaz bi vam prav rad predložil, prebiti noč v
izbi mojega oskrbnika, a vem, da ne marate, in bi rajši v Rebo¬
vem v senenem saraji nočevali .... Pojdiva, pojdiva!"

In Arkadij Pavlič je zapel francosko romanco.

„Tam morebiti tega ne veste," nadaljeval je on, zibaje se
na obeh nogah, „tam so moji kmetje na obroku. Konstitucijo —
kaj hočete? Toda obrok mi plačujejo redno. Jaz bi jih bil, res
je, uže davno posadil na tlako, a zemlje je malo; čudim se uže
tako, kako li morejo izhajati. Sicer pa, c’ est leur affaire. Bur-
mister moj vam je prebrisanec, une forte tete, dober gospodar. Vi
vidite .... Kako je to, res, prav prišlo."

Kaj mi je bilo storiti. Namesto ob devetih dopoludne, od¬
peljali smo se ob dveh popoludne. Lovci razumejo moje nestrp-
Ijenje. . Arkadij Pavlič si je, kakor se je izražal, pri slučaji rad
kaj privoščil ter vzel s soboj mnogo perila, hrane, obleke, dišav, blazin
in raznih druzih stvarij, toliko, da bi marsikacemu varčnemu, pa¬
metnemu Nemcu vsega tega bilo dovolj za vse leto. Pri vsacem
klanci je Arkadij Pavlič držal kratek, toda krepak govor kočijažu,
iz česar sem lehko sklepal, da je moj znanec pravi strahopetec.
Sicer pa se je završilo potovanje popolnoma srečno; samo na
nečem nedavno narejenem mostiči se je telega s kuharjem vred
prekopicnila in mu z zadnjim kolesom malo želodček potrla.

Arkadij Pavlič, ko je videl pasti svojega domačega Karema,
vstrašil se je, ne na šalo, in precej zaukazal vprašati, sta li celi
roči njegovi? A ko je dobil potrdilen odgovor, umiril se je takoj.
Pri vsem tem smo se vozili precej dolgo; jaz sem sedel v jedni
kočiji z Arkadijem Pavličem in proti koncu popotovanja sem čutil
uže smrtne težave, tem več, ker je tekom nekoliko ur znancu mo-

106

jemu popolnoma gradivo pošlo, in je jel liberalničati. Naposled
smo prišli, ne v Rebovo, ampak naravnost v Sipilovko; priključilo
se je uže tako. Ta dan uže brez tega ne bi bil mogel iti na lov,
in tako sem si dal srčnost ter se udal svoji usodi.

Kuhar je dospel nekoliko minut pred nami ter, kakor je bilo
videti, uže vse razporedil in naznanil, komur je bilo treba, kajti
ko se pripeljemo v okolico, prijaše nam naproti starosta (sin bur-
mistrov) krepak in rudeč kmet, skoraj seženj visoke rasti, gologlav,
v novem odpetem armjaku. —■ »Kje je pa Sofron? ; ‘ vprašal ga
je Arkadij Pavlič. Starosta je skočil najprej brzo raz konja, poklonil
se gospodu do tal in rekel: ..Zdravstvu) te. batjuška Arkadij Pav¬
lič, “ potem je privzdignil glavo, stresel se ter poročil: da je šel
Sofron v Perov, a da so uže za njim poslali. — „Nu, stopaj za
nami/ rekel je Arkadij Pavlič. Starosta je odpeljal iz priličja
konja v stran, zavalil se nanj in se spustil v dir za kočijo, drže
šapko v roči. Peljali smo se po vasi. Srečali smo nekoliko kme¬
tov v praznili telegah; peljali so se z gumna in prepevali pesni,
poskakuje z vsem telesom in mahaje z nogami po zraku; a ko
so zagledali našo kočijo in starosto, obmolknili so zdajci, sneli
svoje zimske kapice (bilo je po leti), ter vstali, kakor bi pričako¬
vali kacega ukaza. Arkadij Pavlič jih je pozdravil milostivo. Burno
delovanje se je razširilo vidno po selu. Babe v pisanih oblekah
so metale trske v neugonljive ali propridne pse; hrom starček
z brado, začenjajočo se pod samima očima, odvrnil je nenapojenega
konja od vodnjaka, udaril ga, Bog sam vedi zakaj, po rebrih, ter
se tudi tam poklonil. Otroci v dolzih srajčicah so begali z vpitjem
v izbe, polagali se s trebuhom na visoki prag, povešali glave, pri-
vzdigali noge k višku, in prekucavali se na tak način prav spretno
za duri, v temno vežo, od koder se nič več niso prikazali. Se celo
kokoši so bežale hitrejšim tekom na podvratne grede ; nek predrzen
petelin s črnimi prsmi, podobnimi atlasnemu oprsniku, in s kras¬
nim repom, zakrivljenim do samega grebena, ostal je na cesti in
uže hotel zapeti, toda zdajci se preplaši tudi on in zbeži. Izba
burmistrova je stala posebe od družili, sredi gostega konopljenika.
Ustavili smo se pred vrati. G. Penočkin je vstal, živopisno vrgel
raz sebe plašč in stopil iz kočije, prijazno oziraje se krog. Burmi¬
strova žena je prišla naproti z nizkimi pokloni in šla k gospodovi
roči. Arkadij Pavlič dal jej jo je poljubiti v voljo in šel na krilce.
V veži, v temnem ogalu, stala je starostinja ter se tu li poklonila,
toda k roči priti si ni upala. V tako imenovani hladni izbi —
iz veže na desno — bili sta dve drugi ženski; nosili sta od tod
vso šaro, prazne posode, odrevenele ovčje kože, lonce, zibelko s
kupom cunj in rejenim detetom in [»ometale s kopeljino metlo
smeti. Arkadij Pavlič ji je poslal ven, ter sedel na klop pod sve¬
timi podobami. Kočijaži so jeli nositi v sobo skrinjice, kovčege
in druge reči, trudeč se vsekako umeriti ropot svojih težkih škorenj.

107

V tem je izpraševal Arkadij Pavlič staroste o letini, posevu
in drugih gospodarskih predmetih. Starosta je odgovarjal zadovo-
lilno, a nekako velo in odurno, prav kakor bi z zamrzlimi prsti
zapenjal kaftan. Stal je pri durih in se sedaj pa sedaj umikal,
ogledaval in delal pot ugfbičnemu strežaju. Izza njegovih mogočnih
pleč sem mogel videti, kako je burmistrova žena v veži skrivaj
tepla neko drugo žensko. Zdajci zaropota telega, ustavi se pred
krilcem, in v sobo stopi burmister.

Ta, po besedah Arkadija Pavliča, gospodarski človek, bil je
nevelike rasti, plečast, siv in rejen, z rudečim nosom, z majhnima
sivima očima in brado podobno veternici. Opazim ob jednem, da
od teh časov, kar stoji Rusija, ni bilo še na njej primera razdo-
brevšega in razbogatevšega človeka brez obložene brade; marsikdo
je vse svoje žive dni nosil bradico redko, klinasto — a zdajci,
glej, obložila se je krog in krog kakor s sijanjem — odkod neki
so vzeli lase! Burmister je moral v Perovem popijati, kajti lice
mu je oteklo prav pošteno in tudi po vinu je dišalo od njega.

— „Oh, vi, očetje naši, milostivci vi naši!" jel je govoriti
na razpev in s takšnim ginenjem na obrazu, da si mislil, sedaj,
sedaj bodo solze briznile: — vender ste konečno izvolili obiskati
nas! . . . Ročico, batjuška, ročico, 11  dodal je in uže naprej napenjal
ustni.

Arkadij Pavlič je zadovolil njegovi želji.

— „Nu, brat Sofron, kako je, kako gredo dela?" vprašal ga
je on z laskavim glasom.

— „Oh, vi, očetje naši," vzkliknil je Sofron: — „ka'ko bi
neki šla slabo, dela naša. Res, vi naši očetje, vi milostivci, izvolili
ste prosvetiti našo vasico s svojim prihodom, osrečili jo brezko-
nečno. Slava tebi Gospodi! Arkadij Pavlič, slava tebi Gospodi!
Vse je srečno po vaši milosti."

Tri je Sofron pomolčal, pogledal na gospoda in kakor z nova
premagan z globokim čujstvom (pijanost je tudi k temu pomogla),
poprosil v drugič roke in zapel še pustejše nego li prej.

— „Oh, vi, očetje naši milostivci . . .. i .... saj pravim!
Za Boga, radost me je vsega zmeknila iz uma .... Za Boga, gle¬
dam pa ne verjamem . . . Oh, vi, očetje naši !....“

Arkadij Pavlič je pogledal mene, nasmehnil se in vprašal:
„N’est ce pas, que c’est touchant?"

— »Res, batjuška Arkadij Pavlič," nadaljeval je neugonljivi
burmister: — „kako, da ste vender prišli? Vi me popolnoma uni¬
čite, batjuška; poročiti mi niste izvolili o svojem prihodu. Kje
bodete vender nočico prebili? Tukaj, vidite, je nečedno, smetno . . .

— „Dobro, Sofron, dobro," odgovoril je z nasmehom Arkadij
Pavlič; „uže dobro tukaj."

— ,.Ali, očetje vi naši — za koga je dobro; za našega brata
kmeta je dobro; a za vas, vi ... . oh, vi, očetje moji milostivci,

108

oh, vi, očetje moji! Odpustite mi, neumnežu, prišel sem iz
uma, za Boga, zblaznel sem popolnoma."

V tem so prinesli južino; Arkadij Pavlič je jel jesti. Sina
svojega je starec prognal — češ, da napušča duhote.

— „Nu, ali si se razmejil, starina?" vprašal je g. Penočkin,
kateri je javno želel govoriti prav po domače ter meni pomigaval.

— ^Razmejili smo se, batjuška: vse po tvoji milosti. Pred-
včeranjem so podpisali poročilo."

»Hlinovski so se sicer s početka branili .... branili, oča, to
je res. Zahtevali so . . . zahtevali .... in, Bog sam vedi, česa so
zahtevali; toda, batjuška, saj veste, to je narod zabit, neumen. Mi
pa, batjuška, smo po tvoji milosti izrekli hvaležnost in Mikolaja
Mikolajiča zadovolili; vse smo po tvojem ukazu delali, batjuška;
kakor si izvolil ukazati, tako smo delali in z vedoma Jegora Dmi-
triča smo vse delali."

— „Jegor mi je poročal," opazil je važno Arkadij Pavlič.

— „Se ve da, batjuška, Jegor Dmitrič,. se ve da.“

— „Nu, zatorej ste sedaj zadovoljni?"

Sofron je tega komaj čakal. „Oh, vi, očetje, naši milostivci
naši," zapel je zopet! Lepo vas prosim .... saj mi za vas, očetje
naši, po dnevi in po noči h Gospodu Bogu molimo .... Zemlje,
res, je malo . . . .“

Penočkin mu je prestrigel govor. — „Nu, dobro, dobro, So¬
fron, vem, da si mi zvest sluga .... Kako je pa kaj mlačev?“

Sofron je vzdihnil.

— „Nu, očetje vi naši, mlačev pa ni nič kaj dobra. Pa,
batjuška Arkadij Pavlič, dovoljujte, da vam poročam, kako sitno opra¬
vilo smo imeli." (Tu se je približal, z razprostrtima rokama, go¬
spodu Penočkinu, nagnil se in pomižal z jednim očesom.) „Mrtvo
truplo so našli na naši zemlji."

— „Kako to?"

— „Jaz sam tega ne razumem, batjuške, očetje vi naši; go¬
tovo nam je kak sovražnik to naredil. Toda hvala, našli so je
poleg tuje meje, ne prav na naši zemlji. Ukazal sem je precej
prenesti na tuj klin, dokler je bilo še mogoče, postavil stražo ter
svojcem velel molčati. Okrajnemu sodniku pa sem na vsak slučaj
vse razjasnil, kaj seje zgodilo, napojil ga s čajem in hvaležnost. . . .“

,,Kaj mislite, batjuška ? Ostalo je tujcem na vratu; a veste,
mrtvo telo, dve sto rubljev — kakor nič."

Gospod Penočkin se je zelo smijal navihanosti svojega bur-
mistra in mi nekoliko kratov dejal, kažoč nanj z glavo: „Quel
gaillard, a?“

V tem je zunaj popolnoma stemnelo; Arkadij Pavlič je velel
z mize pospraviti in prinesti sena. Hišnik nama je pogrnil rjuhe,
razložil blazine; legla sva. Sofron je šel v svojo sobo, vzprejemši
ukaze za drug dan. Arkadij Pavlič je govoril, predno je zaspal, tudi ne-

109

koliko ob odličnih sposobnostih ruskega kmeta in rekel, da od časa
uprave Sofrona Šipilovski kmetje nemajo ni jednega groša za¬
ostanka .... Stražnik je potolkel ob desko; otrok, kateri vidno
še ni uspel navzeti se čujstva dolžnega samozatajevanja, zajokal
je nekje v izbi . . . Zaspala sva.

Drug dan zjutra sva vstala precej rano. Jaz sem hotel oditi
v Rebovo, toda Arkadij Pavlič je želel pokazati mi svoje posestvo
in me prosil, naj še ostanem. Jaz sam bi se bil res rad prepričal
ob odličnih sposobnostih gospodarstvenega človeka — Sofrona.
Prišel je burmister. Bil je v sinjem armjaku, podpasan z rudečim
pasom. Govoril je mnogo menj od včeraj, gledal bistro^ in nepre¬
stano gospodu v oči, odgovarjal skladno in delno. — Sli smo vsi
vkupe na gumno. — Sofronov sin, tri aršine visok starosta, po
vseh znamenjih popolnoma neumen, šel je tudi za nami in pri¬
družil se je k nam še vaški Fedosejič, odpuščen vojak s sil¬
nimi brkami in prečudnim izraženjem lica; prav kakor bi se bil
davno davno kaki stvari neizrečeno začudil in istega časa ne prišel
več v se. Ogledali smo gumno, sušilno, ovne, kolarnico, veterni
mlin, hleve, zelenjavne vrte, konopljenike; vse je bilo, res, v od¬
ličnem redu; jedini tožni obrazi kmetov so vzbujali v meni nekako
dvomljivost. Razven koristnega je skrbel Sofron tudi za prijetno;
vsa grabna je obsadil z rakitnikom, med kopami na gumnu je
napravil pote in jih posipal s peskom; na veternem mlinu je na¬
redil veternico v podobi medveda z odprtim gobcem in rudečim
jezikom, k zidanemu hlevu je prilepil nekaj podobnega grškemu
frontonu, in pod frontonom napisal z belili: „Pastrojen vsele Sipi-
lofke vtyseča vosem Sod sarakavom godu. Sej skotnyj dfor.“’) —
Arkadij Pavlič se je popolnoma raznežil, jel razlagati mi v fran¬
coskem jeziku dobroto obročnega stanja, pri čemer je vse jedno
dejal, da je tlaka bolja za graščake — pa vsega tako ni! ... .
Jel je burmistru dajati svete, kako saditi krompir, kako priprav¬
ljati krmo za živino, in drugo. Sofron je poslušal pazljivo gospo¬
dove besede, časih kaj rekel, a ne več veličal Arkadija Pavliča ni
z očetom, ni z milostivcem, ampak le vedno napiral na to, da je
zemlje malo, in da bi ne bilo slabo prikupiti je. »Zatorej kupite/
rekel je Arkadij Pavlič, »na moje ime, meni je po volji. “ — Na
te besede Sofron ni odgovoril ničesar, samo brado si je gladil. —
„Mislim, da bi bilo dobro, iti sedaj v les/ dejal je gospod Pe-
nočkin. Precej so nam pripeljali jezdne konje; pojahali smo v gozd,
ali kakor pri nas pravijo, v „zakaz“. V tem „zakazu“ smo našli
sila gosto in obrasteno drevje, za kar je Arkadij Pavlič pohvalil
Sofrona in ga potrepal po ramenih. G. Penočkin se je držal, kar
se tiče gozdarstva, ruskih načel, in mi pri tej priliki povedal po

V dialektu in z velicimi napakami. (Sezidan v selu Šipilovki v tisoč
osem sto in štiridesetem letu. Ta živinski hlev.)

110

svojem mnenji prezabaven slučaj, kako je nek šaljiv graščak spa¬
metoval svojega gozdarja, izpulivši mu okolo polovice brade, v
dokaz temu, da od posekavanja les gošče ne raste .... Sicer se
pa v druzih stvareh oba, Sofron in Arkadij Pavlič, nista čudila
novim upeljavam. Ko smo se vrnili v vas, peljal nas je burmister
gledat še vejalko, katero je nedavno dobil iz Moskve. Vejalka je
res delala dobro, a ko bi bil Sofron vedel, kakšna neprijetnost je
čakala njega in gospoda na tem poslednjem potu, gotovo bi bil
rajši z nami vred ostal doma.

Evo vam, kaj se je zgodilo. Ko smo šli iz saraja, zagledali
smo naslednji prizor. Nekoliko korakov od vrat, poleg blatne luže,
v kateri so brezskrbno ploskale tri race, stala sta dva kmeta:
jeden — starec šestdesetih let, drugi — mladenič dvajsetih let,
oba v zaplatanih srajcah, bosa in podpasana z vrvicami. Vaški
Fedosejič se je menil marljivo ž njima, in gotovo bi ja bil prego¬
voril oddaljiti se, da smo se mi kaj zakesnili v saraji, a ko nas
je zagledal, šel je strani od obeh in zamrl na mestu. Tu je stal
tudi starosta z odprtimi ustni in krčevitimi pestmi. Arkadij Pav¬
lič je nagrbančil čelo, vgriznil v ustna, in šel k prosilcema. Oba
sta se mu poklonila molče v noge.

— „Kaj hočeta? O čem prosita?“ vprašal ju je s strogim
glasom in nekoliko v nos. (Kmeta sta pogledala drug druzega in
ni besede izpregovorila, samo oči so jima mižurile, prav kakor od
solnca, in hitreje sta jela dihati.)

— „Nu, kaj je?" nadaljeval je Arkadij Pavlič, in se hipno
obrnil k Sofronu: — „iz katere družine?"

— Jz Toboljeve družine," odgovarjal je počasi burmister.

— „Nu, zatorej, kaj je?" rekel je zopet g. Penočkin : — „ali
nemataj ezikov, ka-li? Povej mi ti, kaj hočeš?" dodal je pokazavši
z glavo na starčka. — „Toda, ne boj se, tepec."

Starček je iztegnil svoj temno-zagoreli nagrbančeni vrat, krivo
zazinil višnjeva ustna, ter s slabim glasom rekel: „Pomagaj nam,
gospod!" in zopet udaril s čelom ob tla. Mladi kmet se je tudi
poklonil. Arkadij Pavlič je pogledal z dostojanstvom na njih za-
tflke, vrgel glavo nazaj ter nekoliko razkoračil nogi. — »Zatorej,
kaj je? O čem se pritožuješ?"

— »Prosim, gospod! Daj vzdihniti .... Zamučeni smo po¬
polnoma." (Starček je govoril s trudom.)

— »Kdo te je zamučil?"

— »Sofron Jakovlič, batjuška. 11

Arkadij Pavlič je pomolčal.

— ,,Kako ti je ime? 11

— ,,Antip, batjuška."

— ,,A, ta, kdo je?“

— „Sinček moj, batjuška."

Arkadij Pavlič je zopet pomolčal in zavihal brke.

111

— „Nu, zatorej, s čim to je zamučil?" vprašal je, gledeč
na starčka, skozi brke.

— „Batjuška, uničil nas je popolnoma. Dva sina, batjuška,
oddal je brez vrste v vojake, sedaj pa hoče še tretjega vzeti. Vče¬
raj, batjuška, odpeljal je poslednjo kravico iz hleva ter gospodinjo
mojo pretepel ■— ta-le, njegova milost." (Pokazal je na starosto.)

— ,,Hm!“ zamrmral je Arkadij Pavlič.

— „Ne pusti uničiti nas popolnoma, krmilec."

G. Penočkin je nabral čelo. •— „Kaj li vender to pomenja?"
vprašal je burmistra tiho in z nejevoljnim obrazom.

— ,,Pijanec je, ne dela ne," odgovoril je burmister. ,,Uže
peto leto je, da ne pride iz zaostanka."

„Sofron Jakovlič je plačal zame zaostanek, batjuška," nada¬
ljeval je starček: — ,,sedaj je minilo peto leto, kar ga je plačal,
a ker ga je plačal — vpisal me je med svoje dolžnike, batjuška,
in sedaj še . . . .“

— ,,A kako se ti je nabral zaostanek ?“ vprašal je togotno
g. Penočkin. (Starček je povesil glavo.) •— „Kaj ne, pijančuješ rad
in se klatiš po krčmah?" (Starček je hotel odpreti usta.) „Jaz
vas poznam," nadaljeval je togotno Arkadij Pavlič: — „vaše delo
je: piti in na peči ležati, a dober kmet odgovarjaj za vas."

— „In tudi grobijan je," segel je burmister gospodu v govor.

— „Nu, to se uže samo po sebi razume. To je vedno tako;
tega nisem le jedenkrat opazil. Vse leto postopa, krade, sedaj se
pa pri nogah vije."

,,Batjuška, Arkadij Pavlič," rekel je z obupanjem starček:
— „prosim te, pomagaj nam, kakšen grobijan sem jaz? Bog mi
je priča, da to ni res. Trpeti me ne more, Sofron Jakovlič. in
zakaj me ne more trpeti — Bog mu sodnik, on nas uniči po¬
polnoma, batjuška To je moj poslednji sinek .... in tudi
tega (na žoltih in zgrbančenih očeh starčevih je blisnila
solzica). Prosim, gospod, pomagaj nam . . . .“

— ,,Pa ne samo nas," začel je mladi kmet.

Arkadij Pavlič se je razsrdil.

— „Kdo pa-tebe kaj vprašuje, a? Tebe nihče ne vprašuje,
zatorej molči .... Taje lepa! Molči, pravim ti, molči! . . . Oh, moj
Bog, to je pa prav punt! Ne, prijatelj, pri meni puntati se, ne
svetujem . . . pri meni ....“. (Arkadij Pavlič je stopil naprej in
najbrž, ker se je spomnil moje navzočnosti, zopet obrnil se ter
poteknil roči v žep.) .... ,,Je vous demande bien pardon, mon
cher,“ dejal je s prisiljenim nasmehom, in zelo ponižavši glas. —
,,C’est la mauvais cote de la medaille .... Nu, dobro, dobro,"
nadaljeval je, ne gledeč na kmeta: — ,,jaz bodem razporedil . . .
Dobro, stopajta!" (Kmeta se ne ganeta.) „Nu, saj sem vama rekel,
da je dobro. Stopajta zatorej, jaz bodem uže razporedil, rečem vama."

Arkadij Pavlič jima je pokazal hrbet.

112

„Vedno nezadovoljnosti, 11  mrmral je skozi zobe ter šel z vel
cimi korači proti domu. Sofron se je odpravil za njim. Fedosejič je
gledal debelo, prav kakor bi hotel kam zelo daleč skočiti.

Starosta je vzplašil race iz luže. Prosilca sta postala še ne¬
koliko na mestu, pogledala drug druzega, ter se napotila, ne gledeč
krog sebe, domov.

Dve uri potem sem uže bil v Rebovem ter z Anpadistom,
znanim mi kmetom, napravljal se na lov. Do samega mojega odhoda
se je repenčil Penočkin nad Sofronom. Z Anpadistom sem jel go¬
voriti o Sipilovskih kmetih, o g. Penočkinu, in sem ga vprašal,
pozna li.on tamošnjega burmistra.

— „Sofrona Jakovliča? .... Kako bi ga ne!“

•— ,,A kakšen človek je on?“

— „Pes, ne človek: tacega psa do samega Kurska ne najdeš. 11

— „Kako to? 11

— ,,Šipilovka se komaj šteje, da je njegova, namreč Penoč-
kinova; kajti ni jej on gospodar; gospodar jej je Sofron. 11

— „Ni mogoče? 11

— „Gospodari, kakor bi bila njegova lastnina. Kmetje so
mu dolžni krog in krog; delajo mu kakor bi jih bil najel zase:
tega pošlje vozarit, druzega zopet drugam .... ima jih popolnoma
v mreži. 11

— „Zemlje imajo menda malo? 11

— „Malo? Samo od Hlinovskih najemlje je osemdeset desetin
in od naših sto in dvajset; tam ima celih poldrugsto desetin. Toda
on se ne bavi samo z zemljo; bavi se tudi s konji, živino, deg-
tom, oljem, predivom in s čimer je Umen je, zelo umen, in
tudi bogat, premetenec! Za vsako najmanjšo stvar uže razsaja.
Zver je — nečlovek, kakor pravim: pes, ves kakor je, pasja duša. 11

— ,,Ali zakaj se ne pritožijo o njem?' 1

— „Ej, kaj gospodu to mari? V plači ne zaostajajo, kaj
hoče on potem? A pojdi ti, 11  dodal je po kratkem premolku: —
,,prosim te. On bode tebe .... pojdi nu On bode gotovo
tebe, če mu 11

Spomnil sem se Antipa in povedal mu, kaj sem videl.

— „Nu,“ rekel je Anpadist: „sedaj ga bode pa snedel; ži¬
vega bode snedel. Starosta ga bode ubil. Kaj ne, kakšen revež
je to! In zakaj trpi .... Na shodu se je ž njim sprl, namreč z
burmistrom, uže ni mogel drugače vztrpeti .... Prava reč! Nu,
in od tega časa je jel on Antipa trpinčiti. Sedaj ga bode požrl.
On ti je takšen pes, takšna zver, Bog mi odpusti moje grehe, on
ve, v koga se zaleti. Starčkov, kateri so bogatejši in imajo večje
družine, ne dotakne, se plešasti vrag, a na tacega-le ima srčnost,
On je Antipove sinove brez vrste oddal v vojake, neusmiljeni ode¬
ruh, pes, Bog mi odpusti moje grehe!“

Sla sva na lov.

Pisarna.

JOilo je v jeseni. Uže nekoliko ur sem hodil z orožjem po polji

■ in morebiti bi se ne bil vrnil pred večerom na poštno postajo
na veliki Kurski cesti, kjer me je čakala moja trojka, če bi me
ne bil prisilil nenavadno droban in hladan dež, kateri mi je s
samega jutra neprenehoma in neusmiljeno nagajal, iskati konečno
kjer si bodi v bližini vsaj začasnega zavetja. V tem, ko sem še
premišljal, v katero stran bi krenil, pokazala se je mojim očem
nanagloma nizka kočica poleg polja z grahom obsojanega. Sel
sem h kočici, pogledal pod slamnati namet in zagledal starčka
tako suhega, da mi je precej prišel na misel isti umirajoči kozel,
ki ga je Robinson našel v neki votlini svojega otoka. Starček
je sedel skrčeno, imel na pol odprte svoje potemnevše male oči
ter pridno a pazljivo kakor zajec (revež ni imel ni jednega zoba)
zeval suhi in trdi grah, neprenehoma premetuje ga iz jedne strani
v drugo. Bil je tako v svoje delo zamišljen, da ni zapazil mojega
prihoda.

— »Starček, a starček!" izpregovoril sem jaz. Več ni zeval,
visoko je privzdignil obrvi in s trudom odprl oči.

— »Kaj ?“ zamrmral je s slabim glasom.

— „Kje je tukaj blizu kakšna vas?“ vprašam ga jaz. Starček
je jel zopet zevati. Ni me slišal. Ponovil sem svoje vprašanje
glasneje.

— »Vas? ... a kaj bi rad?“

— »Pod streho bi rad prišel.“

— »Kaj?“

— »Pod streho bi rad.“

»Da!“ (Počuhal je svoj zagoreli tilnik.)

— »Nu, zatorej pojdi,“ reče mi zmedeno in mahaje z rokama:
»ta . . . tam, ko pojdeš mimo lesa — tam ko pojdeš — tamkaj

bode cesta; nu, ti pusti cesto in le vedno na pravo zahiraj, le
zahiraj, le zahiraj, le zabiraj  Nu, in tam bode Ananjevo.
In potlej prideš v Sitovko."

Težko sem razumel starčka. Brke so mu bile na poti in
jezik ga je slabo ubogal.

— »A ti. od kod si?“ vprašam ga jaz.

~ »Kaj?“

— »Od kod si ti?“

— »Iz Ananjeva. “

— »Kaj pa tukaj delaš?«

— »Kaj?«

8

114

— „Kaj delaš tukaj ?“

— „Na straži sem.“

■—• „Kaj pa stražiš?"

— „Grah.“

Nisem mogel zdržati smehu.

— „ Prosim. koliko si star?"

— ,,Bog vedi."

— „l\aj ne, ti vidiš slabo?"

— „Kaj?“

— „ Vidiš slabo, je li?“

■— „Slabo. Ne slišim pa skoraj nič."

— „Kako pa moreš zatorej stražiti?"

— „To uže starejši vedo."

„ Starejši," pomislil sem in ne brez pomilovanja pogledal na
bednega starčka. Obtipal se je, privlekel izpod pazduhe kosec trdega
kruha ter jel sesati, kakor dete, in s trudom vleči vase uže brez
tega upali lici.

Sel sem proti lesu, zavil na pravo, zahiral, le zahiral, kakor
mi je svetoval starec, ter konečno prišel do velike vasi, z zidano
cerkvijo po novem ukusu, to je, s stebri, in z obširnim gospodskim
domom, tudi s stebri. Uže iz daleč sem zagledal skozi gosto
mrežico dežja izbo z leseno streho in dvema dimnikoma, višjo od
druzih in kakor se je kazalo, stanovanje starostino, kamor sem
tudi nameril svoje korake, upajoč, najti pri njem samovar, čaja,
sladkorja in ne popolnoma kislih sliv. V spremljevanji svojega
psa sem šel na krilčice, v vežo, odprl duri, in namesto navadne
oprave izbine, zagledal nekoliko miz, obloženih s papirjem, dve
pisani omari, zabrizgane črnilnice, cinaste pesečnice, težke skoraj
pud, sila dolga peresa in drugo. Pri jedni mizi je sedel mladenič
dvajsetih let s puhlim in bolehnim obrazom, majhnima očima, de¬
belim čelom in brezkonečnimi viskami ’). Napravljen je bil v siv
nankov kaftan z leskom na vratniku in na trebuhu.

— „Gesa želite?" vpraša me on, sunivši k višku z glavo,
kakor konj, ki ni pričakoval, da ga bodeš prijel za gobec.

— „ Ali stanuje tu oskrbnik — ali . ..."

— „Tu je glavna gospodska pisarna," segel mi je on v
besedo. »Jaz sem pisar tukaj  Kaj niste videli zunaj tablice?
Zato je tablica pribita."

— »A kje bi se tukaj osušil? Ima Ji kdo v vasi samovar?"
»Kako bi ne imeli samovarov," rekel je važno mladenič

v sivem kaftanu: — »pojdite k očetu Timoteju, ali pa v dvorovo
izbo, ali k Nazaru Tarasiču, ali k Agrafeni-ptičarici."

— »S kom pa govoriš, tepec ti taki? Spati ne daš, tepec!"
začul se je glas iz sosednje sobe.

•) Lasje viseči ob sencih.

115

— »Nek gospod je prišel in vprašuje, kje bi se osušil/

— »Kdo je ta gospod?"

— »A, ne vem. S psom in puško/

V sosednji sobi je zaškripala postelja. Duri se odpro in v
sobo stopi človek let petdesetih, tolst, nizke rasti, z bičjim vratom,
bleščečima se očima, nenavadno okroglimi lici in leskom po vsem
obrazu.

— »Česa želite," vpraša me on.

— »Osušiti se/

— »Tukaj ni kraja za to/

. — »Nisem vedel, da je tu pisarna; sicer pa, pripravljen sem
plačati.“

— »Prosim, to storite tudi tukaj lehko," dejal je debeluh: —
»ali ni morda ugodno tii-le?“ (Peljal me je v drugo sobo, samo
ne v to, iz katere je on prišel.) »Ali bode dobro tukaj?"

— »Dobro Imate li čaja s slivami?"

— »Izvolite, precej. Izvolite sedaj sleči in oddahniti se, a
čaj bode v hipu gotov."

— »Cegavo je to posestvo?"

— »Gospe Losnjakove, Elene Nikolajevne/

On je šel. Jaz sem se ogledal: — ob steni, deleči mojo sobo
od pisarne, stal je ogromen usnijen divan ; dva stola, tudi usnijena,
z jako visocima nasloniščema, molela sta k višku ob straneh
jedinega okna z izgledom na ulico. Na stenah, oblepljenih z
zelenimi oboji (tapetami) z rodečimi pašami, visele so tri velike
podobe, slikane z oljnatimi barvami. Na jedni je bil pes prepelfčar
z višnjevim ovratnikom in nadpisom: »Vot moja otrada" ; pri
nogah psa je tekla reka, a na nasprotnem kraji reke pod smreko
je sedel zajec neizmerne velikosti, držeč ušesi po konci. Na drugi
podobi sta jedla dva starčka dinjo; izza dinje se je videl v dalji
gršk portik z nadpisom: »Hram Udovletvorenija". Na tretji sliki
je bila naslikana ženska v ležečem položenji, »en raccourci", z rode¬
čima kolenoma in jako tolstima petama. Pes moj, ne malo mude se,
zlezel je s čreznaravnim trudom pod divan in najbrž našel tamkaj
mnogo prahu, ker je strašno čihal. Sel sem k oknu. Crez ulico
od gospodskega doma do pisarne so ležale deske: jako koristna
naprava, kajti krog in krog je bilo zaradi naših črnozemnih tal
in vodnega dežja, strašno blato. Okolo gospddske usadbe, stoječe
k ulici z zadnjo stranjo, vršilo se je, kar se navadno vrši okolo
gospodskih usadeb: dekle v pisanih jopicah so tekale gori in doli:
dvorovi ljudje so gazili blato, postajali in zamišljeno se čuhali za
ušesi: privezan konj desetskega jo mahal leno z repom ter visoko
stezal gobec in glodal plot; kokoši so kokodakale; vrtoglavi purani
so kričali neprestano. Na krilčku temnega in gnilega poslopja,
najbrž kopališča, sedel je krepak mladenič s kitaro in ne brez
občutka pel znano pesen:

8*

116

,,E — ja fa pasatynju udaljajusj

Ata prekarasanih sedešoneha mest“ itd. (dialektično).

(„E — jaz v stoterikrat zapuščam

Ta prekrasni tukajšnji kraj 11  itd.)

Debeluh je stopil v sobo.

— »Tu vam neso čaja, 11  dejal je s prijetnim nasmehom.

Mladenič v sivem kaftanu, pisar, razpostavil je na stari lora-
berni mizi samovar, čajnik, čašico z razbito skledico in lonček
sliv. Debeluh je šel.

— »Kaj je ta," vprašal sem pisarja: — »oskrbnik?"

— »One: bil je glavni blagajnik, a sedaj je glavni uradnik/

— »Ali pri vas ni oskrbnikov?“

— »O ne. Je burmister Mihajla Vikulov. toda oskrbnika
nemarno/

— »Zatorej imate opravljajočega njegovo službo?"

— »Se ve da: Nemec Lindamandol je, Karlo Karlič — samo
on ne ukazuje/

— »Kdo vam pa ukazuje?"

— „ Sama gospa. “

— »Tako! . . . . Ali vas je mnogo v vaši pisarni?"

Mladenič se je zamislil.

»Šest nas je."

— »Kdo pa, kdo?" vprašam jaz.

— »Evo vam, kdo: najprej je Vasilij Nikolajevič, glavni
blagajnik, potem Peter, uradnik, Petrov brat Ivan, uradnik, drugi
Ivan, uradnik, Koskenkin Narkizov, tudi uradnik, in jaz — pa
vseh tako ne prešteješ/

■— »Ali ima vaša gospa mnogo dvoranov?"

— »Ne, nema jih ravno mnogo."

— „A vender, koliko?"

— »Bode tako-le kacih poldrugsto osob."

Pomolčala sva oba.

— »Nu, ali ti lepo pišeš?" začel sem zopet jaz.

On se je nasmijal na vsa usta, prikimal z glavo, šel v pisarno
in prinesel spisan listek.

— »Evo mojega pisanja", dejal je, v jedno mer se smeje.

Pogledal sem; na četrtinki sivkastega papirja je bil napisan
z lepo in veliko pisavo naslednji:

U k a z.

Od glavne graščinske ananjevske pisarne burmistru Mihajlu
Vikulovu. Št. 209.

»Ukazuje se ti, nemudoma po vzprejemu tega preiskati: kdo
je sinoči pijan in neprilično pojoč šol po Aglickem vrtu in guver-
nantko, madam Euženi, Francozinjo, vzbudil in vznemiril? in kaj

117

so straže delale, in kdo je bil na straži in je takšen nered do¬
pustil? O vsem višjenapisanem ukazuje se ti v podrobnosti zvedeti
in nemudoma uradu poročati.

Glavni uradnik Nikolaj Hvostov.“

Ukazu je bil priložen ogromen grbov pečat z nadpisom:
»Pečat glavne gospddske ananjevske pisarne/ a pod njim je stala
pripiska: »V točnosti izpolniti. Elena Losnjakova.“

— »To je sama gospa pripisala, je li?“ vprašal sem ga jaz.

— - »Kaj pa, sami: oni vedno sami. Pa še ukaz ne deluje."

— »Nu, ali ta ukaz burmistru pošljete?"

— „0 ne. Sam pride, pa prebere. To je, prebero mu: kajti
on ne zna brati.“ (Pisar je zopet pomolčal.) »A, kako“, dodal je
on, nasmihajoč se: — »je li dobro napisano?"

— „ Dobro."

—■ »Sestavil, seve, nisem jaz. Za to je Koskenkin mojster."

— »Kaj ? . . . . Pri vas se zatorej ukazi s prva sestavljajo?"

— »Kako pa? Ne sme se vender precej na belo pisati."

— »A koliko imaš ti plače?" vprašal sem ga jaz.

— »Petintrideset rubljev in pet rubljev na obuvalo."

— »In si zadovoljen?"

— »Gotovo, zadovoljen. V našo pisarno ne vzprejmo vsacega.
Meni je, se ve, prav sam Bog velel: moj strijček služi za upravnika."

— »In ti je dobro?"

— »I dobro. Po pravici rečeno," nadaljeval je z vzdihom: —
»pri trgovcih je, na primer, bolje. Pri trgovcih je za nas prav
dobro. Ravno sinoči je prišel k nam trgovec iz Dunaja tako
mi je rekel njegov hlapec .... Dobro jim je, reči se mora, dobro."

— »Kako to, ali trgovci dade višje plače?"

— ,,Bog ne daj! Zapodi te, če hočeš imeti plačo. Ampak
pri trgovci živiš na vero in na strah. On te v hrani, poji, oblači
in vse. Ge mu ugajaš — da ti še bolje .... Čemu ti bode plača;
saj ti je ni treba .... In živi trgovec prosto, po ruski, po do¬
mače: — greš ž njim na pot — on pije čaj, tudi ti piješ čaj:
kar on je, to ješ tudi ti. Trgovec je ... . kakor treba: trgovec
ni takšen kakor gospod. Trgovec ne uganja sitnostij; nu, zjezi
se, pretepe, pa je stvar končana. On se ne zadira, ne šali . . . .
A z gospodom je joj! Ničesar mu po všeči ne storiš: sedaj to ni
dobro, sedaj onega nisi prav storil. Prineseš mu kupico vode, ali
jed: — »Oh, voda diši. Oh, jed diši!" Neseš ven, za durmi po-
stojiš in prineseš zopet: — »Nu, tako, sedaj je dobro, nu, vidiš,
sedaj ne diši." Nu, in gospe, to vam rečem, gospe, te so vam
še le! ... . Nu, in potlej pa še gospodične! . . .

— »Fedjuška," začul se je glas debeluhov v pisarni.

Pisar je hitro odšel. Izpil sem kupica čaja, legel na divan
in zaspal. Spal seta kaki dve uri.

118

Vzbudivši se, hotel sem vstati, a lenost me je premagala;
zatisnil sem zopet oči, toda zaspal nisem več. Za pregrajo v pisarni
so se tiho pogovarjali. Nehote sem jel poslušati.

— »Ej, ej, Nikolaj Jeremejič," govoril je nekov glas: „ej —
nu. To se mora tudi v poštev jemati; gotovo da . . . Hm!“ (Govoreč
je zakašljal.)

— „Ali verjemite mi, Gavrila Antonič/ dejal je glas debe¬
luhov ; — »kaj mislite, da jaz ne vem tukajšnjih navad, sami
razsodite."

— „Kdo jih bode pa znal, Nikolaj Jeremejič: vi ste tukaj,
smem reči, prva osoba. Nu, zatorej, kako bode uže?“ nadaljeval
je meni neznan glas: — »kako bodeva naredila, Nikolaj Jeremejič;
izvolite povedati."

— »A, kako bodeva naredila, Gavrila Antonič? Stvar je,
tako rekoč, od vas odvisna, a vi nemate volje, kakor vidim."

— »Prosim vas, Nikolaj Jeremejič, kaj pravite? Naše delo
je trgovsko, kupčijsko: naša stvar je kupiti. Mi na tem stojimo,
Nikolaj Jeremejič, tako rekoč."

— - »Osem rubljev," dejal je počasi debeluh.

Cul se je vzdih.

— »Nikolaj Jeremejič, vi jako mnogo zahtevati izvoljujete."

— »Ne morem drugače, Gavrila Antonič; za Boga, ne
morem."

Nastopilo je molčanje.

Jaz se tiho privzdignem in pogledam skozi špranjo v pre-
graji. Debeluh je sedel s hrbtom k meni obrnen. Njemu nasproti,
obrnen k njemu, sedel je trgovec štiridesetih let, suhljat in bled,
prav kakor bi bil z oljem namazan. Neprestano si je igral z brado
in prav hitro pomežikoval z očima in gibal z ustni.

— »Neizrečeno lepa, moram reči, imamo letos žita," začel je
zopet on: — „peljal sem se in le radoval se nad njimi. Od sa¬
mega Varoneža semkaj so prekrasna, prve vrste, to vam rečem."

—• »Res, žita niso slaba," dejal je glavi uradnik, »a veste,
Gavrila Antonič: vzpomlad košato zeleni, jesen pa kakor se jej zdi. “

— »Res je tako, Nikolaj Jeremejič: vse je v božjih rokah;
rekli ste prav po pravici .... A saj se ni vaš gost vzbudil?"

Debeluh se je obrnil in poslušal.

—■ »Ne, spi. Sicer se pa lehko . . . .“ Sel je k durim.

— »Ne, spi", ponovil je ter se vrnil na svoje mesto.

— »Nu, zatorej, kako bode, Nikolaj Jeremejič?" pričel je
zopet trgovec: — »treba, da stvar okončava .... Je uže tako,
Nikolaj Jeremejič, je uže tako," nadaljeval je on, neprestano po-
mežikuje: . — »dva sivčka') in belega vaši milosti, in tam,"
(kimnil je z glavo na gospodski dvor), „šest in pol. Je li prav tako?“

‘) Nazivanje papirnega novca po njegovi boji.

119

— ..Štiri sivčkeA dejal je uradnik.

— „Nu, tri!“

— ,,Štiri sivčke brez belega. “

— ,,Tri, Nikolaj Jeremejič. “

— „Tri in pol, pa ni kopejke menj.“

— „Tri, Nikolaj Jeremejič."

— „1 ne govorite, Gavrila Antonič.“

— ,,Kako ste trdf,“ zamrmral je trgovec. ,,Tako bodem pa
rajši sam z gospo obravnal."

— ..Kakor hočete,“ dejal je debeluh: — zakaj uže niste.
Saj res, kaj se bodete vznemirjali? .... Bilo bi mnogo bolje. ;t

— „Nu, dobro, dobro, Nikolaj Jeremejič. Glejte si ga, precej
se je uže razsrdil! Jaz sem to, veste, le,kar tako dejal.“

— „Ne, pa res, kaj se bodete . . . .“

— „Saj je dobro, pravim .... saj pravim, da sem se pošalil.
Nu. vzemi svoje tri in pol, da bode po tvojem.“

— .,Morali bi biti štirje, pa jaz tepec sem se prenaglil,"
mrmral je debeluh.

— ,,Tako, tam v domu šest in pol, Nikolaj Jeremejič — za
šest in pol v  se žito oddaje ?“

— „Sest in pol, kakor sem rekel.“

— „Nu, zatorej je prav, Nikolaj Jeremejič.“ (Trgovec je
udaril s svojimi iztegnenimi prsti po dlani uradnikovi.) Bog daj
srečo! (Trgovec je vstal.)

,,Tako, batjuška Nikolaj Jeremejič, jaz pojdem sedaj h gospe
in ukažem, da me oglase, in porečem: Nikolaj Jeremejič mi je
pustil po šest in pol.“

— ..Res, tako recite, Gavrila Antonič.“

— ,,Sedaj pa izvolite vzprejeti.“

Trgovec je vročil uradniku nevelik zavitek papirja, poklonil
se, stresnil z glavo, vzel svoj klobuk z dvema prstoma, pomajal
z ramenima, pridal svojemu stanu valu podobno gibanje ter šel
ven, prilično škripajo s škornjami. Nikolaj Jeremejič je šel k steni
ter, kolikor sem mogel opaziti, razbirati jel papir, katerega mu
je trgovec vročil. Skozi duri se pomoli siva glava z gostimi
zalisci. ’)

— ,,Nu, kako je ?“ vpraša glava: — ,,je li vse v redu?"

— „Vse.“

— ,,Koliko?"

Debeluh je nejevoljno mahnil z roko ter pokazal na mojo sobo.

— „A, dobro,“ dejala je glava in se skrila.

Debeluh je šel k mizi, sedel, odprl knjigo, vzel računaljko
in jel prištevati in odštevati jagode, deluje ne s kazalcem, ampak
s tretjim prstom prave roke: tako je priličneje.

*) Backenbart.

120

Vstopil je pisar.

— ,,Kaj hočeš? 11

— „Sidor iz Goloplek je prišel. 11

— „A, nu, pozovi ga. Postoj, postoj .... Pojdi in poglej,
kaj dela ta tuji gospod, če še vedno spi, ali se je uže vzbudil. 11

Pisar je prišel pazno k meni v sobo. Jaz sem položil glavo
na lovsko torbo, zamenivšo mi vzglavje, ter zatisnil oči.

— ,,Spi,“ pošepetal je pisar, vrnivši se v pisarno.

Debeluh je zamrmral skozi zobe.

— „Nu, pokliči Sidorja, 11  dejal je konečno.

Jaz zopet vstanem. V sobo stopi kmet velikanske rasti, tri¬
deset let, zdrav, rudečelic, z rumenimi lasmi in majhno kodrasto
brado. Prekrižal se je pred božjo podobo, klonil se glavnemu
uradniku, vzel svoj klobuk v obe rdci ter zopet vzravnal se.

— „Zdravstvuj, Sidor, 11  dejal je debeluh, potrkuje z jago¬
dami računaljke.

— „Zdravstvujte, Nikolaj Jeremejič. 11

— „Nu, kako je kaj, kakšna je cesta? 11

— ,,Dobra, Nikolaj Jeremejič. Malo blatnasta je. 11  (Kmet je
govoril počasi in ne glasno.)

— „Žena je zdrava? 11

— ,,Cesa li pogreša! 11

Kmet je vzdihnil in postavil jedno nogo naprej. Nikolaj
Jeremejič je vteknil pero za uho ter se vseknil.

— „Nu, zatorej, po kaj si prišel? 11  nadaljeval je on izpra¬
ševati in deval pisan robec v žep.

— „Da, čuješ, Nikolaj Jeremejič, od nas zahtevajo tesarjev. 11

— ,,Nu, ali jih pri vas ni, ka-li? 11

— ,,Kako bi jih pri nas ne bilo, Nikolaj Jeremejič: „dača
je lesna — izvestno. Ali sedaj imamo obilo dela, Nikolaj Jeremejič. 11

— „Obilo dela! Glej — glej, vi bi delali tujim, a svoji
gospodi delati ne marate? Vse jednako je!“

— „Delo, se ve da, vse jednako je, točno, Nikolaj Jere¬
mejič .ali ... .“

— „Nu?“

— „Plača je slabša . . . kakor . . .“

— „Nu, kaj še! Glejte si, kako ste se uže razvadili. Pojdi,
pojdi! 11

— ,,In tudi to, Nikolaj Jeremejič, dela bode vsega za jeden
teden, a držali nas bodo mesec dnfj. Pa bode pošel materijal, in
nas pošljejo v vrt potov čistit. 11

— „Nu, kaj pa še! Sama gospa je ukazati izvolila, zatorej
je vse brezuspešno, o tem še razsojati. 11

Sidor je pomolčal in jel prestopati z noge na nogo.

Nikolaj Jeremejič je povesil glavo na stran ter pridno jel
prebirati jagode.

121

— „Naši .... kmetje .... Nikolaj Jeremejič . . . .“ dejal
je konečno Sidor, zatikaje se pri vsaki besedi — »ukazali so mi,
vaši milosti .... nu, in sedaj .... bode . . . .“ (Segel je s svojo
silno roko počasi v malho ter jel vleči iz nje zravnan robec z
rudečimi pašami.)

— ,,Kaj ti je, kaj, tepec, ali si izgubil pamet, ka-li ? lc  zavrnil
ga je hitro debeluh. — „Stopaj, stopaj v mojo izbo,“ nadaljeval
je on, skoraj izpahnivši osuplega kmeta iz sobe: — „tam reci
ženi — dala ti bode čaja, jaz pridem precej, stopaj. Ne more
biti, pravim ti, stopaj? 1

Sidor je šel ven.

— „Kakšen medved!“ mrmral je za njim glavni uradnik,
pomajal z glavo ter z nova jel računiti.

Zdajci se začujejo kriki: „Kupra! Kupra! Kupre ne vržeš 1“
na ulicah in na krilcu, in malo časa potem stopi v pisarno človek
nizke rasti, sušičen na videž, z nenavadno dolžim nosom, z velicima
mirnima očima in prav ponosnega čednega obličja. Napravljen je
bil v precej staro strgano vrhno suknjo, s plišovim vratnikom in
drobnimi gombi. Imel je butarico drv na plečih. Okolo njega se
je gnetlo kacih pet dvorovih ljudij in vsi so kričali: ,,Kupra,
Kupre ne vržeš! V kurjače so Kupro proizveli, v kurjače!" A
človek v vrlini suknji s plišovim vratnikom se ni prav nič zmenil
za nagajivosti svojih tovarišev in ni najmenj izpremenil svojega
obraza. Z mirnimi korači je prišel do pečice, odložil svoje breme,
dvignil se, izvlekel iz zadnjega žepa tobačnico, odprl široko oči,
ter jel mašiti si v nos zmeti tobak, ki ostane na dnu v mošnjici
namešan s pepelom.

Pri uhodu šurane trope je hotel debeluh uže nagubančiti čelo
in vstati, a videč, kaj je, nasmehnil se je in samo velel ne kričati,
kajti v sosednji sobi spi lovec. — „Kakšen lovec? 11  povprašala
sta dva v j eden glas.

— ,,Graščak. 11

-

— „Naj šume," dejal je, razprostrši roči, človek s plišovim
vratnikom: — ,,kaj to meni mari! Samo, da bi me ne suvali. V
kurjače so me proizveli “

— „V kurjače, v kurjače!“ ponavljala' je radostno drhal.

— ,,Gospa je ukazala, 11  nadaljeval je ter majal z ramenima;
— „ali vi le počakajte .... vas pa še v svinjepasce proizvede. A da
sem jaz krojač, in dober krojač, pri prvih mojstrih v Moskvi sem
se izučil ter generalom delal obleke .... tega mi pa nihče ne
odvzame. Kaj ste vi? ... . kaj? Požeruhi, postopači, nič druzega.
Naj mene odpuste — jaz od glada ne umrem, jaz ne poginem;
naj mi le dade potni list — plačeval bodem dober obrok in
gospodo zadovolil. Kaj bodete pa vi? Poginete, poginete kakor
muhe, gotovo! 11

122

— „To se laže," seže mu v besedo osepičen in belolas mla¬
denič z rodečim Zavratnikom in strganima rokavoma: — ,,saj si uže
imel potni list, pa od tebe kopejke obroka gospoda ni videla, in
sam si nisi groša prislužil ; naposled si se privlekel domov in od
tega časa vedno le v jedni suknjiči hodiš."

— „A kaj hočeš, Konstantin Narkizič?" dejal je Kuprijan: —
„človek se je zaljubil — in propal, in poginil je človek. Ti s
prva poživi kakor sem jaz, Konstantin Narkizič, potem bodeš
grajal mene.“

— ,.ln v koga si se zaljubil? V pravo grdobo!"

— ,,Ne, tega mi ne govori, Konstantin Narkizič.“

— „Komu pa praviš to? Saj sem jo videl; lansko leto v
Moskvi, videl sem jo na svoje oči."

— ,.Lansko leto je ona res malo grja postala," dejal je
Kuprijan.

— ,,Dovolj, gospoda, dovolj je," izpregovoril je s prezir¬
ljivim in počasnim glasom človek visoke rasti, suhljat, z obrazom
obsejanim s pegami, zavit in namazan, najbrž hišnik: — ,,sedaj
naj nam Kuprijan Atanasjič svojo pesenco zapoje. Nu, začnite,
Kuprijan Atanasjič!"

— „Da, da!" poprijeli so drugi. — ,,Aj, da, poj, Kupra, poj!‘‘

— „Tu ni kraja za peti," dejal je s trdostjo Kuprijan: —
,,tu je gospodska pisarna."

— „A kaj je tebi na tem, saj sam meriš v uradnike!“
odgovoril mu je z grobim smehom Konstantin. ,,Moraš!“

— „Vse je v gospodski vlasti," opazil je nesrečnik.

— .,,Glejte, glejte, kam meri, glejte kakšen je? u! u! a!"

In vsi so se zakrohotali, nekateri tudi jeli skakati. Glasneje
od vseh se je krohotal nekov mladenič petnajstih let, najbrž sin
aristokrata med dvornimi; nosil je oprsnik z bronastimi gornbi,
Zavratnik višnjeve boje in tudi trebušček si je uže malo poredil.

— „A, slišiš, povej nu, Kupra," izpregovoril je samodovoljno
Nikolaj Jeremejič, vidno dobre volje in raznežen: — „kaj ne, da
je slabo v kurjačih? To je jako pusto delo, je h?"

— ,,A, kaj, Nikolaj Jeremejič," dejal je Kuprijan: —■ „vi ste
sedaj naš glavni uradnik, res: dvojbe o tem, res, ni; a tudi vi
niste bili vedno v milosti, tudi vi ste v kmetski koči morali živeti."

— „Ti, pazi, pri meni se nikar ne spozabljaj," ustavil ga
je jezno debeluh: ,,s toboj, brezumnikom, šalijo se; ti. tepec, moral
bi biti zadovoljen in hvaležen, da se s toboj, brezumnikom, menijo."

— ..Dejal sem le tako, Nikolaj Jeremejič, odpustite . . . .“

— „Nu, nu, le tako."

Duri se odpro in v sobo stopi sluga.

■— ,,Nikolaj Jeremejič, gospa vas hoče."

— „Kdo je pri gospe?" vprašal je slugo.

— „Akcinja Nikitišna in trgovec iz Dunaja."

123

— ..Precej pridem. A vi, bratci," nadaljeval je on s pre¬
govarjajočim glasom, „pojdite rajši z novo imenovanim kurjačem
od tukaj strani, kajti lehko ubeži' Nemec, ko se uže natoži.“

Debeluh si je popravil lase na glavi, pokašljal v roko, skoraj
popolnoma zakrito z rokavom vrhne suknje, zapel se ter krenil do
gospe, široko razstavljajo na hodu nogi. Ne dolgo potem je odšla
za njim vsa drhal s Kupro vred. Ostal je jedini moj stari znanec,
pisar. Jel je rezati peresa, a sedeč je zaspal. Nekoliko muh je
porabilo brzo srečni slučaj in oblepilo mu usta. Komar mu je
sedel na čelo, pravilno razstavil svoje nožiče ter počasi zasadil
v njegovo mehko telo ves svoj rilec. Prejšnja siva glava z zalisci
se je pokazala zopet izza durij, pogledala, pogledala in stopila v
pisarno s svojim dovolj nelepim telesom vred.

— „Fedjuška, a Fedjuška, vedno spiš!" dejala je glava.

Pisar je odprl oči' ter vstal raz stol.

— ,,Je li Nikolaj Jeremejič šel do gospe?"

— ,,Do gospe je šel, Vasilij Nikolajič."

— ,,A! a!" mislil sem si: — „ta je glavni blagajnik.“

Glavni blagajnik je jel hoditi po sobi. Sicer je pa on bolj lazil
kakor hodil in sploh napominal na mačko. Na hrbtu mu je visel
star črn frak s prav ozkim repom; jedno roko je držal na prsih
in z drugo je popravljal neprestano svoj visoki in tesni vratnik
iz konjske žime, in s trudom vrtfl glavo. Škornje je imel iz
ovčine brez škripa ter stopal jako mehko.

— ,,Danes je vprašal po vas Jaguškin graščak,“ dejal je pisar.

— „Hm, vprašal je? Kaj pa je rekel?"

— ,,Dejal je, da pride zvečer v Tuturjevo in vas bode čakal.
Moram, dejal je, z Vasiljem Nikolajičem o neki stvari govoriti,
toda o kakšni stvari, mi ni povedal: uže Vasilij Nikolajič," dejal
je „ve.“

— „Hm,“ zamrmral je glavni blagajnik in šel k oknu.

— „Ali je Nikolaj Jeremejič v pisarni?" začul se je v veži
gromki glas, in človek visoke rasti, vidno razjarjen, z nepravilnim
a izraznim in smelim obrazom, precej čedno napravljen, stopil je
črez prag.

— „Ali ga ni tukaj ?“ vprašal je, bistro gledeč krog.

;— »Nikolaj Jeremejič je pri gospe,“ odgovori mu blagajnik.
— »Česa hočete, povejte meni, Pavel Andrejič; meni lehko po¬
veste . . . . Česa hočete?"

— „Cesa jaz hočem? Vi hočete vedeti, česa jaz hočem?" (Bla¬
gajnik počasi prikima.) — „Naučiti ga hočem, malovrednega tre-
buhača, podlega naušnika .... Jaz mu dam opravljati1“

Pavel v  se je vrgel na stol.

— „Cesa pa vam je, kaj, Pavel Andrejič? Umirite se ... .
Ali ni to grdo? Ne zabite, o kom govorite, Pavel Andrejič?"
brbotal je blagajnik.

124

— „0 .kom? Kaj meni mari, da so ga glavnega uradnika
imenovali ? Nu, to se mora reči, pravega so imenovali! Sedaj
so prav, to moram reči, spustili kozla v zelnik!“

— »Dovolj, dovolj, Pavel Andrejič, dovoljpustite to ... .
kakšne bedarije pa imate? 11

— »Nu, Lisica Patrikevna, kaj bodeš z repom mahala! . . . .
Jaz ga počakam, 11  rekel je jezno Pavel in udaril z roko po mizi. —
»A, sedaj pride, 11  dodal je, pogledavši v okence: •— »o komer se
meniš, pride. Dobro došel! 11  (On je vstal.)

Nikolaj Jeremejič je prišel v pisarno. Na obrazu se mu je
brala zadovoljnost, a ko je zagledal Pavla, prišel je malo v zadrego.

— »Zdravstvujte, Nikolaj Jeremejič, 11  pozdravi ga pomenljivo
Pavel, počasi stopaje naproti: — »zdravstvujte. 11

Glavni uradnik ni odgovoril ničesar. V durih se je pokazal
obraz trgovčev.

— »Kako, vi meni ne izvolite odgovoriti? 11  nadaljeval je
Pavel. — »Sicer ne, ne, 11  dodal je on: — »tako ne gre, s krikom
in zmerjanjem ničesar ne dosežeš. Ne, povejte mi rajši z lepa,
Nikolaj Jeremejič, zakaj vi mene preganjate? Zakaj vi mene hočete
pogubiti ? Nu. govorite, govorite ! “

— »Tli ni kraja z vami objasnjevati se,“ dej al je nejevoljno
glavni uradnik: — »in tudi ne utegnem. Samo temu, priznam
vam, čudim se: od kod ste vi to vzeli, da vas hočem pogubiti
ali da vas preganjam? In kako vender vas jaz morem preganjati?
Saj vi niste v moji pisarni. 11

— »Se to, 11  odgovarjal je Pavel — »samo tega še treba.
Pa zakaj se bodete hlinili, Nikolaj Jeremejič ?. .. . Saj me razumete ?‘‘

— „Ne, ne razumem vas.“

— „Ne, ne razumete me?“

—• „Ne, za Boga, ne razumem vas. 11

—■ ,,Se zaklinjajte se! Nu, ker je uže na to prišlo, povejte:
ali se vi v  ne bojite Boga? Zakaj vi bednemu dekletu ne daste
živeti? Česa hočete vi od nje? 11

— „0 kom pa govorite, Pavel Andrejič? 11  dejal je z navideznim
začudenjem debeluh.

