Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina .	. . . L	1.250
34170 Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177	Letna naročnina . .	... L	2.500
PODUREDNIŠTVO:	Letna inozemstvo . .	L	3.500
34135 Trieste, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410	
nn
Leto XXI. - Štev. 10 (1040)
Gorica - četrtek, 6. marca 1969 - Trst
Posamezna številka L 50
Nove evharistične molitve
Pred štirimi leti smo na prvo postno nedeljo smeli prvič v domačem jeziku moliti in peti velik del mašnih molitev. To je bil brez dvoma zelo važen dogodek v liturgičnem življenju božjega ljudstva, za katero je naš Gospod sam pri zadnji večerji na nekrvav način opravil »skrivnost vere« in naročil, naj se ta skrivnost obnavlja ob »lomljenju kruha«. Prav ta del sv. maše, ko Sv. Duh po mašnikovih besedah spremeni kruh v Jezusovo telo in vino v Jezusovo kri, pa je še naprej ostal v nedotakljivi in tihi latinščini. Še vedno je prevladovalo načelo, ki je toliko stoletij veljalo v Cerkvi, da je treba glavni del sv. maše, mašni kanon ali slovilo sv. maše ohraniti v skrivnostni tajinstvenosti.
Toda razvoj, ki ga je sprožil koncil, je šel nezadržno dalje. Pred dvema letoma je izšlo dovoljenje, da se sme turi rimski kanon glasno brati pri vsaki sv. maši. Toda kmalu se je pokazalo, da dosedanji prevod te molitve ni bil najbolj primeren za glasno recitacijo; še bolj pa se je težava občutila zato, ker je bila molitev vedno enaka.
Posamezne želje po spremembah in obogatitvah rimskega kanona so lani obrodile svoj sad. Sestavljene so bile tri nove evharistične molitve, kot pravimo glavni mašni molitvi, in objavljene v latinščini na vnebohod, 23. maja 1968. Potem so morale škofovske konference poskrbeti za prevod v ljudski jezik. Slovenski škofje so enako kot avstrijski in nemški določili, naj se prične z branjem novega besedila letos na prvo postno nedeljo. Italijanski škofje so se nekoliko zakasnili: v italijanščini bodo začeli nove evharistične molitve uporabljali na letošnjo četrto postno nedeljo, tj. 16. marca.
SPLOŠNI SMISEL EVHARISTIČNE MOLITVE
Evharistična molitev (na vzhodu ji pravijo anafora, Nemci Hochgebet, tj. velika molitev) je tista vzvišena molitev, ki se prične s pozdravom »Gospod z vami« in pozivom »Kvišku srca« pred uvodnim hvalospevom, konča pa s sklepnim slavospevom pred »Očenašem« z besedami »Po Kristusu, v Kristusu in s Kristusom...« in z odgovorom »Amen«.
Evharistična molitev je molitev, s katero se Bogu zahvaljujemo, ga hvalimo in prosimo. To molitev izgovarjamo nad kruhom in vinom, pripravljenima za daritev. Med to molitvijo po Jezusovem zgledu in poslušni njegovemu naročilu ponovimo in znova uresničujemo, kar je Jezus naredil pri zadnji večerji, potem pa prejmemo njegovo lelo in kri.
Osrednje jedro evharistične molitve potemtakem obsega:
1. zahvalo in hvalo Očeta za vse dobro, kar nam daje, najprej seveda za to, da nas je Kristus odrešil;
2. ponovitev Jezusovih kretenj in njegovih besed, s katerimi je postavil presveto Evharistijo;
3. pripoved, ki hoče znova uresničiti, kar je naredil Jezus. Zato vsebuje tudi prošnjo k Očetu, naj stori, da bodo te besede učinkovite, naj posvetijo kruh in vino, to je, naj ju spremenijo v Jezusovo telo in kri;
4. spomin na odrešilno Jezusovo smrt na križu, ko je božji Sin dal svoje telo za nas in prelil svojo kri za naše grehe.
V	BODOČE ŠTIRI EVHARISTIČNE MOLITVE
Tradicija pozna v različnih, zlasti v vzhodnih liturgijah veliko različnih besedil evharistične molitve. V latinski Cerkvi so se vse končno zožile na eno, ki je sedaj med nami poznana kot rimski kanon. Nedvomno so ga molili že v 5. stoletju, od začetka 7. stoletja pa ga že niso več spreminjali.
Rimski kanon, ki so mu besedilo nekoliko popravili, da je bolj jasno in laže doumljivo, bo mogoče tudi vnaprej redno uporabljati, zlasti ob večjih praznikih, kdaj pa kdaj ob nedeljah in ob godovih tistih svetnikov, ki so v kanonu omenjeni. Druga, nova evharistična molitev je hote
zelo kratka. V slogu in številnih izrazih se naslanja na anaforo mučenca sv. Hipo-lita iz začetka 3. stoletja. Dalo se jo bo s pridom uporabljati med tednom, pri skupnih mašah za otroke, mladino in manjše skupine, ker je molitev jedrnata in sorazmerno enostavna. Ima lasten slavospev, ki ga pa je mogoče nadomestiti s kakim drugim ustreznim, zlasti če to zahteva cerkveni čas (npr. advent ali post).
Tretja evharistična molitev, druga od novih, je srednje dolga in zelo pregledno sestavljena. Osnova za to besedilo je predlog bogoslovnega profesorja Vagagginija. Ta molitev nima lastnega slavospeva in se zato moli s katerim koli slavospevom, ki je v misalu. Primerna je za nedelje, ko naj bi se menjavala z rimskim kanonom.
Četrta evharistična molitev pa ima to posebnost, da na urejen in precej izčrpen način pred pripovedjo Jezusovih besed povzema celotno zgodovino odrešenja. Pri tem se naslanja na lep vzorec antiohijskega izročila. Ima lasten uvodni slavospev, ki ga ni moč zamenjati z drugimi, ker bi se drugače pokvaril oris celotne zgodovine odrešenja, oris, ki je zgoščen, a izčrpen, urejen in brez ponavljanja.
Zgradba v vseh teh treh novih evharističnih molitvah je sledeča:
1. Uvodni hvalospeh (spremenljiv v drugi in tretji, stalen v četrti exharistični molitvi), ki se sklene s »Svet«.
2. Prehod od »Svet« k epiklezi, tj. k molitvi, ki prosi Očeta, naj po delovanju Sv. Duha kruh in vino postaneta Jezusovo telo in kri. Ta prehod je zelo kratek v drugi evharistični molitvi, kratek v tretji in dolg v četrti.
3. Posvetilna epikleza.
4. Ponovitev Jezusovih besedi.
5. Anamneza, tj. »spomin trpljenja, oziroma celotne Kristusove »skrivnosti«.
6. Prošnja za sprejem daritve in za sadu polno obhajilo.
7. Prošnje in spomin svetnikov. Druga in tretja evharistična molitev imata na tem mestu poseben vložek, kadar se mašuje za rajnega.
8. Sklepni slavospev.
Ta zgradba se od zgradbe sedanjega rimskega kanona razlikuje predvsem v tem, da so v vseh treh novih molitvah spomini svetnikov in prošnje postavljeni za posvetilne besede. Ta razporeditev se drži antiohijskega izročila, daje novim molitvenim obrazcem mnogo večjo preglednost, ker si posamezni deli neprisiljeno sledijo.
Novo in nenavadno pri novih molitvah je vzklik, ki ga duhovnik takoj po povzdigovanju keliha naslovi na vernike z besedami: »Skrivnost vere!«, nakar oni glasno odgovore (ali zapojejo): »Tvojo smrt oznanjamo, Gospod, in tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi.« Cerkev hoče s to novostjo, ki jo je prevzela od vzhodnih kristjanov, da v najsvetejšem trenutku ne bi bili samo nemi gledalci in poslušalci.
Z izboljšanim prevodom rimskega kanona, s tremi novimi evharističnimi molitvami in z osmimi novimi hvalospevi, bomo dan z*a dnem ali vsaj nedeljo za nedeljo vedno bolje spoznavali, kako Cerkev pri maši Boga slavi in se mu zahvaljuje za njegovo delovanje v svetu; nove molitve bodo v nas utrdile vero, da Sveti Duh po mašnikovih besedah spremeni kruh v Jezusovo telo in vino v Jezusovo kri; poslušali bomo Jezusove besede, ki jih je govoril pri zadnji večerji; po Kristusu bomo priporočili Bogu Očetu vse naše žive in rajne; prav na koncu pa bomo še bolj navdušeno kot doslej z besedo »Amen« pritrdili, da je po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu Bogu Očetu v občestvu Svetega Duha vsa čast in slava.
-j k
Obračun Nixonovega potovanja
Severnoameriški predsednik Richard Nixon je preteklo nedeljo zaključil svoje osemdnevno potovanje po prestolnicah Zapadne Evrope in se vrnil domov. Zadnje etape njegovega obiska so bile Rim, Pariz in Vatikan.
V Rim je prispel v četrtek, 27. februarja sredi popoldneva naravnost iz Zahodnega Berlina. Tam se je ustavil za nekaj minut pri »Zidu sramote«, ki deli oba Berlina in imel v podjetju »Siemens« političen govor. V njem je Berlinčanom obljubil, da se Zapad v obrambi pravic svobodnega Berlina ne bo dal oplašiti od nobenih groženj, a istočasno dodal, da so ZDA pripravljene s pogajanji rešiti nenaravni položaj berlinskega mesta.
V	RIMU
V Rimu se je Nixon zadržal komaj 20 ur, vendar je bil obisk plodovit na srečanjih in razgovorih. Predsednik italijanske vlade Ru-mor je izrazil zadovoljstvo, da ima Nixon namen gojiti stalna posvetovanja z evropskimi zavezniki v trenutku, ko se pripravlja na pogajanja s Sovjetsko zvezo. Tudi je Rumor poudaril zvestobo Italije obrambnemu paktu NATO ter poudaril željo po razširitvi političnih posvetovanj, ki jih atlantsko zavezništvo predvideva. Bilo je tudi govora o krizi na Bližnjem Vzhodu. Rumor je dejal, da odobrava ameriško stališče, da je treba problem reševati v okviru Združenih narodov. Razprava je nato zajela probleme Latinske Amerike, denar-
na vprašanja, trgovanje z vzhodnimi državami ter vojno v Vietnamu.
Komunisti in drugi levičarski ekstremisti so oba dneva Nixono-ve prisotnosti v Rimu izrabili za hrupne manifestacije. Dasi so vedeli, da se Nixon pripravlja na pogovore z Moskvo, jih to ni prav nič zadrževalo, da ne bi šli na ulice in se izživljali v divjanju in razbijanju. Če bi prišel v Rim kak Podgorni iz Moskve in bi zares demokratične sile pol tako ostro nastopile zoper sistem, ki ga predstavlja in zoper sovjetski imperializem, kako silno bi bilo zgražanje v levičarskih krogih! Tako pa so bili po izjavah komunističnih poslancev in pisanju levičarskega tiska demonstracij krive »fašistične tolpe, ki zaradi vladne strpnosti lahko nemoteno nastopajo« in pa policije, ker se je drznila nastopiti proti razgrajačem. Stara zgodba o volku in jagnjetu, ki jagnje dolži, da mu vodo kali, dasi jagnje nižje kot volk ob vodi stoji!
