310 ■ Proteus 86/6, 7 • Februar, marec 2024 311Medicina • Koncept bolezni v času – iskanje vzrokov in načinov širjenja Konodonti – verjetni predniki vretenčarjev • Paleontologija Microbiology and Infectious Diseases, 18, Suppl. 5: 1–6. Custers, E. J. F. M., 2018: Training Clinical Reasoning: Historical and Theoretical Background. In: ten Cate, O., Custers, E. J. F. M., Durning, S. J., (uredniki): Principles and Practice of Case-based Clinical Reasoning Education: A Method for Preclinical Students. Cham: Springer, 21–33. Eknoyan, G., 2006: A History of Obesity, or How What Was Good Became Ugly and Then Bad. Advances in Chronic Kidney Disease, 13 (4): 421-427. Engelhardt, H., 1974: The disease of masturbation: values and the concept of disease. Bulletin of the History of Medicine, 48 (2): 234-248. Jaunig, S., Zupanič Slavec, Z., 2012: Tuberkuloza, naša ljudska, delavska in kmetska bolezen. Zgodovinski časopis, 66 (3/4): 362-385. Jutel, A., 2009: Sociology of diagnosis: a preliminary review. Sociology of health & illness, 31 (2): 278–299. Karamanou, M., Panayiotakopoulos, G., Tsoucalas, G., Kousoulis, A. A., Androutsos, G., 2012: From miasmas to germs: a historical approach to theories of infectious disease transmission. Le infezioni in medicina, 20 (1): 58–62. Khushf, G., 2007: An agenda for future debate on concepts of health and disease. Medicine, health care, and philosophy, 10 (1): 19–32. Lexico. Oxford, https://www.lexico.com/definition/ humour. Pridobljeno 27. 7. 2020. Myers, B. E., 2014: »Drapetomania«: Rebellion, Defiance and Free Black Insanity in the Antebellum United States. Doktorsko delo. Los Angeles: University of California. Nam, J.-K., 2014: Medieval European Medicine and Asian Spices. Ŭi sahak, 23: 319-42. Nasser, M., Tibi, A., Savage-Smith, E., 2009: Ibn Sina‘s Canon of Medicine: 11th century rules for assessing the effects of drugs. Journal of the Royal Society of Medicine, 102 (2): 78–80. Powell, R., Scarffe, E., 2019: Rethinking »Disease«: a fresh diagnosis and a new philosophical treatment. Journal of Medical Ethics, 45: 579-588. Rosenberg, C. E., 2002: The tyranny of diagnosis: specific entities and individual experience. The Milbank quarterly, 80 (2): 237–260. Spyrou, M. A., Keller, M., Tukhbatova, R. I., Scheib, C. L., Nelson, E. A., Andrades Valtueña, A., in sod., 2019: Phylogeography of the second plague pandemic revealed through analysis of historical Yersinia pestis genomes. Nature communications, 10 (1): 4470. Thagard, P., 1996: The Concept of Disease: Structure and Change. Communication and Cognition, 29: 445- 478. World Health Organization. Switzerland: WHO, https:// www.who.int/about/who-we-are/frequently-asked- questions. Pridobljeno 27. 7. 2020. Konodonti – verjetni predniki vretenčarjev Tea Kolar - Jurkovšek Namen pričujočega sestavka je seznaniti bralce z novejšimi dokazi o zanimivi fosilni ži- valski skupini, ki je v zadnjih desetletjih prevzela pomembno mesto v biostratigrafiji pa- leozojskih in triasnih plasti. Konodontne živali uvrščamo v samostojni razred strunarjev. Celotna skupina je izumrla v času triasno-jurskega intervala zaradi naglih sprememb v oko- lju, povezanih predvsem z napredujočim razpadanjem nadceline Pangea. V kamnini so se le v redkih primerih na svetu ohranili fosili celih živali, zato vsa konodontna filogenija temelji na drobnih, zobem podobnih fosfatnih elementih, ki jih z raztapljanjem kamnine, najpogosteje v mravljinčni ali ocetni kislini, pridobimo iz morskih sedimentnih kamnin. Gre za bilateralno simetrično razporejene zobcem podobne elemente, ki so bili nameščeni v začetnem delu prebavnega trakta konodontne živali. Prvič jih je opisal Heinz