.-,,Glejte si, še ne ve ne! Jaz govorim o Tatjani. Bojte

se Boga — zakaj se maščujete? Sram vas bodi; vi ste oženjen,
otroci vaši so uže veliki kakor jaz, a pri meni je drugače ....
jaz se hočem ženiti in čestno postopam. 11

— „Cesa česa sem jaz tii kriv, Pavel Andrejič? Gospa vam
ne dovoli ženiti se; to je nje gospodska volja! Kaj imam jaz pri
tem? 11

— „Kaj imate vi pri tem? Ali niste vi z isto staro čarovnico,
s kljuearico v zvezi ? Ali si ne šepetata vedno na uho, a ? Povejte,
ali ne provzročate vi ubozemu dekletu vsakake krivice ? Ali je
morda niso po vaši milosti iz peric v pomivalke proizveli ? Ali je

125

ne pretepajo in postijo po vaši milosti? Sram vas bodi, vi starec!
Glejte, da vas mrtvud ne zadene . . . Dajali bodete Bogu odgovor."

— „Zmerjajte, Pavel Andrejin, zmerjajte .... Mislite li, da
bodete dolgo tako zmerjali! “

Pavel se je razsrdil.

— ,.Kaj? groziti mi misli?" dejal je jezno. — ,,Ti v  misliš,
da se te jaz bojim? Ne, brat, nisi na pravega naletel! Česa se
je meni bati? . . . Jaz si dobodem povsodi kruha. Ti pa ne. Ti
samo tukaj lehko živiš, ter obrekuješ in kradeš . . .

— ,.Glejte si ga, koliko si domišljuje," seže mu v besedo
uradnik, ki je tudi uže začel izgubljati potrpežljivost: „feršel, *)
vsakdanji feršel, ubog mazač; a poslušaj ga — tu, kakšna važna
osoba ti je to!"

—■ „Da, feršel, a brez tega feršela bi vaša milost sedaj-le
na pokopališči prahnela .... In ni bila lehka, ozdraviti ga," dodal
je skozi zobe.

— „Ti si mene ozdravil? . . . Ne, ti si mi hotel zavdati;
ti si me s saburom 2 ) opojil“ — poprijel je uradnik.

— ,.Kaj pa sem hotel, če ti razven sabura nič ni moglo
pomagati?"

— „Sabur je v zdravilno rabo prepovedan," nadaljeval je
Nikolaj: — ,,jaz te bodem še tožil .... Ti si me hotel umoriti —
veš! A Gospod ni dopustih"

— ,,Dovolj, dovolj gospoda," začel je blagajnik.

— ,,Tiho!“ zakričal je uradnik. — ,,On me je hotel trovati!
Razumeš li to?"

—. „Meni je jako treba .... Poslušaj, Nikolaj Jeremejič,"
pričel je Pavel z obupanjem: — ,prosim te poslednjič .... pri¬
silil si me — jaz ne morem dlje trpeti. Pusti naju v miru, razumeš?
A če ne, za Boga, jednemu iz med naju, to ti povem, ne bode
šlo dobro."

Debeluh je koračil po sobi gori in doli.

— „Jaz se tebe ne bojim," zakričal je on: — ,,slišiš li, ti
mlekoses! Tudi očeta tvojega sem hitro ugnal, tudi njemu sem
roge odbil — tebi v svarilo, pazi!“

— „Ne napominaj mi očeta, Nikolaj Jeremejič, ne napo¬
minaj ga!"

— „Vraga, kakšen zapovednik si ti meni?"

— „Jaz pravim, ne napominaj ga!“

— „A jaz pravim, ne spozabljaj se ... . Kakor potreben si
tudi gospe po svojem, a če jej pride izbirati iz. naju dveh — ne
obdržiš se, golobček! Upora delati se nikomur ne dovoljuje, pazi!“
(Pavel se je tresel od besnosti.) „A kar se tiče dekleta Tatjane . . . .
Počakaj,  še slabše jej pojde.“

*) Namesto feldšer.

2 ) A]oe.

126

Pavel skoči naprej s povzdignenima rokama in uradnik se
zvali težko po tleh.

— „V lance ž njim, v lance,“ zastokal je Nikolaj Jeremejič . . . .

Konca tega prizora ne maram opisavati; bojim se uže tako,
da bi ne bil razžalil čujstva bralcev.

Vrnil sem se še ta dan domov. Teden dnij potem sem
zvedel, da je gospa Losnjakova Pavla in Nikolaja pustila še v
svoji službi, a dekleta Tatjano je odpustila; vidno, ni jej bila
potrebna.

Birjuk.

MSecega večera sem se peljal z lova sam, na begovih clrožkah.

Do doma je bilo še kacili osem vrst; kobila moja je bežala
bodro po prašnem potu ter izredka zaprhala in pomigala z uše¬
soma ; trudni pes se ni ločil m za korak od zadnjega kolesa, prav
kakor bi bil privezan. Nevihta .se je bližala. — Pred menoj se
je dvigal počasi izza lesa ogromen lisast hudournik; nad menoj
in proti meni so se podili dolgi sivi oblači; raklte so se šumno
pripogibale in lepetale. Soparna vročina se je zmenila nagloma z
vlažnim hladom ; sence so hitro gostele. Trenil sem z vajeti po
konji, spustil se v dol, prepeljal se črez suh, ves z bičjem zara-
sten potok, zavil po klancu in prišel v gozd. Cesta se je vila
pred menoj med gostim leščevim grmovjem, uže zatemnelem od
mraka; s trudom sem se pomikal naprej. Drožke so skakale po
trdih koreninah stoletnih clobov in lip, katere so neprestano pre-
sekavale globoke, podolgaste grapice — sledove teležnih koles;
kobila se je jela spodtikati. Silen veter je hipoma zagodel v vi¬
šini, drevje je zašumelo: debele kaplje dežja so jele rezko biti in
vršati po listji; zablfsnilo se je in nevihta je prišla. Dež se je
curkoma vlil. Peljal sem se s korakom, skoraj sem bil primoran
ustaviti se, kajti kobila mi je opešala in jaz sam nisem videl čisto
nič. Stopil sem za silo pod širok grm. Skrči vsi se in obvivši
obraz, čakal sem potrpežljivo konca slabega vremena, ko zdajci
pri svitu bliskovem na cesti zagledam visoko figuro. Jel sem paz¬
ljiveje gledati v ono stran, od koder je ta figura kakor iz zemlje
vzrastla poleg mojih drožek.

— „Kdo je?“ vpraša zveneč glas.

— ,,A kdo si ti? : ‘

— ,,Jaz sem tukajšnji logar.

Jaz sem imenoval sebe.

— ,.A, vem, vi greste domov ?“

— ,,Domov. A vidiš, kakšna nevihta . . . .“

— ,,Da, nevihta,“ odgovoril je glas.

Bel blisek je ožaril logarja od glave do nog; treskoči in
kratki udar gromov se je začul precej za njim. Dež se je vlil
z dvojno silo.

— „Ne bode skoraj konca,“ nadaljeval je logar.

— ,,Kaj mi je storiti!“

— ,,Jaz vas, ako vam drago, vedem v svojo izbo,“ dejal je
on počasi.

.Stori mi ljubav.“

128

— „Prosim, sedite. 11

Sel je h glavi kobile, prijel jo za uzdo in potegnil z mesta.
Jeli smo se pomikati naprej. Jaz sem se držal za dno drožek,
katere so se zibale „kakor v morji čolnič “, in poklicaval .psa.
Uboga kobila je težko šlopala z nogami po blatu; polzela in spod-
tikala se je. Logar se je zibal pred ojnicama na pravo in levo,
kakor kakšna prikazen. Hodili smo precej dolgo; konečno se u-
stavi moj vodnik. ,,Nu, sedaj smo doma, gospod,“ dejal je on s
pokojnim glasom. — Vrata so zaškripala, nekoliko psičkov je za¬
lajalo zdajci. Privzdignil sem glavo in pri svitu bliskovem zagledal
majhno izbo sredi dvora, ograjenega s plotom. Iz jednega okenc
je mračno svetil ogenjček. Logar je dovel kobilo do krilca in po¬
trkal na duri. ,,Precej, precej!“ začul se je tanek glasek, slišal
se topot bosih nog: zapah je zaškripal in deklica dvanajstih let,
v srajci, podpasana z jarmenom, s svetilko v roči, pokazala se
jo na pragu.

— ,,Posveti gospodu,“ rekel jej je on — ,,a jaz vaše drožke
pod streho postavim. 11

Deklica me je gledala in šla v izbo. Jaz sem šel za njo.

Izba logarjeva je bila jedna zakajena, nizka in prazna soba,
brez oddelkov in pregraj. Strgan kožuh je visel na steni. Na klopi
je ležala jednocevna puška, v kotu ležala kopica cunj; dva precej
velika lonca sta stala pri pečici. Trska je gorela na mizi, tožno
vnemaje se in pogašaje. Na sami sredini izbini je visela zibel,
privezana na koncu dolzega droga. Deklica je ugasnila svetilko,
sedla na majhno klop in jela zibati s pravo roko, z levico pa
utrinjati trsko. Pogledal sem krog — srce mi je zamrlo: ni veselo
priti po noči v kmetsko izbo. Otrok v zibeli je dihal težko in hitro.

— ,,Ali si sama tukaj ?“ vprašal sem deklice.

•—■ „Sama,“ rekla mi je komaj umevno.

■— „Si li logarjeva hči?“

-— ,,Logarjeva,“ prošeptala mi je.

Duri so zaškripala in logar stopi, nagnivši glavo, črez prag.
Pobral je svetilko s tal, šel k mizi in jo užgal.

— ,,Je li, vi niste navajeni trske?" dejal je in stresnil s kodri.

Pogledal sem ga natančneje. Malokdaj se mi je pripetilo
videti tacega korenjaka. Bil je visoke rasti, plečat in vzrasten,
da ga je bilo lepo videti. v  Izpod mokre srajce so se mu izstavljale
napete mogočne mišice. Črna kodrasta brada je zakrivala do po-
lovine njegov surovi in moški obraz; izpod vkupe vzrastenih širo-
cih obrvij sta gledali smelo dve majhni rujavi očesi. Na lehko
se je oprl z rokama v boka in stopil pred-me.

Zahvalil sem se mu in vprašal ga po imenu.

— „Ime mi je Fomo,“ dejal je on, „a po priimku Birjuk." 1 )

') Birjuk pravijo v Orlovski guberniji samotarnim in pustim ljudem. Pis.

129

— „A, ti si Birjuk?"

Jaz sem ga pogledal z udvojeno zvedavostjo. Od svojega
Jermolaja in druzih sem slišal mnogikrat pripovedke o logarji Bir-
juku, katerega so se vsi okrožni kmetje bali kakor ognja. Po njih
besedah ni še bilo na sveti tacega mojstra svojega dela: ,,buta¬
rice suhljadi ne da odnesti; vsak čas, bodi si kadar koli, tudi o
polunoči, pade ti kakor sneg na glavo in nikar ne misli protiviti
se mu — kajti je močan in spreten kakor vrag .... In z ničimer
ga ne pridobodeš, ni z vinom, ni z novcem; ne gre ti na nobeno
vado. Uže mnogikrat so poskušali dobri ljudje spraviti ga s tega
sveta, a ne — on se ne da."

Tako so govorili sosednji kmetje o Birjuku. — ,,Zatorej ti
si Birjuk," dejal sem: — ,,jaz sem uže slišal o tebi, prijatelj. Pra¬
vijo, da nikomur ne prizanašaš ?“

— ,,Dolžnost svojo opravljam,“ odgovoril je on čmerno: ..kar
tako se gospodski kruh ne je.“

Izvlekel je izza pasa sekiro, sedel na tla in jel cepiti trske.

— ,,Ali nemaš gospodinje?" vprašal sem ga jaz.

— ,,Nemam.“ odgovoril je on in silno mahnil s sekiro.

— ,,Umrla je, ne?"

— „Ne ... da ... . umrla je,“ dodal je in se obrnil strani.

Jaz sem obmolknil; on je privzdignil oči in me pogledal.

—• ,,Ušla je z nečim meščanom," dejal je z bridkim nasme¬
hom. Deklica je povesila glavo; otrok se je vzbudil in zakričal:
deklica je šla k zibeli. — „Nu, daj mu," izpregovoril je Birjuk
in dal jej v roko umazan rožek. •— ,,Tudi njega je pustila," na¬
daljeval je poluglasno, kažoč na otroka. Sel je k durim, ustavil
se in obrnil. — ,,Gospod," začel je, „vi gotovo našega kruha ne
jeste, a jaz razven kruha . . . .“

— ,,Jaz nisem lačen."

— ,,Nu, kakor veste. Samovar bi vam postavil, a čaja nemara

. . . . Grem pogledat, kaj vaša kobila.“

Sel je in loputnil z durmi. Jaz sem pogledal drugikrat krog
sebe. Izba se mi je zdela še tožneja od prejšnjega. Grenki duh
hladnega dima mi je neprijetno zapiral dihanje. Deklica se ni ge-
nila z mesta in ne dvigala očfj; izredka je pozibala zibel, sramež¬
ljivo potegnila na plečice doli spustivšo se srajčico; goli nogi sta
viseli brez gibanja.

— „Kako ti je ime?" vprašam je jaz.

— ,,Ulita", dejala je ona, in še bolj povesila svoj tožni obrazek.

Logar je prišel v sobo in sedel na klop.

— ,,Nevihta bode minila," dejal je po kratkem molčanji: —
če ukažete, vas spremim iz gozda."

Jaz vstanem. Birjuk vzame puško in ogleda prašnico.

— ..Cernu pa to?" vprašam ga jaz.

9

130

- „A, v gozdu se nekdo šali .... V Kobiljem dolu drevi)
seka,“ dodal je v odgovor na moj vprašajoči pogled.

— „Ali se od tukaj sliši?”

— ..Zunaj se sliši.“

Šla sva oba ven. Dež se je ustavil. V dalji so se kopičile
še težke gramade oblakov, izredka se je zasvetil dolg blisek; a
nad najinima glavama se je videlo uže sem ter tja temno-sinje
nebo: zvezdice so brlele skozi tanke, hitro leteče oblake. Podobo
drevja, obrizganega z dežjem in zmršenega z vetrom, jele so sto¬
pati iz mraka. Jela sva prislušavati.

Logar je snel kapico ter se potopil. „Gle glejte,“ dejal
je zdajci. ..kakšno noč si je izbral.Jaz nisem slišal ničesar, raz-
ven šumenja listja. Birjuk je pripeljal kobilo izpod ostrešja. „A
na ta način,” dejal je glasno, „bodem ga zamudil.“ — ,,Jaz pojdem
s toboj, hočeš ?“ — _„I)obro,“ dejal je on in odvedel kobilo nazaj
— „dobila ga bodeva precej, in potem vas spremim. Pojdiva.”

Šla sva; Birjuk naprej, jaz za njim. Bog sam vedi, kako
je on poznal pot, a ustavljal se je le redkokrat in to le, da bi
poslušal, kako poje sekira. — „Ej,” mrmral je skozi zobe: ..sli¬
šite?” — ..A kje?” — Birjuk je pomajal z ramenima. Spustila
sva se v jarek, veter je potihnil na hip — lehki udarci so dospeli
jasno do mojega sluha. Birjuk me pogleda in pokima z glavo.
Šla sva dalje po mokri praproti in koprivah. Začulo se je za¬
molklo, zategneno šumenje ....

— ..Padlo je, u  .... zamrmral je Birjuk.

V tem se je nebo čim dlje, tem bolj jasnilo; ali v gozdu se
je videlo komaj komaj. Naposled sva prišla iz jarka. — ,,Poča¬
kajte tukaj,“ šepnil mi je logar, nagnil se, dvignil puško k višku,
ter izginil med grmovjem. Jaz sem jel pazljivo poslušati. Skozi
neprestani šum vetra so se mi zdeli nedaleč slabi zvoki; sekira
je udarjala previdno po vejah, kolesa so škripala, konj prhal . . .

,,Kam? Stoj!“ zagrmel je zdajci železni glas Birjukov. — Drug
glas je zakričal tožno po zajčje . . . Pričela se je borba. ,,Kradeš,
kradeš,‘‘ trdil je v jedni sapi Birjuk — ,,ne uideš.“ Zagnal sem
se proti kraju šuma ter dospel spodtikujoč se z vsacim korakom
na mesto bitve. Poleg posekanega drevesa na tleh je čepel logar;
pod soboj je držal tatu in vezal mu z jarmenom roči na hrbtu.
Stopil sem k njima. Birjuk je vstal in postavil ga na nogi. Za¬
gledal sem kmeta mokrega, v capah, z dolgo, zmršeno brado. Suh
konj, do polovine pokrit s plahto, stal je tudi tri s sprednjim
koncem telege. Logar ni črhnil besedice; kmet je tudi molčal in
samo z glavo stresava!.

■— ..Izpusti ga,“ šepnil sem na uho Birjuku. „jaz plačam
drevo.“

Birjuk je prijel konja z levico za šop, z desnico pa je držal
tatu za pas. ,,Nu, gani se, vrana!“ rekel je surovo. — Sekirico

131

tam-le vzemite,“ zamrmral je kmet. — „Škoda je je, 44  dejal je
logar in pobral sekiro. Odpravili smo se. Jaz sem šel zadaj ....
Dež je jel zopet kapati in hitro se je curkoma vlil. S trudom smo
dospeli do izbe. Birjuk je pustil vzetega konja sredi dvora, vedel
km eta v sobo, oslabil vozel jarmenov in posadil ga v kot. Deklica,
katera je pri pečki zaspala, skočila je k višku ter z molčljivim
strahom jela gledati na nas. Jaz sem sedel na klop.

— „Glejte ga, kako se je vlil, 44  dejal je logar; ,,treba bode
še počakati. Ali nečete leči ?“

— ,,Hvala.“

— ,.Jaz bi njega zaradi vaše milosti v klet zaprl,“ nadaljeval
je on in pokazal na kmeta, ,,a vidite, zapah . . . .“

— ,.Pusti ga tukaj v miru, 44  ustavil sem jaz Birjuka.

Kmet me je gledal izpod čela. Jaz sem si dal v notranjem
besedo, osloboditi ubožca, naj bode kar hoče. On je sedel mirno
na klopi. Pri svitu svetflkinem sem mogel ogledati njegov izpiti
razorani obraz, doli viseče žolte obrvi, nemirne oči, suhe člene
Deklica je legla na tla, prav pri njegovih nogah, ter zopet zaspala.
Birjuk je sedel pri mizi, oprši glavo na roči. Žohar je kričal v
kotu .... dežek je šumel po strehi in polzel po oknih; vsi smo
molčali.

— ,,Foma Kuzmič. 41  izpregovoril je zdajci kmet z zamolklim
in razbitim glasom: — ,,a Foma Kuzmič ?"

— ,,Cesa hočeš?”

— ,,Izpusti me. 44

Birjuk ni odgovoril

— ,,Izpusti me ... od glada .... odpusti! 44

— ,,Jaz vas uže poznam,' 4  dejal je nejevoljno logar — ,,vsa
vaša vas je takšna — tat do tatu. 4 '

— „Odpusti,“ trdil je kmet: — „oskrbnik .... osiromašeni,
kakor .... odpusti!”

— .,Osiromašeni! . . . . Krasti ne sme nobeden . . . .“

— „Izpusti me, Foma Kuzmič .... ne pogubi me. Vaš, to
sam veš, raztrga me. 4 '

Birjuk se je obrnil strani. Kmeta je prijelo, kakor bi ga mrz¬
lica tresla. Stresal je z glavo in dihal neredno.

— ,.Odpusti, 44  ponovil je s krajnim obupom: — ..odpusti,
za Boga, odpusti! Jaz plačam rad, za Boga. Za Boga, od glada . . . .
otroci se jokajo, sam znaš. Slabo se mi godi 44 .

— „A krasti vse jedno ne hodi. 44

-i— „Konjiča,“ nadaljeval je kmet, ,,konjiča, vsaj tega . . . .
jedino moje živinče .... pusti. 44

— ,.Jaz pravim, da ne. Jaz sem tudi v službi in od mene
zahtevajo, da jo dobro opravljam. Razvajati vas pa tudi ni treba. 44

— ,,Izpusti me! Potreba, Foma Kuzmič, potreba me je pri¬
silila  Izpusti me!“

132

— »Jaz vas poznam!“

— „A izpusti me!“

— »E, kaj se bodem s toboj menil, sedi mirno, pravim ti,
znaš? Ali ne vidiš gospoda, ka-li ?“

Ubožec se je zamislil .... Birjuk je zevnil in položil glavo
na mizo. Dež še vedno ni prestal. Pričakoval sem, kaj bode.

Zdajci vstane kmet. Oči so mu zažarele in na obrazu je iz¬
stopila boja.

»Nu, na, jej, na, zadavi se, na,“ pričel je on z mokrima očima
in povesivši kota usten: -- »na, dušegubec prokleti: pij kristi—
jansko kri, pij!“

Logar se je obrnil.

— »Tebi pravim, tebi, azijat, krvopijec, tebi!"

— »Si li pijan, ka-li, da si začel zmerjati?" dejal je z za¬
čudenjem logar. — »Ali si izgubil pamet, ka-li?"

— »Pijan ne za tvoje novce, dušegubec prokleti, zver,
zver, zver! “

— »A ti ... . jaz ti pokažem! . . . .“

■— ,,Kaj mi mari ? Saj sem tako izgubljen; kam hočem brez
konja ? Pobij me — bode vsaj konec; ali od glada ali tako —
je vse jedno. Naj pogine vse: žena, otroci, naj počepa vse ....
A do tebe, le počakaj, bodem uže še prišel!“

Birjuk je vstal.

— »Bij, bij," povzel je kmet z divjim glasom: •— »bij, na,
na, bij ... .“ (deklica je brzo poskočila s tal ter jela gledati nanj.}
»Bij, bij!“

— ,,Molči,“ zagrmel je logar in stopil dvakrat po hiši.

— ,,Dovolj, dovolj, Foma,” zakričal sem jaz: — ,.pusti ga
.... Bog ž njim.”

— ,,Ne bodem molčal,“ nadaljeval je nesrečnež. „Vse jedno

je, kako poginem. Dušegubec ti. zver, ni te konec.A po-

stoj, ne bodeš se dolgo bahal: te bodo uže zadavili, le počakaj.“

Birjuk ga je zgrabil za rameni .... Jaz sem se vrgel na
pomoč kmetu.

— „Ne doteknite se me, gospod!” zakričal je name logar..

Ne bil bi se vstrašil njegove grožnje in uže sem vzdignil roko;
toda, v največje moje začudenje je zdrgnil on v migu jarmen z
lakti kmetu, zgrabil ga za pas, potegnil mu kapico na oči, odprl
duri in pehnil ga venkaj.

— „Poberi se k vragu s svojim konjem vred!” zakričal je.
za njim: — ,,a pazi, drug pot te bodem . . . .“

Vrnil se je v izbo in jel brskati v kotu.

— „Nu, Birjuk,” izpregovoril sem jaz naposled: — ,,ti si
me očaral, vidim, da si izvrsten človek.”

133

— „E, dovolj, gospod,“ dejal je on nejevoljno; „prosim, samo

ne povejte ne. Pa, rajši vas spremim do pota,“ dodal je — „dežja
tako ne bodete prečakali.“

Zunaj so zaropotala kolesa kmetove telege.

— „Vidiš, pobral se je!“ zamrmral je on: — ,,a jaz ga
bodem! . . . .“

Pol ure potem se je on poslovil od mene na kraji gozda.



J. S. Turgenjev,

preložil

Fr. J o s. Remec.

IDrug i d.el.

Založila in na svetlo dala

V LJUBLJANI, 1884.

Natisnila »Narodna Tiskarna 11 .

Dva graščaka.

‘ s i3’mel sem uže čast, seznaniti vas, blagovoljni bralci, z neka¬
terimi svojih gospodov sosedov; dovolite mi sedaj ob priliki
(pisateljem pride vse ob priliki) seznaniti vas še z dvema gra¬
ščakoma, pri katerih sem bil mnogikrat na lovu, z jako spošto¬
vanima blagohotnima osobama, uživajočima vseobče čislanje neko-
licih okrajev.

S prva vam opišem upokojenega generalmajorja Večeslava
Illarionoviča Hvalinskega. Mislite si človeka visocega, nekdaj
šibkega, a sedaj nekoliko zabuhlega, nikakor pa ne oslabelega,
tudi ne ostarelega, človeka v zreli dobi, v najlepših letih, kakor
pravijo. Res, nekdaj pravilne in sedaj še prijetne črte obraza
njegovega so se nekoliko izmenile; lici sta se povesili, goste
gube so se razpoložile, kakor žarki okolo očij; več zob uže ni,
kakor pravi Saadi, po uverenji Puškinovem; rujavi lasje, vsaj vsi
oni, ki so ostali celi, postali so vijolčasti, hvala čudotvorni vo¬
dici, kupljeni na Romenskem konjskem sejmu od Žida, izdajavšega
se za Armenca; a Večeslav Illarionovič stopa moško, smeje se
zvonko, požvenkava z ostrogama, više brke, in konči, nazivlje
se starega kavalerista, v tem ko je sploh znano, da pravi starčki
nikoli sami sebe ne nazivljajo starčke. Nosi on navadno suknjo
zapeto do vrha, visok Zavratnik z naskrobljenimi vratnički in sive
pantalone vojnega šiva; a klobuk potiska naravnost na čelo,
puščaje ves zatilnik odkrit. Človek je prav dober, toda nazore
in navade ima dovolj čudne, na primer: on se nikakor ne more
vesti z nebogatimi ali neuradnimi dvorjani, kakor z ljudmi sebi
jednacimi. Razgovarjaje se ž njimi, gleda navadno nanje od strani,
silno opiraje se z licem v"trdi in beli vratnik, ali pa jih pomeri kar
naravnost z očmi in ozari z jasnim, nedvižnim pogledom, pomolči
in dvigne z vso kožo pod lasmi na glavi; še celo besede izgovarja
drugače in ne govori, na primer: „blagodarju (zahvalim) Pavel
Vasiljič“ ali: „požalujte sjuda (prosim semkaj), Mihajlo Ivanič"
ampak: „bolldarju Pall ’Asilič“, ali: „paažalte sjuda, Mihal ’Va-
nič“. A z ljudmi, stoječimi na nižjih stopinjah društva, vede
se še čudneje: teh uže celo ne gleda, in predno jim razjasni
svoje želje, ali kaj ukaže, ponavlja nekolikokrat zapored s

10*

138

skrbnim in zamišljenim pogledom: „Kak tebe zova? . . . kak
tebe zova?“ poudarjaje nenavadno rezko prvo besedo „kak“, in
ostavše izgovarjajo prav hitro, kar dela ves pogovor precej podoben
kriku prepeličjemu. Zelo se zanima za vsako stvar in strašno rad
se prepira pri igri, a gospodar je slab: vzel si je za upravitelja upo¬
kojenega stražmojstra, Malorusa, neizrečeno neumnega človeka. Sicer
pa, kar se tiče gospodarstva, pri nas še ni nihče prekosil onega
Petrogradskega važnega uradnika, ki je, uvidevši iz poročil svo¬
jega oskrbnika, da ovni (žitne sušilnice) v njegovem imenji mnogi-
krat pogore, za česar voljo gre mnogo žita pod zlo ■— oddal naj¬
strožji ukaz: v bodoče toliko časa ne spravljati žita v oven, do¬
kler ogenj popolnoma ne pogasne. Ta visoki uradnik je velel tudi
vsa svoja polja obsejati z makom, po jako, na videz prostem raz¬
logu: mak je dražji od rži, zatorej je ugodneje sejati mak. On
je tudi ukazal svojim rokujočim ženskam nositi kokošnike (glavni
lišp kmetskih žensk) po vzorku poslanem iz Petrograda; in res,
do danes nosijo ženske v njegovih posestvih kokošnike .... samo
vrh kiček 1 ) .... Toda vrnimo se k Večeslavu Illarionoviču. Ta
Večeslav Illarionovič je silen ljubitelj ženskega spola, in da le
zagleda v okrajnem mestu na trgu lepo osobo, spusti se ne¬
mudoma za njo, ali precej tudi zašepa — in to ravno je zani¬
miva okolnost. Kvarte igra rad, vender samo z ljudmi nižje vrste;
oni njemu rekajo: »Vaše Prevoshoditeljstvo“ (ekscelencija), toda
on jih zmerja, in zbada, kolikor mu drago. Kadar se mu pripeti
igrati z gubernatorjem ali s kacim drugim visocim uradnikom
— tedaj se vrši na njem čudovita izpremena: vedno se nasmiha,
z glavo' prikimuje, gleda jim v oči — sladak je prav kot med ....
Se celo, kadar izgublja, se ne pritožuje. Cita .Večeslav Illarionič
malo, in pri čitanji neprestano giblje z brkami in obrvmi, prav
kakor bi spuščal val od -zdolaj navzgor po obrazu. Posebno za¬
nimivo je to valu podobno gibanje na licu Večeslava Illarioniča,
kadar se pripeti (v navzočnosti gostov, to se razumeje), da prebira
stolbce „ Journal des Debats“. Pri volitvah igra precej važno na¬
logo; vender Cestnemu zvanju predvoditelja se po skoposti odpo¬
veduje. „Gosp6da,“ govori navadno pristopajočim k njemu dvor¬
janom, in govori z glasom, polnim pokroviteljstva in samostojnosti:
—. „zelo  sem hvaležen za čast; toda ukrenil sem svoj pokoj po¬
svetiti samoti/ Izgovorivši te besede, migne z glavo nekoliko
potov na pravo in na levo, a potem naleže z dostojanstvom s
podbradkom in z lici na Zavratnik. Za mladih let je bil adjutant
pri neki imenitni osobi, katere pa ne imenuje drugače, kakor po
imenu in očetu; pravijo, da je baje nakladal sebi ne samo adju-
tantskih dolžnostij —ali vsacemu sluhu se ne more verjeti. Sicer
pa sam Hvalinski o službenem svojem poprišči ne govori rad, kar

‘) Tudi glavni lišp.

Prel.

139

je sploh dovolj čudno; v boji on tudi, zdi se mi, ni bil. Živi
general Hvalinski v nevelicem domiku sam; soprogove sreče v
svojem življenji ni izkusil in se tako še vedno vrsti v ženihe,
in še med ugodne ženihe. Za to pa tudi ključarica njegova, ženska
pet in tridesetih let, črnooka, črnoobrva, polna, brdka in z brkami,
hodi ob delavnicih v naskrobljenih krilih in ob nedeljah nadeva
mušulinasta rokava. Dobro se drži Večeslav Illarionič na velicih
slavnostnih obedih, katere prirejajo graščaki v čast gubernatorjem
in drugim oblastvam: tu je on, reči smem, popolnoma v svoji
skledici. Sedeva navadno v tacih slučajih, če ne na pravo roko
gubernatorju, vsaj ne daleč strani od njega: začetkom obeda drži
se bolj čujstva svojega dostojanstva ter nagnivši nazaj, in ne obra-
čaje glave, spušča po strani pogled po okroglih zatilnikih in sto¬
ječih vratnikih gostov; zato se proti koncu obeda razveseljuje,
začenja se nasmihati na vse strani (gubernatorju se je nasmihal
uže od začetka obeda), a časih celo predlaga napitnico v čast pre¬
krasnemu spolu, ukrašenju našega planeta, po njegovih besedah.
Tudi se ne drži slabo general Hvalinski pri vseh slavnostnih in
javnih obredih, preskušnjah, zborih in razstavah. Na sprehaja¬
liščih, prepravah in družili temu jednacih krajih, sluge Večeslava
Illarioniča ne šume in ne kriče; nasprotno, razdvigaje narod ali
izzivaje kočijo, govore s prijetnim grlovim tenorjem: »dovolite, do¬
volite, dajte generalu Hvalinskemu proiti,“ ali: »generala Hvalin-
skega ekipaž“ Ekipaž Hvalinskega je res precej starinske
forme, na lakajih livreja precej ogoljena (tega, da je siva, z ru-
dečimi obšitki, menim, treba je pač jedva omeniti); konji so tudi
precej stari in poslužili na svojem veku, a bleščobe Večeslav Illa¬
rionič zase ni zahteval in tudi menil, da ni stanu njegovemu pri-
lično puščati prah v oči. Posebnega daru zgovornosti Hvalinski
ni imel, ali, morebiti nema slučaja pokazati svojega krasnorečja,
ker on ne samo spora, ampak v obče odgovarjanja ne trpi in se
skrbno ogiblje vsacih dolgih razgovorov, posebno z mladimi ljudmi.
Ono je res verjetneje; ali z denašnjim narodom je tudi beda:
kakor hitro pride iz podložnosti, izgubi tudi uvaženje. Pred vi-
socimi osobami Hvalinski največ molči; toda osobam nižjim, ka¬
tere, kakor je vidno, prezira, a s katerimi samo se znani, govori
kratko in rezko, neprestano upotrebljajoč izraze, jednake nasled¬
njim: »A to vender same neumnosti govorite, 0  ali: »Jaz sem na¬
posled primoran, dragi gospod moj, postaviti vam na vid,“ ali:
»Konečno, vi vender morate vedeti, s kom imate opraviti 0  i. dr.
Zlasti se ga boje poštarji, stalni zasedatelji (asesorji) in postajni
nadzorniki. Doma ne vzprejema nikogar in živi, tako se čuje,
kakor stiskač. Poleg vsega tega je prekrasen graščak. »Stari služaka,
nesebičen, s pravili, vieux grognard/ pravijo o njem sosedje.
Jedini prokuror gubernski si dovoljuje posmehavati se, kadar

140

mu spomnijo ob odličnih in solidnih svojstvih Hvalinskega — ali
česa ne dela zavist! ....

Toda, preidimo zdaj k drugemu graščaku.

Mardarij Apollonič Stegunov v ničem ni bil jednak Hvalin-
skemu; on je pač težko kedaj kje služil in uvrščeval se ni nikoli
krasavcem. Mardarij Apollonič je starček precej majhen, mehkužen,
plešast, z dvojnim podbradkom, mehkima ročicama in poštenim
trebušcem. Velik gostoljub je in dobrovoljček; živi, kakor pra¬
vijo, v svoje zadovoljstvo; po zimi in po leti hodi v pisani nočni
suknji, podšiti z bato. Samo v nečem se ujema z generalom Hva-
linskim: on je tudi neoženjen. Ima pet sto duš. Mardarij Apol¬
lonič se bavi s svojim imenjem precej površno; da ne bi zaostal
za časom, kupil je pred desetimi leti od Butenova v Moskvi mla-
tilni stroj, zaprl ga v saraj in se tako upokojil. Samo kacega
lepega letnega dne veli napreči begove drožke ter se pelje v
polje pogledat žita in naruvat plavic. Živi Mardarij Apollonič
popolnoma po starem. Tudi dom njegov je starinsko urejen: v
sprednji sobi, kakor sledi, diši po kvasu, lojevih svečah in koži;
tu na desno stoji tudi bufet z lulami in otiralniki; v obednici so
družinski portreti, muhe, velik lonec krvomočnice in kislo forte-
piano; v gostilni sobi trije divani, tri mize, dve zrcali in sipla
ura s počrnevšo emaljo in bronastima, rezljanima strelicama, v ka¬
binetu miza s papirjem, senčniki višnjevkaste boje, z nalepljenimi
podobicami, izrezanimi iz raznih knjig minulega veka, omare z
vonječimi knjigami, pajki in črnim prahom, mehak stol, italijansko
okno in na gluho zabite duri v vrt ... . Sploh vse, kakor potrebno.
Slug ima Mardarij Apollonič množico in vsi so napravljeni po
starem: v dolge, sinje kaftane z visocimi vratniki, pantalone mot¬
nega kolorita, in zelo kratke, žoltaste oprsnike. Gostom oni re-
kajo : „batjuška“. Gospodarstvo mu opravlja burmister iz kmetov,
z brado v ves kožuh; dom — starka, povezana z robcem polnim
podob, zgrbančena in skopa. V konjušnji Mardarija Apolloniča
stoji trideset raznokalibernih konj; vozi se v doma delani kočiji,
kake poldrugsto pudov težki. Goste vzprejema zelo radušno in jih
gosti na slavo, to je: hvala oblaznujočim svojstvom ruske kuhinje,
jemlje jim do samega večera vsako vzmožnost pečati se s čimer
si bodi, razven preferansa. Sam se nikoli z ničimer ne bavi, in
celo „Sonnik“ je opustil čitati. A takih graščakov je pri nas v
Rusiji še precej mnogo. Vprašali me bodete: s kakim namenom in
zakaj vam pripovedujem zatorej o njem? .... Vender dovolite mi
namesto odgovora popisati vam jednega svojih obiskov pri Mardariji
Apolloniči.

Prišel sem k njemu po leti, okolo sedme zvečer. Ravno so
bili dovršili večerni obred in duhovnik, mlad človek, kakor je bilo
videti, jako boječ in nedavno izšedši iz seminara, sedel je v go¬
stilni sobi tik durij, na samem kraji stola. Mardarij Apollonič

141

me je vzprejel, kakor navadno, neizrečno laskavo: veselil se je
nehlinjeno vsacega gosta in bil sploh predober človek. Duhovnik
je vstal in vzel klobuk.

— »Počakaj, počakaj, batjuška/ dejal je Mardarij Apollonič,
ne izpuste moje roke: — „ne hodi še . . .

— „ Velel sem ti vodke prinesti/

— „Jaz ne pijem/ promrmral je v zadregi duhovnik in po-
rudel do ušes.

— »Kaka neumnost!" odgovoril je Mardarij Apollonič: —
»Miška! Juška! vodke batjuški!"

Juška, visok in suhljat starček osemdesetih let, prišel je v
sobo s kozarčkom vodke na temnem barvanem podnosi, opisanem
s pičicami telesne boje.

Duhovnik se je jel braniti.

— »Pij, batjuška, ne drži se tako, ni ... . lepo/ opazil je
graščak z ukorom.

Bedni mladi človek je ubogal.

— »Nu, sedaj, batjuška, lehko greš/

Duhovnik je jel klanjati se.

— »Nu, dobro, dobro, stopaj .... Prekrasen človek/ na¬
daljeval je Mardarij Apollonič, gledajoč za njim: —■ »jako sem
ž njim zadovoljen; samo mlad je še. Nu, a vi, kako se kaj imate,
batjuška moj? Kaj delate, ste li zdravi? Pojdiva na balkon —
glejte, v  kako lep večer je/

Sla sva na balkon, sedla in jela se pogovarjati. Mardarij
Apollonič je pogledal doli in zdajci se vzbudi v njem silna raz¬
draženost.

v — »Cegave so te kure? Cegave so te kure/ zakričal je:
— »Cegave so te kure, ki hodijo po vrtu? Juška! Juška! pojdi,
pozvedi precej, cegave so te kure? Kolikokrat sem prepovedal,
kolikokrat govoril!"

Juška je pobežal.

— »Kaki neredi!" trdil je Mardarij Apollonič: — »to je
strašno! “

Nesrečne kure, kakor sedaj pomnim, dve grahasti in jedna
bela s čopom, hodile so meni nič tebi nič prepokojno pod jabla¬
nami, poredkoma izražaje svoja čujstva prodolženim krahtenjem —
ko zdajci Juška, brez šapke, s palico v roči in troje drugih polno¬
letnih dvorovih, vsi skupaj dirom planejo nanje. Pričela se je
gonja. Kokoši so kričale, hlopale s perotimi, skakale, oglušilno
kokodakale; dvorovi sluge so begali, spotikali se, padali; gospod
je kričal z balkona, kakor da je vrag v njem: »Lovi, lovi, lovi!
Lovi, lovi, lovi! .... Cegave so te kure? Cegave so te kure?" Na¬
posled se je posrečilo jednemu slug ujeti čopasto kokoš, pritisnivši
jo s prsmi na zemljo, in ravno tačas — čez plot vrta, z ulice,
skoči deklica jednajstih let, vsa raztrgana in s šibico v roči.

142

— »A, glejte čegave so kure!" vzkliknil je mogočno graščak:

— »Jermila kočijaža kure so to! Natalko svojo je poslal izgnati
jih ... . Zakaj neki Paraše ni poslal/ dodal je graščak poluglasno
in se pomenljivo nasmehnil. — „Ej, Juška! pusti kokoši: ujemi
mi Natalko/

Toda predno je spehani Juška dospel k prestrašenemu de¬
kletu — pritekla je Bog ve odkodi ključarlca, zgrabila za roči
in nekoliko potov šlopnila ubožico po hrbtu ....

— »Prav tako, e, prav tako," povzel je — graščak: — »te,
te, te! Te, te, te! ... . A kure vzemi, Avdotja," dodal je na ves
glas in s svetlim obrazom se obrnil k meni: — »Rakova, batjuška,
zabava je to bila, a? Celo spotil sem se,- pogledite."

In Mardarij Apollonič se je zakrohotal.

Ostala sva na balkonu. Večer je bil res nenavadno lep.

Prinesli so nama čaja.

— »Povejte mi," pričel sem jaz: — »Mardarij Apollonič, ali
so to vaše pristave, tam na cesti, za jarkom?"

— »Moje .... a zakaj? 11

— „Je li mogoče, Mardarij Apollonič? Veste, to je grešno.
Izbice odkazane kmetom, uboge so, tesne; drevesca krog in krog
ne vidiš, tudi ni luže; vodnjak samo jeden in še ta sila slab. Ali
niste mogli najti druzega mesta? ... In, pravijo, da ste jim od¬
vzeli celo stare konopljenike?"

— »A kaj hočete z razmejevanjem?" odgovoril mi je Mar¬
darij Apollonič. »Meni to razmejevanje tu-le gori sedi. (Pokazal
je na svoj zatilnik.) In nikake koristi jaz v tem razmejevanji ne
vidim. A da sem jim konopljenike odvzel in jame za vodo, ali
ka-li, ne izkopal — za to pa u-že, batjuška, jaz sam vem. Jaz
sem človek prost — postopam po starem. Po mojem je: gospod

— bodi gospod, in kmet — bodi kmet. . . Tako je. 11

Na tako jasen in prepričalen dovod odgovarjati, se ve, ni
bilo ničesa.

In nadaljeval je: »Poleg tega so tudi kmetje slabi, malo
vredni. Posebno dve družini; še pokojni batjuška moj, daj mu
Bog carstvo nebeško, ni jih trpel, nikakor ne trpel. A jaz imam,
povem vam, tako skušnjo: če je oče tat, tat je tudi sin; recite,
kar hočete .... Oj, kri, kri, to je velika stvar!"

V tem je vtihnil zrak popolnoma. Le iz redka je nabegal
veter strujami in, poslednjikrat, zamiraje okolo doma, donašal
je do najinega sluha zvok mernih in gostih udarov, odmevajočih
od strani konjušnje. Mardarij Apollonič je donesel ravno k ust¬
nam nalito čašico in uže razširil nosnici, brez česar, kakor znano,
nijeden korenit Rusak ne sreblje v se čaja — toda ustavil se,
jel prislušavati, kimnil z glavo, pogoltnil in, stave čašico na mizo,
dejal z dobrovoljnim nasmehom ter kakor bi nehote ponavljal udare:
»Cjuki — čjuki — čjuk! Cjuki — čjuk! cjuki — čjuk!"

143

— „Kaj pa je to?“ vprašal sem ga začuden.

— „A tam, po mojem ukazu, malopridneža tepd .... Vasjo
bufetčika izvolite poznati?"

— „Kacega Vasjo?"

— »Istega, ki nam je on dan stregel pri obedu. Vedno še
nosi take zalisce."

Najljutejša nejevolja ne bila bi se mogla upirati jasnemu in
krotkemu pogledu Mardarija Apolloniča.

— »Kaj vam je, mladi človek, kaj vam je?" izpregovoril je,
maje z glavo. »Sem li kak zločinec, ka-li, da ste tako name
uprli oči? Kdor ljubi, kaznjuje: vi sami znate."

četrt ure potem sem se poslovil z Mardarijem Apolloničem.
Ko sem se peljal skozi vas, zagledal sem bufetčika Vasjo. Sel
je po ulicah in tri z zobmi orehe. Velel sem kočijažu ustaviti
konja in poklical ga k sebi.

— »Nu, brat, danes so te kaznili?" vprašal sem ga jaz.

— »A kako vi to veste?" odgovoril je Vasja.

— »Povedal mi je gospod tvoj."

— »Sam gospod?"

— »Zakaj te je pa velel kazniti?"

— »A zaslužil sem, batjuška, zaslužil. Pri nas za malen¬
kosti ne kaznjujejo; take navade pri nas ni — ne, ne. Naš go¬
spod ni tak; naš gospod .... tacega gospoda po vsi guberniji ne
najdeš."

— »Poženi!" velel sem kočijažu. »To ti je še ona stara Ru¬
sija!" mislil sem si na povratnem potu. —

Lebedjan.

*^edna glavnih ugod lova, čitatelj dragi, je ta, da vas sili ne-
‘3prestano premikati se z mesta na mesto, kar je človeku brez
opravka jako prijetno. Istina, mnogikrat (posebno v deževji) ni
preveselo vlačiti se po selskih potih, bresti „na celo“, ustavljati
vsacega srečajočega kmeta z vprašanjem: „Ej, dragi! kako nam
je priti v Mordovko?“ in v Mordovki izpraševati topoumnih bab
(delavci so tako vsi na polji): „Je li daleč do poštnih dvorcev na
veliki cesti, in kako priti do njih“ — in prehodivši deset vrst,
namesto v poštnih dvorcih videti se v graščinskem, sila razdejanem
selcu Hudobubnovu, v silno začudenje čredi svinj, pogreznenih do
ušes v temnorujavo blato na sami sredini ulic in ne najmenj
pričakovavših, da jih bode kdo nadlegoval. Tudi ni veselo kora¬
čiti črez životresoče se mostiče, spuščati se v jarke, prebirati
se v brod črez blatne potoke; ni veselo voziti se, ves božji dan
voziti se po zelenkastem morji velicih cest, ali, kar Bog obvaruj,
obtičati v blatu po nekoliko ur pred pestrim vrstovim stolbom s
številkama: 22 na jedni strani in 23 na drugi; ni veselo po vse
tedne pitati se z jajci, mlekom in hvaljenim rženim kruhom ....
A vse te nezgode in neprijetnosti odkupljajo se z drugimi ugo-
dami in veseljem. Toda, pričnimo s samo povestjo.

Po tem, kar sem povedal, ni mi potrebno razlagati čitatelju,
kakim načinom sem jaz, temu pet let, zašel v Lebedjan, ko je
ravno vse vrelo na sejm. Naš brat lovec se odpelje lehko v kako
prekrasno jutro iz svojega več ali menj rodovinskega posestva z
namenom, vrniti se precej drugi dan zvečer, a počasi, počasi, brez
prestanka streljati kljunačev, doseže naposled blagoslovljene bre¬
gove Pečore; poleg tega je vsak ljubitelj puške in psa — strasten
čestitelj plemenitejše živali na sveti: konja. In tako sem prišel
jaz v Lebedjan, ustavil se v gostilni ter se preoblekel in odpravil
na semenj. (Strežnik, dolg in suhljat dečko dvajsetih let s slad¬
kim nosovim tenorjem, dospel je uže povedati mi, da se je usta¬
vila njih svetlost, knez N., remonter ***ga polka v njih gostilni,
da se je sešld mnogo druge gospode, da vsak večer pojo ciganje,
da pana Tvrdovskega igrajo v gledališči, da so konji res v ceno
— a sicer, da so privedeni dobri konji.)

Na sejmskem trgu so stale v brezkončnih vrstah telege, a
za telegami konji vseh raznolicih plemen: dirjalci, žrebci za pleme,

145

lehki in težki uprežni konji, tovorni in prosti kmetski. Jedni, siti
n gladki, po boji in velikosti jednaki skupaj, pokriti z raznoboj-
nimi poponami x ), na kratko privezani k visocim krjakvam, (drog
na konci kibitke), škileli so bojazljivo nazaj na preveč dobro
znane jim biče gospodarjev — kupcev; graščinski konji, poslani
od stepnih dvorjan po sto, po dve sto vrst daleč, pod nadzo¬
rom kacega slabotnega kočijaža in dveh ali treh krepkoglavih
konjuhov, mahali so s svojimi dolzimi vratovi, toptali z nogami,
grizli od dolzega časa lesovino; srnobojne vjatke 2 ) so se stiskale
druga k drugi; v veličavi nepremičnosti, kakor levi, stali so široko-
zadi dirjalci z valovitimi repi in kosmatimi lapami, siri jabolkasti
vranji, kostanjevi. Izvedenci so se spoštljivo ustavljali pred njimi.
V ulicah, napravljenih s telegami, gnetli so se ljudje raznih stanov,
starosti in zvunajnosti: konjarji v sinjih kaftanih in visocih šapkah
so pogledavali lokavo in pričakovali kupčevalcev; kodrasti debe-
looki ciganje so se metali v zadaj in v spredaj, kakor besni, gledali
konjem v zobe, vzdigavali jim noge in repe, kričali, zmerjali, me-
šetili, metali žreb ali ovijali se okolo kacega remonterja v furažki 3 )
in vojni šinjeli z bobrom. Korenjaški kozak je molil k višku na
mršavi kljusi z jelenjim vratom in jo prodal „z vsem“ t. j. s
sedlom in uzdico vred. Kmetje v strganih pod pazuhami kožuhih,
prodirali so obupno skozi gnečo, kobacali se desetoricami na te¬
lego, zapreženo s konjem, katerega je bilo treba „ poskusiti ali pa

kje v strani, s pomočjo navihanega cigana, trgovali do onemoglosti,
po stokrati zapored udarjali drug druzega po roči, trdeč vsak svojo
ceno, v tem ko je predmet njih spora, suha kljusa, pokrita s slabo
plahto, jedva z očmi pomežikovala, prav kakor bi delo v ne šlo o
njej .... In res, ali jej ni vse jedno, kdo jo bode bil? Širokočeli
graščaki z barvanimi brkami in izrazom dostojanstva na obrazu,
v konfederatkah (poljska narodna kapa) in kamlotovih čajkah,
(dolga široka površnja suknja) nadetih na jeden rokav, pogovarjali
so se uljudno z rejenimi konjarji v kosmatih klobiicih in zelenih
rokavicah. Častniki različnih polkov so se gnetli tudi tu; neizre¬
čeno dolg kirasir, nemškega rodu, izpraševal je hladnokrvno hro¬
mega konjarja: „koliko zahteva za tega rujavca?“ Belolas hu-
zarček devetnajstih let je iskal tovariša šibkemu inohodcu 4 ), po-
stilijon, v nizkem klobuku, obvitem s pavjim peresom, v temno-
rujavem armjaku in z usnjenima rokavicama, zatakn enima za ozkim
zelenkastim pasom, iskal je oj ničnega. Kočij aži so spletali svojim
konjem repe, močili jim grive in dajali spoštljive svete gospodom.
Po končani kupčiji so hiteli v gostilno ali pa v krčmo, kakor se
je moglo .... In vse to se je gnetlo, kričalo, kopičilo, prepiralo
in  mirilo, zmerjalo in smijalo v blatu do kolen. Jaz bi bil

*) Pferdedecke. Prel.

2 ) Vjatski konji: (vjatka gub. mesto). Prel.

3 ) Remonteoffizier in Uniformmutze. Prel.

4 ) Passganger. Prel.

146

rad kupil trojko znosnih konj za svojo bričko ’); moji so mi bili za¬
čenjali odpovedavati. Našel sem dva, a. tretjega nisem mogel iz¬
brati. Po obedu, katerega opisati vam ne maram (uže Enej je
znal, kako neprijetno je pripominati minulo gorje), odpravil sem
se v tako imenovano kavarno, kjer so se zbirali vsak večer re-
monterji, zavodciki in drugi tujci. V biljardni sobi, zatopljeni s svin¬
čevimi oblaki tabačnega dima, bilo je kakih dvajset osob. Tu
so bili raztegnem mladi graščaki v surkah in sivih pantalonih,
z dolzimi viskami in namazanimi brkicami, plemenito in smelo
ozirajoči se krog; drugi dvorjani v kozakinah (polusuknja), z ne¬
navadno kratkimi vratovi in zalitimi očesci, so ravno tu mučno
sopeli; kupci so sedeli v strani, kakor pravijo „na čuku“ ; čast¬
niki so se razgovarjali slobodno drug z drugim. Na biljardu je igral
knez N., mlad človek dva in dvajsetih let, z veselim in neko¬
liko prezirljivim obrazom, v odpeti suknji, rudeči svileni srajci in
širocih žametnih hlačah, igral je z upokojenim poročnikom Vik¬
torjem Hlopakovim.

Upokojeni poročnik Viktor Hlopakov, majhen, ogorel in suh¬
ljat človek tridesetih let, s črnimi lasmi, rujavimi očmi in topim
vzvihanim nosom, pridno obiskuje volilne shode in sejme. Po¬
skakuje na hoji, mogočno maha s krivima rokama, šapko nosi po
strani in više rokava svoje vojne površne suknje, podšite s temno-
višnjevim kalenkorom. Gospod Hlopakov se zna prikupiti boga¬
tim Petrogradskim samopašcem, kadi, pije in igra kvarte ž njimi,
reka jim „ti“. Ceimi ga oni trpe med seboj, umeti je pač težavno.
On ni umen, še menj pa smešen; tudi za šale se ne godi. Res,
ž njim se vedo prijateljsko neoprezno, kakor z dobrim a pustim
dečkom; družijo se ž njim tekom — treh tednov, ali potem ga
zdajci več ne pozdravljajo, in tudi on sam jih več ne pozdravlja.
Posebnost poročnika Hlopakova je, da vse leto, časih tudi dve,
rabi vedno jeden in isti izraz, ob priliki in nepriliki, izraz nikakor
ne zabaven, toda kateri, Bog zna zakaj, spravlja vse v smeh.
Osem let temu je govoril on na vsacem koraku: „moje spošto¬
vanje, pokornejše zahvaljujem/ in tedanji njegovi pokrovitelji so
pomirali vsakikrat od smehu in prosili ga ponavljati »moje spo¬
štovanje" ; potem je jel rabiti dovolj zložni izraz: »ne, pa vender
niste to vi, menda — je uže res, tako je,“ in z ravno takim si¬
jajnim uspehom; predlanskim si je izmislil novo frazo: »vender
niste vu goreče pa, človek božji, obšit z runom, i. t. d." Nu, in
te, kakor vidite, nikakor ne smešne besedice ga rede, poje in
odevajo.

(Imenje svoje je uže davno promotal in živi jedino le na
račun prijateljev.) Zapomnite si, da prav nikacih družili Ijubez-
nostij na njem ne najdete; res, izkaja po sto lul tobaka na dan,

‘) Koleselj.

Prel.

147

a, igraje na biljardu, dviga pravo nogo više od glave in, kadar
meri, srdito drgne s kijem po roči — ali do tacih zaslug, menim,
ni vsak ljubitelj. Piti zna tudi dobro . . . nu, v Rusiji se odlikovati
s tem je težavno. S kratka, njegov vspeh je meni popolnoma
zagonetka .... Samo nekaj mi je po volji: oprezen je, smeti
iz izbe ne iznaša, ni o kom slabe besedice ne zine.

»Nu/ mislil sem si videč Hlopakova: — »kaka je neki
sedaj njegova pogovorka?“

Knez je napravil belega.

— »Trideset in ničesar/ zavpil je sušičeh marker s temnim
obrazom in svincem pod očmi.

Knez je položil s treskom žoltega v krajno luknjo.

— „Ek!“ kreknil je odobrovalno z vsem životom precej rejen
trgovec, sedeč v kotu za tresočo se mizico na jedni nožiči, kreknil
in se prestrašil. V srečo ga ni nihče zapazil. Oddehnil si je in
pogladi] bradico.

— »Sest in trideset in jako malo!“ zakričal je marker v nos.

— »Nu, kako je, brat?“ vprašal je knez Hlopakova.

— »Kako li? izvestno, rrrrakaliooon, saj pravim, rrrraka-
liooon.“

Knez je poskočil od smeha.

— »Kako, kako?“ ponovi!

— »Rrrrakaliooon/ ponovil je samodovoljno upokojeni poročnik.
»To je tista beseda/ mislil sem si.

Knez je položil rudečega v luknjo.

— „Ek! ne tako! knez, ne. tako/ zalepetal je zdajci belolas
oficirček s porudelimi očmi, majhnim nosom in zelo zaspanim
obrazom. — „Ne igrate prav .... ne smeli bi ... . tako!“

— „Kako pa?“ vprašal ga je knez črez rame.

— „Morali bi bili .... tega .... tripletom.“

— „Res?“ promrmral je knez skozi zobe.

— „A kaj, knez, danes zvečer k ciganom ?“ poprijel je hitro
v zadregi mladi človek. — ,,Stepka bode pel ... . Iljuška . . . .“

Knez mu ni odgovoril.

— ,,Rrrrakaliooon, bratec/ dejal je Hlopakov in lokavo
pomežiknil z levim očesom.

Knez se je zakrohotal.

— ,,Devet in trideset in nobenega/ naznanil je marker.

— ,,Nobenega .... pogledi vender, kako jaz tega-le žol¬
tega . . . .“ ■

Hlopakov je podrzal s kejem po roči, pomeril in skiksnil.

— ,,E, rrakalioon/ zakričal je togotno.

Knez se je zopet zasmijal.

— ,,Kako, kako, kako?“

Toda Hlopakov ni hotel ponoviti svoje besede: treba tudi
pokoketovati.

148

— »Skiks ste izvolili dati/ opazil je marker. »Izvolite po¬
meriti .... Štirideset in jako malo!“

— »Res, gospoda/ izpregovoril je knez obračaje se proti vsej
druščini in ne ozirajoč se na nikogar posebno: »veste, danes mo¬
rate v gledališči Vržembicko izzivati/

— »Kaj pa, kaj pa, gotovo," vzkliknilo je brž nekoliko go¬
spodov, katerim se je neizrečno dobro zdelo, da so mogli odgo¬
varjati na knežjo besedo: — »Vržembicko . . . .“

— »Vržembicka je odlična igralka, mnogo boljša od Sop-
njakove," projavkal je iz kota precej grd človek z brkicami in
očali. Nesrečnež! Skrivaj je silno vzdihoval po Sopnjakovi, a knez
ga ni pogledal ni.

— »Sluga, e, lulo!“ dejal je v ovratno ruto neki gospod
visoke rasti, s pravilnim obrazom in plemenitejšim obličjem —
po vseh znamenjih šuler 1 ).

Sluga je pohitel po lulo in vrnivši se poročil njegovi svet¬
losti, da kočijaž Baklaga povprašuje po njem.

— „A! nu, veli mu, naj počaka in prinesi mu vodke.“

— „Slušam.“

Baklaga, kakor so mi potem povedali, imenoval se je mlad,
lep in sila razvajen najemen kočijaž; knez ga je imel rad, daril
mu konje, dirjal ž njim, prebival ž njim po vse noči .... Prav
tega kneza, bivšega samopašca in zapravljivca, ne poznali bi vi
sedaj več .... Kako je neprijazen, sam zase, ošaben ! Kako pridno
dela v službi —- a nad vse, kako je moder!

Tabačni dim mi je jel vse jedno izjedati oči. Ko sem po¬
slednjič še čul vzklicanje Hlopakova in krohot knezov, pomeknil
sem še v svojo sobo, kjer mi je na žimnatem, ozkem in izleža-
nem divanu z visocim, vsločenim naslonilom sluga moj uže postlal.