Po poročilu notranjega ministra Restiva je bilo pri nemirih v Rimu ranjenih kar 85 pripadnikov varnostnih sil in le deset civilistov, kar jasno pove, na kateri strani je bilo nasilje. Izgredniki so bili oboroženi z železnimi drogovi in s palicami ter so metali kamne in petarde. Na trgu Colonna so se znesli nad poslopjem dnevnika »II Tempo« in razbili šipe, razbili so izložbeno okno ameriške turistične agencije »American Express« ter sneli nekaj ameriških zastav in jih zažgali. Nemiri so bili tudi v Bologni ter v Milanu pred severno-
Stiske Jadrni v arabskih dM
Hitro razprodana knjiga
Kratko sveto pismo v slikah, ki so ga izdali v Ljubljani, je že pošlo. Druga izdaja v 20.000 izvodih bo natisnjena do velike noči.
Usmrtitev devetih Judov v Iraku z obe-šenjem je usmerilo vsaj za nekaj dni pozornost svetovne javnosti na usodo tega razpršenega naroda, ki še sedaj prebiva v skupinah po vseh arabskih državah Bližnjega Vzhoda. Dva tisoč petsto Judov, ki so še ostali od nekdaj močne kolonije 200.000 oseb v Iraku, živi sedaj v ozračju, ki je na las podobno onemu iz Hitlerjeve Nemčije. Vsi morajo imeti posebne osebne izkaznice, nihče izmed njih nima posebnega potnega lista. Telefone so jim pobrali, pošto jim odpirajo, obrt so jim vzeli in bančni računi so zanje zamrznjeni. Le malo jih je še zaposlenih, vse pa skrbno nadzoruje policija.
Ti pojavi rasnega sovraštva s strani Arabcev nasproti Judom so novejšega izvora. Pričeli so se na veliko z ustanovitvijo države Izrael in z vojaškimi zmagami judovskih armad nad slabo izurjenimi arabskimi enotami. V prejšnjih stoletjih pa so Judje in Arabci živeli dokaj mimo drug poleg drugega, čeprav so z Judi na splošno vedno ravnali kot z manjvrednimi državljani. Judje so v arabskih državah uspevali kot trgovci in učenjaki. Ena izmed žena ustanovitelja muslimanske vere Mohameda je bila Judinja. Jud je bil tudi poslanik bagdadskega kalifa Haruna-al-Rašida pri Karlu Velikem, Maimonides pa je bil dvorni zdravnik velikega sultana Saladina. Po letu 1948, ko je nastala izraelska država, so se začeli Judje množično izseljevati iz arabskih dežel. Storili so pametno, kajti kmalu se je izkazalo, da iz političnih vzrokov Arabci niso zmožni več mirnega sožitja z Judi.
Sirija, Egipt in Libija hodijo v ravnanju z Judi precej vštric z Irakom. V Siriji jih je še okrog pet tisoč. Tam so hišne preiskave in samovoljne aretacije na dnevnem redu. Na osebnih izkaznicah imajo z rdečo barvo napisano »Zid«. Živeti morajo le v svojih getih, do služb in potnih listov pridejo zelo težko. Ce komu izdajo potno dovoljenje, mora položiti kav-
cijo 5000 dolarjev, da se bo vrnil. Pa marsikdo žrtvuje to vsoto, samo da se prebije na svobodo.
Težko življenje imajo tudi Judje v Egiptu. Takoj po egiptovsko-izraelski vojni leta 1956 so Judje začeli odhajati iz Egipta in sedaj jih je komaj še 2500. Takoj po junijskem porazu leta 1967 so Egipčani aretirali petsto poglavarjev družin in mlajše moške ter jih strpali v ujetniško taborišče Abu Zaabal pri Ismajliji. Zaprti so v tesnih celicah, ne dovoljujejo jim obiskov, pogostno jih pretepajo in slabo jih hranijo.
V Libiji je po šestdnevni vojni leta 1967 podivjana drhal pobila 20 Zidov. Oblasti so spričo tega dovolile oditi 3500 Judom. Ostalo pa jih je še vedno kakih tisoč, in mnogo izmed teh je, kakor poročajo, zaprtih.
V bistvu se je staro arabsko-židovsko sožitje ohranilo v Libanonu, kjer vlada razmeroma dobro ravna s svojimi 7000 Judi. Tudi 50.000 Judov v Maroku se kar dobro razume z državnimi oblastmi. Lahko se izselijo in preganjanj skoro ni. V Tuniziji je Zidov 10.000, ki jih nihče ne stiska. Zanimivo je, da je Alžirija do svojih tisoč Judov dokaj strpna, čeprav je poleg Sirije najbolj bojevito razpoložena zoper Izrael. V dveh arabskih državah: v Saudovi Arabiji in Jordaniji pa sploh ni nevarnosti, da bi tamkajšnje Jude preganjali, ker jih ni več. Vsi so odšli v Izrael.
Zborovanje mednarodne »Caritas« v Hongkongu
Mednarodna dobrodelna ustanova »Caritas intemationalis« ima svoj sedež v Rimu in podpira dobrodelne organizacije iz 84 dežel. V Aziji deluje v 14 državah. Šeststo predstavnikov iz teh dežel se je zbralo pred kratkim na svoje prvo zborovanje v Hongkongu. Razpravljali so o udeležbi kristjanov pri napredku človeštva.
ameriškim konzulatom. V omenjenih mestih je bilo ranjenih 17 policistov.
»Nikakor ne gre — je v zvezi s temi izgredi dejal minister Resti-vo v rimskem senatu — zamenjavati svobodno izražanje idej in pravico javnega nastopanja z izrazi nasilja, zlasti če se pri tem uporabljajo sredstva, ki so že pravo in resno orožje. To velja za vse in nihče ne sme biti od tega izvzet. Bistvena naloga države je čuvati javni red in ne dopustiti, da se svobodo ogroža z nasiljem ali s prevaro. Zato zasluži vse priznanje policija, ki je vzgledno in s požrtvovalnostjo opravila svojo dolžnost. Ves čas jo je pri tem vodil čut za mero in odgovornost kot to predpisuje državna ustava.«
V	PARIZU
V petek, 28. februarja zgodaj popoldne je Nixon prispel v Pariz in ostal v francoski prestolnici do nedelje opoldne. Tudi v Parizu je prišlo s strani komunistov in levičarskih študentov do nekaterih demonstracij, ki pa so bile veliko manj bučne kot v Rimu.
Skoraj ves sobotni dan je potekel v posvetovanjih med De Gaul-lom in Nixonom. Ta so se zavlekla nad vsa predvidevanja, tako da je bilo treba celo odpovedati plenarno ameriško-francosko sejo, ki bi morala biti v popoldanskih urah. Poročila o poteku posvetovanj so bila zelo skopa. Uradni krogi so dejali, da so bili razgovori »prisrčni, stvarni in iskreni«.
SREČANJE S PAPEŽEM
V nedeljo, 2. marca ob štirih popoldne je bil Nixon znova v Rimu. Z letališča ga je helikopter prenesel na trg pred baziliko sv. Petra. Takoj nato ga je sprejel sv. oče Pavel VI. Pogovor pri zaprtih vratih je trajal pet četrt ure, nakar je sledila javna avdienca.
Sv. oče je v svojem nagovoru, ki ga je imel v angleščini, zaželel ameriškemu predsedniku, da bi v času njegovega vladanja prenehali krvavi spopadi in bi mu uspelo preprečiti nove. Dodal je, da naj bi bilo poslanstvo ZDA poslanstvo miru in velikodušnega sodelovanja z vsemi narodi, zlasti z manj razvitimi. Nato je Nixonu zagotovil moralno pomoč Cerkve z besedami: »Katoliška Cerkev, opirajoč se na evangelij, bo tudi v bodoče nudila svoj aktivni in nesebični prispevek pri gradnji sveta v edinosti, prospehu, modrosti in slogi.«
Predsednik Nixon je v improviziranem odgovoru dejal, da se zaveda, da današnji svet potrebuje papeževega duhovnega in moralnega vodstva. »Vaše besede — je rekel — nas navdihujejo in vaše molitve nas bodo podpirale v prihodnjih letih. Trdno upamo, da bomo roko ob roki mogli dati svetu odgovore, ki bodo vse narode združili v pravičnosti in svcžbodi.«
Mrak je že ovil rimsko mesto, ko je Nixon zapustil Vatikan. Malo pred sedmo zvečer se je njegovo letalo dvignilo z letališča Ciampi-no in se usmerilo proti zapadu. Nixonovo osemdnevno potovanje je bilo končano. Sam s seboj in s svojimi sodelavci bo v prihodnjih dneh naredil svoje zaključke. Od njih bo odvisno, kako se bo lotil perečih problemov kot so vojna v Vietnamu, judovsko-arabski spor, severnoatlantski obrambni pakt, svojeglavi De Gaulle in zbližanje z Moskvo.
S KRSTOM V KRISTUSOVO CERKEV
Posvečuj Gospodov dan!
Vajeni smo reči: Grem k maši, ker sem dolžan posvečevati Gospodov dan. če imam kakšno opravilo, ki ga predvidevata Cerkveni zakonik ali zakonska praksa, ali imam kakšen opravičljiv razlog, ni treba, da grem k maši.
Tako govorjenje ni povsem pravilno. K maši ne gremo samo zaradi posvečevanja Gospodovega dne. Gremo k nedeljski maši, da se srečamo s Kristusom in z brati, saj je prav Evharistija vir edinosti in izraz ljubezni. Grem torej k maši in pri maši sodelujem v lastno posvečenje in v posvečenje bratov. Pri maši prinesem svoj dar: čistost srca, žrtev vsakdanjega življenja. Pri maši poslušam in sprejmem božjo besedo in se tesneje srečam s Kristusom prav v svetem obhajilu.
Kakšna škoda za kristjane, ki ne gredo k maši, čeprav so oproščeni obveznosti posvečevanja Gospodovega dne! Kristjan, ki ne more v nedeljo k maši, bo poskrbel po svojih možnostih, da zgubljeno nedeljsko mašo nadomesti v tednu. Kristjan, ki ne ve, ali naj gre k maši ali ne, naj se vpraša, kaj ga more opravičiti — morda delo, skrbi, razni zadržki — pred izgubo milosti in srečanja s Kristusom.
Vedno znova zato poudarjamo: Kdor ne more v nedeljo k maši, naj gre v delavnik. Brez svete maše ni pravega krščanskega življenja. In kjer je obisk svete maše zelo pičel in sodelovanje bolj klavrno, je tudi krščansko življenje izredno težko. Kjer je sveta maša lepa in obisk številen, tam je Bogu dano izredno češčenje. In zato je tudi nedelja svet dan, Bogu posvečen.
In kjer je posvečenje, tam so mir, zbranost, veselje. Koliko škode prinašajo v naše občestvo vsi tisti, ki brez potrebe v nedeljah delajo, bežijo pred sv. mašo!
