'933 /*/. S/ z. Z. 3i /¦-- . .-.. Hranilnica in posolilnica v Dobrovnihu resistrovana m%i i neomejeno wm obrestule vloge po hv » in daie posoiila po 10 ° Q Penez v našoi hranilnlci \i popolnDina varno naln Gaiciia čianov ziiasa nat ! 15 milijonov larlev.! Bnietie, lelavei, podpiralmo svole zalrnge, s fem pomagamo sobi! Kalendar Srca Jezusovoga za navadno leto 1933. Tisk Misijonske tiskarne, Domžale-Groblje (Janko Strnad, Domžaie.) vMurski - NAVADNO LETO 1933 Ima 365 dni (med temi 61 nedelj in zapovedanih praznikov) ter se začne z nedeljo in konča z nedeljo. Letni vladar je sonce. ZAČETEK LETA 1933 Občno in državno leto se začne na novega leta dan 1. januarja. Cerkveno leto se začne 1. adventno nedeljo, dne 3. decembra. ASTRONOMIČNI LETNI ČASI Pomlad se začne dne 21. marca ob 2. uri 43 minut. Poletje se začne dne 21. junija ob 22. uri 12 minut Jesen se začne dne 23. septembra ob 13. uri 1 minuta. Zima se začne dne 22. decembra ob 7. uri 58 minut. GODOVINSKO ŠTEVILO Zlato število 15 Epakta III Mart. črka Nedelj. črka c A PREMAKLJIVI PRAZNIKI Ime Jezusovo 2. januarja. Sveta Družina 8. januarja. Sedemdesetnica 12. februarja. Pepelnica 1. marca. žalostna Mati božja 7. aprila. Vlizen 16. aprila. Nedelja varstva sv. Jožefa 7. maja. Križevo 22., 23., 24. maja. Vnebohod 25. maja. Risali 4. junija. Sveta Trojica 11. junija. Sveto Rešnje Telo 15. junija. Srce Jezusovo 23. junija. Angelska nedelja 3. septembra. Roženvenska nedelja 1. oktobra. Misijonska nedelja 15. oktobra. Kristus Kralj 29. oktobra. Zahvalna nedelja 5. novembra. Prva adventna nedelja 3. decembra. Od božiča do pepelnice je 66 dni, to je 9 tednov in 3 dni. Svečnica, oznanjenje Mar. Device, vlizenski pondelek, risaoski ponde-ljek, rojstvo Marijino in sv. štefan niso več cerkveno zapovedani praz-niki. DRŽAVNI PRAZNIKI 1. Sv. Ciril in Metod 5. julija. 2. Zedinjenje Jugoslavije 1. dec. 3. Rojstni dan kralja Aleksandra 17. decembra. POSTI 1. Pomladanske (postne) kvatre, t. j. 8., 10., 11. marca. 2. Poletne (risaoske) kvatre, to je 7., 9., 10. junija. 3. Jesenske kvatre, to je 20., 22., 23. septembra. 4. Zimske (adventne) kvatre, to je 20., 22., 23. decembra. ZNAMENJA ZA L.UNINE SPREMEMBE Mlaj .......... Prvi krajec........ ščip ali polna luna..... Zadnji krajec....... MRKI SONCA LETA 1933 Leta 1933 mrkne sonce dvakrat, a luna nobenkrat. Pri nas bo viden le drugi sončni mrk. Delni sončni mrk bo 24. februarja; začne se ob 10 uri 56 minut in se konca ob 16 in 37 minut. Viden v Južni Ameriki, na južnem Atlant-skem oceanu, v Afriki in Mali Aziji. Drugi delni sončni mrk bo 21. avg. Začne se ob 3 in 52 minut in se konča ob 9 in 45 minut. Viden bo v Evropi (razen v Angliji, jugo-zapadni Fran-ciji in španiji), v severni Afriki, v Aziji, na Indijskem oceanu, v Av-straliji in na Oceaniji. Sečen 1 clUHcH* ^e Januara niokrilo, pole de slabo nosilo. 1 Nedela Novo leto 2 Pondelek I Ime Jezušovo 3 Tork Genovefa D 4 Sreda Tit, p., Angela 5 Četrtek Telesfor 6 Petek Sv. Trije krali 7 Sobota Valentin, p. Dvanajstletni Jezuš v cerkvi. 8 Nedela I. Sv. Družina 9 Pondelek Julian in Basil 10 Tork Pavel, piišč. 11 Sreda Higin, p. © 12 Četrtek Arkadij, Ernest 13 Petek t Veronika Mil. 14 Sobota Feliks Nolaški Gostiivanje v Kani. 15 Nedela II. Maver, opat 16 Pondelek Marcel, papa, m. 17 Tork Anton, piiščavnik 18 Sreda Stol sv. Petra 19 Četrtek Marij in tov. € • 20 Petek t Fab. in šebešt. 21 Sobota Neža, dev. m. Jezuš ozdravi gobavca. 22 Nedela III. Viiicencij 23 Pondelek Zaroka M. D. 24 Tork Timotej, p. m. 25 Sreda Spreobr. kv. Pav. 26 Četrtek Polikarp © 27 Petek t Janoš Zlatoustni 28 Sobota Julijan, Odorik Jezuš )omiri vihar. 29 Nedela I. predpepeln. 30 Pondelek i Martina, d. m. 31 Tork ! Peter Nolaški Februar Siišec Zemla de v leti malo pila, če je v siišci preveč vlage dobila. 1 Sreda 2 Četrtek 3 Petek 4 Sobota Ignacij Svečnica t Balaž, p. m. Andraš Korzini Od muštarskoga zrna. 5 Nedela 6 Pondelek 7 Tork 8 Sreda 9 Četrtek 10 Petek 11 Sobota 3. predpepeln. Doroteja, d. m. Romuald, Egidij Janoš od Mata Ciril Al. c. uč. t Sholastika © Lurška D. M. Delavci v goricaj. 12 Nedela 13 Pondelek 14 Tork 15 Sreda 16 Četrtek 17 Petek 18 Sobota 1. Postiia Katarina Riči Valentin Favstin in tov. Juliana, d. m. ¦!• Franc. Kle 3 Simeon, p. m. Sejač in semen. 19 Nedela 20 Pondelek 21 Tork 22 Sreda 23 Četrtek 24 Petek 25 Sobota 2. postna Sadot, Elevterij Eleonora, d. Stol Sv. P. v A. Peter Damijan t Matjaš, ap. Valburga, d. Jezuš ozdravi slepca. 26 Nedela 27 Pondelek 28 Tork 3. postna Leander Roman, opat Mali traven Marc Gda se fašenik na sunci peče, te leto dober pov prinese. 1 Sreda i Pepelnica 2 Četrtek Simplicij, Neža 3 Petek f Kunigunda 4 Sobota Kazimir D Hiidi diih skiišava Jezuša. 5 Nedela 1. postna 6 Pondelek Perpetua, Felic. 7 Tork Tomaž Akvin. 8 Sreda t Kv. Jan, od B. 9 Četrtek Frančiška Rim. 10 Petek f Kv. 40 muč. 11 Sobota t Kv. Sofronij Jezuš se na gori spremeni. 12 Nedela 2. postna 13 Pondelek Rozina 14 Tork Hermenegild 15 Sreda Matilda 16 Četrtek Klemen D. M. 17 Petek Hilarij in Tac. 18 Sobota ! Jedert, Patrik Jezuš stira hiidoga diiha. 19 Nedela 3. post. Jožef 20 Pondelek Aleksandra, m. 21 Tork Benedikt, opat 22 Sreda Sredpost, Lea 23 Četrtek Jožef Oriol 24 Petek t Gabriel, nad. 25 Sobota Ceplena Marja Jezuš nasito 5000 možov. 26 Nedela 4. postna 27 Pondelek Janoš Damašč. 28 Tork ! Janoš Kapistran 29 Sreda Ciril in Bert. 30 Četrtek Janoš Klimak 31 Petek | t Modest Velki traven April Žito ma velko vlatovje, če češmigovec lepo cvete. 1 Sobota Hugon, p. Jezuša ščejo kameniivati. 2 Nedela 5. postna (tiha) 3 Pondelek Rihard, p. 3 4 Tork Izidor, c. uč. 5 Sreda Vincencij Fer. 6 Četrtek Sikst I. papa 7 Petek f žal. M. b. 8 Sobota Albert, p. Jezuša prihod v Jeruzalem. 9 Nedela 6. post. (cvetna) 10 Pondelek Ezehiel, prer. # 11 Tork Leon Veliki, papa 12 Sreda Julij I. papa 13 Četrtek Veliki četrtek 14 Petek 15 Sobota f Velika sobota Jezuš stane od mrtvih. 16 Nedela Viizem 17 Pondelek Viiz. pondelek € 18 Tork Apolonij, muč. 19 Sreda Leon IX. papa 20 Četrtek Neža Mont., dev. 21 Petek t An elm, c. uč. 22 Sobota Soter in Gaj Jezuš se prikaže vučenikom. 23 Nedela 1. (bela) Adalbert 24 Pondelek Jurij, muč. © 25 Tork Marko, evang. 26 Sreda Klet in Marcel. 27 Četrtek Peter Kanizij 28 Petek f Pavel od Kr. 29 Sobota Peter, muč. Jezuš dober pastir. 30 Nedela 1 2. Katarina Risalšček Maj Risalšček moker, ivanšček pamlačen, kmet, tisto leto boš žeden pa lačen. 1 Pondelek Filip in Jakob 2 Tork Atanazij 3 3 Sreda Najdenje sv. Križa 4 Četrtek Florjan 5 Petek v Pij I., papa 6 Sobota Janoš p. 1. vr. Jezuš napove svoj prihod. 7 Nedela 3. Stanislav m. 8 Pondelek Prikaz. Mihaela 9 Tork Gregor N. © 10 Sreda Antonin, p. 11 Četrtek Mamert 12 Petek t Pankracij 13 Sobota Servac Jezuš obeta sv. Diiha. 14 Nedela 4. Bonifacij 15 Pondelek Izidor 16 Tork Janoš Nep. 27 Sreda Kozma i Dam. 28 Četrtek Vaclav, kral 29 Petek t Mihael, ark. 30 Sobota Hieronim, Vsesvišček If JitOJOd* Zima rada z repom bije, če dugo toplo sunce sije. 1 Nedela 17. Remigij 2 Pondelek Angeli varhi 3 Tork Terezija D. J. © 4 Sreda Pranč. Asiški 5 Četrtek Placid i tov. 6 Petek •!¦ Brunon, sp. 7 Sobota Kralica sv. Rož. v. Od najvekše zapovedi. • 8 Nedela 18. Brigita 9 Pondelek Dionizij 10 Tork Mikloš T. 11 Sreda Aleksander S. € 12 Četrtek Maksimilijan, p. 13 Petek f Edvard, kr. 14 Sobota Kalist, papa Jezuš ozdravi z žlakom vdarjenoga. 15 Nedela 19. Terezija dev. 16 Pondelek Gal, Gerard 17 Tork Lambert 18 Sreda Lukač evang. 19 Četrtek Peter Alk. ® 20 Petek t Janoš Kancij v 21 Sobota Orša Od gostiivanja krala. 22 Nedela 20. Kordula 23 Pondelek Klotilda, dev. 24 Tork Rafael, ark. 25 Sreda Krizant, Darija 3 26 Četrtek Evarist, p. m. 27 Petek f Frumencij 28 Sobota Simon i Juda, ap. Kokoj med pšenicov. 29 Nedela 21. Narcis 30 Pondelek Alfonz Rod. 31 Tork Volbenk, p. November Andrejšček Mraz vseh svecov to pomeni, da Martinov dan bo lepi. 1 Sreda 2 Četrtek 3 Petek 4 Sobota Vsi sveci Diišni den f Viktorin, p. Karol Borom. © Penezi za dačo 5 Nedela 6 Pondelek 7 Tork 8 Sreda 9 Četrtek 10 Petek 11 Sobota 22. Zaharija Lenart Jan. Gabr. Perb. Bogomir p. Božidar, m. t Andrej Avel. © Martin p. Jezuš obidi Jairovo hčer 12 Nedela 13 Pondelek 14 Tork 15 Sreda 16 Četrtek 17 Petek 18 Sobota 23. Martin, papa Stanislav Koska Josafat m. Deopold Otmar, Neža t Gregor Č. < Odon, opat Od gorčičnoga zrna i kvasa 19 Nedela 20 Pondelek 21 Tork 22 Sreda 23 Četrtek 24 Petek 25 Sobota 24. Elizabeta Feliks Valois Dariivanje D. M. Cecilija, dev. Klemen tJan. od Križa 3 Katarina Od kunca sveta 26 Nedela 27 Pondele 28 Tork 29 Sreda 30 Četrtek 25. Janoš Berhm. Virgilij Gregor III. Saturnin Andrej, ap. Božič December ^^krati den> je znano vsem liidem. 1 Petek Zedinjenje 2 Sobota Bibiana, dev. © Od slednje sodbe. 3 Nedela 1. Franč. Ksav. 4 Pondelek Barbara, dev. 5 Tork Saba, spoz. 6 Sreda Mikloš, p. 7 Četrtek Ambrozij, c. uč. 8 Petek Nevt. popr. D. M. 9 Sobota Peter Fourier Ivan Krstiteo v vozi. 10 Nedela 2. Lauret M. € 11 Pondelek Damaz, Salin 12 Tork Aleksander, m. 13 Sreda Lucija 14 Četrtek Spiridijon 15 Petek f Kristina 16 Sobota Euzebij Ivan da svedočbo od Kristuša. 17 Nedela 3. Lazar © 18 Pondelek Gracijan, p. 19 Tork Urban V., papa 20 Sreda t Kv. Eugenij 21 Četrtek Tomaž, ap. 22 Petek t Kv. Demetrij 23 Sobota t- Kv. Vikt. D Glas kričečega v pustini. 24 Nedela 4. Adam i Eva 25 Pondelek Božič Rojstvo G. 26 Tork štefan, muč. 27 Sreda Janoš evang. 28 Četrtek Nedužna deca 29 Petek t David, kral 30 Sobota Eugenij, p. Simeon i Ana u templji. 31 Nedela Pred n. 1. Silvester © Naša Kralevska Rodovnica Aleksander I., krao kraljevine Jugoslavije, rojen 17. dec. 1. 1888. na Cetinji; regent od 24. junija 1. 1914.; krao od 17. au- gusta 1921. Marija, kralica, rojena kak romunska kraličina 9. jan. 1. 1899., zdana 8. juna 1. 1922. Peter, prestolonaslednik, rojen 6. sept. 1. 1923 v Belgradi. Tomislav, kralevič, rojen 19. jan. 1928. v Belgradi. Andrej, kralevič, rojen 28. juna 1. 1929. na Bledi. Papa Pij XI., rojen 31. maja 1. 1857 v Desio pri Milani z imenom Ahil Ratti; za mešnika posvečen 20. dec. 1. 1879.; apoštolski nuncij na Polskom 6. junija 1. 1919.; kardinal i eršek (nad-škof) v Milani 13. juna 1. 1921.; za papo zvoljen 6. februara 1. 1922; kronan 12. februara istoga leta. Narodni svetki. 28. junij: Vidov den, spomin na bitko na Ko-sovem 1. 1389. — 1. december: Osvetek narod. zjedinjenja Srbov, Hrvatov i Slovencov. — 17. december: Rojstni den Njeg. Vel. krala Aleksandra I. Poštne pristojbine Pisma: Medkrajevno: do 20 g 1.50 Din od 20—50 g 2.— Din od 50—250 g 3.50 Din od 250—500 g 5.— Din od 250—500 g 5.— Din od 500—1 kg 10.— Din Krajevno (če pismo ne gre iz kraja): do 20 g 1 Din Inozemstvo: do 20 g 3.— Din za vsakih nadaljnih 20 g 1.50 Din več. Dopisnice: V državi: 75 par Inozemstvo: 1.50 Din Telegrami: Vsaka beseda — 60 p; najmenje 6 Din. Poleg toga 50 p za telegram-ski papir. Tiskovine: Nakaznice: Doma: (Utalvany) do 50 g 25 p V državi: do 100 g 50 p do 50 Din 2 Din za vsakih nadaljnih do 100 Din 3 Din 50 g 25 p več. do 300 Din 4 Din do 500 Din 5 Din Inozemstvo: do 1000 Din 6. — Din do 50 g 50 p do 2000 Din 8. — Din za vsakih nadaljnjih do 3000 Din 9.— Din 50 g 50 p več. do 4000 Din 10.— Din do 5000 Din 12. Din Paketi: Priporočnina: V državi: Doma 3 Din do 1 kg 3 Din Inozemstvo 4 Din 1—5 kg 8 Din 5—10 kg do 100 km 10 Ekspresnina: Din, do 300 km 15 Din, Doma: nad 300 km 20 Din. za pisma 3 Din za pakete 6 Din od 10—15 kg Din 15.— Inozemstvo: 22.—, 30.— Din za pisma in od 15—20 kg Din 20.— dopisnice 6 Din 30.—, 40.— Din. za pakete 10 Din Kralestvo Srca Jezušovoga Gda je dober Bog iz samoga smilenja do nas grešnikov poslao svojega angela Gabriela, da bi naznano Devici Mariji, da bo ona rodila našega Odrešenika, jo je etak dao po nadangeli pozdraviti: »Ne boj se, Marija, miloščo si našla pri Bogi. Glej, poprijela boš in rodila sina, komi daj ime Jezuš. Te bo velki 1 sin Višešnjega; Gospod njemi bo dao prestol njegovoga oče Davida i bo kraliivao v hiši Jakobovoj naveke i njegovomi kra-lestvi ne bo konca.« (Lk 1, 30—34.) Sam Bog svedoči, da je njegov sin Jezuš krao. Ma zato kralevsko srce. Jezušovo Srce je kralevsko srce. Srce je pa sedež, prebivališče liibezni. Jezušovo Srce je liibezen, ar je to srce bože srce. »Liibezen je od Boga, Bog je liibezen.« (I Jan 4, 7—8.) Tak svedoči Diih sveti pri sv. Janoši evangelišti. Jezu-šovo Srce je liibezen. S tem liibeznipunim srcom kraliije on. Gda ga je Pilatuš pitao, če je on krao, je to priznao. »Pila-tuš njemi je pravo: si krao ti? Odgovoro je Jezuš: Prav praviš, da sem krao jaz.« (Jan 18—17.) Gda je Jezuš bio osramočen i na smrt iskan, niti te je ne tajio, da ne bi bio tisto, ka je pravo od njega angeo, da ne bi bio Sin Najvišeš-njega.« Gda ga vse zametavle, gda vse kriči: Razpi ga! razpi ga!, te on mirno odgovarja: »Prav praviš, da sem jaz krao.« Vsikdar ma on kralevsko srce, če mi to pripoznamo ali pa ta- 2 17 jimo. On je krao, ki v prsaj nosi kralevsko srce, ki je sama i jedina liibezen. S tov liibeznijov kraliije Jezuš nad nami. Kakšna je pa ta liibezen? Posliišajte, ka pravi Diih sveti po sv. Pavli apoštoli! V prvom listi do Korinčanov v 13. poglavji i vu vrstaj od 4 do 9 čtemo, kakša liibezen kraliije iz Jezušo-voga Srca. »Liibezen je potrpliva.« Jezušovo Srce s potrplivostjov kraliije, nikdar se ne razsrdi, nikdar se ne zburka, poptrpi z nami i našimi slabostmi i z tov božov potrplivostjov pokaže, da je njegovo srce bože Srce. »Liibezen je dobrotivna.« Jezušovo Srce tak krallije, da samo dobrote deli. To srce ne more nikaj slaboga, nikaj greš-noga deliti, nego samo i jedino dobro. Gda se nam včasi vidi, ka je njegov bič, ki nam ga je zmero, predugi, tiidi te je on sama dobrota za nas, ar Bog nikaj takšega ne more včiniti, ka bi slabo, grešno bilo, nego samo dobro. »Liibezen se ne gizdavi.« Jezušovo Srce je ponizno i z poniznostjov kraliije. Vse, ka ravna, ravna v najvekšem po-nižanji, ne išče zlata i srebra, zadovolen je z lesenov malov škrinjicov na oltari i od te vodi celi svet, ravna vse ka je bilo, ka je i ka šče bode. »Liibezen se ne napinja.« Jezušovo Srce ne pozna trde zapovedi. On v krotkosti pove i zapove vse pa nikdar ne kaže svoje oblasti. Rajši kaže. ka je nema, naj se ga samo ne bojimo, nego ka bi jo kazao i nas ž njov vdaro. Če bi jo kazao, što bi ostao živ pri telikajšnjih grehaj, štere činimo? »Liibezen ne svajiije.« Keliko nemira, svaje, bojn, vmorije so že napravili vladarje sveta! Jezušovo Srce ne pozna nikše svaje, nikšega nemira, nikše bojne. Zato je tiidi Petri, ki je meč potegno, da bi ga brano proti onim, ki so prišli, da bi ga vlovili, pravo, naj meč vtekne nazaj v nožnico, ar ki se z mečom borijo, z mečom tiidi spadnejo. On je »krao mirii«, kak pravi od njega že sv. Pismo starog zakona. »Liibezen ne išče svojega.« Jezušovo Srce ne kraliije za to, da bi dobilo bogastvo, ali kakše driige dobrote. To Srce samo za naš hasek kraliije, samo nam šče spravlati, ne pa sebi. Zato kraluje, ka bi mi dali Bogi, ka njemi ide i tak prišli do večnoga zveličanja, da bi vekomaj blaženi bili. »Liibezen se ne da razdražti.« Den za dnevom ga žalijo, zametavlejo; pred njegovim tronom se njemi v obraz norca napravijo, kda se v cerkvi smejejo, podregavajo, siinjavajo, gučijo i na druge načine nespodobno oponašajo. I to Srce se zato ne razsrdi, nego mirno prenese te krao večne dike naše 18 sramotenje, ki smo le prah, i pepeo, da bi nas navčo, kak krotki kak potrplivi moramo biti tiidi mi po njegovom zgledi. »Liibezen se ne veseli krivice.« Kelikokrat je človek veseli, nesreči bližnjega. Jezusovo presveto Srce pa ne more nikaj hiidoga misliti. Nikdar ne i od nikoga ne. Tistim, ki ga žalijo, tiidi samo dobro žele, samo dobro misli od njih, da bi se spa-metiivali, pobošali i prišli k večnoj sreči. »LUbezen se ne veseli krivice.« Kelikokrat je človek veseli, če je mogeo svojemi sovražniki kaj podkiiriti, ga mogeo osra-motiti ali kakši kvar napraviti. Kak se veselijo vladarje, če morejo svoje protivnike ponižati i pobiti. Jezušovo Srce vsega toga ne pozna-* Nikša krivica ga ne gene na smeh, nikoga nesreči i nikoga pogiibi se ne veseli, nego vsakoga, najvekšega sovražnika nevola ga tiidi gene. Nevoščenosti ne pozna Jc-zušovo kralevsko Srce. »Liibezen se veseli istini.« Jezušovo kralevsko Srce se radiije istini, pravici, ne pa tomi, če se komi krivica zgodi. Kelikokrat jočejo sirote, ka se njim krivica godi, ka trdoga srca liidje se ne genejo nad tov krivicov i neščejo istine pri-znati. Ne tak krao vseh kralov. Njegovo srce pravico da vsa-komi, tiidi najpozadnjejšoj siroti celoga sveta. Takše je Je-zušovq. kralevsko Srce. »Liibezen vse opraviči.« Jezušovo kralevsko Srce vsakoga zagovori. Ali ne čiijete njegovih reči na križi? Ešče tiste zagovarja, ki ga vmarjajo, križajo i prosi Očo za nje »ar ne vejo ka delajo.« To je njegov zagovor: »ne vejo ka delajo«. O zaistino kralevsko, o najplemenitejše Srce! »Liibezen vse verje.« Jezušovo Srce nam zavlipa. Neje proti nam nezaviiplivo, ne pravi: tomi ne bom pomagao, te se bo itak proti meni obrno. To kralevsko Srce ma do vsakoga zaviipanje, vsakoga sprejme, nikoga ne odbije. Ali ne vidite to vsaki den pred njegovim tronom, pred svetim tabernaklom ? »Liibezen vse viipa.« Vlipa se to kralevsko Srce, ka se povrneš, blodna ovčica; viipa se, ka boš stariše poštiivao ne-bogavni sin, ka boš je poštivala nepokorna hči; viipa se, ka boš sledio njegovim navdihavanjom, ka boš se ravnao po ne-govih zapovedaj. Vse se vlipa. Dobro, plemenito, kralevsko Srce, ki nikomi ne odpove svoje sladke reči, svoje tolažbe, nego vsakomi pravi: viipam se, sinek, viipam se, hči, da me ne ostaviš. »Liibezen vse prenaša.« Jezušovo kralevsko Srce vse pre-nese. Dušice drage, dobro zarazmite, vse prenese. Vse: vsako žalitev, vsako mlačnost, vsako hiidobo, vsako sovraštvo, vse. O kelikokrat sam ga samo jaz razžalo, ki to pišem! Kelikokrat 19 ti, ki to čteš! Pa nikdar nama neje toga v oči vrgeo, nego čakao, da nama je odpusto. On nama je šo proti, i iskao naj je i tečas hodo za nama, dokeč naj je najšeo. Pa ma kakši hasek z toga? On ne, nego midva. I ka je delao z nama, isto dela z vsemi sto ino stomilijoni diiš. »Liibezen nikdar ne mine: če so proroštva, bodo premi-nola; če jeziki, bodo zamuknoli; če znanost, bo prejšla.« Je-zušovoga kralevskoga Srca liibezen nikdar ne mine. Ne mine, čeravno nede več v niednom človečem srci gorela, čeravno vsi odpadnejo od njega, čeravno se svet zrliši, — Srce Jezušovo nas bode liibilo i nas skušalo rešiti. Tak kraliije Srce Jezušovo. I z tov liibeznivostjov bo zma-galo. To je njegova zmaga, od štere pravi sv. Duh v Razodenji sv. Janoša: »Agnjec bo zmagao, ar je Gospod gospodov i krao kralov.« Med vsemi gospodi i vsemi krali on ma jedini samo liibezen v srci, zato jedino on more zmagati, i on bo zmagao. Tak kraliije Jezušovo Srce. Liibezen je njegovo krallivanje. A on kraliije iz tabernakla v človečih srcaj. Sam pravi: »Bože kralestvo je notri v vas.« (Lk 17—37.) Če maš liibezen, kakšo ma to Srce, k njegovomi Srci spodobno srce, te ti kraliije v njem Jezuš krao. Pregledni si je i če opaziš, da bližnjemi isto žele kak sebi i tisto ne žele, ka sebi ne žele, če se nad nevolov bližnjega tak gene kak nad svojov; če roko bližnjemi tak odpre kak sebi; če nad bližnjim nema menšega smilenja kak nad samim sebom, te, o draga dliša, te Jezuš kraliije v tvojem srci; te ti spunjavaš najvekšo zapoved: liibezen do Boga po-punoma, ar bližnjega llibiš kak samoga sebe. V kom pa Jezuš kraliije s svojim srcom, je nad vse srečen, njegov je celi svet, njegovo je večno i blaženo kralestvo. 20 Slovenska krajina! Že treseto leto prihaja v naše slovenske hiže Kalendar Srca Jezušovoga s tem namenom, da bi nas celo leto sprevajao s svojim lepim pa hasnovitim čtenjom. Uredništvo se triidi, da bi dalo vsako leto kem lepšega — naročniki pa naj ne po-zabijo, da ga dobijo brezplačno. Mi vsi čiitimo, da je naša Slovenska Krajina od Miire do Rabe za nas nekaj posebnoga. Draga nam je vsa slovenska domovina i vsa naša država — ali naša Krajina nam je najbole pri srci, kak je vsakomi človeki njegov dom najbole liibi. Pa zakaj? Slovenska krajina je bila tak dugi čas ločena od driigih slovenskih krajin, da smo niti ne dosta čiili od krajov prek Mlire. Živeli smo svoje posebno živlenje v posebnih prilikaj — tak v cerkvi kak v šoli i v uradi. Zato je velka nespametnost, če što žele, da bi mi prek noči spre-menoli ves način svojega živlenja, vse svoje lastivnosti. Poglavitno, ka nam v oči mečejo, je to, zakaj pišemo v svojem domačem jeziki ali narečji. Neščejo razmiti, da so vsi tisti llidje v našoj krajini, ki so več kak 25 let stari, ne hodili v slovensko šolo. Kak bi te mogli popunoma razmiti pismeno slovenščino? Mi dobro znamo, da je naš slovenski jezik pre-bogat, da bi ga lejko što samo iz novin popunoma spoznao. Če pa želemo, naj liidje zaistino razmijo, ka čtejo, te moremo pisati čista po domače. — Pa pravijo, da v različnih krajaj naše krajine tiidi ne gučimo z istimi rečmi — da smo pa v treseti letaj že dobili svoj poseben pismeni jezik, šteroga vse-širom razmijo. Te jezik pa je zraseo iz knig, štere se že 217 let pišejo v našem narečji. S tem pa nikak ne jemlemo pismenoj slovenščini njene pravice: da je ona skiipen jezik vsem Slo-vencom. Mi dobro znamo, da naskori popunoma zavlada ttidi v našoj krajini pismena slovenščina — do tečas pa smo dužni pisati tak, kak večina našega liidstva razmi. Naša krajina ima tiidi svoje posebne potreboče i od teh je dužen pisati naš tisk, tiidi naš Kalendar. V letošnjem so popisane ništerne naše težave, kleti pridejo driige na red. Poleg toga pa smo tudi ne vnemar nehali takših dugovanj, štera so nam potrebna, da je spoznamo. Tak postaja naš Kalendar čiduže lepša kniga, štero čuvajmo, iz čtere se včimo celo leto. Čiduže več nas j e, ki želemo dobro našoj Slovenskoj krajini. Mi želemo, naj se med nami vkorenini vse, ka je na Slovenskom dobroga — znamo pa, da se to ne dosegne s 21 praznim gučom i prek noči, liki s trdim pa dugim d e lo m. Pri tom pa nas vodi i podpira liibezen do vsega Slovenstva. Namen našega dela je tiidi to, da naše liidstvo začne že ednok zametavati vse t ii h i n s k o, obračati hrbet vsem k r i-vim prorokom, ki den za dnevom kričijo po naših ves-nicaj i trosijo med nami prazne laži. Bojmo pošteni z vsakim, aline poklekajmo pred nikim, pa naj je zraseo v domačoj fari ali za devetim bregom! Pitajmo se vsigdar, ka služi istini i ka žepi tistoga, ki nam trosi nove navuke ali pobira podpiske. Moško pa odločno, boj vsem kričačom, ki želijo po naših hrbtaj više spleziti! Na konci toga pozdrava vsem, ki so dobre vole, s šterim uredništvo sprevaja letošnji Kalendar med narod — ešče nekaj. Že smo spregovorili zavolo jezika. Potreben je most od našega jezika do pismenoga — i te most mi zidamo v tom Kalendari na te način, da objavlamo pesmi v pismenoj slovenščini. Le-poga jezika se nemremo iz novim navčiti, liki iz lepih spisov pesnikov i pisatelov. Pesmi, štere so v tom Kalendari, naj nas navadijo, da bomo tiidi to lepoto cenili. Čtimo je pazlivo i več-krat, neznane reči so po naše povedane i čiitili bomo, da žari tiidi v takših pesmaj, ki se ne spevlo, skrivnostna lepota, ki je potrebna hrana diihi tak kak kriih teli. Izbranim pesnikom je dano, da v reči položijo lepoto — nam pa je dano, da pesmi vživlemo, kak vživlemo lepo muziko, lepo sliko, pogled na lepo cerkev ali pokrajino. To je višiše živlenje diiha, ki ga tiidi prosti človek lejko dosegne. Blagoslovleno leto 1933! Ivanociji v spomin Da je Slovenska krajina ostala slovenska i doživela slobodo, to se moremo zahvaliti v velkoj meri našemi tiski: Kalendari, Marijinomi listi i Novinam. Pa što je bio začetnik vsega toga velkoga dela? Bio je to velki sin naše krajine — pokojni tišinski kanonik doktor Franc