Drugi dan sem šel ogledavat konj po dvorih in pričel z
znanim konjarjem Sitnikovim. Skozi vrata sem prišel na dvor,
posut s peskom. Pred durmi konjušnje, odprtimi na stežaj, stal
je sam gospodar, človek uže ne več mlad, visok in tolst, v zajčjem
kožuščku, s stoječim in podvihanim vratnikom. Zagledavši me,
šel mi je precej naproti, podržal z rokama šapko nad glavo in
rekel na razpev:

— „A, naše vam spoštovanje. Je li morda drago, pogledati
konj cev ?“

— „Da, prišel sem pogledat konj.“

— „A, kakih li pa, smem vprašati ? ;<

— „Pokažite, kar imate.“

— „Z veseljem.“

Sla sva v konjušnjo.

Nekoliko belih mladih psov se je vzdignilo na senu in pri¬
teklo k nama, mahaje z repi; dolgobrad star kozel je odšel z ne-
Falscher Spieler. Prel.

149

jevoljo na stran; trije konjuhi, v trdnih toda salastih kožuhih po¬
klonili so se nama. Na pravo in na levo, po umeteljno vzvišanih
stojnicah, stalo je kacih trideset konj, osnaženih in očiščenih na
slavo. Po prekladinah so se preletavali in grulili golobje.

— „A kakšnega konja bi vi potrebovali: za vožnjo ali za
pleme ?“ vprašal me je Sitnikov.

— „Za vožnjo in za pleme.“

— ,,Uže umejem, uže umejem, uže umejem,“ dejal je po¬
časi konjar. — »Petja, pokaži gospodu Gornostaja."

Sla sva na dvor.

— „Ali ne ukažete morda prinesti klopi iz hiše?"

»Ni treba? .... Kakor vam drago."

Kopita so zagrmela po deskah, počil je bič in Petja, dečko
štiridesetih let, osepičen in ogorel, skočil je iz konjušnje s sirim,
dovolj lepim žrebcem vred, velel mu postaviti se na zadnji nogi,
probežal ž njim dvakrat krog dvora in ročno ustavil ga na po-
kaznem mestu. Gornostaj se je iztegnil, z žvižgom prhnil, mahnil
z repom, pomajal z gobcem in stopil po strani proti nama.

„Učena ptica," mislil sem si jaz.

— »Daj mu prostost, daj prostost," izpregovoril je Sitnikov
in ustavil oči na meni.

— »Nu, ali vam je po všeči?“ vprašal me je naposled.

— »Konj ni slab — sprednji nogi nista popolnoma zanesljivi."

— »Noge so odlične," zagotovljal mi je Sitnikov — »a zadnji
konec . . . . v  izvolite pogledati .... kakor peč, prav peč."

— »Členi so dolgi."

— »Kako dolgi —■ prosim vas! Probeži še jedenkrat, Petja,
probeži, pa dirom, dirom, dirom .... ne pusti skakati."

Petja je zopet probežal po dvoru z Gornostajem.

Vsi smo umolknili.

— »Nu, postavi ga namesto," izpregovoril je Sitnikov: —
»pa Sokola pripelji."

Sokol, vranji kot žužek, žrebec holandskega plemena z vise¬
čim zadnjim koncem in šibak, bil je nekoliko boljši od Gornostaja.
Pripadal je v število konj, o katerih pravijo ljubitelji, da »oni
sekajo in rubijo in v plen jemljd," to je: na hoji izvrtevajo in
izmetavajo s sprednjima nogama na pravo in na levo, a naprej
se malo spravijo. Trgovci srednjih let imajo radi take konje: nji¬
hov beg napomina na ponosno hojo brzega natakarja; dobri so v
jednotež za vožnjo na sprehod po obedu; stopaje v podobi »frta“ in
skrivivši vrat, vlečejo marljivo nerodne drožke, naložene z najev-
šim se do onemenja kočijažem, sesedenim trgovcem, trpinčenim
od zgage, in rahlo ženo njegovo v višnjevem svilenem salopu')
in višnjevi ruti na glavi. Tudi Sokola nisem hotel. Sitnikov po-

Kratek žensk kožuh.

Prel.

150

kazal mi je še nekoliko konj .... Jeden naposled, siri, jabolka^!
žrebec vojejkovskega plemena, bil mi je po volji. Nisem se mogel
vzdržati; z zadovoljstvom sem ga potrepal po čopu. Sitnikov se j.,
kazal precej ravnodušnim.

— „Nu, ali dobro pelje ?“ vprašal sem ga jaz. (O dirjalci
ne pravijo: beži.)

— „Pelje,“ odgovoril mi je mirno trgovec.

— „Ali bi se ne moglo pogledati?" ....

— »Zakaj ne, lehko. Ej, Kuzja, Dogonjaja v drožke za-
prezi. “

Kuzja, izurjen voznik, mojster svojemu delu, prepeljal se je
trikrat mimo naju po ulicah. Konj beži' dobro, ne kreše se, ne
meče z zadnjim koncem sem- ter tja, dviga noge slobodno, rep
loči in pravilno pomahava ž njim.

— „A koliko zahtevate zanj?“

Sitnikov je zagrmel z neverjetno ceno. Jela sva trgovati
kar tam na ulicah, ko zdajci iz-za ogla pridrda mojstersko iz¬
brana najemna trojka in se spretno ustavi pred vratmi Sitniko-
vega doma. Na pripravni, gizdalinski teležki je sedel knez N.;
poleg njega je štrlel Hlopakov in Baklaga je vodil konje, in kako
vodil! Skozi uhanček bi prodirjal, razbojnik! Kostanjeva pripre-
ženca, bolj majhna, iskra, črnooka, črnonoga, kar gorita, kar z
nogami prskata; samo zvižgni — izgineta! Dimasti ojnični stoji
vam, upognivši nazaj vrat, kakor labud; prsi mu kipe, noge so
kakor strele, mogočno z glavo pomahuje in ponosno pomežikuje
.... Lepo, kakor bi se kdo vozil v največji praznik.

— „Vaša svetlost! Dobro došli!“ zakričal je Sitnikov.

Knez je skočil s telege; Hlopakov je zlezel počasi doli z
druge strani.

— „Zdravstvuj, brat .... Imate li konj?"

— „Kako bi jih ne imel za vašo svetlost! Prosim, pojdimo
noter .... Petja, Pava privedi! in Pohvalnega naj pripravijo. A
z vami, batjuška," nadaljeval je on, obračajoč se k meni: — „kon-
čali bodemo drugi pot .... Fomka, klop njegovi svetlosti.“

Iz posebne konjušnje, katere jaz iz prva nisem zapazil, pri¬
vedli so Pava. Mogočni temno-kostanjevi konj se je vzvil z vsemi
nogami k višku. Celo Sitnikov je odvrnil glavo in zamežiknil.

— ,,U, rrakalion!“ provzglasil je Hlopakov.

Knez se je zasmijal.

Pava so ustavili ne brez truda; konjuha je kar nesel po dvoru;
naposled so ga pritisnili k steni. Hrapel, stresaval se je in z no¬
gami odbijal, a Sitnikov ga je še vedno dražil, mahaje z bičem
po njem.

— „Kam gledaš? a jaz te! u!“ govoril je konjar z laskavo
grožnjo, nehote veseleč se sam svojega konja.

„Koliko?“ vprašal je knez.

151

— »Ža svetlost vašo pet tisoč. 1 *

— » Tri -“

— „Ni mogo-oče, svetlost vaša, prosim ...

•—■ »Pravim, tri, rrakalion,“ povzel je Hlopakov. Nisem do-
učakal konca kupčije in šel. Na krajnem oglu ulic sem zapazil
na vratih sivkastega domika prilepljen velik list papirja. Na vrhu
je bil narisan s peresom konj, z repom podobnim trobenti in ne¬
skončnim vratom, a pod kopiti konja so stale naslednje besede,
napisane s starinsko pisavo:

»Tu se prodajo raznih boj konji, privedeni na Lebedjanski
semenj iz izvrstnega stepnega zavoda Anastazija Ivaniča Crnobaja,
Tambovskega graščaka. Konji ti so odlične vrste, popolnoma iz¬
učeni in krotki. Gospodje kupci naj blagovolijo vprašati samega
Anastazija Ivaniča, a če ne bode Anastazij Ivanič navzočen, naj
vprašajo kočijaža Nazara Kubiškina. Gospode kupce prosimo mi¬
losti, spoštovati starčka."

Jaz sem se ustavil. Dej, mislim si, pogledi konj znanega
stepnega zavodčika gospoda Crnobaja. «

Hotel sem iti skozi vrata, a našel sem jih, proti navadi, za¬
prta. Potrkal sem.

— »Kdo je? . . . Kupec?" propiskal je žensk glas.

»Kupec."

»Precej, batjuška, precej."

— Vrata so se odprla. Zagledal sem babo petdesetih let,
prostolaso, v škornjah in v odpetem kožuhu.

»Izvolite, krmilec, iti noter, a jaz grem precej Anastazijo
Pavliču povedat . . . Nazar, a Nazar!"

— „Kaj?“ prošumel je iz konjušnje glas sedemdesetletnega
starca.

— »Konje pripravi, prišel je kupec."

Starka je pohitela v dom.

— »Kupec, kupec," progodrnjal jej je v odgovor Nazar.
»Jaz še nisem vsem omil repov."

»O Arkadija!" mislil sem si jaz.

— »Zdravstuj, batjuška, dobro došli," začul se je počasi za
mojim hrbtom sočen in prijeten glas. Ozrl sem se krog: pred
menoj v sinji, dolgopoli šinjeli, stal je starček srednje postave, z
belimi lasmi, prijaznim nasmihanjem in prekrasnima modrima očima.

— »Konj bi rad ? Izvoli, batjuška, izvoli .... Pa nečeš
li prej k meni čajke napit se ?“

Odrekel sem mu in se zahvalil.

— »Nu, kakor ti drago. Ne zameri mi, batjuška: jaz sem
po starem. (G. Crnobajev je govoril počasi in na o. ] ) — Pri

*) Namreč kakor se piše, ne po Moskovskem narečji, po katerem se o
pred naglasom izgovarja kot «, n. pr. vadd namesto vod«. Preb

• 11

152

meni je vse po prostem, znaš . . . Nazar, a Nazar," dodal je pro-
tegneno in ne vzvišaje glasa.

Nazar, zgrbljen starček, z jastrebovim nosičkom in klinasto
bradico, pokazal se je na pragu konjušnje.

— »Kačih konj, batjuška, bi rad?“ nadaljeval je gospod
Crnobaj.

— »Ne predragih, za vožnjo v kibitko."

— »Izvoli, tudi takšnih imam, izvoli . . . Nazar, Nazar, po¬
kaži gospodu sivkastega merenka, 1 ) veš istega, ki stoji pri kraji,
in kostanjevca z liso, a ne tega — druzega, ki je iz Krasotke,
znaš ?“

Nazar se je vrnil v konjušnjo.

— »A kar na uzdah ja privedi/ zakričal je za njim g. Cr¬
nobaj. — »Pri meni, batjuška!® nadaljeval je, jasno in^ krotko gle¬
dajoč mi v obraz: — »ni tako, kakor pri konjarjih — da bi jim
bilo prazno! Njim rabijo razne stvari, sol, tropine, 2 ) Bog ž njimi, z
vsemi 1... A pri meni, izvoliš videti, vse je samo ob sebi, brez zvijač.“

Izveli so konja. Nista mi bila po volji.

— „Nu, postavi ja z Bogom na mesto, “ dejal je Anastazij
Ivanič. — »Drugih nam pokaži. “

Pokazali so drugih. Naposled sem izbral jednega bolj po
ceni. Jela sva trgovati. G. Crnobaj se ni vnemal, govoril je
tako modro, s tako važnostjo, da nisem mogel ne »spoštovati
starčka" : dal sem mu zadatek.

—■ „Nu, sedaj," dodal je Anastazij Ivanič: »dovoli mi, po
starem običaji, naj ti oddam konja iz pole v polo . . . Bodeš mi
hvaležen zanj . . . prav svež je! kakor orešek . . . nedotaknen
. . . stepnjaček! V vsako uprego gre."

Prekrižal se je, položil polo svoje šinjele sebi na roko, vzel
uzdo in oddal meni konja.

— »Sedaj bodi z Bogom tvoj ... A čajke res nečeš?"

— »Ne, lepo se zahvaljujem: moram domov."

— »Kakor ti drago ... A kočijažik moj popelje sedaj konja
s teboj?"

— »Da, sedaj, če dovolite."

— »Izvoli, golobček, izvoli . . . Vasilij, a, Vasilij, stopaj z
gospodom; vedi konja in prejmi denarje. Nu, zdrav, batjuška, z
Bogom."

— »Z Bogom, Anastazij Ivanič."

Priveli so mi konja na dom. Drugi dan se je pokazalo, da ima
koliko in da je hrom. Hotel sem ga upreči: odmiče se nazaj, in
ko ga udarim z bičem — upira se, udari in leže. Odpravil sem se
precej h gospodu Crnobaju. Vprašam:

*) Wallach.

2 ) Ob soli in tropinah se konji bolj rede.

Prel.

Pis.

153

— „Je li doma?“

— »Doma/

—■ »Kaj je to/ pravim mu : — »vi ste mi prodali konja
s koliko/

„S koliko? . . . Obvaruj Bog!“

— »In razven tega je še hrom in uporen.“

— »Hrom? ne vem; gotovo ga je moral tvoj kočijaž poha¬
biti . . . a, jaz, kakor pred Bogom ..."

— »Zaradi tega, Anastazij Ivanič, dolžni ste vzeti ga nazaj/

■—■ »Ne, batjuška, ne bodi hud; ko j-e jedenkrat z dvora doli
— končano je. Prej bi bil izvolil gledati.“

Razumel sem, v čem je delo, pokoril se svoji usodi, razsmijal
se in šel. V srečo za pouk nisem plačal preveč drago.

Dva dni potem sem se odpeljal, a teden dnij potlej se vrnil
zopet v Lebedjan -na povratnem potu. V kavarni sem našel malo
ne vse tiste osobe in zopet dobil kneza N. za biljardom. Toda
v usodi gospoda Hlopakova je uspela uže izvršiti se navadna izpre-
mena. Belolasi oficirček ga je zamenil v milosti knezovi. Bedni od¬
stavni poročnik je poskusil z nova oblast svoje rekdčnosti — češ,
morebiti mu ugaja po prejšnjem — ali knez ni se ne samo na¬
smehnil, ampak še celo namrdnil se je in pomajal z ramenom.
Gospod Hlopakov se je zamislil, zjezil, pobral v kotiček in jel
tiho tlačiti si lulo . . .

11*

Tatjana Borisovna in nje vnuk.

mi roko, čitatelj dragi, in pojdite z menoj. Vreme je pre-
<krasno; majnikovo nebo odseva krotko sinje; gladko mlado
listje rakft se lesketa, kakor izmito; široka, ravna cesta je pokrita
vsa s tisto malo travo z rudečkasto bilko, ki jo tako rade ščip-
Ijejo ovce; na pravo in na levo po dolgih bregovih položnih holmov
se tiho ziblje zelena rž; z redkimi lisami polže po njej sence ne-
velicih oblačkov. V dalji temne gozdi, blešče ribnjaki, žolte vasi;
skorjanci se dvigajo v stotinah, pojo, padajo strmoglav, iztegnivši
vratič, mole k višku po kepah ; vrane na cesti se ustavljajo, gle¬
dajo na vas, stiskajo se k zemlji, dado vam propeljati se in težko
odletavajo v stran; na gori za jarkom orje kmetič; pegavi žre-
biček, s kocim repkom in zmršeno grivico, beži na nevernih ne¬
žicah za materjo, sliši se njegovo tenko rezgetanje. Pripeljemo se
v brezov log: krepak, svež duh prijetno tesni dihanje. Taka je
okolica. Kočijaž zleze doli, konji prhajo; priprežna se ozirata,
ojnični omahava z repom in prislanja glavo k dugi . . . Skri-
paje se odpira vratišče. Kočijaž sede .... Naprej ! pred nami
je vas. Pustivši za soboj kacih pet dvorov, zavijemo na pravo, spu¬
stimo se v grapo, zapeljemo na nasip. Za nevelicim ribnjakom, iz-za
okroglih vršin jablan in španjskega bezga se vidi lesena streha,
nekdaj rudeča, a na nji dva dimnika; kočijaž zavije ob ograji na
levo in ob cvilečim in hripavem laježi treh prestarelih psov, za¬
vozi v vrata, na stežaj odprta, ročno zavije po širocem dvoru mimo
konjušnje in saraja, pozdravi junaški starko ključarfco, ki je sto¬
pila po strani črez visoki prag v odprte duri založne shrambe in
se ustavi naposled pred krilčicem temnega domika s svetlimi
okni . . . Pri Tatjani Borisovni smo. Da, glej, ona sama uže od¬
pira trdnjavico in nam prikimava z glavo . . . „Zdravstvujte, ma-
tuška!“

Tatjana Borisovna je ženska petdesetih let, z velicima sivima
izboknenima očima, nekoliko topim nosom, rudečima licema in dvoj¬
nim podbradkom. Na nje obrazu se bere uljudnost in laskavost.
Nekdaj je bila omožena, a kmalu je ovdovela. Tatjana Borisovna
je jako zanimiva ženska. Živi skoraj zaprta v svojem malem po¬
sestvu, ima malo znanstva s sosedi in vzprejema in ljubi jedino
mlade ljudi. Porodila se je od prav revnih graščakov in ni imela
nikake vzgoje, to je, ne govori francoski; v Moskvi tudi nikoli ni
bivala — ali ne glede na vse te nedostatke, nosi se tako prosto

155

in tako dobro, tako slobodno čuti in misli, tako malo je navzeta
navadnih nadlog maloposestne gospe, da je res nemogoče, ne
čuditi se jej. In prav res: ta ženska vam vse leto živi v vasi
daleč od mesta — in ona ne opravlja, ne toži, ne godrnja, ne
vznemirja se, ne trpinči, ne trese od radovednosti . . . čudo!
Hodi navadno v sivi tafteni obleki in beli čepici z visečimi lila-
stimi trakovi; rada dobro je, a ne preobilo ; kuho, sušenje in na-
saljanje prepušča ključarici. „S čim se pa bavi ves dan?“ vprašate
me . . . „Cita?“ — Ne, ne čita: po pravici rečeno, knjige se tudi
za njo ne tiskajo .... Ce ni nobenega gosta, sedi vam moja
Tatjana Borisovna pod oknom in veže nogovico — po zimi; po
leti hodi na vrt, sadi cvetlice in zaliva, igra si z mački po mnogo
ur, krmi golobe ... Z gospodinjstvom se malo bavi.'Ali če pride
k njej gost, kak mlad sosed, katerega ima rada, tedaj se Tatjana
Borisovna vsa oživi; posadi ga, napoji s čajem, sluša njegovo pri¬
povedovanje, smeje se; iz redka ga potreplje po lici, a sama
govori malo; bedo, gorje tolaži, daje dober svet in kdor je še
zaupal njej svoje domače, duševne tajnosti, plakal je na njenih
rokah! Sede gostu nasproti, opre se prav tiho na laket in s tacim
sočutjem mu zre v oči, tako prijazno se nasmiha, da gostu nehote
v glavo pride misel: kaka slavna ženska si ti, Tatjana Borisovna.
Daj, da ti povem, kar mi je na srci. V nje nevelicih, pripravnih
sobah je človeku dobro, toplo; v nje domu je vedno prekrasno
vreme, če se sme tako izraziti. Čudna ženska je Tatjana Bori¬
sovna, a nihče se jej ne čudi: nje zdravi zmisel, trdost in sloboda,
vroče sočutje za tujo bedo in radost, s kratka, vsa nje dostojan¬
stva so se prav porodila v njej, niso je stala nikacih trudov in
skrbij ... Ni mogoče, misliti si je drugače, in zatorej se tudi
nemaš čemu čuditi. Posebno rada gleda igre in šalosti mladeži;
sklene roči pod prsmi, nagne glavo, primežikne z očima in sedi,
smehljaje se, a zdajci vzdihne in reče: oh, vi, detki moji, vi
ste detki! 11  ... Časih pride vam, da bi kar šli k njej, prijeli jo
za roči in jej rekli: poslušajte, Tatjana Borisovna, vi sebi cene
ne znate, vi ste poleg vse svoje prostosti in neučenosti nenavadno
bitje 1 Uže samo nje ime slove nekako znano, vabljivo, lehko se
izgovarja, vzbuja prijazen nasmehljaj. Kolikokrat na primer, pri¬
petilo se mi je, vprašati srečujočega kmeta : „Kako, bratec, priti
mi je, na primer, v Bračevko? 11  —> „A stopajte, batjuška, s prva
na Vezovo, a odtod na Tatjano Borisovno, a od Tatjane Borisovne
pokaže vam vsak 11 . In pri imeni Tatjane Borisovne kmet nekako
posebno stresne z glavo. Prislugo si ne drži veliko, po imenji.
Dom, pralnico, založno shrambo, kuhinjo drži v redu ključarica
Agata, nje bivša dojka, jako dobra, solzljiva in brezzoba stvar ;
dve zdravi dekli, s krepkimi višnjevkastimi lici, kakor bi imeli
šen, sta pod nje načelstvom. Službo hišnika, dvornega bufetčika
opravlja sedemdesetletni sluga Polikarp, nenavaden čudak, človek

156

načitan, bivši godec 'in čestilec Viotti, lični vrag Napoleona, ali,
kakor on pravi, Bonapartiške, in strasten ljubitelj slavcev. Ima
jih vedno po pet ali po šest v svoji sobi; v rani vzpomladi po vse
dni presedi poleg kletek, pričakuje prvega »rokotanja" in do-
čakavši ga, zakrije obraz z rokama in zastoka: „011, milo, milo/
in se na ves glas zajoka. Polikarpu na pomoč je pristavljen njegov
vnuk, Vasja, dečko dvanajstih let, kodrast in bistrook; Polikarp
ga ljubi brez pameti in godrnja nanj od jutra do večera. On se
bavi tudi z njega vzgojo. ■— »Vasja," reka mu on, »reci: Bona-
partiška je razbojnik". — »A kaj mi daš, strijc?" — »Kaj dam?
. . . ničesa ti ne dam . . . Kdo pa si ti? Si ti Rus?“ — „Jaz
sem Amčanin, strijček: porodil sem se v Amčensku 1 )". — ,,0j,
glupa glava! in Amčensk, kje je?" — „A kako naj jaz to vem?"

— »V Rusiji je Amčensk, butec." — „Nu, kaj potem, če je v Rusiji?"

— ,,Kaj potem? Bonapartiško je njegova svetlost, pokojni knez
Mihajlo Illarionovič Goleniščev-Kutuzov Smolenskij z božjo po¬
močjo iz Ruskih predelov izgnati izvolil. Po tem slučaji je tudi
pesen zložena: ,Bonapartu ni do pleske, izgubil svoje podvezke 1  . . .
Razumeješ, domovino tvojo je oslobodil." — „A kaj meni to mari?"

— „Oh, ti si neumen dečko, neumen! Veš, če bi ne bil svetlejši
knez Mihajlo Illarionovič izgnal Bonapartiške, veš, tebe bi sedaj
kak musje s palico klestil po makovki. Prišel bi tako-le k tebi,
dejal bi: ,Koman vu porte vu?‘ — poleg pa pok, pok.“ — „A
jaz bi ga v trebuh s pestjo". — »Toda on bi tebi rekel: ,bonžur,
bonžur, vene isi‘ — pa za čop, za čop.“ — „A jaz bi njega po
nogah, po nogah, po tistih čebulastih nogah." — „To je res, noge
imajo čebulaste . . . Nu, a ko bi on jel tebi roči vezati ?“ — »A
jaz bi ne pustil; Miheja kočijaža bi pozval na pomoč." — ,,Ej,
da, Vasja, Francoz bi Miheja ne zmogel! Mihej naš je krepak.
—■ — Nu, kaj bi potem naredila ž njim?" — „Mi bi ga po
hrbtu, po hrbtu." — ,,Toda on bi pardon zakričal: pardon, par-
don, sevuplej." — »A mi bi mu rekli: ne damo ti sevupleja, Francoz
ti taki!" . . . „Junak si, Vasja! . . . Nu, tedaj kriči vender: raz¬
bojnik Bonapartiška1“ — „A sladkorja mi daj! “ — ,,Kakšen si!“

Z graščakinjami se Tatjana Borisovna malo znani; one je
ne obiskujejo rade, in ona jih tudi ne zna zabavati; zadremlje
vam pri šumu njih besedij, strese se, sili odkriti oči in z nova
zadremlje. Tatjana Borisovna sploh ne ljubi žensk. Jeden nje
prijateljev, dober in miren mlad človek, imel je sestro, staro devico
osem in tridesetih let in pol, stvar jako dobro, a sključeno, napeto
in prenapeto. Brat jej je pripovedoval mnogikrat o svoji sosedi.
Neko prekrasno jutro stara moja devica, ne zine zle besede, veli
osedlati konja in se odpravi k Tatjani Borisovni. V dolgi svoji

‘) Prosto narodno se nazivlje mesto Mcensk—Amčensk in Stanovniki
Amčanje. Pis.

157

obleki, s klobukom na glavi, z zelenim ovojem in razpletenimi
kodri je stopila v sprednjo sobo — šla mimo preplašenega Vasje,
ki jo je smatral za rusalko, in zbežala v gostilno. Tatjana Bo-
risovna se je prestrašila; hotela je vstati, a nogi sta jej onemogli.

— „Tatjana Borisovna,“ izpregovorila je s prosečim glasom gostja :

— ,,odpustite mi smelost mojo; jaz sem sestra vašega prijatelja
Alekseja Nikolajeviča K***, in sem toliko čula od njega o vas, da
sem ukrenila seznaniti se z vami.“ — „Mnogo cesti,“ promrmrala
je osupnena gospodinja. Gostja je vrgla raz sebe klobuk, stres¬
nih s kodri, sedla poleg Tatjane Borisovne, prijela jo za roko
. . . ,,To zatorej je ona,“ pričela je gostja z glasom zamišljenim
in občutljivim: — „to zatorej je isto dobro, jasno, plemenito, sveto
bitje! To zatorej je ona, ista prosta in ob jednem globoka ženska!
Kako sem vesela, kako sem vesela! Kako bodevi midve druga
drugo ljubili! Končno se oddahnem . . . Jaz sem si jo mislih
prav tako/ dodala je s šepetom, upiraje se z očima v oči Tatjane
Borisovne. — „Ni li res, vi se ne srdite name, dobra moja, ljuba
moja?“ — „Prosim vas, mene zelo veseli . . . Ali vam ni drago
čaja?“ — Gostja se je prijazno nasmehnila. ■— „Wie wahr, wie
unreflectirt/ prošepetala je zase. „Dovolite, da vas objamem, mila
moja!“

Stara devica je presedela pri Tatjani Borisovni kake tri ure,
ne umolknivši ni na hip. Trudila se je razložiti novi svoji znanki
svojo ceno. Precej po odhodu nepričakovane gostje se je odpravila
bedna graščakinja v kopel, napila se lipovega čaja in legla v
posteljo. A drugi dan se je stara devica vrnila, presedela štiri
ure in odšla z obečanjem, obiskati Tatjane Borisovne vsak dan.
Ona, izvolite videti, hotela je vsakako razviti, popolnoma vzgojiti
takšno, kakor se je izražala, bogato prirodo, in, najbrž vzela bi
jo bila naposled popolnoma pod svoje nadzorstvo, če bi ne bila
prvič, v dveh tednih do dobrega spoznala, da iz prijateljice svo¬
jega brata ne napravi ničesa, in v drugič, če bi se ne bila zaljubila
v mladega, potujočega študenta, s katerim je precej pričela dejansko
in žarko dopisovanje; v svojih pismih blagoslavljala ga je ona, kakor
je navada, na sveto in prekrasno življenje, prinašala „vso sebe“ v
žrtvo, zahtevah jedinega imena sestre, spuščala se v opisovanja pri¬
rode, opominala o Gotheji, Schillerji, Bettini in nemški filozofiji — in
dovela naposled bednega mladeniča do mračnega obupa. A mladost
je vzela svoje: neko prekrasno jutro se je vzbudil on s tako bes¬
nim sovraštvom do „svoje sestre in najboljšega prijatelja", da je
čudo, ker ni pošteno pretepel svojega strežnika in dolgo časa potem,
malo da se ni grizel pri najmanjšem namigu na vzvišeno in ne¬
sebično ljubezen .... Nu, in od tačas se je jela Tatjana Borisovna
še bolj v  nego prej izogibati zbliževanja s sosedami svojimi.

Žal, na zemlji ni nič stanovitega. Vse, kar sem vam po¬
vedal o žitji in bitji dobre svoje graščakinje — vse to je prošla

158

stvar; tišina, katera je gospodovala v nje domu, narušena je na
veke. Pri njej sedaj uže več nego jedno leto živi vnuk, ume-
teljnik iz Petrograda. Prišlo je pa to tako-le.

Osem let temu, živel je pri Tatjani Borisovni dečko dva¬
najstih let, gola sirota, sin nje pokojnega brata, Andrejček. Ta
Andrejček je imel velike, svetle, vlažne oči, nežna usteča, pra¬
vilen nos, lepo vzvišano čelo. Govoril je s tihim in sladkim glasom,
držal se čisto in spodobno, laskal se in stregel gostom, s sirotljivo
občutljivostjo poljubljal roko tetki. Niste se še utegnili pokazati,
— in glej, uže vam nese stol. Razposajenosti na njem ni bilo
nikake; še ne zaropoče ne; sedi vam v kotu za knjižico, in to
tako oskromno, tako mirno, še celo ne nasloni se na hrbtišče stola.
Gost stopi v sobo —■ Andrejček moj vstane, prilično se nasmeje
in zarudi; gost gre ven — on zopet sede, vzame iz . žepa ščetko
z zrkalcem in si počeše lase. Uže v ranih svojih letih je čutil
ljubezen do risanja. Ce mu je prišel v roko kosec papirja, precej
je prosil ključarice Agate Škarij, skrbno izrezal iz papirčka pra¬
vilni štiriogelnik, obrobil ga in prijel za delo: nariše vam oko
z ogromnim zrklom, ali gršk nos, ali dom z dimnikom in dimom
v podobi vinta, psa „en face“, podobnega klopi, drevesce z dvema
golobcema in podpiše: „risal Andrej Belovzorov, tega in tega, to
in to leto, selo Male Brike." Posebno marljivo se je trudil dva
tedna pred godom Tatjane Borisovne; on se je javljal prvi s po¬
zdravljanjem in prinesel zvitek papirja, povezan z rožnim trak¬
cem. Tatjana Borisovna je poljubila vnuka v čelo in razvozljala
vozelček: zvitek se je razgrnil in pokazal radovednemu pogledu
celo, čedno tušovano cerkev s stebri in oltarjem na sredi; na
oltarji je gorelo srce in ležal venček, a zgoraj, na vijočem se
traku je stalo z razločnimi črkami: Tetki in dobrotnici Tatjani
Borisovni Bogdanovi od spoštujočega in ljubečega vnuka v zna¬
menje najglobokejše hvaležnosti! “

Tatjana Borisovna ga je poljubila z nova in mu podarila
celkovega. Vse jedno ona velike prisrčnosti do njega ni čutila:
strast Andrejčkova jej ni prav nič ugajala. V tem pa je Andrejček
lepo rastel; Tatjane Borisovne je jelo skrbeti o njegovi bodočnosti.
Nepričakovan slučaj jo je rešil iz zadrege ....

In sicer: necega dne, osem let temu, pripeljal se je k njej
neki g. Benevolenskij Peter Mihajlič, koleški svetnik in vitez.
G. Benevolenskij je bil nekdaj v službi v bližnjem okrajnem mestu,
iir je ob prilikah obiskaval Tatjano Borisovno ; potem se je preselil
v Petrograd, stopil v ministerstvo, dosegel precej važno mesto
in na jednem svojih dovolj pogostih službenih potovanj se je do¬
mislil stare svoje znanke ter krenil k njej z namenom oddehniti
si vsaj dva dni od službenih skrbij v »naročji selske tišine".
Tatjana Borisovna ga je vzprejela z navadnim svojim veseljem,

159

in g. Benevolenskij .... A prodno nadaljujemo povest, dovolite,
čitatelji dragi, da vas seznanimo s to novo osobo.

G. Benevolenskij je bil človek precej debel, srednje rasti,
mehek na vid, s precej kratkima nožicama in puhlima ročicama;
nosil je prostoren in neizrečno snažen frak, visoko in široko za¬
vratno ruto, kot sneg belo perilo, zlato verižico na svilenem oprs-
niku, prstan s kamenom na kazalci in blondasto lasuljo; govoril
je prepričevalno in krotko, hodil brez šuma, prijetno se posmihal,
prijetno pogrezal podbradek v zavratno ruto : sploh, bil je prijeten
človek. Tudi srce mu je podelil gospod Bog jako dobro: plakal
in navdušil se je lehko; vrhu tega je gorel v nesebični strasti za
umeteljnost, da, še več nego v nesebični, kajti prav ob umetelj¬
nosti g. Benevolenskij, da govorimo resnico, kar ničesa ni razumel.
Čuditi se moramo le, odkod, v silo kacili tajnostnih in neraz¬
umnih zakonov se je vzela ta njegova strast? Kaže se, da je bil
— človek pozitiven, celo navaden .... Sicer pa pri nas v Ru¬
siji je tacih ljudij precej mnogo.

Ljubezen do umeteljnosti in umeteljnikov daje tem ljudem ne-
izjasnivo zopernost; znati se ž njimi, ž njimi besedovati — je
mučno: prave gorjače namazane z medom. Oni, na primer, ni¬
koli ne nazivajo Rafaela — Rafaelom, Coreggia — Coreggijem:
»božanski Sanzio, nedosegljivi de Allegris“, pravijo njima in go¬
vore vedno na o.  Vsak domač, samoljuben, prisiljen, srednji ta¬
lent veličajo genijem ali, pravilneje, henijem; sinje nebo Italije,
južna limona, dehteče pare bregov Brente ne pridejo jim z jezika.
»Eh, Vanja, Vanja“, ali: ,,eh, Saša, Saša“, govore z občutkom
drug drugemu, „na jug bi šla, na jug .... saj midva sva v duši
Grka, drevna Grka/ Nagledaš se jih lehko na razstavah, pred
marsikaterimi slikami marsikaterih ruskih slikarjev. (Omeniti je,
da so največ vsi ti gospodje strašni patrijotje). Sedaj odstopajo
na dva koraka in nagibajo glavo nazaj, sedaj zopet pristopajo k
sliki; oči' njih pokriva jim oljnata vlaga .... „Fu, ti, Bože moj/
govore vam naposled z razbitim od navdušenosti glasom: »to so
vam duše, to 1 in srca, to so vam srca 1 kake duše! polne duše!
. ... In kako je izmišljeno, mojsterski izmišljeno/ — A kake
slike imajo oni sami v svojih obednicah ! Kaki umeteljniki hoje-
vajo k njim po večerih, popijajo pri njih čaj, poslušajo njih raz¬
govore 1 Kake perspektivne slike svojih sob, z omelom na desni
strani, na debelo smetmi po razkopanih tleh, žoltim samovarom
na mizi poleg okna in samim gospodarjem v nočni suknji in ka¬
pici, z jarkim odsevom svita na lici, jim prinašajo oni! Kaki dolgo¬
lasi pitomci muz, z mrzlično-zaničljivim nasmehom, jih obiskujejo!
Kake bledo-zelene gospodične jim cvilijo na njih klavirjih 1 Kajti
pri nas v Rusiji je uže taka navada: jedni sami umeteljnosti se
človek ne more posvetiti — podajaj mu vse. In tako ni nikakor
čudno, da ti gospodje ljubitelji tudi silno podpirajo rusko litera-

160

turo, posebno dramatično .... »Džakobi Sannazari" pisani so za¬
nje : tisočkrat narisana borba nepriznanega talenta z ljudmi, z vsem
svetom, protresa jih do dna duše.

Drugi dan po prihodu g. Benevolenskega, velela je Tatjana
Borisovna za čajem vnuku svojemu pokazati risanja gostu. „A,
on riše?“ dejal je brez začudenja g. Benevolenskij in se s sočut¬
jem obrnil k Andrejčku. „Kaj pa, riše/ rekla je Tatjana Bori¬
sovna. »Tako veselje ima, in, veste, sam, brez učitelja/ — „Oh,
pokažite, pokažite,“ poprijel je g. Benevolenskij. In Andrejček
je prinesel, rude in nasmihaje se, gostu svoj zvezek. G. Benevo¬
lenskij ga je jel prebirati s pogledom izvedenškim.

»Dobro, mladenič/ izpregovoril je naposled: »dobro, prav
dobro/ In pogladil je Andrejčka po glavici. v  Andrejček je brž
poljubil njegovo roko. »Lejte si, kak talent! Čestitam vam, Ta¬
tjana Borisovna, čestitam/ — »A kaj, Peter Mihajlič, tukaj mu
ne morem dobiti učitelja. Iz mesta — je drag; pri sosedih, pri
Artamonovih je slikar, in pravijo, odličen, ali gospa, mu ne pusti,
da bi tujih ljudij poučeval. Pravi, da si pokvari ukus/ — »Hm/
dejal je g. Benevolenskij, zamislil se in pogledal izpod čela na
Andrejčka. „Nu, o tem bodemo pomislili/ dodal je zdajci in si
pomel roči. Se ta dan je poprosil Tatjane Borisovne dovoljenja,
pogovoriti ž njo na samem. Zaprla sta se. Pol ure potem sta
pozvala Andrejčka. Prišel je Andrejček. G. Benevolenskij je stal
pri oknu z lehko rudečico na obrazu in sijajočima očima. Ta¬
tjana Borisovna je sedela v kotu in otirala solze. »Nu, Andrejček/
izpregovorila je naposled: „ — zahvali se Petru Mihajliču; vzame
te v svoje varstvo in vede s soboj v Petrograd/ Andrejček je kar
ves zamrl na mestu. »Povejte mi odkritosrčno/ začel je g. Bene¬
volenskij z glasom, polnim dostojanstva in uljudnosti: — „ali
želite — biti umeteljnik ? Čutite li vi, tako rekoč, poziv za ume-
teljnost?“ — »Jaz želim biti umeteljnik, Peter Mihajlič/ po¬
trdil je trepetno Andrejček. — „V  tacem slučaji me jako veseli.
Gotovo vam bode/ nadaljeval je g. Benevolenskij: — „težko ločiti
se od svoje spoštovane tetke, čutiti morate do nje najživejšo hva¬
ležnost/ — »Jaz obožujem svojo tetko/ segel mu je Andrejček
v besedo in pomežikoval z očima. »Gotovo, gotovo, to je popol¬
noma umevno in dela vam mnogo česti; a za to, mislite si, kakšno
radost bodete s časom . . . svoje uspehe“ .... »Objemi me, An¬
drejček/ promrmrala je dobra graščakinja. Andrejček se jej je vrgel
okolo vratu. »Nu, in sedaj se zahvali dobrotniku svojemu" ....
Andrejček je objel život g. Benevolenskega, stopil na prste in tako
dosegel njega roko, katero je dobrotnik, res, privzdigal, a ne pre¬
več hitel privzdigniti .... Treba vender potešiti, zadovoliti fan¬
tiča, nu, in sebe tudi malo ponežiti. Dva dni potem se je g.
Benevolenskij odpeljal in vzel s soboj novega svojega pitomca.

161

Tekom prvih treh let ločitve je pisal Andrejček dovolj po
gosto, prilagal časih pismom tudi podobe. G. Benevolenskij je dodal
sem ter tja tudi nekoliko besedij od sebe, največ odobrovalnih;
za tem so pisma se redila bolj in bolj ter naposled izostala po¬
polnoma. Vse leto je vnuček molčal; Tatjana Borisovna jela se
je uže vznemirjati, ko prejme pisemce naslednje vsebine:

„Ljuba tetka!

Od predpredvčerajšnjega dne Petra Mihajloviča, mojega po¬
krovitelja ni več med živimi. Neusmiljeni udar mrtvuda mi je
odvzel to poslednjo oporo. Res, sedaj mi je uže minilo dvajseto
leto ; tekom sedmih let sem napravil znatne uspehe; nadejam se
silno na svoj talent in tudi morem posredstvom njega živeti;
jaz ne obupam, ali vse jedno, če morete, pošljite mi čim brže
bolje 250 rubljev v asignacijah. Poljubljam vam ročici in osta¬
jam i. t. d.“

Tatjana Borisovna je odposlala vnuku 250 rubljev. Dva
meseca potem je zahteval zopet; ona je zbrala poslednje novce
in mu jih poslala zopet. Ni še minilo šest tednov po drugi po-
šiljatvi, prosil je uže v tretje, kakor je dejal, da kupi boj za portret,
naročen mu od kneginje Trterešenjeve. In Tatjana Borisovna
mu je odbila. V tacem slučaji, pisal jej je on, namenjen sem
priti k vam v vas zaradi okrepčanja zdravja svojega. In dejanski,
majnika istega leta se je vrnil Andrejček v Male Brike.

Tatjana Borisovna ga z začetka ni spoznala. Po njegovem
pismu je pričakovala človeka bolehnega in suhega, a zagledala je
korenjaka plešastega, tolstega, z obrazom širocim in rudečim, s
kodrastimi in mastnimi lasmi'. Tako tenki in bledi Andrejček
se je izpremenil v krepkega Andreja Ivanoviča Belovzorova. A ne
jedina zunanjost se je izpremenila na njem. Tesno bojazljivost,
pazljivost in snažnost prejšnjih let je zamenila lehkoverna drznost,
nestrpljiva malomarnost; — hodeč se je zibal na pravo in na levo;
metal se je v naslanjačo, operal na mizo, raztezal se in zeval
na vse grlo; s tetko, z ljudmi seje vedel drzko. „Jaz sem ume-
teljnik,“ mislil si je slobodni kozak! „Naj nas poznajo!" Po vse dni
ni prijel čopiča v roko; a ko pride nanj tako imenovano navdah-
nenje — vlači se vam, kakor bi ga bolela glava po pijanosti,
težko, nerodno, šumno; lice mu zažari temno-rudeče, oči postanejo
rujavkasto-žolte; jame vam govoriti o svojem talentu, o svojih
uspehih, o tem, kako se razvija, napreduje .... Res pa se je poka¬
zalo, da zmožnosti njegove s težka, s težka zadostujejo na znosne
portretke. Nevednež je bil velik, ničesa ni čital, a zakaj tudi
naj bi umeteljnik čital? Priroda, sloboda, poezija — to je njegov
element.

Brezobzirno stresavaj s kodri, tožno prepevaj po slavčje
in s cmokanjem vleci tabak! Lepa je ruska drznost, toda le malo¬
kateremu pristoji; a Poležajevi druge roke so neznosni. Tako

162

je jel živeti Andrej Ivanič pri svoji tetki: zastonjski kruh mu je
najbrž dobro teknil. Gostom je napravljal smrtne muke. Sedi
vam, na primer, za klavirjem (Tatjana Borisovna je imela tudi
klavir), in začne z jednim prstom odiskavati „hitro trojko“; ko
jemlje akorde, razbija po tipkah; po vse ure mučno zavija ro¬
mance Varlamova: „Ujedinennaja sosna", ali: „Net, doktor, net,
ne prihodi," a samemu se zalivajo oči s tolščo in lici se svetiti,
kakor boben. Zdajci zopet zagrmi: „Ujmitesj, volnenija strasti."

Tatjana Borisovna se kar strese.

— „Cudno je," dejala mi je nekoč, „kake pesni dan danes
skladajo, vse tako obupne; za moje dobe so skladali drugače;
bile so tudi tožne pesni, a vse jedno je bilo prijetno slišati jih ... .
Na primer:

„Prijdi, prijdi ko mne na Ing,
Gde ždu tebja naprasno;

Prijdi, prijdi ko mne na lug,
Gde slezy lju vsečasno ....
Uvy, prijdeš ko mne na lug,
No budet pozdno, milyj drug!“

(„Pridi, pridi k meni v log,
Kjer iaman te čakam;

Pridi, pridi k meni v log,
Kjer solze pretakam ....
Ah, prišel boš, moj mili, v log.
A vže prepozno, žalibog!')

Tatjana Borisovna se je lokavo nasmehnila.

— „Jaz trpi-im, jaz trpi-im,“ zavil je v sosedni sobi vnuk.

— „Dovolj, Andrejček."

— „Srce mi poka v loči-itvi," nadaljeval je neugonljivi pevec.

Tatjana Borisovna je pomajala z glavo.

— „0h, ti-le umeteljniki 1"

Od tačas je minilo leto; Belovzorov do danes živi pri tetki
in se vedno pripravlja na pot v Petrograd. V vasi se zmerom bolj
debeli.

Tetka — kdo bi to mogel misliti — ima ga neizrečno rada,
a dekleta iz okolice se zaljubljajo vanj ....

Mnogo prejšnjih znancev ne zahaja več k Tatjani Borisovni.

Smrt.

cX5)

T^mam soseda, mladega gospodarja in mladega lovca. V neko
^prekrasno jutro julija meseca sem zajahal k njemu s predlogom,
odpraviti se vkupaj na ruševce. On je bil pri volji. „Samo poj¬
diva" — dejal je — „po mojih goščah k Zuši; ob priliki pogledam
Caplihino; saj poznate dobovi moj les? sedaj ga sekajo." —
„Pojdiva!“ — On je velel osedlati konja, nadel zeleno suknjico z
bronastimi gdmbi, kazečimi glave divje svinje, z nitmi iz velb-
lodove volne obšito lovsko torbo, sreberno čutarico; vrgel čez rame
novo francosko puško, ne brez zadovoljstva povrtel se pred zrcalom
in zval svojega psa Esperanco, podarjenega mu od sestričine, stare
device z odličnim srcem, a brez ]as. Odpravila sva se. Sosed moj
je vzel s soboj desetskega (oskrbnikovi pomočnik) Arhipa, tolstega in
pritličnega kmeta s štiriogelnim obrazom in dopotapno-razvitimi
čeljustmi, in nedavno najetega upravitelja iz baltiških pokrajin,
mladeniča devetnajstih let, suhega, belolasega, škilastega, z vise¬
čima ramenima in dolžim vratom, g. Gottlieba von-der-Koka. Moj
sosed sam je prevzel nedavno gospodarstvo posestva. Prišlo mu
je v last kot dedščina po tetki, državni svetnici Kardon-Ka-
tajevi, nenavadno tolsti ženski, katera je celo leže v postelji pro-
tegneno in tožno hrapela. Prijahali smo v gošče. — „Vidva
počakajta me tukaj na poljanici," dejal je Ardalion Mihajlič (sosed
moj) obrnivši se k svojima sopotnikoma. Nemec se je klonil,
zlezel s konja, izvlekel iz žepa knjižico, če se ne motim roman
Johanne Schopenhauerjeve, in sedel pod grmič; Arhip je ostal na
solnci in se tekom vse ure ne genih Pokrožila sva po grmovji
in ne našla nijednega sledu. Ardalion Mihajlič je objavil, da na¬
merava odpraviti se v les. Meni samemu ta dan nekaj ni dalo
verjeti v uspeh lova in pohitel sem tudi za njim. Vrnila sva se
na poljanico. Nemec je zaznamenoval stranico, položil knjigo v
žep in sedel, ne brez truda, na svojo kosorepo, izvrženo kobilo,
katera je cvilila in odbijala od najmanjšega dotaknenja; Arhip se
je stresel, potegnil zdajci z obema povodcema, pomencal z no¬
gama in končno premeknil z mesta svojo omamljeno in potlačeno
kljuso. ' Jahali smo dalje.

Les Ardaliona Mihajliča mi je bil z detstva znan. Vkupaj
s svojim francoskim vzgojiteljem mr. Desire Fleury-em, jako dobrim
človekom (kateri pa, mimogrede omenjeno, malo da ni za vselej
pokvaril mojega zdravja, ker me je silil vsak večer piti zdravilo

164

Lerua), hodil sem pogosto v Čaplihino. Ves ta les je obstal iz
kacih dveh ali treh sto ogromnih dobov in jesenov. Njih krasna,
mogočna debla so črnela velikolepno na zlatisto-prozornem zelenji
leševja in trepetlike; dvigaje se više, risala so se krasno na jasni
lazuri in tam tudi uže razširjala šatorom svoje široke, grčaste veje;
jastrebi, sokolčki, pustolke, nosili so se s žvižgom pod nepremič¬
nimi vrhovi; pisane žolne so krepko razbijale po tolsti skorji;
zvočni napev črnega drozga se je razlegal hitro po gostem listji za
prelivčatim krikom kobilarjevim; zdolaj v grmovji so čirikale in pele
malinovke, čiži in penice; ščinkovci so begali po stezicah; zajec
se je pokrajal ob robu iz gozda, pozorno skakaje; rudečkasto
temno-rujava veverica je skakala drzno od drevesa na drevo in
zdajci sedala, privzdignivši rep nad glavo. V travi, okolo visocih
mravlfšč, pod lehko senco zobčatih krasnih listov praproti so cvele
vijolice, šmarijnice, rastle sirovke, lisičji parkeljci, mlečnice, do-
bovike, ') rudeče mušnice; na tratah med širocimi grmi je rudela
jagoda .... In kaka senca je v lesu! V največji vročini, o poludne
bila je tukaj prava noč: tišina, duh, svežest .... Veselo sem
prebil čas v Caplihini, in od tega, priznam si, uhajal sem sedaj
v tako dobro znani mi les ne brez tožnega čujstva.

Pogubna, neusmiljena zima štiridesetega leta ni prizanesla
mojim starim prijateljem — dobom in jesenom ; suhi, goli, tii in tam
pokriti z jetičnim zelenjem, moleli so tožno proti nebu nad mla¬
dim gozdom, kateri „jih je izmenil, ne zamenivši jih. 2 )“ Nekateri,
zdolaj še obrasteni z listjem, dvigali so, kakor z uprekom in obu-
panjem svoje oseklo oblomljeno vejevje; pri druzih so molele
iz listja, še precej gostega, če tudi neobilega in nezadostnega, po
prejšnjem, tolste, suhe, mrtve veje; z druzih je uže skorja doli
padala; in nekateri, naposled so se popolnoma povalili in gnili,
kakor mrtva trupla na zemlji. Kdo bi bil tega mogel pričakovati
—- in senca — sence sedaj v Caplihini nikjer ni moči najti! Kaj
ne, mislil sem si, gledajoč umirajoče drevje: kaj ne, vam je sra¬
motno in bridko? .... Prišel mi je na misel Koljcov:

>) Eiclispilz, agaricus quercus.

2 ) V štiridesetem letu ob najhujšem mrazu prav do konca decembra me¬
seca ni palo nič snega. Vse zelenje je pomrznilo in mnogo prekrasnih dobovih
lesov je pokončala neprizanesljiva zima. Zameniti jih je težko; proizvodna
sila zemlje vidno štedi; na obgrajenih, za odgojo drevja namenjenih krajih
med hišami, namesto prejšnjega žlahnega drevja, sami ob sebi izrastajo breze
in jeseni; a drugače zaploditi gozda pri nas ne umejo. J>is.

165

— „Kako je vender to, Ardalion Mihajlič," pričel sem jaz:
— „da niso tega drevja precej drugo leto posekali? Veste li, da
sedaj še desetega dela od prejšnjega zanj ne dado? 11

On je pomajal samo z ramenima.

— »Vprašali bi tetke —, a kupci so prihajali, novce prina¬
šali, silili."

— „Mein Gott! Mein Gott!" vzklicaval je na vsacem ko¬
raku von-der-Kok: »kaka šalost! kaka šalost!"

— »Kaka šalost ?“ dejal je z nasmehom sosed moj.

— »Namreč, kako je to šalostno, reči sem hotelih “ (Znano
je, da vsi Nemci, zmagavši naposled našo črko »ljudi", neizrečno
napirajo nanjo.)

Posebno so vzbujali njegovo obžalovanje po zemlji ležeči
dobi — in res: marsikak mlinar bi jih bil plačal dobro. Zato
pa je desetski Arhip shranjal neomajljivo spokojstvo in ne naj-
menj tožil; nasprotno; on je še celo z veseljem črez nje preska-
kaval m mahal z bičem po njih.

Sli smo proti kraji poseka, ko se zdajci začuje za šumom
palega drevesa krik in govor, in nekoliko hipov potem nam na¬
proti iz gošče priteče mlad kmet, bled in zmršen.

— »Kaj pa je? Kam bežiš?" vprašal gaje Ardalion Mihajlič.

— Kmet se je takoj ustavil.

— »Oh, batjuška, Ardalion Mihajlič, beda!"

— »Kaj pa je?"

— »Na Maksima, batjuška, palo je drevo."

— »Na kak način pa? ... . Na podredčika ') Maksima?“

— »Na podredčika, batjuška. Jeli smo jesen sekati, in on
stoji pa gleda .... Stal je, stal, in potem šel za vodo k vodnjaku;
hotel je najbrž piti. Zdajci zatršči jesen in naravnost nanj. Mi
mu kričimo: beži, beži, beži ... On bi se bil moral zagnati v
stran, a namesto tega je pobežal naravnost .... vstrašil se je,
se zna. Jesen ga je z vrhnjimi vejami pokril. In od česa je
tako hitro padel — Gospod vedi .... Srcevfna je morala biti gnila."

— »Nu, in je li ubilo Maksima?"

— »Ubilo, batjuška."

— »Na smrt?"

— »Ne, batjuška, živ še je — pa kaj: nogi in roči mu je
potrlo. Jaz, vidite, tekel sem ravno po Selivrstiča, po zdravnika."

Ardalion Mihajlič je ukazal desetskemu dirjati v vas po Seli¬
vrstiča, sam pa je skokoma pojahal naprej, na izsečke .... Jaz
za njim.

Našla sva bednega Maksima na zemlji. Kačih deset kmetov
je stalo okrog njega. Zlezla sva s konj. On skoraj ni stokal,
po redko je odpiral in razširjal oči, gledal z začudenjem okolo sebe,

*) Podjetnik kacega dela.

Prel.

166

in pogrizoval posinevša ustna .... Podbradek se mu je tresel, lasje
prilepili k čelu, prsi dvigale nejednako: umiral je. Lehka senca
mlade lipe je polzela počasi po njegovem obrazu.

Nagnila sva se k njemu. Spoznal je Ardaliona Mihajliča.

— »Batjuška," izpregovoril je težko umevno: — »po popa .. . .
poslati ukažite .... Gospod .... me je kaznil .... nogi, roči,
vse je potrto .... danes je ... . nedelja .... a jaz ... a jaz . . .
vidite . . . nisem razpustil delavcev."

Umolknil je. Dihanje mu je zapiralo.

— „In novce moje .... ženi .... ženi dajte .... po od¬
bitku .... Onisov ve ... . komu sem .... kaj dolžan."

— »Poslali smo po zdravnika. Maksim," dejal je sosed moj:
— »ne mara še ne umreš."

On je odprl oči in s trudom privzdignil obrvi in trepalnice.

— »Ne, urarjem. Tu ... . tu gre, tu je ona, tu ... . Od¬
pustite mi, otroci, če sem v čem . . . .“

■— „Bog tebi odpusti, Maksim Andrejič,“ izpregovorili so tiho
kmetje v jeden glas in sneli šapke: — ,,odpusti ti nam."

On je stresnil zdajci obupno z glavo, mučno napel prsi in
jih zopet spustil.

■—■ ,,A tukaj vse jedno ne sme umirati,“ vzkliknil je Arda-
lion Mihajlič: — ,,otroci, dajte vender semkaj s telege plahto,
spravimo ga v bolnico/ 1

Dva sta se zagnala k telegi.

— „Jaz sem od Efima .... Sičovskega 11  .... zalepetal je
umirajoči: — „včeraj kupil konja .... zadatek dal .... zatorej
je konj moj .... ženi .... tudi njega“ ....

Jeli so ga pokladati na plahto .... stresel se je ves, kakor
obstreljena ptica, in se iztegnil ....

— ,,Umrl je,“ promrmrali so kmetje.

Mi smo sedli molče na konje in odjahali.

Smrt bednega Maksima je provzročila, da sem se zamislil.
Čudovito umira ruski kmet! Stanje njegovo pred koncem ne more
se imenovati ni ravnodušje, ni topost: umira, kakor bi kako na¬
logo izvrševal: hladno in prosto.

Nekoliko let temu, obgorel je pri drugem mojem sosedu
kmet v sušilni. (Ostal bi bil sicer v sušilni, a tuj meščan ga je iz¬
vlekel na pol živega: potopil se je bil v kad z vodo, zaletel in vlomil
duri pod gorečo streho.) Jaz sem zašel k njemu v izbo. V izbi
je temno, dušno, dimno. Izprašujem, kje je bolnik ? ,,A, tam-]e,
batjuška, na klopi za pečjo,“ odgovori mi na razpev od gorja obi¬
skana baba. Grem bliže — tu vam leži kmetič, odet s kožuhom,
diše težko. »Kako ti je? kako se čutiš?“

Bolnik se je obrnil za pečjo; hoče vstati, a ves je v ranah,
na^smrti. ,,Leži, leži, leži .... Nu, kaj? kako je?“ —

167

„Saj veste, slabo,“ odgovori mi. — „Ali ti je zelo hudo?“

— Molči. ■ — - „Ali ti je česa treba?' 1  — Molči. — „Ali bi ne mara
ne bilo dobro poslati ti čaja? 11  — „Ni treba.“ — Šel sem strani
od njega in sedel na klop. Sedim četrt ure, sedim pol ure —
grobno molčanje v izbi. V kotu za mizo pod svetimi podobami
čepi deklica petih let in je kruh. Mati se izredka grozi nanjo.
V veži hodijo, razbijajo ter se razgovarjajo; bratova žena seka zelje.

— ,,A, Aksinja!“ izpregovoril je naposled bolnik. — „Kaj ?“ —
„Kvasii daj.“ — Aksinja mu je prinesla kvasu. Zopet molčanje.
Jaz vprašam še potem: „ali so ga prevideli? 11  — „Prevideli.“

— Nu, zatorej, mislim si, vse je v redu: samb smrti še čaka. Nisem
več iztrpel in šel sem ven.

— Nekoč, pomnim, zavil sem v bolnico sela Krasnogorja,
k znanemu mi ranocelniku Kapitonu, strastnemu lovcu.

Ta bolnica je bila preustrojena iz bivše gospodske hiše; pre-
ustrojila jo je sama graščakinja, to je, velela je pribiti nad duri
višnjevo desko z nadpisom v belili črkah: ,,Krasnogorska bolnica 11 ,
in sama vročila Kapitonu lep album za vpisavanje imen bolnikov.
Na prvem listku tega albuma je načrtal jedon lizunov in strež¬
nikov dobrodelne graščakinje naslednje stihe:

r Dans ces beaux lieux, ou regne 1' allegresse,
Ce temple fut ouvert par la Beaute;

De vos seigneurs admirez la tendresse.

Bons habtants de Krasnogorie!“

a drug gospod je pripisal zdolaj:

„Et moi aussi J’aime la nature!'

„Jean Kobylianikoff“.

