Ana Saldanha



			Za starejše od šestnajst



			Prevedla Blažka Müller Pograjc





			Malinc





			Za Z





			Knjiga je izšla s podporo Evropske komisije,

			Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in

			Generalne direkcije Republike Portugalske za knjigo, arhive in knjižnice.





			Podpora Evropske komisije ne zadeva vsebine publikacije, ki je izključna odgovornost avtorjev in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije.





		 			 mreža



			Pridi, približaj se, zapredi se

			v mojo mrežo, v moj zaplet.



			Pajek in Sesalnik (sodobna pravljica)





			Ne, ne, ničesar ni videla, ničesar ni slišala, ničesar ni vedela. Prav ničesar.

			Titó bi lahko rekla tudi kaj drugega, veliko drugih stvari. Toda mamin pogled je prosil za prav takšen odgovor. Oče jo je vprašal: »Ničesar nisi videla, a ne, da ne?« in je nerodno skušal odpreti zataknjeni predal, ona pa je rekla, kar je upal, da bo slišal. Nič ni videla, niče ni slišala, nič ni vedela o ničemer.

			Te besede je Titó ponovila tudi pred agentko Nacionalne republiške garde1 iz kraja Vila Nova de Senfins, ko je ta v ponedeljek pozno dopoldne govorila z njo.

			Agentki je bilo ime Vera Rocha (Titó se je nasmehnila, ko je zaslišala njeno ime, bilo je skoraj kot António Passos Dias Aguiar ali Domingos Dias Santos) in bila je hči Rocha da Lavandeira, ki je imel taverno v Chaimu in sloves pijančka.

			Verica, kakor ji je rekla Titóina mama, ko jo je povabila v dnevno sobo, je ravnala s Titó, kot da bi bila šestleten otrok in ne dekle šestnajstih let, tako rekoč odrasla oseba.

			 »V soboto?« je rekla Titó, ko jo je Vera vprašala, ali je v soboto zvečer opazila kaj nenavadnega. »V soboto zvečer sem šla v posteljo precej zgodaj.«

			»Ob kateri uri?«

			»Kaj pa vem. Okoli pol desete, desete morda.«

			»Pri tebi so bili prijatelji, pa si vseeno šla tako zgodaj spat?«

			»Ja.«

			»V redu. Kaj pa prej? Kaj se je zgodilo prej? Mi poveš? Ja? Daj, povej.«

			Veričin glas je obljubljal bonbone in lizike in njen nasmeh je bil kot podkupnina, ki je obetala sončne popoldneve, ko se gradijo najlepši peščeni gradovi. Ves čas se je smehljala in prikimavala. Morda je bil to le eden od njenih prisilnih gibov, kot je bilo glajenje konice nosu s kazalcem desne roke. Samo še uščipniti za bradico bi jo morala in rahlo zagruliti: »Povej, no, pridna, pridna punčka.«

			Toda, kaj je pravzaprav hotela, naj ji pove Titó?

			»Ne vem, kaj hočete vedeti.«

			»Povej mi vse lepo od začetka, prav?« je rekla Verica. »Tvoja prijateljica je k tebi prišla za vikend, je bilo tako?«

			Ja, tako je bilo.

			»Prišla je v soboto.«

			Titó je z nohtom palca bezala v obnohtno kožico na levem kazalcu.

			»Ne boš odgovorila?«

			Verica je bila slišati razdražena. Ah, kako zlahka se je razkadilo ozračje materinske naklonjenosti.

			»Nisem imela občutka, da ste me kaj vprašali.«

			Še eno drgnjenje nosu, ki se je že ponašal s pordelo konico. Zdelo se je, da je Verica prehlajena ali bo zdaj zdaj zajokala.

			»No, prav. Torej, tvoja prijateljica je prišla v soboto, ne?«

			»Ja.«

			»In kaj sta počeli ves dan?«

			Nič. Nič posebnega nista počeli.

			Nasmešek agentke GNR-ja je postajal zlovešč. Njen kolega, ki je zelo zravnano sedel na zofi nasproti Titó in je bil videti nadvse pomemben, je zagotovo pomislil, da nastopa v kakšni ameriški policijski seriji. Zakon Senfinsa ali kaj takega.

			Agentka je bila še vedno ožarjena s tistim priliznjenim nasmeškom in je vztrajala:

			»No, najbrž nista ves dan nič počeli, ali pač?«

			»Kako?«

			»Rekla sem, da se mi zdi nemogoče, da vso soboto ne bi nič počeli. Nič? Nič od nič?«

			No. Počeli sta nekaj običajnih stvari.

			»Aha. Torej je bila tvoja prijateljica že večkrat pri tebi za vikend?«

			Ne. Tokrat je bilo prvič.

			»In dobro poznaš to prijateljico? Si jo poznala že dolgo časa?«

			Poznala? Zakaj ne – poznaš?

			Titó je povedala, da precej dobro pozna Dulce, spoznali sta se septembra lani. Na začetku šolskega leta.

			»In kakšna je bila?« Verica je znova govorila z lažno prijaznostjo. Le kako je lahko sploh pomislila, da jo bo tako ukanila? »Kakšna je bila Dulce, ta tvoja prijateljica?«

			Kakšna je bila?

			»Normalna, kot moje druge kolegice.«

			»A ja? Da je bila tvoja kolegica? A potem ni bila tvoja prijateljica?«

			»Tako se pač reče. Kolegica. Kolegica, prijateljica, oboje je ista reč.«

			»Se ti zdi?«

			»Ja.«

			»Potem mi pa povej, kakšna je bila ta tvoja kolegica ali prijateljica, prav?«

			Če bi smela, bi ji prava Rocha že primazala krepko zaušnico. Precej se je morala naprezati, da je bila videti mirna, razumevajoča in prijetna, pa čeprav le na videz. Kaj je pravzaprav hotela, naj ji Titó pove?

			 Titó ni nič videla, nič slišala, nič vedela. Prav nič.



			Jasno, da je agentka GNR-ja že vedela, da je bila Dulce stara skoraj šestnajst let, da je bila le nekaj mesecev mlajša od Titó in da je tako kot Titó končala prvi letnik gimnazije. Dulcina mama, ki je takrat počivala v sobi Titóine sestre – prišla je ob prvem svitu in šele sredi dopoldneva so jo prepričali, naj se vendarle malce uleže – ji je zagotovo že razložila vse te podrobnosti.

			Verice bržkone ni posebej zanimalo, da je Dulce vedno nosila jeans in da je vsak petek in soboto zvečer hodila v diskoteko (Titó seveda ni hodila z njo). Zagotovo je ne bi zanimalo, da sta Dulce in Titó skupaj preživljali ure in ure in si pripovedovali o dogodkih iz svojega življenja in iz življenja drugih ljudi.

			V večini primerov je bilo treba prositi Dulce, naj ponovi, kar je že povedala, in pojasni, da se je med vrata Antónievega Minija ujelo Marijino krilo in ne podaljški njenih las, da Duarte ni popil petih takratkih v petih minutah, ampak jih je polokal v celi noči. Ali da eden izmed lastnikov kluba Estado de Sítio nenazadnje le ni bil član mafije iz četrti Aleixo, temveč je le živel v enem tistih elitnih blokov s pogledom na pomole Gaie; ali da ima športni direktor, ki tu in tam zavije v klube sumljivega slovesa, lasni vložek, ne pa predpražnika, ki naj bi ga podstavljal pred vrata Ferrarija, da si njegova ljubica ne bi umazala sandal – in ti sandali naj ne bi bili okrašeni z diamanti, ampak naj bi diamant tičal v prstanu, ki ga je prav ta športni direktor nosil na svojem mezincu.

			Dulce je vedno zapletala zgodbe. Nasprotno pa je Titó zgodbe pripovedovala tako, kot so se zgodile, ne da bi karkoli zapletala in brez dolgovezenja.



			»Dulce je takšna kot moje druge prijateljice«, je Titó rekla agentki. »Zelo rada bere, hodi v kino in v klube, rada kupuje obleke, vedno nosi jeans, no, tisto soboto zvečer pa je nosila rdečo obleko z razkritim hrbtom. Dobre ocene ima. V bistvu, še kar dobre, povprečje pri angleščini in portugalščini pri nikomer ni zelo visoko. Najbrž bo šla študirat novinarstvo. Ne vem, kaj naj še povem. Dulce je običajna, takšna je kot vse punce najinih let. Aja, pa rada ima pse,« se je nasmehnila Titó. »A je alergična nanje.«

			»Kaj pa zabava tu, pri tebi doma, v soboto zvečer?«

			O zabavi Titó ni vedela ničesar. Takoj po večerji je odšla v posteljo.

			»Greš zmeraj tako zgodaj spat? Tudi kadar so pri tebi prijatelji?«

			Zakaj ta Verica da Rocha še kar vztraja, a bo že enkrat odnehala?

			»Ne vedno«, je odvrnila Titó. »Tistega dne sem imela novo terapijo in sem bila zelo utrujena.«

			»Ja, seveda, razumljivo …«

			Agentka je nekajkrat pomežiknila, podrgnila se je po nosu, s pogledom je oplazila Titóine roke, njene mehke noge in invalidski voziček, ki je stal ob naslonjalu kavča. Zavzdihnila je.

			»Torej so bili na zabavi samo tvoji prijatelji? Tebe pa tam ni bilo?«

			»Pa saj ni bila ravno prava zabava. Jaz sem … povečerjala sem in odšla v posteljo.«

			»Diana, Raul, Joaquim,« je Verica naštevala imena, kot da bi klicala učence v razred. »Marco, Elisabete, João Carlos, Carlos, Gonçalo, Tó Zé, Jaime …«

			»Kdo?«

			»Kako kdo? Jaime?«

			»Ja.«

			»Na mojem seznamu je. Tvoja mama mi je rekla, da je bil na zabavi tudi neki Jaime. Rekla je, da je prišel pozneje iz vasi. Ga ne poznaš? To bi lahko bilo pomembno.«

			»Ne, ne poznam. Mislim, da ne poznam nobenega Jaimeja.«

			»Dobro. Preverili bomo, kako in kaj …«

			»A je ta Jaime fant, ki mu pravijo Primitivec? Ja, Primitivec bo, le kdo drug bi lahko bil.«

			»Aha, Primitivec! Vnuk Zira do Coste. V redu, Primitivec. Se morda spomniš še koga, ki bi lahko prišel na zabavo?«

			»Sem že rekla, da ni bila ravno prava zabava. Moj oče je na verandi pekel meso na žaru, potem pa je nekaj ljudi odšlo v stavbo, kjer so nekdaj stiskali olje, v pristavo, torej, igrat namizni nogomet. Nekateri so ostali na travi in se pogovarjali, drugi so bili v kuhinji. Potem so šli na koncert skupine Boys de Senfins, na koncu pa se je v hišo vrnila cela horda ljudi.«

			»Ali nisi rekla, da si šla zgodaj spat? Kako potem veš, kaj se je dogajalo?«

			Resnično je bilo kot v policijskem filmu. Manjkalo je samo, da bi Titó opozorili, da se lahko vse, kar bi utegnila reči, uporabi proti njej, nato pa bi ji nataknili lisice in jo odpeljali na policijsko postajo.

			»No, povej. Kako veš, kaj se je dogajalo?«

			»Ker je pač tako. Ker je običajno pri nas vedno tako. Tudi odrasli so bili tam.«

			»Ja, res. Tvoj oče, mama, teta Dionísia …«

			»To ni moja teta. Je mamina prijateljica.«

			»Aha. In kdo še?«

			»Regina in Reinaldo. Tu blizu imata hišo, reče se ji posestvo São Rafeirões.«

			»Kmetujeta, a ne?«

			Ne, ne kmetujeta. Agentka ju je zamenjala z gospo Regino in gospodom Arnaldom. Ta dva soseda nista prišla na piknik. Regina in Reinaldo imata zelo gosposko hišo, skoraj palačo, opremljeno celo z lastno kapelo. Kapelo so preuredili v igralnico, na vrtu se razprostira olimpijski bazen, v nekdanji pristavi je savna, v nekdanjem hlevu za živino pa je Reinaldo postavil letno kuhinjo v podeželskem stilu, kjer zelo rad peče celega odojka in pripravlja piknike za prijatelje.

			 »Regina in Reinaldo ne živita tukaj. Mi tudi ne. Na posestvu preživljata počitnice, včasih prideta sem za konec tedna. Dianina starša sta.«

			»Ja, seveda, Diana. Pravijo ji Princesa.«

			Je Dianin vzdevek res že prišel na ušesa GNR? Če bi Diana to vedela …

			»Zraven pa je bil tudi bratranec Eduardo. Eddie«, je rekla Titó.

			»Tvoj pravi bratranec?«

			»Ne. Bratranec moje mame je. Moj bratranec v drugem kolenu.«

			»Seveda. Mislim, da ga na videz poznam.«

			»Precej starejši od mene je«, je rekla Titó. »Eddie živi v Ameriki, v Seattlu. Tukaj je bil na počitnicah. Včeraj je zgodaj odšel, pred Dulce, v Španiji ima kongres ali nekaj takega.«

			»Kaj pa včeraj zjutraj?«

			»Še je bil tukaj. Zjutraj ga nisem videla, videla sem ga šele za kosilo. Ni se oglasil na telefon, včeraj zvečer smo mu telefonirali, pa danes zjutraj še enkrat. Hoteli smo vprašati, ali morda kaj ve.«

			»Se pravi, da je bil bratranec tvoje mame včeraj ob petih popoldne še vedno tukaj. Odšel je, malo preden je Raul odpeljal Dulce na postajo. Tvoja mama mi je povedala, da velikokrat ne odgovori na telefon.«

			Zakaj jo Vera vse to sprašuje, ko pa že pozna odgovore? Da bi našla kakšno luknjo v zgodbi?

			»Ja, res je«, je rekla Titó. Večinoma se ga ne splača klicati. Kakorkoli, zagotovo ne ve nič.

			»Nič?«

			»Ja, nič.«

			»Nič o čem?«

			Kakšen pogovor!

			»Eddie gotovo ne ve, kje bi lahko bila Dulce,« je po preudarku povedala Titó. »Odšel je pred njo, v Španijo je odpotoval.«

			»Prav. No, pa se vrniva k Dulce.«

			Titó je počakala, da bi agentka še kaj dodala, ta pa jo je samo gledala, gledala s tistim zoprnim izrazom. Samo gledala jo je.

			»Dulce je tu v hiši pozabila mobitel,« je nazadnje rekla Titó, da bi omilila tišino. »Tako smo izvedeli, da ni prišla domov. Njena mama je včeraj zvečer telefonirala na njen mobitel, oče je zaslišal zvonjenje v sobi moje sestre, kjer je spala Dulce, in se je oglasil.«

			»Ja. Če se vrneva k včerajšnjemu jutru … Tvoja mama mi je povedala, da sta s prijateljico zajtrkovali tu spodaj, na verandi ob ribniku. O čem sta se pogovarjali?«

			»O ničemer.«

			»Ti ni Dulce povedala nič takega?«

			»Ne, nič posebnega ni povedala.«

			»Čisto nič? Sta kar molčali? Ti res ni nič rekla?«

			»Ne, nič posebnega ni rekla.«



			»Bi rada zamenjala prostor z mano?« je rekla Dulce. »Lahko pa se presedeva na drugo stran verande. Tam je senca.«

			Ura še ni bila deset, pa je sonce že tako pripekalo, da je topilo maslo, postreženo pri nedeljskem zajtrku.

			»Ne, hvala, v redu sem.«

			Titó je premaknila voziček na drugo stran mize. »No, povej,« je rekla.

			»Okoli štirih zjutraj je bilo, ko sem odprla vrata svoje sobe in …«

			»Ti si obsedena! Zakaj ne začneš na začetku? Res si obsedena s tem, da pripoveduješ od zadaj naprej!«

			»Samo zdi se ti. Ti si obsedena! Obsedena si s kronologijo! Ti imaš manijo, manijo kronologije. Kronološko zaporedje je privid, je le način, kako nadzirati dogajanje in kako dogajanje osmisliti.«

			»Ti pa tvoje teorije!«

			»To sploh niso teorije. V vsakem trenutku svojega bivanja smo v preteklosti in v prihodnosti, pa se tega sploh ne zavedamo. Še najmanj smo v sedanjosti. In zato hočemo …«

			»Ja, ja, je že v redu. Pustiva zdaj ta tvoja razglabljanja. Povej mi vse, pa od začetka, prosim, vse, tudi tisto, kar že vem,« je rekla Titó. »Daj, še enkrat mi povej, kaj je rekel Raul, ko te je spoznal. Ko te je prišel iskat na postajo.«

			»Pa saj sem ti to že povedala. Pozornejša bi morala biti.«

			»Ko pa vse pomešaš, nobene metode nimaš, malo si tukaj, malo tam, skačeš naprej pa nazaj …«

			»To imenujemo analepsa in prolepsa, pogled nazaj in pogled naprej. Si manjkala v šoli ali kaj?«

			»Daj, nehaj,« je rekla Titó. »Lepo povej, vse po vrsti, da bom kaj razumela. Moraš si predstavljati, da sem tvoja dobra prijateljica …«

			»No, prav, pa si bom predstavljala, da si moja dobra prijateljica.«

			»… zelo inteligentna, čeprav malo počasna. Ti pa hočeš, da sem pozorna na tvojo zgodbo, razumeš? Povej tako, kot da bi nameravala napisati roman.«

			Dulce je resnično hotela napisati roman, začelo se je na začetku leta z zelo resnim načrtom kot odgovor na izziv profesorice portugalskega jezika, ki ga je sprejelo le malo učencev. Dulce je najprej napisala eno stran policijskega romana, v katerem naj bi ponoči skrivnostno izginila brazilska doga. Nato je napisala nekaj zapiskov za srečni razplet nekakšnega ljubezenskega romana. Potem pa je napisala in večkrat popravila dialog med ameriškim vojakom, ki je opravljal službo v Iraku, in neko Iračanko, ki je bila v resnici Portugalka. V petstotih besedah je opisala sončni zahod v Fozu in ga skušala vplesti v neki roman komične narave. Toda Titóina, Carolinina in Ruieva kritika je bila uničujoča. Rui jo je povprašal, kaj je mislila z »delati načrte za prihodnost«, torej z enim od stavkov, ki jih je ironično vključila v zapiske, da bi označila eno izmed oseb romana. Carolina je pripomnila, da je zaplet policijskega romana natanko tak kot zaplet knjige, ki jo je prebrala njena sestrična. Edina razlika je bila v izbiri pasme psa. Celo Titó je podala nekaj negativnih opazk. Tako je Dulce opustila svoja literarna stremljenja in njeni poprejšnji načrti so se spremenili v predmet vsesplošnega posmeha in nagajivega pripovedovanja vicev.

			Dulce se je razgledovala po okolici, konček rogljička si je namazala z maslom, ga odščipnila in ga lenobno žvečila.

			»To delaš zanalašč, izzivaš me,« je rekla Titó. »Daj no, nehaj! Prizanesi mi s temi neumnostmi! Raje pripoveduj!«

			»Ta trenutek, za tvojo informacijo, draga Titó,« je rekla Dulce, »je namenjen temu, da si ogledaš naslovnico, prebereš naslov, se seznaniš z imenom pisateljice, odpreš knjigo …«

			»Nehaj že!«

			»No, prav. Pa začnimo. Bila je junijska sobota, topla in sončna. S soncem bogata, kot bi rekel Dianin oče. Mimogrede, pred kratkim sem brala, da se pripovedi nikoli ne sme začeti z opisom kraja, še manj pa z vremenom. Zelo zanimiv članek je bil, našla sem ga v neki novi reviji v knjižnici.«

			»Ne ovinkari.«

			»V redu. Znova začenjam: Dulce, očarljivo mlado dekle z izrednim smislom za pripovedovanje zgodb, je stopila z vlaka na postaji Vila Nova de Senfins in čakala, da jo pridejo iskat. Imela je prijateljico po imenu Titó in ta je bila zelo inteligentna in nadvse luštna, četudi malce neučakana … Ne me ščipat, ej, nesramnica! In moja prijateljica … Ne, tako ne bo šlo, to ni pripoved v prvi osebi. Dulcina prijateljica je imela počitniško hišo ob jezeru, kjer je bila preživljala … Ne, ta predpreteklik mi ni všeč. Nekega dne je … O, dobro jutro, Laura!«

			Po trati je proti verandi prihajala Titóina mama, cikcakala je, da bi se izognila Loli, v roki pa je nosila vrč s pomarančnim sokom.

			»Sta pa zgodnji, ni kaj!« je rekla. »Bi morda hoteli svež pomarančni sok? Dol, dol, Lola! Lolita! Joj, znorela bom zaradi tega psa! Sta že pozajtrkovali?«

			Laura je sedla za mizo.

			»Mmm, rogljički. Z marmelado! Se pa razvajata, punci. Sta kakšnega pustili za Eddieja in Nísio?«

			»Seveda. Še veliko jih je v zamrzovalniku. Si morda skuhala kavo, mami?« je vprašala Titó. »Še eno bi spila.«

			»Saj veš, da ne smeš piti preveč kave, Titó.«

			»Oh! Samo še eno skodelico, daj no.« Titó se je izognila Laurini roki, ki jo je hotela pobožati po laseh. »Ne bodi tako pokroviteljska, mama. Pojdi skuhat kavo.«

			»Bi hoteli, da grem jaz?« je rekla Dulce. »Sploh ni problema.«

			»Ne, pojdi ti, mama. Ti znaš pripraviti kavo takó, kot mi je všeč.«

			»Joj, kako se matere žrtvujemo za otroke …«

			Laura se ni nasmehnila, Laura se nikoli ne nasmehne.

			»Kar pritožuj se, ja,« je rekla Titó. »Res se lahko pritožuješ.«

			Titó in Dulce sta opazovali Lauro, ki se je stopala proti hiši. Za petami ji je skakala Lola in jo skušala ugrizniti v čevlje.

			»Saj bi lahko jaz šla skuhat kavo,« je rekla Dulce. »Nič lažjega.«

			»Zate že. Pa misliš, da mi boš tako zlahka pobegnila, a? Kaj pa zgodba, ki mi jo moraš povedati od konca do začetka?«

			»Saj sem ti že povedala, da tisto ni bil konec. Še konec začetka ni bil …«

			»No, pa daj. Začni že. Na sredini, na koncu začetka, na začetku konca. Pripoveduj.«



			Titóina mama prinese kavo in se vrne v hišo, Reinaldo se prikaže na koncu trate in jima pomaha, Raul, v hlačkah in brez majice, se na dvorišču loti pranja svojega spačka, Titóin oče najavi, da se bo spravil čistiti rešetke na žaru, a leže na trato, razgrne časopis in se preda soncu.

			Dulce pa plete svojo mrežo. To je zvijačna pajčevina, Titó mora polniti prazne prostorčke, vezati ter stikati konce in razpletati klobčiče zapletene zgodbe. Nič hudega, navajena je.





			 				 					1 Guarda Nacional Republicana, okrajšava GNR: poimenovanje za varnostno telo vojaške narave v Portugalski republiki, sestavljeno iz treh enot, in sicer iz Oboroženih sil, Policijskih sil in Varnostnih služb (Forças Armadas, Forças Policiais, Serviços de Segurança). (Op. prev.)





		 			 senfins



			Naselje Vila Nova de Senfins ima še vedno enako podobo, kot jo je kazalo, ko so v njem prebivali Suevi in romansko prebivalstvo. Zlasti slednje. Še danes lahko etnograf v potezah tukajšnjih prebivalcev, predvsem žensk, zasledi kri, ki je krožila po žilah prvih latinskih prebivalcev.



			Vila Nova de Senfins, Uma Terra, um Povo 2,

			publikacija mestne hiše kraja Vila Nova de Senfins





			Zmeraj ista zgodba.

			Oče obljubi Dulce, da jo bo prišel iskat ob sedmih, pa pride petnajst do osmih. Mama jo ob štirih naroči pri frizerju, sama se prikaže uro kasneje. Kadar je z Ruijem in Carolino dogovorjena, da se dobijo pri njej doma, da bodo kasneje šli v kino ali v disko, prideta zmeraj, ampak zares zmeraj z zamudo.

			In zdaj za spremembo, že sita pogledovanja na nekoliko nespretno narejene modro-bele ploščice na stenah železniške postaje v Vili Novi de Senfins, Dulce že precej časa čaka na Titóin prevoz. Pravzaprav čaka Titóinega očeta ali njeno mamo ali pač nekoga, ki bi jo naposled blagovolil odpeljati. Na trgu pred postajo stoji taksi, taksist čaka na vrtu bara nasproti, pije pivo in si z zobotrebcem beza po zobeh. Dulce ve, da je tisti plešasti možak, ki si kot majhen črn glodalec grize zgornjo ustnico, taksist. Ve, ker je videla, kako je izstopil iz taksija, še prej pa je vanjo uperjal poglede, polne upanja. Vanjo, edino potnico, ki je na postajo prispela z vlakom ob enajstih. Toda Dulce ni nameravala tisto malo denarja, ki ji ga je mama namenila za konec tedna, zapraviti za taksi. Resnično malo denarja ji je dala, povrh pa je še rekla, da ga v zakotni vasici, izgubljeni med hribi, tako ali tako ne bo mogla zapraviti. Kakorkoli že, če ga bo morda potrebovala, ji ga bo zagotovo posodila Titó ali njena mama.

			Zmeraj ista zgodba, dobra stara skopuška Julčika. Po sceni, ki se je zgodila včeraj po večerji, pa se Dulce ni upala očeta prositi za kaj več denarja. Ubogi očka. Ubožček, res.



			V avtu je bilo, na poti v restavracijo. Z glasom igralca v žajfnici, ki govori s svojo majceno hčerkico, očkovo ljubico, je oče zamomljal, da mora Dulce nekaj povedati. Odete …

			»Je danes ne bo?«

			»Ne, ne bo večerjala z nama.«

			»Pa saj je v redu, Diogo. Nič hudega.«

			»Si ne moreš misliti, zakaj ne, kaj, Dulce?«

			»Ne. Si je morda morala nalakirati nohte na nogah?«

			Lakirati Nohte, Umiti Lase, Puliti Obrvi so bile dejavnosti, pisane z veliko začetnico, ki jih je Odete smelo najavljala in uporabljala kot opravičila, da ji ni bilo treba z njima hoditi na plažo ali na kavo. V Parizu, denimo, so bili Oprati Lase, Posušiti Lase, Polikati lase tisti opravki, ki so ji omogočili, da je lahko umanjkala na obisku EuroDisneya z Diogom in Dulce.

			»Ali pa si je morda morala na lase nanesti vlažilno masko?«

			In če bi se Dulce nehala posmehovati? Odete ne gre na večerjo z njima zato, ker odslej ne bo več toliko navzoča v njunem življenju kot nekoč, je z resnim glasom naznanil oče.

			»Navzoča?«

			Ja. Navzoča. Dulce ne more razumeti nekaterih stvari – seveda, še vedno je očkova mičkena punčka – toda, včasih je tako, da se odrasli ne marajo več … no, ne da se ne bi več marali, v življenju pač pridejo trenutki, ko odrasli … Saj razumeš, a ne, Dulce?

			Dulce je brskala po predalu v avtu.

			»So trenutki, ko se odrasli, na povsem naraven način, oddaljijo. Razidejo se, gredo po drugih poteh.«

			»Se ločijo.«

			»Tako je. Ločijo se.«

			»Kot ti in mama.«

			»Kot jaz in mama. Oddaljila sva se …«

			»Ker si si ti zrihtal novo ljubico.«

			»O, Dulce! O, ljubica. O, srček! A se tako reče? Nikogar si nisem zrihtal!«

			»Pa si si. Soraio.«

			Še dobro! Dulcin oče je mislil, da Dulce govori o sedanjosti.

			»Moraš razumeti, da ni bilo ravno tako, punčka moja. Razumi: ljudje se oddaljijo, ustvari se nekakšna razdalja. Dulce, ti še vedno ne moreš dobro razumeti teh reči, veš. In tako se ne sme govoriti, prav?«

			Govoriti morda že ne, početi pa ja, to zagotovo.

			»V redu. Ne bova vendar brskala po preteklosti. Vrniva se k Odete. Kolikor je to mogoče, je Odete dobro. V redu je sprejela dogodke, ubožica.«

			Dulcin oče se je prizanesljivo nasmehnil: ne, ni bilo tako preprosto sprejeti ločitve od njega.

			»Pozdravlja te. Kmalu ti bo telefonirala.«

			Odete bo telefonirala Dulce?

			»Zakaj?«

			Diogo ni doumel vprašanja.

			»Ja, zakaj?« je ponovila Dulce in v predvajalnik vtaknila zgoščenko. »Zakaj mi bo telefonirala? Da bi se skupaj spominjali dobrih starih časov, ko me ni mogla niti videti?«

			»Daj no, punčka! To pa že ni res! Odete ima morda tudi napake, ampak do tebe je bila vedno v redu, a ni tako? Daj glasbo bolj po tiho, boš?«

			»To je tvoj cede. Iz tvojih časov, iz prazgodovine.«

			Dulce je s strani pogledala očeta. Resno se je držal, ustnice je stisnil v tanko črto.

			»Kakorkoli že, Odete … Daj bolj po tiho, daj! Odete ima svoje napake, seveda, kdo pa jih nima! Do tebe pa je bila vedno dobra.«

			»Ja, res. Skupaj sva večkrat zažgali palačinke.«

			»Dulce, prosim te, stišaj že tole!«

			Tole so bili Pink Floyd. Dulce je zapela:



			So, so you think you can tell

			Heaven from Hell,

			blue skies from pain.

			Can you tell a green field

			From a cold steel rail?

			A smile from a veil?

			Do you think you can tell?



			»Palačinke je pekla zato, da bi ti ustregla. Odete je vedela, da imaš zelo rada sladkarije, razumeš.«

			»Sem imela rada. Napačen slovnični čas.«

			Diogo že tri leta ni zares pogledal Dulce. Čeprav sta mama in babica njeno hujšanje spremenili v grško tragedijo, oče še vedno ni videl, da Dulce ni bila več njegova debela deklica, lepo obložena in okrogla, prava pravcata mašinca za goltanje sladoledov, rezin pršuta, tort, cmočkov iz polenovke, jajčnega pudinga, vampov, portugalske enolončnice caldo verde in vsega ostalega, kar ji je prišlo pod usta.

			 »Poglej si no tole!« je rekel Diogo. »A se zdaj nosijo takšni dekolteji?«

			Čudovito! Oče jo je naposled le pogledal in zares videl!



			How I wish, how I wish you were here!

			We’re just two lost souls

			swimming in a fish bowl

			year after year.

			Running over the same old ground…



			»Kaj pa je narobe z dekoltejem? Te moti?«

			»Niti ne, samo vprašal sem, če so takšni zdajle v modi. Ne vem, ali je primerno, da deklica tvoje starosti hodi naokrog takole oblečena. Pravzaprav slečena. Razumeš?«

			»No, pa povej, koliko sem stara. Natančno. Povej, kdaj imam rojstni dan.«

			»A misliš, da ne vem?«

			»Da ne veš? Jasno, da ne. Lani se nisi spomnil na moj rojstni dan. Če te ob enajstih zvečer ne bi poklicala mama …«

			Promet je bil nemogoč, zares nemogoč. Nove ceste, nove preusmeritve, enosmerne ulice, za kaj? Ničemur niso služile. V tem mestu, pravzaprav v provincialnem kraju, je bil promet hujši kot v velikih svetovnih metropolah. Na primer v New Yorku.

			»Bi me pustil v Seattle?«

			»Seattle? S kakšnim namenom pa bi šla v Seattle?«

			»Tam imam prijatelja.«

			»Koga?«

			»Ne poznaš ga. Bratranec neke moje prijateljice je. Pravi, da je Seattle krasen.«

			Pred restavracijo je stal moški, ki je voznikom pomagal pri parkiranju avtomobilov. Bil je nov, doslej ga še nista videla. Mahal je z rokami in kazal na prosto parkirno mesto.

			»Pa saj tu je rumena črta, a ne vidite?«

			Nič hudega, petek zvečer je. Pa tudi on je tukaj, parkirni mojster Diogo (hecno, z Dulcinim očetom sta imela isto ime), sam bo osebno nadzoroval avto, gospod inženir lahko mirno povečerja.

			Parkirni mojster Diogo je nehal žvrgoleti. Poškilil je proti Dulcinemu vratnemu izrezu, a hip zatem že odmaknil pogled.

			»Gospod inženir, ej, gospod inženir, mirne duše lahko greste večerjat s svojo zaročenko!«

			»V redu, a le glej na avto. Zanesem se nate.«

			Včasih je Dulcin oče grdo ravnal s parkirnimi mojstri, celo žalil jih je, včasih pa je bil prijazen in je pretiraval z napitninami. Parkirni mojster Diogo je imel tokrat srečo. Prejel je bankovec za pet evrov.

			»Uau! Si pa radodaren. A veš, kaj se bo zdaj zgodilo?« je rekla Dulce.

			»Kaj pa?«

			Dulce je počakala, da sta prišla do vhoda v restavracijo.

			»Tekel bo v četrt Aleixo in si kupil dozo,« je odgovorila Dulce. »A greš stavit?«

			»Si pa res smešna, Dulce. Treba je imeti zaupanje v bližnjega. Če mu damo razlog za zaupanje, človek vedno izpolni naša pričakovanja, razumeš?«

			Dulcin oče se je ozrl in videl, kako parkirni mojster v atletskem slogu teče navzdol po ulici.

			»A vidiš? Kako šiba …«

			Parkirni mojster je zavil za vogal in izginil.

			»Pa saj to je neverjetno! Pomagati jim hočem, oni pa takole!«

			Vstopila sta v restavracijo. Diogo se je ustavil v atriju in si ogledoval vespo, ki je bila razstavljena za steklom, kot da je ne bi videl že ničkolikokrat.

			»Pomiri se. Pomiri se, Diogo,« je rekla Dulce. »To je najin večer. Tisti drugi Diogo je mislil, da imaš supermlado in superčedno punco s super dekoltejem.«

			Celo kadar je imel resno punco, je Dulcin oče ob petkih zvečer vedno poskrbel za to, da sta šla ven na večerjo s srčkano hčerkico.

			Dulce se je dobro spominjala, da sta prvič šla v McDonald's. In drugič tudi. Vendar v drugo trgovsko središče. Nato očetovska ljubezen ni več vzdržala tolikih nasičenih maščob. Še zbolel bi lahko, presneto! Nato sta poskusila v restavraciji hitre prehrane KFC. Potem sta začela hoditi v Pizza Hut v Foz, pa se mu nekako nista mogla povsem predati. Da bi ji razširil obzorje in morda tudi zato, da bi se izognila bifejski ponudbi Pizza Huta, kjer je lahko Dulce za enotno ceno požirala vse, česar si je poželela, je oče predlagal in celo vsiljeval druge restavracije. Šla sta v maroško restavracijo, v kitajsko (tam ni bilo kruha, a ga je Dulce zahtevala), v indijsko (kjer je bila hrana fluorescentnih barv), v makrobiotično, a sta ji v sladoledarni sledili dve palačinki z vsemi mogočimi namazi, kajti Dulce je bila po večerji noro lačna, potem tipična regionalna restavracija (kjer si lahko staknil vnetje želodčne sluznice), pa japonska (surova riba, kako ogabno). Nato sta približno pol leta večerjala doma. Tedanja očetova zaročenka, Klavdija, je rada gledala kulinarične oddaje in napotke ter spoznanja uporabljala v kuhinji, četudi ne vedno z najboljšimi rezultati. In zdaj sta že nekaj dolgih mesecev kot po tihem dogovoru prihajala sem, v to italijansko restavracijo, kjer so stregli pizzo, pasto ai funghi in pane all’aglio, natanko tako kot v Pizza Hutu, samo petkrat dražje.