Christian Pander (1794–1865) iz devonskih in silurskih plasti ob Baltiškem morju. Izvor, pripadnost in pomembnost teh elementov so bili dolgo časa neznani in že v pionirski dobi preučevanja skupine so postopoma ugotovili njihovo kronostratigrafsko vrednost. V modernem obdobju konodontnih raziskav so postajali vse pomembnejši fosili za določevanje relativne geološke starosti plasti. Kratka kronostratigrafska in velika geografska razširjenost postavljata kono- donte ob bok pomembnim vodilnim fosilom, na podlagi katerih temelji členitev paleozoj- skih in triasnih morskih sedimentnih kamnin. Konodonti (grško: kōnos, stožec, dont, zob) so izumrli zgodnji vretenčarji, podobni je- guljam in uvrščeni v samostojni razred Co- nodonta. Znani so pretežno le po zobem podobnih tvorbah iz apatita (kalcijevega fosfata), velikih od 0,2 do 6 milimetra, ki jih najdemo v paleozojskih in triasnih mor- skih sedimentnih kamninah po svetu, razi- skujemo pa jih kot mikrofosile. Konodontni elementi so edini skeletni deli živali. Nji- hova kemična sestava in njihova odpornost sta omogočili, da so se v kamninah kot fosil ohranili v dolgih časovnih obdobjih. Ker je bil večji del konodontnih živali iz mehkega tkiva, so se te cele živali redko fosilizirale, zato je bila njihova biološka pripadnost dol- go časa neznana. Poznavanje njihovih meh- kih tkiv je razmeroma skromno in šele od- kritje njihovih odtisov konec dvajsetega sto- letja je pomenil premik v študiju te skupine. Fosili bolj ali manj celih živali, čeprav malo- številni, razkrivajo njihovo bilateralno sime- trijo, hrbtno struno, lego konodontnih ele- mentov v začetnem delu prebavnega trakta, razmeroma velike oči in plavuti ter ne na- zadnje tudi njihovo velikost, ki ni presegala štiridesetih centimetrov. Glede na geološko zelo zgodnji čas pojava prvih konodontnih živali bi bila morda dovoljena tudi trditev, da spadajo med prednike sodobnih vreten- čarjev. O konodontih je Proteus že poročal, med drugim Ramovš v članku z naslovom Konodonti – zagonetna živalska skupina ome- nja njihovo možno sorodnost s škrgoustko (Ramovš, 1989). Vedno več dokazov potrjuje uvrstitev konodontov v samostojni razred, ki vsebuje več redov. Njihov izvor in filogenija zlasti konodontom podobnih skupin pa še nista povsem pojasnjena. Sprva so nekateri raziskovalci konodon- tne živali povezovali z brezčeljustnicami (Agnatha), vendar so bili ti organizmi dru- gačni od vseh današnjih živali. Konodontni aparat, ki najpogosteje vsebuje petnajst raz- Janko Starič je študent petega letnika dentalne medicine na Univerzi v Ljubljani, kjer poglablja svoje znanje, zanimanje in veselje za opravljanje bodočega poklica. Preden povsem zaplava v stomatološke vode, z veseljem širi svoje raziskovanje tudi na druga področja medicine ter znotraj njih odkriva povezavo družboslovnih in naravoslovnih znanosti. Da pa se celotno življenje ne vrti samo okoli študija in kasneje poklica, razvija tudi svoje konjičke, od gorništva in plezanja do igranja violine in drugih glasbil. 312 ■ Proteus 86/6, 7 • Februar, marec 2024 313Konodonti – verjetni predniki vretenčarjev • PaleontologijaPaleontologija • Konodonti – verjetni predniki vretenčarjev ličnih elementov, je bistveno drugačen od čeljusti sodobnih vretenčarjev. Razlikujemo tri osnovne oblike elementov: stožčaste, vej- nate in ploščaste; oblika je odvisna od nji- hove funkcije v prehranjevanju. Kompleksna zgradba konodontnega aparata kaže na več različnih načinov prehranjevanja. Konodonti so bili sicer dobri plavalci, vendar je le malo verjetno, da so bili aktivni plenilci. Sestava konodontnega aparata kaže, da so se naj- verjetneje prehranjevali z živalskim plank- tonom. Uporaba vrstičnega