74 Vrhniški razgledi Simona Kermavnar LITOŽELEZNA DEDIŠČINA 2. polovice 19. in prvega desetletja 20. stoletja na Vrhniki in Stari Vrhniki Devetnajsto stoletje je bilo čas industrijske revolucije in z njo povezane splošne upo- rabe litega železa. Ta material srečamo za konstrukcijske, arhitekturne in funkci- onalne namene (stebri, konzole, ograje) ali kot povsem dekorativne izdelke (vaze, živali…). Modeli za večkratno uporabo so omogočili tudi široko dostopne kopije umetniških skulptur, npr. antičnih. Ker je bila druga polovica stoletja v Evropi čas sistematične gradnje vodovodnih in kanalizacijskih napeljav — pri čemer je ključno vlogo igralo lito železo —, je veliko kulturne dediščine iz tega časa vezane na te projekte, tako vodnjaki, pitniki, vodne črpalke itd. Ob koncu 19. stoletja so bile aktivnosti na področju gradnje vodovo- dov, ki jih je v okviru habsburške monar- hije spodbujal tudi cesar Franc Jožef I., v polnem razmahu v slovenskih mestih in večjih krajih, v začetku naslednjega stole- tja pa so zajele tudi manjše kraje in vasi na podeželju. Na Vrhniki je izgradnjo vodovoda spodbu- dila epidemija kolere leta 1886, in 1892. je občinski odbor sklenil, da ga napeljejo. Na začetku naslednjega leta so prosili deželni odbor, naj pošlje češkega arhitekta in hi- drologa Jana Vladimírja Hráskega,1 ki je bil v letih od 1884 do1897 tudi kranjski de- želni inženir; deželni zbor je prošnji ugo- dil. Hráský je izdelal načrt ter pripravil predračun stroškov za napeljavo vodovo- da. Projekt so nato predložili v obravnavo deželnemu zboru in zaprosili za finančno podporo, kar pa je preprečil ljubljanski župan Ivan Hribar, tako da Vrhnika po- moči ni dobila in niso mogli začeti z deli. Ugodnejše razmere so se pokazale šele leta 1899, vendar tokrat s predloženim na- črtom in predračunom ni bila zadovoljna deželna vlada. Podrobnejše načrte je nato 1901. izdelal deželni inženir Wick (Vik).2 Občinski urad na čelu z županom Gabri- jelom Viktorjem Jelovškom (1858–1927), ki je kar dvajset let nepretrgoma opravljal župansko funkcijo (1888–1908), je po ure- ditvi vseh zadev s parcelami in odškodni- nami 10. julija 1903 v dnevnem časopisju objavil razpis za izgradnjo vodovoda za trg Vrhniko.3 Avgusta istega leta so na občinski seji sklenili, da bo dela izvedlo dunajsko podjetje inženirja Carla Wagen- führerja,4 ki je dalo najugodnejšo ponud- bo in je že malo prej uredilo vodovod v 75 sosednjem Logatcu.5 Gradnja na Vrhniki je bila končana naslednje leto,6 dela je vodil gradbeni inženir Matko Prelovšek.7 Kolavdacija je potekala septembra 1905 in ponovno 1906 in 1907, ker so se pokazale nekatere pomanjkljivosti, ki jih je moral izvajalec odpraviti. Leta 1904 je isto pod- jetje napeljalo vodovod tudi na Stari Vrh- niki, načrte je prav tako izdelal inženir Wick.8 Iz tistega časa se je tako na Vrhniki kot Stari Vrhniki ohranilo kar nekaj litožele- znih predmetov, ki so neposredno vezani na napeljavo vodovodov. Najbolj repre- zentativen na Vrhniki je seveda vodnjak z nimfo,9 ki vse od postavitve leta 1904 stoji ob Tržaški cesti pred nekdanjo Ljudsko šolo, sedanjo OŠ Ivana Cankarja (zgraje- na med letoma 1903—1904).10 Kot je bila navada pri nas in pravzaprav v celotnem srednjeevropskem prostoru, so take vo- dnjake podarile tvrdke ob zaključku vodovodnega projekta kot zahvalo za na- Vrhnika, vodohram na Sveti Trojici (foto: Simona Kermavnar) Vrhnika, litoželezni vodnjak z nimfo ob Tržaški cesti pred zadnjo obnovo 2018 (foto: Simona Kermavnar) ročilo.11 Kot se vidi z razglednice, ki jo je založil Rudolf Rutner12 in je bila posneta kmalu po izgradnji šole, je prvotno pro- LITOŽELEZNA DEDIŠČINA 76 Vrhniški razgledi sto stal v parku pred stavbo, sedaj je po- stavljen na betonski podstavek in obdan z grobim okroglim betonskim obodom. Vodnjak sestavlja nizek osemkoten pod- stavek, na katerem stoji z girlandami okra- šen zvonast del, iz katerega izrašča širo- ka, dvakrat stopnjevana banjasta skodela, okrašena ob vznožju s kanelurami in zgo- raj s kanelurami in puncami. Tik pod ro- bom so po štiri levje glavice in majhne ro- zete. Vrh krona kip delno razgaljene nimfe v kontrapostni postavitvi, na desnem ra- menu z obema rokama pridržuje amforo, goli roki krasita obročka, lase ima spete v figo in okrašene z diademom. V skladu s pozno stopnjo historizma je kip inspirira- la antična skulptura, a najverjetneje ne gre za kopijo konkretnega grškega ali rimske- ga originala, pač pa je umetnik vzore iskal predvsem v post-canovovski tradiciji. Na amforo je postavljena še vaza z valovitim robom, iz katere brizga voda, ki se izliva v skodelo ter nato skozi levje glavice na tla oz. v betonski obod. V Sloveniji so poleg vrhniškega ohranje- ni še trije litoželezni vodnjaki z nimfo, in sicer v Logatcu, Črnomlju in v Šmarje- ških Toplicah (ta vodnjak je prvotno stal v Novem mestu). Vsi prihajajo iz Salmove livarne v Blanskem na Moravskem (Fürst Salm’sches Eisenwerk Blansko). Odlitki fi- gure so