Ranocelnik je kupil za svoj novec šest postelj in jel, blagoslav¬
ljajoč se, zdraviti narod božji. Razven njega sta. bila v bolnici
še dva človeka: prismojeni kipar Pavel in suhoroka baba Meliki-
trisa, opravljajoča službo kuharice. Oba sta prigotovljala zdravila,
sušila in namakala zelišča; ona sta krotila tudi vročinsko bolne.
Prismojeni kipar je bil na vid čmeren in skop z besedami; vsako
noč je pel pesen ,,o prekrasni Veneri 11  in hodil k vsacemu mimo-
gredočemu s prošnjo, naj mu dovoli, da se oženi z nečim dekle¬
tom, Malanijo, ki je bila pa uže davno umrla. Suhoroka baba ga je
bila in pošiljala pure past. In tako sem sedel nekoč pri ranocelniku
Kapitonu. Ravno sva se jela pogovarjati o poslednjem svojem lovu,
ko se zdajci pripelje na dvor telega, zaprežena z nenavadno tolstim
sivim konjem, kakeršne imajo jedino mlinarji. V telegi je sedel
čokast kmetič v novem armjaku z raznobojno brado. — ,,A, Va¬
silij Dmitrič 11 , zakričal je iz okna Kapiton: „ne zamerite — to
je Ljubovšinski mlinar 11 , šepnil je meni. Kmetič je zlezel stokaje
s telege, prišel v ranocelnikovo sobo, poiskal z očima svete podobe in
se prekrižal. ,,Nu, Vasilij Dmitrič, kaj novega? ... A vi morate
biti bolni: lice vam je slabo. 11  — „Da, Kapiton Timotejič; nedavno

12

168

sem kupil v mestu žrnova (mlinska kamena); nu, pripeljal sem
ja domov, a ko sem jel s telege skladati, ne vem, ali sem se pre¬
tegnil, ali ka-li, jeknilo mi je nekaj v trebuhu tako, kakor bi se bilo
kaj odtrgalo .... nu, in glejte, od tačas kar nič več nisem zdrav.
Danes mi je celo zelo slabo. 11  — ,,Hm,“ dejal je Kapiton in po-
njuhal tabaka: „vi ste. počeni. Ali je uže dolgo, kar se vam je
to pripetilo — ,,Deseti dan je uže.“ — ,,Deseti ?“ (Ranocelnik je
potegnil v-se skozi zobe zrak in pomajal z glavo.) „Dovoli, da te
pretipam.“ —„Nu, Vasilij Dmitrič, 11  izpregovoril je naposled: „srčno
mi je žal zate, a vedi, stvar ni lehka; ti si bolan ne na šalo ;
ostani tukaj pri meni: jaz od svoje strani se bodem potrudil, kolikor
mogoče, sicer ti pa nisem porok za nič. 11  — „Je li tako hudd?“
pomrmral je začudeni mlinar. — ,,Da, Vasilij Dmitrič, hudo; prišli bi
bili vsaj dva dni prej k meni — in ne bilo bi ničesar, kar z roko
bi bil snel; a sedaj se vam je vnelo, in to je; vsak čas se lehko pri¬
sadi. 11  — ,,To ni mogoče, Kapiton Timotejič/ 1  — „Saj vam jaz
rečem.“ — „A kako vender je to?“ — (Ranocelnik je pomajal z ru¬
menima). — „ In umreti mi je zaradi take malenkosti ?“ — ,,Tega
ne rečem .... a samo ostani tukaj.“ Kmetič je pomislil, pomislil,
pogledal v strop, potem se ozrl na naju, počehal v zatilniku in
prijel za šapko. „Kam pa, Vasilij Dmitrič? 11  — „Kam? kam
neki — domov, če je tako slabo. Treba vse razporediti, če je
tako. 11  — ,,A vi si nakopljete bedo, Vasilij Dmitrič, prosim vas,
jaz se uže tako čudim, kako ste mogli priti semkaj: ostanite tukaj.“
— „Ne, brat, Kapiton Timotejič, če uže moram umreti, naj urar¬
jem doma; a če bi tukaj umrl — Bog ve, kaj bi se pri meni
doma godilo/ 1  — „Se se ne ve, Vasilij Dmitrič, kako pojde stvar
.... Vsekako pa je nevarno, jako nevarno, o tem ni dvojiti ....
in ravno zaradi tega, morali bi ostati tukaj. 11  (Kmetič je odmajal
z glavo). — „Ne, Kapiton Timotejič, ne ostanem .... a zdra¬
vilo mi le zapišite. 11  — „Jedino zdravilo ne pomore." •— „Ne
ostanem, saj pravim/ 1  — „Nu, kakor hočeš .... a potem ne go¬
drnjaj."

Ranocelnik je iztrgal listek iz albuma, napisal recept in posve¬
toval, kaj še treba delati. Kmet je vzel papirček, dal Kapitonu pol-
tinnik (pol rublja), šel iz sobe ter sedel na voz. — „Nu, zdravi, Kapiton
Timotejič, ne spominajte se slabega in sirotic ne zabijajte, če kaj
. . . .“ — „Ej, ostani vender, Vasilij! 11  — Kmet je stresel samo z
glavo, udaril z vajeti po konji in se odpeljal z dvora. Jaz sem
šel na ulice in pogledal za njim. Cesta je bila blatna in raz¬
kopana ; mlinar je vozil pozorno; ni hitel; ročno je vodil konja
in se pozdravljal s srečujočimi ga ljudmi .... Četrti dan potem
je umrl.

V obče čudovito umirajo Rusi. Mnogo pokojnikov prihaja
mi sedaj na misel. Spominam se tebe, stari prijatelj moj, nedo-
učivši se študent Avenir Srakoumov, prekrasni, plemenitejši človek !

169

Zopet vidim tvoj upali, zelenkasti obraz, redke tvoje rujave lase,
krotki tvoj nasmeh, navdušeni tvoj pogled, dolge tvoje člene, z
nova čujem slabi tvoj laskavi glas. Živel si pri velikoruskem
graščaku Huru Krupenikovu, učil otroka njegova Fofo in Zozo
ruski brati in pisati, zemljepisja in zgodovine, potrpežljivo pre¬
našal težke šale samega Hura, okorne ljubeznivosti upravnikove, ne¬
slane nagajivosti zlih fantalinov; ne brez trpkega nasmeha, a brez
mrmranja si izpolnjeval prihotljiva zahtevanja dolgočaseče se gospe;
za to pa, ko si oddihal, ko si radostno užival večer po južini, ko
si se naposled ločil od vseh dolžnostij in zajetij in sedel pred oknom,
prižigal si zamišljen lulico, ali s poželenjem prebiral umazani in
zasaleni list tolstih novln, katerega je zanesel iz mesta zemlje¬
merec, ravno taka brezdomna sirota, kakor ti! Kako so ti takrat
ugajale vsake pesni in vsake povesti, kako lehko so ti prihajale
solze v oči, s kacim zadovoljstvom si se ti smijal, kako plemenito
sočutje za vse dobro in prekrasno je napolnjevalo tvojo mladeniško
čisto dušo! Treba povedati resnico: nisi se odlikoval s prevelicim
ostroumjem; priroda te ni obdarila ni z nadarjenostjo, ni s prid¬
nostjo; na vseučilišči si bil jeden najslabših študentov; pri lekcijah
si spal, pri preskušnjah —■ molčal veličestno; a komu so se le¬
sketale od radosti oči, komu je zapiralo dihanje od uspeha, od
udače tovariševe? — Aveniru .... Kdo je veroval slepo v visoki
poziv prijateljev svojih, kdo jih povišaval s ponosom, zagovarjal
jih trdovratno? Kdo ni poznal ni zavisti, ni samoljubja, kdo je
žrtvoval nesebično sebe, kdo radovoljno podčinjal se ljudem, ne
vrednim pogleda njegovega? .... Vse ti, vse ti, dobri naš Avenir!
Pomnim: s potrtim srcem si se ločil od tovarišev, odpotovaje na
„kondicijo“; zla. čujstva so te mučila, in resnično: v vasi je bilo
slabo zate; v vasi nikogar nisi imel verno poslušati; nikomur
se nisi mogel čuditi, nikogar ljubiti .... Stepnjaki in graščaki
so se vedli s toboj, kakor z učiteljem: jedni — surovo, drugi —
nebrežno. Pri tem tudi nisi imponiral s postavo; trese], rudel,
potil si se, ječal si ... . Tudi zdravja tvojega ni popravil selski
vzduh: iztajal si se kakor svečica, ubožec ! Res, soba tvoja je bila
na vrt; čimži, jablane, lipe so ti usipale na mizo, na črnil-
nico, na knjige lehko svoje cvetje; na steni je visela višnjeva svi¬
lena blazinica za uro, ki ti jo je pri slovesu podarila dobra, ob¬
čutljiva Nemka, guvernanta z belkastimi kodri in sinjima očescema;
mnogikrat je prišel k tebi stari prijatelj iz Moskve in te spravil
v navdušenje s tujimi ali celo svojimi pesnimi; toda samotarjenje,
neznosno robstvo učiteljskega stanu, nemogočost oslobojenja, brez¬
končne jeseni in zime, bolezen neodstopna . . . Ubogi, ubogi Avenir!

Jaz sem obiskal Srakoumova ne dolgo pred njegovo smrtjo.
On uže skoraj več hoditi ni mogel. Graščak Hur Krupenikov ga
ni izgnal iz hiše, toda ustavil mu je plačo in najel druzega uči¬
telja Zoži .... Fofo so oddali v kadetski kor. Avenir je sedel

12*

170

poleg okna v stari volterovski naslanjači. Vreme je bilo čudesno.
Svetlo jesensko nebo je sinjelo veselo nad temno-rujavo gredo
golih lip; tu pa tam so trepetali in lepetali na njih poslednji,
jarkozlati listi. Zmrzla zemlja je potela in se talila na solnci;
njegovi kosi, rumeni žarki, polzeli so po bledi travi; v vzduhu se
je čul legak tresk; jasno in umevno so zveneli v vrtu glasovi de¬
lavcev. Na Aveniru je bil star buharsk halat*); zelena vratna
ruta je metala mrtvašk odsev na njegov strašno shujšani obraz.
Razveselil se me je .jako, podal mi roko, izpregovoril in zakašljal.
Jaz sem mu dal umiriti se in sedel k njemu. Na kolenih Ave-
nirovih je ležal zvezek pesnij Koljcova, skrbno prepisanih; on je
potrkaval smejaje z roko po njem. „To je pesnik, “ dejal je, s
trudom zdrževaje kašelj, in jel deklamovati s težko slišnim glasom:

„Alj u sokola („A1’ so sokolu

Kry]ja svjazany? Krila zvezana?

Alj puti jemu Al’ so pota mu

Vse zakazany?“ Vsa odrezana?”)

Jaz sem ga ustavil: zdravnik mu je prepovedal govoriti.
Vedel sem, s čim mu ugodim. Srakoumov nikoli, kakor pravijo,
ni „sledil“ za nauko, a bil je vender radoveden, do česa so do¬
speli sedaj veleumi? Dobi vam na primer v kacem kotu tovariša,
jame ga izpraševati, posluša ga, čudi se, verjame do besede in
potem za njim ravno tako ponavlja. Sosebno silno zanimala ga
je nemška filozofija. — Jaz sem mu jel govoriti o Hegelnu (do-
godba davno minulih dnij, kakor vidite). Avenir je kimal potrje-
valno z glavo, dvigal obrvi, nasmihal se, šepetal: ^Razumevam, ra¬
zumevam! .... a! dobro, dobro!” .... Detska vedoželjnost umira¬
jočega, brezdomnega in zapuščenega bednjaka, priznavam, genila
me je do solz. Moram omeniti, da se Avenir, v nasprotnosti vsem
jetičnim, ni najmenj motil v svoji bolezni .... in vender —
ni vzdihoval, ne bil tožen, in ni jedenkrat omenil o svojem po¬
ložaji . . . Zbravši vse moči, jel je govoriti o Moskvi, o tovariših,
o Puškinu, o gledališči, o ruski literaturi; spominal se je naših ve¬
selic, vnetih prepirov našega kroga, z obžalovanjem izgovoril imena
dveh, treh umrših prijateljev ....

— „Pomniš Daše?" dodal je on naposled: — „to je bila
zlata duša! To ti je bilo srce! In kako je ona mene ljubila! ....
Kaj je sedaj ž njo? — Gotovo je upala, shujšala, ubožica?"

Jaz nisem smel povedati resnice bolniku — in kaj tudi treba
njemu vedeti, da je njegova Daša sedaj vedno okroglejša, da občuje
s trgovci — brati Kondačkovimi, da se beli in rudeči, pita in
prepira.

„Vse jedno," mislil sem si, gledajoč na njegov onemogli obraz
„če bi ne bilo vender-le dobro, odvesti ga strani od tukaj ? Ne¬
mara je še mogoče ozdraviti ga . . . .“

*) Bucharischer Schlafrock. Prel.

171

„Nu, Avenir ni mi dal okončati mojega predloga/

— »Ne, brat, zahvalim/ dejal je on: v — »vse jedno je, kje
umrješ. Jaz tako zime ne učakam .... Čemu po nepotrebnem
vznemirjati ljudi. Jaz sem tukajšnjemu domu privajen. Res, tu¬
kajšnja gospoda . . . .“

— »Je zla, ne?“ poprijel sem jaz.

■— »Ne, zla ne: nekako lesena. Sicer se mi ni o ničem
pritoževati. So sosedke : graščaka Kasatkina hči je izobražena, lju¬
bezniva, jako dobra deklica .... ne ponosna . . . .“

Srakoumov se je zopet razkašljal.

— »Vse bi ne bilo nič/ nadaljeval je, oddehnivši se: —
„da bi mi le lulico kuriti dovolili .... A vsaj, če tako ne umrjem,
zapalim lulico!“ dodal je on in lokavo pomežiknil z očesom. —
»Slava Bogu, užival sem dovolj; z dobrimi ljudmi sem bil znan . . .“

— „A ti bi vsaj sorodnikom pisal/ segel sem mu jaz v besedo.

— „Čemu sorodnikom pisati ? Pomagati mi tako ne morejo;
ko umrjem ■— bodo zvedeli. A kaj bodeva govorila o tem ....
Povej mi rajši, kaj si videl za granico.“

Jaz sem mu jel pripovedovati. On se je prav vsesal v me.
Proti večeru sem odpotoval, a deset dnij potem dobil naslednje
pismo od g. Krupenikova:

,,Cast imam naznanjati vam, milostivi gospod, da je vaš pri¬
jatelj, v hiši moji živeči študent g. Avenir Srakoumov, predpred-
včerajšnjem ob dveh popoludne sklenil svoje življenje in je bil
danes na troške moje v župni moji cerkvi pokopan. Prosil me
je, naj vam pošljem priložene knjige in zvezke. Novcev so našli
pri njem 22 rubljev in pol, kateri se z drugimi njegovimi rečmi
po deležnosti odpošljejo sorodnikom. Končal je vaš prijatelj v
popolni zavesti in smem reči tudi z ravno takim brezčujstvom,
ne izjavljaje nikacega znaka tožnosti, celo, ko smo se mi z vso
družino poslavljali od njega. Soproga moja, Kleopatra Aleksan-
drovna, klanja se vam. Smrt vašega prijatelja je pretresla ne¬
koliko nje živce; kar se tiče mene, sem, slava Bogu, zdrav in
imam čast ostajati vaš pokornejši sluga

G. Krupenikov.“

Mnogo družili primerov prihaja mi še v glavo, a vsega ne
moreš povedati. Omejim se z jednim.

Bil sem pri stari graščakinji, ko je umirala. Duhovnik je
jel čitati nad njo ,,odhodnjo“, ’) a zdajci je zapazil, da bolnica res
odhaja in jej hitro podal križ. Graščakinja se je odvrnila neje¬
voljno. ,,Kam se ti mudi, batjuška/ izpregovorila je z zapletajočim
se jezikom, ,,o pravem časi še . . . .“ Poljubila je križ, hotela seči
z roko pod vzglavje in izpustila poslednji vzdih. Pod blazinico
je bil celkov: hotela je plačati duhovniku za odhodnjo svojo ....

Res, čudovito umirajo ruski ljudje!

1 ) Molitev pri umirajočih. Prel.

Pevca.

'a^eveliko selce Klatovka, nekdaj pripadajoče graščakinji, po vsej
okolici zaradi prekanjenosti in navihanosti nazivani s priimkom
Strgulja (pravo nje ime je ostalo neizvestno), a sedaj lastnina
necega petrogradskega Nemca, leži na bregu golega holma, od
vrha do dna preklanega s strašnim jarkom, kateri se vije zijaje
kakor brezdno, razrit in razmit, po sami sredini ulic, in pustejši
od reke •— črez reko napravi se vsaj lehko most — loči obe
strani bedne vasice. Nekoliko tencih rakit se spušča bojazljivo
po peščenih njegovih krajih; prav na dnu, suhem in žoltem kot
med, leže ogromne ploče glinastega kamenja. Nevesel pogled,
gotovo — a vender je vsem okoliškim Stanovnikom dobro znan
pot v Klatovko; radi in pogosto zahajajo tja. Prav pri začetku
jarka, nekoliko korakov od one točke, kjer se začenja z ozko
razpoko, stoji majhna, štiriogelna izbica, stoji jedina, oddaljena
od druzih. Pokrita je s slamo in ima dimnik: jedno okno, kakor
bistro oko, obrneno proti jarku in v zimne večere razsvetljeno
od znotraj, vidi se od daleč v mračni megli mraza in ne jed-
nemu potnemu kmetu miga kot zvezda vodnica. Nad durmi
izbice je pribita višnjeva deščica. Ta izbica je — krčma, imeno¬
vana „Pritinno“ *)• V tej krčmi se toči vino, verjetno ne ce¬
neje od obične cene, ali obiskuje se mnogo pridneje, nego li vsa
okoliška mesta jednake vrste. Povod temu je krčmar Nikolaj
Ivanič.

Nikolaj Ivanič — nekdaj zal, kodrast in rudeč fant, sedaj
pa neizrečno tolst, uže osivel možak z zalitim licem, zvito-dobro-
dušnima očescema in debelim čelom, prepreženim z brazdicami,
kakor z nitkami — uže več nego li dvajset let stanuje v Kla-
tovki. In Nikolaj Ivanič, človek priden in oprezen, kakor večina
krčmarjev, ne odlikujoč se ni s posebno ljubeznivostjo, ni z zgovor-
Ijivostjo, ima dar vabiti in pridržavati pri sebi gostov, katerim je
nekako veselo sedeti pred njegovo stojko, pod mirnim in prijaz¬
nim, če tudi pazljivim pogledom flegmatičnega gospodarja. On ima
mnogo zdravega zmisla; njemu so dobro znane razmere graščaka,
kmeta in meščana; v težavnih slučajih mogel bi on dati dober
svet, a človek ■ oprezen in sebičen, ostane rajše na strani in k
večjemu samo z oddaljenimi, kakor brez vsacega namena izgo-

*) Pritinno se imenuje vsako mesto, kamor ljudje radi zahajajo, vsako
prijetno mesto. Pis.

173

vorjenimi namigi, napelje obiskovalce — in to ljubljene obisko¬
valce svoje — na pot resnice. Govoriti vam ve o vsem, kar
je važno ali zanimivo za ruskega človeka: o konjih in o go¬
vedini, o gozdih, ob opeki, o posodah, o suknenem in usnjenem
blagu, o pesnih in o plesih. Kadar nema gostov navadno sedi
kakor meh na zemlji pred durmi svoje izbe, podvrnivši pod se
svoji tenki nožiči in ogovarja z laskavimi besedicami vse mimo-
gredoče ljudi. Mnogo je videl v svojem življenji, preživel ne jedno
desetinko malih dvorjan, zahajavših k njemu za ,,očiščenim";
on ve vse, kar se godi na sto vrst krog, in se ne zagovori ni¬
koli; tudi ne pokaže, da mu je celo to znano, o čemer se naj-
spretnejšemu policijskemu uradniku niti ne sanja. On vam lepo
molči ter se sedaj pa sedaj posmijava v  in požvenkava s kozarci.
Sosedje ga zelo cene; štatski general Sčerepetenko, po činu prvi
posestnik v okraji, pozdravi ga vsakikrat prijazno, kadar se pelje
mimo njegove hišice. Nikolaj Ivanič je človek, ki ima vpliv: pri¬
moral je znanega konjskega tatii vrniti konja, ki ga je ukradel
jednemu znancev njegovih; spravil je kmete sosedne vasi, ki niso
hoteli vzprejeti novega upravnika i. t. d. Sicer pa ni treba mi¬
sliti, da bi on to delal iz ljubezni do pravičnosti, iz usmiljenja
do bližnjega — ne! on se je prosto trudil odstraniti vse, kar
bi moglo bodi si kako motiti njegov pokoj. Nikolaj Ivanič je
oženjen in ima otroke. Zena njegova, ročna, ostronosa in bistro-
oka meščanka, otežela je v poslednjem časi tudi nekoliko po telesi,
jednako svojemu možu. On jej zaupa vse, tudi novec ima ona
pod ključem. Pijanci — kričaji se je boje; ona jih ne mara:
dobička je od njih malo, a šuma mnogo; molčljivi, pusti so jej
bolj po srci. Otroci Nikolaja Ivaniča so še majhni; prvi so vsi po¬
mrli in ostali so podobni roditeljema: veselo je gledati umna ličica
te zdrave dece.

Bil je neznosno vroč dan julija meseca, ko sem mahal, po¬
časi prestavljaje nogi, družno s svojim psom ob Klatovskem jarku
proti Pritinni krčmi. Solnce se je razgorelo na nebu, kakor besno,
ter parilo in peklo neodstopno; vzduh je bil ves prepojen z duš¬
nim prahom. Vrane in krokarji, pokriti z leskom, gledali so, raz-
klenivši kljune, tožno na mimogredoče potnike, prav, kakor bi jih
prosili sočutja; jedini vrabci niso togovali; razpuščajo perje so čiv¬
kali še jarostneje nego li prej, drli se po mejah, v gručah vzleta¬
vali s prašne ceste in kakor sivi oblački se nosili nad zelenimi
konopljeniki. Žeja me je trpinčila. Vode ni bilo blizu; v Kla-
tovki, kakor tudi v mnogih drugih stepnih vaseh kmetje, ker ne-
majo studencev in vodnjakov, pijo neko blatnasto tekočino iz rib-
njakov! .... A kdo li bode imenoval to ostudno pijačo vodo?
Hotel sem poprositi pri Nikolaji Ivaniči kozarec piva ali kvasit.

Reči se mora, da Klatovka v nobenem letnem času ne kaže
prijetnega lica; posebno tožno čujstvo pa še vzbuja, kadar ju-

174

lijsko bliščeče solnce z neizprosljivimi svojimi žarki ogreva ru-
jave, polurazmetane strehe hiš, ta globoki jarek in obžgani, za¬
prašeni pašnik, po katerem se brezupno vlačijo suhe, dolgonoge
kure, in sivo jesenovo poslopje z luknjami namesto oken, ostanek
prejšnjega gospodskega doma, krog in krog zarasten s kropivami,
stepno travo in pelinom in pokrit z gosjim pubom, črni, ves raz-
kaljeni rfbnjak z obrobkom iz poluizsušenega blata in razmetanim
jezom, poleg katerega se na drobno raztoptani, pepelnati zemlji,
s težka dihaje in čihaje, tožno stiskajo ovce druga k drugi in s
tožno potrpežljivostjo povešajo glave, kolikor mogoče niže, kakor
bi čakale, kedaj vender uže mine ta neznosna vročina. S trudnimi
korači sem se približal k žilišču Nikolaja Ivaniča, vzbujajoč se ve
da v otrocih začudenje, dohajajoče do debelo-brezmiselnega gle¬
danja, v psih -— nejevoljo, izražajočo se z laježem toli hriplim in
zlobnim, da se mi je zdelo, kakor bi se jim hotela vsa vnotranjost
odtrgati, in so res potem kašljali in se zadihali — ko se zdajci
na pragu krčme pokaže mož visoke rasti, brez šapke, v frizovem
plašči, z nizko pripetim sivim pasom. Na videž je bil dvorovi;
gosti, sivi lasje so štrleli v neredu nad suhim in zgrbančenim
licem njegovim. Klical je nekoga, marljivo delovaje z rokama,
kateri sta se razmahavali očividno veliko dalje, nego li je sam
želel. Bilo je opaziti, da gaje uže malo srka]. „Idi, idi vender!“
zalepetal je s težavo podnimaje goste obrvi: —■ „idi, Morgač, idi!
kaj tako lezeš, bratec, saj res. To ni lepo, bratec. Tam te ča¬
kajo, ti pa lezeš .... Idi. “

— „Nu, grem, grem/ začul se je zveneč glas in izza izbe
na pravo se je pokazal človek majhen, tolst in hrom. Na njem
je bila dovolj čedna, suknena čujka ’) odeta na jeden rokav; visoka,
ostrokončna šapka, potisnena prav na obrvi, dajala je njegovemu
okroglemu, puhlemu obrazu izraženje lokavo in nasmešljivo. Nje¬
govi majhni, žolti očesci sta kar begali, s tenkih usten ni mu
izginil zdržan, porogljiv nasmeh, a nos, šilast in dolg, molel je
predrzno naprej, kakor rilec. — „Grem, ljubi moj,“ nadaljeval je
šepaje proti krčmi: — „čemu me pa zoveš? . . . Kdo me čaka?“

— „Cemu te zovem ?“ dejal je očitaje človek v frizovem
plašči. — „Ti si mi pravi, bratec; zovejo te v krčmo in še po¬
vprašuješ, čemu? Nu, čakajo te sami dobri ljudje: Turek-Jaška,
pa Divji Gospod, pa redčik * 2 ) iz Zizdre. In Jaška in redčik sta
stavila; osminko piva sta stavila, kdo koga prekosi, namreč kdo
bolje poje; . . . razumeješ?“

— ,,Jaška bode pel?“ dejal je z živostjo človek po priimku
Morgač. — „Ali se ne lažeš, Obalduj?"

') Dolga, široka, vrhnja suknja. Prel.

2 ) Človek, ki se bavi z različnimi podjetji, posebno z najemanjem in
preskrbljevanjem delavcev. Prel.

175

„Jaz ne lažem,“ odgovoril mu je z dostojanstvom Obalduj:
— „a ti čenčaš. Ce sta uže stavila, bode vender tudi pel, božja
kravica ti taka, tepec neumni, Morgač.“

„Nu, pojdiva, prostota," dejal je Morgač.

„Nu, zatorej me vsaj poljubi, duša moja," zalepetal je Obal¬
duj, široko razprostrši roči.

„Glej ga Ezopa izneženega," odgovori mu zaničljivo Morgač,
odbijaje ga z lehtjo, in pripognivši se sta šla oba skozi nizke
duri v hišo.

Razgovor, ki sem ga čul, vzbudil je silno radovednost mojo.
Uže ne jedenkrat so došli do mene sluhi o Jaški-Turku kot najbolj¬
šem pevci v okolici, in sedaj se mi je tu nudil slučaj slišati ga,
ko se je izkušal z drugim mojstrom. Pospešil sem korake in šel
v krčmo.

Najbrž mnogo čitateljev mojih ni imelo prilike ogledati si
vaške krčme; a mi lovci, kam neki ne zaidemo? Oprava njih je
neizrečno prosta. Obstoje navadno iz temne veže in bele izbe,
razdeljene na dvoje s pregrajo, za katero hoditi nihče obisko¬
valcev nema prava. V to pregrajo, nad široko dobovo mizo, vde¬
lana je velika, podolgasta lina. Na tej mizi ali stojki se prodaja
vino. Zapečateni sodi razne veličine stoje v vrsti na deskah,
ravno nasproti lini. V sprednjem delu izbe, prepuščenem obisko¬
valcem, stoje klopi, dva — trije prazni sodi, oglata miza. Vaške
krčme so največ temne in skoraj nikoli ne vidite na njih lesenih
stenah prilepljene živobojne lesorezne slike, brez katerih se nahaja
le redko kaka izba.

Ko sem jaz stopil v Pritinno krčmo, bilo je uže zbrano v
njej dovolj mnogoštevilno društvo. Za stojko, se ve da, stal je,
skoraj v vso širino line, Nikolaj Ivanič v pisani jopici ter z le¬
nobnim nasmihanjem na puhlih licih nalival s svojo polno in
belo roko dva kozarca vina vstopivšima prijateljema Morgaču in
Obalduju; a za njim v kotu pri oknu seje videla njegova ostro-
oka žena. Sredi sobe je stal Jaška-Turek, suh in slok človek
dvajsetih let, odet v dolgopol nankov kaftan višnjeve boje. Bil
je podoben pravemu fabričnemu delavcu in, kakor je bilo videti,
hvaliti se ni mogel z odličnim zdravjem. Njegovo upalo lice, ve¬
like, nepokojne sive oči, ravni nos s tencima pregibljivima nosni¬
cama, belo strmo čelo z nazaj počesanimi svetlo-rumenimi kodri,
velika, ali lepa, izraziteljna ustna — ves njegov obraz je kazal člo¬
veka občutljivega in strastnega. Bil je zelo razburjen; pomeži-
koval je z očima, dihal nejednako; roči sta se mu tresli, kakor v
vročini — pa saj je imel res vročino, tisto stresajočo nepričako¬
vano vročino, ki je tako znana vsem govorečim ali pojočim pred
zbranjem. Poleg njega je stal mož štiridesetih let, širokopleč,
širokočeljust, z nizkim čelom, ozkima tatarskima očima, kratkim in
plošnatim nosom, štiriogelnim podbradkom in črnimi, bliščečimi

176

lasmi, trdimi kot ščetine. Izraženje njegovega ogorelega lica s
svinčenim leskom, posebno njegovih bledih usten bi se moglo na-
zivati skoraj divje, če bi on ne bil tako mirno zamišljen. Skoraj
se ni genil in je samo počasi pogledaval krog, kakor bik izpod
jarma. Odet je bil v nekako ponošeno suknjo z mednimi, glad¬
kimi gombi; stara črna svilena ruta mu je ovijala široki vrat.
Rekali so mu: „Divji Gospod/ Prav njemu nasproti na klopi
pod svetimi podobami je sedel tekmec Jaški — redčik iz Zizdre:
ta vam je bil nevisoke rasti, čokat mož tridesetih let, osepičen
in kodrast, s topim, vzvihanim nosom, živima temno-rujavima očima
iri redko brado. Pogledaval je živo krog, položivši pod-se roči,
brezskrbno zgovarjal se in mahal z nogama, obutima v gizdalinske
škornje, obrobljene s trakom. Na njem je bil nov, tenak, dolg
armjak iz sivega sukna s plišovim vratnikom, od katerega se je
rezko odlikoval kraj živo rudeče jopice, tesno zapete okolo vratu.
V nasprotnem kotu, na desno od durij, sedel je za mizo kmet v
sivkasti, ponošeni suknji z veliko luknjo na hrbtu. Solnčni svit
se je lil kakor redek, žoltast potok skozi zaprašena stekla dveh
nevelicih oken in, kakor je bilo vidno, ni mogel zmagati navadne
temote v sobi; vsi predmeti so bili razsvetljeni skopo, nekako
madežasto. Zato je pa bilo v njej precej hladno in čujstvo pe¬
koče vročine in toplote se mi je odvalilo s pleč kakor breme
takoj ko sem prestopil prag.

Moj prihod — to sem lehko opazil — pripravil je goste
Nikolaja Ivaniča s početka v zadrego; a videči, da me je on po¬
zdravil kakor znanca, pomirili so se in tudi več ne obračali pozor¬
nosti name. Poprosil sem piva in sedel v kotiček poleg kmeta
v strgani suknji.

— „Nu, zatorej!" zavpil je zdajci Obalduj, izpivši z duškom
kozarec vina, in spremljevaje svoje vzklicanje z onim čudnim raz-
mahavanjem rok, brez katerega, kakor je bilo v  videti, ni izpre-
govoril nijedne besede. -— „Cesa. še čakate? Ce bodeta začela,
začnita. A? Jaša?"

„Začnita, začnita/ poprijel je odobrovalno Nikolaj Ivanič.

„Pričniva zatorej/ dodal je hladnokrvno in s samouverjenim
nasmihanjem redčik: — „jaz sem gotov/

— „Tudi jaz sem gotov." dejal je v razburjenji Jakob.

—■ „Nu, pričnita, deca, pričnita," zaječal je Morgač.

A ne glede na jedinodušno izjavljeno željo nihče ni pričel;
redčik še celo s klopi ni vstal — bilo je, kakor bi vsi nečesa
čakali.

—■ „Začni!“ izpregovoril je osorno in rezko Divji Gospod.

Jakob je vzdrgotal. Redčik je vstal pritegnil pas in se
odkašljal.

— „A komu je začeti?" vprašal je z lehko izmenjenim gla¬
som Divjega Gospoda, ki je še vedno stal nepremično sredi sobe,

177

široko razstavivši tolsti nogi in skoraj do lehtfj vteknlvši mogočni
roči v žepe širocih hlač.

— „Tebi, tebi, redčik," zalepetal je Obalduj — „tebi, bratec.“
Divji Gospod ga je pogledal izpod čela.

Obalduj je tiho pisknil, prišel v zadrego, pogledal nekam
gori na strop, pomajal z ramenima in umolkni].

— „Zreb vreči,“ dejal je osorno Divji Gospod — „in osminko
piva na stojko. “

Nikolaj Ivanič se je pripognil, dvignil stokaje osminko s tal
in jo postavil na mizo.

Divji Gospod je pogledal Jakoba in dejal: „Nu!“

Jakob je pomešal v žepu, izvlekel groš in zaznamenoval ga
z zobmi. Redčik je potegnil izpod pole kaftanove novo usnjato
mošnfco, počasi razvozlal vrvico' in, nasuvši mnogo drobiža na
roko, izbral prav nov groš. Obalduj je podstavil obnošeni svoj
klobuk z oblomljenimi in strani stoječimi krajci; Jakob je vrgel vanj
svoj groš, redčik — svojega.

— „Ti moraš vleči,“ dejal je Divji Gospod, obrnivši se k
Morgaču.

Morgač se je samodovoljno nasmehnil, vzel klobuk v obe
roči in jel ga stresavati.

Hipoma se je vcarila globoka tišina; groša sta žvenketala
slabo, udarjaje drug ob druzega. Pogledal sem pazljivo krog:
vsi obrazi so izražali težko pričakovanje; sam Divji Gospod je
primežikoval: sosed inoj, kmet v strgani suknji, tudi ta je iztegnil
radovedno vrat. Morgač je segel z roko v klobuk in izvlekel red-
čikov groš: vsi so vzdihnili.

Jakob je zarudel, a redčik provel z roko po laseh.

—- „Nu, vidiš, saj sem rekel, da je tebi začeti," vzkliknil je
Obalduj: — „saj sem ti jaz rekel."

— „Nu, nu, ne „cirkaj, ’)“ opazil je zaničljivo Divji Gospod.
— „Prični,“ nadaljeval je, pokazavši z glavo na redčika.

— „Kako pesen naj pojem?" vprašal je redčik, prišedši v
razburjenost.

— ,,Kakeršno hočeš," odgovori mu Morgač — „katera ti
pride na misel, isto poj."

— ,,Gotovo, katero hočeš," dodal je Nikolaj Ivanič, počasi
sklepaje roči na prsih. — „V tem nemaš ukaza. Poj, katero hočeš;
samo poj dobro; mi uže potem rešimo po vesti."

— „Razumeje se, po vesti," poprijel je Obalduj in polizal rob
praznemu kozarcu.

— ,,Dajte, bratci, malo odkašljati se," izpregovoril je redčik,
prebirajo s prsti vdol vratnika kaftanovega.

— „Nu, nu, ne obotavljaj se — prični!" odločil je Divji
Gospod  in  povesil glavo.

9 Cirkajo jastrebi, kadar se česa vstrašijo. Pis.

178

Redčik je malo pomislil, stresnil z glavo in stopil naprej.
Jakob seje vsesal vanj z očima .... A predno pristopim k opisanju
samega izkušanja, zdi se mi primerno povedati nekoliko besed o
vsaki delujočih osob svoje povesti. Življenje nekaterih izmed njih
mi je bilo uže znano, ko sem se sešel ž njimi v Pritinni krčmi;
o drugih sem zbral vesti potem.

Pričnimo z Obaldujem. Pravo ime temu človeku je bilo Evgraf
Ivanov; a nikdo v vsej okolici ni ga poznal drugače, nego li
Obalduja, (tumpec, budalo) in tudi on sam se je veličal z ravno
tem priimkom: tako dobro mu je pristojal. In res, pristojal je, da
ni mogoče bolje, njegovim neznatnim, večno razdraženim črtam.
On je bil postopajoč, neoženjen dvorov človek, od katerega se
je njega gospoda uže davno, davno odpovedala in kateri je, ne
imejdč nikake službe, in ne dobivajoč ni groša plačila, vender iž-
umel vsak dan poživeti dobro na tuj račun. Imel je množico
znancev, ki so ga napajali z vinom in čajem, sami ne znajdč,
čemu, ker on ne samo ni bil v družbi zabaven, temveč nasprotno,
dolgočasil je celo vse z brezmiselnim svojim blebetanjem, neznos¬
nim dobrikanjem, mrzličnim gibanjem telesnim in neprestanim, ne¬
naravnim krohotom. Znal ni ni peti, ni plesati; kar živi ni še
zinil ne samo umne, še celo ne pametne besede; čenčal in žlo-
bodral je, kar mu je prišlo na jezik — pravo budalo! In vender
ne jedne popojke na štirideset vrst krog ni bilo brez tega, da
bi se njegova dolga figura ne lomila med gosti — tako so se ga
uže privadili in prenašali njegovo navzočnost, neizbežno zlo. Res
je sicer, da so se vedli ž njim prezirljivo, ali ustavljati njegovo
neslano žlobodranje je umeval jedini Divji Gospod.

Morgač ni bil naj men j podoben Obalduju. Dali so mu ime
Morgač (človek, ki vedno pomežikuje), če tudi ni nič bolj pomeži-
koval, nego li drugi ljudje; znano je, da je ruski narod na pri¬
imke mojster. Ne glede na prizadevanje moje, zvedeti natančneje
minulost tega človeka, ostale so v življenji njegovem zame — in
verjetno za mnogo drugih — temne pege, mesta, kakor se izra¬
žajo učenjaki, pokrita z globocim mrakom neizvestnosti. Zvedel
sem samo, da je bil nekdaj kočijaž pri stari gospe brez otrok, da
je ušel z neizročeno mu trojko, klatil se krog vse leto in, najbrž,
ker se je prepričal po izkušnji o težavah in revah postopaškega
življenja, vrnil se sam, toda uže hrom, vrgel se k nogama svoje
gospe in tekom nekolicih let, s primernim vedenjem zagladivši
svoj prestopek, počasi zopet prišel v milost, pridobil naposled nje
polno zaupanje in postal upravitelj; a po smrti gospe, ni znano
kakim načinom, dokazal je, da je sloboden, pripisal se v meščane,
jel od sosedov v zakup jemati zemljo, obogatel in živi sedaj brez
vsacega dela. To je človek izkušen, prebrisan, ne zel in ne dober,
a bolj varčen; zvit ptiček je, ki pozna ljudi in se jih ve poslu¬
ževati v svoj prid. Oprezen vam je, ali poleg tega tudi podjeten,

179

kakor lisica; zgovorljiv je, kakor stara ženska, ali nikoli se ne
zagovori, vsacega druzega pa napelje, da se mu izpove; tudi se
ne kaže neumnega, kar delajo drugi prekanjenci te vrste, in njemu
bi bilo tudi težko hliniti se, kajti nikoli še nisem videl bolj pre¬
sunljivih in umnih očfj, nego li sta njegovi mali, lokavi »gle¬
dalki". ') Nikoli ne gledati prosto — vedno le ogledavati in
premotravati. Morgač časih po vse tedne premišljuje kako, na
videž prosto podjetje, ali odloči se nanagloma na obupno, smelo
delo; zdi se vam, da si tu razbije glavo .... pogledaš — vse
se mu je posrečilo, vse mu je šlo, kakor po maslu. Srečen je
in veruje v srečo svojo, veruje tudi znamenjem. Sploh je jako
babjeveren. Ne ljubijo ga, ker tudi njemu samemu ni mari do ni¬
kogar, a cene ga. Vsa družina njegova je jeden sinček, katerega ima
rad nad vse in kateri, vzgojen takim očetom, verjetno, pride daleč.
»Morgaček bode, kakor oče,“ govore uže sedaj potihoma starci,
sedeči po ograjah in pogovarjajo se med soboj v letnih večerih; in
vsi razumejo, kaj to pomenja, in ne pridevajo ni besedice.

0 Jakobu-Turku in redčiku ne bodemo mnogo govorili. Jakob
s priimkom Turek, ker je bil v resnici potomec zaplenjene Tur¬
kinje, bil je po duši umeteljnik v vseh zmislih te besede, a po
— pozivu —■ črpalnik v papirni fabriki kupca; kar se tiče red-
čika, usoda katerega, priznavam, mi je ostala neizvestna, zdel se
mi je prekanjen in navihan meščan. Toda o Divjem Gospodu treba
pogovoriti nekoliko podrobneje.

Prvi vtis, katerega je na vas napravila podoba tega človeka,
bilo je čujstvo nekake surove, težke, a nepremagljive sile. Bil
je okorne rasti, čokat, kakor pravijo; od njega je kar dehtelo ne¬
razrešljivo zdravje in — res čudo — medvedja njegova figura
ni bila brez neke posebne gracije, izhajajoče najbrž od popol¬
noma mirne uverjenosti o svoji moči. Težko je bilo odločiti
prvi hip, kateremu stanu pripada ta Herkul; on ni bil podoben
ni dvorovemu, ni meščanu, ni obožanemu, upokojenemu uradniku
nižje vrste, ni maloposestnemu vse zapravivšemu graščaku —■
psarju ali poganjaču: bil je ves prav sam po sebi. Nihče ni vedel,
odkod se je priklatil v naš okraj; govorili so, da je baje iz jedno-
dvorcev in da je bil prejšnje čase nekje na službi, a gotovega
o tem niso znali; od koga naj bi tudi zvedeli — od njega sa¬
mega vender ne, kajti ni bilo človeka molčljivejšega in čmernej-
šega. Tudi nihče ni vedel povedati gotovega, o čem on živi;
bavil se ni z nikacim rokodelstvom, k nikomur ni zahajal, skoraj
z nikomer se ne znanil, a novce je vender le imel. Vedel se je,
ne da bi dejali oskromno — v njem sploh ni bilo ničesa oskrom-
nega — a tiho; živel je, kakor bi ne zapažal nikogar krog sebe,
in tudi potreboval ni nikogar. Divji Gospod (tako so ga imeno-

*) Orlovci imenujejo oči gledalke, kakor tudi usta jedalo. Pis,

180

vali: pravo njegovo ime pa je bilo Perevlesov) imel je velik vpliv
v vsej okolici; njega so ubogali takoj in radi, če tudi ni imel ne
samo nikacega prava komu ukazovati, ampak tudi sam ni izjav¬
ljal ni najmanjšega zahtevanja do pokornosti ljudfj, s katerimi se
je slučajno sešel. On je govoril — njemu so se pokorili; sila
vzame vselej svoje. On skoraj ni pil vina, z ženskimi se ni
znani!, a ljubil je strastno petje. V tem človeku je bilo mnogo
skrivnostnega; bilo je videti, kakor da se neke velikanske sile
čmerno pokoje v njem, kakor bi znale, da če se kedaj vzdignejo,
če se kedaj odtrgajo na slobodo, morajo razrušiti sebe in vse,
česar bi se doteknile; in zelo se motim, če se v življenji tega
človeka uže ni dogodil takšen vzriv, če on, naučen po izkušnji in
s težka otevši se pogube, ne drži sedaj neizprosljivo samega
sebe v ježevih rokovicah. Posebno osupnila me je v njem zmes
nekake urojene, prirodne divjosti in ob jednem urojene plemeni¬
tosti, zmes, katere nisem našel ni v kom drugem.

Zatorej, redčik je stopil naprej, zakril do polovine oči in
zapel z najvišjim falzetom. Glas njegov je bil dovolj prijeten, sladak,
če tudi nekoliko hripav; igral in zavijal je s tem glasom, kakor
škorjanec, zalival in prelival se neprenehoma z vrha nizdolu in
se neprestano povračal k vrhnjim notam, katere je izdržaval in
raztezal s posebnim prizadevanjem, umolkal in potem hipno po-
prijemal prejšnji napev, z nekako srčno ponosno drznostjo. Nje¬
govi prehodi so bili mnogikrat dovolj smeli, mnogikrat dovolj
zabavni: veščaku bi bili napravili mnogo zadovoljstva; Nemec bi
prišel od njih v nejevoljo. To je bil ruski „tenore di grazia“, „tenor
leger^. Pel je veselo, poskočno pesen, katere besede, kolikor sem
mogel uloviti skozi brezkončna olepšanja, soglasne dodatke in
vzklicanja, bile so naslednje:

„Razpašu ja moloda-molodenjka
Zemljicy malenjko;

Ja poseju moloda-molodenjka
Cvetika alenjka.“

(„’Zoral bom, mlada moja,
Malo zemljice,

Vsejal bom, mlada moja,
Rdeče rožice.”)

Pel je; vsi so ga poslušali z največjo pazljivostjo. Vidno
je čutil, da ima opraviti z izvedenci, in zaradi tega, kakor pravijo,
lezel je prav iz kože. Resnično, v naših krajih so petju vešči in ne
zastonj slovi selo Sergijevsko, na veliki Orlovski cesti, po vsej Rusiji
zaradi svojega posebno prijetnega in soglasnega napeva. Dolgo je
redčik pel, ne vzbujaje presilnega sočujstva v svojih poslušalcih: po¬
grešal je pomoči, kora; naposled, pri nečem posebno udačnem pre¬
hodu, ki je prinudil celo Divjega Gospoda nasmehniti se, Obalduj ni
vzdržal in je vzkriknil od zadovoljstva. Vsi so vztrepetali. Obalduj in
Morgač sta jela v poluglasu poprijemati, pritezati, vzklicavati:
„Lepd! .... Le ubiraj, ptiček! Zatezaj, ubiraj, gad! Le še zatezaj!
Se zavijaj, pes pasji! .... Pogubi Herod dušo tvojo!“ in dr. Ni¬
kolaj Ivanič je zakimal izza stojke odobrovalno z glavo na pravo

181

in na levo. Obalduj je naposled zatoptal ter jel pritrkavati z no¬
gama in pomajevati z ramenima — a Jakobu so zažarele oči,
kakor oglje, in ves se je tresel, kakor list, ter se zmešano na¬
smihava!. Jedini Divji Gospod ni izpremenil obraza in po prej¬
šnjem ne genil se z mesta; a pogled njegov, obrnen na redčika,
zmeščal se je nekoliko, če tudi je izraženje usten ostalo prezir¬
ljivo. Obodren z znaki vseobčega zadovoljstva, zavihril se je
redčik popolnoma in jel delati taka zavijanja, tako počil in za-
bobnal z jezikom, tako silno zaigral z grlom, da mu je, ko je na¬
posled, ves utrujen, bled in oblit z gorečim potom, nagnivši se
nazaj z vsem telesom, izpustil poslednji zamirajoči vzglas, splošni,
zliti krik odgovoril divjim vzrivom. Obalduj se mu je vrgel na
vrat in ga jel dušiti s svojima dolzima, kostljavima rokama; na
rejenem lici Nikolaja Ivaniča se je pokazala rudečica, prav po-
mladel se je; Jakob je zakričal, kakor brezumen: »Junak si, ju¬
nak !“ — Se celo sosed moj, kmet v raztrgani suknji ni iztrpel
in je, udarši s pestjo po mizi, vzkliknil: »A-ha! dobro, vrag vzemi
— dobro!" ter z odločnostjo pljunil v stran.

»Nu, brat, dobro si jo rezal!" kričal je Obalduj, ne izpu¬
ščaje onemoglega redčika iz svojega, objemanja — »dobro, to se
mora reči! Dobil si, bratec, dobil! Čestitam — osminka je tvoja!
Jaški je do tebe daleč .... To ti jaz rečem, daleč .... A ver¬
jemi mi. (In pritisnil je zopet redčika na svoje prsi.)

— »Pusti ga vender, pusti, nadležnež," .... dejal je neje¬
voljno Morgač: — »daj mu sesti na klop; vidiš, daje truden . . . .
Ti si tepec, bratec, pravi tepec ! Kako je zdelan, kakor kopelni list!“ ')

— jNu, kaj, sede naj, a jaz izpijem kozarček na njegovo
zdravje," rekel je Obalduj in šel k stojki. — »Na tvoj račun,
brat," dodal je, obračajoč se k redčiku.

Ta je kivnil z glavo, sedel na klop, potegnil iz šapke robec
in jel otirati lice; in Obalduj je izpil s strastnim poželenjem ko¬
zarec in, po navadi pravih pijancev, hrkaje naredil tožno-skrben obraz.

— »Dobro poješ, brat, dobro," opazil je laskavo Nikolaj
Ivanič. -— »A sedaj je vrsta na tebi, Jaša: pazi in ne boj se. Bo¬
demo videli, kdo bode, bodemo videli .... A dobro poješ, redčik,
za Boga, dobro."

— »Prav dobro," opazila je Nikolaja Ivaniča žena in z nasme¬
hom pogledala Jakoba.

•— „Dobro, ha!“ ponovil je poluglasno sosed moj.

— »A, zavraten — poleha! * 2 )" zavpil je zdajci Obalduj in,
stopivši h kmetu z luknjo na hrbtu, pokazal ga s prstom, po-

') Polehe imenujejo Stanovnike južnega polesja, dolge lesne pokrajine,
ki se pričenja na granici Bolhovskega in Žizdrinskega okraja. Odlikujejo se
z mnogimi posebnostimi v življenji, nravi in jeziku. Zavratne imenujejo jih
zaradi sumnjive in tožne nravi. _ Pis.

2 ) Rusi se drgnejo po parni kopeli z brezovim vejnikom; za tega voljo
listje vene in je poparjeno; takšen list je tukaj v primeru. Prel.

182

skočil in zakrohotal se na vse grlo. — »Poleha! poleha! Ha, beda,
ponjaj ’) zavratni! Kako si ti sem prišel ?“ kričal je skozi smeh.

Ubogi kmetič se je prestrašil in uže hotel vstati ter čim brže
oditi, ko se zdajci začuje medni glas Divjega Gospoda:

— ,,A kaka neznosna živina pa je to?“ dejal je on škri¬
pajo z zobmi.

— „Jaz nisem nič,“ zamrmral je Obalduj : — ,,jaz nisem nič
.... jaz sem le tako . . . .“

— „Nu, dobro, molči uže!“ rekel je Divji Gospod. — „Jakob,
prični!“

Jakob je prijel z roko za grlo.

— ,,Kaj, brat, tako .... nekaj .... Hm ... Ne vem, res,
nekaj tako . . . .“

— „Nu, dosti, ne boj se. Sram te bodi! .... kaj se vrtiš?
.... Poj, kakor ti veh Bog.“

In Divji Gospod pričakovaje povesi glavo.

Jakob je pomolčal, pogledal krog in se zakril z roko. Vsi
so se prav vsesali vanj z očmi, posebno redčik, kateremu je na
obrazu, skozi obično samouverjenost in gotovost uspeha, izstopil
nehote legak nemir. Prislonil se je k steni in zopet podložil
pod-se obe roči, a mahal uže ni več z nogama. Ko je naposled
Jakob odkril svoj obraz — bil je bled, kakor mrtvečev; oči so
se svetile slabo skozi povešene trepalnice. Vzdihnil je globoko in
zapel . . . Prvi zvok glasa njegovega je bil slab in nejednakomeren
in zdelo se vam je, kakor bi ne izhajal iz njegovih prs, ampak
da prihaja od nekod iz dalje in kakor bi priletel slučajno v sobo.
Prečudno je vplival ta trepetajoči, zveneči zvok na vse nas; po¬
gledali smo drug druzega in žena Nikolaja Ivaniča se je vzravnala.
Za tem prvim zvokom je prišel drugi, trši in bolj zategnen, a
vender se tresoč, kakor struna, katera, hipno prozvenevši pod
silnim prstom, zveni s poslednjim, naglo zamirajočim nihanjem, za
drugim — tretji, in počasi razvnemaje in razširjajo se, polila se
je melanholična pesen:

„Ne odna vo pole doroženjka prolegala,"

(„Ni jedne stezice po polji ni bilo",)

pel je in vsem nam se je storilo sladko in milo. Jaz, priznavam,
slišal sem redko podoben glas: bil je z lehka razbit in zvenel je
nekako tresoče; od začetka je odmeval nekako bolehavo; ali v njem
je bila neposnemljiva globoka strast, mladost, sila, sladost in ne¬
kaka mikavno - brezskrbna tožnost. Ruska, prava, goreča duša
je zvočala in dihala v njem in nekako prijemala vas za srce, pri¬
jemala naravnost za njegove ruske strune. Pesen je rastla, razli-

‘) Polehi pridevajo skoraj vsaki besedi vzklicanja: ,.ha!“ in „beda“.

— „Ponjaj“ namesto pogonjaj (poganjaj). Pis.

183

vala se. Jakob je bil vedno bolj omamljen; več se ni bal,
ampak prepuščal se je ves svoji sreči; glas njegov ni več trepetal
— tresel se je, toda s tistim komaj zapazljivim notranjim tresenjem
strasti, katero, jednako pušici, prosunja dušo poslušalčevo, ter se
neprestano krepčal, utrjal in razširjal. Spominam se, videl sem
nekoč, zvečer za časa odtoka, na ploskem peščenem bregu morja,
grozno in težko šumečega v dalji, veliko belo čajko (Seembve).
Sedela je mirno, podstavivši svilnate prsi živo-rudečemu sijanju
zarje, in le izredka počasi rarširjala dolgi perdti svoji naproti zna¬
nemu morju, naproti nizkemu, bagrovemu solncu. Spomnil sem
se nje, slušaje Jakoba. On je pel, popolnoma pozabivši svojega
tekmeca in vseh nas, a vidno nošen, kakor boder plavač od valov,
z našim molčljivim strastnim sočutjem. Pel je in od vsacega zvoka
glasa njegovega je vejalo nekaj rodnega, nepregledno širocega,
kakor bi se znana stepa razgrinjala pred vami, in sezala v ne¬
skončno daljo. Meni, čutil sem, zakipele so na srci in se. dvigale
k očem solze; tiho, zdržano ihtenje iznenadejalo me je nepriča¬
kovano .... Ozrl sem se — žena krčmarjeva je plakala, naslo-
nivši se s prsmi na okno. Jakob je vrgel nanjo bister pogled
ter se zalil še bolj zveneče, še bolj sladko od prejšnjega. Nikolaj
Ivanič je povesil glavo; Morgač se je obrnil strani; Obalduj,
ves raznežen, stal je mirno, glupo razzinivši usta; sivi kmetič
je ihtel tiho v svoj kotiček, z gorcim šepetom maje z glavo;
tudi po železnem lici Divjega Gospoda, izpod popolnoma skr¬
čenih obrvfj, prikatalila se je počasi debela solza; redčit je
pritisnil stisneno pest k čelu in se ni genil .... Ne vem,
kako bi se bilo končalo vseobče mučenje, če bi ne bil Jakob
zdajci končal z visocim, neobično tencim zvokom — prav kakor
bi se mu bil glas odtrgal. Nihče ni kriknil, še celo ne genil se;
bilo je, kakor bi še vsi čakali, če bode še pel; toda on je odprl oči,
kakor bi se čudil našemu molčanju, z vprašujočim pogledom obvel
vse krog in spoznal, da je zmaga njegova.

■— „Jaša,“ izpregovoril je Divji Gospod, položil mu roko na
ramo in — umolknil.

Mi vsi smo stali kakor okameneli. Redčit je vstal tiho in
šel k Jatobu. — „Ti . . . tvoja .... ti si dobil stavo/ izgo¬
voril je naposled s trudom in pobežal iz sobe.

Njegova hitra, odločna hoja je nekako razrušila očaranje:
vse je na jedenkrat izpregovorilo, šumno, radostno. Obalduj je skočil
k višku, zalepetal, zamahal z rokama, kakor mlin na sapo z lo¬
patami; Morgač je šel šepaje k Jakobu in se jel ž njim polju¬
bljati; Nikolaj Ivanič je vstal in slovesno objavil, da prida od sebe
še jedno osminko piva. Divji Gospod se je muzal z nekacim
dobrim smehom, katerega nikakor nisem pričakoval na njegovem
lici • sivi kmetič je trdil v svojem kotičku, otiraje z obema ro¬
kama oči, lici, nos in brado : „A dobro, za Boga, dobro, naj bodem

13

184

pasji sin, če ni dobro!“ a žena Nikolaja Ivaniča, vsa rudeča,
vstala je hitro in odšla. Jakob se je sladkal s svojo zmago, kakor
dete: ves njegov obraz se je izpremenil; posebno oči sta mu zasi¬
jali od sreče. Tirali so ga k stojki; on je poklical k njej tudi
objokanega sivega kmetiča, poslal krčmarjevega sinka za redčikom,
katerega pa ta vse jedno ni našel, in pričel se je pir. — „Tinam
še zapoješ, do večera nam bodeš pel,“ trdil je Obalduj, visoko
dviguje roči.

Jaz sem pogledal še jedenkrat Jakoba in šel ven. Nisem
hotel več ostati — bal sem se pokvariti si vtis. A vročina je bila
nestrpljiva, kakor prej. Bilo je, kakor bi- visela nad zemljo z
gosto, težko plastjo; na temno-sinjem nebu se vam je videlo,
kakor bi se vili nekaki svetli ogenjčki skozi prav tenak, skoraj
črn prah. Vse je molčalo; bilo je nekaj breznadnega, potrtega v
tem globocem molčanji onemogle prirode. Prispel sem do koče za
seno in legel na ravno pokošeno, a uže skoraj posušeno travo.
Dolgo nisem mogel zadremati; dolgo mi je zvočal po ušesih ne-
prekosljivi glas Jakobov . . . naposled sta vzeli vročina in utru-
jenje vse jedno svoje, in zaspal sem mrtvim snom. Ko sem se
vzbudil, potemnelo je uže vse; krog razmetana trava je dehtela
silno in bila nekoliko vlažna; skozi tenke žrdi' polurazkrite strehe
migale so slabo blede zvezde. Sel sem ven. Zarja je ugasnila
uže davno in medlo je še odseval na obnebji nje poslednji sled ;
ali v nedavno razbeljenem vzduhu se je čutila še skozi nočno
svežest toplota in prsi so še vedno hrepenele po hladni
sapici. Vetra ni bilo, tudi ni bilo oblakov; nebo je stalo krog
in krog vse čisto in prozorno temno, tiho migajoč z brezštevil¬
nimi, a malo vidnimi zvezdami. Po vasi so brleli ogenjčki; iz
nedalnje, jarko razsvetljene krčme se je čulo neharmonično, zme¬
deno petje, med katerim, zdelo se mi je, sem spoznal glas Ja¬
kobov. Divji smeh je dohajal sedaj pa sedaj od tod z vzrivom.
Sel sem k okencu in pritisnil obraz k steklu. Zagledal sem ne¬
vesel, če tudi pester in živ prizor. Vse je bilo pijano — vse,
začenši z Jakobom. Z golimi prsmi je sedel on na klopi in
pevaje s hripavim glasom neko poskočno poulično pesen, lenobno
prebiral in ščipal strune kitarine. Mokri lasje so viseli v šopeh
nad njegovim strašno pobledelim licem. Po sredi krčme je Obalduj,
popolnoma „razvinčen“ in brez kaftana, plesal skakaje pred kme¬
tom v sivkasti suknji; kmetič, od svoje strani, teptal je s trudom,
mendral z oslabevšima nogama in brezmiselno smeje se skozi
zmršeno brado, izredka pomahaval z jedno roko, kakor bi hotel
reči: „Ej, naj bode!“ Ničesar ni moglo biti smešnejšega od nje¬
govega obraza; če je še tako privzdigoval svoje obrvi, otežele
trepalnice se vender niso hotele dvigniti in so le vedno ležale na
malo zapazljivih, porudelih, a jako sladkih očescih. Nahajal se je
v onem milem stanji končno opojenega človeka, kadar vsak

185

mimogredoči, pogledavši mu v obraz, nedvojbeno reče: „Dobro si
se ga nalezel, brate, dobro!“ Morgač, ves rudeč, kakor kuhan rak, s
široko odprtima nosnicama, posmihal se je jadovito iz kota ; jedini
Nikolaj Ivanič, kakor se tudi pravemu krčmarju spodobi, ohranil
je svoje neizmenljivo hladnokrvje. V sobo se je nabralo mnogo
novih osob; a Divjega Gospoda v njej nisem videl.

Obrnil sem se in z brzimi korači jel spuščati se s holma, na
katerem leži Klatovka. V podnožji tega holma se razprostira ši¬
roka ravnina; zatopljena z meglenimi valovi večernega mraka
kazala se je še neobjetnejša in kakor bi se zlivala s potemnevšim
nebom. Stopal sem z velicimi korači po cesti ob jarku, ko se
na jedenkrat nekje daleč v ravnini začuje zvonek glas dečka. —
„Antropka-a-a . . . .“ kričal je z upornim in solzljivim obupanjem,
dolgo raztežaje zadnji zlog.

Umolknil je za nekoliko hipov in z nova jel kričati. Glas
njegov se je razlegal zvonko v mirnem, tekar dremljočem vzduhu.
Najmenj tridesetkrat je prokričal ime „Antropke“, ko se z na¬
sprotnega konca poljane, kakor z druzega sveta, začuje slabo slišen
odgovor:

— B Ka-a-a-a-aj?“

Glas dečkov je zakričal precej z radostnim ozlobljenjem:

— »Pojdi sem, vrag vražji-i-i-i.“

— „Zaka-a-a-aj?“ odgovoril je oni dolgo potem.