elektronskega mikroskopa je pokazala celo znake obrabe nekaterih konodontnih elementov in pripe- ljala do zaključka, da je žival verjetno proi- zvedla le en niz konodontov v času svojega življenja. Najzgodnejši konodonti so se pojavili ver- jetno že v predkambriju, zanesljivo pa je njihova prisotnost potrjena v spodnjekam- brijskih morskih sedimentih. Po njihovem hitrem razvoju in razširjenosti v kambriju je zaradi globalnih podnebnih sprememb sle- dilo še nekaj večjih nihanj števila njihovih rodov. Največje izumiranje v zadnjih 550 milijonih let zemeljske zgodovine, med per- mom in triasom, v katerem je izginilo kar šestindevetdeset odstotkov vseh morskih vrst, je ogrozilo tudi konodonte. Razme- roma kmalu je sledil ponovni razcvet, ki je trajal vse do poznega triasa, ko je posto- poma pričelo upadati število konodontnih rodov, vzporedno pa se je manjšala tudi njihova velikost. Izumrtje konodontov sodi v sklop triasno-jurskega izumiranja, ki gle- de na število izginulih skupin organizmov po končnem učinku zaseda četrto mesto med petimi glavnimi epizodami množič- nega izumrtja v geološki zgodovini Zemlje. Zagotovo so bili glavni sprožilci dokonč- nega izumrtja konodontov tesno povezani z napredujočim razpadanjem nadceline s spremljajočo močno povečano vulkansko aktivnostjo. Vzporedni pojavi, kot so mor- ska anoksija (pomanjkanje kisika v morju), sprememba višine morske gladine in kislosti morske vode ter sproščanje strupenih sno- vi v okolje, so delovali na organizme enako pogubno kot v času permsko-triasne kata- strofe. Tudi na konodontne živali so spre- membe v morskem okolju v boju za preži- vetje delovale zelo obremenilno. Njihovo postopno upadanje kaže, da je šlo za več stopenj izumiranja. Zdi se, da se izumrtje konodontov ujema tudi z razvojem dinof la- gelatov in prvim pojavom apnenčevih nano- fosilov. Konodontne živali so naseljevale številne morske življenjske prostore. Med njimi so tako odprtomorske oceanske vrste kot tu- di vrste, ki so se prilagodile plitvomorskim razmeram obcelinskih morij. Naseljevale so morja od tropskega do zmernega pasu in celo hladnejša morja visokih zemljepisnih širin. Zato so številne med njimi izjemno po- membne za razumevanje paleoekoloških in paleogeografskih razmer v paleozoiku in triasu. Prve raziskave konodontov pri nas segajo v čas izdelave Osnovne geološke karte Jugoslavije 1:100.000, to je v šestdeseta leta preteklega stoletja. Konodontne raziskave so še danes ena od najpomembnejših paleonto- loških metod za določanje relativne starosti kamnin, ki jih opravljamo na Geološkem zavodu Slovenije. V Sloveniji je najstarejših paleozojskih kamnin le malo na površini, pa še te običajno ne vsebujejo vodilnih makro- fosilov, na katerih temelji ortostratigrafija. Tudi v mlajšem delu paleozoika in v starej- šem delu mezozoika si marsikje ni mogoče pomagati z vodilnmi makrofosili, saj so nji- Risba živali s konodontnimi elementi, ki so razporejeni v kompleksnem aparatu in so imeli vlogo pri prehranjevanju. Levo spodaj: trije tipi konodontnih elementov – primerki so bili najdeni v najmlajših triasnih plasteh profila Kobla. Prirejeno po Purnell, Donoghue, 1997, Kolar - Jurkovšek, Jurkovšek, 2019. Spremembe števila družin morskih nevretenčarjev v fanerozoiku z označenimi petimi velikimi izumiranji. Prirejeno po Sepkoski, 1984, Isozaki, 2009, Jurkovšek, Kolar - Jurkovšek 2021. 