L. šk.
Slovenci in tržaška občina
V	Mohorjevi tiskarni v Celovcu so dokončali s tiskom važne, aktualne knjige bogoslovnega značaja pisatelja dr. Metoda Turnška, ki na drobnem tisko zajema celih 200 strani. Zaprosili smo avtorja za razgovor.
Izpod Vašega peresa se v knjige zlivajo običajno literarni (dramski in prozaistič-ni) teksti. Tokrat pa je na vrsti Vaša bogoslovna knjiga. Kaj Vas je nagnilo k izdaji?
Nisem samo literat v svojskem pomenu besede, marveč tudi liturgist in etnograf. Moja prva knjiga pred 30 leti je bila liturgična z naslovom »Leto božjih skrivnosti« in je bila posvečena orisu cerkvenega liturgičnega leta ter božjih skrivnosti skozi cerkveno leto. Bila je z navdušenjem sprejeta. Pokojni prelat univ. prof. dr. Grivec mi je dejal, da bi jo brez na-daljnega mogel predložiti za doktorsko disertacijo na ljubljanski bogoslovni fakulteti. Vendar sem si za doktorsko disertacijo izbral drugačno, liturgično snov: »Krst v prvi Cerkvi«, namreč z idejnega in obrednega stališča. To je pa bilo zelo široko zasnovano delo in je zahtevalo ogromnega študija po latinskih in grških virih tja do leta 250 po Kr. Pa ne samo vire, marveč vso zadevno literatura je bilo treba proučiti. Strokovni profesor dr. Lukman me je kar naprej zalagal iz svoje bogate knjižnice in opozarjal na najnovejša dela. Tako mi je v dveh letih dozorela velika bogoslovna razprava, bržčas do tedaj najobsežnejša od vseh doktorandov na ljubljanski bogoslovni fakulteti.
Kdaj ste napravili doktorat in se postavili s svojim znanstvenim delom?
Pri strogem profesorju dr. Lukmanu se ni bilo lahko uveljaviti, vendar je moje veliko delo ocenil izredno dobro. Pri obrambi je šlo prav gladko in niso bili potrebni nobeni popravki. To je bilo pred božičem 1941, ko sta bila še živa in navzoča prof. dr. Lambert Ehrlich in prof. dr. Josip Turk. Za objavo disertacije sem od dekana fakultete dr. Al. Odarja dobil takoj dovoljenje za tisk. Oskrbel sem si tudi cerkvene imprimaturje. Vendar je spričo vojnih razmer (pomanjkanje papirja) bilo objavljeno le dvoje poglavij (dovolj za zadostitev predpisu, da doktorand priloži nekaj natisnjenega). Po doktorski promociji leta 1942, ko je ljubljanska univerza bila vključena med univerze »italijanskega kraljestva«, mi je večina disertacije obtičala v rokopisu. Zdelo se mi je škoda zanjo, toda vojna je vojna in med njo je vedno veliko žrtev.«
Svoje bogoslovno delo ste srečno rešili in ohranili do sedaj, ko ste ga dali v tisk. Kaj Vas je po tolikem času k temu nagnilo?
Veliki nagibi: bogastvo krstnih idej in sila zanimiva krstna praksa nekdanje priprave na krst in krščevanja kot takšnega, se pravi, tako imenovane krščanske ini-ciacije ali uvedbe v krščanstvo. Velike vrednote, ki jih sedanji kristjan tako ma-
lo	ali nič ne pozna. Ker sem svojo disertacijo že takrat posvetil spominu, 1200-letnici, kar sta naša kneza Gorazd in Hotimir kot talca na otoku A\va v Chiem-
»Pismo« od Marije Lurške
En lep pozdrav od Marije Lurške iz Francije! Da se pismo ne izgubi, ga pošljite na eno družino, ki ji želite srečo v 24 urah. To pismo je bilo napisano 10.5.1949. leta za oddolžitev Mariji Lurški. Odposlano je bilo po celem svetu in se ne sme zadržati ali uničiti. Prosim, zmolite trikrat »Zdrava Marija«, in v 24 urah boste imeli srečo. Pismo sem napisala »Jaz« in ga odpošiljam vsem dobrim ljudem. Pismo je napisal ameriški oficir in od takrat potuje po vsem svetu.
Prepišite pismo trikrat in vse skupaj odpošljite v 24 urah. Pazite, kaj se v naslednjih 24 urah zgodi. Ena gospa, ki ni verjela, je izgubila vse, druga, ki je verjela, je imela srečo. Mož, ki je pismo sežgal, se je v 24 urah ponesrečil. Verjemite Bogu! * * *
Te vrste pisem je vedno mnogo v obtoku, zato pravzaprav ne zaslužijo, da bi se / njimi pečali. Sestavljena so tako naivno in utemeljena tako bedasto, da bi vsi, ki ta pisma sestavljajo ali potem razpošiljajo, zaslužili temeljit pregled psihiatra. Toda ker je manija prepisovanja pisem zadnje tedne vdrla tudi med naše goriške Slovence, zlasti med osebe ženskega spola, ki drugače pridno zahajajo v cerkev, smo naredili izjemo in se bomo o zadevi na kratko pogovorili, čeprav tega ne zasluži.
skem jezeru bila vzgojena v krščanstvu ter prejela sv. krst, mi je lansko praznovanje našega 1200-letnega krščanstva dalo pobudo, da objavim svojo celotno razpravo o osnovnem zakramentu sv. Cerkve. Tako je leta 1967 pred božičem izšel prvi zvezek v Ljubljani in v dvojni (nemški in slovenski) izdaji (Taufe in der Urkirche — Krst v prvi Cerkvi), letos pa v drugem zvezku ostali del ali celota (»S krstom v Kristusovo Cerkev«) tukaj v Celovcu.
Ali boste tudi drugi del izdali v nemščini?
Ker je moje delo o krstu v prvi Cerkvi, ki sem ga sicer posvetil spominu na naše pokristjanjenje, zadeva občo in celotno krščansko problematiko, za slehernega kristjana zanimivo in za krščansko idejno prenovo toli potrebno, bo izid v tujih prevodih koristen in dragocen. Najprej bo sledil nemški prevod. V prvem zvezku je že izšel povzetek v skupni knjigi, v drugem zvezku pa izdajo delim v samostojno slovensko in samostojno nemško.
Jože V.
Kapucini v Italiji
Italijanskih kapucinov je okrog pet tisoč. Imajo 24 provinc, 549 samostanov in 140 vzgojnih hiš. V celotnem kapucinskem redu predstavljajo italijanske province dobro tretjino.
125 let rojstva
Noben slovenski pisatelj ni v tujem svetu toliko znan kot Jože Jurčič. Sicer danes že vsi pišemo njegovo pohrvateno ime Josip namesto Jože, toda pozabiti ne smemo, da je v Jurčiču tudi nekaj hrvaške krvi.
Leta 1922 je napisal dr. Ivan Grafenauer v uvodu za I. zvezek Jurčičevih Spisov: »Dasi je preteklo že več ko 40 let po njegovi smrti, je Josip Jurčič še dandanes tisti slovenski pripovednik, ki ga naše ljudstvo največ in najrajši bere.« Isto velja še danes, ko nikogar več ni, ki bi poznal Jurčiča še živega, ker je minilo že 88 let, odkar je umrl. Pa vendar so Jurčičeve povesti tako prikupne, tako lepe in vabljive, da jih še vedno vsak pošten človek rad bere v slovenščini prav tako kot v drugih jezikih, saj je na primer samo njegov »Jurij Kozjak, slovenski janičar« preveden že v 48 jezikov, in še vedno se pojavljajo novi prevodi.
Poglejmo si razvoj prevodov Jurčičevih povesti!
V	Mariboru je izhajal časopis »Siidstei-rische Post«, ki je bil pisan bolj v slovenskem duhu, čeprav v nemškem jeziku. Kot tednik je vedno objavljal podlistke slovenskih pisateljev.
Prvi prevod Jurčiča je bil »Ivan Erazem Tatenbach«, ki je izhajal v 26 podlistkih od 22. septembra do 29. decembra 1883. Prevajal je duhovnik Franc. Sal. Šegula, pozneje znan pisatelj posebno priljubljenih molitvenikov.
Drugi prevod je bil »Lipe«, ki je izhajal
Najprej povejmo, da ne Lurška Mati božja ne sv. Anton ne kak drugi »simpatični« svetnik z vso zadevo verige pisem nimajo nobenega opravka. Za posredovanje milosti se Bog poslužuje svoje Cerkve, molitve, sv. maše, zakramentov, priporočil svetnikov, ne pa pisem, ki se porajajo v zmedenih glavah neuravnovešenih ljudi. Ker pa je očividno takih elementov kar lepo število, seveda teh pisem nikdar ne zmanj ka.
Čudimo se, da osebe, ki drugače tako težko sledijo nauku Cerkve (spomnimo se le stališča Cerkve glede »pilole«!) in tako rade kritizirajo navodila svojih dušnih pastirjev, tako slepo izvedejo naročilo nepodpisanega pisma, ki ga je napisala neka »Jaz«. Splošno pravilo je, da naj romajo nepodpisana pisma v ogenj ali v koš. Le zakaj bi morala biti pisma te vrste izjema, kjer je vse zgrajeno na grožnjah, na izmišljenih zgodbah (ena gospa, neki mož) in na koristoljubnih obljubah. Le versko plitev ali vraževeren človek lahko na tako pismo kaj da in ga širi naprej.
Ker pa je človekova neumnost velika, smo prepričani, da bodo te vrste pisma krožila naprej. V tolažbo nam je, ker so pisana lastnoročno, da se bo tako marsikdo, ki bo pisma še naprej prepisoval, dokopal do lepe pisave, saj vaja dela mojstra in tako bodo te vrste pisem le nekaj koristila. (Ured.)
RAZNO
Preporod dominikancev v Dalmaciji
Pod tem naslovom je hrvaški duhovnik dr. Maksimilijan Pelosa izdal zanimivo zgodovinsko delo, ki obravnava dominikanski preporod v Dalmaciji in v Dubrovniku po propadu jožefinizma. Nanaša se na leta 1827 do 1852. Delo je tiskala deloma vatikanska mednarodna tiskarna, deloma pa »Tipograf« Rijeka.
Pisatelj obravnava cerkveni, zgodovinski, socialni in politični položaj hrvaškega ljudstva v tem obdobju. Razprava je razdeljena na šest poglavij in ni prva te vrste, saj nosi zaporedne številke strani od 359 do 436.
V prvem delu nam dr. Pelosa, ki dobro pozna Dalmacijo, saj je njen sin, razlaga njen zemljepisni, cerkveni in politični položaj v tisti dobi.
V drugem delu opisuje avstrijsko civilno zakonodajo v cerkvenih zadevah (jože-finizem in njegovo razširitev na Dalmacijo).
