Ivan Prijatelj: Slovensko, slovansko in južnoslovansko vprašanje pri Slovencih na prelomu 60-ih in 70-ih let. V različnih fazah avstrijskih ustavnih bojev so Slovenci kot mal narod, živeč v neprestani skrbi za svoj nacionalni obstoj, vedno iskali pomoči in opore v stremljenju, kako bi se naslonili na kak večji slovan« ski narod in se na ta način ubranili raznaroditve. V bistvu so bile te njihove težnje že dolgo narodno« političnega značaja, a so si redko pod tem pravim imenom upale stopiti na plan, ker je oficialno in neofi« cialno Nemštvo, smatrajoče Slovenijo za le še neznatno napotje svojega pohoda na Jadran, s paznim pogledom zasledovalo vsak tak slovenski pokret in ga takoj ži« gosalo s panslavističnim pečatom. Politični p a n« slavizem se je med Slovenci, zlasti med dijaško mladino, začel tudi v resnici razvijati v drugi polovici 60-ih let, ko je Avstrija po neuspelem Belcredijevem federalističnem poizkusu plavala s polno paro v duali« stične vode, polne opasnih kleči in prepadov, grozečih potopiti avstrijske Slovane, zlasti Čehe, Slovence in Srbohrvate, v nemškomadžarskem morju. V nepo« sredno predidočih letih se je to slovensko slovanofilsko stremljenje oklepalo nedolžnejše bilke, namreč jezika, izkušajoč v večjem ali manjšem poslovanjenju sloven« ščine doseči ožji kontakt z ostalimi avstrijskimi Slo« vani, osobito s Srbohrvati in Čehi. Preko avstrijskega okvira dotlej Slovenci še niso kdovekaj obračali svojih pogledov. — Levstikov znameniti nastop1 v »Napreju« 1 Prim. »Razprave«, II., str. 199—208. 1. 1863. ob priliki debate z Jankom Pajkom je bil zopet zaenkrat zaključil to eksperimentiranje z doma« čim jezikom, katerega je bil Levstik proglasil za naj« močnejšo oporo narodne kulture in ravno one ideje nacionalnega obstanka, v imenu katere so posamezniki hoteli žrtvovati svoj jezik ali njega uporabo omejiti za naj primitivne j še svrhe. Z ozirom na stari Vrazov dua« listični ilirizem je Levstik Pajka docela preveril, da ne gre gojiti nižjo literaturo v enem, višjo pa v drugem jeziku. V marsikaterem drugem oziru pa so šli Levsti« kovi in Pajkovi nazori tudi pozneje še vedno narazen. O tem nam priča Pajkovo pismo z dne 20. dec. 1864, napisano drju. Janku Serncu.2 To Pajkovo pismo ne govori nič o politični strani vprašanja, ampak o zgolj jezikovni, literarni in kulturni. Janko Pajk je bil namreč proti koncu 1. 1864. izdal »Izbrane Narodne Srbske Pesni. S slovnico, tolmačenjem in rečnikom« kot I. (in edini) zvezek nameravane biblioteke, katere izdajo je napovedoval pod naslovom »Jugoslovenska knjiga. Zbirka srbskih in hrvaških izvrstnih del.« Proseč drja. Janka Sernca, »da bi razširjenje omenjene knji« žice pospešiti blagovolil«, mu je v citiranem pismu razodel namene, ki so ga vodili pri izdaji knjige. Ker je imel prof. Janko Pajk v oni dobi precej pristašev, je treba s par besedami označiti njegovo načelno sta« lišče v slovensko-slovanskem vprašanju. Najprej- pravi Pajk, da je nameraval dati z imenovano knjižico »na« šemu jeziku nekake pomoči in okrepčanja v slovarskem oziru«. Nato izvaja: »Po mojii misli je treba nemške in krivo skovane ali celo pomanjkljive besede iz najbliž« njega zdravega vira srbščine (= hrvaščine in srbščine) izposoditi. Nekteri segajo za Nevo, nekteri za Vltavo, nekteri v staroslovenščino (ktera je nb. ukljub Miklo« šiču še dosta meglena).« Levstik je bil v svojem spisu »Napake slovenskega pisanja« in v članku »Gospodoma nasprotnikoma« določil razvoju sloven« 2 »Veda«, IV. (1914), str. 130. skega literarnega jezika nekoliko drugačne smernice. Tudi on je opozarjal slovenske pisatelje, naj jim bodo »prosti S e r b j e v izgled in vodilo«, a zgolj v tem, da po primeru Vuka tudi slovenski pisatelji zajemajo jezik iz domačega vira, da ga zajemajo »tam, kjer iz« vira iz pravega studenca, namreč kmetu iz ust... Pri nas ne gre drugače: od ljudstva se moramo učiti...«3 »Tudi naj bi pri miru puščali vse blago druzih narečij, vzlasti pa to, kar je novega; saj napek narejati znamo, hvalo Bogu sami...« Tudi Levstik je bil zoper to, da se je pri nas pisalo »časi malo po ruski, časi malo po i I i r s k i ali č e s k i« in da je nekateri »celo s kacim s t a r o s 1 o v e n s k i m ocvirkom zabelil svojo neslastno pičo«. Levstik je bil mnenja, da ni takšna sramota, »ako imamo tudi v bukvah kako ptujko, brezi ktere dan danes ni, pa tudi biti ne more noben jezik«. Težišče njegovih slovničnih obtožb je ležalo v tem, »da ne znamo po domače misliti, da ne znamo slovenski zavijati stavkov«. In samo glede domače, prostonarodne dikcije ter skladnje so mu bili »prosti Serbje« z Vukom na čelu vzorniki, kakor mu je bila glede gramatične pravilnosti ravnilo cerkvena staroslovenščina. Iz poslednje je zlasti izza časa zadnjih 60-ih let, odkar se je bavil s slovarskim delom, jemal včasih tudi po kak izraz. — Janko Pajk pa ni pisal nikdar po domače, kar se tiče skladnje, a po posamezne izraze je hodil takrat v srbski slovar, kakor pozneje po tehnične termine v ruski — iz načelnih ozirov. Misel, da naj bi pisali Slovenci višjo literaturo v srb« skohrvaškem in samo nižjo v slovenskem jeziku, je bil pod težo Levstikovih argumentov sicer sedaj opustil in jo modificiral na mnogo realnejši način v tem zmislu, da naj se izobraženi Slovenci srbohrvaščine uče ter v nji čitajo, pišejo pa naj v svojem jeziku. V omenjenem svojem pismu piše dr ju. Janku Serncu, o katerem je pač vedel, da se je bil prejšnje leto v »Ost und West«-u 3 Levstikovi zbrani spisi, IV., str. 58 in 79. postavil na Levstikovo stran,4 naslednje: »Nikakor ni moja misel kedaj bila, da naj mi vzamemo hrvaščino ali srbščino samo v našo književnost, ampak gojimo jo zraven našega jezika. Iz obeh narečij, t. j. na« šega in srbskega se še le mora tekom časa ena pismenost izroditi. Toraj je treba pri nas srbščine se učiti.« Nekoliko bolj na politično, dasi ne naravnost izraženo plat tega vprašanja namigujejo zaključne be« sede tega Pajkovega pisma: »Da nas najbližja sorodnost narodska, jezikova, geografična in etična, kakor tudi vsakdanja potreba vežete s Hrvati in Srbi (prim. trgo« vanje, uradovanje, službovanje) — to je jasno in oči« vidno. Tej slogi in skoz njo okrepčanju naše slovanske narodnosti pripomagati, to je namen mojih izdanj ,srpsko-hrvaških izvrstnih del'.« Docela v zmislu Lev« stikovega romantičnega realizma pa piše v tem pismu Pajk Serncu, da naj bi se tedanji slovenski »mehkužni«, »breztrupleni« poetje okrepili ob srbski ljudski1 poeziji. In tudi v ta namen, pravi, da se je lotil imenovanega izdanj a. Mnogo bol ji kakor Pajku je bil narodnokulturne jezikovne nazore razčistil Levstik drugemu idealistič« nemu obmejnemu Slovencu, Andreju Einspieler« ju, ne samo s svojimi pojasnili k Pajkovemu »Od« prtemu pismu« v »Napreju«, ampak tudi s svojo repliko na Einspielerjev odpor zoper ustanovitev »Slovenske matice«.5 Zato je Einspieler v svojem »Slovencu« ves čas njega izhajanja od 1. 1865.—1867. zastopal v tem vprašanju že mnogo realnejše nazore. Kot eden naj« razboritejših naših politikov je Einspieler v tem listu neprestano opozarjal na politično plat južnoslo« vanskega vprašanja. Razvijajoč se od pristaša notranje« avstrijske državnopravne grupacije v zagovornika »ze« dinjene Slovenije«, naslonjene na južnoslovenske brate, je zahteval, da Slovenija, kadar se enkrat zedini, stopi 4 Prim. »Razprave«, II., str. 209. 6 Prim. »Razprave«, I., str. 24—26. v ožji državni stik s srbskohrvaškimi brati. V kulturno« jezikovnem oziru je zastopal njegov list nazor, da bi se morali Srbi, Hrvatje in Slovenci v svojih srednjih šolah in zlasti na zagrebškem vseučilišču, edini tedanji južnoslovanski univerzi, podučevati v vseh treh »na« rečjih«, glede katerih je upal — to upanje je takrat še vedno živelo v glavah vseh naših kulturnih delavcev kot usedlina od nekdanjega slovenskega »ilirizma« — da se v dolgoletni ožji komunikaciji zlijo v en književni jezik. Specielno na hrvaške politične razmere ni obračal v tem obdobju noben slovenski list tolike pozornosti kakor ravno Einspielerjev »Slovenec«. V celovškem »Slovencu«, ne pa v ljubljanskih »Novicah«, je mogel 1. 1866. v času po znamenitem Kraljevem gradcu dokon« čati svojo zgodovmsko-pomembno državnopravno kon« cepcijo, osnovano na podlagi narodnega prava in južno« slovanske etične skupine Luka Svetec, ki je — žal, da samo mimogrede in v privatnem dopisovanju — prišel do ideje, da se mora ustanoviti Jugoslavija v okviru Avstrije ali zunaj nje. Tej svoji ideji je dal izraz v svojem pismu z dne 26. okt. 1866 na drja. Jos. Vo« šnjaka. V odločni opoziciji zoper drja. Bleiweisa, o ka« terem je pisal, da je glede te ideje »bolj boječ ko na« sproten«, je izjavil, da »je ideja združenja vseh južno« slovenskih plemen v eno celoto velika, ter potrebuje velicega sklepa, velike odvažnosti, živega delovanja«. A zraven je moral priznati, da »naše misli, po dozda« njih nemilih okoljščinah tako zrejene, so majhne in plašljive, tako, da nas je one ideje strah, čeravno ne moremo tajiti, da je popolnoma naravna in južnim Slo« venom, ako hočejo živeti, a ne samo životariti, neogibno potrebna ... Zadnje, kar se pa očitno ne sme povedati, ko bi se velikonemške misli kedaj uresničile, in bi se Bismarcku posrečilo zjediniti vse Nemce, mi pridemo naravnost pod Frankfurt, ako se prej od Nemcev ne razločimo, kakor so prišli zdaj benečanski Slovenci pod Italijo. Zakaj v takem primerljaju bi nas le narodnost mogla oteti nemškega potopa; naša jasna, določna, z južnimi Sloveni v zvezi stoječa narodnost bi dobila za« govornike med Francozi in Rusi, in Nemci sami bi morali spoštovati določno narodnost po svojem na« rodnem načelu.«6 Svetec sam se je te ideje ustrašil in pričel prihodnje leto 1867. v času uzakonitve dualizma v dunajskem parlamentu upoštevati razmere v obliki »realne« politike drobtinic. Slovenska akademska mladina je pred uzakonitvijo dualizma sicer že zaupljivo zrla v Rusijo, ni pa še izpovedovala političnega panslavizma. V kub turnem oziru- ji je bila zvezda-vodnica literarna vzajemnost slovanska, to se pravi, gojitev vseh slovanskih literarnih jezikov v medsebojnem skladu. Kovanje enotnega jezika za večje ali manjše število slovanskih narodov je bila opustila. Upala pa je, da bo ruski jezik kdaj literaren jezik vseh Slovanov. To naziranje tedanje naše dijaške mladine se jasno zrcali iz dopisa z dne 11. apr. 1866, ki ga je »iz Dunaja« poslal Janežičevemu »Glasniku« po vsej verjetnosti neki slovenski akademik, opisujoč v njem ustroj du« najske »Slovanske besede«: »Poglavitni namen ,Slo« vanske Besede' je, da se vresniči knjižna vzajem« nost slovanska. Vsi vemo, koliko napotij je še zdaj edinemu knjižnemu jeziku slovanskemu. Dokler se ne bo smel tisti jezik, ki bi ga imeli radi za (vseslo« vanski) knjižni jezik, po vseh naših šolah očitno učiti, — dotlej bodo naše želje ... prazne ... Vsak Slovan, kteremu je mar za knjižno vzajemnost slovansko, naj se priuči najprej cirilice, potem pa naj prebira marljivo knjige in časnike vseh (ali vsaj poglavitnih) narečij slovanskih. Če kdo tudi iz početka ne boš razumel vsega, ne obupuj mahom; iz besedne zveze bodeš razumeval čedalje bolje, čedalje več — tudi brez slovnic i slovnikov... Vsi Slovani, kteri bodo ravnali 6 Prim. »Spomini«. Spisal dr. Jos. Vošnjak. V Lj. 1905, I.—II., str. 212—213. tako, umeli bodo brž knjižni jezik vseh drugih bratov slovanskih, i če se srečaš s takimi Slovani, dobro se boste umeli, če tudi se pogovarjate vsak v svojem maternem (knjižnem) jeziku... Po tem takem bi lehko prebirali omikani Slovani vzajemno i umeli knjige ruske, češke, poljske i j ug o slov a n « s k e, kakor je umel nekdaj vsak Grk vsa poglavitna štiri narečja knjižnega jezika starogrškega.«7 Ta slovenski »omladinec« je moral na Dunaju živeti v ozkem stiku s Čehi, kateri so zavzemali že izza časov Karla Havlička v slovanskem vprašanju med vsemi avstrijskimi Slovani najbolj realno stališče. V bistvu je ta slovenski mladenič presumiral znameniti, v resnici klasični govor, ki ga je imel dne 1. jun. 1867 na slav« nostnem obedu moskovske univerze ob priliki vse« ruske etnografske razstave in slovanskega kongresa v Moskvi češki voditelj dr. František L. R i e g e r. Jz tega govora, ki bi moral stati v naših srednješolskih čitankah, naj navedem samo par najmarkantnejših mest: »Bratje Slovani! Zbrali smo se iz daljnjih krajev, zbrali iz vsega slovanskega sveta na veliki praznik slovanski. Gospoda, to je — dogodek, kateremu po« dobnega ne pomni naša zgodovina... Narečja slo« vanska so si med seboj tako bližnja, da bi bili mi, če bi bila v to privolila božja volja, danes edin narod po pismenstvu in jeziku. Pa Bog, usoda naše tisočletne zgodovine in naše neprilike niso hotele, da bi bilo tako. Razdeljeni smo bili na različne zemlje, na različne narodne individualnosti in vsak je moral po svojem potu iskati sebi prosvete, poveličevati Boga in pola« goma rasti v svoji človeškosti. Gospoda, meni se zdi, da tisočletna zgodovina pri vsej dobri volji ne more biti prepuščena pozabi... Približuje se čas, katerega se Evropi ni treba bati, čas, ko mi dosežemo druge narode v kulturi, ko stopi vsak Slovan s ponosnim čelom med izobražene narode in poreče: jaz sem 7 Slov. glasnik z dne 1. maja 1866, str. 196—198. Slovan in nisem manj od vas doprinesel v zakladnico človeške prosvete ... Danes nastaja za nas vprašanje: na kakšen način doseči ta cilj? V tem oziru se nam odpirata, gospoda, dve poti: izbrati nam je ali popolno zedinjenje ali raznolikost v harmoniji... Tako, kakor razrešimo to vprašanje, se bo rešila usoda vsega Slo« vanstva. Pri tem vprašanju prihaja meni vedno v spomin primer Grkov, kateri so pri vsej različnosti svojih narečij vendar vzgojili prekrasno cvetje pro« svete. To cvetje starogrške kulture se je razvilo v vsem svojem raznoličju... Gospoda, jaz sem mnenja, da raznolikost delov ne izključuje edinstva; edinstva je treba iskati v harmoniji teh delov. Nerazčlenjeno edinstvo lehko privede k enostranosti in brezživljenj« skosti, prav tako, kakor razdrobljenje brez vodilnega duha vodi k slabosti in pogubi. Gospoda, ako bi vi zlili vse vaše zvonove v en sam velik ogromen zvon, večji nego je sam Ivan Veliki, tedaj bi bil seveda glas tega orjaka-zvona silen, a vtisek tega glasu bi ne bil ona prijetna harmonija glasu zvonov, katera vam na« znanja vstajenje Kristovo!... Dva momenta opažamo kakor v človeku tako tudi v vsakem njegovem delu, v političnem življenju, v znanosti in v svetu materi« jalnih pojavov. Ta dva momenta sta sila in lepota. Sila se doseza v prvi vrsti s pomočjo edinstva, lepota pa s pomočjo harmonije delov. Sorazmernost in so« glasje v delovanju vseli členov gotovega telesa pred« stavljata njega lepoto. Slovanska lipa bi ne pridobila na lepoti, ako bi ji odsekali veje in ji pustili samo deblo. Vsaka korenina se mora držati svoje grude... Malo izobražen človek se navdušuje nad ogromnostjo mase, prosvetljenejši človek pa se zanima za podrob« nosti, za dele. On hoče oduševiti maso in se divi samo oni lepoti, katera obstoji v sorazmernosti in soglasju. Piramide, kolosi, egipčanske skulpture so tudi pro« izvodi umetnosti, vendar1 predvsem proizvodi sile, vzbujajoči občudovanje po svoji ogromnosti; toda vprašam vas, kaj je lepše v vaših očeh — egipčanska piramida, ali Apolon belvederski?«8 Do tako globokega, v upoštevanju slovanskega značaja narodno-psihološkega, v formulaciji naravnost filozofskega pojmovanja občeslovanskega in posa= meznoslovanskega vprašanja kakor v navedenem svojem govoru češki prvak se ni v tej dobi povzpel noben Slovenec. Izmed naših publicistov se je v letu 1867. ponovno bavil s tem vprašanjem Ferdo K o č e v a r - Žavčanin. Pred desetimi leti je ta mož v »Novicah« propagiral nekak zapoznel Vrazov jezi« kovni dualizem za Slovence, priporočajoč jim, da naj se najprej v višji literaturi, obravnavajoči znanstvene in leposlovne predmete, počasi bližajo »hrvatsko-srb« skimu književnemu jeziku«.9 Sedaj je vsem slovanskim literarnim jezikom priporočal samo neko konvergentno smer v »jezikovi pisavi«: »Ne ruski, ne češki, ne srbski jezik naj ne bo vseslovanski književni jezik, ampak tisti jezik naj bo, ki vse te in vse druge slo« vanske jezike obseže in objame, ne ena trohica, ne ena mrvica slovanstva naj se ne pusti v nemar pri stvarjanji vseslovanskega književnega jezika! ... go« vorili ne bomo nikoli vsi tako enako, kakor n. pr. čiv« kaj o vrablji na strehi; pisati pa vsa slovanska na« rečja enako, to je mogoče. In kedar si bodemo občno pisavo stvarili, potem je stvar jen tudi en pismeni ali književni (ne parlamentarni) vseslovanski jezik, ki ga bo Rus po ruski, Čeh po češki, Poljak po poljski, Bolgar po bolgarski, Slovenec po slovenski čital... Nekteri imajo to za našo največjo nesrečo, da se pri nas ni, kakor pri drugih narodih, že v prvotnih časih eno naših narečij nad druge povzdignilo in kot književni jezik nad njimi kraljevalo. Jaz sem v tem celo drugega mnenja: jaz vidim v razvitku vseh razvoj vsega jezi« 8 BcepocciftcKaa araorpa^mecKaH BbicTaBKa n cJiaBHHCKifl CT,-fe3AT> B-h Mat 1867 roaa. MocKBa 1867, str. 299-302. 