Varstvo odraslih, ki so duševno prizadeti
Hiša, kjer je doma humanost
Ko govorlmo o varstvu duševno prizadetih, se nam večinoma prikaže pred očmi slika prizade-tih otrok v domovih in mladine v delavnicah pod posebnimi pogoji. Le malokdo pomisli na odra-sle, čeprav že dolgo časa celo v strokovnih kro-gih ne velja ve<S mnenje, da duševno prizadeti dočakajo le nizko starost 20 ali 25 let. Večina odraslih živi doma pri starših, bližnjih sorodni-kih ali tujih Ijudeh, kot so rejniki in skrbniki. Do-kler so starši dokaj vitalni in pri močeh, še ne-kako gre. Vendar že tu nastopijo težave, skozi ka-tere se prebijajo tako prizadeti kot njihovi skrb-niki. Le-ti so prepuščeni samim sebi, s prizade-tim ravnajo po zdravi pameti, ki je mnogokrat preobremenjena z negativnimi predsodki in ste-reotipi. Le peščica je v stalnem stiku s strokov-nimi službami in dmštvi za duševno prizadete, ki pa imajo že tako polne roke dela s svojimi varo-vanci.
Tudi od okolja je odvisno, kako živi takšna družina in koliko časa še lahko »vzdržijo« drug z drugim, kajti sfarši se starajo in kmalu so tudi sami potrebni pomo-či. Poleg tega pa imajo vsi bratje, sestre, matere, očetje in daigo sorodstvo pravico do svojega življe-nja. Kaj storiti? Tudi oni so Ijudje, ki hrepene po svo-jem toplem domu in svojem kotičku, kar je goreča želja vsakogar izmed nas.
V deželah, kjer so v skrbi za duševno prizadete najbolj napredovali, so organizirali življenje teh Ijudi v manjših hišah ali stanovanjih, kjer z njimi stalno ali občasno živi tudi terapevt. S svojo dejavnostjo po-maga varovancem pri prilagajanju na nov način živ-Ijenja, urejanju stikov z okoljem, s sorodniki in more-bitnih odnosov na delovnem mestu ter vseh po-membnejših življenjskih problemov. Kdor le zmore, je zaposlen v delavnicah s prilagojenimi pogoji. To so seveda rešitve, ki jth vsi pozdravljamo, vendar se ta oblika varovanja le počasi uresničuje. Prispevek k nastajajočemu mozaiku varstva so pri nas dodali predvsem zavodi s svojimi sanacijskimi rešitvami v Hrastovcu, Celju, Črni na Golovcu, Škofljici in dru-god. Ker pa zaradi objektivnih okoliščin povsod le ni možna tako humanitarna rešilev, bo treba ponuditi staršem in sorodnikom pomoč v obliki svetovanja, sodelovanja, organiziranja srečanj in pomoči na domu.
Eden izmed objektov varstva za odrasle, ki so du-ševno prizadeti, je tudi objekt Varstva delovnega centra (VDC) na Vodnikovi 56 v Šiški.
Dom si s svojo dejavnostjo prizadeva pomagati tako duševno prizadetim kot tudi njihovim staršem. S svojo pomočjo bi radi te družine razbremenili travm in psiholoških stisk. Svojo nalogo so si, lahko bi rekli, inovativno zastavili in v skladu s tem jo tudi rešujejo. Temu v prid govori že sama zgradba, ki ni stara vojašnica ali bivši samostan, kot ponavadi ne-kako samodejno pomislimo, ampak je na novo na-mensko zgrajen objekt, kar pomeni, da so vsi pro-stori funkcionalno urejeni za bivanje in varstvo odra-slih duševno prizadetih. Tako imajo sanitarije, ki so prirejene za invalide, posebne kopalne kadi, postelje in stole, ki jjh lahko prilagajajo telesni višini. Že ta tehnlčna plat potrjuje geslo zavoda — »ohranimo osebnost«, saj zavod ne stremi k zapiranju. Lahko bi rekli, da dejansko pomagajo nositi breme družine. Starši so sicer dolžni skrbeti za svoje duševno bolne otroke tudi po njihovem 18. letu, vendar potrebujejo oporo v moralnem in strokovnem smislu.