V tretjem delu opiše cerkvene redove v Avstriji in Dalmaciji, v četrtem pa dominikanske redove v njihovem propadu in prerojemju. Peti del nas seznanja z dominikanskimi redovi v Dalmaciji od leta 1827 in sicer v Dalmaciji in v dubrovniški republiki do Napoleonovega padca leta 1814 ter nato pod avstrijsko monarhijo od leta 1814 do 1827. Sledijo še pojasnila in ocena. Knjiga je pisana v italijanščini.
Josipa Jurčiča
od 6. avgusta do 3. septembra 1884. Zanimivost tega prevoda je tudi v tem, da je izhajal v dnevniku »Mariborer Zeitung« vprav zadnje dni bivše kraljevine Jugoslavije, od 22. marca do 5. aprila 1941, ko je izšla zadnja številka tega dnevnika.
Tretji prevod je bil zanimivi »Tihotapec« (Der Schmuggler): izhajal je od 5. decembra 1885 do 10. februarja 1886 v 19 odlomkih.
Potem je prišel na vrsto prvi slovenski roman, »Deseti brat«, ki je izhajal v 11 podlistkih, od 13. februarja do 18. decembra 1886.
»Ljubljanski Zvon« je leta 1881 sporočil, na strani 446, da je bil v srbskem listu »Javor« objavljen prevod v srbohrvaščino Jurčičeve »Lepe Vide«.
Pisatelj Franc Levec, velik prijatelj rajnega Jožeta Jurčiča, je prvi izdajal Jurčičeve Zbrane spise. Morda v tistih časih ni bilo zelo velikega zanimanja za slovenske knjige, kajti Levec je v vsaki številki Ljubljanskega Zvona dregal in prosil bralce, naj naročajo Jurčičeve povesti. Nekoč je bil gotovo prav posebno »nasajen«, da je napisal:
»...nihče ne govori o našem razumništvu, o naši zavednosti in o narodnem ponosu slovenskem...«
Prav gotovo tudi v današnjih časih ne bi škodilo, ko bi mnogi prenapeteži ali bojazljivci premislili, koliko poguma so imeli naši »ledolomilci«, ko so tako vztrajno in kljub premnogemu preganjanju delali v prid slovenski besedi in omiki. Koliko lepega so nam napisali — posebno še Jože Jurčič.
V	hrvaških in srbskih/listih so pozneje tudi še razni prevodi Jurčiča prihajali na dan. Tako na pr. LEPA VIDA v listku Riečkoga Glasnika, CVET IN SAD, kot podlistek v Hrvatskem pravu, in KLOŠTRSKI ŽOLNIR i' Gospičkem Hrvatu. Revija »Slovan« iz leta 1911, na strani 341 je objavila, da je spis Jurčičev PONAREJENI BANKOVCI (Lažan novac), ter »Kako je Petar Kotarjev izpaštao, što je krao krompir«, izšel v Knjigi za narod (zvezek 139) Matice Srpske, Novi Sad, leta 1911. Prevedel je to učitelj Simon Končar.
Mnogo je prevodov iz drugih jezikov v slovenščino; toda prevajati iz slovenščine v razne druge jezike, to je spet umetnost svoje vrste.
Pred 30 leti se je pojavil kot prevajalec dr. Ferdinand Kolednik, roj. 24. maja 1901 v Mariboru, te njegovi starši so govorili več jezikov, zato ni čudno, da je Kolednik že kot otrok kazal živo zanimanje za tuje jezike, prav posebno za francoščino, kajti od leta 1922 do 1921 je bil gojenec francoskih cistercijanov. Pri njih je tudi maturiral in pozneje odšel v Francijo. Nekaj prevodov je prav iz tistih časov, pa čeprav je bil Jurij Kozjak tista Jurčičeva knjiga, ki je prva zagledala beli dan kot Kolednikov prvenec.
Spomnimo se torej v teh dneh Jurčiča, ki je s svojimi 31 leti podlegel zavratni bolezni — jetiki predvsem pač zato, ker je bil izreden idealist. Rojen 4. marca 1844 (torej pred 125 leti), je umrl 3. maja 1881. Slava mu!	F. Kk.
Kakor je znano, je bila na tržaški občini obnovljena organična večina na podlagi sporazuma med strankami leve sredine in Slovenske skupnosti. Pogajanja za sporazum so bila zelo dolga zlasti zato, ker je pri novem sporazumu sodelovala tudi republikanska stranka, ki je postavljala ovire za nekatere točke v korist Slovencev, ki sta jih bili krščansko-demokratska in socialistična stranka že prej sprejeli, da ne govorimo o novih zahtevah Slovenske skupnosti.
Novi sporazum je važen in bomo skušali naše bralce o njem podrobneje obvestiti. Za danes pa bomo navedli nekaj točk o tem vprašanju, ki jih povzemamo iz govora svetovalca dr. Dolharja na seji tržaškega občinskega sveta dne 25. februarja.
Dr. Dolhar je najprej povedal, da je Slovenska skupnost sklenila sporazum, ker je prepričana, da je leva sredina v sedanjih okoliščinah edina odločujoča politična sila v Italiji, ki lahko vodi splošno demokratsko politiko ter postopno rešuje odprta vprašanja slovenske narodne manjšine. Slovenska skupnost si tudi pridržuje pravico, da v primernem trenutku stopi v občinski odbor.
Dr. Dolhar je priznal, da Slovenska skupnost med pogajanji ni uspela z vsemi svojimi zahtevami, pri katerih vztraja in jih bo skušala v bodočnosti uresničiti. Dobršen del njenih zahtev v občinskem in delno tudi v širšem merilu pa je bil sprejet. Tako se štiri stranke obvezujejo, da bodo delale za uresničenje pravic, ki jih jamči republiška ustava. To pomeni korak naprej, zakaj doslej so vladne stranke te pravice omenjale, niso pa sprejele obveznosti, da bodo delale za njihovo uresničevanje in izvajanje v korist Slovencev. Važna načelna točka sporazuma je obveza, da bodo zaščitene značilnosti Krasa z ohranitvijo njegovih socialnih in etničnih (narodnih) značilnosti. Na to bo pazila posebna komisija, v kateri bodo tudi Slovenci in bo imela seveda posebne naloge glede bodoče ureditve Krasa ob upoštevanju njegovih narodnih značilnosti. Doslej so sicer precej govorili o Krasu, a le o njegovih strukturah, geoloških posebnostih in podobnem, ne pa o slovenskem človeku, ki tam živi. Za njegovo zaščito je poskrbela Slovenska skupnost v omenjenem sporazumu. Izredno važna je dalje bila tista točka, v kateri stranke leve sredine odklanjajo in obsojajo katero koli asimilacijsko in raznarodovalno voljo ter poudarjajo načelo, da mora biti slovenska narodna manjšina zaščitena. V tem gre sedanji sporazum dalje od dosedanjih dveh, ker odklanja politiko raznarodovanja in potujčevanja ter sprejema načelo o zaščiti slovenske narodne manjšine, medtem ko so doslej raje govorili le o njeni enakopravnosti, ki seveda še ni zaščita. Ta točka pomeni torej važen korak naprej pri delu za pravičnejšo ureditev položaja Slovencev, zlasti če pomislimo na razne posledice, ki iz nje izhajajo.
Dalje vsebuje sporazum še precej stvarnih točk glede razlaščevanja, nastavljanja občinskih uslužbencev z znanjem slovenščine, o poimenovanju ulic po slovenskih možeh, o slovenskih napisih v krajih, kjer so Slovenci, o Slovenskem gledališču, šolah, o zastopstvu Slovencev v raznih ustanovah in številnih komisijah, o cestah, razsvetljavi in čistoči v gornji tržaški okolici, o cenejši preskrbi vode za kmetijske namene, itd.
Na koncu je dr. Dolhar izrekel željo, naj bi z odkritim priznanjem prisotnosti in pravic slovenske narodne skupnosti na-•
redili konec polovičnemu priznavanju in polovičnim ukrepom, ki jih narekujejo neutemeljeni pridržki. O politični oceni sporazuma bomo še poročali.
—j-n
Iz Jugoslavije
Skrb za bogoslovno izobrazbo laikov
V drugem letošnjem šolskem semestru bodo na teološki fakulteti v Zagrebu odprli Inštitut za teološko izobrazbo laikov, študij Bo trajal štiri semestre. Namenjen je laikom visokošolcem.
V	spomin dr. Aleša Ušeničnika
V Ljubljani je izšla zadnja številka »Bogoslovnega vestnika« za leto 1968. Nekaj člankov je posvečenih spominu dr. Aleša Ušeničnika ob stoletnici njegovega rojstva. Duhovnik dr. Aleš Ušeničnik je bil eden najbolj zaslužnih profesorjev ljubljanske teološke fakultete, večkratni njen dekan, eden prvih članov Slovenske akademije znanosti in umetnosti, pisatelj, filozof in urednik. Bil je nekaj časa tudi rektor ljubljanske univerze.
Delovanje deželnega sveta
Po krajšem odmoru se je deželni svet ponovno sestal in razpravljal najprej o komunističnem predlogu, da se izglasuje sedanjemu odboru nezaupnica. Vladajoča večina je predlog zavrnila.
V	diskusijo je posegel tudi predstavnik LSS dr. Drago Štoka, ki je najprej dejal, da se bo pri glasovanju vzdržal. To zadr-žalje Slovenske skupnosti je dr. Štoka takole utemeljil: »Ta naša pozicija izhaja iz dejstva, da predstavlja formula leve sredine, katere izraz je sedanji deželni odbor, za slovensko narodno skupnost trenutno najboljšo rešitev. Sedanji odbor se še ni lotil dokončne rešitve vseh problemov, ki tarejo Slovence; odbor opravičuje svojo pasivnost z izgovorom, da so ti problemi povsem v pristojnosti osrednje vlade. Kljub temu pa je treba priznati, da je odbor le naredil nekatere korake in pokazal precejšnjo dobro voljo, zato se bom pri glasovanju vzdržal, v prepričanju, da se deželni odbor ne bo ustavil pri tem, marveč da bo nadaljeval svojo pot pri reševanju slovenskih problemov, in to v skladu z napredkom in duhom pravičnosti, ki preveva sedanji svet in prebivalstvo dežele Furlanije-Julijske krajine.«
BERZANTIJEVA ZAGOTOVILA
Še isti dan je predsednik deželnega odbora Berzanti podal programsko izjavo (dosedanji odbor je bil namreč formalno začasen, to je do konca preteklega leta) za delovanje do konca mandatne dobe. V svojih izvajanjih je Berzanti govoril tudi o slovenski manjšini in dejal, da bo deželni odbor še naprej zahteval od države ukrepe, ki so potrebni za popolno izvajanje pravic slovenske manjšine in da se bo pri izvajanju deželnih ukrepov zavzemal za vedno večjo vključitev državljanov slovenskega jezika v javno življenje.
Ko je govoril o ureditvi staleža deželnega osebja, je Berzanti zagotovil, da bo deželna uprava v svojih uradih in za razne usluge, kjer bo potrebno, nastavila osebje, ki popolnoma obvlada slovenski jezik. S tem v zvezi je treba omeniti, da je novembra lani dr. Štoka predložil v tem smislu več resolucij, ki jih je deželni odbor sprejel.