Ivanoczy. Letos mine dvajseti let od smrti toga našega najvekšega dobrotnika, zato smo si dužni malo poglednoti živlenje pa delo njegovo. Pa ešče edna obletnica je letos: naš Kalendar je doživo svoje treseto leto. Pri takšoj maloj skiipini naroda kak smo mi, je to nekaj lepoga, tak da se pri tom moremo staviti. Pred osemdesetimi leti je v našoj krajini ne bilo skoro nikšega diiševnoga živlenja: edino kakša kniga Mikloša Ktiz- 22 miča pa Jožefa Košiča je prišla v roke katoličancom, pri lii-teranaj pa je tiidi ne bilo dosta bolše. V šolaj se je včila samo vogrščina, redko gde štero leto tiidi kaj po slovenskom. Edino, ka so liidje diiševnoga čiili, je bila v cerkvi predga, pesem pa molitvena kniga. V tom piistom časi se je narodo 29. augufota 1857. leta v Ivanovcaj v fari sv. Benedikta Franc Ivanoci. Oča se je pisao Kcdela, sin Franc pa si je kak dijak privzeo ime duhovnikov svojega roda, ki so se po svojem rodnom kraji pisali Ivanoczy. Gda je opravo domačo bedeničko šolo, te je po zasliiženji plebanoša Marka Žižka prišeo v sirotišnico v Dr. Franc Ivanocy. Kosegi, gde je zvršo nižjo gimnazijo. Potom je v Sombatheli opravo višjo gimnazijo. Želo je postanoti diihovnik. Predstoj-niki so spoznali njegov bister razum pa so ga poslali v Buda-pešto na bogoslovsko visoko šolo, gde je dosegno tiidi doktorsko čast. Za diihovnika je bio posvečeni leta 1882.ga v Gyori. Poslali so ga za kaplana v Soboto, pa že za edno leto je bio po-zvani v Sombathely za predstojnika v semenišče, za edno leto pa je že postao profesor bogoslovja. V tom stališi se je skazao 23 •j- Ivan Baša. Jožef Klekl st. kak vučeni pa sveti mož — ali njegova diiša ne bila zadovoljna, želo je priti domo ... Na sprotoletje 1889-ga je postano dr. Ivanoci plebanoš tišinske fare. Viipao je, da več dobroga napravi za svoje siro-maško slovensko liidstvo kak prosti diišni pastir. Pa zaistino — ne se je vkano. Kelko dobroga je včino za tišinsko faro, to je že indri popisano: spomenemo se samo s toga, da je popunoma prenovo i olepšao starinsko tišinsko cerkev, vpelao lepo pope-vanje v cerkvi, bio svojim farnikom dober oča, braniteo i to-lažnik, kakši more biti samo goreči katoličanski duhovnik. Leta 1893-ga je postano Ivanoci tiidi dekan ali ešpereš sobočke deka-nije. Tak je bilo vodstvo vse diihovščine izročeno njemi, ki je bio za to najbole na mesti. Bio je tiidi šolski nadzornik za so-bočki okraj — tiidi na to mesto ne bi mogeo priti nišče bolši. Leta 1907-ga je bio Ivanoci imeniivani tudi za častnega kano-nika. Ivanoci je vrelo liibo ne samo svojo faro, liki vso Slovensko krajino. Bio je izredno razumen pa spameten človek, kakših je naša krajina malo mela. Zato je prijao tiidi za pero i pisao v sombotelske novine od zgodovine naše krajine pa od driigih du-govanj. Želo je svojemi slovenskomi liidstvi dati v roke sloven-ske knige, zato je spisao knigico »Pobožnost Srca Jezušovoga« (1892), pripravo je novo izdanje tak priliiblene Kiizmičove »Mo-litvene knige« (1904), s pomočjo torjanskoga kaplana Petra Kolara je izdao »Malo biblio s kejpami« (1897-98). Dobro je znao, da je vse to ne zadosta, zato je širio med liidstvom knjige Mohorskoga društva, štere so tiidi driigi naši diihovniki širili. Pa to se je ne vidilo tistim gospodom, ki so posili šteli, naj bi naš narod pozabo svojo materno slovensko reč — pa začno vo-grski gučati. V Soboti so celo nastavili posebno driištvo, ki bi naj širilo med liidstvom vogrski jezik. Zatožili so naše diihov- 24 nike, Ivanocija večkrat, da širijo med narodom »kranjske pa štajerske« knige, da stem delajo »proti državi«. Tožili so je pušpeki i na ministerstvo V Pešto. Kaplana Baša pa Klekl star. sta bila premeščeniva iz naše krajine med Bele Horvate, ar sta z Ivanocijom branila slovenski jezik. Celo v peštanskom držav-nom zbori se je gučalo od »državi nevarnoga« dela slovenskih diihovnikov. Te je dr. Franc Rogač, šteroga je vzgojo sam Iva-noci, napisao v sombotelske novine oster članek proti grdomi ogrizavanji naših diihovnikov, ki so želeli pomagati svojemi narodi iz diiševnoga siromaštva, v šterom bi ga radi nehali tisti praznoglavci, šteri sebe za državo majo. Dr. Rogač, ki je zdaj papov prelat, je ves čas brano naše diihovnike tiidi v Somboteli pred piišpekom. Plemenita diiša dr. Ivanocijova je želela dati svojemi liidstvi stalno čtenje v roke. Želo je osnovati driištvo, ki bi davalo vsako leto Slovencom dobre knige do rok. Pa to se njemi je za volo velkih težav ne čisto posrečilo. V tistom časi je ne bilo tak lejko, začnoti slovenske knige izdavati na Vogrskom. Liidstvo je ne bilo tak navajeno na čte-nje, da bi se v zadosta velkom števili priglasilo za naročnike, na driigoj strani pa so vladni priliznjenci včasi razkričali takše delo za »državi nevarno«. Pa dr. Ivanoci z mladima kaplanoma Ivanom Bašom i Jožefom Kleklom se je ne strašo truda pa protivnosti. Tistoga časa je bio sombotelski piišpek Istvan Vil-mos, ki je bio prijazen pravičnomi deli naših diihovnikov. Do-volo njim je, da so v piišpekijskoj tiskarni tiskali Kalendar Srea Jezušovoga. Ravno pred trestimi leto — 1903-ga — je izišeo prvi letnik za leto 1904. To je bilo velko delo, šteroga pomen moremo vsikdar pra-vično spoštiivati. Kelko lepoga je v teh tresti letaj prineseo naš Kalendar! Pa ne je ostalo samo pri Kalendari: leta 1908-ga je izišeo Marijin list, 1913-ga pa Novine. Ves te naš tisk je vršo v Slovenskoj krajini velko vzgojno, prosvetno pa narodno delo. Tisti kraji, gde so naši listi s Kalendarom najbole razširjeni, so bili vsigdar najbole slovensko čiiteči pa najbole izobraženi. Za to velko delo moremo biti Ivanociji vsigdar zahvalni. Njegova prerana smrt 29. augusta 1913-ga leta nam je velki vdarec pripravila. Pa njegov grob pri Sv. Bedeniki naj nam vsikdar naznanja, da moramo ostati verni vsemi, ka je dr. Iva-noci širio med nami. Letos ob 201etnici njegove smrti se znova zberemo pri njegovom grobi, kak smo se že ob desetletnici. Po-stavimo njemi spomenik, šteroga ešče nema — obliibimo zve-stobo njegovomi katoličanskomi pa slovenskomi diihi — posebno pa bomo v tom leti širili naš domači tisk, šteri nas že 30 let 25 zvesto sprevaja, nas podpira i vči. Vsi na vrelo delo za te na-men: edni s pisanjom, drugi s širitelstvom pa naročanjom. Če nas več bo, lepši, bogatejši bo naš tisk. To pa naj ostane naš cil, ar je naš tisk ne star eden mesec i ne premine za kratek čas, tiidi ne išče postranskih namenov, liki žele dosegnoti samo edno: napredek i srečo naše Slovenske krajine — to pa je bila, žela našega vreloga, nesmrtnoga narodnoga biiditela: doktora Franca Ivanocija i njegovih vučenikov. Sal. mis. Jožef Kerec: Mantrniška smrt salezijanskoga piišpeka Versiglia in njegovoga misijonara Notranje razmere na Kitajskom so že več let skrajno zme-šane in jako nevarne zavolo vnogih roparskih armad ino komu-nističnih tolp. Že je dve leti poteklo, da je zavolo takih vpadov ne bilo mogoče piišpeki iti na vizitacijsko potovanje in birmovanje v pokrajino Liw-Čao. 1930 mesca februarja se je zdelo nekeliko bolje mirno stanje, piišpek so se odločili, da na vsak način obiščejo to pokrajino. Mladi misijonar Kalist Karavario je pisao, da so roparske komunistične črede se nekako odvlekle v se-verne krajine i da bo zato sam šo v Siu-Čao, da bo gospoda piišpeka spremlao na to potovanje. Prišo je v Siu-Čao brez vsake ovire in težave, zato so se g. piišpek tudi bole veselo pri-pravlali na potovanje. Zdelo se nam je, da sta oba mogla čiititi bližanje svoje smrti, kajti tri dni pred odhodom sta veči del časa prebila v cerkvi pri Jezusi v Najsvetejšem Zakramenti. Dne 23. februarja so se odpelali skiipno s tremi domačimi sestrami vučitelicami in dva mala fanta sta se tiidi pridriižila njim. Prišli so z vlakom do Ling-kong-hao, kjer so v misijonski postaji prenočili in zajtra rano dne 23. februarja maševali. — Kristjani te okolice so takoj skiip pribežali, kda so zvedili, da so piišpek tii. Oni so jim predgali in jih navdliševali za vztraj-nost v gorečnosti. Po zajtrki so se vsi vsedli v čoln, ki naj bi jih odpelao v Liu-Čao. Veter je bio ugoden, zato so hitro preminili iz obzorja Lingkonghaoja. Če ravnoč je reka močno nasproti tekla, vendar je ugoden in precej močen veter močno porivao čoln naprej nasprot rekinomi toki. Okrog poldne so že prišli v bližino Lai-tai-čoi in g. piišpek so vse navzoče pozvali k molitvi Angelskoga pozdravlenja. 26 Komaj so zmolili to kratko molitev, prileti puškin strel od obale reke in močen glas je komandiro, naj se takoj približajo k robi reke. Misijonar Karavario se je pokazo na krovi ladje in je pojasno oboroženi trupi, da so misijonarji, ki potujejo v Liu-čao. Med temi roparji je bilo tiidi nekaj komunistov, ki so ta-koj začeli vznemirjati Boga in kristjansko vero. Ar sam ne mogeo nikaj napraviti, so g. piišpek sami pristopili na krov in pričeli miriti razburjene Ijiidi rekoč, da so katoličanski misi-jonarji, ki ido v Lin-Čao in ki vedno tu skozi hodijo in nikoli jih nihče ne vznemirja zavolo tega. Med roparji so nešterni kričali Naš kitajski misijonar J. Kerec. na smrt s kristjanskimi psi in driigi so pa zahtevali pet sto do-larjov, če ščejo potovati naprej. Monsinjor Versiglia jim je dao, ka je meo pri sebi, driigo jim je pa obljiibo, da bo poslo, komaj pride domo. Pametno pogajanje ne pomagalo nikaj, ar je krič onih, ki so na smrt kričali vsem kristjanom in preklinjali njih Boga, prevladao in so zažgali ogenj na čolni, da bi živi zgoreli. Čolnari so doli skakali in si reševali življenje. Kristjani bi pa naj zgoreli. Piišpek Versiglia je z roko pogaso ogenj in to je 27 tak razčemerilo ništerne, da so skočili na čoln in začeli pobi-jati s koli po piišpeki in misijonarji, da so njima roke in rebra spolomili. Komaj so pa ti razbojniki zagledali sestre vučitelice, ki so čepele v strahi na dnu čolna, so piistili pri meri misijonarja in so se nanje vrgli, da bi je s seboj nesli. Ništerni so kričali, da jim ne treba pet sto dolarov, da se zadovolijo z ženskami. Misionara sta že na pol pobita bila, vendar sta šče z rokami branila ženske, ki so se držale njidva obleke in se branile pred ropom. Piišpek Versiglia je proso za milost in da bo plačao vse, gda dospe v rezidenco in bo meo penez pri rokah in je proso za oprostitev sester. Toda strast je bila taka, da so na vsak način hoteli meti ženske s sebov, in da bi je lažje izvlekli iz čolnov, so s piiškinimi kopitami tukli po glavi in rokah piišpe-ka in misijonarja. Edna izmed sester je zakričala, da rajši umrje, kak da bi zgiibila sveto čistost, in je skočila v reko, a so jo razbojniki včasi za kito nazaj izvlekli na siiho. Zvezali so vkiiper vse tri ženske in tlidi misijonara že na pol mrtva so prisilili iti iz čolna. Močno so je vkiip prevezali in roke na hrbti z vrvmi pritrdili in tako obsodilf na smrt. Vi, ki ste Kitajke, so pravili ženskam, boste znami šle in bodete naše in se boste odpovedale kristjanstvi. Piišpek Versiglia je s svojimi očmi dao znamenje njim, naj vztrajajo v veri. Med seboj pa sta si piiš-pek Versiglia in misijonar Karavario dala odvezo in nato so jidva ustrelili; ar pa šče nesta včasi umrla, so njima s piiškinim kopitom glave vse razbili, tak da so se mozge vse raztrosili na Načrt za cerkev sv. Antona v Hong-kongu. 28 Salezijanska tiskarna v Hong-kongu na Kitajskem. okrog. Tam je steklo mnogo krvi, ar so potern, ko so ženske s seboj vlekli, gučali med seboj, da te kristjanski psi majo več krvi kak kitajske svinje. Roparji so včasi tam prisilili enega kmeta, naj za silo pokople v pesek ta dva mrtveca, in nato so odpelali ženske s sebov in so šče komaj zvečer okrog devete prišli v glavni tabor, kde je stanovao njuv poglavar. Te je včasi izpitavao ženske, odkod so in što lehko plača odkiip-nino zanje. One so poglavarji pojasnole, kaj se je vse z njimi godilo in kaj so napravili s piišpekom in misijonarom in so ga prosile za prostost ali pa naj jih tiidi pobijejo. Poglavar se je jako razčemero nad svojimi roparji, zakaj so tujce pobili, da bo mogoče še kako vojaško preiskovanje prišlo zavolo toga, in je obljiibo sestram, da je nedotaknjene domo pošle, le naj potrpijo par dni. Jesti neso hotele nikaj, samo mrzlo vodo so pile, da bi prle vmrle. Na tretji dan je zaistino izpiisto in jim dao ednoga ropara, ki je sprevajao proti domi. Piišpeka in pa misijonarja so pa kmetje po noči izkopali in na driigo stran.reke odnesli in oba v eno peščeno jamo po-kopali. Bojali so se, če bi kakša državna komisija prišla na pregled, bi oni bili krivi toga umora, ar so na njih zemljišči 29 bili pobiti. Tak so si pa računali, da bodo krivi njuvi sosedje na onstran reke. Komaj smo mi za to nesrečo zvedeli, se takoj na pot po damo, iskat mantrnike. Našli smo krvava tla i raztrošene mozge in falate razbite glave, ali njih tela nesmo mogli najti. Le s pomočjo vojakov smo prisilili kmete, da so nam na onstran reke pokazali, kde so bili zakopani. Izkopali smo jih, odrezali tiste vajati, s šterimi sta bila privezana in smo nekoliko oprali blato iz razklanih glav in v prteh zavili in nato s čolnom pripe-lali v Ling-kong-hao, kde se je zbrala komisija za pregled. Po-slali smo tiidi trupo vojakov in dva misijonarja, da so šli iskat ženske. Vojaki in mišijonarji so srečali na poti onega roparja, ki je nazaj pelo sestre. Včasi so prijeli ropara in ga pripelali na glavarstvo, kde je bila zbrana sodna komisija, da prepita vso nesrečno zadevo. Tako ženske kak tiidi vjeti ropar so lepo svedočili, da sta oba dala živlenje zato, ar sta bila kristjana in ar sta branila sveto čistost sester. Njidva sprevoda so se vdeležili vladni člani, vojaki in pet piišpekov. Na vse kraje se je hitroma raznoso glas, da imamo dva mantrnika, to je prvi Shiu-Čaoški piišpek in naj-mlajši njegov misijonar. Kitajci so jih začeli v mnogih stiskah na pomoč zvati in so tiidi prijeli milosti. Zavolo toga se je sestala komisija, ki zbira vse podatke, da bodo služili za proces k preštetju k blaženim. Pokrajino, štero je meo misijonar Karavario, je zdaj do-bo naš prekmurski salez. misijonar Jožef Geder, ki goreče na-daljuje apostolsko delo svojega prednika mantrnika. Naj Vse-mogočni obilo blagoslovi njegovo Mem6nto m6ri!« (latinski) pomeni: spomeni se smrti! — »kaj znancev« = kelko poznan-cov; »nobena pratka« — nikši kalendar ti ne pove smrtne vore; »življe-Bja tata« (tolvaja) imsniije smrt. 32 Tvoj dom - tvoja sreča! Dom nam pomeni naše prebivališče skiipno z našimi dra-gimi, ki z nami prebivajo. Dom je tak ne samo zviinešnje: hiža, liki tiidi tisto nevidno, ka plava v našoj hiži: liibezen driižine, mir, zadovolstvo ... Da nam prinaša dom srečo samo te, če smo zadovolni med svojimi, to je istina. Dostakrat pa pripomore zviinešnji dom k sreči driižine: kak dobro se to na priliko vidi med delavci, ki nemajo svojega poštenoga doma, pa si iščejo zato srečo indri! Istina je tiidi, da je pod slamenov strehov lejko doma vekša sreča, kak v palači. Potrebno pa je, opomenoti malo na to, kakše naj bo naše prebivališče, da se naseli zadovolstvo v naš dom. V davnih časaj so liidje prebivali v votlinaj, sledkar so si začnoli pripravlati vsakojačke kolibe iz lesa, zemle itd. Vsigdar bole so šli za tem, da dosegnejo bole primerno prebivališče, ki dobro čuva pred mrazom, deždžom itd. I tak smo prišli pomali do lesene, s slamov pokrite hiže, ki jo poznamo ešče dendenešnji med nami. V novejšem časi se v naši krajini jako širijo zidine. Kakše so edne i kakše driige? Lesene hižice so nekam pri-jazne, liibeznivo se skrivlejo med drevjom, mala okenca — posebno či so puna cvetja — gledajo kak radovedne oči. Takša hižica je dobra podoba našega človeka v Slovenskoj krajini: ponizna je naša diiša, nikomi ne na poti, prijazna z vsakim, malo znamo od sveta — kak so okna mala na hižicaj, samo edno je slabo: p r e m a 1 o zraka je v tej hiža j, gde se okenca redko odperajo, pa ešče tak mala so .. . Več zraka trbe tiidi našemi d ii h i, to je več dobroga čtenja, več spoz-navanja vsega, ka gible svet! Pa v kiinjaj, posebno na odpretih ognjiščaj pa gde niti dimnika nega na strehi — tam se močno kadi, dimi sili skoz dveri na zrak pa začarni steno med dverami. Tak je tiidi z našimi slovenskimi diišami: mnogi slabi liidje širijo med nami različen diiševni dim; mi pa smo slabi, vsakšemi kimamo, krščak v roke stisnemo i požiramo ves lažnivi diiševni dim, da nam suze silijo iz oči! Naš narodni značaj, naše lastiv-nosti postanejo sajaste, zamazane tak kak stena kre dver ... Boječi smo, premalo odločni smo, premalo se brigamo preiskati, gde je istina i gde laž. Vdarimo dimnike skoz svojo narodno diišo, naj se slobodno izkadijo vse naše slabe lastivnosti, vse divje, da ostane v diiši i srci samo sveteo plamen liibezni do vsega lepoga i dobroga! Nove zidine so prej lepše: Okna so velka, ravnotak sobe. Samo pogledni za ništerni mesec, gda zidarje odidejo, takšo 33 s zidino od teo gor: tak je vlažna, da omet kaple z zida! To je borme ne zdravo! Zidajmo bole pazlivo, piistimo, naj se zid dobro posiiši i te ga komaj omečimo. Prispodobno tiidi na diiševno gledoč: gda kaj novoga vpelamo: nova driištva, knige, novine, novo znanje — te ne naglo, da viitro že vse odpadne kak omet z zida, liki t r e z n o delajmo. Zdravje je pou živlenja, brezi njega — s r e č e nega! Či želeš zdravje sebi i vsoj driižini svojoj, te skrbi, da bode Tvoje prebivališče s ii h o, da pride dosta zraka i sunca notri, zato se ne boj odpirati oken. Kakpa dobro pomeči i ne pliij na tla. Tiidi čisto more biti staniivanje: to žele ne samo telovno liki tiidi diiševno zdravje: ne znosi vsega v sobo, gde spiš i ješ! Pa stene — podoba poleg podobe se stiskavle, to je vsigdar ne lepo. Raj malo par snažno i lepo! Če boš tak skrbo za lepoto i zdravje svojega prebivališča pa na to skrb privčiš tiidi svoj odvetek — te bode tvoj dom tvoja i tvoje dece sreča! Ne pozabi pa skrbeti tiidi za duševni svoj dom: za liibezen i dobro volo v driižini! Jaz bole liibim naše lesene hižice s slamenov strehov kak nove zidine: če bi se najšla edna cela vesnica z belimi stenami, čarnimi strehami, od fajglinov erdečimi okenci — o kak lepi po-gled za oko pa diišo! Davna preminočnost naših očakov nam spregovori iz takše hižičke . .. Jaz ne bi podirao liibeznive hižice, samo okna bi na gosci odpirao pa skrbo za čistočo v njoj i okoli nje ... Pa v diišo Slovenske krajine bi odpro vnoga okenca, naj bi veter znanja pa odločnosti vtrdo vsa srca naša ... Moj dom. 34 Slovenski narod i leto 1848 Maloštero sprotoletje je pozdravilo europsko človečanstvo s takšim navdiišenjom, takšim veseljom, kak sprotoletje v leti 1848. Europski narodi so od toga sprotoletja pričakiivali veČ čudotvorne moči nego od naturnoga sprotoletja: ne samo naturo je melo preroditi in oživeti, likiprekvasiti i po-mladiti je melo narode same! I leta 1848 je bila resan »cvetoča pomlad narodov«. Po-mlad v leti 1848 je oživela dosta narodov iz groba narodne, politične i kulturne smrti. Tiidi v živlenji slovenskoga naroda je leto 1848 jako velkoga pomena. V tom leti se je položo fundament slovenskoga narodnoga živlenja, o šterom živlenji je pred marcom toga leta skoro ne bi moglo biti govora. Stališče Slovencov pred 1. 1848 Nad jezero let je preteklo, kak so Slovenci zgubili poli-tično samostojnost. V toj dugoj jezeroletnoj dobi je zadela slovenski narod izgliba za izgiibo. Mogočni sosedje so si prilastili polovico našega ozemlja, štero so nam zapustili naši očacje. Od severa i juga, od iztoka i zahoda so nas diišili i potujčavali 35 Cerkev v Beltincih. ob straneh i v sredini. Neprestanoma se je umikalo slovensko liidstvo nemškomi i madžarskomi. Gda je zbiidilo slovenski narod leto 1848, je bilo Slovencov okoli 1 milijon i 300 jezer, pa ešče te ostanek je bio razdeljeni. Nepopolen je bio slovenski narod v socialnom ali driižab-nom pogledi. Velikaše smo zgiibili popunoma i s tem stan, ki je bio do leta 1848 narodom voditeo v politiki, v bojni i kulturi i predstaviteo narodnoga živlenja, čeravno večkrat sebično braneči svoje stanovske pravice, štere je vničila nova doba; a pravice velikašov je dobo zdaj v tom leti — narod. Ka je bilo prle lastnina maloga števila velikašov, je zdaj v leti 1848 razdelila revolucija med vse državlane. Plemenitaši, šteri so bili odtiijeni svojemi narodi i narod-nim haskom, so vporablali svoje sile i svoj vpliv samo v hasek svojim stanovskim predpravicam i haskom. Bogastvo pleme-nitašov je ne rodilo sadii narodi, nego kem bole je bogatelo, tem bole je gizdavo zaničevalo nižiše stanove. Kak pa je bilo z meščanskim stanom? Tudi meščan-ski stan je bio po diihi neslovenski i nikelko tiidi po krvi. Slomšek je pisao leta 1846 o meščanih nekšega maloga mesteca na Slovenskom: »Jako mi ugajajo kmetske občine, a mrzli i gizdavi se mi vidijo meščani, šteri so liidje z gizdavov glavov, i brezi čiita za vero i jakost.« Tiije šege i tiiji jeziki so gospo-dovali po mestaj i mešcanstvo je bilo stražnik tiihinstva na slovenskoj zemli. Tak je tiidi meščanstvo v narodnom pogledi potujčevalo slovenski narod, kem bole so njemi rastle zviinešnje i diiševne sile. Ostao je samo slovenskomi narodi zvesti dlihovniški stan, šteri je bio iz kmetskoga stana. Ne voditeo, nego tolažnik je bio skozi dugo dobo. Po mestaj i trgaj, uradaj i šolaj se je gizdajo tiiji jezik, v cerkvaj pa se je razlegala iz viist diihov-nika boža reč v domačem, maternom jeziki. Slomšek sam pravi: »Bila je sv. cerkev dozdaj jedina zaščitnica, dojnica i mati naše narodnosti i našega jezika, samo ona je začnola iz-obraževati slovanske narode i nam je očuvala i rešila iskrico mile slovenščine, da so je nemili Nemci i Madžari ne zadiišili.« Kmeta pa je ešče zmerom tiščala trda pesnica grofa i hercega. Tlaka je zavirala gospodarski napredek, posebno v naših slovenskih deželaj, gde je morao delati kmet po 192 dni na leto tlako i poleg toga ešče plačevati desetino i driige dače. Kapitalist je ne plačevao skoro nikaj. Zato pa je bio obrtni i delavski stan ešče bole na slabom. Siromaštvo je bilo takše, da so v Beči Ieta 1846 s silov vdirali siromaki delavci v pro-dajalnice kriiha. 36 Naš kmet je morao dale mesto driigih stanov davati svoje sinove za vojake! meščan i gospod sta bila oslobojeniva toga davka. Tudi prosvetne razmere so bile ednake gospodarskim. Šolstvo je bilo popunoma zanemarjeno i ešče kelko ga je bilo, je bilo skoro samo nemško i madžarsko. Što se je triido za izobrazbo i prebiijenje svojega kmetskoga ludstva, je bio ob-sojeni za »panslavista«. Posledica te slabe prosvete je bila, da je bilo na Siovenskom velko število liidi, šteri so ne znali pisati i čteti. Pa tiidi minister Metternich, najmogočnejši pa tiidi imj-bole osovraženi človek v zgodovini v toj dobi v Europi, je za-tirao vsakšo državlansko slobodo i nezaviipno je opazovala njegova vlada najrahlejše gibanje nezaneslivih Slovanov. Vlada je davila vsakšo slobodno reč, štero bi od nje pisali i zavirala slovensko diiševno živlenje. Nemoremo se tomi čliditi, da je postao naš slovenski narod predmet zaničevanja za mogočnejše soside, tak da se ga celo sramovala tiidi večina izobražencov, šteri so bili slovenske krvi, a vzgojeni od tiije nemške pa madžarske načehe. Tak ža-lostne razmere so bile pred tem letom za vse narode, šteri so bili pod Austrijov i Madjarskov. Pozvačina v Bogojini. 37 Revolucija v leti 1848 i njene posledice Kak iskrica je prileto v te razmere glas revolucije s Francoskoga, gde je 24. februara morao odstopiti »meščanski krao« Ludovik Filip. 13oga marca je morao odstopiti i zbežati Metternich i ž njim Sedlnitzky i driigi stebri samodrštva. 4. marca toga leta se je odpravila cenzura i razglasila sloboda tiska, dovolilo se je oboroževanje naroda, narodna straža, ob-liibila se je i dala ustava. Nemiri v Beči so se ponavlali tiidi na driigih krajaj, tak tiidi v Ljubljani. Julija meseca 1. 