			Dulcinemu očetu je bilo všeč vzdušje.

			Všeč mu je bilo, da je bila tam maître d’, enkrat mlada Brazilka, napol gola, drugič mlada Slovanka, tudi napol gola, nekoč je bila tam tudi mlada Portugalka, oblečena v dolge črne hlače in belo bluzo z dolgimi rokavi, zapeto do vratu. Maître d’ je stala na svojem podiju pri vhodu, nagibala se je naprej in kazala dekolte (še najmanj izzivalno Portugalka), potrjevala je rezervacije in spremljala goste k mizam, ki so morale biti rezervirane že dolgo poprej. Restavracija je bila v modi, sem so hodili ločeni očetje s svojimi sinovi, pa tudi ločene in samske ženske, urejene, počesane in naličene, če bi naneslo, da bi se pojavile v družabnih kronikah revij, prihajale so v parih, po tri skupaj, po več skupaj, da bi videle in da bi bile videne. Za nekaterimi mizami so sedeli tudi moški pari, ti so bili zagotovo geji.

			»Torej? Nisi preveč žalostna?« je vprašal Diogo, potem ko so ju spremili k mizi na sredini hangarja, v katerem so uredili restavracijo.

			»Zaradi česa? Zaradi parkirnega mojstra? Zaradi tvojega soimenjaka?«

			»Ne, kaj pa misliš! Dulce, včasih si zelo nesramna. Govoril sem o Odete! O Odete in o tem, da sva se … no … oddaljila …«

			»O vajini ločitvi. Zakaj ne rečeš bobu bob?«

			»Ločitvi, v redu. Nisi zelo žalostna, kaj, mačkica?«

			»Jaz? Pa kaj imam jaz s tem? To je tvoj problem. In njen.«

			»A veš, da se čustev ne sme potlačiti, ljubica, a veš to? Stvari moraš dati ven, ne smeš vsega držati v sebi, razumeš?«

			»Daj no, Diogo, prosim te! Prihrani mi poceni psihologijo! Glej, tamle prihaja Soraia ...«

			»Ne gre za poceni psihologijo, ljubica, sploh ne. Skušam razložiti, da moraš ti, pri svojih letih, na neki način ponotranjiti tisto, kar se ti dogaja, pa hkrati premisliti vse to, kar se, v določenem smislu …«

			Medtem ko je Dulcin oče govoril, si je Dulce ogledovala lestence na stropu, gigantske senčnike iz sivega platna, razgledovala se je po gostih za drugimi mizami, po policah za pultom, ki so prekrivale celo steno od tal do stropa. Skomignila je z rameni in naposled rekla:

			»Prihrani me, ok? Varčuj z mano. A ni ta izraz super? Varčuj z mano. Zadnjič sem na podzemni slišala, kako je to rekla neka ženskica, ko je govorila po telefonu. Rekla je Prihrani me, ok? Varčuj z mano. Gotovo je govorila s fantom. Ali pa z možem.«

			»Toda ti moraš, kaj naj rečem, razumeš? Če se ne boš soočila s svojimi čustvi, če jih ne boš sprejela …«

			»Ti jih moraš sprejeti, ne jaz. Ti si prekinil s svojo Odete.«

			K mizi je pristopil natakar, fant, ki ga je Dulce na videz poznala, zdelo se ji je, da s plaže Texas (bil je iz četrti Aldoar), in povprašal po naročilu.

			»Lahko počakate še minutko?« je rekel Diogo.

			Odprl je jedilni list.

			»Jaz že vem, kaj bi jedla,« je rekla Dulce. »Morsko pizzo.«

			»Kakšna si! To delaš zanalašč, Dulce! Prekleto!«

			»Kaj? Kaj sem naredila?«

			Dulce je na široko razprla oči.

			»Pa kaj je bilo, Diogo?«

			»Nič. Samo rekel sem, da bova potrebovala še nekaj minutk! No, v redu,« se je oče obrnil k natakarju. »Pa naj bo biftek, dobro zapečen.«

			V tej restavraciji ni bilo tako preprosto naročiti hrane, Diogo bi to že lahko vedel. Treba je bilo natančno izbrati, določiti še priloge, omako pa tudi pijačo.

			»A razumeš, punčka,« je rekel Diogo, ko se je natakar naposled umaknil, še prej pa predrzno pomežiknil Dulce. »Moraš razumeti, da človekova čustva …«

			»Razumem, pa še kako razumem. Vse razumem, ok? A boš nehal? Glej, tamle je … Kako ji je že ime? Manela ali Madalena ali tako nekako …«

			 Manela ali Madalena je bila očetova punca pred približno letom dni ali nekaj takega, ena tistih prehodnih punc, ki je bila Dulce predstavljena na neki petkovi večerji in je dva petka pozneje že ni bilo več na spregled.

			 »Ja, tamle pa je Helena,« je rekel oče in diskretno pokimal v prostor. »Oh, ni me videla. No, Dulce, še eno novico imam zate, veš.«

			»Še eno! A ni bila dovolj tista o Odete?«

			»Punčka! Dulce! Ljubica!«

			»Ja? Sem res vse to?«

			»Jaz …«

			»Ti?«

			»Jaz …«

			»A naj takole preživiva večer? Naštevajoč osebne zaimke?«

			»Danes si zares nemogoča. Morda pa se stvari med mano in Odete tudi zaradi tega niso odvijale najbolje.«

			»Kaj? Ker naj bi bila jaz nemogoča?«

			»Ne, kaj pa misliš! Ne, ljubica, nikakor, ti nisi nič kriva. Z Odete se zelo razlikujeva, res je precej drugačna od mene, v kulturnem smislu, pa ne samo to.«

			»Jasno, saj je iz Gaie,3« je rekla Dulce. »Druga država, druge navade.«

			»Ne bodi hudobna,« je revsknil oče, ki mu je šlo v resnici na smeh. »Dejstvo je, da ni bilo tako, kot bi moralo biti.«

			Pice iz Pizza Huta so bile boljše, kot je bila ta, ki so jo postregli Dulce. Pobrskala je po površini, pojedla inčune, eno oljko, stopljen sir.

			»Nič ni tako, kot bi moralo biti, veš,« je potarnal oče.

			Banka, hipoteke, davki, računi, stroški.

			Dulcin oče je govoril in govoril, Dulce pa ga je z odprtimi usti poslušala.

			Ste že kdaj slišali, da bi zobozdravnik propadel? Bržkone bi bilo prvič v zgodovini dentalne medicine!

			Nove možnosti, Mozambik, tržišče v vzponu.

			»Mozambik? V Mozambik greš? Toda tam umirajo od lakote, kako bodo imeli denar, da bi hodili k zobozdravniku?«

			»Ni za dolgo. Pogodbo za eno leto imam.«

			Na očetovi svetlo modri srajci so se prikazali potni madeži. Oče je mežikal, kakor da ne bi mogel prenesti svetlobe, ki so jo metali lestenci in se je zdela stokrat močnejša od stoterih reflektorjev.

			»Ne bo za dolgo, ljubica. Pogodbo za eno leto imam, Dulce, potem bom pa videl. Eno leto mine v trenutku. In počitnice boš lahko preživela pri meni, punčka. Ti to ne bi bilo všeč? Lepo se cepiš proti boleznim in …«



			Tako, belo-modre ploščice je že dodobra proučila. Deset minut in postaja s trgom v mestecu Senfins za Dulce že nima več skrivnosti. Preštela je hiše, okna na hišah in vsa vrata. Taksist še vedno sedi na gostilniškem vrtu nasproti postaji in srka že tretje pivo.

			Dulce si ogleduje zelene natikače, ki jih je kupila včeraj. Konice prstov ima umazane. Morala bi si obuti modre športne copate, ki jih nosi v kovčku. Zakaj je pravzaprav vzela kovček? Dovolj bi bila športna torba za plažo, sobota je, domov pa se bo vrnila v nedeljo pozno popoldne. Toda Titó je rekla, da bo pri njih nekakšna zabava in tako se je Dulce zdelo pametno, da s seboj prinese še rdečo obleko in sandale bronastega odtenka pa še tovor dodatne kozmetike in ličil za povrh. Morda ji res ne bi bilo treba s seboj nositi še torbice, ki se je ujemala s čevlji. In seveda, klobuk! Le kako je lahko pozabila na čudoviti klobuk, ki ga je kupila včeraj! Saj vendar sije sonce! Nikjer niti enega drevesa, ta trg pred postajo je prava puščava!

			Klobuček, ki tiči na glavi enega od možičkov na belo-modri ploščici, se zdi precej hecen, videti je kot cunja, ovita okoli glave, kot nekakšen turban, že nekoliko razvit, videti je kot odmrznjen okrogli kolač z luknjo na sredini, eden tistih, ki jih babica Benedita vedno znova peče in ne odneha, čeprav se ji nikoli ne posrečijo. Njen kolač je na sredini surov, babica pa trdi, da tako narekuje recept iz Ovarja. Neki drugi možiček pa je zagotovo kralj, na glavi mu čemi nekaj privzdignjenega, ki je videti kot petelinova krona, a je vendarle bržkone krona, s kakršnimi se običajno ponašajo kralji. Nad vrati postaje je na ploščicah napis »POSTAJA«. Zares nepogrešljiva zadeva! Mar se ne vidi takoj, da je to postaja? Če bi bilo napisano »JEDRSKA ELEKTRARNA SENFINS«, bi bilo zanimivo, tako pa …

			»Si ti Titóina prijateljica?«

			Prijeten glas izgovori njeno ime. Dulce se obrne in trči ob bleščeč nasmeh, oči, sinje modre kot modrina ploščic, svilnati lasje, na katerih se lesketa nič več in nič manj kot pol kilograma briljantine. Nasmeh, oči, lasje in glas, vse to pripada zelo visokemu fantu, zelo čednemu, podobnemu modelu za kataloge. Na lica ji pritisne dva mokra poljubčka. Uf!

			»Že dolgo čakaš?« vpraša. »Malo zamujam, oprosti. Čakal sem Titó, a nazadnje ni mogla z mano. Poleg tega sem se pote odpravil s spačkom in je bila njena mama zelo zadržana do te odločitve. Danes je imela Titó fizioterapijo.«

			»Ime mi je Raul,« je dodal.

			O, znameniti Raul!

			Raul še kar pojasnjuje, kdo je, kot da bi se bal, da bo Dulce mislila, da jo namerava ugrabiti.

			»Sem Titóin prijatelj. No, v bistvu sem družinski prijatelj. Pravzaprav sem sin prijateljice Titóine mame. Prijateljice iz mladosti. Moji mami je ime Dionísia, Laura pa ji pravi Nísia.«

			Kaj, ko bi Dulce Raulu rekla, da je sita njegovega pojasnjevanja, kdo je kdo in kdo je čigava mama? Ko bi mu povedala, da ji je Titó podrobno razložila, kako sta se srečali njena in Raulova mama?





			 				 					2 Vila Nova de Senfins, En kraj, eno ljudstvo. (Op. prev.)



				 					3 Vila Nova de Gaia je predmestje Porta. (Op. prev.)





		 			 lastna imena



			DGRN4 omogoča dostop do seznamov dovoljenih ali nedovoljenih besed, ki se lahko uporabijo kot lastna imena. Te besede ocenijo ustrezne službe, kar sledi predhodnemu posvetu. Zainteresirani lahko besede predlagajo Uradu za hrambo osrednjih registrov.5

			Na teh seznamih dovoljenih ali nedovoljenih besed, ki se lahko uporabijo kot lastna imena, so objavljeni le predlogi, ki so bili posredovani ustreznim službam do decembra tekočega leta.

			Seznami so vzorčni in ne vsebujejo tistih lastnih imen, pri katerih ni dvomov o njihovi dopustnosti (na primer Maria, José, António, Ana, Carlos, Cristina itd.).



			Spletna stran DGRN

			(Direcção Geral dos Registos e Notariado)

			http://www.gdrn.mj.pt





			Nekega dne, ko sta Titó in njena mama v supermarketu primerjali cene žit za zajtrk in preverjali, katere sestavine so v mešanicah v škatlah, sta nenadoma zaznali glas, ki je bil slišati kot da prihaja iz plastične punčke z izrabljenimi baterijami:

			»Si to ti, Laurica? Ti si, a ne? Ne morem verjeti! Pred kratkim sem z nekom govorila o tebi.«

			»Nísia! Koliko časa je minilo!«

			»In ta lepotička! Je to tvoja hčerka?«

			Titó si je od nog do glave ogledala par zelo modrih oči, nato pa so jo poljubile ljubko mesnate ustnice.

			Laura in Nísia sta se razgovorili o preteklih dvajsetih letih, o času, ki je minil, odkar sta se nazadnje videli. Dobrih dvajset let, je ugotovila Nísia. Manj, je ugovarjala Laura, ker sem bila noseča na zabavi za Adolfovih osemnajst let. Laura je ponovila, vse besede je ponovila z velikimi začetnicami, ležeče in podčrtano: Čutila Sem, Da Sem Bila Noseča. Nato pa je povedala, da ni jedla niti plesala, niti nič drugega. Čutila je, slutila, da je bila noseča, a tedaj nihče ni ničesar posumil, niti Nuno.

			»Noseča sem bila s Saro. Imam dve punci, Saro, ki bo maja dopolnila osemnajst let, in tole punčkico, Titó.«

			»Titó, kako posrečeno ime!«

			»Pravzaprav je Maria Antónia, toda Sara jo je začela klicati Titó in je ime ostalo.«

			»In koliko si stara Maria Antónia?«

			»Enajst.«

			»Res? Kako fino. Krasno. Enajst. Enajst rosnih let. Enajst …«

			Videti je bilo, da je Nísio prevzela številka enajst.

			»O, Nísia,« je rekla Laura. »Neverjetno se mi zdi, da sva se takole srečali po tolikih letih!«

			Nísia je rekla, da ji zdaj vsi pravijo Dionísia.

			»Dionísia? Dionísia? Čudno se mi zdi, da bi te od zdaj tako imenovala. Se spomniš, sovražila si svoje ime. Ti in Ataulfo, ubožček. Imela sta komplekse.«

			»Ja, res, najstniške neumnosti, ja. Zdaj pa mi vsi pravijo Dionísia. Vsaj v laboratoriju. Le za mamo sem še vedno Nisika.«

			»V laboratoriju delaš? Hotela pa si postati zdravnica! No, saj je podobno,« je rekla Laura. »Seveda, človek se mora uresničiti.«

			»Saj sem študirala medicino,« je rekla Nísia.

			»Pa študija nisi končala?«

			»Sem, seveda sem. Postala sem zdravnica. Vendar sem raziskovalka.«

			Imela je enega sina, Raula, ločila se je.

			»Poročila sem se z Antoniem, se ga spomniš?«

			Laura se ga ni spomnila.

			»Visok, svetlolas, modrook. Gotovo se ga spomniš. Zmeraj je tičal z Ruiem Rocho. Se spomniš, no? Stvari se niso v redu odvijale, pa sva se pred tremi leti ločila in zdaj sem znova samska.«

			»Zelo samska, a zelo v redu punca,« je še rekla Dionísia in se zakrohotala, raskavo in visoko hkrati.

			Laura je povedala, da se ji ni uspelo vpisati na Likovno akademijo.

			»Saj veš, kako je, nosečnost, potem sem se poročila …«

			Še vedno pa slika. Pravzaprav slika na porcelan, včasih tudi na platno.

			»In na podeželju preživim veliko časa,« je rekla Laura. »Nuno ima svetovalno podjetje, predava, ves čas je zdoma. Jaz pa … moj poklic je biti mama s polnim delovnim časom. Mama in gospodinja.«

			»To je pa res dober poklic! Nič se ti ni treba opravičevati!«

			»Saj se v bistvu ne. Dobro, zdaj morava iti. Vesela sem, da sva se srečali. Titó, si že izbrala kosmiče?«

			Laura in Dionísia sta si izmenjali telefonski številki in si obljubili, da se v kratkem srečata in v miru poklepetata. A kdaj? Dionísia se je čez tri dni odpravljala na neki kongres v Salzburg, skrbelo jo je, ker ni vedela, kje bi lahko pustila sina.

			»To ne bo Antóniev konec tedna, moj bivši ima neke druge načrte. Raul pa noče k babici, res ne vem, kaj naj naredim.«

			»Zakaj pa ne bi bil pri nas?« je rekla Titó.

			In tako se je zgodilo.

			Raul je prišel v petek popoldne. Imel je trinajst let in obraz kot dojenček. Jokal je, ko se je poslovil od mame in potem ni hotel večerjati. Ni hotel toplega mleka niti bonbonov niti mlečnega riža. Zaspal je na kavču s solzami v očeh, objemal je Jacója. Titóin oče ga je moral po stopnicah vleči gor v sobo (ni ga mogel nesti, saj je bil skoraj tako visok kot on sam).

			Naslednje jutro pa, ko je na vrtu zagledal ribnik in na trati trampolin, zaklade, ki jih je prejšnji večer skrivala temina noči, Raul na jok še pomislil ni.



			»Saj sem že prej vedela, kdo si,« je rekla Dulce. »Titó je že govorila o tebi in o tvoji mami.«

			»Res?« Raul je bil videti vznemirjen. »Kaj pa ti je povedala?«

			»Nič posebnega.«

			»Nič posebnega? Res?«

			»Ja. Kaj pa bi hotel, da bi mi povedala?«

			Bilo je očitno, da Raul ne more verjeti, da Titó ni obsedena s tem, da drugim pripoveduje o njem. Res je poln samega sebe!

			»Žal mi je,« je rekel samovšečnež. »A morala se bova povzpeti po tej ulici. Kiblo sem pustil tam zgoraj, spaček je in dol bi že šel, gor pa … nikoli ne veš, kdaj bo stavkal. Zelo muhast je.«

			Ob reki se od postaje vzpenja zelo strma ulica, ki ji ni videti konca.

			»Nimava kaj, avto naju čaka zgoraj. Kakšnih petdeset metrov navkreber, nič več.«

			Raul govori na nenavaden način, govori, kot da bi zelo oprezno izbiral besede, jih nekaj časa valjal po ustih in jih okušal, preden jih izgovori. Zadržana, muhast, navkreber – je fant mogoče pogoltnil slovar?

			»Študiraš književnost?« vpraša Dulce.

			»Ne, v Lizboni študiram medicino.«

			Vse je jasno. Ni dvoma, genij je. Zagotovo je imel zelo visoke ocene.

			In hodi na zelo, zelo nenavaden način, zdi se, kot da bi imel na športnih copatih vzmeti: poing, poing, poing. Res je zelo visok, pravi velikan.

			Na vrhu ulice se je Raul ustavil na trgu. Prelevil se je v turističnega vodnika in začel razlagati. Sramotilni steber je zgrajen v manuelinskem slogu in je uvrščen na seznam spomenikov nacionalnega pomena, sodobni okoliški umetniki so ga pred časom okrasili s primitivnimi grafiti, ki naj bi delovali prazgodovinsko. Cerkev je romanska (iz poznoromanske dobe, ne romanska kar tako), zgrajena v značilnem slogu pokrajine, je iz dvanajstega stoletja, pravijo pa, da ostaline fresk v njeni notranjosti izvirajo celo iz enajstega stoletja. Pravijo, je rekel Raul, z vso gotovostjo pa se tega ne da trditi. O gosposki hiši, ki stoji na drugem koncu trga, je Raul povedal, da je že dolgo prazna, da pa se še vedno spominja gospe, ki je živela v njej, to je bila neka Maria Sanscrutim. In nato pripoveduje še o sodobnejši zgradbi, ki stoji na vzhodnem koncu trga. Ta stavba je Kulturni dom in tam je nekoč v nedogled ploskal, sploh ne ve več, komu in zakaj. V nedogled, znova beseda v Raulovem slogu.

			Raul odpre vrata na sopotnikovi strani živo modrega spačka in počaka, da Dulce sede vanj. Zapre vrata, stopi okoli avta in sede za volan. Res je pravi gentleman! Spominja na enega tistih igralcev v angleških filmih iz dvajsetih let minulega stoletja. Pretirano nenaraven je, ni kaj. Manjka mu samo še rutica okoli vratu z motivi ocvetličenih rogov. Verjetno je gej. Mamin sinček pa zagotovo, tu ni nobenega dvoma. Mamo je že nekajkrat omenil.

			Raul vpraša:

			»Si pripravljena na vse? S tole kripo nikoli ne veš, kaj se lahko pripeti.«

			Za pravo pustolovščino v slogu Petih prijateljev manjkajo le še kumarični sendviči in ohlajena oranžada … pravzaprav za pustolovščino Dveh prijateljev. Dva v Senfinsu.

			»Mama se ves čas prepira z mano, ker se vozim z Nunovim spačkom,« pravi Raul. »Meni pa je noro všeč. Nekoč se je pokvaril sredi noči, z Diano je bilo, obstala sva sredi planote in tam čakala do vzhoda sonca. Vsi so noreli, iskali so naju celo s helikopterjem. Poznaš Diano?«

			Diana je zagotovo tista punca, ki ji Titó pravi princesa, spakljivka, ki je obsedena sama s seboj, in hčerka strička, ki ima verigo trgovin po kitajskem zgledu Vse po en evro ali Vse za en cent ali nekaj podobnega. Blazno bogata je, njeni imajo hišo z bazenom blizu Titóine hiše v Senfinsu.

			»Mislim, da vem, kdo je, ja. Titó mi je pripovedovala o njej.«

			»Tudi o Diani ti je torej že pripovedovala. Kaj pa ti je rekla o njej?«

			Dulce omahuje.

			»Naj uganem: nič posebnega.«

			»Natanko tako,« reče Dulce in se nasmehne. »Nič posebnega mi ni povedala.«

			Prav gotovo mu ne bo izdala tega, kar ji je povedala Titó. Mogoče pa je ta Diana njegova punca ali kaj podobnega.

			»Glede na to, kar se je zgodilo s Titó,« pravi Raul, »ni nič čudnega, da se vsi bojijo nesreč. Saj najbrž veš, kako je Titó postala paraplegik, a ne?«

			»Zdi se mi, da vem. Zaradi neke nesreče?«

			»Ja. Zaradi nesreče, ki se je zgodila, ko je njena mama, ki je bila precej pod gasom, vztrajala, da jo mora sredi noči peljati v bolnišnico. Torej, Titó je peljala v bolnišnico češ, da se ta slabo počuti, na koncu pa sta v bolnišnici pristali obe. Z avtom se je zaletela v drevo. Da bi bilo vse skupaj še hujše, sta neskončno dolgo čakali na pomoč.«

			Navsezadnje zna Raul vendarle govoriti kot normalen fant pri osemnajstih. Ni rekel, da je bila Titóina mama vinjena ali da je čelno trčila v starodavno avtohtono drevesno vrsto. Še je upanje za fanta!

			»Rešil ju je neki pek,« je nadaljeval, »ki se je nazadnje pripeljal mimo in poklical reševalce. A nisi vedela? Res ne?«

			Dulce vsega tega ni vedela. Titó ni nikoli govorila o svojem stanju. Pravzaprav sta se poznali šele devet mesecev in pred kratkim ji je omenila, da je paraplegik zaradi nesreče, ki se je zgodila, ko je bila stara dvanajst let.

			»Dobri prijateljici sta, a ne?«

			»Ja, v bistvu sva.«

			»Pripovedovala mi je o tebi.«

			»Kaj pa ti je povedala?«

			»Zdaj pa sem jaz na vrsti: nič posebnega.«

			»Res?«

			»Ja,« se nasmehne Raul. Tako popolne zobe ima, tako bele, da bi lahko nastopal v reklamah za zobno pasto. »Res nič posebnega.«

			»Nisem vedela natanko, kako se je zgodila ta nesreča. Titó je res pogumna punca.«

			»Ja, res,« reče Raul. »Dobro se je prilagodila. A vseeno, najbrž ji je zelo težko živeti normalno. Redko jo vidim. Nekajkrat sem jo povabil ven, pa je vsakokrat rekla, da ne more z mano.«

			»Ja, zelo malo hodi ven. Drži se doma, za računalnikom je. No, a saj gre tudi ven. Včasih greva po nakupih, v Texas ali v kakšno drugo podobno trgovino. Mama jo pripelje, Titó mora z dvigalom, ne more skozi glavni vhod, no, pravzaprav lahko, ker imajo klančino, ampak, saj veš, kako je.«

			Medtem ko poskakujeta po podeželski cesti – res neverjetno, da na Portugalskem še obstajajo ceste iz poznoromanske dobe –, Raul ne utihne niti za trenutek. Nenehno govori; o hišah, mimo katerih brzita, o portalih, ki vodijo na posestva, o borovih gajih, o vinogradih, o ljudeh iz pokrajine Minho6 in o tem, kaj njegova mama misli o njih (pravi kmetavzi so in zelo spletkarske narave, ona že ve, kaj govori, ko pa je po rodu iz teh krajev), o romanjih na splošno in o Romanju štirih svetnikov, ki se bo zgodilo ta konec tedna.

			»Danes bodo nastopili Boys de Senfins. Tega se ne sme zamuditi! Na trgu sredi vasi bo, postavili so oder z vsemi možnimi pritiklinami!«

			Zabava na vaškem trgu! Dulce pa je vzela s seboj obleko z dekoltejem na hrbtu in sandale bronastega odtenka z visokimi petami!

			»Pa bomo šli? A je to fešta, o kateri mi je govorila Titó?«

			»Ti je govorila o fešti? No, lahko bi tudi tako rekli. Fešta pomeni, da bomo najprej imeli piknik pri Titó doma. Ja, tam se bomo zbrali in kaj spili in pojedli. Boys nastopijo šele zvečer. Nekateri jih namesto boji kličejo voli in resnično so videti malce goveje. Zlasti pevec! Ampak gotovo ne bomo šli vsi. Najprej vsi govorijo, da bodo zagotovo šli, delajo načrte in se pripravljajo. Potem pa ne grejo. Lani sva šla na primer samo midva z Diano, pa še moja mama je šla zraven. Leto prej sem šel s Saro. Poznaš Saro?«

			»Ne. Sara je Titóina sestra, a ne? Na Erazmusu je bila, a ne?«

			»Ja, v Glasgowu. Pozno je začela študirati. Zaradi Titóine nesreče in vseh scen, ki so sledile, je izgubila kar nekaj let. Zdaj gre na InterRail z nekimi prijateljicami.«

			»Imaš glasbo v avtu?«

			»Ne, radio v avtu je pokvarjen. Nuno vedno pravi, da se radia ne splača popraviti, da bo avto tako ali tako prodal.«

			»No, kakorkoli že, prispela sva,« reče Raul v trenutku, ko si Dulce že natika slušalke.





			 				 					4 DGRN je kratica za Direcção Geral dos Registos e de Notariado, poseben oddelek portugalskega ministrstva za pravosodje, ki skrbi za vpis lastniških pravic za posestva, avtomobile, družbe, zadruge, združenja, hkrati pa deluje kot matični urad, pooblaščen za vpis rojstev, porok, ločitev. (Op. prev.)



				 					5 Conservatória dos Registos Centrais. (Op. prev.)



				 					6 Pokrajina na severnem delu Portugalske. (Op. prev.)





		 			 trampolin



			Trampolin, sam. m. sp.; elastična ponjava, ki osebi omogoča odriv, da poskakuje; pomožno orodje: (fig.) sredstvo za doseganje določenega cilja (iz ital. »trampolino«)





Po Slovarju portugalskega jezika založbe Porto





			S ceste je hiša videti podolgovata, z enim dvignjenim nadstropjem. Nad nekaj kamnitimi stopnicami so na sredini dvojna vrata, prepleskana s temno rdečo barvo.

			Toda zdi se, da Dulce in Raul ne bosta vstopila skozi glavna vrata. Obšla sta hišo in tam se cesta strmo vzpne. »Strmo navkreber,« bi lahko rekel Raul, če ne bi ravno razlagal o »pradavni« tehniki izgradnje kamnitega zidu. Peljeta se še nekaj metrov naprej ob zidu in prispeta do velikega odprtega portala. Zapeljeta skozenj na dvorišče z velikimi tlakovci neenakomernih oblik.

			»Temu se reče dvor,« pove Raul.

			Parkira na koncu »dvora«, ob črnem Audiju, ki pripada Titóinemu očetu. Tam je tudi Lexus z zatemnjenimi stekli, ki si ga lasti Raulova mama in terenski Volvo temno sive barve, ki ga Dulce že pozna (to je avto Titóine mame, predelan na poseben način, z dvižno platformo za Titóin voziček). Na drugi strani je parkiran Citroën C4 – Raul pove, da je to najet avto, sposodil si ga je bratranec Titóine mame –, ob njem pa stoji star traktor, podobne barve kot gasilski avtomobil.

			S te strani dvorišča ima hiša dve nadstropji. Izza vogala se ponuja razgled na trato, ki se spušča proti ribniku, o katerem je Titó že pripovedovala Dulce. Poleti se ne da priti do vode, kajti na bregovih raste gosto trsje. Tako se v ribniku nihče ne kopa, včasih skoči vanj le kateri od psov. Pa vendar, tam je le majhno jezerce, pri Diani pa je kar olimpijski bazen.

			»Jaz pa nisem prinesla kopalk,« reče Dulce.

			»Titó ti jih bo posodila. No, ne vem, ali jih ima, nikoli je še nisem videl v kopalkah.«

			Vstopita v hišo, ta del je videti modernejši.

			»To je kuhinja,« pravi Raul.

			A se sploh ne zdi kot kuhinja. Tam je zofa s prevleko iz bež platna, na njej pa blazine iz blaga barve jajčevca, pred zofo stoji komoda s televizijo, na levi strani pa je velik kamin.

			Sredi kuhinje stoji stara lutka, ki je videti, kot da so jo v njenih časih veliko vlačili po rokah in je bila nenehna žrtev raznoraznega slabega ravnanja, ena takih, ki naposled pristanejo na podstrešju, v velikem zaboju s preostalimi starimi igračami. Koža na obrazu te lutke je razpokana in rumenkastega nadiha, lasje so brez leska in precej razredčeni, njene oči so kot motni črnikasti gumbi. Zelo suha je, skoraj posušena, in tako krhkega videza je, da se zdi nemogoče, da se sploh lahko obdrži na nogah, na sredi kuhinje, bosa na opečnatem podu, in da je pes, ki obletava njene noge, ne zruši na tla. To je Titóina mama.

			»Živijo, Dulce! Si v redu potovala?« vpraša, s težavo govori, kot da bi je jezik ne hotel ubogati. »Lola, nehaj! Joj, ta pes …«

			Titóina mama se nikoli ne nasmehne. Dulce je to že opazila. Zdaj pa opazi še to, da je mama vedno videti na robu joka: oči ima zalite s krvjo, konec nosu rdečkast in nekoliko zabuhle ustnice. Spaka je zaradi bolečine, za to ima dobre razloge. Kadar je obiskala Titó, jo je Dulce vedno imela za najbolj neprijetno osebo, kar jih je na svetu … O ljudeh se nikoli ne sme soditi prehitro.

			»Jacó, pridi,« pokliče Titóina mama. »Ne boj se deklice. To je Titóina prijateljica, Jacó!«

			Jacó je zelo star pes. Zaudarja, ima ognojene oči in manjka mu konec levega uhlja, njegov kožuh pa se zdi kot obrabljena preproga bež barve, polna bolh in zelo umazana, ki je leta in leta služila kot predpražnik v avtomehanični delavnici. Temu stvoru reči pes je enako, kot da bi radijski anteni rekli spomenik.

			»Dol, Lola! Ne! Dulce, pridi naprej v salon. Titó! Diana! Pridita pogledat, kdo je tukaj! In že ima prijatelja!«

			Jacó liže prste na Dulcinih nogah.

			»Zelo prijetno, a ne?« reče Titó.

			Dulce prikima. »Koliko je star?« vpraša.

			»Jacó? Star je kot Zemlja,« reče Raul. »Že pred petimi leti je bil starček, zdaj pa je arheološka najdba.«

			»Ti si še hujši, Raul!« reče Diana. »Ljubček moj, ne meni se za to, kar pravi ta hudobni fant! Pravi srček si!«

			»Diana, no …«

			»Tako, tako srčkan …« reče Diana z zelo visokim glasom, da se Jacó kar strese.

			»Nikoli ga nisem videla pri tebi v Portu,« reče Dulce.

			»Med tednom živi sam v tej palači,« pove Raul, ne da bi počakal, da spregovori Titó. »Če mu gospod Artur in gospa Ermelinda ne bi pripeljala Lole, ki mu dela družbo, bi bil pravi avtist.«

			»Kako zloben je ta fant, pravi hudobec!« reče Dulce. »Briga te, ne bodi žalosten, Jacó!«

			»Nesem ključe v avto,« reče Raul, ki Diane niti ne pogleda. Nekaj mora biti med njima. »Ne vem, mogoče ga bo Nuno potreboval.«

			Raul odide.

			»Tako čeden, tako srčkan,« še naprej gruli Diana. »Pridi k meni, pridi k tetici!«

			Diana ni resnična, ne more biti. Pripada neki sodobni pravljici, nekakšen izmislek je, izmislek nekega pisatelja, ki morda piše preveč nepremišljeno in v naglici, ki skuša en, dva, tri v eni osebi združiti vse značilnosti in vse nenavadnosti popolne zoprnice. Nosi bele kavbojke, oprijete kot druga koža, in belo majčko z globokim izrezom, ki ga tu in tam pokrivajo nekakšni ovratnički. Spakuje se, z ustnicami dela šobico, zavija z zelo naličenimi očkami, stresa kodrčke, pobarvane z mnogimi odtenki medene barve, zvija se sem ter tja in ne obmiruje niti za trenutek. Zdi se, da ima, kot pravi Dulcina babica, mevlje v riti. Prava pravcata princesa je.

			Jacó pa se ne zmeni kaj dosti za princeske. Raje odtaca do Dulce in ji ovohava prste na nogah. Nato se preproga zvali k njenim stopalom in se pripravlja, da bo sladko zadremala.

			»Jacó se je zaljubil vate, Dulce,« reče Laura.

			»Škoda, ker sem malce alergična na pse,« odgovori Dulce in se narahlo podrgne po nosu.

			Laura sede na rumeno zofo, okoli nje ležijo priloge časnika Expresso, televizija je vključena, sicer brez zvoka, a Laura ne bere niti ne gleda. Pravi, da je zelo utrujena, najbrž zaradi vročine.

			»Gospa Laura, bi morda hoteli, da kaj postorim?« vpraša Dulce.

