ILUSTRIRANA KULTURNA IN DRUŽINSKA REVIJA IZHAJA MESEČNO - JANUAR 1937 - LETO IX. L ^^-f t II 488Ui Spcetne veke. &ko naj uspe, tttava Sodelovati ludi glava — Svttla glava na pecilnem pvaskul KONZUMNO DRUŠTVO ZA MEŽIŠKO DOLINO r. z. z o. z. — Poštni predal 3. — Telefon ¡nt. 5. Poštni ček. račun 15.925. — Brz. Kodes Prevalje. Centrala in skladišče: Prevalje Prodajalne: 1. Preval ;e, 2. Leše, 3. Guštanj, 4. Muta, 5. Črna I., 6. Črna II., 7, Mežica, 8. Sv. Helena, 9. Pekarna Prevalje. Sprejema hranilne vloge in jih obrestuje po najvišji obrestni meri. — Pristopnina 5 Din, Splošna gospodarska in konzumna zadruga za Gorenjsko r. z. z o. z., Jesenice-Fužine, Cankarjeva 3. Prodajalne: Sava, Jesenice, Borovlje, Kor. Bela, Dobrava, Sp. Gorje, Mojstrana. — Zadružne gostilne: na Savi v Del. domu, ha Kor. Beli, nasproti postaje, — Zadružni kino: Radio poleg Del. doma. — Delavska domova: na Savi-Jesenicah, v Sp. Gorjahl KONZUMNO DRUŠTVO RUDARJEV Hrastnik, t- z. z o. z. — Ustanovljeno 1906 Ima 3 prodajalne, zadružno gostilno in pekarno. Član postane lahko vsak. Delež Din 100.—. Sodrugi, sodružice podpirajte Vašo zadrugo, Vaš Delavski dom. Sa.O¥ENSKa NARODNA PODPORNAJEDNOIA največja slovenska gospodarska in dobrodelna zadruga v SEVERNI AMERIKI. — Najboljša zavarovalnica za življenje, za bolezen, poškodbe itd. — Posluje v Zedinjenih državah in Kanadi. — Ima približno 50.000 članov v obeh oddelkih in blizu 635 podružnic po raznih krajih Amerike. PREMOŽENJE NAD 6,000.000 - DOLARJEV Za nasvete in informacije se je obrniti na: Glavni urad S. N P. J , 2657-59 So. Lawndale Ave., Chicago, III. Knjigarna Kleinmayr & Bamberg Ljubljana, Miklošičeva cesta 16. / Telefon 31-33 najstarejša v Jugoslaviji, priporoča svojo bogato zalogo strokovnih in zabavnih knjig v vseh jezikih, kakor tudi muzikalij za petje, klavir in druge instrumente. Knjige in časopise, v zalogi se ne nahajajoče, dobavlja iz inozemstva v najkrajšem času. Izhaja eiikrat mesečno. Letna naročnina Din IS.— (inozemstvo Din 36.—), polletno Din 10.—, posamezna številka Din 2.—, naročnina za člane »Vzajemnosti« letno Din 12, mesečno 1 Din. — Uredništvo: Ljubljana, poštni predal 290. — Upravništvo: Maribor, Sodna ul. 9/11. Svoboda ILUSTRIRANA KULTURNA IN DRUŽINSKA REVIJA Naša delavska kulturna zveza Ime delavske kulturne zveze »Vzajemnost« je tesno združeno z imenom Ivana Cankarja. Kakor je bilo skromno delo slovenskih delavskih izobraževalnih organizacij pred vojno, vendar ga je Ivan Cankar v predavanju 1907. leta ocenil tako-le: ... »Njih knjižnica je bogata in knjige niso nerazrezane, temveč doživel sem veselje, da so rabljene in posvalkane take knjige o katerih pravijo narodnjaki, da niso pisane za ljudstvo. Tam in takrat sem videl, kaj je resnično, pogumno1, vztrajno kulturno delo, ki se ne prestraši ničesar, ki nikoli ne omahuje, nikoli ne obupuje. Ob tem velikem delu se mi je zazdelo moje lastno delo malenkostno in zelo malo ko-ristna. Zakaj spoznal sem, kod vodi in kam drži edina pot do rešitve ljudstva iz tlačanstva, do rešitve kulture iz današnjega bankerota ...« Zadnjikrat je v delavskem kulturnem društvu »Vzajemnost« v Ljubljani predaval Ivan Cankar aprila 1913. leta. Govoril je o Slovencih ¡11 Jugoslovanih; tako »Slovenec« kakor »Slovenski Narod« sta napadla njegovo predavanje, c. kr. oblast je pa poklicala Ivana Cankarja pred sodnijo, a »Vzajemnost« razpustila. Namesto raz-puščene »Vzajemnosti« so sodrugi še isto leto ustanovili »Svobodo«, po razpustu »Svobode« v 1935. letu smo pa spet prišli na »Vzajemnost«, ki naj v duhu Ivana Cankarja nadaljuje kulturno delo med slovenskim delavstvom. Delavska kulturna organizacija je pri nas vedno živela trdo življenje pastorke,, ki so ji nekateri vedno stregli po življenju. Poleg teh splošnih, zunanjih ovir se je morala vedno boriti še z nerazumevanjem v lastnih vrstah. Poleg tega je vedno primanjkovalo sposobnih kulturnih delavcev, ki bi nesebično pomagali kot predavatelji, vzgojitelji, učitelji, kot vodje in organizatorji za razne panoge prosvetnega dela. Prav radi teh trdili okolščin je zrasla naša kulturna zveza v najbolj zdravo delavsko organizacijo. Vse težave je premagala požrtvovalnost, idealizem, vztrajnost samih delavcev, ki ne vidijo v socializmu samo krušnega vprašanja, temveč tudi duhovno svobodo., resnično kulturo in človečanstvo. Čim bolj v črnih razmerah žive, tem močnejše je njihovo koprnenje po solncu: zato jc naša izobraževalna organizacija najmočnejša in najbolj zdrava v rudarskih revirjih. Komaj devet mesecev je minulo., odkar se je ustanovila nova »Vzajemnost«, pa