1848 se je sestao državni zbor i je 7. sept. izvršo najbole hasnovito svoje dejanje i edno najbolših posledic revolucije 1848, najmre zakon o oslobojenji kmečkoga stana i odkiipi tlake i desetine. Tak je postao po tom zakoni kmet sloboden i sam gospodar na svojoj lastivnoj zemli. Vesela »pomlad narodov« je prinesla Austriji z ustavov nekaj čisto neznanoga, mnogo zaželenoga, a samo prerano pali izgiiblenoga: sloga i bratstvo narodov i priznanje enakoprav-nosti vseh narodov, to je bilo najvekše geslo revolucije. V ustavi je bilo tiidi zagotovleno za vsakši narod očuvanje nje-gove narodnosti i njegovoga jezika. Tak so si slovanski narodi prvikrat odejnoli po jezeroletnom robstvi. Oton župančič: Kralj Matjaž Sredi noči opolnoči iz sanj se kralj Matjaž zbudi. Zbudi Alenka kraljica se, ko zarja bliščijo ji lica se. In dvigne se glav bradatih sto, molče vprašujejo: »Kaj je to?« Pred kraljem pa mlad junak stoji, kakor hrast stoji, stoji, govori: 38 »Hej, kralj zaspanec, pokaži svoj meč! prišel sem ga iz nožnice vleč.« »Na steno poglej!« — In vzame ga, z levico krepko objame ga. Z desnico ga prime za ročaj — že sinil je, glej, ostrine sijaj. Čuj prhanje konj. čuj orožja žvenket, med trumami gre pridušen šepet. Glej ostrine pol! — Kak narašča hrup! Matjažu v očeh vzplamteva up. Že šum je in hrum med trumami vstal kdo zrl je vihar že z gorskih skal? Vse v stremenih stoji, vse v sedlu sedi — a junak se prestraši in zbeži. Mrmraje razjahajo čete vse-spet padejo v sen, zaklete vse. Matjaž ob mizo udari srdit: »Čemu ^i prišel me še ti budit!« Alenčica vzdihne in skloni glavo in spet je pod Krimom ko prej mrtvo. Slovenske narodne pripovesti dosta znajo od Matjaš krala, kak je bio pravičen kmetom i je ne vmro, liki spi pod gorov. Gda bode velka stiska na sveti, te se zbiidi i pride nazaj. Samo priti more junak, ki potegne nje-gov meč iz nožnice. Naša pesem kaže, kak je poskušao mladčnec poteg-noti meč i krao se je z ženov Alenčicov pa vojskov že zbiido — pa vsi so naeaj zaspali, ar je junak ne mogeo potegnoti celoga meča iz nožnice. >Krim« je gora pri Ljubljani, gde po pripovesti spi krao Matjaž. 39 Sakovič Jožef (Pokojni torjanski plebanoš. 1874—1930.) Trdi, mrzeo i nemi kamen stoji na Dol. Siniškom cintori v spomin velkoga i svetoga sluge Kristušovoga i glasi: »Eti po-čiva Sakovič Jožef, bivši torjanski plebanoš. Rojen 1874. 2. 2. Vmro 1930. 9. 22. leta. Naj pociva v miri!« Pet let je minolo, kak je pokojni s krvavečim srcom za-piisto domovino i iskao tiijino, da bi v tiijini najšeo, ka je ne mogeo najti doma: mira, razumevanja, liibavi... »Prelubi go-spod! Glej, ta moja domovina! Kelko liibezniveša, kak Torniš-če! Sam v miri in nišče mi ne komandera! Najlepši pozdrav! Sakovič.« Tak piše zadnji pozdrav svojemi mladomi diihovniki iz tiijine na karti »pozdrav iz D. Sinika«. Ali komaj edno leto njemi je Bog dopiisto za mali duševni i telovni oddih, kak malo počitka za zadnji boj, za strašen beteg in srečno smrt. Naprej je že čiito to istino. Pred odhodom mi je pravo: »Ne bom dugo živo ...« I tak se je tudi zgodilo, komaj dve leti je preživo na D. Siniki, edno v miri, drugo v velkom trplenji. Za dve leti ga je Gospod vzeo k sebi s toga jalnoga sveta. Vreme ide i briše vse sledi i spomine preteklosti, ali sledi i spomina pokojnoga Sakovič Jožefa, torjanskoga i siniškoga plebanoša je ne zbrisalo i ne bo zbrisalo. Dosta bole močno i krepko se je vtisnola njegova podoba v XX. stoletje našega liistva i kraja, kak da bi dnes-viitro kak bleda senca preminola. Njegova oseba i osebnost, njegovi žiili i njegov znoj nevtriid-livoga i požrtvovalnoga dela je ne perje, ki ga veter odnese, nego železo, ki ostane! Njegova zapiiščena čreda, liistvo cele naše Krajine, štero ga je dobro poznalo i jako spoštovalo, se ga živo spominja i ga nemre pozabiti, ne njega i ne dela njegovoga diiha. Radi bi ešče vidili njegovoga prijaznoga lica nasme- 40 hlaj, čiili njegov mil, resen glas, ešče vživali vse obsegajočo liibav njegovoga srca, smilenost, dobroto, tanače, opomine .. Ali to srce je prenehalo biti za nas, zdaj bije samo za Boga. Gospod njemi je vzeo pliig i motiko. — Ne bo več orao i kopao v vinogradi Gospodovom, ne bo več sejao .. . Ali Go-spod že zori njegove setve za obilno i bogato žetev! Ne bodo žele njegove roke, nego njegov diih bo žeo! Sakoviča več ne-mamo med seov, ali ostao nam je njegov diih med nami! Svo jega čistoga, poštenoga, pobožnoga diiha nam je zapiisto za de-diščino! Znoj i žiili njegovoga dela so ostali naši i tej poga-njajo klice, živlenje, novo živlenje ... Njegove setve med našim narodom, po mnogij naših faraj, v Tornišči, v Beltincaj, v Čren-sovcaj, v Polani, na Cankovi, na Tišini i šče kde indri, so večne sledi i spomini na diiševnoga vodnika, vzgojitela i pastira črede Kristušove! On živi med nami v deli i činenji svojega diiha! Kamen njegov se bo davno zriišo, njegov diih pa bo ešče živo. To je spomin, ki je vreden samo Sakoviča! Naslednje sirmaške i preproste reči ščejo vkiip postaviti te dlihoven spomenik, čisti, pošteni i jekleni steber njegovoga 56 letnoga živlenja, dela i trlida za vremenito i večno srečo svo-jega liistva. Te spis naj bo spomin našemi velkomi dliševnomi voditeli, vzgojiteli i diihovnomi pastiri teliko slovenskih diiš> ka bodo znali naši vniikeci i vniikice, kda bo že pozableno ime Sakovič Jožefa med njimi, iz čidij žiilov i znoja so zrasli se od-gojili i iz čidoga diiha se hrani naše liistvo, njegova globoka vernost i detinska pobožnost! Naj bo to spomin, časten i za-hvalen spomin vučenoga i svetoga diihovnika Sakovič Jožefa, v srci zahvalnoga liistva! I. Plebanoš Sakovič Jožef se narodo v Vadarcih na Go-ričkom leta 1874. februara 2. Njegova zibelka je bila poštena i pobožna kmetska familija. Tii je raseo i se vzgajao pod skrbnim varstvom svojih starišov, diiševno i telovno. Iz domače familije je vsrkao diiha poštenosti i pobožnosti. Sunčna i zelena naša Gorička se je vtisnola s svojim trdim živlenjom globoko v njegovo naravo, v njegovo prepričanje i značaj. Bio je trdi goričanec, kak smo pravili, v vsakom tali. »Iz moje domovine«, kak jo je sam imeniivao s tak velkov liibavjov i s poštiivanjom, od tam je prineso svojo vedrost, bistrost, dobrohotnost, liibez-nivost, pravičnost i poštenost, od tam žilavost svojega značaja, od tam nevtriidlivo delavnost! 41 Prvo, osnovno šolo je pohajao v Bodoncih pri vučiteli Sinici. Šola je bila povečini luteranska. Tii se je izklesao njegov ka-toličanski diih i liibav do materinščine. »Slovensko mater si cecao, slovensko guči!« Po osnovnoj šoli je prišeo v gimnazijo v Koszeg na Vogrskom, kde je študerala večina naših slovenskih diihovnikov i inteligentov. Bila je to edna najbolšij šol na za-hodnoj Vogrskoj. Izvrstna i temelita vzgoja oo. benediktincov je samo spopunjavala i dozidavala, ka je bister i pošteni mla-denec prineseo sebov z doma. Živi i nikdar zbrisani je ostao spomin na Koszeg! Malo, lepo i liibeznivo mesto: puno tihote i mira, lepe go-rice, hladne šume, smehljajoče se gore z lepimi belimi stolpici razglednikov. Dobri, po očinsko dobri i skrbni profesori i brez-skrbno veselo živlenje dijaštva. To so spomini, ki se nikdar ne zbrišejo, nego večno živijo! Samo eden spomin je bio jako žalosten v Koszegi: Prva varžinka pod Gy6ngyoskim mostom! Kak je Jožka glava bolela, kak je prek davao, kakši ringlšpil je bio to, da se je ves varaš vrto okoli njega. Žalosten spomin, pa zamerilo se njemi je itak ne, ar cigare je itak rad meo v celom živlenji, i naj so bili kratki i dugi, debeli ali tenki, bridki ali sladki, guba ali portoriko, samo, da se je kadilo. Ešče kakšo »gosanco« je pokado za časa vojne, kda je cigarov ne bilo. Več-krat je djao: »Klekl doktorom nosi, mi pa v ltift spiiščamo! Okajeno meso je najboljše!« Višjo gimnazijo je spuno v Szombathely-i. Tii je že po-kazao včasi svojo koražo i bistrost i se je že kaj davao s pro-fesori. »Ve pa sv. Avguštin tiij zna dijački i on inači pravi!« Bog zna šteri je meo istino, Joško Sakovič, profesor ali pa celo sv. Avguštin ... Leta 1895 so njemi Pop bacsi zmerili »reverendijo« i postao je gojenec vel. semenišča v Szombathely-i. Na vsej šolaj je bio vsikdar prvi dijak, »bunde«, »českoja« ali »pindžija« je nej poznao, nego samo prvi redi (ednice) so stali v njegovom »bi-zonyitvanyi« kak bake v Kaniži. Tudi med kleriki je bio prvi. Prvi je bio naš »kakorvendel«, kak so ga v bogoslovji imeniivali. Bister razum i močna vola, dobro zdravje i čilost so dičile nje-gove diiševne i telovne vrline. Tu je naleto prvikrat na »vogrski šovinizem.« Dobo je dober tanač, naj bi si povogrščo svoje »pošteno slavsko ime.« Odgovor je bio čisto gorički: »Moj oča so nej cigan. So nej vkradnoli svojega imena!« V tom časi je bio dober diih v sombothelskom bogoslovji kak i vsikdar, i tak se je Sakovič napunjavao z znanostjov i resničnov pobož-nostjov. Že tii je kazao veliko gorečnost. Posebno močen vtis 42 sta napravila na mladoga klerika piišpek Hidašy, mož strogosti in resnosti ter pobožnosti; pa špiritual-diihovni voditel klerikov, mož svetoga življenja, Honti. Z velikim spoštovanjom i llibavjov se jih je spominao vsikdar. Njima se je zahvaljiivao, da je po-čtao dober i goreci diihovnik. Leta 1899., julija 9., je opravo prvo — novo — sv. mešo pri Gradi. Nato je opravlao svojo diihovniško sliižbo na večij slovenskij, vogrskij i nemškij krajaj. Bio je v sliižbi: Papoc, Zalaegerszeg, Rohonc, Črensovci (1901), Totszentmarton, Ti-šina (1905), Beltinci (1906 kak kaplan i administrator). Bandol, Cankova (kak administrator 1909), na Siniki i v Tornišči 1913 do 1928 i nato na Siniki do 1930. Mnogo je kušao, mnogo vido i čiio, dosta se je navčo po sveti, zato je meo tak velko i bogato skušnjo življenja i diihovnoga pastirstva. Spoznao je diihovnike i liistvo, kraje i navade, šege, dosta dobroga i zadosta slaboga. Vseširom je bio pelda pobožnosti i gorečnosti i vzor krščanskoga živlenja, diihovnikom i vernikom. Sam mi je pravo, ne v po-hvalo, nego v peldo: »Tak sem živo i takše spomine sem nahao povsodi, ka se lejko kdašteč vrnem na šterošteč svojih far! Tii-di ništerni plebanoš so se zjokali, kda sem odhajao.« I te reči nam potrjavle istina živlenja: Nepozabni je njegov spomin v Tornišci, v Beltincih, v Črensovcih, na Cankovi, na Siniki, na Tišini. Leta 1928 mi je pravo nekši tišinski človek pri Sv. Trojici na romanji: »Sakovič, to so vam bili pop, nemremo jih poza-biti! ...« Živi je šče dogodek v Čajti v podriižnici v Rohonci, kak se je goričanski kregao i vogrski predgao. Kda je Sakovič prišeo v Rohonc, je ešče ne znao dobro hrvatski, zato se je odlo-čo, do bo oprvim vogrski predgao na Čajti. Ali zavrela je hrva-ška krv i so Sakoviča šteli s predgance vrčti. On pa tiidi ne bio zavček, pa je začeo po »bojnečki« njihove sape loviti i »crkvene razbojnike« premagati. »Gospodine, njemi pravi pobiraš, pa zašto niste ovako predigovali, kao ste se ljutili, pa bi bilo vrlo dobro! I pa to je hrvatsko naše!« Vsaka njegovij kaplanskij štacij si ga je želela za plebanoša. Za časa njegovoga kaplanovanja šče srečamo močen vtis na njegovo mlado i plemenito naravo i to je bio pokojni kanonik i ešpereš dr. Fr. Ivanocy na Tišini. On je posebno blagodejno vplivao s svojim znanjom, pobožnostjov, odločnostjov, sloven-skov liibavjov do zapiiščenoga prekmurskoga ltistva i z obče krščanskim i katoličanskim diihom. On je dao svojemi mladomi kaplani ništerni dober tanač, on njemi je pokazao diiševne i te-lovne potrebe i nevole naroda, on je potrdo i poglobo teliko do-broga i plemenitoga v srci toga idealnoga diihovnika! Tii je po- 43 stao Sakovič pisateo »Molitvene knjige«, jedrnatih člankov sled-kar za Novine, Marijin list, Kalendar i za ništerne Peštanske novine, naj tiidi svet zvedi za potrebe našega liistva i za krivice, ki se njemi godijo. I od toga časa je tiidi svoje pero težo i včasi pošteno namočo i ešče bole ga je pritežo. Znano je reklo: »Če Sakovič namoči svoje pero, te ga tiidi priteži.« Ki so šteli nje-gove »celibatšturmare«, »rovaše«, »Ezopove fabule«, »Mosok Jafeta« i driigo, že to dobro znajo i pomnijo. Kelko je pokojni odneso od dr. Ivanocyja, nam pove plebanoš Ivan Baša: »Sako-vič je driiga izdaja Ivanocyja; si ga je zgojo, kak Sakovič ni-šterne sebi!« V tej okoliščinaj je raseo i se razvijao naš Sakovič, šteri je postao edna najvekša osebnost tak v razumnom, kak v pobož-nom življenji, i tak v dlišnopastirskom delovanji med našimi dii-hovniki v začetki 20. stoletja. On je bio eden najvplivnejših in zglednejših diihovnikov toga vremena! n. Zakaj spada Sakovič Jožef med velike i slavne može naše Krajine ? Zavolo nevtepenoga življenja i pa zavolo svojega obče-hasnovitoga delovanja za slovenski rod .s Tak pišejo naše Novine dneva 1930. oktobra 5. To sta dva tala toga moža: Sveto živle-nje pa blagoslovleno delovanje za vremenito i vekivečno dobro pvojega naroda! Bio je diihovni voditeo i vzgojiteo svojega prekmurskoga liistva. » . Što je bio Sakovič Jožef ? To je bio mož žive vere, trdnoga viipanja i goreče liibavi do Boga. Bio je diihovnik, ki je bio ves vtoplen v Boga i bože živlenje. Dika boža, to je bilo vodilo nje-govoga živlenja. na ednoj strani, dika, razširjanje i vtrjevanje Kristušovoga kralestva na zemli, v človečih srcaj pa v drii-gom tali. Za to je živo i vmro! »O.M.D.GL« i »L.J.Ch.« (To po-meni: »Vse v vekšo čast božo« i »Hvalen bodi Jezus Kristus«). Tevi dve reči je meo napisanivi na vsak svoj spis, na vsako predgo. Pa ne samo vpisano, nego teva dva namena sta bila vklesana v vsako njegovo delo, v celo njegovo živlenje! Nikdar v živlenji je ne imeo driigij namenov i cilov zviin bože dike i Kristušovoga kralestva. Ne je iskao bogastva, ne dike, ne vži-vanja sveta i njegovoga veselja, ne je iskao nikdar sebe, ne svojega. Iz žive njegove vere, trdnoga viipanja i goreče llibavi do Boga sta zrasli njegova istinska pobožnost i velika gorečnost. Bio je mož pobožnoga srca. Njegova pobožnost je ne bila kakša 44 plantava »plantatiiza«, samo zviinešnjost, skažlivost, nego glo-boko srčno prepričanje! Iz globočine je izvirala, v globočino je segala. Bio je mož molitve, globoke i zbrane molitve. Bio je je mož premišlavanja! Z velkov gorečnostjov je opravlao svoje diihovniške molitve »brevir«. Vsaki den je zmolo rožni venec, obiskao najsvetejše oltarsko Svestvo. Bio je goreči častilec pre-svetoga Srca Jezušovoga v srci, v reči i činenji. Možato je spo-štiivao Mater božo Devico Marijo. Liibo je sv. spoved, štero je redno opravlao. Kak je bio Sakovič na ednoj strani pobožen, tak je bio na driigoj strani jako vučeni diihovnik. Sakovič je bio eden naj-bole globokij i bistrij mislecov, eden najbole vučenij dlihovnikov. Kelkokrat je pravo svojim mladim: »Dober dlihovnik se mora do smrti včiti!« I to je on prvi včino. Premleo je vso svojo farno knjižnico, prešteo i preštudirao. Kak v cerkvenoj, tak v svet-gkoj znanosti, vseširom je bio doma. Bio je mož izredno bistre glave, močne vole i dobroga spomina. Bog pa njemi je ešče po-delo dar velke razsodnosti. Z njim pogučavati se, je bilo vživa-nje. I sam se je rad pogučavao, bistrio svoj razum. Ednok sta si z Bašom, bogojanskim plebanošom nekaj pogučavala: Baša svoje pa Sakovič svoje. Ednok si pa Baša zmisli: Ednok njemi pa denok istino dam. »No, ka va si pa te zdaj gučala... Če pa sva oba ednoga mišlenja!« Sombathelski piišpek so ga vsikdar zvali: »Modri Sakovič.« »Trezen, čisti, pravičen i smileni je bio, pravi oča sirot. Sam sirmak, vsikdar da driige prehrani.« (Novine 1930.) V Tornišči je niti kaplice vina ne pio, popolen abstinent! Zakaj? Najbrž zato, da je te njegov aldov spreobrno edno celo družbo od pijanosti. To je žrtvovao niti ne za svoje prijatele, nego v začetki celo za nasprotnike, ki so delali proti njemi, da ne bi pri-šeo v Tornišče. Zmagao je on popunoma! Na njegovo osebo je ne spadnola niti najmenša senca kakše nepoštenosti. Bio je pokojni Sakovič mož globoke poniznosti, štero pa je ne kazao v kakšoj zvlinešnjosti, nego jo je čuvao v srci. Bio je človek, šteri je ne iskao nikdar sebe in svojega, nego vsikdar to, ka je bože. Ne je bio kakši »fajanko« na rezarskoj stolici, ka bi samo prikimavao i odkimavao, nego mož odločnoga i ved-nakoga guča naproti vsakomi, sirmaki ali bogatci ali kakšemi-šteč gospodi. Meo je pravo i ne piiklavo poniznost, kak pravi Slomšek. Imeo je pokojni Sakovič posebno fini čiit poštiivanja i po-kornosti do višje cerkvene oblasti, posebno do sv. Očo, rimsko-ga papo. Bio je pun i prepojen s tak imenovanim »cerkvenim 45 diihom«. Te njemi je včasi ne dao mira, ka je tiidi piišpekom viipao povedati kakšo žarko. Če ne bi bio tak odločno cerkveno-ga dliha, bi si lejko prihrano ništerno bridko voro v živlenji. Bio je skromen, priprosti do sebe, eleganten do driigij. Bio je jako driižaben človek, ki je vodo i vedro vsako driižbo. Razmo je špajs i resno reč, vsako na svojem mesti i v svojem vremeni. Bio je v celom svojem živlenji zgleden diihovnik. Ravnao se je po reči sv. Pavla, šteri pravi: »Bodite moji nasled-niki, kak sam jaz Kristušov!« To regulo je držao on v svojem živlenji. »Peldo vam ščern dati, pa ne samo včiti!« Pregovor pravi: »Reči mičejo, pelde pa vlečejo!« Sakovičovo delo.. Ne je bilo samo Sakovičovo živlenje sveto, nego njegovo dlišnopastirsko, socialno, prosvetno delo je bilo tiidi blagoslovleno. Bogastvo njegovoga srca se je pršilo kak jsunčni žarki med svet, da osreči i obogati tiidi drlige v Bogi. Dnesden se vsaki javni delavec na šorko razkorači, na šor-ko odpre svoja viista i modro tolmači svoj program. Javno de-lovanje vodi živlenjski program! Ali najdemo tiidi v Sakovičo-vom javnom delovanji kakši program? Ja i ne! Ma ga, ali ne svojega, nego Kristušovoga. Kristuš in Kristušov evangelij, evangelska načela, evangelski navuki, to je program vsega Sa-kovičovoga delovanja. Leta 1913, aprila 22. je v Tornišči tak lepo in preprosto razložo liistvi Kristušov diihovniški program: »Namen katoličanskoga diihovnika je, ka nadaljiije Kristušovo delo za odrešenje i zveličanje sveta. Zato: 1. moja dužnost je, ka vam predgam i glasim bože kralestvo i njegov navuk, — 2. driiga moja dužnost, ka vračim betežne, — 3. ka vas rav-nam i vodim na poti v večnost. — Vaša dužnost pa je: Ka po-sliišate i bogate svojega pastira. Ali zabadav bom vas vodo na dobre pašnike, če pa neščete posliihnoti i bogati. V duhovniki morate viditi vsikdar najvekšega svojega prijatelja i nikdar neprijatelja!... « To je bio program njegovoga diihovniškoga živlenja in delovanja. Sakovič je bio diihovnik po Kristušovoj zamisli. On je da-riivao samoga sebe, vse svoje diiševne i telovne zmožnosti za svoje pozvanje. Kristušova daritev na oltari vsakši den je bila pelda, moč i pobiida za žrtvovanje samoga sebe za liistvo! Kak bogato i lepo je bilo njegovo srce na znotraj, tak goreče, veli-kodlišno i požrtvovalno je bilo na zviinaj! Gorečnost i modrost je osnovna jakost vsega njegovoga diišnopastirskoga dela. »Go-reči v spovednici, goreči na predganci. Svoje diihovniške duž-nosti je opravlao brez graje!« (Novine 1930.) Spovednico i predganco, to je bole poštiivao, kak šterišteč stolec svetovnoga parlamenta! 46 Bio je izvrsten ^povednik, šteri je razmo človeško diišo, vse njeno siromaštvo i nevolo. V spovednici je bio krotek k&k ovca, smileni, dober, kak vsakdenešnji kriih. Bio je pravi oča, ki je pun živlenjske skiišnje, ki je moder vodnik i vzgojiteo. Znao je tolažiti, ojačiti slabe, znao je vrezati i opererati težko betežne, znao je razveseliti, povzdignoti k nebeškim lepotam i dobrotam nedužne. K Sakoviči iti k spovedi, to je ne bilo nekaj strašnoga, nego najvekše veselje. On pa je tiidi rad i z veseljom spovedavao, pa mnogo. On je bio pravi apoštol pogoste spovedi i s svojim lepim i plemenitim načinom spovedavanja je to tiidi dosegno. Bio je nevtriidlivi oznajevalec bože reči. Rad je predgao, jedrnate so bile njegove reči i preproste. Kde se njemi je niidila prilika, jo je rabo za oznaniivanje božega navuka. Svojim tor-niškim farnikom je zapiisto nad 600 lepi od reči do reči spisanij predg, nad 100 navukov i priložnostnij govorov. Ne je samo gučao, nego premislo si je, ka de gučao i kak de gučao. Iz nje-govih predg veje tisti preprosti mili evangelski diih. Bivši žan-darmerijski narednik Korošec je pravo pri ednoj priliki: »V Turnišču pa je tako lepo i veselo poslušati pridigo, kakor nikjer drugje. Tu človek razume in vidi lepoto Kristusovega evange-lija... « Vse istine katoličanske vere, vse njene zapovedi ima lepo obdelane. Tiidi vse moderne potrebe je spravo na predgan-co: Komunizem, socializem itd. Vsa navodila iz Rima je obde-lao v preprostoj reči za kmetsko liistvo. Njegov navuk se je ravnao po potrebi časa i kraja i liistva. Pokojni Sakovič je bio moder vodnik i vzgojiteo svoje fare. On se je brigao i skrbo za svojo faro. Njemi je ne bilo vseedno, ali njemi je fara takša ali ovakša, samo da njemi farniki prine-sejo predpisane dohodke. Njegove predge nam kažejo, kak je ravnao i vodo svojo faro i farnike. Dlihovnik mora faro voditi pa ne porgarje i občinski modrijašje v farnoj oštariji. Vse ne-rednosti je modro odpravo. Brezpotrebnij novotarij pa je tiidi ne vpelavao. Bio je mož ostroga reda, ali sam se ga je držao prvi, potom šče je želo od driigij. On je bio prvi, ki je prineso v naše kraje sv. misijon, ki je vpelao krščanski navuk. (V Tor-nišči iz gotovih vzrokov ne, nego indri.) On je začno poučavati katoliški navuk v šolaj i to važno sliižbo je samo v velikoj po-trebi piisto vučitelom i vučitelicam. On je prineso i vsado v naše liistvo i po mnogij faraj pobožnost Srca Jezušovoga i prve pet-ke. On i grmeči glas njegovoga kaplana g. Faflika je odpravo v Tornišči popunoma ples i veselice, tak razširjene »bale«. On je odpravo i prepovedao selska proščenja, buče, štera so rušila 47 krščansko živlenje i so vretina pijančiivanja i nečistosti. On je obvariivao svoje liistvo leta 1918, s svojimi očetovskimi opomini i navuki zablod i razbojništva komunizma. Pred krivimi preroki je brano svojo čredo i je pisao jedrnate članke v Novine proti njim. Bio je pokojni Sakovič edna močna vodilna osebnost, ne samo v svojoj fari, nego tiidi v širšem sveti našoga liistva. Mecl njegovimi voditeli i vzgojiteli je bio Sakovič eden najodličnejši i delavnejši. Od 1. 1900 se je začnolo novo versko živlenje. Ti-sti, ki so sv. obhajilo branili, ar to je ne kukorčna pogača, da bi kdašteč jo, so zgiibili vpliv na lustvo, so se postarali i pomrli. Ravnotak tisti, šterim delo je bilo samo karte i driižba. Prišli so novi z novim diihom, ki so llistvi dali nazaj komaj ešče leske-tajočo vernost i zamrzlo pobožnost. I med prvimi je bio naš nepozabni Sakovič, ki je v tom diihi sejao v Črensovcih, v Bel-tincih, na Cankovi, na Tišini i 15 let v Tornišči. Diihovščina Slovenske krajine na novoj meši J. Radohe v Tornišči. Sedijo od leve na pravo (plebanošje): f Sakovič Jožef torjanski, 5. je Radoha J., 7. t Baša Ivan bogojanski, Volper Pal dobrovnički i Faflik Franc bede- nički. — Stoji 5.ti od leve Klekl Jožef, vpokojeni plebanoš. Velko socialno delo je včino pokojni Sakovič s tem, da je dao vse svoje zemlišče v najem siromakom i najpotrebnejšim, ki so komaj meli griidico zemle. To je včino naravnost po smeš-noj ceni. Samo vsakdenešnji kriih si je obdržao, yse driigo pa je dao potrebnim. »Sirmak sam prišeo, sirmak odidem!