9 Prim. ČJKZ. V., str. 64. Razprave. IV. 5 kovega bogastva. Vsi viti so odprti, samo v eno strugo jih je treba, — v en književni jezik — napeljati, da se bodo v eno veliko valovito reko zedinili.«10 Ko je koncem aprila 1867 umiral celovški »Slo« venec« in vprav v času, ko se je v Pesti in na Dunaju pripravljal dualizem, ki je navidezno pretil postati usoden za tostranske avstrijske Slovane, pa je postal — seveda šele pol stoletja pozneje — usoden za Avstrijo samo, takrat je bil izdelal naš narodnoskrbni Levstik političen program novemu slovenskemu političnemu listu, kateremu je bil namenil značilno ime »Slovenski jug«. Opozorivši v tem programu na nevarnost, ki bi utegnila pretiti narodnemu obstoju Slovencev v slučaju razpada Avstrije od strani zma« govalne Nemčije in Italije, v slučaju še nekolikoletnega obstoja Avstrije pa od pogubnega, oportunističnega pobiranja dunajskih drobtinic od strani slovenskih državnih poslancev, katero utegne Slovence počasi »t je pripeljati, kjer naši vnuci več ne bi govorili veli« častne slovanske besede, ampak tu ter tam bi se kaka posamezna starica še nekoliko časa spominjala posa« meznih besedic slovenskega očenaša, kakor se je godilo polabskim Slovanom«, je Levstik kot eden prvih med Slovenci brez manj opasnih jezikovnih pretvez izrekel v tem svojem programu pomembno besedo, da je naše slovansko, ozir. južnoslovansko vprašanje samo politično in d r ž a v n o p r a v n o, to se pravi takšno, v zmislu katerega morajo Slovenci stre« miti po tem, da pridejo s Srbi in Hrvati do državno« političnega edinstva. Z ozirom na pretečo narodno smrt Slovencev je začrtal Levstik svojemu narodu v tem svojem programu naslednji pravec: »Samo en pot je, po kterem utegnemo ubežati temu zlu, samo en trden jez, kteri nas utegne ubraniti. Ta jez najdemo na avstrijskem jugu v politične j solidarnosti z ju« naškimi brati, kteri so iste matere, istega jezika z nami 10 Slovenski glasnik z dne 1. dec. 1867, str. 362—363. i kteri našo bratovsko roko veseli poprimejo, nam i sebi na podporo. Da rečeno zvezo osnujemo i utrdimo, pa da zataremo vsako misel, ktera na to namer j a, da bi mi sami zase mogli kdaj kaj biti, — to naj bode naša prva skrb; za to se nam je truditi se vsemi dušev« nimi močmi, se vsem pogumom, kteri se ne vstraši največje žrtve; kajti narod, kteri ne more pokazati nobenega herojičnega čina, tudi ni vreden, da bi ostal med narodi. — S temi besedami smo ob enem tudi razložili, zakaji se je .Slovenski Jug' krstil naš novi časopis, kterega namera bode buditi i širiti misel po« litične solidarnosti na avstrijskem jugu, ter delati i tru« diti se, dokler ne bode živa resnica iz te misli, o kterej so uže davno prepevali slovenski pesniki, s ktero se - navdušuje naša mladina, ktero na tihem goje v na« rodnih srcih izobraženi možaki, i ktere so se živo poprijeli tudi naši bratje Hrvatje, kar nam pričajo o vsaki priliki. .Slovenski Jug' torej prvi ne izgovarja te misli, ali prvi jo razglaša za geslo političnega časnika.«11 — V resnici: južnoslovansko vprašanje je pri Slovencih prvi iztrgal iz pretvez« nega, kulturno neplodnega, š k o d 1 j i« vega in romantično- meglene ga jezikov« nega konteksta naš razboriti Levstik ter njega težišče položi Iv edino realno politično in državno osamosvojitev. »Solidarnost« je imenoval to bodoče sožitje južnih Slovanov, s čimer je obenem namigaval na to, kako si je predstavljal svoj ideal južnoslovanskega edinstva ... Levstik je bil v poletju 1867 začel v Ljubljani snovati organ s tem izrazitim in odločnim južnoslovan« skim političnim programom pod vtiskom obljube »staroslovenskih« prvakov in njih poziva, ki se je glasil: »Možje, zberite se, posvetujte se zaradi pro« grama, osnovanja in uredništva lista, materijalni pri« 11 Prim. »Slovenski narod« z dne 30. marca 1918, štev. 73. 5* pomočki so vam že zagotovljeni, ti vas kar čakajo.«12 A ta obljuba ljubljanskih prvakov zastran materijalne fundacije lista je bila samo diplomatična obljuba. Ko so bili Levstik, Stare, Vojteh Kraus, dr. Papež in Jos. Nolli s programatičnimi in tehničnimi pripravami go« tovi, so prvaki zadrgnili mošnjice za politično glasilo Levstikove južnoslovanske orientacije nekoliko za« tegadelj, ker je njihov soprvak Luka Svetec kot vodja slovenske državnozborske delegacije v dunajskem parlamentu plaval že docela v oportunističnih vodah, še bolj pa zato, ker je dr. Bleiweis menil, da Slo ven« cem zadostujejo njegove »Novice«. Prav takrat so prišli samostojno na idejo slovenskega političnega časnika štajerski rodoljubi v Mariboru, katerim je Levstik dne 13. dec. 1867 poslal elaborate ljubljanskega pripravljalnega odbora s svojim zgoraj citiranim pro« gramom vred. In mariborski rodoljubi so v resnici začeli z aprilom prihodnjega leta 1868. izdajati »Slo« venski narod«. Da so imeli možje, stoječi snovateljem maribor« skega »Slov. naroda« blizu, namen, osnovati svoj novi slovenski politični organ na idejni podlagi navedenega Levstikovega programa, nam spričuje neki dunajski dopisnik »Slovenskega gospodarja«, ki piše (pod psevdonimom »Epaminondas«) dne 25. nov. 1867 temu mariborskemu listu: Slovansko vprašanje se giblje »kakor veliki ocean ... istočno pitanje žuga vsaki dan napočiti... mi Slovenci se pri vsem tem, ki smo za božjo voljo vsaj vendar, če drugega ne, Jugoslovani, v svoji publicistiki držimo, kakor da bi se nas to čisto nič ne tikalo ... Če nečemo, da bi šla povestnica preko nas na dnevni red, moramo poprej ko je mogoče v velikem javnem glasilu v vvodnih člankih svoje mnenje o slovanskem ali vsaj jugoslovanskem vprašanju izrekavati.« Končno ta dopisnik predlaga, naj »Mohorjeva družba« osnuje narodno tiskarno, 12 Prim. »Slovenskega gospodarja« z dne 28. nov. 1867, št. 33. v kateri naj začne izhajati političen list, kateremu naj se z denarjem, ki so ga bili v juliju 1867 v ta namen zbrali mariborski rodoljubi, uredi redakcija in dopisništvo, »program in vredjenje lista bi se pa vzelo po črtežu izdelanem mesca septembra v ljubij,. čital« niči, in kterega ima, ako se ne motim, g. Levstik spravljenega«.13 Mariborski advokat dr. Dominkuš, ki je stal tej štajerski akciji za ustanovitev »Slovenskega naroda« na čelu, si je razen od Levstika naročil tudi še od raznih drugih mož nasvete in programske osnutke za novi list. Med prvimi se mu je odzval prof. Janko Pajk, ki je v svojih »nasvetih«, poslanih drju. Dominkušu dne 9. dec. 1867, v načelnem oziru priporočal, da naj list zastopa idejo »zedinjene Slovenije« v federalizirani Avstriji; slovanskega, ozir. južnoslovanskega programa, zanimajočega nas v pričujoči razpravi, pa se Pajk pri tej priliki ni dotikal.14 Po Pajkovem nasvetu naj bi se bil časnik imenoval »Slovenski list«. — Mnogo širši pro« gram v načelnem oziru je snujočemu se listu koncipiral dr. Janko S e r n e c in ga osebno izročil15 Antonu Tomšiču, koncipientu pri drju. Dominkušu in designi« ranemu prvemu uredniku novega političnega organa. Ta Sernčev osnutek predpisuje novemu »Slovenskemu narodu« naslednji slovanski program: »Drugim avstrij« skim Slovanom hočemo po možnosti podpirati njih pravične želje. Zlasti tudi želimo neko združenje s Hrvati za vzajemne zadeve, n. pr. za jugoslovansko akademijo in vseučilišče ... Glede razmer z drugimi državami nam je vselej prva skrb dobra avstrijska po« litika, ki utegne koristiti najprej naši državi. Iz tega vzroka in kot Slovani želimo prijateljstvo in zvezo med našim in ruskim cesarstvom, kar bi moglo osrečiti tudi 13 Slovenski gospodar z dne 5. dec. 1867, štev. 34. 14 Pajkovo pismo v Jurčičevi zapuščini v mestnem arhivu ljub« ljanskem. 15 Veda, IV. (1914), str. 271. turške Slovane... Lep sad nam že obetajo v duševne namene začeti shodi slovanskih prvakov, kakor tudi zamena literarnih in sploh kulturnih izdelkov med Slo« vani, toda ustavljamo se vsaki krivi misli, kakor bi se s tem hoteli ločiti od svoje države: prva in zadnja be« seda nam bodi, da smo zvesti Avstrijci.«16 Končno je po daljših pripravah izšla dne 2. aprila 1868 v Mariboru prva številka »Slovenskega naroda«, prinašajoča na čelu »politični program« novega »mlado« slovenskega« političnega organa, napisan po uredniku Antonu Tomšiču, kateri ga je sestavil po načrtu drja. Sernca z nekaterimi »malimi premembami«, katere si je mladi urednik dovolil »glede formalne razredbe in razlaganja nagibov«.17 »Slovenski narod« se v tem tiskanem programu proglaša za »vselej zvestega Av« strijanca««, ki vidi »poroštvo obstanka in vspešnega razvijanja Avstrijske države... edino le v obveljavi federalističnih načel« in spas svojega naroda »v zdru« ženju vseh Slovencev v jedno administrativno celoto«. Od izrazito slovanskega in južnoslovanskega programa Levstikovega »Slovenskega juga« so v tem Tomšičevem programu ostale samo še naslednje splošne besede, ki so pa tudi že zavite precej po Sernčevo: »Opravičene tirjatve slovanskih bratov v Avstriji, posebno svojih južnih sosedov Hrvatov in Srbov bomo zagovarjali in povdarjali z isto resnobo in živahnostjo, kakor lastne domače. Sploh ne bomo nikdar zgrešili, da je slovenski 16 Koncept tega Sernčevega osnutka programa »Slovenskega naroda« je objavil dr. Lončar v »Vedi«, IV., str. 278—9. 17 Veda, IV. (1914), str. 272. — Glede sestave tega programa je sporočil dne 18. marca 1868 Tomšič prijatelju Jurčiču na Dunaj: »Še le s prihodnjimi .Novicami' mi bo mogoče razposlati program in vabilo, čegar osnovo ti tukaj prilagam. Sernecovo osnovo sem bil le stilistično prestrojil, principijelne točke vse — skoraj od besede do besede — obdržal, pa je že bil ogenj v strehi. Priložena moja osnova je že celi teden stavljena, pa je ne smem razposlati, ker sem jo nekoliko vredil. Obči zbor vseh deležnikov bo razsodil prihodnjo nedeljo, ali pojdejo moje premembe med svet ali ne.« (Jurčičeva zapuščina v mestnem arh. ljublj.) narod koleno velike slovanske družine in po svojih silah hočemo pripomoči, da se bolj in bolj širi du« ševna vez in vzajemnost slovanska po zameni literar« nih in sploh kulturnih izdelkov med Slovani.« — V prvem svojem uvodnem članku novega lista urednik Tomšič podrobno eksplicira ta program, podčrtujoč glavno slovensko taborsko zahtevo po »zedinjeni Slo« veniji«. Pri tej priliki naravnost pod navodilnimi veji« cami uporablja tudi neko mesto iz Levstikovega pro« grama »Slovenskega juga«. A značilno je pri tem na« slednje dejstvo: dočim je Levstik v navedenem svojem programu videl spas Slovencev samo »v p o 1 i t i č n e j solidarnosti z junaškimi brati na avstrijskem jugu«, aplicira Tomšič Levstikovo tezo in nje utemeljitev zgolj in edino na »potrebo zedinjenja vseh Slovencev v jedno organično celoto«. Kar je Levstik pisal o Jugo« slaviji — katere sicer ni izrečno imenoval — to restrin« gira Tomšič na »zedinjeno Slovenijo«, ko piše v tem svojem prvem uvodniku: »Misel sama na sebi ni nova. Davno že so prepevali o nji slovenski pesniki, ž njo se navdušuje naša mladina, pri nji se ogreva celo hladna kri sivoglavih mož; culi je le nismo tam, kjer se boruje za narodne svetinje ... — v javnem parlamentu ... Zreli in samosvestni narodi namreč ne goje in branijo svoje narodnosti iz same platonične ljubezni do svojega jezika. Njih cilj je veliko bolj vzvišen: svestranska, popolna svoboda, da zamorejo razvijati vso svojo mo« ralno in materijalno moč, da jo morejo razvijati za-se, za svojo korist, da stopijo v politiko kakor odločljivi faktor, in da žive v zgodovini kakor posebni indivi« duum svoje življenje, po svoji potrebi, omiki in volji. Tudi za Slovence ne prestanejo sedanje muke in žalosti, dokler ne dosežejo imenovanega cilja. Brez njega je vsaka druga svoboda prazna pena. Da ga dosežemo, bodi naša prva skrb.« In nato slede pod navodilnimi vejicami, brez navedbe, da je ta trditev Levstikova, na« slednje besede iz Levstikovega programa: »...za to se nam je truditi z vsemi duševnimi močmi, z vsem po« gumom, kteri se ne vstraši največe žrtve; kajti narod, kteri ne more pokazati nobenega žrtvujočega čina, tudi ni vreden, da bi ostal med narodi.«18 — Tomšič je torej izrazito južnoslovanski državnopolitični program Lev« stikov v svojem prvem uvodniku malce skril in njega utemeljitev sicer porabil, toda v podkrepilo zahteve po »zedinjeni Sloveniji«. Pač pa moramo reči, da sta v tem času oba, Levstik in mladi »Slovenski narod«, progla« šala borbo za osamosvojitev narodnosti za eminentno politično borbo in ne več za samo »platonično ljubezen do svojega jezika«. A dočim je Levstik videl cilj' te politične borbe »v političnej solidarnosti z juna« škimi brati na avstrijskem jugu« (pridevnik »avstrijski« je pač pristavljal zategadelj, ker je bil omenjeni njegov program namenjen javnosti, v kateri se iz policijskih ozirov ni smelo gledati preko avstrijskega okvira), je »Slovenski narod« (Tomšič) ta cilj videl predvsem v »zedinjeni Sloveniji«, k čemur pa je ipak pridodajal, da bo »opravičene tirjatve slovanskih bratov v Avstriji, posebno svojih južnih sosedov Hrvatov in Srbov za« govarjal kakor lastne domače«. Nastane zanimivo vprašanje: kakšna mnenja so takrat po sprejetju agresivno protislovanske duali« stične decembrske ustave Beustove, za katero so glasovali tudi nekateri slovenski poslanci s Svetcem na čelu, in sedaj po ustanovitvi »mladoslovenskega« političnega glasila, nasprotnega oportunistični politiki »staroslovenskih« prvakov, vladala v krogih slovenske mladine z ozirom na stališče Slovencev v slovanskem vprašanju in kakšne nazore je imel v tem času o tej stvari — Levstik, naša najrazboritejša kulturna glava? Slovenska akademska »omladina«, osobito ona, ki se je na Dunaju zbirala okrog Jurčiča in Stritarja in se je bila v jeseni 1867 združila v dve društvi, v petčlansko literarno društvo »Mladika« (krščeno s tem imenom 18 Slovenski narod z dne 2. apr. 1868, štev. 1. dne 21. jan. 1867) in v akademsko društvo »Sava«,19 je bila po svojih Kranjcih in Goričanih svobodomiselno ter rusko-panslavistično, po svojih Štajercih pa konser« vativno in slovensko-hrvaško orientirana.20 A tudi v prvi skupini sta se z ozirom na stališče Slovencev v slovanskem vprašanju razločevali dve struji: Jurčič« Stritarjevo krilo je bilo za to, da naj slov. inteligenca v takratni Avstriji, vladani po liberalnem nemškem meščanstvu, v svetovnem nazoru simpatizira s tem liberalizmom, obenem pa naj razvija in utrjuje svojo slovensko individualnost zlasti v beletristiki in šoli v ta namen, da sezon svoj narod za bodočo vseslovansko kulturo in državo, katero osnuje v bodočnosti za vse konfederirane Slovane — Rusija. Tudi svoje znanstvo naj prično Slovenci že sedaj kolikor mogoče gojiti — po rusko. V tem oziru je pisal Leveč dne 29. dec. 1869 Kersniku (ob času ustanavljanja Stritarjevega »Zvo« na«): »... le malo malo bo takih, ki bi spoznali, da edino sredstvo, katerega nam je potreba nad vse, so bel« 1 e t r i s t i k a in pa šolske knjige. Po čemu znan« stveno slovstvo? Saj nimamo bodočnosti! Ali bomo Prusi, ali pa Rusi!«21 Toda, dočim so Jurčič, Stritar, Leveč in njih ožji pristaši med akademiki in srednje« šolci bili v začetku L 1868. še nekako bolj za bodočo slovansko federacijo, v kateri naj bi kulturo, v lepo« slovju, šolstvu in poljudni literaturi avtonomno, gojil zdaj in tudi pozneje še nadalje vsak slovanski narod v svojem jeziku, je že takrat Celestinova struja med dijaštvom propagirala ruščino in podreditev bodoče panslavistične kulture ter države pod rusko hegemonijo. Obe te dve struji sta si stali blizu in sta dali smer prvemu vsedijaškemu shodu dne 14. avg. 1868 in dru« 19 Prim. o tem in o slovensko-slovanskih. diskusijah taikratne slovenske akademske mladine mojo razpravo: »Vloga .omladine' v prvem obdobju .mladoslovenskega' pokreta« v »Lj. zvonu«, 1924. 20 Prim. Levčevo pismo Kersniku z dne 29. dec. 1869 v mojem »Kersniku«, I., str. 46. 21 Moj »Kersnik«, I., str. 114. gemu takemu kongresu dne 4. sept. 1869 v Ljubljani, na katerih prvem je slovenska dijaška mladina poudar« jala zlasti svobodomiselno svoje stališče, na drugem pa svoj ruski panslavizem. Z ozirom na gojitev, ozir. opustitev slovenščine je tedanji voditelj ljubljanskih višjegimnazijcev, Janko Kersnik, učenec Levca, Jur« čiča in Stritarja, zapisal v svoj notes značilne besede: »Da, pišimo v vseslovanskem narečju: pa kaj nam bode koristilo? Izgubljeni bomo, kajti ne vemo, kako bodo pisali potomci naši. — Mili slovenski kraj mi je tako pripraven in priljubljen, da bi se ne mogel ločiti od njega. Če imamo velik kraj, podoben je veliki pa« lači.. .