Dom v Šiški jim skuša pomagati v treh osnovnih dejavnostih: zaposlovanje, varstvo in organiziranje prostočasovne aktivnosti. Z ustrezno zaposlitvijo skušajo posamezniku razbiti monotono preživljanje
dnevov. Tako se posameznik počuti na neki način koristen in ne odmaknjen na rob dogajanja. Obenem pa mu zaposlitev omogoča ohranjanje osebnosti, s tem pa tudi socialnih navad; kajti tudi ti bolniki so osebnosti s svojimi speciflčnimi lastnostmi, ki dolo-čajo njihovo enkratnost in neponovljivost, Nehu-mano in nedopustno bi bilo, če bi jih zgolj zato, ker so duševno prizadeti, metali vse v en koš. S tem bi jim uničili lastno identiteto in individualnost. Opravljajo sicer samo lažja dela, njihova produktivnost doseže le 20 % produktivnosti zdravega človeka, toda ravno s takšnimi in podobnimi oblikami dela kaže družba humanost in razumevanje za tovrstne posameznike, ki niso sami krivi svoje usode.
Drugi del domske dejavnosti se kaže v domskem varstvu, ki zajema poleg varstva in nočitve tudi skrb (tako negovalno kot zdravsfveno) za posameznike, ki ne stanujejo več doma. Ta dejavnost pa se pove-zuje s prostočasno dejavnostjo. Osnovni cilj je, da duševno prizadeti v tem času počenjajo kaj drugega kot dopoldan. V tem sklopu organizirajo razne izlete v naravo, piknike, zabave in letovanja. Poskušajo se tudi v likovnih dejavnostih, učenju govora, zdrav-stvenem in prometnem znanju. Tu in tam si ogledajo kakfilm, v zimskem času pa gredoludi plavat. Veliko varovancev odidečez vikend domov in strokovni de-lavci žalostno ugotavljajo, da jih je mnogo ob po-vratku neurejenih. Žal se vsi starši ne zavedajo, da je za takega človeka potrebna še posebej skrbna nega. Zato so ponedeljek določili za dan osebne nege. Torek pa je določen za dan nege okolja in ta-krat urejajo spalnice, stranišča, dvorišče. Vse te ak-tivnosti potekajo tako, da posameznik poskuša opravitidelosam.
Prizadevanje strokovnih delavcev, da bi delo po-tekalo čimbolj normalno in nemoteno, se kaže tudi v načinu urejenosti hodnikov, ki omogočajo normalno vodenje duševno prizadetih po hiši. Ker so veči-noma nepismeni, so nadstropja pobarvana v različ-nih barvah, vsaka soba pa ima na vratih razpoznavni znak. Tako posameznik ve, kje je njegov »kot«. Da pa vse omenjene dejavnosti lahko potekajo, je po-trebna določena sestava strokovnega kadra. V domu delujejo negovalke, medicinske sestre, defek-tologi, psihologi, delovni terapevti, socialne delavke, inštruktorji in tehnično osebje. Delavci doma pravijo, da jih je okolica dobro sprejela. Sodelujejo s kra-jevno skupnostjo dr. Petra Držaja, z OŠ Riharda Ja-kopiča in s komitejem za družbene dejavnosti. Nadvse pa so zadovoljni s svojimi najbližjimi sosedi. Klemenčeva kmetija jim je odprodala 2000 kv. m zemljišča za objekt in zelene površine, kar je bi-stveno pripomoglo k uspešnejši realizaciji del in nalog tega zavoda. Tudi sicer so jim Klemenčičevi v pomoč. Če se kje zatakne, se obrnejo nanje in nikoli jim še niso odrekli pomoči. Tudi sosed Križaj je ne-kakšen pomočnik doma, saj jim velikokrat priskoči na pomoč s svojim znanjem, zato mu v domu pravijo rezervni vzdrževalec. Sicer pa je ravno naklonjenost tega področja, oziroma humanost postavila mate-rialne temelje zavoda. Hočevarjeva kmetija je leta 1974, po smrti Tončke H., pripadla domu. Hočevar-jeva jim je namreč zapustila stanovanjsko hišo, hlev in zemljišče-. s tem pa je bila postavljena tudi osnova šišenskega delovnega in varstvenega doma, ki se y znak hvaležnosti imenuje po Tončki Hočevar.
Tea Miška