« Brano i zagovarjao je pravice sirot, kde z dobrim tanačom, kde s protestom na najvišjo oblast. Dobro mi je v spomini dogodek Iz časa vojne. Med bojnov so bojne vdovice i sirote dobivale 48 podporo od države, ali od notariušov so jo pa dobile tiste, ki so bile bogatejše i ešče malo lepše. Sakovič je protesterao i prote-čterao tak dugo i tak daleč, da je zmagao i notariuš je bio po-zvani, da popravi včinjene krivice. Podpirao i pomagao je si-rmake iz darov sv. Antona i v Tornišči je sv. Anton od nekda preci bogat. Skrbo je za krščansko kulturo i prosveto, da je zidao več Rim. katoličanskij šol. Samo v Torjanskoj fari jih je postavo štiri ali pet. Sam pa jih je vodo kak predsednik vseh farnih šolskih odborov. Skrbo je, ka na šole pridejo dobri i verni vučitelje. Zozidao je dve novivi cerkvi, edno v Tornišči, edno pa v Polani. Prvo cerkev v čast Srci Jezusovomi v našoj krajni je on postavo! V Polani je tiidi zozidao novi farov i je vse pri-pravo i vredo za samostojno novo faro. V Tornišči pa je dao farov preseliti k novoj cerkvi i vsa dela i predpriprave za zi-danje farofa je sam zvršo, ar je bio pod tem pogojem vpokojeni, da zidavo novoga farofa vodi i dogotovi. Kda so pa začeli z zidavov, so njemi prezv. piišpek iz neznanoga vzroka odvzeli to dužnost i jo podelili njegovomi nasledniki, tak ka je ne mogeo on svojega začetoga dela dokončati. On je sproso v Ljubljani podporo za renoveranje stare cerkvi i njenih zgodovinskih fresk. Delo se je začelo i se ešče nadeljuje. V politiko se je pokojni Sakovič ne mešao. (Najvažnejši politični stopaj, najmre prikliičitev Slov. Krajine Jugoslaviji je Cerkev v Velkoj Polani. 49 Torjanska cerkev. pa on tanačivao Kleklni, ki je bio njegov dugoletni spovednik. Vrednik.) Politična pitanja je rešavao samo načelno. Važne članke je objavlao v »Novinaj« pa tlidi v »Naših Novinaj«.* Zanimiv je njegov članek: »Smo Ii Prekmurci narod?« Iz toga članka je nastala »Mosok Jafetova vojska« leta 1926. Tiidi politično pitanje je rešo iz evangelija. Kda so Vilsonova načela obliiblala sveti zgiibleni paradižom, te je on na to pisao: »Vsak-ši človek mora nositi jarem. Kristuš sam pravi: Vzemite na sebe moj jarem, moj jarem je sladek i breme je ne žmetno! Vsaki človek mora nositi jarem božij i človeškij zakonov. Jarma nas ne bo nišče odslobodo, če nam ga je Bog naložo. Samo razlika je ta, ka je eden podmetani, driigi pa goli. . . « Pokojni Baša je pravo: »Sakovič reši vse samo z visikoga, v vsakdanešnje blato se ne meša.« (Poslanci Klekli je večkrat pisao v Beograd, kak' se naj drži i bori. Vr.) Posebno je Sakovič skrbo zo diihovniški naraščaj. V 15 letaj njegovoga živlenja se v torjanskoj fari vzgojilo 12 dii-hovnikov, nekaj svetne inteligence i nekaj sester redovnic. Za *že davno pokojne »Naše Novine« je izdajala proti našim krščan-skim »Novinam« bivša »domača prekmurska stranka«, štere namen je bio narod zapalati, da pogodi za visoko ceno agrarno zemlo. Pokojni Sa-kovič ne je zato napisao par člankov, kak da bi on pripadao k toj »do-mačoj prekmurskoj stranki«, v njeni list v »Naše Novine«, nego zato, ar je mislo, ka naše krščanske »Novine« ne bi viipale objaviti njegovih. člankov. Tu se je zmoto i zmoto je sam prizano. 50 seov ešče pa je zapiisto nad 20 dijakov. Leta 1914 ob priliki ferme je bio guč za naraščaj slovenskij diihovnikov. Sakovič je sproso od blagopokojnoga beltinskoga grofa pomoč-podporo za sirmaške naše dijake, ki bi imeli volo za diihovniški stan. I driigo leto je s tov podporov poslao v šole že dva dijaka. On je liibo dijaštvo. Ne je bilo dijaka v fari, ki se pri svojem pri-hodi i odhodi nebi zglaso pri »popovij«. Posebno je llibo svoje klerike i diihovnike. Prvomi svojemi diihovniki je 1. 1927 etak zapisao v spomin: »Nišče nemre dvema gospodoma sliižiti!« Mt VI. 24. Za moje pasterske službe v etoj fari je dnes 10. novameša. Do zdaj je bilo 6 salezijancov, 2 frančiškana i 1 svetni svečenik. Teh devet je že prle odišlo študeret, kak sem jaz postao paster staroslavne torniške fare. Ti častiti brat, pa si te 10. novo-mešnik v 14 letaj mojega pastirstva i te prvi, šteri si prvi stopo izpod moje roke na eto pot, štera te je dnešnjega dneva do cila pripelala. Tvoj veseli den je meni tiidi veseli, tolažbe pun den. Ar če telovni očevje mirno i zadovolno gledajo na konec svoje zemelske poti, če nehajo za sebom svojega sina, šteri bode njihovo gospodarstvo, hižo, ime gor-držao na sveti, te mi dii-ševni očevje ešče v vekšoj meri imamo vzrok zadovolnosti i Pročelje cerkve v Tornišči. 51 Cerkev v Bogojini. ' . ¦ tolažbe, če so se z naše duševne familije, z naše fare vzgojili novi diiševni očevje, šteri bodo, kda mi opešamo ali vmerjemo, ka do naprej spelavali našo sv. slližbo! Častiti brat! Zato Te dnes z veseljom pozdravljam! Daj Bog, da bodeš vse svoje sv. meše s takšim srcom dariivao, s kakšim si denešnjo prvo prikazao! Jaz imam veliko viipanje v tvojo diihovniško prihodnjost, ar sem vido, ka si se Ti z neraz-deljenim srcom podao v šolo Kristušovo. Med tvojim priprav-lanjom si naslediivao opomin sv. Pavla: »Boži vojnik se ne zaplete v posvetne posle!« Tim 2, 4. Dragi! To sveto opravilo Kristušovij vojnikov ti v celom svojem živlenji nikdar ne profa-niraj! (Ne vzemi posvetno svoje svečeniške slližbe!) Tvoji posli, tvoja dela morejo biti Kristušova dela. tvoje orožje sv. evan-gelij i sakramenti! Ti, č. brat, moreš svoja dela z božim merilom meriti i z božov vagov vagati! Telko bodo vredna, kelko bodo vredna 52 za večnost! I v tom božem računanji je neizmerno več vredno delo, če s Kristušovim navukom i peldov, na pot zveličanja spravi edno diišo, kak vsi imenitni govori vseh ministrov i poslancov sveta! I edna spoved ednoga spokornika je neskon-čano več vredno delo, kak vsi dobri zakoni, vse podpore i vse driige zemelske ugodnosti, Štere bi liidem spravili ministri, ali posianci!** »Tak nas naj svet ima, kak sliižabnike Kristušove i delivce božij skrivnosti!« To je, naj liidje v tebi vidijo jslugo Kristušovoga i delitela skrivnosti božih! Amen! Tak naj bode!« Tak se je znao Sakovič veseliti svojim, tak je včio i vzga-jao, ne za političnoga gonjača, ne za igralce, ne za politikuše, nego za služabnike Kristušove! Edno želo je imeo pokojni Sakovič: zapiistiti za seov ednoga dobroga diihovnika. Viipamo, da si je ne samo ednoga, nego skoro v vsakšem leti vzgojo ednoga. V svojih 15 letaj je zapiisto 14 mladih diihovnikov i ešče nekaj bogosloveov. Vsaki izmed teh nosi v srci globoki spomin pokojnoga Sakoviča. Vsaki dela po svojem načini iz diiha pokojnoga vučitela i vzgojitela! Po vsem tem bi si što znao misliti, toga moža pa so na dlani nosili! Ne, ne je bilo tak, nego mnogi ga ne so razmili, dosta nezahvalnosti, nespoštiivanja, celo preganjanja je mogeo pretrpeti tak od naroda, kak od višjih. Leta 1924 njemi je višja oblast povedala, da je nesposoben i nezmožen za vodstvo Tor-janske fare. Razočaranja i prevar je doživo teliko, da je po-stao triiden i je proso za pokoj. Komaj na tretjo prošnjo i na vsemogoča doktorska spričevala, ga je dosegno. Leta 1928 je odišeo v tiijino i tam je za 2 leti vmro 1930. IX. 22. ** Ta trditev pokojnoga Sakoviča je popolnoma istinska. Diiša je več, kak vsi govori v parlamenti, kak vse podpore. Pa še več. Več je kak diihovniška, več kak kraleska čast. Od celoga sveta je še več, kak sam liibleni Jezuš pravi. Nego te dliše se ne najdejo samo po faraj. Te diiše so po celom sveti, vu vseh stanaj i pozvanjaj razstepane. Zato po-šila Jezušova mati — Cerkev k tem dlišam vsem svoje diihovnike. Edni vračijo telo, kak smileni bratje, driigi včijo po šolaj vse svecke znanosti, tretji pišejo novine, štrti med delavci i izseljenci se miidijo i njim delo, zasliižek spravlajo, pa driigi pomagajo kak poslanci pravične zakone sklanjavati. Vsi ti, če je Cerkev pošle, iščejo zveličanje tak dragih diiši če so goreči, dostakrat več diiš dobijo, kak mnogi dušni pastirje na fari. G. Sakovič ne pisao ali se borio proti tem, štereje Cerkev kama poslala, ar je znao, da ka Cerkev dela, to Kristuš d e 1 a. Ve je on sam podpirao Klekl Jožefa, ka so bili zvoljeni za poslanca i sam bio driigi Ivanoczy, ki so bili oblastni poslanec. Pokojni Sakovič se je borio proti siabim diihovnikom, ki so zanemarjali svoje dlihovniške dužnosti, so iz kloštrov bežali, reverende ta liičali, včasih celo od vere odpadnoli i so se kakšoj političkoj stranki v jarem napregli, kak irjemi priganjačje i kurtašje. Proti takšim »štrebarom« je upravičeno nastopo i ž njim vsaki pošteni človek. 53 Boj je bilo njegovo živlenje, boj za narod, za zapuščeni i ne-spoštlivani slovenski narod i njegove pravice. Kda je narod zmagao, te je njegov junak razočaran i prevaran v svojoj do-movini, vmirao v tiijini. Prle ga je doletela tam smrt, kak je dokončao delo za slovensko liidstvo v rabskoj krajini, kak je dokončao : Staro molitveno knigo« i »Evangeliume«, diiševno hrano svojemi liidstvi. Dolnji Senik na Vogrskom. Zadnji dnevi pokojnoga Sakovič Jožefa i njegova smrt. Piše njegova sestra: »Pri svojem ubogom i trpečem brati sem bila 12 dni. To je septembra 10. sem prišla na Senik i 22. ga je vmro. Vervlite mi, da kaj je postao, to je nepopislivo. Nje-gova priprava na smrt je spodobna mantrniškoj. Čisto mirno leži, skliičuje svoje roke k molitvi . . . Kda sem prišla k njemi, odpre svoja vlista i mi pokaže ka nema jezika i se bridko zjoče. Sam pri sebi je gučao: »Moj Bog, moj Bog kam sem prišeo. Le poglej me.« Kakši strašni trenotki so to bili, si lejko mislite. Nekaj v srce segajočega je bilo pred njegovov smrtjov: G. Kos, plebanoš so prišli 4 dni pred smrtjov i se zahvalili njemi za vse, ka so se lepoga i dobroga, kak nigdašnji njegov kaplan navčili i ga prosili za blagoslov. I je podelo zadnji blagoslov v živlenji. «Jaz se ne bojim pred Gospoda Jezuša Kristuša iti, bom tam tlidi molo za Vas!« To so bile zadnje razumlive reči v tom živlenji. Septembra 21. sem ga pitala, če jako trpi. Mi je samo prikimao: Ja. Opoldne sem ga pa pitala, ali več mi je 54 ne prikimao, samo debele skuze so se njemi vlejale. Z deklov sva ga oblekli v novo perilo, čarne hlače, reverendo i robačo z lilastov štolov. Trije mali zdihljaji i bio je mrtev. Križ i rožni venec je vzeo s seov v grob, kak je pokojni želo. Šlar i cvetje je prepovedao na drevo. Koliko sirmakom je dal fal kriih, sam pa je mogeo od glada vmreti. Za Viizem mi je ešče pisao: Tii sem zdravejši, kak v Tornišči i se bole počiitim, samo jezik je malo sumlivi. Če pa Gospodni Bog tak šče, ka de mi to smrt, naj se spuni njegova sveta vola.« Od pokojnoga Sakovič Jožefa, ob priliki njegove smrti so lepi članek pisale naše »Novine« 5. X. 1930 i pa Szombat-helyske Vasvarmegye 1930. IX. 23. i 28. Največ pa je zapisano v srce njegovih farnikov i našega slovenskoga liidstva! Te skromne vrstice posvečiijemo velkomi moži, oči, vučiteli, vzgojiteli i diihovnomi vodniki našega ludstva v toplo zahvalo i v časten spomin. Dobro znamo, ka je to pisanje nej po miš-lenji i želenji pokojnikovom, ar je on kaj takšega nigdar ne želo i njemi naše pisanje nikaj ne pomaga i ne škodi! Nego to smo včinoli za volo nas samij, iz naše potrebe i za našo korist. Pre-govor pravi: »Narod. ki svojih velkih mož ne spoštuje in ne časti, jih vreden ni!« Na to istino nas opominja tudi sv. pismo. Skromen spomin ima na cintori Dolnjega Sinika, na svojem grobi. Nepozabliv i trajen spomin njemi pa ohrani ti, slovenski rod, v svojem hvaležnom srci! Čast, slava i zahvala našemi diišnomi pasteri Sakovič Jožefi! Što šče spoznati pokojnoga Sakoviča, preceniti i razmiti njegovo živlenje i njegovo delo, tisti more najprle preštuderati naš narod i njegovo tedašnjo zgodovino. To je podlaga za ra-zumevanje tiidi toga spisa. Lendavski dekan Ivan Jerič. 55 Dr. Matija SlaviC, prelat sv. Oče, profesor bogoslovne fakultete na slovenskom vseučili-šči v Ljubljani. Za čas dveh let je zdaj rektor vseučilišča. Pri toj pri-liki se ga ponovno za-hvalno spominja naša Slovenska krajina — brez njegovoga gore-čega dela na mirovnoj konferenci v Parizi mi ne bi bili oslobojeni. Za-to ostane njegovo ime večno v Časti naše zgo-dovine! G. prelat je ro-jeni 27. jan. 1877 v Bu-čečovcih. v fari Sv. Kri-ža na Murskom poli. Tak je naš bližanji ro-jak. Napisao je poleg mnogih člankov od naše krajine tiidi francosko i slovensko knigo »Prek-murje«, v Mladiki 1923 pa več člankov od naše-ga živlenja. Naša gimnazija Prvi sad naše slobode leta 1919 je bila naša gimnazija v Soboti. Pa čiidno žalostno: že leta 1925 so pozabili tisti, ki od-lociijejo, da je Slovenskoj krajini njena gimnazija — spomenik državne pa diiševne slobode! Nazaj v robstvo so nas osodili, gda so tisto jesen zaprli 5. i 6. razred sobočke gimnazije! Nig-dar se to ne zbriše iz naše zgodovine! Kakše so bile borbe za našo gimnazijo, to je nekelko po-pisano v Kalendari 1928. Med tem se je dvakrat vršila matura na njoj, — zdaj je pa vnovič samo nižja, štirirazredna. Tak smo žalostni, da mnogi pravijo, naj nam jo raj čisto vzemejo, če nam nešče jo dati poštene, popune gimnazi je! ... Edino naše Novine so pisale za popuno gimnazijo, za red na njoj — pa so dobile odgovor, da njoj s tem škodijo i liidstvo burkajo. Na to mi samo telko odgovarjamo: bodočnost de ostro sodila vse tiste, ki so našo gimnazijo vničili i tiste, ki so se za njeno spopunenje ne triidili, ka bi bila njihova dužnost. Mi se pa ščemo boriti nadale za popuno gimnazijo v Soboti, ki naj prinese lepšo prišestnost Slovenskoj krajini! Naj živi! 56 Kmet je krao Večina našega naroda je kmečka, zato kmečki stan vzdr-žavle državo s svojim delom, on vzdržavle vse človeštvo — ar je kmetijstvo najbole naturen stan, najbliže zemli i živlenji. Kmet je najbole tesno zvezani z zemlov, on žive najbole natur-no, naravnoč iz zemle si jemle svoj živež, svoj obleč. Vsi driigi stališi pa so odvisni od kmečkoga i eden od driigoga. Večinoma tiidi po mestaj živejo, tak da so od zemle popunoma odtrgani. Na kmeta gledajo vsi stališi nekak etak: ej, kak njemi dobro ide: sloboden je, vse njemi zemla da, nišče njemi ne zapovedavle, gda more iti na njivo, v miri i dobrom zraki žive itd. Pesniki vsej časov senjajo od sreče mirnoga i zdravoga kmečkoga živlenja na vesnici. Kmet pa na vse to grdo po-gledne pa zmuvi: Ka pa dača, pa živino dariijemo, pa znova dača, pa to pa ovo — nemremo več živeti! Istina, posebno dnes je malošteri kmet zadovolen! Pa ravno v tom žmetnom časi nesmi naš kmečki narod zgiibiti svojega viipanja, svojega čiitenja, da on podpira vse drUge stališe — to je svoje s a m o zavesti. Ne gizda, liki pošteno i zdravo čiitenje, zavest, da mora kmet živeti svojemi stališi spodobno, da more iskati na-čin, kak bi se okrepo v nevolaj — to čiitenje i mišlenje naj se naseli v naše vesnice, v vsakoga našega kmečkoga človeka! Ne zdvojiti, liki napnoti vse svoje moči za zbolšanje svo-jega živlenja — pa se povrne zadovolstvo na naše ravnice i brege! Pa vendar — poleg vsej nevol: kmet je krao! Zna-meniti slovenski pisateo dr. Ivan Tavčar je bio fiškališ i župan Gimnazija v Murski Soboti. 57 mesta Ljubljane, gda je v nekoj svojoj pripovesti, štera je vsa prelepa pesem slovenskoj zemli i njenomi kmeti, zapisao etak: »Kmet je kralj. Če ima dobro in čedno (lepo) napravo (to je hrame, vso pripravo), če ima primerno (prilično) zemljo, da jemlje iz nje živlenje in davek, če nima dolgov, pač pa polne hleve in če ima še kopico (kiip) zdravih in pokornih otrok (dece), je km e t k r a 1 j, neodvisen od vsega sveta.« Te reči so tak proste, ali tak pune! Dobro je premisli, zapiši si je v srce, da ti zabrnijo V dtiši, gda te bodo nevole tlačile. Če tiidi ne boš meo vsigdar obilnosti — sloboden si! O č a i m a t i — oba skiipno naj vladata driižini! Naj minejo tisti časi, gda je pijan i zapravlivi pa kričač driižinski oča samo kunou svojo ženo, reči njoj je pa ne dao nikše. Vsako ešče tak malo zaničiivanje ženske naj premine zmed nas! Isti pisateo je zapisao ete reči: »Slovenska kmetica, še vedno (vsigdar) te pre-malo spoštujemo! Podobna si muli, ki zdelana in odrgnjena (oguljena) vozari po skalovju! Pridna (vrla) si pri delu, vedno si v skrbeh, da bi se ne podrl kak vogel hiše, da bi mož ne znosil preveč v pivnice (krčme), da bi se otroci ne pokvarili. Malo imaš od živlenja, uboga (sirmaška) ti mučenica! A tvoja je vendar zasluga (zasliiženje), da je tlačena in raz-trgana slovenska domovina ostala skupaj! Te domo-vine prvi steber siti, slovenska k m e t i c a, ki spiš navadno na slami in pod raztrgano odejo ter (i) ješ, kar možu in otrokom ostane!«« Slovenski mož, spoštlij to našo mantrnico, steber našega naroda — našo ženo i mater! Podpiraj jo v težavaj, boj njena podpora! Ti slovenski mladenec pa mož, ti pa boj trden v svojoj poštenosti, liibi našo slovensko zemlo, trpi za njo, da nas ona odreši! Čiij, kak globoko i čiidovito lepo jo je popisao isti Ivan Tavčar: . . »Eno je glavno: naša zemlja se nam ne sme vzeti in narod slovenski mora stati kot večno drevo, kate-remu korenine nikdar ne usahnejo! Naj si še tako zapuščen in osiromašen, te veže trdna ve-riga na nekaj, česar se vsak hip ne zavedaš: ta nekaj je —• z e m 1 j a, na kateri si se rodil. To je naša edina neskaljena prijateljica, vedno ti kaže en in isti obraz in zvesta ti ostane, če jo še tolikrat zatajiš! Zemlja domača — ni prazna beseda: del je mojega življenja, in če se mi vzame zemlja, se mi je vzelo 58 tudi življenje. Ko si oglodan do kcsti, ko te povsod prega-njajo, kakor bi se bile gobe razpasle po tvojem telesu, te sprejme domača zemlja. z istim obrazcrn, kakor te je sprejela nekdaj, ko so te še v zibel polagali. Nisi doživel spomladi, da bi te ne bilo objemalo njeno cvetje in jeseni, da bi ti ne bila sipala svojih sadov. Mogoče, da je težko umreti — ali toliko zapišem, da bi rajši umrl sredi domače doline bodisi od gladu, nego na zlatem stolu nemškega cesarja, kjer bi imel vsega na kupe!« Kmet naš — od tebe čakanio rešitve vsi! Od tvoje zveste sliižbe zemli i našemi starodavnomi načini živlenja pride nam vsem nazaj zdravje, zadovolnost. Zato ostani trden, ne daj se oplašiti, živi po svojoj zdravoj kmečkoj naturi — pa boš vido, da se prenovi živlenje vsega sveta v lepše dni! Oton župančič: Sveta si, zemlja ... Sveta si, zemlja, in blagor mu, komur plodiš — z oljem mu lečiš razpokano dlan, shrambe mu polniš in vina mu vračaš za znoj, daješ sena in otave za vola, ki vlačil je brano, hodil pred plugom in družno potil se z oračem; točiš cvetlicam v čaše medu, da pride bučela, gnana od tajne skrbi spomladi na delo za božič; ni gospodinje strah mrazov, zakaj nje družina dvojno obleko ima, in čuješ na tnalu trlice? In osnutek na stativah čaka že votka. O, tam sveti duh razprostrl je krila nad mizo, blažen je trud in blažen počitek družini. "O rodni dom, o hiše očetove streha ti! Siromaku si grad in popotniku v dalji uteha ti: golob izpod tujega neba trepeče nazaj, kaj lastavka v južnem poletju strpeti ne more? Na gnezdo spomin jo nese čez morje in gore. Oton župančič (rojen 1. 1878) živi dnes v Ljubljani. V toj pesmi živo popišiije lepoto kmečkoga živlenja i doma. »Blagor mu« - blaženi, ki; vol — jilnec; stative — krosna; sveti duh — je golob, ki v ništernij Mžaj visi nad stolom (mizo); hrepenenje — želenje; uteha — tolažba. 59 Oton župančič: Sveti trije kralji V viharju mi okna žvenkečejo, pred okni mi konji rezgečejo ... »Oj, vstani, zaspani gospodar! Mi smo Gašpar, Miha, Boltežar, smo sveti trije kralji. Iz jutrovih smo dežel prišli, neznan nam je kraj.in trudni smo vsi, mi bi radi tu nočevali.« »»Konjiče v hlev, pa po vina v klet! Ajd v kuhinjo, ženka, brž peč in cvret! Kaj se ti je tak raztrgal obraz? Sveti trije kralji nocoj so pri nas, poglej jih — za mizo sedijo: na glavi se vsakemu krona blešči in Gašpar na palici zvezdo drži, od nje trije roglji štrlijo.«« In žena gre — on pa zaupno med tem: »»Vi gresete tja v mesto Betlehem in zvezda rogata vam kaže pot — baš danes so pravili v cerkvi gospod.«« Sveti trije kralji sedijo, na glavi se vsakemu krona blešči in Gašpar na palici zvezdo drži in vsi trije molčijo. »»A, kaj ne pokušate vinčeca nič? Jaz nisem krčmar niti čifutski ptič, ne bojte se — jaz sem vam veren kristjan, a cviček je moj trdovraten pogan. Bog živi!----------«« A oni sedijo: na glavi se vsakemu krona blešči, šest vanj je uprtih steklenih oči, a vsi trije molčijo. V ništernij krajaj na Slovenskom držijo, da se tistomi, ki se od sčdmoga leta mao sv. trem kralom na čast posti — tej prikažejo tri dni pred smrtjov. Pesem pripovedavle, kak so se kmeti prikazali trije krali, on je pa mislo, da so samo koledniki, ki hodijo za Sv. tri krale spevat — na konci je z grozov spoznao, da so njemi prišli nazvestit smrt! Pesnik je to narodno vervanje vzeo za podlago svojoj pesmi, ki je puna groze; čti jo pazlivo i člito boš njeno lepoto. »čifutski« •= židovski; »cviček je pogan« = vino je ne »krščeno«; »vanj« = v njega. 60 »No, žena, obrni se vendar urno, sveti trije kralji so lačni zelo, sveti trije kralji — hudo se drže, sveti trije kralji — kaj hočete?!« Sveti trije kralji sedijo: velike votline so njih oči, na licih mesa ne, kože ni, in vanj in vanj strmijo. In kot pri večernicah kadar trije kanoniki pred oltarjem kleče, po cerkvi odmeva njih nizki bas: vsi trije na enkrat: »Saj častil si nas!« Le to — in potem molčijo ... Na licih mesa jim, ne kože ni, velike votline so njih oči. — Tak do jutra vanj strmijo ... Naše prelje. Kelko jih ešče je? 61 Tri obletnice Našemi narodi je dao Bog dosta mož, ki so nam prinašali nove, svetle misli v težkih časaj, kazali nove poti. Ravno spo-minske obletnice so pripravne za to, da njihovo delo spoznamo, se od njega prenovimo. Tii prinašamo slike treh slovenskih mož, šterih obletnice smo letos obhajali. Anton Martin Slomšek se je narodo 26. novembra 1800 na Slomi pri Ponikvi v bližini Celja. Postano je diihovnik i nazadnje Pušpek Anton Martin Slomšek. škof (piišpek) lavantinske piišpekije. Mro je 24. sept. 1862 v Maribori. Zakaj smo se vsi Slovenci spominali letos sedem-desetletnice Slomšekove smrti? Zato, ar je Slomšek bio velki vzgojiteo naroda: ne samo kak diihovnik, z rečjov — tiidi s pisanjom je včio liidstvo. Napisao je mladinsko knjigo »Blaže in Nežica« ; mnogo pesmi, ki se ešče dnes spevlo; osnovao je Družbo sv. Mohorja, ki je poslala že milijone dobrih knig med Slovence; kak piišpek je preneso piišpekijsko središče iz Št. An- 62 draža na Koroškom v Maribor i pridriižo mariborskoj piišpekiji mnoge Slovence, ki so prle pripadali gračkoj — s tem je rešo te Slovence ponemčenja. Slomšek je bio goreči Slovenec: častio je slovenski jezik; pravo je: Sveta vera bodi vam luč, materin jezik pa ključ do prave omike (znanja). Dr. Janez Evangelist Krek se je narodo 27. novembra 1865. pri Sv. Gregori na Dolenjskom, postao je diihovnik i profesor v ljubljanskom semenišči, potom poslanec v državnom zbori Dr. Janez Ev. Krek. v Beči (na Dunaju). Mro je 8. okt. 1917. v Šent Janži, pokopani je v Ljubljani. — Krek je bio tisti, ki je začno velko delo za re-šitev delavca i kmeta. Želo je preosnovati vse življenje na kr-ščanskoj podlagi, da bi tak živeli vsi človeka vredno življenje. Vzgojo si je dosta pomočnikov; bio je človek velikanskoga i vsestranskoga dela: neprestano je pisao knige, v novine, gučao na zborovanjaj, v parlamenti itd. Drugo njegovo delo je šlo za tem, da se Slovenci oslobodijo tiihinske avstrijske i vogrske 63 vlade. To ^e je naskori zgodilo, — liki že po Krekovoj smrti. Petnajst let že počiva — njegov dlih pa naj žive med nami! Dr. Anton Korošec se je narodo 12. maja 1872. pri Sv. Ju-riji ob Ščavnici. Tiidi on je diihovnik. Bio je urednik novin v Maribori, naskori pa je stopo v politično življenje. Skiipno s Krekom se je boro za našo slobodo i prečteo 30. maja 1917 v bečkom parlamenti »majsko deklaracijo«, ki je zahtevala lastiv-no državo jiižnih Slovanov. Po osloboditvi je dr. Korošec posta-no voditeo prve vlade, takzvanoga Narodnoga sveta v Zagrebi. Za tem je bio večkrat predsednik vlade i minister. Kak mož velkih zmožnosti je dosta včino za celo državo. V najnevarnej-šem časi je vsigdar Korošec rešo potapljajočo se ladjo. Ob nje-govoj šestdesetletenici njemi žele Slovenska krajina, naj nam njegovo delo prinese ešče dosta dobroga! Dr. Anton Korošec. Praktičen človek šče dosta viditi, premisli i prevdari prle kak se odloči. Zato praktični liidje prelistajo velki Suttnerov cenik či njim trbe vore, zlato i srebrno robo ali dare. — Obilna zbera, ki jo te lepi ilustrovani cenik niidi, omogoča vsakomi, da pogodi pravo, a da ne potroše več penez kak bi trbelo. I naši čtevci dobijo te cenik brezplačno, či ga z dopisnicov zaprosijo od tvorničke hiže vor H. Suttner v Ljubljani br. 895. Kak reklamo da tvrdka Suttner žepno voro že i za Din 35.