— „Zato, ker te ata našeškati hočejo-o-o prokričal je
brzo prvi glas.

Drugi glas mu ni več odgovoril in dečko je jel zopet kli¬
cati „Antropke.“ Klici njegovi, bolj in bolj redki in slabi, dole-
tali so še do sluha mojega, ko se je uže popolnoma stemilo
in sem obgibal kraj gozda, obdajajočega vasico mojo in ležečega v
štirih vrstah od Klatovke ....

„Antropka-a-a!“ odmevalo je še vedno po vzduhu, napolne-
nem z nočnimi sencami.

13*

Peter Petrovič Karatajev.

'roet let temu nazaj, jeseni, na cesti iz Moskve v Tulo, moral
Vsem presedeti skoraj ves dan v poštni hiši zavoljo nedostatka
konj. Vračal sem se z lova in bil tako neoprezen, da sem poslal
trojko svojo naprej. Nadzornik, človek uže star, pust, z lasmi
visečimi doli do nosa, z majhnima zaspanima očima, odgovarjal je
na vse tožbe in prošnje moje s kratkim godrnjanjem, togotno loputal
z durmi, kakor bi sam preklinjal svoj stan, in hodeč na krilce
zmerjal postilijone, kateri so počasi bredli po blatu s pudovimi
dugami na rokah, ali sedeli na klopi, zevaje in čehaje se in ne
obračali posebne pozornosti na gnevno kričanje načelnika svojega.
Uže trikrat sem pil čaj, nekolikokrat brezuspešno skušal zadre¬
mati, prečital vse nadpise na oknih in stenah : mučil me je strašen
dolgčas. S hladnim in breznadnim obupom sem gledal na pri¬
vzdignem ojnici svojega tarantasa, 1 ) ko naglo zapoje zvonček
in se nevelika telega, zaprežena s trojko izmučenih konj, ustavi
pred krilcem. Prišlec je skočil s telege in s krikom : „Hitro konj!“
stopil v sobo. V tem, ko je on, z običnim, posebnim čudenjem
poslušal odgovor nadzornikov, da konj namreč ni, uspel sem jaz
z vso pohlepno radovednostjo dolgočasečega se človeka premeriti z
očima od nog do glave novega tovariša svojega. Na videz bilo mu
je pod trideset let. Osepnice so pustile nezagladljive sledove na nje¬
govem obrazu, suhem in rumenkastem, z neprijetnim mednim od¬
bleskom ; višnjevkasto črni, dolgi lasje so mu ležali od zadaj v
kolescih po vratniku, od spredaj se vili v ogromnih viških; majhni
opuhli očesci sta gledali — as težka; na vrhni ustni je štrlelo
nekoliko dlačic. Odet je bil kakor kakov zabubensk graščak, obis¬
kovalec konjskih sejmov, v pester, dovolj zasalen arhaluk, 2 ) po-
bledelo svileno zavratno ruto višnjevkaste boje, oprsnik z mednimi
gombi in sive pantalone z ogromnimi raztrobami, izpod katerih so le
malo pogledavali končki nečiščenih črevljev. Od njega je dehtelo
silno po tobaku in žganji; na rudečih in debelih prstih, skoraj
zakritih z rokavoma arhaluka, videli so se sreberni in tulski prsteni.
Takih figur najdete v Rusiji ne na dvanajstorke, ampak na stotine;

*) Voz za potovanje. Prel.

2 j Kratka domača suknja. Prel.

187

znanje ž njimi, povedati treba resnico, ne podaje vam nikacega
zadovoljstva; vender ne oziraje se na krive misli, s katerimi
sem gledal prišleca, nisem mogel, da ne bi zapazil brezskrbno
dobrega in strastnega izraza njegovega lica.

— „Tudi oni čakajo uže več nego li jedno uro/ dejal je nad¬
zornik, pokazaje name.

Več nego li jedno uro! — zlodej se je smijal nad menoj !

— „A njim, ne mara, ni taka sila/ odgovoril je prišlec.

— »Tega mi vender ne moremo vedeti/ rekel je nejevoljno
nadzornik.

— „Zatorej ni nikakor mogoče ? Nemate li prav nobenih konj ? 8

— „Nikakor, pravim. Ni jednega konja nemarno. 8

— „Nu, zatorej mi recite prinesti samovar. Počakam, kaj
hočem. 8

Prišlec je sedel na klop, vrgel klobuk na mizo in pogladil
z roko lase.

— „A, vi ste uže pili čaj? 8  vprašal me je.

~ » PiL “

— „Ali ni ugodno še jedenkrat zaradi družbe? 8

Jaz sem bil zadovoljen. Tolsti, sivi samovar se je pokazal
četrtič na mizi. Jaz sem izvlekel butiljico ruma. Nisem se
motil, imevši sobesednika svojega za maloposestnega dvorjana.
Imenovali so ga Petra Petroviča Karatajeva.

Razgovorila sva se. Ni še minilo pol ure od njegovega pri¬
hoda, ko mi je uže pripovedoval z najdobrodušnejšo odkritosrčnostjo
življenje svoje.

•— „Sedaj grem v Moskvo/ govoril mi je, dopivaje četrti
kozarec: „v — vasi sedaj uže nemam ničesar opraviti. 8

— „Kako to, ničesar? 8

— „Je uže tako, da ni ničesar. Gospodarstvo je prišlo v
nered, kmetje so obožali; se ve da, bila so slaba leta: slabe le¬
tine, razne, veste, nesreče .... Sicer pa/ dodal je, tožno po-
gledavši na stran: — „kakšen gospodar sem jaz! 8

— „Zakaj vender? 8

— „Ne/ segel mi je v besedo: — „takšen gospodar pa
nobeden! Nu, vidite/ nadaljeval je, nagnivši glavo po strani in
pridno sesaje lulico: — „vi, tako-le gledajoč name, morda mislite,
da sem jaz tako ... a, veste, moram vam priznati, da sem imel
srednjo vzgojo; pomagal ni bilo dovolj. Ne zamerite mi, jaz sem
človek odkritosrčen, sicer pa naposled . . .“

Ni završil govora svojega in mahnil je z roko. Jaz sem
ga jel zagotovljati, da se moti, da mene jako veseli znanje, in
drugo, a potem sem opazil, da za vodstvo gospodarstva, po mojih
mislih, ni treba prevelicega izobraženja.

— „Prav pravite," odgovoril mi je on: — „tudi jaz sem
vaše misli. A vse jedno je potrebno neko posebno razpoloženje.

188

Nekateri Bog ve kaj uganja, a ni ničesar! A jaz ... . Prosim,
dovolite, ali ste iz Petrograda ali iz Moskve?"

— „Jaz sem iz Petrograda."

Spustil je skozi nos dolg tok dima.

— „A jaz grem v Moskvo služit."

— „Kam ste pa namenjeni ustopiti?"

— „Ne vem; kakor pride. Priznam vam, bojim se službe,
treba vzeti odgovornost nase. Živel sem vedno v vasi; navajen
sem, veste . ... pa uže ni drugače .... sila! — Oh, saj pravim,
ta-le sila!“

— „Zato bodete pa živeli v stolici."

— „V stolici . . . nu, jaz ne vem, kaj je tam v stolici do¬
brega. Bodemo videli, morebiti je res dobro ... A zdi se mi
vender, da boljšega od dežele ne more biti ničesar."

— „Ali vam je nemogoče živeti dlje v vasi?"

Vzdihnil je.

— „Nemogoče. Saj uže sedaj, tako rekoč, ni več moja."

— „Kako li to?"

— „1, neki dober človek — sosed se je vgnezdil.... menico..."
Ubogi Peter Petrovič je potegnil z roko po obrazu, pomislil

in stresnil z glavo.

— „Nu, pa kaj hočem! . . . Priznati moram," dodal je po
kratkem premolku: „da se mi ni na koga togotiti, sam sem vsega
kriv. Rad sem dobro živel! . . . Vrag vzemi, rad živim dobro! “

— „Vi ste veselo živeli v vasi, je-li ?“ vprašal sem ga jaz.

— „Imel sem, gospod moj," odgovarjal mi je počasi in gledal
naravnost v oči — „dvanajst smiček lovskih psov gonjačev, takšnih
psov, povem vam, kakeršnih je le malo. (To zadnjo besedo je
izgovoril na razpev.) Zajca vam precej zamotajo, a tudi na drugo
zver so vam pravi gadje. Pa tudi s hrti sem se mogel pobahati.
A sedaj je vse minilo, legati se nemam za kaj. Hodil sem na
lov tudi s puško. Imel sem psico Kontesko; prečudna žival, vse
je izvohala. Šel sem na primer k močvirji in rekel: šarš! če ne
prične iskati — tačas lehko izpustiš tropo psov — vse brez¬
uspešno, ničesar ne najdeš! a če začne —■ potem rada umrje na
mestu! ... In kako v  ti je v sobi vežljiva. Ce jej daš kruha iz
leve roke in rečeš: Žid, žri, nikakor ne vzame, a daj jej ga iz
prave in reci: gospodična, jej — precej vzame in sne. Imel sem
od nje tudi mladega, izvrstnega psička in hotel sem ga vzeti s soboj
v Moskvo, a prijatelj si ga je izprosil s puško vred; rekel mi je:
v Moskvi, bratec, ti ne bode do tega; tam, bratec, bode vse dru¬
gače življenje. Oddal sem mu psička in tudi puško, in vse to,
veste, ostalo je tam."

— „ A vi bi tudi v Moskvi lehko hodili na lov. “

— „Kaj še, čemu? Ce nisi znal vzdržati se, pa trpi sedaj.
A rajši, prosim, povedite mi, ali je življenje v Moskvi — drago?"

189

— »Ne, ne preveč."

— „Ne preveč ? .... A prosim, povedite mi, ali tudi ci-
ganje žive v Moskvi?"

— »Kaki ciganje?"

— „1, tisti, ki hodijo po sejmeh."

-— „Da, v Moskvi . . . .“

— »Nu, to je dobro. Rad imam cigane, vrag vzemi, rad!"
In oči' so se Petru Petroviču zabliskale z radostno veselostjo.

Nu, hipno se je zavrtel na klopi, potem se zamislil, povesil glavo
in pomolil proti meni prazni kozarec.

— »Dajte mi malo svojega ruma," dejal je.

— »A čaj je ves pošel."

— »Nič ne de, brez čaja .... Eh!"

Karatajev je položil glavo na roči in se oprl z rokama na
mizo. Jaz sem ga gledal molče in uže pričakoval onih občutnih
vzklicev, da, celo onih solz, s katerimi so pijančki tako radodarni,
a ko je privzdignil glavo, priznavam, iznenadejalo me je globoko-
tožno izraženje obraza njegovega.

— »Kaj vam je?"

— »Ničesar .... spomnil sem se minulosti. Neki anek-
dotec .... Povedel bi vam vse, a ne upam se nadlegovati vas."

— »Prosim!"

— »Da,“ nadaljeval je z vzdihom: — »bivajo slučaji
kakor, na primer, z menoj. Nu, če hočete vam razložim. Sicer pa,
ne vem . . . .“

— »Povedite, ljubi Peter Petrovič."

— »Ge res hočete .... Nu, vidite," pričel je: — »a jaz,
res, ne vem."

— »Nu, dovolj, ljubi Peter Petrovič."

— „Nu, prosim. Slušajte zatorej, kaj se je z menoj, tako
rekoč, pripetilo. Živel sem, kakor veste, v vasi! .... Kar si
kupi moje oči neka deklica, oh, in kaka deklica je bila to ... .
lepa, umna in kako tudi dobra! Bilo jej je ime Matrena. A de¬
klica, je bila prosta, to je, vi me umejete, robujoča, prosto sužna.
A ni bila deklica moja, ampak tuja; in v tem ravno je beda. Nu,
jaz sem se zaljubil — saj pravim, pravi anekdotec — nu, in ona
tudi. Jela me je zatorej Matrena prositi, naj jo odkupim od gospode;
a tudi jaz sam sem uže premišljal o tem. Toda gospoda nje je bila
bogata in se držala strogo starih običajev; stanovala je petnajst vrst
od mene. Nu, v neki, kakor pravijo, prekrasen dan, velel sem
napreči drožke s trojko — v ojnicah mi je bil inohodec, Azijatec
nenavaden, in zato se je imenoval tudi Lampurdos — napravil
se lepše in se popeljal k Matrenini gospodi.

Pripeljem se: dom je velik, z raznimi oddelki in vrtom ....
Pri ovinku me je čakala Matrena: hotela je izpregovoriti z menoj,
a poljubila mi je samo roko in odšla. Nu, jaz stopim v sprednjo

190

sobo, vprašam: so li doma? .... A reče mi dolg lakaj: kako
ukažete poročiti o sebi? Jaz pravim: poroči bratec, da je graščak
Karatajev prišel po opravkih. Lakaj je šel; jaz čakam in pre¬
mišljujem, kaj neki bode ? najbrž mi zahteva, zlomek, strašno ceno,
če tudi je bogata. Kakih pet sto rubljev bode zasolila. Evo,
naposled se vrne lakaj in reče: prosim. Jaz grem za njim v go¬
stilno. Tu sedi v naslanjači majhna, rumenkasta starka in pomeži-
kuje z očima. — »Kaj vam je ugodno?" — Jaz sem, veste, najprej
smatral za potrebno povedati, da me zelo veseli znanje. — »Vi
se motite, jaz nisem tukajšnja gospodinja, a sem nje sorodnica
. . . . Kaj vam je ugodno?" — Povedal sem jej takoj, da moram
s samo gospodinjo govoriti. —■ „Marija Iljinišna danes ne vzpre-
jema: ni zdrava .... Kaj vam je ugodno?" — Kaj hočem,
mislil sem si, objasnim jej želje svoje. Starka me je poslušala do
konca. — „Matrena? kaka Matrena?" ■— »Matrena Fedorova, Ku-
likova hči." — »Fedora Kulika hči? ... . a kako jo vi poznate?"

— „Po naključji." — „Ali so jej vaši nameni znani?" — »Znani."

— Starka je umolknila. — „ Jaz jej bodem uže pokazala izprijenki!“
.... Jaz, priznavam, začudil sem se. — „Zakaj vender, prosim!. . . .
Jaz rad plačam zanjo vsoto, samo izvolite povedati, koliko." — Stara
babura je kar vzkipela: — „To ste si pa izmislili s čim iznenadejati
nas: prav potrebni so nam novci vaši! ... a jaz jej bodem uže,
jaz jej bodem pokazala ... To budalost izbijem jej iz glave." —
Bazkašljala se je staruha od zlobe. „ Ali jej morda ni dobro pri nas,
ka-li? . . . Ah, ta vraginja, Bog mi odpusti grehe!" —V meni je,
priznavam, vse zakipelo. — „Cernu pa vender grozite ubogi deklici?
Kaj je neki ona zakrivila?" — Staruha se je prekrižala: — »Ah, ti
Bog moj, ali sem morda jaz. . .“ — „0na vender ni vaša!" —
„Nu, za to pa uže Marija Iljinišna ve, to ni vaša stvar, gospod;
a jaz bodem uže Matrenki pokazala, čegava sužnja je.“ Jaz, povem
vam, skoraj da se nisem vrgel na prekleto staruho, a spomnil
sem se Matrene in roči sta mi upadli. Prestrašil sem se tako, da
ni mogoče povedati; jel sem starko nagovarjati, naj vzamejo
vender, kar hočejo. — „A čemu vam bode?" — „Po všeči mi
je, matuška; mislite sebe v položaji mojem .... Dovolite, da
vam poljubim ročico“. In tako sem poljubil hudobi roko! —
„Nu,“ promrmrala je čarovnica: -— »povedala bodem Mariji Ilji-
nišni, kakor bode ona rekla; a vi pridite zopet pojutrišnjem.“
Vrnil sem se domov v velicem nemiru. Jelo se mi je dozdevati,
da sem stvar slabo začel, da sem brezuspešno dal spoznati svoje
nagnenje, a spomnil sem se prepozno. Dva dni potem sem se
odpravil do gospe. Privedli so me v kabinet. Vse živo boj, ubranstvo
odlično, ona sama sedi v umeteljni naslanjači in je glavo nazaj
nagnila na blazinico; in tudi prejšnja sorodnica sedi, poleg nje,
pa še nekaka gospodična z belimi trepalnicami in obrvmi, v ze¬
leni obleki, krivousta, najbrž tovarišica. Staruha je dejala skozi

191

nos: »Prosim, sedite.“ Jaz sem sedel. Jela me je izpraševati,
koliko imam let, kje sem služil, in kaj mislim delati in vse tako
z visoka, važno. Jaz sem odgovarjal podrobno, Starka je vzela z
mize robec, pomahala, pomahala nase .... ,,Povedala mi je/,
dejala je, „Katarina Karpovna o vašem namenu; povedala mi je/
dejala je, „a jaz sem si/ dejala je, „postavila za pravilo: ljudij
iz službe ne izpuščati. To je tudi neprilično in se ne spodobi v
redni hiši: to ni red. Jaz sem uže vse razporedila/ dejala je,
,,vam se ni treba,“ dejala je, „dlje truditi." — „Kakšen trud,
prosim vas .... Ali vam je morda Matrena Fedorova potrebna?"
— „Ne,“ dejala je, „ni mi potrebna. 11  — „Zakaj mi je torej nečete
ustopiti?“ — ,,Zato, ker meni ni ugodno; ni mi ugodno in to je.
Jaz sem uže/ dejala je, »razporedila: pošlje se v stepno vas/ Meni
je bilo, kakor bi me strela udarila. Starka je rekla dve besedi po
francoski zeleni gospodični. Ta je šla. „Jaz,“ dejala je, „sem
ženska pravil strogih, pa tudi zdravje moje je slabo: nemira ne
morem prenašati. Vi ste še mlad človek, a jaz sem uže stara
ženska in vam smem dajati svete. Ali bi vam ne bilo bolje do¬
biti kako službo, ženiti se, poiskati dobro partijo; bogate neveste
so redke, a deklico ubogo in zato dobro, pošteno lehko dobodete/
Jaz, veste, gledam starko in ne razumejem ničesar, kar vam vse
blebeče; slišim, da govori o ženitvi, a meni le vedno stepna vas
zveni po ušesih. Ženiti ^e! . . . kakšen vrag! . . . .“

Tu se je pripovedovalec nanagloma ustavil in pogledal name.

— „Je-li, vi niste oženjeni ?“

— „Ne.“

— „Nu, kaj pa, to se ve. Jaz nisem strpel: prosim vas
vender, matuška, kake čenče pa vežete? Kaj govorite o ženitvi?
Jaz samo želim zvedeti od vas, ustopite li svojo deklico Matreno,
ali ne?“ — Starka je zaječala: — „Ah, vznemiril me je! Ah,
velite mu iti! Ah! . . / Sorodnica je priskočila k njej in jela
kričati name. A starka le vedno še stoka: »S čim sem jaz to za¬
služila? . . . Na ta način, uže v svojej hiši nisem več gospodinja?
Ah! Ah!“ Jaz sem zgrabil klobuk in kakor brezumen bežal ven.

— »Morebiti/ nadaljeval je pripovedovalec: — »me vi ob¬
sodite za to, da sem se tako silno navezal na deklico iz nizkega
stanu; nikakor nisem namenjen opravičevati sebe .... prišlo

je uže tako! . . . . Verjamete li, da mi ni bilo mini ni po dnevi,
ni po noči . . . v . Mučim se! Zakaj, mislim si, pogubil sem ne¬

srečno deklico! če sem se le spomnil, da ona v zipuni (kmetsko
žensko krilo) pase gosi, da strogo ž njo postopajo po gospodski
zapovedi, da se jej starosta, kmet v smolnatih črevljih porogljivo
smeje — zakapal je hladen pot po meni. Nu, nisem strpel, po-
zvedel sem, v katero vas so jo poslali, sedel na konja in pojahal
tja. Še le drugi dan proti večeru sem dospel. Kazalo seje, od mene

192

niso pričakovali takega potovanja in ne dali nobenega ukaza, tičo-
čega se mene. Jaz naravnost k starosti, kakor sosed; pridem na dvor
in gledam: Matrena sedi na krilčku podprta z roko. Hotela je
vzkrikniti, a jaz sem jej pogrozil in pokazal na zadvorje v polje.
Sel sem v izbo; s starosto sem malo pokramoljal, nalegal ga,
da se je vse kadilo, porabil ugoden hip in šel ven k Matreni.
Ubožica, obvisela mi je kar na vratu. Pobledela in shujšala je
golobica moja. Jaz, veste, prigovarjal sem jej: „Nikari, Matrena;
nikari ne plakaj“ — a meni samemu solze kar lij 6 in lij 6 . . . .
Nu, vse jedno, naposled me je bilo sram; rečem jej: „Matrena,
s solzami se iz gorja ne pomaga, a treba delati, kakor se pravi,
odločno; ti moraš bežati z menoj; tako se mora delati." Matrena
je skoraj omedlela, .... „Kako bi bilo to mogoče! Jaz propadem
in snedo me popolnoma!" — „Ali si neumna, kdo li te bode
poiskal?" — »Poiščejo me gotovo, poiščejo. Hvala vam, Peter
Petrovič; dokler bodem živa, ne zabim vaše laske, a sedaj me
le pustite; vidno je uže usoda moja takova. “ — „Eh, Matrena, Ma¬
trena, a jaz sem te imel za deklico z značajem." In res, imela
je mnogo značaja .... bila je duša, zlata duša! — »Kaj bodeš
tukaj ostajala? vse jedno je; huje ne bode. Povedi mi vender,
ali si starostine pesti uže poskusila, a?" — Matrena je kar vzki¬
pela in ustni jeli sta se jej tresti. „A zavoljo mene obitelji moji
ne bode živeti." — „Nu, to, obitelj tvojo .... Ali jo bodo strani
poslali, ka-li?“ — „Strani jo pošljejo; brata gotovo strani pošljejo."

— „In očeta?" —- „Nu, očeta ne bodo poslali strani, kajti on je
naš jedin dober krojač." — »Nu. vidiš, a brat od tega ne pogine."

— Mi li verjamemete, naposled sem jo pregovoril; jela mi je še

praviti o tem, da bodem jaz za to odgovarjal .... »Saj to," pravim
jej, „ni tvoja stvar . . . .“ Nu, in tako sem jo odvedel.ne

tačas, ampak v drugo; pripeljal sem se po noči na telegi — in
jo odpeljal.“

— „Odpeljali?“

— „Odpeljal .... Nu, in glejte, ona se je poselila pri
meni. Dom moj je bil majhen; prisluge malo. Ljudje moji, povem
vam brez ovinkov, spoštovali so me; ne bili bi me izdali ni za
kake novce. Jel sem prav lepo živeti. Matrenica si je oddehnila
in se popravila; jaz sem se ves navezal nanjo ... Pa kaka je
tudi bila deklica! Zna ti vse, kar hočeš ! Znala ti je peti, plesati,
na kitaro igrati .... Sosedom je nisem kazal, da me naposled
ne razneso! A imel sem prijatelja, odkritosrčnega prijatelja, Gor-
nostaja Panteleja — ne izvolite li poznati ga? Ta jo je imel rad
nad vse; kakor gospe poljubljal jej je roko, res. In povem vam,
Gornostajev ni meni vrstnik: on je človek izobražen, vsega Puš¬
kina je pročital; ko se on jame pogovarjati z Matreno in z menoj,
midva kar ušesa razobešava. On je je naučil pisati, takšen čudak
je bil! In kako sem jo jaz oblačil — gotovo bolje od guberna-

193

torke: dal sem jej narediti kožuh iz žameta karmezinaste boje s
kožuhovim obšitkom .... Kako se jej je ta kožuh dobro podal!
Ta kožuh je šivala moskovska madam po novi modi s stanom.
In kako je bila čudna to Matrena ! Zamisli se časih in sedi po
vse ure, gleda na strop, z obrvmi' ne gane; in tudi jaz sedim in
nanjo gledam, a nagledati se je ne morem, prav kakor bi je ne
bil nikoli videl. Ona se nasmehne, a meni srce kar poskoči, kakor
bi me kdo pošegetal. Časih počne vam zdajci smijati se, burkati,
plesati; objame me tako vroče, tako krepko, da se mi prične v glavi
vrteti. Od zore do mraka nisem druzega mislil nego li s čim bi
njo razveselil. In verjamete li, daroval sem jej vedno le zaradi
tega, da bi videl, kako se ona, duša moja, obraduje, vsa porudf
od radosti, kako začne darilo moje primerjati, kako z nova k
meni pride in me poljubi. Ne vem, po kakšnem načinu je nje oča
Kulik zavohal stvar; prišel je starček pogledat naju in kako se
vam zajoka Takšnim načinom sva prežila pet mesecev;
a jaz bi bil rad ž njo prežfl tudi vse življenje tako, toda usoda
moja taka prokleta! 11

Peter Petrovič se je ustavil.

— „Kaj tacega se je pa pripetilo? 11  vprašal sem ga jaz s
sočutjem.

On je mahnil z roko.

— „Vse je šlo k vragu. Jaz sam sem jo pogubil. Matrenica
moja se je neizrečno rada vozila v saneh in jih tudi sama ravnala;
nadene vam svoj kožuh, site trgovske rokovice, in kar samo po-
krikuje. Vozila sva se vedno le zvečer, da bi naju, veste, kdo ne
srečal. Nekoč bil je, veste, posebno lep dan; mrazno, jasno, brez
vetra .... peljala sva se na sprehod. Matrena je vzela vajeti.
Nu, in jaz gledam, kam li vozi? Da ne li v Kokojevko, v vas
gospe svoje? Res, v Kokojevko. Jaz jej pravim: brezumnica, kam
pa voziš? Ona me je pogledala čez ramo, in se nasmehnila: češ,
naj se malo poveseliva. A! mislil sem si: — bodi si kar hoče!
Mimo gospodske hiše peljati se, veste, je lepo; ni res, da je lepo,
povedite sami? Nu, in midva se peljeva. Inohodec moj vam kar
plava, priprežna, povem vam, šla sta kot veter — uže se vidi
Kokojevska cerkev; glej, po cesti polzi star zelen voziček in lakaj
štrli na zadku .... Gospa, gospa se pelje 1 Jaz sem se prestrašil,
a Matrena kar trene z vajeti po konjih in jo udere naravnost
proti vozu. Oni kočijaž, razumete, to vidi; teče nama nasproti,
hoče se ogniti, veste, a zavozi preveč na stran in prekopicne vozi¬
ček v rov. Steklo se je razbilo — gospa kriči: aj, aj, aj! tovarišica
cvili: drži, drži! a mi, daj Bog noge, mimo. Dirjamo dalje, a
jaz si mislim: slabo bode, zakaj sem jej dovolil peljati se v Ko¬
kojevko. In kaj mislite ? veste, spoznala je starka Matreno in tudi
mene je spoznala, ter vložila tožbo, da ubežna nje dekla živi pri
dvorjanu Karatajevem; ob jednem pa je pokazala tudi hvaležnost,

194

kakor se spodobi. Gledam, k meni pride okrajni sodnik; ali
okrajni sodnik je bil znanec moj, Stepan Sergejič Kuzovkin, dober
človek, to se pravi, v resnici človek ne dober. Nu, in pride k
meni in mi reče: „Tako, tako, Peter Petrovič — kako vender ste
vi tako? .... Odgovornost je silna, a zakoni so v tej stvari
jasni.“ Jaz mu pravim: „Nu, o tem, razumje se, bodeva se uže še
pomenila; ali vam ni morda drago, malo okrepčati se ?“ Okrepčati
se bil je zadovoljen, a reče mi: ,,Pravosodje zahteva, Peter Petrovič,
sodite sami.“ — „To je res, pravosodje," pravim mu jaz, „to je res,
. . . a čul sem, da imate lepega vranca, ali bi ne hoteli zamenjati
ga za mojega Lampurdosa? ... A deklice Matrene Fedorove pri
meni ni.“ — »Nu,“ reče on: „Peter Petrovič, dekle je pri vas, saj
vender ne živimo v Švici .... a konja svojega zamenil bi uže
za Lampurdosa; sicer vzamem ga pa tudi tako.“ Vse jedno sem se
ga nekako odkrižal to pot. A stara gospa je jela še hujše od prejš¬
njega postopati; desetih tisoč, dejala je, mi ni žal. Nu, vidite, prišlo
jej je, kar se tiče mene, hipno v glavo, oženiti me s svojo zeleno
tovarišico — to sem zvedel pozneje; in zaradi tega se je ona tako
razkačila. Česa si vsega te gospe ne izmišljajo! .... Od dolzega
časa, se ve da. Hudo mi je prišlo; ni mi bilo za novec, da sem le
Matreno skrival — ne, tako so me zdelali, kakor zajca na gonji.
Zabredel sem v dolgove, izgubil zdravje .... Nekoč ležim vam po
noči na svoji postelji in premišljujem: Gospod, Bog moj, zakaj trpim ?
Kaj mi je vender storiti, če je ne morem zabiti? . . . Nu, ne morem
je, to je gotovo! — in glej, v sobo plane mi Matrena. Tačas sem
jo bil skril na svojih pristavah, v dveh vrstah od doma svojega.
Jaz sem se prestrašil. Kaj? ali so te tudi tam izvohali? — „Ni-
kakor, Peter Petrovič/ 1  dejala je ona: „nihče me ne vznemirja v
Bobnovu; ali pa to more dolgo trajati? Srce moje," pravi ona,
„mi poka, Peter Petrovič; smilite se mi, golobček moj; dokler
živim, ne zabim laske vaše, Peter Petrovič, a sedaj sem prišla k

vam poslovit se.“ — „Kaj ti je, kaj hočeš, brezumnica ? . . . . Kako
poslovit se? Kako poslovit se?“ — »A tako .... pojdem in iz¬
ročim se sama.“ — „A jaz te, brezumnico, zaprem v klet .... ali
me hočeš pogubiti? Ali me želiš umoriti, ka-li?“ Deklica vam molči

in gleda na tla. — »Nu, govori vender, govori!“ — „Nečem vam
več nemira provzročati, Peter Petrovič.” — „Nu, pojdi, pa govori
ž njo! . . . — Ali pa veš ti, brezumnica, veš li ti brez . . . .
brezumnica . . . .“

In Peter Petrovič je gorko zajokal.

— „Nu, in kaj menite?” nadaljeval je potem, udarši s pestjo
po mizi in trudeč se zgrbančiti obrvi, v tem, ko so mu solze še
vedno bežale po razgorelih licih: — „ veste, izročilo se je dekle —
šla je in izdala se je . . . .“

— »Konji so pripravljeni!” vzkliknil je mogočno nadzornik,
stopivši v sobo.

195

Vstala sva oba.

— „Kaj pa je bilo potem z Matreno?" vprašal sem jaz.

Karatajev je mahnil z roko.

Leto potem, ko sem se srečal s Karatajevim, prišel sem slučajno
v Moskvo. Nekoč, pred obedom, zašel sem v kavarno, nahajajočo
se za Ohotnim-redom — originalno moskovsko kavarno. V biljardni
sobi so švigali skozi oblake dima zarudeli obrazi, brke, šopi,
staromodne surke in najnovejše svetoslavke. Suhi starčki v oskrom-
nih vrhnih suknjah so čitali ruske novine. Prisluga je begala s
podnosi, mehko stopaje po zelenih preprogah. Kupci z mučno na¬
petostjo so pili čaj. Zdajci pride iz biljardne sobe človek, neko¬
liko razmršen in ne popolnoma trden na nogah. Položil je roko
v žep, povesil glavo in brezmiselno pogledal krog.

— „Ba, ba, ba! Peter Petrovič! .... Kako se imate?“
Peter Petrovič malo da se ni vrgel meni okolo vratu ter me je
vlekel, z lehka zibaje se, v majhno posebno sobo.

— „Vidite tukaj,“ dejal je, skrbno posajaje me v naslanjačo:

— „tukaj bode vam dobro. Dečko, piva! a ne, to je, šampanjskega!

— Nu, priznavam, nisem pričakoval, nisem pričakoval ....
Je li davno, kar ste prišli ? ali na dolgo ? Nu, glejte si, sam Bog
vas je prinesel, kakor pravijo . . . .“

— „Ali še pomnite . . . .“

— ,,Kako ne pomniti, kako ne pomniti,“ segel mi je hitro
v besedo: — „stvar minula .... stvar minula . . . .“

— „Nu, s čim se pa vi sedaj bavite, ljubi moj Peter Petrovič ?“

— „Živfm, kakor izvolite videti. Tu je življenje dobro, tu
je narod dobrodušen. Tu sem se umiril.“

In vzdihnil je ter povzdignil oči proti nebu.

— ,,Ali služite?"

— „Ne, ne služim še, a mislim se skoraj odločiti. Pa kaj
služba? .... Ljudje — to je glavno, s kakšnimi ljudmi sem
se jaz tukaj seznanil!....“

Dečko je prišel z butiljko šampanjskega na črnem podnosu.

— „Vidite, tudi ta-le je dober človek .... Ni li res,
Vasja, ti si dober človek? Na zdravje tvoje!“

Dečko je postal, prilično stresnil z glavo, nasmehnil se in šel.

— „Res, dobri ljudje so tukaj," nadaljeval je Peter Petrovič:

— „s čujstvom, z dušo .... Hočete li, da vas seznanim? Taka
slavna detca so vam . . . Vsi vas bodo veseli. Povem vam ....
Bobrov je umrl, to vam je gorje!"

— „Kateri Bobrov?"

— „Sergej Bobrov. Bil je dobra duša; skrbel je zame, ne-
vedneža, stepnjaka. Tudi Gornostajev Pantelej je umrl. Vsi so
pomrli, vsi!“

196

— „Ali ste ves čas v prebili Moskvi? niste li šli nič v vas?“

— „V vas .... vas mojo so prodali."

— „ Prodali?"

— »Eksekucija .... Glejte si, zakaj je niste kupili vi!"

— „Ali o čem bodete živeli, Peter Petrovič ?“

— „Ej, od gladu ne umrjem, ako Bog da! če novcev ne
bode — bodo prijatelji. Pa kaj li je novec? — Prah! Zlato —
prah je!“

Zamižal je, pomešal z roko po žepu, pomolil proti meni na
dlani dva petaltinih ‘) in grivenik.

— „Kaj je to? Vender prah? (In novec je poletel na tla.)
A povedite v mi rajši, ste li čitali Poležajeva?"

— »Čital."

— »Ste li videli Močalova v Hamletu?®

— »Ne, nisem ga videl."

— „Niste videli, niste videli .... (In obraz Karatajeva je
pobledel, oči so jele nemirno begati; obrnil se je strani: legak
krč mu je probežal po ustnah.) — Ah, Močalov, Močalov! »Kon-
čati življenje — usnuti," izpregovoril je z zamolklim glasom:

»Ne dalje! in znati, da spanje to

Konča trpljenje, tisoče udarov,

Zemljanov delež .... Takov cilj dostojen

Želja je vročih! .... Umreti .... usnuti . . . .“

— „Usnuti, usnuti," pomrmral je nekolikokrat.

— »Povedite mi, prosim," pričel sem jaz, toda, on je nada¬
ljeval z ognjem:

»Kdo trpel bič in roganje bi veka,
Brezsilje prav, zatiranje tiranov,
Ošabnih zlost, ljubezen zabljeno,
Prezrtih duš preziranje zaslug,
Če mogel podariti bi nam pokoj
Jeden udar .... O, spomni se
V molitvi sveti svoji na moj greh!"

In položil je glavo na mizo. Jel je ječati in zmeteno govoriti.

— »In jeden mesec potem", dejal z novo močjo:

»Sam jeden kratek hitro-bežen mesec!

Se ni obutve dobro ponosila,
V kateri šla je, vsa v solzah,
Za bednim prahom mojega očeta!

O nebo ! Zver brez vsacega razuma,
Žalovala bi . ..."

Nesel je kozarec šampanjskega k ustnam, a ni izpil vina
ter nadaljeval:

„Zavoljo Hekube?

Kaj on Hekubi je, kaj ona njemu?

Kaj on solzi zavoljo nje? . . .

A jaz .... nečislan, malodušen rob —
Plašljivec! . . . Kdo hudobneža me zdve?

.*) Altinik je star novec za tri kopejke; petaltinik = 16 kop.; grivenik
= 10 kop. Prel.

197

Kdo mi poreče: lažeš?

A razžaljenja bi prenašal . ... Da!

Golobje srce imam: — žolča nemam,
Grenko mi ni žaljenje . . . .“

Karatajev je izpustil kozarec iz roke in se prijel za glavo.
Zdelo se mi je, da sem ga razumel.

— „Nu, pa kaj/ izpregovoril je naposled; kdor se starega
spomina, temu oko ven .... Ni li res ? (In zasmijal se je.) —
Na vaše zdravje/

— „ Ali ostanete v Moskvi ?“ vprašal sem ga jaz.

— „Umrjem v Moskvi.“

—■ n Karatajev!“ začulo se je iz sosednje sobe, „Karatajev,
kje si? Pojdi sem, dečko ljubeznivi!"

— „Zdvejo me/ izpregovoril je on, težko dviguje se z mesta.

„Z Bogom; obiščite me, če morete, stanujem v * * *. “

A drugi dan sem moral po nenadejanih okolnostih uže od¬
potovati iz Moskve in nisem se več sešel s Petrom Petrovičem
Karatajevim.

Svidenje.

•?B>edel sem v brezovem logu jeseni, okolo polovine septembra
^meseca. Od samega jutra je padal droban dežek, zamenjen sedaj
pa sedaj s toplim solnčnim sijanjem; bilo je nestanovitno vreme.
Nebo se je sedaj zavleklo s tencimi belimi oblači, sedaj zopet
razčiščalo na hip, in tedaj se je kazala izza razdvojenih oblakov
lazur, jasna in laskova, kakor prekrasno, umno oko. Jaz sem
sedel, gledal krog ter poslušal. Listje je tiho šumelo nad mojo
glavo; po jedinem šumu njegovem je bilo uže lehko spoznati,
kakov letni čas je bil tedaj. To ni bil veseli, smijoči se trepet
vzpomladi, ni mehko šepetanje, ni dolgi govor leta, ni boječe in
hladno lepetanje pozne jeseni, ampak slabo slišno, dremotno kramo-
Ijanje. Slabi veter je rahlo pihal po vršičih. Notranjost loga,
vlažnega od dežja, izpreminjala se je neprestano glede na to,
je li solnce svetilo ali bilo zakrito z oblakom; sedaj se je
obsevala vsa, in bilo je, kakor bi se ta hip vse v njej na-
smijalo: tenka debla ne preveč gostih brez so vzprejemala
hipno nežni odsoj bele svile, na zemlji ležeče drobno listje se
je zabliščalo zdajci izpreminjaje in vnemaje se s cekinovim zla¬
tom, a rudečkasta stebla visoke, kodraste praproti, uže okrašena
s svojo jesensko bojo, podobno boji prezrelega grozda, lesketala
so se med brezovjem, brezkončno motaje in presekovaje se pred
očmi; sedaj zopet je vse krog z lehka sinjelo: žive boje so
hipno gasnile, breze se belile brez bleska, bele kakor ravno
padši sneg, katerega se še ni teknil hladno igrajoči žarek zim-
nega solnca — in tihotapno, lokavo, jel se je usipati in šumeti
po lesu prav droban dež. Listje na brezah je bilo še skoraj vse
zeleno, če tudi očitno pobledelo; le tu in tam je stala kaka mlada,
vsa rudeča ali vsa zlata, in treba je bilo videti, kako je jarko
odsevala na solnci, kadar so žarki njegovi nenadejano prodirali,
polže in izpreminjaje se skozi gosto mrežo tencih vejic, ravno
zmitih od pršečega dežja.

Ni jedne ptice ni bilo slišati: vse so se poskrile in umolk¬
nile; le izredka je zazvenel, kakor jeklen zvonček, nasmešljivi glasek
senice.

199

Predno sem se ustavil v tem brezovem gozdiči, šel sem s
svojim psom skozi visok trepetličji gozd. Jaz, priznavam, ne ljubim
preveč tega drevesa — trepetlike — s svojim bledo-lilastim deblom
in sivo-zelenim, metaličnim listjem, katero dviga kolikor mogoče
višje in razširja po vzduhu v podobi tresočega se vejala; ne lju¬
bim večnega zibanja njegovega okroglega nečednega listja, nerodno
pricepljenega k dolžim stebelcem; lepo je ono samo v one letne
večere, kadar se, samotno dviguje se sredi nizkega grmovja, upro
vanje rudečkasti žarki zahajajočega solnca ter se lesketa in trepeče
od korenine do vrha oblito z jednacim žoltim bagrencem — ali,
kadar se, v jasen vetern dan, vse šumno vije po sapi ter lepeče
na sinjem nebu in je videti, kakor bi se vsak list, poprijet od
sape, hotel odtrgati, zleteti in sfrčati v daljo. Toda v obče jaz ne
ljubim tega drevesa in zaradi tega se nisem ustavil v trepetličjem
gozdu, da si počijem, šel sem rajši do brezovega lesa, vgnezdil
se pod brezo, katere veje so se začenjale nizko nad zemljo in
so me zatorej mogle braniti dežja, ter poradovavši se nad okolično
podobo, zaspal sem onim mirnim in kratkim snom, kateri je znan
jedinim lovcem.

Ne morem reči, koliko časa sem prospal, a ko sem odprl
oči — bila je vsa notranjost lesa napolnena s solncem in na
vse kraje se je videlo skozi radostno šumeče listje, kakor bi se
iskrilo jarko-modro nebo; oblači so se skrili, razgnani po zaigravšem
vetru; vreme se je razčistilo in v vzduhu se je čutila dna po¬
sebna, suha svežest, katera, napolnujoča srce z nekacim bodrim
čujstvom, skoraj vselej oznanja miren in jasen večer po deževnem
dnevu. Hotel sem vstati in z nova poskusiti srečo, ko se zdajci
ustavijo moje oči na nepremičnem človeškem obrazu. Pogledal
sem natančneje, bila je mlada kmetska deklica. Sedela je v dvaj¬
setih koracih od mene, zamišljeno povesivša glavo in opustivša
obe roči na koleni; na jedni njiju, do polovine razkriti, ležal je
gost šopek poljskih cvetlic in pri vsacem nje dihanji je spolznil
počasi na pisano krilo. Cista bela srajca, zapeta za vratom, ovi¬
jala se je v krotkih, mehkih gubicah okolo nje stanu; debele
žolte korale v dva reda so se jej spuščale z vratu na prsi. —
Bila je prav ne napačna. Gosti, svetli lasje, prekrasne pepelne
boje, vili so se jej v dveh skrbno pričesanih polukrogih izpod
ozke, živo rudeče povezke, potegnene skoraj na čelo, belo kakor
slonova kost; ostali del nje lica je bil lahno zagorel z onim zlatim
zagarom, katerega vzprejema jedino le tenka koža. Očij nje nisem
mogel videti — ni jih privzdigala; a videl sem jasno nje tenke,
visoke obrvi, nje dolge trepalnice; bile so vlažne, in na jednem nje
lic se je lesketal na solnci posušen sled solze, ustavivše se prav nad
ustni, z lahka pobledelimi. Vsa nje glavica je bila jako mila; celo
nekoliko tolsti in okrogli nos ni je kazil. Posebno po všeči mi
je bilo izraženje nje lica: bilo je tako prosto in krotko, tako tožno

14

200

in tako polno detske nezavesti o težnosti svoji. Vidno je čakala
nekoga; v lesu je nekaj lahno hrustnilo: — povzdignila je precej
glavo in pogledala krog; v prozorni senci so blesnile bistro 'pred
menoj nje oči, velike, svitle in plašne, kakor pri lanu. Nekoliko
hipov je poslušala in ne umeknila široko odprtih očij z mesta,
od koder se je zaslišal lehni zvok, potem vzdihnila, povesila po¬
časi glavo, še niže se naklonila in jela lenobno prebirati cvetlice.
Trepalnice so jej porudele, britko so se zakrivila ustna in nova
solza se je utrnila izpod gostih trepalnic, ustavljaje in svetlo leske-
taje se na lici. Tako je minilo dovolj časa; uboga deklica ni se
genila — le izredka je pregibala tožno z rokama ter prislušavala,
vedno prislušavala ... Z nova je zašumelo nekaj po lesu —■
ona je vztrepetala. Sum ni minil, prihajal je močnejši, približaval
se in naposled so se začuli odločni brzi korači. Ona se je sklo¬
nila in nekako preplašila, nje pazljivi pogled je zatrepetal in se
vnel v pričakovanji. Skozi goščo se je pokazala hitro moška podoba.
Ona ga je pogledala, zdajci vzkipela, radostno in srečno se na-
smijala, hotela uže vstati, a precej zopet povesila oči, pobledela,
zbegala se — in še le tedaj povzdignila trepeči, skoraj proseči
pogled na prišedšega človeka, ko se je ta ustavil tik nje.

Jaz sem pogledal radovedno nanj iz zasade svoje. Priznavam,
on se mi ni kaj prikupil. To vam je bil po vseh znamenjih razvajen
hišnik bogatega dvorjana. Obleka njegova je kazala pritezanje na
ukus in gizdalinsko nebrežnost: na njem je bila kratka suknja
bronaste boje, najbrž z gospodovih pleč, zapeta do vrha, rožen
Zavratnik z višnjevima končkoma in žametna, črna kapa z
zlato porto, potegnena na same obrvi. Okrogla vratnička njegove
bele srajce sta mu neusmiljeno podpirala ušesi in rezala lici, a
naskrobljena zapestnika zakrivala roči doli do rudečih in krivih
prstov, ukrašenih s srebernimi in zlatimi prsteni z očesi iz tur-
kusa. Obraz njegov, rudeč, svež in predrzen, bil je iz čisla onih
obrazov, kateri, kolikor sem mogel opaziti, skoraj vselej moške
razdražajo in, žal, prav mnogikrat ugajajo ženskim. On se
je vidno trudil dajati surovim črtam svojim izraz zaničljiv in dol¬
gočasen, mižuril neprestano s svojima uže brez tega majhnima,
mlečno-sirima očescema, grbančil čelo, povešal kota usten, pri¬
siljeno zeval in z nebrežno če tudi ne popolnoma spretno prešer-
nostjo sedaj popravljal z roko rujavkaste, gizdalinsko navihane
viške, sedaj ščipal žolte dlačice, štrleče na tolsti vršni ustni —
s kratka, spakoval se je nestrpljivo. Jel se je spakovati takoj, ko
je zagledal mlado kmetico, čakajočo njega; počasi, s širdcimi
korači je šel k njej, postal, pomajal z ramenima, vteknil obe roči
v žepa svoje suknje in, dobro zagledavši ubogo deklico z beglim
in ravnodušnim očesom, spustil se na zemljo.

—■ „Nu,“ pričel je on in vedno gledal nekam v stran,
zibaje z nogo in zevaje: — „ali si uže davno tu?“

201

Deklica mu ni mogla kaj odgovoriti.

— »Se ve da, davno, Viktor Aleksandrič,“ izpregovorila je
naposled s slabo slišnim glasom.

— „A!“ (Snel je kapo, veličastno potegnil z roko po gostih,
tugo zavitih laseh, začenjajočih se malo ne pri obrveh in, z do¬
stojanstvom pogledavši krog, skrbno zopet pokril dragoceno svojo
glavo.) „A jaz sem pozabil skoraj popolnoma. Razven tega, vidiš,
gre dež! (On je zopet žehnil.) — Dela je čez glavo: če vsega ne
storiš, zmerjan si. Jutri odpotujemo “ .

— »Jutri?" dejala je deklica in obrnila nanj preplašeni svoj
pogled.

— „Jutri .... Nu, nu, nu, prosim," poprijel je on precej
in z nejevoljo, videč, da je ona zatrepetala vsa in tiho naklonila
glavo: — „prosim, Akulina, ne plakaj. Saj veš, da tega trpeti
ne morem. (In nagrbančil je topi svoj nos.) Če ne, precej grem
. . . . Kaka neumnost — kisati se!"

— »Nu, ne bodem, ne bodem," dejala je hitro Akulina,
po sili požiraje solze. — „Zatorej jutri odpdtujete?" dodala je
po kratkem premolku: — »kedaj Bog privede zopet, da se vidiva,
Viktor Aleksandrih?"

— »Bodeva se uže še videla, uže. Ce ne v bodočem letu
— pa pozneje. Gospod, zdi se mi, želi v Petrogradu stopiti v
službo,“ nadaljeval je, izgovarjajo besede zateglo in nekoliko skozi
nos; mogoče pa tudi, da pojdemo za granico."

— »Vi bodete mene zabili, Viktor Aleksandrih, “ dejala je
tožno Akulina.

— »Nikakor, zakaj neki? Jaz tebe ne bodem zabil: samo
bodi mi pametna, ne delaj neumnostij, ubogaj očeta  .... A jaz
tebe ne zabim — ne-e.“ (In iztegnil seje mirno in zopet zehnil.)

— »Ne zabite me, Viktor Aleksandrih," nadaljevala je ona
s prosečim glasom. — »Saj sem vas vender, menim, zelo ljubila,
vse, menim, sem za vas . . . Pravite mi, naj ubogam očeta,
Viktor Aleksandrih ... A kako naj ubogam očeta . . . .“

— »Nu, kaj ?“ (Izgovoril je obe besedi, kakor iz želodca,
leže na hrbtu in podloživšr roči pod glavo.)

— »A kako vender, Viktor Aleksandrih — sami' veste . . . .“
Umolknila je. Viktor si je poigral z jekleno verižico ure svoje.

— »Ti, Akulina, nisi neumno dekle," izpregovoril je on na¬
posled: — »in zato ne govori budalostij. Jaz želim sreče tvoje,
me li razumeješ? Gotovo, ti si pametna, ne popolnoma kmetska,
tako rekoč; tudi mati tvoja ni bila vedno kmetska. Vender si pa
brez izobraženja — in zato treba, da ubogaš, če ti kaj rečem."

— »To je strašno, Viktor Aleksandrih."

— „I-i, kaka budalost, draga moja: v čem si našla strah!
Kaj li imaš tu,“ dodal je, privzdignivši se k njej: — »cvetlice?"

14*

202

— „ Cvetlice/ odgovorila je klaverno Akulina. „Tu sem na¬
trgala poljskih jarebik,“ nadaljevala je nekoliko bolj živo: —
»dobra je za teleta. A to-le je dvozob — proti zlatuhi. Poglejte
vender, kako čudna cvetka je to ; take čudne cvetke nisem videla,
kar sem na sveti. To-le so potočnice, a to-le mačehe .... A
teh-le sem nabrala za vas/ dodala je, potegnivša izpod žolte ja-
rebike majhen šopek modrih plavic, prevezanih s tenko travico:
— „ hočete li?“

Viktor je iztegnil lenobno roko, vzel, malomarno ponjuhal
cvetlice in jel jih vrteti v prstih, s preudarjajočo važnostje po¬
gleduje k višku. Akulina ga je gledala .... V nje tožnem
pogledu je bilo toliko nežne udanosti, oboževalne pokornosti in
ljubezni. Bala se ga je, ne upala plakati, poslavljala se ž njim
in radovala se poslednjič družbe njegove, toda on je ležal raz-
vrt, kakor sultan, in z velikodušnim trpljenjem in ponižanjem pre¬
našal nje obožavanje. Jaz, priznavam, pogledaval sem z ne¬
jevoljo njegov rudeči obraz, na katerem je skozi hlinjeno-pre-
zirljivo ravnodušje progledavalo zadovoljeno, prenasičeno samo¬
ljubje. Akulina je bila tako lepa v tem hipu; vsa duša nje se je
razkrivala doverljivo, strastno pred njim, hrepenela je le k
njemu, dobrikala se mu, toda on .... on je položil plavice na
travo, izvlekel iz stranskega žepa suknje okroglo stekelce v bro¬
nasti opravi in jel ‘vtiskavati je v oko; a kakor tudi se je trudil
udržati je s skrčeno obrvjo, vender se je še celo z nosom pri-
vzdigneno stekelce vedno le izvalivalo in padalo mu v roko.

— „Kaj pa je to ?“ vprašala ga je naposled začudena
Akulina.

— „Lornjet,“ odgovoril je on važno.

■— „čemu?“

— „1, da bi bolje videl.“

— ,,Pokažite — nu.“

Viktor se je nagrbančil in jej dal stekelce.

— »Pazi, da ne razbiješ.“

— »Kaj še, ne ubijem 11 . (Primeknfla je je boječe k očesu.)
»Jaz ničesar ne vidim,“ dejala je nedolžno.

— „Ok6 moraš zatisniti, oko/ rekel je on z glasom neza¬
dovoljnega učitelja. (Zamižala je z očesom, pred katerim je držala
stekelce.) „A ne tega, ne tega, brezumnica! Onega!“ vzkliknil je
Viktor, in ne davši jej popraviti pomote, vzel jej lornjet.

Akulina je zarudela, prav lahno se nasmehnila in obrnila
strani.

-— ,,To ni za nas/ dejala je.

— »Kako neki!“

U,božica je pomolčala in globoko vzdihnila.

— ,,Ah, Viktor Aleksandrič, kako težko nam bode brez
vas!“ dejala je naglo.

203

Viktor je obrisal lornjet s polo in ga vteknil zopet v žep.

— »Res, res," izpregovoril je končno: — »tebi bode začet¬
kom težko, res. (Ponižno jo je potrepal po ramenu; ona je vzela
počasi s svojega ramena njega roko in jo boječe poljubila.) —
„Nu, da, da, ti si res dobro dekle,“ nadaljeval je on, samodovoljno
nasmehnivši se: — „a kaj hočemo? Sama pomisli: nam z go¬
spodom ni mogoče tu ostati; sedaj bode skoraj zima, a po zimi
v vasi — to sama veš — je velik dolgčas. Drugače je v Petro¬
gradu: Tam so ti, vedi, taka čudesa, kakeršnih si ti, neumno
dekle, znaj, ni v sanjah misliti ne moreš. Kakšne hiše, ulice,
a ljudje, izobraženje — saj pravim, čudesa1“ (Akulina ga je po¬
slušala s požirajočo pazljivostjo, z lahka odprša usta, kakor
otrok.) „Sicer pa," dodal je on, preobračajo se na zemlji: „čemu
jaz tebi vse to pripovedujem? Saj tega tako razumeti ne
moreš. “

— ,,Zakaj ne, Viktor Aleksandrič? Razumela sem, vse sem
razumela.“

— „Glejte si, kako je prebrisana!“

Akulina je povesila glavo.

— ,,Prej niste tako govorili z menoj, Viktor Aleksandrič/'
dejala je ona, ne dvignivša očij.

— ,,Prej ? . . . . prej! Tako — prej ?“ rekel je on, kakor
bi se jezil.

Pomolčala sta oba.

— „Nu, čas mi je iti," izpregovoril je Viktor in uže uprl
se na’ laket.

— ,,Počakajte še malo," dejala je s prosečim glasom Akulina.

— ,,Cesa naj še čakam ? . . . . Sedaj sem se uže poslovil
s toboj."

— „Počakajte,“ ponovila je Akulina.

Viktor je legel zopet in jel požvižgavati. Akulina ni spu¬
stila očij z njega. Opaziti sem mogel, da je polagoma prišla v
razburjenost: ustna so se jej jela tresti, bledo nje lice je slabo
zarudelo.

— „Viktor Aleksandrič," rekla je naposled s tresočim se gla¬
som: — ,,grešno je . . . grešno . . . Viktor Aleksandrič: za Boga !“

— ,,Kaj je grešno?" vprašal je on, skrčivši obrvi ter z lahka
privzdignil in obrnil k njej glavo.

—• ,,Grešno je, Viktor Aleksandrič. Vsaj dobro besedico bi
mi dali za slovo; vsaj besedico bi mi rekli, ubogi sirotni de¬
klici . . . .“

•— „A kaj naj ti rečem?"

— ,,Jaz ne vem; vi to bolje veste, Viktor Aleksandrič.
Sedaj odpotujete, a da bi mi vsaj besedico .... S čim sem jaz
to zaslužila?"

— ,,Kako si vender čudna! Kaj naj pa storim?"

204

— »Vsaj besedico . . . .“

— „Nu, goni jedno in tisto,“ promrmral je nejevoljno in vstal.

— „Ne srdite se, Viktor Aleksandrič,“ dodala je naglo ona,
s težka zdržuje solze.

— »Jaz se ne srdim, a samo ti si brezumna .... Ali se
morda morem s toboj oženiti? Se li morem? Nu, zatorej, kaj
hočeš potem? kaj?" (Povzdignil je nekoliko obraz, kakor bi pri¬
čakoval odgovora, in razprostrl prste.)

— »Jaz ničesar, ničesar ne zahtevam," odgovorila je ona,
ihte in bojaznfvo osmeljuje se prostirati proti njemu tresoči se roči:

— »a da bi le besedico, za slovo “

In solze so se jej vsule curkoma.

— »Nu, tako je, sedaj se pa še kremži," dejal je hladno¬
krvno Viktor, nadvigaje od zadaj kapo na oči.

— »Jaz ničesar nečem," nadaljevala je ona, jokaje in za-
krivaje obraz z obema rokama; „a kaj mi je sedaj početi v moji
družini, kaj mi je početi? — In kaj bode z menoj, kaj se bode
zgodilo z menoj, ubožico? Oddali me bodo sirotico neljubemu . . . .
Uboga glavica!"

— »Prepevaj, prepevaj," mrmral je poluglasno Viktor, ne¬
koliko v zadregi.

— »A da bi mi vsaj besedico, vsaj jedno .... Da bi mi
vsaj rekel: Vidiš, Akulina, vidiš, jaz . . . ."

Močno, prsi razdirajoče ihtenje ni jej dalo dokončati govora

— povalila se je z obrazom na travo in britko, britko zajokala
. . . . Vse nje telo je kipelo krčevito, zatilnik se jej je dvigal
.... Dolgo zadržano gorje je bruhnilo naposled kakor s potokom.
Viktor je postal pri njej, postal, pomajal z ramenima, obrnil se in
odšel s širocimi korači. Minilo je nekoliko hipov .... Ona je utih¬
nila, povzdignila glavo, poskočila k višku, ozrla se krog sebe in
plosknila z rokama ; hotela je bežati za njim, a nogi sta jej omah¬
nili — padla je na koleni .... Nisem se vzdržal in skočil sem
k njej: a ko me je le zagledala, uže se je vzela od nekodi moč
in skočila je k višku s slabim krikom ter izginila za drevjem,
pustivši razmetane cvetlice na tleh.

Jaz sem postal, pobral šopek plavic in šel iz gozda v polje.
Solnce je stalo nizko na bledo-jasnem nebu; tudi žarki njegovi
so nekako pobledeli in ohladeli: niso sijali, razlivali so se z ravnim,
skoraj vodenkastim svitom. Do večera ni ostajalo več od pol ure,
a zarja se je lahno užigala. Hipno nastajajoči veter je begal
naglo meni naproti črez žolto, posušeno strnišče; hitro se je dvi¬
galo pred njim, letelo mimo, črez cesto, ob grmovji, drobno zvito
listje; stran gozda, obrnena kakor stena v polje, tresla se je vsa
in bliščala z drobnim, razločnim, toda ne jarkim lesketanjem; na
rudečkasti travi, na bilkah, na slamicah, povsodi so se lesketale
in zibale brezštevilne niti jesenskih pajčevin. Ustavil sem se ... .

205

Bilo mi je tesno; skozi neveselo, četudi sveže nasmihanje vendče
prirode, zdelo se mi je, da se prokraja tožen strah nedalnje
zime. Visoko nad menoj, težko in rezko razsekaje vzduh s perdtima,
proletel je oprezni vran, povrnil glavo, pogledal name od strani,
preplašil se in pogosto karkaje skril se za lesom; velika jata
golobov je priletela veselo z gumna in, zdajci zakroživši se
stolbom, brzo razsedla se po polji — znamenje jeseni! Nekdo se je
peljal mimo za golim holmom, gromko ropotaje s prazno telego.

Vrnil sem se domov; toda obraz bedne Akuline mi dolgo
ni šel iz glave in plavice nje, uže davno vele, hranim še danes
doma ....

Hamlet Ščigrovskega okraja.

wla jednem svojih, potovanj šeni vzprejel povabilo, naj obedujem
& pri bogatem graščaku in lovci, Aleksandru Mihajliči G***.
Njega selo je bilo kacih pet vrst od male vasice, kjer sem se
tedaj jaz poselil. Našel sem frak, brez katerega ne svetujem ni¬
komur še celo na lov ne hoditi, in odpravil se k Aleksandru
Mihajliču. Obed je bil določen na šesto uro; jaz sem prišel ob
petih in našel uže veliko množico dvorjan v uniformah, civilnih
oblekah in drugih, menj določilnih, odejah.