541 mil. let 252 mil. l. 66 mil. l. 312 ■ Proteus 86/6, 7 • Februar, marec 2024 313Konodonti – verjetni predniki vretenčarjev • PaleontologijaPaleontologija • Konodonti – verjetni predniki vretenčarjev ličnih elementov, je bistveno drugačen od čeljusti sodobnih vretenčarjev. Razlikujemo tri osnovne oblike elementov: stožčaste, vej- nate in ploščaste; oblika je odvisna od nji- hove funkcije v prehranjevanju. Kompleksna zgradba konodontnega aparata kaže na več različnih načinov prehranjevanja. Konodonti so bili sicer dobri plavalci, vendar je le malo verjetno, da so bili aktivni plenilci. Sestava konodontnega aparata kaže, da so se naj- verjetneje prehranjevali z živalskim plank- tonom. Uporaba vrstičnega elektronskega mikroskopa je pokazala celo znake obrabe nekaterih konodontnih elementov in pripe- ljala do zaključka, da je žival verjetno proi- zvedla le en niz konodontov v času svojega življenja. Najzgodnejši konodonti so se pojavili ver- jetno že v predkambriju, zanesljivo pa je njihova prisotnost potrjena v spodnjekam- brijskih morskih sedimentih. Po njihovem hitrem razvoju in razširjenosti v kambriju je zaradi globalnih podnebnih sprememb sle- dilo še nekaj večjih nihanj števila njihovih rodov. Največje izumiranje v zadnjih 550 milijonih let zemeljske zgodovine, med per- mom in triasom, v katerem je izginilo kar šestindevetdeset odstotkov vseh morskih vrst, je ogrozilo tudi konodonte. Razme- roma kmalu je sledil ponovni razcvet, ki je trajal vse do poznega triasa, ko je posto- poma pričelo upadati število konodontnih rodov, vzporedno pa se je manjšala tudi njihova velikost. Izumrtje konodontov sodi v sklop triasno-jurskega izumiranja, ki gle- de na število izginulih skupin organizmov po končnem učinku zaseda četrto mesto med petimi glavnimi epizodami množič- nega izumrtja v geološki zgodovini Zemlje. Zagotovo so bili glavni sprožilci dokonč- nega izumrtja konodontov tesno povezani z napredujočim razpadanjem nadceline s spremljajočo močno povečano vulkansko aktivnostjo. Vzporedni pojavi, kot so mor- ska anoksija (pomanjkanje kisika v morju), sprememba višine morske gladine in kislosti morske vode ter sproščanje strupenih sno- vi v okolje, so delovali na organizme enako pogubno kot v času permsko-triasne kata- strofe. Tudi na konodontne živali so spre- membe v morskem okolju v boju za preži- vetje delovale zelo obremenilno. Njihovo postopno upadanje kaže, da je šlo za več stopenj izumiranja. Zdi se, da se izumrtje konodontov ujema tudi z razvojem dinof la- gelatov in prvim pojavom apnenčevih nano- fosilov. Konodontne živali so naseljevale številne morske življenjske prostore. Med njimi so tako odprtomorske oceanske vrste kot tu- di vrste, ki so se prilagodile plitvomorskim razmeram obcelinskih morij. Naseljevale so morja od tropskega do zmernega pasu in celo hladnejša morja visokih zemljepisnih širin. Zato so številne med njimi izjemno po- membne za razumevanje paleoekoloških in paleogeografskih razmer v paleozoiku in triasu. Prve raziskave konodontov pri nas segajo v čas izdelave Osnovne geološke karte Jugoslavije 1:100.000, to je v šestdeseta leta preteklega stoletja. Konodontne raziskave so še danes ena od najpomembnejših paleonto- loških metod za določanje relativne starosti kamnin, ki jih opravljamo na Geološkem zavodu Slovenije. V Sloveniji je najstarejših paleozojskih kamnin le malo na površini, pa še te običajno ne vsebujejo vodilnih makro- fosilov, na katerih temelji ortostratigrafija. Tudi v mlajšem delu paleozoika in v starej- šem delu mezozoika si marsikje ni mogoče pomagati z vodilnmi makrofosili, saj so nji- Risba živali s konodontnimi elementi, ki so razporejeni v kompleksnem aparatu in so imeli vlogo pri prehranjevanju. Levo spodaj: trije tipi konodontnih elementov – primerki so bili najdeni v najmlajših triasnih plasteh profila Kobla. Prirejeno po Purnell, Donoghue, 1997, Kolar - Jurkovšek, Jurkovšek, 2019. Spremembe števila družin morskih nevretenčarjev v fanerozoiku z označenimi petimi velikimi izumiranji. Prirejeno po Sepkoski, 1984, Isozaki, 2009, Jurkovšek, Kolar - Jurkovšek 2021. 