- i budilku že za Din 45.- 64 Naši diiševni delavci Dliševni delavci, ki so orali zapiiščene njive dliš i src v Slo-venskoj krajini pa sejali seme dobre i lepe reči med liidstvo, so bili diihovniki i vučitelje, ki so živeli v našoj krajini. Tej so s svojov živov rečjov delali za napredek diiševnoga živlenja med narodom. Njihova imena so z vekšega preminola — tak kak mine spomin na dešč i sunce, ki dela zemlo rodovitno — ostao pa je sad njihovoga triida, ki prehaja od roda do roda v diiše . .. Ostanola pa so imena tistih, ki so kaj napisali v našem narečji na hasek našemi liistvi. Mnogi med njimi so ešče nedavno med živimi bili, driigi ešče dnes živijo i delajo, prihajajo pa mlajši, ki želejo delo nadaljavati... Eti naj bodo zapisana imena tistih, ki so kaj več i pomeb-noga napisali za nas s kratkim popisom njihovoga dela, kelko je to v našem Kalendari mogoče. Kelkorat odpreš Kalendar, pogledno si edno zmed teh imen pa znaj, da iz našega liistva shaja mož, ki je želo dobro svojemi narodi. Delo naših diišev-nih delavcov je naše diiševno bogastvo! Mladina, posebno ona, ki se sama pripravla za šolane stališe, naj pa ešče išče več od vseh teh mož, da dobro spozna njihovo delo! Njena dužnost je to! Kak želeš obogatiti svojo diišo z diiševnim živlenjom vsega naroda — če ne poznaš niti znamenitih mož svoje domače kra-jine? To pa moraš včiniti — če si ne siiha vejka na drevi na-rodnoga živlenja. Augustič Imre, r. 1837 v Murskih Petrovcaj, mro 1879 v Budapešti. Zvršo je 6 gimnazijskih razredov, bio v grofovskoj sliižbi, nato 15 let hitropisec (stenograf) v državnom zbori v Pešti. V mlajših. letaj je pi-sao vogrske pripovesti. Izdavao je od 1875 do smrti prve novine v našem narečji: »Prijatel. Znanost razšerjtivajoče mesečne novine«, na konci že s slovenskimi črkami. Napisao je šolskivi knigi: »Navuk vogrskoga jezika« pa »Prirodopis s kepami za narodne šole« i posloveno spis od volitev. Bakoš Mihal, r. v šalovcih neznano gda, mro 1. 1803 v Šurdi (So-mogy). Bio je evangeličanski diihovnik. Posloveno je cerkvene pesmi i je skiipno s števana Kuzmiča pesmami izdao v knigi »Nouvi graduval« (1789). Barla Mihal, r. 1778 v Soboti, mro 1824. Bio je na vseučilišči v Jeni na Nemškom, voditeo luteranske šole, potom farar v Kovago-orši. Izdao je dve molitveni i pesmenivi knigi. Baša Ivan, r. 1875 v Beltincih, mro 1931. Živlenje i delo pokojnoga bogojanskoga plebanoša je popisano v lanskom Kalendari. Bio je med začetniki našega Kalendara, urednik Marijinoga lista; poleg Ivanocija pa Klekla star. je on največ napravo za našo krajino. 65 Baša Jožef, r. 1894 v Beltincih, mro 1916 v Sombatheli kak bogoslo-vec Goreči Slovenec je bio, ka je zapisao v svoje mnoge pesmi, štere so prtnesle Novine i Marijin list, večina pa je neobjavlenih. Bio bi naš pesnik, če nam ga ne bi zela smrt. Borovnjak Jožef, r. 1826 pri Sv. Bedeniki, mro 1909 na Cankovi kak plebanoš. čteo je slovenske knige pa novine s Preka, širio mohor-ske i Slorašekove knige. Izdao je M. Kiizmiča »Knigo molitveno«, sam pa napisao »Duhovno hrano« i »Sveti angel čuvar«, »Mali katekizem«. Pomagao je pri sestavlanji Pustaijove pesmarice. Iz vogrščine je pre-stavo »Mali politični vodnik«. Obiskavali so ga slovenski diihovniki i vačenjaki; sam je pisao v ljubljanski časopis »Slovan«. Czipott Jiiri, r. 1794 v črnelavcaj, mro 1834 kak farar na Hodoši. Napisao je molitvenik »Duhovni aldovi« (1829). Flisar Janoš, r. 1856 v šalamencih, bio vučiteo i je zdaj ravniteo evangel. dijaškoga doma v Soboti. Dosta je pisao v »Diiševni list« pa »Evang. Kalendari«, šterima je tiidi urednik. Izdao je vogrsko-slovenski slavarček. Godina Jožef, misijonar, r. 1898 r,a Dolnjoj Bistrici. Leta 1918 i 1919 se je posebno triido za osvoboditev Slovenske Krajine. Kak legi-jonar je bio 3. jan. 1919 od Vogrov vjeti, 5. februara je iz voze vujšeo. O Slovenski Krajini je pisao največ v »Slovenci«. Zdaj je ravnatelj Misijonske tiskarne in vrednik misijonskih listov. Ivanoczy Franc, dr. bogoslovja, r. 1857 v Ivanovcih, mro 1913 na Tišini. Narodni buditeo Slovenske krajine. Več o njem glej v Kalendari 1915 i v letošnjem Kalendari. Kardoš Janoš, r. 1801 v Noršincih, mro 1875 kak farar na Hodoši. Kardoš je najbole plodoviti evang. pisateo. Spisao je dosta verskih šol-skih knig, posloveno »knigečtenja;< z vogrskoga. Sestavo je »Starišin-stvb i zvačinstvo«, posloveno znamenitoga vogrskoga pesnika Aranya spev »Toldi«« i sv. pisma stari zakon. Kerec Jožef, salezijanski misiionar, r. 1892 v Prosečkoj vesi. že doraščeni dečko je šou v šole k salezijancom. Leta 1921 je odišeo v misijone na Kitajsko. Delovao je v Makau, Taonunu i Hongkongu z velkov gorečnostjov i z velkimi uspehi. Prestao je dosta nevarnosti. Pisao je misijonska pisma največ v »Katoliške misijone« pa tudi v »Ma-rijin list« in naš Kalendar. Leta 1932 je prišeo na odpočitek v domovino. Leta 1933 namerava odpotovati nazaj v Hongkong. Klekl Jožef st., r. 1874 na Krajni, plebanoš pri Sv. Sebeščani, od 1. 1910 v pokoji v črensovcih. Z Ivanocijom i Bašom začno izdavati Kalendar, 1. 1908 začno Marijin list i 1. 1913 Novine Prilublena je nje-gova molitvena kniga »Hodi k oltarskomi Svestvi (1910). Poleg mnogih spisov v svoje liste je pisao tiidi pesmi pod imenom »Srčen«. Nesebično je mnoga leta skrbo za našo krajino kak narodni poslanec, zadnji čas z Agrarnov zadrugov i z ustana-vlanjom Doma sv. Frančiška. Kleklovo Ne tekne ram jesti? Nemate teka! Uredite želodec i čreva! Poku-šajte Fellerove Elsa-pilule za čiščenje krvi, 6 škatul Din 30.- i Elsa fivedske kaplice za jačanje želodca, 2 kanti Din 50.- Zadovolni te! Proti kašli i bolečinam v prsaj se vsigdar 'fali Pelierov Elsa Zagorski sok, 2 kanti Din 50.— od lekarnara Eugen V. Feller, Donja Stubica br. 823 (Savska Banovina). 66 zasliiženje je, da začno gibanje za osvobojenje Slovenske kraiine i njeno zjedinjenje z ostalov Slovenijov i Jugosiavijov. Klekl Jožef ml., bratranec Klekla st., r. 1879 na Krajni, zdaj ple-banoš v Velikih Dolencih. Dugi čas je vrejiivao Kalendar, 1918/19 pa Novine. že po osvobojenji je priteo v 15 mesečno vogrsko vozo. V Kalendari je s podpisom »kj« napisao dosta pobožnih, gospodarskih, prosvetnih člankov, zapisao dosta pripovisti, navad, šatring itd. Kontler Julij, r. v Beltincih, lol. upravriielj ra Prihovi. Pi.sao je v Novine, Nčpujsag i Kalendar. Izdao je s Kompoljskim 2 snopiča »Narodne pravljice iz Prekmurja«. Kiizmič Mikloš, r. 1738 v Gornjih Slavečih, j 1804 pri Sv. Bene-dikti (Ivanovci), gde je bio plebanoš i »okrogline slovenske vice-ošporoš«. On je napisao prvo knigo za katoličance v Slov. krajini ..Szveti Svan-gyeliomi« 1780; sestavo je šolsko knigo »Silabikar«, b?bli'o, I: :'fo za betežne i znamenito »Knigo molitveno« 1783, ki je ešče dnesden pri-lliblena kak »staroslovenska«. Kuzmič je v tistom zapuščenom časi velko delo opravo za naše liidstvo. Kiizmič števan, r. 1723 v Striikovcih, f 1779 v šurdi (Somogy), gde je bio farar. Znameniti je, ar je v naše narečje prepisao svetoga pisma »Nouvi zakon« 1771 i to v tak lepom jeziki, da ga ešče dnesdžn ob-čiidiijemo. On je tiidi znao, da smo mi s Slovenci »na štajerskom i Kranjskom» eden narod. Košič Jožef, r. 1788. v Beltincih, f 1837. kak plebanon na Go:-. Seniki. Napisao je »Kratki navuk vogrskoga jezika« i »Zgodbe vogrskoga kra-lestva«, najlepše njegovo delo pa je »Zobrisani Sloven i Slovenka med Miirov i Rabov«. Tii je popisao mnoge naše starinske navade, davao navuke, kak se trbe lepo oponašati, ne vervati v šatringe itd. To je naša najlepša kniga za vzgojo liidstva. Kiihar števan, r. 1882 v Bratoncih, f 1915 ravno tam. Nabiralec narodnoga blaga. Gl. Kalendar str. 71. Kiihar števan ml., r. 1887 v Gradišči v tišinskoj fari, bio plebanoš v Beltincih, gde je mro 1. 1922. Bio je goreči Slovenec, navdiišeni za za slobodo naše Krajine v novoj državi; zato je rad i mnogo pomagao politikom i razmejitvenoj komisiji pri težavnom deli v prvih letaj naše slobode. Murkovič Janoš, r. 1839. pri Maloj Nedeli v Slov. goricaj, t 1917 v Lendavi. Bio je dugo let vučiteo v Beltincih, gde je včio iz slovenskih knig i vzgojo dosta mužikašov v okolici. Prestavo je z vogrščine dve šolskivi knigi. Naslednje je bio vučiteo muzike na lendavskoj meščan-skoj šoli. Kak dugo traja živlenje, to se naprej nemre točno praviti ali telki vsekak moremo gotovo trditi, da se z rednim delom želoca, črev i vseh prebavnih organov znatno podalša žitek, ar od rednoga dela teo odvisi i pravilen tok krvi, brez šteroga nega žitka. Zatoga volo pijo čaj i zdravi ltidje od časa do časa iz zdravilnoga planinskoga rastlinja napravleni »Planinka čaj - Bahovec, da se popunoma sčistijo i da se ohranijo pred preranim povapnenjem žil i prehitroga staranja. Za betežne pa je pa-prava dobrota deluvanje toga čaja. »Planinka« čaj - Bahovec - dobiva se v plombiranih paketih po 20 Din v apotekaj ali pri izdelovateli Mr. L. Bahovec, apotekar v Ljubljani (Kongresni trg). 67 Ošjaj Franc, doktor modroslovja, r. v Filovcih, f 1932 v Buda-pešti. Glej 69. str. tosra Kalendara. c-,. 1 , Pavel Avgust, doktor modroslovja, r. 1886 v Skakovcih, živč kak profesor i voditeo muzeja v Szombathelyi na Vogrskbm? V~ Kalendar, Novine je pisao pesmi, zdaj piše ranogo lepih vogrskih pesmi. On je prvi začno preiskavati naše narečje i napisao o njem več vučenih. raz-prav. Piše tiidi od narodnoga živlenja rabskih Slovencov okoli Mo-noštra. Pustai Jožef, r. v Beltincih, gde žive v pokoji. Več let je vrejiivao »Dober pajdaš Kalendari« i sestavo »Krščansko katoličanske cerkvene pesmi« (1893). Bogač Franc, doktor bogoslovja, r. 1882 na Tišini, bio ravniteo piišpekijske pisarne v Somboteli, gde je zdaj kanonik i papov prelat. Napisao je več vogrskih bogoslovnih knig, za Kalendar 1915 pa Ivano-cijovo živlenje. Sakovič Jožef, r. 1876 v Vadarcih, t 1930 na Dolnjem Seniki. Sestavo je mali katekizmuš i večkrat izdao popravleno »Molitveno knigo«:. Sever Mihal z Vaneče je živo okoli 1750, bio je evang. vučiteo ali diihovnik i spisao evangeličanski »Red zveličanstva«. šijarto števan, r. 1765, t 1833, vučiteo v Puconcih, je priredo za evangeličane »Mrtvečne pesmi« (1796). Temlin Ferenc, s Krajne doma, je napisao 1715 evangeličanski »Gybrski katekizmus«. To je prva poznana kniga v našem narečji. Bogoslovec Jožko Kiizmu. Rojeni v Bogojini 1. 1904. Mro v Bogojini 14. avgu-sta 1931 — malo prle kak bi sliižo svojo prvo mešo. 63 Dr. Franc Ošlay, mro me-seca aprila 1932 v Buda-pešti. Rodom je bio iz Fi-lovec v bogojanskoj fari. Naši pokojni Vsako leto premine med nami starejši ali mlajši. ki je bio delavec za srečo našega liidstva, ali je ešče obetao, da to po-stane. Gda je lanski Kalendar že dotiskani bio, je v Bogojini smrt končala mlado živlenje: bogoslovec Joško Kiizma se je za večno posLovo od nas . . . Narodo se je leta 1904, trpo v šolaj v Lendavi, Monoštri, Soboti, Ljubljani i Maribori, gde ga je v bogoslovji napadnola siišica. Bio je pun živlenja, veselja, delav-nosti. Viipali smo, da dobimo v njem najbolšega diihovnika. Pa v istom leti, gda bi mogeo slližiti prvo sv. mešo, je odišeo, tretjeletni bogoslovec (14. avgusta 1931) v večnost . . . Dragi Joško, žalostni smo, da Te nega več med nami — ali znamo, da se Ti veseliš pri Gospodi živlenja . . . V Budapešti je aprila 1932. premino dr. Franc Ošlay, doma iz Filovec v bogojanskoj fari. Ne je živo med nami, ali liibo je svojo doraovino, pisao je od njene zgodovine v slovenskom jeziki. Bio je med redkimi svetskimi šolanimi liidmi, šteri so prišli iz naše krajine na višiša mesta. Med bojom je bio ime-novani za šolskoga nadzornika v Srbiji, ki jo je Avtsro-Vogrska zasedla. Potom je bio gimnazijski profesor v Pešti, gde v tii-jini počiva sin Slovenske krajine. 69 Za bcgojanskim plebanušom Ivanom Bašom je Bog pozvao k sebi po ednom leti plebanoša sosidne fare: Jožefa Horvath-a, plebcnuša v Martjancih, je 1. niaja 1932. po dugoj težkoj bo-lezni premino. Bio je Beli Ilrvat, rojeni 8. avg. 1880. v Velkoj Nardi. Pa prišeo je v naše kraje, gde je bio kaplan v Črensovcih 7 let i potom 20 let v Martjancih. Z liibeznijov je skrbo za svoje diiše, širio med njirni katoJičanski tisk, poskrbo za novi pre-lepi oltar v starinskoj cerkvi i želo ešče dale obnavlati cerkev. Pa ne samo svojim farnikom — vsem je bio prilubleni, ki so ga poznali. Bio je veseli, prijazen i nišče je ne mislo, da tak naskori zgiibimo pa ednoga dobroga diihovnika v našoj krajini! — Vse-mogočni njemi daj večni mir, njegova diiša nam pa sprosi vredne naslednike! Jožef Horvath, martjan-s?.d plebanos. Rojeni 1. 1880 v Velkoj Nardi, raro 1. ma-ja 1932. v Martjancih. što se more okrepiti, zlasti što je zaposleni v zapreti prostoraj, se gotovi zavariije z krepitvijo mišic i tetiv kak i s poživlenim pretokom krvi s Fellerovim Elsa-fluidom, s tem preskušenim hižnim stredstvom i kozmetikom. Poskusna kanta 6 Din, dvojna kanta 9 Din vseširom. Po pošti 9 poskusnih ali 6 dvojnih ali 2 velki specialni kanti franko 58.— Din pri lekarnari Eugen V. Feller, Stubica Donja br. 823 (SavskaB.) 70 Spomin Števana Kiihara Na bratonskom cintori v beltinskoj fari smo 31. julija 1932. postavili na grobi f Števana Kiihara spomenik, ki ga kaže slika. Počastili smo spomin Števana Kiihara, ki je zapisao premnogo narodnih pesmi, pripovesti i driigo v Slovenskoj krajini. Pisao je v naše domače liste, bio v zvezi z odličnimi slovenskimi mož-mi, širio med nami slovenske knige i slovensko čiitenje. Narodo se je 29. jul. 1882., stopo v bogoslovje ali naskori zbetežao; doma je čakao 11 let na smrt, ki ga je vzela 24. sept. 1915. Spomenoli smo se pedesetletnice njegovoga rojstva, ar je dužnost naroda, da biidi spomin na tiste svoje liidi, ki so za njega delali i diiševno najviše zrasli. Njegov spomin naj nam biidi nove delavce za naš tisk, biidi naj nam nove preiskovalce našega živlenja v Slovenskoj krajini — v vseh pa liibezen do slovenske zemle i slovenskoga jezika, do slovenskih novin i knig. 71 Tuberkoloza, jetika ali sušica pliič Tuberkuloza ali jetika je nalezliva bolezen človeštva i žival-stva, povzročena od Kochovoga bacila. Nalezlivost je dokazao že 1. 1868. Villemin na takši način, da je gnojni izcedek tuber-kuloznoga mesta obolele živali vbrizgao zdravoj, štera je potom tiidi ravno tako obolela. Mem domačov stvarjov največkrat obolijo krave i kokoši. Bacil, ki povzroči bolezen, je jako tenka, s prostimi očmi nevidna paličica, šteroga je 1. 1882. odkrio gla-soviti nemški zdravnik Robert Koch, zato tiidi njegovo ime: Kochov bacil. Ta paličica je največ 4 mikrone duga 0.4 mi-krone debela. Ka je pa to mikron? Če razdelimo eden mili-meter (1 meter ima 1000 milimetrov) na jezero talov, potom imeniijemo dužino ednoga tala mikron. Razumlivo je zato, da takše male delce samo z mikroskopom, to je z drobnogledom lejko vidimo, šteri nam tiidi do 800-krat povekša drobne delce. Kochov bacil hitro vmori močna sunčna svetlost, dugo pa žive na siihom, v prahi, posebno v zaprejti, nezračenih prostoraj. Gotovo bo ništerni klumao z glavov, ka so takša mala živa bitja ne mogoča. Takšim nevernim Tomašom bi želo pokazati samo edno kaplico navadne pitne vode pod drobnogledom, gde bi dostakrat videli celi roj, za zdravje pa največkrat neškodlivih živih stvari. Ja, zviin vidnoga sveta imamo ešče nevidnoga, to je svet bacilov, povzročitelov najrazličnejši obolenj našega tela. Bacil tuberkuloze se lejko vsešerom naseli v našem teli, tak poznamo jetiko čont, kože, obisti, možganske mrene i. t. d., itak jo pa največkrat najdemo v pliičaj. Pliiča so njegovo glavno gnezdo, tii opravla svoj smrtni poseo z najvekšim uspe-hom, ka jasno dokazlije dejstvo, da je v mnogi državaj vsaki sedmi mrtvec žrtev pliične jetike. Zato si bomo pobliže ogledali poti, po šterih on pride v pliiča, njegovo kvarno delovanje v pliičaj, njegovo odstranitev iz pliič po zdravlenji — to pa vse zato, ar nam bo samo po tom natenčnom spoznanji mogoče od-biti vsaki njegov napad, obvarvati se pliične jetike. Za bolše razumevanje vsega toga smo pa prisiljeni napraviti mali ovinek. Spoznati moremo najmre lego, sestavo i posebno deliivanje pliič. Samo na te način bomo razmili škodlivost delovanja Kochovoga bacila ne samo za pliiča, liki za celo telo. 72 Pri pogledi na človeka vidimo na njem glavo, roke, noge in trup. Te trup razdeli vodoravno stena v gornjo prsno in dol-njo trebušno votlino. V sredini prsne votline imamo srce s svojim ožiljom, ob stranej desno i levo polovico pliič, šteri izpu-nita vso prsno votlino. Obe polovici pliič se potom za prst de-beli cevk zdriižita v sapniki, šteri je potomtakšem skiipna do-vodna i odvodna zračna cev za obe polovici pliič. Glavna cev vsake polovice se razdeli na menše cevi, te palik na bole male, okrog šterih je zozidan ostali del pliič. To zgradbo bomo naj-ležej razmili na te način, če si predstavimo, da je iz cevk zraslo vse puno rizlingovi grozdov, šteri petlike i jagode so votle tak, da ostane samo tenka kožica petlik i jagod. Neštevilno takši grozdov eden poleg driigoga sestavla pliiča. Površina pliič od-razloga človeka znese okrog 90 kvadratnih metrov, to se pravi, da če razrežemo jagode pliič odrasloga človeka in jih po vrsti pretresemo na zemlo, pokrijemo 90 kvadratni metrov zemle. To je velika površina za človeška pliiča. Pri izdihavanji se ta površina zmenša, jagode, pliiča se skrčijo i s tem iztisnejo zrak iz sebe, pri vdihavanji se jagode, plliča palik rastegnejo, usrka-vajo zrak v sebe i to se ponavla pri zdravi pliičaj nepretrgano do zadnjega dihlaja. Če postavimo afriškoga divjaka, šteri graditev hiž ešče nigdar ne vido, pred lepo palačo, bo vido samo zviinešnjost i niti senjalo se njemi ne bo, da je hiža zgrajena iz množine cig-lov. Tak smo tiidi mi s pliičami, če poznamo samo gornjo sliko. Celo telo i tiidi pliiča so zgrajena ešče bole podrobno, iz velike množine ciglov, tak mali ciglov, da je vidimo samo pod drobno-gledom i te cigle imeniijemo c e 1 i c e. Celice so fundament naše telovne zgradbe i tiidi živlenjskoga udejstvovanja. Iz celic so sestavlene čonte, mišice, živčevje, maščoba z razlikov oblike i delovanja. Driigo obliko i delo ima namreč pliična celica, kak na primer občiitna celica. Vsaka pa ima po edno jedro i v vseh se vrši delo presnavljanja bar v takšoj meri, kelko je za lastno življenje celice neobhodno potrebno. Kakše je pa to delo? To je pretvorba hranilnih vrednot po gorenji v lastne živlenjske potrebe i življenske potrebe celoga tela. Razumlivo je, da se to gorenje ne vrši s plamenom, itak pa razvija toploto, ka je moč, toplota našega tela. Vsako gorenje pa rabi zrak, istotako go-renje v celicah. Potreben zrak celice dobijo po krvi iz pliič, hra-nilne vrednosti pa istotak po krvi iz prebavnoga trakta, to je želodca, tenkoga i debeloga čreva. Pri gorenji povsodi najdemo tiidi kakši ostanek, pepeo. Istotak je gorenje v celicaj našega tela ne brez ostanka. Te ostanek pa je ne trda snov, liki plin, 73 Imeniijemo ga ogljikov dvokis i se nabira v celicaj, preide iz njih v krv, štera ga potom žil prinese v pliiča i tam odda. Zgoraj omenjene pliične jagode so istotak sestavlene iz sa-mih celic. V njih vidimo pod drobnogledom po edno jedro, zviin toga pa kak sito gosto omrežje najtenkejših žilic, po šterih se pretaka krv. Živlenjska naloga tej pliični celic je, da ob pri-liki izdihavanja oddajo pepeo, oglikov dvokis, šteroga je krv prinesla od vsej strani, od vsej celic našega tela v nje i usrka-vajo ob priliki udihavanja dober zrak, to je kisik v sebe, šteroga potom krv palik nese nazaj v vsako posamezno celico tela, gde je neobhodno potreben za presnavlanje, za gorenje. To je ogro-mno delo. Pomislite, ka nastane. če pliiča to živlenjsko nalogo zavolo kakšegakoli vzroka vršijo nezadostno. Pepeo, oglikov dvokis se nakopičavle v celicaj, dober zrak, kisik, ne prihaja v zadostnoj množini v nje, gorenje, pretvorba hranilni vrednot bo zavolo toga pomankljiva ravnotak, kak bo slabo gorenje v peči, gde je dosta pepela, malo zraka, naj je gorivo ešče tak dobro. Takši človek se zobston hrani dobro, živlenjsko delova-nje celic peša, moč tela den za dnevom pojemle. Iz navedenoga pa je tiidi jasno vidno, kakše važno delo ima krv pri tom. Krv je metla našega tela, pomete pepeo iz vsake celice, ga odnese v pliiča, tam potom pliičnih celic odda, naklade kisik i nese s hranivom, šteroga je v prebavnom trakti dobila pa nazaj vsakoj celici tela. Zato si pa brez zdravniškoga nasveta ne dajmo nig-dar krvi piiščati! Po tom kratkom ovinki se vrnimo nazaj k predmeti. Če smo gornje dobro razumeli, potom nam bo jako lejko zasledii-vati nevarno delo Kochovega bacila v pliičaj i njegove kvarae posledice za naše zdravje. Bacil pride največkrat potom zraka v pliiča. Pravili smo, da v zaprtih nezračnih prostorih dugo žive v siijiom praji. S prahom pride v zrak, iz zraka pa po di-hanji v pliiča. Tti se naseli v celici, srka iz nje hrano, se množi neverjetno hitro. Če ji je v začetki bilo samo nekoliko, se v kratkom časi pomnoži na stotine. Posledica je, da delovanje celic vsigdar bole hira, končno celica merje. Znamo, da vsakše živo bitje ima kakše izločine iz svojega tela, tak na primer človek vodo i blato. Ravnotak najdemo tiidi pri Kochovom bacili izločine, štere tii imeniijemo toksine. I glejte, tej tok-sini so mnogo bole škodljivi celici, kak srkanje hrane potom bacila. To je čemer, šteri naravnost onemogoči, uniči vsako živlenjsko delo celice. Pod tem dvojnim škodljivim uplivom ba-cila umre celica za celico, nastane komaj vidno, za makovo zrno veliko gnezdo z gnojom v sredini. Na površini umirajo celice .dale, gnojna sredina se povekšavle na velikost prosenoga zrna, 74 graščeka, lešnjeka, oreha i tak dalje, če smrt prle ne pretrga niti življenja. Redkost je namreč to, da bi nastala infekcija samo na ednom mesti, bacil se naseli naenkrat na večih mestaj. Tak se istočasno na večih mestaj napravijo različno velika gnojna gnezda z veliko množino bacilov. Toksin pa, šteroga ta množina bacilov izločiije iz sebe, ne ostane v samom gnojnora gnezdi, ne škoduje, zato samo obsojenomi deli pliič, liki potom krvi preplavi celo telo, škodiije, ovira živlensko delovanje vsake posamezne celice tela. Razumljive so zato mnogostranske te-žave, motnje tuberkuloznoga bolnika. S celico propada, umre tiidi fino omrežje žil, krv se izlije v gnezdo i se dostakrat po-kaže kak tenka rdeča nit v izmečki, slinaj oboleloga. Ta rdeča nit je navadno tiidi znamenje, štero prestraši oboleloga i ga ešče pravočasno pripela do zdravnika. Če je vekša žila vničena, se pojavi tudi ista krv pri kašljanji, to pa samo v sliičaji, če je gnojno gnezdo v kakšo cevko odpreto. V tom slučaji najdemo tudi več ali menje gnojnoga izmečka pri bolniki. Važno je, da poznamo razliko med krvjov iz pliič i želodca. Krv iz pliič pride s kašlom v lampe, je svetlo erdeča, pomešana z malimi zračnimi meherčki, zato se peni, naopak krv iz želodca pride po vometanji v lampe, je tmično rdeča, večkrat strdjena v falataj. Ja, tiidi izkrvavi lejko človek skoz pliiča pri odprtji vekše žile v pliičaj. Naravno je, da je pri zapretom gnezdi vse to nemogoče. Ne najdemo krvi, niti kakšega gnojnoga izmečka z bacili, zato pa tiidi delimo jetiko pliič po torn, ali je gnezdo odpreto ali za-preto: v odpreto ali zapreto jetiko, siišico. To je ogromne važ-nosti. Človek z zapretov jetikov je najmre ne nevaren za okoli-co, dočim oni z odpretov jako. Po kašlanji, pliivanji po tleh