identični, podstavki pa glede na različne modele variirajo, šmarješki in lo- gaški sta identična. Gre za izdelke umetniškega liva, ki je vrhunec doživel v 1. polovici 19. stoletja v Nemčiji in na današnjem Poljskem v okviru Pruskih kraljevih livarn, kmalu pa so se jim pridružile tudi druge, med katerimi je izstopala omenjena moravska livarna. Kot rečeno, je bil vodnjak takoj po posta- vitvi upodobljen tudi na razglednicah, in ni znano, da bi se Vrhničani nad nimfo zgražali ali menili, da je razlog pohuj- šanja. Nasprotno so v istem času menili Novomeščani. Tam je po zaključku nape- ljave vodovoda postavljeni vodnjak spro- žil plaz zgražanja. Dolenjske novice so ob njegovi postavitvi konec aprila 1904 zapisale: »Na sv. Florijana trgu postavi- li so te dni vodnjak, na vrhu pa podobo ženske, ki je tudi za poletni čas prelahko oblečena, in je vsem pametnim meščanom v opravičeno izpodtiko. Nejevolja vsled te nesramne sohe je zares velika […] A huje in najhuje je to, da se mladina obojega spola in vsake starosti zbira tam okrog ter dela surove opazke […].«13 Vendar so vodnjak umaknili šele leta 1926 in ga prepeljali v Šmarješke Toplice. Do nedavnega se je na podlagi avstrij- skega izvajalca vodovodov predvidevalo, da so vodnjaki prišli iz neke avstrijske (dunajske)14 livarne. Ivan Stopar15 jih je edini (konkretno črnomaljskega) pravil- no povezal s Češko. Narejeni so bili, kot rečeno, v Salmovi livarni v Blanskem na Moravskem,16 eni najpomembnejših livarn umetniškega liva v okviru habsburške mo- narhije, ki je bila poslovno in tudi sorod- stveno povezana z našo takratno najpo- membnejšo železolivarno, Auerspergovo v Dvoru pri Žužemberku.17 Leta 1896 je li- varna iz Blanskega prešla v last praške del- niške družbe Akciová společnost strojír- ny/Maschinenbau-Aktiengesellschaft. Najzaslužnejši za razcvet blanske livarne je bil Hugo Franc starogrof (1776—1836), edini otrok iz zakona med Karlom kne- zom Salm-Reifferscheid-Krautheimom in Pavlino Auersperško, hčerko grofa in od leta 1783 kneza Karla Jožefa Auersperga iz 77 Kočevja, ustanovitelja železarne v Dvoru. S proizvodnjo litoželeznih vodnjakov so v Blanskem začeli v 2. polovici 19. stoletja in nadaljevali do prvih desetletij 20. stole- tja, pri čemer se njihova oblika praktično ni spreminjala. Naročiti jih je bilo mogoče po katalogu. Livarna je imela svoje agen- cije mdr. na Dunaju in v Gradcu. Model št. 34,18 kakršen je tudi vrhniški okrasni vo- dnjak, je imel v svoji trgovini npr. tudi gra- ški trgovec madžarskega rodu Sigmund Juhász.19 Detajli so na vrhniškem vodnja- ku danes poškodovani, pred dvema leto- ma je bil precej površno prebarvan s črno barvo, čeprav je za izdelke blanske livarne zelo značilna sivkasta barva, močno pa ga degradira tudi postavitev v grob rumenka- sto-modro pobarvan betonski obod. Ilustrirani katalog s konca 19./začetka 20. stoletja Maschinenbau-Aktiengesellschaft vormals Breitfeld, Daněk & Co. Eisenwerke Blansko (© Muzeum Blanenska) LITOŽELEZNA DEDIŠČINA 78 Vrhniški razgledi Na Vrhniki in Stari Vrhniki je ohranjenih kar nekaj identičnih litoželeznih ventil- nih pitnikov višine okoli enega metra. So v obliki stebriča s krožno bazo, stebrič se navzgor oži in je razdeljen v štiri polja s po enim rombastim okrasom na sredini. Zaključi se s krožnim pokrovom s signa- turo izvajalca del, čisto na vrhu je stož- čast zaključek s pecljem. Praktično enake pitnike, a brez napisov ali pa z napisom drugih livarn in še bolj običajno izvajalcev vodovodarskih del srečamo tudi drugje po Sloveniji in širše.20 Ročaji in izlivke, pa tudi stožčasti zaključki, so bili v preteklosti pogosto odtrgani in so jih včasih nadome- stili bolj ali manj prvotnemu zgledu zvesti nadomestki. Kot rečeno, vsi imajo na kapi signaturo Wagenführerjeve tvrdke *WIEN * C. WAGENFÜHRER JNGENIEUR:21 na Vrh- niki stojijo pri hišah Na Klancu 5, Stara ce- sta 35 in na križišču Poti na Košace ter poti proti cerkvi sv. Trojice. Vodovod na Stari Vrhniki je bil poleti 1904 večinoma že dograjen.22 Kot vidimo z načrta, datiranega 27. decembra 1901 in pod katerega se je podpisal deželni inže- nir Wick,23 je bilo predvidenih vsaj osem ventilnih pitnikov (nem. Ventilbrunnen; domačini jim pravijo štirne), eden od njih z napajališčem, in več kot deset hidrantov. Ohranile so se štiri »štirne«: Ježenčanova (hišna št. 13),24 pri Bajtni hiši (št. 69),25 Kobalova (št. 21)26 in Bizjakova (št. 42);27 zadnji imenovani imata zraven betonski koriti za napajanje živine. Še iz časa pred napeljavo vodovoda pa je litoželezna vodna črpalka pri Andrejčk- ovcovi hiši (Stara Vrhnika 38, rojstna hiša slikarja Simona Ogrina)28; prvotno je bilo zraven korito za napajanje živine. Zgor- nji del (pokrov) črpalke manjka, tako da Vrhnika, kapa s signaturo na pitniku ob cesti na Košace (foto: Simona Kermavnar) Vrhnika, ventilni pitnik ob cesti Na Košace (foto: Simona Kermavnar) 79 Načrt vodovodne napeljave na Stari Vrhniki iz leta 1901(Stara Vrhnika, osebni arhiv Eme