Marko Snoj 
Znanstvenoraziskovalni center SAZU v Ljubljani I
SLOVANSKO +KbRPA, -KORPÄ ^ IN GERMANSKO *SKARPO     I
Vsak Slovenec, ki ima vsaj malo lingvističnega znanja, bo vedel na pamet povedati, da je slovensko škarpe (f. pl.) »slabše vrste čevlji« izposojeno iz nekega romanskega jezika. Kdor pa pozna tudi nekaj najbolj frekventnih italijanskih besed, bo to izvajal iz splošno it. scarpa (f.) »čevelj«. Tudi za slovensko škrpet (m.) »isto, copat« je jasno, da je izposojeno iz furlanskega scarpe/ »čevlji iz usnja brez pete, kakršne nosijo gorjanci« (Nuovo Pirona, DF 957), pomensko enako škrpeta (f.) je treba izvajati iz beneško italijanske pomanjševal-nice scarpeta ali furlansko dial. scarpeta (Boerio, Dizionario del dialetto venezziano; Nuovo Pirona 1. c). Težje pa je pojasniti zgodovino teh besed in razložiti, zakaj so postale v slovenščini tako frekventne in ekspresivne ter so se razširile skoraj po vsem slovenskem ozemlju.
Vse te besede so dokaj stare izposojenke; najdemo jih že pri Kastelec-Vorencu (1703-10) shkarpetel »pedulis«, shkarpetil »kmetiski zhrevU, punzhaki«, dalje pri Hipolitu (1710-12) shkarpetel, shkaipeteh »klabuzhinast zhevl«, Gutsmannu (1789) shkarpetel, Vodniku ihkorpetel (naslonjeno na šAoren/??) itd. (izpiski so vzeti iz kartoteke komisije za historične slovarje Inštituta za slovenski jezik ZRC SAZU). Nahajamo jih tudi v srbohrvaščini, prim. skarpa, škarpa, škraluni (m. pl.) (prim. furlansko scartarot »scarpet«) »čevelj« (Skok, Etimologijski rječnik hrvatskoga ih srpskoga jezika 111 258). Na istem mestu je kot itah-janska izposojenka napačno obravnavano slovensko karpa »krplja« (o -r- > -ar glej Ramovš, Kratka zgodovina slovenskega jezika 166 sL). V češčini je to zelo ekspresivna besedna družina, prim. škrpal, škrpec (gotovo domače krpec); skrampy, skrampaly (m. pl), škrapa, škrab (poleg gotovo domačega A/apj, slovaško škarbal'a, škarbal. Machek, Etymo-logicky slovnik jazyka českeho^ 611 jih s težkim srcem izvaja iz italijanščine in jih ne poveže z glagolsko onomatopejo škrpat se »težko hoditi, pehati se naprej«, ker gre pomenski razvoj vedno v nasprotni smeri. Ker je izpričano tudi ukrajinsko škarban, kar je gotovo starejša izposojenka iz nekega slovanskega jezika, postaja dvom o izposoji leksema iz romanskih jezikov vsaj nekoliko upravičen. Če bi bil, bi skoraj vse slovanske primere lahko izpeljali iz indoevropskega +(s)ker(a)p- prek praslovanščine. Vendar za takšno trditev manjkajo trdnejši dokazi, zlasti zgodovinski in etnološki.
Naj bo temu tako ali drugače, Pleteršnik navaja slovensko krpec »čevelj« (zaničljivo), izpisano iz Zore, kar je popoln sinonim (in skoraj homonim) slovenskemu škrpet. Ker je slovensko še živo in celo sprejeto v knjižni jezik krplja (f.), ponavadi v pl. kfplje »priprava z ovalnim obodom, ki je znotraj mrežasto prepletena, za hojo zlasti po snegu«, redkeje tudi krpelj (m.) »isto« (SSKJII512), so se italijanske izposojenke delno ljudsko etimološko navezale na to osnovo in se zato tako udomačile. Prim. navezavo na škorenj zgoraj v tekstu. Podobno lahko ugotavljamo tudi za češčino in slovaščino.