pridejo bacili v zrak, od tii pa v pliiča zdravoga človeka. I to se ponavla den za dnevom, obolenja se širijo, če je bolnik ne poučeni, ali se ne drži osnovnoga pravila: pliivati samo v pliival-nik, pri kašlanji držati vsigdar robček pred lampe. I to je z ednim najmenje, ka se od jetičnoga bolnika more želeti. Pra-vili pa bodete, kak naj pliije bolnik vsigdar v pliivalnik, venda nede noso pliivalnik naše hiže — če ga mnoga sploj ima — štirivoglato škatlico na hrbti vsigdar pri sebi?! Istina je, da ne more nositi našega navadnoga siromaškoga pliivalnika pri sebi, nosi pa lejko takzvani žepni pliivalnik, za pesnico velko, v te namen izdelano zapreto posodico, štera ima mesto v vsakom žepi. Če kadilci lejko vseširom izvlečejo svojo ropotijo, meher, dozo i ti celo pokadijo pod nos, da se včasi človek malo ne za-diiši, zakaj ne bi lejko tiidi nesrečni jetični bolniki izvlekli svoj žepni pliivalnik pri vsakšoj potreboči? Človeška driižba bi njim mogla biti ešce zahvalna! Ne pomaga pa dosta, ali sploj nikaj 75 pliivanje v pliivalnik, če delamo tak, kak je pri nas navada. Pliivalnik, v šterom je po navadi pepeo, pesik, žaganje ali pleve, se izprazni na gnoj, smetišče, kamo lejko pridejo domače stvari, veter. Te raznesejo vsebino pliivalnika po dvorišči, odked bacili z vetrom lejko pridejo pa v zrak i od tam v pliiča zdravoga člo-veka. Vsebina pliivalnika naj se zato izprazni pri naši razmeraj v zaprto stranišče, kama ne morejo stvari niti veter; gde pa toga nega, naj se zakople v gnoj i polje z vapnenim mlekom. Ka je pa vapneno mleko? Če eden liter pogašenoga vapna zmešamo s tremi litri vode, dobimo vapneno mleko, ki jako hitro spokole bacil jetike. S tem vapnenim mlekom tiidi več-krat namažemo srteo, stene bolnikove sobe. Pliivalnik pa izpe-remo v 2 procentnoj vročoj raztopini sode, šterov tiidi pod po-hištvo bolnikove sobe lejko očistimo. Žepni pliivalnik je pa najbole po izpraznitvi 10 minut v vreloj vodi izkiihati. Dokazano je dale, da nevidne kaplice slin bacili po kašli do tri metre daleč lejko zletijo. Razumlivo nam bo zato, da je okolica bolnika puna bacilov, če ne drži robčeka pred lampe pri kašlanji v toj bližini vsakši lejko naleze od njega bole-zen. Da drobne kapljice slin potom kašljanja za istino daleč zletijo, se vsakši sam lejko osvedoči na ta način, da skozi vozko odprtino okna spusti močno sunce v nekoliko kmično sobo in nato kašlja od strani v nastali sunčni trak. Bolnik z jetikov pliič naj ima po mogočnosti sam svojo sobico, na vsak način pa svoje perilo i jedilno orodje, štero se naj tiidi ločeno pere. Dvori njemi naj vedno edna in ista oseba, štera naj skrbno pazi na čistočo. Driigi način, kako pride Kochov bacil v naše telo, posebno pri deci, opazimo večkrat. Deca namreč lejko obolijo na čre-vesnoj tuberkulozi, če pijejo sirovo, ali ne dobro kiihano kravje mleko tuberkulozne krave. V mleki takše krave najlemo Ko-chov bacil, zato deci hiihajmo mleko tak, da bo najmanj pet minut vrelo. Predugo vreti nesmi, ar zgiibi hranilno vrednost. Žalostno je ali itak resnično, da preti pri nas cecatjoj maloj deci dostakrat od lastni mater največja nevarnost. To pa ta-krat, gda mati začne grizti hrano in grižljaj iz svoji ust poti-skati v otroška usta. Nesrečna mati, morilka si lastnega, liibe-čega otročička na ta način dostakrat! To nam bo razumljivo, če smo dozdaj povedano razumeli, posebno ešče, ar dete mnogo hitrej obolij na tuberkulozi kak odrasli človek. Obolenje nam-reč ni odvisno izključno samo od moči bacila, liki tiidi od od-pornosti napadenoga tela. Ta odpornost tela je pa pri deci menša kak pri odraslom. Tako je dokazano in znano, da nas tekom življenja Kochov bacil večkrat napade, se tiidi naseli v 76 naših pliičaj, dostikrat tiidi napravi malo gnojno gnezdo, pa itak ne zbolimo. Zahvaliti se imamo v takšem slučaji edino od-pornosti tela, štera odpornost zastavi pot razširitvi bacila, ga zadiiši, umori v gnojnem gnezdi, štera gnezdo potem povle ali sledkar zavapnijo, to se pravi, da na mesti gnoja najdemo zdaj v njih vapno. Opisana slika, gnojna gnezda, štera tiidi kaverne imenii-jemo, so najpogostejši način kvarnoga delovanja Kochovoga bacila v pliičaj. Bacil ima namreč več vrst kvarni vplivov na pliiča, so pa ti redkejši, i tak je potek bolezni v ozkoj zvezi z različnimi vrstami. Znaki obolenja. Poglejmo zdaj, s kakšimi znaki, znamenji se začinja tuberkuloza pliič. Začetek je navadno jako nejasen. Dotičnik misli, da je prehlajen k večjemi, kar bo v kratkom časi minulo. Pri ženskom spoli je velika bledoča i nerednost v mesečni krvavitvaj dostikrat rano znamenje obolenja pliič. Zvišanje telesne toplote redko nastopi v začetki, je pa malen-kostno največkrat, tak, da to opazimo samo, če več dni dnevno po večkrat merimo. Poznamo pa slučaje, gde se bolezen včasi začne z jako visokov vročinov. Redki so slučaji, gde že v za-četki ne bi opazili pokašljevanje, z nikakšim, ali jako malim slu-zastim izmečkom, itak se pa najdejo, zato je popunoma naopačno pri nas jako razširjeno mišlenje, da brez kašla nega jetike pliič. Posebno pri zapretoj jetiki kašeo lejko popunoma menka. V izmečki, slinaj včasi že ob začetki obolenja najdemo krvavo nit ali tiidi čisto krv. I to je mnogokrat sreča za tistoga, ar ta krv njemi odpre oči, naznani njemi, da je njegova bolezen ne tak nedužna kak je dosegamao mislo i ga pritira k zdravniki. Naš človek — posebno v denešnji težki časaj — ide k doktori te, gda ga kaj boli. I glejte, pri jetiki pliič lejko postane to ne-sreča. Bolečine, najmre v začetki največkrat sploj nega, zviin maloga zbadanja v prsaj ali nekšega neugodnoga občiitka na hrbti med lopaticami, šteroga naše liidstvo posebno rado utru-jenosti pripišiije. Gda je bolečina v prsaj močna, je obolenje navadno že jako daleč od začetka. Včasi v začetki pa se rada pokaže hitra triijava pri hoji, deli i pomenkanje teka. Vse to so znaki ranoga začetka, gda gnojnih gnezd ešče sploj nega ali so pa jako mala. Pravili smo, da odporna moč tela takša gnezda lejko zadiiši. V tom slučaji minejo v kratkom vse neugodnosti, bolnik bo brez vsakoga zdravlenja palik zdrav. Če se pa kaverne povekšavlejo, nastopi navadno vekša vročina z močnejšim kaš-lom, obilnim gnojnim izmečkom, včasi z močnim krvavenjom, pojavi se močno znojenje, posebno po noči, bolnik je privezani na postelo, hitro hiijša i slabi. Najdemo pa bolnike, šteri tiidi 77 v takšem slučaji dobro izgledajo i so debeli. Debelost je zato ne znamenje, da imamo pliiča zdrava! Očivesno pa je, da so bolniki z jetikov pliič tiidi v težkih slučajaj diiševno največkrat dobro razpoloženi, varajo sami sebe i se viipajo do zadnje mi-nute. Poznao sam bolnika, šteri je ob devetih zvečer naravnao svojo voro: — vlitro prej moram rano stanoti — i je že ob 11 brez vseh težav mirno za večno zaspao. Potek pliične jetike je jako različen. Navadno se vleče skoz duga leta, poznamo pa tiidi slučaje, gde nastopi žalosten konec že v par mesecaj. Vse to je odvisno od načina kvarnoga delovanja bacila v plučaj ali v teli sploj. Zato dobro označi potek pliične tuberkuloze Charles Dickens, gda pravi: »To je bolezen, štere potek je počasen i svetešnji, njeni konec tak gotov. Den za dnevom, del za delcm mineva mrtelen deo, ali diiša je vsigdar ležejša i slobodnejša, kem bole se zmenša njeni zemelski oklep.« Zdravlenje pliične jetike. Jetika je ozdravliva bolezen! To nam dokaziljejo tisti mnogi slučaji, pri šterih vidimo vse znake začetnoga obolenja, najdemo tiidi tuberkel-bacile v izmečki, pa vendar ozdravijo i zdravi ostanejo. Neobhodno pa je potrebno, da se zdravlenje začne kem prle, po mogočnosti včasi v začetki i izvrši točno, ar je bolezen v začetki najbole ozdravliva, četiidi se dnes dosta lejko pomaga — posebno v zdraviliščaj — bol-niki z velkimi kavernami. Rešilno bi bilo za človeštvo zdravilo, štero bi kochov bacil v pliičaj ednostavno vmorilo, kak imamo zato več primerov pii driigi betegaj. Ali takšega zdravila je zdravniška znanost ešče dozdaj ne našla, dasiravno so se že milijardne vrednosti potrošile za to. Bistvo vsega našega zdrav-lenja je v tom, da skušamo zvišati odpornost tela, štera potem sama vmori bacile v gnezdaj na te način, da okoli gnezd gradi vapneni plot, šteri ne dovoli nadalnjo razširitev kavern. I to dosegnemo predvsem ob prvim z obilnov hranov. Vseedno je, ka bolnik je, glavno je, da dosta je. Tlidi alkoholne pijače lejko uživa, posebno če si s tem tek popravi, izvzemši pri jakem krvavlenji. V takšem nevarnom slučaji napravimo bolniki vi-soki zglavnik, popije naj hitro v vodi edno žlico navadne kii-hinske soli, na prsa denemo mrzel ovitek in pokličemo zdrav-nika. Mir je driigo važno sredstvo za ojačanje odpornosti tela. Bolnik nesmi delati, naj dosta leži, po noči naj spi pri odprtom okni. Ležanje je posebno za bolnike z vročinov neobhodno po-trebno. Vsa ta sredstva si bogatec dosta ležej preskrbi kak siromak, zato pa tiidi vidimo, da jetika najbole divja med si-romašnim prebivalstvom z vlažnimi stanovanji i nezadostnov hranov. Slaba navada je pri nas vore i vore dugo ležanje na sunci. Istina je, sunce vpliva zdravilno v ništerni slučaji, nej 78 je pa vsaka jetika pliič za takše zdravlenje, nasprotno, sunce lejko izredno dosta škodi, zato se brez zdravniškoga priporočila jetičen bolnik nigdar nesmi sunčati. Nešteto je zdravil, s šterimi zdravnik skliša odpornost tela povekšati. Redko se posreči to hitro, zdravlenje traja navadno mesece, pa tiidi leta dugo. Neodpiistliv greh, slaba navada na-šega liidstva pri tem je letanje od zdravnika do zdravnika, s šterim letanjem samo sebi škodi največ. Ostani pri ednom zdravniki, šteri ti na ta način spozna ves potek tvojega betega i ti bo znao najbolše zdravilo predpisati, ka je iz ednoga pregleda dostikrat nemogoče. K številnim zdravilom se zadnja leta pridriiži takozvano operativno zdravljenje — to je s pomočjo operacije — tuber-kuloze pliič v sanatorijaj. Bolna stran pllič s kavernov se stisne z zrakom tak, da se po mogočnosti robovi kaverne doti-kajo. Na ta način stisnjena kaverna prle zaceli. To dosegnejo tiidi z operativnov odstranitvijov plučnoga živca. Tiidi plombi-rajo kaverne kot kak liiknjast zob. Izvršitev tej operacij je pa odvisna od mnogi okoliščin, njih uspeh dostikrat jako malen-kosten. Kaj pa rentgen, blažena elektrika našega liidstva, me boste vprašali; ali ne vrači elektrika jetike pliič? Nikakor ne! Rentgen zdravnika ima slično nalogo kot lovcov pes. Te poišče zavca, rentgen pa mala tuberkulozna gnezda, kaverne v plii-čaj, štere bi inače težko, ali sploj nikak ne odkrili. Ne ozdravi pa tej tuberkulozni gnezd, i to je usodna pogreška našega llid-stva, štero večinoma misli, da elektrika ozdravi tuberkulozo pliič. Rentgen, elektrika je potGmtakšem samo pomožno sred-stvo pri iskanji tuberkuloznih žarišč v plličaj, šteri ima zdravnik ešče več na razpolago, kak na priliko različna ceplenja i krvne probe. Tuberkuloza je liidska bolezen. Do 30 procentov vseh mrtvecov pokosi jetika v dobi od 15. do 60. leta starosti. To je strašna žetva, zato se pa tiidi branijo vse države jetike, kelko je mogoče. Ogromno penez se izda na leto za vzdrža-vanje najrazličnejših protijetičnih ustanov. Tiidi naša država ne zaostaja v tem. Tak imamo v Sloveniji zdravilišče na Gol-niki pri Tržiči i v Topolščici, na Hrvaškom v Novom Marofi pri Varaždini, Klenovniki, Brestovci itd. Vsi tej napori pa so kapla v morji, dokeč vsaki posamezen državlan ne bo poučeni o bistvi, poteki i obrambi obolenja i se potom toga tiidi v vsag-denešnjem živlenji ne bo držao. Samo na ta način lejko napo-vemo uspešen boj jetiki, samo na toj podlagi lejko pričakiijemo zdravejšo, srecnejšo prišestnost. 79 Josip Murn-Aleksandrov: Kmečka pesem Prešla pomlad, po bliskovo prešlo poletje in sveti Mihael. Po polj so pospravljeni sadovi, listje je požoltelo, trava orjavela, po brdih breze žalostno blišče. Višje nad njimi bori in smreke kot lovci mi zeleni čakajo. Namočena od ranega dežja je pot. Iznad vode in črne prsti tam in travnikov dviguje se sopar. Na desni je smrečje, na levi gorska pot, rjava, skrita ko lisičja dlaka. Tod hodimo vrhovci. Tiho vse življenje in tih naš običaj. Pride poletje, žge in peče, pride jesen, zapre čebele, in pride zima, oddahne si in zapre dveri naše. Tam v zgornici odpre si škrinjo. Poišče sukna si in kril volnenih in plavih toplih rut in nogavic; obutev vzame novo si, podšito z jarcem, kolovrat, par jančjih rokavic in kožuh bel, kratek in ustrojen, z rožami. Nato pregleda kašče ... na pod pribije jazbeca in čuka, nabrusi še sekiro si, zaneti ogenj in zagodrnja ... Tam v zraku pa po snegu zadiši. Josip Murn - Aleksandrov (1879—1901) je napisao v svojem kratkom živlenji dosta lepih pesmi, štere opevajo kmečko živlenje i delo, njive, vso naravo. »Kmečka pesem« prosto pa prisrčno kaže, kakša je jesen pa kak se pribižavle zima. »Po brdih« — po bregaj; »smreke« — jeliči; »črne prsti« — čarne zemle; »vrhovci« — goričanci; »čebele« — včele; »zgornica« — gornja hiža; »rut« — robcov; »jančjih« rokavic — iz kože agnjeca; »ustrojen« kožuh — iz kož; »kašče« — shrambe za silje; >za-godrnja« — zmuvi. 80 Gospodarstvo Štala Štala je mesto prebivanja naše domače, pri nas navadno konjske in govenske živine. Tii se skoti, tii se hrani i tii si po-čine triidna po težkom deli. Živina je dana človeki, naj njemi sliiži ino bode v pomoč v boji za vsakdenešnji krlih. Zato se človek, či je k čemi gospodar, mora brigati za svojega tova-riša pri deli, rnore primerno plačati tlidi živinče. To pa ne včini sarno s tem, ka je ne trapi vo z reda, nego njemi da primerno zavitje pred vremenskimi neprilikami, a to je štala. Kem bole podvori, kem več se briga za živino, tem bole de njemislužila, de sposobna za delo, tem več de meo haska ž nje! — Človek je s svojim razumom prišeo do toga, ka je opazo že od nigda, ka je živina ne vsigdar ednaka, nego se po krajaj, po okolici razloči pa ka je to očivesno tiidi odvisno od krajovnih prilik, okolščine. Gde je več bilo paše pa bogše, tam je živina bila lepša, indri v siikešnjih pa siromašnih krajaj je tiidi živina ostala slabejša, manje razvita. Gda je odeberao sebi za pomoč, si je, samoposebi se razumi, jemao lepšo močnejšo. Pri konjaj je gledao na lepoto in hitrost; pri govenskoj mari mlečnost, tučnost i sposobnost za vožnjo itd. — Tak smo pomali prišli do domače vprežne i driige živine, štera nam dnesden na vse mo-goče načine sliiži. Kem bole se je pazilo pri odeberanji na gor-nje lastivnosti živine, tem bole se je ta živina odtiijila od svo-jega prvejšega načina živlenja, zato je mogeo pomali prevzeti vso brigo na sebe človek, šteri je to spremembo povzročo, vpregnovši živino v svoj jarem. Tak je prišlo do reje živine i s tem v zvezi do povanja hrambe, štale. Za kaj šteč potrebiijemo živino, ona preci svo-jega žitka prežive — ravno v denešnjih okolščinaj — v štali. Zato naj bo štala za istno takša, ka vsem i ze vsema sliiži svo-jemi nameni. Samo tak de naprediivalo naše gospodarstvo, ar Kako sem se naučil igrati! Niti sam nisem verjel, da imam talent in bolj iz šale kakor z resnim namenom sem si nabavil ono knjižico: »Kako postanem dober godbenik?«, ki jo pošlje prodajna podružnica Meinel & Herold, tvornica glasbenih instrumentov v Mariboru št. 217, brezplač.no vsakomur, kdor jo zahteva. Prejel sem torej to knjižico, in še sam ne vem kako sem dobil voljo; naročil sem harmoniko, ki mi jo je firma res poceni prodala, in verjemite mi, da sem se s pomočjo te knjižice z lahkoto tako dobro izvežbal, da se vsi čudijo. Zato trdim: vsakdo, še celo otrok, se lahko nauči igrati, če le hoče. Zahtevajte od firme to knjižico in videli boste, da se bo posrečilo tudi Vam. Neki hvaležen godbenik. 6 81 je znano, ka po štali povle vsaki spameten gospodar tiidi sebi staniivanje. Štala naj bo te že skoj šteč, bodisi z lesa, bodisi kamna ali cigla, more biti prestrana, siiha, svetla i zračna. Vsakši zida štalo toti po svojoj zmožnosti, to je istina, naj jo pa zida tak, ka spuni gornje zahteve. Ne vala, či so okna starinska voska, ar de malo svetlosti pa zraka. Brez svetlosti pa zraka nega zdravja, ni žitka. Naj bojo teda okna prostrana, ka ji ne zamreži pavuk z svojov pavučinov. Naj bodo okna tak postavlena, ka nede pre-piha, ar je tiidi to škodlivo za živino. Sploj, či je mogoče okna pa dveri postaviti na sunčeni kraj. Sunce je namreč poleg svetlobe pa zraka najvekši neprijateo vsem klicam betegov. Dveri zadosta velke, naj se odperajo na stežaj v vo ne pa v štalo; to se pravi, či stopiš v štalo »k sebi« ne pa, »od sebe«. V nevarnosti, v sliičaji ognja je to jako hasnovito, ka se ležej odprejo. Jako so prilične posebno pri menšem gospodarstvi dveri — či tiidi starinske — štere se vodoravno na dvoje od-perajo, dolnja ino gornja polovica vsaka pozouseb. Tak po-sebno v lepom časi zapremo spodnjo polovico, gornjo polojno pa nehamo odprejto, tak živina dobi zadosta zraka pa svetlobe vo pa nemre iz štale. — Nej je vse za odvrčiti, ka je starinsko samo zato, ka je starinsko. Pa smo li v vekšem tali zavrgii, obdržali pa boše. Tak delamo kvar na ednoj strani s tem ka po driigoj mislimo dobro, n. pr. v štali pod mostnicami mamo skopano jamo za gnojšnico, gde se nabera ino scejda vkiip, tam se razpada, prenavla ino se stvarajo snovi škodlive za zdravje živine tak, kak či ta jama ne bi mela mesto odzviina štale ino tam ne bi mogla sliižiti istomi nameni! — Na dale naj bo topla štala, to dosegnemo, či do se okna pa dveri tesno zape-rala, odvisna je pa toplota od materijala, iz šteroga je štala zidana. Vsigdar je toplejša štala cimprana, kak pa zidana ali ce-mentana. To nevala samo za zid, nego vala tiidi za pod. Mo-goče je za održanje čistoče pripravnejši pod zidani ali cementni, tiidi za razkužbo od raznih klic poprijetnih betegov nam bole sliiži beton, nego neprispodobno je bogši ka se toploče tiče le-seni ali pa zemleni pod. — Zato nemajo prav tisti, šteri silijo cement v štalo. Omenili smo čistočo, ta se ne tiče samo poda nego tiid sten. Tiidi je potrebno, ka se čisti, pere, dere ino na novo beli stena z vapnom večkrat na leto. Brez odlašanja je pa to potrebno, či smo meli nesrečo v štali ino nam kaj od ne-znanoga betega vesnolo. Vapno ima takšo lastivnosti v sebi, štere škodijo povzročitelom betegov, posebno poprijetnih! — 82 m- belejše IB 14-32 in preprosto kakor A-B-C RAZTOPI Radion v mrzli vodi 5KUHAJ v raztopini perilo 20-30 minut aZPIRAJ perilo najprej vgorki, potemvmrzli vodi 83 Kelkokrat pa ostanejo pri nas štale odzvlina pa odznotra ne-pobeljene?! K čistoči sliši tiidi to, ka je nej nigdar preveč za-diišena ne poleti i ne pozimi, zato sliižijo liiknje za zračevanje ali ventilacija. K nesnagi pa spadajo tiidi miihe, proti njim so najfalejše ino sigurno sredstvo lastavice. Ne pozabimo tega nje i dajmo njim priliko ka do si lejko v štali ali pod zastrežom gnezdile. Nikak ne spadajo v štalo nikši kiirnjeki z kiirami, nej svinje pa zavci tudi ne. Vse to dela nesnago v štali, širi smrad, vonjavo, štera ne sliiži ravno preveč čistoči štale ino g tem zdravji živine. Vliši, buhe, kiirečnice so mrčes, šteri strašno mantra svoje lastnike posebno pa mlada stvorenja kole pa či nega zarane po-moči znajo tiidi prejti. — Či je pa štala nabito puna z vsako-jakimi raznimi stvarmi, te je samo po sebi razurnlivo žmetno držati snago, čistočo v njoj. — Gnoj na kiip spravlati ino sa-mo gda — gda zmetavati, ka se dogaja navadno po zimi za volo mraza, je tiidi ne zdravo iz istih zrokov, kak naberanje gnojšnice pod mostnicami. Zrak se puni z dušikom i tkzv. mo-kračnov kiselinov i drugimi zdravji škodlivimi snovi, tak one-snajžen zrak naj vdihavajo celi zimski čas v štalo zapreta mara. Potrebno je tiidi po zimi se skrbeti za zadostno količino čistoga zraka. — Senjeki v štalo ne spadajo, ar sopot, ki se stvara v štali, napuni seno ino tak kvari tek i dišavo. Takše od sopara vlažno seno živina kak pa nerado, neslano je. Iz ravno toga zroka nej trbej nikše hrane čuvati v štali, nego v kleti ali gde Pazite! Gospodinje, snahe, materel Dugi zimski večeri so tu. Ali ste si že naročili perje? Če nej, pridite v trgovino Kocet Ivan, Črensovci V tej trgovini dobite najboljše i najfalejše perje, Zvun toga pa dobite vso špecerijsko blago, kak tudi vso železnino, leder, podplate i vse ka potrebujetel 84 indri na priličnejšem mesti. Kelkokrat se rado zgodi, ka se marše odveže ino preje kakše sečke, tikvi ali repe, ka se nemre pripetiti, gda vsega toga nega v štali. — Jasli pa lestvice nad jaslimi tiidi svedločiijejo pri zdravji domače živine, za nje vela tiidi snaga, nje čistiti pred polaganjom je potreba, kak pomi-vanje v kiinji. Voske jasli pa nad njimi visoke ino preveč nagnjene lestvice so ravno tak beteg živini kak strmi ino kratek pod, gde more marše vsigdar na žlebi stati, teško stanjiije ar se škali ino si kvari noge posebno zamlada, gda je mladezen gingava tak, ka nigdar ž njega nekaj dobroga ne-mre gratati. — To so na kratki napake, štere se skoro vsakšoj našoj štali najdejo. So pa driige tiidi, ar kelko gospodarov telko glav, na telko načinov se zidajo, povlejo hrami i vrinejo nevedoč napake za volo krivoga ali slaboga znanja i poznavanja stvari, tak zvane higijenske štale. Najvekša vaša radost je predmet s šterim ste zadovolni gdakoli ga vidite, a to zadovolstvo te meli z vsakim predmetom, kiiplenim pri svet-skoj hiži H. Suttner. Pregledajte ednok Suttnerov velki Ilu-strovani cenik, da se čudite! Eto mali izvleček iz cenika: Br. 7502. 14-karat. zlato, jako lepa izdelava Djn 160.- Br. 7525. 14 karat. zlato, jako lepa izdelava Din 88.— Br. 7101. 14karat. zlato. Din 59.— Br. 7001. Ia amer. doublč-zlato Din 21.— Br. 7310. Ia amer. double - zlato Din 31,— Br. 663tf. Amerik. double-zlato, pra-vim kamenom »Carneol« D. 56.- Ogromen izbor vor, lancov, narokvic, prstanov, naušnic itd. iz zlata, srebra v velkom ilustrovanom ceniki, ki Vam ga na želo brezplačno pošle svetska hiža H. Suiiner, Ljublfana br.895 Ka ne odgovarja, se zmeni ali se penez vrne. Br. 6616. Ia amer. double - zlato z lepimi kamni Din 24.— Br. 7871. Amerik. doubl6-zlata narokvica, jako lepi i fino izdelana, elegantna, Din 29.— Br. 7721. Broša iz amerikan. doublč zlata, jako Iepo iz-delana .... Din 34.— Br. 7866. Amerikan. doublš-ziata narokvica z lepim ka-menom, najfinejše delo, du-žina 19 y% cm , . Din93.