-^.    125   — VAN RADO:
Goseničice.
/^P"-------3~&\1 a(^n'  vr* krepkih jablan  in ravnih  hrušk je obkrožal
(  f            /l§ ^^^   kmetiško   hišo  z  belimi  stenami  in   zelenimi   okni.
V   V           /Jrl         ^*0^   pristreškom je  košati grm  objemal zid ter ga
^¦^^---/JOlA        božal z drobnimi  vejicami; na  vejicah so visela go-
(T\     ir^\\    seničja gnezda.
l|\   f^l \            Solnce je gorko sijalo, in vzdramile  so se go-
Lš±j}^Ž§fo         \   seničice,  se   spele   pokonci   in skozi  špranje  pogle-
\^«J?~/&r*r@J J   dale v širni svet.
[ ^^-" ^ \J3^y            BKako me greje solnčece v hrbet; obrnem se»
da ogreje še trebušček," povzame ena iz goseničje družbe.
Obrnila je izstradan trebušček proti solncu; za njo pa vse družice. Dobro jim je delo, in goseničica Sivka nasvetuje: nZlezimo ven na vejice, gotovo so zelene!"
nRes, res," zavrne Modroglavka, nskozi to-le špranjo vidim: popki so' se na široko odprli ter pognali zelenja in cvetja."
,,Vse je zeleno, vse," pristavi Gostoščetinka, nto je naše veselje in užitek."
BJedle bomo tako, da zamenjamo srajčece trikrat, ker bi nam bile sicer preozke," vzkliknejo vse na en glas.
Ali prišel je mož dolge in črne brade, v roki je nesel goseničjo bakljo, iz katere je puhal plamen.
BHaha," se je nasmejal mož, Mboste jedle, boste! Plamenček bo vas snedel; veste tako-le," in podržal je tlečo bakljo pod goseničje gnezdece, in kakor bi pihnil, ni bilo ne gnezda ne goseničic. Na tleh so ležale osmo-jene in opražene.