			»Gospa? Draga moja, naša gospa je v nebesih … Kar Laura mi reci, prav?«

			»Teta, je treba kaj pomagati?« reče Diana in se bebasto smehlja.

			»Ne, hvala, dragica, ni treba. Ermelinda je najbrž že na poti. Zakaj ne greste ven? Pojdite malo naokrog ali pa pojdite skakat na trampolin!«

			Dulce se trudi, da bi se nekako izognila zaudarjajočemu smradu ob svojih nogah. Že se dviguje z zofe, ko se na panoramskih vratih prikaže Raul, potreplja se po stegnu in pokliče psa:

			»Jacó! Jacó! Pridi!«

			Preproga pa se ne odziva. Neprizadeto poškili proti njemu in se še naprej stiska k Dulce, ki zdaj negibna stoji in si prizadeva, da ga ne bi pohodila. Princeska še kar trosi osladne neumnosti. Zdi se ji, da se bo tako prikupila Lauri in Titó in zagotovo tudi Raulu. Vsi trije imajo Jacója zelo radi. Drugi pes, zlata prinašalka Lola, je v kuhinji, pogleduje proti salonu in si ne upa vstopiti. Preprogi pa gotovo dovolijo, da prihaja v njihove spalnice in udobno poležava po njihovih posteljah.

			»Jacóju si všeč,« pravi Raul. »Zaljubljen je vate …«

			V redu, ampak to bo neuslišana ljubezen.

			Dulce se nasmehne in nič ne reče. Raul jo nepremično opazuje.

			»Ko sem bil majhen …«

			»Govoriš, kot da bi bil velik,« reče Diana in mu nakloni enega svojih bedastih nasmeškov. »Ko boš dosegel moja leta, potem pa že!«

			Diana šteje kakšnih devetnajst, dvajset let, čeprav jih kaže najmanj petinštirideset.

			»Ohoho, kako smo sarkastični!« reče Raul. »To ti ne pristaja!«

			Diana zardi kot paradižnik. Bržkone misli, da je sarkastičen beseda, ki je v rabi pri dvorjenju.

			»Zakaj ne greste na trampolin ali na sprehod okoli jezera,« reče Titóina mama. »Tako lep dan je.«

			Laura ne more skriti, da hoče biti nekaj trenutkov sama.

			»Potrebuješ kakšno pomoč, teta Laura?«

			»Pri branju časopisa? Ne, Raulček, ne bi rekla. Potem, proti popoldnevu, te bo Nuno morda prosil za pomoč pri žaru. Pa tudi tvoja mama bo kmalu prišla dol. Je že skoraj poldne. Kmalu bo kosilo, nekaj malega bomo pojedli, Ermelinda je že na poti.«

			Dulce namerava nesti svojo potovalko v sobo, kjer bo nocoj prespala. To je soba Titóine sestre Sare, ki je še vedno na potovanju z InterRailom po Evropi.

			»No, pa saj to veš, a ne, Titó ti je to gotovo že povedala. Titó je celo hotela iti z njo, si moreš misliti! Na vrhu stopnic zaviješ na desno in odpreš četrta vrata,« pravi Laura. »Saj ni treba, da grem s tabo?«

			Na steni desno od stopnic je cela vrsta kovanih ključev in ključavnic. Na vrhu stopnic Dulce zavije desno in naleti na veliko pisalno mizo, kakršne so nekoč imeli v starinskih pisarnah. Na pisalni mizi so prenosni računalnik, tiskalnik in bela mačka, ki dremlje, zvita v klobčič.

			»Mucka, mucica! Ks, ks!«

			Mačka se ne premakne.



			Z modrega platna s precej scefranimi robovi se Dulce dviguje proti sinjemu nebu, polnemu oblačkov, ki so videti kot krpice. Sprva zgolj poskakuje, bose noge se komaj zaznavno odlepijo od platna. Čez čas pa se opogumi, postane drznejša, vse bolj se odriva z vsem telesom in lebdi v zraku, obvisi tam zgoraj kot za vekomaj. Ko pada, stisne roke ob telo, ko pa se znova dviguje, jih razširi kot krila – je kot orel v zraku, ki zasleduje svoj plen, kot padli angel, ki prihaja nad zemljo, da bi se navzel moči in znova preluknjal nebo. Na koncu pa se vrti okoli osi svojega telesa in se zvija v spirali, z vso silo pada na napeto ponjavo. Neverjetno je, da se platno ne raztrga.

			»Spominjaš me na Saro, Titóino sestro,« reče Raul in ji pomaga s trampolina. »Ko sem bil otrok in sem prihajal sèm za konec tedna, sem jo opazoval, kako skače na trampolinu. Zdela se mi je kot moder angel. Gledal sem jo, nato pa zadremal v salonu, objemal Jacója in imel prečudne sanje.«

			»Objemal si Jacója? In se nisi zadušil od smradu?«

			Raul se smeji.

			»Res je obnemogel,« reče. »Smrdi kot kuga. Takrat pa se mi je zdel najbolj tolažeče, najzanesljivejše bitje na svetu.«

			Raulov smeh izzveni v jokav vzdih.



			Vsi vedo, da so psi pasme estrela pastirski psi, ki pazijo črede na planotah. Toda na majhnem vrtu Dulcine hiše ni bilo niti mačke, ki bi jo bilo treba spraviti v red, niti prostora, da bi se lahko podil, ne da bi se zaletel v zid sosednje hiše ali v železna vhodna vrata. Zato je bil pes debel in je imel težave s srcem. Odgovorna je bila tudi Dulce, ker pri desetih letih ni razumela, da skupno uživanje velikih kosov mesa, čokoladne torte s smetano, celih zavitkov piškotov in neskončnega števila pločevink kokakole škodi njegovemu zdravju.

			Bil je krotek pes, zelo dober Dulcin prijatelj, ki je bil strašen le tedaj, ko jo je bilo treba varovati pred nevarnostjo, resnično (pred Mimi, vsako jutro na poti v šolo) in namišljeno.

			Bolas je poginil iznenada. Nekega jutra je bilo, ko se je Dulcin oče vrnil domov. Takrat naj bi ga upepelili in njegove ostanke raztrosili po vrtu, imeli naj bi lepo in ganljivo slovesnost, z govori in flavto (Dulce je omahovala, ali naj zaigra A Queda do Império7 ali Edelweiss).

			Tako premišljen in do pičice načrtovan pogreb pa se sploh ni zgodil. Očetova vrnitev in Bolasova smrt sta bili lažni alarm.

			Bolas je poginil in znova vstal od mrtvih še večkrat, vse dotlej, dokler ga Dulce ni več potrebovala.

			Dulce je nekega toplega jesenskega popoldneva po pouku stopila na vrt in poklicala: »Bolas! Bolas!« Pes pa se ni odzval. Pokukala je v pasjo uto. Nič. Vrgla je teniško žogico, ki jo je Bolas oboževal, pa se kuža ni prikazal od nikoder. Dulce je po dolgem in počez prehodila vrt, naposled pa našla psa, ki je zvit v klobčič ležal pod stopnicami.

			»Bolas! Bolas!«

			Bolas je miroval. Mrtev je bil, zares mrtev, Dulce pa ni zajokala. In ni mu pripravila pogreba, ni igrala flavte niti izrekla ganljivih besed o svojem zvestem prijatelju.



			»Bil je umišljen pes, izmislila sem si ga,« je Dulce povedala Raulu. »Starši mi niso dovolili imeti pravega psa. Nekoč sem našla zarod muck, pa mi niso pustili, da bi obdržala enega od mladičkov. Čeprav je bil med njimi tako ljubek siv mucek. Naučila sem ga, da je lizal mleko s krožnika.«

			»Pogovarjava se, kot da bi imela sto let,« pripomni Raul. Nasmehne se in prime Dulce pod roko. »Z vsemi temi reminiscencami …«

			Remiji? Scenami? Kaj?

			»Raul, kaj pa to pomeni?« vpraša Diana. Govori s spakljivim glasom, ustnice nabira v šobo, pači se, stresa kodre, na široko razpira oči.

			»Remi… kaj? Raul, ti pa res govoriš kot kak … Sploh se te ne da razumeti!«

			»Ja, res je. Nihče me ne razume. Sploh pa ne ti.«

			Diana znova zardi. Princeska si je že domišljala, da je našla svojega žabca, le da se je ta že spremenil v princa. Titó je nekoč Dulce povedala zgodbo o nekem fantu, ki mu je bila Diana všeč, bil pa je sin služkinje Dianinega očeta. Ta fant je imel probleme s kožo in zato ga je Diana klicala žabec in se seveda ni menila zanj. On pa se je pozneje ozdravil in si našel ljubko punco. To je bilo že davno. Od takrat si je Diana že večkrat predstavljala svojo sanjsko poroko.

			Raul in Dulce hodita proti jezeru.

			»Kaj pa Titó? Je tudi skakala na trampolinu?« s tihim glasom vpraša Dulce.

			»Včasih. Pred nesrečo. Obstajata dve obdobji. PN in PON.«

			»Kako?«

			»Pred nesrečo in Po nesreči. Prej so bili normalna družina. No, bolj ali manj normalna. Potem pa je vse postalo … tetovirano.«

			»Tetovirano?«

			»Ja. Spodaj se zdi, da je vse tako kot prej, a nesreča je pustila sled, ki se je ne da izbrisati. Kot tatu.«

			Trsje na obrežju jezera je kot visok zid. Na tej strani je voda negibna, zdi se, kot da bi bila oljnata, na gladini se širi sivkasta pena.

			»Kaj pa Diana?«

			»Kaj je z Diano?«

			»Diana ne skače na trampolinu?«

			»Ne! Nikoli! Noče, da bi se ji zatresle maščobne oblogice!«

			Raul stoji pred Dulce, tik ob njej je, zdi se, da jo hoče objeti, jo stisniti k sebi.

			»Morda se boji, da se bodo spremenile v žolco,« pripomni in se na ves glas zasmeji. Njegova sapa je sladkasta, a malce zbadajoča, zbode kot čokoladna krema s paličicami iz karameliziranega sladkorja.





			 				 					7 Propad cesarstva, znan portugalski fado Vitorina Saloméja. (Op. prev.)





		 			 facebook



			Facebook is a social utility that connects you with the

			people around you

			Use Facebook to…

			• Keep up with friends and family

			• Share photos and videos

			• Control privacy online

			• Reconnect with old classmates8





			Ko je bila še dojenček, je bila Dulce očarljiva.

			»Kakšen srček! Kakšen balonček,« so govorili sorodniki in sosedje pa tudi naključni mimoidoči, ki so se ustavljali na cesti in bolj ali manj prisrčno pripominjali: »Poglejte te zalite nogice! Poglejte to debelušno ritko.«

			Dulce je imela tako debela lička, da so bile njene oči kot ozki špranji, bila je kot pristna kitajska lutkica, majcen Buda. Bila je srčkana, luštna, tako ljubka, da je vsakogar navdajala z željo, da bi jo kar požrl. Priletna soseda, gospa Amelija, se je vsakič pretvarjala, da jo resnično jé, ko se je z usti sprehajala od njene tolste rokice do lepo zaobljenega ramenca.

			Rokica, s katero se je Dulce naučila pisati črke, je bila še vedno debelušna. Ko je dopolnila osem let, pri športni vzgoji v šoli ni mogla teči, ker jo je dušilo in ji je primanjkovalo zraka. Učiteljica, gospa Adelajda, jo je oboževala, vabila jo je h klopci v senco, Dulce je ves čas capljala za njo. In bila je, seveda, najboljša učenka na šoli.

			Dulce je bila dolgo prava debeluška. Starejši ljudje so jo trepljali in na vse pretege hvalili njena usteca, govorili so, kakšen užitek da je gledati, kako jé. Pospravila je vse, česar ni pojedla njena sestrična Mimi in vsi so ji ploskali.

			V petem in šestem razredu osnovne šole pa so jo sošolke že podile po hodnikih in jo zbadale z bajsko, kitom, sodčkom.

			Takrat je njen oče kot receptorko v sprejemni pisarni svoje ambulante za nekaj mesecev poskusno zaposlil petindvajsetletno psihologinjo.

			Nato je oče zapustil družinsko hišo in poskusno odšel živet k psihologinji, ki ji je bilo ime Soraia in je imela v Miramaru stanovanjce.

			Očeta ne potrebujemo nič bolj, kot bi potrebovali violino na pogrebu, je govorila babica Benedita, ki je očitno precej vedela o udarcih, ki jih je zet zadajal svojemu zakonu. Pa ni ukrepala. Bilo je, kakor da bi si zatiskala oči in ušesa, kajti živela je v prepričanju, da se v odnos med ženo in možem ne sme vmešavati.

			Resnično, zakaj naj bi ga pogrešale? Da bi menjal žarnice, odnašal smeti, odpiral steklenice vina?

			»Imaš prav, mamica, res ga ne potrebujemo,« je govorila Dulcina mama. »Za tisto, kar je tu postoril, ga bomo zlahka pogrešale. Le čemu je služil? Natikanju rogov, gospod doktor!«

			»Ne govori tako o njem pred punčko, hčerka.«

			»Še zmeraj je oče,« je rekla babica Benedita. »Otrok vedno potrebuje očeta.«

			Zaradi Soraie je oče zapustil mamo. Zaradi Soraie je Dulce v dveh mesecih shujšala za deset kilogramov.

			S Soraio in očetom so bili na počitnicah v Algarveju. Bilo je kakšno leto potem, ko jo je oče prvič zapustil (vmes je imel še Claudio, nato je sledila kratka vrnitev domov, potem pa vnovično snidenje s Soraio). Nekega dne sredi počitnic je Dulce lizala čokoladni, smetanov in piškotkov sladoled, sedela je na zidu restavracije, oče in Soraia pa sta večerjala, kajti jedla sta zelo počasi. Dulce je slišala, da sta se pogovarjala, a je pogovor, ki ji je komaj slišno prihajal do ušes, niti malo ni zanimal. Dokler ni zaslišala Soraie:

			»Nespodobno je, kar počneš s svojo hčerko! Nespodobno.«

			In res je bilo! Imela je prav! Oče se je še enkrat vrnil domov, bilo je maja, obljubljal je, da ne bo nikoli več izginil, nikoli več, nikoli več, zamenjal je vse pregorele žarnice, odprl nešteto steklenic, prebarval stopniščno ograjo, vsak večer je odnesel smeti in steklenice odvrgel v smetnjak za steklo. Po treh tednih pa je, meni nič tebi nič, znova popokal kovčke in odšel. Nespodobno, zares!

			»Nespodobno!« je ponovila Soraia. »In ne govorim o vprašanju estetike. Pravi slon je, nikoli ne bo našla fanta. Niti prijateljic ne bo imela! Pri tej starosti so otroci zelo kruti. Boš videl, da imam prav! Mar nisi opazil, da se že obnaša kot dvorni norček? To je obrambni mehanizem, v stilu, kaj bi se smejali meni, raje se smejte z mano! A pravzaprav hočem povedati nekaj drugega! Nekaj še pomembnejšega. Njeno zdravje! Pa saj ima šele dvanajst let!«

			»Jih nima trinajst?«

			»Ne, dvanajst. Dvanajstleten otrok, ki je težji od mene!«

			»Toda ti si pravcata manekenka,« je rekel Diogo in ji začel poljubljati prste na levi roki, poljubljal jih je počasi, drugega za drugim, dokler ni trčil ob prstan iz belega zlata in z dvema diamantoma, ki ji ga je poklonil. »Ne primerjaj Dulce s seboj! Ti si vendar lepotica!«

			»Resno, Diogo! Resno ti govorim. Si že pomislil na posledice za njeno zdravje? Saj sploh ne more teči, niti ducat metrov ne preteče, ne da bi ji pošla vsa sapa. Na plaži pa ves čas bere, sploh ne gre v vodo!«

			»Ja, res je,« je rekel Dulcin oče. »A kaj naj storim? Zelo malo sem z njo. Njena mama je kriva. Ona je kriva, ja. Júlia se mi hoče maščevati. Z Dulce. Saj veš, kako maščevalna je.«

			Dulce je vrgla sladoled v oranžen smetnjak, ki je stal ob zidu, in lačna preživela preostanek počitnic.

			»Dulce, res ne bi jedla?«

			»Ne počutim se dobro.«

			»Vsaj košček zrezka!«

			»Ne maram mesa.«

			»Od kdaj?«

			»Od vedno.«

			Ko se je Dulce vrnila iz Algarveja, se je zadeva nadaljevala. Še en košček torte? Ne, hvala. Še malo pohanega mesa, daj no, punčka! Ne, Dulce ne jé mesa. Od kdaj? Zakaj?

			»Kaj pa, če greva na eno palačinko s sladoledom in čokoladno omako?«

			»Kar pojdite. Jaz bom ostala tu in gledala televizijo.«

			Mama jo je prosila, naj za božjo voljo jé, naj se vendar ne izstrada do konca. Torej Dulce ne bo ničesar jedla? Jo mar za kaj kaznuje? Kaj ji je storila? Dulce bi jo rada spravila ob pamet, a ne, to bi rada?

			»K psihologu te bom morala peljati!« je navsezadnje sklenila mama. »Jaz pa bom morala k psihiatru. Brez milosti se hočeš izstradati do smrti! Prav. Brez milosti te bom naročila na posvet k psihologu.«

			»Ni treba, res ne. Soraia je psihologinja.«

			Vsi so se vrteli okoli Dulce. Okoli nje so se vrtinčili nasveti, obupane prošnje, mila moledovanja.

			»Anoreksična si, punčka.«

			»Mar je ne bi peljali k zdravniku?«

			»Ne vem več, kaj naj naredim,« je govorila mama. »Vse sem že poskusila! Jaz bom morala k zdravniku, jaz!«

			Prvič v življenju je Dulce videla, da je mama izgubila nadzor nad seboj. Celo jokala je, mama, ki ni nikoli jokala!

			Soraia pa je ubrala drugačno pot, znanstveno in mirnejšo.

			»Dulce, dvomiš v vrednost svoje osebnosti?« jo je nekega dne vprašala.

			Soraia je ravnokar prišla iz kopalnice, ogrnjena je bila v čudovito haljo iz bele svile, glavo je imela ovito z brisačo, zvito v turban. Videti je bila kot orientalska princesa iz Tisoč in ene noči (Dulcina mama je po hiši hodila v stari flanelasti halji, ki je bila nekoč očetova last, lase pa je sušila na zraku).

			»Ne zaupaš si, mar ne?« je nadaljevala Soraia. Sedla je na zofo in prijela Dulcine dlani.

			»Kako, prosim?« je rekla Dulce.

			»Ne znaš in ne moreš uravnavati svojega življenja, konfliktov, ki jih čutiš v sebi, mar ne? Osredotočaš se na svoje telo in tako skušaš pridobiti na vrednosti, tako se poskušaš ceniti. Si zato nehala jesti?«

			»Pa saj nisem nehala jesti.«

			»Če primerjam, koliko si običajno pojedla, bi lahko rekli, da zdaj stradaš. Gre za negativno samopodobo?«

			»Ne, samo debela nočem biti več.«

			»Ampak saj nisi debela!«

			»Vsi tako mislijo.«

			»Kdo, na primer?«

			»Ti!«

			»Jaz?«

			»Ja, ti. Pa moj oče in vsi moji sošolci. Vsi ljudje, kar jih poznam. In res sem debela. Pa ne bom več dolgo.«

			»Dulce je zelo odločna deklica. In zelo pogumna. Pa vendar, ona sama ne more obvladati tega položaja, ki združuje toliko okoliščin, ne more se spopadati s to simptomatologijo, ki …«

			»Ne razumem.«

			»Ne? Glej, v otroškem jeziku ti povem takole: k zdravniku greš! Diogo! Diogo!«

			Dulce je obiskala zdravnika, pregledali so ji kri, naredili so ji ultrazvočne in rentgenske preiskave. Vse je bilo v redu.

			»Ampak ni, ni v redu!« se ni mogla sprijazniti babica Benedita. »Saj ničesar ne jé, še mojega kolača ne, pa ga je imela tako rada!«

			 Ja, res. Nekoč. Dulce je jedla vse, celo surov kolač.

			»Ne, ni v redu.«

			Pa je bilo. Dulce je vedela, da je v redu, zelo v redu. Ni hotela več biti slon. In uspevalo ji je.



			»Jaz nimam težav s težo,« je rekla Dulce Raulu. Vzpenjata se po travnatem pobočju proti Diani in Titó.

			»Lahko pojem, kar hočem, pa se ne zredim. Imam zelo hiter metabolizem.«

			»Tako kot jaz,« reče Raul.

			Resnično, Raul je zelo vitek, a ima široka ramena, velike roke in velikanova stopala.

			»Nikoli mi ni dovolj hrane,« pravi. »Pa se nikoli ne zredim.«

			»Jaz pa ne. No, ja, ne jem vsega in v neomejenih količinah. Ne morem, niti tistih stvari, ki jih obožujem, recimo piškote in čokolado. Včasih pa sem se res nažirala.«

			»Titó je rekla, da bi se rada vrnila v hišo.«

			»Hočeš, da grem s tabo?« jo vpraša Diana. »Ta dva golobčka pa ne vem, kaj bosta …«

			»Diana, kako zoprna si danes! Vsi gremo, kaj pa,« reče Raul. »Lahko pa gremo v pristavo igrat namizni nogomet!«

			»Ne, jaz bi šla raje v hišo,« vztraja Titó.

			»Jaz grem s tabo,« reče Diana.

			»Jaz tudi,« reče Dulce.

			»Ja, ja, sem že dojel.«

			Raul si nadene izraz, ki pravi: »Star sem trideset let in spoznam se na ženske …«

			»Ah, to bo nekakšna ženska zarota. O ličilih in o modi boste klepetale, a ne?«

			V kakšnem svetu pa živi?

			»V kakšnem svetu živiš, Raul?« vpraša Diana.

			»V svetu, kjer kraljuješ ti, princeska!«

			»Naredite mi uslugo,« reče Titó. »Ne hodite za mano, kakor da se bojite, da vam bom ušla. Obljubim, da vam ne bom pobegnila. Diana, če hočeš z mano noter, potem pojdi z mano. Mislim, da se ne splača, ampak ti naredi, kakor hočeš.«

			»Seveda gremo s tabo,« reče Diana. »Vsi gremo.«

			»Diana, ti pojdi s Titó,« reče Raul. »Jaz pa bom Dulce razkazal posestvo.«

			»Oh, zdaj sem se spomnila,« reče Diana. »Domov moram. Starši računajo name za kosilo.«

			Titó se vrne v hišo, Dulce in Raul pa se odpravita na raziskovanje posestva. Bosta naletela na kakšnega razbojnika, bosta pila mlačno oranžado? To je poglavje Odprava v sadovnjak in v pristavo.

			Ko se znova spuščata po travnatem pobočju, Raul poišče Dulcino roko in jo stisne v svojo. Njegova roka je tolažeča kot roka Dulcinega očeta, velika in topla.

			»Da ne bi po nesreči padla …«

			Katera Dulce bo Dulce v pristavi, kamor v somraku vstopa z Raulom? Bo pridna Dulce, deklica, ki uboga in molči? Ali muhasta Dulce, ki ji ni nič pogodu, princeska Dulce? Česa je Raul obdolžil Diano? Da je pikra, zoprna, ja, to je bilo. Bo mar Dulce tista Trnuljčica, ki sanja, da jo poljublja princ na belem konju? Ali zlobna Dulce, hudobna čarovnica, ki skuša podtakniti zastrupljene bombone?

			Pristava je očarljiva. Nizka hiša z dvema nadstropjema, po steni ob vratih se razrašča rožni grm z drobnimi rumenimi vrtnicami. Zares očarljivo.

			»Morala bi videti, kakšna je bila hiša pred leti. Kočura, podrtija. Nuno je trdo garal.«

			Raul odpahne vrata.

			»Odprl bom okna,« reče. »Zdi se mi, da že sto let nikogar ni bilo tukaj. Danes zvečer pa bova tu spala midva z Eddiejem.«

			Princeska Dulce in čarovnica Dulce se združita v izzivalnem nasmehu.

			»Se ti zdi, da se bojim teme?« reče in zapre vrata. »Če sem s tabo, se ničesar ne bojim.«

			Raulove roke so krepke. Raulov objem jo varuje. Dulcine ustnice so suhe. Raul prisloni Dulce na steno nasproti vrat in ji tilnik pridrži s svojo desno roko, njegova roka je blazina, ki njeno glavo ščiti pred hrapavostjo zidu. Poljubi jo s skoraj zaprtimi ustnicami, a to je le začetek poljuba. Sesa ji spodnjo ustnico in ji v usta skuša potisniti jezik. Dulce pripre ustnice in začuti njegov jezik, velik je, silovit in trd, čuti ga na zobeh, svojo brado pritisne ob njeno. Kot siamska dvojčka sta, zlepljena z usti.

			V tistem trenutku Dulce preplavi strah in se prilepi na njegovo telo. Nekdo je z zunanje strani potisnil vrata, ki so udarila Raula v hrbet. Raul poskoči. Dulce ostane prislonjena na steno, negibna je, srce pa ji noro bije. Vse skupaj se zdi kot prizor iz risanke.

			»Hm, hm!« reče glas, ki se zdi znan. »Ničesar nočem prekinjati, toda …«

			»A! Živjo, Eddie,« reče Raul. Podrgne si ramo, kamor so ga treščila vrata. »Živjo. Midva sva ravno …«

			»Never explain, never apologize. Mi ne boš predstavil svoje punce, a?«

			»No, ni ravno moja punca … To je Dulce, Titóina prijateljica. To pa je bratranec Titóine mame.«

			»Dulce? Moja prijateljica s Facebooka? Kakšno lepo presenečenje! Živijo! Jaz sem Eduardo, Eddie!«

			Iztegne roko in stopi k Dulce, da bi jo poljubil v pozdrav.

			»Veseli me, da sem te osebno spoznal. V živo si še lepša kot na fotografijah.«

			To bo torej njuna igra. Spoznati se bosta morala, kajti komaj jo pozna in tudi ona ga ne pozna veliko bolje.



			»Ja, Facebook. Ne veš, kaj je to?«

			»Knjiga obrazov? Knjiga obličij? Kakšno poimenovanje je to?«

			»Daj no, saj Hi5 kot ime spletne strani tudi ni smiselno.«

			Titóina soba v Portu je videti kot pravo tehnološko središče. Sivo platno v srebrnem okviru na steni je služilo kot televizijski zaslon. V sobi stoji polica, naložena z DVD-ji, radijske naprave znamke Bang&Olufsen, trije računalniki, eden izmed njih je prenosen in Titó ga nosi s seboj v šolo, na kilometre kablov, zvočniki. Titóina postelja je kot tujek, ki se je skrivoma priplazil v to sobo.

			»Če bi hotela, bi lahko zavojevala svet, pa mi sploh ne bi bilo treba iz sobe,« je govorila. »Lahko bi vdrla v Pentagonove računalnike.«

			Titó še ni imela veliko prijateljev na Facebooku. Povedano po resnici, imela jih je samo nekaj več kot tristo: Katherine, dopisno prijateljico iz Brightona, in njene prijatelje, Raula in nekaj sto njegovih prijateljev, bratranca Eddieja, ki tudi sam ni imel veliko prijateljev.

			 »Nisem vedela, da imaš bratranca,« je rekla Dulce.

			»Pa ga imam. No, v bistvu je mamin bratranec, moj bratranec je v drugem kolenu. Krasen je. Moraš ga spoznati. Živi v Združenih državah, tam raziskuje proteine, nekaj v zvezi z genetiko. Na podoktorskem študiju je. Precej starejši je od naju. A saj lahko pogledava kakšno podrobnost o njem.«

			Na fotografiji je bil do pasu gol, stal je na neki tropski plaži, obdani s palmovimi drevesi.



			Eduardo (Eddie) Santos Silva

			Networks: United States of America

			Sex: Male

			Interested in: Women

			Hometown: Seattle

			Political views: Shoot the liars



			»Zanimajo ga ženske?«

			»Ga ne zanima nič drugega? Kako čudno!«

			»Sploh ne razumeš. To, da ga zanimajo ženske, pomeni, da ni gej.«

			»Aja!«

			Dejstvo je bilo, da so bili njegovi prijatelji na Facebooku vendarle samo prijateljice. Ni jih imel veliko, približno petdeset.

			»Bi bila njegova prijateljica?«

			Zakaj pa ne? Dulce je bila že naveličana Hi5, to je bila navadna otročarija. »Zelo lep nasmeh imaš. Glorioso je super. Bravo za Ronalda in njegove gole.« Ja, popolne neumnosti, nič zanimivega.

			Eddie je sprejel prošnjo za prijateljstvo, ki mu jo je poslala Dulce. Skleniti prijateljstvo na Facebooku je bilo veliko lažje kot v resničnosti. In bolj resnično.

			Potem pa je nekega dne, ko se je že bližal konec zime in je padal hudourniški dež, veter pa je stresal žaluzije, zazvonil mobitel.

			Dulce je pogledala na zaslon: neznana številka. Redko je prejela klice z neznanih številk.

			Z glasom neprizadete telefonistke je izrekla: »Ja, prosim? Kdo kliče?«

			Neki moški glas jo je vprašal, ali ugane, kdo je.

			»Ne, nimam pojma.«

			Če je Dulce kaj zares sovražila, je bilo zagotovo prigovarjanje, naj kaj ugane. No, poglejmo, ali uganeš, kdo kliče. Stavim, da ne uganeš, kaj sem po horoskopu. Ugani, koga sem srečala. Kako neskončno zoprno! Titó ji je rekla, da Dulce počne enako tudi sama, vendar je bilo kljub temu zoprno!

			»Ne, ne morem uganiti. Glejte, oprostite, jaz … Ne, ne vem. Prekinila bom, če mi ne poveste, kdo ste …«

			Glas moškega se ji je zdel znan. Bil je kot glas radijskega govorca, z dobro lego, z nekoliko umetno kadenco in nepredvidljivimi premori, ki so človeka prisilili, da je pozorno prisluhnil tistemu, kar je govoril.

			»Če mi ne poveste, kdo ste, bom prekinila.«

			»Eduardo tukaj.«

			»Eduardo? Kateri Eduardo? Eduardo Rocha?«

			»Ne, Eduardo Santos Silva, Eddie. Iz Seattla.«

			»A! Živijo!«

			Kakšno presenečenje!

			»Nisem si mislila, da mi boste telefonirali … da mi boš telefoniral. Res si nisem mislila.«

			»Upam, da je to prijetno presenečenje.«

			Dulce ni vedela, kaj naj odgovori.

			»Si tukaj?«

			Ne, ni ga bilo tukaj, bil je v Seattlu. Zahotelo se mu je slišati Dulcin glas, radoveden je bil, kakšen je glas deklice s tako lepim nasmehom. Dulce je imela zelo lep glas, bil je lep tudi, kadar se je jezila.

			»Oprosti, sem mislila, da kliče kakšen norec.«

			Joj, kaj je bleknila! Norec. Norec!

			Eddie je povedal, da je v Seattlu lepo vreme in da gre popoldne na tenis z nekim prijateljem.

			»Danes popoldne? Pa saj je ura deset zvečer!«

			Kakšna koza! Seveda jo je Eddie takoj pobaral, ali se v šoli pri geografiji ne učijo o časovnih pasovih. V Seattlu je bilo šele dve popoldne.

			Pred njim je bil še ves dan, ona pa je v pižami pritiskala nos na šipo in gledala, kako dežuje. Zares romantično nesrečanje, mar ne?

			To je bila prva pomembna reč, ki je ni zaupala Titó. No, ni ji podrobno razlagala o vsem, kar mu je napisala na wall, na Eddiejev zid na Facebooku. Pa saj bi Titó lahko vse prebrala, če bi hotela. Prav tako ji Dulce tudi ni podrobno pripovedovala o mailih, ki ji jih je začel pisati Eddie, ona pa mu je odgovarjala. Pa saj ni bilo nič takega. No, nič takega, kar bi utegnila tako hudo zanimati Titó, kaj pa jo briga njeno dopisovanje. Prav tako ni Titó pripovedovala o sporočilih, pa hkrati tudi ničesar ni skrivala.



			Eddie: Kaj si dons delala?

			Dulce: Oh nč posebnega … zbudila, bla doma, popoldne s prjatli na kavi … ti?

			Eddie: Eh moram neki napisat za jutr

			Dulce: Si konc?

			Eddie: Ja sam še mal manjka.

			Dulce: Grem spat, jutr moram bit zgodi pokonc

			Eddie: ok dobr spančki nočka



			No, telefonski klic pa je že druga zgodba.

			Dulce je nameravala novico povedati Titó, a kaj, ko se je naslednji dan, ko je prišla v šolo, že govorilo o veliki novosti, o v nebo vpijočem škandalu: profesorja športne vzgoje so zasačili, ko se je na kopališču poljubljal z dijakinjo četrtega letnika. Šušljalo se je celo, da v igri niso bili samo poljubi.

			»No, pa imamo primer evfemizma,« je rekla Carolina. Niti ene priložnosti ni zamudila, da ne bi v resničnem življenju uporabila tistega, kar se je naučila pri pouku. »Evfemizem omili manj prijetno resničnost. To, kar sta počenjala, gotovo ni bila ena tistih dolgočasnih reči.«

			Profesorica Maria do Amparo je še poskušala prikriti škandal, nekdo pa je obvestil TVI in tako je morala pristati na intervju. Če bi hotela, bi tudi Dulce lahko svoje mnenje povedala za Jornal da Tarde, pa ni hotela, v velikem loku se je izognila novinarki, ki je stala ob vhodu v šolo. Dulce ni poznala dijakinje, kar se pa tiče profesorja Quima – presneto, ta ima le triindvajset let! Pravzaprav je le malo starejši od dijakov zadnjega letnika.

			»Morala bi govoriti na televiziji in to povedati,« je rekla Camila. »Zaenkrat še nihče na stvar ni pogledal s tega zornega kota.«

			»Seveda ne, ker pravzaprav ne gre le za razliko v letih,« je rekla Titó. »Učenka je še mladoletna.«

			»Koliko je stara?«

			»Mislim, da sedemnajst.«

			»Pri sedemnajstih ni več povsem mladoletna,« je rekla Dulce. »Še pri petnajstih ne, kaj šele pri sedemnajstih.«

			»Seveda je mladoletna,« je rekla Titó. »Polnoleten si šele pri osemnajstih.«

			»Že, ampak za določene stvari.«

			»Da lahko voliš, na primer,« je rekla Camila.

			»Da opraviš vozniški izpit. Da hodiš s fantom, ki je star triindvajset, pa mislim, da je sedemnajst let več kot dovolj …«

			»Ni važno. On je njen profesor.«

			»Pa kaj?« je rekla Dulce. »Če bi imel triindvajset let in bi bil dijak na tej šoli, potem pa ne bi bilo težav? «

			»Ne bi bilo isto,« je rekla Titó. »Rui, ej, a jo ti poznaš? A jo poznaš? Ime ji je Sonja.«

			Rui je sedel na tleh šolskega atrija in se naslanjal na steno. Ni odgovoril.