je že mogla pokazati njena prva redna glavna skupščina v Trbovljah 17. januarja t. 1., da društva živo delujejo že skoro po vseh delavskih krajih Slovenije. Ta društva skrbe, da se morejo delavci v dela prostem času udejstvovati v raznih kulturnih panogah, v dramatiki, v petju, glasbi, v igri, da čitajo knjige, poslušajo predavanja, debatirajo in urijo svoj duh. Meje temu udejstvovanju postavljajo večinoma le zunanje ovire, ki niso odvisne od društev samih. Da bodo vsi ti razni odseki laže delali in se še bolj razmahnili, je skupščina sklenila, da se iz vseh teh odsekov ustanove pcvsko-glasbena, dramatska in knjižničarska podzveza. Pri ustanavljanju podzvez se ne smemo uda-jati prevelikim iluzijam, ne smemo pričakovati od podzvez več, kakor morejo one dati. Podzveze bodo poma- gale posameznimi odsekom z izdajanjem novih partitur, s preskrbovanjem novih iger, knjig in drugih pripomočkov. Po potrebi in možnosti bodo organizirale razne strokovne tečaje itd. Prospevanje posameznih odsekov bo pa še vedno najbolj zaviselo od iniciativnosti in sposobnosti sodrugov v odsekih posameznih društev. I11 še eno je treba vedeti: podzveze se bodo ustvarile iz samih odsekov, torej iz živih ljudi, ki vodijo te odseke. Kolikor sposobne ljudi bodo dali najboljši odseki, taki bodo tehnični odbori posameznih podzvez. Podzveze bodo mogle koristno pospeševati delo krajevnih igralskih družin, pevskih in godbenih zborov in knjižnic le tedaj, če bodo tudi odseki izvrševali svoje dolžnosti napram podzvezam. V bivši razpuščeni delavski kulturni zvezi »Svoboda« sta na primer pravilnika pevske in, dramatske podzveze določala, koliko prispevajo odseki od svojih prireditev za poslovanje podzveze. Toda teh določb se ni nikdar izvajalo, ker bodisi niso bile praktične ali so se pa pozabile še tisti dan, ko so se delegati spet vrnili v svoje kraje. Po sklepu trboveljske skupščine se zdaj pripravlja ustanovitev posameznih podzvez in če hočemo, da iz njih res nekaj živega postane, naj sodrugi po posameznih odsekih dobro razmislijo ne samo svoje zahteve in potrebe, temveč tudi predloge za delovanje teh podzvez. Tako bo naša kulturna zveza res napravila velik korak naprej. Na trboveljski skupščini so nekateri sprožili tudi predlog o posebnih mladinskih odsekih. Delegati najmočnejših društev so jim dobro odgovorili, da je pravzaprav celotna »Vzajemnost« mladinska organizacija, katere glavno delo je usmerjeno prav na vzgojo in izobrazbo delavske mladine. Toda v »Vzajemnosti« se ne ločimo ne po starosti ne po spolu, temveč vsak član »Vzajemnosti« se po svojih nagibih in sposobnostih lahko udejstvuje v posameznih strokah: ali je pevec, ali igralec, ali mando-linist, ali šahist, ali obiskuje knjižnico, ali se zanima za predavanja itd. Za vsakega je torej v okviru naše celote dovolj polja za udejstvovanje. Isto velja za brezposelno mladino. Zveza ne more proglasiti: vsi do 18. leta so prosti članarine, ker bi se to zlorabljalo. Za brezposelne rnlade delavce, ki se koristno udejstvujejo v društvu, plača članarino ali društvo ali odsek v priznanje njihovemu delu ali pa posamezniki, ožji tovariši. Posebne mladinske ideologije mi ne bomo razvijali; tudi mladina se more opredeljevati le po splošnih ideologijah. Naša ideologija je socializem, to je ideologija prave delavske mladine, ideologija prerojenja in bodočnosti človeštva. Ta-kozvane »zlate« fašistične ali nacionalistične mladine ne bomo vabili v svoje vrste. Po dogovoru s konzorcijem »Vz. Svobode« in po sklepu trboveljske skupščine bo imela »Vzajemnost« toliko vpliva pri urejevanju časopisa, da bo mogel podpirati in pospeševati njeno kulturno delo. Vsi člani prejemajo časopis pod najugodnejšimi plačilnimi pogoji 1 Din na mesec ali 12 Din letno. Tako na znotraj dobro organizirana »Vzajemnost« bo s pomočjo revije, drugega delavskega časopisja in vseh zavednih delavskih zaupnikov razširila svoje organizacijsko omrežje v nove kraje in podvojila število članov. Najboljša agitacija za njo pa bo vsekakor njeno lastno delo. —elj. MILE KLOPCIC: Dtefatik A*tdce+ ywoti Iz zbirke »Preproste pesmi« Zamahnil je s krampom Drejčnik Andrej, z roko je prgišče premoga zajel, pokleknil na tla, se sklonil nad dlan in zaklel: — Madona, kje vse sem te kopal: Začel sem v Trbovljah, smrkov otrok sredi otrok, potem sem v Zagorju izkopal nov šaht (v kisovškem rovu se tik pred menoj je porušil obok. in prvič sem slišal v nabiti dvorani besede, ki jih nikoli kesneje nisem pozabil — s temi besedami moral sem zbežati kmalu na Nemško, tam sem si v Forbachu nogo pohabil, v Sankt Avoldu sem enega sina pokopal, drugega rudnik je v Spittlu zmečkal, po essenskih cehah sem se s stavkokazi pretepal, v Lensu mi plin je ves gobec ožgal, na Holandskem so me lastni rojaki izdali — prekleto, prekleto! Vstal je Drejčnik Andrej in je znova zamahnil, s krampom je skalo na dvoje preklal, se sklonil globoko nad njo in dejal: — Zdaj kopljem spet tebe, ti premog domače zemlje, ti črni kamen, povsod na vsem vsetu enak! Z vsakim opornikom, ki ga postavim, se za spoznanje hrbet ukrivi, z vsakim odkopom, ki ga izpraznim, stara se mržnja mi v prsih krepi, z vsakim dnem, ki ga v temi pregaram, bliže je čas, ki bo dober in nov, da ne bom z mržnjo te kopal in klel, da bom z nasmehom šel skozi rov, da bom vesel svoje žuljave, težke roke, da boš res premog naše, naše zemlje, da bo življenje res vredno življenja in zgrabimo staro življenje za vrat — saj vendar mora, mora priti — ni hudič! lovenska kultura in defavstvo Ivan Cankar Priobčujemo še danes aktualne odlomke iz Cankarjevega predavanja »Slovenska kultura, vojna in delavstvo«, ki ga je priredilo delavsko izobraževalno društvo »Svoboda« 1. junija 1918. leta, torej v zadnjem letu svetovne vojne v Mestnem domu v Ljubljani. Predavanje je priobčil socialistični »Naprej« 6. in 7. jun. 1918 in v ponatisu je izšlo lani v 19. zvezku Cankarjevih zbranih spisov. Upamo, da ta klic Ivana Cankarja ne bo našel gluhih ušes pri vsej slovenski inteligenci. — Op. ur. Prijatelji! V prvem času te strašne brezkončne vojne jih je bilo pač le malo med nami, ki niso bili v strahu za usodo, za bodočnost našega šibkega slovenskega naroda. Bali smo se, da ga ta silna nevihta zlomi enkrat za vselej, da ga nezaceljivo udari gospodarsko1, telesno in duševno. Vzrokov dovolj in preveč smo imeli za to bojazen! Saj smo si lahko mislili, da le kulturno najvišji, gospodarsko najmočnejši, politično svobodni narodi morejo sčasoma docela preboleti nezaslišane grozote, ki jih prenaša zdaj ves vesoljni svet. Naš slovenski narod pa je gospodarsko slab, od tujega kapitala brezobzirno izkoriščan; svojo kulturo si je šele v zadnjih desetletjih ustvaril iz svoje lastne moči z lastnim, brezprimernimi trudom, preko tisoč zaprek, ki so mu jih stavili tujci, njegovi krivični gospodarji; ker naš slovenski narod vsled svoje malošte-vilnosti in gospodarske odvisnosti nikoli ni bil politično svoboden. Njegovi gospodarji so vedeli, da je izvrsten delavec, da je dragocen suženj, zato so ga na vsak način, zdaj z beraško miloščino, zdaj z grobim1 nasiljem, hoteli ohraniti v suženjstvu. In suženj ne sme imeti kulture! Kajti ob tisti uri, ko se bo ozrl okrog sebe, ko se bo zavedel sramote hlapčevstva, se bo z vso silo skušal otresti te sramote. Kadar bi si osvobodil dušo, bi napel vse moči, da se odreši tudi telesnih okov. In gospodar tega ni dovolil, ne dovoli tega tudi ne dandanašnji, ko je duša na-roda-sužnja že osvobojena in ponosna. Če je kje bil delavec suženj, je bil v naših slovenskih krajih dvakrat suženj! Drugod so mu izrabljali roke in glavo, pri nas so mu povrhu tega še vzeli ponos, odrekli mu dušo in odrezali jezik. Za tujega kapitalista in uradnika je bil slovenski delavec žival, ki mora molčati, zato ker ne zna govoriti »po človeško«. S čeznaturnim naporom, s požrtvovalnostjo brez primere so posamezniki — malo jih je bilo! — vzdramili to naše delavstvo k višjemu kulturnemu življenju, so mu s pomočjo organizacije po dolgih bojih pripomogli do kosa boljšega kruha, so se hkrati trudili, da bi mu dali potrebne duševne hrane. V tej zadnji stvari pa je zmanjkalo moči, je zmanjkalo delavcev. Malo številce onih, ki so se trudili za kulturno izobrazbo delavcev, so bili povečini samouki, delavci, ki so sami v svojem: bridkem in težkem dnevnem življenju občutili potrebo po višji izobrazbi, po vpogledu v širša obzorja. Delali so, kolikor so pač mogli delati, toda postavili so temelj za delo onih, ki bodo delali in gradili za njimi. Za delo onih, katerih velika in sveta dolžnost je, da maso našega slovenskega ljudstva privedejo k najvišji duševni zavesti, privedejo v svetovno kulturo. To pa je dolžnost slovenske inteligence. Tej dolžnosti se ne more in ne sme izogniti, ker drugače svojega lastnega naroda ne bi bila vredna in bi se izločila iz njega. Obenem ko prevzame to dolžnost, prevzame pa tudi silno odgovornost. Brez vsakega pomisleka lahko govorim človeku, ki je izobražen dvomljivec, ki je že zdavnaj bil spoznal zmote in zablode razuma človeškega. Težje pa je govoriti in pisati delavcu, ki ne pozna laži in dvoumnosti, ki natanko veruje, kar sliši in bere. Težko in trdo nalogo si bo dala slovenska inteligenca, da maso našega ljudstva, predvsem: naše delavstvo, pripravi za tiste boje, ki čakajo naš narod. Treba bo, da s predavanji, s časopisjem, z brošurami in knjigami stopi med ljudstvo', spoji se z njim, vrne se k njemu, kakor je bila iz njega vzrasla. Treba je, da pove delavcu, kar mu je bilo od nemile usode kraj-šano. Treba je najbolj, da ga vzdramii in mu pove: »Enakopraven brat si v družini!« In še bo potreba, da mu da ponosa in samozavesti, tako da bo čutil v sebi: »Na meni, na mojih plečih, na plečih delavca-proletarca, sloni bodočnost slovenskega naroda, naroda-proletarca!« ..... Če naša inteligenca te svoje svete in nujne dolžnosti ne izpolni kmalu in korenit o, potem' ne zasluži, da se imenuje inteligenca i 11 posebej še slovenska! — Nekaj pa je, kar mi je prav posebno pri srcu in kar sem bil že omenil. To je usoda naše mladine — hkrati usoda naše narodne prihodnosti. Šol je malo, kar jih je, so prenapolnjene; učiteljev skoraj ni učiteljice so z delom preobložene. Ali vse to je šele manjši del nesreče. Da šolske izobrazbe nimajo zadostne, je hudo. Toda še hujše je, da naši otroci stradajo, da polagoma pešajo od gladu. Zadnjič setvi šel mimo šole na Ledinah, in tam sem videl obrazke, splahnele, zvodenele obrazke, da sem se obrnil stran, od sramu in bolesti. Mislil sem si v svojem srcu: »Moj Bog, to bodi naša bodočnost!« ... In vendar ni vse upanje izgubljeno! Matere delavke so naša bodočnost! Poznam tako mater: svojo srčno kri bi dala, da reši otroku življenje! Dokler imamo take slovenske matere, se nam' ničesar ni treba bati! Ali velika in važna narodna dolžnost pripade tudi tem trpečim materam-delavkam. Že otroku, ki ga pestuje, naj dopove, zakaj ni dobil mleka; otroku, ki je bil že shodil, naj dopove, zakaj nima belega kruha; otroku, ki je napol odrasel, naj dopove, odkod vsa ta nezaslišana krivica, ki jo moramo trpeti; in ko bo otrok dorasel, naj mu pove natanko in po vrsti, kaj je bilo in kaj mora biti! — Če bo vsaka mati storila to svojo sveto dolžnost, nami ostane temelj naroda nedotaknjen, naša mladina, tisti temelj, na katerem bomo gradili naprej. Jaz zaupam v to delo, zaupam v delo vseh. In obenem trdno in zvesto zaupam v uspešnost tega dela, zaupam v bodočnost svojega slovenskega naroda. Za slovo, prijatelji, vam rečem besedo iz srca: verujmo! Ker le v veri je moč in zmaga in odrešenje! TONU SELIŠKAR: PISMA Pod črn i m i obo k i Kuhar spomin mi je skozi somrak zublestela bela cesta, ob kateri so stala drevesa in brzojavni drogi in so na žici prepevale ptice, ko sem stopil pod obok zidov. Gledal sem na vse strani, da bi še enkrat pregledal cesto, po kateri sem prišel. Pa je ni bilo. Obdala me je straža in moji koraki so se spajali z njihovimi v strašen odjek kot da bi pogrebci zabijali žeblje v rakev. Blesk bajonetov na puškah je rezal poslednjo nit, ki me je vezala na cest\o, prerezal je poslednji pogled ptičke, ki me je spremljala pod te črne oboke in še pes, ki je ležal pred pragom ječe, je zarenčal v stražo, ko so zaklenili za menoj težka hrastova vrata. II. Zapuščen Stal sem sredi celice v somračju. Ključ, ki ga je stražar potegnil iz vrat, je vrgel pod strop snop žalostnih jekov in ko je vse utihnilo, me je zaskelela zavest, da sem sam. Sam! Skozi majhno zamreženo okence sem videl zabrisane obrise košatega drevesa in i odsev svetilke, ki je brlela na dvorišču jetnišnice. Rožljanje ključev sem slišal, in prav od chdeč nekje plač otroka. IZ JEČE Ta hip so se vsule misli skozi vse štiri stene in gledat sem še enkrat vse svoje drage, zemljo in vodo, belo cesto, ptice, drevesa, in sinje nebo. Potem se skrčil od mraza meterskih zidov in od teže železnih rešetk. Pod slamnjačo je tiho zaškrtala miška. III. Prva noč Skozi zamreženo okno pada noč, pada in se preliva ko črna reka vse više pod strop. Vse moje misli so zaklenjene z zapahom in s ključi. Na vratih je mala lina in nekaj zvezdnatega neba gleda vanjo. Pa mi je prav ta lina težka in strašna, saj zija neprestano vame in sem plah ter se mi zdi, da je to oko neznanca, ki me je vklenil v to noč. Ogibam se ga in ga hočem zagrniti z mislijo. Z majčkeno mislijo, ki se je vžgala v onesveščenem živčevju. O zemlja, sladka žemljica, ki sem te še včeraj ljubil s pogledi, o obrazi, nežni obrazi, ob katerih sem še včeraj resnično slonel... Pa je prišla straža mimo okna, senca je zakrila rešetko, jaz pa. o gr n j en v plašč sanj, sem obtičal v gošči teme in bi dal pol življenja za en sam sončni žarek, ki bi za hip razdejal ta črni molk. Socializem iz demokracije- Vsak čas ima svojo modo in v najnovejšem času je moderno, da se prikazuje v časopisju in govorih, kakor da je ves svet razdeljen samo v dva tabora: v fašizem in boljševizem1, pri čemer se posebno s protifašistične strani pripisuje fašizmu kar prevelika moč; z neprestanim vpitjem o fašizmu in njegovih zmagah tam. kjer jih v resnici ni, se ne pobija nevarnost fašizma, kakor dotični mislijo, temveč se dela zanj samo nepotrebna reklama. Fašizem je vsekakor že presegel svoj višek; države, v katerih je zavladal, so danes tako izolirane, da ni prav nič dvomljiv izid resnega konflikta, če bi prišlo do njega. Podoba sveta je pa danes tako pestra, da je nikakor ne moremo naslikati samo z dvema barvama. Amerika se razvija v svoji smieri, v Angliji imamo sicer konservativno vlado, toda tudi nič manj trdno demokracijo, v Franciji smo priče velikega socialnoreformnega dela Blumove vlade ljudske fronte, povsod, kjer je bila dana možnost, se je manifestirala moč različnih oblik demokracije, ki je bila še nedavno tako zaničevana stvar, da so se tega imena ogibali celo najtrdnejši pristaši demokracije, danes jo pa radi uporabljajo še nekateri tako-zvani avtoritativni režimi, kadar hočejo pomiriti množice radi svoje nesposobnosti, nedelavnosti, v kateri kolebajo med policajskim Metternichovim absolutizmom in med obljubami, ki so jih dali; taki režimi z besedo demokracija sicer samo prikrivajo svojo slabo vest, toda vsekakor je značilno, da se v tej slabi vesti spomnijo baš na demokracijo, na katero bi se pred leti ne. Nikdar ne smemo soditi vsega sveta po_ neki šabloni, še manj s stališča samih domačih razmer. Že v sami Jugoslaviji niso razmere v vseh pokrajinah enake. Prole-tarijat je še najbolje organiziran v Sloveniji, vendar ne moremo govoriti, da bi bil naš delavski razred tudi duhovno en razred s samostojno razredno zavestjo in jasnimi svojimi cilji, dočim se je drugod že davno dvignil iz zaničevanega hlapca in mu je sama meščanska država neoporečno priznala domovinsko pravico in važno politično vlogo. Že čehoslovaško delavstvo ima pred seboj vse drugačne konkretne naloge kakor naše; da se ne primerjamo s Francozi in Angleži ali Danci, kjer je danes proletarijat žc vladajoči predstavnik naroda! Na Danskem in v vseh skandinavskih državah, to je v deželah najvišje kulture je dosegla tako demokracija kakor proletarijat najvišjo razvojno stopnjo>. V vseh skandinavskih državah so bile lani volitve. Socialna demokracija je dobila od vseh glasov na Švedskem 42.5 odst., na Danskem 46.1 odst., na Norveškem 42.5 odst. V vseh teh državah vladajo že dolgo vrsto let socialistične vlade. Teh vlad nikakor ne smemo primerjati recimo z nekda- njimi socialistično-demokratičnimi vladami v Nemčiji; v skandinavskih državah vladajo socialisti ne iz strahu pred »večjim zlom«, ne iz strahu, da pride slabša vlada, če se oni ne odločijo za vlado, ne iz bojazni za ta ali drugi ministrski sedež, da ga kak slabši zasede, temveč skandinavski socialisti vidijo v svoji vladi izpolnjevanje svojih nalog, pot do cilja. Ne oklepajo se s strahom ministrskih mest. temveč so sami izzvali volitve, ko so jim nazadnjakarji hoteli preprečiti izvedbo nekaterih socialnih reform. In pri volitvah so- ponovno napredovali, novi desettisoči so se izrekli za to, da socialistična vlada nadaljuje s svojim delom. Delavski razred na Skandinavskem je kostituiran kot samostojni razred v mogočnih političnih, strokovnih, kulturnih in zadružnih organizacijah, zbral je okrog sebe že polovico naroda in je združil svojo usodo z usodo svojega naroda. Samozavestno je prevzel odgovornost, da vodi usodo vsega naroda in upravlja državo. Skandinavsko delavstvo še ni ves narod, toda je že odločujoči del naroda. Dočim moramo trni mukoma delati za prvi pogoj vstajenja delovnega ljudstva, da se zave svojega posebnega položaja in svojih posebnih nalog, dočim je bil v Nemčiji proletarijat enostavno deložiran iz tople sobe, je v skandinavskih državah žc prav utrjen. Za svojega trajnega zaveznika si je pridobil malega kmeta in to zavezništvo tudi modro spoštuje: čeprav na Švedskem socialisti ne potrebujejo podpore od vseh kmečkih poslancev, so vendar sestavili vlado iz socialistov in kmietov. Demokratični socializem je v skandinavskih državah ustvaril za delavstvo tako blagostanje, kakor ga sedaj ni deležno delavstvo nobene druge dežele na svetu: visoke plače., vzorne socialne ustanove, pravne in upravne reforme, take možnosti za izobrazbo in kulturno povzdigo, kakor'jih tudi delavstvo v Franciji nima. Mogočno je pospešil razvoj zadružništva, posebno kmečkega, kapitalistično gospodarstvo je začel polagoma spravljati pod državno kontrolo in z vsemi sredstvi zagotovil znaten del narodnega premoženja širokimi ljudskimi plastem. Drugod so taki poskusi izzvali hud odpor buržuazije, ki je v obrambi svojih interesov ponekod spravila fašiste na krmilo-. V skandinavskih državah fašisti kljub vsej izdatni finančni podpori niso mogli zbrati glasov niti za pol poslanca. Kajti demokratični socializem v Skandinaviji je organično - zrasel iz večstoletnega demokratičnega razvoja teh dežel. Radi slabih izkušenj pred leti v nekaterih drugih državah se bo marsikdo vprašal: ali pa bodo mogli izvesti ves program do kraja brez krvavega odpora, brez rizika nasilnega poraza? Na to vprašanje odgovarjamo: Nemčija RAZNO Najslavnejša »enajstorica na svetu Ameriški novinarji so vprašali generalnega ravnatelja časopisnega koncerna »United Piress«, kako bi ion sestavil nogometno moštvo, v katerem bi bilo enajst najodločilnej-ših borcev. Generalni direktor je odgovoril, da bi on pozval v tako elitno moštvo teh-le enajst oseb: Roosevelta, Edlvarda VIII.. Hitlerja, Stalina, Bluma, 'oapeža, Muissolinija, Baldwina, Caballera, Lindibergha in Joe Louisa. Ironija dneva. Pod tem naslovom priobčuje 13. štev. zagrebške »Nove Riječi« te-le resničnosti: Ugotovilo se je, da je bil v napadu španskih fašistov na republikansko Malago samo vsak dvajseti borec-Španec. To pomeni, da tvorijo Španci v Francovi vojski samo nekako nacionalno redkost. V nedavni svioji izjavi je rekel Eden, da ima Anglež maslo rajši od topov. Lansko leto je nasprotno rekel Gobbels, da mora imeti Nemec rajši topove kakor maslo. Ker se ie Rim doslej vedno trudil, da se pokaže solidarnega z Berlinom, se pričakuje, da bo tudi on izjavil, da ima Italijan strojne ipuške rajši kakor makarone. V nekem beograjskem dnevniku ste mogli prejšnji teden videti članek z naslovom: »Potom fašizma se bori naša žena za pravico do dela.« Mi pa mislimo, da si naše žene v Črni gori in ¡primorskih krajih, kjer morajo cesto prevzemati dolžnosti oslov (s tem da na svojih ramah nosijo drva), niso pridobile te pra>vice do dela potom feminizma. Nova uredba o avtorskih odškodninah. V »Službenih Novinah« je bila 25. jan. objavljena nova urediba o avtorsko-ipravnem posredovanju. Po tej uredbi boi posredovanje o zaščiti avtorjem pod nadzorstvom (prosvetnega ministra. Vse dosedanje »aivtor-cen-trale« in slično so odpravljene. Posredovanja bodo v bodoče vršila posebna avtorska društva, ki bodo priznana po prosvetnem ministru. Vse to se bo uredilo v štirih mesecih. Minister bo izdal še posebne pravilnike o načinu poslovanja teh društev, o tarifah avtorskih nagrad in sploh o izvajanju zakona o zaščiti avtorskega prava, O uredbi je pro- ima za seboj vse drugačno zgodovino, Nemci so poskusili s svojim imperializmom 1914. leta, Danci in Švedi so pa že pred davnimi stoletji, ko so nekaj časa vladali celo Angležem, preizkusili usodo vojskovanja. Nemčija dejansko demokracije nikdar imela ni, Skandinavci pa žive v njej že nekaj stoletij. V skandinavskih državah žive narodi, ki že več kakor sto let ne poznajo vojne in ki so znali ohraniti svojo nevtralnost tudi v svetovni vojni, ko je vsa druga Evropa krvavela, zato tudi nimajo oficirske kamarile. Ti narodi vedo ceniti mir, svobodo, kulturo, demokracijo in blagostanje; zato si je nemogoče zamisliti, da bi pri njih samih prišlo do kakega nasilnega, kr- vavega prevrata. Vsa njihova miselnost je daleč pred nami. Vidijo, da jim1 je le mir prinesel toliko blagostanja. Z mirnim razvojem je postalo delavstvo odločujoči del naroda in njegova vlada skrbi za še večje blagostanje ljudskih množic s pravičnim razdeljevanjem dobrin. Skandinavski narodi vidijo edino nevarnost od zunaj; temu spoznanju odgovarja njihova zunanja politika, ki se noče vmešavati v nobene zadeve drugih evropskih držav in varuje svojo nevtralnost napram vsem. Če bodo zavarovali svoj mir od zunaj, bo zavarovan tudi njihov mirni razvoj v socializem doma, dočim nas druge Ev-ropce še marsikaj hudega čaka, _r—• RIJAVEC VLADIMIR »Boli ?,« ga je vprašal zdravnik, ko je zadnjikrat zategnil obvezo krog zapestja in jo pričvrstil ter pričel polagoma odpuščati podvezo, ki jo je bil napravil na Andrejevi nadlakti. »Ne,« se je zdramil Andrej in zmeden pogledal na snežnobelo tkanino; skozi katero je pričela siliti kri in barvala po njej večje in manjše lise, ki so se počasi večale in so bile v sredi živordeče, proti obodu pa bolj in bolj vodene. Ni ga bolelo. Tako nenadoma se mu je dogodilo in tako čudno je prišlo, da ni utegnil misliti na bolečine. Mučil se je, da bi si v možganih uredil dogodke, jih zvrstil in si tako morda pojasnil, kako se je znašel s krvavo roko pri zdravniku. — In urejeval jih je; jih raz-vrščaval in pretehtava]; — opravičeval se je pred samim seboj..--a koncem koncev je le moral priznati, da ga je zadela kazen vesti. Da! Kazen vesti. Pred dvema tednoma se je začelo. Takrat, ko je stroj odtrgal Samsonu roko. - Slične nesreče so se v tovarni dogajale večkrat. Poškodovancu so včasih izplačali odškodnino, včasili ne. Ravnateljstvo je vedno upoštevalo le mnenje in ugotovitve svojega izvedenca. Neprijetna služba, biti takle izvedenec. Andrej je to dobro vedel in občutil;----toda takrat, ko je dokončal svoje študije, jo je rad sprejel in hvaležen je bil Swei, da je pri očetu govorila zanj; - hvaležen ji je bil za uslugo, s katero mu je omogočila., da je ostal blizu nje. • => Swea. Bila mu je najbližja izmed vseh. ki so mu ostali. Spo* znala sta se pred leti v dramatski šoli, ki jo je vodilo Na- rodno gledališče. Andrej je zahajal tja bolj za zabavo in le kadar so mu predavanja dopuščala, — Swea pa se je popolnoma posvetila tej umetnosti. Napredovala je hitro, prerokovali so ji veliko bodočnost-----in res je bila prva iz dramatske šole, ki jo je gledališče angažiralo. Nepozaben mu je ostal dan njenega prvega nastopa. Igrala je v drami, ki ji sedaj ni več vedel naslova, mlado proletarsko mater, ki se žrtvuje, da bi spreobrnila sina, ki ga je omamilo in zapeljalo mesto, da se sramuje svojega delavskega porekla,----pa pade v roke razbes- neli masi, ki zahteva njeno smrt. Swca se je vživela v svojo vlogo, — odigrala jo je dovršeno. Andreju se je zdelo; da ima pred očmi svojo mater; — — zdelo se mu je, da ni igra, ampak resnica, kar se je dogajalo pred njim na odru. Mati. Da, tudi njegova mati je bila delavka. Skrbela je zanj in ga učila. Očeta že dolgo ni imel več;--komaj, komaj se ga je še spominjal. Mati se je morala mučiti v tovarni od jutra do večera, dan za dnem, da je mogel dovršiti srednjo šolo in se vpisati na univerzo. Kolikokrat ji je pobožal izmučene, toda še vedno krepke roke in jih stisnil k svojim ustnicam: - - kolikokrat je občudoval gube ki so jasne in ostre, kot da bi bile izklesane iz granita. ležale na njenem1 čelu, izpod katerega je sodilo svet dvoje drobnih, a svetlih in živahnil oči; — kolikokrat je poslušal pripirosto modrost« ki so mu jo razlagala njena usta in kolikokrat ga je bodrilo njeno življenjsko geslo, ki ga ni zatajila nikdar: svetni minister dal novinarjem daljšo izjavo, v kateri ipravi med! drugim: S to uredbo ustreza vlada upravičenim zahteivam iranogo'stewilnih gospodarskih in kulturnih interesentov. Prosvetno ministrstvo kot oblast, ki je oristojna za nadzorstvo nad izdajanjem avtorskega prava, ie bilo zadaja leta kar natrpano z vlogami in pritožbami ne samo atvtorjev, temveč tudi trgovskih zbornic, igostilničarskih združenj, kopaliških zvez, šol, narodnih čitalnic, gledališč, kulturnih in ipatniiotsikih društev, društvenih doimov itdt. proti zahtevam avtorsko pravnim posredništvom in pobiranju avtorskih nagrad1, češ d'à se to vrši samovoljno in brez tarije, ter se brez zadostne kontrole razdeljujejo. Te /pritožbe so našle o 'Imev v široki javtnosti in pirecl sodišči, do izraza so pa prišle v po- slanskih govorih in interpelacijah na prosvetnega ministra. Izvajanje avtorskega prava zahteva povsod obstoj posredništev. Po eni strani zato, ker avtor ne miore sam vršiti kontrole in voditi in sicer izrabljati svoja dela, ker se njegova dela često izvajajo istočasno v mncig'h kraiih in v veliki odldlaljenosti, po drugi strani pa tudi .zato', ker koristnik, to je tisti, ki bi rad izraibil avtorjevo delo, prireditelj koncertov itd., ne more dobiti dovoljenja, ki miu je ipo zakonu potrebno, o pravem času stopi v stik z avtorjem, ki je pogosto pripadnik tuijih držav. Potrebno je torej, da obstoji na visem področju Jugoslavije organizacija, ki bo' pooblaščena po domačih in tujih avtorjih in ki bo mogla dajati dbvoljenja koristnikorn, avtorje pa zaščiti pred prepovedano zlorabo, Brez te praktične posredovalske organizacije avtorju, ki je ipo zakonu zaščiten, tehnično ni mogoče te zakonske zaščite praktično1 izvesti, koristnik mora pa begati in iskati dovoljenja, brez katerega bi odgovarjal i kazensko i civilno. Šele v teku čaisa, je po mnogih žalostnih izkušnjah dozorela v Evropi «aksa, da to posredništvo ne sime biti lu-krativno podjetje, ki bi neslo korist samo nekaterim, temveč ima biti organizacija, ki ima vpoštevati ne samo svoje in avtorske interese, ampak tudi splošne, jaivne in socialne interese, ter gospodarske možnosti tistih, ki se z avtorskimi deli okoriščajo. Čeprav je ibilo to porvsod1 v Evropi v veljavi, ie ta nraksa pri nas bila v rokah zasebnih posredništev z merkantilnim ciljem, in brez zadostnega, tako rekoč brez vsakega nad- »Boj, Andrej! Boj vsemu, kar ni z nami! Bolje da umreš stoje, kot da bi moral živeti na kolenih.