«22 Mladi Kersnik navaja torej tukaj v prilog slovenščini zgolj svoje čuvstvene momente, ne pa še nikakih demokratičnih narodno-prosvetnih in organsko« kreativnih... V pomladi 1868, ko je bilo izšlo že prvih pet šte« vilk »Slov. naroda«, je bil prišel z Dunaja v Ljubljano na velikonočne počitnice dunajski visokošolec Leveč in je od tu poročal Jurčiču na Dunaj v pismu z dne 14. apr. 1868 o svojih vtiskih, ki jih je bil dobil med tedanjo slovensko inteligenco v Ljubljani. Leveč piše v tem pismu, da ga je najprej neprijetno dirnilo, ko je uvidel, kako imajo mladi slovenski inteligentje malo zmisla za prav takrat v parlamentu sklenjene svobodo« miselne, liberalne in protikonkordatne postave, katere je v celem obsegu odobraval ožji krog slovenskega dijaštva Stritar-Jurčičeve kulturne orientacije, h kateri se je prišteval tudi Leveč. O »mladih Slovencih« — najbrž ljubljanskih gimnazijcih — sicer sporoča Leveč Jurčiču, da »niso taki ultramontanci, njim bi bile nove verske in šolske postave skoz in skoz po godu — da jih ni dalo novo ministerstvo, k ter e ga ne priznavajo. Mislim, da, ko bi kako federalistiško minister« stvo take postave dalo, bi jih z veseljem sprejeli. 22 Ibidem, str. 46—47. Beustu pak nič ne zaupajo.« Nato nadaljuje Leveč: »Razun novih postav pak absorbira vso pozornost — panslavizem. Kdor je Slovenec, je tudi panslavist, pa ne v pomenu slovanske konfederacije [katero je iz« povedoval torej očividno Stritar-Jurčič-Levčev krog], ampak v pomenu Celestinovega panslavizma ... Na veliko soboto se nas je zbralo v Šiški pri avskul« tantu Jenčiču 19 mladih Slovencev. Starši Pfeifer nam je dal 50 bokalov dobrega dolenca, Jenčič je pak jed preskrbel. Pri tej priložnosti govorilo se je veliko ve« liko, pa malo tacega, da je bilo meni po godu. Govorili so Noli, Papež, Kraus, Ravnihar, Murnik, Hudec, Voj« ska i. t. d. pa veči del se je sukala govorica o pan« slavizmu. Edini Vojska je tudi kako drugo pametno povedal. Ko sem jih jaz spomnil o farjih, djali so: Skrbimo, da pridemo pod Rusa, potlej bomo tudi Rima rešeni! S Kosom sva želela, da bi bil tudi ti [Jurčič] sedel med nami, ... da bi bil tem možem kako pametno povedal...« O vtisku, ki so ga na to »mladoslovensko« ljubljansko inteligenco napravile prve tri številke »Slov. naroda«, pri katerem je Jurčič že takrat marljivo so« deloval, poroča Leveč Jurčiču v tem pismu: »S progra« mom tudi niso vsi zadovoljni... pravijo, da bi bilo najboljše, ko bi bilo v programu vse od Avstrije izpuščeno...« Prav posebno zanimivost pa predstavljajo v tem Levčevem pismu na Jurčiča dopisnikova poročila o Levstikovem stališču, ki ga je bil takrat, spričo sprejetega Beustovega dualizma, zavzel v slovensko« slovanskem vprašanju ta naš sicer tako Tazboriti kul« turni in politični kritik. Leveč piše, da je govoril z Lev« stikom, kateri mu je rekel, da neče o kaki borbi s kle« rikalizmom nič slišati, dokler so Slovenci v avstrijskih krempljih: »Ko sem Levstika o tej reči vprašal, djal mi je: ,Pustimo farje pri miru, saj jih bo vlada sama pobila!'« Neče pa Levstik nič čuti tudi o kaki avto« nomiji slovanskih narodov v kateremkoli državnem okviru; v Avstriji ne, ker vanjo ne veruje, v bodoči ruskoslovanski državi pa zato ne, ker je on za unifici« rano Slovanstvo: »Ko sem bil Levstiku povedal, kako misli večina dunajskih študentov o tej reči [namreč o bodoči slovanski konfederaciji], ga je to strašno razje« žilo in zgrabilo, in začel se je togotiti in repenčiti, da mi je bilo žal, da sem ga kaj tacega spomnil. Djal je, da on žrtvuje slovanskej ideji ,vse Slovence do z a d s njega c e m p e r a', da, ko bi bil on potentat, bi kar kanone nastavil in vse Srbe in Hrvate do zadnjega moža postrelil [pač zato, ker hočejo imeti poleg ruske svojo slovansko državo ali v bodoči slovanski državi avtonomijo!] i. t. d. Mislim, da ti te besede vse razjas« nijo, kako je v Ljubljani s to rečjo.« Po vsem tem in takem moramo torej konstatirati, da je bila decembrska dualistična ustava med sloven« skim razumništvom mogočno razgibala zmisel za slo« vansko vprašanje in za stališče, ki naj ga v njem za« vzemajo Slovenci. Večina slovenske inteligence je z nezaupanjem zrla na liberalne svoboščine dunajskega parlamenta. Konservativnejši del slovenske akademske mladine, ki se je rekrutiral bolj iz štajerskega dijaštva, je bil za slovensko-hrvaško edinstvo, za katolicizirani »ilirizem« v okviru katoliške Avstrije; Jurčič-Stritarjev krog je bil edini, ki je simpatiziral z liberalno ustavo« dajo in zakonodajo Giskre in se je hotel z veseljem posluževati njenih postav ter v Avstriji gojiti v do« mačem jeziku leposlovno in šolsko literaturo, znan« stveno pa v ruščini, upajoč, da enkrat pozneje zavlada nad vsemi Slovani modernizirana in konfederalizirana Rusija, v kateri se bo vsak slovanski narod vsaj v nižjih sferah kulture lehko individualno razvijal. Celestinova frakcija je hotela ta proces pospešiti in je dosledno v osebah nekaterih svojih pristašev — iz obupa nad ravnopravnostjo v Avstriji — skoro nato tudi res od« hajala v Rusijo. Levstik, ta dotlej tako trezna natura, ki je vse do tedaj, vsa težka 60-ta leta23 ohranjala pre« udarno organsko stališče, ta naš najrazboritejši mož pa je bil po sprejetju Beustove ustave — padel v katastro« falno ekstremnost, v kateri je bil pripravljen, vsak slovanski narod, ki bi še hotel zahtevati kak svoj indi= vidualen državnopolitičen razvoj, postaviti pred — ruske kanone! Zavzel je to nenormalno stališče naš Levstik pač v nenormalnem afektu, povzročenem po nenormalnih političnih dogodkih. V bojazni, da preti nova avstrijska ustava avstrijskim Slovanom z nas rodno katastrofo, je posegel po enakem protisredstvu, po katastrofalnem panslavizmu, oprtem na ruske to« pove. To stališče je trenotno zavzel mož, ki je svojo visoko pesem pestre slovanske kulture »Tolažbo« za« ključi! z večnoveljavnima stihoma: »Vse, kar siloj začne, silo j jenja, Bog si lj-udstva vtisnil je v srce!« Centralistična in raznarodovalna decembrska ustava ni zatrla avstrijskih Slovanov. A pomnimo, da jih pred raznaroditvijo ni obvarovala ruska brutalna sila — dasi jim je h končni popolni osvoboditvi mogočno pri« pomogla — ampak rešilo jih je predvsem vztrajno kulturno delo v njih lastnih jezikih in na njih lastnih tleh, rešilo jih je kulturno delo, ki se je oduševljalo na vzorih domače kulturne produkcije, na delih slovanskih — zlasti ruskih — in naposled splošno-človeških du« ševnih velikanov. S tem svojim kulturnim delom vsak v svojem narodnem področju so stopili slovanski na« 23 Pravzaprav je Levstik že v prvi polovici 1. 1867., v času, ko se je pripravljal zloglasni dualizem, padel v skrajnost. Znameniti Riegerjev govor v Moskvi, to najvišjo in najglobljo formulacijo slovanskega kulturnega in državnega sožitja, je Levstik glosiral v svojem pismu z dne 13. jun. 1867 Rudežu takode: »Brate! druzega nas ne otme, nego panslavizem — vse drugo je prazna slama. Zadnji Riegerjev govor v Moskvi nej po moje. Rieger se boji na meji biti zaprt, ko pride zopet v Avstrijo, ker drugači ne vem, kako bi mogel svetovati, naj ostanemo Slovani pri svojem narečii.« (Ljub. zvon, 1925, str. 53.) rodi po svetovni vojni pred mednarodni forum in ga z uspehom uveljavili kot dokaz, da jim gre sedež in mesto v kulturnem občestvu in svobodno mesto na solncu. Ob spomenikih kulturnega dela, ki so jih nekdaj podjarmi j eni avstrijski Slovani vztrajno gradili vsak na svojih tleh, se je razbilo in razdrobilo preteče in grozeče jim valovje germanske poplave. Kulturno delo doma ob temeljih, to je bila trdnjava, obrise katere so skoro po usodnem 1. 1867. —- kakor se je izkazalo, usodnem za Avstrijo, ne za njene Slovane — zaslutili vsi trezni naši kulturni delavci z Levstikom vred, z zaupanjem odhajajoč vsak na svoje delo ob tej stavbi... V prvem letu svojega izhajanja »Slovenski narod« še ni dosti razpravljal o slovanskem vprašanju in slo« venskem stališču v njem. Okupirala ga je bolj borba z nemškutarstvom, katero je takrat še ošabno in izzi« vajoče nastopalo celo na Kranjskem; dalje se je list bavil mnogo tudi s kritiko oportunistične oficialne slovenske politike; v ospredju tega boja je stal Levstik s svojimi ostrimi članki in dopisi. Jurčič, ki je od poletja 1868 sedel poleg Tomšiča v redakciji lista, je v podlistkih vneto budil zmisel za literarna in kulturna vprašanja. V jeseni 1868 se je v »Narodu« pod črto mnogo razpravljalo o »Slovenski matici« in njenem literarnem programu. Ob tej- priliki, ko je bila »Matica« sprejela v svoj program izdajo slovenskega »konverza« cijskega slovarja« in se je o tem slovarju po listih pletla javna diskusija, je prišlo mimogrede zopet vprašanje slovenščine na razgovor. Božidar R a i č je v »Na« rodu« z navdušenjem priporočal izdajo »naučnega slov« nika«, pišoč naslednje: »Na tri tisoč naročnikov z ma« tičarji vred smemo računati med Slovenci, potem pa tudi na brate Hrvate in Srbove, na ktere bode treba ozir jemati v spisih kakor na Slovence, zlasti v nazivji. Osobite vrednosti nazor je, naj bi se spisalo tako delo v hrvaščini, a za slovensko ljudstvo naj bi se zložil mali ,občni naučnik' v dveh zvezkih; toda Hrvatov in Srbov razumnikov ne moti v razumljivosti krasna slovenščina, kakor Slovencev vilinska hrvaščina ne, vsaj Grkom tudi niso bila na poti razrečja. [Vpliv Riegerjevega moskov« skega govora!] Po pravici se mora zahtevati, da nijed« nemu omikanemu južnemu Slovanu ne dela ovire, jeli vzame v roko srbsko, hrvaško ali slovensko knjigo, kteri knjižnjik nima toliko narodnega razvitja in jeziko-znanja, žalostna mu tnajka.« — K tem Raičevim be= sedam, vsebujoeim v podrobnosti še danes veljavno zahtevo, da bi morala biti južnoslovanskemu inteligentu enako razumljiva srbska, hrvaška, slovenska (ali bol« garska) knjiga, nasplošno- pa še vedno dišečim po zna« nem Vrazovem dualizmu, po katerem naj bi Slovenci pisali višjo literaturo v srbohrvaščini, je pristavil ured« nik Jurčič nekaj pomenljivih in tehtnih svojih izvajanj, markantno označujočih tozadevne drugačne nazore onih naših prvih »mladoslovenskih« pisateljev, ki so, vzgojeni pod pokroviteljstvom Levstika, v dunajskem Jurčič-Stritarjevem »literarnem društvu« na temelju novoizdanega Prešerna Slovencem v 60-ih letih prero« dili njihovo literaturo. Jurčičev pristavek se glasi: »Ali ravno tacih je mnogo, in ker so, moramo računati ž njimi. Zato nismo za nasvet visokočast. g. pisatelja, da bi se naučni slovnik pisal v hrvaščini in eden mali v slovenščini za ljudstvo. Mi imamo nalogo prvič: ravno s svojim lastnim narečjem, in z literaturo tega narečja pridobiti ogromen del tistih domačinov, ki se še mečejo tujstvu v naročij; drugič pak tirja sveto demo« kratično naše načelo, ki je aristokratizmu vsake baže sovražno, da ne delamo razločka med inteligen« cijo, med ,knjižniki' in med ,ljudstvom'. S pripomočjo slovenščine moramo z našim ljudstvom vred hoditi in paziti, da ne ostane za nami, ker ne bi moglo z nami skočiti. Imejmo sicer vedno prihodnost pred očmi, vendar delajmo v z d a n j o s t i. Ko bi danes začeli za knjižnike pisati hrvaški srbski jezik (kterega umeti res ni nobena težava), in pisati slovenščino le za ljud« stvo, t. j. za kmete, — ločili bi se. Tega pa nočemo, ne smemo, in utegnilo bi biti, po našem prepričanji, slo« venskemu narodu bolj pogubno, nego v napredek.«24 Da Jurčič s temi v resnici demokratičnimi in organsko-realnimi nazori, upoštevajočimi značaj prave slovanske kulture, gradeče od spodaj navzgor, ni bil osamljen, se vidi iz dopisa, ki ga je bil poslal »Slov. narodu« neki dunajski slovenski visokošolec v prej« šnjo številko lista. Ta stalni dunajski dopisnik, podpi« sujoč se s šifro> H. G., je poročal, da prirede dunajski slovenski akademiki v zvezi s Hrvati dne 2. dec. 1868 Prešernovo besedo, in je k temu svojemu poročilu pri« stavil: »Veselo pa je gotovo to, da so se Slovenci zedinili s svojimi južnimi brati Hrvati. Mejusobno ob« čenje in razgovarjanje važnih vprašanj in vzajemnih interesov za našo in naših bratov b o d o č n p s t ne bo brez dobrih nastopkov, dasiravno morajo vedno pred očmi imeti, da za zdaj imamo vsak svoje nasprotnike in vsak svoje preimenitno delo v ožjem domačem krogu: t. j. politično in socialno izobraženje naroda, na podlogi lastne individualnosti. Za ože zedinjenje po jeziku in politiki, se bomo imeli boriti, kedar dozorimo doma in si pridobimo tistih lastnosti, brez kterih bi bilo prezgodno zlijanje neorgansko, in za oba naroda, zlasti za nas, ki nismo ni zedinjeni, niti še dovolj vzbujeni, nenaraven skok.«25 Iz navedenih Jurčičevih besed in iz dopisa tega njegovega dunajskega somišljenika se nam razodeva tista značilna dvojstvenost, katera preveva vso dušev« nost Jurčičevo tudi v literarnem oziru: demokratičen, aktualističen, organski realizem in nad njim kot nekak pajčolan razpeta čuvstvena sanja, podedovana iz ro« mantike, v kuiturno-političnem oziru iz Kollarjevega 24 Slovenski narod z dne 21. nov. 1868, štev. 99. 25 Slovenski narod z dne 19. nov. 1868, štev 98. panslavizma. Bili so to otroci prehodne dobe, ki so po starem sanjali in po novem delali... Južnoslovansko vprašanje je tvorilo v teh zadnjih 60-ih letih po sprejetju zloglasne dualistične decem« brske ustave zlasti med južnoslovansko akademsko mla« dino na Dunaju predmet neprestanih in živahnih debat. Do kakšnih rezultatov je ta mladina prihajala, se raz« vidi iz moje razprave, ki sem jo priobčil v »Lj. zvonu« 1. 1924. Na tem mestu naj samo omenim, da je tvorilo takrat naraščajoče starčevičanstvo s svojim hrvaškim piemontskim hegemonizmom nekako strmo in ostro kleč, ob kateri so se razbijali vsi ti »omladinski« vza« jemniški poizkusi. Vobče je prva »mladoslovenska« generacija, zbi« rajoča se okrog »Slovenskega naroda«, mislila, da nemško«madžarska hegemonija, uzakonjena v decem« brski ustavi, ne more trajati dolgo: ali bo popustila v prilog Slovanom, ali pa bo ugonobila Avstrijo, to je bilo splošno prepričanje. Zategadelj je realnejše raz« položena mladina šla z navdušenjem na kulturno delo, imajoč vedno pred očmi »politično in socialno izobra« ževanje naroda na podlogi lastne individualnosti.« V slučaju razpada Avstrije se je zanašala na južnoslovan« sko zaledje in — na ruskega orjaka. V tem oziru je pisal neki člankar v tem času v »Slov. narodu«: »Ako A v« striji zaradi krive politike nemških in nemško-madjar« skih pionirjev prej ali poznej odklenka, iskali si bodemo narodno samostojnost v zvezi z našimi jugoslovanskimi sorodniki.« Ako bi nas pa v tem slučaju vendarle hotela podjarmiti Prusija, »ne bi za samostojnost našo zoper Prusa le naše, ampak tudi druge puške govorile, kterih je še nekoliko več, ko pruskih«. Podjarmi j eno češko kraljestvo n. pr. bi bilo za Prusijo isto, kar je bilo lombardsko-beneško za Avstrijo. Zato utegnejo avstrij« ski Nemci sami pasti v jamo, ki jo kopljejo Čehom. »Še huje utegnilo bi se po razpadu Avstrije Madjarom goditi, kajti prišel bi dan plačila za to in ono staro« Razprave. IV. davno historično krivo... Zato so ti hegemoni slepi do kraja, ker ne vidijo, da sami pod seboj vejo sekajo, ker se nečejo po vzgledu Švajce in svobodne severne Amerike ravnati.. .«26 Ruisofilstvo je dajalo »Mladoslovencemi«, kakor tudi »Mlladočehom«, hrbtenico in oporo v njih borbi zoper oblastni pangermanizem v Avstriji. V teji njih veri enih kakor dragih niso mogli motiti niti odpovedu* joči glasovi ruskega oficialnega carističnega časopisja. Ko je spomladi L 1869. pisal ruski list »Golos«, da se moč Rusije »ne zmanjša ni za las, ako se zapadni Slo« vani brez odloga ponemčijo, pomagjarijo ali poturčijo«, in je zapadnim Slovanom svetoval, naj se zedinijo— če že hočejo ohraniti svojo slovansko narodnost — v en kulturen, ne pa političen narod, ker Rusija nikoli ne misli raztegniti svojih državnih mej za Donavo in Prut, in to zaradi strategične neugodnosti in administrativne oddaljenosti zapadno-slovanskih zemelj, takrat je temu diplomatskemu ruskemu člankarju, zavračajočemu za* padne Slovane zgolj v meje kulturnega panslavizma, odgovoril neki člankar »Slovenskega naroda« naslednje: »Za barbarstvo se ne morem navdušiti!« ni pel Goethe, marveč Lermontov. »Če smo torej navdušeni za napre« dek Rusije, nismo tega napredka veseli, ker bi morda prinašal moč njeni dinastiji, temuč: ,bože cara hrani1" se pri nas in pri inostranskih Slovanih glasi: ,bože daj bratovskemu nam narodu ruskemu srečo, bože ohrani najkrepkejega sina Slave'... In če nam malate to in ono bivšo ali še obstoječo nesvobodo v Rusiji, ktero je tam vpeljavala (notabene) nemška vlada, in ktero odpravlja še le, ko se je poslovanila, ne zata« rete nobenemu poštenemu Slovanu sočutja do ruskega naroda in želje po večem edinstvu med Slovani... Kakor nemška, temna je tudi naša slovanska prihod« nost in nihče je ne more že zdaj videti... Ko bi pa nesreča prišla Avstriji od ravno tistega naroda, kte? 26 Slovenski narod z dne 18. marca 1869, štev 33. rega je do zdaj imela za prvega ljubljenca, tačas bode pač vsak Slovenec pred in raje postal p ona« rodnosti Rus nego Prus. Kajti Slovanje smo in hočemo ostati.« Zaupanje v Slovanstvo nas krepi pri našem narodnem delu. »Ko bi denes druzih Slovanov zmanjkalo, popustimo jutri vse naše narodnostno delo« vanje.« In ker se lehko kot Slovani opiramo na vse Slovanstvo, »zato nočemo narodne smrti umreti«. To je naša politika. Ko bi te ne imeli, bi postali gnoj Ger« maniji in Italiji. »Torej živela duševna in politična vza« jemnost slovanska!