Gospodar me je vzprejel laskavo, a precej zopet pobežal v
vzprejemno sobo. Pričakoval je važnega visocega dostojanstvenika
in bil nekamo nepokojen, kar nikakor ni pristajalo njegovemu
neodvisnemu položenju v svetu in bogastvu. Aleksander Mihajlič
ni bil nikoli oženjen in tudi žensk ni ljubil; zbiralo se je pri
njem neoženjeno društvo. Živel je prav gospodski; ppvečalin olepšal
je dedov hrame velikolepno, naročal vsako leto iz Moskve ne-
izrečno mnogo vina, in sploh užival največje uvaženje. Aleksander
Mihajlič je izstopil uže davno iz državne službe in ni dosegel
nobene častne stopinje .... Kaj zatorej ga je napotilo va¬
biti v gosti visocega dostojanstvenika in nepokojiti se od ra¬
nega jutra v dan slavnostnega obeda ? To ostane pokrito z mrakom
neizvestnosti, kakor je odgovarjal jeden meni znan uradnik, kadar
so ga izpraševali: če tudi on vzprejema vzetke’) od dobrohotnih
dajalcev.

Ločivši se od gospodarja, jel sem pohajati po sobah. Skoraj
vsi gosti so mi bili popolnoma neznani; kacih dvajset jih je se¬
delo uže za kvartnimi -mizami. V številu teh ljubiteljev preferansa
so bili: dva častnika s plemenitima, toda z lahka iznošenima obra¬
zoma, nekoliko civilnih osob, v tesnih visocih zavratnih rutah in
z visečimi, namazanimi brkami, kakeršne imajo samo odločni,
toda dobromisleči ljudje, (ti dobromisleči ljudje so pobirali z važ¬
nostjo kvarte in ne obračaje glave, od strani merili t.  očmi
prišlece); pet ali šest okrajnih uradnikov z okroglimi trebušci,
puhlimi in potnimi ročicami in oskromno nepremičnimi nogami,

‘) Postranski in nepostavni zaslužki uradnikov, podmitnina. Prel.

207

(ti gospodje so govorili z mehkim glasom, kratko nasmehavali
se na vse strani, držali svoje igre v samih zapestnikih in, igraje
aduta, ne tolkli po mizi, ampak nasprotno, valu podobno metali
kvarte na zeleno sukno ter skladaje dobiček, napravljali legak,
jako uljuden in priličen škrip). Drugi dvorjani so sedeli na divanih,
stali v gručah pri durih in poleg oken; jeden, uže ne več mlad,
a ženski podoben, po zunanjosti graščak, stal je v kotu, stresal
se, rudel in v zadregi vrtel na trebušci s pečatom svoje ure,
dasi nihče ni obračal nanj svoje pozornosti; drugi gospodje v
okroglih frakih in kockastih pantalonih dela moskovskega kro¬
jača, večnega cehmojstra Firsa Kljuhina, razgovarjali so se ne¬
navadno prosto in živo, slobodno obračaje debele in gole tilnike
svoje; mladenič dvajsetih let, škilast in svetlolas, od nog do
glave odet v črno obleko, bal se je očividno, a nasmihal se ja-
dovito ....

Jelo mi je uže prihajati dolgčas, ko se mi hipno pridruži neki
Vojnicin, nedoučivši se mlad človek, živeč v domu Aleksandra
Mihajliča kot .... težko je reči,v ravno kaki službi. Streljal je
odlično in znal dresirati pse. Poznal sem ga še v Moskvi. Bil je
iz čisla onih mladih ljudij, kateri so pri vsaki skušnji „igrali
stolbnjaka/ to je, ne odgovarjali ni besedice na vprašanja pro¬
fesorjev. Te gospode so imenovali tudi zaradi krasote sloga —
bakenbardiste. (Stvar davno minulih dnij, kakor izvolite videti.)
Vršilo se je pa to tako-le: poklicali so na primer Vojnicina. —
Vojnicin, kateri je do tega časa nepremično in ravno sedel v svoji
klopi, od nog do glave oblivaj e se z gorečo izparino, in brezmi¬
selno pogleduje krog — je vstal, skrbno zapel suknjo svojo
do vrha in se po strani proril k izpraševalni mizi. — »Izvolite
vzeti listek/ dejal mu je prijazno profesor. Vojnicin je iztegnil
roko in se trepetno teknil s prsti kupčka listov. — »A ne iz¬
volite izbirati/ opazil je s tresočim se glasom kak tuj, a razdražljiv
starček, profesor iz druzega fakulteta, nejevoljen takoj na nesreč¬
nega bakenbardista. Vojnicin se je pokoril usodi svoji, vzel listek,
pokazal številko in šel sest k oknu, dokler je njegov prednik
odgovarjal na svoje vprašanje. Pri oknu Vojnicin ni spustil očij
z listka, k večjemu zaradi tega, da bi kakor prej počasi pogledal
krog, a sicer se ni genil ni z jednim členom. Toda njegov prednik
je končal; reko mu: »Dobro, stopajte/ ali celo: „Nu, dobro, prav
dobro/ 1  z ozirom na sposobnosti njegove. Sedaj pokličejo Vojni-
cina. — Vojnicin vstane in se s trdim korakom približa mizi. —
»Preberite listek/ reko mu. Vojnicin nese z obema rokama listek
prav pod nos, počasi čita in počasi opusti roči. — „Nu, zatorej,
izvolite odgovoriti/ de mu lenobno isti profesor, naslanjaje svoje
telo nazaj in skrižaje roči na prsih. Nastane grobno molčanje.

— »Ali ne znate? 11  Vojnicin molči. Tujega starčka jame stresati.

— »A povedite vender nekaj.“ Molči vam Vojnicin moj, kakor

208

mrtev. Striženi tilnik njegov kruto in nepremično štrli' naproti
radovednim pogledom vseh tovarišev. Tujemu starčku hočejo oči
izskočiti: kar videti ne more Vojnicina. — „To je vender čudno,"
opazi drugi izpraševalec: — »kaj li stojite, kakor nem? ali ne
znate, ka-li? Zatorej vsaj povedite." — »Dovolite mi vzeti drug
listek/ tiho izpregovon' nesrečnež. Profesorji se spogledajo. —
»Nu, izvolite," odgovori, mahnivši z roko, glavni eksaminator.
Vojnicin zopet vzame listek, zopet gre k oknu, zopet se vrne k
mizi in zopet molči, kakor ubit. Tuji starček je v stani snesti ga
živega. Naposled ga zapode in mu vpišejo ničlo. Vi mislite : sedaj
pojde vender domov? Kaj še! Vrne se na mesto svoje, ravno tako
mirno sedi do konca skušnje, kakor prej, a kakor gre, vzdihne:
»To je parna kopel, taka naloga!" — In hodi vam ves ta dan po
Moskvi, časih prijemaje se za glavo in gorko proklinjaje svojo
nesrečno usodo. A za knjigo, razumeje se, ne prime in drugo jutro
ponavlja se stara pesen.

Nu, in ta Vojnicin se mi je pridružil. Pogovorila sva o
Moskvi, o lovu.

— „Hočeta li," šepnil mi je zdajci na uho: »seznanim vas
s prvim tukajšnjm dovtipnjakom?"

— „ Storite mi ljubav."

Vojnicin me je vedel k možu majhne rasti, z visocim šopom
na glavi in z brkami, v rujavem fraku in pisani zavratni ruti. Nje¬
gove žolčne, nemirne črte so dihale resnično um in zlost; črni
skrčeni očesci sta gledali drzno izpod neravnih trepalnic. Poleg
njega je stal graščak, širok, mehak, sladak — prav sladkor-medovič
in na jedno oko slep. On se je smijal uže dolgo dovtipom ma¬
lega človeka in se kar tajal od zadovoljstva. Vojnicin me je se¬
znanil z dovtipnjakom, katerega so zvali Petra Petroviča Lupihina.
Seznanila sva se in menjala prve pozdrave.

— »A dovolite pokazati vam najboljšega svojega prijatelja,"
dejal je zdajci Lupihin z rezkim glasom, prijemši sladkega graščaka
za roko. — »A ne upirajte se vender, Kirila Silifanič," dodal je
on: »ne bodo vas snedli. Evo“, nadaljeval je, v tem, ko se je
vznemirjeni Kirila Silifanič tako nerodno klanjal, kakor bi se mu
hotel odvaliti život: — »evo vam izvrstnega dvorjana. Do pet¬
desetega leta svoje dobe je bil odličnega zdravja, a nanagloma
mu je prišlo v glavo zdraviti si oči, zaradi česar je na jedno
oko oslepel. Od tega časa zdravi svoje kmete z ravno taci m uspe¬
hom . . . Nu, in oni, razumeje se, z ravno takšno udanostjo . . . .“

— »To vam je takšen" — pomrmral je Kirila Silifanič in se
zasmijal.

— »Dogovorite, prijatelj moj, eh, dogovorite," poprijel je
Lupihin. — »Vas lehko naposled izbero za sodnika, in izbero vas,
le pazite. Skrbeli bodo uže za vas, to je gotovo, prisedniki, a vi¬
dite, treba na vsak slučaj vender le znati ovreči tujo misel, časih

209

pride tudi gubernator in če vpraša: zakaj sodnik ječa ? nu, in mu,
na primer, poreko: mrtud ga je zadel, tedaj poreče: puščajtemu. A
to v vašem položaji, priznajte sami, ne bode nič kaj prijetnega. “

Sladki graščak je kar poskakoval od smeha.

— „Nu, glejte ga, smeje se,“ nadaljeval je Lupihin, zlobno
gledajoč na zibajoči se život Kirile Silifaniča. — „In zakaj bi se
ne smijal?" dodal je obračajoč se k meni: — „sit, zdrav je,
otrok nema, kmetje mu niso zastavljeni — sam jih zdravi —
ženo ima skoraj zamakneno v se. (Kirila Silifanič se je obrnil
nekoliko strani, kakor bi ne čul in se je vedno krohotal.) „Sme¬
jem se tudi jaz, ali žena moja je ubežala z zemljemercem 1 '.
(Tu se je zlobno zarežal.) „A vi tega niste vedeli? Kaj pa,
kaj pa! Kar izmislila si je in ubežala ter pustila meni pismo:
ljubi Peter Petrovič, odpusti, premagana od strasti oddaljam se
s prijateljem svojega srca .... A zemljemerec ta vam je bil
takšen, da malo da ni strigel nohtov in je nosil zaplatane panta-
lone. Vi se čudite? A jaz sem človek odkritosrčen .... In,
Bože moj! neotesan stepnjak kar naravnost resnico reže. Toda
pojdiva rajši v stran .... Kaj bodeva stala tu poleg bodočega
sodnika . . .

Prijel me je pod roko in šla sva k oknu.

— „Jaz slujem tukaj za dovtipnjaka,“ dejal mi je on tekom
govora: — „temu ne verjemite. Sem samo ozlobljen človek
in zmerjam na glas; zato sem tudi tako prost. In čemu neki bi
hodil po ovinkih. Jaz na nikogar mnenje ne stavim groša in tudi
ničesar ne dobim; zel sem — in kaj je to tacega ? Zlemu človeku
vsaj pameti ni treba. A kako je to osvežilno, tega ne verja¬
mete . . v . . Nu, poglejte, na primer, poglejte našega gospo¬
darja! Čemu neki on bega sem ter tja, prosim vas, sedaj pa
sedaj pogleduje na uro, nasmiha se, poti, važno nabira obraz,
nas mori od glada? Kakor bi še nikoli ne bil videl visocega
dostojanstvenika! Glejte, glejte, zopet je pobežal — tudi zašepal
je, le poglejte/

In Lupihin se je tenko zasmijal.

— „Jedina beda, da gospic ni,“ nadaljeval je z globocim
vzdihom: — ,,obed neoženjencev — a z gospicami se človek lehko
dobro zabava. Poglejte, poglejte," vzkliknil je zdajci: „knez Ko-
zelski gre — oni visoki možak z brado, v žoltih rokavicah.
Precej se vidi, da je pobival za granico .... in vselej prihaja
tako pozno. Neumen je, povem vam, kakor trgovskih konj
dvojica; a ko bi vi videli, kako prijazno se pogovarja z ljudmi'
naše vrste, kako velikodušno izvoli nasmihati se na ljubeznosti
naših gladnih mamic in hčerk! .... Mnogikrat tudi sam dela
dovtipe, dasi prebiva tu le mimohode; nu, zato dela dovtipe
take, ne več, ne menj, kakor bi žagal s skrhanim nožem. Mene
trpeti ne more. Grem poklonit se mu/

210

In Lupuhin je pobežal knezu naproti.

— „ A tamkaj gre osobni sovražnik moj/ dejal je on, naglo
Vrnivši se k meni: — „ vidite onega tolstega človeka, s temno
rujavim obrazom in ščetinami na glavi — onega-le, ki je šapko
prijel v roko in se ob steni plazi ter ozira na vse strani, kakor
volk? Prodal sem mu za štiri sto rubljev konja, ki je bil vreden
tisoč in to brezjezično človeče ima sedaj popolno pravo prezirati
me; v tem pa je sam izgubil do tega sposobnost mišljenja, posebno
zjutraj pred čajem, ali takoj po obedu, da, če mu rečeš: „Zdrav-
stvujte, 11  odgovori ti: „Kaj pravite?“ — „A tam-le gre general/
nadaljeval je Lupihin: — ,,štatski general v pokoji, ubožani general.
Ima hčer iz pesnega sladkorja in zavod v zlatuhi .... Ne, nisem
tako rekel .... nu, saj vi me razumejetjt. A! tudi arhitektor je
prišel sem! Nemec je, pa nosi brke, in dela svojega ne zna —
čudesa! . . , . Sicer pa, kaj mu je treba znati delo svoje; da le
plačo jemlje ter dosta stebrov in stolbov stavi našim stolbovim
dvorjanom. “

Lupihin se je zopet zakrohotal . . . • A zdajci se je razpro¬
stranil velik nemir po vsem domu. Dostojanstvenik je prišel. Go¬
spodar je brzo smuknil v sprednjo sobo. Za njim je udrlo nekoliko
privrženih domačih in postrežljivih gostov. Sumni razgovor se je
izpremenil v mehak in prijeten govor, jednak vzpomladnemu žu-
žanju bučel v rodnem uljnaku. Jedina neugonljiva osa — Lupihin
in košati trot — Kozelski nista ponižala glasu .... In evo, usto-
pila je naposled mačica — ustopil dostojanstvenik. Srca so mu
letela naproti, sedeča trupla se privzdignila; celo graščak, ceno
kupivši od Lupihina konja, celo ta graščak si je uprl podbradek
ob prsi. Dostojanstvenik je podržal dostojanstvo svoje, da ni mo¬
goče bolje: potresuje z glavo nazaj, kakor bi pozdravljal, izpre-
govoril je nekoliko odobrovalnih besed, katerih vsaka se je za¬
čenjala s črko a, izgovorjeno zategneno v nos — z nejevoljo
dohodivšo db glada, pogledal brado kneza Kozelskega, in podal
ubožanemu generalu z zavodom in hčerjo kazalec leve roke. Neko¬
liko minut potem, ko je dostojanstvenik uspel opaziti dvakrat, da
ga jako veseli, ker ni prišel prepozno na obed, odpravilo se je vse
društvo v obedni salon.

Menim, da pač ni treba opisovati čitatelju, kako so posadili
dostojanstvenika na prvo mesto med štatskim generalom in gu-
bernskim predvoditeljem, človekom s slobodnim in dostojnim iz-
raženjem lica, popolno odgovarjajočim njegovi naskrobljeni srajci,
neobjetnemu oprsniku in okrogli tobačnici s francoskim tobakom
— kako se je gospodar trudil, begal, skrbel, stregel gostom, mimo
hodeč nasmihal se hrbtu dostojanstvenikovemu, stoje v kotu, kakor
domači učitelj, v naglici použil okrožnik juhe, ali kosec mesa —-
kako je dvorni sluga podal ribo, poldrug aršin dolgo in s šopom

211

Cvetlic v gobci — kako so sluge v livrejah, surovi na videz, prista¬
vah k vsacemu dvorjanu sedaj z malago, sedaj z dre-madejro, in
kako so skoraj vsi dvorjani, posebno starejši, kakor bi se nehote
pokorili čujstvu dolga, izpivali čašico za čašico — kako so naposled
zahlopale butilje šampanjskega in so jeli napivati zdravijce: vse to,
menim, znano je preveč čitatelju. A posebno zanimiv se mi je zdel
anekdot, ki ga je povedal sam dostojanstvenik sredi vseobčega,
radostnega molčanja. Nekdo, zdi se mi ubožani general, človek
zveden v novejši književnosti, omenil je o vplivanji žensk v obče,
na mlade ljudi v posebnosti. — „Res, res,“ poprijel je dostojan¬
stvenik, „to je res; a mlade ljudi treba strogo držati v pokor¬
nosti, ker sicer pridejo vam z uma od vsacega krila.“ (Detsko-
veseli nasmeh je pobežal po obrazih vseh gostov; jednemu graš¬
čaku je celo hvaležnost zaigrala v očeh.) „Kajti mladi ljudje so
brezumni/ (Dostojanstvenik je, najbrž zaradi važnosti, časih izpre-
menil občevzprejeti naglas besed.) „Kakor, na primer, sin moj
Ivan,“ nadaljeval je, »vsega je izpolnil tepec dvajset let, kar mi
reče: dovolite mi, batjuška, oženiti se. Jaz mu odgovorim : tepec,
posluži s prva .... Nu, bilo je obupanje, solze ... a pri meni
. . . . tega .... (Besede do: tega, izgovoril je dostojanstvenik
več z životom nego li z ustni; pomolčal je in veličavo pogle¬
dal svojega soseda — generala, pri čemer je precej bolj pri¬
vzdignil obrvi, nego li bi se smelo pričakovati. Statski general
je naklonil prijetno glavo nekoliko na bok in neizrečno hitro za-
mežikal z očima, obrnenima k dostojanstveniku.) „Nu, in kaj,“
izpregovoril je dostojanstvenik zopet, „sedaj mi sam piše, da mi
je jako hvaležen, ker sem ga, tepca, naučil .... Tako, vidite,
treba postopati/ ; — Vsi gosti, se ve da, bili so soglasni s pripo¬
vednikom in so nekako oživeli od vzprejetega zadovoljstva in po¬
tika. ... Po obedu je vstalo vse društvo in se dvignilo v gostilno z
velicim, a vse jedno priličnim in kakor za ta slučaj odločenim šu¬
mom .... Sedli so za kvarte.

Vsekako sem pričakal večera in velevši kočijažu svojemu
napreči kočijo drugi dan ob peti uri zjutraj, odpravil se v spal¬
nico. A namenjeno mi je bilo še tekom tega dneva seznaniti se
z nečim posebnim človekom.

Zaradi silne množice došlih gostov nikdo ni spal sam v
jedni sobi. V'majhni, zelenkasti in vlažni sobi, kamor me je pri-
vel dvorski Aleksandra Mihajliča, bil je uže drug gost, popolnoma
razodet. Uvidevši mene je smuknil brzo pod odejo, zakril se ž njo
do samega nosu, malo se pozibal po rahli pernici in utihni], zorko
pogleduje izpod okroglega kraja bombažne, svoje nočne kapice.
Jaz sem šel k drugi postelji, (bili sta dve v sobi) ter se razdel
in legel v vlažnate rjuhe. Sosed moj se je preobračal po svoji
postelji . . . Voščil sem mu lehko noč.

212

Minilo je pol ure. Navzlic vsemu prizadevanju svojemu nisem
mogel zaspati: v brezkončni vrsti so se vlekle druga za drugo
nepotrebne in nejasne misli, uporno in jednakomerno, kakor vedra
vodozajemnega stroja.

— „A vi, zdi se mi, ne spite?“ izpregovoril je sosed moj.

— „Kakor vidite“, odgovoril sem jaz. — „Ali se tudi vam
neče spati?"

— „Meni se nikoli ne spi."

— „Kako to?"

— „Je uže tako. Jaz zaspavam, sam ne znam od česa ; ležim,
ležim, pa zaspim."

■— „Cemu pa ležete prej v posteljo, predno ste zaspani?"

— „A kaj li naj delam?"

Nisem odgovoril na vprašanje svojemu sosedu.

— „Cudno se mi zdi," nadaljeval je on po kratkem mol¬
čanji: — „zakaj tukaj ni bolh. Prostora imajo vender dovolj."

— „Zdi se mi, da je vam prav žal, ker jih ni," opazil sem jaz.

— „Ne, ni mi žal; a jaz v vsem ljubim doslednost."
„Glejte si,“ mislil sem si: — „kaki izrazi mu rabijo."
Sosed je zopet pomolčal.

— „Ali hočete z menoj staviti?" izpregovoril je nanaglo-
ma dovolj glasno.

— „0 čem?"

Sosed moj me je jel zabavljati.

„Hm .... o čem, nu, vidite o čem: jaz sem uverjen, da
me imate vi za bedaka."

— „Prosim vas," pomrmral sem jaz z začudenjem.

— „Za stepnjaka, za nevedneža .... Le priznajte . . .“

— „Jaz nemam veselja poznati vas," dejal sem jaz. — „Po
čem ste mogli to sklepati?"

— „Po čem, po jedinem zvoku glasu vašega: odgovarjate
mi tako malomarno .... A jaz nisem nikakor to, kar vi mi¬
slite . . . .“

— „Dovolfte . . .

— „Ne, vi dovolite. Prvič, jaz govorim po francoski ne
slabše od vas, a po nemški še bolje; drugič, prebil sem tri leta
za granico; v jedinem Berolinu sem preživel osem mesecev. Jaz
sem proučil Hegelna, gospod milostivi, znam Gotheja na pamet;
vrhu tega sem bil dolgo zaljubljen v hčer nemškega profesorja in
se oženil doma s sušično gospodično, plešasto, a vse jedno zani¬
mivo osobo. Zatorej sem vašega polja jagoda; nisem stepnjak,
kakor vi mislite .... Jaz sem tudi zajeden od refleksije in ne¬
posrednega v meni ni ničesar."

Privzdignil sem glavo in z podvojeno pazljivostjo pogledal
čudaka. Pri mračnem svitu nočnika sem mogel malo razločiti črte
njegove.

213

*— „Vidite, sedaj me gledate,“ nadaljeval je on, pdpravivši
kapico svojo — „in najbrž samega sebe izprašujete : kako vender,
da ga danes nisem zapazil? Povem vam, zakaj me niste zapazili
— zato, ker jaz ne vzvišujem glasu; zato, ker se skrivam za
druge, stojim za durmi, se z nikomer ne zgovarjam; zato, ker
dvorski s podnosom gredoč mimo mene, uže naprej privzdiguje
svojo laket v ravan mojih prsi .... A od česa izhaja vse to?
Iz dveh vzrokov: prvič sem beden, a drugič sem se vkrotil . . .
Povedite po pravici, kaj ne, da me niste zapazili ?“

— „Res, nisem imel veselja . .

— Nu, da, nu, da,' 1  segel mi je v besedo: —■ „jaz sem to vedel.“
Sklonil se je in skrižal roči; dolga senca kape njegove pre¬
pognila se je s stene na strop.

— ,,A priznajte mi, 11  dodal je, najedenkrat pogledavši me
po strani: — ,,jaz, je-li, moram se vam zdeti velik čudak, kakor
pravijo, original, ali morebiti še kaj hujšega: ne mara mislite,
da se samo delam čudaka? 11

— ,,Moram vam zopet ponoviti, da vas ne poznam . . . .“
Povesil je na hip glavo.

— ,,Zakaj sem se jaz z vami, s popolnoma neznanim človekom,
tako nepričakovano razgovoril — Gospod, Gospod jedini ve! (Vzdih¬
nil je.) „Da li ne zavoljo sorodstva najinih duš! Jaz in vi, oba
sva poštena človeka, namreč egoista: ni vam do mene, ni meni
do vas ni najmanjše brige; ni li tako? A nama obema se ne spi
. . . . Zakaj bi se zatorej malo ne pogovorila? Jaz sem tudi
dobre volje in to se z menoj pripeti prav redko kedaj. Jaz sem,
vidite, boječ, in boječ ne zaradi tega, ker sem provincijal, ne či-
novni bednjak, ampak, ker sem strašno samoljuben človek. A
časih, pod vplivanjem srečnih okolnostij, slučajnostij, katerih jaz
sicer ni določiti, ni vedeti ne morem, boječnost moja izginja po¬
polnoma, kakor na primer sedaj. Sedaj me postavite z licem k
licu če tudi s samim Dalaj Lamo ’), poprosim ga tobačka ponju-
hati. A ne mara se vam hoče spati? 11

— ,,Nasprotno, 11  dejal sem hitro: — „meni je jako prijetno
z vami razgovarjati se.“

— „To je, jaz vas kratkočasim, hočete reči .... Tem
bolje .... Nu, tako povem vam, da me tukaj veličajo z origi¬
nalom, to je, veličajo me oni, katerim poleg drugih čenč pride
na jezik tudi moje ime. Nikogar zelo ne briga moja usoda. Oni
mislijo dražiti me ... . O Bože moj! da bi znali .... da ravno
zato gibnem, ker v meni ni prav ničesar originalnega, ničesar

i) Neki azijatski čarovnik, o katerem se najne verjetnejše reči pripo¬
vedujejo, kakor, da je mrtvece budil v življenje, samemu sebi preparal trebuh,
vzel iz sebe čreva in osrčje, vse izmil in zopet nazaj položil ter bil potem
še zdravejši nego li prej. Voda, v kateri je izmival osrčje, dobila je zdra¬
vilno moč in se prodajala v jednako veso z zlatom i. dr. Prel.

214

razven tacih izjav, kakor je na primer sedanji moj razgovor z
vami; a takšne izjave niso vredne mednega groša. To je najce¬
nejša in najnižja vrsta originalnosti."

Obrnil se je k meni z licem in vzmahnil z rokama.

— „Gospod milostivi!“ vzkliknil je na to: »jaz menim, da
je v obče jedinim originalom žitje na zemlji; oni jedini imajo
pravo živeti. Mon verre mest pas grand, mais je bois dans mon
verre, rekel je nekdo. — Čujete li," dodal je poluglasno: — „kako
čisto izgovarjam francoski jezik? Kaj mi je v tem, da ti je glava
velika in prostorna, in da razumeješ vse, mnogo znaš, za vekom
slediš — a svojega osobnega, lastnega nemaš ničesar! Dosta je na
zemlji skladišč za vseobče blago, a kako zadovoljstvo je komu od
tega? Ne, bodi, če tudi bedak, a po svojem! Dihanje imej svoje,
lastno dihanje, to je! — In ne mislite, da bi zahtevanja moja,
kar se tiče tega dihanja bila velika .... Obvaruj Bog! Tacih
originalov je vse črno: kamor pogledaš —- najdeš original; vsak živ
človek je original, ali jaz ne spadam v njih število. — A v tem“ —
nadaljeval je on po kratkem premolku: — ,,kaka pričakovanja
so se mi vzbujala v mladosti! kako visoko mnenje sem jaz gojil o
svoji osobi pred odpotovanjem za granico in prvi čas svoje vrnitve!
Nu, za granico sem držal uho ostro, hodil sem le vedno sam, ka¬
kor vsi oni, ki tako mislijo o sebi, ki le vedno mislijo in mislijo,
a naposled — ničesar ne izmislijo!“

„Original, original!“ 'poprijel je z ukusom maje z glavo.
. . . . „Zov6 ne originalom .... toda v resnici se kaže, da ni
na sveti človeka menj originalnega, nego li je vaš pokornejši sluga.
Jaz sem se moral prav poroditi v posnemanje drugemu ....
Ah, Bog moj! Tudi živim prav kakor v posnemanje raznim pisa¬
teljem, ki sem se jih izučil, v potu obraza živim in tudi učil,
zaljubil in oženil sem se, ne iz svoje volje, le kakor bi zvrševal
nekaj, kar ni ne dolg, ni naloga — kar ne vem, kako bi imenoval!“

Potegnil je kapo raz glavo in jo vrgel po postelji.

— „Hočete li, razložim vam življenje svoje," vprašal me je z
zatikajočim se glasom: „ali bolje, nekoliko črt iz življenja svojega?"

— „Storite mi ljubav."

— ,,Ali ne, povem vam rajši, kako sem se ženil. Ženitev, ■
to je važno delo, poskusni kamen vsega, človeka; v njej se vpo-
dobi, kakor v zrcalu .... A ta primer je preveč navaden ....
Dovolite, da ponjuham tobaka."

Izvlekel je izpod vzglavja tobačnico, odprl jo in zopet jel
govoriti, mahaje sem ter tja z odprto tobačnico.

„Pojdite, gospod milostivi, v položaj moj . . . Posodite sami,
kako, nu, kako, povedite mi vender, kako korist bi si mogel jaz
pridobiti iz enciklopedije Hegelna? Kaj občega, povedite mi, je med
to enciklopedijo in ruskim življenjem? Povedite mi, kako naj jo

Ž15"
priravnam našemu bitju, a ne nje same, enciklopedije, ampak v
obče nemško filozofijo .... dem še več — nauko?“

Pocinca] je na postelji in zagodrnjal poluglasno, zlobno
stisnivši zobe:

— „Nu, vidite, kako je, kako jel... Čemu neki si se
vlekel za granico ? Zakaj nisi sedel doma in se .učil spoznavati
obdajajočega te življenja na mestu? Spoznal bi bil njegove potrebe
in bodočnost, in kar se tiče svojega, tako rekoč, poziva, prišel bi
bil tudi v jasnost .... Ali, prosim vas/ nadaljeval je zopet,
izpremenivši glas, kakor bi se opravičeval in boječe: — „kje se je
nam učiti tega, česar še nobeden učenjak v knjigo ni vpisal! Rad
bi jemal pouk iz nje, od ruske žizni namreč, a molči mi moja
golobica. Vzemi me zatorej tako, kakor sem; toda meni to ni mo¬
goče: podajte mi posledek, pokažite zaključek .... Zaključek
. ... no, evo ti zaključka: slušaj naših Moskvičanov, ali niso
to slavčki, ka-li ? — Res, v tem ravno je beda, da oni pojo, ka¬
kor kurski slavčki, a ne govore človeški .... Nu, mislim si —
saj natika je menda povsodi jedna, istina jedna — in pobral
sem kopita ter šel z Bogom v tuje kraje, k nekristijanom ....
Kaj hočete! — mladost, ponos sta premagala. Nisem, veste, maral
pred časom zaliti se z mastjo, če tudi je to, pravijo, zdravo. Sicer
pa, komur priroda ni dala mesa. — tudi masti na svojem telesu
videl ne bode!"

— „Toda zdi se mi,“ dodal je, malo pomisle: — „da sem
vam obetal povedati, kako sem se ženil. Poslušajte zatorej. Prvič,
povem vam, da žene moje uže ni več na svetu, drugič, .... a
drugič, vidim, da vam moram razložiti tudi mladost svojo, ker
sicer ne razumete ničesar .... Saj se vam menda še neče
spati?"

— „Ne, neče se."

■— „1, prekrasno. Poslušajte, nu . . . . kako grdo v sosednji
sobi hrapi gospod Kantagrjuhin. Porodil sem se od nebogatih
roditeljev — pravim roditeljev, ker po poročilu sem imel razven
matere tudi očeta. Jaz ga ne pomnim ; pravijo, da je bil majhen
človek z velicim nosom in pegami, rujavolas, in da je v jedno
nosnico njuhal tobak; v spalnici materini je visel njegov portret,
v rudeči uniformi, s črnim vratnikom do ušes, neizrečno grd. K
njemu so me vodili pretepat, in mati moja je v tacih slučajih
vselej kazala nanj, rekoč: „0n bi te še vse drugače." Lehko si
zatorej mislite, kako me je to vzpodbujalo. Nisem imel ni brata,
ni sestre; imel sem, da resnico govorim, nekacega bolehnega bratca
z angleško boleznijo na tilniku, ki je pa skoraj umrl. v  Kako je
vender zašla angleška bolezen v Kursko gubernijo v Sčigrovski
okraj ? A delo ni v tem. Z vzgojo mojo se je bavila z vso skrbjo
stepne graščakinje' mati moja: bavila se je ž njo od samega ve-

15

216

likolepnega dne rojstva mojega do tega časa, ko mi je šestnajsto
leto potrkalo na duri .... Ali pazite na razvoj pripovedi moje?“

— »Se ve da, nadaljujte."

— „Nu, dobro. Ko mi je bilo šestnajst let, mati moja, ni
malo mudeč se, požene francoskega mojega vzgojitelja, Nemca
Filipoviča iz nežinskih Grkov; odvedla me je v Moskvo, zapisala
na univerzo in priporočivši Vsemogočnemu dušo svojo oddala me
v varstvo rodnemu strijcu mojemu, uradniku Koltunu-Baburi, ptici,
znani ne jedinemu Sčigrovskemu okraju. Rodni moj strijc uradnik
Koltun-Babura me je ograbil, se ve da, do čista .... A delo tudi
ni v tem. Na univerzo sem stopil — biti moram pravičen roditeljici
svoji — precej dobro podkovan; a nedostatek originalnosti se je
kazal uže tedaj v meni. Detstvo moje se ni razlikovalo prav nič od
detstva množice druzih mladeničev: ravno tako neumno in velo
sem rastel, prav kakor pod polovnikom, ravno tako zgodaj jel
sem si ubijati v glavo pesni in kisniti, pod predlogom sanjarske
naklonjenosti .... čemu neki? .... da, prekrasnemu . . . .
in drugo. Na univerzi nisem jel hoditi po drugem poti: precej sem
zašel v krožek. Tedaj so bili drugi časi .... A ne mara vi ne
veste, kaj je to: krožek? — Zdi se mi, daje Schiller nekje rekel:

„Gefahrlich ist’s, den Leu zu wecken,

Verderblich ist des Tigers Zahn;

Jedoch der schreeklichste der Schrecken,
Das ist dei’ Mensch in seinem Wahn!“

»On, zagotovljam vas, ni hotel tega reči; reči je hotel: „Das
ist ein „krožek" .... in der Stadt Moskau.“

— „A kaj li vender nahajate grozovitega v krožku?" vprašal
sem ga jaz.

Sosed moj je zgrabil kapo svojo in si jo potegnil na nos.

— »Kaj jaz nahajam grozovitega?" vzkliknil je.

— »Nu, vidite kaj: krožek — to vam je gibelj vsacega
samobitnega razvitja; krožek to je grda zamena društva, nežnega
življenja; krožek ... o, da, postojte, povem vam, kaj je kro¬
žek 1 Krožek — to je lenobno in velo življenje spojeno skupaj,
kateremu dajejo pomen in lice razumnega dela; krožek zamenjuje
razgovor z razsojanjem, priučuje vas k brezplodnemu besedovanju,
odteza vas od samotnega dobrodejnega dela, vceplja vam litera-
turno srbečico, jemlje vam, naposled, svežest in deviško krepost
dušno. Krožek — to je pošlost in dolgčas pod imenom bratstva
in družbe, scepljenje nedorazumljenij in pritezanj pod imenom
odkritosrčnosti in sočutja; v krožku smejo se, hvala pravu vsacega
prijatelja, vsak čas in vsako uro utikati neumite svoje prste na¬
ravnost v notranjost tovariševo, ni jeden nema čistega, netakne-
nega mesta na duši; v krožku se klanjajo pustemu krasnobaju,
samoljubivemu umniku, zgodnjemu starcu, nosijo na rokah pes-
pika, brezdarnega, ali z »globočimi" mislimi; v krožku mladi,

217

sedemnajstletni mladeniči spretno in umeteljno modrujejo o žen¬
skih, o ljubezni, a pred ženskimi molče, ali pa govore ž njimi
kakor s knjigo — in o čem govore! V krožku preč vita umeteljno
krasnorečje ; v krožku opazujejo drug druzega ne menj od poli¬
cijskih uradnikov .... O, krožek! ti nisi krožek: ti si začarani
krog, v katerem je poginil ne jeden pošten človek!“

— „Nu, to pretiravate, dovolite, da vam to opazim,“ segel
sem mu jaz v govor.

Sosed moj me je molče pogledal.

— „ Mogoče, Bog sam ve, mogoče. A vidite, meni je ostalo
jedino zadovoljstvo — pretiravati. Nu, vidite, tako sem prežil
štiri leta v Moskvi. Ni mi moči popisati vam, gospod milostivi,
kako hitro, kako strašno hitro je minil ta čas; kar težko mi je in
nejevoljen sem, kadar se tega spomfnam. Vstaneš na primer zjutraj,
in kakor bi zdričal z gore doli .... malo se ozreš, uže si na
dnu, uže je prišel večer; zaspan sluga uže vleče nate suknjo —
napraviš se in kreneš k prijatelju; tu puši iz lulice, pij redek
čaj po kozarcih in pogovarjaj se o nemški filozofiji, ljubezni, več¬
nem solnci duha in drugih oddaljenih predmetih. Tudi tu sem na¬
hajal originalne, samobitne ljudi: nekateri se je trudil in prizade¬
val na vse načine, a priroda je vzela svoje; jedini jaz nesrečnež,
sem lepil samega sebe, kakor mehak vosek, in uboga priroda moja
ni mi najmenj nasprotovala! V tem sem dosegel jedno in dvajseto
leto. Nastopil sem gospodarstvo svoje dedščine, ali pravilneje, tega
dela svoje dedščine, katerega je varuh v dobroti svoji spoznal
prepustiti mi; poveril sem upravljanje vsega posestva na slobodo
odpuščenemu dvorovemu človeku Vasilju Kudreševu ter odpotoval
za granico, v Berolin. Za granico sem prebil, kakor sem uže imel
zadovoljstvo povedati vam, tri leta. Nu, in kaj ? Tudi tam za
granico sem ostal ravno taka neoriginalna stvar. Prvič, reči se
mora, da ravno Evrope, evropskega življenja nisem spoznal m
za dlačico; slušal sem nemške profesorje in čital nemške knjige
prav na kraji njih rojstva: .... In v tem je bila vsaka razlika.
Živel sem osamljen, prav kakor kakšen menih; družil sem se z
upokojenimi poročniki, katere je, kakor mene, mučilo hrepenenje
do znanja in ki so bili, mimogredoč omenjeno^ prav trde buče za
učenje in ne obdarjeni z darom zgovornosti; družil sem se s topo¬
umnimi družinami iz Penze in drugih žitnih gubernij; vlačil se po
kavarnah, čital novine in zvečer hodil v gledališče. S tuzemci znanil
sem se malo; razgovarjal sem se ž njimi nekako napeto in ni¬
kogar njih nisem videl pri sebi, izimši dveh ali treh nadležnih
mladeničev hebrejskega pokolenja, kateri so sedaj pa sedaj zaha¬
jali k meni in jemali novec na posodo — češ: der Russe rad upa.
Čudna igra slučaja me je zanesla naposled v hišo jednega mojih
profesorjev, in sicer tafco-le: prišel sem k njemu zapisat se na
kurz, in on me kar naravnost povabi k sebi na večer. Ta pro-

15*

218

fesor je imel dve hčeri, dvajset sedmih let; bili sta tako kore-
njaški — Bog ž njima! — nosovi taki velikolepni, kodri v zavitkih
in oči bledo-višnjeve, a roke rudeče z belimi nohtovi. Jedna je
bila Linchen, a druga Minchen. Jel sem zahajati k profesorju. Po¬
vedati moram, da profesor ni bil ravno brezumen, a imel je svoje
napake: s stolice je govoril dovolj zvezno, a doma je žlobodral
same brezumnosti in vedno držal očala na čelu; poleg tega je
bil pa jako učen človek ... In kaj ? Zdajci se mi je zazdelo,
da sem se zaljubil v Linchen. Sest mesecev se mi je zdelo
tako. Razgovarjal sem se ž njo, res, malo ■— le več sem jo gledal;
čital sem jej na glas razne zanimive knjige, stiskal jej skrivaj
roko in vsak večer sanjaril ž njo vred, uporno gledajoč na luno,
in če te ni bilo, kar tako k višku. Razven tega je ona tako
izvrstno kuhala kavo. Zdi se ti, da si ne moreš ničesar več že¬
leti. Nekaj pa me je vznemirjalo : ravno kakor se pravi v hipih ne-
izjasnive sreče, sesalo me je vedno nekaj pod žličico in neprijeten,
hladen mraz mi je probegal po vsem životu. Naposled nisem več
vzdržal take sreče in sem ubežal. Dve dolgi leti sem prežil še
potem za granico; bil sem v Italiji, postal v Rimu pred spreobr-
nenjem Kristovim, in tudi pred Venero v Florenci sem postal;
zdajci sem se vrgel v preuveličeno navdušenje, prav kakor bi se
bila zlost vsula name; vsak večer sem koval pesni, pričel pisati
dnevnik; z jedno besedo, tudi tu sem delal, kakor vsi. Toda v
tem, poglejte, kako lehko je biti originalom. Jaz, na primer ne
razumem ničesar o slikarstvu in kiparstvu .... Treba mi je
bilo to samo na glas povedati .... A ne, kako neki' Vzemi cice-
rona in hajdi, gledati fresk! . . .“

Tu se je on zopet zamislil in potegnil kapo raz glavo.

— »Vrnil sem se končno v domovino/ nadaljeval je z utruje¬
nim glasom: — »prišel sem v Moskvo. V Moskvi se je zgodila z
menoj čudna izpremena. Za granico sem le bolj molčal, a tu jel
govoriti nepričakovano hrabro in zatorej tudi misliti o sebi, Bog
sam vedi kaj. Našli so se prijazni ljudje, katerim sem se jaz zdel
malo ne genij; dame so poslušale z občutkom moje besedo¬
vanje; a nisem se znal obdržati na višku slave svoje. V neko
prekrasno jutro je nastal zaradi mene neki prepir (kdo ga je
proizvel na svet božji, ne vem; najbrž kaka stara devica moškega
spola — tacih starih devic je v Moskvi vse črno) nastal je in
jel delati izrastke in mladike, kakor jagoda. Jaz sem se zapletel,
hotel oprostiti se, protrgati prilepčive niti — a ni bilo moči ....
Zapustil sem društvo. Tudi tli sem ravnal nepremišljeno; jaz
bi bil moral prav mirno prebiti ta napad in čakati, kakor čakajo
konca pupenčhe vročnice, in prav ti prijazni ljudje bili bi mi z nova
odprli svoja objetja, ravno te dame bile bi se z nova nasmihale
govorom mojim .... Toda evo, v čem je beda: jaz nisem ori¬
ginalen človek. Vestnost se je hipno vzbudila v meni: nekako

219

sramoval sem se govoriti, govoriti brez umolka — včeraj na
Arbati, danes na Trubi, jutri na Sivčevem - Vražku, in vedno
o jedni stvari .... Ali če to zahtevajo? Poglejte denašnje rato-
borce na tem poprišči: oni se za to ne zmenijo; nasprotno, to
jim je še potrebno; nekateri dvajset let dela z jezikom in vedno
le o ravno isti stvari .... To se pravi uverjenost o samem
sebi in samoljubje! Tudi v meni je bilo samoljubje, in še sedaj
ni popolnoma ugnano .... A to ravno je hudo, da sem jaz,
povem vam zopet, neoriginalen človek, in sem na sredi ostal:
priroda bi mi morala dati veliko več samoljubja, ali pa prav nič.
Prvi čas mi je bilo res težko; poleg tega je potovanje za granico
končno pogoltnilo vsa moja pomagala, a neke trgovke z mladim,
toda uže velim telesom, kakor žolica, nisem hotel vzeti za ženo,
in odpotoval sem v svojo vas. Mislim/ dodal je sosed moj, zopet
pogledavši me od strani: — »da lehko preidem z molčanjem prve
vtise vaškega življenja, opazke o krasoti prirode, tihi mikalnosti
samote in drugem . . . .“

— »Lehko, lehko/ dejal sem jaz.

— »Tem več/ nadaljeval je pripovedovalec — »ker je to
vse brezumnost, vsaj kar se tiče mene. Dolgočasil sem se v vasi,
kakor zaprt psiček, če tudi se mi je, priznavam, ko sem se peljal
na povratnem potu prvikrat vzpomladi skozi znani mi brezovi
gozd, glava jela vrteti in srce utripati od nemirnega, sladkega
pričakovanja. A ta nemirna pričakovanja, to veste sami, ne ob-
istine se nikoli, nasprotno, obistine se druge reči katerih nikakor
ne pričakuješ, kakor: živinska kuga, dolgovi, eksekucije in drugo, in
drugo. Probivaje se vsekako od dne do dne, s pomočjo oskrbnika
Jakoba, ki je nadomestoval prejšnjega upravitelja in se s časom
pokazal ravno takim če ne večjim grabežem ter je vrhu tega še
otravljal bitje moje z duhom smolnatih svojih črevljev, spomnil
sem se nekoč jedne znane sosednje družine, upokojene polkovnice
in dveh hčerij, velel napreči drožke in popeljal se k sosedam. Ta
dan mi mora ostati v večnem spominu; šest mesecev za tem sem
se oženil z drugo hčerko polkovnično."

Pripovedovalec je povesil glavo in povzdignil roki k nebu.

— »In vender/ nadaljeval je razvneto : — »ne želel bi vam
vdihniti slabega mnenja o pokojnici. Obvaruj Bog! To je bila
stvar najplemenitejša, najboljša, stvar ljubeča in sposobna na
vsake žrtve, če tudi moram, med nama, priznati, da, če bi ne bil
imel nesreče izgubiti je, najbrž bi ne bil mogel razgovarjati se
danes z vami, kajti še vedno je celo v zemljiščnem mojem saraji
bruno, na katero sem ne jedenkrat pripravljal obesiti se.“

— »Nekaterim hruškam, 1 ' pričel je zopet po kratkem mol¬
čanji: — ,,treba nekoliko časa poležati pod zemljo v kleti zaradi
tega, da dobodo, kakor govore, pravi okus svoj; pokojnica moja
je pripadala očito tudi jednacim proizvajanjem prirddinim. Se le

220'

sedaj jo sodim popolnoma pravično, še le sedaj, na primer, spo¬
mini o nekaterih večerih, katere sem prebil ž njo pred svatbo,
ne samo ne vzbujajo v meni ni najmanjše grenkobe, a nasprotno,
ganejo me, malo ne do solz. Ljudje so bili nebogati; dom njih
jako starinsk, lesen, a pripraven, stal je na gori, med vrtom
od gostote zamorjenim in zarastenim dvorom. Pod goro je tekla
reka, ki se je malo videla skozi gosto listje. Velika terasa je
vela iz domu v vrt; pred teraso se je lepotičil podolgast bosket,
pokrit z rožami; na vsacem konci bosketa sta rastli dve akaciji,
katere je še v mladosti prepletel v podobi vijaka pokojni gospodar.
Nekoliko dalje, v sami gošči zanemarjenega in zdivjanega mali-
novja, stala je hladmca, 1 ) preumeteljno od znotraj poslikana, a tako
stara in trohljiva od zvunaj, da vam je, gledajoč nanjo, prihajalo
tesno. S terase so bile steklene duri v gostilno; in v gostilni, evo,
kaj se je kazalo radovednemu očesu gledalčevemu: po kotih peči
s slepicami, kiselkast fortepijano na pravo, preobložen z roko¬
pisnimi notami, divan, prevlečen s pobledelim višnjevim blagom
z belkastim rožami, okrogla miza, dve gorici s porcelanastimi in
bisernimi igrami ekaterinske dobe, na steni znani portret rume-
nolase deklice z golobcem na prsih in povešenima očescema, na
mizi vaza s svežimi rožami .... Vidite, kako podrobno opi¬
sujem! V tej gostilni in na tej terasi se je razigrala tudi vsa
tragikomedija ljubezni moje. Soseda sama je bila zla. baba, z
vedno hripoto zlobe v grlu, zatirajoča in prepirljiva stvar; hčerij
se jedna — Vera — v ničem ni odlikovala od navadnih okrajnih
gospodičin, druga — Sofija — v Sofijo sem se zaljubil. Obe sestri
sta imeli še drugo sobico, skupno svojo spalno, z dvema nedolž¬
nima lesenima posteljama, rumenkastimi albumi, resedo, s portreti
prijateljev in prijateljic, risanimi s svinčnikom precej slabo (med
njimi se je odlikoval neki gospod z nenavadno energičnim izrazom
lica in še bolj energičnim podpisom, v mladosti svoji vzbudivši
neizmerna pričakovanja, a končavši, kakor vsi mi — z ničimer), z
doprsnima kipoma Gčitheja in Schillerja, nemškimi knjigami, posu¬
šenimi venci in drugimi predmeti, shranjenimi v spomin. Nu, v to
sobo sem zahajal redko in nerad: zapiralo mi je tam od nečesa di¬
hanje. Poleg tega — res čudno ! ugajala mi je Sofija najbolj, kadar
sem sedel s hrbtom proti njej, ali pa, kadar sem mislil ali bolje,
sanjaril o njej, posebno zvečer, na terasi. Gledal sem tedaj na
zarjo, na drevje, na zeleno drobno listje, uže potemnelo, a še
vedno rezko odlikujoče se od rožnega neba ; v gostilni, za forte-
pijanom je sedela Sofija in neprenehoma naigrivala kako priljub¬
ljeno, strastno globokomiselno frazo iz Beethovna; zla starka je
mirno pohrapivala, sede na divanu; v obednici, zaliti s potokom
rudečega svita, pripravljala je Vera čaj; samovar je šumel veselo,

*) Hladnica = Laube. Prel.

221

kakor bi se čemu veselil; z veselim treskom so se lomile paštete,
žličice so zvonko ropotale po čašicah; kanarček, ki je ves dan
neusmiljeno kričal, utihnil je hipno in le izredka začivkal, kakor
bi kaj povpraševal; iz prozornega, rahlega oblačka so padale
mimogrede kaplje .... A jaz sem sedel, sedel, poslušal, gledal, srce
se mi je širilo in zdelo se mi zopet, da ljubim. Pod vplivom tak¬
šnega večera sem nekoč poprosil starke roke nje hčere in dva
meseca potem sem se oženil. Zdelo se mi je, da sem jo ljubil ....
In sedaj, bilo bi čas vedeti, a za Boga, še sedaj ne vem, sem li
ljubil Sofijo ali ne. To je bila stvarca dobra, umna, molčljiva,
s toplim srcem; toda, Bog vedi od česa, ali od dolzega žitja v
vasi, ali od drugih kacih vzrokov, skrivala se jej je na dnu duše
(če namreč duša ima dno) rana, ali bolje rečeno, sočila se je
rana, katere ni bilo mogoče z ničimer zlečiti, in tudi nazvati je
ni umela ni ona, ni jaz. 0 bitnosti te rane, razumeje se, jelo se
mi je dozdevati še le po ženitovanji. Koliko sem si ubijal glavo
o njej: — ničesar ni pomagalo. V otroških dneh sem imel čiža, ka¬
terega je nekoč mačka dobila v kremplje; rešili so ga, zlečili, a
bedni moj čiž ni več okreval: jel se je kujati, hirati in prestal
je peti .... Končalo se je s tem, da se je nekoč po noči v
odprto kletko splazila k njemu podgana in mu odgriznila kljun,
zaradi česar se je končno odločil umreti. Ne znam, kaka mačka
je držala ženo mojo v svojih krempljih, samo hirala in kujala se
je prav tako, kakor nesrečni moj čiž. Časih bila bi, vidno, sama
rada poskakala, poradovala se v svežem vzduhu, na solnci in na
planem; poskusi — in sesede se. In veste; ona me je ljubila: ko¬
likokrat me je uverjala, da si ničesar več na zemlji nema želeti —
tfu, vrag vzemi! a sami pa oči kar mrkajo. Mislil sem si, ni li
morda kaj v minulosti? Pozvedaval sem: ničesar nisem našel.
Nu, sedaj sodite sami: originalen človek bi pomajal z ramenom,
morebiti vzdihnil nekaterikrat in jel živeti po svoje; a jaz, neori¬
ginalno bitje, jel sem gledati na bruna. V ženo mojo so se vce¬
pile tako vse nadloge stare device — Beethoven, nočni sprehodi,
reseda, prepiska s prijateljicami, albumi in drugo — da se ni-
kacemu drugemu načinu življenja, posebno življenju hišne gospo¬
dinje, ni mogla privaditi, v tem ko je vender smešno, omoženi
ženski trpinčiti se z brezimnim togovanjem in prepevati vsak
večer: „ ne budi ti jeje na zare.“

— „Vidite, tako sva uživala srečo tri leta; četrto leto je umrla
Sofija na prvem porodu, in — res čudno — dozdevalo se mi
je uže prej, da ona ne bode mogla podariti meni hčere ali
sina, zemlji — novega Stanovnika. Pomnim, kako smo jo pogrebli.
Bilo je vzpomladi. Naša župna cerkev ni velika, a stara, ikonostas *)
počrnel, stene gole, tlak od opeke sem ter tja izbit; na vsacem

’) Stena s svetniki, ki loči prostor za narod od svetišča.

Prel.

222

klirosu (kosu) velika starinska podoba. Prinesli so krsto, posta¬
vili jo prav na sredi pred carskimi durmi (v svetišče), odeli jo z
obledelim pokrovom, postavili okolo tri podsvečnike. Pričel se je
obred. Veli cerkovnik z majhno kitico od zadaj, nizko prepet
z zelenim pasom, čital je tožno pred molitvenikom; duhovnik,
tudi star, z dobrodušnim in bledim obrazom, v lilastem plašči z
žoltimi rožami, opravljal je obred zase in za dijakona. V vso
širino odprtih oken se je zibalo in lepetalo mlado, sveže listje
plakočih brez; od zvunaj je pihala sapica z vonjavo po travi;
rudeči plamen voščenih sveč je bledel v veselem svitu veselega
dne; vrabci so kričali na vsej cerkvi in izredka se je culo pod
kupolo zvonko cvrčanje lastovkino. V zlatem prahu solnčnega
žarka so se klanjale in dvigale rujave glave mnogoštevilnih kmetov,
ki so pobožno molili za pokojnico; v tenkih višnjevkastih stru¬
jah je bežal dim iz luknjic kadilničnih. Jaz sem gledal na mrtvi
obraz žene svoje .... Bože moj! še smrt, sama smrt je ni
oslobodila, ni zlečila nje rane: prav isto bolehno, bojazljivo, nemo
izraženje — prav kakor bi še v grobu ne imela pokoja . . . .
Bridko mi je zašumela kri. Dobra, dobra stvar je ona bila, a sebi
je storila dobro, da je umrla. “

Pripovedovalcu sta zarudeli lici in oči sta bili vlažni.

— „Iznebivši se končno" — izpregovoril je zopet — „težke
potrtosti, katera me je napolnjevala po smrti žene moje, odločil
sem se, kakor pravijo, prijeti za delo. Stopil sem v službo v gu-
bernskem mestu; ali v velicih sobah državnega zavedenja jela me
je boleti glava in tudi oči so slabo služile; poleg tega so prišli
še drugi vzroki — in stopil sem iz službe. Hotel sem iti v Mo¬
skvo, a prvič nisem imel novca, in drugič .... povedal sem
vam uže, da sem se ukrotil. To ukročenje je prišlo name na-
gloma in ne nagloma. V duhu sem se uže davno ukrotil, a
glava se ni hotela nikakor vkloniti. Pripisaval sem oskromno
nastrojenje čujstev svojih in mislij vplivanju življenja na deželi,
nesreči .... Z druse strani sem opazoval uže davno, da so se
skoraj vsi sosedje moji, mladi in stari, osupneni z začetka po moji
učenosti, popotovanji za granico, in druzih ugodnostih moje vzgoje,
ne samo popolnoma meni privadili, ampak jeli vesti se z menoj
prav po domače, da niso poslušali razlaganj mojih in govore z
menoj ne rabili več prikupljivih izrazov. Zabil sem vam vse jedno
povedati, da sem tekom prvega leta po ženitvi poskusil biti
literat in sem tudi poslal spis v novine, če se ne motim, povest;
a nekoliko časa potem sem dobil od urednika prijazno pismo, v
katerem je bilo poleg druzega rečeno, da se mi ne more odrekati
uma, pač pa talent, in da v literaturi je treba le talenta. Vrhu
tega mi je prišlo na uho, da je neki potujoči Moskvič, sicer jako
dober mladenič, mimo grede omenil o meni na večeru pri guberna¬
torji kakor o človeku praznem in pustem. A moje poludobrovoljno

223

Oslepljenje se je nadaljevalo še vedno: jaz nisem hotel, veste,
samega sebe „zaušati;“ končno, v neko prekrasno jutro sem
odprl oči: Bilo je tako-le. Prišel je k meni izpravnik *) z namenom
obrniti pozornost mojo na podrti most v mojem posestvu, kate¬
rega nisem imel na kaj zopet popraviti. Pijoč kozarček žganja
in prigrizuje suho ribo, posvaril me je te ponižni čuvaj redu po
očetovski za mojo malomarnost, sicer pa se je tudi oziral na
moj položaj in mi svetoval, naj samo velim kmetom navoziti
potrebnega v materijala, zapalil lulico in jel govoriti o bližnjih
volitvah, častno službo gubernskega prvega voditelja je oprav¬
ljal ta čas neki Orbasanov, pust kričaj in vrhu tega še strašno
podkupljiv. Poleg tega se ni odlikoval ni z bogatsvom, ni z
znanostjo. Jaz sem povedal svoje misli o njem, in še dovolj
nebrežno: jaz, priznavam, gledal sem g. Orbasanova z visoka. Iz¬
pravnik me je pogledal, laskavo potrepal po ramenu in dobrodušno
dejal ;  — n Eh, Vasilij Vasilič, kaj bodeva midva o tacih ljudeh
razsojala: — kaj sva midva ?  Gril poznaj svojo luk¬
njo/ — „A prosim vas,** dejal sem jaz nejevoljno, r kakšen raz¬
loček je med menoj in g. Orbasanovim?** —- Izpravnik je poteg¬
nil lulico iz ust, pogledal me debelo in se jel smijati, kar se je
dalo. — „Nu, šaljivec/ izpregovoril je naposled med solzami,
„ sedaj ste pa ugenili pravo . . . .a! kako?“ — in do samega
odhoda ni prestal se mi posmehovati, izredka drezaje me z lehtjo
pod bok in uže tikaje me. Naposled je odšel. Nedostalo je samo
te kaplje: čaša se je prelila. Sel sem nekolikokrat gori in
doli po sobi, ustavil se pred zrcalom, dolgo dolgo gledal svoj
zbegani obraz in, počasi pomolivši jezik iz ust, z bridkim nasme¬
hom pomajal z glavo. Zagrinjalo je palo izpred mojih očij: uvidel
sem jasno, jasneje od obraza svojega v zrcalu, kako pust, ničev
in nepotreben, neoriginalen človek sem bil!“

Pripovedovalec je pomolčal.

— „V neki tragediji Volterjevi/ nadaljeval Je tožno: —-
„raduje v  se neki gospod temu, da je došel do krajne granice ne¬
sreče. če,- tudi v usodi moji ni ničesar tragičnega, čutil sem vender,
priznavam, nekaj jednacega. Spoznal sem jadovito zmago hladnega
obupa; izkusil sem, kako sladko je tekom vsega jutra, ne pod¬
vizajo se in leže na postelji svoji, preklinjati dan in uro svojega
rojstva — nisem se mogel naglo ukrotiti. In res, sodite sami:
ker nisem imel novca, prikavalo me je na sovražno vas; ni
gospodarstvo, ni služba, ni literatura — ni sploh kaj ni me ve¬
selilo ; graščakov sem se ogibal, knjige so mi bile zoperne; za
vodenkasto-mehke in bolehavo-občutljive gospodične, stresujoče s
kodri in v jedno mer trdeče besedo: ,življenje,* nisem bil ničesar
zanimivega od onega časa, kar sem prestal toliko govoriti in

l ) Okrajni sodnik ali komisar. Prel.

224

navduševati se; osamoteti se popolnoma se mi ni dalo in tudi
nisem mogel .... Jel sem. kaj menite? jel sem hoditi okolo
sosedov. Kakor opojen od zaničevanja samega sebe, prepuščal
sem se nalašč vsacim najmanjšim unižanjem. Pri mizi so me
obnašali, hladno in ošabno vzprejemali in naposled še ne več za-
pažali; meni niso puščali utfkati se v obči govor, in jaz sam
sem mnogikrat nalašč pritrjeval izza vogla kacemu jako brez¬
umnemu govorunu, kateri bi bil tačas, v Moskvi, radostno po¬
ljubil prah mojih nog, rob suknje moje .... Tudi nisem dovo¬
ljeval samemu sebi misliti, da se podajem grencemu zadovoljstvu
ironije .... Prosim vas, kaka ironija je osamelemu človeku!
Tako sem postopal nekoliko let zapored in tako postopam še
danes/

— »A to je vender uže preveč, 11  pobrenčal je iz sosednje
sobe zaspani glas g. Kantagrjuhina: „kakšen bedak pa se razgo-
varja tam po noči ?“

Pripovedovalec je smuknil brzo pod odejo in, plašno pogle¬
duje krog, pogrozil mi s prstom.

-— »Ts — s, 11  pošepetal je in kakor bi se opravičeval ter
se v  klanjal proti kraju Kantagrjuhinskega glasa, spoštljivo dejal :
»Cujem, čujem, oprostite .... Njemu je dovoljeno spati, on mora
spati, 11  nadaljeval je z nova s šepetom: »on si mora nabrati
novih sil, nu, če tudi samo za to, da bi z ravno tacim zadovolj¬
stvom jutri mogel jesti. Midva nemava pravice motiti ga. Vrhu tega,
zdi se mi, povedal sem vam vse, kar sem hotel; najbrž ste tudi
uže zaspani. Lehko noč/

Pripovedovalec se je obrnil hitro strani in zakril glavo z
blazinico.

— »Prosim, povejte mi vender,“ vprašal sem jaz: — »s
kom sem imel veselje . . . /

Vzdignil je hitro glavo.

— »Ne, zaradi Boga," segel mi je v besedo: — »ne povpra¬
šujte po imeni mojem ni mene, ni drugih ljudij. Naj vam ostanem
neznano bitje, od usode tepeni Vasilj Vasiljevič. Sploh pa jaz,
neoriginalen človek, ne zaslužim posebnega imena .... A če
mi uže na vsak način hočete dati kako nazivalo, imenujte me
.... imenujte me Hamleta Sčigrovskega okraja. Tacih Hamletov
je v vsacem okraji mnogo, toda morebiti vi z drugimi niste prišli
še v dotiko. Sedaj pa z Bogom/

Zaril se je zopet v pernico svojo, a drugo jutro, ko so me
prišli budit, njega uže ni bilo v sobi. Odpeljal se je bil še pred dnem.

Črtophanov in. Nedopjuskin.

'OTroč leten dan sem se vračal nekoč z lova na telegi; Jer-
? molaj je dremal, sedeč poleg mene ter smrčal z nosom. Za-
spavši psi so nama podskakovali pod nogami, kakor mrtvi. Ko-
eijaž je sedaj pa sedaj z bičem odganjal obade od konj. Beli prah
se je dvigal v lehkem oblaku za telego našo. Zavili smo v goščo.
Cesta je bila vedno bolj razkopana, kolesa so jela zadevati ob
veje. Jermolaj se je prebudil in gledal krog .... „E!“ izpre-
govori: — »tukaj morajo biti ruševci. Zleziva doli.“ Vstavila
sva se in šla v »ploščad* 1 . Pes moj je vzdignil zajca. Jaz ustrelim
in uže hočem zopet nabasati puško, ko zdajci za menoj nastane
gromki tresk in, razdviguje grmovje z rokama, prijaše pred-me
jezdec. »A dovolite mi,“ dejal je on z ošabnim glasom : — »po
kacem pravu streljate vi tukaj, gospod milostivi?“ — Neznanec
je govoril nenavadno hitro, jecaje in v nos. Pogledal sem mu v
obraz: kar živim nisem se videl ničesar jednacega. Mislite si,
čitatelji dragi, majhnega človeka, svetlo-lasega, z rudečim vzvihanim
nosičkom in jako dolzimi rujavimi brkami. Ostrokončna perzijska
šapka z malinovim suknenim vrhom mu je zakrivala čelo do
samih obrvlj. Odet je bil v žolt, ponošen arhaluk s črnimi plišo-
vimi patroni na prsih in obgoljenimi srebernimi portami po vseh
šivih; čez rame mu je visel rog, za pasom se je svetilo bodalo.
Mršav, grbonog, rujav konj se je zibal pod njim, kakor v omotici,
dva hrta, suha in krivonoga, vrtela sta se mu pod nogama. Obraz,
pogled, glas, vsako kretanje, vse bitje neznančevo je izražalo brez-
pametno drznost in neizmerno, neverjetno ošabnost; njegove bledo-
višnjeve oči so mu begale, kakor bi bil pijan: glavo je metal
nazaj, napihaval lici in pihal ter se z vsem telesom potresa],
kakor od prevelicega dostojanstva — ne več ne menj, kakor kak¬
šen puran. Ponovil je vprašanje svoje.

— »Nisem vedel, da je tukaj prepovedano streljati,“ odgo¬
voril sem mu jaz.

— »Vi ste tukaj, gospod milostivi,“ nadaljeval je on: —
»na moji zemlji/

226

— „ Dobro, grem zatorej strani. “

— „A dovolite mi," dejal je on: — „imam li morda čast
besedovati z dvorjanom? 0

Jaz sem se nazval.

— „V tacem slučaji izvolite dalje loviti. Jaz sam sem dvorjan,
in veseli' me postreči dvorjanu ... A zovo me Cr-top-hano-vim
Pantelejem."

Nagnil se je, hiknil, udaril konja po vratu; konj je stresni!
z glavo, vzvil se po konci, zaletel se v stran in stopil jednemu
psu na nogo. Pes je presunljivo zacvilil. Crtophanov je vzkipel,
togotno udaril konja s pestjo po glavi med ušesoma, hitreje od
bliska skočil na tla, ogledal psu šapo, popljuval na rano, sunil ga
z nogo v rebra, da bi ne cvilil, prijel se za šop grive in del nogo
v streme. Konj je mahnil z gobcem, dvignil rep k višku in se za¬
gnal po strani v grmovje; on za njim na jedni nogi priskakuje;
naposled poskoči vender v sedlo, kakor besen zavrti z bičem,
zatrobi in dirja dalje. Nisem se še utegnil umiriti od nepričako¬
vanega pojavljenja Crtophanova, ko zdajci, skoraj brez vsacega
šuma, prijaše iz grmovja precej rejen človek štiridesetih let na
majhnem vranci. Ustavil se je, snel z glave zeleno, usnijeno kapo
in z jako tencim in mehkim glasom povprašal me, če nisem videl
jezdeca na rujavem konji. Odgovoril sem, da sem ga videl.

— „V katero stran so izvolili jahati?" nadaljeval je z istim
glasom in ne nadevaj e kape.

— »Tja-le.“

— ^Pokornejše zahvalim."

Cmoknil je z ustni, pomencal z nogama po rebrih konjičku
in se spustil v dir — počasi, počasi proti pokazanemu kraju.
Gledal sem za njim, dokler se njegova rogata kapa ni skrila za
vejami. Ta novi neznanec po zvunanjosti svoji prav nič ni bil
jednak predniku svojemu. Obraz njegov, puhel in okrogel, kakor
oblo, izražal je plahost, dobrodušje in krotko udanost; nos, tudi
puhel in okrogel, pisan s sinjimi žilicami, izobličal je slastoljubca.
Na glavi spredaj mu ni ostala ni jedna dlaka, zadaj so štrleli zelo
redki rujavi čopki; očesci, kakor s travo prerezani, migali sta
laskavo; sladko nasmihali sta se rudeči in sočni ustni. Bil je v
zelo ponošeni čisti suknji s stoječim vratnikom in mednimi gombi;
sukneni pantaloni so bili visoko vzvihani; nad žoltimi obrobki
škornic so se videli mastni madeži.

— „Kdo je to?“ vprašal sem jaz Jermolaja.

— „Ta? Nedopjuskin, Tihon Ivanič. Živi pri Crtophanovu."

— „Je li ubog?"

— „Ni bogat; pa saj tudi Crtophanov sam nema med¬
nega groša."

— „Zakaj se je pa potem on poselil k njemu?"

227

— „1, glejte, prijatelja sta. Drug brez druzega nikamor . . . .
Saj je znano: kamor konj s kopitom, tja tudi rak s kleščami . . .

Sla sva iz gošče; zdajci tik naju zalajata dva psa in krepek
zajec je pobežal po ovsu uže precej visocem. Za njim v  so skočili
iz grmovja psi, gonjači in hrti, a za psi je pritekel Crtophanov
sam. Ni kričal, ne ščuval in ne gonil: hrapel in zijal je; iz od¬
prtih ust so se izrivali izredka kratki, brezmiselni zvoki; dirjal
je s široko odprtima očima in besno z bičem udrihal po nesreč¬
nem konji. Hrti so ga dognali . . . zajec se ustavi, zavrti se
krog in rine, prav mimo Jermolaja, v grmovje. Hrti za njim.
»De-de-dejži/ zalepetal je s težavo, kakor bi se mu jezik zapleta],
utrujeni lovec: — »drži, ljubi moj.“ Jermolaj je izstrelil . . . .
ranjeni zajec se je zvalil s kolobarom po gladki in suhi travi,
poskočil k višku in tožno zakričal v zobeh priskočivšega psa. Vsi
psi so se vrgli precej na zajca.

Kakor veter je planil Crtophanov s konja, zgrabil bodalo in
tekel, da bi se bil skoraj skrehnil, k psom, z jarostnimi kletvami
iztrgal jim razmesarjenega zajca ter z vsem obrazom naklonivši
se črezenj, zabodel mu v grlo bodalo do samega roča .... za¬
bodel in zakrohotal se. „Ho-ho-ho-ho-ho-ho-ho!“ zavpil je mirno
njegov tovariš.

„Ho-ho-ho-ho/ ponovil je mirno tovariš njegov.

— »Prav za prav se po leti ne sme loviti," dejal sem jaz,
kažoč Crtophanovu na zmeti oves.

— „ Polje je moje/ zavrnil me je, težko dihaje, Crtophanov. “
Preparal je zajca, očistil ga ter vrgel šape in drob psom.

— „Strel je bil zame, dragi moj, po lovskih pravilih/ rekel
je, obračaje se k Jermolaju. — »A vam, gospod milostivi/ dodal
je z jednacim jecajočim in rezkim glasom: — »se lepo zahva¬
ljujem/

Sedel je na konja.

— »Dovolite .... zabil sem .... ime vaše in familija?"
Jaz sem se zopet nazval.

—■ »Jako me veseli vaše znanstvo. Ako slučajno pridete
todi mimo, skažite mi milost obiskati me ... A kje vender je ta
Fomka, Tihon Ivanič?" nadaljeval je nejevoljno: — »ustrelili
smo brez njega zajca."

— »Konj je padel pod njim/ dejal je nasmihajo se Tihon
Ivanič.

— ,,Kaj, padel? Obrasan je padel? Pfu, pfit! .... Kje
je, kje?“

— »Tam, za lesom. 11

Crtophanov je udaril z bičem konja po gobci in se spustil
v dir. Tihon Ivanič se je meni dvakrat klonil — zase in za to¬
variša, in zopet podirjal v goščo.

228

Ta dva gospoda sta vzbudila silno radovednost mojo . . .
Kaj vender je moglo zvezati z nerazumljivimi vezmi dvoje tako
različnih bitij ? Jel sem pozvedavati. Zvedel sem naslednje.

Crtophanov, Pantelej Jeremejič, siril je po vsi okolici za
nevarnega, prismojenega človeka, za ošabneža in prepirača prve
vrste. Služil je prav malo časa vojake in stopil v pokoj „po ne-
prijetnosti“ v onem činu, po povodu katerega se je razširilo mne¬
nje, da kokoš ni ptica. Bil je iz stare hiše, nekdaj bogate; dedi
njegovi so živeli bahato, po ztepno, to je : vzprejemali so povabljene
in nepovabljene goste, pitali jih do popokanja, dajali po celo če-
trtinko ovsa tujim kočijažem na trojko, imeli godce, pevce, pas-
jake in pse, v praznične dni pojili narod z vinom in pivom, po
zimi vozili se v Moskvo v težkih in starih svojih kočijah, a mno-
gikrat po vse mesece sedeli doma brez groša in živeli ob domači
živali. Oča Panteleja Jeremejiča je nastopil gospodarstvo uže v
jako slabem stanu; tudi on sam je silno »pojouiroval" in ko je
umrl, zapustil je jedrnemu svojemu nasledniku Panteleju zastavljeno
selce Bezsonovo, s pet in tridesetimi dušami moškega in šest in se¬
demdesetimi ženskega spola, in štirinajst desetin z osminko ne-
rodovite zemlje v Kolobradovi pustoti, na katero še ni bilo uknji-
ženih nobenih pravic. Pokojnik, treba priznati, zapravil je svoje
imenje čudnim načinom: »gospodarski razlogi” so ga pogubili.
Po njegovem mnenji dvorjan ni smel biti odvisen od kupcev,
meščanov in tem jednacih „razbojnikov", kakor se je on izražal;
on je uvedel doma raznovrstna rokodelstva in napravil delavnice:
»in priličneje in ceneje," dejal je on: »gospodarski razlogi!" Ta
pogubna misel ga ni popustila do konca življenja; ona ga je tudi
ugonobila. Zato se je pa tudi potešil! Ni jedne želje si ni odbil.
Poleg druzih izmišljenih rečij si je napravil nekoč, po svoji

misli, tako ogromno družinsko kočijo, da se je brez ozira na

skupni trud iz vsega sela segnanih kmetskih konj, z njih gospo¬
darji vred takoj na prvem klanci zvrnila in razsula. Jeremej

Lukič (Pantelejevega očeta so zvali Jeremeja Lukiča) ukazal je

postaviti spomenik na klanci, a sicer se nikakor ni togoti!. Tudi
je hotel zidati cerkev, razumeje se, da sam, brez pomoči arhitektove.
Požgal je ves gozd na opeko, pozidal ogromno podstavo, kakor za
gubernsko stolno cerkev, dvignil stene, jel obočiti kupolo: kupola
se je sesula. On z nova — kupola se je zopet obrušila; on tretji-
krat •— kupola je ruhnila tretjikrat. Izbe kmetov je jel po novem
načrtu prenarejati, in vse iz »gospodarskih razlogov;" po tri
hišice je postavljal skupaj v podobi trikota, a na sredi je postavil
drog s pisano škorešnico in zastavo. Skoraj vsak dan si je izmislil
kaj novega : sedaj kuhal iz repuha juho, sedaj strigel konjem
repe za kape dvornim slugom, sedaj zopet poskušal lan za-
meniti s koprivami, sedaj svinje pital z gobami .... Nekoč
je čital v »Moskovskih Vedomostih" članek Markovskega graščaka

229

Hrjaka-Hruperskega „o koristi nravstvenosti v kmetskem stanu 11
in takoj drugi dan je dal povelje vsem kmetom, nemudno naučiti
se spis Harkovskega graščaka na pamet. Kmetje so se naučili
dotični spis; gospod jih je vprašal: „Ali razumejete, kaj je tam
pisano?“ Oskrbnik odgovori mu: „Kako bi ne razumeli!“ Okolo
tega časa je tudi zapovedal vse podložnike svoje zavoljo redu in
iz gospodarskih razlogov prešteviliti in vsacemu na vratnik našiti
svojo številko. Ko je kdo srečal gospoda, zakričal mu je samo : „ta
in ta številka grea gospod odgovori mu laskavo: „Le stopaj
z Bogom.“

Toda, navzlic redu in gospodarskim razlogom je zabredel
Jeremej Lukič počasi v jako težaven položaj: s prva je jel zastav¬
ljati svoje vasice, toda skoraj jih je tudi prodajal; poslednje pra-
dedovsko gnezdo, selo z nedozidano cerkvijo, prodala je uže
gosposka, v srečo ne za živih dnij Jeremeja Lukiča, on bi ne bil
prebil tega udarca — ampak dva tedna po smrti njegovi. Uspel
je umreti v svojem domu na svoji postelji, obdan od svojih ljudij
in pod nadzorom svojega zdravnika; a bednemu Panteleju je
ostalo j edino Bezsonovo.

Pantelej je zvedel o bolezni očetovi uže v službi, v samem
razgaru zgoraj omenjane „neprijetnos ti. “ Izpolnil je še le devetnajsto
leto. Od samega detstva ni zapustil roditeljskega doma, in pod
rokovodstvom matere svoje, jako dobre, a popolnoma topoume
ženske, Vasilise Vasiljevne, vzrastel je razvajenim gospodičičem.
Ona sama se je bavila z njegovo vzgojo ; Jeremeju Lukiču, po-
greznenemu v gospodarske svoje novosti, bilo ni do tega. Res je
sicer nekoč svojeročno kaznjeval svojega sina zato, ker je črko
rti  (r) izgovarjal arci,  a ta dan je bil Jeremej Lukič zelo nesrečen:
najboljši njegov pes se je ubil ob drevo. Sicer so se pa napf-
ranja Vasilise Vasiljevne kar se tiče vzgoje Pantuške omejile
jednim mučnim trudom : v potu obraza svojega mu je najela vzgo¬
jitelja, upokojenega vojaka Elzačana, necega Birkopfa, in je do
same smrti kakor list trepetala pred njim, kajti mislila si je, če
mi ta odpove — izgubljena sem ! Kaj mi je delati potem ? kje
najti druzega učitelja? Saj sem uže tega z največjim trudom od
sosede prizvijačila! In Birkopf, premeten človek, uporabil je precej
izključljivost položaja svojega: pil je, da je bil ves trd, in spal
od jutra do večera. Po končanji „kursa nauk“ je nastopil Pantelej
službo. Vasilise Vasiljevne uže ni bilo več na svetu. Umrla je
kacega pol leta pred tem važnim dogodkom od straha: v spanji
se jej je prikazal bel človek na medvedu. Jeremej Lukič je šel
skoraj za polovico svojo.

Pantelej je takoj pri prvem poročilu o bolezni pridirjal
domov, vender ni več našel roditelja v živih. Nu, kako je bilo
začudenje čestitljivega sina, ko se je popolnoma nepričakovano

230

iz bogatega dediča spreobrnil v bednjaka! Malokdo je toliko močan,
prenesti takšen krut prelom. Pantelej je zdivjal, osurovel. Iz človeka
častnega, radodarnega in dobrega, če tudi malo zmotenega in
gorečega se je spreobrnil v ošabneža in prepiralca, razdrl znanje
s sosedi — bogatinov se je sramoval, bednjake zaničeval —
ter se vedel neizrečno drzno z vsemi, celo z ustanovljenimi oblastvi,
češ: jaz sem stolbovi dvorjan. Nekoč malo da ni ustrelil straž¬
nika, ki je prišel v sobo njegovo s klobukom na glavi. Razumeje
se, da mu oblastva od svoje strani tudi niso stregla in da so se o
priliki dale čutiti, a vse jedno so se ga nekako bali, kajti bil je
neizrečno vroče krvi in na vsako drugo besedo je silil rezati
se z noži. Od najmanjšega nasprotovanja so jele oči Črtopha-
nova begati, glas zastajati. „A ja-ja-ja-jaz ti pokažem/ ječal
je, »če tudi poginem/ — Vrhu tega je bil pa on človek čist,
ne zapleten v nič. Nihče, razumeje se, ni zahajal k njemu . . .
In poleg vsega tega je bila v njem duša dobra, celo velika,
po svojem: krivice, zatiranja družili ni mogel trpeti; za kmeti
svojimi je stal kakor gora. »Kaj ?“ govoril je, togotno tolčeč
se po glavi: — »mojih se bode kdo teknil, mojih? Naj ne bodem
Crtophanov . . . .“ •

Tihon Ivanič Nedopjuskin ni mogel, jednako Panteleju Je-
remejiču, biti ponosen na rojstvo svoje. Roditelj njegov je bil iz
jednodvorcev in je še le s štiridesetletno službo dosegel dvorjanstvo.
G. Nedopjuskin, oča, bil je iz one vrste ljudfj, katere nesreča
trdovratno preganja, kakor iz osobnega sovraštva. Tekom vseh
šestdesetih let, od samega rojstva do samega končanja, boril se
je revež z vsemi potrebami, težavami in bedami, lastnimi nižjim
ljudem; bil se je kakor riba ob led, stradal, ne spal, klanjal se,
skrbel, trudil, mučil se in tresel za vsako kopejko, res »nedolžno 11
trpel v službi in umrl naposled tako rekoč, ne pod streho in ne
v kleti ter ne pridobil ni sebi, ni otrokom svojim kosca goto¬
vega vsakdanjega kruha. Usoda ga je zamotala prav kakor zajca
na gonji. Človek je bil dober in češčen, a jemal je vzetke od
grivenika do dveh srebernih rubljev vključljivo. Nedopjuskin je
imel ženo, suho in sušično; imel je tudi otroke — v srečo so mu
vsi hitro pomrli, izimši Tihona in hčere Mitrodore, po priimku:
»trgovska gizdalinska, “ ki se je po mnogih tožnih in smešnih
dogodbah, omožila z upokojenim uradnikom. G. Nedopjuskin,
oča, uspel je še za življenja pomestiti Tihona za državnega urad¬
nika v neko pisarno; toda precej po smrti roditelja je popu¬
stil Tihon službo. Večni nemir, mučna borba s hladom in gladom,
tožno tarnanje materino, skrbna obupnost očetova, surovi pritisek
hišnih gospodarjev in prodajalcev, vse to vsakdanje, neprestano
gorje je razvilo v Tihonu neizjasnivo boječnost: od samega pogleda
načelnikovega je on uže trepetal in pojemal, kakor ujeta ptica. 'Po¬
pustil je službo. Ravnodušna in morebiti tudi nasmešljiva priroda

231

poklada v ljudi razne sposobnosti in nagnenosti, ki se nikakor ne
strinjajo z njih položajem v svetu in s sredstvi; z lastno jej skrb¬
nostjo in ljubeznijo je zlepila iz Tihona, sina bednega uradnika,
stvar občutljivo, lenobno, mehko, vzprejemljivo — stvar izključ-
Ijivo nagneno k naslajanju, obdarjeno z neizrečno .tenkim obvo-
njanjem in ukusom .... Zlepila ga je, skrbno zdelala in ■—■
prepustila potem stvarjenje svoje rasti na kislem želji in tuhli
ribi. In glejte, to stvarjenje je vzrastlo, jelo je, kakor pravijo,
,,živeti." Pričela se je huska. Usoda, ki je neodstopno preganjala
Nedopjuskina očeta, prijela se je tudi sina: vidno polakomnila
se je. Nu, s Tihonom je postopala drugače: ni ga trpinčila —
zabavala se je ž njim. Ni jedenkrat ga ni dovela do obupanja, ne
primorala okušati sramotnih muk glada, ampak gonila ga je po
vsej Rusiji, od Velicega-Ustjuga do Carjevo-Kokšajska, iz jedne
nizke in smešne službe v drugo: sedaj ga je izvolila za ,,major-
doma“ pri kaki sitni žolčni gospe dobrotvorniei, sedaj postavila
ga v hranjence k bogatemu kupcu-skopuhu, sedaj mu podelila
službo načelnika domače pisarne kacega debelookega gospoda,
striženega na angleški način, sedaj zopet proizvela ga za pol-
dvornega, pol-norca pri kacem ljubitelji psov .... Z jedno
besedo, usoda je primorala bednega Tihona izpiti po kaplji in do
kaplje ves grenki in jadoviti napoj podložnega bitja. Poslužil je
na svojem veku težki prihoti, zaspanemu in zlobnemu dolgčasu
lene gospode. Kolikokrat, ko je bil sam v svoji sobi, odpu¬
ščen naposled „z Bogom" od množice nad njim nanorčevavših
se v slasti gostov, zaklinjal se je, ves goreč od sramote, s hlad¬
nimi solzami obupnosti v očeh, precej drugi dan tajno ubežati,
poskusiti srečo svojo v mestu, poiskati si vsaj kakšne pisarske
službice ali pa od glada na cesti umreti. A prvič mu ni dal
gospod Bog dovolj moči; drugič je prevladala boječnost in tretjič,
končno, kako preskrbeti si službo, koga prositi? „Ne dade,“ .še¬
petal je nesrečnež, premetuje se po postelji, »ne dade!" A drugi
dan je jel z nova vleči breme svoje. Toliko mučnejši je bil nje¬
gov položaj, ker se prav ista skrbna priroda ni potrudila, podeliti
mu vsaj mali del onih sposobnostij in darov, brez katerih je re-
meselstvo zabavnika skoraj nemogoče. On, na primer, ni umel ni
v medvedjem kožuhu, obrnenem narobe, plesati do padca, ni burk
uganjati in sladkati se v neposrednem sosedstvu razpletenih bičev;
izpostavljen malo ne nag na dvajsetstopini mraz, prehlajal se je
rad, želodec njegov ni prebavljal ni vina mešanega s črnilom in
drugimi nesnagami, ni zdrobljenih mušnic in suro voj edek ’) s
kisovcem. Gospod vedi, kaj bi bilo s Tihonom, če bi poslednjemu
njegovih dobrotnikov, obogatelemu zakupniku, ne bilo prišlo na
um,  nekoč, ko je bil dobre volje, pripisati v oporoki svoji:

Prel.

*) Goba agaricus piperatus.

16

232

„a Zoži (Tihonu namreč) Nedopjuskinu zapuščam v večno in potom-
stveno last svojo pošteno-pridobljeno vas Bezselendejevko z vsemi
pravicami/ Nekoliko dnij za tem je udaril dobrotnika za ječigino
juho mrtvoud. Prišla je komisija, zapečatili so imovfno, kakor je
navada. Sešli so se sorodniki; odpečatili so oporoko, prebrali jo, Ne-
dopjuskina poklicali. Nedopjuskin je prišel. Večina zbranih je znala,
kako službo je Tihon Ivanič opravljal pri dobrotniku: oglušilna
vzklicanja, nasmešljiva pozdravljanja so se mu posula naproti.
„Graščak! evo vam novega graščaka!“ kričali so drugi dediči. —
„Glejte si, 11  poprijel je jeden, znan šaljivec in dovtipnjak: „A
vidite ga, a to se mora reči ... a ta je pa res ... ta je pa
.... kakor se reče . . . pravi . . . naslednik. 11  In vsi so se
zakrohotali. Nedopjuskin dolgo ni hotel verjeti sreči svoji. Pokazali
so mu oporoko — on je zarudel, zamežikal, jel mahati z rokama
in zajokal, da so mu solze lile curkoma. Krohot zbora se je izpre-
obrnil v gosto in zlito rujovenje. Vas Bezselendejevka je štela
vsega dva in dvajset duš kmetov; nikomur ni bilo zelo žal zanjo,
zakaj bi se zatorej pri slučaji ne potešili? Samb jeden naslednik
iz Petrograda, važen možak, z grškim nosom in plemenitim iz¬
razom lica, Rostislav Adamič Stoppel ni vztrpel ter se je prignetel
po strani k Nedopjuskinu in ošabno gledal nanj črez rame. „Vi,
gospod milostivi, bili ste, kolikor sem mogel opaziti, 11  pričel je on
zaničljivo-nebrežno, ,,pri čestitem Fedoru Fedoriči, tako rekoč, hišni
norec, je-li ?“ Gospod iz Petrograda se je izražal nestrpljivo čisto,
spretno in pravilno. Zmeteni, vzburjeni Nedopjuskin ni slišal besed
neznanega gospoda, a drugi so precej vsi umolknili: dovtipnjak
se je prijazno nasmehnil. G. Stoppel si je pomel roči in ponovil
vprašanje svoje. Nedopjuskin je povzdignil z začudenjem oči in
odprl usta. Rostislav Adamič je porogljivo pomežiknil.

—■ ,/Pozdravljam vas, gospod milostivi, pozdravljam, 11  na¬
daljeval je on: — „res, ne vsak, dejal bi, bil bi pripravljen slu¬
žiti si takim načinom vsakdanji svoj kruh; a de gustibus non
est disputandum, to je, vsak ima ukus svoj . . . Ni li res? 11

Nekdo v zadnjih vrstah je brzo, a prilično zacvilil od za¬
čudenja in radosti.

— „Povejte,“ poprijel je g. Stoppel, silno ohrabren z nasmi¬
hanjem vsega zbora: — „kakšnemu talentu v posebnosti se imate
vi zahvaliti za srečo svojo? Ne, ne sramujte se, le povejte; mi
vsi tukaj smo, tako rekoč, svoji, en famille. Ni li res, gospoda,
mi smo tukaj en famille? 11

Naslednik, h kateremu se je Rostislav Adamič slučajno
obrnil s tem vprašanjem, žal, ni znal francoski in se je zaradi
tega omejil z jedinim odobrovalnim stokanjem. Zato je pa drugi
naslednik, mlad človek, z rumenkastimi pegami na čelu, hitro
poprijel: „vui, vui, razumeje se.“

233

-— „Ne mara," pričel je z nova g. Stoppel: — „vi znate
hoditi po rokah, privzdignivši nogi, tako rekoč k višku?"

Nedopjuskin je pogledal tožno krog sebe — vsi obrazi so
se zlobno posmehovali, vse oči pokrile se z vlago zadovoljstva.

—. „Ali ne mara znate peti, kakor petelin?"

Vzriv krohota se je razdal krog in precej zopet umolknil,
zadušen s pričakovanjem.

— ,,Ali imate ne mara na nosu ..."

— ,,Dovolj!“ ustavil je zdajci Rostlslava Adamiča rezek in
zveneč glas: — „ali vas ni sram, trpinčiti^ bednega človeka!"

Vsi so se ozrli. V durih je stal Crtophanov. Sorodnik
četrtega kolena pokojnega zakupnika je dobil tudi on vabilo na
sorodniški shod. Ves čas branja se je držal on, kakor vedno, v
ponosni oddaljenosti od druzih.

— „Dovdlj," ponovil je on, in ponosno nagnil glavo nazaj.

G. Stoppel se je hitro obrnil, in zagledavši človeka bedno
odetega, neznatnega, povprašal tiho soseda (opreznost je vedno
dobra:)

— ,,Kdo je to?"

— „Crtophanov, nevažna ptica," odgovori mu ta na uho.

— „Kakdv poveljnik ste pa vi ?“ dejal je v nos in pome*
žiknil z  očima. — „Kaka ptica pa ste vi, dovolite vprašati?"

Crtophanov je vzpihnil, kakor smodnik od iskre. Ljutost
mu je zaprla dihanje.

— ,,De-de-de-de,‘‘ zagrčal je kakor zadavljen in zdajci za*
grmel: „kdo sem jaz? Kdo sem jaz? Jaz sem Pantelej Crtopha¬
nov, stolbovi dvorjan, prapraded moj je služil carja, a kdo si ti?“

Rostlslav Adamič je pobledel in stopil nazaj. Ni pričakoval
tacega nasprotovanja.

— ,,Jaz ptica, jaz, jaz ptica . . . . O, o, o!"

Crtophanov je skočil naprej; Stoppel je odskočil v velicem
strahu, gosti so skočili naproti razdraženemu graščaku.

— „Streljati se, streljati se, precej streljati se skozi ruto!"
kričal je razdivjani Pantelej: — „ali pa prosi odpuščanja mene
in tudi njega . . . .“

— ,,Prosite, prosite odpuščanja," mrmrali so krog Stop*
pelna prestrašeni nasledniki: — „zelo nagel je, moči mu je
vsekati."

— ,,Odpustite, odpustite, jaz nisem vedel, zaječal je Stoppel:

— „jaz nisem vedel . . . .“

— „Tudi njega prosi!“ zavpil je neugonljivi Pantelej.

— ,,Odpustite tudi vi," dodal je Rostlslav Adamič, obračaje
se k Nedopjuskinu, kateri se je sam tresel, kakor v mrzlici.

Crtophanov se je umiril, stopil k Tihonu Ivaniču, prijel ga
za roko, drzno pogledal krog in, ne srečajoč ni jednega pogleda,

16*

Ž34

sredi globocega molka ponosno šel iz iz sobe skupaj z novim
gospodarjem pošteno-pridobljene vasi Bezselendejevke.

Od tega dne se nista več ločila, (vas Bezselendejevka je
bila vsega kacih osem vrst od Bezsonova). Neomejena hvaležnost
Nedopjuskina se je izpremenila skoraj v strastno obožavanje. Slabi,
mehki in ne popolnoma čisti Tihon se je klanjal v prah pred
neustrašljivim in nesebičnim Pantelejem. „To ni lebko!“ mislil
si je časih, „on govori z gubernatorjem, gleda mu naravnost v
oči . v  . ej, za Boga, in kako mu gleda!“

Čudil se mu je do neizmernosti, do onemoglosti duševnih
sil, imel ga je za človeka nenavadnega, umnega, učenega. Reči
se vender le mora, kakor tožna je tudi bila vzgoja črtophanova,
da se je v primeri z vzgojo Tihonovo smela imenovati sijajno.
Črtophanov, res, čital je po ruski malo, francoski razumel slabo,
tako slabo, da je nekoč na vprašanje guvernerja iz Švice: „Vous
parles francais, monsieur?“ odgovoril: „Ze ne razumejem,“ in ko
je še malo pomislil, dodal: „pa“; —a vender je pomnil, da je bil
na zemlji Volter, duhoviti pisatelj — da se je Friderik Veliki,
pruski kralj, na vojnem poprišči tudi odlikoval. Iz ruskih pisateljev
je uvažal Državina, a ljubil Marlinskega in najboljšega psa svo¬
jega imenoval Ammalat-Beka ....

Nekoliko dnij potem, po prvem mojem snidenji z obema
prijateljema, napotil sem se v selce Bezsonovo k Panteleju Jere-
mejiču. Od daleč se je videl nevelik domik njegov: štrlel je k
višku na golem mestu, pol vrste od vasi, na mali vzvišini,
kakor jastreb nad pašnikom. Vse stanišče Črtophanovo so bila
štiri stara lesena poslopja razne velikosti, in sicer: hišica za sta¬
novanje, konjušnja, saraj in kopel. Vsako poslopje je stalo po-
sebe, samo zase: ni bilo videti ni ograje krog, ni vrat. Kočijaž
moj, ne vedoč kam bi zavozil, ustavil je pri vodnjaku na pol segni-
tem in z blatom obdanem. Poleg saraja je trgalo nekoliko suhih
in zmršenih hrtov crknenega konja, najbrž Orbasanovega; jeden
njih je privzdignil okrvavljeni gobec, hitro zalajal in z nova pričel
glodati gola rebra. Poleg konja je stal dečko sedemnajstih let s
puhlim in žoltim obrazom, v kozačji jopi in bosonog: varoval je
z važnostjo pse, izročene mu v nadzorstvo, in izredka pomahaval
z bičem po preveč požrešnih.

— „Je li doma gospod ?“ vprašal sem ga jaz.

— ,,A Bog to vedi!“ odgovori mi dečko. »Potrkajte.“
Skočil sem z drožek in šel h krilcu hišice.

Prebivališče gospoda Črtophanova je kazalo jako tožno sliko:
tramovi so počrneli in izstopili jednako trebuhu, dimnik je bil po¬
drt, vogli pokvarjeni in nagneni, motna, temno-višnjeva okenca
so pogledavala neizrečno kislo izpod kosmate, udrte strehe; nekatere
starke beračice imajo take oči. Potrkal sem; nihče se ni oglasil.

Vse jedno sem slišal za durmi rezko izgovarjane besede:

235

— „Az, buki, vedi; nu, zatorej, tepec,“ govoril je hripav
glas: ■—■ „az, buki, vedi, glagol . . . nu, le mirno! glagol, dobro,
jest! jest! . . . nu, zatorej, tepec!"

Potrkal sem drugič.

Isti glas je zakričal: — „Noter.“

Stopil sem v prazno majhno sprednjo sobo in skozi odprte
duri zagledal Crtophanova samega. V zasaleni buharski hali, ši-
rocih hlačah in rudeči kapici je sedel na stolu, z jedno roko
stiskal mlademu kodru gobec in v drugi držal kosec kruha prav
nad njegovim nosom.

— ,,A!“ izpregovoril je z dostojanstvom in ne ganeč se z
mesta: — ,,jako me veseli, da me obiščete. Prosim, sedite. Ravno
se trudim z Venzerom .... Tihon Ivanič,“ dodal je glasneje: —■
,,pojdi sem. Gost je prišel."

— ,,Precej, precej," odgovoril je iz sosednje sobe Tihon
Ivanič^ ,,Maša, daj mi zavratnih."

Crtophanov se je obrnil zopet k Venzeru in mu položil
kosec kruha na nos. Jaz sem pogledal krog. V sobi razven
raztezne, zvežene mize na trinajstih nogah s čisto nejednako si dol¬
gostjo, in štirih polomljenih slamnatih stolov, ni bilo nikake po-
hišne oprave; davnim-davno pobeljene stene, s sinjimi pegami,
podobnimi zvezdam, obluščile so se na mnogih krajih; med dvema
oknoma je viselo razbito in motno zrcalo v ogromnem okviru iz
ponarejene inahagonovine; po kotih so stale cevi za pipe in puške;
raz strop so visele tolste in črne niti pajčine.

— „Az, buki, vedi, glagol, dobro," govoril je počasi Crto¬
phanov in zdajci kakor brezumen zakričal: Jest! jest! jest . . .
Ali je ta žival brezumna! — Jest!"

— Ubogi koder se je le stresal, a ne upal razkleniti ust;
sedel je še dalje stiskaje rep med noge in krive gobec ter milo
pogledoval in pomežikoval, kakor bi govoril sam v sebi: vam je
lehko ukazovati.

— „Zatorej žri, koder!" ponovil je neugonljivi graščak.

— '„Vi ste ga preplašili," opazil sem jaz.

—■ „Nu, zatorej strani ž njim !“

Sunil.ga je z nogo. Ubožec je vstal počasi, stresel kruh z
nosa doli in šel, kakor po prstih, v sprednjo sobo, globoko razžaljen.
Saj res: tuji človek je prišel prvič, ali ž njim postopajo tako grdo.

Duri iz druge sobe so varno zaškripale in g. Nedopjuskin
je ustopil, prijetno se klanjaje in nasmihaje.

Jaz sem vstal in se klonil.

— „Ne vznemirjajte se, ne vznemirjajte se," zalepetal je on.

Sedla sva. crtophanov je šel v sosednjo sobo.

— ,,Je li davno, kar ste izvolili priti v našo Palestino?"
pričel je Nedopjuskin z mehkim glasom, oprezno zakašljal v roko
in, zaradi priličja, podržal prste pred ustni.

236

— „Drugi mesec je.“

— ,,Tako.“

Pomolčala sva oba.

•— „Vreme imamo sedaj prijetno," nadaljeval je Nedopjuskin
in s hvaležnostjo pogledal mene, kakor bi bilo vreme od mene
odvisno: — „žita so, reči smem, jako lepa.“

Jaz sem naklonil glavo v znamenje soglasja.

Pomolčala sva zopet.

— ,,Pantelej Jeremejič so včeraj izvolili ustreliti dva zajca,"
pričel je zopet ne brez truda Nedopjuskin, očitno želeč oživiti raz¬
govor: — „res, dva jako lepa zajca."

— „Ali ima Crtophanov dobre pse?"

— „Neizrečno!“ dejal je z zadovoljstvom Nedopjuskin: —
„reči smem, najboljše v guberniji. (Primeknil se je bolj k meni.)
Pa kaj! Pantelej Jeremejič je takšen človek, kakor česa zaželi,
kakor si kaj izmisli — in glej, uže je gotovo, uže je napravljeno:
Pantelej Jeremejič, povem vam . . . .“

Crtophanov je stopil v sobo. Nedopjuskin se je nasmehnil,
umolknil in mi pokazal nanj z očima, kakor bi hotel reči: pre¬
pričali se bodete sami. Jeli smo govoriti o lovu.

v  — „Hočete li, pokažem vam svoro svojo?" vprašal me je
Crtophanov in ne dočakavši odgovora, poklical Karpa.

Prišel je krepak mladenič v nankovem kaftanu zelene boje,
z višnjevim vratnikom in livrejnimi gdmbi.

— „Ukaži Fomki," dejal je jecaje Crtophanov: — „naj
privede Ammalata in Sajgo, a po redu, razumeješ."

Karp se je zasmijal na vsa usta, spustil neopisljiv glas in
šel ven. Prišel je Fomka, počesan, zapet, v škornjah in s psoma.
Zaradi priličja sem se podobrikal nekoliko glupima živalima
(hrti so vsi neizrečno glupi). Crtophanov je popljuval Ammalatu
v same nosnice, kar sicer, kakor je bilo videti, psu ni naprav¬
ljalo nikacega zadovoljstva. Tudi Nedopjuskin je od zadaj pogladil
Ammalata. Jeli smo se zopet pogovarjati. Crtophanov se je po¬
časi popolnoma omečil, opustil napihovati in napenjati se; izraženje
obraza njegovega se je izpremenilo. On je gledal name in na Ne-
dopjuskina.

— „Ej!“ vzkliknil je zdajci: — „kaj bode sama tam sedela?
Maša! a, Maša! pojdi nu sem.“

Nekdo je zašumel v sosednji sobi, ali odgovora ni bilo.

— „Ma-a-ša!“ ponovil je laskavo Crtophanov, „pojdi sem¬
kaj. Ničesa se ne boj.“

Duri se počasi odpro in jaz zagledam žensko dvajsetih let,
visoko in vitko, s ciganskim ogorelim obrazom, rumenkasto-ruja-
vima očima in kakor smola črno kito; veliki beli zobje so se leske¬
tali izpod polnih in rudečih usten. Bila je v beli obleki; višnjev
šal, zapet prav za vratom z zlato zapono, prikrival je do polovine

237

nje tenki, okrogli roči. Koraknila je dvakrat s plašno boječnostjo
divjakinje, ustavila se in povesila glavo.

— »Evo priporočam vam,“ dejal je Pantelej Jeremejič: —
»ženo, ne ženo, a mislite si, da še ženo."

Maša je z lahka zarudela in v zadregi se nasmehnila. Jaz
sem se jej nizko klonil. Jako mi je bila po všeči. Zelo tenak
orlov nos z odkritima, na pol prozornima nosnicama, smeli obris
visocih obrvfj, bledi, nekoliko upali lici, vse črte nje obraza izra¬
žale so svojenravno strast in brezskrbno življenje. Izpod zavi¬
hane kite sta se vili doli po širocem vratu dve gredici bliščečih
lasec — znamenje krvi in sile.

Šla je k oknu in sedla. Nisem hotel pomnožiti nje zadrege
ter jel govoriti s Crtophanovim. Obrnila je Maša nekoliko glavo
in jela izpod čela name pogledovati skrivaj, divje, hitro. Pogled
nje je švigal, kakor kačje želo. Nedopjuskin je sedel k njej in jej
šepnil nekaj na uho. Nasmehnila se je zopet. Smijaje se je z
lahka grbančila nos in privzdigala gorenje ustno, kar ni dajalo
njenemu obrazu ni mačjega in ne levjega izraženja.

— „Oj, da, ti si mi prava, ne tekni se me," mislil sem
si jaz, od svoje strani skrivaj pogleduje na njen gibki stan, upale
prsi in voglato, hitro kretanje.

— »Nu, Maša," vprašal je je Nedopjuskin: — »spodobilo
bi se gosta s čim postreči, a?"

— »Imamo varenje," odgovorila je ona.

— »Nu, zatorej prinesi varenja in tudi vodke. A čuj, Maša,"
zakričal je v za njo: — »prinesi tudi kitaro."

— »Čemu kitaro, jaz ne bodem pela."

— »Zakaj ne?"

— »Ne ljubi se mi."

— »Ej, neumnosti, bode se ti zljubilo, če . . . .“

— „Kaj ?“ vprašala je Maša in hitro nagrbančile obrvi.

— „Ce te bodo prosili," odgovoril je Črtophanov ne brez
zadrege.

Ona je šla ven, skoraj zopet se vrnila z varenjem in vodko
ter zopet sedla k oknu. Na čelu njenem je bila videti še vedno
gubica; obe obrvi sta se dvigali in povešali, kakor brkici osi . . .
Ste li opazili, čitatelj dragi, kako zlo lice ima osa ? Nu, mislil
sem si, tu bode še grmelo. Razgovor ni šel od srca. Nedopjuskin
je umolknil popolnoma in se prisiljeno nasmihal; črtophanov
se je mrdil, rudel in srpo pogledaval; jaz sem hotel uže iti ... .
Zdajci vstane Maša, odpre hipoma okno, pomoli glavo ven in
togotno zakriči mimogredoči babi: „Aksinja!“ Baba se je pre¬
strašila, hotela obrniti se, a izpolznilo jej je in šlepnila je težko na
zemljo. Maša se je obrnila nazaj in se zvonko zakrohotala; Črto¬
phanov se je tudi zasmijal; Nedopjuskin je zacvilil od veselja.

238

Vsi smo se vzdramili. Črni oblak je razpršil jeden blisk . . .
vzduh se je očistil.

Pol ure potem spoznal bi nas ne bil nikdo: govorili in burkali
smo, kakor otroci. Maša je bila živejša od vseh. — Črtophanov jo je
kar požiral z očima. Obraz jej je pobledel, nosnici sta se razširili,
pogled se je vnel in potemnel ob jednem. Divjakinja je skakala
od veselja. Nedopjuskin je šepal za njo na svojih tolstih in krat¬
kih nožicah, kakor racman za raco. Še celo Venzor je zlezel
izpod klopi v sprednji sobi, postal na pragu, pogledal na nas
in najedenkrat jel skakati in lajati. Maša je smuknila v drugo
sobo, prinesla kitaro, vrgla šal s pleč, brzo sedla, privzdignila
glavo in zapela cigansko pesen. Nje glas je zvenel in se tresel,
kakor zamajan steklen zvonček, vnemal se in zamiral .... Ljubo
in tesno mi je bilo krog srca. — „Aj, žgi, govori! . . Cr-
tophanov je jel plesati. Nedopjuskin je zatoptal in zakresal z no¬
gama. Maši je bilo, kakor suhljadi na ognji : tenki prsti so be¬
gali hitro po kitari, ogoreli vrat se je privzdigal počasi pod dvojno
vrsto jantarovih jagod. Sedaj je hipno umolkala, v  vsa trudna po¬
vešala glavo, kakor nehote ščipala strune in Črtophanov se je
ustavljal, samo z ramenom pomajaval in mendral na jednem
mestu, a Nedopjuskin kimal z glavo, kakor porcelanast Kitajec;
— sedaj se je zopet z nova v  zalivala, kakor brezumna, vzravna vala
stan in izstavljala prsi, in Črtophanov je zopet prisedal do zemlje,
poskakoval prav do stropa, vrtel se kot vrtalka, vzkrikaval:
,,Živo! . . v . .“

— ,,Zivo, živo, živo, živo, 1 ' poprijemal je hitro Nedopjuskin.

Pozno zvečer sem šel iz Bezsonova .... Zgodovino Maše,
čitatelji dragi, razložil vam bodem uže kak drug pot.

‘) Naroden ples „kazačok“ pleše se po petji in obstaja samo v pri-
sedanji na tla in poskakovanji k višku, kar je posebno zanimivo, če se poje
hitro. Pojo plesalci sami. Prel.

O slavcih.

'pošiljam vam, dragi in spoštovani S. T., veščaku in Ijubi-
Vtelju vsake vrste lova, naslednjo povest o slavcih, o njih petji,
reji, kako jih je loviti in dr., katero sem zapisal po besedah ne-
cega starega in izkušenega lovca iz dvorovih slug. Potrudi] se
bodem obdržati vse njegove izraze in tudi sklad besed.

Za najboljše slavce so imeli vedno Kurske; toda v no¬
vejši čas so slabši in sedaj imajo za najboljše slavce one, ki
se love okolo Brdičeva, na granici; tam, kacih petnajst vrst za
Brdičevem, je gozd z imenom Trejacki; tam so izvrstni slavci.
Cas loviti jih je začetkom majnika meseca. Drže se najrajši v
čimževem grmfčji in nizkem lesu, in na močvirji, kjer raste les;
močvirni slavci so najdražji. Priletajo kake tri dni pred sv. Gre¬
gorijem, toda s početka pojo tiho, a proti majniku pridejo v moč
in se razpojo. Spazovati se morajo o mraku in po noči, a bolje je
o mraku; časih moraš presedeti vso noč v močvirji. Jaz s tova¬
rišem malo da nisva nekoč zmrznila v močvirji: po noči je na¬
stal mraz in v jutro je za hlebec debelo ledu na vodi namrznilo;
a jaz sem bil napravljen v legak leten kaftanček; samo s tem
sem se rešil, da sem se stisnil med dva obrastena kupa zemlje,
snel kaftan, zavil glavo in si dihal na trebuh pod kaftanom; ves
dan potem sem drhtel z zobmi. Loviti slavcev ni težko delo:
najprej treba dobro spaziti, kje se drži; potem se poleg grmiča
kosec zemlje lepo razčisti, pristavi „tajnik“ in priveže samica za
obe nogi, sam pa se skrij in začni piskati s piščalko. A majhen
tajnik se napravi iz mreže — z dvema žrebljicama; jedna žreb-
Ijica se mora krepko v zemljo zabiti, a druga samo pritekniti —
in nitka k njej privezati: ko slavček iz viška prileti k samki —
tedaj se potegne za nitko in tajniček zagrne slavca. Nekater slavček
je neizrečno pohlepen, precej, kadar zagleda samko, zažene se
nanjo, kakor kroglja, a drugi zopet je oprezen, s prva se spusti
malo niže in ogleduje, če je samka njegova. Paznih je boljše lo¬
viti z mrežo. Mreža se splete kacih pet sežnjev velika; ž njo obdaš
grm ali kako suho goščo, toda treba jo rahlo oviti; kakor hitro
se slavček spusti' doli — vstaneš in ga zapodiš v mrežo, on

240

leti' vedno nizko, nu, in obvisi v penteljkah. Z mrežo se lovi
tudi lehko brez samke, z jedino piščalko. Ko ujameš slavca,
zveži mu precej konca perdt, da bi se ne bil, in deni ga takoj
v zatvornico. — Zatvornica je narejena nizko in zgoraj in ob
straneh ovita s tkanino. Ujeti slavček se mora pitati z mrav¬
ljinčjimi jajčeci — malo na jedenkrat, a bolj pogosto; privadijo
se hitro in jamejo sami kljuvati. Ni napačno puščati žive mrav¬
lje v zatvornico, ker nekateri močvirni slavček mravljinčjih jajčec ne
pozna — nikoli jih ni videl — nu, a ko mravlje jamejo vlačiti
jajčeca — plane nanje — začne jih pobirati.

Pri nas 1 ) so slavci burni: pojo slabo, ničesar ne moreš ra¬
zumeti, vsa kolena mešajo, tršče, hite; potem imajo pa še to-le
jako grdo navado, da pravi tako-Ie: tuu, in najedenkrat: vi! —
tako zažvižga, kakor bi se prekopicnil v vodo. To je zelo grda
navada. Pljuneš in greš. Prav jezi človeka. Dober slavček mora
peti izbirično in ne mešati kolen — a kolena so naslednja:

Prvo: puljkanje — tako-le: pulj, pulj, pulj, pulj ....
Druga: klikanje — kli, kli, kli, kakor žolna.

Tretje: drob — glasi se primerno tako, kakor bi hipoma
drob po zemlji prosipal.

Četrto: grmenje: trrrrrrr ....

Peto: plenkanje — skoraj se lehko razloči: plen, plen,
plen , v . . .

Šesto: leševa dudka (piščal divjega moža) — tako poteg-
neno: ho-ho-ho-ho-ho-ho, in potem kratko: tu!

Sedmo: kukovičin prelet. Jako redko koleno; jaz sem ga
slišal samo dvakrat v življenji — in obakrat v Timskem okraji. Ku¬
koviča, kadar poleti, kriči na ta način. To je zelo močan, zvonek
zvižeg.

Osmo: gosjaček: ga, ga, ga, ga .... Maloarhangelski
slavci dobro zadevajo to koleno.

Deveto: penično žvižganje. Kakor grahasta penica — ptica
podobna skorjancu, ali pa kakor orgljice, tako okrogel zvižeg:
fijuijuijuiju ....

Deseto: počin tako-le: tip-vit, nežno, kakor malinovka.
To prav za prav ni koleno, a slavci navadno tako začenjajo. Pri
dobrem notnem slavci je pa tako-le: začne: tip-vit — in na to:
tuk! Temu se pravi odbitek. Potem zopet: tip-vit .... tuk!
tuk! Dvakrat z odbitkom. Na to pa tretjikrat: tip-vit — in zdajci
jame ti razsipati, pasji sin, z drobom ali pa z grmenjem — s težka
se obdržiš na nogah — obžge te! Take slavce imenujejo slavce z
udarom ali z odbitkom. Dober slavček poje vsako koleno dolgo,
razločno, silno; čim razločnejše, tem daljše. Slabi hiti: naredi ko¬
leno, odseka je, hitro poprime drugo in — zinete se. Tepec ostane

*) V Mcenskem, Črnskem in Belenskem okraji. Pis.

241

tepec. A dober — ne! Pametno poje — pravilno. Poprime se
za kako koleno — ne prestane ga česati do onemoglosti; vsaj
nekaj prebere. Nekatero je celo z obratom — tako je dolgo;
spusti, na primer, koleno, drob, najprej nekako nizdolu in potem
zopet navzgor, obda se tako rekoč s krogom, kakor se vozno
kolo katali — mora se tako reči. Jednega tacegasem slišal pri
Mcenskem trgovci S*** — to vam je bil slavček! V Petrogradu
je šel za 1200 rubljev v asignacijah.

Po izkušnjah lovcev je dobrega slavca od slabega po zu-
najnosti težko razločiti. Mnogi še celo ne ločijo samca od samice.
Nekatera samica je še lepša od samca. Mladega od starega lehko
razločiš. Mladič, če mu razprostreš perdti, ima na perji pičice
in je ves bolj temen; stari pa — je bolj siv. Slavce treba izbi¬
rati take, ki imajo velike oči, kljun tolst, ki so plečati in visoki
na nogah. Tisti slavček, je ki šel za 1200 rubljev, bil je srednje
rasti. Kupil ga je S*** pod Kurskim od necega dečka za dva
grivenika.

Slavec, če ga dobro in snažno gojiš, prebije do kacih pet
zim. Po zimi ga moraš hraniti s ščurki ali pa s posušenimi mrav¬
ljinčjimi jajčeci; toda jajčeca se ne smejo jemati iz smrečja, ampak
iz listovja, ker od smole se napravi zapor. Obešati se morajo slavci
ne nad okni, ampak sredi sobe pod stropom, in v kletki mora
biti stropič mehak, suknen ali platnen.

Imajo tudi bolezen svojo: kar prično ti kihati. Ta bolezen
je grda. Nekateri jo preživi — a drugo zimo gotovo pogine. Jaz
sem poskusil potresti hrano z njuhalnim tobakom — bilo je dobro.

Peti pričenjajo o božiči — tudi prej, s prva po tiho; v po¬
stu, meseca marcija, s polnim glasom, toda o sv. Petru umolknejo.
Začenjajo navadno s plenkanjem .... tako tožno, nežno: plen
. . . . plen .... Ne glasno — a slišno po vsej sobi. Tako
zveni prijetno, kakor stekelce, vso dušo ti preobrača. Ko ga dolgo
nisi čul — vsakikrat te prosune, probeži po životu, lasci na glavi
se stresavajo. Se solze — tudi te se prikažejo. Greš strani, po-
jokaš se in postojiš.

Mladi slavci se love dobro o sv. Petru. Treba spaziti, kam
stari nosijo hrano. Časih po tri, po štiri ure, po pol dne presedim, a
naposled vender opazim pravi kraj. Gnezdo si pleto na zemlji iz
suhe trave in listja. Biva jih v gnezdu po pet, časih tudi po menj.
Mladiče vzameš in jih deneš v zatvornico — precej tudi stari
počepajo vanjo. Stari se morajo ujeti, da pitajo mladiče. Vso dru¬
žinico potem zapreš v ptičnico in nasuješ mravljinčjih jajčec ter tudi
živih mravelj spustiš vmes. Stari jamejo precej mladiče pitati. Potem
se mora kletka zagrniti in ko mladiči začno kljuvati sami, stare
vzemi strani. Mladiči, katere pobereš o sv. Petru, so živejši in
prej začno peti. Mladiče treba pobrati od dolzega, glasnega slavca.
V kletki se ne plode, Sloboden slavec umolkne, kakor hitro je

242

izpeljal mlade, in o sv. Petra se goli. Napravi na letu kolence —
končano je. Potem samo počivkava. Poje pa vedno sede; na letu,
kadar poleti za samko, kurliči. (Zrjavi kurličijo.)

Mlade slavce je dobro obešati k starim, da bi se učili. Po¬
besiti se morajo vštric. Tudi tu se mora opazovati: če mladič,
dokler stari poje, molči, sedi in se ne gane ter posluša — iz tega
bode kaj — pel ti bode gotovo v dveh tednih; a kateri ne molči
in sam za starcem počivkava — ta ti bode še le drugo leto
zapel, kar mora biti, pa še to je sumnjivo. Nekateri ljubitelji skrivaj
v klobiicih prinašajo mlade slavce v gostilne, kjer je dober slavec;
sami pijo čaj ali pivo, mladiči se pa v tem uče. Zato je najbolje
zakrivati mladiče, kadar jih prinašajo k staremu.

Prvi ljubitelji slavcev so — trgovci: ni jim za tisoči rubljev.
Belevski trgovci so mi dajali dve sto rubljev in tovariša — tudi
konj je bil njih. Pošiljali so me v Brdičevo. Dobiti sem jim
moral dva para odličnih slavcev, a dragi — če tudi petdeset
parov — bili so v dobiček moj.

Imel sem tovariša, smrtnega ljubitelja slavcev, s katerim
sva hodila pogostoma na lov. Bil je brljav — to ga je zelo ove-
ralo. Nekoč, pod Lebedjanjo, izsledil je čudovitega slavca. Pride k
meni, pove mi — od hrepenenja se ves trese. Jel ga je loviti
-— ali sedel je na visoki trepetličici. A vse jedno se je spustil
doli, tovariš ga je pognal v mrežo; slavec je zadel v mrežo in
obvisel. Tovariš ga je hotel zagrabiti — se ve da, roči sta se
mu tresli ■—- a kar najedenkrat mu smukne slavček med nogi
— zažvižga, zapoje in odleti. Tovariš je zavpil na ves glas. Potem
mi je prisezal, uverjal me, da je prav dobro čutil, kako mu je
nekdo slavca po sili iztrgal iz roke. Pa kaj! Kar je — je. Jel
ga je zopet vabiti — ne! ni šlo več: preplašil se je, se ve da,
ter umolknil. Še deset dnij potem je tovariš lazil za njim. In
kaj mislite? Slavec, da bi bil le čuknil — bilo bi po njem. Ali
tovariš malo da se ni končal; z veliko težavo sem ga privlekel
domov. Zgrabi vam šapko, vrže jo ob tla in jame se s pestjo biti
po čelu .... A zdajci se ustavi in zakriči: »Razkopljite mi
zemljo — v zemljo hočem, tja mi je pot, slepemu, brezumnemu,
brezrocemu“ .... Vidite, kako je to genljivo.

Pripeti se tudi, da drug dragemu dobrega slavca ukrade s
tem, da pride prej na mesto. Vse je treba znati — a brez sreče
tudi ni ničesar. Pripeti se tudi, da jih odvedejo, s čaranjem
namreč; toda proti temu je molitev. Nekoč sem se naužil strahu.
Sedim po noči pod lesom in zasledujem slavcev, toda noč je
bila tako temna, pretemna .... Zdajci začujem, da nekaj grmi,
a ne po slavčje, ter gre naravnost name .... Bilo mi je tako
čudno, da mi ni moči povedati vam .... skočil sem k višku
in bežal, kar sta me mogle nesti nogi. Kmetje — ti ne branijo;

243

njim je vse jedno; še smejejo se vam. Kmet je zarobljen; njemu
sta slavček in ščinkovec — vse jedno. To ni njih razuma delo.
Njih delo je — orati in na peči ležati z babo. A sedaj sem vam
povedal vse.

1853. 1.

Pot v Polesje.

Prvi dan.