541 mil. let 252 mil. l. 66 mil. l. 314 ■ Proteus 86/6, 7 • Februar, marec 2024 315Konodonti – verjetni predniki vretenčarjev • PaleontologijaPaleontologija • Konodonti – verjetni predniki vretenčarjev hove najdbe na površini razmeroma redke, zaradi velikosti pa je vprašljiva tudi njihova ohranjenost, ki je za natančno določitev fo- sila zelo pomembna. In tu stopijo v veljavo fosili tistih skupin organizmov, ki so bili zaradi svoje majhnosti v preteklosti pogosto spregledani in na videz nepomembni. V Ze- mljini zgodovini se je pojavljalo nešteto vrst foraminifer, radiolarijev, diatomej, kokolito- foridov in drugih mikroorganizmov, ki so se prav tako naglo kot zveličavni amoniti ves čas odzivali na spremembe v okolju. Kljub majhnosti jih je v kamnini marsikdaj lažje najti kot njihove velike sodobnike – ma- krofosile - in praviloma jih je mnogo več. Številne prepoznamo v mikroskopskih pre- paratih – zbruskih, nekatere lahko izlužimo iz kamnine s kemikalijami, kot so vodikov peroksid, glauberjeva sol in podobne, pri drugih oponašamo naravne procese in ka- mnino večkrat zaporedoma zamrzujemo in tajamo, včasih celo kuhamo. Fosile organiz- mov, ki so imeli kremenčev skelet, kot so radiolariji, pridobimo iz kamnine z namaka- njem v agresivnejših kislinah. V to skupino spadajo tudi konodonti, ki so v zadnjih de- setletjih prevzeli pomembno vlogo vodilnih fosilov in uspešno nadomeščajo amonite pri raziskavah paleozojskih in triasnih kamnin. Danes je znano, da so konodontne živali naseljevale bolj odprtomorske biotope, po- dobno kot amoniti, zato z njimi v zadnjih desetletjih vse uspešneje določamo relativno starost plasti tam, kjer so amoniti in dru- gi vodilni fosili redki ali pa se sploh niso ohranili. Zagotovo so bili konodonti ena od najuspe- šnejših živalskih skupin, saj so naseljevali Zemljo več kot tristo milijonov let. Ves čas so se hitro razvijali, dosegali veliko geograf- sko razširjenost, njihovi fosili pa so prisotni v kamninah zelo kratkih geoloških obdobij, kar je osnovna značilnost dobrih vodilnih fosilov. Zato so prav konodonti med najbolj uporabnimi fosili za določanje relativne sta- rosti kamnin in za posodobitev poznavanja paleozojskih in triasnih plasti. Na podlagi njihovih združb so bile revidirane in na- tančneje določene meje mnogih geoloških obdobij paleozoika in triasa. Ugotovljene so bile številne konodontne cone, od katerih nekatere obsegajo zelo kratka časovna obdo- bja. Verjetno nobena druga biostratigrafska metoda datiranja, ki je trenutno na voljo, ne presega njihove natančnosti. Konodonti so pomembni tudi za študij paleogeografije paleozojskih in triasnih plasti v svetu, pri geološkem kartiranju, raziskavah mineralnih surovin in tako dalje. Rekonstrukcija zgornjetriasnega morskega okolja s konodontnimi živalmi. Avtorica: Barbara Jurkovšek. V prehodnih plasteh profila Lukač pri Žireh je bila na podlagi konodontne vrste Hindeodus parvus določena geološka meja med starim in srednjim zemeljskim vekom. Foto: Bogdan Jurkovšek. 314 ■ Proteus 86/6, 7 • Februar, marec 2024 315Konodonti – verjetni predniki vretenčarjev • PaleontologijaPaleontologija • Konodonti – verjetni predniki vretenčarjev hove najdbe na površini razmeroma redke, zaradi velikosti pa je vprašljiva tudi njihova ohranjenost, ki je za natančno določitev fo- sila zelo pomembna. In tu stopijo v veljavo fosili tistih skupin organizmov, ki so bili zaradi svoje majhnosti v preteklosti pogosto spregledani in na videz nepomembni. V Ze- mljini zgodovini se je pojavljalo nešteto vrst foraminifer, radiolarijev, diatomej, kokolito- foridov in