V POLETNI TRAVI      MatejBor
Tako boš ležal, kot ležiš, le malo gloiblje, in z zemljo živel, kot živiš, le malo gldblje.
Le malo gl<iblje, a vendar dovolj glo^boko, da ne dosežeš več teli trav s to sivojo roko.
In čas (bo hitel. Znova bo stoletje mimo in k teibi leže, kar živi in kar živimo,
ne da ibi mislil kdo še kdaj,
kaj je ostalo
za nami, in ostalo^ bo
le bore malo.
Sled našili senc in tamkaj spod morda lobanje, ki prst, dakler jih ne zdrdbi, bo lezla vanije
in jih razganjala, kot jih je duh nemimi nekoč, 'ko' zrl je iz njih v svet neizmerni.
61   Naša sodobnost
961