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiimiiimiiiiiimiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
Vprašujete - Odgovarjamo
Z GORIŠKEGA
Scldf
Te dni smo prejeli 25. številko verskega lista za beneške Slovence »Dom«. Pretresel nas je sestavek, pisan v italijanščini pod naslovom »Sclaf«. Naj se še naši bralci seznanijo z njim!
Ena najbolj pekočih žalitev, s katerimi se želi raniti prebivalce Nadiških dolin, zlasti mlade ljudi po zavodih, vojašnicah, tovarnah, počitniških kolonijah, da celo v semenišču, je beseda »sclaf, sclavat«.
Beseda je žaljiva, a istočasno nehote izpričuje, da pripada prebivalstvo teh dolin posebni etnični skupini, ki ima lastne običaje, svojsko tradicijo in svoj jezik.
»Scldf« je žaljiva oznaka za Slovence, a obenem priznanje resničnosti, ki jo z ene strani zanika le najbolj nesmiselna in nesramna politična šovinistična zagrizenost.
Tisti, ki pojasnjujejo pomen besede »scldf«, pravijo da znači »schiavo«, tj. suženj. Mi se pa sprašujemo: čigavi sužnji naj bi bili? Morda italijanski? Toda zgodovina ve povedati, da se je naše prebivalstvo prostovoljno s plebiscitom odločilo za Italijo. Vztrajati na trditvi, da je neki del italijanske države v suženjskem razmerju do ostalih državljanov, bi pomenilo delati pred kulturnim svetom slabo uslugo Italiji, saj bi bil to dokaz, da so v Italiji še vedno sveže kolonialistične težnje, katere so že na umiku v najbolj zaostalih in zatiranih deželah sveta.
Morda pa sužnji bede in izseljevanja?
Da, to drži, a po čigavi krivdi? Ne leži krivda na naših ljudeh, kateri se v znoju lastnega dela trudijo za bolj človeške razmere, ki naj jih uživajo bodoči rodovi, temveč na onih, ki so našo zemljo vse čase krivično zanemarjali in sramotno zapostavljali. Komaj po zadnji vojni se je nekaj zganilo, a brez pravega načrta in celotne obravnave problemov, ki nas tarejo. Če sveti danes električna luč po hišah, je to zato, ker so ljudje sami postavili drogove, kupili žico, oskrbeli napeljavo, sedaj pa še vestno plačujejo električni tok. Večina cest je bila zgrajenih s prostovoljnim delom zainteresiranih, enako vodovodi. Pri tem ni naše prebivalstvo nikdar šlo na ulice, da protestira, kot ni protestiralo, ko so ga poslali na fronto ati ko je prisiljeno iskati si dela v inozemstvu. Hrana za topove in tuje države, to je naš človek. Je mar zato postal suženj?
Je suženj morda zato, ker govori drug jezik od države, v kateri prebiva? Je morda suženjstvo, krivda, izdaja proti Italiji govoriti v lastni družini in v cerkvi tisti jezik, ki nam ga je Bog dal ter je postal književen, ko sta mu sv. brata Ciril in Metod iznašla lastne črke in ga uporabila v delu za pokristjanjenje slovanskih narodov v cerkvenem bogoslužju?
Siliti to ljudstvo, da se odpove svojemu jeziku, bi pomenilo oropati ga lastne biti, odvzeti mu dušo, streti mu življenje, storiti nad njim zločinsko in nečloveško nasilje.
To bi pač bila sužnost, ki bi klicala k Bogu po maščevanju.
Italija na splošno velja za zibelko civilizacije in napredka, za nosilca rimskega prava, za središče krščanstva. Čas bi že bil, da zagotovi našemu prebivalstvu, ki je bilo do države vedno lojalno in v času vojn ni poznalo prebežnikov, osnovne naravne pravice, več socialne pravičnosti in več zavzetosti za preprečevanje izseljevanja, odklanjajoč težnje nekih šovinistično nastrojenih kratkovidneiev, ki bi še danes radi vse te osnovne pravice zanikali in prezirali.
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiniiiiimiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMmiimiiiiiiiiiiiiHiiiiiNiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiim^
Sprejem za slovenske šolnike
Ob priliki 5. seminarja za slovenske šolnike, ki se je uspešno nadaljeval ves prejšnji teden, je jugoslovanski generalni konzul inž. Marjan Tepina povabil slovenske šolnike na prejem v prostore konzulata. Sprejema so se udeležili tudi sekretar za kulturo in prosveto SR Slovenije T. Martelanc, člana jugoslovanske delegacije mešane komisije Zornada in Kolenc, člani italijanske delegacije Gerin in Melaro, tržaški šolski skrbnik Angioletti, goriški Si-moncelli, italijanski konzul v Kopru Ales-si, pedagoška svetovalca Mihelič in Visin-tini ter razni izvoljeni slovenski predstavniki s Tržaškega kakor dr. Štoka, dr. Dolhar, župana Legiša in Guštin.
Koncert mladinskega zbora iz Maribora
V nedeljo je Glasbena Matica organizirala v Kulturnem domu koncert mladinskega pevskega zbora iz Maribora, ki ga vodi Branko Rajšter. 80-članski mladinski zbor je dovršeno izvajal dela priznanih domačih in tujih skladateljev.
Obisk župana Spaccinija na Reki
Tržaški župan inž. Spaccini je bil pretekli teden na uradnem obisku na Reki. Spremljala sta ga predsednik trgovinske zbornice dr. Caidassi in načelnik oddelka za zunanjo trgovino dr. Maurel. Tržaški predstavniki so se razgovarjali s predsednikom reške občinske skupščine (županom) Dragutinom Haramijo in njegovimi
sodelavci o možnosti sodelovanja med tržaškim in reškim področjem predvsem o vprašanju cestne povezave med obema področjema. Spaccini je reškega župana uradno povabil na obisk v Trst.
Posredovanje repentaborskega župana
Preteklo soboto sta bila repentaborski župan Miha Guštin ter podžupan Alojz Milič v spremstvu deželnega svetovalca dr. Draga Štoke pri izrednem komisarju na tržaški pokrajini dr. Molinariju. V daljšem razgovoru je delegacija izrazila izrednemu komisarju nujnost, da se nekatera javna dela v repentaborski občini čimprej izvedejo. V glavnem gre za ureditev trga v Velikem Repnu (trg bo služil za večja prireditve, kot so razstava terana in pršuta, kraška ohcet, itd.), za ureditev ceste na Volniik ter za cesto nad Repnom, ki bo razširjena in urejena.
Sestanek mešane komisije za cestne povezave v Trstu
V ponedeljek je bil na trgovinski zbornici sestanek jugoslovansko-italijanske mešane komisije za cestne povezave. Na sestanku so razpravljali o načrtu za postavitev središča za promet s tovornjaki pri Fernetičih ter o povezavi Trsta in Kopra s hitro cesto Šentilj-Nova Gorica. Jugoslovansko komisijo je vodil predsednik gospodarske zbornice Slovenije Leopold Krese, tržaško pa predsednik trgovinske zbornice dr. Romano Caidassi.
Prekletstvo egoizma
Prejeli smo iz Trsta s prošnjo za objavo:
Čudoviti znanstveni, tehnični in socialni napredek ustvarja pogoje, da bi sodobni človek lahko postal dober in srečen. Zal pa ni srečen, ker ni dober; dober pa ni, ker je prevelik egoist. To velja za posameznika in družbo. Posameznik vse preveč išče samega sebe, tisto, o čemer misli, da ga bo 'osrečilo. Pri tem pa gazi druge, se poriva naprej s komolci, spletkari, vara svojega bližnjega, zlorablja njegovo zaupanje, laže in obrekuje. Bližnjega, ki mu je napoti, bi tudi uničil, ker nima ljubezni do sočloveka, do brata. Podobno sovraštvo vlada med socialnimi razredi in narodi. Tudi tu smo priče sovraštvu, teptanju pravic slabšega, rodomoru, bedi in lakoti. Človeštvo se ne more rešiti prekletstva egoizma. Odtod nemir, tesnoba, prepiri, vojne, uničevalni bes, vsesplošni razkol, ki sega celo v družine.
Tudi naša slovenska družina v Italiji ne more uiti temu prekletstvu. Niti tisti mu ne uidejo, ki pravijo in čutijo, da moramo enotni in združeni delati za naš obstoj in razvoj na temelju skupnih ali sorodnih demokratičnih idej ter načel, ki so prišla iz krščanstva in so postala bistvena sestavina naše omike.
Z velikim trudom in nesebičnim delom smo si ustvarili Slovensko skupnost, ki si je pridobila lep ugled tako v Italiji kakor med našim matičnim narodom. Takšna je, da lahko sprejme pod skupno streho vse narodno zavedne Slovence ali skupine, če so narodno neoporečni, če priznavajo temeljna demokratična načela in če ne
zavračajo tistih vrednot, ki so nas skozi 1200 let ohranjevale kot narod. Toda glej, ko začne drevo roditi sad, pride nesrečni egoizem, da bi razdejal, razbijal in uničeval.
Slovenska skupnost se bo gotovo znala dostojno braniti sama, nekaj pa lahko pripomnimo: kot nobena stvar na tem svetu, tako tudi Slovenska skupnost ni popolna. Marsikaj se da izboljšati; pomanjkljivosti se dajo odpraviti. Različna mnenja lahko pridejo v njej do veljave, nihče pa nima pravice rušiti od zunaj ali od znotraj tistega, kar je bilo demokratično zgrajeno.. Grdo in škodljivo je mešati in begati ljudi, jih zavajati v z.moto, zamolčevati bistvene stvari, delati krivico nesebičnim aktivistom in iz zapečka brez sramu streljati na lastne brate vpričo naših narodnih nasprotnikov, ki si zadovoljno manejo roke, se nam smejijo in ploskajo razbijačem, češ: le opravljajte naše delo, da ga nam ne bo treba.
Vse, kar je doslej Slovenska skupnost naredila — in tega je ogromno — je naredila na podlagi demokratično sprejetih sklepov svojih izvoljenih organov. Komur je bilo pri srcu demokratično delo, naj bi prihajal v organizacijo in tam uveljavil svoje gledanje. Preprečil bi lahko tudi tisto, kar bi se mu morda zdelo zgrešeno. Celo statut in ustroj organizacije bi lahko bila izboljšana, če bi se za to resno in konstruktivno delo zavzeli tisti, ki bi imeli to za potrebno, zlasti ker drugega sploh niso delali. Vsekakor ni pošteno zvračati odgovornost na tiste, ki so imeli ves čas polne roke drugega dela.	Sincerus
Smernice liturgične komisije za goriško nadškofijo
Goriška nadškofijska komisija za bogoslužje in cerkveno glasbo je objavila nekaj novih smernic, ki bodo imele gotovo določen odmev v javnosti, ker se tičejo vseh vernikov.
1. Na podlagi priporočila italijanske škofovske konference, naj otroci prejmejo sv. birmo, ko so že nekoliko odrasli, se bo v goriški nadškofiji birma delila tistim, ki so spolnili 12 let starosti.