drugih mikroorganizmov, ki so se prav tako naglo kot zveličavni amoniti ves čas odzivali na spremembe v okolju. Kljub majhnosti jih je v kamnini marsikdaj lažje najti kot njihove velike sodobnike – ma- krofosile - in praviloma jih je mnogo več. Številne prepoznamo v mikroskopskih pre- paratih – zbruskih, nekatere lahko izlužimo iz kamnine s kemikalijami, kot so vodikov peroksid, glauberjeva sol in podobne, pri drugih oponašamo naravne procese in ka- mnino večkrat zaporedoma zamrzujemo in tajamo, včasih celo kuhamo. Fosile organiz- mov, ki so imeli kremenčev skelet, kot so radiolariji, pridobimo iz kamnine z namaka- njem v agresivnejših kislinah. V to skupino spadajo tudi konodonti, ki so v zadnjih de- setletjih prevzeli pomembno vlogo vodilnih fosilov in uspešno nadomeščajo amonite pri raziskavah paleozojskih in triasnih kamnin. Danes je znano, da so konodontne živali naseljevale bolj odprtomorske biotope, po- dobno kot amoniti, zato z njimi v zadnjih desetletjih vse uspešneje določamo relativno starost plasti tam, kjer so amoniti in dru- gi vodilni fosili redki ali pa se sploh niso ohranili. Zagotovo so bili konodonti ena od najuspe- šnejših živalskih skupin, saj so naseljevali Zemljo več kot tristo milijonov let. Ves čas so se hitro razvijali, dosegali veliko geograf- sko razširjenost, njihovi fosili pa so prisotni v kamninah zelo kratkih geoloških obdobij, kar je osnovna značilnost dobrih vodilnih fosilov. Zato so prav konodonti med najbolj uporabnimi fosili za določanje relativne sta- rosti kamnin in za posodobitev poznavanja paleozojskih in triasnih plasti. Na podlagi njihovih združb so bile revidirane in na- tančneje določene meje mnogih geoloških obdobij paleozoika in triasa. Ugotovljene so bile številne konodontne cone, od katerih nekatere obsegajo zelo kratka časovna obdo- bja. Verjetno nobena druga biostratigrafska metoda datiranja, ki je trenutno na voljo, ne presega njihove natančnosti. Konodonti so pomembni tudi za študij paleogeografije paleozojskih in triasnih plasti v svetu, pri geološkem kartiranju, raziskavah mineralnih surovin in tako dalje. Rekonstrukcija zgornjetriasnega morskega okolja s konodontnimi živalmi. Avtorica: Barbara Jurkovšek. V prehodnih plasteh profila Lukač pri Žireh je bila na podlagi konodontne vrste Hindeodus parvus določena geološka meja med starim in srednjim zemeljskim vekom. Foto: Bogdan Jurkovšek. 316 ■ Proteus 86/6, 7 • Februar, marec 2024 317Paleontologija • Konodonti – verjetni predniki vretenčarjev Ledenodobni rosomah (Gulo gulo) tudi v Ajdovski jami pri Nemški vasi • Paleontologija Ledenodobni rosomah (Gulo gulo) tudi v Ajdovski jami pri Nemški vasi • Paleontologija Slovarček: Anoksija. Odsotnost ali zelo hudo pomanj- kanje kisika v morju. Biostratigrafija. Veja stratigraf ije, ki se osredotoča na primerjavo in določanja re- lativne starosti kamnin na podlagi fosilnih združb, ki jih vsebujejo. Dinof lagelati. Enocelični, bičkasti, prete- žno planktonski organizmi. Kronostratigrafija. Veja stratigraf ije, ki preučuje starost kamnin glede na čas. Nanofosil. Fosil velikosti od enega do pet- deset mikrometrov. Paleoekologija. Veda o odnosih organizmov z okoljem v geološki preteklosti; del ekolo- gije, ki se ukvarja z značilnostmi nekdanjih okolij. Paleogeografija. Del geologije, ki obravna- va geografske razmere v geološki preteklosti. Stratigrafija. Del geologije, ki opisuje in razvršča kamnine po času nastanka in jih na podlagi značilnosti združuje v različne enote (na primer geokronološke, stratigraf- ske, litostratigrafske). Ledenodobni rosomah (Gulo gulo) tudi v Ajdovski jami pri Nemški vasi Matija Križnar Pred nekaj časa smo v Proteusu poročali o izjemni in