			»Posluša muziko, ni te slišal. Ta Sonja ni nikakršen otrok,« je rekla Dulce. »No, povej: si ne moreš predstavljati, da bi hodila s triindvajset let starim tipom?«

			Ne, kakšna zamisel! Kakorkoli že, Titó je menila, da je pravzaprav pomemben drug vidik zgodbe. Kleč je bila v tem, da je dijakinja mladoletna in da je profesor odrasla oseba, ki je na položaju avtoritete in je izkoristila to avtoriteto.

			»Jaz pa mislim, da ni tako. Če bi morale spraševati fante, ki jih spoznamo, ali so ali morda bodo naši profesorji ali naši bolničarji ali naši davčni inšpektorji …«

			»Njej ni bilo treba ničesar vprašati,« je rekla Camila. »Dobro ve, da je on njen profesor. Še predobro je vedela, kdo in kaj je on.«

			»A zdaj je pa kriva dijakinja?« je rekla Titó.

			»Nisem tega rekla. Pa tudi za vprašanje krivde ne gre.«

			»Ja, pa gre. Profesor je vendar profesor, je na položaju avtoritete.«

			»No, saj ni policijski agent.«

			»Ne zafrkavaj, Dulce. Na položaju avtoritete je, in konec. «

			 »Avtoriteta, profesor Quim?« je pripomnil Rui.

			 »A, pa si vendarle prisluškoval pogovoru!«

			 »Kakšno avtoriteto pa ima Quimček, a? Če nočemo igrati košarke, je pač ne igramo. Če mu Marisa reče, da ne bo delala vaj, jih pač ne dela. Dajte no, še gospa Firmina iz bara ima več avtoritete kot on.«

			 (Gospa Firmina je bila blaga duša, naredila je vse, kar so jo prosili, celo Melosu je dajala rogljičke, čeprav so vsi vedeli, da ta nikoli ne plača, kar dolguje.)

			Tistega dne Dulce ni povedala Titó, da ji je telefoniral Eddie. Teden dni in nekaj klicev kasneje pa je bilo že prepozno. Pogovori so postali njena in Eddiejeva skrivnost, ena izmed mnogih.

			Eddie je na primer mislil, da je Dulce sirota, ki živi z neko daljno sestrično, ki je zaradi službe pogosto odsotna in je zato Dulce velikokrat sama doma. To je bila nedolžna zgodba, ki si jo je Dulce izmislila, izmislila pač, kar tako … pač zato. Vznemirljiva zgodba, naredila jo je zanimivejšo. Dulcini starši so umrli v letalski nesreči v Maroku. Mar Eddie tega ne ve, se ne spomni? Nesreča je bila, ja, v njej je umrlo tudi nekaj portugalskih državljanov. Pravzaprav dva, Dulcini starši.

			Dulce je bila zelo izkušena punca. Izkušena? V čem? V vsem. Skoraj v vsem. Ja, ko pa od petnajstega leta živi tako rekoč sama. Stara je šestnajst, no, skoraj šestnajst let.

			Adrenalinski športi? Itak! Super so!

			Branje? Obožuje branje, jasno! Najraje knjige o znanosti. Sicer hodi na družboslovno gimnazijo, ampak samo zato, ker sovraži matematiko. On obožuje poezijo? Ona tudi. Poezija je nekaj več, poezija je najboljša.

			Eddie ji je poslal sporočilo s čudovito pesmijo. Zgodilo se je tistega dne, ki je sledil prvemu telefonskemu pogovoru, ko mu je povedala, da dežuje in da je zima. Poslal ji je pesem o slabem vremenu:





			Nekdo mora imeti duha zime,

			da gleda zmrzal in veje

			borov, ki jih je zaskorjil sneg,



			in že dolgo biti mrzel,

			da opazi brinje, nakodrano z ledom,

			jelke, hrapave v oddaljenem blesku



			januarskega sonca, in da ne pomisli

			na nikakršno bedo v glasu vetra,

			v oglašanju tistih nekaj listov,



			ki je oglašanje zelenja,

			polno istega vetra,

			ki vleče na istem golem kraju



			za poslušalca, ki posluša v snegu,

			in, sam nič, opazi

			nič, ki ga tam ni, in nič, ki je.9





			Bori, ki jih je zaskorjil sneg, brinje, nakodrano z ledom, hrapave jelke. Lepo, zelo lepo. Nič, ki je. Prelepo. Podobno poeziji Alberta Caeira,10 nežno.





			 				 					8 Facebook je družbeno omrežje, ki vas poveže z drugimi. Uporabite Facebook za ...

						• vzdrževanje stikov s prijatelji in družino

						• objavljanje fotografij in video posnetkov

						• nadziranje zasebnosti na spletu

						• da se ponovno povežete z nekdanjimi sošolci. (op.prev.)



				 					9 Wallace Stevens, Planet na mizi. Izbrane pesmi. Prevod Veno Taufer. Ljubljana: CZ, 2000



				 					10 Alberto Caeiro je pesniški psevdonim portugalskega pesnika in filozofa Fernanda Pessoe. (op. prev.)





		 			 pod soncem in za vetrom



			Videl sem vsa dela, ki se opravljajo pod soncem: In glej, vse je nečimrnost in lovljenje vetra.





Prd 1,14





			»To je zelo zanimiv izraz: slon sredi sobe,« je rekel Eddie. »Ne poznaš tega izraza?«

			»Kaj pa vem. Mislim, da ne.«

			Na Facebooku sta si bila podobna, lahko bi rekli, enaka, enakovredna. Govorila sta o rezultatih Gloriosa, o zadnjem koncertu Pearl Jama, na katerem je bil tudi Eddie, o državah, ki bi jih Dulce rada obiskala, o tistih, ki jih je Eddie že obiskal. Tudi telefonski pogovori so bili lahkotni, sladek ništrc.

			Zdaj pa, ko je z Eddiejem po kosilu sedela na trati pred kuhinjo in pila kokakolo, on pa pivo, je Dulce čutila, da bi se lahko vsak trenutek, ko bi izrekla kakšno slabo izbrano in površno premišljeno besedo, zakotalila po bregu navzdol in se ustavila šele pri trsju ob jezercu. Slon sredi sobe … Slon sredi sobe? Vse ženske Eddiejevih let zagotovo poznajo ta izraz in vedo, kaj pomeni.

			»Ta izraz se uporablja, ko imamo pred sabo neprijetno situacijo, za katero vsi vemo, pa o njej nihče ne govori. Ko je Titó doživela nesrečo, je bil slon v hiši težava z alkoholom, ki je pestila njeno mamo.«

			Eddie srkne pivo in se nasmehne Titó.

			»Ti najbrž še ne piješ,« reče. »Še nisi dovolj stara.«

			»Včasih že spijem kakšnega takratkega.«

			»Kaj? A res? Kje? Kje pa ti sploh lahko piješ?«

			»V diskoteki.«

			»Kaj pa tvoja sestrična? Tvoja skrbnica? A to ve?«

			Kaj pa je zdaj to? Se je Eddie prelevil v njenega skrbnega očeta, v njenega strogega profesorja? Še malo, pa bo rekel, da bo poklical v njeno šolo in zahteval srečanje s svetovalno delavko.

			»Tukaj, na Portugalskem, s petnaj… šestnajstimi leti nisi več otroček,« reče Dulce. Oči ima zaprte, zaradi sonca. »Tudi kar se tiče … kar se tiče seksa.«

			»Ej, a mi hočeš povedati, da nisi več … no, da nisi več nedolžna? A hočeš reči, da je pri tvoji starosti normalno, da so dekleta že spolno aktivna?«

			Dulce ne pritrdi niti ne zanika. Nasmehne se.

			»No, ja, zdaj pa se zdi, kot da se jaz ne spominjam, kako je, ko imaš šestnajst let,« reče Eddie. »To niti ni tako daleč. Kakorkoli že, vedi, da bi se v Združenih državah vpisal na seznam pedofilov že samo zaradi tega pogovora, ki se zdajle odvija med nama. Vsaj v nekaterih državah. Na primer v Teksasu. A veš to?«

			»Ne. Ti si pa zelo dobro obveščen.«

			»Če še tako paziš, je premalo.«

			»Na Portugalskem pa ni treba?«

			»Kaj ni treba? Biti obveščen?«

			»Ne. Paziti, ali se lahko pri šestnajstih že pogovarjaš o teh zadevah.«

			»Ne vem, mislim pa, da pri šestnajstih že lahko … no, ne vem, zdi se mi, da že lahko odločaš po svoji volji.«

			»O čem?«

			»Hm. Za začetek, odločaš o tem, ali se boš pogovarjal o teh stvareh. Po svoji volji.«

			Dulce nima lastne volje. Če jo je opazil ta moški, ki je precej starejši od nje, ki vse ve in ji posveča pozornost – le kaj naj bi naredila? Kaj bi lahko naredila po svoje? Nič, jasno.

			Ko že namerava nekaj odgovoriti, skozi kuhinjska vrata pride Dionísia s kozarcem vode v roki in reče:

			»Se lahko pridružim mladini?«

			»Gospa Dionísia, seveda, izvoli,« reče Eddie. Videti je zelo živahen. »Ti prinesem odejo za noge?«

			»O, kako lepo, da si tako spoštljiv s starejšimi,« reče Dionísia in pokaže dve vrsti zelo belih zob. »Ja, res, človek v tretjem življenjskem obdobju že čuti svežino podeželskega popoldneva.«

			Čisto nič ni mraz. Sonce pripeka, tu in tam zapiha lahen vetrc, a Dionísia ovije obe roki okoli telesa in se sključi sama vase: Eddie vstane s prizadevno naglico, jo posadi na svoj stol in steče v kuhinjo po drugega.

			»Oh, kako prijetno je tukaj,« reče Dionísia. »Laura ima res srečo. Tu ima pravi pravcati paradiž. Ko bi mi bilo dano kaj takega.«

			In komaj tedaj se ozre k Dulce, kot da bi jo opazila šele v tistem trenutku.

			»O, Dulce. Saj si Dulce, a ne?«

			»Ja.«

			»Dulce, koliko si stara? Trinajst, štirinajst let?«

			»Ne. Skoraj šestnajst. Pravzaprav sem že šestnajst. Se še nisem navadila, da sem šestnajst,« reče, ko na trato s stolom v rokah stopi Eddie.

			»Kako lepa starost. Oh, ko bi spet imela šestnajst let! Ali pa ne. Ko sem imela šestnajst, sem bila tako trapasta. Pojma nisem imela, kaj hočem, kam grem, kaj počnem. Šestnajst let!«

			»In že pije,« reče Eddie in postavlja stol. »Pije, a je še dojenček. In počne še druge reči! Ne vem, kam to gre, res ne vem. Današnja mladina!«

			»Nisem rekla, da …«

			Dulce začne razlagati. A kdo jo sploh posluša?

			Eddie sede nasproti Dionísie, jo gleda, se ji smehlja, govori z njo. Kot da bi jo kdo začaral, Dulce izgine z Zemljinega obličja.

			»A veš, ko si govoril o slonu sredi sobe …« reče Dulce, vendar je Eddie ne posluša. Niti približno je ne posluša. Sloni, takratki, Dulce, vse se je razblinilo.

			»Ja, že sem oddala povzetek svojega predavanja,« pripoveduje Dionísia, »ko nenadoma opazim, da še nisem uredila bibliografije, a si lahko predstavljaš? Joj, ta moja glava. Moja podoktorska študentka me je opozorila na to, pomisli, moja post-doc me je morala opozoriti, groza!«

			Dulce še vedno gleda Eddieja in Dionísio, smehlja se, kadar se nasmehne Dionísia, nadene si začuden izraz, kadar se začudenje izriše na Eddiejevem obrazu, pa vse zaman, Eddie in Dionísia je ne vidita. Dulce je, kot da je ni, meni nič tebi nič, kar tako. Onadva pa govorita o kongresih, o prispevkih za kongrese, o direktorju Dionísinega laboratorija, o mentorju Eddiejevega podoktorskega študija, o življenju v Ameriki, o krizi na Portugalskem, o štipendijah, o podporah, o INIC-ju, o IBMC-ju, o IPATIMUP-u, o povzetkih razprav in drugih bolj ali manj zagonetnih stvareh. Dulce še vedno sedi ob Dionísii, a ne zaseda nobenega prostora.

			»Zdaj sem vaju pa res zamorila,« končno reče Dionísia in Dulce nameni materinski smehljaj. »Ti in tale malčica sta se lepo kratkočasila, jaz pa sem se vmešala v pogovor. Vidva imata veliko več skupnega. Kar pustila vaju bom, da se zabavata po svoje.«

			»Dionísia! Ni vam treba hoditi proč! Ostanite!«

			To je bila zvijača. Dionísia je hotela, da bi Eddie spoznal, da je »malčica« še vedno otrok. Kaj se bo torej zgodilo? Pri čem bomo torej ostali? Pri tem, da je Dulce najstnica, ki ni dovolj stara niti za to, da bi jo odrasli jemali resno? Ali pri tem, da bo odrasla ženska odšla od odraslega moškega, ki že kaže prva znamenja pleše in jo mora prijeti za roko, da ji pomaga vstati s stola. In nenadoma opazi, da odhaja tudi »malčica«?

			»Dulce, ostani še malo. Spij še eno kokakolo.«

			Končno! Videti je, da se Dulce le še ni docela razblinila v zraku.

			»Grem pogledat, kje so moji prijatelji, moji vrstniki. Starčki pa naj se zabavajo po svoje in kramljajo o svojih odraslih zadevah.«

			To je odgovor, ki ga Dulce ponavlja in pili, ko se urno spušča po travnatem pobočju, na slepo, za njo pa teče in jo zasleduje čreda slonov. Resnični odgovor, ki ga je zmogla spraviti skupaj, pa je bil prava jecljajoča zmešnjava:

			»Jaz ... torej … jaz grem tja dol. Grem pogledat, kje je Titó. In kje je Raul. No, ne vem, ali on … Pa itak ne smem piti preveč kokakole. Zaradi kofeina.«

			Zaradi kofeina! In ona je malčica, ki sta ji mamica in očka, oba poginula v letalski nesreči, prepovedala piti preveč mehurčkastih pijač.

			Dulce se ozre. Eddie in Dionísia se gromko krohotata. Čisto mogoče, da je Dionísia stresla kakšno šalo na račun današnjih deklet, češ, kakšne debeluške so, Eddieju pa se je to zdelo smešno za umret.



			Zmeraj ista zgodba. Zmeraj ista zgodba. Zmeraj, zmeraj, zmeraj ista zgodba. Zmeraj, prekleto!

			Kadar so se s sestrično in njenimi prijatelji igrali družino, je bila Dulce zmeraj pastorka ali pa nadležna obiskovalka. Velikokrat se je tudi pri babici znašla v vlogi pritepenke ali obiskovalke, ki nikoli ne pride pravočasno – mama je zamujala in jo je vedno pripeljala prepozno. Dulce je brezglavo tekla po hodniku do kuhinjskih vrat, tam pa obstala in gledala Mimi, Carloto in Domingosa, ki so se igrali na vrtu. Čakala je na kakšen znak, na še tako majhno znamenje, ki pa ga nikoli ni bilo.

			»Torej? Ne vidite, kdo je prišel? Dulce je tukaj!« je govorila babica.

			Babica se je zelo trudila, ubožica.

			Dulce se pravzaprav ni kaj dosti vznemirjala, ker je zamudila malico na vrtu: ostanki kolača so bili velikokrat prepojeni z vodo (babica je kar s cevjo poškropila umazanijo, ki so jo otroci pustili na mizi), z »ribezovim sokom« pa je tudi imela določene izkušnje – denimo obisk bolnišnice, ko so ugotovili, da jagode navadne bodike, namočene v postani vodi, niso samo neokusne, temveč tudi niso najbolj blagodejne za trebuh.

			»Mimi je mama, Domingos je oče in Carlota je otrok. Ti pa si lahko, če že hočeš, zelo zoprna in zelo grda daljna sestrična. In zelo debela.«

			Kadar je deževalo, so igrali karte v babičini hiši, običajno v kuhinji. Dulce je vedno izgubila. Prepuščeni sami sebi v Dulcini roki, so se stric poštar, sestrična pekarica, sin čevljar in druge karte brez para postavljale v pahljačo samskih nesrečnikov, oseb brez družine. Dulce se je skozi solzno zaveso zazirala v zamegljene karte, sestrična in njeni prijatelji pa so se ji smejali.

			»Babi, Dulce spet joka.«

			Daljni sorodniki na kartah, razmetani po črno-belih kuhinjskih tleh, so ustvarili pisan vzorec.

			»Kakšna občutljiva mimoza pa si, deklič moj! Prav zares! Kaj pa je bilo tokrat, a? Kaj se je zgodilo?«

			Dulce je pogoltnila zrak.

			»Oni goljufajo, babica.«

			Zdaj je zares zajokala, solze so se ji kotalile po debelih licih, bile so okrogle in velike kot frnikole.

			»Imela sem očeta, pa babico, pa sina, pa je Domingos rekel, da ne velja.«

			In ni veljalo. Navodila na škatli so bila jasna: samo najožja, osnovna družina je prinašala največje možno število točk.

			»Ne trmoglavi, punčka. Pridi, bova pobrali karte.«

			Babica jo je pripravila do tega, da je s tal pobirala karte. Mimi se je smehljala, Domingos pa jo je gledal z omalovaževanjem.

			»Poberi še tisto,« je rekel. »Tam pod mizo.«

			Dulce je smrknila in si obrisala nos v rokav svoje srajčke.

			»Babi, Dulce si briše nos v rokav!«

			»Dulce!« je rekla babica. »O, Dulce! To se ne dela! Kakšna svinjarija pa je to!«

			»Kako občutljiva je tale deklica, prava mimoza,« je babica govorila mami, ko je ta ob koncu še enega popoldneva nesojenih upanj in razočaranj prišla po Dulce. »Za vsako malenkost se razjoče.«

			»Ko pa je še majhna …«

			»Majhna, pa kaj še! Dulce, punčka, zgleduj se no po svoji mamici. Tvoja mama ni nikoli zajokala, nikoli potočila niti ene solze! Da bi zajokala, bi morali prej pasti Carmo in Trindade.«

			Carmo je bila cerkev na vogalu trga, kjer so stali levi, ki so skozi usta bruhali vodo. Trindade pa je bila bolnišnica, kamor so odpeljali Domingosa, ko so mu morali operirati nogo. Dulce si je predstavljala ruševine, kupe ruševin, ogromne kamne, ki so padali mami k nogam, krike prizadetih in preplašenih ljudi in mamo, ki je naposled le prelila solzo, eno samo samcato, ki ji je po vseh grozotah naposled le spolzela po licu. Mama je bila kamnita levinja.



			Ponavljanja zmeraj iste stvari se, jasno, naveličaš. Kaj si ta bedni Eddie sploh predstavlja? Sam je nižje rasti, pa trebušast tudi, mar res misli, da je videti kul samo zato, ker ima dva uhana v enem uhlju in pirsing na obrvi? In tisti čopek, ki mu opleta po vratu, je videti, kot da bi z njega visela glista. Kaj mu ni jasno, kaj si predstavlja, pa kaj se gre?

			»Se ne pogovarjaš več z Eddiejem?« vpraša Titó.

			Titó je brala na verandi. Ko se ji približa Dulce, Titó zapre knjigo.

			»Ne več. Drugi otroci se niso hoteli igrati z mano,« reče Dulce.

			»Drugi otroci? Kdo? Raul?«

			»Ne. Eddie in Raulova mama.«

			»Saj veš, kako je s tem. Skoraj iste starosti sta.«

			»Pa koliko je sploh star Eddie?«

			Na Facebooku je Eddie trdil, da ima devetindvajset let. Nísia jih je imela najmanj štirideset. Se pravi, da je bil kakšnih trinajst ali štirinajst let starejši od Dulce in približno deset let mlajši od Nísie.

			»Okoli trideset, se mi zdi,« reče Titó. »Je bolj njena kot naša generacija. Si opazila, kako se ji prilizuje?«

			»Eddie? Komu?«

			»Nísii.«

			»Ne, tega pa res nisem opazila.«

			»Ne?«

			»Ne.«

			»Ko je moja mama izvedela, da sem nam bo ta vikend pridružil Eddie, je Nísio sem povabila z namenom. Prepričana je, da se bo tole končalo s poroko.«

			Dulce vstane in naredi nekaj korakov po verandi.

			»Kaj praviš? To ni res! On je sploh ne opazi, pa to je vendar jasno kot beli dan,« reče. »Ona tako ali tako ni njegov tip, stara je in blond, on pa sploh ne mara blondink. Pa še nič jošk nima.«

			»Kako pa ti to vse veš?« vpraša Titó. »Kako veš, kaj je njemu všeč?«

			»Tako pač, sklepam po tem, kar pripoveduje.«

			»Kdaj je kaj pripovedoval?«

			»Kaj pa vem, enkrat že. Pa saj ni važno. Nehajva govoriti o tem, saj je itak brez zveze. Saj naju ne brigata ta starca, a? Kaj bereš?«

			Titó pokaže naslovnico. Knjiga nosi naslov Ženske mojega očeta, pisatelj je José Eduardo Agualusa.

			»Te knjige še nisem brala,« pravi Dulce. »Prav rada bi si jaz izmislila ta naslov. Lahko bi celo napisala avtobiografski roman. Moja mama zelo rada bere kronike tega pisatelja v Públicu. Jaz tudi, včasih. A je knjiga v redu?«

			»Kar bere se. Šele na triintrideseti strani sem.«

			»Kaj pa Nísia? Ima kakšnega fanta?«

			»Pa kaj še. Zanjo nihče ni dovolj dober. Na vsakem najde tisoč pomanjkljivosti.«

			»Tale Nísia je pa kar zoprna, mar ne?«

			»Zelo zoprna je! Hujša je od Diane. Ona je res prava princesa. Po drugi strani pa je dober človek. Sploh si ne moreš predstavljati, kako nam je pomagala, ko sem imela nesrečo, res! Neutrudljiva je bila! Krasna!«

			»Tvoja nesreča. Nikoli mi nisi govorila o tem.«

			»Ni bilo priložnosti. Bi rada, da ti povem?«

			»Če hočeš.«

			»Bilo je neke noči, ko smo imeli zabavo tu pri nas. Bila sem že v postelji. Takrat me je začela obhajati nekakšna slabost, čuden občutek sem imela, bilo je, kot da bi mi prsi stiskalo nekaj neznansko težkega.«



			»Tvojo mamo je to najbrž čisto uničilo.«

			»Seveda. Mene pa spremenilo v paraplegika.«

			Titó to izreče z glasom, ki skriva vsakršno čustvo, govori, kot da bi pripovedovala o nekem čisto naravnem dejstvu, ki ga ni vredno obžalovati. Nato pogleda na mobitel in reče:

			»Diana je poslala sporočilo. Vabi nas k sebi. A greš? Super bazen imajo.«

			»Nisem prinesla kopalk.«

			»Pa vzemi kopalke moje sestre.«

			»Povabiva še Eddieja?«

			»Prav. In Raula. Moj oče hoče, da bi ti pokazali tistih šestnajst mlinov na veter, ki stojijo v vrsti, ampak se mi zdi, da bo to načrt za drugič.«





		 			 odvisnosti



			Ženska je narejena posebej za to, da ugaja moškemu.

			[…]

			Če je ženska narejena za to, da ugaja moškemu in da mu je podrejena, mora biti moškemu prijetna in ga ne sme dražiti: njena moč izvira iz njenih čarov; in z njimi ga mora prisiliti, da tudi on najde svojo moč in jo uporabi.



			Jean-Jacques Rousseau, Emil ali o vzgoji, peta knjiga





			»Sploh ne razumem, zakaj ljudje kadijo. To mi pa res ne gre v glavo!«

			Diana si sname velikanska sončna očala in pogleda Eddieja naravnost v oči. Nato si popravi kovinske naramnice fantastičnega bikinija in se narahlo dotakne krajca belega slamnika. Potem se mu nasmehne.

			»Ne razumeš?«

			»Ne, sploh ne morem razumeti. Tudi tega ne, kako nekdo ne more nehati kaditi. Pred kratkim sem sestrinega moža vprašala, zakaj ne neha kaditi. On pa je odvrnil, naj utihnem, ker sploh ne vem, kako je to težko. Jaz pa njemu nazaj, naj ne naklada! Ko pa je to tako grozna navada in ves čas ve, da mu škodi, da počasi umira, da zboleva za rakom, da je to strašna stvar za kožo, vse to ve, pa se ne more znebiti te razvade! Ne, ne razumem, ne morem razumeti.«

			»Jaz tudi ne,« reče Eddie. Prižge si cigareto in gleda proti bazenu, kjer drug ob drugem plavata Raul in Dulce. »Zlasti kadar za kadilce vsaj v nekaterih kulturah velja, da so slabši od nacistov. Ja, kajenje ni samo škodljivo za zdravje in kožo, kot si, o, Diana, tako lepo povedala, temveč kadilcu daje tudi nekakšno podobo pripadnika najnižje kaste, ki se je ne smeš niti dotakniti.«

			»Kaj?«

			»Lahko bi rekli, obrobnosti, odpadništva.«

			»No, tako hudo pa spet ni,« reče Diana. »Kajenje ni tako hudo kot zbadanje v žilo ali snifanje.«

			»Tukaj že. V Ameriki pa pravzaprav kadijo le ljudje, ki živijo na robu družbe. Ljudje, ki v življenju nimajo nobene perspektive, samomorilci, skratka.«

			»Torej … se tudi tebi zdi … misliš, da je kaditi slabo?«

			»Slabo? Zdi se mi grozno. Strašljivo.«

			»Pa kljub temu še vedno kadiš?« vpraša Titó.

			»Ja, kot vidiš.«

			Eddie spusti oblaček dima, ki lebdi v zraku in se počasi razblinja.

			»Nikoli nisi pomislil, da bi nehal?«

			»Ves čas mislim na to. Vsakokrat ko prižgem cigareto, pomislim, da bi res moral nehati kaditi. To je smešna, draga in škodljiva razvada. In prav ta misel me navda z veliko željo, da bi si prižgal novo cigareto.«

			»Ne razumem. Res ne razumem,« reče Diana. »Če veš, da ti škoduje, če hočeš nehati …«

			»Nočem nehati. Vem, da bi moral, a nočem«

			»Saj to je isto. Če veš, da moraš, zakaj torej ne nehaš?«

			Eddie narahlo potreplja Diano po ramenu in reče:

			»Premlada si še, da bi razumela ta protislovja. Vesela bodi, da lahko uživaš v svoji gotovosti.«

			»Pa saj nisem tako mlada …«

			»Seveda si. Otrok si še.«

			»Pa vendar veliko ljudi neha kaditi,« reče Titó. »To ni več tako redko.«

			»Ja, bo že tako. In številni prenehajo piti, se špikati, snifati, skakati v posteljo s prvim ali prvo, ki jim prekriža pot, delati od sedmih zjutraj pa do polnoči sedem dni na teden. In veliko ljudi je, ki se pravilno prehranjujejo in se veliko gibljejo. Kot tista dva tamle.«

			Eddie pokaže na Dulce in Raula in se znova obrne k Diani.

			»Je pa tudi veliko ljudi, deklica moja,« reče, »ki se nažirajo, pijejo in jedo, kar jim pride pod roko, pa čeprav vedo, da se jim bodo zamašile žile in jih bo slej ko prej zadel infarkt. Veliko ljudi je, ki jih ne briga, ki ne naredijo ničesar. Različni smo …«

			»Pa vendarle lahko vsakdo, če le hoče,« z roba bazena pripomni Dulce, »nadzira svoje vzgibe.«

			»O, si poslušala?«

			»Ja. Sem.«

			»In kaj se ti zdi?« vpraša Eddie. »Se ti res zdi, da lahko nadziramo, obvladamo vsak svoj vzgib?«

			»Ja, tako se mi zdi.«

			»Si prepričana?«

			»Hm. Ja, mislim, da ja.«

			»Dvomim. Razumem, da se Diani zdi, da je svet črno-bel, toda ti … Ti že ne. Tvoj svet ni črno-bel.«

			»Kakšen pa? Barvit?«

			»Ne,« reče Raul. »Ne, Dulce, tvoj svet je samo črn, prečrn je. Tvoj svet je svet žalovanja.«

			»Kako poetično,« reče Eddie. »Toda …«

			»Greva v vodo?«

			Dulce in Raul ponovno skočita v vodo v trenutku, ko se na vratih kuhinje v Regininem spremstvu prikaže Dionísia. Oblečena je v enodelne kopalke in okoli pasu ima zavezano ruto.

			»Sem mislila, da se Nísia ne bo nikoli prikazala.«

			»Ni ji všeč, če je sonce premočno.«

			»No, poglejte, zdaj pa prihaja nekdo, ki nam bo lahko odgovoril na tvoja vprašanja o odvisnostih,« reče Eddie, ko sem jim Dionísia približa. »Gospa doktorica nam bo povedala, zakaj obstajajo tudi kadilci, ki ne nehajo kaditi.«

			Dionísia se ozre okoli sebe.

			»Govorila bom le v navzočnosti svojega odvetnika. Diana, a je tu še kakšen ležalnik?«

			Eddie skoči pokonci.

			»Lezite na mojega, jaz bom sedel na blazini ob vaših nogah.«

			»Veš, kaj! Res morava prenehati s tem. Vsakič, ko se srečava …«

			»S čim?«

			»Mi odstopiš mesto.«

			»To storim z največjim veseljem. Mesto moškega je ob ženskih nogah.«

			»Kako podlo sprenevedanje!« reče Diana. »Lažnivec!«

			Eddie se smeji.

			»Mogoče pa res. Ampak priznajte. Mar o tem ne sanjate vse ženske?«



			»Zdaj pa sem se dokopala do spoznanja. A veš, do katerega?« pravi Diana in pogleda Raula, ki je z Dulce na drugi strani bazena. »Naj ti povem, v čem je v bistvu težava?«

			»V čem?«

			»On se me boji. Boji. Strah ga je, ko je z mano. No, mogoče ne čuti ravno strahu, temveč spoštovanje. Z zelo mlado in nezanimivo punco, táko, kot je Dulce, na primer nima tega problema. Zadnjič sem ga vprašala, zakaj ne ostane pri nas. V smislu, mojih staršev tako ne bo doma. On pa odvrne, da ne ve, če se mi bo lahko uprl. Ja, zdim se mu več od njega, zato si ne upa.«

			»Česa si ne upa?« vpraša Eddie, ne da bi trenil.

			Eddie leži na ležalniku, ki ga je Diana prinesla iz lope ob bazenu.

			»A nisi spal?«

			»Ne, punca, še zdaleč ne. Samo tvoja bodoča tašča spi kot top. Ja, in zdaj me boš vprašala, ali sem slišal vaš pogovor?«

			»Ja, si slišal naš pogovor?«

			»Vse sem slišal, čisto vse.«

			Eddie je vse slišal in se ob tem neizmerno zabaval.

			»Neverjetno, vse ženske ste enake!« reče.

			»Kaj?«

			»Kot sem rekel.«

			Eddie dvigne naslon ležalnika in se postavi v sedeči položaj.

			»Kot pravim. Mlade, manj mlade, Portugalke, Američanke, lepe za umret, grde kot smrt … Vse, ampak vse ste enake. Princeska moja, vse, čisto vse sledite enakemu vzorcu, v glavi se vam kolesca podobno vrtijo in ni načina, kako bi se to dalo spremeniti. Celo pri tejle, ki tu ob meni vleče dreto.«

			»Govori tiše, prebudil jo boš.«

			Vsi pogledajo Dionísio. Glavo si naslanja na ramo in rahlo smrči.

			»Tale punca pa veliko spi!« reče Eddie.

			»Punca?« ga Diana debelo pogleda. »Nísia pa res ni punca. Je gospa v letih. Lahko bi bila naša mama.«

			»Tvoja mama, Diana,« reče Eddie. »Moja samo če bi res bila pohitela.«

			»Pa saj si starejši od nas, zrel človek si.«

			»Diana, prilizovanje te ne bo nikamor pripeljalo.«

			»Kaj? Govoriš kot Raul!«

			»O čem si maloprej govoril, Eddie?« vpraša Titó.

			»Kdaj?«

			»Pred nekaj trenutki. O vzorcih in pravilih, ki jim sledijo ženske.«

			»Aja, to. Poglej tisto ženskico, na primer,« reče Eddie in pokaže na drugo stran bazena, kjer se naslonjena na rob pogovarjata Raul in Dulce.

			»Tista ima ime, se ti ne zdi?«

			»Seveda ima ime. Lepo ime. Dulce, Sladka, Sladkorček. Dulce je prišla pred nekaj urami, srečala je princa na belem konju in tako naprej: in kaj počne zdaj?«

			»Kaj počne?«

			»Meče se na zobe,« pravi Eddie. »Noro se trudi.«

			»A vidiš?« reče Diana. »A vidiš, kako prav sem imela? Še Eddie je opazil! Meče se za Raulom, osvaja ga, da je že kar nespodobno!«

			»Ne, ni nespodobno, naravno je,« reče Eddie. »Čeden fant, toplo vreme, konec tedna na podeželju, kaj pa naj drugega počne v tem zakotju na koncu sveta?«

			»Vidva sploh ne poznata Dulce,« reče Titó. »Ona pa že ni taka, da bi se metala za fanti.«

			»Si prepričana? Kako veš? Si jo kdaj videla pri delu?«

			Titó se zagleda v svoje bele noge in reče:

			»No, ja, res ne hodim v diskoteko in na podobne kraje. Ja, prav imaš, ne morem biti prepričana. Vem pa, da se vsaj v šoli ne meče za fanti.«

			»Ne vem, če veš, Eddie,« reče Diana in se karseda zapeljivo nasmehne. »Ne vem, če si že opazil, ampak težava je v tem, da sem Raulu všeč, zares všeč. Hkrati pa me zelo spoštuje. Tako rekoč me ima na piedestalu.«

			»Na piedestalu?«

			Eddie se zakrohota, prav obseden je s svojim neprimernim krohotanjem. Eddie! Prekleto!

			»Na piedestalu? O, Diana! Kako si smešna! Princeska, res potrebuješ nekoga, ki ti bo odprl oči.«

			»Kaj?«

			Diana na široko odpre svoje majhne oči in se grdo namrdne.

			»Misliš, da sem tako zelena?«

			»Še kako zelena si, miška!«

			»Se motiš, veš, zelo se motiš!«

			»Res?«

			»Ja!«

			»No, potem pa prav. Takole ti povem, res ti bo moral nekdo povedati nekaj očitnih resnic, ki jih imaš pred noskom, a jih ti, kot vse ženske, sploh ne opaziš. Prav, ti bo pa striček Eddie razkril skrivnost, ki je večina moških nikoli, ampak zares nikoli ne bi razkrila nobeni ženski.«

			»Zakaj za vraga nam jo boš pa ti razkril?« vpraša Titó.

			»Ker me je ena sama velikodušnost. Saj me poznaš, Titó. Rodil sem se za to, da se razdajam.«

			Eddie razpre roke in pogleda okoli sebe. Znova se zazre v Dulce, ki se je z Raulom zapletla v živahen pogovor.