2. Prvo obhajilo naj bi otroci v bodoče prejemali po končanem tretjem razredu osnovne šole; ‘letos so še možne izjeme od tega pravila, zlasti če so priprave na prvo sv. obhajilo že v teku.
3. Pri pogrebnih obredih naj bi duhovniki povsod uporabljali vijoličasto barvo namesto dosedanje črne, kot je bilo za goriško nadškofijo že sklenjeno lani v januarju.
4. Liturgična komisija je dovolila za petke v postnem času, da se v župni cerkvi na Campagnuzzi opravi kot poizkus sv. maša za mladino na način kot si jo mladi ljudje želijo. Ce bi tudi drugi duhovniki želeli slične mladinske (beat) sv. maše, naj se obrnejo na gornjo komisijo ter predložijo pesmi in novosti, ki jih nameravajo v sv. mašo vključiti.
Postne pridige na Travniku
Tudi letos so v cerkvi sv. Ignacija na Travniku vsak petek v postu ob 20. uri postne pridige, ki jih ima prof. Mirko Rijavec. Problemi, ki jih obravnava, so v tesni zvezi s pokoncilskim časom in vredni, da se o njih razmišlja. Prav je, da se teh postnih govorov radi in polnoštevilno udeležujemo.
Želimo opozoriti tudi na postne govore na radiu Trst A, ki so vsak torek in petek ob 19,10 ter obravnavajo krščansko ljubezen pod raznimi vidiki.
Nov doktor
V četrtek, 27. februarja je na Katoliški univerzi Srca Jezusovega v Milanu promoviral iz ekonomskih ved Susič Bmidij. Tezo o zunanji trgovini v ekonomskem razvoju Jugoslavije je novi doktor razpravljal z dr. Garavellom. Svojemu bivšemu predsedniku in članu SKAD iz Gorice iskreno čestita, prav tako se čestitkam pridružujeta vodstvo Alojzijevišča, kjer je bil novi doktor več let za prefekta in naš list.
ITALIJANSKA TELEVIZIJA
Spored od 9. do 15. marca 1969
Nedelja: Prvi: 11.00 Sv. maša. 12.00 Duhovnik med ljudmi. 21.00 Jekill. -f- Drugi: 17.00 Koncert »Beneških solistov«. 17.30 Evropsko tekmovanje v lahki atletiki. Prenos iz Jugoslavije. 19.00 žena z rožami.
Ponedeljek: Prvi: 21.00 Živeli bodo, film. — Drugi: 21.15 Mi in drugi. 22.15 Simfonični koncert.
Torek: Prvi: 18.45 Vera danes. 21.00 Idealna žena. 22.30 Neraziskana Amazonija: Cesta duhov. — Drugi: 19.19 Nastanek ital. Ljudske stranke (predhodnice KD).
Sreda: Prvi: 21.00 Osvojitev besed. — Drugi: 21.15 Poveljnik, film.
Četrtek: Prvi: 13.00 Tarahumara, živela Francija, živela Mehika! 21.00 Vidocq. 22.00 Politična tribuna. — Drugi: 21.15 Kaj igramo (Corrado). 22.15 Obzorja znanosti in tehnike.
Petek: Prvi: 21.00 TV 7. 22.00 Ladja v steklenici, telefilm. — Drugi: 21.15 Zaprti krog. 22.25 Gledališka in filmska kronika.
Sobota: Prvi: 21.00 Dvojni par. 22.15 En obraz in ena zgodba. — Drugi: 21.15 Kino skrivnosti. 22.00 Ti naši sinovi.
SLOVENSKA TELEVIZIJA
Nedelja: 9.30 Po domače z »Zadovoljnimi Kranjci«. 10.50 Filmske burleske. 11.10 Daktari - film. 12.00 Svetovno hokejsko prvenstvo. 14.25 Glas vode - film. 16.00 Novi ansambli - nove melodije. 17.00 Atletika in hokejsko prvenstvo.
Ponedeljek: 15.30 Polet vesoljske ladje Apollo 9. 17.35 H. Ch. Andersen: Jelka -otroška oddaja. 18.00 Po Sloveniji. 19.20 To je bila ena slika - reportaža. 20.35 Vinko Trinkhaus: Zrušek - TV drama.
Torek: 16.35 Spet doma. 18.30 Skrivnosti narave - film. 19.25 Torkov večer. 20.35 Priti in ostati - film.
Sreda: 17.45 Primožev dnevnik. 18.30 Pisani trak. 18.45 Sodobna prehrana. 19.05 Gospodinjski pripomočki. 19.15 Baletna lepljenka. 21.30 C. Goldoni: Tast po sili.
Četrtek: 17.45 Pravljica: Srečni metulj. 18.00 Zapojte z nami. 18.15 Po Sloveniji. 21.10 Lučka. 21.40 Wojeck - film.
Petek: 17.50 Naika - film. 19.00 Svet na zaslonu. 19.30 Naš globus. 22.00 Vojna in Erik Kurtz - TV film.
Sobota: 15.30 Svetovno hokejsko prvenstvo v Stockholmu. 17.45 Po domače, s fanti treh dolin. 19.15 S kamero po svetu: Senegal. 19.40 Pet minut za boljši je^ik. 21.35 Rezervirano za smeh. 22.00 Maščevalci - serijski film.
Mešani In moški zbori pod vodstvom dirigenta Stanka Jericija so zaključili svečanost poimenovanja trga pred cerkvijo v Podgori po Lojzetu Bratužu v nedeljo, 16. februarja s pesmijo »V Gorenjsko oziram se skalnato stran«
t Msgr. Janez Hladnik
18 V SLUŽBI CERKVE IN NARODA
(SPOMINI)
Pa pride zdravnik, imenoval se je Heno Dorcani, ki je hodil z bergljo. Morda je bil dober zdravnik, kaj jaz vem, to pa vem, da smo se iz njega norčevali, ne morda zaradi njegove bergle, temveč zaradi njegove diagnoze.
Pride do mene, pa me ne vpraša, kaj me boli, temveč z žlico v roki: »Odpri usta! Pokaži jezik! Rcci ”a”!...« — »Pa gospod doktor, mene boli noga!« Vendar je obveljala njegova, da je le treba videti jezik!
Noga se mi je na peti ognojila. Obrezal mi jo je, ko je bil tvor dozorel in sem bil spet dober.
Toda oče in mati sta stvar bolj za resno vzela ter sta rekla, da je treba spolniti obljubo! Vedela sta zanjo, od kdaj in kakšna je bila.
Komaj sem bil po končanem letu doma (šola se je končala pred binkoštmi), sta takoj odločila, da gremo na romanje v Rajhenburg: oče, mati, Peter, Mici in jaz. Mi vsi trije smo imeli bolezen v nogah. Nekaj čudnega je bilo to in prav mi trije, vsi zaporedni in vsak jo je na kak drug način skupil. Petra je pobodel bik, Mici je prišepala nekoč iz šole in se ne ve, če je ni kaka žival pičila, jaz sem pa imel svoj mladostni spomin, ki je postal potem moj angel varuh.
Iz leta 1908, ki je bilo lurško leto in začetek zgradbe rajhenburške bazilike, je prihajala moja bolezen in iz tistega leta je najbrž že izvirala zaobljuba, katero so zares hoteli moji starši spolniti leta 1915 v juniju. Prej je bil dom v velikih gospodarskih stiskah in ni bilo nikdar mogoče spraviti skupaj denarja za tako romanje. A to leto so hoteli obljubo spolniti, pa naj stane, kar hoče.
Prav na binkoštni ponedeljek je Italija napovedala Avstriji vojno. Za tisti teden je bilo sklenjeno romanje in tisti teden smo tudi šli. Pridemo v Logatec. Vlaka ni bilo. Vojne priprave za borbo na italijan-
ski fronti so zmešale ves vozni red.
Slednjič je prišel vlak in nas potegnil do Ljubljane in še naprej, kajti južna železnica je šla proti Zidanemu mostu in do tja je kazalo, da bomo srečno prišli.
V	Trbovljah smo stali vso noč. Šele proti jutru se je vlak premaknil. Prav počasi je vozil skozi Hrastnik, kjer smo videli iz vode štrleče dele železniških voz. Prav tam sta namreč trčila dva vlaka in eden je zgrmel v Savo, ki teče tik pod železnico.
Dva dni smo že bili na potovanju in navezani smo bili le na zaloge, ki smo jih imeli s seboj. Začeli smo varčevati. V Zidanem mostu smo srečno dobili vlak proti Zagrebu, ki nas je izložil v Rajhenburgu, kamor smo prišli tako šele tretji večer po odhodu zdoma.
Mogočna bazilika z dvema stolpoma nas je že od daleč pozdravila in kmalu sprejela v svojo prekrasno notranjost. Je ena naj lepših cerkva na Slovenskem in tedaj je bila edina z naslovom bazilike.
Kaj sta pač čutila oče in mati, ko sta vse tri šepave otroke predstavila Materi
božji v tem njenem svetišču! Bile so strašne preskušnje, ki jih je Bog pošiljal dobri družini, vernemu očetu in pobožni materi. Radostna sta bila oba tedaj, ko nas je naslednje jutro vseh pet pristopilo k svetemu obhajilu in prepričana, da bo teh trdih preskušenj, ki so težko bremenile dom s skrbjo in pomanjkanjem, gotovo enkrat konec in da mora to tudi nekaj koristiti. Sam Bog ve to najbolje!
Osem let kasneje se je izkazalo, da je bila prav ta nesreča meni kažipot k oltarju; trideset let je bilo treba čakati, da smo doumeli, da je prav zaradi tega bil brat Peter rešen grozot partizanskega divjanja in je bil na ta način ohranjen naš dom. In Mici? Nekoč bomo tudi zvedeli, da je bila nesrečna noga zanjo v njeno, če ne časno, pa gotovo večno srečo.
To romanje v Rajhenburg pa je bilo zame tudi veliko podučen j e, da je naša slovenska zemlja velika. Saj smo se vozili in vozili ter prišli v popolnoma tuje kraje. Bilo je tam vse polno ljudi v drugačnih oblekah kot mi, pa so vsi govorili slovensko in vsi smo enoglasno prepevali: Zvonovi zvonijo, premilo pojo, častijo pre-
blaženo lurško Gospo. Ave, ave, ave, Marija...«
Srečno smo se vrnili domov. Mici in Peter sta bila vseh nadaljnjih težav rešena, mene pa je moja noga vsako toliko v življenju obiskala in me kot moj dobri angel varuh opozarjala na pot, katero mi je Marija v življenju začrtala.
V	DRUGO GIMNAZIJO
Italija se je vrgla v boj proti Avstriji, ki je imela vse svoje sile koncentrirane na ruski fronti. Brez boja so italijanske čete zasedle Furlanijo, Goriška Brda in del spodnjega Krasa pri Gradiški. Šele mesec dni po začetku vojne je Avstriji uspelo vzpostaviti svojo obrambno črto ob Soči in je polagoma začela pripravljati protiakcijo.