zanimivi najdbi lobanje rosomaha (Gulo gulo) iz Erjavčeve jame blizu Solčave. Le malokdo si je predstavljal, da bomo lahko tako kmalu pisali še o enem najdišču te ledenodobne kune. V tem kratkem prispevku pred- stavljamo redko in nepoznano spodnjo čeljustnico iz muzejskega depoja Prirodoslovnega muzeja Slovenije, ki je bila izkopana v Ajdovski jami pri Nemški vasi blizu Krškega in je veljala za izgubljeno. Brodarjeva izkopavanja v Ajdovski jami Pred drugo svetovno vojno so bila arheolo- ška izkopavanja na slovenskem ozemlju še redka. Med bolj dejavnimi je bil geolog in arheolog Srečko Brodar, ki je v letih pred vojno izkopaval v Potočki zijalki, Mornovi zijalki pri Šoštanju, Špehovki pri Zgornjem Doliču, Hudi luknji pod Herkovim (Herko- vimi pečmi) in Ajdovski jami pri Nemški vasi. Prav zadnje najdišče je Brodarja pri- vabilo zaradi debelih nanosov sedimentov in predhodnih nenačrtnih izkopavanj, ki so kazala, da so mogoče v jami tudi ostanki le- denodobnega človeka in s tem tudi paleolit- ske najdbe. Izkopavanja je opravil v mesecu juliju leta 1938. Izkopal je dve večji sondi v levem in desnem vhodnem kraku jame (Brodar, Korošec, 1953: 8). Izkopani arheo- loški inventar naj bi po dogovoru z Rajkom Ložarjem, takratnim vodjem Narodnega muzeja v Ljubljani, pripadal omenjenemu muzeju. Nekoliko drugačno usoda pa je do- letela večjo zbirko fosilnih kosti (paleonto- loškega gradiva), ki je bilo med drugo vojno Pelagične karnijske plasti (zgornji trias) na Kozji dnini pod Triglavsko severno steno vsebujejo pogoste konodontne elemente. Foto: Bogdan Jurkovšek. Literatura: Isozaki, Y., 2009: Illawarra Reversal: The fingerprint of superplume that triggered Pangean breakup and the end-Guadalupian (Permian) mass extinction. Gondwana Research, 15: 421-432. Jurkovšek, B., Kolar - Jurkovšek, T., 2021: Fosili Slovenije / Fossils of Slovenia. Ljubljana: Geološki zavod Slovenije, 258 str. Kolar - Jurkovšek, T., Jurkovšek, B., 2019: Konodonti Slovenije / Conodonts of Slovenia. Ljubljana: Geološki zavod Slovenije, 260 str. Purnell, M. A., Donoghue, P. C. J., 1997: Architecture and functional morphology of the skeletal apparatus of ozarkodinid conodonts. Philosophical Transactions of the Royal Society, Series B, 352: 1545-1564. Ramovš, A., 1989: Konodonti: zagonetna živalska skupina. Proteus, 52 (1) (1989/90): 11–16. Sepkoski, J. J., Jr., 1984: A kinetic model of Phanerozoic taxonomic diversity III. Post Paleozoic families and mass extinctions. Paleobiology, 10: 246–267. Tea Kolar - Jurkovšek je znanstvena svetnica Geološkega zavoda Slovenije in vodja raziskovalnega programa Regionalna geologija Slovenije. V svoji dolgoletni raziskovalni karieri je kot paleontologinja sodelovala v številnih geoloških raziskavah. Dejavno sodeluje v raziskavah stratigrafskih mej in pri usmerjanju konodontologije v svetu in je avtorica ali soavtorica številnih znanstvenih, strokovnih in poljudnoznanstvenih del. V letu 2022 je prejela Panderjevo medaljo za življenjsko delo na področju konodontologije. Foto: osebni arhiv. 316 ■ Proteus 86/6, 7 • Februar, marec 2024 317Paleontologija • Konodonti – verjetni predniki vretenčarjev Ledenodobni rosomah (Gulo gulo) tudi v Ajdovski jami pri Nemški vasi • Paleontologija Ledenodobni rosomah (Gulo gulo) tudi v Ajdovski jami pri Nemški vasi • Paleontologija Slovarček: Anoksija. Odsotnost ali zelo hudo pomanj- kanje kisika v morju. Biostratigrafija. Veja stratigraf ije, ki se osredotoča na primerjavo in določanja re- lativne starosti kamnin na podlagi fosilnih združb, ki jih vsebujejo. Dinof lagelati. Enocelični, bičkasti, prete- žno planktonski organizmi. Kronostratigrafija. Veja stratigraf ije, ki preučuje starost