			»Povrh vsega pa, le kako ne bi v tem paradižu naredil vsega za vas Eve, ki me obdajate tako zapeljive in nedolžne?«

			»Fuj! Kakšen ritoliznik!« vzklikne Diana.

			»Ritoliznik? A res?«

			»Pusti to, Eddie,« reče Titó. »Predvsem si nakladač! «

			»Ritoliznik, nakladač, jezik je res veličasten. No, v redu, če nočete izvedeti, katera je najbolj varovana in skrita moška skrivnost, potem pa nič.«

			»Daj no,« reče Diana. »Ne bodi tak. Povej.«

			»Prav. Povem, ker se ti šobiš, jaz pa ne morem prenesti misli, da bi spravil v jok tako ljubko gospodično.«

			Diana pa ne joka, temveč se nezadržno hihita. Ko se čez nekaj trenutkov zazdi, da hihitanju ne bo konca, jo Eddie prekine.

			»Poslušaj,« reče. »Poslušaj! Pozor! Se je že kdaj zgodilo, da bi ti fant namignil, da si mu všeč, pa hkrati ni hotel pokvariti dobrega prijateljstva med vama?«

			»Ja, enkrat je bilo pa res tako,« pravi Diana, še vedno zadihana od hihitanja.

			»In ti si mu verjela, a ne?«

			»Ker je bilo res. Denimo, Marco,« reče Diana Titó. »Se spomniš, za velikonočne praznike sem z njim ves čas plesala na naši zabavi, naslednje dni sem mu telefonarila, mu pošiljala sporočila, ko sem se vračala v Porto, pa sem ga srečala na vratih bara Sport. In on je rekel, da mu je hudo, ker se nisva videla, a ni hotel pokvariti najinega prijateljstva.«

			Zdaj pa se reži Eddie.

			»Ne vem, zakaj se režiš,« reče Diana. »Prav je imel. Če bi se kaj med nama zgodilo in bi se potem končalo, gotovo ne bi bila več prijatelja.«

			»Razumem,« reče Eddie. »Še eno vprašanje. Se ti je zgodilo, da ti je fant rekel, da noče biti s tabo, ker je zapletena oseba, ker ima ogromno problemov, in da res ne more biti s tabo, dokler jih ne reši?«

			»Pravi čarovnik si!«

			»Se ti zdim čarovnik?«

			»A veš, da res. Ja, kar nekajkrat se mi je zgodilo. Vidim, da privlačim neverjetno zapletene moške, a si moreš misliti. A je tako, Titó, kaj praviš?«

			Titó je listala neko revijo in rekla le:

			»Aha, aha.«

			»Ta pogovor pa naši Titó ni preveč pogodu,« reče Eddie.

			»Ah, ne gre za to.«

			»Kaj pa je potem narobe?«

			Titó odloži revijo.

			»Ne zanima me preveč, katere izgovore tvezijo fantje normalnim puncam. Stvari, ki jih fantje rečejo, kadar se nočejo dobivati s puncami.«

			Vsi so tiho. Diana si pozorno ogleduje nohte na nogah, ki so lakirani z lila barvo in okrašeni s srebrnimi zvezdicami.

			»O, sirena je končno prišla iz vode,« je rekel Eddie. »Smo te že pošteno pogrešali, sladka punčka.«

			Dulce in Raul sedeta na tla pred Eddieja.

			»Bi kaj pili?« vpraša Diana. »Ej, čarovnik, kaj piješ?«

			»Princeska, prinesi mi katerega od svojih čarobnih napojev,« reče Eddie.

			»Kaj pa, če ni več soka iz pajkov?« reče Dulce.

			Res je hecen, tale deklič! Zelo, zelo hecen je.

			»No, če ni soka iz pajkov ali iz škorpijonov, pa naj bo pivo,« reče Eddie.

			Nekaj trenutkov si ogleduje Diano, ki hodi proti hiši, potem pa se obrne k Dulce.

			»Pogovarjal sem se z Diano, ker mi Titó noče nameniti niti trenutka svoje pozornosti. In Dionísia je še vedno v Mižulah. Neverjetno, da se ne zbudi, ko pa smo tako glasni! Raul, razkrival sem skrivnosti, ki jih ti najbrž ne bi hotel povedati … kako jim že rečete danes?«

			»Komu?«

			»Puncam,« reče Eddie. »Kako jim rečete zdaj?«

			»Punce.«

			Tedaj se prikaže Diana s pladnjem v rokah.

			»Izvolite,« reče. »Moja mama pripravlja malico. Pošteno malico, malico kot v starih dobrih časih.«

			Pijejo, medtem pa jim Eddie razkrije svojo teorijo.

			»Ženske ne znajo tolmačiti znamenj, ki jih pošiljajo moški. Ne razumejo ali pa morda nočejo razumeti splošnega pravila: če je moškega zares zanimaš, ni ničesar, ampak zares ničesar, kar bi mu branilo, da ne bi tega pokazal. Ne zanima ga, če bo uničil lepo prijateljstvo, ne zanima ga, kaj bo z ozonsko luknjo, požvižga se na probleme, ki mu pestijo dušo, na svojega psa in na soseda, ki živi nad njim. Čisto vseeno mu je, ali je punca, za katero mu gre, predsednica Združenih držav ali pa Marsovka. Ko zasleduje svoj plen, nikoli dvakrat ne pomišlja. Kadar vam moški ponudi enega od tistih izgovorov, ki mu branijo narediti ključni korak, vedite, da mu ni do vas. Recite si brez sprenevedanja: Ni mu kaj dosti mar zame. Bolje zveni v angleščini: He's just not that into me.«

			»Pa sem res brala nekaj o tem,« reče Dulce. »A ni to tema nekega filma? Ki so ga posneli po scenariju avtorjev serije Seks v mestu?«

			Eddie zavzdihne.

			»In jaz sem se hotel predstaviti kot moder in svetovljanski mož. Tamala mi pa tako spusti! Mislil sem, da ji nežen glasek znotraj prišepetava: In potem se poročim in bom srečna in bom imela fantka in punčko. Po tem vrstnem redu, kronološkem in naravnem.«

			»Pošteno se motiš,« reče Dulce. »Tvoja generacija mogoče razmišlja tako. Naša pa ne.«

			»Ne?«

			»Ne. A si lahko misliš. Skoraj šest je. Si gremo ogledat tistih šestnajst mlinov na veter, ki stojijo v vrsti? Nuno je rekel, da ne smem domov, preden vidim teh šestnajstih mlinov na veter v vrsti!«

			»Šestnajst? Toliko? In še online? Kaj pa, če bi to pustili za prihodnjič?« reče Eddie.

			»Osebe v tretjem življenjskem obdobju so pa res lene!« reče Dulce.



			»Ne smete še oditi! Niti pomislite ne na kaj takega! Nikakor!«

			Dianina mama je vendar v kuhinji pogrnila mizo za popoldansko malico, saj ne morejo kar takoj oditi, ne da bi kaj pojedli.

			»Gina, zmeraj ista zadeva,« reče Diana. »Ti pa res misliš, da ljudje živijo samo za hrano.«

			»No, pa si privoščite vsaj rezino kolača. To je vendar pokrajinska specialiteta! Zdaj me ne boste pustili na cedilu, kaj?«

			»Pogledat gremo šestnajst mlinov v vrsti,« reče Dulce. »Mislim, da nas Nuno že čaka.«

			»Da vas čaka? Še zdaleč ne,« se nasmehne Regina. »Reinaldo je šel k njemu, pred kratkim, s seboj je vzel pršutek in kruhek in nekaj steklenic belega vina. Dulce, bi si hotela posušiti lase? Ni dobro, da jih sušiš kar tako na zraku, še prehladila se boš!«

			Dulce si lase zmeraj suši na zraku.

			»Kakor hočeš, ti že veš. Pa vedi, da to ni zdravo, nikakor. Tako so govorili že naši stari, in ve se, da so imeli zmeraj prav.«

			Sedejo za mizo, ki je skrbno pogrnjena s prtom iz kvačkanih kvadratov in izvezenega platna. Miza se šibi od krožnikov in krožničkov, na katerih se bohotijo klobasice, mandljevi kolački, krhko cimetovo pecivo, čokoladno-vaniljevi minjončki, smetanovi in kokosovi poljubčki, trikotni kruhki, obloženi s šunko in sirom, tanko narezan pršut in tradicionalni kolač, ki je zasedal častno mesto sredi mize.

			»Kaj boste pa pili?« vpraša Regina, ki je videti zelo zadovoljna. Okoli njene mize sedijo mladi ljudje, ki se sicer, to je vendar znano, ne prehranjujejo tako, kot bi bilo najbolj prav. »Kaj naj vam ponudim? Gospod doktor, lahko postrežem malo vinčka?«

			»Vinček … Gospa Regina, hvala, mislim, da ne. Morda pivo, če ga imate.«

			»Da ga ne bi imeli? Mi smo zelo dobro založena hiša. Dianica, hčerkica, a nisi slišala? Steci v hladilnik po pivce za gospoda doktorja!«

			»Kar ti steci!«

			»Oh, ta moja princeska!« reče Regina in odpre vrata hladilnika, ki je tako velik, da bi lahko vanj stlačili dva odrasla človeka. »Raulček, boš tudi ti pivo?«

			Raul ne pije alkoholnih pijač, zlasti pa tega ne počne popoldne.

			»O, kakšen hladilnik,« reče Eddie. »Si mislim, da pride zelo prav, ko pritisne vročina. Lahko bi zlezel vanj in lagodno preživljal dneve.«

			»Ne govorite tako, gospod doktor, niti za šalo, prosim. Ko sem bila mlada, sem delala v nekem skladišču v Matosinhosu in tam se je zgodilo, da je neki ubogi moški celo noč obtičal zaprt v hladilni komori! Sploh si ne morete predstavljati te groze, gospod doktor! Ko so ga zvlekli, je bil rdeč ko kuhan rak.«

			»Gospa Regina, kaj ko bi mi rekli Eduardo? Ali Eddie? Jaz pa vam kar Regina, kaj pravite?«

			»Seveda, kakor želite. Ampak jaz vas ne morem klicati po imenu, zame ste pač gospod doktor.«

			»Ne bodi smešna, mama,« reče Diana. »Gospod doktor! Eddie bi lahko bil tvoj sin, pravzaprav si toliko stara, da bi lahko bila njegova babica. Saj tudi Dionísie ne kličeš gospa doktorica!«

			»Ko pa jo že toliko časa poznam. In obe sva materi, med nama je ta …, kako naj rečem, ta …«

			»Zarotništvo?« predlaga Eddie.

			»Bolj naklonjenost,« reče Dionísia.

			»Ja, res. Naklonjenost.«

			Regina stoji ob mizi.

			»Zakaj ne sedete, Regina?«

			»Morda bo kdo kaj potreboval.«

			»Sedite, no, prosim, sedite!«

			Eddie pomaga Regini, da se v njeni lastni hiši udobno namesti. Primakne stol zanjo, jo posede, se na lahko dotakne njenih ramen.

			»Ne boste vendar igrali vloge naše služkinje. Ne, ne boste stali, ko pa mi tako udobno sedimo in se lepo imamo.«





		 			 večeri na podeželju



			Romanja! Romanja! Mili spomini, morda edini, ki jih je imelo tisto ubogo hribovsko ljudstvo! Hitro bežeče ure užitka jim ponuja en sam samcat praznični dan, vendar jim dodobra odtehtajo nenehne tegobe življenja, prežetega s tlako in mukami. Okoli majhne cerkvice, kamor se vsako leto stekajo pobožni romarji od blizu in daleč, se nenehno spreletavajo krilati duhovi, ki v sebi nosijo zgodbe tolikih ljubezni, tolikih rojstev in toliko svetništva. K oltarju polagajo darove manj srečnih in se priporočajo nebesom, naj bdijo nad njihovo usodo.



			Júlio Dinis, Večeri na podeželju,

			Cvetica v ledu (Uma Flor de Entre o Gelo)





			Dulce se nasmehne Nunu, ki si z zadovoljstvom ogleduje ljudi za dolgo mizo na verandi.

			Dionísia, ki sedi nasproti Eduarda, prislanja roko na njegovo ramo, kot da bi bila tista rama njena last, in govori o grozi, o strahoti, o pravi pravcati tragediji, v katero se je spremenilo središče Porta: vsi tisti berači, pohabljenci, zadrogiranci, dementneži, grdi, ogabni in nemarni, z odprtimi ranami, vsi skupaj so videti kot srednjeveški prizor, ki meče sramoto na mesto, ki naj bi bilo evropsko. Eddie se smeji in pravi, da je zelo očitno, da Dionísia še ni bila v Seattlu.

			Desno od Dulce Dianina mama govori z Lauro, ki ji sedi nasproti. Govoriči o tem, kako dobro srce ima njena hči, ker razmišlja, da bi brezdomcem v Portu delila hrano in obleko in je celo, si lahko zamislite!, prijateljica sina njene hišne pomočnice, in joka, predstavljajte si!, joka, kadar po televiziji gleda prizore trpljenja in lakote otrok iz tretjega sveta, razjoka se, potem pa k sreči zamenja kanal. Laura se smehlja in prikimava. Reinaldo se je pravkar gromko zakrohotal, bržkone mu je Raul povedal eno svojih prisrčnih šal.

			Vsi so odlično razpoloženi, pogovarjajo se in se smejijo, nenehno žalovanje, ki je zagotovo stalnica v tej družini, je nekoliko potisnjeno v pozabo, življenje se zdi lepo, tako je prav, nikar ne govorimo o nesrečah. Nuno pomežikne Dulce, oba pogledata Diano. »Kaj bi lahko naredili v njenem primeru, a, kaj? Le kaj bi lahko naredili?« bi najbrž rekel Nuno, ko bi lahko govoril na glas: tako pa lahko le slutijo njegove misli.

			Ja. Le kaj naj naredijo?

			Scena, ki jo je Diana uprizorila na začetku večerje, je že skoraj pozabljena in zdi se, da ni scela pokvarila vzdušja. Samo njene oči, ki so videti kot pandine (za tistega, ki ve, s kakšno profesionalno veščino se Diana zna naličiti), pričajo o tem, da se je dejansko nekaj zgodilo.

			Ja, očitno je, da si je Diana predstavljala, da se bo lahko ves dan zbadala z Raulom: le kako je lahko pričakovala kaj takega? Zelo potrpežljiv je bil, Raul namreč, ni kaj. Ko pa ji je rekel: »Ej, res si zoprna, Diana, prava mora si!« In to potem, ko ga je ozmerjala za maminega sinka, ko je sedel k Dionísii … no, ja, to ni bila prevelika žaljivka. Ali pa je morda bila? Tako se je zdelo Diani in iz nje so bruhnile še hujše nesramnosti. Takrat so bili še pri pečenih svinjskih klobasicah. Diana se je res izkazala za pravo mimozo, kot bi rekla babica Benedita.

			Ja, mimoza je in povsem nora na Raula, ki pa je do nje precej ravnodušen. He's just not that into her. Raul se zanima za Dulce, ta pa je zagledana v Eddieja, ki pa ima oči le za Dionísio, četudi se s svojo boso nogo, čvrsto in krepko dotika Dulcine noge. Vse skupaj je kot tista štorija … pesem ali besedilo tistega Brazilca, morda Viniciusa de Moraesa morda Carlosa Drummonda de Andradeja, ki gre nekako takole:



			João je ljubil Terezo, ta pa je ljubila nekoga drugega, ki je ljubil Mario, ki je ljubila nekoga, ne vem natanko koga, ta pa je ljubil Lili, ki ni ljubila nikogar.

			João je šel v Združene države Amerike, Tereza v samostan … Raimundo je umrl … zaradi česa že? Maria je ostala stara devica, Simon je storil samomor, Lili pa se je poročila z nekim kako-se-že-piše, J.-jem, ki še ni vstopil v zgodbo.



			Kdo še ni vstopil v zgodbo in jo bo, ko to stori, postavil na glavo?

			Začenja se mračiti in Nuno in Eddie prižgeta visoke sveče, tako visoke, da jima skoraj segajo čez glavo. Edina razsvetljava na verandi so, le žerjavica meče nekaj pritajene svetlobe, in vsi so videti nekoliko drugačni, nekako lepši. Titóina mama ima angelski videz, zdi se, da so globoke zareze ob ustih in gube na čelu skoraj povsem izginile. Celo Diana je videti znosno, čeprav ima oči kot panda.

			»Kako prijetno je na podeželju, Micka Marička!«

			Dulce ne ve, kdo naj bi bila ta Micka Marička, a ve, da je to vzklik, ki ga ponavadi uporablja babica Benedita.

			Dulce je že popila kozarec belega vina, ki ji ga je natočil Eddie, rekoč: »Kdor pije takratke po diskotekah, ima pravico do kozarca vina ob večerji.« Dulce čuti lahno vrtenje okoli svoje gibke osi, čuti prijetno toploto, ki ji mehča telo.

			Tedaj pa stopi na prizorišče mučilni instrument. Neverjetno, nemogoče! Le kje so ga hranili do tega trenutka?

			»Raul se še uči,« reče Dionísia. »Pustil je klavir.«

			Ni zločina, ki bi upravičil kazen, sestavljeno iz poslušanja maminega sinka, ki igra kitaro. Oh, kako lahkoverna je bila Dulce! Ker je mislila in verjela, da se bo na zabavi na podeželju s piknikom in vsem, kar spada zraven, v mehki luči ognja, lahko izognila razglašenemu igranju kitare, ki ga bo izvajal sin prijateljice gostiteljev? Kako naivna, res, kot kakšno sanjavo dekletce, ki misli, da živi v popolnem svetu, obljudenem z Eddieji in sladkim belim vinom.

			Raul igra, vsaj tako pravi, The House of the Rising Sun. Saj ne igra tako slabo, težava je v tem, da se venomer vrača na začetek in ponavlja dva ali tri akorde, za katere se mu zdi, da jih ne zaigra najbolje, pa čeprav tega nihče ne opazi.

			Jezerce je nekje blizu, skrito za trsjem, nekje blizu čemi trampolin in čaka na svojega angela, ki bi se dvigoval proti nebu, razsvetljena hiša, pa spominja na svetilnik v nevihtni noči.

			Tedaj reče Eddie Raulu:

			»Podaj mi zdaj to svojo zverino, da vidim, ali še kaj znam.«

			Raul mu rade volje poda kitaro.

			»Uh, res dolgo že nisem imel kitare v rokah,« reče Eddie.

			Zgrabi kitaro in začne igrati. Igra kot poklicni glasbenik. Zaigrati zna vse pesmi, za katere ga prosijo.

			»A znaš tisto … kako že gre?«

			Še preden se Diana spomni naslova pesmi, Eddie že zaigra neko drugo skladbo.

			»Znaš zaigrati Mad World?« vpraša Titó.

			Jasno, da zna. Eddie igra in vsi se spomnijo filma Donnie Darko.



			I find it kind of funny

			I find it kind of sad

			The dreams in which I’m dying

			are the best I’ve ever had.



			In še peti zna, dobro poje. In se s svojim bosim stopalom dotika Dulcine noge. Boža jo, gor in dol gre, gor in dol.

			»Joj, kako zoprno!« toži Diana. »Ne morem se spomniti, kako se imenuje. Eddie, takole gre: tatatata … tarantatan …«

			»Nič ne vidim. Nič ne slišim. Preveč mislim na druge stvari.«

			Eddie gleda Dulce. Njegove oči se v mraku zdijo kot vijolične grozdne jagode.

			»Preveč sem prevzet.«

			»Daj no, Eddie! Takole nekako: tatatata … tarantatan … V videu so bile neke punce in so takole plesale …«

			Diana vstane in se skoraj opolzko zvija.

			»Čakaj, bom poskusil. Daj, še malo pleši!«

			Eddie brenka po kitarskih strunah.

			»Diana, pusti, naj gospod doktor zaigra kaj drugega.«

			Dianina mama je zelo prijetna ženska. Ljubezniva. Tako ljubezniva, tako polna ljubezni do svoje princeske, tako pripravljena, da so ji vsi všeč, da ji je vse všeč.

			»Kaj pa Black?« reče Dulce. »Znaš igrati Black?«

			»Od Pearl Jam? Mislim, da znam.«

			»Neverjetno!« reče Nuno, ko Eddie zaigra. »Titó mi je posnela CD s to glasbo za v avto. Neverjetno, res! Kakšno naključje!«

			»Poslušaj, oči! To sem ti posnela, ker sem vedela, da ti bo všeč alternativni rok!«



			Oh my love gone bad

			Turned my world to black

			Tattooed all I see …



			»Najboljša stvar na svetu,« reče Nuno, ko Eddie neha igrati, »je takole sedeti z nogami na tleh za obloženo mizo in biti obdan s prijatelji!«

			»Ja, res,« reče Reinaldo. »Res je tako. Meso z žara, dobra družba. Najboljša stvar na svetu!«

			Nežno se udari po trebuhu in si zadovoljno kot maček, ki se je dobro in obilno najedel, oblizuje ustnice.

			Eddie dvigne glavo.

			»Najboljša stvar na svetu? Jaz se lahko spomnim vsaj ene stvari, ki je še boljša!«

			»Eduardo!« reče Dionísia. »Tu so otroci!«

			»Otroci? Kje? Nobenih otrok ne vidim!«

			»No, prav. Pa mladostniki.«

			»No, pa smo tam,« reče Eddie. Kitaro prisloni k enemu od stebrov na verandi in položi roko na Nísiino ramo. »Kar vprašaj jih. Vprašaj jih, ali je tudi za njih najboljša stvar na svetu ves večer tičati v družbi starcev, kakršni smo mi, ki smo vsaj zanje že z eno nogo v grobu. Kar vprašaj!«

			»Kakšen si,« reče Laura. »Kako zajedljiv je tale moj bratranec!«

			»Kakšen? Kar priznaj, da takrat, ko si imela šestnajst let, nisi mislila, da je najboljša stvar na svetu pečeno meso z žara!«

			»Laura je bila tako rekoč vegetarijanka,« reče Nuno. »Pa saj sem rekel: obdan s prijatelji!«

			Nuno se ne more izviti iz klobčiča misli, ki ga je napletel. Bolj, ko govori, bolj se zapleta. Meso na žaru! Sedeti z nogami na tleh! Kaj takega!

			Eddie zaigra All You Need Is Love in vsi zapojejo, mladi in malo manj mladi.

			Le Diana znova molči. Ne more se spomniti, kako gre tista pesem … tatatata … tarantan … ki si jo tako želi slišati. In nihče se ne zmeni zanjo. To ni pravično.



			»Torej? Gremo ali ne?«

			Vsako leto gredo na spektakel Romanje štirih svetnikov in tudi letos ne bi bilo dobro narediti izjemo.

			»Titó se je že umaknila v svojo sobo,« reče Dulce.

			Mlajši sedijo na bregu jezera. Eddie naslanja svojo nogo na Dulcino nogo, a se zdi, da Raul in Diana tega nista opazila.

			»Titó ponavadi ne gre z nami. Lahko pa bi šli pogledat, če je še budna in bi se ji tokrat zahotelo,« reče Raul in pogleda proti hiši. »Še vedno ima prižgano luč.«

			»Grem pogledat,« reče Dulce.

			»Ne, jaz grem,« reče Diana.

			»Gremo vsi. Starci so v kuhinji, morda pa jih prepričamo, da gredo z nami na koncert Boysov iz Senfinsa.«

			»Če je tako,« reče Eddie, »kar pojdita naprej, jaz bom ostal tukaj in dal avtogram tej svoji oboževalki.«

			Eddie ima oboževalko? Koga?

			»Dulce. Dulce neskončno občuduje moj dar za igranje kitare in prepevanje. Ali ni tako, Dulce? Povej, kam naj se ti podpišem? Na nogo?«

			Raul in Diana še nista izginila na vrhu travnatega pobočja, ko Eddie že objame Dulce okoli ramen.

			»Saj si moja oboževalka, a ne?« zašepeta.

			»Sem, ja. Občudujem tvoje talente.«

			»Pa sploh še nisi videla vsega!«

			Dulce namerava nekaj odgovoriti, tedaj pa Eddie svoja usta pritisne na njena in jo začne poljubljati.

			»In če naju kdo vidi?« reče Dulce.

			»Ne razmišljaj o tem.«

			Nihče je ni še nikoli tako poljubil. To je nežen in čvrst poljub, poljub na ustnice, ki traja v neskončnost. Vročina, ki jo Dulce čuti v glavi, se ji razleze po vsem telesu. Eddie se nagne nadnjo, jo položi na trato in jo še kar poljublja. Tako je, kot si je vedno predstavljala, da bo moralo biti.

			»Ko sem te videl v pristavi,« reče Eddie, »sem pomisli: Wow, she's hot!«

			Dulce gleda skoraj samo ameriške filme in posluša le ameriško glasbo. Angleščina je njen najljubši predmet. Pri pouku in v šolskih knjigah še nikoli ni srečala tega izraza, a natanko ve, kaj pomeni.

			»Na fotografijah na Facebooku si luštkana,« nadaljuje Eddie in ji na obraz in roke pritiska strastne poljube. »V živo pa zažigaš! Ko si se danes pri večerji obrnila k meni in me pogledala s temi mačjimi očmi, sem se komaj zadržal. Noro sem si zaželel, da bi te lahko dvignil v naročje in se pozabaval s tabo.«

			»Bala sem se, da ti ne bom všeč, ko me boš videl,« je rekla Dulce čisto ob Eddiejevem ušesu.

			On pa že počepne in moli roko proti Dulce, da bi ji pomagal vstati.

			»Čas je, da prekineva te nevarne igrice,« reče in jo pogladi po laseh. »Tako lepa si, veš. Kot lutkica si lepa.«

			Raul maha s kuhinjskega praga.

			»Gremo?«

			Vsi se odpravljajo na koncert z naslovom Svetloba in zvok skupine Boys de Senfins. Regina ni pila alkohola, zato pelje moža, Lauro, Nuna in Dionísio. V Dionísinem Lexusu pa se peljejo Raul (Raul je pil samo kokakolo) in Diana, ki sedita spredaj, zadaj pa Eddie in Dulce.

			Ko se vozijo proti sejmiščnemu trgu, Eddie položi svojo roko na Dulcino koleno, boža jo po stegnih, ko pa skuša seči z roko še višje, Dulce prekriža noge. Medtem z Raulom in Diano klepeta o tem in onem. Ves čas se s sandali bronastega odtenka dotika Eddiejevih kavbojk. Kako drzna dogodivščina, ves čas se ji zdi, da ju lahko zasačijo. Čudovito!

			»Kaj nameravaš študirati, Dulce?« vpraša Raul.

			»Ne vem še zagotovo. Mogoče se bom vpisala na novinarstvo.«

			»Novinarstvo? A ni to za tiste, ki imajo tako slabo povprečje, da se ne morejo vpisati drugam?«

			Dulce zdaj skoraj sedi na Eddiejevi drugi roki.

			»Ja, res. Morda pa imam tako slabo povprečje.«

			»Ne verjemita ji,« pravi Eddie. »Tale punca je genij. Vsa besedila Pearl Jamov zna na pamet.«

			Še sreča, da so že prispeli. Dulce opotekaje izstopi iz avta, globoko vzdihne in se zaleti v brezzobega moškega, ki ji reče:

			»Imaš … tri?«

			Kaj? Kaj je to? Neslana šala?

			Moški pa pravzaprav sprašuje, ali ima Dulce mp3.

			»Dulce, ne meni se za Tončka Sardinčka,« reče Raul. »Delaj se, da ga ne vidiš.«

			Tonček Sardinček je vaški norček, ki je obseden z vsemi tehnološkimi novotarijami.

			»Ne, Tonček, punca nima naprave mp3,« reče Raul. »Kaj pa ti? Imaš ti še vedno svojo?«

			Sejmiščni trg je na drugi strani reke. Ob prazničnih dneh se tam ne sme parkirati.

			»Nič hudega,« reče Raul. »Čez most bomo šli lepo peš.«

			»Peš?« reče Diana. »Raul, prijela te bom pod roko. S petkami po tem nemarnem mostu sploh ne morem hoditi.«

			»Nemarni most je znamenitost iz romanskega obdobja! Pazljivo z zmerjavkami, prosim!«

			»Pa kaj potem, če je romanski. Zame je pomembno samo to, da s petkami ne morem hoditi po teh groznih tlakovcih. Zakaj ne asfaltirajo te ruševine?«

			»Raul, ker sva kavalirja,« reče Eddie, »nama ne preostane drugega, kot da ti dve dami čez most neseva v naročju.«

			In tako se prikažejo na trgu: Raul, ki se šibi pod Dianino težo, in Eddie s peresno lahko Dulce v naročju.

			Boysi še niso začeli igrati, Gloria Gaynor pa že izvaja svoj program. Vsi navzoči strumno poslušajo I Will Survive, kot da bi policijska godba igrala državno himno. Le dve majhni deklici, oblečeni v majici, ki razkrivata popek, in v kavbojke, plešeta kot nori. Ob odru je velik ekran, na njem se vrti ponovitev neke nogometne tekme evropske lige. Po vsem trgu so posejane stojnice s hrano in pijačo, nad njimi pa lebdi vonj po gnoju in močnih parfumih, med katerimi prevladuje mošus.

			»Ste že kdaj pomislili, da se diší zvočno ujema z gnojí?« vpraša Eddie. »To bi bila krasna rima za eno tistih nadrealističnih pesmi: Ko deklica polja gnojí, kot roža telo ji diší.«

			»Kakšen talent,« reče Diana.

			»Skromen, že res,« reče Eddie. »Ampak samo moj.«

			»Kje pa tičite?« reče Dionísia, ko se naposled skupini srečata. »Mi smo tukaj že celo večnost. Smo že hoteli poklicati policijo!«

			Eddie ne gleda več Dulce. Pogovarja se z Dionísio, smeji se, na galicijsko stojnico gre po sangrio. Dulce je odločena: ne bo se vznemirjala. Zapleše na glasbo Dancing in the Dark. In Raul zapleše z njo.

			»Prava junaka sta! Kako plešeta!« reče Eddie, ko se približa z dvema pivoma v roki. »Pivo?« vpraša Raula.

			»Ne, hvala. Danes sem dežurni šofer.«

			»Ti, dekle?«

			Dulce reče:

			»Ja.«

			»Ja? Prav, na.«

			Dulce kar golta pijačo in se trudi, da ne bi ničesar okusila. Sovraži pivo.

			»Kam pa je poniknila Diana?«

			Diana se zabava z lokalci. To je skupinica približno šestih fantov, ki jih pozna, ker že od nekdaj tu preživlja konce tedna in počitnice: električar Marco, João Carlos, Carlos, Gonçalo Sanscrutim, Bardanas in Primitivec, ki je lansko poletje s kolesom prevozil petsto kilometrov in so mu potem morali menjati meniskus.

			»Diana, bi kaj pila?«

			»Če me povabiš.«

			»Jasno, da te povabim. Kaj boš?«

			»Prinesi, kar hočeš. Nisem izbirčna, saj veš«

			Kaj pa se dogaja pri odru? Okrog nečesa ali nekoga se je zbrala gruča ljudi. »Zdi se, da se je tvoj oče v nekaj zapletel,« reče Raul Diani.

			»Nemogoče! Moj oče? To sploh ni moj oče! Prekleto! Najbrž so me posvojili!«

			Prvič, odkar je Dulce spoznala Diano, do nje začuti kanček naklonjenosti.

			»Pojdimo pogledat, kaj se dogaja,« reče Eddie.

			»Jaz sem pokončen človek,« kriči Reinaldo, ki se naslanja na odrsko konstrukcijo, medtem ko ga Regina za roko skuša odvleči proč. »Jaz sem moški, ki se raje zlomi kakor upogne. Kadar mi rečejo: ’Ah, saj veste, kako je, to in ono, oprostite …’ jaz odvrnem: ’Ej, prijatelj (ali prijateljica), govorite vendar jasno in glasno, povejte po domače, povejte mi naravnost.’ Jaz se stvari lotim pošteno, jaz ne ovinkarim. Kaj je zdaj to? Zame, kaj? Zdaj mi prihajate sem s tem! Sem kaj slabega storil? Ali sem? Pa saj nisem tako težek, da bi se pod mano polomil ta prekleti oder, jebemti! In vi mi boste trkali na vrata, gospod inženir, bi kaj prispevali za veselico? Majhen prispevek, prosimo. Prispevek? Vam že dam majhen prispevek!«

			Reinaldo naposled zagleda Diano.

			»Ej, moja princeska! Punčkica moja! Dianica, srček, pridi k svojemu očku!«

			»Še mrtva ne,« zarenči Diana.

			»Nočeš k svojemu očku? Jasno, preveč sem jo razvajal, sploh me ne uboga, ne spoštuje me! Oba sva jo skvarila, jaz in njena mama, ki je ena sama milina. Ona ne mara, da to govorim, pa bom vseeno povedal. Moja hčerka je prava pravcata princeska, jaz pa sem človek, ki …«

			»Zanimivo, kako ljudje radi portretirajo sami sebe,« reče Eddie. »Vsi ljudje živimo obsedeni od tega, kdo smo, kakšna je naša podoba. Ob vsaki najmanjši priložnosti se večina ljudi takoj razgali, od glave do pet.«

			»Ja, res. Samo nekateri imajo več smisla za fikcijo kot drugi,« reče Dulce.

			Eddie se nasmehne Dulce in ji za šalo razmrši lase.

			»Tale glavica ne služi samo za to, da nosi lepe pričeske, kaj?«

			»A veš, da še vedno nisem ugotovila, čemu služijo starši,« reče Diana. »Poleg tega, da nas sramotijo in nam posojajo kreditne kartice.«

			Kadar se ne spreneveda, Diana niti ni tako slaba družba. Pa saj ni čudno, da je obsedena s tolikimi stvarmi. S takim očetom, preprostim krošnjarjem, in tako mamo, ki govori le o svoji Dianici in o svojem Naldiju, je res težko zdržati. No, mama sicer niti ni tako slaba gospa.

			»Kakšna zoprna scena,« reče Diana Dulce. »Sploh si ne moreš predstavljati, kakšno sramoto mi dela oče.«

			Stopita proč od odra.

			»Starši so na splošno takšni,« reče Dulce.

			»Pred kratkim sem mu rekla, oči, zakaj si ne postrižeš brkov? Grozen si z njimi, videti si kot kakšen Arabec. In on: Kaj? In jaz nadaljujem, da je kot kakšen Arabec. Hočeš vedeti, kaj mi je rekel?«

			Diana ne počaka na Dulcin odgovor.

			»Reče, naj ne bom rasistka. Nič slabega ni v tem, da je videti kot kak Arabec. V smislu, bolje je izgledati Arabec kot Američan, Američani zase mislijo, da so gospodarji sveta, v resnici pa so prvorazredni teroristi. Pa to še ni najhujše! Moj oče je prepričan, da bi hčerke morale biti varčne z denarjem!«

			»Moj tudi tako misli …«

			»Pred kratkim sem si hotela kupiti kavbojke Indian Rose, samo 230 evrov so stale, in sploh si ne moreš predstavljati, kako mi je težil. In tako sem morala prositi mamo, da sva šli in kupili te kavbojke pa še sandale Dolce&Gabbana. Pa kaj si on misli? Da bom kot ena sirotica, kot beračka, da bom okrog hodila v cunjah, kupljenih na stojnicah po sejmih?«

			»Včasih se na stojnicah najde kaj čisto v redu …«

			Rdeča obleka z izrezanim hrbtom, ki jo nosi Dulce, je z nekega sejma.