Ko je bilo konec počitnic leta 1915, je bilo seveda treba zopet v šolo. Mobilizacija je zadela medtem tudi mojega očeta in tako je doma nastala še večja praznina.
(Se bo nadaljevalo)
K
Goriški nadškof med delavci v tržiških ladjedelnicah
V	nedeljo, 23. februarja je goriški nadškof msgr. Cocolin obiskal stavkujoče delavce v tržiških ladjedelnicah. Ker je vodstvo podjetja suspendiralo tri varilce, je 500 njihovih stanovskih tovarišev iz protesta stopilo v stavko in zasedlo delovne prostore. Nato se jim je pridružilo iz solidarnosti še 2000 drugih delavcev iz ladjedelnic. Spričo tega položaja je vodstvo podjetja zapustilo svoje prostore.
Msgr. Cocolin je kot nadpastir goriške nadškofije, kamor spada tudi Tržič, smatral za primerno, da stavkujoče obišče in zve, kateri so bili vzroki njih protesta in kakšne so njih zahteve. Delavci so bili obiska goriškega nadškofa zelo veseli ter so mu pojasnili, kaj hočejo: suspendirani
S.K.P.D. »JOŽE ABRAM« - PEVMA
priredi spominsko proslavo za
LOJZETOM BRATUŽEM
v ponedeljek, 10. marca zvečer v mali dvorani pri farni cerkvi. Govoril bo prof. Rado Bednarik. Toplo vabljeni!
trije delavci naj bi bili spet sprejeti na delo, delavska kuhinja v podjetju pa naj bi spet v polnem obsegu delovala.
Msgr. Cocolin je zbranim delavcem dejal, da jih kot sin revnega kmeta, ki je večkrat občutil pomanjkanje, popolnoma razume v njih borbi za vsakdanji kruh. Poudaril je potrebo medsebojnega bratstva in izrekel mnenje, da se dajo razni delovni spori rešiti le tedaj, če vsi zainteresirani spoštujejo svobodo, pravico in imajo bratskega duha. Na koncu je izrazil željo, da bi prihodnje srečanje z delavci za veliko noč poteklo kot prejšnja leta v ozračju sloge, miru in zavesti dolžnosti tako tistih, ki delajo kakor onih, ki delo vodijo.
Predavanje o zadružni vinski kleti
ERSA, deželna ustanova za pospeševanje kmetijstva, je prejšnji ponedeljek pripravila v štandrežu zanimivo predavanje, ki ga je imel uslužbenec te ustanove dr. Damijan Pavlin. Navzoče kmetovalce iz Štan-dreža in Sovodenj je seznanil s koristmi, ki jih bodo imeli naši vinogradniki z izgradnjo zadružnih vinskih kleti. Na našem področju bo taka zadružna klet bržkone najprej zrastla v Krminu, kjer so se kmetje že ogreli za to misel.
V	Italiji je trenutno že 606 zadružnih kleti, od teh enajst v deželi Furlanija-Ju-lijska Benečija. V njih se prideluje 22 milijonov hi vina, kar predstavlja eno tretjino celotne proizvodnje. Na Goriškem znaša sedanja vinska proizvodnja 130.000 hi; vino se prodaja po razmeroma visokih cenah. Pristojni dejavniki so se odločili za graditev vinske kleti v Krminu, ker leži na področju konzorcija za zaščito tipičnih briških vin. Klet bo zgrajena tako, da bo lahko sprejela do sto tisoč stotov grozdja, gospodarsko pa bo postala učinkovita, če bodo kmetovalci oddali vsaj 30 do 40 tisoč stotov grozdja. Ker se predvideva, da sprva ne bo dosežena omenjena količina,
bo razliko krila ustanova ERSA iz svojih skladov. V krminski kleti bodo hranili ustekleničena samo kvalitetna vina, tako briška kot nižinska iz Furlanije. Zadružna klet bo plačevala grozdje na podlagi količine sladkorja. Primerni zaslužek naj bi spodbujal vinogradnike, da bodo dvignili kakovost svojih vin in se lotili širjenja svojih vinogradov.
Podgora
V	krminski bolnišnici je v visoki starosti nad 86 let umrla Brešan Leopolda Ernesta. V sredo, 26. februarja popoldne je bil pogreb z mašo, ki so se je poleg družine in sorodnikov udeležili tudi zares številni domačini in znanci. Vsem v družini in sorodstvu naš verski spomin in sožalje.
Pa še zanimivo naključje in vesel dogodek: točno ob uri, ko so drago pokojno pogrebci zapirali v krsto, se je vnuku pokojne ge. Erneste, dr. Karlu Brešanu, rodil prvorojenček, ki bo pri krstu dobil ime David. Zato mlademu paru, dr. Karlu Brešanu in ge. Ani Vetrihovi skupno s sinčkom: veselje in voščila!
Doberdob
Kuharski tečaj, ki se je začel 8. januarja, se je srečno končal v nedeljo, 3. marca. Udeleževalo se ga je 16 deklet in sicer kar trikrat na teden po tri ure zvečer. Šolske sestre so z veliko vnemo in požrtvovalnostjo sodelujoče naučile res veliko koristnega za gospodinjstvo, pa tudi nudile vzgojni pouk. Prostor v šolski kuhinji je bil odličen in gre tukaj javna zahvala šolskim in občinskim oblastem. V nedeljo je bila torej razstava kar 86 »čudovito sladkih, lepih in polnih krožnikov«. Res škoda, da razstava ni trajala ves dan, da bi si lahko vsi ogledali to »enodnevno doberdobsko slaščičarno«. Iskrena pohvala vsem; sestri Emi pa še posebna zahvala in čestitke!
Možem je 28. februarja govoril o proble-
V	DOBERDOBU
bo v nedeljo 9. marca ob 15,30 popoldne v župni cerkvi
BARAGOV ORATORIJ
Sodelujejo mešani zbor »L. Bratuž«, moški zbor »M. Filej«, dramska šola. Režija Aleksij Pregare.
mu življenja na podlagi papeške okrožnice »Humanae vitae« g. dekan Ivan Kretič. Njegova krepka, jasna, pa obenem globoka beseda, je v vseh poslušalcih prijetno odjeknila in bo gotovo tudi sad obrodila. še nasvidenje in iskrena hvala!
Mladini (fantom in dekletom) je pretekli ponedeljek govoril g. Joško Kragelj, župnik iz Liga nad Kanalom. Kar lepo število jih je bilo! Najprej je obrazložil čudovito ustvarjeno človeško naravo, kako se razvija po odličnem Stvarnikovem načrtu; potem pa, kako naj se pripravljajo na svoje bodoče družinsko poslanstvo in kakšne lastnosti naj bi imeli in česa naj bi se ogibali.
Zmaga goriške OIympie
Športno združenje 01ympia iz Gorice je v soboto, 1. marca premagalo moštvo Tor-riane iz Gradiške z rezultatom 3:2 (15 : 9, 9 : 15, 15 : 10, 12 : 15, 15 : 10). Lepa in dragocena zmaga je to, saj daje priznanje igralcem in navijačem 01ympie mnogo poguma in navdušenja za nadaljnje tekme v prvenstvu »D«. Igrali so:	Susič Ivan,
Soban Bernard, Antonič Vilko, Špacapan Peter, Sfiligoj Radovan, Cemic Marjan, Pivk Pavel in Valentinčič Emil (kap.). Igralci so pokazali veliko navdušenja in veselja za lepo igro, čeprav se je poznalo, da je bilo letos malo treningov. Vidna je bila šibkost v napadu, nekoliko manj v obrambi. Ker pa so igralci pripravljeni potruditi se, smemo upati še na mnoge zmage tudi proti močnejšim moštvom. V prvi tekmi se je dobro izkazal kapetan Valentinčič s premišljeno taktiko in s pametnimi nasveti igralcem. Tolkači so bili vsi precej dobri, tako Antonič, Soban, Černič, zlasti pa sta se odlikovala Špacapan Peter in Susič Ivan, ki sta neprenehoma nabijala in šla čez vsako obrambo. Moramo reči, da vsi ti igralci igrajo že skoraj sedem let in imajo že dolgoletno izkušenost, tako da so včasih nasprotnike prav vodili za nos. Letošnja Torriana pa je mnogo boljša od lanske in zato je bila tekma skoro do konca izenačena. Omeniti moramo, da je Susič Ivan sedaj pri vojakih, pa bo prihodnji mesec že končal vojaško službo in bo tako na razpolago za vse tekme v povratnem kolu. Upamo, da bo še kak drug igralec pristopil k OIym-piji in pomagal k novim uspehom.
Tekma proti Torriani se je vršila v telovadnici industrijske šole »G. Galilei«. V to telovadnico pa po novih predpisih ne smejo navijači in prijatelji moštev, kar seveda škodi našim igralcem, ki veliko bolje igrajo, če jih kdo spodbuja. Upamo, da bo kmalu urejeno igrišče pri Katoliškem domu, kjer bomo lahko neovirano navijali za svoje moštvo in mu pomagali do novih zmag.	Š.	B.
Kratka pa jasna smernica
Predstavniki škofijskih liturgičnih komisij v Italiji so imeli študijsko zborovanje. Sv. oče jih je sprejel v posebni avdienci. Rekel jim je: »Delajte skupaj, delajte dobro, delajte jasno!«
ZA KMETOVALCE
Paradižnik
Kdor hoče pridelati paradižnikove sadike za kasnejše presajanje na prosto, mora začeti sedaj. V ta namen sejemo v pokrito gredo, ki je lahko topla ali hladna. Iz 3 gramov semena, ki ga posujemo na 1 kv. m, lahko dobimo okrog 300 sadik.
Kdor hoče pridelati paradižnikove sadike za kasnejše presajanje na prosto, mora začeti sedaj. V ta namen sejemo, 40 do 50 dni pred presajanjem, v pokrito gredo, ki je lahko topla ali hladna. Seme potresemo v 1 cm globoke brazdice in ga pokrijemo z drobnim kompostom. Iz 3 gramov semena, ki ga posejemo na 1 kv. m, dobimo okrog 300 sadik. V 10-15 dnevih se pokažejo prve rastlinice. Ko se pojavita prva dva lista, jih pikiramo ali presadimo v enako gredo v razdalji 10 do 12 cm na vse strani. Lahko presadimo mlade rastlinice v kratke cevi iz žgane gline ali lepenke ali še bolje v šotne lončke (vasi di torba) in jih stavimo v pokrito gredo. Zato skrbimo za redno zalivanje in zračimo tako, da temperatura ne prestopi 25 stopinj C. Zračenje mora biti vedno pogosteje proti kraju vzgajanja mladik. Zadnje dni pa sploh ne pokrivamo grede niti podnevi niti ponoči. Tako bodo sadike pripravljene za prenos na prosto.
Za presajanje na prosto izberemo oblačen dan ali pa večerne ure, če so dnevi sončni. Sadike, ki so dobro razvite ali so pokazale celo prvi grozdič cvetja, presajamo vedno z zemljo. Zato jih dvignemo s sadilno lopatko odnosno jih vzamemo iz glinastega ali lepenkastega obroča in jih stavimo v zemljo do kaličnih listov. Sadike v šotnih lončkih pa stavimo skupaj z lončki v zemljo; korenine poženejo skozi steno lončka, se hitro razrastejo in ne občutijo prenosa v nove razmere.