Goričan) Stara Vrhnika, t. i. Bizjakova štirna (foto: Simona Kermavnar) Stara Vrhnika 21, ventilni pitnik pri hišni št. 21 (foto: Simona Kermavnar) LITOŽELEZNA DEDIŠČINA 80 Vrhniški razgledi je višina 133 cm le približna. Z mesnatimi listi okrašen podstavek je na tla pritrjen s štirimi vijaki. Gre za izdelek livarne Emila Garvensa, ki je bil znan hannovrski proi- zvajalec vodnih črpalk.29 Zanje so značilni kanelirani vitki stebriči in izlivke v obliki stilizirane orlovske glave, kar lahko vidi- mo tudi na starovrhniškem primeru (po- doben, prav tako signiran izdelek, srečamo npr. v Vrabčah na Primorskem). Na izlivki je signatura GARVENS, na drugi strani iz- livke je žig 21 DA in na obročku 21 D/ X. Ohranjena sta tudi vsaj dva identična lito- železna umivalnika, oba z napisom okoli pipe C. WAGENFÜHRER/ WIEN, in sicer na zunanjščini z arkadnimi hodniki členjene vrtne fasade Stržinarjeve hiše na Vrhniki (Voljčeva c. 13) ter na Stari Vrhniki (št. 62) t. i. Španov lijak,30 ki se danes nahaja v notranjščini hiše. To ni njuna primarna lokacija in zato tudi nista ohranjena v po- polni obliki, kar je pri lavabojih tudi sicer zelo pogosto, ker so jih skoraj vedno pre- stavljali in je bil pri tem poškodovan ali uničen spodnji del s konzolo, izlivka pa zamenjana z novejšo izvedbo (večinoma neprimerno). Njuno okrasje (akantovje, školjčni in jajčni motiv, girlandi) izhaja iz antičnih oblik, skleda je oblikovana v spo- dnjem delu kot kanelirana čaša z robom, okrašenim z jajčnim ornamentom. Stara Vrhnika 38, vodna črpalka in detajl s signaturo proizvajalca (foto: Simona Kermavnar) Vrhnika, Voljčeva c. 13, lavabo na Stržinarjevi hiši (foto: Simona Kermavnar) 81 Drug pomemben segment litoželezne de- diščine predstavljajo ograje. Lito železo se je namreč izkazalo kot opti- malen material pri njihovem oblikovanju in domišljija oblikovalcev se je lahko pol- no razmahnila. Uporabljajo se seveda lah- ko tako na urbanih (parkovne, obcestne, pokopališke) kot zasebnih površinah in objektih (balkonske, notranje spiralne itd.). Tu omenimo še nosilne konzole, ki so večkrat nadomestile kamnite. Na Vrhniki se je ohranilo za naše razmere zavidljivo število primerkov litoželeznih ograj, ki so večinoma zasnovane z verti- kalnimi palicami (v nasprotju npr. s ho- rizontalnimi, diagonalnimi, mrežo, itd). Fragmentarno ohranjena ograja obdaja te- raso pred vrhniško župnijsko cerkvijo na Hribu, zgrajeno med letoma 1850 in 1852.31 Sprva je potekala tudi vzdolž kamnitega stopnišča in obdajala slopa, ki flankirata pot do župnišča zraven. Fototeka ZVKDS, Vrhnika, »Voljčeva cesta 21- župnišče«, maj 1970 (foto: Juša Vavken) LITOŽELEZNA DEDIŠČINA 82 Vrhniški razgledi Prerez stebričev (v. 147 cm) je štirilisten, konica je v obliki akantovih listov, vme- sne palice (v. 130 cm) pa imajo zaključ- ke v obliki sulic, flankiranih s po dvema akantovima listoma. Praktično enako ograjo srečamo ob zidu na severni strani pokopališča okoli nagrobnega spomeni- ka družine Mulley,32 le dimenzije so tam manjše (v. stebriča 118 cm, v. vmesnih palic 100 cm. Levo od tega nagrobnega spomenika stoji monumentalna, po letu 188433 zgrajena odprta grobna kapela rodbin Jelovšek in Pollak, kjer je poko- pan tudi župan Gabrijel Jelovšek. Robu- stna litoželezna ograja zapira vhod in stranski stranici (v. stebričev 140 cm, v. vmesnih palic 121 cm. Prerez stebričev je prav tako štirilisten.34 Omenimo še ogra- jo nagrobnega spomenika rodbin Lenar- čič-Lovrenčič. Vrhnika, ž. c. sv. Pavla, stebriči litoželezne ograje so precej poškodovani (foto: Simona Kermavnar) Vrhnika, litoželezna ograja pri nagrobnem spo- meniku družine Mulley (foto: S. Kermavnar) Vrhnika, litoželezna ograja pri Jelovškovem mav- zoleju (foto: Simona Kermavnar) Vrhnika, mavzolej družine Jelovšek (foto: Simo- na Kermavnar) 83 Litoželezna ograja krasi tudi mali balkon vogalne nadstropne hiše ob zavoju stare glavne ceste na nekdanjem Glavnem trgu, ob nekdanji povezavi med rečnim prista- niščem in podružnično cerkvijo sv. Le- narta, sedaj Cankarjev trg 10 (RNKD ev. št. 17953). Hiša je na tem mestu stala že v 18. stoletju, v zadnji četrtini 19. stoletja je dobila novi triosni obcestni fasadi.35 Konec 19. stoletja jo je kupil Jakob Rado- slav Hočevar in v pritličju odprl lekarno.36 V nadstropju severne fasade je majhen balkon podprt s kamnitima konzolama in ograjen z litoželezno ograjo s pleteni- nastim vzorcem, ki jo vidimo že na leta 1897 odposlani razglednici.37 Identično balkonsko ograjo srečamo na hiši št. 67 v Planini pri Rakeku,38 kjer je portal da- tiran z letnico 1905. Litoželezna ograja z vegetabilnim okrasom obdaja dostop v nadstropje po zunanjih stopnicah pri vili na Cankarjevem trgu 3A (t. i. Sternenova hiša; RNKD ev. št. 14334), gank hiše na nekdanji Sv. Pavla cesti (sedaj Voljčeva cesta, št. 14) pa obdaja ograja s pletenina- stim okrasom; v novejšo leseno ograjo so vdelani fragmenti enake ograje na balko- nu hiše na Stari cesti št. 27. Obcestna ter vrtna ograja