— Poshuslf e! ier Ejoste tfalna lilteriii! V glavni črtaj so pa podana tiidi načela, šterih se moremo držati, či se ščemo ognoti prle omenjenih napak ino pregrešk pa smo naprediivali z razumov a ne pretiranov paskov v našoj že itak cvetočoj živinoreji. B. I., vet. ¦K ZANIMIVO Skrivnosti narave Bio je čas, gda je tisti, ki se je za vličenoga držao, samo tisto vervao, ka je vido. Zdaj pa pripoznava znanstvo takše reči, od šterih zna, da so, nego kakše so — toga nišče ne ve. Inda sveta smo vervali, da njive trbe dobro pognojiti, dobro zo-rati pa je gotov dober pov. Zdaj pravijo, da je to ne zadosta: biti mora ugodno vreme, da se v zemli razmnožijo »bakteriji«, to so glivice, ki morajo zemlo pripraviti, da je rodna. Driiga prilika: Že jezero leto mamo kvas. To je mala reč. Dobra vertinja, če pogače peče brez kvasa, kda testo omesi, malo neha, da se gene. V kvasi so tiidi glivice, ki povzročajo, da testo zavre, zraste. V jesen se iz grozdja mošt stiskavle. Bakterije ali glivice, štere 30 bile v grozdji, povzročijo, da začne mošt vreti. I od vrenja je odvisno dobro vino. Prebava v našem želodci je tiidi nekše vrenje. Iz vsega tistoga, ka vživamo, ešče nemremo živeti: morejo priti ešče skrivnostne sile, ki vse to spremenijo. Te sile se zovejo »vita-mink (»vita« pomeni latinski živlenje). Te sile pa nastanejo v rastlinaj s pomočjov sunčne svetlobe. Če »vitaminov« v hrani nega, pridejo betegi, bolezni. Za nas je važno to, da se »vita-mini« napravijo v rastlinaj, posebno v sadji, v jagodaj, v para-deisi, v ugorkaj, v tikvaj, v dinjaj, v zelenih listih, kak v špi-nači, v ščavaj, v zelji, v šalati, v korenji: petržali, mrkevci, repi, liiki, česneki. Mleko v leti ma tiidi vitamine, nego pri kiihi se zgiibijo. Melo nam pa mlinarje zapravijo. Zrno ma namreč 2—3 neprebavnih vrhnjih plasti, potom pride nepremočljiva kožica, potom satovnica. Ta je puna vitaminov. Potem pride jedro i klica. Pšenico bi pač tak mogli mleti, da bi jo zmočili i oliipali neprebavne zgornje plasti, satovnico, jedro i klico bi pa mleli. Naši mlini oliiplejo zrno, nego siiho i preveč, tak da od-stranijo satovnico i klico, ka je največ vredno. Zato je pa naj- 86 več vreden kriih iz mele, štera je semleta na kamni, na prosto. Zato si pa ne želte beloga kriiha, nego roko vtegnite za čarnim kriihom. Ka pa meso? Je hrana, že jezero pa jezero let jo je jo člo-veči rod. Nema živlenjskih sil. Mleko je tiidi hrana, nego ne pozabimo, da je v prvoj vrsti dano za tele. Tak i jajce. Ma redilne vrednote, nego je njihova vsebina za hiter razvoj piščeta. Meso je hrana zverem, štere jo vživajo s kožov i kostmi vred. Z ednov rečjov: meso je hrana, redilna hrana, nego v velkoj meri vživano brezi rastlin, je vretina betegov. Meso dosta dela da teli. Kiihano ali sirovo? S kiihanjom vničimo ali oslabimo vi-tamine. Zato pa jejmo kem več sirove hrane! Toplo ali mrzlo? Mi smo pač že navajeni na toplo jed. Pa tak pravijo, da je žalodčni rak največkrat posledica pre-vročih jedi. V Domovini ročni Harmonik v nemškom Klingenthalu stoji više 30 let velika svetovna tvornica glasbil Meinel & Herold, ki pri nas tiidi ma odavajočo podriižnico. Njene harmonikez jekle-nim glasmi se za najbogše držiio na celom sveti i nji cena je celo niska, ar se pri nje kiipi direktno iz tvornice oz. skladišča! B .'S^l --^, Semkaj kratek primer: Št. 1. Trovrstna sloven-ska s helikon basi (glej sliko) . . Din 1.690.— Navadna trovrstna Din 795.— št. 2. Dvovrstna boljšaD.465.— Št. 3. Enovrstna . Din 69.— 4. Kromatična, trovrstna 34/48 • Din 1.995.— Št. 5. Klavirska (kromat.) 25 tipk 12 basov D. 895.— 30 tipk 36 basov Din 1.895.— Veliko preberanje Vam poniidi veliki cenik, šteri ob-sega vnogo najinteres. novi moderni ročni harmonik št. Cenik Vam pošle brezplačno l tvornica glasbenih instru-mentov prodajna podružnica r&ffl. Ndvučno knjižico »Kak postanem dober glasbenik« Vain pošle tvrdka brezplačno, štera Vam pomore, da se navči te sami obsebi igrati. 87 Starejši človek se žmetno kaj takšega navadi. Mlade liidi bj mogli vaditi. Kaj pa mislimo od soli? V vsakoj hrani zadosta soli vze-memo k sebi. Nepotrebno je, posebi soliti. To je nezdrava na-vada. Organi človečega tela, posebno ledvice več dela majo, na veke morajo izločati sol iz tela. Pri boleznih na ledvicah, pri jetiki zdravniki neslano hrano priporočajo. So narodi, ki soli ne poznajo. Končam svoje pisanje. Priporočam, kak največ zelenja, korenja. Sirovo, ne kiihano. Dosta sadii! Spomenik na grobi števana Kii-hara v Bratoncaj — (beltinska fara). Na-pravleni je po načrti vseučiliškoga profe-sora v Ljubljani, o-žefa Plečnika. To je najlepši spomenik v Slovenskoj krajini. (Glej str. 71.) Ogrožena lepota vujde nevarnosti škodlivoga sunca, vetra, vlage i staranja samo z dnevno nego z medicinski delujočimi zaščitnimi sredstvi, kakti: Fellerova Elsa-pomada za zaščito lica i kože i Fellerova Elsa-pomada za rast vlas. Preskušano že prek 36 let. Za naprej poslanih 40.— Din dobite 2 lončka franko od Elsa-fluid tvornice Eugen V. Feller, Stubica Donja br. 823 (Savska Banovina.) r^\ C3 m< ot skoz življenje! V vsaki živlenjski dobi naleti človek na velike ovire za zdravje, posebno pa ešče, če se je ne že od rana skrbo, da dnevno gaja svoje telo in sploj vse dele tela. »Ja nesam iz železa«, tak pravijo liidje če što zboli. Pa tiidi železo začne rjaveti,če se pravočasno ne pre-preči. Zato pa jako dobro delajo vsi tisti, ki vsaj eno zdravstveno sredstvo imajo pri rokah, či to zato, da ga dnevno rabijo, ali pa da v slučaju potrebe priskočijo na pomoč ž njim tomn, ki zboli. Pravi Fellerjev fino dišeči fluid napravljen iz esencije zdravilnih biljk, je poznan že od 36 let, kot prava domača prva pomoč za gajanje tela, in za obrambo mnogih bolezni. Posebno je koristen za tiste, ki so preveč občutljivi za hladen zrak in se jako hitro nahladijo in za tiste, ki imajo vedno hladne noge in se nagibljejo jako radi k nahodu (vnašasti) in imajo velike boli v glavi ali migreno in slabo spijo. Zelo se priporoča, masiranje z Elsa-fluidom, ako se človek počnti slabega, ali zaostaja krv, ali pa oslabijo žile in mišice. Ako je človek duševno in telesno ntrujen ali se čuti sploh ne kam slabega, tedaj se priporoča kapljica Elsa-fluida na kocko belega cukra (sladkorja) ali pa z mlekom, s čajem (tejom) ali s kavo, ki jako okrepi telo in razžene krv. Naj radi imajo Elsa-fluid pri hiži tisti, ki so revma-tični, ali večkrat imajo trganje v glavi ali v križu. Imenitno služi za lepoto rok in lica. Tudi kot sred-stvo za desinficiranje proti gripi. Priporoča se z jnim ovijati vrat (šinjek) in otekline, ki nastopijo pri padcu ali pri udarcu. Ako se zmeša Elsa-fluid s toplo vodo, gfa upotre-bimo (rabimo) za grgranje in za ispiranje gfrla, ker razpušča sluze v grlu in v nosnicah. Vsak popotnik ga rad vzame s seboj na pot, da ga ima v slučaju potrebe pripravljenega. Peller.iev Elsa-fluid se dobi v apotekah in v trgo-vinah za drogerijo. Poiskusna steklenka stane 6.— Din, dve 9.— Din. Posebne velike steklenke po 26.— Din. Po pošti pride ceneje (falej) ako se jih naroSi istočasno več, ker eden zavoj z 9 poiskusnimi steklenkami ale 6 velikih ali dve pocebni stekienki sfane (koš!a) le 58 X). dva taka paketa pa le 102.— D. šest takih pa le 250__D. Naročite si pri Eugen V. Feller, Stubica Donja 823 (Savska Banovina) K 3 Š I j 3 H J 6 »n težave pri oddihavanju To lahko postane jako nevarno za pljuča, ako se zanemari. često se pojavi zavoljo prehlada razen kašlja zamolklost, bolezen šinjeka in grla, bolezen prs, ledij in ramen. Pri slabotnejših Ijudeh in pri deci ima lahko to usodne posledice. Zato so na dobrom vsi tisti, ki pra teh pojavih rabijo pravi Zagorski »Elsa« sok, ki ga dobite pri Felleru v apoteki. Posebno se priporoča uživanje tega soka v hladnih in vlažnih jesenskih dnevih in sprotolešnjih, ki so tako nevarni za zdravje. Slabi ljudje in deca bi morali ta sok jemati vsaki dan, ker je poleg dobroga teka tudi jako hraniv, tako pa jako koristno vpliva na moč tela in postane telo tako odporno proti boleznim. 2 steklenki dobite za 50.— Din; 4 steklenke za 92.— Din. Naroča se pri apotekarju Eugen V. Feller, Stubica Donja 823 (Savska B. (Odobrilo Miniaterstvo narodnega zdravja in socialne politike Sp. br. 509 od 24. marca 1932.) RAZGLED PO SVETI Premirje, štero se je sklenolo 11. novembra 1918 med zavezniki, Zedi-njenimi državami i Nemčijo, je obsliižavalo 11. nov. 1932 svojo 14 letnico. Od bojne utriijena liidstva so pred 14 leti začnola gledati z novim vii-panjom v bodočnost. čeravno mamo »mir« že 14 let, je svet 'ešče zmerom v bojnom razpoloženji. Mesto liidske vlade se zdigavlejo vlade posamez-nikov, mesto samodločenj narodov se vršijo podjarmljenja. človeštvo se nahaja v ednoj najvekših gospodarskih stisk, ka jih pozna zgodovina, ar obsega ne samo nekaj dežel, liki ves svet. Po sklenjenom miri smo meli dosta novih bojn, revolucij, neuspešnih konferenc politikov, gospo-darske polome, političnih atentatov i poleg vsega toga pa zdriiževanje za novo človeško klanje, štero bo dosta hiijše, kak je bilo v svetovnoj bojni. — Nahajamo se na pragi nove zgodovinske dobe. Denešnje vodilne misli mednarodne politike doživljajo velko stisko. Tak se odmikajo dozdaj bole odkritosrčni pogledi mednarodnoga zdriiže-vanja, šteroga seme je začno sejati velki francoski državnik pokojni Aristid Briand s svojov Panevropov. ženeva, štera je mela po svetovnoj bojni najvekšo moč, se je zdaj razkadila, čeravno je njena delavnost ešče nikdar ne bila tak velka, kak ravno letos. V zadnjih 10 letaj je ženeva s svojov »Zvezov narodov« včila narode sveta v zakonaj mednarodne pra-vičnosti, je letos pod težov človeških težkoč popunoma propadnola. Ne-pričakovano so se poiavila tri imena: ženeva, Newyork i Moskva. Vse sestavine evropske politike se sučejo pod temi tremi imeni. Francija. Po svetovnoj bojni je dobilo nemško vojaško mišlenje na-slednika v Franciji. Prancija ma dnes najmočneišo i najbole izvežbano vojsko. Moč i vpliv njene vojaške sile i njene politike se je razprestro po mnogih državaj Evrope. Poljska je popunoma pod vplivom francuske politike. Mala antanta (češkoslovaška, Romunija i Jugoslavija) je za-veznica Francije. Angleška je v evropskih državaj zgiibila dosta vpliva, ar jo je izrinila Francija. Republika Francija meri 551.000 km2 i ima 40 milj. 744.000 ludi. Ima dosta zemle (kolonij) v Afriki, Aziji i Ameriki. Anglija je prva po veli-kosti kolonij, Francija pa je na driigom mesti. Dosta francuskoga boga-stva izvira iz njenih kolonij. Francija poseduje tiidi najvekše zračno bro-dovje, ali kak pomorska sila je daleč za Anglijov. Francija troši ogromno penez za svoje vojaštvo, a zednim pa je od zadnjega leta neizprosno terjala od Nemčije bojno odškodnino. Kak vse evropske države, je tiidi Francija silno zadužena. Največ je dužna Ame-riki. Tak je svetovna bojna ne bila samo draga za Nemčijo, liki tiidi za Francijo i vsako driigo državo. Nemčija. Predbojna Nemčija je do leta 1918 bila edna od prvih ve-lesil na sveti. Revolucija je vrgla nemške vladarske hiže i proglasila Nem-čijo za republiko. Nemški narod je od Wilsonovoga mirovnoga programa dosta pričaklivao liki na pariškoj konferenci so odločevali državniki sveta i napravili mir, šteri pa je ne mir i ne bojna. Na podlagi te pogodbe je bila Nemčiji odvzeta bojna i skoro vsa trgovska mornarica, vse kolonije, Alzacija i Lorena ob francuskoj meji, Poznanj i deo šlezije. Tak da zdaj Nemčija meri komaj 463.716 km2, ma pa 62 milj. i 410.619 liidi. Francija je zahtevala včasi po bojni od Nemčije, da njoj plača vso škodo, Stero je napravila nemška vojska v Franciji. Ravno to je zahte-vala Belgija. TUdi driige države, zviin Amerike, so zahtevale visoko 90 Zakon štednje nam zapovidavle, da se redki penez ne troši na predmete, ki postanejo za kratek čas neuporablivi. Posebno vala to za vore, ar slaba vora povzroča z večnimi popravki veČ stroškov kak dobra i prava trajna švicarska vora košta. Zato se lejko ma za zakon štednje, da si človek spravi gotovo i dobro, a poleg toga li fal pravo švicarsko Suttner voro. —¦ Suttnerove vore so že 35 let na svetskom glasi i posebi Suttnerove marke »IKO«, »OMIKO« in AXO«. Zahtevajte velki ilustrovani cenik od tvorničke hiže vor H. SUTTNER v Ljubljani št. 895, ki Vam ga pošle čisto brezplačno. Eti mali izvleček iz cenika: Beklamna cena! Samo zavolo reklame dava H. Suttner dobro žepno voro že za 35.— Din i pravo švicarsko Rosskopf-voro br. 121 z naj-boljšim strojom, radium-svetlečim šte-vilnikom i kazalo samo Din 58.— Nezlomliva vora! Tak zovejo zavolo njene izredno odporne sestave pravo švicarsko Anker-Remon-toir voro br. 120, ki košta samo D. 44.— Lastna fabrika vdr v Švici! Br. 331. Anker vor; švicarski stroj, dobi kakovosti, lepa šk; tla poniklana, z jals lepo izdelanim štei nikom . Din 95.- Br. 350. Anker vora. švicarski stroj, dobre kakovosti, lepa poni-klana škatla s panti Din 108.— Br. 351. Isti. števnik i kazalci svetleči Br. 352. Anker vijra, švicarski stroj, lepa poniklana škatla s panti. jako lepo iz-delanim števnikom Din 115.— Br. 355. Anker vora, švicarski stroj, dobre kakovosti, škatla po-niklana, . Din 64.— Br. 354. Isti, števnik i kazalci svetleči z radijom . Din 79.— radijom Din 120.— Laslna fckbrika vor v Švici! Prave Anker budilke z dobrim strojom že od Din 45.— Budilka br. 125 s solidnim strojom i poniklano škatlov, 16 cm visika,' samo Din 49.— Samo Din 98.— košta vora na roko br. 3720 s kožnatim remenom, jako do-brim strojom, dobra kvaliteta. Vora na roko br. 724 z radium-svetlečim števni-kom i kazalci Din 128.— Ogromnazbira žepnih, slolnih i zidnih vč>r, zlate i srebrne robe po vseh cenaj v velkom ceniRi! Zahtevajte taki brezplačni velki cenik s kepi od tvorničke hiže vdr H. SUTTNER, tvornička kuča vor Ljubljana br. 895 Ka se ne povidi, se zameni ali na zahtevo se vrne penez! bojno odškodnino. Na podlagi versajske pogodbe bi morala Nemčija pla-čati zavezniškim državam 132.000 milijonov zlatih mark bojne odškod-nine. Od te vsote dobi Francija 26.000 mil. zlatih mark. Belgija pa je ešče zahtevala posebi 4.000 mil. zlatih mark. Vsa francuska politika po bojni pa je kazala, da njoj je ne telko za bojno odškodnino, kak pa za to, da Nemčijo oslabi, če mogoče tiidi razdriiži, gospodarsko vniči i se tak obvarje najnevarnejšega tekmeca na svojoj meji. Pa tlidi nemški narod je ešče nigdar ne bio tak needini kak v deneš-njoj dobi. I ta needinost med mnogimi strankami nemško državo slabi v vsakšem pogledi: v političnom, gospodarskom i socialnom. I to se naj-bole kaže v njenoj več milijonskoj brezposelnosti. V zviinešnjoj politiki je letos v ženevi Nemčija dosegnola dosta uspehov, zlasti v črtanji bojne odškodnine i tlidi njeni predlog o ednakosti oborožitve zmaga. V zviine-šnjoj politiki se naslanja na Italijo. Italija. Na konci oktobra leta 1922 je doživela Italija fašistično re-volucijo. Fašisti so si osvojili vlado brezi posebnih muk i prelivanja krvi, ar se je prejšnja vlada podala brezi odpora. Benito Mussolini, povelnik fašistov, je postao diktator Italije. Včasi, gda je prišeo Mussolini do vlade, je obltibo, da bo v mednarodnom sveti uvelavo moČ i vpliv Italije. Vendar pa so v Londoni i v Parizi njegovih groženj ne jemali resno, ar je siromaška Italija*zadužena do skrajnosti, brezi vekše industrije i brezi naravnili bogastev. Takše države pa nemajo vpliva i ne moči, četudi velajo za »velesile«. — Najbole oblastno je nastopao Mussolini proti Jugo-slaviji v pitanji Reke, štero je popunoma osvojo za Italijo. V mednarod-noj politiki postopa zdajšnja Italija hujše kak negda Austrija i Vogrska. Slovenske šole i diihovnike zapira, slovensko časopisje je odpravila, čeprav je na Goriškom skoro pou milijona Slovencov. Z Nemci na Tirolskom tiidi ne postopa dosta bolše. Denešnja Italija meri 310.100 km2, ima pa 41 mil. 173.000 liidi. Ima ešče preci kolonij v Afriki. Italija je dosta dužna Zedinjenim državam, Angleškoj i Pranciji. Gospodarska kriza pa se zraerom vekša i brezposelnost raste den na den. Velka BrJtanija (Anglija). Iz malih anglosaških otokov se je razvila mogočna pomorska sila, štera je zgradila velikansko pomorsko državo. Kramarska Angleška je grabila i podjarmlala, gdekoli je mogla. Po boini je vzela dosta nemških kolonij, ništerne izkorišča skiipno s Francijo. Vel. Britanija ali Britsko cesarstvo ie skiipina vekših ali menših samostojnih (avtonomnih) držav i britskih kolonij. Anglija je vladajoči deo. čeravno je po obsegi najmenša dežela britske zveze ali unije. Zavolo žalostnih gospodarskih razraer v Europi trpi tiidi angleŠko gospodarsko živlenje. V zadnjih letaj je bilo v Angliji nad milijon brez-poselnih delavcev, iteri dobivajo za svoje preživlanje nekaj podpore od države. Europa je bila najbolši odjemalec angleških izdelkov; ta Europa pa je dnes gospodarsko i politično oslablena i posledica toga je, da trpi angleška industrija. Jubilarna pažnja staroznane fabričke hiže vor Suttner je nova žepna vora, štero vsaki nas čtevec dobi za Din 35.-, i novo budilko za 45,- Din. Tlidi pri fac ceni mata obe vori dober stroj i vsakoga zadovoli. — Prave švicarske žepne vore, vore na roke, budilke i zidne vore, vore nihalice, lance, prstane, nakitne predmete itd. najdemo v velkoj zberi v velkom čiido-ceniki, šteroga vsakomi naeemi čtevci brezplačno pošle tvrdka H. Suttner, Ljubljana br. 895. samo trbe z dopisnicov zaprositi. 92 Zadnja leta je postano predsednik angleške nacionalistične vlade socialni demokrat Mac Donald. Mac Donad je izpelao ottawsko kon-ferenco, štera je onemogočila vsakšo plodonosno rešitev bodoče svetovne gospodarske konference; Mac Donald je tiidi velki zagovornik nemške zahteve po oborožitveni enakosti. Prava Anglija meri, brezi kolonij 242.700 km2, ima 45,344.000 lUdi. Španija. Tudi španija je dobila pred par leti diktaturo ali samo-volno vlado. Nekrvavo revolucijo so izpelali vojaški krogi pod vodstvom generala Primo de Rivera. španija je država, gde je živlenje do skraj-nosti pokvarjeno. Pred dvema letoma so pregnali krala Alfonza i je postala republika. Zadnja leta se bije tiidi močen kulturni boj. Začnolo se je preganjanje dtihovnikov, redovnikov i zapiranje cerkvi. španija meri 550.000 km~, ima 22 miljona i 602.000 liidi. Ima pa ešče dosta kolonij v Afriki. Država ima jako rnalo industrije, pa ešče ta je večinoma v rokaj zviinešnjih kapitalistov. Pokrajina Katalonija je dobila letos samostojnost, za štero se je raorala boriti dosta let. Glavno mesto Katalonije je Barcelona. Prava metoda 2:a gajo lepoie Na kože gajanje sliiži Fellerova kaukazka Elsa pomada, ščisti lice i kožo, obnavla pomladi i gingavo včini lic, šinjeka i roh kožo, obarje, čuva proti sunčnim špringam. En glažek 12 Din. Za probo koštata dva glažka s povijom i poštninov 40 Din če se dinar napre pošle, ar je po povzetji 10 Din dragše. Fellerova mopna Elsa - pomada za porast kože, za gajanje i hranenje kože na temeni, odklanja liiske, spadanje vlas i pre-rano oserenje. Prava žajfa zdravja i lepote! Prava žajfa zdravja i lepote: Pellerova Elsa žajfa dobro delajoča za zdravje i lepoto jeste 7 vrst Klsa žajfe: Elsa - lilijna mlečna žajfa, Elsa - lilijn krem, Elsa - rume-njakova žajfa, Elsa - gliceri- nova žajfa, Elsa - boraks- ova žajfa, Elsa - katran- ova žajfa, Elsa žajfa za britje. Na probo po pošti 5 falatov Elsa-žajfe poleg zberanja z pakivanjom i poštninov Din 52.— Prava metoda za nego vlasi. Za gajanje vlasi. za krepčanje i v hra-nenje kože se niica Pellerova močna Elsa po-mada za rast vlasi (Tanochina pomada) štera ?/? hrani vlasi korenje, na-prej pomaga, da bujno ra-stejo, prepra- vijo grinte, kapanje vlasi, zdržiije vlase mehke in vu-O gibke. — En ; giažek 12 Din XPovoj in pošt-nina zoseb. Prava metoda za gajanje nog. fTlsa , >lastpr Znova kiireče oči i žiili itd. vam pomaga brez bolečin, brez noža i nevarnosti zagiftanja krvi hitro i gvušno delajoči Tellerov tu-ristni oblas. Mali kar-ton Din 4.40, velki 6.60. Dale: Tekoča turistna Elsa tinktura, glaž z pemzlnom 11 Din. Elsa prah za posipanje tejla i nog. Ška-tula z rešetov 7.70 Din. Prava metoda za gajanje lamp i zobi. Elsaclont - krema za zobe, izvrstno čisti, zobje do snežne belin, krati vsako gnitje zobi. Košta edna datka Din 8.80. E!sa - lamp voda, čisti, oživava i desin-ficera zobe i lampe, ar odstranjiije neprijeten diš lainp. Eden glažek Din 16.50. Elsa - zobni prašek samo Din 6.60. Dr. Heiderov zobni prašek v škatlicaj po Din 6.60, v žakličaj Din 4.40. Zobne kefice po Din 11 in 20. Opominamo, da dinare napre pošlete ar poštnina po povzetji košta 10 Din več. če se ti preperati položijo k Elsa-pomadiji ali k Elsa-žajfi, se poštnina prišpara, stroški se kak najfalej zračunajo posebi. NarcnMla pošilajte na atres: EUGEN V. FELLER, lekarnar, Stubica Donja št. 823. (Savska banov.) Albanija. Albanija je bila do balkanske bojne torška dežela, leta 1913 pa je postanola samostojna kralevina. Po svetovnoj bojni so se države potegovale tiidi za Albanijo. Jugoslavija je želela Skadar i bi ga tudi vzela, če ne bi Italija nasprotovala. Denešnja Albanija je popunoma pod italijanskim vplivom, tak da se že lehko pravi, da je postala itali-janska kolonija. Albanija meri 27.540 km~, ima 833.600 llidi. Ima pa samo edno železnico v severnom deli, v ostaloj Albaniji pa je samo nekaj bolših cest, štere so bile pred leti zgrajene v bojne namene. Prebivalci, mohamedanci po veri, so jako bojeviti. Dežela je neenotna, ar se borijo različni glavarje med sebov za premoč, driigi so pa proti tomi, da bi v Albaniji imela glavno reč italijanska vlada. Grčija. Grčija je edna od tistih držav, štera je ne dosta žrtvovala v svetovnoj bojni. Če bi obvladala vola pokojnoga krala Konstantina, bi šla Grška v boj na strani Nemčije, ali pa ostanola v miri. Liki zmagao je Eleutherios Venizelos s pomočjov Anglije i Francije, šterivi sta pritiskali na Grško i jo pognale v svetovno bojno. Na versajskoj konferenci je Venizelos pokazao od vseh državnikov malih držav največ državniške sposobnosti. Grški krao Konstantin je bio 12. junija 1917 od zavezniških sil od-stavleni, prestol pa je zaseo njegov sin princ Aleksander. V svetovno bojno je šla 29. junija 1917 na strani zaveznikov, to je proti Nemčiji i Austro-Vogrskoj. Liki zmaga je ne zadovolila grškoga naroda. Raz-lične velesile, predvsem Anglija, so se igrale z Grčijov i jo imele za orodje v politiki potlačevanja Turčije. Država se je jako zadužila i pre-bivalstvo je v svojoj nevednosti začnolo slediti oficirom, šteri so zahte- Kupujte samo v novoj železnoj trgovini proti Prekmurske tiskarne i Banke pri L. FRIM MURSKA SOBOTA ar ešče tam najfalej dobite kakti: sečkare, reporeznice, šrotare, preše, pliige i. t. d. i. t. d. Dobi se tiidi vsefele železno blago za gospodarstvo: Prima »BOG POMAGAJ« kose, tirolske kamle, garan- tirane sekire, žage, motike. Okavanja za hišo, glažojne, farbe, firnis. — Peči, štedilniki, kuhinska posoda. Semenje za gospodarstvo. — Kojarske potrebščine. Mašinsko olje, auto-olje, Qž^fVprč^> Kuglični benzin, masti, remenje, fQ JuvPLJ ležaji i driige potrebščine. Samo li pridite in se osvedočite, da šče najbolše i naj-falejše kiipite pri L. FRIM, Murska Sobota trgovina z železnino i. t. d. — Samoprodaja ljevaonice željeza i tvornice strojeva Osijek. 94 Ci sces ozdraviti moreš iskati uzrok! To je prvo pravilo zdravniškoga raz-menja, šteromi se pridrtiži ešče na-rodni pregovor: »Gda te bolezen man-tra, gledaj ka dela želodec!« Ar kak se to iz jezeroletnih opaziivanj zna, je pogosci želodec tista pot i takših po-jav bolečin, štere za nevučene oči izgledajo, da nemajo zveze z želodcom. Končno nemre vsaki poznati vzroka svoje bolezni i tak niti nemre vsaki znati, ka na priliko piščajci i mnoge driige slabosti kože tiidi lejko nastanejo zavolo slaboga dela želoca i črev, i ravnotak protivni pojavi kak so siihoča i debeloča nastanejo skoro vsigdar zavolo slaboga dela prebavnih organov. Pa te nepravilno pretakanje krvi, ki zovzroči telke motnje v zdravji, kaže na bolezen želoca i črev, istotak i bledoča, ^labost, slabokrvnost, ner-voznost, nespanje, prerano staranje i. t. d., ar je vse to zdriiženo s krvjo i krv je žitek! Samo zdrav želodec, zdravi prebavni organi, morejo stvoriti krv i omogočiti tok zdrave krvi skoz celo telo. Tiidi povapnenje žil i starostna slabost so povzročeni v glavnom s slabim pretokom krvi. Zato je zdravstveno pravilo za betežne kak i za zdrave, za starejše kak i za mlade, da očistijo želodec i probavne organe kak se more čistiti i vsaki stroj, če šče redno delati. No či nastopijo motnjave kak pomenkanje teka, naslage na jeziki, slab okus, neugoden diih iz viist, mučnina, riganje, žarenje, glavobol, zlata žila, mamica, motnje v jetraj, slezeni i obistaj, redko delo črev i zaprtje, te nikše čakanje, liki taki popunoma očistiti s priznanim naravnim sredstvom 99 PLANINKA"-čaj-Bahovec šteri se poglavitno dela iz najboljšega alpskoga rastlinja. Želite v apotekej naravnoč »PLANINKA« - ČAJ - BAHOVEC, šteri se ne trži odpreto, liki samo v zaprejtij i plombiranij pakaj po 20 Din i JHL ^.rj^ z napisom izdelovatela: MiiVnirTiiii Mr. L. Bahovec, lekarnar, Ljubljana (Kongresni irg) ki po pošti pošle 4 pake za 70 Din, 8 pakov za 140 Din, 12 pakov za 190 Din, či se penez naprej pošle, ar po povzetji košta 10 Din več. Odobreno od Minist. narodnoga zdravja pod S. Br. 12590 od 20. VII. 1932. PLANINKA CA7. Vaii povratek odstavlenoga krala Konstantina, ki je žlvo v Švici. Vršilo se je glasovanje (plebiscit), pri šterom je večina liidstva glasovala za povratek prejšnjega krala. Venizelos pa je zbežao v inozemstvo. Liki tiidi krao je morao igrati taKšo vlogo, kakšo njemi je davala angleška politika. Bojna med Grčijov i Turčijov, štera je bila posledica svetovne bojne, se je končala 1. 