140 Glasnik SED 64|1 2024 * Pr imož Pipan, dr . g eog r af i je, znans tv eni sodela v ec, ZR C S AZU , Geog r af ski inštitut Ant ona Melik a; pr imoz.pipan@zr c-sazu.si . Dr uštv ene s tr ani Pr imož Pipan* Etnološki večer z naslovom Dediščina solinarstva v Upravni hiši Slovenskega etnografskega muzeja v Lju- bljani je bil posvečen pogovoru o dediščini solin in so- linarstva. Udeleženci in udeleženke so si ogledali doku- mentarni film 30 let Muzeja solinarstva, ki je leta 2021 nastal ob razstavi Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran in Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije; ob tej priložnosti je bil šele drugič javno predstavljen. Do- kumentarni film temelji na intervjujih s posameznicami in posamezniki, vključenimi v nastanek in delovanje Muzeja solinarstva v njegovem najzgodnejšem obdobju. Avtor- ja scenarija in intervjujev sta Veronika Bjelica in Matjaž Kljun, v filmu nastopajo intervjuvanci Eda Benčič Mohar, Flavio Bonin, Jože Delbello, Ivan Mahnič, Mojca Ravnik, Giuseppe Zudič in Klavdio Zudič. Ogledu filma je sledil pogovor o dediščinjenju solin in današnjem pomenu solinarstva. V pogovoru, ki ga je vo- dila Daša Ličen (Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU), so sodelovale in sodelovali: Mojca Ravnik (Inšti- tut za slovensko narodopisje ZRC SAZU), Matjaž Kljun (Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Piran), Maja Bjelica (Inštitut za filozofske in religij- ske študije ZRS Koper) in Flavio Bonin (Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran). Mojca Ravnik, tudi sama intervjuvanka v dokumentar- nem filmu, si je film tokrat prvič ogledala. Poudarila je, da so bili ob vzpostavljanju Muzeja solinarstva solinarji, ki so zgradili muzejski solni fond, najpomembnejši – brez njih ne bi bilo Muzeja. Bistvenega pomena je bilo, da so (nekdanji) solinarji sploh sodelovali z Zavodom za var- stvo kulturne dediščine Slovenije in s Pomorskim muze- jem »Sergej Mašera« Piran. Prav tako je pomembno, da naj se ne bi zgolj vzpostavilo muzeja, temveč naj bi se na muzejskem solnem polju tudi pobirala sol. Dodala je, da je bistvo Sečoveljskih solin kulturna krajina in da je prav zato Muzej solinarstva (oziroma Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran) leta 2004 prejel medaljo Europa Nostra za ohranjanje kulturne krajine – ki je bila sploh prva tovrstna nagrada, ki jo je mednarodna ustanova Europa Nostra, ki se ukvarja s kulturno dediščino, podelila nekomu iz Slo- venije. Šele z mednarodnimi prostovoljnimi delovnimi tabori, na katerih so udeleženci med letoma 1999 in 2014 prebivali v solinarski hiši, pobirali sol in obnavljali solin- ske nasipe, je to postal živ muzej – skansen. Organizatorji in vodje taborov so namreč v soline pritegnili ljudi, da so tam delali in živeli. S tem je bil izpolnjen prvotni cilj, ki so si ga postavili ob vzpostavitvi Muzeja solinarstva. Kustos Flavio Bonin, že desetletja odgovoren za zbirko solinarstva, je na začetku poudaril, da bi bile lahko celotne Sečoveljske soline – vključno s severnim območjem, ime- novanim Lera, kjer se danes sol še pridobiva – zapuščene. V šestdesetih letih 20. stoletja so na območju Sečoveljskih solin, imenovanih Lera, pri nekdanji Drogini tovarni Za- čimba v Seči načrtovali tovarno soli, ki bi bila podobna to- varni na hrvaškem Pagu. Načrt se ni uresničil, denar je šel za tovarno v Tuzli v Bosni in Hercegovini. Leta 1964 so na DEDIŠČIN A SOLIN ARS T V A Etnološki v ečer , Slo v enski e tnog r af ski muzej, Ljubljana, 1 7 . januar 202 4 N as t opajoči na e tnološk em v ečer u Dediščina solinar s tv a (od le v e pr o ti desni): Maja Bjelica, Matjaž Kljun, Fla vio Bonin, Mojca R a vnik in Daša Ličen (f o t o: Pr imož Pipan, 1 7 . 1 . 