kamnin glede na čas. Nanofosil. Fosil velikosti od enega do pet- deset mikrometrov. Paleoekologija. Veda o odnosih organizmov z okoljem v geološki preteklosti; del ekolo- gije, ki se ukvarja z značilnostmi nekdanjih okolij. Paleogeografija. Del geologije, ki obravna- va geografske razmere v geološki preteklosti. Stratigrafija. Del geologije, ki opisuje in razvršča kamnine po času nastanka in jih na podlagi značilnosti združuje v različne enote (na primer geokronološke, stratigraf- ske, litostratigrafske). Ledenodobni rosomah (Gulo gulo) tudi v Ajdovski jami pri Nemški vasi Matija Križnar Pred nekaj časa smo v Proteusu poročali o izjemni in zanimivi najdbi lobanje rosomaha (Gulo gulo) iz Erjavčeve jame blizu Solčave. Le malokdo si je predstavljal, da bomo lahko tako kmalu pisali še o enem najdišču te ledenodobne kune. V tem kratkem prispevku pred- stavljamo redko in nepoznano spodnjo čeljustnico iz muzejskega depoja Prirodoslovnega muzeja Slovenije, ki je bila izkopana v Ajdovski jami pri Nemški vasi blizu Krškega in je veljala za izgubljeno. Brodarjeva izkopavanja v Ajdovski jami Pred drugo svetovno vojno so bila arheolo- ška izkopavanja na slovenskem ozemlju še redka. Med bolj dejavnimi je bil geolog in arheolog Srečko Brodar, ki je v letih pred vojno izkopaval v Potočki zijalki, Mornovi zijalki pri Šoštanju, Špehovki pri Zgornjem Doliču, Hudi luknji pod Herkovim (Herko- vimi pečmi) in Ajdovski jami pri Nemški vasi. Prav zadnje najdišče je Brodarja pri- vabilo zaradi debelih nanosov sedimentov in predhodnih nenačrtnih izkopavanj, ki so kazala, da so mogoče v jami tudi ostanki le- denodobnega človeka in s tem tudi paleolit- ske najdbe. Izkopavanja je opravil v mesecu juliju leta 1938. Izkopal je dve večji sondi v levem in desnem vhodnem kraku jame (Brodar, Korošec, 1953: 8). Izkopani arheo- loški inventar naj bi po dogovoru z Rajkom Ložarjem, takratnim vodjem Narodnega muzeja v Ljubljani, pripadal omenjenemu muzeju. Nekoliko drugačno usoda pa je do- letela večjo zbirko fosilnih kosti (paleonto- loškega gradiva), ki je bilo med drugo vojno Pelagične karnijske plasti (zgornji trias) na Kozji dnini pod Triglavsko severno steno vsebujejo pogoste konodontne elemente. Foto: Bogdan Jurkovšek. Literatura: Isozaki, Y., 2009: Illawarra Reversal: The fingerprint of superplume that triggered Pangean breakup and the end-Guadalupian (Permian) mass extinction. Gondwana Research, 15: 421-432. Jurkovšek, B., Kolar - Jurkovšek, T., 2021: Fosili Slovenije / Fossils of Slovenia. Ljubljana: Geološki zavod Slovenije, 258 str. Kolar - Jurkovšek, T., Jurkovšek, B., 2019: Konodonti Slovenije / Conodonts of Slovenia. Ljubljana: Geološki zavod Slovenije, 260 str. Purnell, M. A., Donoghue, P. C. J., 1997: Architecture and functional morphology of the skeletal apparatus of ozarkodinid conodonts. Philosophical Transactions of the Royal Society, Series B, 352: 1545-1564. Ramovš, A., 1989: Konodonti: zagonetna živalska skupina. Proteus, 52 (1) (1989/90): 11–16. Sepkoski, J. J., Jr., 1984: A kinetic model of Phanerozoic taxonomic diversity III. Post Paleozoic families and mass extinctions. Paleobiology, 10: 246–267. Tea Kolar - Jurkovšek je znanstvena svetnica Geološkega zavoda Slovenije in vodja raziskovalnega programa Regionalna geologija Slovenije. V svoji dolgoletni raziskovalni karieri je kot paleontologinja sodelovala v številnih geoloških raziskavah. Dejavno sodeluje v raziskavah stratigrafskih mej in pri usmerjanju konodontologije v svetu in je avtorica ali soavtorica številnih znanstvenih, strokovnih in poljudnoznanstvenih del. V letu 2022 je prejela Panderjevo medaljo za življenjsko delo na področju konodontologije. Foto: osebni arhiv.