			»In kar naprej tečnari, zakaj še nisem končala šole. Sploh ne razume, kako težki so vsi predmeti, prekleto. Njemu se vse zdi lahko in preprosto.«

			»Tudi moj oče misli, da bi lahko imela boljše ocene. Ampak, rekla sem mu …«

			»In zdaj pri Raulu vidi le pomanjkljivosti. Pravi, da je važen in ošaben, da ni dovolj dober zame, da je mlajši od mene. V smislu, moraš si najti pravega moškega, takega, kot je tvoj oči, poštenega, resnega in delovnega, ki te bo spoštoval, kot jaz spoštujem tvojo mamo. Niti v sanjah! Še danes pri večerji, ne vem, ali si opazila, če se ne bi vmešaval moj oče, se ne bi zgodilo, kar se je. Pa kaj naj naredim? Raul se meče za mano, glej, tako je, ves čas se nekaj mota okoli mene.«

			Za mano. Raul se meče za Diano? Dulce pomisli na verze pesmi Fernanda Pessoe, ki jih ima zelo rada. Pesem govori o žanjici, ki poje, pesnik pa pravi: »Oh, ko bi jaz, ki sem jaz, lahko bil ti! / Imel bi tvoje veselo nezavedanje / in hkrati zavedanje nezavedanja!«

			»Ampak, saj tvoje oče nima nič s …«

			»Ne, s tem nima nič. Seveda ne, zdaj me ne bo zamoril in mi uničil življenja, ker se mu pač zdi, da si me Raul ne zasluži. Pa saj sem mu že rekla. Ja, res veliko prenesem, taka sem, še dobro …«

			»Oprosti, dobila sem sporočilo.«

			Dulce bere: »Ti ta tečka ne da miru?«

			Odgovori: »Čist me je okupirala.«

			»Kaj se pa smejiš!« reče Diana. »Glej, če se jaz razjezim …«

			»Ne, ne smejim se tebi. Sporočilu, ki sem ga dobila, se smejim.«

			»Tudi jaz bi te okupiral. Se dobiva?«

			»Ja, starši so res nadležni,« reče Dulce in napiše: »Yes, sir!«

			Dulce še nekaj sekund prenaša poplavo besed, ki bruha iz Diane, nato pa jo prekine in reče:

			»Oprosti, Diana, Eddie me kliče.«

			Sploh se ji ni treba ničesar izmišljevati, ni treba lagati, Eddie ji resnično maha.

			»S tabo grem,« reče Diana. »A veš, o čem razmišljam. Eddie se meče za …«

			»To se ti samo zdi.«

			»O teh stvareh se nikoli ne motim.«

			»Tokrat pa se. Jaz …«

			»A nisi videla pri večerji? Ko je začel igrati tisto muziko …«

			»To je bilo samo tako, za šalo, iz naklonjenosti. Iskreno ti povem, da jaz nisem ničesar opazila.«

			»Naklonjenosti? Ti temu rečeš naklonjenost? A nisi videla, kakšne reči je zganjal? Ne, nikakor, zares je šlo, kaj takega se mi ne more samo dozdevati.«

			»Ampak on je precej starejši od mene.«

			»Ja, od tebe. Toda jaz imam enaindvajset let, on pa devetindvajset. To pa ni tako velika razlika, se ti ne zdi?«

			Eddie z eno roko okoli ramen objame Dulce, drugo ovije okoli Diane.

			»Torej, o čem sta tako zavzeto klepetali, deklici?«

			Odgovora pa ni slišati, slišati ni ne očarljivega Dianinega stavka niti Dulcinega mrmranja.

			V tistem trenutku se razsvetlijo žarometi na odru, zasijejo z vso močjo, na oder pa plane moški v belem suknjiču in rjavi srajci, precej odpeti, da kaže preprogo svojih dlak, ki se mu razrašča po prsih, zgrabi mikrofon in najavi, da bodo na veselici Romanje štirih svetnikov kot vrhunec prireditve naposled le nastopili fantje iz skupine Boys de Senfins. Prosi za velik aplavz, prav tako pa prosi gospoda, ki še vedno sloni na odru, naj se umakne in se obnaša nekoliko bolj pokončno. Reinaldo se ne umakne nikamor.

			Šele tedaj, ko Boysi »užgejo eno tapravo«, kakor pravi eden izmed njih, hit tistega poletja, pesem A Minha Santa Terrinha, velikega umetnika Ronyja Ronalda, se ukloni Nunovemu nenehnemu prigovarjanju in se odstrani, pri tem pa se nevarno maje in tudi nekoliko opoteka.



			Skoraj dve ura zjutraj je. Predstava se še ni končala, vendar vsi menijo, da je že čas, da se vrnejo domov, v hišo Nuna in Laure, odprejo še kakšno steklenico vina in v prijetnem vzdušju sklenejo nočno potepanje. Le Reinaldo in Regina gresta naravnost domov. Reinaldo je slabo razpoložen, Regina pa zelo zaspana.

			»Dianica, srček, zjutraj se moraš zelo zgodaj zbuditi. Si že pozabila, da si obljubila deklici Cassildi, da ji boš pomagala pri pripravah na obhajilo?«

			»Pa kaj potem?« reče Diana. »Obljubila sem, ja, a ji pač ne bom. In?«

			»Obljube je treba izpolniti.«

			»Zoprno!«

			»Zoprno gor ali dol! Obljubila si in obljubo je treba držati!«

			»Gina, glej, utihni!« reče Diana. »Zapeljala vaju bom domov, potem pa bom vzela avto.«

			»To pa že ne. Diana je spila vsaj tri steklenice piva, pri večerji pa je pila vino.«

			»In? Kakšno zvezo ima to?«

			»O, pa jo ima. Pa še kako!«

			Končno je Regina pokazala nekaj trdne odločnosti.

			»Jaz bom vozil,« reče Reinaldo.

			»Pa kaj še!«

			»Reinaldo, seveda ne boš ti vozil!« reče Dionísia.

			»Zdaj mi bo pa tale gospa doktorica pridigala, kdaj smem voziti in kdaj ne?«

			Reinalda muči tista bolezen, ko mu gre vse na jetra. Izraz uporablja babica Benedita. Zelo, zelo prepirljiv postane.

			Vse se dobro konča. Reinaldo vozi domov, nič hudega, pravi Regina, saj so samo štirje kilometri, Diana gre z njima, Raul pa najprej pelje domov nekaj članov druščine, potem pa pride iskat še preostale.



			»Še lastnega sina ne prepoznam,« reče Dionísia.

			V mraku je za rame stresala nekoga, ki je ležal na zofi, misleč, da je to Raul.

			»Nočem, da bi Raul spal na zofi … Ni treba, mar ne?«

			Doma so že kakšno uro. Vsi so spili še kakšen kozarček (razen Dionísie, ki nikoli ne pije), smejijo se in hihitajo, zvoki se utapljajo v glasni glasbi.

			»Čisto sem zmedena,« reče Dionísia. »Najbrž zato, ker sem tako zaspana. In sploh nisem nič spila.«

			Nuno objame Dionísio in jo na hitro poljublja na usta, tako je, kot da bi ptič kljuval semena. Kar pred Lauro!

			»Ubožica, Nísia! A je zelo zaspančkana? A gre spančkat? Nina nana?«

			»Predvsem bi moral iti spat ti, Nuno.«

			Laura govori z raskavim glasom, oči še komaj drži odprte.

			»Veliko si spil, Nuno. Spat pojdi!«

			»Lej, lej, kdo se oglaša! A ti pa ne greš spat?«

			»Ne, jaz bom ostala tu dol. Vse tole moram nadzirati,« reče Laura in s široko kretnjo pokaže na vse, ki so okrog nje.



			»Ne, spat grem,« reče Dulce. »Zelo sem utrujena. Čez tri je že.«

			»Kaj te briga,« reče Primitivec. »Pa kaj! Saj nisi bolna tako kot Titó.«

			Primitivec ima pordele oči in je bled, kot da je pravkar prejel zelo slabo novico.

			»Daj, počakaj. Ti pokažem še en trik s kartami.«

			Kupček kart Primitivca noče in noče ubogati. Karte padajo po kuhinjskem pultu, on pa jih ne more zbrati skupaj.

			»No, tako. Karta, ki je zgoraj … Katera je zgornja karta, a?«

			»Srčev fant. «

			Samo da mu ne bo nasprotovala, da ga ne bo jezila.

			Dulce se smeji, kodre las lovi z ustnicami. Eddie sedi na kuhinjski zofi, bere časopis in raztreseno čoha Lolo, ki je vsa blažena. Če bi nehal brati, če bi nehal božati Lolo, če bi pogledal Dulce … Eddie pa vstane in se, ne da bi pogledal Dulce, napoti iz kuhinje proti stopnicam, ki vodijo v zgornje prostore. Lola se mu ne upa slediti.

			»Ne,« reče Primitivec. »Ne še ugibati, katera karta je. Bom še enkrat premešal.«

			Karte so povsod. Karte na tleh, karte na hladilniku, karte pod mizo.



			– Mucka, si že našla svojega asa?

			– Se ti zdi, da imam srečo pri kartah?

			– Tvoja sreča je spremenljiva. Kdor nima sreče pri igri, jo ima v …

			– Kaj?

			– Presenečenje tu gori.

			– Kaj?

			– Saj veš, kaj. Time for bed.



			»Zdaj pa zares,« reče Dulce Primitivcu. »Spat grem.«

			»A te pospremim? Se ne bojiš teme?«

			Primitivec zgrabi Dulce za ramo, močno jo prime, vendar prav tisti trenutek v kuhinjo vstopi Laura, ki se zares še ni odpravila spat. Primitivec se vrne h kartam.

			»Torej, Primitivec,« reče Laura. »Kaj bova pa zdaj, a? Sem te zasačila, a ne?«

			»Hecal sem se. Samo hecal, Laurica. V šali sem to storil.«

			»Seveda,« reče Laura. »Zdaj pa pojdi v pristavo. Tam sem pripravila nekaj vzmetnic. Raul je že tam. In Eduardo najbrž tudi.«

			Raul? Raul že. Toda Eddie je šel po stopnicah gor, v gornje nadstropje je šel. Mar Laura ne ve, kdo namerava spati v hiši?

			»Pojdi, no,« reče Laura. »Preden se razjezim in pokličem tvojo mamo.«

			»Laurica, ne, nikogar ne kliči. Ti si ta v redu. V redu.«

			»Ja, res sem v redu. Zdaj pa hitro. Da mi ne bo žal. In ti, Dulce, v posteljo, zelo pozno je že!«

			Dulce se vzpne po stopnicah in odide v sobo, ki so ji jo namenili. Kar v temi gre, ker noče zbuditi tistih, ki že spijo, Titó, Nuna, Dionísie. Eddie pa še ne spi.

			Tretja vrata na desni strani. Tretja ali četrta? Na drugi strani dolgega hodnika je modra kopalnica. Ja, res, tam je kopalnica. Dulce počasi odpre vrata, noče povzročati hrupa. V temi zagleda dve telesi, ki kot po trampolinu skačeta po postelji.

			Dulce z vso naglico zapre vrata.

			»Kdo je? Kdo je tam?«

			Dulce Titóinemu očetu ničesar ne odgovori.

			Titóin oče? Kako je to mogoče? S kom je? Pa saj je Dulce pravkar videla Titóino mamo v kuhinji.

			»Vrata so se najbrž odprla zaradi vetra,« se zasliši hripav ženski glas.

			Dionísia? Teta Nísia?

			»Pridi sem, moj junak, nikar ne beži od mene. Moj junak, nikar ne beži od mene, moj junak. Pridi. Pridi k meni.«

			Dulce se ne upa premakniti.

			»Hmmm. Ja, tako, ja, ja, tako mi je všeč.«

			Dulce ne more ostati tam. Na slepo se v popolni temi odplazi naprej po hodniku. Zadene se ob veliko omaro, spotakne se ob kupček nečesa mehkega, ki komaj slišno zacvili. Preproga je. Naposled le najde vrata svoje sobe, ki je pravzaprav soba Titóine sestre. Odpre vrata.

			In tam, na postelji, je on.





		 			 prvič



			That is no country for old men; the young in one another’s arms, birds in the trees — those dying generations — at their song…



			William Butler Yeats, Saling to Byzantium11





			»Jaz … Zame je prvič.«

			»Zmeraj se zdi, da je prvič, a ne?«

			»Ej, resno. Prvič je.«

			»Hecaš se, kaj? Povej po resnici, ne me zafrkavat.«

			Dulce bi zelo rada govorila resno. Rada bi povedala Eddieju, da jo je poljubilo približno trideset fantov, da je bila velikokrat prižeta k marsikomu, ko je plesala, po kavčih, na plaži; rada bi mu povedala, da zelo dobro ve, kakšen je … Prekleto! Ni besede, ki ne bi bila preveč znanstvena, preveč običajna ali preveč otročja. Lulček? Penis, tako. Da je videla že več kot enega, v živo in na spletu. Bolje pozna anatomijo moškega kot svojo lastno (težje je videti vse podrobnosti in nikoli si ni drznila v roke prijeti ogledala in pregledati tistega skritega področja). V ducatih filmov je spremljala zelo intimne trenutke, ko so igralci izvajali koreografirane ljubezenske igrice. Res nikoli ni gledala pornografskega filma od začetka do konca, si je pa nekajkrat ogledala nekaj prvih minut kakšnega devedeja, ki jih je oče pozabil v neki sivi škatli. Zgodilo se je tudi, da je oče vstopil v sobo, zaprepaden izključil televizijo in ni črhnil ene same besede.

			»Kaj pa … kaj pa sporočilo, ki si mi ga poslala?« reče Eddie. »In najini pogovori? In kar si govorila po telefonu? Še danes, ko sva bila na trati, a se spomniš, kaj si mi rekla? A se spomniš?«

			Dulce ne odgovarja.

			»Hecaš se, a ne?«

			Dulce se heca, jasno.

			»Ja. Hecala sem se. Jasno, da ni prvič.«

			Eddie jo počasi sleče, previdno, kot da bi oče slačil otroka, in jo poljubi na ustnice, kot da bi bile redek sadež, ki ga je treba uživati počasi. Slači ji oblačila, kos za kosom, in ji govori čudovite stvari. Pravi, da je lepa, pravi, da je nor nanjo. Poleže jo na posteljo in poklekne poleg nje. Poljublja jo, na ustnice, na vrat, na prsi. Ne da bi jo ranil, ji grizlja bradavice. Ljubkuje jo, narahlo uščipne, poboža, podrgne. Potem pa jo poljublja po trebuhu in ji na njem z jezikom nariše vlažno sled.

			»Nehaj!«

			»Kaj? A me zafrkavaš?«

			»Nehaj, prosim,« zatrepeta Dulce. »Kaj pa, če kdo vstopi? Bojim se.«

			»Ni se ti treba bati.«

			Eddie jo močno objame.

			»Ne boj se, ni se ti treba bati. Zaupaj mi.«

			Poklekne, prime Dulcino roko in jo popelje k svojemu penisu.

			»Ne boj se.«

			Dulce razpre noge in jih pokrči, vsako na eno stran Eddiejevih bokov. Ne zato, ker bi to videla v filmih, temveč zato, ker ji drugega ne preostane. Eddie znova kleči med njenima nogama.

			»Tako suhcena si!« reče.

			Dulce zatrepeta, tokrat od užitka: suhcena!

			On počasi, a odločno prodre vanjo, s silovitostjo, je kot rana, ki boli, a se je ne čuti. Tako preprosto in tako naravno.



			Dulce se še nikoli ni počutila tako varne kot zdaj, ko je bila obdana s školjko Eddiejevega telesa.

			Toda ne, niti pomisliti ne smeta na kaj takega, ne, Eddie nikakor ne more in ne sme zaspati s svojo ljubico.

			»In zakaj ne?«

			Mar ne razume? In če se iz kakršnegakoli razloga zgodi, da se Laura ali Nísia ali kdo drug odloči pogledati v Dulcino sobo in ju takole najde?

			»Si že pomislila na to? Na škandal, ki bi nastal?«

			»Ampak jaz nočem, da greš proč.«

			»Pa saj ne grem proč. Samo v pristavo grem spat.«

			»Ampak jaz hočem, da ostaneš z mano.«

			»Ne bodi taka, mucka. Daj, pamet v roke!«

			Eddie jo trdo zgrabi za roke, ki mu jih je ovila okrog vratu, in jih potegne s sebe.

			»Glej jo no! Zdaj ne delaj scene, prav? V redu? Jutri se bova pogovorila.«

			»Ampak jaz hočem … hotela bi, da ostaneš z mano.«

			»Ne bodi trapasta. Govori bolj po tiho. Glej, skoraj šest je že ura.«

			»Ampak jaz se bojim ostati sama. Strah me je.«

			»Aj, aj, aj! Daj no mir! Nehaj s temi otročarijami!«

			Eddie govori kot nejevoljen odrasli. Govori po tiho, a s tonom, ki ne dovoli ugovarjanja. »Poslušaj. Ti boš ostala tu v svoji mehki posteljici in boš spala kot pridna punčka, kar v bistvu si. Jutri se o vsem pogovoriva in potem vidiva, kam vse to pelje, v redu? Zvabila si me v tole igrico, premamila si me s temi zgodbicami o tem, kako izkušena si in z vsem ostalim …«

			»Hočem iti s tabo …«

			»Z mano? V pristavo? Ljubica, le kako si to predstavljaš? A ne veš, da je tam Raul?«

			»Ne, ne govorim o tem. S tabo hočem v Španijo. Kaj ne greš jutri v Španijo?«

			Eddie se zasmeji in ji položi roko na čelo.

			»Ali imaš vročino ali kaj? A se ti blede? V Španijo? Z mano? Najbolje, da se kar takoj predam in da pri priči pokličeva policijo. «

			»Toda jaz bi lahko rekla, da se vračam v Porto, ti pa bi šel z mano na postajo. Nihče ne bi vedel.«

			»Ja, seveda, krasno! Kako da se sam nisem spomnil česa takega! Res si prava genialka!«

			»Ne razumeš …«

			»Česa ne razumem? Seveda razumem! Razumem, da si čisto zmešana.«

			»Zakaj?«

			»Z mano bi šla v Španijo, že čez dve uri, ko te ne bi bilo v Portu, pa bi tvoja sestrična, ali kdorkoli je že tvoja skrbnica, poklicala na policijo in jim sporočila, da pogreša mladoletnico, za katero je odgovorna.«

			»Ne bi telefonirala. Ni je doma. Ko bi se jutri vrnila v Porto, bi bila sama v hiši. A kar greš?«

			Eddie si je že navlekel kavbojke. Počepne k postelji in reče:

			»V redu. Premislila bova o tem. Jutri se zmeniva, kako in kaj. Zdaj pa zaspi. «

			Le kako bi Dulce lahko zaspala po vsem, kar se je zgodilo?

			Eddie odide iz sobe, ne da bi se ozrl ali spregovoril eno samo besedo, ona pa obleži na postelji in strmi v strop, kamor je Sara, očarana nad zvezdami, nalepila fluorescentno Rimsko cesto. Dulce med nogama začuti lepljivo snov in pomisli, da bi morala v kopalnico. A si ne upa vstati iz postelje.

			Prvič.

			Takrat, ko jo je Filipe s Španskega inštituta nekega večera povabil ven in peljal v očetov studio, ko jo je, v popolni temi, potisnil na kavč, se vrgel nanjo in jo poljubil s tolikšno silo, da so jo zabolele čeljusti, Dulce ni pustila, da bi ji slekel niti en kos oblačila ali da bi ji odpel modrček. Pa tudi Filipe ni znal odpenjati modrcev.

			In Zé Carlos! Ta se je tako nevešče lotil zaponke na pasu – bila sta pri Micáju in sta se skrivala v eni od sob v zadnjem delu hiše –, da se je Dulce skoraj polulala od smeha, Carlosov tiček, ki ji ga je hotel tako vneto pokazati, pa se je skrčil na velikost črvička.

			Pa Rui! Temu se je Dulce zdela kot angelček s procesije in poljubljal jo je z zaprtimi usti in se je dotikal le z rameni, ko je poskušal izvesti nekaj, čemur bi lahko rekli objem.



			Le kako zmore hkrati živeti dve življenji, eno resnično, drugo pa sestavljeno iz potvorjenih besed in dejanj?

			Le kako je lahko zaspala takoj po tem, ko je Eddie odšel iz sobe, ne da bi se mu zasmilila, ko jo je pustil tako samo? Le kako je utonila v sen takoj zatem, kakor da je nenadoma omedlela?

			In kje je našla moč, da se je zmogla tako zgodaj zbuditi?

			Zbudila se je ob zvokih enakomernega udarjanja oknic ob okvir. Zapihal je veter in nekaj raztrganih oblakov je naglo potovalo po sinjem nebu proti morju. Napovedoval se je vroč dan, pravzaprav je bilo že zelo vroče. Dulce je z okna videla nekega človeka, ki je stal ob jezercu in metal neki predmet, za katerim je Lola vsakič stekla med trsje. Zagotovo je bil Raul.

			Naj se vrne v posteljo? Naj spi še nekaj ur in vse pozabi? Ali pa se vsega znova spomni v zamotanih sanjah. Ne. Brez Eddieja ni mogla več ostati v tisti postelji.

			Čez deset minut Dulce že spravlja rjuhe v pralni stroj, še prej pa pozabi, da bi detergentu lahko dodala odstranjevalec madežev. Takoj zatem zaželi dobro jutro Titó, ki je vstala že zelo zgodaj in v mikrovalovno pečico daje rogljičke. Dulce se pogovarja, kakor da se ne bi zgodilo nič posebnega, kakor da bi bil dan, ki sledi tej noči, tak kot vsak drug.

			»Bi zajtrkovala na verandi?« vpraša Titó.

			»Ja.«

			»Ne bi ti bilo treba sneti rjuh in jih oprati. Jutri pride gospa Ermelinda in to je njen opravek.«

			»Je že storjeno. Pusti, bom jaz nesla pladenj.«

			Spustita se po trati, ki je še vedno vlažna od jutranje rose. Dulce hodi ob vozičku, ki ga Titó tako vešče upravlja.

			»In včeraj zvečer? Kako je bilo?« vpraša Titó.

			»Super. Zelo lepo.«

			»Kaj ste počeli?«

			»Nič posebnega.«

			»Ste videli predstavo?«

			»Ja, krasna je bila!«

			»Tisti Boysi …«

			»Ja, res. Neverjetni so! Njihov pevec je srčkan za znoret. Najbrž ima kakšnih sto petdeset let, pa se vseeno zdi kot plešast dojenček.«

			»Ko sva že pri srčkih,« reče Titó. »Raul se zelo zanima zate, veš.«

			»No, ja. Najbolj zabaven pa je bil Primitivec.«

			»A ja? Kako to misliš?«

			»Neke trike s kartami je izvajal, potem je prišla tvoja mama in je začel blebetati različne stvari.«

			»Ničesar ne razumem. Kaj? Se tudi on meče za tabo?«

			»Ja, kar. Ampak ni pokazal. Poslušaj tole: skoraj štiri zjutraj je bilo,« je rekla Dulce, »ko sem odprla vrata svoje sobe in …«

			»Kaj ti je? Obsedena si s tem, da nikoli ne začneš na začetku! Vedno pripoveduješ od zadaj naprej! Vse pomešaš!«

			»Kot Primitivec.«

			»Kaj? Res, ničesar več ne razumem. Začni od začetka, daj!«

			Dulce začne pripovedovati od začetka, nadaljuje na sredini in pride do konca, ki se zgodi približno ob štirih zjutraj.

			»Odprem vrata svoje sobe in ugani, kdo nadvse udobno leži na moji postelji?«

			»Primitivec?«

			»Ne bodi zlobna! Na moji postelji leži …«

			»Povej že!«

			»Nihče drug kot Jacó!«



			Preostanek nedelje se je odvil kot v meglicah. Eddie sploh ne pogleda Dulce. Ko se mu ona skuša približati, se ji umakne. Je kot nespreten ples dveh ljudi, ki ga nihče ne opazi.

			Ko si Dulce na Titóinem mobitelu ogleduje fotografije prejšnjega večera, stoji za Eddiejem, ki sedi za kuhinjsko mizo, in se narahlo nasloni nanj. Eddie skoči pokonci in oddrvi po Alka-Seltzer.

			»Sinoči je Eddie precej spil,« reče Nuno. »Saj si čisto bled.«

			»Prestar sem za takšno ponočevanje,« reče Eddie.

			»Tak mladenič kot ti? Oj, Nísia, kaj porečeš na to? Tale mladina ničesar več ne prenese.«

			»Mimozice so.«

			Mimozice.

			»Saj Eddie res ni več tako mlad,« reče Dulce.

			»Kaj takega! Eddie, ne boš nič rekel na to provokacijo? Si pa res smešen!«

			»Ja, res je, prestar sem za te otročarije,« reče Eddie, ne da bi pogledal Dulce.

			Ko se v nekem trenutku znajdeta sama na vhodu v dnevno sobo, Eddie zarohni:

			»Ne dotikaj se me, slišiš? Ne približuj se mi, jasno?«

			Dulce stopijo solze na oči.

			»Kaj sem ti naredila? Kaj hudega sem storila?«

			»Nič. Ali ne vidiš, da je zame pravo mučenje to, da sem ob tebi, pa se te ne smem dotakniti?«

			Eddie je nor na Dulce. Ničesar drugega ne vidi, na nič drugega ne misli, samo nanjo, samo na to, kako bi lahko bil z njo. A v tistem trenutku se po trati navzgor približa Nuno.

			»Bi še en Alka-Seltzer?«

			»Ne, ni treba.«

			»Kosil pa boš, a ne? Reinaldo mi je včeraj prinesel meso in ga bom spekel.«

			Sinočnja večerja je bila le vaja za nedeljsko kosilo. Nuno začne peči meso okoli dvanajstih, Dulce in Titó pa vstaneta od mize šele ob treh.

			»Televizijo greva gledat.«

			Diana telefonira, če še koga boli trebuh, Titó in Dulce pa gledata nekakšno grozljivo komedijo z naslovom Fargo. Vmes vstopi Eddie.

			»Brata Coen sta odlična!« reče. »Si videla Ni prostora za starce?« vpraša Dulce.

			»Ne, mislim, da ne.«

			»Ti tudi ne, kaj, Titó?«

			»Ne. Videla sem samo njuno zelo dobro komedijo, v kateri sta igrala George Clooney in Catherine Zeta-Jones. Ne spomnim se naslova.«

			»To je bila Neznosna krutost,« reče Dulce.

			»Tale ljubka glavica pa ne služi le temu, da nosi lepe pričeske,« reče Eddie. »V njej je kar nekaj uporabnih podatkov.«

			»To zmeraj rečeš.«

			»Zmeraj?«

			»Zmeraj.«

			»Ne zafrkavaj Dulce,« reče Titó. »Kar naprej jo nekaj zbadaš, a vedi, da je Dulce zelo občutljiva. Še v jok jo boš spravil.«

			»Kako grdo se motiš o svoji prijateljici!«

			Eddie izkoristi trenutek, ko Titó zapusti sobo, in Dulce vpraša:

			»Ob kateri uri imaš vlak?«

			»Ob šestih.«

			»Počakam te tam, na trgu, v kavarni.«

			Potem se Dulce okoli pol šestih poslovi.

			»Hvala, Laura, hvala, Nuno, da sta me tako lepo sprejela v svoji hiši.«

			»Zmeraj si dobrodošla, Dulce. Pozdravi starše.«

			»Hvala, bom.«

			Dulce lahkotno izgovarja te stavke. Če bi bila poleg babica Benedita, bi bila ponosna, kako vzgojena in olikana je njena vnukinja. Še bolj očarana bi bila nad njeno hladnokrvnostjo – a samo, če ne bi vedela, kaj se skriva pod Dulcino navidezno mirnostjo. Če bi se ji sanjalo, kaj je Dulce naredila in kaj še namerava storiti, bi jo zadela kap. Ali pa ne, kdo bi vedel? Mar ni ona tista, ki zmeraj pravi, da je ljubezen slepa, da ne izbira let? Vsaj pritoževala se ne bi, da je njena vnukinja Dulce mimoza, da je občutljiva, da je navadna jokica.

			»Titó, se slišiva.«

			»Si se poslovila od Eddieja?«

			»Ja. Adijo, Dionísia, kmalu se vidimo!«

			»Adijo, adijo.«

			Na poti na postajo, Dulce govori z Raulom, kakor da ji resnično nekaj pomeni, kakor da bi bil tisti poljub v pristavi resnično nekaj posebnega. On ima številko njenega telefona, ona ima njegovo, ja, seveda, dobila se bosta, ko ona prispe domov, takoj ko se on vrne v Porto.

			»Adijo,« reče Dulce. Umakne obraz, on ji pritisne mokri poljubček na uho. »Adijo.«

			Vlak že prihaja, res ni vredno, da bi Raul ostajal na postaji, res, ni mu treba čakati z njo.

			Toda Raul vztraja.

			»Oh, si siten!« reče Dulce in si nadene jezen izraz. »Ne igraj mojega očka! Pojdi že!«

			Dulce stoji na postaji in gleda, kako se Raul vrača po ulici navzgor proti maminemu Lexusu.

			C4 pa že stoji za vogalom.





			 				 					11 To ni dežela, blaga starcem. Mladi tesno objeti, v krošnjah ptice – rod za rodom ginejo – ob serenadi, …

					Plovba v Bizanc, William Butler Yeats, Zbrana poezija 2, prevedla Nada Grošelj. Ljubljana: Književno društvo Hiša poezije 2015, str. 95





		 			 satelit



			Globalni sistem pozicioniranja (angleško Global Positioning System, kratica: GPS) je satelitski navigacijski sistem, ki se uporablja za določanje točne lege in časa kjerkoli na Zemlji ali v zemeljski tirnici. Njegovi sateliti na potovanju okrog Zemlje uporabljajo srednjo krožno tirnico. Sistem GPS je zasnovalo obrambno ministrstvo ZDA, ki ga tudi upravlja. Prosto ga lahko uporablja vsakdo, ki ima ustrezen sprejemnik.



			Wikipedija





			»Ali ni Dulce rekla, da bo telefonirala, ko bo prišla domov?« vpraša Laura.

			»Ja, rekla je, da bo.«

			»Kaj pa, če ji ti telefoniraš?«

			»Se ne splača.«

			»Titó, telefoniraj ji. Res je, da je ona obljubila, da bo poklicala, a ni. Torej te prosim, da jo pokličeš ti. Hočem vedeti, ali je varno prišla domov.«

			»Poslala ji bom sporočilo. Ne splača se ji telefonirati.«



			Dulce je tiho. Čisto zares tiho. Niti črhne ne. Zdi se, da Eddie le ni tako noro navdušen nad njo. Res se zdi, da ne. Sicer ji ne bi rekel:

			»Bi bila malo tiho. Rad bi poslušal poročila.«

			Šele pol ure je minilo, kar je Dulce vstopila v C4, ki jo je pobral pred vrati na železniški postaji v Vili Novi de Senfins, in že jo Eddie prosi, naj bo tiho. Tako bo torej tole potekalo? Prav, če je tako, bo pa tiho, niti besede ne bo rekla. Niti pisnila ne bo, prav. Eddie hoče tišino? No, imel jo bo. Popolno, čisto tišino. Mobitel bo vzela v roke. Kje pa je, a, kje je ta zadeva?

			Eddie se je je že naveličal. Če se je ne bi, ga ne bi zanimale novice o Južni Osetiji in o Gruziji in ne vem še o čem. Seveda, Dulce se ne zna pogovarjati o znanosti kot Dionísia, nič ne ve o postopkih kandidiranja za štipendije niti o modernistični poeziji. Dulce ni videla zadnjega Kusturičevega filma, ker ga pač niso predvajali v kinematografih Texas. Prav, torej hoče tišino? Dobil jo bo, pošteno porcijo tišine bo dobil. Samo da Dulce najde mobitel …

			»Ta Medvedev …« reče Eddie. »Ta Medvedev … Kaj praviš? A bo vojna?«

			Dulce je tiho.

			»Ne govoriš več? Nimaš nobenega mnenja?«

			Dulce ne reče ničesar, ničesar, ničesar.

			»Ti je muca snedla jezik? To je, a ne? To je zato, ker sem te prosil, da bodi malo tiho? Je zato, a ne? Povej, daj, punčka, govori!«

			Le kako naj se Dulce upre temu prigovarjajočemu tonu, tem ljubkujočim besedam?

			»Ne, ni zato,« reče užaljeno, vendar že z nasmehom. »Ne vem, kje je moj telefon.«

			»Ti kar govori, ljubica, govori kot dežek, če hočeš. Rad te poslušam. Rad bi slišal tvoje mnenje o Južni Osetiji.«

			Dulce se smehlja in Eddieju razmrši lase.

			»Mogoče sem ga pa pustila pri Titó.«

			»Pravzaprav ti ni treba podati nikakršnega mnenja. Jaz sem kot tisti človek, tisti lik iz filma Woodyja Allena iz Manhattna, se spomniš?«

			»Aha.«

			»A se spomniš, ko je rekel, da ima punco, ki še vedno dela domače naloge? Mariel Hemingway. Ki je bila samo malo starejša od tebe. Si gledala Manhattan? «

			»Ne vem natanko.«

			»Če bi videla ta film, bi se ga zagotovo spomnila. To je film, ki se ga ne da tako zlahka pozabiti.«

			»Zelo slab spomin imam. In vse pozabim, vse. Mislim, da sem pozabila celo telefon, pri tvoji sestrični sem ga pozabila. Kako zoprno! To bo cirkus, ko bo telefonirala moja … Še dobro, da moja sestrična ne bo telefonirala, ve, da nima smisla.«

			»Kako to misliš?«

			»Tako. Ona že ve, kakšna sem.«

			»Zelo mi je všeč Woody Allen,« reče Eddie. »Ima tiste posrečene on-liners. Na primer Najlepši stavek v angleščini ni I love you, temveč It's benign.«

			»Prosim?«

			»A razumeš? Benigno je, ni rak.«

			»Aha.«

			»Ali pa tale: Seks brez ljubezni je prazna izkušnja. A kot taka je ena boljših.«

			»Sploh se mi ne zdi smešno. Seksa brez ljubezni ni. Seks brez ljubezni nima nobenega smisla.«

			»To praviš zdaj, ko si še zelo majhna, dojenčica moja. Tistemu stavku iz Manhattana bi jaz lahko dodal: Imam ljubico, ki še nima volilne pravice.«

			»A dejstvo, da še nimam volilne pravice, mi ne preprečuje, da ne bi imela mnenja o politiki.«

			»A ja? Ga imaš?«

			»Kaj?«

			»Mnenje o politiki?«

			»Seveda.«

			»In, kakšno je?«

			»V zvezi s čim?«

			»Na splošno.«

			»Shot the liars.«

			Eddie se zasmeji.