Zemlja za paradižnike naj bo dobro pripravljena. Gnojimo jo s hlevskim gnojem in polnimi gnojili tako, da dobi precejšnje količine dušika in še več kalija. Med gnojili izberemo tista, ki ne vsebujejo klora, sicer dobi paradižnik slab okus.
Paradižnik uživamo največ v surovem stanju. V ta namen izberemo vrste, ki dajo okrogel, gladek in mesnat sadež z malo soka in semen.
Inž. Janko Košir
i RADIO
.4 TRSTA
Spored od 9. do 15. marca 1969
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11	JO (samo ob delavnikih), 13.15. 14.15, 17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15
Dejstva in mnenja: 14.15 (samo ob de lavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 11.15 Alma Meille Calvino: »Modra čepica«. Dramatizirana mlad. zgodba. Tretji del. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 12.30 in 13.30 Glasba po željah. 13.00 Kdo, kdaj, zakaj. 15.30 A. de Musset - E. Augier: »Zeleni suknjič«. Komedija v enem dejanju. 18.45 Dunajske melodije. 19.15 Sedem dni v svetu. 20.30 Iz slovenske folklore: Poklici: »Sviloprejko gojijo«.
Ponedeljek: 11.40 Radio za srednje šole. 12.10 Kalanova: »Pomenek s poslušavka-mi«. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce:	Car glasbenih umetnin.
17.35 Vaše čtivo. 18.30 Radio za srednje šole. 18.50 Zbor »T. Birchebner« iz Tapo-gliana in Nogareda al Torre. 19.20 Priljubljene melodije. 21.25 Romantične melodije. 22.25 Zabavna glasba.
Torek: 11.35 šopek slovenskih pesmi.
12.00	Iz slovenske folklore: Poklici: »Sviloprejko gojijo«. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Plošče za vas. 18.30 Ljubljanski pihalni trio. 19.10 Postni govori (6): Edo Škulj: »Ljubezen - cilj krščanskega življenja«. 19.45 Zbor »E. Adamič« iz Ljubljane. 20.35 Wagner: »Tristan in Izolda«, opera v treh dejanjih. Prvo in drugo dejanje.
Sreda:	11.40 Radio za prvo stopnjo
osnovnih šol. 13.30 Glasba po željah. 17.00 Ansambel »Musiči del Friuli«. 17.20 Za mlade poslušavce: Ansambli na Radiu Trst. 17.55 Ščepec poezije. 18.30 Radio za prvo stopnjo osnovnih šol. 18.50 Iz potne torbe Milka Matičetovega. 19.10 Lupine: »Higiena in zdravje«. 19.15 Prijetne melodije. 20.35 Simfonični koncert.
Četrtek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Razkuštrane pesmi. 17.35 Moj prosti čas. 17.55 Kako in zakaj. 19.10 »Pisani balončki«, radijski tednik za najmlajše. 20.35 Cajoli: »Mestece«. Rad. drama.
Petek:	11.40 Radio za drugo stopnjo
osnovnih šol. 12.10 Lokar: »Blagoznanstvo za domačo rabo«. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Glasbeni mojstri. 17.55 Slovenščina za Slovence. 18.30 Radio za drugo stopnjo osnovnih šol. 18.50 Komorni koncert. 19.10 Postni govori (7): Jože Lebar: »Ljubezen do bližnjega - kulturni in gospodarski razvoj človeštva«. 19.45 »Beri, beri rožmarin zeleni«. 20.50 Koncert operne glasbe.
Sobota: 11.35 šopek slovenskih pesmi.
13.30 Glasba po željah. 16.45 Bogomir Magajna: »Gornje mesto«. Dramatizirana povest. Tretji del. 17.20 Cerkev v sodobnem svetu. 17.30 Za mlade poslušavce: Od šolskega nastopa do koncerta. 17.45 Lepo pisanje, vzori in zgledi mladega rodu. 18.00 Moj prosti čas. 18.30 Oktet »Planika« iz Gorice. 19.10 Theuerschuh: »Družinski obzornik«. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 Neva Godini: »Diana Haška«. Radijska kriminalka. 22.30 Zabavna glasba.
Pastirček št. 6
Na prvi strani najdemo pesem Ljubke Šorlijeve »Zimi v slovo«. Zgodba »Hija-cinta« nam pove, kako je nastala spomladanska cvetka s tem imenom. Zelo poučna za mlade svojeglavce je pripoved »Huda kazen«. V začetku marca praznujemo god sv. Kazimira, poljskega kraljeviča, ki je lahko vzornik tudi slovenski mladini. O njem govori članek »Pogosto je mislil na Boga«. V marcu v zvezi s praznikom Marijinega oznanjenja marsikje praznujejo materinski dan krščanskih mater. Darina Konc je v ta namen prispevala prizorček »Naša mamica praznuje god« in pesmico »Nekoč je živela mamica«. Ista pisateljica prav zanimivo opiše srečanje z drugo materjo: Kraljico Jasnogorsko, nebeško Materjo vsakega med nami, ki jo Poljaki častijo v Čestohovi in ki je zanje to, kar so naše Brezje za slovenski narod. Obenem nam opiše srečanje s pogumnim kardinalom Štefanom Viszynskim. V skavtski rubriki je govora o zaupanju v bližnjega, Ivo Jevnikar pa se že veseli izletov v spomladansko naravo. Marijan Jevnikar nam to pot pripoveduje, kako so prve ladje na parni pogon začele spodrivati tradicionalne jadrnice. Boris, Marko in Janko zavzamejo odklonilno stališče do letošnjega festivala popevk v Sanremu. Zanimiv je pregled slovenskih športnih društev na Tržaškem, ki ga je prispeval Branko. Številna pisma mladih dopisnikov zaključijo šesto številko »Pastirčka«.
OBVESTILA
Natečaj za zborovsko pesem. Ponovno opozarjamo na natečaj za zborovsko pesem svetne vsebine, ki ga je 5. decembra 1968 razpisala Zveza slovenske katoliške prosvete v Gorici. Natečaja se lahko udeležijo slovenski avtorji v zamejstvu. Skladbe morajo biti napisane za mešani ali moški zbor in primerne za izvedbo amaterskih zborov. Vsa dela je treba poslati v priporočenem pismu na naslov: Zveza slovenske katoliške prosvete, viale XX. set-tembre 85, 34170 Gorica - Gorizia vsaj do 31. marca 1969. Prva nagrada znaša 30.000 lir, druga pa 20.000 lir.
Obisk groba g. Jožeta Vidmarja na Otlici bo na praznik sv. Jožefa 19. marca popoldne. Prijave sprejema g. Kleindienst na Travniku v Gorici.
Apostolstvo molitve v Gorici priredi na velikonočni ponedeljek, 7. aprila romanje v rojstni kraj papeža Janeza XXIII., v Sotto il Monte pri Bergamu. Ob povratku ogled zanimivosti mesta Bergamo. Prijavite se čimprej pri g. Kleindienstu na Travniku v Gorici.
Prosvetno društvo »Igo Gruden« iz Nabrežine bo v nedeljo, 9. marca ob 17.30 priredilo v društveni dvorani SLOVENSKI PRAZNIK. Na sporedu je nastop mladinskega zbora »Kraški slavček«, govor pisatelja prof. Alojza Rebule, nastop moškega zbora »Fantje izpod Grmade« in moškega zbora »Igo Gruden«, recitacija, klavirska točka, izvajanje na harmoniko ter nastop nabrežinske godbe na pihala.
Enotni akcijski odbor, izvoljen na javnem sestanku na Opčinah 18. decembra 1968, v zvezi z znanimi dogodki v openski lekarni, vabi vse Opence in prebivalce sosednih vasi na množični sestanek, ki bo v Prosvetnem domu na Opčinah v torek, 11. marca 1969 ob 20.30.
Knjiga »Nesmisel in smisel«, pretresljivi spomini dr. Ljuba Sirca na leta Ozninih zaporov v Ljubljani je prispela v Gorico in jo je moč dobiti v Katoliški knjigarni ter na upravi našega lista. Cena 1100 lir, po pošti 150 lir več.
Širite »Katoliški glas"
DAROVI:
Za Marijin dom v ul. Risorta v Trstu
v februarju: N. N. 10.000 lir, družbenica N. N. 20.000 lir, Š. A. 20.000 lir, U. D.
17.000 lir, Perat Anica 10.000 lir, N. N.
1.500 lir, Lazar Roza 10.000 lir, M. F. v spomin na pok. sestrično Justino Ukmar
10.000 lir, N. N. 5.000 lir, N. N. 500 lir, N. N. 1.000 lir, N. N. 2.000 lir, Tičar Francka 5.000 lir, Božič Ančka 20.000 lir, R. C. 5.000 lir, U. B. 20.000 lir, družbenica Tičar Eliza 30.000 lir, Bavdaž Frančiška
10.000 lir, Antonija Črne v spomin na pok. sestro Terezijo 25.000 lir, nabirka v družbi
136.500 lir.
Za Župnijski dom v Števerjanu: Goriški nadškof msgr. Cocolin 200.000 lir, Jože Perin 10.000 lir, M. P. 10.000, Slavko Klanjšček 15.000 lir, Helena Knez 5.000, družina Hlede, ščedno 9, v spomin pok. župnika Sedeja 5.000 lir.
Za Alojzijevišče: N. Dr. 5.000 lir.
Za Slovenik v Rimu: N. N. iz Slovenije
6.000 S din.
Za cerkev v Podgori daruje Jožef Vižintin lir 5.000 ob praznovanju 90-letnice gospe Brešan-Hvala in ji kliče še na mnoga leta!
V	spomin pok. župnika Filipa Kavčiča
daruje dr. Tone Ravnik z družino iz Kalifornije 10 dolarjev za Alojzijevišče in 10 dolarjev za Katoliški dom.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
SLOMŠKOV DOM V BAZOVICI
bo s sodelovanjem šolske mladine proslavil
DAN STARŠEV
v nedeljo, 9. marca ob 17. uri v župnijski kino dvorani. Na sporedu moderne slovenske pesmi, katere spremlja Ksenija Bras, enodejanki »Dolgolasec« in »Pavlihovi dolgovi« ter razni prizori.
O G I. A S I
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L 70, osmrtnice L 100, več 8°/o davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
V letošnjem postnem času je kakor prejšnja leta v polnem teku akcija »Kos kruha iz ljubezni do Boga«. Goriška nadškofija je uradno prevzela skrb za naselbino gobavcev v kraju Manicro v afriški državi Slonokoščena obala, nabira se pa tudi za misijonarje — tudi za slovenske — ki so doma iz goriške nadškofije. Na sliki je videti s. Celestino, doma iz Indije, in s. Marijo, ki deluje med gobavci. Fotografija je bila posneta med lansko misijonsko prireditvijo v Doberdobu