furmanske domačije ob nek- danji Tržaški cesti (Ljubljanska 12; portal nosi letnico 1843) je blizu izdelkom Auer- spergove dvorske livarne. V hrib zidana nadstropna Kranjčeva (tudi Bučarjeva) trgovsko-stanovanjska hiša na Voljčevi cesti (št. 19) ima pravokoten tloris in dvokapno streho s cestno frčado. Zgra- jena je bila v 2. polovici 19. stoletja za tr- govca Bučarja.39 V pritličju glavne fasade so tri polkrožne odprtine, ki jih zapirajo železne vratnice, na južni strani so po- dobna, a nižja vrata in podobno obliko- vano okno, prav tako zaprto z železnimi Vrhnika, vila Cankarjev trg 3A, litoželezna ograja (foto: Simona Kermavnar) Vrhnika, hiša Cankarjev trg 10, litoželezna bal- konska ograja (foto: Simona Kermavnar) Vrhnika, hiša Voljčeva c. 14, litoželezna balkon- ska ograja (foto: Simona Kermavnar) LITOŽELEZNA DEDIŠČINA 84 Vrhniški razgledi polkni. Etaži ločuje venčni zidec, vanj pa sta v osi glavne fasade vstavljeni litožele- zni nosilni konzoli (nem. Balkonträger), ki sta še pred nedavnim nosili balkonček z litoželezno ograjo, to pa so pred kratkim odstranili,40 a je ohranjenega več fotograf- skega gradiva. Enak tip ograje srečamo pri korni ograji župnijske cerkve Brezmade- žnega Spočetja Device Marije v Turjaku ter na balkonu nad glavnim vhodom dvor- ca Brinje (Seitenhof) pri Grosupljem; pri- pisana je Auerspergovi dvorski livarni (v letih 1692—1723 so bili Auerspergi lastniki dvorca).41 Konzoli sta okrašeni z rastlin- sko ornamentiko v obliki vitice z rozeto v sredini, ki se potem razdeli v dva akanta- sta izrastka, od katerih je notranji okrašen s cvetom v obliki grozdiča, zunanji pa je volutast. Vrhnika, nosilna konzola pri hiši Voljčeva c. 19 (foto: Simona Kermavnar) Fototeka ZVKDS, OE Ljubljana, VRHNIKA – mesto F. 115 (9039/št.: Litoželezna ograja s konzoloma na hiši Voljčeva c. 19 pred njeno odstranitvijo; (foto: Mojca Arh Kos) Risba litoželezne ograje dvorca Brinje (Seiten- hof), izrez (vir: KURENT 1984, str. 206) 85 Zelo pomembno vlogo je imelo lito železo tudi pri opremi pokopališč. Sem poleg že omenjenih ograj sodijo nagrobni in poko- pališki križi (v tujini večkrat srečamo tudi Kalvarije), nagrobne plošče, sarkofagi, razne svetilke. Večina te dediščine je bila pri nas v minulem stoletju uničena, pro- dana za staro železo ali pa prenesena na sekundarne lokacije. Na starovrhniškem pokopališču se tako ni ohranil niti en lito- železen nagrobni križ, na vrhniškem pa le eden; ohranjen pa je tudi pokopališki križ. Vrhniško pokopališče42 je bilo sprva okoli župnijske cerkve in na njem so pokopavali do leta 1836. Tega leta je razsajala kolera, na dan so pokopali tudi do dvajset mrli- čev43 in pokopališče je postalo premajhno. Za silo so zato ogradili prostor na pobo- čju južno od cerkve, kjer je pokopališče še danes. Po sredini v smeri vzhod-zahod poteka osrednja pot, sredi katere stoji li- toželezen pokopališki križ s Križanim (v. ok. 80 cm), postavljen na visok kamnit podstavek, ki je spodaj okrašen s štirimi levjimi šapami. Križ obroblja žlebič, stiči- šče krakov pa je poudarjeno s koničasti- mi izrastki, na njem sta pritrjena odlitka Križanega in zvitek z napisom INRI. Za odlitek Križanega je značilna elegantna S linija vitkega telesa, ki je na križ pribito s štirimi žeblji, kljub temu da Jezusova desna noga prekriva levo. Kristus glavo nagiba na svojo desno stran, lasje mu pa- dajo na ramena. Prt je okoli ledij privezan z vrvjo. Enake odlitke pri nas srečamo npr. na pokopališču v Selu, Čepovanu in Bovcu (v Bovcu nogi prebada en žebelj) Vrhnika, litoželezen pokopali- ški križ (foto: Simona Kermav- nar) Vrhnika, litoželezni Križani s po- kopališkega križa (foto: Simona Kermavnar) LITOŽELEZNA DEDIŠČINA Model št. VII iz ponud- be pokopaliških križev livarne Ferrum Frýdlant nad Ostravico. 86 Vrhniški razgledi na Primorskem, pri čemer se ujemajo tudi mere. Iz srednje Evrope omenimo identič- na odlitka na pokopališčih v Blanskem in v Dusnoku (hrv. Dušnok) na jugovzhodu Madžarske; pri vseh omenjenih križih je sam križ drugačen. Na plinti litoželezne- ga podstavka križa v Dusnoku je pritrjena ploščica z napisom S. JUHÁSZ Graz. Ne gre za ime livarja, pač pa že omenjenega trgovca Juhásza, ki je imel v Gradcu tr- govino z železnimi izdelki. Po rodu je bil Madžar, 1847. je prišel v Avstrijo44 (to je tudi okviren t. p. q. za omenjene Križane v Sloveniji). Tovrstne Križane je imela v repertoarju livarna Ferrum Frýdlant nad Ostravicí (nem. Friedland an der Ostrawi- tza) na Moravsko—Šlezijskem, kjer so v 19. in na začetku 20. stoletja v velikem številu izdelovali litoželezne pokopališke, nagrobne in druge votivne križe. Vrhniški križ je model št. VII iz njihove ponudbe pokopaliških križev45. Litoželezen perforiran nagrobni križ z brstičnimi zaključki krakov na grobu dru- žine Umek-Grom z višino 148,5 cm sodi med srednje velike. Na bazi je upodoblje- na personifikacija Vere (Fides), oblečena v peplos in z velikim križem v eni roki ter s kelihom v drugi;46 