			»Kje pa si se navzela tako prefinjenih mnenj?« reče in pogladi Dulce po vratu. Dulce zadrhti od ugodja.



			»Ali lahko utišaš glasbo?«

			Dulce se nagne naprej in z nagajivim nasmeškom poveča glasnost.

			»Dulce! Ne nori, no! Daj no, mucka!«

			Še glasneje.

			»A ja? Bi se igrala?«

			Eddie na volanu izključi radio.

			Bil je prijazen, ko je Dulce prosil, naj utiša glasbo, toda če bi Dulce rada nagajala, se lahko tudi poigrata.

			»Zdaj si pa že kot moj oči.«

			»Skoraj bi lahko bil tvoj oči.«

			»Ampak nisi.«

			»Sem pa odgovorni odrasli v tem avtu. Z vsemi tistimi decibeli v ušesih bi lahko še oglušela.«

			Dulce se skloni k Eddiju in ga ugrizne v uhelj.

			»Nehaj? Pa kaj ti je?«

			In zakaj ne? Grizljanje ušesnih mečic je videla že v mnogih filmih, v enem so celo rekli, da je to bolje od seksa.

			»Skomina me.«

			»Je to slabo? Je to kaj hudega?«

			»Ni mi všeč in konec.«

			Še nekaj Eddieju ni všeč. Prav tako mu ni všeč, da mu v popek potiska prst, da mu ljubkuje brazgotino, ki jo ima na komolcu, da ga z roko poboža po napetem pivskem trebuščku … Dulce je všeč vse, kar ji dela on, ali skoraj vse. Pravzaprav se mu ne upa reči, da česa ne mara. Ali bolje, sploh ne ve zanesljivo, kaj ji je všeč in česa ne mara.

			»Kako lepo, poglej!«

			Sta na avtocesti ob Atlantiku, vozita se po galicijski pokrajini Rias Baixas.

			»Srčkano! Kot v filmu!«

			»Sta v tvojem slovarju le dva pridevnika, srčkano in lepo? Kako lahko s tema besedama opišeš tako čudovito pokrajino?«

			Eddie jo ošteva in jo ljubkuje po tilniku. Pramene las ji ovija okoli prstov, občutek je lep, vendar malce nadležen. In če mu pove, da ji to ni preveč všeč? V tistem trenutku Eddie umakne roko in zamenja prestavo.



			Ustavita se na črpalki. Preden izstopita iz avta, Eddie pouči Dulce o GPS-u. Prej je naključno pritisnila nekaj tipk in zdaj se je v napravi vse pomešalo.

			Nato reče Dulce, da dekletu iz GPS-a med vožnjo ne sme pošiljati nobenih sporočil. Nikakor je ne sme zmesti. Zelo občutljiva je.

			»Raje jo imaš od mene …«

			»Seveda. Pripeljala me bo tja, kamor jaz hočem, če bi pa sledil tebi, bi zagotovo pristal bog si ga vedi kje. Zdaj pa resno: koordinate se bodo izgubile, razumeš? Zamešale se bodo. Sredi življenjske poti sem se znašel v temačnem pragozdu.«

			»Temačni pragozd? Kot v Afriki?«

			»Oh, Dulce, res si še zelo, zelo mlada. In slabo načitana.«

			Slabo načitana? Dulce res veliko bere! Kar naprej bere!

			»Ko pa bereš le moderne romančke, a ne, da je tako?«

			»Berem knjige, ki jih moramo prebrati za šolo. Berem pa tudi tisto, kar izide na novo, recimo Paula Coelha. Zelo mi je bila všeč knjiga Mili Portugalec Margaride Rebelo Pinto.«

			»Pojma nimam, o čem govoriš.«

			»Vidiš? Nisi v koraku s časom.«

			»Prav imaš. Ne, nisem.«

			»Hecaš se, ves čas me zafrkavaš.«

			»Ne, pa ne, čisto nič te ne zafrkavam.«

			»Ja, pa me. Celo bralni krožek obiskujem, da veš.«

			»Res?«

			Vstopita v restavracijo na črpalki.

			»Kaj bi pila?«

			»Enako, kot ti.«

			»Kako pa veš, da bo to to, kar bi hotela ti?«

			»Saj je vseeno.«

			»Tu ne strežejo stvari, ki bi ji rekli saj je vseeno.«

			»Prav, naj bo kokakola.«

			Dulce počaka, da sedeta, potem nadaljuje.

			»V bralnem krožku,« reče, »beremo Sofijin svet, Jonatana Livingstona Galeba in Malega Princa. Sestajamo se v Kulturnem domu v moji četrti. Samo aprila nimamo srečanj, takrat ima naš mentor drugo delo in nikoli ne najde zamenjave. Na prvem srečanju sem skoraj umrla od smeha. Predsednik četrtne skupnosti je izrezan Quim Barreiros.12 Za crknit, kakšen nagovor je imel. Za crknit, res! Danes smo se zbrali tukaj, v tem prostoru, katerega odmev se bo še dolgo razlegal …«



			 »Danes smo se zbrali tukaj, da pozdravimo ustanovitev našega Bralnega krožka, in zelo sem vesel, da … Danes smo se zbrali tukaj … Oh, prosim lepo! Lepo prosim! Ja, tistile gospodični tamle govorim! Ja. Tisti na telefonu. Kaj, ko bi odložila telefon in se posvetila temu, zaradi česar je tukaj? Mar ni videla, da na letaku piše, da je treba telefone izključiti, ko se začnejo bralna srečanja?«

			Predsednik četrtne skupnosti si je znova pogladil brke, si znova nataknil očala in se zatopil v papirje pred seboj.

			»Danes smo se zbrali tukaj, v tem prostoru, katerega odmev se bo še dolgo razlegal onkraj njegovih sten.«

			»V tem prostoru sploh ne odmeva,« je rekla Dulce, Carolina pa se je na glas zasmejala.

			»… da bi začeli … Začnimo od začetka!«

			In je znova začel. Predsednik je že tretjič začel svojo dobrodošlico udeležencem Mladinskega bralnega krožka, ki ga organizira Kulturni dom četrtne skupnosti. Uspelo mu je čestitati četrtni skupnosti in njenemu predsedniku za uspešno uresničitev pobude, zlasti pa za številčno udeležbo, ki se jim obeta. Nato je izrazil zahvalo za čast, ki jo vsem, četrtni skupnosti, njenemu predsedniku in vsem udeležencem, kot mentor in moderator izkazuje slavni mladinski pisatelj, eden izmed najobetavnejših peres literarnega sveta, avtor mnogih izdanih del in prejemnik številnih nagrad.

			»Kaj pa je napisal ta tipček?«

			Dulce je Carolino to vprašala čisto po tiho, pa vendar, predsednik četrtne skupnosti ji je namenil zelo očitajoč pogled.

			»Kaj pa vem,« je šepnila Carolina. »Še nikoli nisem slišala zanj. Si videla njegove čevlje? Groza! Saj so kot copati!«

			»Pa očala poglej!«

			»… torej, naj sklenem z besedami: v veliko čast nam je, da lahko v našem prostoru, kjer domujeta Umetnost in Kultura, a tudi Človečnost in Solidarnost, z gromkim aplavzom pozdravimo pisatelja Jota Kapa Rolima. «

			Udeleženci so bili zbegani. Šele čez nekaj trenutkov tišine, ko so videli, da predsednik že dviguje roke in ploska, so sledili njegovemu zgledu. Celo nekaj žvižgov se je oglasilo in zadaj je nekdo celo na kratko zatulil.

			»Kaj pa zdaj?« je Carolina vprašala Dulce. »Bomo kaj brali?«

			»Pojma nimam.«

			»In zdaj,« je rekel predsednik, »še preden se začne uvodno srečanje, otvoritveno branje našega Mladinskega bralnega krožka, ki se ga žal zaradi neodložljivih obveznosti sam ne bom mogel udeležiti, vljudno in prisrčno vabim vse, da se zberemo v dvoranici tu zraven, kjer nam bodo dijaki postregli s sočnim prigrizkom.«



			»Kako znaš govoriti iz trebuha! Prava ventrilokvistka si!« pravi Eddie, ko se vračata v avto.

			Kako se je smejal!

			»Kaj?«

			»Res si dobro oponašala predsednika! Odlično!«

			»Pa me sploh še nisi slišal oponašati slavnega pisatelja Jota Kapa Rolima.«

			»To mi prihrani za pozneje. Zdaj pa še enkrat ponavljam, da ne dovolim, da medeš mojo ljubico iz GPS-a.«

			»Me zafrkavaš, ne?«

			»Ne, čisto nič te ne zafrkavam. Glej, če boš punco zmedla, bova izgubila koordinate. Si predstavljaš, kaj bi ti naredil zdaj, če ne bi bila sredi avtoceste?«

			»Ja, si predstavljam …«

			»V redu,« reče Eddie. »Torej, pusti mojo ljubico iz GPS-a pri miru!«

			»In če bi jo rada zmedla?«

			Dulce iztegne roko. Takoj zatem jo Eddie hlastno zgrabi in povleče k sebi.

			»Prekini te otroške igrice!«

			Dulce je jasno, da je Eddie precej vzkipljiv. Zelo hitre jeze je, če bi uporabila izbrane Raulove besede. Nato mu postreže s prav takimi:

			»Zelo jezljiv si!«

			»Ti bom že pokazal jezljiv! Zadnjič ti rečem, ne dotikaj se prekletega GPS-a.«

			»Ali pa izgubiva sever.«

			»Recimo.«

			»Ostaneva brez severa.«

			»Tako je.«

			»Tako pravi moj oče: Zaradi tebe izgubljam sever. Dezorientiraš me. In potem čisto popeni, češ, naj ne premikam njegovih stvari. Zelo posesiven je. Tako kot ti. Bi rad, da ga oponašam?

			»Tvoj oče reče? Popeni? Je še živ?«

			»No, je rekel, je popenil, je bil.«

			»Aja.«

			Zelo, zelo neprijeten trenutek. V avtomobilski kletki si Dulce za trenutek celo predstavlja, da sta njena starša zares umrla. Na oči ji privrejo solze.

			»Še vedno nisi sprejela smrti svojih staršev, a ne?« reče Eddie in jo poboža po obrazu. Obriše ji solzo, ki ji steče po licu. »Ne, še vedno žaluješ.«

			»Ja, res. Zelo težko je sprejeti kaj takega.«

			»Ljubica! Mucka!«

			Eddie jo resnično razume.

			»Veš kaj?«

			»Kaj?«

			»Ko dekle iz GPS-a reče, da je pred nama ta in ta izhod, je res tako. Zato je ne medi!«

			Le kje je Dulce našla vse to čustvovanje? Kje? In zakaj?

			Jasno je, kje in zakaj. Da bi še bolj prevzela Eddieja. A kaj, ko nima čudežne moči. Ničesar ne more spremeniti, pa naj naredi, kar hoče.

			Res je tako. Nič, kar bo rekla ali naredila, ne more ničesar spremeniti. Nič, nič, nič. V njegovih rokah je, popolnoma je odvisna od njegove volje in hotenj. Eddie je ta, ki odloča: kam gresta, kaj bosta delala, kaj bosta jedla, kje se bosta ustavila, kdo pravzaprav je Dulce, zakaj je tu, kjer je, do katere mere mu je všeč, celo o tem odloča, do katere mere je on všeč njej.



			Vso pot sta imela v avtu vključeno klimo. Ko na trgu, kjer naposled parkirata, izstopita, ju kot šal ovije topel zrak poznega popoldneva.

			»Veš kaj?« reče Eddie. »Morda ne bi bilo slabo, ko bi si malo naličila oči in si našminkala ustnice, preden greva v hotel. Zdaj si videti kot majhna punčka.«

			Dulce odpre kovček in poišče rdečo torbico, v kateri hrani ličila. Gleda se v ogledalce in si na zgornjo veko, tik ob trepalnicah, nariše debelo črno črto. Nato si po ustih večkrat potegne s svinčnikom za ustnice.

			»Nimam šminke.«

			»V redu je! Videti si kot tridesetletna lahkoživka!«

			»Zakaj si mi rekel nekaj tako groznega?«

			»Hecam se, ljubica. Samo hecal sem se! A se ne smem hecati?«

			Eddie pokaže Dulce hotel in jo vpraša, ali ne bi hotela vstopiti skozi zadnja vrata, da ne bi vzbujala preveč pozornosti.

			»Pa lahko vstopiva skozi zadnja vrata?«

			»Ne. Hecam se. Zdaj si nadeni najbolj odrasel izraz, kar jih premoreš. Poslušaj, nimaš osebne izkaznice pa pika. Če jo bodo zahtevali, boš rekla, da ne veš, kam si jo dala. Pokazala bova samo mojo, prav?«

			Na recepciji majhnega hotela sta dve receptorki, ena je starejša in druga mlajša. Ko ju Eddie ogovori v portugalščini, mu mlajša odgovori z brazilskim naglasom. Soba za dva? V redu, ja. Zakonska postelja ali dve postelji? Zakonska postelja, ja, gracias. Eddiejeva osebna izkaznica, Eddiejeva kreditna kartica, Eddiejev naslov na obrazcu, napisan nekoliko nerazločno. Navsezadnje tudi njega nekoliko izdajajo živci.

			Ko pa sta v majhni čedni sobi, Eddie na široko razpre roki in reče:

			»Pridi sem, mucka, zdaj mi ne moreš uiti, četudi bi hotela.«

			Dulce Eddieju noče pobegniti. V zavetju njegovega objema hoče ostati, ostati za večno.

			»Kako gredo stvari?«

			»Katere stvari?«

			»Stvari tam doli. Dava brisačo na posteljo ali ni treba?«



			»Nehaj piti! Še malo, pa se bo prikazal kakšen policaj in vprašal, kaj delam z mladoletnico v tem baru in zakaj ji dajem alkoholno pijačo?«

			V majhnem baru, na ozkem in tesnem hodniku stoji le kratek točilni pult. Na koncu je prostor z nekaj mizami. Eddie in Dulce obtičita kar pri vhodu. Eddie pije belo vino, Dulce je začela z zelo sladko mehurčkasto pijačo, zdaj pa tudi ona pije belo vino. Jesta školjke v pikantni omaki in pečene zelene paprike.

			Potem pa se jima približa že nekoliko okajen moški in reče:

			»Qué haces acá con tu hija, hombre? Ella está de puta madre, coño!«13

			Eddie se strmo zagleda v svoje telo.

			Moški si oblizne ustnice in se nasloni na steno čisto blizu Dulce. Njegovo rame se skoraj dotika Dulcinega ramena.

			»Tu padre, mira, tu padre … Como te llamas?«14

			»Dulce.«

			»Eres guapa, coño. Muy guapa. Chiquita.«15

			Dulce se nasmehne, ne ve, kaj naj stori ali reče. Ljudje okrog njih se nekoliko odmaknejo in si jih brezsramno ogledujejo.

			Možiček pa za nič na svetu noče proč. Eddie postaja vse bolj in bolj živčen.

			»Ignoriraj ga. Ne odgovarjaj mu več,« reče in odide stran od Dulce.

			»A greva?« reče Dulce.

			Iz bara odideta, ne da bi pijačo popila do konca.

			Na cesti hoče Dulce Eddieja prijeti za roko, ta pa jo jezen umakne. Pa saj ji je Eddie dejal, da ne more biti z njo, ne da bi se je dotikal, da bi bilo to zanj kot najhujše mučenje, zdaj pa ji noče dati niti roke.

			»Prihajam do sklepa, da je to huda oslarija. Kaj sva naredila, groza! V kaj sem se spustil? Najbrž so se mi možgani docela skisali.«

			Eddie pogleda na zaslon svojega telefona.

			»Kaj pa zdaj tale hoče? Ne bom se oglasil, kaj me briga.«

			»Kdo pa je?«

			»Laura.«

			Spuščata se po temni ulici ob katedrali, Eddie se še naprej razburja.

			»Včasih se mi zmeša, res, ampak tokrat, kaj takega se mi še ni zgodilo. Saj sem čisto nor! In ti si me pošteno prelisičila. Poslušaj, si telefonirala Titó in ji rekla, da si v redu prispela v Porto?«

			»Mobitel sem pozabila pri njej. Saj sem ti povedala, a ne? Posodi mi svojega.«

			Eddie se ustavi sredi ulice in položi roke na Dulcina ramena.

			»A si pila, kaj?« reče.

			Pila je in Eddie dobro ve, da je pila.

			»A si nora ali kaj? Da bi z mojega telefona poklicala Titó? Kaj ti pa je, a se ti blede? Sranje! A veš kaj? Domov te bom peljal. Kje sem imel glavo? Najbrž sem zblaznel. Sranje! Da se takole zapletem! Greva v Porto, ja, ni druge. Kaj me briga kongres!«

			Dulce se ustavi pred Zarino izložbo. Letos se moda navdihuje pri gotskem stilu, tista lutka na levi se zdi kakor vdova, vsa je v črnem, obute ima škorenjce, zelo, zelo lepi so. Dulce zažmrka z očmi, da bi videla ceno, a ji pajčolan iz solz zamegli pogled. Eddie reče:

			»No, zdaj pa gleda izložbe!« In gre naprej.

			Steklo na izložbi je hladno, prijetno je, ko se Dulce nasloni nanj. Niti koraka ne more več narediti.

			»Kaj pa je zdaj?« reče Eddie.

			Obrnil se je in ugotovil, da Dulce ne hodi za njim.

			»Kaj je, kaj se je zgodilo? Oh, Dulce, o, ljubica moja, ne jokaj!«

			Glavo ji vzame v roke, in ko opazi, da zares joka, jo začne vneto poljubljati. Zraven ji mrmra nežne besede.

			»Nočem iti proč,« reče Dulce. »Hočem biti s tabo!«

			»Tudi jaz bi bil rad s tabo. A saj veš, da to ni mogoče, punčka. Princeska moja, to, kar počenjava, je norost, dobro veš, to je res nora zamisel. Res se morava vzeti v roke! Razumeš, saj razumeš, ne? Res se moraš vrniti domov še preden opazijo, da te ni.«

			»Nihče ne bo opazil, da me ni, nihče. Moje … moje sestrične ni doma. In poslala sem ji sporočilo.«

			»Kdaj? Kdaj si ji poslala sporočilo, ko pa si mi rekla, da si telefon pozabila pri Titó?«

			»Poslala sem ji ga, preden sem šla na postajo. Ni je doma, ni je v Portu, ne bo opazila, če me ne bo.«



			Dulce v daljavi sliši zvonjenje, ki prihaja iz katedrale, na pločniku ob hotelu sliši korake, sliši glasove otrok, ki se igrajo na trgu. Navpična črta slepeče svetlobe razdvaja zaveso. Zelo svetel dan je in Dulce leži v tuji postelji, na sebi čuti težo drugega telesa, čuti težko nogo, ki ji preprečuje, da bi se premaknila. Ne, nikakor ne more vstati. Vrti se in vrti, kot se je vrtela okoli svoje osi, ko je bila še majhna in je hotela, da bi se ji v glavi zavrtelo in stemnilo pred očmi. Čuti vrtoglavico, izgubljena je, v sobi pa sliši tudi vztrajen zvok, nekakšno brenčanje, ki ga ne more prepoznati.

			»Eddie! Eddie!«

			Nežno ga strese za ramena. Hoče ga prebuditi, a noče, da bi se jezil nanjo, kot se je jezil zgodaj zjutraj.

			Mar ni razumel? Ni razumel, da noče, da jo pusti tako samo, zapuščeno v tej tuji sobi sredi tujega mesta, v mraku zgodnjega jutra, in zaspi. Zaspi, zaspi, ura je šele pet, ji je rekel, ji prigovarjal. Še pred kratkim ji je rekel, da je še zgodaj, da je pred njima še cela noč. Zdaj pa, pojdi, zaspi. Kako torej, kaj je torej res? Vsa noč je pred njima, ja, za kaj? Zaspal je takoj, celo zasmrčal je, Dulce pa se ga ni upala niti dotakniti. Če bi se znova razjezil, bi ona omahnila v črn vodnjak brez dna. Zato je tiho obležala na postelji, obležala z odprtimi očmi in bolščala v črne sence, ki so čemele v sobi. Tisti veliki madež pred posteljo je bila komoda, nad njo ogledalo. Na levi, stoječa svetilka s senčnikom. Na desni, zelo temen pravokotnik, to so bila vrata v kopalnico.

			Dulce znova stisne Eddiejevo ramo, on se obrne k njej in na njene prsi položi levo roko. Težka je ta roka, a prijetna.

			»Eddie!«

			Eddie odpre oči in se nasmehne Dulce. Svet je znova lep, tak, kot mora biti.

			»Ta zvok … Ali ni to tvoj telefon?«

			»Ja, je. Pusti, naj zvoni. Pridi sem, ljubica, pridi zdaj k meni.«





			 				 					12 Portugalski pevec, mojster harmonike in duhovitih besedil, znan tudi po svoji brkati podobi. (Op. prev.)



				 					13 Kaj pa delaš tukaj s hčerko, človek? Čedna pa je, čedna, za popizdit! (Op. prev.)



				 					14 Tvoj oče, glej, tvoj oče … Kako ti je ime? (Op. prev.)



				 					15 Res si lepa, za popizdit. Res lepa. Lepotička. (Op. prev.)





		 			 nihče ne živi, ne da bi govoril



			And I tread a troubled track.

			My odds are stacked,

			I’ll go back to black.

			Amy Winehouse, Back to Black





			»Halo?«

			»Halo? S kom govorim?«

			»S kom bi hoteli govoriti?«

			»Oprostite, jaz kličem na telefon svoje hčere.«

			»Dulce?«

			»Ja. Oprostite, gospod, vi ste?«

			»Titóin oče sem, oče Dulcine prijateljice.«

			»Ah, dober večer. Kako ste? Jaz sem Dulcina mama. Hvala, da ste gostili mojo hčer.«

			»Ni za kaj, lepo smo se imeli.«

			»Bi lahko govorila z Dulce?«

			»Prosim?«

			»Ja, samo to bi rada vedela, zakaj je spremenila načrte. Na postaji sem in jo čakam že kakšno uro in pol.«

			»In še ni prišla?«

			»Ne. Z vlakom ob devetih ni prišla, pa sem pomislila, da je morda sklenila še en dan ostati pri vas. Saj veste, kakšna je današnja mladina, vedno pozabijo obvestiti starše.«

			»Toda … Dulce je že popoldne odpotovala v Porto.«

			»O! Zakaj ni prispela sem?«

			»Morda ima vlak zamudo.«

			»Ne, nima, vlak je prispel ob napovedani uri. Je morda zamudila ta vlak?«

			»Najbrž. Dulce je mobitel pozabila pri nas. V torek grem v Porto in vam ga lahko pripeljem.«

			»Najlepša hvala.«

			»Ni za kaj. Se vidimo torej v torek!«

			»Tako je. Hvala. Lahko noč.«

			Kako čudno! Nuno se je spustil po stopnicah z Dulcinim mobitelom v rokah.

			»Telefoniraj na policijo, Raul, prosim! Nekaj mi pravi, da tukaj nekaj smrdi! Dulce še vedno ni prispela v Porto, bržkone je zamudila vlak.«

			»Če bi bilo tako, bi najbrž telefonirala.«

			Nísia govori, ne da bi pogledala Nuna. Sedi na kavču v kotu, noge ji prekriva kosmata odeja.

			»Ampak saj nima mobitela,« reče Titó.

			»Bi pa telefonirala iz kakšne kabine. Daj, telefoniraj na postajo in vprašaj, kdaj prispe v Porto naslednji vlak.«

			Zadnji vlak je prišel v Porto ob deseti uri in dve minuti. Zdaj pa je bila ura deset in petindvajset.

			»Dulce ni hotela, da bi jo pospremil na vlak,« reče Raul. »Takoj se mi je zdelo, da se nekam čudno obnaša.«

			»In to poveš šele zdaj. Veš kaj, Raul!« zakliče Dionísia. »Takoj moramo telefonirati Dulcini mami. Kako ji je že ime?«

			»Mislim, da Júlia.«

			Nuno poda Dulcin telefon Lauri. »Jo boš poklical ti?«

			»Saj si ti govoril z njo,« reče Laura. Leži na rumenem kavču, pri njenih nogah počiva Jacó. »Bolje, da kar ti govoriš z njo. Jaz pa pokličem Eduarda, morda jo je on kaj videl.«

			Eduardo se ne oglasi. A kaj bi jim lahko povedal? Prej je odšel kot Dulce, v Španijo se je odpravil že zgodaj.

			Ko Nuno pokliče Dulcino mamo, se ta ne razburi, vsaj ne takoj. Pomisli, da je Dulce morda pri očetu, da se je kar na lepem odločila, da bo nedeljski večer in noč preživela pri njem. Nuno je ne spomni, da bi Dulce v vsakem primeru morala priti z vlakom. Tudi on si želi verjeti razlagi, ki bi razkrila čudno izginotje in jih vse pomirila. A že čez minuto znova telefonira Dulcina mama in govori z zelo vznemirjenim glasom. Ko ji Nuno pove, da ni prepričan, ali je Dulce vstopila na vlak, plane v jok.

			»Júlia, prosim! Titó bo takoj telefonirala vsem njunim prijateljicam. Ne skrbite! Ne še skrbeti. Zagotovo se ni nič zgodilo, zagotovo ni nič narobe. Poslušajte, poslušajte, prosim! Nikar ne mislite na najhujše! Takoj zdaj pokličem na postajo in preverim, ali so jo videli.«

			Postaja v Vili Novi de Senfins je že zaprta, a Nuno pozna šefa postaje in mu zato telefonira kar domov.

			»Deklica šestnajstih let? V kavbojkah in rjavi majčki? Ne, ni vstopila na vlak ob šestih. Ne, prepričan sem, da ne. Na vlak ob šestih sta vstopila samo Toninho da Patrocínia in njegova majhna sestrična, ker jo je peljal v Porto. Ja, stoodstotno sem prepričan o tem.«

			»Kaj pa zdaj?« vpraša Nuno, ko odloži telefon.

			»Pokliči policijo,« reče Dionísia. »In prijavi izginotje mladoletnice.«



			Eduardo se ne oglasi. Najbrž ima na telefonu izključen zvok. Zanalašč, jasno.

			»Samo sto kilometrov proč bom, še toliko ne,« je približno pred eno uro rekel Dulce. »Ti boš ostala tukaj, malo se boš sprehajala, nakupovala. Na, izvoli nekaj denarja. Mobitel, ki sem ti ga kupil, imaš, če bi bilo kaj narobe. In poslušaj, da me ne boš kar naprej klicala!«

			»Ampak jaz hočem iti s tabo.«

			»Razumi že vendar! To je nemogoče, ne moreš in pika. Kaj bi počela na kongresu? Bi poslušala vsa tista predavanja, ves tisti dolgčas?«

			»Ne. A nekje blizu bi čakala nate in bi šla s tabo na kosilo.«

			»Z mano in z drugimi raziskovalci. Ves čas bi se norčevali iz mene: O, si pripeljal svojo nečakinjo? Muy bien, muy guapa la chica.16 Si že predstavljam, kako bi bilo. Poslušaj, Dulce, tu boš ostala, pridna boš, kot je treba, in najkasneje ob pol osmih bom nazaj. V redu?«

			»Kaj bom počela tukaj sama brez tebe? «

			»Kaj pa bi počela sama brez mene, če bi šla z mano? Dulce, ne bodi taka, zresni se! Bodi pridna!«

			Dulce se je navsezadnje zresnila. Seveda se mora izkazati za razumno punco, sicer jo bo Eddie spravil na vlak za Porto. Da bi ji osušil solze, ji je navsezadnje rekel:

			»Glej, punčka, če ne boš pridna, te bom moral pospremiti na vlak. Nisem si predstavljal, da si tako cmerava!«

			Eddie se usede v avto, Dulce pa ostane na majhnem trgu in ne ve, kam bi se dala. Odpravi se navkreber (Raul in njegove izbrane besede …) po neki strmi ulici, pride na širok trg in sede na klopco: zapre oči in hip zatem je že v Seattlu.

			Takoj zjutraj pospravi prostorno stanovanje z ogromnimi okni, kot so videti stanovanja, ki jih pozna iz ameriških filmov. Dulce v mislih pospravlja po stanovanju v Seattlu, ko z nohtom praska po eni izmed desk na klopci. Loti se kuhe kosila. Ne, Eddie ne bo kosil doma, v Ameriki nihče ne jé kosila doma. Tudi ona ne bo ves dan sama, seveda ne. Že ima v dlani kopico trsk rdečega opleska, ki se zdi kot kri. Več krožkov obiskuje, pije kavo v Starbucksu, ki ga je prvič obiskala v Londonu, a ve, da je to ameriška veriga kavarn. Bere časopis. Vsak dan mora prebrati časopis, da bo z Eddiejem lahko kramljala o svetovni politiki. Potem se vrne domov in se pripravi na romantični večer. Prava družina sta – ne, otrok še nimata, ona je namreč še zelo mlada, pa vendarle sta družina, ki prinese največje možno število točk. Družina znanstvenika je vredna veliko točk, pomisli, ko strese ploščice rdečega opleska na tla ob svojih nogah.

			Hodi po Peti aveniji (zagotovo je kakšna Peta avenija v Seattlu, tako, kot je v New Yorku), tedaj pa na klopco v parku tega mesteca z ozkimi uličicami prisede starejši možakar, ki je videti kot brezdomec, in jo ogovori. Govori v čudni portugalščini, reče home namesto hombre ali homem,17 reče, da je Dulce meiga,18 da je esquisita,19 ona pa vstane in hitro zbeži proč.

			Še nikoli v življenju ni bila tako sama. Niti takrat, ko jo je oče prvikrat zapustil, niti tedaj, ko je bila »kit«, »debeluška« in »sodček«, niti v tistih dnevih, ko ji sestrična in njeni prijatelji niso dovolili, da bi se igrala z njimi.

			Blodi po ozkih uličicah okoli katedrale, potopljena v neskončno samoto, ko v glavi nenadoma zasliši Back to Black, kot da bi to bila njena glasba, kot da ne bi pri Titó pozabila svojega mobitela.



			And I tread a troubled track.

			My odds are stacked,

			I’ll go back to black.



			Vedno znova se vrača h katedrali, že večkrat je šla čez tisti trg. Zdaj pa sede na predzadnjo stopnico pred cerkvijo, kajti srce ji bije tako močno, da misli, da bo kar izdihnila. Ura je enajst, pred njo je vse življenje, brezmejna puščava, ki jo loči od njega in od večera.



			Žalostna sem. Kdaj se vrneš?

			Tako sama sem. Potrebujem te.



			Le kako bo lahko preživela toliko časa brez Eddieja? Ne, ne bo mogla, to je nemogoče. Toliko prostora pred njo, vse ovito v sivino, ogromne skale, zgradbe, ki se rušijo in jo pokopljejo pod seboj, tu pa nihče ne ve, kdo je ona in kam gre. Zapustila je dom svojih staršev, Eddie pa jo je na hitro poljubil na vrat in odšel, ne da bi se še enkrat ozrl.



			We only said goodbye with words

			I died a hundred times

			And I go back to black.



			Eddie noče ničesar vedeti o njej. Eddie pravi, da je njegova ljubica, da je lepa – pa ni, ne, ni, ona še predobro ve, da ji laže, laže samo za to, da je ne bi prizadel, nikogaršnja ljubica ni, grda je, grda, grda, in povrhu še debela. On pa jo je prizadel, še to jutro jo je prizadel, v postelji, močno jo je prizadel, pa Dulce ni ničesar rekla, le kaj bi mu lahko bila rekla? Če bi se pritoževala, je Eddie ne bi več maral.



			Ne maraš me in pozabil si name. Nisem več tvoj srček. Odgovori.



			Usta si pokrije z dlanjo v obliki školjke in hitro vdihne in izdihne. Umiri se, a postane še bolj žalostna. Tako zelo žalostna! Zmeraj ista zgodba, nihče je ne mara, nihče in nikoli! Ne mama ne oče ne babica Benedita. Niti Eddie. Nihče nikogar ne mara. Ne, to ni res! Vsakogar ljubi vsaj ena oseba, vsi so ljubljeni, le ona ne. Titó, recimo: njeni starši živijo samo zanjo, samo nanjo mislijo, mislijo na njeno dobro, na to, kaj bi lahko naredili, da bi ji ustregli. Titó reče, da bi kavo, in njena mama ji nemudoma ustreže. Titó hoče …

			Dulce je resnično nizkotna, ko se takole primerja z nekom, ki je obsojen na invalidski voziček. Kaj ji je! Grozljivo, res!

			Grozno, pa vendar, Titó je ljubljena, zelo, zelo ljubljena, Dulce pa bi lahko izginila v tuji deželi, pa nikogar ne bi prav dolgo razjedala žalost. Nihče ne bi neutolažljivo jokal in žaloval.

			Ima mobitel, ki ji ga je kupil Eddie. Lahko bi telefonirala mami. Devet, tri, dve, devet … A kaj naj ji reče? »Pridi pome, pridi me iskat, zelo sama sem in zelo me je strah?« Ne, ne more, nikakor ne more. Ko bi se ji vsaj lahko zlagala. »Še nekaj dni bi ostala, lahko?« Pa ne more, ne, teh nekaj besed ne bi mogla izgovoriti, ne da bi planila v jok. Ne tukaj, na tem širnem trgu, obdanem z zgradbami, ki grozijo, da jo bodo pokopale pod seboj.



			Eddie, hočem biti s tabo, nočem bit več sama. Hitro.



			Potepuški maček (morda pa ni potepuški, okoli vratu ima rdečo ovratnico, morda pa je le pobegnil od svoje družine) se ji približa.

			Medene barve je in na glavi ima belo liso. Dulce iztegne roko, maček pa se s telesom podrgne ob njene noge.

			»Mucek! Si se izgubil?«

			Maček prikima z repom in zaprede.



			Našla sem mačka. Luštkan je, rada bi imela takšnega mucka …



			Skoraj tri je ura in Dulce je omotična, blede se ji od lakote in od utrujenosti in od nenehnega vrtenja v krogu. Sede na vrt neke kavarne. Mine nekaj minut in nihče ji ne postreže. Morda pa mora vstopiti, morda, a ne ve, kaj naj naroči, ne ve, ali bo znala govoriti, ali bo znala kaj izbrati.

			Ko vstaja, da bi odšla, zazvoni mobitel.

			»Dulce?«

			Okoli nje zagori neviden ogenj, ki požira vse.

			»Halo? Dulce? Ljubica?«

			Dulce komaj diha, komaj govori.

			»Oh!«

			»Kako si? Pogrešam te, zelo te pogrešam. Si v redu, srček moj?«

			Vse je v redu. Svet je znova tak, kot mora biti: popoln.