202 4). Glasnik SED 64|1 2024 141 Dr uštv ene s tr ani Pr imož Pip an južnem območju Sečoveljskih solin, imenovanih Fontani- gge, prenehali pridobivati sol. Po osamosvojitvi Slovenije je začela naraščati vrednost obalnih zemljišč, tako tudi Se- čoveljskih solin. S kulturnim spomenikom danes upravlja Agencija Repu- blike Slovenije za okolje. Muzej solinarstva deluje od leta 1991. Leta 1993 ga je letno obiskalo 3.000 obiskovalcev in obiskovalk, leta 2007 kar 25.000. Takrat se je število obiskovalcev začelo zmanjševati, Krajinski park Sečo- veljske soline je namreč zaprl cesto, ki vodi do Muzeja solinarstva, in sicer najprej za avtobuse, nato pa tudi za osebne avtomobile (od zapornice do Muzeja solinarstva je tri kilometre, ki so jih potencialni obiskovali morali pre- hoditi). Flavia Bonina žalosti, da od leta 2012 solinarska zbirka v Muzeju solinarstva »životari«. Sprejemanje rezer- vacij za ogled Muzeja solinarstva je prevzel Krajinski park Sečoveljske soline, ki upravlja tudi z muzejskim solnim fondom – na katerem od tedaj tudi ni več mogoče pobira- ti soli, saj je petola – posebna podlaga v kristalizacijskih bazenih, ki omogoča pobiranje soli – uničena. Po besedah Flavia Bonina tudi podjetje Soline d. o. o., ki prideluje sol na Leri, za pobiranje soli zaposluje le še okoli deset soli- narjev, kar je za 35 solnih fondov znatno premalo. Deset delavcev lahko uspešno dela le na desetih solnih fondih. Tako tudi soline na Leri počasi propadajo. Brez pomoči prostovoljcev in zakupnikov solnih polj na Leri bi soli- narstvo že propadlo. Tako da je le še vprašanje časa, kdaj bo tudi solinarstvo na Leri ugasnilo. Če povzamem, Sečo- veljske soline so po mnenju Flavia Bonina ujete v škarje interesov nepremičninskih lobijev. Matjaž Kljun je naglasil, da Muzej solinarstva predstavlja neločljiv stik med snovno in nesnovno kulturno dediščino. Zavedati se moramo, da so soline kulturna krajina, ki jo je stoletja oblikoval človek. Današnja podoba solinarske krajine na območju Fontanigge, kjer ni več primarne (so- linarske) rabe prostora, vodi v propad. V zadnjem obdobju je bil iz solinarskega ekosistema na Fontaniggiah izvzet človek – solinar, ki je več stoletij vzpostavljal, ohranjal in skrbel za pridelavo soli, solinsko infrastrukturo in eko- sistem. Po njegovem je treba Fontanigge revitalizirati; to je še vedno možno in nujno. V Piranu in tudi drugje v Sloveniji so še motivirani mladi, ki se želijo ukvarjati s solinarstvom in nanj ne gledajo zgolj kot fizično delo. Če so Sečoveljske soline v preteklosti gradile mesto Piran, ga lahko uspešno gradijo še naprej. Kljun še dodaja, da je bila po občinskem Odloku o Kra- jinskem parku Sečoveljske soline iz leta 1991 naravna de- diščina enakovredna kulturni. Državna Uredba o Krajin- skem parku Sečoveljske soline iz leta 2001 pa favorizira naravo na račun kulturne dediščine. Uredba je močnejši akt od Odloka, ki naravovarstvo v prostoru Sečoveljskih solin interpretira z nadrejenega položaja, namesto da bi bili narava in kultura komplementarni. Predstava o Se- čoveljskih solinah se je z Uredbo utemeljila na čuvanju posamičnih enot, ne pa na enotnosti solinarskega ekosiste- ma, ki je posledica solinarstva. V praksi soline ne morejo biti naravno mokrišče. So antropogeno mokrišče, za kar so nujni ljudje, in to še zlasti staroselci, ki so po Kljunu edini, ki znajo upravljati z vodo. Za konec doda še, da je solinar v svojem bistvu ekolog. Maja Bjelica je že šest let solinarka na Leri, nedavno pa je solinarstvo povezala s svojo raziskovalno dejavnostjo, v kateri vodi temeljni raziskovalni projekt Zrno soli, krista- lizacija sobivanja; projekt je na kratko predstavila. 1 V pro- jektni skupini se med drugim sprašujejo tudi o tem, zakaj je solinarstvo tako pomembno, zakaj nekateri solinarji (in solinarke) kljub oteženim okoliščinam izvajanja solinar- stva pri njem še vztrajajo in se zavzemajo za ohranjanje njegove tradicionalne oblike. V okviru okoljske humani- stike raziskuje, zakaj je solinarstvo pomembno za naše ži- vljenje, zakaj je pomembno kot dejavnost, ki jo pojmuje kot izkustveno okoljsko modrost, pri kateri človek in oko- lje nista ločena. Končajmo torej pri spoju, ki je bil rdeča nit celotne okro- gle mize, pri stiku med naravno in kulturno dediščino oz., še več, pri nepotrebnem in celo nemogočem ločevanju na eno in drugo. 1 Temeljni raziskovalni projekt Zrno soli, kristalizacija sobivanja: So- linarstvo kot izkustvena okoljska modrost (J6-50196) izvajata ZRS Koper in ZRC SAZU ob sofinanciranju Javne agencije za znanstve- noraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije.