Zlato je našel . . .
(Iz zapiskov kalifornijskega naseljenca.)
^ilo je — dobro še pomnim — meseca januarja leta !848. Nekega dne po opoldanskem počitku sem hotel napisati pismo svojim sorodnikom v Evropo, ko nenadoma zaslišim korake v predsobi. »Kdo bi to neki bil?« sem se vprašal. Pa je že stal pred mano moj sluga Maršal, ki je nadziral delavce pri gradnji žage. Šele pred dvema dnevoma me je zapustil, zato nisem mislil, da ga bom pred pretekom par tednov ^pet videl. Lahko si mislite, da je bilo precejšnje moje presenečenje, ko sem ga ugledal pred sabo, še bolj pa sem se čudil njegovemu vedenju. Stal je pred menoj nepremično, s topim, brezizraznim pogle« dom in brez besed.
K.aj se mu je neki pripetilo? Ker ni mogel izpregovoriti besede, sem mu nejevoljen zaklical: »Ali si ob pamet, ali kaj?« — »Ob pamet sem. ob pamet, gospod!« je venomer ponavljal. Nato se je ozrl po sobi, kakor da se hoče prepričati, ali ni v sobi nikogar, ki bi prislu= škoval, in mi zašepetal na uho: »Velikanske zaklade, obilico čistega zlata sem našel! Ali hočcte, da vam napolnim sobo z milijoni do* larjev?«
Mislil sem, da se je revežu zmešalo in sem mu to tudi brez ovin= kov povedal. Toda v odgovor mi je pomolil svojo dlan. na kateri je blestel zvrhan kupček zlatih zrnc. — »Kje si pa to našel?« — Kakor da bi si po težkem grehu hotel olajšati   svoje    srce,    je    sedel Maršal poleg mene in mi pričel pripovedovati, kako je prišel do drngocenih kamenčkov...
Korakal je ob reki, kjer so gradili žago, in nadziral delavce, ko je nenadoma na močvirnati zemlji zapazil nekaj bleščečega. Mislil je, da je drobček navad* nega opala, rudnine, ki je v de> želi kaj pogosta. Zato je brez« brižno nadaljeval svojo pot. Dvajsetkrat in še večkrat se je na svoji poti ozrl na svetle kamenčke, ki so ležali na tleh, ne da bi jim posvetil malo pozornosti. Kamenčkov je bilo vedno več in več — pripravljen je že bil, da bi iz gole rado* vednosti enega pobral in si ga ogledal, pa si je očital otroško zvedas vost in je korakal dalje. Glej, zdajci se mu je zasvetlikalo prav pred ¦ nogami. Pripognil se je in pobral drobno svetlo zrno. V svoje veliko
156                                   ¦                                                                     J
začudenje je držal v roki drobec čistega zlata. Takoj se je obrnil in pobral skrbno vse kamenčke, ki jih je prej gledal tako zaničljivo. Najprej je mislil, da je njegova najdba le slučaj, da so mogoče Indi= janci pred stoletji zakopali na tistem mestu svoje zlate zaklade. Na-polni] si je dovrha z njim žepe, sedel na konja in odjezdil proti mo* jemu domovanju, da bi mi povedal presenetljivo novico...
Ko mi je vse tako razložil, sem ga ves v strahu vprašal, ali ga jc morda kdo videl. Ker je to zanikal, sem sam zajahal konja in oddirjnl z Maršalom proti žagi. Nočilo se je že, ko sva prispela na določenu mesto. Ob svitu leščerbe sva si z žepnimi noži izkopala iz zemljc toliko zlatih zrnc, da sva biUi kar trda od razburjenosti in presenc čenja. Končno sva brez besed, zatopljena vsak vase, odjezdila proti žagi. — Spotoma nama je nepričakovano pritekla nasproti gruča za= soplih delavcev, ki so mab,ali z rokami in na ves glas vpili: »Zlato, zlato!« Skrivnost je bila izdana. Kakor sva izvedela pozneje, naju je pri nočnem delu opazoval nekdo, ki ni mogel obdržati skrivnosti zasc. Delavci so mi sicer vsi obljubili popolno molčečnost, toda drugt dan je vedelo za zlato že sto in sto drugih. Po preteku štirih tednov je kopalo zlato ob reki že 4000 iskalcev in leta 1850. je imela dolina žc 50.000 naseljencev, ki je bil njih edini cilj obogateti na kolikor mogoče lahek način. Mnogim se je to seveda popolnoma posrečilo. Postali so bajno bogati, toda ne vselej srečni...