“Vpogled na ogromno, vse podnebje objemajoče smrečje, pogled na
Polesje spomina na pogled morja. Ono vzbuja tudi prav take vtise:
ista prvobitna, netaknena sila se razstilja široko in mogočno pred
licem gledalčevim. Iz nedra stoletnega lesa, iz brezsmrtnega na¬
ročja voda se dviga isti glas: „Meni ni do tebe/ govori priroda
človeku, Jaz carujem — a ti skrbi, kako bi ne umrl." Nu, les
je jednoličnejši in tožnejši od morja, posebno smrekov les, vedno
jednakomeren in skoraj brezšumen. Morje grozi in se laska, izpre-
mina se v vseh bojah, govori z vsemi glasovi: ono nam odseva
nebo, od katerega tudi veje z večnostjo, in sicer z večnostjo nam
uže ne več tako tujo .... Neizmenljivo, mračno smrečje tožno
molči ali šumi tiho — in pri pogledu nanje še globokeje in nevid-
neje prodira v srce spoznanje naše ničevosti. Težko je člo¬
veku, bitju jednega dne, včeraj porojenemu in uže danes obsoje¬
nemu v smrt, težko je njemu prenesti hladni, brez sočutja nanj
obrneni pogled večne Izide; ne jedine drznostne nadeje in sanje
mladosti pomirijo se in gasnejo v njem, obdane z ledenim diha¬
njem prirodinim; ne — vsa duša njegova se krči in zamira;
čuti, da poslednji bratov njegovih lehko izgine z lica zemlje —
in ni jedna igla se ne bode genila na teh vejah; čuti svojo sa¬
moto, svojo slabost, slučajnost svojo — in z boječim, tajnim
strahom se obrača k neznatnim delom in trudom življenja; njemu
je lajše v tem svetu, ki si ga je sam sezidal, tu je on doma, tu
si še upa verovati v svoje značenje, v silo svojo.

Take misli so mi brodile po glavi pred nekoliko leti, ko sem,
stoječ na krilci poštnega dvora, postrojenega na bregu blatnaste
rečice Resete, zagledal prvikrat Polesje. V dolzih, splošnih plasteh
so se razprostirale pred menoj višnjevkaste gramade hvojnega
lesa; samo tu pa tam so se izpreminali z zelenimi pegami neveliki
brezovi gozdiči; ves krogozor je bil objet s smrečjem; nikjer ni
belela cerkev, ne svetlelo polje — vse le drevje in drevje, sami
zobčati vršiči — in tenka, mračna megla, večna megla Polesja
je visela v dalji nad njimi. Ne z lenostjo, to nepremičnostjo živ-

24S

Ijenja, ne — z nenavzočnostjo življenja, nekako mrtvaško če tudi
veličavo, vejalo mi je naproti od vseh krajev obnebja; pomnim,
veliki, beli oblači so plavali mimo, počasi in visoko, in vroči letni
dan je ležal mirno na tihi zemlji. Rudečkasta voda rečice je pol¬
zela brez pleska med gostim trstnikom; na nje dnu so se videli
motno okrogli kupi iglastega malhi, a bregovi so izginjali sedaj
v blatnem grezu, sedaj rezko beleli z razsipčatim in drobnim peskom.
Mimo samega domika je držala okrajna razhojena cesta.

Na tej cesti, ravno nasproti krilcu, stala je telega, naložena
s kovčežki in zaboji. Nje gospodar, suhljat meščan z jastrebjim
nosom in mišjima očescema, zgrbljen in hrom, uprezal je vanjo
svojega tudi zgrbljenega konjička; to je bil popernjakar, potujoč na
Karačevski sejm. Zdajci se je pokazalo na cesti nekoliko ljudij;
za njimi so se privlekli drugi, naposled se je privalila množna
drhal; vsi so imeli palice v rokah in culice na hrbteh. Po njih
hodu, trudnem in težavnem, po zagorelih obrazih je bilo vidno,
da so šli od daleč; bili so Juhnovci, kopači, ki so se vračali z
dela. Starček, let sedemdesetih, ves bel, bil jim je, kakor je bilo
videti, načelnik; izredka se je obračal in s pokojnim glasom po¬
mikal ostale družnike. „Nu, nu, nu, detca," govoril je, „nu — nu".
Vsi so šli molče, v nekaki važni tišini. Samo jeden, nizke rasti in
na videž razposajen, v razpetem kožuhu, v kozji šapki, potegneni
na same oči, prišedši do popernjakarja, vprašal ga je nanagloma :

— »Po čem je popernjak, šaljivec?"

— »Kakor bode popernjak, ljubi moj,“ dejal je s tencim
glasom osrečeni trgovec. »Je po kopejki — a tudi po groši. Pa
imaš li groš v mošnici, a?"

— »Kaj ne, ž njim bi si želodček pokvaril," dejal je kožuh
in šel strani od telege. »Podvizajte se, otročiči, podvizajte se!"
začul se je glas starčkov: — »do prenočišča je daleč."

-— »To vam je neotesan narod," dejal je, od strani pogle-
davši mene, popernjakar, ko je uže vsa drhal se odvalila mimo:
— „ali je morda ta jed zanje?"

Površno opravivši konjička svojega, spustil se je k reki, na
kateri je bila videti majhna ladija. Kmetič, v belem kiobučinastem
„šliku“ (navadni Poleški šapki) prišel mu je iz nizke koče na¬
proti in ga prepeljal na nasprotni breg. Teležka je zadrdrala po
izriti in izbiti cesti, sedaj pa sedaj pocvile z jednim kolesom.

Jaz sem pokrmil konje — in se tudi prepeljal. Provlekši
se kaki dve vrsti po blatnem travniku, dobral sem se naposled
po ozki gati (pot z butarami napravljen po močvirji) v proseko
lesa. Tarantas je jel poskakovati sem ter tja po okroglih količih;
zlezel sem doli in šel peš. Konji so stopali hitrim korakom, pr-
haje in odbijaje z glavami komarje in brenceljne. Polesje nas je
vzprejelo v naročje svoje. Ob kraji, bliže k travniku, rasle so breze,
trepetlike, lipe, kleni in dobi; potem so se redili, v splošni steni

246

so se dvignile jelke; dalje so zakrasnela gola debla smrečja, a
potem se je povlekel zopet mešan les, zarasten zdolaj z grmovjem
leševja, čimža, jferebike in z dolzimi sočnimi travami. Solnčni žarki
so obsevali vršiče drevja in, razsipaje se po vejah, le tu pa tam
prodirali do zemlje s pobledelimi pašami in pegami. Ptic skoraj
ni bilo slišati — ne ljubijo velicih gozdov; le sedaj pa sedaj se
je razlegal tožni, trikratni vzglas udeba in srditi krik orehovke
ali šoje; molčljiva, vedno sama zelena vrana je preletavala črez
proseko bliskaje z zlatim lazurom krasnega svojega perja. Mnogi-
krat je drevje redelo, razstopalo narazen, pred nami se svetlelo,
tarantas zavozil na razčiščeno, peščeno poljanico; redka rž je ra¬
sla po njej v gredah, brezšumno pripogibaje blede svoje klasce; v
strani je temnela stara kapelica s skrivljenim križem nad zvo¬
nikom ; neviden potoček je šumel mirno sprelivčastim in prijetnim
zvokom, prav kakor bi tekel v prazno butiljko; a zdajci je pre-
grajala cesto nedavno podrta breza in les krog je bil tako star,
visok in prvoten, da se vam je celo vzduh zdel zgosten. Po ne¬
katerih krajih je bila proseka vsa zalita z vodo; po obeh straneh
se je razprostiralo lesno močvirje, vse zeleno in temno, vse po¬
krito z trstjem in nizkim olšnikom; race so vzletavale po dve in dve
— in čudno je bilo videti te vodne ptice, hitro švigajoče med smre¬
kami. — „Ga, ga, ga, ga,“ nastajal je nepričakovano tožni krik;
sedaj zopet je gnal pastir čredo skozi nizki les; mavrasta krava,
s šilastima kratkima rogovoma, prodrla je šumno skozi gr¬
movje in se ustavila, kakor ukopana, na kraji proseke, upr-
ša velike svoje temne oči' na bežečega pred menoj psa; vetrec
je prinašal tenak in krepak duh zažganih drv; bel dimček se
je razgrinjal v dalji v okroglih oblačkih po bledo-sinjem lesnem
vzduhu; kmet je žgal ogljije za stekleni zavod ali za fabriko. Cim
dalje smo šli, tem mirnejše in tiše je bilo krog. V hvojnem
gozdu je vedno tiho ; samo visoko nad glavo se razlega nekako
zategneno vršanje in vzdržani šum po vrheh .... Hodiš, hodiš,
ne prestane ti to večno lesno šumenje, srce se ti jame počasi
krčiti, in človek bi prišel rad hitro na prostor, na svet, rad bi
dihal iz polnih prs — kajti tukaj ga davi soparna vlažnost
in gnilost ....

Kačih petnajst vrst smo se peljali korakom, redkokrat dirom.
Jaz bi bil rad še za svetla dospel v selo Sveto, ležeče v sami
sredini gozdni. Kake dvakrat so me srečali kmetje z nadrtim
lubjem ali z dolzimi krli na telegah.

— „ Je li daleč do Svetega?“ vprašal sem jednega njih.

— „Ne, ni daleč."

— „A koliko je?“

— „Bode kake tri vrste. 11

Minila je poldruga ura. Vedno še smo se peljali in peljali.
Evo, zopet je zaškripala naložena telega. Kmet je šel poleg nje.

247

■—■ »Koliko, brat, je še do Svetega ?“

— „Kaj ?“

— ,,Koliko, je do Svetega ?“

— „Osem vrst.“

Solnce je uže zahajalo, ko sem se naposled privlekel iz lesa
in zagledal pred seboj majhno selo. Kačih dvajset poslopij se je
lepilo krog stare, lesene cerkve z jednim zvonikom, kupolo in
malimi okni, jarko rudevšimi v večerni zarji. To je bilo Sveto.
Prišel sem v okolico. Vračajoča se čreda je došla moj tarantas
in z mukanjem, kruljenjem in blekanjem probežala mimo. Mlada
dekleta, sitne babe so šle naproti svoji živini; beloglavi dečki
so se gnali z veselim krikom za nepokornimi prasci; prah se je
valil ob cesti v lebkih kolobarili in, dvigaje se više, rudel na zarji.

Jaz sem se ustavil pri starosti, prebrisanem in umnem „Po-
lelii“, iz istih Poleh, o katerih govore, da vidijo na dva. ar-šina 1 )
pod zemljo. Drugi dan rano sem se odpravil na teležki, zapreženi
z dvojico tolsto-trebušnih kmetskih konj, s starostinim sinom in
drugim kmetom, po imenu Jurijem, na lov za divjimi petelini in
gozdnimi jarebicami. Les je sinjel splošnim kolom po vsem kraji
neba — slabih dve sto desetin je bilo obdelanega polja krog Svete¬
ga; a do dobrih mest je bilo kacih sedem vrst. Starostinega sina
so zvali Konrada. To vam je bil mlad dečko, rujavolas in rudečelic, z
dobrim in mirnim izraženjem lica, postrežljiv in skrben. On je vodil
konje. Jurij je sedel poleg mene. O njem bi rad povedal kako besedo.

Bil je znan za najboljšega lovca v vsem okraji. Vsa mesta,
petdeset vrst krog, prehodil je črez in črez. Streljal je redko
po ptici, ker se mu je škoda zdelo smodnika in drobu; bil je
uže s tem zadovoljen, da je jereba priklical in zapazil dupljino
točko. Jurij je slu! za človeka poštenega in za „molčalnika.“ On
ni rad govoril in nikoli ne povečaval števila najdene divjačine
— redka prikazen v lovcih. Rasti je bil srednje, suhljat, obraz mu je
bil iztegnen in bled, oči velike in jasne. Vse črte njegove, posebno
ustna, pravilna in vedno mirna, dihala so neskaljenim spokojstvom.
Nasmihal se je z lahka in nekako vnoter, ko je izgovarjal besede
—■ jako mil je bil ta tihi nasmeh. Vina ni pil in delal pridno,
a ni mu šlo po sreči: žena mu je vedno bolehala, otroci pomirali;
on je „zabednjal“ in nikakor ne mogel več okrevati. A reči se
mora: strast za lov ni kmetsko delo in kdor ,,se s puško postav-
lja“ — je slab gospodar. Ali od vednega prebivanja v lesu, ob¬
čujoč s tožno in strogo prirodo tega odljudnega kraja, ali zaradi
posebnega sklada in stroja duše, bila je zapaziti v vsem kretanji
Jurijevem nekaka oskromna važnost, prava važnost, a ne zamiš¬
ljenost — važnost zalega jelena. Ubil je v svojem življenji sedem
medvedov, katerih je pričakal na ovsu. Poslednjega se je še le
četrto  noč odločil ustreliti, medved se ni postavil nikoli z bokom

>) Ruski vatel = 0 7112 metra, razdeljen v 16 vrškov. Prek

17

248

k njemu, a krogljo je imel samo jedno. Jurij ga je ubil večer
pred mojim prihodom. Ko me je Konrad pripeljal k njemu, našel
sem ga na zadvoru; čepe pred silno zverino, rezal je iz njega
salo s kratkim in topim nožem.

— ^Presneto, kacega korenjaka si povalil!“ dejal sem jaz.

Jurij je privzdignil glavo in pogledal s prva mene, a potem
psa, ki j e v  prišel z menoj.

— „Ce ste prišli na lov, v Mošnem so divji petelini —
trem sem na sledu, gozdnim jarebfeam pa petim," dejal je in
zopet poprijel za svoje delo.

S tem Jurijem zatorej in s Konradom sem se napotil drugi
dan na lov. Živo smo prodirjali poljano, obdajajočo Sveto, a pri-
šedši v les, jeli smo voziti korakom.

— „Tam-le sedi orel/ dejal je nanagloma, obrnivši se k
meni, Konrad: — „dobro bi bilo, zbiti ga!“

Jurij je pogledal v stran, kamor je Konrad kazal, in ni ni¬
česar rekel. Do orla je bilo dobrih sto korakov, a še na štirideset
korakov ga ne ubiješ: takšno krepost ima v perji.

Se nekoliko opazek je naredil zgovorljivi Konrad; a lesna
tišina je objela tudi njega: umolknil je. Le izredka menjaje kako
besedo in pogleduje naprej ter poslušaje pihtenje in hrapenje
konj, dobrali smo se naposled do „Mošnega.“ S tem imenom
se je nazival velik smrekov les, izredka prorasten z jelovjem.
Zlezli smo doli; Konrad je potegnil telego v grmovje, da bi ko¬
marji ne zbadali konj. Jurij je ogledal prašnfco puške in se pre¬
križal: on ničesar brez križa ni začenjal.

Les, v kateri smo stopili, bil je neizrečno star. Ne vem
sicer, so li brodili po njem Tatari, a  ruski tatje ali litovski ljudje
nemirnega časa so se gotovo uže morali skrivati v njegovih goščah.
V spoštljivi oddaljenosti druga od druge so se dvigale mogočne
smreke z gramadnimi, na lahko skrivljenimi debli bledo-žolte
boje; med njimi so stale, tenke kot struna, druge, mlajše. Zelen¬
kast mah, ves posejan z mrtvimi iglami, pokrival je zemljo; go-
lobika je rasla splošnim grmovjem; krepki duh nje jagode, jednak
duhu pfžmarice, tesnil je dihanje. Solnce se ni moglo probiti skozi
visoki namet smrekovih vej ; toda v lesu je bilo vse jedno soparno
in ne temno; kakor debele kaplje polu je izstopala in počasi
lezla doli težka, prozorna smola po debeli skorji dreves. Mirni
vzduh brez sence in brez svita je žgal lice. Vse je molčalo; še
celo najinih korakov ni bilo slišati; šla sva po mahu, kakor po
preprogi; posebno Jurij se je dvigal brezšumno, kakor senca; pod
njegovima nogama še suhljad ni trščala. Hodil je počasi in izredka
požvižgaval s piščalko; gozdna jarebica se mu je skoraj oglasila
in pred mojima očima smuknila v gosto jelko ; toda zastonj mi jo je
kazal Jurij: kakor tudi sem napenjal svoje oči, zagledati je nisem
nikakor mogel; prišlo je Juriju po njej ustreliti. Našla sva tudi

249

dve ležišči divjih petelinov; oprezne ptice so vzletavale od daleč
s težkim in rezkim šumom; vse jedno se je nama posrečilo ubiti
tri mladiče. Pri nečem majdanuse Jurij hipoma ustavi in po¬
kliče mene.

— „Medved je hotel dobiti vode," dejal je, každč na široko,
svežo prasko prav na sredi jame, zarastene z drobnim mahom.

—- „To je sled njegove šape?“ vprašal sem jaz.

— „Njegove; a voda se je posušila. Na tej-le smreki je
tudi njegov sled: lazil je za medom. Prodrl je s kremplji, kakor
z nožem.

Nadaljevala sva še vedno pot v najgostejši les. Samo Jurij
je pogledoval izredka k višku ter šel dalje spokojno in samo-
uverjeno. Jaz zagledal sem okroglo, visoko grobljo, obdano z ro¬
vom na pol zasutim.

— „Kaj pa je to, tudi majdan?“ vprašal sem jaz.

— „Ne,“ dejal je Jurij: — „tu je stalo tatinsko mestece."

— ,,Davno?"

— „Davno; dedi naši so še pomnili. Tu je tudi zaklad za¬
kopan. A položena je nanj težka kletev: kletev na človeško kri."

Prehodila sva še kaki dve vrsti; bil sem žejen.

— „Posedfte malo," dejal je Jurij: — „grem po vode, vod¬
njak ni daleč."

Šel je strani, jaz sem ostal sam.

Sedel sem na posekan panj, uprl se s laktima na koleni in
po dolzem molčanji počasi dvignil glavo in se ozrl okoli. O, kako
je vse krog bilo tiho in strogo-tožno — ne, še ne tožno, ampak
nemo, hladno in grozno vse ob jednem! Srce se mi je sežimalo.
V tem hipu, na tem mestu sem čutil dih smrti, čutil sem, skoraj
obtipal sem nje neprestano blizost. Da bi vsaj jeden zvok zazvenel,
da bi se vsaj na hip oglasilo šumenje v nepremičnem žrelu obdaja¬
jočega me bora! Z nova, skoraj s strahom, povesil sem glavo,
kakor bi pogledal nekam, kamor človek gledati ne sme ....
Zakril sem oči' z roko — in zdajci, kakor bi se pokoril skrivnemu
povelju, jel sem si pripominati vse življenje svoje ....

Blisnilo je pred menoj detstvo moje, šumljivo in tiho, živo
in dobro, s hitečo radostjo in naglo minečo žalostjo; potem
je vstala mladost, nemirna, čudovita, samoljubna, z vsemi svojimi
zmotami in podjetji, z nerednim trudom in razburjeno brezdelav-
nostjo .... Prišli so mi v spomin tudi oni, tovariši prvih po¬
čenjanj, potem, kakor blisek v noči, šinilo je nekoliko svetlih
spominov .... potem so jele narastati in se kopičiti sence,
temneje in temneje je prihajalo krog, mirneje in tiše so bežala
mimo jednolična leta — in kakor kamen se je navalila tožnost
na srce. Sedel sem nepremično in gledal z začudenjem in upo-

*) Majdan se imenuje mesto, kjer delajo debet.

Pis.

17*

260

rom ; čisto vse življenje svoje sem videl pred seboj, prav zvitek
se je razvijal pred mojima očima. O, kaj sem delal I šepetala so
nehote z gorcim vzdihom ustna moja. Oj, življenje, življenje,
kam, kako si ušlo tako brezsledno ? Kako si se izmuznilo iz
krepko stisnenih rok? Si me li ti omanilo, ali jaz nisem znal
vporabiti darov tvojih? Je li mogoče? — Ta-le malost, ta-le
bedna pest prašnega pepela — je li to vse, kar je ostalo od tebe?
To hladno, mirno,. nepotrebno nekaj — ta jaz, ta prejšnji jaz?
Kako ? Duša je hrepenela po sreči tako polni, ona je s tako za¬
ničljivostjo odvrgla vse malenkostno, vse nezadostno, pričakovala
je, da se sedaj sedaj vsuje sreča v potoku, in ni jedna kaplja ni
zmočila hrepenečih usten? Oj, zlate strune moje, ve, ki ste tako
lehno, tako sladostno nekdaj mrmrale, jaz nisem še slišal vašega
petja .... ve ste zvočale samo — ko ste se trgale. Ali, more¬
biti je sreča, prava sreča vsega življenja hodila prav blizu, mimo,
nasmihala se z žarečim nasmehom — a jaz nisem umel spoznati
nje božanstvenega lica? Morda me je ona prav obiskavala ih
sedela pri mojem vzglavji, ali jaz sem je zabil, kakor sanje?
Kakor sanje, ponavljal sem tožno. Neulovljive podobe so mi bro¬
dile po duši, vzbujaje v njej ne ravno toge in ne obupanja . . .
A vi, mislil sem si, vi mili, znani, poginili obrazi, vi obstopivši
me v tej mrtvi samoti, zakaj ste tako globoko in tožno molčeči ?
Iz kacega prepada ste prišli ? Kako mi je umeti vaše dvoumne
vzore? Se li poslavljate od mene, ali me vabite k sebi? Oj, ali ni
več nadeje, več po vrata? Zakaj ste se pobile iz očij ve redke,
pozne kaplje ? Oj, srce, komu, zakaj še tarnati; potrudi se
zabiti vse, če hočeš pokoja, privadi se pohlevnosti poslednje lo¬
čitve, grenkim besedam: „z Bogom,“ in „za vselej.“ Ne oziraj se
nazaj, ne spominaj se, ne hrepeni tja, kjer je svetlo, kjer se smeje
mladost, kjer se upanje venča s cvetkami vzpomladi, kjer golo¬
bica — radost bije z lazurnimi krili, kjer ljubezen, kakor rosa
na zarji sije s solzami veselja, ne glej tja, kjer je blaženstvo in
vera in sila — tam ni naše mesto!

— „Nate vode, 11  začul se je za menoj zvočni glas Jurijev:
— n pfjte z Bogom.“

Pretresel sem se nehote: ta živa beseda me je vzdramila
in radostno potresla vse bitje moje. Kakor bi bil padal v neznano
temno globočino, kjer je uže vse krog utihalo in se slišal samo
zamolkli in neprestani stok nekacega večnega togovanja : zamiral
sem, ne mogel protiviti se in zdajci prijateljski klic doleti' do
mene in nekova mogočnai roka vznese me z jednim vzmahom na
svet božji. Ozrl sem se n z neizrečnim olajšanjem zagledal po¬
šteni in spokojni obraz spremljevalca svojega. Stal je pred menoj
lehko in ravno, z navadnim svojim nasmehom moleč mi potno
sklenico, polno svetle vlage .... Jaz sem vstal.

— „Pojdiva, vodi me, 11  dejal sem vabljivo.

251

Odpravila sva se in brodila dolgo, do večera. Ko se je naj¬
hujša vročina „odvalila“, uže je jelo v lesu tako hitro hladneti,
in se temniti, da se vam ni več ljubilo ostati v njem. „ Stopajte ven-
kaj, brezpokojni živi“, zdelo seje, da nama šepeče nejevoljno izza
vsake smreke. Sla sva iz gozda, a nisva skoraj našla Konrada. Kri¬
čala sva, klicala ga, ni se nama oglasil. Zdajci sredi nenavadne ti¬
šine v vzduhu slišiva jasno razlegati se njegov: ,,e-ha, e-ha ! ‘ v bliž¬
njem jarku .... On ni slišal najinih krikov zaradi vetra, ki je
nepričakovano jel pihati in se ravno tako nepričakovano zopet
polegel. Jedino na posamezno stoječih drevesih so se videli sledovi,
njegovega pihanja: mnogo listov je bilo obrneno po njem narobe,
in je tudi tako ostalo, pridavaje pestroto mirnemu listju. Nalo¬
žili smo se na telego in se odpeljali domov. Jaz sem sedel zibaje
se in tiho vdihaje vlažni, nekoliko rezki vzduh, in vsa moja ne¬
davna premišljevanja in togovanja so potonila v jedinem čujstvu
dremote in utrujenja, v jedini želji, čim brže vrniti se pod streho
toplega doma, napiti se čaja z gosto smetano, zariti se v mehko
in rahlo seno in zaspati, zaspati, zaspati ....

Drugi dan.

Drugo jutro smo se odpravili zopet trije na „Gar“. Pred
desetimi leti je nekoliko tisoči desetin zgorelo v Polesji m se še
do danes ni zaraslo; sem ter tja se prorivajo iz tal mlade jelke
in smreke, sicer je pa vse le mah in preležan pepel. Na tej
„Gari,“ do katere je od Svetega kacih dvanajst vrst, rastd
vsakojake jagode v veliki množici in se drže ruševci, veliki lju¬
bitelji rudeče jagode in brusnice.

Peljali smo se molče, ko zdajci Konrad povzdigne glavo.

— „E!“ vzkliknil je, „da to vender ni Efrem. Pozdravljen,
Aleksandrič,“ dodal je, povišaje glas in privzdignivši šapko.

Človek nevelike rasti, v črnem kratkem armjaku, podpasan
z vrvico je prišel izza drevesa in se približal telegi.

— „Ali so te izpustili ?“ vprašal ga je Konrad.

— ,,Se tega bi trebalo, da bi me ne!“ dejal je kmetič in se
zarežal. ,,Mene ne bodo obdržali.“

— „In Peter Filipič ? Ničesar ?“

— ,,Filipov? Poznam stvar, ničesar.“

— „Glejte si ga! A jaz, Aleksandrič, menil sem, nu, bratec,
menil sem, sedaj, goska, pojdeš na raženj!“

— „Peter Filipov? Kaj; še! Videli smo uže tacih. Meša
se med volke, a je rep pasji. Ali greš na lov, gospod, ka-li ?“
vprašal je naglo možiček, hitro povzdignivši name svoje mižave
oči, katere je takoj zopet povesil.

— „Na lov.“

— „A kam, na primer ?“

252

— „Na Gar," dejal je Konrad.

— „Greste na Gar, glejte, da ne pridete na požar.“

— ,,Kako to?"

— ,,Jaz sem videl mnogo gozdnih jarebic," nadaljeval je mo¬
žice!, nekako nasmihaje se in ne odgovarjaje Konradu, ,a dotja ne
pridete: bode kacih dvajset vrst. Še Jurij — kaj bi dejal, ki je
v boru kakor doma na dvoru, še ta ne prodere. Zdravo, Jurij, božja
duša za dva in pol groša/ grknil je zdajci.

— ,,Zdravo Efrem," dejal je Jurij.

Jaz sem z radovednostjo pogledal tega Efrema. Tako čud¬
nega človeka uže davno nisem videl. Nos je imel dolg in šilast,
ustna debela in bradico redko. Višnjevi očesci sta mu begali kot
iskri. Stal je neprisiljeno, z lahka podprši se z rokama in pokrit.

— „Greš malo pobivat domov, ka-li?" vprašal ga je Konrad.

— „Ej, da, malo pobivat! Sedaj, brat, ni več tako vreme:
razgnalo se je. Prostorno, bratec, naredilo se mi je, in še kako.
Leži, če se ti ljubi, do zime na peči, nobeden pes ne bode čuknil.
V mestu mi je dejal isti preiskovalec: pojdi lepo strani od nas,
Leksandrič, pojdi iz našega okraja ven, damo ti potni list prve
vrste .... A meni se smilite vi Svetovci: druzega tacega tatu
ne bodete več učakali.“

Konrad se je zasmijal.

— „Ej, strijček, ti si pravi burkež," dejal je in udaril z
vajeti. Konja sta potegnila.

— „E-ha,“ zakričal je Efrem. Konja se ustavita. Konradu
to ni bilo nič kaj po všeči. „Dovolj je razjasnjevanja, Aleksandrič,"
dejal je poluglasno. Vidiš, da se z gospodom peljemo. Bode nejevo¬
ljen, gledi."

— ,,Eh, ti, morski racman! Čemu li bode nejevoljen? Dober
gospod je. Le poglej, dal mi bode za vodko. Eh, gospod, daj
potniku za kosfco! Jo bodem uže razdrobil," dodal je, privzdig-
nivši pleče k ušesu in škripnivši z zobmi.

Jaz sem se nehote nasmijal, dal mu grivenik in velel Kon¬
radu pognati.

— „Mnogo dovoljni, blagorodje vaše, 11  kriknil je vojaški za
nami Efrem. „A ti, Konrad, v bodoče vedi, pri kom se bodeš
učil: plašljivec — propal, smel — snel. Ko se vrneš, pridi malo
k meni, slišiš; pri meni bode tri dni popojka, bodemo ga malo
potegnili. Hej, štiridesetletna lisica, pohajaj, dokler je rep cel!"

In zazvižgavši z rezkim žvižgom, izginil je Efrem v grmovji.

— „Kdo je ta človek?" vprašal sem Konrada, kateri je,
sede na obločku, v jednomer stresaval z glavo, kakor bi se pogo¬
varjal sam s seboj.

— „Ta-le ?“ dejal je Konrad in se zamislil. „Ta-le ?“ po¬
novil je zopet.

— „Da, ali je vaš?"

253

— »Naš, Svetovski. To vam je takšen človek .... Tacega
na sto vrst druzega ne najdeš. Tat in takšen ptiček je — ah, ti
Bog moj! Na tujem blagu se mu oči kar izvračajo. Od njega se
še v zemljo ne zariješ, a novce, na primer, izvleče ti izpod samega
hrbta, da šg ne zapaziš ne.“

— „Kako je smel!“

— »Smel? Res, on se nikogar ne boji! Le poglejte ga:
po finazomiji, po nosu se uže vrag pozmi. (Konrad je mnogikrat
vozil gospodo in bival tudi v gubernskem mestu, a zato se je
prilično tudi rad pokazal.) Njemu tudi ničesar ne moreš narediti.
Kolikokrat so ga uže vozili v mesto, posajali v zapor, a ni dru¬
zega nego troski. Začno ga vezati, a reče jim: »Kaj mi ne
bodete tudi one noge zvezali? Le zvežite tudi dno, in trdno jo
zvežite, bodem vsaj malo pospal. Ali domov bodem prišel prej
od vaših spremljevalcev.“ v  Gledaš: točno, zopet se je vrnil, zopet
je tri, oh, ti Bog moj! Če tudi vsi mi tukajšnji les poznamo in
smo ga iz malega privajeni, vender se ž njim primerjati ne more
nihče. Lansko leto je prišel po noči naravnost iz Altuhina v
Sveto, a todi še nihče, kar živi, ni hodil, bode kacih štirideset
vrst. Tudi med hodi krast, zato je prvi junak, in bučele ga ne
pikajo. Vse uljnake je razdejal.“

— „Jaz menim, da tudi divjih bučel ne pusti v miru. 8

—- »Nu, tega ravno ne, tako nesramen še ni. Tacega greha
še nismo opazili na njem. Divje bučele so pri nas sveta stvar.
Uljnak je ograjen; postavljena je straža; če si jih odnesel —
sreča tvoja; a divja bučela je stvar božja, ne varovana; jedini
medved se jih loti. 8

— „Saj je on tudi medved, 8  dejal je Jurij.

— „Ali je oženjen? 8

— „Se ve da. Tudi sina ima. A tat bode še sin. Je ves tak¬
šen, kakor oča. Uže sedaj ga uči. Nedavno vam je privlekel do¬
mov lonček starih petič (po pet kopejk); ukradel ga je nekje,
se zna, potem pa je šel in ga zakopal na poljanici v lesu, a sam
seje vrnil domdv in poslal sina na poljanico. „D6kler mi“, de mu,
»lončka ne dobiš, ne dam ti jesti in te ne pustim v hišo svojo. 8
Nu, sin je prosedel ves dan v lesu-, tudi nočeval je v lesu, a na¬
posled vender našel lonček. Res prebrisan je ta Efrem. Dokler je
doma — je najboljši človek, vsacega pogosti: pij, jej, kolikor ti
drago; plešejo pri njem, napravlja vsakojake veselice; in na
shodih, če je pri nas kak shod, nihče boljše od njega ne razsodi;
pride vam od zadaj, posluša, reče besedo in dosti je; a beseda
ta vam je tehtna. Ko pa gre v les, nu, potem je uže joj! Raz-
dene ti vse. A to se mora reči, svojcev se ne takne, razven če
je v veliki stiski. Kadar sreča kacega Svetovskega, kriči mu uže
od daleč — »Ogni se me, bratec, name je prišel lesni duh: ubijem
te! 8  — Beda!

254

— „Kaj pa to trpite? vsa vas bode menda vender ugnala
jednega človeka ?“

— »Da, je uže tako/

— „Je li morda čarovnik, ka-li?“

— »Kdo ve. Nedavno se je priplazil po noči k sosednjemu
cerkovniku, a cerkovnik je bil sam na straži. Nu, ujel ga je in
potem v temi naklestil. Ko je končal, reče mu Efrem: »Ali veš,
koga si pretepal ?“ Cerkovnik, ko ga je spoznal po glasu, je kar
obstal. »Nu, bratec/ de mu Efrem: »to ti ne bode šlo kar
tako/ Cerkovnik njemu pred nogi: »Vzemi, kar ti drago/ — »Ne/
dejal je oni, jaz bodem vzel uže svoj čas, in kar bodem hotel/
Nu, kaj menite ? Od tega dne vam je cerkovnik, kakor poparjen
in brodi krog, kakor senca. Srce, pravi, posušilo se mi je; go¬
tovo me je neizrečno krepko zagovoril razbojnik. Vidite, kaj se
je ž njim zgodilo, s cerkovnikom/

— »Ta cerkovnik mora biti brezumen/ dejal sem jaz.

— »Brezumen? Kaj pa porečete o tem-le. Nekoč je prišlo
povelje, uloviti tega Efrema. Dobili smo jako strogega okraj¬
nega sodnika. Nu, in šlo je kacih deset mož v les lovit Efrema.
Gledajo, gre jim naproti .... Jeden izmed njih zakriči: vidite
ga, vidite ga, držite ga, zvežite! Ali Efrem je šel v les, odrezal
si batico, debelo kaka dva prsta, potem skočil zopet na cesto,
tako grd, strašen, in zapovedal: »Na kolena!“ in vsi so popadali
kar po tleh. »Kdo/ dejal je, »je tukaj kričal: držite, zvežite?
Ti, Sereža?“ Ta je skočil k višku in jel bežati .... Efrem
za njim in z batico njega po petah .... Skoraj vrsto daleč
ga je gladil. In potem mu je bilo še vedno žal: »Eh, jezi me,
ker ga nisem tako potolkel, da bi ne mogel pusto vati/ Bilo je
ravno pred pustom. Nu, toda okrajnega sodnika so skoraj odsta¬
vili — in s tem se je vse končalo/

— »Cernu so se mu pa vsi pokorili ?“

— »Cernu! to je ravno . . . /

— »Vas vse je zmešal, in sedaj dela z vami, kar se mu ljubi/

— »Zmešal .... Ali on zmeša, kogar hočeš. In kake si
on izmišljuje, ti Bog moj! — Jaz sem se nekoč nateknil nanj v
lesu; šel je tako droban zdrav dež; hotel sem zaviti v stran . . .
Toda on je pogledal name in mi pomigal tako-le z roko: »Pojdi
sem, Konrad, ne boj se. Nauči se pri meni, kako se mora v lesu
živeti in na dežji ostati suh/ Jaz grem k njemu, toda on sede
pod jelko in napravi ogenjček iz presnih vej: dim se je nabral
v jelko in ne pustil dežju kapati. Jaz sem se mu čudil. Glejte,
kaj je pa nekoč naredil (tu se je Konrad zasmijal); to se vam je
potešil! Pri nas so mlatili oves na toku (ravan prostor na gumnu),
a ne končali; zadnje kope niso mogli več skupaj pomesti; nu, in
postavili so na noč dva stražnika; a dečka nista bila ravno pre-
srčna. Ta dva sedita vam lepo in se pogovarjata, a Efrem vzame

255

vam srajco, nabaše rokava s slamo, konca zaveže in potem na
glavo ž njo. Tako našemljen se je prikradel do žitne sušilnice,
jel malo po malo prikazavati se izza vogla in svoje roge izstav¬
ljati. Jeden hlapcev govori drugemu: „Vidiš?“ — „ Vidim," de drugi,
in ko oba skupaj zastokata, zatrščali so samo plotovi. Efrem pa
si je nabral ovsa v meh in ga vlekel domov. Sam je potem vse
pripovedoval. Sramotil ja je, sramotil hlapca .... In kako!“

Konrad se je zopet zasmijal. Tudi Jurij se je nasmehnil.
„Samo plotovi so zatrščali,“ dejal je on.

— „Sk6raj jih ni bilo moči videti/ poprijel je Konrad.

Zopet smo vsi utihnili. Zdajci se preplaši Konrad in vzravna
po konci.

— „E, batjuška," vzkliknil je, „to vender ni požar!" ■

— „Kje? kje?" vprašala sva midva.

— „Tam-le, poglejte, spredaj, kamor se peljemo .... Da,
požar je. Efrem, vidite, Efrem ga nam je naproročil. To je gotovo
njegovo delo, on vam je prokleta duša . . . .“

Pogledal sem v stran, kamor je Konrad kazal. Resnično:
kake dve ali tri vrste pred nami, za zeleno plastjo nizkega jel-
nika, dvigal se je počasi od tal tolst stolp sivega dima, pola¬
goma izgibaje in razširjaje se jednak šapki; od njega v pravo in
v levo so se videli drugi manjši in bolj beli.

Kmetič, ves rudeč, v potu, v jedini srajčici, s skuštranimi
lasmi nad preplašenim obrazom je pridirjal naravnost proti nam
in s težavo ustavil svojega konja, v naglici obuzdanega.

— „Bratci," povprašal je s sopečim glasom, „ali niste vi¬
deli Polesčikov?"

— „Ne, nismo jih videli. Kaj pa je, ali les gori?"

— „Les. Narod je treba segnati, sicer če pride do Tros-
nega . . . .“

Kmetič je potegnil za vajeti, udaril s petama konja po
rebrih .... Spustil se je v dir.

Tudi Konrad je pognal dvojico svojo. Peljali smo se narav¬
nost proti dimu, kateri se je razstiljal vedno širje in v širje; na
nekaterih krajih je hipoma črnel in se vzvijal visoko. Cim bliže
smo prihajali, tem nejasnejši se je videl njegov obris; skoraj se je
ves vzduh skalil, silno je jelo dišati po gorelem, in med drevjem
so blisnili, čudno in pusto plapolaje na solnci, prvi, bledo-rudeči
jeziki plamena.

— „Nu, hvala Bogu," dejal je Konrad, „zdi se mi, da je
požar pozemen."

— „ Kakšen?"

— „Pozemen, takšen, ki po zemlji leži. S podzemnim je
delo težavno, Kaj ti je storiti, če zemlja gori na ves aršin? Je-
dina rešitev je: kopati rove — ali je pa to lehko ? A pozemni

256

— to ni nič. Samo travo zbrije in suho listje požge. Še bolje je
lesu od njega. Uh, batjuška, pogledi vse jedno, kako to gori!“

Peljali smo se skoraj do same črte požara. Jaz sem zlezel
z voza in šel k ognju. To ni bilo ni nevarno, ni težavno. Ogenj je
bežal po redkem jelovem lesu proti vetru; dvigal se je v neravni
črti ali, točneje, v splošni zobčati stenici nazaj zakrivljenih je¬
zikov. Dim je odnašal veter. Konrad je povedal po pravici: to
je bil resnično pozemni požar, kateri je samo bril travo in, ne
ne razigrivaje se, šel dalje, puščaje za seboj črn kadeč se, a še
celo ne tleč sled. Res se je časih tam, kjer je prihajal ogenj do
jame, napolnene z grmovjem in suhimi vejami, vzdigal nanagloma
z nekacim posebnim, dovolj zloveščim tulenjem v dolzih šviga¬
jočih. kiticah, a skoraj je upadal in bežal dalje, kakor prej z
lahka potreskuje in cvrče. Opazil sem še celo in ne jedenkrat,
kako je krog in krog z ognjem obdan dobov grm s suhim,
visečim listjem ostal nedotaknen, samo pri tleh ga je malo
osmodilo. Priznavam, da nisem mogel umeti, zakaj se suho listje
ni vnemalo. Konrad mi je objasnil, da to izvira od tod, ker je
požar pozemen, „ zatorej ne srdit 11 . „Saj ogenj je ravno isti/ zavračal
sem ga jaz. „Je pozemen požar, 11  ponavljal je Konrad. Toda, če
tudi pozemen, a požar vender ne ostane brez vsacega nasledka:
zajci so tekali vsi zbegani gori in doli, brez vsake potrebe vra-
čaje se v obližje ognja; ptice so zašle v dim in se tam vrtele,
konja sta se spogledavala in prhala, sam les je nekoliko vršal —
in tudi človeku je prihajalo neprijetno od nepričakovano bijoče
mu v lice vročine ....

— „Kaj bodemo gledali!“ dejal je zdajci Jurij za mojim
hrbtom. Pojdimo dalje/

•— ,,A kje nam je prepeljati se? 11  vprašal je Konrad.

— „ Vzemi v levo, po suhoblatji, tam se prepeljemo. 11

Vzeli smo v levo in se prepeljali, če tudi je bilo mnogikrat
težavno konjem in telegi.

Ves dan smo se vlačili po Garji. Pred večerom (zarja še
ni zarudela na nebu, a sence dreves so legle uže nepremične in
dolge in v travi se je čutil hlad, nastajajoč pred roso) legel sem
na pot poleg telege, v katero je Konrad počasi uprezal sita konja,
in se spomnil svojega včerajšnjega premišljevanja. Vse krog
je bilo prav tako tiho, kakor sinočni večer, a bilo ni davečega in
stiskajočega dušo bora; na posušenem mahu, na vijolčastem bur-
janu, 1 ) na mehkem prahu cestnem, na tencih deblih in čistih lističih
mladih brez je ležal jasen in krotak svit uže nevročega, nevi-
socega solnca. Vse si je oddihalo, potopljeno v dobrodejno hlad-
noto; nič še ni zaspalo, a vse se je uže pripravljalo k zdravemu
spanju večera in noči. Vse, zdelo se mi je, da govori človeku:

*) Stepna trava. Prel.

257

„Odidi, bratec naš; dihaj lehko in ne toguj: tudi ti si pred blizkim
spanjem. “ Povzdignil sem glavo in zagledal prav na konci tenke
vejice jedno tistih velicih muh s smaragdno glavico, dolžim
telesom in štirimi prozornimi krili, katere koketi ji vi Francozje ve-
ličajo z „devicami“, a naš preprosti narod jih imenuje „kačje
pastirje. 1 ' Dolgo, dlje nego li jedno uro nisem obrnil očij od nje.
Po vse propečena od solnca, ni se genila ter samb izredka povra-
čala glavo z jedne strani na drugo in zatrepetala s privzdignenimi
krilci .... to je bilo vse. Gledajoč nanjo, zazdelo se mi je
hipno, da sem umeval življenje prirodino, umeval nje nedvojbni in
javni, če tudi mnogim še tajnostmi zmisel: Tiho in polagano odu-
ševljenje, neprenaglenost in vzdržnost čujstev in sil, ravnotežje
zdravja v vsacem posameznem bitji — to je vsa nje osnova, nje
neizmenljivi zakon, to je, na čimer ona stoji in se drži. Vse, kar
prestopi to ravnotežje, navzgor ali nizdolu, vse jedno — izmeče
ona, kakor negodno. Mnogo mrčesov umira, ko še le spozna ravno¬
težje razdirajoče radosti ljubezni; bolna zverina zarije se v goščo
in ugaša tam samotna: ona nekako čuti, da nema več prava ni
gledati vsem občega solnca, ni dihati slobodnega vzduha, da nema
več prava živeti; — a človek, kateremu je ali po svoji krivdi
ali po krivdi drugih prišlo hudo na svetu — mora vsaj umeti
molčati."

— „Nu, kaj je zatorej, Jurij!" vzkliknil je naglo Konrad,
kateri je uže sedel na obloček telege in si poigraval in prebiral
z vajeti: — »pojdi, sedi. Kaj si se zamislil? Ali še vedno misliš
o kravi?"

— „0 kravi? O kaki kravi?" ponovil sem jaz in pogledal
Jurija; miren in važen, kakor vedno, zdel se vam je res, da seje
zamislil in gledal nekam v daljo, v polje, uže začenjajoče se temneti.

— „Vi zatorej ne veste?" poprijel je Konrad : — „njemu
je danes po noči poginila zadnja krava. Nema sreče — kaj ho¬
čete? . . . .“

Jurij je molče sedel na obloček in odrinili smo proti domu.
„Ta umeje ne tožiti se," mislil sem si jaz. 1857.

Les in stepa.

.... A s časom vender jelo je nazaj
Mikati ga .... tja v vas, tja v topli gaj,
Kjer lipe tak košate, tak ogromne,
Šmarijnice rastd deviško-skromne,
Kjer vitke i rakite nad vodo
Ob krajih v dolzih vrstah se vijo,
Kjer krepek raste dob ob tihih njivah,
Kjer duh je po konoplji in koprivah . . .
Tja, tja v prekrasna polja rodna,
Kjer zemlja je kot žamet črna, plodna,
Kjer rž, kamor obrneš le oko,
V valovih mehkih ziblje se lehno,
In gosti, zlati žarki se v potocih
Lijo izza oblakov belih, previsocih,
Tam dobro je

(Iz pesni vržene v ogenj.)

*A&itatelj se je uže najbrž nadolgočasil zapiskov mojih; podvizam
®se zatorej umiriti ga z obečanjem, omejiti se z natiskanimi
odlomci; toda poslavljaje se ž njim, ne morem si kaj, ne izpre-
govoriti nekoliko besed o lovu.

Lov s puško in psom je prekrasen sam ob sebi, „ftir sich“,
kakor so nekdaj rekali; ali, na primer, vi se niste porodili lovcem,
a vender le ljubite prirodo; vi zatorej ne morete ni zavidati lovca
. . . . Slušajte.

Znate Ji vi, na primer, kakšno veselje je, vzpomladi zjutraj
pred zarjo peljati se kam? Pridete na krilce .... Na temno-
sivem nebu tu in tam migajo zvezde; vlažen vetrec izredka popiha
lehkim valom; sliši se vzdržani, nejasni šepet noči; drevje slabo
šumi, oblito s sencami. Polože vam plahto na telego, postavijo pred
nogi skrinjico s samovarom. Priprežena konja se stiskata, pr¬
hata in gizdavo prestopata; dvojica ravno prebudivših se belih
gosij molče in počasi koraca črez cesto. Za plotom, v vrtu, mirno
hrapi stražnik ! vsak zvok prav nekako stoji v zastalem vzduhu,
stoji in ne gre mimo. Sedli ste; konja sta hitro potegnila, gromko
je zaropotala telega .... Vi se peljete — peljete mimo cerkve,
z gore na pravo, črez jez .... Ribnjak se začenja še le kaditi.

259

Nekoliko mraz je vam, zakrivate si obraz z vratnikom suknje;
dremlje se vam. Konji zvočno šlepajo z nogami po lužah; kočijaž
požvižgava. Nu, prepeljali ste se kake štiri vrste — rob neba
živo rudi; v brezah se vzbujajo in zaspano preletavajo kavke;
vrabci čivkajo okolo temnih svislij. Vzduh se svetli, cesta je vid¬
nejša, nebo jasno, oblači beli, polje zeleno. V izbah rudečim og¬
njem gore trske, za vratmi se slišijo zaspani glasovi. A tačas se
vnema zarja; uže so se potegnili zlati trakovi po nebu, v jarkih
se kopičijo pare; skorjanci zvonko žvrgole, jutranji veter je po¬
pihal — in počasi vzplava bagreno solnce. Svit se razlije potokom ;
srce v vas vztrepeče, kakor ptica. Sveže je, veselo, ljubo! Daleč
se vidi okrog. Tam za gozdom je vasica; tam bolj daleč druga
o belo cerkvijo, tam na gori brezov gozdič; za njim močvirje,
kamor se obrnete .... Živeje, konji, živeje! V hitrem diru
dalje! . . . . Ostalo vam je še tri vrste, ne več. Solnce se dviga
naglo; nebo je čisto .... Vreme bode prekrasno. Greda živine
gre vam iz vasi naproti. Dospeli ste na goro .... Kakšen
razgled! Reka se vije kacih deset vrst daleč, motno-višnjevo od¬
sevajo skozi meglo; za njo so vodenkasto-zelene senožeti; za se¬
nožetmi položni holmi; v dalji se vijd s krikom čibisi x ) med mo¬
čvirjem; skozi vlažni blesk, razlit v vzduhu, jasno izstopa dalja
— vse drugače, kakor po leti. Kako slobodno dihajo prsi, kako
naglo se gibljejo členi, kako krepi ves človek, obdan s svežim
dihanjem vzpomladi! . . . .

A letno julijsko jutro! Kdo, razven lovca, je izkusil, kako
prijetno je zjutraj pri solnčnen* vzhodu broditi po goščah ! V
zeleni črti se polaga sled vaših nog po rosni, bledi travi. Raz-
dvignete moker grm — obda vas z nakopičenim, toplim duhom
noči; vzduh je ves prepojen s svežo grenkostjo pelina, medom
ajde in „kašice“; v dalji kakor stena stoji dobov les ter se le¬
sketa in rudi na solnci; sveže je še, a uže se čuti blizost vro¬
čine. Glava se vam omamljena vrti od preobilnosti vonjave. Go¬
ščavi ni konca .... Le tu in tam v dalji rumeni zoreča rž, z
ozkimi pašami rudi ajda. Evo, zaškripala je telega; korakom se
pripelje kmetič, stavi najprej konje v senco .... Pozdravili ste
se ž njim, odšli ■— zvočni lezg kose se razlega za vami. Solnce
vedno više in više. Hitro sahne trava. Naredilo se je uže vroče. Mine
ura jedna, dve .... Nebo temni po robeh; pekoča vročina
se razprostira po nedvižnem vzduhu. — »Kje, bratec, mogel bi
se tli napiti ?“ vprašate kosca. — „Tam-le v jarku je vodnjak.“
Skozi gosto grmovje leševja, prepleteno z vijočimi se rastlinami
spuščate se na dno jarka; res: prav' na dnu strmine se skri¬
va studenec; dobov grm je razprostrl poželjivo nad vodo svoje
košate veje; veliki srebernati mehurji se dvigajo zibaje iz dna,
pokritega z drobnim, žametnim mahom. Vržete se na tla, napili ste

*) Kibitz.

Prel.

260

se, a jame se vas poprijemati lenost. V senci ste, dihate dehtečo
vlažnost; dobro vam je, a nasproti vas se razkaljajo grmi in prav
žolte na šolnci. Nu, kaj je to? Veter je priletel in popihal ; vzduh
se je pretresel krog in krog: ni li nevihta? Vi greste iz jarka
.... kake svinčene plasti so to na obnebji? Gosti li vročina?

Ali se zbira hudournik? .... Nu, in glej, slabo je švignil blisek

.... Ej, da, to je nevihta! Jarko še sveti solnce krog vas:

lehko se še lovi. A hudournik raste: sprednji njegov kraj se iz¬

teza slično rokavu, naklanja se obokom. Trava, grmovje, vse je
naglo potemnelo .... Brzo! tam-le. se vidi koča za seno .... le
brzo! . . . . Dospeli ste do koče, šli noter .... Kakov dežek ? Kakovi
bliski ? Tu in tam, skozi slamnato streho, zakapala je voda nadi di¬
šeče seno .... Toda, evo, solnce je zopet zaigralo. Nevihta je mi¬
nila; vi greste venkaj. Bože moj, kako veselo lesketa se vse krog,
kako je vzduh svež in tenak, kako diši po jagodah in gobah!... .

A sedaj nastopa večer. Zarja se je zagorela požarom in
objela pol neba. Solnce zahaja. Vzduh bližini je nekako posebno
prozoren, kakor steklen; v dalji se kopiči mehka para, topla na
videž ; z roso vred pada živo rudeči blesk na poljane, nedavno še
oblite s potoči tekočega zlata; od dreves, od grmov, od visocih
stogov sena padajo dolge sence .... Solnce je zašlo; zvezda
se je prižgala in miga v ognjenem morji zahoda .... Nebo je
jelo bledeti, sinjeti; posamezne sence izginjajo, vzduh se polni z
meglo. Čas je iti domov, v vas, v izbo kjer nočujete. Vrgši puško
črez rame, mahate jo hitro, neglede na utrujenost .... Ali v
tem nastopa noč; dvajset korakov daleč se uže ne vidi: beli psi
se težko ločijo v mraku. Evo, nad črnim grmovjem se kraj neba
nemirno jasni .... Kaj je to? Požar? .... Ne, to vzhaja
luna. A tam doli na pravo uže brle vaški ogenjčki .... Evo
vam naposled izbe svoje. Skozi okence vidite mizo, pokrito s be¬
lim prtom, gorečo svečo, južino ....

Drugi pot veliš napreči begove drožke in popelješ se v les
za jerebi. Veselo je prebirati se po ozki cestici, med dvema ste¬
nama visoke rži. Klasje vas lehno bije po lici, plavice zapletajo
se vam za nogi, prepelice kriče krog vas, konj beži z lenobnim
dirom. Les je tu. Senca in tišina vladati. Zale trepetlike visoko
lepetajo nad vami; dolge, viseče vejice brez se malo gibljejo; mo¬
gočen dob stoji, kakor boječ, poleg krasne lipe. Peljete se po
zelenem, od šene pisanem potu; velike žolte muhe vise nepre¬
mično v zlatastem vzduhu in naglo odletavajo; mušice se vijd
stolbom in se svetijo v senci, temne na solnci; ptice mirno
pojo. V zlatem glasku malinovke zvoči nedolžna, brezskrbna
radost: prav podaje se k duhu šmarijnic. Dalje, dalje, globoče v
les ... . Les tihne .... Neizjasniva tišina vam pada v dušo ;
in tudi krog je tako dremotno in tiho. Nu, evo, popihal je veter¬
in zašumeli so vršiči, jednako padajočim valovom. Skozi prošlo-

261

letno rujavo listje sem ter tja rasto visoke trave; gobe stoje po¬
samezno pod klobuci svojimi. Zdajci skoči zajec, pes udere z
zvonkim lajem za njim ....

In kako prijeten je tudi ravno ta les v pozni jeseni, ko pri-
letajo sljuke! One se ne drže sredi gošče, treba iskati jih ob
krajeh. Vetra ni; tudi ni ni solnca, ni svita, ni sence, ni gibanja,
ni šuma; v mehkem vzduhu je razlit jesensk duh, primeren duhu
vinskemu; tenka megla stoji' v dalji nad žoltim poljem. Skozi gole,
rujave veje drevja mirno odseva nedvižno nebo; tu in tam na
lipah vise poslednji zlati listi. Vlažna zemlja se udaja pod no¬
gami: visoke, suhe bilke se ne ganejo; dolge niti blešče na po-
bledeli travi. Spokojno dihajo prsi, a na dušo leže čuden nemir.
Greš ob kraji gozda, gledaš za psom, toda v tem ti prihajajo v
spomin drage podobe, dragi obrazi, mrtvi in živi, davnim-davno
zaspali vtisi vzbujajo se nepričakovano; domišljija se vali kakor
reka, nosi kot ptica in vse se dviga tako jasno in vam stoji
pred očima. Srce se sedaj kar strese in zatriplje, ter se strast¬
no vrže naprej, sedaj brezpovratno potopi v spominih. Vse življenje
se odvija lehko in naglo, kakor zvitek: vso svojo minulost, vsa
čujstva, sile, vso dušo svojo ima človek pred seboj. In nihče krog
ga ne moti —■ ni solnca, ne vetra, ne šuma ....

A jesenski jasni, nekoliko hladni, zjutraj mrzli dan, ko se
breza, prav kakor drevo v bajki, vsa zlata, krasno riše na bledo-
višnjevem nebu, ko nizko solnce uže več ne greje, a blišči jarce
od letnega, ko se trepetlični gozdič lesketa na skozi, kakor bi
mu bilo veselo in lehko stati golim in bela slana še leži na dnu
dolin, a sveži veter tiho rahlja in goni upalo, zvito listje, ko se
po reki radostno vale sinji valovi, počasi privzdiguje razsejane
gosi in race, v dalji ropota malin, na pol skrit med vrbami in
se lesketaje v svetlem vzduhu, golobje se brzo vrte nad njim ....

Lepi so tudi letni, megleni dnevi, dasi jih lovci ne ljubijo.

V take dni se ne more streljati: ptica, vzletevša vam izpod nog,
precej izgine v belkasti megli nedvižnega mraku. Ali kako tiho,
kako neizrečno tiho je krog ! Vse se je probudilo in vse molči.

Vi greste mimo drevesa — ne gane se: neži se. Skozi tenko paro,
jednakomerno razlito v vzduhu, vidi se pred vami črna dolga
pasa. Imate jo za bližnji les; greste proti njej — les se izpremeni
v visoko gredico pelina na meji. Nad vami, okolo vas — pov-
sodi je mrak .... Toda, evo, veter z lahka popiha — kosec
bledo-višnjevega neba motno izstopi skozi vedno redkejšo, prav v
dim izpremenjeno paro, zlatasto-žolti žarek predere naglo, vlije se
dolžim potokom, udari po polji, upre se v gozd, in glej — zopet
se je vse zavleklo. Dolgo se nadaljuje ta borba; ali kako neizrečno
velikolepen in jasen se napravi dan, ko svit končno premaga in
se poslednji valovi segretega mraka tu razlivajo in razstiljajo

262

kakor mrtvaški prt, tam zvijajo in izginjajo v višnjevi nežno-
blesteči višini ....

Drugikrat se napotite v oddaljeno polje, v stepo. Kačih de¬
set vrst ste se probirali po selskih potih — evo vam naposled
velike ceste. Mimo brezkončnih tovorov, mimo poštnih dvorov s
kipečim samovarom pod nastreškom, odprtimi na stežaj vrati in
vodnjakom, od jednega sela do druzega, črez nepregledna polja,
ob zelenih konopljenikih, dolgo, dolgo, se peljete. Srake preleta¬
vajo z rakite na rakfto; ženske z dolzimi grabljami v rokah gredo
v polje; potnik v ponošenem kaftanu s culico na hrbtu, korači
trudnimi stopinjami; težka gftspodska kočija, zaprežena s šestorico
velicih in razbitih konj, plava vam naproti. Iz okna moli vogel
blazinice, a zadaj na vreči z ovsom, držeč se za vrvico, sedi po
strani lakaj v plašči, ves zabrizgan do samih obrvij. Evo vam
okrajnega mesteca z lesenimi, krivimi hišicami, brezkončnimi ogra¬
jami, trgovskimi nenaseljenimi zidanimi poslopji, starinskim mostom
nad globocim jarkom .... Dalje, dalje .... Prično se stepna
mesta. Gledaš z gore — kakšen razgled! Okrogli, nizki holmi,
razorani in obsejani do vrha, raztezajo se širocimi valovi; zara-
steni z grmovjem jarki se vijd med njimi; kakor podolgasti
otoci so razmetani neveliki gozdi; od vasi do vasi se vlečejo
ozka pota; vidijo se bele cerkvice; med protjem se lesketa rečica,
v štirih mestih pregrajena z jezovi; daleč v polji štrle k višku,
kakor gosi, droplje; starikav gospodek dom s svojimi prista¬
vami, sadnim vrtom in gumnom, dviga se poleg nevelicega rib-
njaka. Nu, dalje, dalje peljete se vi. Holmi so vedno manjši
in manjši, drevesa skoraj ni videti. Evo tr naposled — brezmejne,
nepregledne stepe!

Ali v zimskih dneh hoditi po visoko nakopičenem snegu za
zajci, dihati mrzli, ostri vzduh, nehote mežikati od oslepljivega
drobnega lesketanja mehkega snega, veseliti se zelenkaste boje
neba nad rudečkastim lesom A prve vzpomladanske dneve,
ko se vse krog sveti in poka led, ko skozi težko paro talega
snega uže diši po segreti zemlji, po protalInkah, pod kosim žarkom
solnca, doverljivo pojo skorjanci ter se z veselim šumom in mr¬
mranjem iz jarka v jarek prelivajo potoči ....

Toda, čas je končati. Ravno sem izpregovoril o vzpomladi:
vzpomladi je lehko ločiti se, vzpomladi še srečnike vleče v daljo
. . . . Zdravi, čitatelj, želim vam stanovitne sreče ....