Vendar pa bistvo pričujočega članka ne tiči tu. ItaUjansko scarpa (f.) »čevelj« izvaja Bat-tisti-AIessio, Dizionario etimologico Italiano 3376 in prav tako Devoto, Awiamento alla etimologia Italiana 377 iz neke neizpričane germanske besede +scarpa »torba, malha«, s katero je možno primerjati poznostarovisokonemško scharpe »isto«. Wartburg, Französisches etymologisches Wörterbuch XVII 101 ovrže možnost, da je italijansko scarpa iz langobardskega *scarpa »torba«, kar bi bilo sorodno z navedeno poznostarovisokonemško obliko, dalje z islandskim in danskim dial. skreppe »bisaga, cula«, nemško Schärpe ter starofrankovskim skirpja »isto« (Johannesson, Isländisches etymologisches Wörterbuch
79|
843). V tem primeru bi po langobardskih glasoslovnih zakonih pričakovali -rp- > -r/-, kar bi se nujno kazalo tudi v romanskih odnosnicah. Tudi gotsko ^škarpa k starovisokonem-škemu +scarf »oster« je zaradi pomena malo verjetna predloga. Vprašanje je, ali je treba ločiti od tega italijanski homonim scarpa »škarpa, bočje, ježa, nagib (v arhitekturi)«. Wartburg, 1. C. navaja izhodno gotsko +scrapa »podpora« in primerja nemško SchroHe »strmina«, vzhodnofrizijsko schrapp »podpora«. Vendar pa ni mogoče zagovarjati dejstva, ki je navedeno prav tam, da bi se iz prvotnega »nagnjen del zidu (stützender Mauervorsprung, an der Basis)« razvil pomen »čevelj«. Pomenski prehod gre vedno v nasprotno smer; prim. k temu nemško Schuh v tehničnih pomenih (Grimm, Deutsches Wörterbuch IX 1853), italijansko zocco, zoccolo »cokla, podzidek« (latinsko soccus, srednjeveško latinsko soccu-lus), tudi slovensko cdkla v obeh pomenih, nemško Sockel, angleško socle »podzidek, podnožje« k izhodnemu grškemu abxxoi " hmoöeßXTa <Ppbyia (Hesych) (Schrader-Neh-ring, Reallexikon der indogermanischen Altertumskunde II 355; Battisti-Alessio 4118).
Oziraje se na navedene loneučne oblike in semantični zakon, je možno suponirati izhodno obliko za italijanščino in iurlanščino le germansko *skarpö, gotsko *skarpa (ali eventualno ^škrapo, gotsko *skrapa) »obuvalo iz krp ali živalskih kož, hodak«. Samo iz take oblike in pomena lahko dobimo historične romanske rezultate. Ker za takšen germanski leksem, ki je moral imeti zelo majhen areal, ni sprejemljive etimologije, menim, da je izposojenka iz praslovanskega+fsj/(irpä, (s)körpä »čevelj, obuvalo iz živalske kože«; prim. slovensko kfplje, srbohrvaško k'fplje »isto, star čevelj, škrpet«, poljsko karple »primitivna priprava za hojo po snegu in močvirju«, karpie »cokli iz lesa in drevesne skorje, češko dial. krpe, krpete; krpec »star čevelj«, moravsko krpel' (Slawski, Stownik etymologiczny jQzika polskiego II 86). Nerodno je pri tem dejstvo, da poznamo zelo malo izposojenk iz praslovanščine v kakšen germanski jezik ali dialekt in zato ni mogoče precizirati glasoslovnih zakonov, ki veljajo v takih primerih. Poznamo pa fonetične zakone, ki veljajo pri izposoji v nasprotni smeri. Če predpostavimo, da so si ti zakoni enaki, je možno izvajati germansko +skarpö iz praslovanskega +(s)körpa, česar refleks se razločno vidi v slovaškem krapl'a »drsalka« (Slawski 1. c. sicer izvaja slovaško obliko iz poljščine še pred metatezo likvid, vendar postavi zadaj vprašaj) in morda v ekspresivno nekoliko preoblikovanem slovaškem škarbal; mogoče tudi v češkem škrapa (če ni iz italijanščine).