«27 Značilno za prvo »mladoslovensko«, v veliki meri še romantično generacijo je to, da njenih prvakov pri njih slovansko-politični koncepciji ne vodi tolikanj južnoslovanska, kolikor bolj rusofilska smer. Razlog za to in takšno orientacijo tega pokolenja ne leži samo v tem, da ta generacija, ki je bila izšla še iz širokosanja« joče romantike, sega rajši po večjih in daljših horizon« tih, ampak zlasti v tem, da si tedanja Hrvaška lasti po madžarskem vzgledu neko na historijo oprto hegemo« nijo, in pa v tem, da se nahajata Srbija in Bolgarija v še zelo primitivnem stadiju razvoja. V tem leži vzrok, da se naši prvi »Mladoslovenci« posebno ne ogrevajo za južnoslovansko državnopolitično idejo, ampak za rusofilsko. Ideologijo rusofilstva napiše našim prvim »Mladoslovencem« dr. Fran C e 1 e s t i n pred svojim odhodom v Rusijo v seriji uvodnikov »Slovenskega na« roda«, ki jih hočem zaradi njih vpliva na mišljenje našega prvega »Mladoslovenstva« posneti nekoliko po« drobneje. V teh člankih, ki nosijo naslov »Slovenci in slovan« ska vzajemnost«, izvaja avtor: Hrvatje nam pogosto očitajo, zakaj ne sprejmemo njih jezika v imenu »Jugo« slovanstva«. Kaj pa pomeni »Jugoslovanstvo«? Enim politično združenje Slovencev, Hrvatov, Srbov in Bol« garov, drugim samo to, da sprejmejo vsi štirje srbo« 27 Slovenski narod z dne 17. apr. 1869, štev. 45. hrvaščino za literarni jezik. Ali bi pa s tem prišli že do bogatega slovstva, kakršno imajo doslej med Slovani edino Rusi? Ne. Do takega slovstva bi utegnili priti morebiti šele v kakem polstoletju, toda le v slučaju, da se nam res pridružijo tudi Bolgari. A Bolgari se ne na« vdušujejo za »jugoslovansko« idejo, ker se naslanjajo bolj na Ruse. Tudi Srb je separatist, ali pa vobče Slovan. Kot prvi sanja o nekdanjem Dušanovem carstvu, kot drugi gleda daleko preko južnoslovanskih mej. »Jugo« slovanstvo« se goji samo pri Hrvatih in pri Slovencih. Politično »Jugoslovanstvo« bi se dalo realizirati samo po velikih prekucijah v celi Evropi. Avstrijski Nemci nečejo Čehom in Slovencem dati niti ravnopravnosti. Rajši, pravijo, se oni sami odcepijo od Avstrije, za katero,mora zavoljo te nemške trmoglavosti pač prej ali slej »napočiti dan velike obravnave«. Poleg Nemcev in Madžarov nam Lahi strežejo po življenju. Cavour je na smrtni postelji vzkliknil: »Italija do Drave!« Na Hrvate ne smemo zidati preveč. Odgojeni v madžar« skem fevdalstvu se njih voditelji ne brigajo bogvekaj za izobrazbo ljudstva. »Kdo bo pa delal, ako se kmet izobrazi?« se glasi njih geslo. Hrvatje plavajo samo po visočinah visoke politike in sanjajo edinole po hege« moniji nad vsem južnim Slovanstvom, mesto da bi raz« širjali in utrjevali izobrazbo ter politično zavednost med svojim preprostim ljudstvom.28 — Spričo grozeče latinsko-germanske poplave se nam zde smešne težnje tistih slovanskih narodičev, ki »v detinski svoji prosto« sti in neprevidnosti samo s tem glavo belijo si, kako bi si sami zase napravili kotiček, ne vedoč, da bi njih veselje le tako dolgo trajalo, kakor božično solnčice«. Zanašati se na prijateljstvo Francozov, kateri za eksi« stenco Slovencev niti ne vedo ne, kateri podpirajo italijanske načrte, na tega Napoleona III., ki z eno roko daje, z drugo jemlje, je prav tako nespametno in sramotno, kakor prejemanje miloščine iz tujčeve 28 Slovenski narod z dne 10. jul. 1869, štev. 80. roke. Zato se glasi naš program: ne ene vasi prepustiti tujcu! A kar se jezika tiče, je treba, da vsi izobraženi Slovani govore in pišejo r u s k i.29 Edini Rusi imajo dovolj izvirnih knjig, zadoščajočih zahtevam sedanjega časa. Hrvatje si prikrojajo svojo književno hrvaščino po kalupu nemškega birokratičnega jezika, imenovano »zagrebački jezik«, Srbom načelujejo v jeziku »pariz« liji«, ki hodijo na Francosko in Nemško nekoliko let postopat, da potem doma goje tujstvo, zlasti v jeziku. Ruski jezik je najčistejši med slovanskimi, in kar je še tujega v njem, bi iz njega iztrebili izobraženi Slo« vani. Rusi v tem niso svojeglavi. Svojih narečij' ne mislimo opuščati. Naš nasvet je: »naj vsak izobražen Slovan, razen svojega narečja, zna tudi ruski, druga narečja naj pa ostanejo, kakor so.« Vse, kar se pre« prostega ljudstva tiče, naj bi se pisalo po domače, samo višje slovstvo po rusko. Imeli bi kakor Nemci, Francozi in Italijani skupen jezik, zraven pa bi se izognili napaki imenovanih treh narodov, po kateri je sedaj »pri njih slovstvo za prostega človeka skoraj nemogoče«. »Gotovo bi Nemci, Magjari in Italijani drugače ravnali z nami, ako bi ne videli pred seboj samo Hrvatov, Slovakov, Slovencev itd.« Že pred samo Rusijo se svet trese, kaj šele pred kulturno zedinjenim Slovanstvom! »Le narode, pri kterih med posameznimi udi ni vzajemnosti, požero samogoltni sosedje, namreč take, kakor smo zdaj zapadni Slovani, in kakor bi bili tudi onda, ako bi se osnovala jugoslovanska država.«30 So pa ljudje, ki pravijo: Rusija je prevelika in premalo enotna; razpadla bo. Toda v resnici Rusija narode privlači, ker njih zemelj ne smatra za kolonije. Celo poljske kmete. Poljski punti Rusiji niso več nevarni.31 — Socialno vprašanje »je najtežje vprašanje sedanje dobe«; ono je »meja, ki deli latinsko-germanski svet 29 Slovenski narod z dne 13. jul. 1869, štev. 81. 30 Slovenski narod z dne 15. jul. 1869, štev 82. 31 Slovenski narod z dne 17. jul. 1869, štev. 83. od slovanskega«. »Tu se ustavlja doba zapadna, tu se pričenja vek slovanstva.« »Tisti živelj, kterega zapadni modrijani zastonj iščejo, da bi ga vcepili latinsko« germanskemu svetu, je jedro, je bitje slovanstva,« In ta živelj se je ohranil v najčistejši obliki pri Rusih.32 Ti Celestinovi članki, ki so dali smer takratni »mladoslovenski« omladini v slovanskem vprašanju in ji »vzeli breme s prsi«,33 jasno kažejo, da je hodil njih avtor s pridom v šolo k ruskim slavjanofilom in zlasti k Aleksandru Hercenu.34 Kako je dr. Celestin izpre« menil svoje nazore o Rusiji po svojem povratku iz te »obljubljene dežele«, bomo videli pozneje. Na te Celestinove članke sta odgovarjala v dunaj« skem nemškem, slovanskim interesom posvečenem listu »Zukunft« dva dopisnika, en Hrvat in en štajerski Slovenec. Prvega je zbodla Celestinova sodba o Hrva« tih, spodnji Štajerec pa se je kazal Rusom naravnost sovražnega. Dr. Celestin je obema skupno odgovoril v »Narodu« in ponovno izjavljal: Mi nismo niti za politično združenje s Hrvati, dokler je Hrvaška »ma« gjarska provincija«. Opozicije na Hrvaškem ginejo kakor voda med peskom. »Mi Slovenci moramo pri« držati za domače potrebe svoj slovenski jezik; brez njega ne moremo podučevati in buditi prostega našega naroda...« Opustiti jezik bi bilo tudi »demokra« tičnim idejam nasprotno«. »Inteligenciji slovenski pa za više izobraženje hrvaški jezik ne zadostuje, kakor jej tudi sam slovenski ne zadostuje.« Celo Nemci se uče ruski. Nam Slovencem je »Jugoslovan« s t v o« prehodni stadij. »Hrvatom jugoslovanstvo ni prehodno stanje, njim jugoslovanstvo, še tako po« kvečeno in omejeno, ni sredstvo, ampak cilj in konec, 32 Slovenski narod z dne 24. jul. 1869, štev. 86. 33 Prim. »Slov. narod« z dne 31. jul. 1869, štev. 89. 34 Prim. moje »Predhodnike in idejne utemeljitelje ruskega realizma«. Pota in cilji, 7—9, str. 407—408. malik. Nam se abotno zdi, da Hrvatje hočejo z Rusi konkurirati.«38 Kako zelo je stal dr. Celestin 1. 1869. — pred svojim odhodom v Rusijo — pod vplivom ruskega slavjanofilstva, se razvidi iz njegovega nadaljnjega članka v »Slov. narodu«, ki nosi naslov: »Ruski strah«. V njem postavlja avtor trditev, da se Rusija nikdar ni in se nikoli ne bo razvijala na podlagi fevdalizma. Njena moč kali iz drugega semena, kateri ima fevda« lizmu ravno nasprotne lastnosti — iz »slovanske ob« čine«. Soglasno s svojimi slavjanofilskimi vzorniki za« trjuje pisec, da on ni tiste misli, da bi moralo Slovan« stvo na vrat na nos vso sedanjo zapadno' kulturo kopirati in požreti. Peter Veliki je res hotel vcepiti Rusom latinsko-germanski značaj. Toda ta tuja cepitev se ni prijela.36 — Isti dan, ko je izšel v »Slov. narodu« ta zadnji Celestinov članek, je zborovala slovenska akademska omladina na drugem svojem »študentov« skem shodu« v Ljubljani, na kongresu, ki se je vršil docela pod vplivom te ideologije.37 Dne 17. nov. 1869 je dr. Celestin s tovarišem Bre« zovarjem odpotoval v Rusijo. Da si predstavimo konstelacijo mnenj in nazorov o slovanskem vprašanju in slovenski postojanki v njem, vladajočih v slovenski javnosti proti koncu 60-ih in v začetku 70-ih let, torej v dobi prvega odločnejšega nastopa »mladoslovenske« generacije, ugotovimo in posnemimo naslednje: Naši »Staroslovenci« so načelno odklanjali centralistično avstrijsko decembrsko ustavo, vendar so jo praktično priznali, ko so šli v zakonodajne zbore, v katerih so inavgurirali oportunistično politiko pobiranja drobtinic. Pod pritiskom »mladoslovenskega« taborovanja so se v oktobru 1869 in še odločneje v a dresi z dne 30. avg. 1870 tudi v kranjskem deželnem 35 Slovenski narod z dne 31. avg. 1869, štev. 102. 38 Slovenski narod z dne 4. sept. 1869, štev. 104. 37 Prim. mojo razpravo v »Ljub. zvonu«, 1924, str. 597—602. zboru izrekli za avtonomno »zedinjeno Slovenijo« v federalizirani Avstriji. To pot so ubrali, dasi je bil eden njihovih političnih voditeljev, Luka Svetec, že v oktobru 1866 v privatnem dopisovanju z drjem. Vo« šnjakom prišel do načelnega prepričanja, da leži spas Slovencev samo v samostojnodržavni južnoslovanski skupini, ki se mora ustvariti v Avstriji ali zunaj nje. V praktični politiki je tudi Svetec po sprejetju decem« brske ustave popustil to načelno stališče in se pridružil oportunistični avstrijsko-slovanski politiki pobiranja drobtinic, ki sta jo pri nas vedno zastopala dr. Costa in dr. Toman, dva nasprotnika forsiranja južnoslovan« ske državno več ali manj samostojne skupine, ter dr. Janez Bleiweis, ki je bil glede te ideje »bolj boječ ko nasproten«.38 — »Mladoslovenski« praktični politiki v goriškem in štajerskem dež. zboru z drjem. Josipom Vošnjakom na čelu so se sicer na tihem najbrž na« dejali, da pride Slovencem v daljši ali krajši bodočnosti razjarmljenje od Rusije, a se o tem niso izražali niti privatno, dočim so v zakonodajnih zborih in na taborih nekaj časa ob abstinenci »Staroslovencev«, pozneje v družbi z njimi forsirali »zedinjeno Slovenijo« v Av« striji. — Kulturni delavci »mladoslovenski« so se glede slovanskega vprašanja in vloge Slovencev v njem med seboj delili na razne, le deloma nijansirane ločine. Dunajska literarna šola Jurčič-Stritar-Levčeva je bila sicer koncem koncev preverjena, da bodo Slovenci v daljnji bodočnosti »ali Prusi ali Rusi«, vendar je upala, da bo nazadnje zmagal panslavizem nad pangerma« nizmom na ta način, da bo zavladal Prus nad kom« paktnim Nemštvom, Rus pa nad kompaktnim Slovan« stvom, da bo torej panslavizem razjarmil po Nemcih podjarmljene Slovane. Ta skupina je bila torej rusko« panslavistična s tem pristavkom, da si je predstavljala to slovansko edinstvo pod ruskim državnim vodstvom sicer kot državno edinstvo, zraven pa kot kulturno 38 Prim. Vošnjakove »Spomine«, I., str. 211. federacijo, v kateri se bo vsak slovanski narod lehko še dalje razvijal na podlagi lastne in d i vi* dualnosti. Zategadelj je z veseljem šla na delo pri ustvarjanju slovenske beletristične in učbene literature, dočim se je primikala glede znanstvene literature k na« zorom one »mladoslovenske« omladine, ki je zastopala mnenje, da morajo Slovenci znanstvovati v ruskem jeziku. Duševni vodja te rusofilske omladine je bil dr. Fran Celestin, ki je v razbranih člankih, izišlih 1. 1869. v »Slov. narodu«, na Slovence apliciral slavjano« filski program, sloneč na trdnem upanju, da se nekoč zlijo vsi slovanski potoki v ruskem morju, edino spo« sobnem rešiti tudi vedno bolj pereče socialno vpra* šanje — za vse človeštvo na podlagi staroruskega pa« trijarhaličnega »občinskega« komunizma. Ta Celestinov ruski panslavizem je odklanjal v bodočem slovanskem edinstvu vsako individualno federacijo, istotako pa je do gotove mere negiral dotedanji ruski carizem, o katerem je bil pravilnega mnenja, da sloni na nemškem avtokratičnem in centralističnem biro* kratizmu. Pred očmi je bil drju. Celestinu najbrž sla« vjanofilski precej mistični »dobrovoljni sporazum« med enim carjem in enotnim narodom.39 Celestin je smatral v tem času vsako potezanje za kakšno južnoslovansko samostojno državno skupino v okviru Avstrije ali zunaj tega okvira za zgolj »prehodno stanje«, za defi« nitivni cilj pa državno in kulturno enotno Vseslovan« stvo pod ruskim carjem, oproščenim nemškega biro« kratizma. — Levstik se je bil po sprejetju decembrske ustave, kakor smo povzeli iz zanimivega Levčevega situacijskega poročila z dne 14. apr. 1868, razvil tako, da je v kulturnem oziru najbrž še ostajal pri nazorih svojih učencev Jurčiča, Stritarja in Levca — saj je v istem letu krepko sodeloval pri »Mladiki« in nato v vsem onem mogočnem pokretu ob preporodu sloven« 39 Prim. moje »Predhodnike in idejne utemeljitelje ruskega realizma«, str. 269—272. ske bolj artistične beletristike, kateri je dobil 1. 1870. za svoj organ Stritarjev »Zvon« — ločil pa se je Lev« stik od imenovane svobodomiselne trojice v tem, da se niti malo ni veselil liberalnih svoboščin, ki jih je na podlagi nove avstrijske ustave uvajalo v državi Habs« burgov svobodomiselno nemško velemeščanstvo. »V Avstriji ni iskati svobode!« se je glasilo njegovo geslo. Že v programu »Slovenskega juga« z dne 11. julija 1867 je Levstik prvi določno formuliral trditev, da je slo« vansko vprašanje za Slovence — ne več jezikovno, pod katero pretvezo se je dotlej skrivalo, ampak — politično vprašanje. Že tam je izrekel, da moramo Slovenci zatirati vsako misel, »ktera na to namer j a, da bi mi sami zase mogli kdaj kaj biti«. A takrat je še vse svoje upanje stavil v bodočo južnoslovansko državo, katere idejo je nameraval pospeševati s svojim »Slovenskim jugom«. V kakšno ekstremistično stanje ga je bila vrgla nova decembrska ustava, se vidi iz Levčevega situacijskega poročila Jurčiču izza veliko« nočnih počitnic 1. 1868. Iz tega pisma izhaja, da Levstik v tem času ni hotel ničesar slišati o tem, da bi se raz« pravljalo vprašanje, kako se bodo posamezni slovanski narodi v bodočem panslavističnem carstvu med seboj kulturno-avtonomno razpredelili, in še manj o tem, da bi si v tej bodoči državni tvorbi smeli kaki Srbi ali Hrvatje lastiti kakšno svojo državnost. Kakor so bili Levstikovi tedanji nazori v tem vpra« šanju skrajnostno abnormalni, so vendar bili silno pomembni, ker so zgrabili vprašanje pri korenini: ne več pri kakšnih jezikovnih vršičkih, temveč pri političnem jedru. Slovansko vpraša« nje je za m a 1 e slovanske narode državno« politično vprašanje, vprašanje našlo« nitve na večjo sorodno državno tvorbo! To misel, katera se je marsikomu izmed Slovencev bila v glavi zasvetlikala že poprej, je pri nas prvi jasno formuliral Levstik. Po svoje si je bil prisvojil to idejo previdnejši urednik Tomšič, ki jo je na videz reduciral v manjši in za praktičnega novinarja dosegljivejši ideal »zedinjene Slovenije«; a utemeljeval je ta bližnji ideal tudi urednik »Naroda« z besedami, da »zreli in samo« svestni narodi ne goje m ne branijo svoje narodnosti iz same platonične ljubezni do svojega jezika«, temveč iz potrebe »s v e s t r a n s k e , popolne svobode«. Pod vplivom Celestinovih člankov, izišlih v »Slov. narodu« tik pred II. vsedijaškim shodom, je šel Anton Tomšič še dalje v pojmovanju slovanskega vprašanja in njega pomena za Slovence s tem, da je priobčil v »mladoslovenskem« političnem organu uvodnik pod naslovom »Vseslovanstvo«. V njem je izvajal: Cesar Franc Jožef je nedavno izrekel ruskemu carju svoje simpatije do Rusije. Mi Slovenci pa v svojem servis lizmu neprestano deklamiramo: »Hrast se omaja in hrib!« Tako nas je že demoraliziral ta servilizem, da že od nekdaj lažemo, »da vsa slovanska vzajemnost tiči samo in edino v filologiji«. Lojalnost in vdanost sta lepi čednosti, toda kdo bi ju vedno proslavljal! »Če naš ustavni vladar sam Rusiji izreka svoje simpatije, vrzimo plašč — gramatikalni plašč panslavizma — proč in kličimo vsem bratom Slovanom, naj žive zunaj ali znotraj Avstrije, vesel in odkrit hura! nasproti...« Bolj kakor kdaj, je sedaj zopet na vrsti panslavizem. »Nemštvo se prevzetno vzdiga ... Bode-li slovanska mladina, bodemo-li mi samo le literarno vzajemni in edini? ... Panslavizem, kakoršnega ima nemški doktri« nar in filister... za hudiča... je pač nemogoč in je pač le pajčevina v slovanožrtnih črepinjah. Mi si vse« slovanstvo mislimo kulturno, svobodo prinašajoče.