3 Že od 12. številke Trdoživa v uvodniku redno omenjam angažma naših in sorodnih nevladnih organizacij (NVO) pri izboljšanju Nacionalnega programa varstva narave (NPVN), ki je sestavni del Nacionalnega programa varstva okolja 2030. »Saga« se je ob zaključku pomladi nadaljevala, ko je Ministrstvo za okolje in prostor (MOP) na apel članov Sveta ministra za okolje in prostor za sodelovanje z nevladnimi organizacijami sklicalo sestanek, da bi preverilo, ali se strinjamo z vnovič spremenjenim osnutkom. Sestanka smo se ponovno udeležili razočarani, saj večina naših očitkov izpred dveh let (navkljub vodstvu MOP že s tretjim mini- strom od časa prvega osnutka NPVN) še vedno ni bila odpravlje- na. Osnutek programa, ki ga pripravlja Sektor za ohranjanje na- rave na MOP (SON), še vedno ni usklajen z Zakonom o ohranjanju narave ter je strokovno in vsebinsko nedovršen; o strateškem dokumentu, kakor program SON vidi, pa sploh ne moremo go- voriti. Vodstvo Direktorata za okolje, v okviru katerega deluje SON, je tako sektorju ponovno naložilo uveljavitev sprememb in poudarilo, da dokumenta ne želi predlagati državnemu zboru, dokler ne najdemo skupnega jezika. Drugačne izkušnje, vsaj z zaključkom, imamo pri Osnutku Pravilnika o določitvi kriterijev za izkazovanje pomembnejših dosežkov za podelitev statusa nevladne organizacije v javnem interesu na področju ohranjanja narave. Dokument pred javno objavo kljub delovanju sveta ministra v novem mandatu z NVO ni bil usklajen, zato smo porabili veliko časa za pripravo pripomb na objavljeni osnutek. V 14 NVO smo pozvali SON k spremembi akta in v odgovor poslali svoj predlog. Zaključek? Našli smo sku- pni jezik in skupaj pripravili za obe strani sprejemljiv predlog. Zagotovo je bila to pozitivna zgodba, iz katere smo se vsi veliko naučili. Želim si, da bi ta primer pomenil povod za vpeljavo do- bre prakse za prihodnje (so)delovanje. A skupni jezik bi lahko našli že povsem na začetku, ob pripravi predpisa – in tako vsi privarčevali čas. Pogovarjajmo se, skupaj načrtujmo rešitve in odpravljajmo težave! Vendar prvi korak mora pri tem vedno sto- riti »močnejši«. Z naravovarstvom in približevanjem te tematike javnosti je po- vezan tudi tokratni intervjuvanec, najmlajši Trdoživov doslej. V nastajanje aktualne številke smo ponovno vključili tudi druge mlade. Predstavljamo angažma več mladih, diplomsko nalogo o vplivu kompostiranja na kaljivost semen pelinolistne žvrklje in rezultate zajetne osnovnošolske raziskovalne naloge o gli- vah. Učenca OŠ Braslovče sta z omenjeno nalogo na regijskem srečanju Mladi za Celje dosegla vse možne točke, na državnem tekmovanju mladih raziskovalcev, ki že dolga leta zgledno po- teka pod okriljem ZOTKS (žal slednjega zadnja leta ne moremo več trditi za organizacijo mladinskih bioloških taborov), pa sta prejela zlato priznanje. Vsekakor pohvalno, da se mladi lotevajo tudi zahtevnejših nalog. Hvalevreden je tudi trud mladih, ki se za namen boljšega upravljanja s slovenskim okoljem ob petkih zbirajo v prestolnici in drugod po državi. Nezanemarljivo je tudi ilustratorsko delo 13-letnika v danes že sto let starem metuljar- skem priročniku, ki ga predstavljamo v tokratni številki. Če ne bi poznali ozadja, bi si lahko ustvarili vtis, da NVO le ner- gamo. A dosegli smo »točko«, ko ni možno več le opazovati, kako država upravlja s slovensko naravno dediščino. Zato bi si na tem mestu dovolil iti z mislijo celo tako daleč, da smo nezadovoljni z marsikaterim