S tem je prasorodno litavsko kurpe, letonsko kuTpe, staroprusko kurpe »čevelj« (glede sufiksa prim. slovansko zema, lit žPme); baltoslovansko +kürpia pa je po Trautmannovem mnenju o refleksih indoevropskih dolgih sonantov v baltoslovanščini možno izvajati iz indoevropske praoblike+/(°rap-iä h korenu+/(efap-,/trep- »krpa, čevelj«, kamor prišteva Pokorny 581 poleg že navedenih baltskih in slovanskih oblik še latinsko carpisculum »vrsta čevljev«, staroirsko cairem (< *k<'r(ajp-) »čevljar«, staroislandsko hrillingr, anglosaško hrifeling »čevelj iz kože«, grško xprjniQ »čevelj«; tudi slovansko khrpa, kbrpati. To je z determinativom -p- podaljšan k.0Ten*(s)ker(3)- »rezati«, iz česar je tudi slovenski izraz č§-velj (m.), starejše slovensko črevelj < *červbib (o tem Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika 1 88). Pokorny ne navaja v nobenem drugem indoevropskem jeziku korena *(s)ker(a)- z determinativom -b- v pomenu »obuvalo«, iz česar bi lahko sklepali na avtohtono germansko *skarpö. Dvomljivo je samo grško xapßazivai (f. pl.) »kmečki čevlji iz neustrojene volovske kože« pri Ksenofontu, kar ima Schrader-Nehring 1. c. za izposojenko iz nekega negrškega indoevropskega jezika, ki predvideva +-rp > -rb-.
Morda bi koga pri tej razlagi motilo, da v romanskih jezikih vedno nahajamo začetni s-, ki je gotovo eksistiral že v germanski izhodni besedi, medtem ko v slovanskih jezikih navidezno o njem ni sledu. Tudi Pokorny 1. c. navaja indoevropski koren+Aerfajp- brez s mobile, čeprav se nagiba k temu, da je koren izpeljan od prakorena *(s}ker(a)-, ki ta element vsebuje. Če postuliramo praslovansko+skorpa, kar je+/ajrpä, korpa križano s+sAorbnb, slovensko škorenj, srbohrvaško škornja, škornja izvedeno od+skor-/ä h korenu+fsjAerfaj- »rezati« (o tem Skok, ERHSJ 11 151) je problem za silo rešen. Prim. v pomenu »skorja« s -p-
80
determinativom še slovensko skrdpa < +skor9pa in morda ukrajinsko skorupa (če ni iz *skortupa}. Ko pa bi kdo dokazal, da češko škrapa, škrpal, škrpec, slovaško škarbal ni izposojeno iz italijanščine, bi moral tudi ta pomislek dokončno odpasti. Kljub temu pa je to najšibkejša točka navedene etimologije.
Na koncu še drobtinica iz etnologije. Slovani so seveda poznali več vrst obutve, ki so se med seboj razlikovale po materialu in načinu izdelave. Poznali so onuče v podobni obliki, kot jih ponekod poznajo še dandanes; pravih čevljev pa so poznali štiri vrste: pletene čevlje iz brezovega ali vrbovega ličja, lesene cokle z vrhnjim delom iz lubja, čevlje z golenico in hodake iz živalske kože (Moszyhski, Kultura ludowa Slowian 1470 ss.). Domnevno slovansko *skörpä je moralo gotovo pomeniti »hodak iz živalske kože«, kar dokazuje delno tudi slovanski material. Očitno pa poimenovanja niso imela tako strogo preciziranega pomena, za kar pričajo zlasti poljski refleksi. Vendar je furlansko scarpet pomensko zelo blizu postulirani slovanski obliki. Slabšalni pomen slovenskega škrpet in čeških odnosnic se je verjetno razvil šele ob primerjavi novejšega tipa obuvala v primerjavi s starim škr-petom. Glede na navedene historične zapise je to možno trditi vsaj za slovenščino.