«40 —- Kljub zadnjim besedam, odtezajočim — pač zaradi »tiskovne postave«, nad katero se pisec v članku pri« tožuje — težišče izvajanj nekoliko stran od politike, se vendar vidi in čuti, da je tudi Tomšič, sledeč Lev« 40 Slovenski narod z dne 18. dec. 1869, štev. 148. stiku, v tem članku slovensko zanimanje za slovansko vprašanje prestavil s filološkega na politično torišče. V prihodnjem letu 1870. je začel »Slov. narod« ob« javljati pogoste dopise iz Petrograda, ki so mu jih pisali slovenski štipendisti, odišli na Rusko za profe« sorje. Ob priliki je svojim čitafeljem tudi javil, da se piše ruska brošura o Slovencih, ki jo namerava izdati moskovsko slovansko podporno društvo. »Pisatelj je Slovenec, torej bode Ruse lehko temeljito o naših raz« merah podučil. Naše geografično postavljenje se Ru« som zdi tako, da nas slovanstvo — ne bo tako brž dalo za materijal nemškega ,mostu do Adrije'. — Do zadnjih dob svet še vedel ni, da Slovenci smo. Celo v Rusiji so nemški učenjaki vero trosili, da so naše dežele že ponemčene.«41 Popolnega soglasja seveda v tem rusofilsko orien« tiranem panslavizmu tudi med »Mladoslovenci« ni bilo. Dne 19. marca 1870 je pisal Tomšičevemu listu neki narodnjak iz Gradca: »Vendar nam je Avstrije treba, ako hočemo politično in narodno samostalnost si ohra« niti. Mislite li, da bode pri razpadu Avstrije nas Rusija vzela pod svoje pokroviteljstvo? Kdor Rusiji pomaga dobiti Carigrad, temu bode ona dala avstrijske Slovane za plačilo... Čehi morajo tudi obstoj Avstrije želeti, ako hočejo samostalnost svojo narodno in politično ohraniti.«42 — Kljub temu osamelemu, avstroslovansko orientiranemu glasu se mora reči, da je še vso prvo polovico leta 1870. prevladoval v »mladoslovenskih« glavah panslavizem pod rusko egido. Celo Janko Pajk, o katerem smo ugotovili, da je bil v prejšnjem deset« letju za jezikovno zbližanje s Srbi in Hrvati, je pisal v oceni »matične« »Knjige prirode«: »Še nečesa ne smem pozabiti, kar čitatelja vedno v oči zabada: mnogi hrvatizmi... Raji pa bi mi z višega narodnega sta« jališča [pač političnega!], nego ga v kratkovidnem 41 Slovenski narod ,z dne 29. jan. 1870, štev. 12. 42 Slovenski narod z dne 19. marca 1870, štev. 33. hrvatizmu nahajamo, bili videli, da bi se naše imeno« slovje s kakega drugega slovanskega narečja [misli pač ruskega!] bilo na pomoč jemalo, nego iz hrvatskega po uradih komandiranega.«43 Takrat je poleti 1870 izbruhnila vojna med Prusi in Francozi. »Staroslovenske« »Novice« so se spočetka stavile nekako na nemško stran, »mladoslovenski« »Narod« pa je že v prvih mesecih vojne prišel do uverjenja, da bi bila pruska zmaga obenem zmaga avstrijskega Nemštva zoper avstrijske Slovane.44 Ne« sreča za nesrečo je zadevala Francoze. Dne 27. okt. 1870 se je vdal Metz s posadko, ki je štela 180.000 mož. Na Vseh svetnikov dan 1870 se je pričelo nemško bombardiranje Pariza. Avstrijske Slovane je pričela spričo prusofilskega gibanja med nemško-avstrijsko mladino skrbeti njihova bodočnost. V tem momentu so Hrvatje opustili svoje piemontske in Slovenci svoje daljnje rusofilske sanje in oboji so začeli razpravljati v listih o politični južno slovanski ideji. Hrva« ški list »Zatočnik« je dne 8. okt. 1870 priobčil članek, v katerem je poživljal Andrassyja, naj tako, kakor je 1. 1867. odločil Ogrsko od Avstrije, izloči sedaj še tro= edino kraljevino, Hrvaško, Slavonijo in Dalmacijo, iz Cislitvanske, pristavljajoč: »O kolo take Hrvat« s k e se bodo zbrali Istra, Kranjska in slo« venski Š t a j e r, da se ohranijo svoji narodnosti in monarhiji.« Ta »Zatočnikov« apel je dal povod Jurčiču, da je napisal v »Slov. narod« dva uvodnika pod naslovom »Slovenci in Hrvatje«, v katerih je izvajal: Pred dualizmom je bilo med Hrvati in Slovenci še nekaj zvez; zlasti hrvaško novinarstvo se je dokaj pogosto spominjalo naših političnih borb in naše nji« liovih. »Tolažba in pomoč, če tudi samo moralna pomoč, nam je bila, da imamo na jugu stanje utrjeno, da se naslanjamo na varno Hrvatstvo, po njem na 43 Slovenski narod z dne 7. apr. 1870, štev. 41. 44 Vide »Slovenski narod« z dne 23. avg. 1870, štev. 97. drugo jugoslovanstvo, in tako potem iztoka na vse« slovanstvo.« Ko pa je 1. 1867. vstala med Hrvati in Slovenci Beustova stena, smo bili mi »cis«, oni »trans«, drug za drugega pa »ausland«. Deloma so tega krivi tudi oni naši poslanci, ki so glasovali za dualizem. Vrhutega je bil zavladal nad Hrvaško baron Rauch, ki je zatiral vsako samostojno gibanje. »Narodni Hrvatje so hodili v jako britko šolo, in imeli so do denašnjega dne sami s seboj in proti sovragu domačinu preobilo posla... Mi smo svoje bralce vedno v dotiki z do« godki in s položajem na Hrvatskem obdržali, in tako gojili idejo vzajemnosti za bodočnost. ,Pozor' in potem ,Zatočnik' sta se vselej strašno malo ali celo nič brigala za nas, našo politiko, našo tugo in naš napredek. In vendar mislimo, da kot prednja straža jugoslovanstva proti šireči se germanski ra tah i Slovenacah u današnjih i blizu nastojučih okolnostih može spasiti jedne i druge i dinastiji koristiti. Ovaj bi manevre u današnjih okolnostih služio i Čehom, dočim našemu dogovoru nebi škodio. U ovom smislu pišem danas i Razlagu, Dalmatincem, Zatoč« niku, Zastavi i Narodu. Na ovo stanište imali bi se Hrvati pozvati. U tom ih neprieči decemberski ustav, niti nagoda austrougarska, jer oni nisu sudjei lovali niti kod te nagodbe, niti kod krunisanja, koje je za Transs lajtaniju dualističkoj sgradi krunu postavilo. U ovu slogu imaju se pozvati i Srbi, živuči u nekadašnoj Vojvodini srbskoj, kojih je magjarska oholost i nesnosljivost lišila svih narodnih pravah. Ja sam uvjeran, da če jedinoglasne izjave učiniti sensaciju u Ugarskoj. Molim Vas dakle, izvolite u tom smislu pisati, jer nam nes prejudicira našemu dogovoru, pošto je to samo problem, o kojega riešitbi želimo čuti mnenja. Sa počitanjem Vaš sluga pokoran 9/11 870. Mrazovič.«56 66 Jurčičeva zapuščina v mestnem arhivu ljubljanskem. To Mrazovičevo pismo je Tomšič skoraj v do slov« nem slovenskem prevodu uporabil za uvodnik, ki ga je pod naslovom »Jugoslovanske zveze« priobčil v »Slov. narodu« z dne 12. nov. 1870, štev. 132. Splošno se mora reči, da urednik Tomšič o siški konferenci v »Narod« skoraj ničesar ni pisal sam od svoje osebe, kljub temu, da se je te konference sam udeležil, marveč se je — pač iz opreznosti — omejeval na referiranje o tem, kar so povodom te konference o južnoslovanskem vprašanju pisali drugi listi, zlasti pa hrvaški opozicionalni politiki, ki so bili iniciatorji siških pomenkov. V isti številki kakor po Mrazovičevem pismu posneti uvodnik je Tomšič posnel po »Zatočniku« med drugimi tudi naslednja izvajanja: »Nasledki fran« cosko nemške vojske morali bi slovanski politiki v habsburški monarhiji odmeriti drugo pot. Na mejah mo-narhije se stvar j a nemška država, ki nas mnogo spominja na karolinško cesarstvo. To cesarstvo je bilo potegnilo svoje oblastje v Podonavje in Potisje, Sriem je spremenilo v ,franško deželo', a na gorenji Donavi je osnovalo iztočno krajino (ostmark-Avstrija) kot nemško trdnjavo proti iztoku. Ta krajina poleg sebe ni trpela niti Češke niti Slovenije niti Hrvatske neodvisne... Nemški živelj v Avstriji zdaj dela za to, da vsaj zahodni del monarhije pripravi za Nem« čijo in da Habsburžane postavi proti novemu nem« škemu cesarju v ono razmerje, v katerem so stali nekdanji krajinski knjezovi... Slovanski narodi v monarhiji imajo torej nalogo, da se nasproti nemški moči zedinijo v veče državne zadruge... V tem pri« zadevanji so nastopili Čehi edino rešivno pot zahtevaj e češko državo ... tudi mi Hrvati ne smemo zapustiti že davnega zahtevanja, da se Hrvatska, Dalmacija in Slavonija zedini; a treba nam tudi Slovencem priprav« ljati pot do ožje narodne in politične zveze med trojedno kraljevino in slovenskimi deželami...« Hrvaški sabor je že 1. 1848. zahteval v čl. IX., § 6., da se slo« venske pokrajine »u bližnji savez s trojedinom kralje« vinom dovedu«. »Slovenski narod je i v deželnih zborih i na taborih jasno izrekel svojo željo, da se pokrajine, v kterih slov. narod stanuje, zedinijo v eno politično celoto. To je prvi korak, ki se mora poprej dovršiti, nego li oni drugi, da se namireč Slovenija pridruži politični trojedni kraljevini... Ako Slovenci in Hrvati teže po političnem združenji svojih domovin, ne delajo niti izdajalsko niti nepostavno; pač pa iščejo večega poroštva, da se ta del monarhije ohrani vladajoči cesarski rodovini... Zakaj se v teh kombinacijah ne oziramo na Magjare, jasno je dovolj. Magjari so odlo« čiven faktor v notranjih razmerah monarhije; ali v mednarodnih razmerah, v velikih dogodjajih, ki se razvijajo pred našimi očmi, nihče za nje ne vpraša, in bode še manj vprašal v desetih letih...« Iz vseh teh javnih izjav se vidi, da so udeležniki siške konference svoj sklep glede naslonitve projekti« rane hrvaško-slovenske državne federacije na Ogrsko v javnosti zamolčevali, da ne podpro Rauchovega režima, proti kateremu so bili Hrvatje v najhujši opo« ziciji; istočasno so prekomerno podčrtavali interese dunajskega dvora, da odvrnejo od svojega pokreta sum nelojalnosti. Sploh so pisali o vsej akciji j ako oprezno. Tomšič ni po priobčitvi Mrazovičevega članka »Jugoslovanske zveze« celih deset dni niti v misel vzel siške konference. Ni pa mu bilo po volji, da so o stvari molčali tudi ostali slovenski listi. Zato jih je dne 22. nov. 1870 podrezal z naslednjo notico: »Razgovarjanje o jugoslovanski zvezi v neslovenskih krogih prav dobro napreduje. Vsi nemški listi so vzeli shod v Sisku ad notam in kar je pomenljivo, niso o njem govorili z navadnim zaničevanjem. Češki listi prinašajo dolge članke o tej zadevi... V hrvaških novinah se to velevažno vprašanje obravnava z vso resnobnostjo... In mi Slovenci? Pri nas molčimo. Uredništvo tega lista je nalašč za nekoliko časa ustavilo razpravljanje o tej zadevi, izhajaje z načela, da nam ne velja .delati' javnega mnenja... in nadejaj e se, da se bode našim voditeljem in ljudskim zastopnikom zljubilo tako ali tako oglasiti se o vprašanji, ki se nas Slovencev tako blizo tiče... Ker je pa vprašanje prevažno, bomo pri« hodnjič zopet začeli govoriti o njem prepuščaje sodbo čitajočemu občinstvu.«57 Kar se tiče voditeljev, se je dr. Janez Bleiweis že takoj prihodnji dan v »Novicah« oglasil s člančičem »Trojedina kraljevina«, v katerem je med drugim pisal: »Vsled najnovejših dogodkov na svetu se je zopet živo zbudilo sočutje jugoslovanskih plemen in vzajemnost delovanja na duševnem polji in v političnem mišlje« nji... Ako v našem starodavnem cesarstvu stojijo vsi Slovani za obstanek Avstrije in vsak zase in vsi za vsakega, je pruski cesarizem ne bode mogel okleniti se svojimi železnimi rokami, ktere svobodi ne bodo sledu prepustile na pol stoletja... Za sedaj samo pozornost svojih bralcev obračajo ,Novice' na gibanje naših južnih bratov in bodo v prihodnje imele stalen predal za te prevažne zadeve .. .«58 Tomšič je to Bleiweisovo obljubo, katere pa »Novice« niso takoj v prihodnjih številkah spolnile, registriral v »Narodu« kot »hladne vrste«.59 Pač pa je Tomšič sam držal svojo obljubo in je odslej skoraj v vsaki številki »Naroda« kaj poročal o južnoslovanskem samostojnodržavnem pokretu. Precej v prihodnjem listu je dal besedo nekemu dopis* niku »od Kulpe«, kateri je nasvetoval, naj bi se avtonomno slovensko ozemlje v bodoči južnoslovanski federaciji ne imenovalo »Slovenija«, češ, da je »pri naših bratih Dalmatincih, Slavoncih in Hrvatih še premalo popularno«, marveč »Ilirija«. Urednik Tomšič je k temu nasvetu dopisnika pristavil opombo: »,Slovenija' naj bi se imenovale samo združene pokra« 67 Slovenski narod z dne 22. nov. 1870, štev. 136. s« Novice z dne 23. nov. 1870, str. 377—378. 69 Slovenski narod z dne 29. nov. 1870, štev. 139. jine, v kterih bivajo Slovenci; kako naj bi se imenovala jugoslovanska zveza, o tem se še ni govorilo in je to tudi stvar manje pomenljivosti... Kot naslov za zedi« njeno slovensko skupino pa gotovo naši južni bratje ne bodo nič imeli proti imenu .Slovenija', ki naj se zarad nas tudi ,Ilirija' ali kako drugače imenuje.«80 — V prihodnjem svojem uvodniku je izkušal Tomšič ponovno pridobiti dunajski dvor za ustanovitev Jugo« slavije, češ: »Kdor bode v teh priznano osodopolnih časih hotel rešiti Avstrijo in dinastijo in ž njo zvezane narode, ne bode smel politikovati po starih šablonah, ne bode smel rešitve iskati niti v decemberski ustavi niti v oskosrčnih historičnih tradicijah ... Kdor hoče zdaj Avstrijo rešiti, naj ne kole dlake niti o historični niti o narodni podlagi: narodom mora zadostiti bodisi s pomočjo historičnih načel ali narodne ideje, ali v zvezi enega z drugim... Iz Nemčije potisnena Avstrija se bode še bolj potiskala proti iztoku... ako stoji, da bode Avstrija potrebovala simpatij med južnimi Slo« vani, potem naj država zlasti in nemudoma zadosti južnim Slovanom, kterim more neposredno pomagati, ker žive pod njenim žezlom, potem naj ... se ustanovi državopravna politična skupina vseh južnih Slovanov v Avstriji.«61 Približal se je 1. december 1870, dan prvega južno slovanskega kongresa v Ljubljani, ki se je imel vršiti precej- tajno in v javnosti nenapove« dano ob priliki VI. občnega zbora »Slov. matice«. Dr. Bleiweis mu je preludiral v »Novicah« s kratko notico, v kateri je med drugim pisal: »Na novo in bujno oživljena misel naravskega zedinjenja vseh avstrijskih jugoslavenskih plemen tudi v politiškem smislu na korist dinastije, cesarstva in narodov je pre« šinila vsa rodoljubna srca in napolnuje jih najlepša nada, da se bode vkljub vsem oviram tudi vresničila.« 60 Slovenski narod z dne 24. nov. 1870, štev. 137. 61 Slovenski narod z dne 26. nov. 1870, štev. 138. Urednik »Novic« opozarja svoje čitatelje na organ neodvisne narodne hrvaške stranke, »Zatočnik«, češ, da ta list »prinaša prekrasne razprave o tem predmetu in ker ,Novice' ne morejo svojim bralcem prinašati vseh obširnih člankov, priporočujejo ,Zatočnika' vsem, ker je ta list sploh v lahko umljivem jeziku pisan.« Poleg »Zatočnika« omenja dr. Bleiweis tudi dalmatinski »Narodni list«, češ, da »razvija enake nazore«. Sam za svojo osebo pa pristavlja: »Sicer pa nam še ni treba misliti na narodno smrt ali na njega zopetno života« renje, ako le rok križema ne držimo.«62 Prvega južnoslovanskega kongresa v Ljubljani z dne 1. dec. 1870 so se udeležili izmed Slovencev: dr. Bleiweis, dr. Costa, dr. Razlag, dr. Poklukar, dr. Vončina, Hudec, dr. Papež iz Ljubljane; dr. Lavrič in dr. Tonkli iz Gorice; dr. Ulaga, Trstenjak in Košar iz Štajerske; Hrvatje: Danilo in Antonietti iz Dalmacije; dr. Mrazovič, Cerndak in Šuškovič iz Zagreba; Miška« tovič in dr. Makanec iz vojnega Siska; dr. Brlič, Ro« govič, Vukovič, Radulovič in Gruborovič iz Krajine; dr. Barčič iz Primorja; Srb dr. Laza Kostič iz Vojvodine in drugi.63 62 Novice z dne 30. nov. 1870, str. 388. 63 Slovenski narod z dne 8. dec. 1870, štev. 143. — Značilno je, da so bili med slovenskimi povabljenci »Mladoslovenci« malone prezrti. (Prim. drja. Ilešiča članek: »Jurčič v Sisku« v »Slovanu«, 1911, str. 316.) Urednik »Naroda« Tomšič, ki se je bil udeležil siškega sestanka in ki je v slovenski publicistiki v tem času naj« živahneje obravnaval idejo »jugoslovanske zveze«, ni bil niti povab* ljen na kongres. Dne 1. dec. 1870 je pisal o tem Jurčiču na Dunaj naslednje: »Denes je menda shod v Ljubljani. Jaz nisem povabljen, in nobeden naših. Če ni šel tje Trstenjak, ni nobenega Štajerca v Ljubljani. — Pač — Ulaga.« Resolucije kongresa je poslal Tomšiču dr. Razlag, po čigar pismu je urednik »Naroda« poročal dne 6. dec. 1870: »Tehtno posvetovanje je trajalo 3 dni. Na čelu našega lista smo proglasili skleneni program. A izdelala se bode še veča sporne* niča, kakor smo jo že nasvetovali, ki se bode cesarju predložila.« Za redakcijo te spomenice je izvoljen odbor 17 članov. »Želeli bi iz vsega srca, da bi ta odbor ostal permanenten.« V prihodnji številki z dne 8. dec. 1870 je prinesel Tomšič seznam udeležnikov Prvi južnoslovanski kongres v Ljubljani z dne 1. dec. 1870 je sklenil »vsled velikih zgodovinskih dogodkov, kteri narodom in državam Evrope postav« ljajo nove temelje«, naslednje soglasno sprejete resolucije.: »1. Jedinstvo Južnih Slovanov, začeto o postanku naroda, je ostalo skozi vse veke svetovnih dogodkov neprenehoma živo v narodnem čustvu in se javlja proti drugim narodom v jedinstvu jezika. 2. Južni Slovani, kteri pod različnim imenom Slo« vencev, Hrvatov žive v deželah monarhije habsburške, čutijo dandanes jednake narodne potrebe. Da se tem zadovoli in tako zagotovi narodni obstoj1, zjedinjavajo oni vse svoje moralne in materijalne moči ter jih hočejo upotrebovati za svoje jedinstvo na književnem, gospodarskem in političnem polji. 3. To svojo odločbo naznanijo državnikom monar« hije habsburške in vsem drugim narodom, kteri žive po — »Zatočniku«, pristavljajoč: »Da smo morali to vest posneti iz zunanjega časopisa, to naj služi v ilustracijo našega vredniškega položaja...« Dne 13. dec. 1870 poroča »Narod« po graški »Tages« posti«, da so bili na ljubljanski kongres povabljeni tudi voditelji koroških Slovencev. »Sicer se je siklenilo, da naj se nekteri pošljejo v Ljubljano, a našel se ni nikdo, ki si bi bil upal iti v Ljubljano, boje se, ka ne bi škodoval svoje materijalne eksistence,« je pisal graški nemški list, k čemur je pripomnil Tomšič: »Ako so bili Korošci povabljeni, moramo reči, da jih Ljubljančani v primeri proti Štajercem jako protežirajo, kajti kolikor je nam znano, ni bil izmed štajerskih Slovencev nobeden povabljen in ti trije, ki so bili v Ljubljani nazoči, bili so slučajno, po drugih opravilih nazoči, ker je bil ravno Matični javni zbor.