rezultatom delovanja državnih služb na področju naravovarstva. Čemu? Marsikaj je bilo že povedanega v zadnjih uvodnikih in nekaterih prispevkih Trdoživa, a na podlagi slabe- ga uvida v resnične težave ohranjanja narave pri pripravi spre- memb Zakona o ohranjanju narave (trenutno v javni razpravi), nedovršenosti idej pri reševanju problema invazivnih vrst ter ignorance do predlogov NVO pri trenutnem nastajanju predpi- sov, vsebinsko šibkega in strokovno oporečnega osnutka držav- nega poročanja po Direktivi o habitatih, opominjanja pri javni objavi dokumentov, samozagledanost pri lastnem delu, nezmo- žnost sprejema kritike o nekakovostno pripravljenem izdelku itd. se teza potrjuje kar sama. Ima pa vsaj zgodba o (ne)gradnji hidroelektrarn na Muri bolj pozitiven zaključek, za katero se je s peticijo zavzelo tudi sto znanstvenikov iz Slovenije in tujine, dnevno aktivni pa so bili mnogi lokalni prebivalci in drugi »bor- ci« za Muro. Malce kisla je potem nedavna izjava predsednika vlade (povsem populistična), da preveč NVO lahko vpliva na dr- žavne prostorske načrte. Dandanes je vidna vrsta neposrednih dokazov o slabem stanju ali najmanj slabšanju stanja v naravi. Enega od njih predstavlja- mo v osrednji temi, ki jo je prispeval eden največjih svetovnih strokovnjakov za vrbnice. V določevalnem ključu predstavljamo ljudsko pogosto imenovane »martinčke«. Svoje mesto v biltenu so našli še netopir leta, evrazijski bober, bakreni senožetnik, pe- gasti volkec, primorska podust, regrati, strupene kače, delfini … Več naštetih naravovarstvenih težav lahko nakaže, da pravega (dobrega) vodenja državno naravovarstvo nima. Morda je ocena (pre)groba, a pravi in dober vodja bi to moral vedeti in proti te- mu ukrepati. Kako pa je s tem pri nas v NVO? Resda smo razprše- ni, majhni, ozko specializirani, a poskušamo sodelovati in komu- nicirati tudi širše. Pa vodenje uredništva? No, bilten vedno izide. Tudi glede na predstavitev anket o vašem zadovoljstvu vidim, da verjamete v njegovo kakovost. A se vam moram ponovno opra- vičiti za pozen prejem številke. Čeprav delamo v smeri rednega izhajanja, se zaradi izključno prostovoljnega dela, ki je gonilo pri pripravljanju biltena, zamude žal dogajajo. Težave najdemo tudi pri pravilni rabi slovenskih imen. Tokrat izpostavljamo primer invazivne želve. Verjetno bi morali razmi- šljati tudi, da trajnostni razvoj ne more biti trajnosten, temveč kvečjemu vzdržen. Je vzdržno tudi naše naravovarstvo? Kot za- ključi avtor prispevka o ljudski znanosti – sodbe se izdajajo »v imenu ljudstva«. A vendarle je smiselno v tovrstne besediščne zagonetke vključevati tudi terminološko sekcijo na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša – o predlogu, ki ga vključuje nave- den tokratni prispevek, smo jih obvestili in pridobili strinjanje, skupaj z nasvetom razširitve predloga čim širšemu strokovnemu krogu, da se bo »novo« predlagano ime resnično prijelo. Hvala vsem sodelavcem pri nastajanju aktualne in pestre števil- ke. Na tem mestu naj vendarle še izpostavim Zorana Obradovića – avtorja naših križank – in naše ilustratorje, oblikovalca ter lek- torico, ki popestrijo videz oz. besedišče Trdoživa. Brez piscev in fotografov pa seveda nikakor ne bi šlo! Ljubitelji narave ste vabljeni k oddaji prispevkov za nasle- dnjo številko. Rok za oddajo je 1. oktober. Do takrat vam že- lim prijetnega branja in obilo poletnih, tudi terenskih, užitkov. Uvodnik Damjan Vinko, urednik biltena TRDOŽIV