atributa predstavljata temelj krščanske vere, vero v križanega Kristusa in v čudež zakramentov. Stoji pod dvoločno stolpičasto neogotsko arhi- tekturo s fialama oz. fialami. Žal ta del prekriva cipresov grm in ga lahko vidimo le s hrbtne strani, aplika z žarki manjka. Vrhnika, pokopališče, nagrobni križ družine Umek-Grom (foto: Simona Kermavnar) Nagrobni križ iz ilustriranega kataloga Fürst Salm'sches Eisenwerk Blansko — Niederlagen: Wien (Marxergasse Nr. 28) — Brünn (Grosser Pla- tz 21) (© Muzeum Blanenska) 87 Pod Križanim je okrogla napisna plošča, obdana z bršljanovimi lističi, ki simbo- lizirajo spomin, neumrljivost in večno življenje. Tovrstne nagrobne križe sta v svoji ponudbi imeli že omenjena Salmova livarna (model št. 17 iz rubrike Grabkre- uze in pa Těsín (Erzherzogliche Industri- ewerk Teschen) v Šleziji in jih na naših pokopališčih pogosto srečamo, včasih tudi na sekundarnih lokacijah v funkciji znamenj. Varianta takega križa z zvitkom z napisom INRI je v križ vdelana kartuša. Odlitke Križanega s tega križa (v. 40 cm, razpon rok 30,5 cm) pa sploh srečamo zelo pogosto na nagrobnih križih, zna- menjih in tudi v kapelah (npr. Sanabor): Kristusovo telo kot da lebdi, glavo nagiba na svojo desno stran, opasica je okoli bo- kov pritrjena z vrvjo, kazalca in sredinca sta na obeh rokah iztegnjena. Nekaj takih odlitkov hrani tudi muzej v Blanskem in jih je zagotovo izdelovala (tudi) Salmova livarna. Na cestni fasadi Košutove hiše v Gradišču (št. 11)47 v bližini pokopališča je vzidan fragment nekdanjega litožele- znega nagrobnega križa, od katerega se je ohranil le spodnji relief z upodobitvijo klečeče žalujoče Marije Magdalene. V po- nudbi so take križe imele livarne Rokycan (Klabava), Beroun, Marienthall in Blansko (1924).48 Pod reliefom je vzidana kamnita plošča z letnico 1804, ki pa sicer z litožele- znim delom ni neposredno povezana. Neohranjeno Prvi most čez Ljubljanico med vrhniškim bregom in Verdom so zgradili leta 1790, 1888. je bil postavljen nov litoželezen, na obeh straneh obdan s po dvema kandela- brskima plinskima svetilkama. Otvoritev Blansko, Muzeum Blanenska, Križani (foto: Mi- lan Koudelka) Vrhnika, fragment nekdanjega nagrobnega kri- ža z reliefom žalujoče Marije Magdalene na hiši Gradišče 11 (foto: Simona Kermavnar) LITOŽELEZNA DEDIŠČINA 88 Vrhniški razgledi verdskega mostu je sovpadla s štiridesetle- tnico vladanja cesarja Franca Jožefa I., zato je bil imenovan tudi most »Franc Jožef«. Naročil ga je veleposestnik, tovarnar in po- litik Franc Kotnik (1828—1890)49 z Verda pri neki dunajski livarni.50 Šlo naj bi za »prvi tovrstni objekt na Kranjskem«,51 kar ne drži, saj je bil v Ljubljani že 1867 postavljen litoželezni t. i. Hradeckega most (tudi Če- vljarski, Šuštarski, Radetzkega, Mrtvaški imenovan po sekundarni lokaciji v bližini bolnišnic in mrtvašnice), izdelan v dvorski livarni (dunajski inženir Johann Hermann, rojen na Češkem).52 Kot lahko vidimo s starejših razglednic, je v središču trga nasproti nekdanjega hote- la Črni orel, ki ga je dal leta 1850 zgraditi veleposestnik Jožef Kotnik, stal pitnik ste- brnega tipa (nem. Brunnenständer, Drucks- tänder) z zbiralnikom za vodo v obliki vaze na stebriču. Na razglednici iz leta 1901 ga tam še ni videti,53 okoli leta 1910 pa že in je bil torej postavljen v času dokončanja vrh- niškega vodovoda. Želja proizvajalcev tovr- stnih izdelkov je bila ne le oskrbovati ljudi in živali z vodo, pač pa poudariti pomen te dobrine in zanjo ustvariti primeren »dom« ter za ljudi prostor druženja. Lokacija pred Črnim orlom je zagotovo bila taka, v pri- tličju sta bili gostilna in kavarna, v prvem nadstropju pa velika dvorana, v kateri je gostovala leta 1876 ustanovljena čitalnica, žarišče vrhniškega kulturnega življenja v času slovenskega narodnega prebujenja. Sodeč po tej kratki predstavitvi lahko re- čemo, da se je na Vrhniki in Stari Vrhniki v primerjavi z nekaterimi drugimi mesti in kraji pri nas ohranilo relativno veliko li- toželezne dediščine, in sicer izdelkov raz- ličnih livarn, npr. dvorske Auerspergove, Salmove, Ferruma, Garvensa itd., več pa bodo razkrile nadaljnje raziskave.54 Vrhnika na razglednici iz okoli leta 1900 (vir: Zbirka starih razglednic Cankarjeve knjižnice Vrh- nika, ID 8090058) 89 Spletni viri Kamra, Hočevar, Cankarjev trg 10 (https:// www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/hocevar- -cankarjev-trg-10.html, stanje 18. 2. 2019). Litoželezni vodnjak na Vrhniki (https://www. mojaobcina.si/vrhnika/novice/litozelezni-vo- dnjak-na-vrhniki.html, stanje 16. 2. 2019). Občina Vrhnika. Kulturna dediščina (https:// www.vrhnika.si/?m=pages&id=14, stanje 12. 2. 2019). Projekt izgradnje logaškega vodovoda konec 19. in na začetku 20. stoletja (https://www.mo- jaobcina.si/logatec/novice/projekt-izgradnje- -logaskega-vodovoda-konec-19-in-na-zacet- ku-20-stoletja.html, stanje 20. 3. 2019). Vodovod na Stari Vrhniki 1904 (http://www. staravrhnika.si/cms1/index.php?option=com_ content&task=view&id=52&Itemid=86, stanje 21. 