« — Dr. Bleiweis je odgovoril Tom« šiču: »,Slov. Narod'... ošteva zdaj Ljubljančane, da niso nikogar štajerskih Slovencev vabili v shod... vsaj sta bila, kakor dva poslanca s Kranjskega, tudi dva iz Štajerskega v Sisku, kjer je bil shod za Ljubljano dogovorjen. Naša dva zastopnika nista več vedela kakor štajerska.« (Novice z dne 14. dec. 1870, str. 409.) — Podoba je, da so se hrvaški politiki glede prireditve kongresa dogo« varjali v prvi vrsti s »Staroslovenci«, ker so ti igrali večjo vlogo v dejanjski politiki in imeli več poslancev v zakonodajnih zborih, Naši »stari« pa so naše »mlade« precej omalovaževali. v isti državi, da zvedo, kako hočejo južni Slovani n a vsaki postavni način delati za uresničenje svojega jedinstva v navedenem smislu na svojo korist in pravico, nikomur pa na škodo in krivico. 4. Južni Slovani v habsburški monarhiji bodo osnovali svoje delovanje tudi na to, kako bi pomagali zadovoliti v jednakih potrebah svojim bratom onstran meje, s kterimi so jednake narodnosti. 5. Doseganje svojega namena naslanjajo južni Slovani v monarhiji habsburški posebno na društva in skupščine, na zbore in časopise, da vsak pomaga, kakor, kedar in kjer bode za to prilika. 6. Za obvarovanje skupne koristi bodo vsi južni Slovani monarhije habsburške delali sporazumno v vsakem prašanji, ktero se dotiče njihovih zadev.«64 Dasi se je v tem južnoslovanskem političnem mani« festu izrečno poudarjal okvir »habsburške monarhije« in delovanje »na vsaki postavni način«, so vendar nemški in nemškutarski, madžarski in madžaronski listi domnevali, da tiči za tem programom vse kaj radikalnejšega. Zategadelj je dr. Bleiweis, pričakujoč denuncijacij od teh strani, v svojih »Novicah« takoj za objavo programa izjavil, da »južni Slaveni kot pošteni avstrijski državljani ne hodijo poti tihotapstva«, in je zavračal »sanjarije, o kterih niti v Sisku niti v Ljub« ljani ni bilo ne duha ne sluha«. »Možje,« je pisal, »ki so se v dogovor zbrali, prezreli so politiki, nego da ne bi računili s faktorji, s kterimi se računiti mora, in da bi delali vrtoglavno politiko.«65 Podrobnejših podatkov o poteku kongresa, o disku« sij ah itd. nasprotniki niso imeli, zato so poizkušali po svoje tolmačiti samo objavljene resolucije. V »Laiba« cher Tagblatt«-u jih je dejal na svoje nemškutarsko rešeto Kari Deschmann v uvodniku, naslovljenem »Eine 64 Slovenski narod z dne 6. dec. 1870, štev. 142 in Novice z dne 7. dec. 1870, str. 398. •» Novice z dne 7. dec. 1870, str. 398. Razprave. IV. 8 politische Seifenblase«, v katerem je med drugim pisal: »Auffallend ist es, dafi dieses siidslavische Manifest den Namen Oesterreich sorgfaltig vermeidet, indem es nur von einer habsburgischen Monarchie spricht, ferner dafi es die von seinen Bekennern den Staats* grundgesetzen gegeniiber einzunehmende Stellung mit keiner Silbe andeutet. Fiir den Krainer sollen in Zu= kunft nicht die oesterreichischen, sondern nur die sud* slavischen Interessen mafigebend sein, und selbst diese sollen weit iiber die Grenzen der habsburgischen Mo* narchie, iiber Montenegro, Serbien, Bulgarien sich erstrecken, ja sogar nach der Andeutung des vierten Programmpunktes bis nach Rufiland reichen... es scheint auch das auf den Tabors geborne Schmerzens* kind .Slovenija' in die Rumpelkammer wandern zu miissen, um der Siidslavia Platz zu machen... Mit welchen Blicken mocbten wohl Herr Dr. Costa und Dr. BIeiweis, deren keiner im Stande ist, sich mit einem Bulgaren in seiner Muttersprache zu verstandigen und welche beide bei wiederholten Anlassen die Kampfe der Krainer gegen die mordenden und sengenden Bosniakerhorden als die glanzendsten Thaten der krais nischen Geschichte bezeichneten, einander angeblickt ' haben, als in das neueste windbeutelige politische Pro* gramm die kiihne Dichtung von der Einheit der siid* slavischen Sprache und Geschichte aufgenommen wurde!«66 Kolovodji kranjskih nemškutarjev je odgo* voril dr. Bleiweis: »Shod južnih Slovenov v Ljubljani ne daje miru nemškutarskim časnikom; naj« bolj neukretno in prav brez glave pa se repenči ljublj. ,Tagbl.'. Enkrat pravi, da smo popustili .Slovenijo' in zavrgli dosedanji program! Kdo neki vam je to opico natvezel? Brez .Slovenije' ni južno-slavenske zveze. Kako — čenča ,Tagbl.' dalje — se bote razumeli s Bulgarom? Ker ,Tagblattovec' celo ne pozna jezika bulgarskega, naj gre vsaj v 2. Valvasorjeve bukve brat 68 Laibacher Tagblatt, 7. dec. 1870, Nr. 279. ,očenaš' bulgarski, da si razjasni vodene možgane svoje! Deklaracija jugoslavenska ne ve nič o Avstriji, govori le o .habsburški monarhiji' — se grozi ,Tagblatt'. Kdo pa je zapravil ,Avstr i j o' kakor vi, in pogubil staro« častno ime, namesti kterega se nam zdaj le ponujajo ,die im Reichsrath vertretenen Konigreiche und Lan« der'?«67 — »Slov. narod«, ki je bil ob tem času za južnoslovanski pokret mnogo bolj angažiran nego »Novice«, je tudi odgovarjal »Tagblattu« in sicer med drugim na naslednji način: »Pravijo, da smo pustili .Slovenijo', da smo popustili vse prejšnje programe in skovali celo novega. Ni besedice res na tem. .Slovenijo' bomo zahtevali, kakor smo jo zahtevali do zdaj* samo da jo bomo zahtevali z večjo močjo, ker smo si prido« bili novih zaveznikov. Od zedinjene Slovenije nikdar ne moremo odstopiti. Slovenija je ravno to, s čimer hočemo stopiti v južno-slovansko zvezo. Brez Slovenije bi bili vsi naši južno-slovanski programi brez pomena... Svojega prejšnjega programa nismo niti zapustili niti spremenili, pač pa smo ga bitno dopolnili, če tudi ne še dovršili... Na dalje se našemu programu očita, da se čisto nič ne brigamo za druge avstrijske narode, ampak samo za-se in za južne Slovane... Do zdaj smo davke plačevali in se vojskovali le za Nemce ... Naših simpatij do naših južnih bratov, naj že žive v Avstriji ali v Turčiji, nam smejo najmanj očitati Nemci, ki so svoje simpatije metali po vsem svetu za vsacim Nemcem.. .«68 Hrvaški opozicionalni politiki, ki so bili v tem času sprožili opisano južnoslovansko gibanje, so stali sedaj v dvojni, deloma nasprotujoči si borbi, katerih prva je bila posvečena ideji južnoslovanskega samostojnega edinstva, naslonjenega po siški resoluciji na »realni uniji z Ogrsko«, druga borba pa je veljala madžaron« mu persekucijskemu režimu Rauchovemu, vladajočemu 07 Novice z dne 14. dec. 1870, str. 409. 68 Slovenski narod z dne 13. dec. 1870, štev. 145. takrat na Hrvaškem, Zaradi boljših šans v drugi borbi je Mrazovič svetoval Tomšiču, naj ničesar ne črhne o »realni uniji«; poslal mu je članek »Jugoslovanske zveze«, v katerem se je kljub omenjeni v javnosti za« molčani točki siške resolucije vpraševal, »nije li bolje po Hrvate, ako jugoslavenskomu političkomu jedinstvu za voljo svoju sudbinu prislone uz sudbinu svoje brače u Dalmaciji, vojenoj krajini, Sloveniji i da sjedinjenimi silami traže za ovu jugoslavensku skupinu onakav po« ložaj kakvoga traži Češka za sebe.« Proti temu članku, izišlemu v »Slov. narodu« neposredno po siški konfe« renči, so sedaj ob priliki ljubljanskega kongresa nasto« pile Rauchove uradne »Narodne novine« (1870, št. 261), očitajoč »Narodu«, da Hrvatom v omenjenem svojem članku svetuje, »da se odreko svojemu državnemu pravu in pristopijo Cislajtaniji«. Hrvaški oficioz je hvalisal »avtonomijo« Hrvaške in se posmehoval liberalnim po« litičnim napravam v Cislajtaniji, češ, da so te vse le na papirju. — Mrazovič, ki je bil neimenovan avtor napa« denega članka, je poslal sedaj, takoj po svojem povratku iz Ljubljane, tudi odgovor »Narodnim novinam« z naslednjim pismom: »Velecienjeni gospodine! Nadao sam se, da čemo se sastati u Ljubljani, pak sam bio sobom ponesao ovaj ovdje priloženi sastavak, da Vam ga osobno uručim. Nu pošto Vi niste došli u Ljubljanu, što sam vrlo žalio, primite od pošte što Vam nišam mogao osobno predati. Ja Vam ovaj odgovor Nar. Novinam šaljem, da ga izvoljite ovako uporabiti kako je napisan, ili ga skratiti, ili ga popuniti po svojoj volji. Naš zaključak Ljubljanski stoji u suglasju s ovim odgovorom. Ja se nadam, da Vam je Dor. Razlag priobSio točke Ljub: Ijanskoga zaključka. On je izpao upravo naprama vašemu članku o ,Svezah jugoslavenskih' [ki je bil pravzaprav Mrazovicev]. — Sreča je, da se po Sisačkom dogovoru nismo očitovali ni za Cis: ni za Translajtaniju. Ovako su nam ruke slobodne naprama svim sgo« dam i Sisački program nije došao u sukob sa ljubljanskim. Glavni cilj: združenje Slavenak na jugu, taj je čuvan, a s gode če nam kazati, koja bi kombinacija za budučnost bila najbolja, najkoristnija za nas. S osobim počitanjem ya- 4j12 870. sluga pokoran Mrazovič.«69 V tem svojem odgovoru, ki ga je Tomšič prinesel od svoje strani in v slovenskem prevodu,-je Mrazovič pisal med drugim: »Naši čitatelji se menda spominjajo, da mi od Hrvatov nismo zahtevali, da bi se odrekli svojemu državnemu pravu; marveč, mi smo dokazali, da je njihovo državno pravo trdno in obsežno, kakor državno pravo ogerske ali češke krone.« Mi se samo strinjamo s hrvaškimi in srbskimi opozicional« nimi časniki, ki glede današnje pogodbe z Ogrsko iz 1. 1868. »neprestano glasno in jasno pišejo in dokaza« vajo, da je ta pogodba zločinstvo, hudobija«. Današnja avtonomija Hrvaške je »le Rauchov despotizem«... »Magjar in magjarski zbor razpolaga z vso dačno močjo Hrvatske in Slavonije... ako noče magjarsko mini« sterstvo, ne bode dobila Hrvatska postave ni o svobodi tiska, ni o zborovanji in druŠtvovanji.« Mi Slovenci nismo zadovoljni z našo cislitvansko svobodo, vendar »mi se zbiramo in smemo zbirati v taborih, napravljati društva za poduk, za zabave, za občekoristna početja, itd., Hrvatov se ne sme zbrati niti deset, da ne bi jih panduri razgnali... med tem ko je nam Slovencem do« voljeno toliko novin osnovati, kolikor jih želimo in nam sredstva dopuščajo, morajo Hrvati za svoj edini opozi« cijonalni list iskati zavetja v vojaški granici... Pre« drzno je torej in nesramno, ako ,Nar. Nov.' od naš pričakujejo, da se hočemo tudi mi lotiti take službe moralnega ubijalca proti svojemu ali sorodnemu hrvat« skemu narodu.«70 Jurčičeva zapuščina v mestnem arhivu ljubljanskem. 70 Slovenski narod z dme 6. in 8. dec. 1870, štev. 142 irt 143. Najkočljivejši in najtežji problem opisanega južno« slovanskega pokreta je ležal v vprašanju: ali v a v« s t r i j s k e m , ali v ogrskem okviru, ali zunaj' teh dveh okvirov? Ta problem je bil zategadelj tako kočljiv, ker se o zadnji alternativi v Avstriji ni moglo odkrito razpravljati, in zato tako težak, ker je v ozadju tega vprašanja tičalo skrito vprašanje: kateri narodni element, srbski ali hrvaški, bo tvoril kristalizacijsko zrno ali Piemont bodočega državno« samostojnega južnega Slovanstva? Kakor smo ugotovili, se je bila siška konferenca postavila na stališče »realne unije« z Ogrsko, kar pa so hrvaški in na teh željo tudi slovenski udeležniki tega sestanka — Srbov na njem najbrž ni bilo — sklenili zamolčevati vse dotlej, dokler ne poderejo Rauchovega madžaron« skega režima. Ljubljanski kongres je to vprašanje na« videzno obšel s splošnim izrazom: »habsburška mon« arhija«. Da je tvoril ta problem trd oreh ljubljanskega kongresa, o tem je v prihodnjem letu nekaj malega izdal Ferdo Kočevar, ki je v »Narodu« pisal: »Važno, prevažno vprašanje je to: kako se ima politično zedi« njenje Jugoslovanov habsburške monarhije izvesti? Ljubljanski program pravi, da v okviru habsburške monarhije. Ali v okviru Ogerske krone, ali v okviru cislajtanske Avstrije, ali neodvisno od obeh in nepo« sredno z dinastijo samo? — vse to je denes še popol« noma odprto vprašanje. Po tem, da se je vpotrebil izraz ,habsburška monarhija', bi se moglo misliti, da se ima jugoslavensko edinstvo kot tertium coordinatum vzporediti i Avstriji i Ogerski; — vendar pa ta izraz ... logično ne izključuje, da bi se jugoslavensko edinstvo moralo n. pr. v okviru ogerske krone v ožjem smislu izvesti; če bi se namreč ta pot kot krajša in kot bolj oportun pronašla, nego celo samostalna pot. Okvir ogerske krone mogel bi se kot sigurna etappa do za« želene končne samostalnosti vpotrebiti... Da so se glede tega z izrazom .habsburška monarhija' vrata politične akcije tako na široko odprla, ima na eno stran svoje dobro, na drugo stran pa tudi svoje zlo. Mi vemo, da je ravno zavolj tega izraza debata v ljubljanskem jugoslavenskem shodu najbolj trda bila. Veliki del hrvatskih in srbskih velmožev je v Ljubljani predlagalo, naj se v programu izreče, da Jugoslaveni habsburške monarhije se hote v okviru ogerske krone v eno politično individualiteto zediniti. Ljubljanski očetje so se pa baje tega predloga tako vstrašili, da se je ta njih strah v poštev vzeti moral... Kar se v programu ni izrecno reklo, to se še more v spomenici reči... Faktum je, da so se Magjari man je sovražni pokazali ljubljan« skemu programu nasproti, nego Nemci. -. bivši ban Rauch je odličnemu slovenskemu rodoljubu in poslancu kranjskega sabora po prilici mesec dni pred svojim odpustom glede ljubljanskega programa rekel: ,Das Laibacher programm hat einen gesunden kern in sich, aber... die Slovenen werden dem Mrazovič aufsitzen.' Tukaj na Hrvatskem smo tega prepričanja, da bi bil ljubljanski program, če že ne drugo, vsaj odločneje lice dobil, če bi se ga bili mladi Slovenci obilneje udeležili.. .«71 Po vsem tem in takem se je do nedavnega časa v naši politični zgodovini mislilo, da se je na ljubljan« skem kongresu dne 1. dec. 1870 razpravljalo o južno« slovanskem državnopolitičnem zedinjenju v okviru »habsburške monarhije« ob votku Hrvaške in na pod« lagi hrvaškega državnega prava. Leta 1921. — ob pet« desetletnici — pa je objavil prof. dr. Nikola Radojčič razpravico72 o vlogi, ki jo je na tem shodu igral vojvo« dinski Srb dr. Laza Kostič, o njegovih člankih, pri« občenih po tem povodu v novosadski »Zastavi« in o sestavkih vojvodinskega političnega voditelja Sveto« zarja Miletiea. Iz te Radojčičeve razpravice se vidi, da 71 Slovenski narod z dne 18. febr. 1871, štev. 20. so Srbi drugače pojmovali bodoče južnoslovansko državno edinstvo, nego Hrvatje in Slovenci, in da je dr. Kostič za to srbsko stališče, kateremu je bil kongres sicer ost odlomil v oprezni in splošni formulaciji reso« lucij, vendar dobil nekaj poslušnih ušes med ljubljan« skimi kongresisti. Dr. Laza Kostič je bil član srbske »Omladine«, ki je bila na podlagi svobodoumnega nacionalizma koncem 60-ih let razvila idejo neodvisnega južnoslovan« skega zedinjenja. Edinstvo vseh južnih Slovanov ob Srbiji kot Piemontu in solidarnost z ostalimi Slovani je bila glavna politična ideja srbske »Omladine«, katera je to idejo opirala ne samo na evolucijo, marveč že tudi na revolucijo. Zanimivo je, da je Paja Gostovič že na prvi skupščini »Omladine« dne 6. avg. 1867 zahteval, da se v koncept te ideje privzemo tudi Slovenci, in da je ta skupščina »iz formalnih razlogov« ta njegov predlog zaenkrat še odklonila. Eden izmed teh »formalnih raz« logov« je ležal najbrž v tem, da so srbski »omladinci« mislili, da stoje Slovenci neprekrenljivo na stališču avstrijskega okvira. Pod tem dojmom je napisal tudi dr. Kostič v »Zastavo« svoje prvo poročilo z ljubljan« skega kongresa.73 V tem svojem poročilu piše dr. Ko« stič, da zdrava politika privaja ne samo Srbe in Hrvate, nego tudi Slovence, kateri so po svojem geografskem položaju in svoji maloštevilnosti nesposobni, tvoriti posebno državo, k temu, da streme po južnoslovanskem državnopolitičnem zedinjenju. A iz nadaljnjega nje« govega izvajanja sledi, da se on kot ogrski Srb in član »Omladine«, opirajoče se na Srbijo, ne pa na Avstro-ogrsko, ne more ogrevati za hrvaško formulo habsbur« škega okvira. O tej formuli izjavlja, da bi vedla do federalizirane Avstrije prevesno slovanskega značaja, »kar je v rednih okolnostih neizvedljivo«, ker se bodo temu vedno protivili Nemci in Madžari, v izrednih okoliščinah pa tudi pogubno za južne Slovane (očividno zato, ker bi taka solucija le odgodila in zavlekla povsem neodvisno državno grupacijo južnih Slovanov ob Srbiji kot Piemontu): »Ne, dualizmu monarhije ne more biti naslednik federalizem pluralni... nego po« vsem drugo stanje ... Naš narod na jugu [Srbijanci] bi bil zunaj te federacije, naš narod bi ostal razdeljen, in v takem stanju bi ne imel bodočnosti, in to je ono, zaradi česar bi bila ta preosnova škodljiva za južne Slovane.« Ne more biti in tudi treba ni, da bi bila zedinjena Hrvaška, Slavonija in Dalmacija središče, okolo katerega bi se kristaliziralo vse južno Slovanstvo, zaenkrat seveda v Avstriji. Zategadelj« Kostič Hrvate sicer priteza v svojo kombinacijo, o Slovencih pa pravi v tem prvem svojem članku približno isto, kar o Čehih, namreč to-le (preko česar prehaja dr. Radojčič z mol« kom): »Za Čehe na pr. na straži protivu Nemaca sto« jati, nije specifična dužnost Srbalja i Hrvata, nego sviju Slavena, zato i politička veza izmedju zapadni[h] i zapadno-severni[h] i izmedju južnifh] Slavena nemora biti tešnja, nego koja bude sa drugim Slavenima, što bi pak bilo, kad bi Srbi i Hrvati Čeha ili drugifh] Sla« vena radi neprestano oko držanja ovake ili onake ,monarkije' na političkom ili bojnom polju vojevali ili na braniku bili.« Čehe in Slovence iztrgati iz Avstrije in jih razjarmiti — meni dr. Kostič — bo zmožno nekoč samo vse Slovanstvo, dočim se avstro-ogTski Srbi in Hrvatje ob dozorevajoči rešitvi iztočnega vprašanja laglje združijo s Srbijo. To je očividno misel Kostiča, ki jo pa zavija pač zaradi cenzure v naslednji stavek: Avstrijsko vprašanje more biti češko, a ne more biti srbsko ali hrvaško. Vprašanje Slovencev more biti avstrijsko samo do tistega časa, dokler se govori o rednih okolnostih, a kadar nastopijo izredne okolnosti in posebno kadar pride na dnevni red iztočno vpra« šanje, takrat postane tudi slovensko vprašanje slo« vansko in posebej vprašanje južnoslovansko. A to vprašanje »če se na drugom polju rešiti pre, nego na saborima ma kako ustrojene današnje Austro-Ugar« ske«. Zaradi tega dr. Kostič svetuje Slovencem, da zaenkrat streme v Avstriji po »zedinjeni Sloveniji« in se izkušajo sami narodno ohraniti. Da bi južni Slovani nalik Atlasu cel globus monarhije vzeli na svoje rame in tudi vso globo plačali, se Kostiču ne zdi pametno. Ta nepodpisan Kostičev članek je posnel Jurčič v »Slov. narodu«,74 pripisavši njega avtorstvo vojvodin« skemu srbskemu političnemu voditelju drju. Miletiču, uredniku »Zastave«, in je izrekel o njem naslednjo sodbo: »Stoječ na srbsko-narodnem, egoistično-srbskem stališči, pred očmi imajoe samo krono srbskega velicega Dušana, Miletič za zdaj izključuje nas Slovence od Jugoslovanstva in vabi Hrvate, naj nas Nemcem pre« puste, ker so tobože naši interesi drugi, naj ne hodijo v boj za nas proti Nemcem. In nam Slovencem svetuje, naj kakor ptič noj zarijemo glavo v pesek sedanjosti, ter naj ne mislimo in ne delamo že zdaj na to, kaj bode z našo bodočnostjo. Ne pita, ali ne bode za nas, ako njegov svet poslušamo in čakamo, grmel enkrat osodni klic: prepozno!« Jurčič se je še enkrat povrnil k temu Kostičevemu prvemu dopisu z ljubljanskega kongresa. Smatrajoč za jedro Kostičevega članka trditev, da »more slovensko vprašanje pač biti avstrijsko, a vprašanje Hrvatov in Srbov ne more biti avstrijsko«, meni Jurčič, da kliče vojvodinski Srb v tem članku Hrvatu naslednje: »Lepo in hvalno delaš, ako svojega brata in soseda Slovenca hočeš seboj potegniti, a pazi se, škodljivo je to, ker ta tvoj brat ima zle sovražnike; sebe hraniva, njega pu« stiva še zunaj, naj se bori na bojnem polju sam; ako zmaga, vzameva ga potem k sebi.« Jurčič se dobro zaveda, kaj zamerja vojvodinski Srb Slovencem in obenem seveda tudi Hrvatom: njih avstro-ogrski okvir. A glede tega okvira piše Jurčič s tako jasnimi bese« dami, s kakršnimi se je dalo takrat pač govoriti, da se ga Slovenci drže zgolj iz ozirov praktične politike. O tem, da bi se — kakor žele Srbi — o južnoslovanskem vprašanju ne razpravljalo v zvezi z avstrijskim, ugo« tavlja Jurčič, »pri nas ne smemo pisati«. »Opomnimo g. Miletiču samo toliko, da zdaj faktično v Avstriji živimo in bodemo živeli morda še dalje, nego kdo misli... To pak smo že mnogokrat poudarjali, da smo mi Slovenci ponižni dovolj, da ne mislimo tako visoko, ka bodemo m i Avstrijo držali, ako jo drugi močnejši faktorji ne bodo hoteli ali mogli. Da je avstrijsko vprašanje identično s slovenskim, trde pri nas samo tisti politikarji, ki so v absolutističnih časih, v časih servilizma, narodno politikovati začeli in jim je fraza, da se prej ,hrib omaje' nego Slovenčeva zvestoba, v dušo zarastla, dasiravno stavimo mi drugi glavo, da z nami vred nimajo nikakega veselja, žrtvovati se za Avstrijo, ako nam tudi pravična ni. Gesla: mi hočemo za Avstrijo sladko umreti, tudi če nam za življenje kot narod in Slovani ne dade garancij — si pri nas še nikdo ni postavil... Če katastrofa [avstrijska] pride, mora nas najti pripravljene in naš narod in svet in naši protivniki Nemci morajo vedeti, kam hočemo, kaj t i r j a m o. Z zedinjenjem Slovencev med seboj — po« stavili smo prvi del našega programa za bodočnost na dnevni red, z idejo zveze s Hrvati — drugi del. Sedaj nam je delavnim biti, da se te ideje v narodu utrdijo in da se zvršetku bližajo. Kedar bodo realizirane, ter ali v monarhiji ali po rešitvi orijentalnega pitanja [zunaj monarhije] — to ne odločujemo mi, to odloči bodočnost, ktera bode naše želje že na dnevnem redu našla in narod pripravljen dobila.«76 To, kar je srbske »omladince« vodilo, da že od I. 1867. »iz formalnih razlogov« zaenkrat še niso pri« vzemali Slovencev v svojo južnoslovansko formulo, je bilo torej dvojne nature. Menili so, da Slovenci sami ne gredo niti v daljnjih, skrivnih mislih preko avstrij« skega okvira, in pa, da bo Slovence — zaradi pruske poti na Jadran, s katere realizacijo bi Prusija pospešila razpad Avstrije, tudi Srbom na korist — mnogo težje iztrgati iz nemške interesne sfere nego Hrvate, spada« joče že po svojem literarnem jeziku globlje v območje vztočnega vprašanja (likvidacije evropske Turčije), o katerem vprašanju so bili Srbi uverjeni, da se mora v doglednem času rešiti s Srbijo kot južnoslovanskim Piemontom. O tem, da avstrijski okvir Slovencem ni nikakšen paladij, marveč zgolj razlog praktične politike, se je dr. Kostič najbrže uveril že na ljubljanskem kon« gresu, ker je v svojem drugem dopisu iz Ljubljane poročal »Zastavi« (1870, štev. 149), da je našel v Ljub« Ijani »manje austrijanstva, nego što se nadao i nego što bi se po njegovu članku, koji je držan za Miletičev, moglo misliti.« (Po Radojčiču.) Zanimivo pa je, da so slovenski ter hrvaški listi prinesli ljubljanski program v izvirni obliki, v kateri se je srbska formula »boja« žljivo i zavijeno« (Radojčič) skrivala pod kopreno av« strijskega okvira, dočim je dr. Kostič poslal »Zastavi« tekst resolucij, na najvažnej« šemt mestu bistveno izpfemenjen. Mesto »na postavni način delati za uresničenje svo« jega jedinstva« je prinesla »Zastava« tekst: »da če južni Slaveni raditi svakim načinom oko ostvarenja svoga jedinstva«. Nato pa je izpregovoril sam Svetozar Miletič, na« pisavši članek »Jedinstvo Južni[h] Slovena« (Zastava, 1870, štev. 142). Tudi on je, pravi, za zedinjenje vseh Srbov, Hrvatov in Slovencev. A on prepušča »zgodama vremena i razvitku dogodjaja«, da to zedinjenje iz« vedejo. Kdor po primeru ljubljanskih kongresistov veruje, da se bo dalo to zedinjenje izvesti »u redovnim okolnostima i redovnim sredstvima«, tega zagotavlja, »neka bude uveren, da je tako verovanje jedna ne« ostvariva iluzija«. V Evropi zmagujejo načela narod« nosti in svobode, »ni pod jednim od ti [h] načela današnjoj Turskoj i Austro-Ugarskoj obstanka i života nema«. Te dve državi morata propasti, seveda v krvi in vojni, kakor sta nastali. Zakaj bi Slovani zadrževali ta proces in svojo usodo kakorkoli vezali ž njuno? Naj gredo avstrijski Nemci v Nemčijo, Madžari naj osnujejo svojo državo, »a Jugosloveni moraju gledati, kako če sebe sačuvati, naročito tamo gde su najslabiji, a protivnici im najjači«. Pod temi zadnjimi je mislil Miletič Slovence, za katere se s Prusijo, stre« mečo preko slovenskih zemelj v Trst, samemu južnemu Slovenstvu ne bi bilo mogoče potezati. Naj se Slovenci — tudi če jih zavzame Prusija — samotež trudijo, da se obdrže. Pozneje enkrat se bo tudi s Prusijo vodila borba za osvoboditev vseh Slovanov. A ta zadnja borba se bo morala vršiti s pomočjo Rusije. Miletič je bil torej mnenja, da Slovencev ne more razjarmiti južno Slovanstvo, marveč pozneje enkrat vse Slovan« stvo z Rusijo na čelu, dočim bi se ob likvidaciji evropske Turčije Prusija ne ustavljala osamosvojitvi Srbov in Hrvatov ob Srbiji kot Piemontu. Kot zagovor« nik revolucijskega principa in nasprotnik počasne evolucije v Avstriji izjavlja Miletič: »Za jedinstvo južni [h] Slovena pod drugim kombinacijama [s Srbijo na čelu] imamo i krvi i novca i oduševljenja i požrtvo« vanja, a za drukčije [ob strani Avstrije] nemarno — ništa.« (Posnetek po Radojčiču.) Ko je izšel ta Miletičev članek, se je požuril Mra« zovič, ki je bil koncipiral hrvaško formulo o evolucij« skem zedinjenju južnih Slovanov s Hrvaško kot Pie« montom — najprej v okviru Avstro-Ogrske, kdaj po« zneje docela neodvisno — in je v naslednjem pismu informiral urednika »Slov. naroda«, kako misli on o Miletičevem stališču: »Velecienjeni prijatelju!- U broju 142. ,Zastave' nači čete opet razlaganje o Ijubljanskoj izjavi; ono se ravna po jednoj glavnoj misli: da Austrije više neima, ili da če ju u bližnoj budučnosti nestati. Tko polazi s ove misli, on dakako mora ljubljanskoj izjavi u grieh upisati, kad govori o habsburžkoj monarkiji. Nu vi ste dobro opazili, da če m o mi jo$ dulje bivati u habsburžkoj monarkiji, nego Miletič misli. Nu kad bi habsburžke monarkije nestalo u istini, kako je [ove države] net stalo u nazorih Miletičevih, svakako bi njegova misao bila čudna, kad on predpostavlja, da če Rusija moči putem diplomatičkim Slovence zakloniti, ako se oni neočituju kao diel večega jedinstva, i ako ih ostali dielovi neuzmu u obranu kao krv svoje krvi i puf od svoje puti. Ovo je upravo korist ljubljanske izjave, da se znade, do kuda dosižu g ranice jugoslovenstva. Bez toga i po historičkih uspomenah mogli bi Niemci pred Europom branitbu Hrvatah i Srbah, u koliko bi se protezala na Slovenske krajeve, a i podporu diplomatičku Rusije predstaviti kao neopravdano osvojanje. Još bi se manje mogla Rusija u slučaju sukoba sa Germanijom zauzeti za Sloveniju, kad nebi ona [Slovenija] pokazala sviesti star venske, kad ju jugoslavenstvo nebi priznavalo več sada svojim udom. — Njemačka se nebi bila zauzela za Schleswig-HoIštein, kad se žiteljstvo nebi bilo priznavalo Niemcem. Po gotovu je luda misao, iz ljubljanske izjave izvoditi, da je ona imala ili da ima namjeru graditi Austriju. ,Jugoslaveni habsz buržke monarkije' odnosi se na sadašnjost, pokazuje političku prit padnost velikoga diela jugoslavenstva, naročito onoga, koji bijaše zastupan u Ljubljani. — Nu odtuda izvoditi, da smo se privezali i za buduče Austriji, ili dapače, da smo nakani/i Austriji privezati i braču si iz današnje Turške, to je neopravdano. Molim Vas, ako budete polemizirali sa ,Zastavom', da odaberete takav način, da fanatička srbska omladina nenadje povoda biti uvriedjenom u glavi nepogriešivoga pape Miletiča. Ja radim o tom, da se sva jugoslavenska mladež u Gradcu i Beču izjavi za ljubljansku izjavu; do sada nije uspjelo to, je r je srbska mladež bila neodlučna. Razlozi proti Miletiču treba da ju upute. Što Miletič svjetuje, da se najprije Srbi i Hrvati u trojedinoj kraljevini nastoje politički ujediniti, a Slovenci tako u kolu u kom su, to nastojanje nije izključeno izjavom ljubljanskom, niti ona toga prieči. U obče je Miletičev članak nepromišljen, nelogičan, nedosledan. Nu to se nesmije kazati, ali se može dokazati. Čitali ste poziv na predplatu za Siidslav. Zeitung. Nemojte ga strogo suditi; izdan je samo, da se brže izda, a moralo se obt zirati na mjesto, gdje če izlaziti — na vojničku oblast. Štogod imate pridati ili izpustiti ili popraviti, priobčite meni, popravit če se u prvom broju. U ostalom pako Vas molim, nastojte, da dobije što više predbrojnikah i pomočnikah. Ovo je upravo glasilo, da se izjava ljubljanska opravda pred izvanjskim svietom i protumači onim našim zemljakom, koji još nisu prijatni slavenskoj politici. Budite zdravi i želim Vam sretan Božič 19jl2 [1870.] Va's prijatelj Mrazovič.«79 Urednik Tomšič sam ni polemiziral z drjem. Mile« tičem in je prepustil v »Narodu« še par replik neimeno« vanemu dopisniku iz krogov slovenske dunajske omla« dine, kateri je v prvem svojem dopisu pisal: »Tukajšna slovenska, hrvatska in srbska mladina hoče skupno napraviti manifestacijo soglašenja z jugoslovanskim programom, kakor se je sklenil v Ljubljani.77... Ome* nim še posebno, da so tukajšni mladi Srbi dozdaj navdušeno izrekli se za to idejo, kljubu ,Zastavi'... ,Zastava' je v broji 142... prinesla drug članek pod napisom Jedinstvo južni(h) Slovena'. Članek je po« doben prvemu ... Poostren in pojasnen je v več rečeh. Tako n. pr. poudarja, da so Slovenci res važen faktor Jugoslovanstva in Slovanstva zarad Adrije. A ostaje pri prvi misli, da nas Slovence (po razpadu Avstrije, kteri se .Zastavi' gotov zdi) more samo vse Slovanstvo rešiti. Navaja znanega nemškega (pesnika in) veliko-politikarja K i n k e 1 - na, kteri naravnost izgovarja, da bode P r u s i j a bojevala se za Slovenijo zarad Trsta in jadranskega morja. Omenja, da bodo tudi Lahi po Trstu in velicem kosu Slovenije segali.« (Glede italijanskih aspitacij pristavlja dopisnik opazko: »Itali« janski sloveči časnikar in zgodovinar P a c i f i c o Valu s si je pisal januarja meseca 1870 v Florenci v uradni italijanski list ,Gaz. uff. del'regno d'Italia' obširen članek, v kterem kot nalogo bodoče Italije navaja, da si mora dobiti Trst, vse Goriško, pol Kranjskega in Istro; da se morajo tu Slovani 78 Jurčičeva zapuščina v ljubljanskem mestnem arhivu. 77 Podoben shod se je pripravljal med akademiki tudi v Gradcu; prim. mojega »Kersnika« I. del, str. 133. z laškim orožjem italijanski kulturi podvreči.«) »Ko bi Rusija — pravi .Zastava' — dipl o m a t i č n o Slo« venijo Rusom prodala, Jugoslovanstvo jo ne more oteti. — To je vse res. A dokler nimamo nobenega vzroka misliti, da bi slovanska Rusija (če Avstrijo dele Prusi in drugi) nas in mnogo Hrvatov kar po judovsko ,zašahrala', tako dolgo tudi Srbi nimajo vzroka odtezati svoje pomoči.« Srbi se boje našega »avstriacizma«. »Bogme, še sami nismo znali, da smo taki .splošni' domoljubi!... A naj pride kar hoče, mi zaupamo v bodočnost, v bodočo srečo slovanstva in hočemo po geslu slavnega parižkega brambovea za narodne pravice in za svoje življenje .bojevati, bojevati, zmerom boje« Vati!'... mi sinovi slovenskega naroda stojmo, borimo se! Brez hrabrega obupnega boja pasti je sramota. Živeli Francozi!«78 — Ta dopis je bil — po njega svežem optimizmu soditi — najbrž Jurčičev, napisan tik pred pisateljevim odhodom v Sisek v uredništvo novoustanovljene »Siidslavische Zeitung«. Dr. Miletič je objavil še en članek o »edinstvu južnih Slovanov« (Zastava, 1870, štev. 149), v katerem je izkušal malo potolažiti zlasti Slovence, proglašajoč jih za »šlem Adrije, kao jedinog jugoslavenskog mora«. Izjavljal je, da veruje v zedinjenje Srbov, Hrvatov in Slovencev, toda brez Avstrije, katero je imenoval zgolj »geografski pojam«, ki mora izginiti, »kad se jedanput opuči lanac i ospe klupče — rasulo je tu«. Zedinjenje južnih Slovanov dela on odvisno baš od propada Avstrije, od dogodkov, »koji več uveliko svoju senku na habsburšku monarhiju bacaju«. Avstrijsko vpra« šanje je treba docela eliminirati iz prave, velike južno« slovanske politike in se ž njim baviti iz sile, samo v vsakdanji politiki. — Tudi na ta članek se je kratko ozrl v »Narodu« neki dunajski dopisnik, ki pa morda zopet ni bil nihče drugi kakor takrat sicer že v Sisku bivajoči Jurčič, kakor smo dosedaj videli, »Narodov« specialist za to vprašanje. Pisal je, da sta ta Miletičev in še neki članek v istotako vojvodinskem Subotičevem »Narodu« — »v glavni stvari jasnejša«. Pisca obeh teh dveh člankov »se zavarujeta, da bi za to bila, ka se Slovenci nemštvu prepuste, ter izrekata, da sta za edinstvo Jugoslovanov. Samo ponavljata, da bode ,po razpadu' nalog vsega slovanstva rešiti nas Slovence. Srbi namreč nimajo, kakor strašno naravnost povedo, nobene vere o obstanku monarhije. Bili so in pisali so torej samo zarad tega proti ljubljanskemu shodu, ker so mislili, da hote Hrvati in Slovenci kakor Atlanti samo za ta namen zvezati se, da Avstrijo otmo. A zdaj jim oni Srb, ki je v Ljubljani bil [dr. Kostič], v ,Zastavi' sam razloži, da o tem ni govora bilo.«79 V načelnem oziru se mora reči, da je bila na ljub« ljanskem kongresu zmagala hrvaška formula z avstro-ogrskim okvirom, torej evolucionizem, dočim je hrvaško-slovenska večina kongresa srbsko, v bistvu revolucionarno formulo smatrala morebiti za paralelno. To bi se dalo sklepati že iz formulacije ljubljanskih resolucij. Še bolj pa se to razvidi iz nekega članka, ki ga je v začetku maja 1871 priobčil v »Narodu« Jurčič, pišoč v njem: ».. . kakor je Srbija na balkanskem polu« otoku ono središče, okolo kterega se morajo mnogo« brojni turški Slaveni ujediniti, tako ima Hrvatska po svoji zgodovini, po svoji veljavi in po naturnem polo« žaji nalog, v bodočnosti postati ona točka, okolo ktere se bodo morali grupirati avstrijski jugoslaveni...«80 In za »središče«, za kristalizacijsko »točko«, torej za južnoslovanski Piemont je koncem koncev šlo v tej akciji Srbom, morebiti tudi Hrvatom, dočim Slovenci niso zahtevali drugega kakor ravnopravno fede« racijo — vidi siške resolucije! — in so bili zraven pripravljeni posredovati v rivaliteti med brati. Tudi to je razkril Jurčič, ki je ob svojem vstopu v uredništvo 79 Slovenski narod z dne 17. jan. 1871, štev. 6. 