1922 s popunim porazom grške armade v Maloj Aziji. čete nacionalistične Turčije je vodo Mustafa Kemal paša. Tomi porazi je sledila revolucija na Grškom. Krao Konstantin je bio ponovno od-stavleni pa izgnani iz Grčije s svojim bratom Andrejom. Revolucionarni oficiri, šteri so napravili revolucijo, so dali pomoriti nekaj Konstantinovih ministrov i se sami polastili vlade. Grki so začnoli z oboroženimi napadi na Turčijo meseca marca leta 1921; nekaj časa so zmagovaii, potom pa se je bojna sreča obrnola na hasek Turčije. Grki so ponovno poskusili svojo srečo v poletji 1922, liki njihova ofenziva se je končala s popunim porazom. 9. sept. 1922 so turške čete zasedle Smirno, štero je nekaj dni kesneje vničo požar. 60.000 Grkov i Armencov v Smirni je bilo brez strehe. Turkom so očitali velka grozodejstva, štera so delali nad krščeniki, liki Turki so odgovarjali, da so ne bila grozodejstva, štera so delali v toj bojni krščeniki nad Turki nikaj menša. Angleška, štera je najbole poganjala grški narod v bojno s Tiirki, jo je po porazi piistila na cedili i začnola mešetariti s Kemal pašo. Grčijo pa je čuvala samo telko, kelko je to bilo v hasek angleške politike. Do zadnjega leta je imeo glavno reč v grški politiki ministerski predsednik Venizelos. Proti konci letošnjega leta se je pojavilo na Grškom jako močno republikansko gibanje, šteromi so se proti stavile velesile. Tak je Grčija, naša južna soseda, živi dokaz, kam dere država, če se ž njov igrajo imperialistične sile. Grčija meri 127.000 km^, ima 6 mil. i 195.000 liidi. Kumunija. Rumunija meri 295.000 km2, ima pa 17 mil. i 694.000 liidi. SOf/r rumunskoga prebivalstva se peča s polodelstvom. Zemla je bila do zadnjih let vsa v posesti grofov, hercegov i veleposestnikov. Tlačani (kmetje) so dostakrat poskušali z oboroženimi upori dosegnoti svoje pravice, liki vlada pa plemstvo jih je zmerom zadlišila. Komaj pred par leti je začnola vlada odkiipiivati veleposestva i jih deliti med kmete. Kralevina Rumunija je zadosta bogata država na petroleji, na železi, ba-krenoj riidi. Liki njena industrija je skoro popunoma v rokaj tiijih kapitalistov. Zadnje čase jako trpi od gospodarske stiske i od mnogih strank, štere se med sebov tak srdito sovražijo. V zunanji politiki je pa naslonjena na Francijo, štera ima nad njov najvekšo moč. čehoslovaška. čehoslovaška se je proglasila za neodvisno državo 18. nov. 1918. Profesor T. G. Masaryk je bio izvoljeni za dosmrtnoga predsednika republike, zavolo njegovih zaslug pri deli za ustanovitev češkosiovaške države, v šteroj so češka, Moravska, deo šlezije, slovaški deli Vogrske i Karpatska Rusija. Meri 140.000 km2, ima pa 13 mil. i 612.000 liidi. Med Slovaki je jako močno gibanje za samostojnost (avto-nomijo), štero vodijo slovaška katoliška stranka, štere voditeo je Andrej Hlinka. češkoslovaška je industrialno jako razvita država. Nepismenih liidi med čehi skoro nega, več pa jih je med Slovaki, šteri so bili 1000 let pod Madžari, zato je njihova zgodovina podobna zgodovini Slovenske krajine. V mednarodnom sveti ima češkoslovaška od vseh novib. držav največ ugleda i vpliva, ka je zasliiga napredka, ki ga je dosegnolo njeno 96 liidstvo. češkoslovaška je bogata na riidaj. Njeno polodelstvo je jako dobro razvito. češkoslovaška je v zviinešnjoj politiki na strani Francije, pač pa tiidi članica Male antante, v šteroj ma glavno reč njeni zvlinešnji minister Beneš. Polska. Polska se rada ponaša s svojov zgodovinov, štera je po zmagi zaveznikov i po ruskoj revoluciji zdriižila svoje dežele v enotno državo. Polska republika meri okoli 388.300 km2, ima pa 27 mil. i 185.000 liidi. Volilno pravico na Polskom imajo moški i ženske. Kak Cežkoslovaška, ima tlidi Polska dosta narodnih manjšin, posebno so močni Ukrajinci, štere pa preganja, ne da bi njim dala lastivne šole i driige pravice, štere idejo narodi, ki ima svojo kulturo i svojo zgodovino. V pridelavi premoga je tretja država v Europi. Po pridelavi petroleja je pa peta država na sveti. Tiidi na riidaj je jako bogata. V ništernih mestaj, štera so bila do svetovne bojne pod Rusijov i deloma pod Nem-čijov, ima velke tovarne. Glavno mesto je Waršava, ima bluzi 1 mil. liidi. V zvtinešnjoj politiki je Polska odvisna od Francije. V notranjoj politiki ima Polska velke težave zavolo različnosti, štera vlada med raznimi deli države, štere so prle spadale pod Rusijo, Austrijo i Nemčijo i razvijale vsakša zasebe svoje politično i gospodarsko živlenje. Turčija. Po porazi Grkov so prišle turške nacionalistične armade v Smirno i driige obrežne kraje, jih zasedle i grozile z oboroženo silov proti zaveznikom, če ne prisilijo grških čet, da izpraznijo tiidi europsko Turčijo. Zavezniki so se po dugom obotavlanji i mešetarjenji uklonili zahtevam turške vlade. Turški parlament v Angori, je 3. nov. 1922 od-stavo sultana Mohameda VI. i pobegno na angleško bojno ladjo i dobo Zakaj vedno točen? Ker imam za mal denar od tvrdke STER-MECKI dobro idočo uro. — Nikel anker remontoar 40 Din, ista ura lepo gravirana 58 Din, tula posrebrena 130 Din, zapestns 96 Din, navadna budilka 39, 60, 75 Din, žepna budilka 205 Din, navadna stenska ura 55, 130, 160 Din, stenska ura s kuka-vico 216, 310 Din. Bogata izbira verižic, obeskov, prstanov in druge zlatnine. Trgovski dom Stermecki - Celje št. 306 Zahtevajte brezplačni cenik z več tisoč slikami! Kar ue ugaja, se zamenja ali vrne denar! 97 zavetišče na otoki Malti v Sredozemskom morji. Parlament pa je zvolo novoga kalifa (poglavara mohamedanske vere). Sultanova vlada je bila po bojni popunoma odvisna od zaveznikov, predvsem Angležov. Podpirala je sevresko mirovno pogodbo, štera je razkosala Turčijo, liki turški nacionalisti so se uprli sultani i začnoli z oboroženim uporom proti njegovi oblasti, proti zaveznikom i Grkom. V Angori je prišla do moči nova vlada, štera je zavrgla sevreško po-godbo i se proglasila za neodvisno od sultanove vlade v Carigradi. Sov-jetska Rusija se je postavila na stran angorske vlade, ka je slednjoj dosta pomagalo, da je porazila stari režim i izrinola sovražne čete iz svoje dežele. Turčija je zdaj republika, čeprav je stranka stare mohame-danske diihovščine, štera zahteva povratek sultana, ešče jako močna. Nova vlada je sprejela tiidi številne reforme, liki turško ludstvo se tej reform jako brani. Mustafa Kemal paša je predsednik Turčije. Kemalova žena pa je voditelica gibanja za oslobojenje turškoga ženstva. V svetovnoj bojni je bila Turčija od vseh držav (razen Austro-Vogr-ske) najbole poražena. Njeno glavno mesto so zasele zavezniške čete. V Sevresi so njoj narekovali pogoje, kakših so ne niti Nemčiji ali Bolgariji. Vzeli so njoj Mezopotamijo, Sirijo i drlige kraje v Aziji pa Afriki. Turčije, nekdašnje mogočne Turčije, straj i trepet krščanstva, je ne bilo več. Liki poraženo Turčijo je prevzeo diih narodnosti. Organizirala je svoje bojne sile i porazila krščansko Grčijo i prisilila krščanske zaveznike na nove konference. Na tej konferencaj se je Turčijov več ne tak postopalo kak s poraženov državov, liki kak z zmagovalkov. Ka je ne mogla dosegnoti civilizirana, industrialno visoko razvita Nemčija, je dosegla azijska, napou divja Turčija! K tomi uspehi je dosta pripomogla lubo-sumnost med Angleškov, Francijov i Italijov. Zadnji dve sta se bojali, da ne obdrži Angleška Carigrada za sebe. Končno so ga zasele vse tri države, dokeč ga je ne prisodila konferenca v Lozani 1. 1923 pali nazaj Turčiji. Zdaj se je začnola Turčija naslanjati na Nemčijo. Turška država meri 24.000 km2, ima pa 1 mil. i 44.300 liidi. Železnic ima Turčija malo, pa ešče tiste so slabe. Industrije nema i njeno polo-delstvo je jako na nizkoj stopnji. Angora, glavno mesto, štero leži v Prednjoj Aziji, je malo, brezi modernih naprav. Ka je bilo v Turčiji krščenikov, so se po zmagi Kemal paše skoro vsi izselili. Prebivalstvo zdajšnje Turčije je turško i mohamedanske vere. Grob plebanoša Jožefa Sakoviča v Dolnjem Seniki na Vogrskom. 98 AKO NI VSE V REDI PRI TEKI? Ako ne prebavljaš dobro, ako nemaš teka, in čutiš do jela nekaj zoprnega. ali hočeš ven metati, ker ti jelo leži v želodci in te mantra, boli te glava, počutiš se jako trud-nega, težko ideš na delo, ali težko rabiš stolico fgreš na stranišče) vzemi vsigdar »Elsa Fluid« ali »Elsa pilule«, ki gotovo in hitro delujejo in so neškodljive. Fellerjeve Elsa pilule čistijo želodec in krv obenem. — 6 škatljic »Elsa pilul« stane 30.— Din. 12 škatljic 50.— Din. To vse že s poštnino vred. Naroči se pri apotekarju EUGEN V. FELLER, Stubica Donjti br. 823. (Savska Banovina.) To je najboljše, kar sem kdaj poskusil! Tako govori narod, po tem se vidi, da se je dober tek vedno smatral za kjluč dobrega zdravja. Tako danes, pogosci zapažamo, da se hranijo organi za prebavo s slabo hrano in z neprimernimi življenjskimi pri-likami in to se največkrat zgodi radi tega, ker nemamo teka. Ako zanemarimo ta pojav, tedaj gotovo pride do težkih bolezni in nas na-pade nevolja nad samim seboj. »Skrbi za dober tek,« pomeni torej, da si lahko dober tek človek preskrbi, ako ga ntmaš. V ta naraen se priporoča močna »švedsk tinktura« »Elsa« ali »švedske kapliice« ime- novana tekočina. To je tečna in dišeča pijača in zelo dobro vpliva na prebavo ter pusti v želodcu ugodno svežost, vpliva tudi na dobro razpoloženje in človeka usposobi za delo; 2 steklenki staneta 50.— Din, 4 steklenke stanejo 92.— Din s pakanjem Eugen V. Feller, Stubica Donja 823 Savska b. Odobreno od ministrstva soc. pol. in nar. zdr. Sp. br. 509. dne 24. III. 1932 Oton župančič: Jurjevo Od hiše do hiše hodimo, zelenega Jurija vodimo: pomlad v deželo prinesel je, zemljo z zelenjem potresel je. Zima, zima, hajd za peč za celo leto leč! To šibo za streho shranite, da z njo se požara branite, strahuje poredno vam dečico in vabi k hiši vam srečico. Sreča, sreča, pridi k vam, glej, odprt je hram! Ker take darove vam nosimo, od vas jih v zameno prosimo: imate kaj bele pogačice? Ne branimo tudi se kračice. Bodi jajce, bodi hleb, v naš izgine žep. Bogato gorica obrodi vam, bogato se polje oplodi vam, podeli Bog kruha vam belega, vsi lica bodite veselega! Mi zdaj moramo drugam ¦—¦ hvala, hvala vam! V Beloj Krajini — tam na hrvackoj meji — je navada, da deca vodijo na Jiirjovo »zelenoga Jiirija« od hiže do hiže pa prosijo dare za to, ka prinaša zeleni Jiiri: sprotoletje pa srečo z njim. TAMBURE najboljše, vsej vrst kak sremskogai Farkašovoga sistema, priporoča po-znana i stara radnja tambur J. VARDIAN SISAK br. 7. Cenik tambura i ostaloga =-5^^ pribora pošlem na želo /V-' vsakomi zabadav. QSTERC Peter trgovina z mešanim blagotn Telefonšt.1 V Beltincih SA^Si Špecerija Galanterija Železnina in vse vrste dvo-Manufaktura koles Stavbeni materijal Deželni pridelki na debelo in drobno! vsikdar zadostna zaloga, vedno najnižje dnevne cene. 100 Cela Jugoslavija govori o Celju! Zakaj? Ker je tam trgovski dom STERMECKI, ki prodaja močne čevlje, iz črne kože po 89 Din, iz kravine 107 Din, iz boksa 126 Din, iz tele-tine 125 Din. Velika izbira do-mačih, telovadnih, lovskih, turi-Wft//žy%%%L stovskih, smučarskih in ^JJL...., Jl drugih čevljev po teredno ni2> lcil\ cenah! Cenik z več tisoč slikami zastonj! Neodgovarjajoče se zamenja ali vrne denar! Zakaj ravno STERMECKI? Ker je soliden in poceni. Zatorej. če rabite fino, dobro in poceni moško obleko aii suknjo, potem pišite po nove vzorce sukna, še)rjota, kamgarna in dubla tvrdki št. 306 Cene so že od 30 Din naprej! Cenik in vzorci zastonj! 101 Trgovshi floin STERMECKI, CEL3E TraOVShldomSTERMECK CEI«.l Senje (sejmi) Slovenska Krajlna. Beliiuci: (živ. i krara.) 20. jan., 24. na prestopno leto pa 25. feb?., 25. apr., 27. jun., 15. jul., 5. nov. Bogojina: (živ. i kiam.) 15. febr., 20. marca, 19. maja, 20. jul., 4. sept. i 16. nov. Cankova: (živ. i kram.) Pond. po cvetnoj nedeli, pond. po sv. Trojstva nedcli, 24. spet. 11. nov. Črensovci: (živ. i kram.) 14. marca, v pondelek po 3. maji, pondelek po 14. septerabri, 20. okt. Dobrovnik: (samo živina) 6. aprila, (živ. in kram.) pondejlek po Telovom, 25. julija, 2. oktobra. Dolnja Lendava: (konjsko, živ. in kram.) 25. jan., 16. faber., 27. marca, 17. apriia, 16. jun., 28. jul., 28. aug., 28. sept., 28. okt., 18. dec. pa vsaki tork svinjsko senje. če pride na tork velko senje, teda je svinjsko senje na driigi den. Dokležovje: (konisko, živ. i drovno) 18. junija i 21. augusta. Dolenci: (drobno) na Tejlovo i 6. decembra. Grad (Gor. Lendava): 28. marca, 21. junija, 16. augusta, 29. septembra, 30. novembra. Hodoš: (živ. i kram.) 10. marca, 5. julija, 19. augusta, 5. oktobra. Križevci: (živ. i kram.) 16. aprila, 4. junija i 27. oktobra, pa vsako prvo soboto v meseci svinjsko senje. če spadne na to soboto svetek, je svinjsko senje prvešo soboto. Kuzma: (kram.) na Križni četrtek. Krog: (kram.) 4. maja. Martjanei: (živ. i kram.) 6. maja, 6. augusta, 23. oktobra. Murska Sobota: Prvi pondelek januara živinsko senje, prvi pond. febr. živ. i kram., prvi pond. marca živ. i kram., prvi pond. aprila živ., prvi pond. maja živ. i kram., prvi pond. junija živ., prvi pond. julija živ. i kram., 24. augusta živ. i kram., prvi pond. septembra živ., 15. oktobra živ. i kram., prvi pond. novembra živ., 6. decembra živ. i kram. če spadne na prvi pondelek svetek, se vrši senje na driigi den. Petrovci: (kram.) na sv. Trojstva nedelo, 4. julija, 8. septemb., 28. okt. Pužovci: (kram.) 13. julija. Puconci: (živ. i kram.) 28. maja, 10. julija, 10. sept. i 10. novembra. Prosenjakovci: (živ. i kram.) 15. marca, 16. junija, 2. sept. i 28. novemb. Rakičan: (živinsko) 26. marca, v tork pred Risali, 2. julija, 16. augusta i 8. oktobra. Selo: (kram.) prvo nedelo po Srpnoj Mariji i na Miklošovo. Sv. Bedenek: (kram.) pred pepelnicov, po postni kvatraj. po cvetnoj nedele, po jesenski kvatraj i pred koledi vsigdar v pondelek. Sv. Sebeštjan: (kram.) 20. jauar, 2 nedele po viizmi, 15. junija i 21. dec. Tišina: (živ. i kram.) 10. aprila i 7. septembra. Turnišče: (živ. i karm.) v četrtek pred cvetnov nedelov, driigi pondelek po Vuzmi, četrtek pred Risali, 12. junija, četrtek pred Velkov mečov, driigi den po Maloj meši, 4. oktobra i vsaki čstrtek svinjsko senje. či spadne velko senje na četrtek, te svinjsko senje eden den sledi. 102 Srez Ljutomer. lijutomer: živinsko senje 14. januarja, 8. aprila, 10. junija, 8. julija, 12. augusta, 12. novembra; kramarsko i živinsko senje: 11. febr., 11. marca, 13. maja; (tiidi konjsko), 16. sept., 17. decembra; samo konjsko i živinsko senje: 14. oktobra. Cven: 7. septembra. Gornja Kadg-ona: 3. februara, 25. maja, 10. augusta, 15. novembra. Sv. Križ: Pondclek po tihoj nedeli, 3. maja, 26. julija, 6. novembra. Mala Neielja: eetrtek pred nedelov Sv. Trojstva, 21. oktobra. Veržej: 6. maja, 29. septembra, 30. novembra. Sv. Duh: 24. augusta, 13. decembra. Negova: 8. septembra. Sv. Peter: 17. januara, (29. junija), 30. junija, 21. septembra. Medjimurje, čakovec: Cvetni pondelek, 29. junija, 13. aug., 3. okt., 25. novemb. Draškovec: Sredo po Jlirjovom, 7. i 16. aug\, 11. novembra. Kotoriba: 9. marca, 27. junija, 30. sept. i 30. novembra. Nedeljišče: 15. junija, pondelek po aug. nedeli. Prelog: Risalski tork, pondelek po Jakobovom. Razkriž: 19. maja, 24. junija, 10. augusta, sredo po beloj nedeli. Mursko Središče 1. maja, 20. augusta, 26. oktobra. štrigova: 19. marca, 22. julija, 30. septembra, 4. decembra. Sv. Helena pri čakovci: 18. augusta, 22. septembra. Sv. Rok pri čakovci: na Rokovo i Mihalovo. Kadar pridete v Ljubljano, ne pozabite, da ima NOVA ZALOŽBA "r. z, z o. z. na Kongresnem trgu štev. 19 knjigarno in trgovino s pisarniškimi potrebščinami. Ima v zalogi: vse knjige, domače in tuje, vse pisarniške potrebščine, v vsaki izberi in množini, pnimenna darila za vsako priliko (albume, razylednice, namizne nastavke i. t, d.) Poleg mnogih lepih knjfgj izdaja predvsem^zbrane spise Ivana Cankarja in F. S. Finžgarja. Oglaša Agrarna in gospodarska podporna zadruga v črensovcih. 103 <1 JUGOSLOVANSKA KNJIGARNA Ljubljana Vam dobavi VSE ki jih potrebujete najhitreje in najceneje Bogata zaloga lastnih izdaj]; praktičnih gospodarskih in gospo- dinjskih knjig slovarjev in učbenikov šolskih knjig gledaliških iger leposlovnih in zabavnih knjig knjig za mladino" nabožnih knjig Opozarjamo naf Knjižne zbirke Jugosl. jknjigarne LEPOSLOVNA KNJIŽNICA LJUDSKA KNJIŽNICA ZBIRKA DOMAČIH PISATELJEV KOSMOS Vsak naročnik naših knjižnih zbirk uživa pri naročilu katerekoli druge knjige iz naše ^r o/ nnnnafn založbe (izvemši šolskih knjig) ^** /o p"piA»»-<* Zahtevajte prospekte, ki Vam jih pošljemo brezplačno w riwmwmwwwwwwwwwwwmwmmmw^fiw^ Oglaša Agrarna in gospodarska podporna zadruga v črensovcih. 1 imte ipli, 3eli snate ipti, ^_ ¦* ' dobrih glas- ¦* ' Ii lli te znali ipli- ^jz^zi^ Jo'e ie znalf ipli- Odkec se pri nas nahaja prodajna podriižnica velke svetske tvornice glasbil Meinel & Herold iz Klingenthala v Nemčiji, smo mogoči Vam po najnižišoj •ejni odavati glasbila, J— l^ 4wf^rni^D odn. tvorniškoga skladišča. &t kiipujemo mi samo '^ v>5 XV\j\ IIIw" Eto Vam eden mali primer: Naš veliki novi cenik s slikami dobite Za vsako glasbilo POPUNOMA BREZPLAČNO DOBRO STOJIMO! eamo treba na ednoj kartici zaprositi V" ednoi leti 1O^"\ t^r\f\ Pišite taki na: odamo prek l^U.UUU glasbil. MCT I M C I P LJ C D r\ I r^ tvornica glasbenih instru-tlNtL CC HtnOLU mentov in harmonik prodajna centrala MARIBOR štev. 217. Tsaki čtitel našega kalendara dobi brezphično navučno knižico: »KAK POSTANEM SOBEB SVIRAč«. Vsak se lehko sam navči igrati! Vsako glasbilo pošlemo 8 DNI NA PROBO! če ne odgovarja, lehko se izmeni. Zavedni kmetje, obrtniki, trgovci in delavci nalagajo svoje prišparane peneze varno pri Kmečkoj Posojilnici v Murskoj Soboti Cerkvena cesta št. 5 v lastnoj hiši prek od birovije. — Čekovni račun št. 15.229. Hranilne vloge sprejema od vsakoga na hranilne knižice ali tekoči račun ino je obrestiije najbolše. Hranilne vloge zna- ^ K.f\L\ i\i\i\ ^a *e v^°ge Je Pa šajo dozdaj prek 4 ^OUU•v/Uv/ dobroga stanja poieg Mše do 65,000.000 Din. Letni promet prek 25,000.000 Din. Posojila davle na poroke (kezeše), tabulacijo i tiidi na tekoči račun na več let, na dužna pisma, po najnižišoj obrestnoj meri. Rentni davek od penez plača Posojilnica sama. Kmetje, obrtniki, trgovci i delavci, ne smete se spozabiti s te gase, štera podpira v stiski naše liidstvo. Pridite v svoj dom, kde te posliiženi po svojoj voli. 106 ___ __ V __ IZVLECEK najnovejšega bogato ilustriranoga ceni^ka $M:M Din 6.50, 10.50, 14.50 Din 7, 8. 11 Din 14, 16, 18 Din 4, 8, 14 Din 43, 58, 66 4LJ Din 5.50, 8-25, 13, 23 Din 8, 10, 13 Din 2.25, 3.25, 7.50, 11 Din 11, 15.50, 60 Din 15, 18, 26 Din 31, 33, 52 Din 27, 344, 910 Din 100, 145, 240, 350 Din 80 Din 3.25, 4.50, 6 Din 23.0, 395, 840 Din 10.50, 13, 18 Din 47, 56, 60 Diu 15, 17, 20 Zahtevajte brezplačen cenik, v katerem najdete še mnogo drugih predmetov Cene izredne! Tovama perila in Oblek I^bira ogromnai Trgovski dom STERMECKI - CELJE št. 306 Kar ne ugaja, se zamenja ali vrne denar! DOMAČA SLOVENSKA ZAVAROVALNICA JE VZAJEMNA ' ZAVAROVALNICA V LJUBLJANI V LASTNI PALAČI OB MIKLOŠIČEVI IN MASARYKOVI CESTI * SPREJEMA V ZAVAROVANJE: 1. Proti požaru: a) raznovrstne izdelane stavbe kakor tudi stavbe med časom gradbe; b) vse premično blago, mobilije. zvonove in enako; c) poljske pridelke, žito in krmo. 2. Zvonove in steklo proti razpoki in pre- lomu. 3. Vse vrste jamstva, nezgod in kaska. 4. Sprejema v življenskem od-d e 1 k u zavarovanje na doživetje in smrt, otroške dote, dalje rentna in ljudska za- varovanja v vseh kombinacijah. 5. V posebnem oddelku vodi posmrtninsko zavarovanje Karitas. 6. Posreduje vsa ostala zavarovanja. PODRUŽNICE IN GLAVNA ZASTOPSTVA Celje Maribor, Split, Sarajevo, Beograd. KRAJEVNI ZASTOPNIKI v vseh večjih krajih v Jugoslaviji in v vseh župnijah v Sloveniji. Proračuni in informacije brezplačno in brezobvezno. Naslov centrale: LJTJBLJANA, MIKLOŠIČEVA CESTA 19 Telefon 25-21 in 25-22. Oglaša Agrarna in gospodarska podporna zadruga v Črensovcih. Kalendar o sebi. Na konci naj Vam ešče jaz spregovorim, dragi čtevci! Kak vidite, sem spuno že svoje treseto leto, pa sem tak dozoro, da ste me letos skoro ne spoznali! Moja zviinešnjost se je olepša-la, kak je spodobno za moje ime: kralestvo Srca Jezušovoga glasim že tresti let, zato se dostaja, da je podoba lepa kelko le mogoče. To vidite, da sem lepše obleke ešče ne meo kak letos! Podobo samo je naslikao znameniti nemški umetnik Jožef Fiihrich. Lepa je za vse čase, zaistino kaže Kristuša, ki kra-liije nad vsem svetom. Okoli Jezuša vidite znamenja, ki kažejo Zakal iz lovarne? Ker je iz tovarne iz prve roke in radi tega dosti cenejše kot drugod. Obleka za idečke 85 Din Moška obleka 220 Din Moška kratka suknja 250 Din Moška dolga suknja 400 Din Hlače iz hlače-vine 43 Din Hlače iz suknja 65 Din Moderne pum-parce 95 Din i Cenik z več tisoč slikami'in ,vzorciszastonj! 109 vse stvarstvo, zvezde ravnotak. Nad vsem pa vlada »Večni kralj«, ki drži v rokaj knigi z grčkimi literami: Alfa je prva, Omega slednja — to pomeni, kak je Jezuš sam pravo: »Jaz sem alfa pa omega!« to je: začetek in konec vsega. To podobo je pripravo i napravo k njoj napis znameniti slovenski umetnik, ki liibi našo krajino. »Table« ali ovoj sem letos tiide bole močne dobo: moja žela je, da me ne trgate, ne mažete! Greh bi bilo, vničiti to lepo sliko i ves kalendar! Hodo sem od prijatela do prijatela, da bi mi napisali kaj za pot. Eden je celo s Kitajskoga prišeo i mi stopo v sliižbo. Trii-do sem se za lepe slike, kelko sam jih ešče nigdar ne rneo. Tak mislim, da bodete letos z menov vsi zadovolni — Či što nede, tistomi samo to povem: vsem je ošče Bog ne povoli! Želem vsoj Slovenskoj krajini blagoslovleno leto 1933. Prosim vas, delajte vsi za katoličansko čtenje, podpirajte ga, da bo kleti ešče dosta lepši i bogatejši Vaš Kalendar. Naročajte m ctite naše domače liste: Novine - Marijin list Marijikin ograček! 110 MISIJONSKA MEŠNA DRUŽBA Misijonišče v Grobljah, p. Domžale Namen te mešne družbe je, da naklanja svojim članom duhovne za-klade sv. meš in obenem podpira Misijonišče pri Domžalah, kjer se pri-pravljajo mladeniči za delovanje v domačih in poganskih misijonih. — Član družbe postane tisti, ki daruje 10 Din. Vsak dan je deležen večne vsakdanje sv. meše. Razen tega se opravlja še posebej ena sv. meša: 1) vsak prvi petek v mesecu za vse žive in mrtve člane, zlasti za širitele Misijonske mešne družbe in za dobrotnike Misijonišča; 2) za žive člane sv. Treh kraljev, ki je glavni misijonski svetek; 3) na vseh vernih duš dan za vse rajne člane. V to mešno družbo lahko vpiše vsakdo tudi druge, sorodnike in nesorodnike, žive in rajne, tudi na splošno verne duše v vicah. Ime, priimek in občina Ta list pošljite v kuverti na naslov: Misijonišče p. Oomžale (Jugo- slavija). Misijonišče Vam pošlje poštno položnico, po kateri pošljete potem denar. Nato Vam Misijonišče pošlje sprejemnice kot potrdilo. Zato pa zapišite tukaj svoj natančni naslov: 111 * Letošnji Kalendar je tiskala MISIJONSKA TISKARNA GROBLJE / DOMŽALE Misijonska tiskama tiska tudi: 1.) Misijonski koledar — 10.— Din. 2.) Katoliški misijoni, mesečnik 12.— Din. 3.) Tuji svet, mesečnik (povesti) 8.—. Din. 4.) Kres, fantovski list, mesečnik 18.— Din. 5.) Različne druge misijonske in povestne vsebine 6.) Tiskovine po naročilu. glUOUCKA KfUIŽKO v Murski Soboti 112