BLESČEČIODSEVI Šola je stala na spodnjem obronku Boriča in kazala prenovljeno lice ravno na vaško kolovozno pot. V breg in navzdol so čepele ob kolovozu kmetske hiše in se stiskale nizko k tlom in med drevje. V ozadju so bile gore in prostrani smrekovi gozdovi. Glavna cesta je vodila daleč vstran od vasi in do mesta ter valujočega življenja je bilo četrt dne hoda. Mitja Grom je spustil otroke iz šole in obsedel v svoji sobi. Bil je truden. Vedno enako mu je potekalo življenje. Vedno enako — kakor teče voda v železni cevi, ki nikdar ne prekipi, ne pohiti in se ne ustavi. Mitja je bil truden od preenakomernega koraka življenja. Bil je mlad. V njem so gorele želje po visokih planinah, cvetočih poljih, po žuborečih tesnih in valovanju morja. Sanjaril jc o drznih tekmah, ostrih borbah duha in telesne moči. Hotel je slave dobrega družabnika. drznega človeka, zmagovalca življenja. Bil je zaprt med štiri stene svojega razreda in sobe, vkienjen v neznatnost vasi, obsojen v umiranje malega življenja. Vzel jc časopis in čital. Besno ga je vrgel vstran. To daljše življenje, o katerem je čital in po katerem jc hrepenel, ga je mučilo. »To so spomini,« je vpilo v njem, »a jaz hočem ustvarjanja, soigranja, dela, da se bo poznala moja misel in moja dlan!« Želja po gradnji ga je žgala v prsih. »Delal bi, vseeno kaj, samo da mine ta strašna pesem nemirnih možgan, ki hočejo zajeti življenje!« Čut dolžnosti je bil najmočnejši: »Delaj za šolo!« mu je veleval. Sedel je k mizi, brskal po knjigah, risal zemljevide, pripravljal se za naslednji dan. Prišel je večer. Mračno sobo je razsvetljevala petrolejka. Na steni so drhteli obrisi človeka. Mitja je gledal lastno nemirno podobo. Praznota v njem je bila vedno večja. Mislil je: »Šel bi na va;s. Toda kam, h komu? Povsod imajo svoje delo, povsod bom odveč. Svojega življenja ne morem zliti z njihovim. Svojega nemira ne morem utešiti v njih stalnosti.« Strmel je v mrak skozi okno. Samo veter je gibal veje smrek in golih bukev za vrtom. Vzel je gosli in zaigral. Pesem je bila jok. je bila smeh skozi obup, žalostna odpoved. Šel je v gozd skozi večer in temo, med vejami, ki so ga bile v obraz, pa jih ni čutil. Za cesto je skovikala sova. Njen zvok je slišal skozi daljave blodeče duše, kakor lepo pesem. Šel je kakor bi dremal. Ni videl, ni slišal ničesar. Duša je bila pogreznjena v zasanjane daljave, ki so obstale. To je bil njegov mir. Doma se je začel ples zbičanih možgan. Kakor, da so vse pošasti planile vanj. Miru ni bilo vso noč. Možgan ni mogel ne spočiti in ne zaposliti. Prekipeli so življenje, v katerega je bil presajen. Skozi mrakove begajočega spomina je pomislil na mater, na Tanjo... •Zalosten nasmeh mu je zamrl v trpkem vzdrhtljaju. Nikogar ni mogel poklicati na pomoč. Bil je kakor mornar, ki na širokem morju sam v viharju plove k bregu. Potem je prebolel. Kipečih misli, razkošnih sanj ni bilo več. Vse je zatrl z zavestjo, da to ni delež njegovega življenja. Spoznal je usodo in se podal vanjo. Popoldneve je preživel na polju pri kmetih ali v gozdu pri ogljarjih. Ob nedeljah je šel k fari v cerkev, po maši je moževal z njimi po gostilnah. Domov, v mesto, v svet ni hodil rad. Ko se je vrnil. je bilo vse