Nekje nimajo, drugje propada
Tovariš urednik!
Med letošnjo revijo gledaliških skupin sem si ogledaJ tudi Fini-garjevo ,,Verigo" v izvedbi priza-devnih gledaliških ljubiteljev s Prežganja. Po predstavi sva se zapletla v razgovor z duhovnim vodjem te skupine, režiserjem in pedagogom tov. Zontarjem. In kaj sva ugotovila?
Kai nekako potožil mi je, da bi radi telovadnico! Ne tako veliko, bleščečo, moderno, kot jih grade spodaj v dolini, ampak raajhno, skromno, opremljeno z najnujnejšim telovadnim orod-jem. Telovadnica, ki bi jo ,,nje-govi" fantje in dekleta ,,njego-va" mladina lahko s pridom iz-koriščali! Ali žal - ni sredstev, posebno še ne za otodje, ki dan-danes stane težke, težke denarje. Pa še vprašanje, če se dobi samo za dinaije .. .? !
ln spomnil sem se, da je v Za-logu na dvorišču in okrog za-družnega»doma razmetana cela g3rnitura rav takšnega orodja, ki je že leto in dan izpostavljena dežju, snegu, zaljubljencem in pijancem v oporo - kolikor se je ni že ,,porazgubilo". Njega dni ,,smo" namreč nameravali telo-vadnico spremeniti v nekakšen klub in od takrat je telovadno orodje našlo svoj ,,prostor na soncu". Konj, naše olimpijsko zlato se je že tako ogulil, da je ostalo od njega le še leseno ...okostje". Tam sta tudi gred in utrujena odskočna deska, za ka-tero se mi prav čudno zdi, da je kdo še ni s pridom ne uporabi v življenju!! Bradlja je taka kot hmeljevke ali fižolovke po hu-dem neurju. Le vihnji del šved-ske - aJi kakšne že-mize bi lah-ko vsaj nekoliko dostojno služil kot ležišče ,,v sepaieju" ob nekdanji telovadnici, o katerem je NSK pozimi še nekaj pisala.
Na vse to sem se spomnil. .. in zasmilili so se mi učitelj Žon-tar ter njegovi fantje in dekleta, njegova mladina, ki bi rada telo-vadila ...
IVAN LUKANČIČ