80 Slovenski narod z dne 2. maja 1871, štev. 50. Razprave. IV. 9 »Slov. naroda« — po Tomšičevi smrti — pisal, »da so bili tudi opozicijonalni Srbi v ogerski vojvodini proti ljubljanski izjavi... Kot vzrok za to postopanje so navajali, da se s tacim programom Avstrija podpira, a da podpore ni vredna. Vendar v zadnjem času se je pokazalo, da to ni bil pravi vzrok... Srbi, s Hrvati eden narod, ki sami priznavajo, da se ločijo samo po svesti, čuvajo vendar svoje ime in svojo vlastitost s posebno ljubosumnostjo.81 Ker so med Hrvati ljudje, kakor zagrizen Starčevič, ki vedo in vidijo na vsem jugu od Soče do Balkana same .Hrvate' in negirajo obstanek Srbov, je morda naravno, da nekteri Srbi sumijo, ka mnogo Hrvatov tako misli. Preverjeni smo, da se varajo. Ali ipak se je ta nesrečni sum čestokrat pokazal in — bil je tudi zadnjič pravi uzrok, da so se Srbi protivili ljubljanskemu programu, boječ se, da je zveza Hrvatov s Slovenci kakor proti Rauchu tudi na to namerjena, da se — Srbi majorizirajo ali da v jugu postane hrvatska, s slovenstvom podprta, suprema« c i j a ... Če se kedaj naše upanje in naše težnje ures« ničijo, nalog nas Slovencev bode vselej pravičnost in konečno sporazumljenje zastopati.«82 O namenih, ki so jih imeli z opisanim južnoslovan« skim pokretom v času siškega sestanka in ljubi j an« skega kongresa hrvaški opozicionalci Mrazovič, Miška« tovič in Vončina, je pisal malo let pozneje in sicer 1. 1876. v hrvaškem »Primorcu« bivši somišljenik ime« novanih politikov in udeležnik obeh shodov dr. Milan Makanec v naslednjem zmislu: ».Autoriteti' [ime« novani voditelji] naumili su na tom [sisačkom] sastanku uz mnogobrojtau asistenciju hrvatskih i slovenskih po« uzdanika inaugurirati .stranački prevrat' pod sladkim nazivom .oportuniteta', a da narod zaboravi na ,načelnu borbu', imali su Slovenci pripomoči izjavom, da žele 81 Prim. mojo izdajo »Jurčičevih zbranih spisov V. zvezek«, str. XXI. 82 Slovenski narod z dne 8. jul. 1871, štev. 78. savez s Hrvatskom pod krunom sv. Stjepana ... Slo« venci, kojim se tada hrvatsko-ugarska nagodba činjaše naprama njihovu položaju pravim blaženstvom, izja« više se osim pokojnoga Tomšiča po volji ,autoritetom\ koji su dobro znali, da je takovo sjedinjenje, dok po« traje dualistički ustav, absolutno nemoguče, te da ovo nije van igra vlastitim, a ujedno i slovenskim naro« dom ... ,Autoriteti' htjeli su na ,ljubljanskom sastanku' polučiti, što jim na ,sisačkom sastanku' nije za rukom pošlo bilo, nu oni su na ljublijlanskom sastanku doživili baš podpuni fiasko. Čim smo prispjeli na ljubljanski kolodvor, očitova mi g. Dr. Razlag, da on na sisačke dogovore nepristaje, te da su se i ostali slovenski rodo« ljubi proti istim izjavili... U skupštini izabran bi odbor, da sastavi politički program u glavnih točkah. U taj odbor bili su izabrani gg. Mrazovič, dr. Razlag, Danilo, dr. Tonkli, Miškatovič, dr. Lazo Kostič i ja... Tomu odboru bio je g. Mrazovič predsjednikom, a g. Danilo izvjestiteljemi. G. Mrazovič, kao vješt diplomat, pozove g. dra. Tonklija, da se izjavi o političkih odno« šajih, te da stavi shodan predlog ... G. dr. Tonkli slikao je ,in pleno' naše i slovenske odnošaje najcrnijim bo« jami, te je... svjetovao na opreznost. Uslied toga mišljaše g. Mrazovič, ,das ist mein Mann', taji je perso« nificirani oportunitet. No ljuto se prevari. G. dr. Tonkli, po g. Mrazoviču uzazvan, oduševljenim je go« vorom dokazivao, kako naš i slovenski narod pod dualističkim sustavom pate, te kako se nije moguče nadati promjeni na bolje, a najmanje hrvatsko-sloven« skomu sjedinjenju pod tim sustavom; ,naša politika', završi, ,mora s toga nastojati o promjeni sustava sa« moga, oko federativnoga ustrojstva države, jer če nam samo pod takovim sustavom omogučeno biti sjedinje« nje'. G. Mrazovič ...je kaopredsjednik odmah iza njega nastojao utisak njegova govora oslabiti mu« drim razlaganjem ob oportunitetu i o praktičnoj poli« tiči. Dr. Razlag, Danilo, dr. Kostič i ja pristadosmo uz 9» mnienje g. dr a. Tonklija, te je g. Danilo u istoj< sjed« niči sastavio poznatu ,ljubljansku izjavu'... izabran bi odbor, da rukovodi postepeno udjelotvorenje ljubljan« skih zaključaka, dočim je g. Miškatoviču povjereno bilo, da u smislu i po tendenciji ovih zaključaka izradi .memorandum' za Nj. Veličanstvo i za cis- i translaj« tansku vladu. Slovenci izjaviše pripravnost, da če o svom trošku izdavati u njemačkom jeziku glasilo, ko je bi tendencije ljubljanskoga sastanka zastupati imalo. Od ove nakane odstupiše Slovenci jedino s toga, jer su gospoda Mrazovič i Miškatovič očitovali, da je g. Vončina i onako naumio u Sisku uz ,Zatočnik' izda« vati opozicijonalno glasilo u njemačkom jeziku ... U istinu pomoli se doskora .Sudslavische Correspondenz' [najprej Zeitung], ali ne s ljubljanskim, več s nagod« beno-revizijonalnim programom ... kao provincijalni organ politike ,oportuniteta'... Miškatovič nije povje« reni mu memorandum nikada dovršio, al su s toga skoro za tim ,autoriteti' iste stranke podpisali i grofu Lonyayu predali memorandum posve drugoga sadržaja ... Istina je dakle, da su ova gospoda u Ljubljani doživila pod« puni fiasko... Meni je sada tadanja njihova nakana posve jasna, ,autoriteti' htjedoše samQ grofu .Andras« syu dokazati, da njihova ,svevlast' ne obstoji samo u hrvatskom, več i u slovenskom narodu, htjedoše samo dokazati, da š njimi grof Andrassy paktirati mora. S je« dinjenje Hrvata i Slovenaca bila jim je deveta briga ...« (Ponatisek v Makančevi zbirki: »Moja izpovjed na« rodu«. U Kraljeviči 1876, str. 12—16.) — To Makančevo poročilo v »Primorcu« z dne 10. febr. 1876 je Jurčič v »Slov. narodu« z dne 12. febr. 1876 (štev. 34) registriral s pripombo: »Žalostno, če je kolovodjem hrvatskim ,sjedinjenje Hrvata i Slovenaca deveta briga', kakor Makanec trdi o njih.« Za današnjega zgodovinarja pa je v tem Makan« čevem poročilu problematično, koliko osvetljave nave« denih faktov gre na račun strankarske polemike drja. Makanca, kateri se je bil v tem času načelno spri z nekdanjimi svojimi somišljeniki, takrat že unionisti in pristaši revidirane ogrsko-hrvaške nagodbe, dočim je on ostajal v opoziciji proti nagodbi. Po mojem mnenju so bili dr. Mrazovič in tovariši 1. 1870. ipak resno za« mislili opisani južnoslovanski pokret na podlagi evolu« cije in s Hrvaško kot južnoslovanskim Piemontom, pri čemer pa ni izključeno, da jih je poleg tega vodila tudi vzporedna misel, v boju zoper Rauchov režim imponi« rati ogrskemu ministrskemu predsedniku Andrassyju s hrvaško-s 1 o v e n s k o zvezo. Pomen južnoslovanskega državnopolitičnega edin« stva se je še vso prvo polovico 1. 1871. zlasti v »Slov. narodu« temeljito pretresal. Celo vrsto pomembnih člankov je napisal pod naslovoma »Ideja Jugoslovan« stva« in »Ljubljanski program« zlasti v Zagrebu živeči Ferdo Kočevar«2avčanin (šifra »—p«), V njih j'e kot prvi opozarjal osobito na n a r o d n o - g o s p o d a r « ski pomen bodoče Jugoslavije. Pod vtiskom tega pokreta se je tudi nekdanji etapni panrusist Fran Leveč, ki je na II. študentovskem shodu v Ljubljani 1869 priporočal Slovencem, naj goje znanstvo v ruščini, v toliko preorientiral, da je v feljtonu »Stara sloven« ščina na naših gimnazijah« izjavljal: »Saj je menda vendar že čas, da enkrat začnemo resno skrbeti za svojo prihodnjost in za boljši razvitek naše znan« stvene literature. Toda ne bomo si je osnovali, tudi z ljubljanskim programom ne, ako bomo v njem izrečeno idejo samo v telegramih, uvodnih člankih in političnih zborih odobravali ter je ne tudi z deli podpirali. Prvi resni korak k dušnemu zedinjenju z našimi južnimi sosedi je ta, da se naša inteligencija nauči hrvatskega jezika in da se zategadel po naših gimnazijah čim prej tem bolje namesto stare slovenščine začne srbsko- hrvatski jezik predavat i.«83 V tem pokretu je dobil preidealistični slovenski panslavizem nekoliko realnejšo podlago. Takoj po ljubljanskem kongresu je začel neki dopisnik iz Zagreba v »Slov. narodu« prvič v naši publicistiki delati razloček med panslavizmom in panrusizmom, pišoč: »Razloček med panslavizmom in panrusizmom je ta, da panslavizem na to gre, ka vsem tistim narodom, ki so denes podložni drugih narodov, svobodo in samo« stalnost pribavi, da si, kakor je Preširen pel: ,prosto vol'jo vero in postave'! ... Panslavizem neče, da bi bil kter slovanski narod rob tujega naroda, pa tudi ne trpi, da bi brat Slovan Slovana gnetil in sužil. Panrusizem je pa analogon panprusizma.«84 Slovenci so torej pri« hajali k Riegerjevi formuli... Oni mož, ki je bil koncem 60-tih let med Slovenci proklamiral panrusi« zem, je bil dr. Fr. Celestm. Ta se je v jeseni 1873 vrnil iz Rusije — precej iztreznjen. Mudeč se nekaj časa na Dunaju, dokler ni dobil službe v Zagrebu, je tam napisal veliko delo o socialno-gospodarskem življenju Rusije pod naslovom »Russland seit der Aufhebung der Leibeigenschaft«. V uvodu te njegove knjige se čitajo naslednje misli iztreznjenega panruskega entu« ziasta: Po Kraljevem gradcu so začeli avstrijski Slo« vani dvomiti ob obstanku Avstrije. Pričakovala se je v najbližjem času še večja katastrofa, nego je to državo doletela na severnočeških bojiščih. Ideja slovanske vzajemnosti je prevzela zlasti male slovanske narode, ki so zategadelj zaupno zrli v Rusijo. A njih simpatije niso temeljile v poznanju te največje slo« vanske države. Večina Rusov, obstoječa iz zapadnikov, socialnih radikalcev in tudi konservativcev, odklanja in naravnost ironizira te simpatije. »Nur das slavophile Hauflein, welches von allen Parteien den geringsten Einfluss in der Gesellschaft ausiibte und ausiibt, begeisterte sich fiir die ,slavischen Briider' aufrichtig.« Zapadni Slovani so verjeli slavjanofilom, trdečim, da samo oni govore v imenu vse Rusije in da so zapadniki, socialni radikalci in konservativci na Ruskem brez pomena. »In der Verzweiflung, zu der man sich ganz aufrichtig berechtigt glaubte, wollte man ohneweiters die russische Sprache annehmen und russische Gram« matiken kamen sogar in die Hande der bauerlichen Bevolkerung.« V rusofilskem entuziazmu — pri pove« duje dr. Celestin — sem se 1. 1869. odpravil tudi jaz v Rusijo. Tam so se moje iluzije dolgo borile z resnic« nostjo. Sedaj lehko rečem s Custinom: »Prinašam s popotovanja ideje, ki niso bile moje, ko sem šel na pot. Muka, katero so me stale, mi ni naprodaj za nič na svetu.« Vere v Slovanstvo nisem izgubil, samo očistila se je. Verujem v svobodo in napredek, ki bosta v težkih izkušnjah izkaljenim zapadnim Slovanom dala »ein reifes Verstandniss fiir eigene Interessen« in odpravila na ta način »die aus der Unkenntniss eigener Interessen fliessende Uneinigkeit«.85 — Formula nekda« njega zanesenjaškega slovenskega rusofila se torej sedaj glasi: neumorno delo v zmislu svobode in na« predka na lastnih tleh in v lastnem narodu v solidar« nosti z naprednim Slovanstvom! Opisana izredno živahna debata o slovenskem, slovanskem in južno slovanskem vpra« š a n j u, ki se je bila vzbudila ob pruski vojni sreči na Francoskem in v pričakovanju skorajšnje likvidacije evropske Turčije deloma v obupu pred pretečo nemško poplavo, deloma v veselem upanju, vzbujenem po poiz« kušani kratkotrajni federalistični orientaciji Avstrije pod Potockim in Hohenwartom, se je že v drugi polo« vici 1. 1871. zaključila. V to svrho na ljubljanskem kongresu izvoljeni odbor ni izdelal niti spomenice na avstrijskega cesarja, kljub temu, da jo je dr. Zarnik še v maju 1871 javno urgiral.86 V Avstriji je še v tem 85 Russland seit d. Aufheb. d. Leibeigenschaft. Von Dr. Fr. J. Celestin. Laibacfa 1875. (Uvod.) 86 Slovenski narod z dne 13. maja 1871, štev. 55. letu zavladal germanizatorični Auersperg-Lasserjev režim, in Slovenci so zapadli zopet životarjenju. Podobno debato je med njimi vzbudila zopet rusko-turška vojna in nji sledeča avstrijska okupacija Bosne.87 A reči moramo, da ta druga faza te debate daleko ni stala na oni višini kakor v pričujoči razpravi opisana, katera je prinesla najprej ta veliki načelni rezultat, da se je pred širokim svetom izrekla in medsebojno do« ločno formulirala državnopolitična ideja južno« slovanskega edinstva. V tem oziru je imel »Slovenski narod« prav, ko je pisal: »Od seh mal bodemo sicer tudi še ta neenak boj bili vsak s svojim neprijateljem, a bili ga bodemo vsi iz iste trdnjave, in tej trdnjavi se pravi: jugoslovanska ideja.«88 Praktična posledica ljubljanskega kongresa je bila ta, da se je predvsem za propagiranje hrvaške formule tega pokreta, kateri so se pridruževali tudi Slovenci,89 z Novim letom 1871 začel v Sisku izdajati skupni list v nemškem jeziku pod naslovom »Siidslavische Zeitung«, v čigar uredništvo so njegovi hrvaški izdajatelji pozvali tudi Slovenca Josipa Jurčiča. Eksistenčno vprašanje o postojanki, ki naj jo zavzema v Slovanstvu Slovenstvo, se je pri nas razpravljalo malone v vsakem desetletju prejšnjega in sedanjega stoletja. A nikdar prej in tudi ne pozneje ni ta debata pri Slovencih stala tako na višku in tako na realnih, organskih in zdravih tleh kakor 1. 1870. pred ljubljanskim kongresom in po njem. Ta debata je prvič energično izključila mešanje jezika v to stvar, odkrila težišče problema v politiki in v tej določila naslednji postopek: najprej »zedinjena Slove« nija« v Avstriji, potem državnopravna federalistična zveza s Hrvati v Avstro-Ogrsiki, končno ravnopravna 87 Prim. mojo razpravo »Vzajemniška epizoda« v »Vedi«, II. (1912), str. 341—356. 88 Slovenski narod z dne 10. dec. 1870, štev. 144. 89 Prim. Kočevarjev članek v »Slov. narodu« z dne 28. jan. 1871, štev. 11. državna samostojnost vseh južnih Slovanov ob Srbiji kot jedru v takšni državi, ki se naj razvija v tesni soli« darnosti z vsemi slovanskimi državami — sebi, njim in vsemu človeštvu v korist. Vidi se, da je dal tej ideji takrat pri Slovencih obliko naš romantični r e a« list — Jurčič. Zakaj samo preko vsega drobnega pose« zajoča romantika ustvarja velike tvorbe, katerih vse« bino pa je zmožen urediti edino — s faktičnimi dejstvi računajoči realizem ... Zusammenfassung: »Die slovenische, sla« vische und siidslavische Frage bei den Slovenen an der W e n d e der 60-er und d e r 70 - g e r J a h r e.« — Seit ihrer nationalen Wieder« geburt beschlich die von grofieren fremlden Nationen umgebene kleine Nation der Slovenen fortwahrende Sorge um ihren slaviseh-nationalen Fortbestand. Dieser Umstand hatte zur Folge, dafi die slovenischen kultu« rellen und politischen Fiihrer im Laufe des ganzen XIX. Jahrhunderts bestrebt waren, sich in irgend einer Weise an eine grofiere slavische Nation anzulehnen. Diese Bestrebungen, die sich in der ersten Halfte des Jahrhunderts lediglich unter dem Deckmantel der Sprache versteckten, versuchten erst nach der An« nahme der oesterreichisch-ungarischen dualistischen Dezemberverfassung von 1867 mit der richtigen Farbe hervorzutreten. Wohl wurde noch ab und zu die Frage erwogen, in welcher der grofieren slavischen Sprachen die Slovenen ihre hohere, insbesondere wissenschaft« liche Literatur pflegen sollten. Seit dem muthigen Auf« treten des grofien slovenischen Tonangebers in sprach« lichen, literarischen und politischen Sachen, Fr. Levstik, begann man sich aber in der Publizistik, auf Zusam« menkiinften und Kongresseii lebhaft mit der Frage zu beschaftigen, welche Wege die Slovenen einschlagen sollen, um sich politisch und staatsrechtlich an eine groBere slavische Nation anzuschlieBen. Bis zum deutsch-franzosischen Kriege im J. 1870 erhoffte man — allerdings fiir eine fernere Zukunft — die Befreiung vom Deutschtum, das in seinem Drange nach der Adria die slovenischen Gebiete fiir sich in Anspruch nahm, von dem im demokratischen und slavophilen Sinne zu reformierenden RuBland. Nach dem kolossalen Siege der deutschen Waffen iiber die franzosischen Armeen im genannten Jahre tauchten bei den Slovenen bescheidenere siidslavische staatsrechtliche Kombina« tionen auf, die in den Resolutionen der Konferenz von S i s a k (am 8. Nov. 1870) und des e r s t e n siidslavischen K on gr e ss e s zu Laibach (am 1. Dez. 1870) ihren Ausdruck fanden. — Der Verfasser beleuchtet auf Grund von bisher unedierten privaten Korrespondenzen den Hintergrund dieser Resolutionen, wobei er feststellt, dafi die wojwodiner Serben, auf dem revolutionaren Standpunkte stehend, fiir die Bildung eines siidslavischen Reiches aufierhalb der Donaumonarchie und mit Serbien als Kernpunkt ein« traten, wogegen die Kroaten und Slovenen sich mehr fiir einen auf dem Evolutionswege zu erreichenden Pluralismus im foederalisierten Oesterreich-Ungarn begeisterten. Hegemonistische Geliiste sowohl auf serbischer wie auch kroatischer Seite erschwerten die gegenseitigen Debatten, welche damals zwar zu keinen direkten Erfolgen fiihrten, wohl aber die Idee der staatlichen Zusammengehorigkeit der siidslavischen Nationen machtig starkten.