zmešano v njegovi notranjosti. Ustaljeni red, ki ga je s trdo roko vanj zapisaJo življenje, se je porušil. Pesmi kipečih dni so se vrnile, nemir se je naselil v njegovem srcu. Skozi okno so spet vzdrhteli zvoki njegovih gosli, a kmalu so utihnili. Neskladje resničnosti in lepih sanj je vzel zvokom ves čar. Hodil je na vas. Govoril je o letini, o vremenu, živini in otrokih. Vedno bolj se je vezal z vasjo. Začutil se je njen del, zraslega z živIjenjem vsega, kar ga obdaja. Kmetje so mu nadomeščali znance z domačih tal, ženicc so bile t>rav tako dobre in prijazne kakor doma tete. Živel je življenje vasi. Samo včasih so pljusknili k njemu vali nckdanjih hrepenenj. Takrat je mislil s trpkostjo, v kateri ni bilo žalosti. Usoda njega — učitelja, je bila pravilna. Opazoval je življenje, ki izteka. Tako bo njegovo izteklo, kakor puščavski studenec v pesek. Ne bo napajalo dolgih bregov z rodnim drevjem in zlatim žitom zasajenim. Malo življenje bo rodilo malo plodu. Hrepenel je po velikih delih, po dejanjih, ki bodo daleč vidna in bodo dajala velike uspehe. Teh tu ni bilo. Hotel je širokc družbe, razgibanih ljudi, v katerih sredini bo on gonilna sila. Premaknil bi narod iz dremavosti in ga nasitil z učenostjo. Misel mu je omahovala. Tu je dan enak dnevu, delo skromno in nevidno, življenje teče v počasnih curkih. A zavest je dajala prav usodi, ki ga je izbrala za skromnega zidarja ljudske učenosti. Tu se zidajo temelji ljudske prosvete, na teh kamnih bo stala stavba narodove moči. In vedel je dobro, da vsak dober dan v šoli, boljša priprava, večji napor v razredu bogati ljudsko znanje, plemeniti njegovo dušo. Opuščal je blesteče sanje in se oklenil resničnosti. Majhne vsakdanjosti, ki je v svojih učinkih velika. Včasih mu je bilo žal, da ga je življenje namenilo za majhne stvari. On. ki je hotel biti velikan v delih, je težko prenašal pezo majhnega življenja. V drugih dneh je v jasnem spoznanju zrl ogromnost narodove neobdelane umske moči in bil je ponosen na svoje delo. Zdel se je podoben mravlji, ki z množico drugih gradi veliko stavbo. Šola pod Boričem je stala v planinah, ki se širijo do morja. V tej samotni delavnici se je širil in večal umski narodov zaklad. Mitja Grom je bil ponosen na to zapuščenost in osamljenost, smatral se je podobnega vojaku, ki v prvih vrstah vrši svojo službo. Potekala so leta. Mehka lica so mu otrdnila v strogih potezah in besede so donele kakor zvok kladiva. Še je padla misel: Je-li vredno življenja vse to bedno iskanje ciljev in neznatno delo? Odgovor je bil pravilen: Če se ljudje pehajo, da pridelajo živež, če nekateri vse življenje vbada.jo šivanke, ali preštevajo denar, ali pisarijo sklonjeni nad preperelimi mizami, če so vsa dela samo neznaten člen ogromnega narodnega ustroja, potem je oblikovanje uma in src poedincev, ki sestavljajo to orjaško narodno telo, vredno življenja. Ta misel mu je bila v uteho, kadar so omalovaževali njegovo delo in ga prezirno vrednotili. Stal je na bregu priljubljenega Boriča in zrl v dolino. Sonce je zahajalo za vrhovi in pošiljalo blesteče žarke skozi vejevje golih dreves. Hladne jesenske sape so se igrale z odpadajočimi listi. Bil je miren. Spoznal je ceno življenja. Duje Budak.