3. 2019). Arhivski viri - Ilustrirani katalog Maschinenbau-Aktien- gesellschaft vormals Breitfeld, Daněk & Co. Eisenwerke Blansko, konec 19./začetek 20. stoletja (Blansko, Muzeum Blanenska) - Entwurf einer Wasserleitung für Ortschaft Alt Oberlaibach, Gemeinde Oberlaibach, pol. Bezirk Umgebung Laibach. Situation (Osebni arhiv Eme Goričan) - Fototeka ZVKDS (OE Ljubljana) Časopisni viri - Razpis, Slovenec, 11. 7. 1903, str. 9. - Dnevne novice. Vodovodi, Slovenec, 27. 8. 1903, str. [2]. - Piše se nam. Iz Novega mesta, Dolenjske novi- ce, 1. 5. 1904, str. 81—82. - Dnevne novice. Vodovod na Stari Vrhniki, Slovenec, 21. 7. 1904, str. 3 Slovenec, 21. 7. 1904, str. [3]. Literatura MAROLT 1929: Marijan MAROLT, Dekanija Vrh- nika: topografski opis, Ljubljana 1929. MIHEVC 1937: Franc MIHEVC, Spomini logaške- ga vedeža, Logatec 1937 (tipkopis). DOBROVOLJC 1972: France DOBROVOLJC, Cankarjev album, Maribor 1972. ŽARGI 1980: Matija ŽARGI, Izdelki umetni- škega železnega liva železarne na Dvoru, v: Železarna na Dvoru pri Žužemberku. Zgodovi- na, tehnologija, izdelki (katalog razstave), str. 43—59, kat. št. 112—114. KURENT 1984: Tine KURENT, Litoželezni pre- fabrikanti in drugi izdelki dvorske železarne v grosupeljski krajini, Zbornik občine Grosuplje, 13, 1984, str. 203—208: 206—207. VAVKEN 1985: Juša VAVKEN, Umetnostna ne- premična dediščina v Logatcu, Varstvo spome- nikov, 27, 1985, str. 73—84. ŠUMRADA, ŠKRABEC 1990: Janez ŠUMRADA, Milan ŠKRABEC, »Vrhnika, prečuden kraj«. Kraji v občini Vrhnika na starih razglednicah, Vrhnika 1990. BRATE 1991: Tadej BRATE, Tehniški spomeniki, Ljubljana 1991. GROLICH 1991: Vratislav GROLICH, Blanenská umělecká litina (katalog razstave), Brno–Blan- sko, 1991. KNIPS 1996: Achim KNIPS, Deutsche Arbeit- geberverbände der Eisen- und Metallindustrie, 1888—1914, Stuttgart 1996. HUMAR 1998: Gorazd HUMAR, Zmajski most, Nova Gorica 1998. ŽARGI 1999: Matija ŽARGI, Železni vodnjaki, Rast, 61, februar 1999, str. 61–62. Fontane illuminate 2000: Fontane illuminate, Arredo & Cittr, 13, 1, 2000, sl. 172, 188. Vrhnika. Turistični informator 2001: Vrhnika. Turistični informator, Vrhnika 2001. MOHAR 2002: Rozika MOHAR, Semič v obdobju narodnega prebujanja, Semič 2002. ŽARGI 2002: Matija ŽARGI, Auerspergova žele- LITOŽELEZNA DEDIŠČINA 90 Vrhniški razgledi zarna, Zgodnja industrijska arhitektura na Slo- venskem. Vodnik po arhitekturi (zbirka Dnevi evropske kulturne dediščine), ur. Jerneja Batič, str. 112—114. OBLAK 2003: Nataša OBLAK, Veliki ljudje v malem kraju. Zgodovinski razvoj in pomen Ko- tnik-Lenarčičevega posestva v Verdu, Vrhniški razgledi, 4, 2003, str. 25–75. SERŠE 2003: Aleksandra SERŠE, Kakšno vodo so pili na Vrhniki v 19. stoletju?, Arhivi (Zbor- nik ob sedemdesetletnici Marije Oblak-Čarni), 26, 2003, št. 1, str. 115–118. STOPAR 2003: Ivan STOPAR, Brinje (Seitenhof), Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. 2: Dolenjska. 4: Med Igom, Ribnico in Kočevjem, Ljubljana 2003, str. 31–35. GORIČAN, GARAFOLJ, GROM 2004: Ema GO- RIČAN, Anita GARAFOLJ, Anka GROM, Stara Vrhnika 560 let (zgibanka), Stara Vrhnika 2004. OBLAK ČARNI 2004: Marija OBLAK ČARNI, Gabrijel Jelovšek – vrhniški župan v letih 1889– 1908, Vrhniški razgledi, 5, 2004, str. 11–18. SERŠE 2004: Aleksandra SERŠE, Ob stoletni- ci vrhniškega vodovoda, Vrhniški razgledi, 5, 2004, str. 73—78. STOPAR 2004: Ivan STOPAR, Črnomelj (Tscher- nembl), mestni grad, v: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. 2: Dolenjska. 5: Bela krajina, Ljubljana 2004 (ponatis 2007), str. 11–20. HORVAT 2005: Franci HORVAT, Sto vodnjakov na Slovenskem, Ljubljana 2005. OBLAK MILČINSKI 2005: Tatjana OBLAK MIL- ČINSKI, Vrata v Verdu. Oblikovni in simbolni pomen hišnih vhodov, Vrhniški razgledi, 6, Vrh- nika 2005, str. 93–224. ROBLEK 2008: Polona ROBLEK, Hiše se spremi- njajo, sledovi ostajajo. Sprehod po vrhniški Sta- ri cesti, Vrhniški razgledi, 9, 2008, str. 64–139. ZALOKAR 2009: Polona ZALOKAR, Hiše se spreminjajo, sledovi ostajajo, 2: Vrhniško Gra- dišče skozi stoletja, Vrhniški razgledi, 10, 2009, str. 9–51. Študentje 2011: Študentje 4. letnika Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Etnološka inter- pretacija itinerarija »Po poteh Cankarjeve ma- tere«, Vrhniški razgledi, 12, 2011, str. 326–353. ZALOKAR 2011: Polona ZALOKAR, Hiše se spreminjajo, sledovi ostajajo, 3: Voljčeva cesta in Klis, Vrhniški razgledi, 12, 2011, str. 68—133. BĚLOVÁ 2012: Jana BĚLOVÁ, Funerální litina podbrdska ve svěle kantaktů s cenrty v 19. stole- tý výroby litiny v Prusku a na Morave (disertaci- ja), Praga 2012. HUMAR 2012: Gorazd HUMAR, Kratek sprehod skozi zgodovino gradnje mostov na ozemlju današnje Slovenije, od davnine do začetka 2. svetovne vojne/ A short Walkthrough of the History of Bridge-building on the Territory of Present-day Slovenia: from Prehistory to the be- ginning of World War 2, Arhitektov bilten: AB, 42, št. 195/196 (november 2012), str. 