			 				 					16 Zelo v redu, punca je zelo lepa. (Op. prev.)



				 					17 V portugalščini se moški, človek reče homem, v španščini pa hombre. (Op. prev.)



				 					18 Meiga pomeni nežna, ljubka. (Op. prev.)



				 					19 Izjemna, prefinjena. (Op. prev.)





		 			 afekti



			Kakor poročajo predstavniki španske policije, ki je skupaj s portugalsko izdala poročilo o dogodkih, so mladoletnico, staro 15 let, s stalnim bivališčem v Portu, ki so jo nazadnje videli na železniški postaji v Vili Novi de Senfins popoldne 27. julija, v sredo našli v Santiagu de Compostela v družbi moškega, starega 29 let.



			Ko so ju zajeli, se je odrasla oseba (prav tako iz Porta, a z začasnim prebivališčem v Seattlu v Združenih državah Amerike) sumljivo vedla in med zaslišanjem predstavnikov španske policije večkrat podala nasprotujoče si trditve. Kasneje je postalo jasno, da je bila na policijski postaji v Vili Novi de Senfins podana prijava zaradi izginotja mladoletnice že minulo nedeljo zvečer.



			Mladoletnico in devetindvajsetletnika so opazili na različnih krajih v Santiagu de Compostela, ko sta se, kakor poroča policija, »obnašala nenavadno za odnose med sorodniki ali med prijatelji«.



			Zaradi suma, da gre za poskus trgovanja z mladoletnimi osebami, ki ga je okrepilo še dejstvo odtujitve mladoletnice iz njenega okolja z namenom prakticiranja spolnosti, je policija zadevo predala Oddelku za kazniva dejanja v Portu in državnemu tožilstvu. Odrasla oseba je bila pridržana in na prvo zaslišanje poklicana pred tožilstvo. Sodnik je odločil, da lahko na razsodbo počaka na prostosti pod pogojem, da se redno javlja na policijski postaji v okrožju, kjer bivajo njegovi sorodniki.



			Mladoletnico, ki jo spremlja Komisija za zaščito otrok in mladoletnikov iz Porta, so izročili njeni družini. Večkrat je ponovila, da ni bila žrtev ugrabitve in da ni bila prisiljena v spolne odnose. »Očitno ni bila podvržena nikakršni prisili,« poroča policija.

			Na Portugalskem je nezakonito imeti spolne odnose z mladoletniki starimi med 14 in 16 let in pri tem izrabljati njihovo neizkušenost.



			Senfinsov glasnik





			»Lahko bi bilo še huje,« reče Reinaldo, ko Diana na glas prebere novico v časopisu. »Precej huje bi lahko bilo.«

			Reinaldo vrti raženj, na katerem se počasi peče odojek.

			»Naldek,« reče Regina. »Kaj pa govoriš! Le kako bi lahko bilo huje? Ali ni že to grozno?«

			»Grozno?« reče Diana. »Ne vem, kaj naj bi tu bilo tako groznega. Dulce je nekaj dni preživela z Eddiejem v Santiagu, kaj je v tem tako groznega?«

			»Princeska, tako lahkoverna si.«

			Reinaldo se hčerki nežno nasmehne in še naprej vrti raženj.

			»Ubožica,« reče, »lahko bi jo še zadrogiral. Nočem se hvalisati. A sem res zelo pronicljiv človek, mene je težko prelisičiti! Povem vama, da se mi Eduardo nikoli ni zdel kaj prida.«

			»Očka ima prav, hčerkica moja, veš,« pravi Regina. »Tudi meni se je vedno zdel precej sumljiv.«

			»Sumljiv? Zakaj?«

			»Tisti repek las, tisti uhančki, vedno nezlikane majice, čisto pomečkane, strašljivo …«

			»Daj, no, Gina! Si pa res smešna, ljudi sodiš po njihovi zunanjosti! Pa kaj je naredil, povej, kaj?«

			»Kaj je naredil? Kako to misliš, kaj? Uničil je Dulce, ubožico.«

			»Uničil?«

			»Ja, tako je. Ljubka in spodobna deklica je bila, on pa jo je odpeljal v Španijo. Pravijo, da jo je spridil že pri Lauri. Uboga Laura, gotovo je vsa iz sebe. Že pri Lauri jo je izkoristil. Pravijo, da ju je Raul videl, kako sta se valjala po travi.«

			Diana se zasmeji.

			»Valjala po travi? In kaj naj bi bilo v tem tako slabega?«

			»Se ti to zdi smešno? Čisto nič smešno ni, veš,« reče Regina. »In v sobi tudi! Čisto brez sramu sta bila, ja, Dionísia je nekaj slišala, nekaj videla. Pa ni nič rekla, da ne bi izpadla …«

			»Hinavščina se mi gabi,« se namrdne Diana. »Nič ni hotela povedati, dokler se ni vmešala policija. Če je bila gospa doktorica tako ogorčena, zakaj ni tega povedala takoj? In še nekaj …«

			»Toda …«

			»Poslušaj, naj ti povem.«

			»Že ves čas govoriš samo ti, Diana.«

			»Ne, niti ne. Poslušaj: kaj ji je naredil tako groznega? Jo je v kaj prisilil? Ji je grozil? Jo je tepel?«

			»Glej,« reče Reinaldo, »on je izkušen moški, ona pa je deklica. On je dobro vedel, kaj dela, ona pa ne. Po mojem mnenju …«

			»Kako pa veš, da ga ni ona napeljala k temu?«

			»Kakšna si! Ne pustiš, da bi še kdo drug kaj povedal! Komaj te prenašam, ko si takšna …«

			»Vprašanje je, ali je on …«

			»Lahko govorim? Mi dovoliš, da še jaz nekaj povem? Lahko?«

			Reinaldo je bolj rdeč kot odojek, ki ga brez prestanka smelo suče na ražnju.

			»Eddie ni naredil ničesar slabega, k ničemur je ni prisilil, kolikor vemo,« reče Diana. »Tako pravijo tudi v časopisu. Dulce pa tudi ni več otrok, dobro je vedela, v kaj se spušča.«

			»Da ni otrok? Rosnih petnajst ima … Petnajst let, princeska.«

			»Skoraj šestnajst.«

			»In kakšna je razlika?«

			»Velika razlika je. Če bi imela šestnajst let in bi rekla, tako kot tudi je, da je Eddie ni v nič prisilil, bi se brez težav že vrnil v Seattle.«

			»Petnajst, šestnajst … Otrok je še,« reče Regina.

			»Da ne bom počila od smeha! Otrok? Pri šestnajstih sem jaz …«

			»Kaj si, no, kaj?«

			»Oh, nič.«

			»Ne, zdaj pa kar povej. Kar govori! Povej, ne bom te prekinjal. Saj si hotela govoriti!«

			»Daj no.«

			»Nič daj no! Ti si pri šestnajstih počela kaj? Zdaj mi boš še rekla, da nisi več spodobno dekle?«

			»V katerem stoletju pa živimo! In kaj naj bi to pomenilo »spodobno dekle«? Noro, z vama se sploh ne da pogovarjati, zdi se, kot da smo v srednjem veku. Prava starca sta!«

			»Sam eno stvar ti povem: Dulce je še otrok in konec,« reče Regina. »In gospod doktor je star že skoraj trideset let.«

			»Poslušajta …« reče Reinaldo.

			»Ves čas me prekinjata …«

			»Oprosti, a zdi se mi, da sem slišal avto. Tukaj so.«

			Bili so Nuno, Laura, Titó, Sara in Raul, ki so prišli na pečenega odojka.

			»O tej zadevi ne bomo govorili, v redu?« reče Reinaldo. »Gotovo so čisto iz sebe od tega škandala, ne bomo še mi dodatno sipali soli na rano.«

			Prav nasprotno, vsi so hlepeli po tem, vrtali so po rani in vanjo bezali z ostmi: to je vzbujalo neke vrste nelagodje, ki se mu nihče ni mogel upreti.

			»Še v sanjah si ne bi predstavljal, da je Eduardo take sorte človek,« reče Nuno z nasmeškom, ki ne skriva začudenja. »Mislil sem, da je intelektualec, ki ga zanimajo le genomi in geni in take zadevščine!«

			»Taki te najprej preslepijo,« reče Reinaldo. »Ljudje vidimo obraze, v srce pa ne moremo videti. Vedno sem bil pokončen človek, vedno sem postavljal družino na prvo mesto. Današnja mladina pa … sama lagodnost in nepremišljenost jih je! Nič ne mislijo na jutri, na nikogar se ne ozirajo, samo nase! Tale pujsek, ej, Nuno, bo kmalu gotov!«

			»Boš pripravil tudi omako?«

			»Kako bi lahko manjkala omaka? Se ti zdi, da sem tako nesposoben? Tam je kumina, tam je poper, Regina je že popekla tisti košček, ki tamle manjka, dobro bo za zjokati!«

			»Ja, kot zmeraj pravim.«

			»Kaj zmeraj praviš, Nuno?« vpraša Laura.

			»Kaj zmeraj pravim?«

			Zmeraj pravi, da ni lepše stvari kot biti obdan s prijatelji, z nogami trdno pod mizo in jesti slastnega odojka. Biti v pričakovanju slasti ob okušanju odojka. To je najlepše v življenju, največ, kar se da dobiti od življenja.





		 			 ZAHVALA



			Angelina Pereira in Ann Maclaren sta prebrali rokopis knjige, ker sta moji prijateljici. José Oliveira ga je prebral po dolžnosti, a tudi zaradi najinega prijateljstva. Zahvaljujem se jim za domiselne komentarje – vsi trije vedo, da sem malce zamerljiva …

			Prav tako se zahvaljujem Sharon in Gerryju McManusu za gostoljubje – njuna hiša na bregu jezera je zelo navdihujoča. Russell je pristal, da sem postala njegova prijateljica na Facebooku in me uvedel v skrivnosti GPS-a; nečak Luís mi je povedal za skupino Pearl Jam; nečakinja Isabel pa mi je pomagala pri stilističnih izposojenkah in pri besedišču, ne da bi mi kaj zaračunala (upam) – vsem trem hvala.





			Draga mlada bralka, dragi mladi bralec.



			Nagovarjam te tako, kakor so pisateljice in pisatelji nagovarjali mene, ko sem bila najstnica in sem odgovore na tista najbolj viharna vprašanja iskala nikjer drugod kot v knjigah. Torej takrat, ko sem bila mlajša od šestnajst. To je nevarna starost, ni dvoma. Kot trenutki, ko se zdramiš ob petih zjutraj, ob tisti nevarni in vznemirljivi uri, ko vse še spi in se hkrati zbuja, ko je še noč, a že slutiš zarjo, ko nisi prepričan, kako naprej: zaspati ali se prebuditi. In planiti v nov, še rosen, čisto tvoj dan. V tistih časih smo najstniki brali, denimo, Mladost na stopnicah pa Ko zorijo jagode pa V sedemnajstem, in to so bile knjige, s katerimi smo rasli, vstopali v šestnajsto pa sedemnajsto leto in tudi sami kot jagode zoreli in se prebujali.

			Seveda so na Portugalskem, v mojih najstniških časih, portugalski najstniki brali druge knjige, a zagotovo so tudi oni posedali po stopnicah, se prebujali v najstništvo, brali in v knjigah iskali odgovore, ki jih terja čas, ko mlad človek noče biti več mlajši od šestnajst let. Toda prvi mladi Portugalci, ki sem jih nekega dne spoznala jaz, v tistih trenutkih niso brali knjig. Gledali so televizijo. Spominjam se, da od takrat, ko sem se prvič zbudila v rezidenci svojega študijskega bivanja v Coimbri, moje življenje nikoli več ni bilo takšno, kot je bilo poprej. Bila je sončna nedelja, s kodrastimi črnolaskami, ki so žužnjale in šušljale v svojem takrat meni še precej skrivnostnem in nedoumljivem jeziku, sem gledala televizijo. Pravzaprav so jo gledale one, obute v prikupne pletene copatke, ki jih Portugalci, moški in ženske, brez razlike, ob svoji nikakršni centralni kurjavi v starih hišah tako visoko čislajo. Jaz pa sem gledala njih, poslušala, kako se kličejo po imenih, Maria do Céu – Nebeška Marija, Maria do Carmo – Karmela, Dulce – Sladka, že so se mi prikupila ta njihova imena, ko sem nenadoma vzljubila še eno. Kajti tedaj se je na ekranu izrisalo obličje, starinska pričeska, melodramatični izraz, črne oči. Iz ust te starofilmične podobe se je izvil glas, kot da bi poletela lastovka in hkrati zabučalo morje. Amália, so rekle Nebeška Marija, Sladka in Karmela, Amália Rodrigues. In iz ekrana je reklo: Ta glas je dokaz, da Bog obstaja. In dodalo: Portugal. Kasneje sem spoznala tudi portugalske knjige, nekaj portugalskih pisateljev in pesnikov, nemalokrat sem sedela v častitljivih coimbrskih knjižnicah. Do tedaj sem se srečala še z drugimi imeni, zelo portugalskimi in zelo moškimi. Rui in Nuno in Gil. In še z enim hudomušnim: Zeca – Jožko. V knjižnici so me spreletavale hudomušne misli, včasih so jih zasenčila resna spoznanja, denimo o portugalskem srednjeveškem pesništvu in njegovem najbolj svojstvenem izrazu, o cantigas de amigo. Navdihnjeni z mavrskim liričnim pesništvom so dvorni pesniki ustvarjali ženski glas, ki ob žuborenju vode iz studenca govori o prijatelju – ljubimcu, o njegovih žlahtnih vrlinah, kot jih imajo le jeleni in ptice … Te drobne, preproste, plemenite, izčiščene podobe tičijo globoko v Portugalcih, ki ljubezen – tako se zdi, če portugalsko ljubezen opazuješ v knjižnicah – jemljejo zelo resno in posvečeno.

			Torej, tistega jutra, ko sem v družbi žužnjajočih portugalskih najstnic prvič slišala in videla Amálio, me je ta zaznamovala s saudade. Ta se je zajedla vame kot Atlantik v peščene obale severne Portugalske ali kot vlaga v žimnice študentskih postelj v Coimbri. Nagnala me je na pot raziskovanja, kaj saudade sploh je, od kod se je vzela, v srcu katere izmed ovdovelih nevest se je porodila, s katero karavelo jo je prineslo v lizbonsko pristanišče, s kakšno močjo se je razpasla po pesnitvah in esejih portugalskih pesnikov, da so si konec devetnajstega in na začetku dvajsetega stoletja izmislili gibanje saudosizem in razlagali, da je saudade stanje duha, z žalostjo in občutjem izgube prežeta duša, izmučena od slovesa in premoči usode, da ni le srž portugalskega bistva, temveč tudi gonilna sila velikih dejanj slavne portugalske zgodovine; je nekaj, kar posedujejo samo oni, Portugalci, koprnenje, hrepenenje, … pogled na širno morje.

			Kaj pa pogled na širno življenje, ki je – vsaj tako se ti zdi, ko si mlajši od šestnajstih let – pred teboj in se ti ponuja, da zapluješ vanj, s karavelo ali brez, če si portugalskega ali slovenskega rodu? Človeškega rodu? Zdaj bom nagovorila Dulce, sladko deklico romana Ane Saldanhe, s katerim sem preživela dva vznemirljiva meseca.



			Draga Dulce, draga deklica, stara skoraj šestnajst let.



			Nagovarjam te tako, kot se mi zdi, da je prav. Kot otroka, pa vendar že kot mlado žensko, kot mlado žensko, ki pa je še vendarle otrok. Prebudila si se, Dulce, zdramila ob peti uri in se odločila. Ne več dremati, temveč planiti v svoj dan. Morda bi se odločila drugače, če bi imela pri roki knjigo, ki bi potešila tvojo radovednost, ali še bolje, mamo, očeta, prijateljsko dušo, s katero bi se lahko pogovorila in tako spoznala, kaj zares hočeš in česa si želiš. Hrepenenjska si, koprnenjska, a v teh časih, neresnih in vročičnih, je takšno stanje duha zapleteno in v disharmoniji z zunanjim svetom, ki je površen in nima časa za nemir tistih, ki so stari skoraj šestnajst. In tako si se pač odločila, kot si se, prepustila si se očaranosti in začaranosti, toplemu občutku – morda varljivemu, pa vendarle navzočemu –, da si te nekdo želi, misli, da si lepa, ti poklanja svoj čas. Odločila si se in jaz držim s teboj, Dulce. Vse bo še v redu. Kajti nič na tem svetu ni dokončno, dokončno je samo eno, tisto, česar tukaj, ko imam opravka z mlajšimi in le malo starejšimi od šestnajst, nočem omeniti. Pred tabo, Dulce, je širno življenje, stopaj vanj premišljeno in pogumno. In pomisli včasih na ženski glas, ki ob žuborenju studenčnice govori o prijatelju – ljubimcu, o njegovih žlahtnih vrlinah, kot jih imajo le jeleni in ptice … Veš, Dulce, v moji domovini smo kot otroci, precej mlajši od šestnajst, velikokrat slišali vzklik Srečno, Kekec. Zdaj ga namenjam tebi. Srečno, Dulce.



			Blažka Müller Pograjc





			Barbara Pregelj



			DROBCI O PORTUGALSKI MLADINSKI KNJIŽEVNOSTI



			V slovenskem prostoru je portugalska literatura manj znana, to velja tudi za mladinsko književnost, čeprav njeni prvi zametki segajo v čas ustnega slovstva, prvo avtorsko delo pa srečamo v 16. stoletju (Gonçalo Fernandes Trancoso, Koristne in vzorne pravljice in zgodbe (Contos e Histórias de Proveito e Exemplo), 1575). Vendar so šele v drugi polovici 19. stoletja z naslanjanjem na ustno slovstvo in odpiranjem tujim zgledom, predvsem Andersenovim in Grimmovim pravljicam, začela nastajati prva literarna besedila, namenjena otrokom. Sprva je bila vloga mladinske književnosti tako kot drugod po Evropi predvsem vzgojna, a Maria Amália Vaz de Carvalho, ki je skupaj z možem leta 1882 izdala knjigo Pravljice za naše otroke (Os Contos para os Nossos Filhos), si je prizadevala tudi, da bi otroci besedila razumeli, da bi jih pritegnila, jih nasmejala ali ganila (Rosa Rodrigues 2007: 172).

			Leta 1970, ko je bilo ustanovljeno Ministrstvo za javno šolstvo in je nepismenost na Portugalskem znašala kar 82%, je bilo »izdajanje knjig še čista norost« (Patriarca 2012: 17), kljub temu se je založniškemu podvigu in izdajanju revij pridruževalo vse več ljudi. Tudi na račun šolstva, ki je še v obdobju ustavne monarhije doživelo nekaj reform, močno pa se je okrepilo v času Prve republike (1911–1926), ko je postalo javno, obvezno, državno, brezplačno in laično. Čas demokratičnih idealov je prinesel tudi vzpostavitev mreže javnih knjižnic, vrsto družbenih sprememb, med katerimi so najpomembnejše zadevale ločitev cerkve od države, splošno volilno pravico, pa tudi položaj žensk in razumevanje otrok in družine. To je bilo obenem tudi obdobje politične nestabilnosti, kulturnega eklekticizma, vse to pa je vplivalo na razcvet mladinske književnosti, ki ga je prekinila uvedba vojaške diktature 28. maja 1926. Leta 1931 je začela delovati Generalna direkcija za cenzuro, ki se je še okrepila, ko je oblast prevzel Antonio de Oliveira Salazar.

			V času prve republike je mladinska književnost postajala vse bolj avtonomna, njen cilj pa je bil predvsem spodbujanje domišljije, razvijanje smisla za humor in navdušenja nad literaturo ter nad spoznavanjem drugih kultur (Pires 1983: 91). Vse več je bilo tudi avtoric in avtorjev, ki so se skušali vsebinsko in izrazno na različne načine približati mlajšemu naslovniku: uporabljali so vse od propagande, poveličevanja nacionalnih tem in zgodovine, do poudarjanja umetniškosti ob različnih novih izmih (predvsem nadrealizmu in futurizmu). Med obema vojnama, ko se je pisanje za mladino vse bolj specializiralo, je postalo obenem vse bolj prestižno saj so se s to literaturo ukvarjali klasičnimi avtorji, kot so António Sérgio (1883–1969), Aquilino Ribeiro (1885–1963), pa tudi Fernando de Castro (1889–1946) in Adolfo Simões Müller (1909–1989).

			Po letu 1950, ko so bila objavljena navodila za pisanje mladinske književnosti, katerih izpolnjevanje je spremljala posebna Komisija za mladinsko književnost, so bila tudi besedila uveljavljenih mladinskih avtorjev, kot so Aquilino Ribeiro, Soeiro Pereira Gomes o José Régio, večkrat cenzurirana in zasežena, saj niso izražala volje države, oddaljevala so se od zapovedane triade Bog, Domovina, Družina ali pa je komisija ocenila, da so bila kako drugače subverzivna (Patriarca 2012: 32–35).

			Šele po Salazarjevi smrti leta 1974, ko se je začelo obdobje demokratizacije portugalske družbe, se je mladinska književnost postopno osvobodila spon cenzure ter v osemdesetih in devetdesetih letih dosegla ponoven razcvet. Izredno se je povečalo število pisateljic in pisateljev, ki pišejo izključno za otroke in mladino. Mladinska besedila niso veljala več za drugorazredna besedila, pač pa so njihove avtorje začeli označevati za ustvarjalce novega, zelo pomembnega védenja ter zavedanja in občutenja otrok. Tudi ilustracija je postajala vse pomembnejša, njeni avtorji pa so poskrbeli za njen stik s sodobno likovno umetnostjo. Obenem so začele nastajati založbe, ki so poskrbele za vse večjo raznolikost na knjižnem trgu, tiskanje privlačnih knjig z barvnimi ilustracijami v različnih formatih in po dosegljivih cenah. Ustvarjanje za mladino so začele vzpodbujati tudi vse številnejše nagrade: nagradi Caloustre Gulbenkian, ki je bila prvič podeljena leta 1980, so sledile še druge, ki jih podeljujejo občine, mesta, založbe, Društvo portugalskih pisateljev, pa tudi državni organi (Državni sekretariat za okolje, Državni sekretariat za kulturo). Razmah ustvarjanja za otroke in mladino je bil povezan tudi s prevetritvijo šolstva, ki je postalo pluralistično in neideološko, vse bolj je spodbujalo ustvarjalnost in pravico do domišljije, ki sta nadomestili dotlej prevladujoča moraliziranje in seksizem. Vse več je bilo tudi novih pobud in projektov, kot je Vzgoja z umetnostjo, ki je še zlasti spodbujala dejavnost, ludizem, ustvarjalnost, avtonomijo in spontanost, s tem pa tudi ustvarjanje za otroke in mladino, kot dokazuje denimo avtorica Alice Gomes. Spremembe na področju šolstva je spremljala vzpostavitev mreže vrtcev, pa tudi splošnih in šolskih knjižnic. Posebno pozornost so z različnimi projekti namenili branju in bralni pismenosti, s čimer se je (tudi z izobraževanjem na daljavo) na Portugalskem zmanjšalo število nepismenih (Selfa Sastre, Reis da Silva 2014: 449–451).

			Avtorji, kot so Matilde Rosa Araújo, Ilse Losa, Luísa Ducla Soares, Maria Alberta Menéres, Maria Keil in António Torrado, so začeli ustvarjati pod salazaristično diktaturo in so se uveljavili v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Ti še danes ob avtorjih, kot so Sidónio Muralha, Leonel Neves, Antonio Mota, Álvaro Magalhães, Matilde Rosa Araújo, Maria Alberta Menéres, Alice Viera in Ana Saldanha, pomenijo jedro mladinske književnosti in šolskih učnih načrtov, z njimi se je portugalska mladinska književnost približala drugim evropskim mladinskim književnostim.

			Z navedenimi avtoricami in avtorji so se tudi v portugalski književnosti za mlade bralce uveljavile teme, kot so: družbena kritika, rasna diskriminacija, slikanje različnih odnosov med osebami brez zaščitniškega pokroviteljstva, skrb za okolje, opisovanje različnih družin in težav v družinskih odnosih, ločitev, pa tudi uporaba humorja (Selfa Sastre, Reis da Silva 2014: 459–463).



			Ana Saldanha, rojena v Portu leta 1959, sodi med vidnejše in produktivnejše portugalske avtorice. Deluje tudi kot prevajalka z magisterijem iz angleške literature in doktoratom iz prevajanja mladinske književnosti, ki ga je zagovarjala leta 1999 v Glasgowu, kjer je tudi nekaj časa živela.

			Podpisala je več kot trideset knjižnih naslovov za mladino in prejela nekaj pomembnih nagrad, nazadnje nagrado Bissaya Barreto za mladinsko književnost (Prémio Bissaya Barreto de Literatura Para a Infância), s katero strokovnjaki za mladinsko književnost nagrajujejo najkakovostnejša portugalska dela. Njena besedila so bila izbrana za predstavitev na Bolonjskem knjižnem sejmu, vključena so tudi v šolske programe in Nacionalni načrt branja (nabor knjig za prebiranje v šolah). Živi v rojstnem Portu, kjer vodi literarne dogodke, dejavna je tudi kot promotorka literature med slepimi.

			Saldanha velja za eno »vidnejših in izvirnejših pripovednih peres portugalske mladinske književnosti« (Ramos, Fonseca 2015: 91). Za njeno pisanje, tudi za prvi v slovenščino prevedeni roman Za starejše od šestnajst, je značilno ubesedovanje t. i. tabujskih tem, tudi manj zastopanih, kot so spolnost (vključno z zlorabami in nasiljem), bulimija, pa tudi družinske problematike (vključno z zapuščanjem otrok in njihovim čustvenim zanemarjanjem), nezmožnostjo komunikacije, še zlasti med odraslimi in otroki, problematike drog, socialne izključenosti, rasizma, pasti življenja v mestih, medvrstniškega nasilja, potrošništva ipd., torej realističnih tem, ki mladostnike zanimajo in se z njimi zlahka identificirajo. Romani Ane Saldanhe so napisani preprosto in so navidezno nezahtevni. Oblikovno ji je blizu fragmentarnost in hitro slikanje zgodbe v krajših epizodah, ki so predstavljene kot nizanje podob, a na način, da si morajo celotno sliko ustvariti bralci sami; zanjo so značilni tudi dinamični, živi dialogi in različni jezikovni registri, tudi pogovorni jezik, ki je mladim bralcem zelo blizu. (Ramos, Gomes, Reis da Silva 2012: 262).

			Romanu Za starejše od šestnajst so literarni kritiki nadeli oznako »crossover«, saj gre za besedilo, ki je recepcijsko odprto in sposobno nagovoriti različne skupine bralcev, mladostnike in odrasle. V intervjuju, ki ga je z avtorico opravil José Antonio Gomes, je Ana Saldanha zatrdila, da je namenoma skušala prestopiti mejo med mladinsko književnostjo in literaturo za odrasle in je to uporabila za ustvarjanje posebnega vzdušja v romanu (Gomes 2000: 4, navedeno por Ramos, Fonseca 2015: 97). Ravno to pa omogoča neskončno množico različnih branj v skladu z bralskimi izkušnjami vsakega posameznega bralca in bralke.

			V slovenščino prevedeni Saldanhin roman tematizira odraščanje in zorenje petnajstletne Dulce, ki svojo prvo spolno izkušnjo doživi s precej starejšim Eddiejem. V pripoved vstopimo sredi dogajanja, natančneje med policijsko preiskavo (zaslišanjem), povezanim z njenim izginotjem. Zgodba ni napisana linearno, temveč analeptično, s pogledom nazaj, v katerem se razkrijejo vzroki za njeno izginotje. Osrednjo pripovedno os, ki ubeseduje nekonvencionalen, z Eddiejeve strani celo efebofiličen odnos z Dulce, in se osredotoča predvsem na pogumno, a ranljivo lepotico Dulce z bulimično izkušnjo, dopolnjujejo zgodbe njene prijateljice na invalidskem vozičku Titó, razvajenke Diane, pa tudi žensk starejše generacije, njihovih mam: od alkohola odvisne in depresivne Laure, karieristke Dionisie in tradicionalne mame Regine. Sliko dopolnjujejo moški liki: Dulcin nezreli oče Diogo, lepotec Raul, s katerim se sprva zaplete Dulce ter znanstvenik Eddie, ki živi v Seattlu in proti koncu romana z glavno junakinjo pobegne v Španijo.

			Avtorica tako v dvanajstih poglavjih, ki opisujejo izredno kratko časovno obdobje – dogajanje se odvrti v enem koncu tedna v portugalskem podeželskem kraju Vila Nova de Senfins – z izrednim ritmom oriše odnose v različnih družinah in razmerja med dvema generacijama žensk, ki živijo in nihajo med sanjami in resničnostjo. Zaradi omejenega prostora in časa so napetosti med njimi še izrazitejše, avtorica pa z njimi brez moraliziranja pokaže na pasti sodobne družbe, kot jih lahko občuti predvsem sodobna družina. Brezbrižnost, zanemarjanje, psihična nestabilnost in nezrelost odraslih mladim povzročajo izredne težave, kar je očitno pri vseh najstnikih, ki se pojavijo v zgodbi: ranljivi deklici Dulce s telesom odrasle ženske, ki jo spolna izkušnja čustveno ne izpolni, psihično stabilnejši Titó, ki je zaradi mamine vožnje pod vplivom alkohola ostala na vozičku, lepotici Diani, ki jo zanimajo le zunanjost in nakupovanje ter uspešnemu in privlačnemu Raulu, ki zaradi maminega zanemarjanja živi z občutkom izpraznjenosti. Dialog med generacijama je otežen do te mere, da mladim ostanejo le poskusi komunikacije z vrstniki, zatekanje v pop in rock glasbo, iskanje drugačnih načinov izražanja, kot ga napovedujejo citati iz najrazličnejših besedil na začetku poglavij, ki pogosto vzpostavljajo do besedila ironično distanco. Poveden je tudi neoseben konec romana v obliki časopisne notice o dogodku, s čimer se dogajanje vrne k uradnemu diskurzu policijske preiskave z začetka pripovedi, in moraliziranjem odraslih literarnih oseb, ki celoten dogodek povsem zbanalizirajo, ker razpravljajo o hrani, kot da bi šlo le za navaden vihar v kozarcu vode.

			Vse to postavlja na laž podobo o Portugalcih kot hrepenečem narodu, kot se sami vidijo in kot jih je v svojem zapisu označila tudi prevajalka besedila Blažka Müller Pograjc. Kajti Saldanhin roman ne govori le o najzahodnejšem evropskem ljudstvu, problem je splošnejši. In to je, kot sama razumem besedilo, tista luknja nad prepadom, v katero nas z navidez nepomembno zgodbo o najstnici Dulce, neopazno pripelje uveljavljena portugalska avtorica. Je ob tem res mogoče le zamahniti z roko?



			LITERATURA

			Ester de LEMOS (1972). A Literatura para a Infância em Portugal. Lisboa: Ministério da Educação.

			Raquel PATRIARCA (2012). O Livro Infantojuvenil em Portugal entre 1870 e 1940 – uma Perspetiva Histórica. Porto, samozaložba.

			Maria Laura B. PIRES (1983). História da Literatura para a Infância Portuguesa. Lisboa: Veja.

			Ana Margarida RAMOS, José Antonio GOMES, Sara REIS da SILVA (2012). Literatura juvenil e temas fraturantes: o caso de Rara maiores de dessaseis, de Ana Saldanha. V: Blanca-Ana Roig Rechou, Isabel Soto López, Marta Neira Rodríguez (ur.). A narrativa xuvenil a debate (2000–2011). Xerais: Santiago de Compostela, 259–270.

			Ana Margarida RAMOS, Ana Daniela FONSECA (2015). Tendências da literatura juvenil contemporânea: os temas fraturantes na obra de Ana Saldanha. Literartes, št. 4, 89–106.

			Carina Miguel Figueiredo da Cruz ROSA RODRIGUES (2007). Literatura para a infância em Portugal: conceptualização e contextualização histórica. Visão Global, Joaçaba, v. 10, št. 2, jul./dec., 161―184.

			Moisés SELFA SASTRE, Sara Raquel Duarte REIS DA SILVA (2014). La narrativa para niños en España y Portugal entre los años 80 y 90 del siglo XX: una visión de conjunto. Didáctica. Lengua y Literatura, št. 26, 447—468.





			O prevajalki



Blažki Müller Pograjc





			Rodila se je tam nekje med pripovedovanjem o Krjavlju in šmentano muho. V zgodnjem otroštvu v Spodnji Šiški se je družila s Robinom Hoodom, Vikejem Vikingom in s kraljičnami vseh možnih provenienc. Malo kasneje so jo, ker dolgo ni znala brati, za vedno zaznamovale ilustracije Jelke Reichman in Marije Lucije Stupice, na skrivaj pa tudi sladkobni kič slikanic o Marinki. Potem je postala prijateljica z Moravio, Lorco, Bulgakovom, Márquezom in podobnimi. Kar naprej je brala. V glasbeno šolo ni hodila nikoli. Je pa od nekdaj plesala in si na dolgem hodniku njihovega stanovanja predstavljala, da je olimpijska telovadka. Srednjo šolo je obiskovala pri Homerju in Agathi Christie, h kateri še vedno rada zavije na večerni kakav, čeprav to vselej zanika in trdi, da ves čas bere le visoko prozo, poezijo in dramatiko. Takrat je že hodila v gledališče na to in ono stran reflektorjev, pa tudi na televizijo, a je večkrat stala pred kamero kot sedela pred ekranom. Nad študentsko mizo si je obesila zemljevide špansko in portugalsko govorečih držav, in kadar iz študijskih ali betontančevskih razlogov ni potovala zares, je to počela v sanjah. Nato je veliko časa preživela s slovarji, z doktorsko nalogo in na različne načine z nekaj režiserji. Kot dramaturginja se je družila z Medvedom Pujem, Petrom Zajcem, Srečno Srečko, Oliverjem Twistom ter Katharino Blum, junaki Julesa Verna in tudi z Alico ob nekaj skodelicah angleškega čaja. Prevaja umetniška besedila iz portugalščine in španščine. Piše. Nastopa. Ima dva otroka. Zvezdico in levčka. Čeprav je vedrega značaja, se ob knjigah večkrat razjoče. Rada stoji na odru, rada ima modo, rada plete, čeprav tega ni ravno vešča. In gleda drevesne krošnje in morske tolmune.





			Ana Saldanha

			Za starejše od šestnajst



			Naslov izvirnika: Para maiores de dezasseis

			Slovenski prevod besedila z dovoljenjem Editorial Caminho

			Vse pravice pridržane



			© 2009, Ana Saldanha e Editorial Caminho

			Za slovensko izdajo 2017 Založba Malinc



			Prevedla: Blažka Müller Pograjc



			Slika na naslovnici: Mitja Pregelj

			Izdala in založila: Založba Malinc, Medvode, 2017

			Za založbo: Aleš Cigale

			Uredila: Barbara Pregelj

			Oblikoval in tehnično uredil: Aleš Cigale

			Lektorirala: Andreja Kalc

			1. elektronska izdaja

www.biblos.si





			Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki v okviru določil Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah.





			CIP - Kataložni zapis o publikaciji

			Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

			 COBISS.SI-ID=291842048

ISBN 978-961-6886-46-8 (epub)