54—57. KERMAVNAR 2014: Simona KERMAVNAR, Vo- dnjak z nimfo, v: Upravna enota Logatec. Obči- na Logatec (zbirka Umetnostna topografija Slo- venije, 5, ur. Blaž Resman), Ljubljana 2014, str. 187—188, sl. 261. GORIČAN 2015: Ema GORIČAN, Stara Vrhnika. Hiše se spreminjajo, sledovi ostajajo (predstavi- tev 65 hiš, popisanih v franciscejskem katastru leta 1824), Vrhnika 2015. SAPAČ 2015: Igor SAPAČ (s sodelovanjem Fran- cija Lazarinija), Arhitektura 19. stoletja na Slo- venskem, Ljubljana 2015. GORIČAN, GARAFOLJ, GROM, KRVINA 2016: Ema GORIČAN, Anita GARAFOLJ, Anka GROM, Joži KRVINA, Stara Vrhnika (zgibanka), Stara Vrhnika 2016. GRANDA 2016: Stanko GRANDA, Akumulacija kapitala na Vrhniki, Vrhniški razgledi, 17, 2016, str. 9—34. KERMAVNAR 2016: Simona KERMAVNAR, Javni spomeniki na Logaškem (1. del), Logaške novice, oktober 2016, str. 25—26. KERMAVNAR 2017 a: Simona KERMAVNAR, Litoželezni vodnjak na Vrhniki, Naš časopis, 27. 2. 2017, str. 13. KERMAVNAR 2017 b: Simona KERMAVNAR, Opomba k litoželeznemu vodnjaku v Logatcu, Logaške novice, junij 2017, str. 20. 91 KERMAVNAR 2018 a: Simona KERMAVNAR, Litoželezni vodnjaki v Črnomlju, Šmarjeških Toplicah, Logatcu in na Vrhniki, Belokranjec, 4/21, 2018, str. 26—27. KERMAVNAR 2018 b: Simona KERMAVNAR, Idrijski vodnjak z rudarjem, Kronika, 66/2, 2018, 245—252. KERMAVNAR 2018 c: Simona KERMAVNAR, Pokopališki križ v Bovcu, Sočasnik, 19/4, 2018, str. 37. KERMAVNAR 2018 d: Simona KERMAVNAR, Lavabo s pokopališča v Zavratcu, Idrijske novi- ce, 21. 9. 2018, str. 5. LUBEJ 2018: Uroš LUBEJ, Hradeckega most, v: Mostovi (zbirka Naša dediščina), Ljubljana 2018, str. 85—92. KERMAVNAR 2019 a: Simona KERMAVNAR, Litoželezna nagrobna križa livarne Ferrum na pokopališču na Golacu, Občinsko glasilo Hrpe- lje-Kozina, junij 2019, str. 19. KERMAVNAR 2019 b: Simona KERMAVNAR, Projekt izgradnje logaškega vodovoda konec 19. in na začetku 20. stoletja (1. del), Logaške novi- ce, junij 2019, str. 26. Opombe: 1 SERŠE 2003, str. 116. 2 SERŠE 2003, str. 118; SERŠE 2004, str. 75. 3 Razpis, Slovenec, 11. 7. 1903, str. 9; SERŠE 2003, str. 118. 4 SERŠE 2003, str. 118; SERŠE 2004, str. 75. 5 V Logatcu so vodovod začeli graditi poleti 1897, načrt je prav tako naredil Jan Vladimír Hráský. Gl. Projekt izgradnje logaškega vo- dovoda konec 19. in na začetku 20. stoletja (https://www.mojaobcina.si/logatec/novi- ce/projekt-izgradnje-logaskega-vodovoda- -konec-19-in-na-zacetku-20-stoletja.html, stanje 20. 3. 2019); KERMAVNAR 2019 b, str. 26; gl. tudi MIHEVC 1938, str. 28. 6 Na Sveti Trojici stoji vodni zbiralnik (vodo- hram) z napisom Vodovod zgrajen 1904, ko je županoval Gabrijel Jelovšek; gl. tudi Štu- dentje 2011, str. 331—332; SAPAČ 2015, str. 662. Ob stoletnici vrhniškega vodovoda je bilo napisanih nekaj temeljnih člankov na to temo, ki se omenjajo tudi v pričujočem besedilu (v njih so navedeni tudi arhivski viri), izšla je peta številka zbornika Vrh- niških razgledov, posvečena 100-letnici Jelovškove Vrhnike, in koledar z naslovom 1904 2004 100-letnica Jelovškove Vrhnike, kjer je bilo s fotografijami predstavljeno tudi nekaj litoželeznih predmetov. 7 SERŠE 2004, str. 78. 8 SERŠE 2004, 75—78; gl. tudi op. 23 tukaj. 9 Ikonografsko bi bilo kip verjetno najbolj smiselno razložili kot Danaido. Stoparje- va (STOPAR 2004, str. 17) interpretacija, da gre za svetopisemsko Rahelo, se glede na njeno izzivalno držo zdi manj verjetna; gl. tudi HORVAT 2005, str. 141; KERMAV- NAR 2017 a, str. 13; Litoželezni vodnjak na Vrhniki (https://www.mojaobcina.si/ vrhnika/novice/sosed-sosedu/litozele- zni-vodnjak-na-vrhniki.html, stanje junij 2017). 10 Neorenesančna stavba po načrtu arh. Fran- za Kaudela (SAPAČ 2015, str. 661). 11 V zvezi s sedaj šmarješkim vodnjakom so Dolenjske novice zapisale: "Podarjenemu konju se ne gleda na zobe,"kar dodatno po- trjuje trditev, da so ti vodnjaki k nam prišli kot dar (Piše se nam. Iz Novega mesta, Do- lenjske novice, 1. 5. 1904, str. 81—82). 12 Objavljena v ŠUMRADA, ŠKRABEC 1990, sl. 19. 13 Piše se nam. Iz Novega mesta, Dolenjske novice, 1. 5. 1904, str. 81—82. Tako burne reakcije morda nekoliko lažje razumemo v kontekstu. V Novem mestu je bil vodnjak postavljen na mestu nekdanje cerkve in so meščani sodili, da tja torej sodi znamenje ali kaj podobnega, vsekakor pa ne vodnjak s kipom razgaljene nimfe. 14 VAVKEN 1985, str. str. 80; HORVAT 2005, str. 161, 165. 15 STOPAR 2004, str. 17. 16 KERMAVNAR 2018 a, str. 26—27. LITOŽELEZNA DEDIŠČINA 92 Vrhniški razgledi 17 GROLICH 1991, str. 21; za sorodstveno po- vezavo med njima gl. KERMAVNAR 2018 b, str. 245, 249—250. 18 Rubrika Ornamentale Auslaufbrunnen v katalogu iz 2. polovice 19. stoletja Fürst Salm‘sches Eisenwerk Blansko – Niederla- gen: Wien, Marxergasse Nr. 28 — Brünn, Grosser Platz 21 in pa v katalogu s konca 19./začetka 20. stoletja Maschinenbau-Ak- tiengesellschaft vormals Breitfeld, Daněk & Co. Eisenwerke Blansko. 19 Gl. Fontane illuminate 2000, sl. 172, 188. 20 Npr. v sosednjem Logatcu (Notranjska c. 54, Stara c. 62) brez signature, ki je morda bila odstranjena pri kasnejših prenovah pitnikov. V Novem mestu s signaturo izva- jalca inž. G. Rumpla, v Kalu in Kobaridu signatura milanske tvrdke Gallieni Vigano Marazza in Bopp & Reuther iz Meinheima, v Višnjah pri Colu KONRAD LACHNIK JN- GENIEUR LAIBACH, itd. 21 Gl. tudi Projekt izgradnje logaškega vodo- voda konec 19. in na začetku 20. stoletja (https://www.mojaobcina.si/logatec/novi- ce/projekt-izgradnje-logaskega-vodovoda- -konec-19-in-na-zacetku-20-stoletja.html, stanje 20. 3. 2019). 22 Dnevne novice. Vodovod na Stari Vrhniki, Slovenec, 21. 7. 1904, str. [3]; OBLAK ČARNI 2004, str. 15; SERŠE 2004, str. 77; Vodovod na Stari Vrhniki 1904 (http://www.stara- vrhnika.si/cms1/index.php?option=com_ content&task=view&id=52&Itemid=86, sta- nje 21. 3. 2019). 23 Entwurf einer Wasserleitung für Ortschaft Alt Oberlaibach, Gemeinde Oberlaibach, pol. Bezirk Umgebung Laibach. Situation (Osebni arhiv Eme Goričan). 24 GORIČAN 2015, list 5. 25 GORIČAN 2015, list 24; GORIČAN, GARA- FOLJ, GROM, KRVINA 2016. 26 Študentje 2011, str. 333—334; GORIČAN 2015, list 9. 27 Fotografija objavljena v GORIČAN, GA- RAFOLJ, GROM 2004; GORIČAN, GARA- FOLJ, KRVINA, GROM 2008; GORIČAN 2015, list 4, 14. 28 GORIČAN 2015, list 15. 29 KNIPS 1996, str. 317. 30 Fotografija objavljena v GORIČAN, GARA- FOLJ, GROM 2004; GORIČAN, GARAFOLJ, KRVINA, GROM 2008. Na železniški postaji Hrpelje-Kozina je vzidan identičen lavabo z enakim napisom, primarnost lokacije pa je tudi tam vprašljiva. Na Vrzdencu je pri vho- du hiše št. 50 identičen umivalnik, a brez signature. Kot lahko vidimo z identičnega lavaboja na pokopališču v Zavratcu na Idrij- skem z napisom ANT. KUNZ/ M. WEISSKIR- CHEN (Mährisch Weisskirchen je nemško ime za Hranice na Moravskem) ali na lava- boju, ki ga hrani Mestni muzej v Ljubljani, na katerem je napis JOSEF STADLER/ LAI- BACH, so proizvajalci uporabljali pogosto enake modele in spremenili le napise (gl. KERMAVNAR 2018 d, str. 5). 31 Cerkev so zgradili na temeljih starejših treh stavb (MAROLT 1929, str. 29; AMBROŽIČ 2002, str. 25 sl.; SAPAČ 2015, str. 662). 32 Na bazi nagrobnika so vklesane letnice 1868, 1882 in 1902. 33 SAPAČ 2015, str. 661. Tega leta je namreč umrla Marie Kobal Jelovšek, ki je od v mav- zoleju pokopanih umrla prva. 34 Zelo podobni ograji npr. v Ljubljani vzdolž Cankarjeve ceste nasproti Narodne galerije ali okoli Narodnega muzeja (temeljni ka- men položen 1883). 35 SAPAČ 2015, str. 659. 36 ROBLEK 2008, str. 69—71. Kamra, Hočevar, Cankarjev trg 10 (https://www.kamra.si/ digitalne-zbirke/item/hocevar-cankarjev- -trg-10.html, stanje 18. 2. 2019). V Gradcu se je izšolal za magistra farmacije in se 1895. poročil s Kristino Sadnikar, sestro kamni- škega zbiratelja umetnin in starin dr. Josipa Nikolaja Sadnikarja. 37 ŠUMRADA, ŠKRABEC 1990, sl. 3 (založnik Brilej). Lepo je vidna tudi na razglednici iz leta 1907 (objavljena v DOBROVOLJC 1972, sl. 449, str. 297, kjer se hiša navaja kot last Gabrijela Jelovška). 93 38 Ta ima na vogalih poudarjena stebriča z ra- stlinsko ornamentiko, na Vrhniki manjkata. 39 SAPAČ 2015, str. 660. 40 ZALOKAR 2011, str. 73, 100—101 (na obja- vljeni fotografiji je litoželezna ograja še na svojem mestu); SAPAČ 2015, str. 660 (na ob- javljeni fotografiji hiša že brez ograje). 41 KURENT 1984, str. 206—207; STOPAR 2003, str. 33—35. 42 SAPAČ 2015, str. 661. 43 AMBROŽIČ 2002, str. 21, op. 50. 44 KERMAVNAR 2018 c. 45 Gl. tudi KERMAVNAR 2019 a, str. 19. 46 Vir za tako upodobitev je vplivno delo Ico- nologia (1593) italijanskega ikonografa Ce- sara Ripe. 47 ZALOKAR 2009, str. 34—35. 48 Železárny král. města Rokycan (BĚLOVÁ 2012, str. 279—280). 49 Okolica Vrhnike sicer slovi po kamnu, sam Kotnik pa je bil lastnik opekarske tovarne in bi bila izbira teh materialov bolj pri roki. Vendar je z odločitvijo za litoželezno kon- strukcijo verjetno želel pokazati tudi svojo naprednost in seznanjenost z dogajanjem drugje v Evropi, saj je leta 1858 diplomiral na visoki tehniški in inženirski šoli na Du- naju, tako da ga je gotovo poznal iz prve roke (gl. OBLAK 2003, str. 32, 73, op. 54: v Verdu je istočasno zgradil velik goveji hlev, prav tako z litoželezno nosilno konstrukci- jo; GRANDA 2016, str. 15). 50 OBLAK 2003, str. 26, 32, 73, op. 54. 51 DOBROVOLJC 1972, str. 295; Vrhnika. Tu- ristični informator 2001, str. 15; OBLAK MILČINSKI 2005, str. 95; Občina Vrhnika. Kulturna dediščina (https://www.vrhnika. si/?m=pages&id=14, stanje 12. 2. 2019). 52 Gl. npr. ŽARGI 1980, str. 49—50, kat. št. 112—114; BRATE 1991, str. 49; HUMAR 1998, str. 39—40, 43, 54; ŽARGI 1999, str. 91—92; ŽARGI 2002, str. 112—114; HUMAR 2012, str. 56; LUBEJ 2018, str. 85—92. 53 ŠUMRADA, ŠKRABEC 1990, sl. 21. in 22. 54 Pri pisanju članka se posebej zahvaljujem Milanu Koudelki iz muzeja v Blanskem, ki je tudi avtor fotografije št. 28, Emi Goričan in osebju Cankarjeve knjižnice na Vrhniki, še posebej Nataši Oblak Japelj. LITOŽELEZNA DEDIŠČINA