« Sedaj je ni imel več. Tudi njo je pregazila podivjana masa. Izginila je, kot da je nikdar ni bilo. Ranili so jo pred tremi leti ob priliki prvomajskega delavskega obhoda, ki se je razvil v demonstracijo. Dobro se je spominjal, kako so jo tistega usodnega jutra prinesli vso krvavo domov, — ko je mislil, da je mirtva, pa je še zmogla toliko sile, da miu je povedala, kar ji je ležalo na srcu: »Z mano. je končano, Andrej!--Ni mi težko umreti, — samo to mi prisezi, da boš delal in živel kot sem te učila,« je razbral bolj po premikanju njenih ustnic, kot iz njenega umirajočega glasu. »Bom, mati! Prisegami!« Nasmehnila se je in mu stisnila roko. »Boj. Andrej! Boj---—« Konec. Le košček svinca---in ni je bilo več. Swea mu jo je s svojo igro priklicala v spomin. Hvaležen ji je bil za to. Nikdar še. po tistem prvomajskem jutru, ni bil videl matere tako žive pred seboj. — Ko je zastor zadnjikrat padel, je obsedel zamaknjen na svojem sedežu. Ni ga zmotilo navdušenje občinstva;--živel je še naprej v minulih spominih, ki so se mu nizali drug za drugim! in ki jih je obtipaval s sveto pobožnostjo otroka. ki boža drobne jagode na materinem molku. Swea je bila vesela. Vsi so ji čestitali, — le Andrej se ji ni približal. »Zakaj si tak?,« je stopila k njemu. »Se prav nič ne veseliš mojemu uspehu?« »Oprosti Swea!---Ko bi vedela, koliko bridke resnice je bilo v tvoji igri.« Ni mogel skriti solz. Swea jih je opazila. Z mehko roko ga je pogladila po licu, »Verjemi mi Andrej: jezila sem se nate poprej, ker se nisi veselil z mano; — toda sedaj sem srečna. Tvoje solze so mi najdragocenejša čestitka!,« mu je zatrdila. Zardel je nerodno kot petošolec in se nasmehnil, da bi skril zadrego. »Obljubila sem drugimi, da bom šla z njimi, — a rajši bi ostala sama s tabo, Andrej. — — Spremi me malo!« Od takrat sta bila mnogo skupaj in obema so bili dragi ti trenutki. Njuno prijateljstvo se je še poglobilo. Ko je Andrej končal študije, je Swea pri očetu dosegla, da ga je sprejel v svojo tovarno in mu poveril odgovorno mesto izvedenca za nezgode. Spočetka mu je bilo delo nepoznano in zato težko,. — za par mesecev se pa je privadil. Imel je delovno sobo tik ravnateljeve in kadar je bila S\vea pri očetu, se je prav gotovo ustavila tudi pri njem. Neštetokrat se je med delom zalotil v mislih nanjo — in vsakikrat si je odkrito priznal, da bi mu bilo zelo težko, če bi nenadoma prestala biti. — Ni ga motilo, da sta vzrasla vsak v svojem svetu: da je Swea živela v razkošju in izobilju ter da ni vedela, kaj je glad, ki ga je on tolikokrat občutil; — ni ga motilo, da jo je videl vsak dan v drugi obleki, v drugih okraskih in da se je vozila po mestu v svojem avtomobilu;--- ne, vse to ga ni prav nič motilo! Še vedno je videl in ljubil v njej ono pro-letarko, ki jo je bil spoznal na prvi predstavi. Taka je živela v njegovih očeh, v njegovih mislih in srcu,--vse drugo so mu bile malenkosti, ki jih je neopažene puščal mimo sebe. Swea je bila in ostala živa slika matere. Čas prinaša svoje. Mišljenja se spreminjajo in zakriv-ljajo ob dogodkih, kot se je zakrivil svetovni prostor, ko je padlo ali nastalo v njem prvo telo, prva masa. Andrej ni pozabil, kaj ga je učila mati. Prijazen je bil z delavci v tovarni in pomagal jim je, kjer je le mogel. Svetoval tudi. In dosedaj se mu je še vedno posrečilo prepričati in pregovoriti ravnatelja, da je ponesrečencem izplačal odškodnino. — Le nekaj mu je govorilo, da ne bo šlo več dolgo tako po sreči; — da se mu bo enkrat spodtaknilo. In se mu je res. Pri Samsonu. Bolj kot pri vseli drugih je bil uverjen, da se Samsonu ni pripetila nesreča zaradi malomarnosti ali nepazljivosti. Poznal ga je dobro. Le kako uveriti ravnatelja o tem? Poskušal je po ovinkih. Ali se je gospod ravnatelj že odločil za njegov predlog, ga je vprašal. Za predlog, da bi povišali odškodnino1, ki jo ravnateljstvo izplačuje v primerih nesreč, — ker so delavci sedaj premalo zavarovani, takorekoč nezavarovani, dočim je možnost poškodb ob strojih razmeroma velika. »Mislil sem o temi,----toda prav zato, ker je možnost poškodb ob strojih razmeroma velika, bi značil vaš predlog za nas prevelik riziko. In denar je predragocen, da bi ga smeli metati proč!--Držimo se določb, ki jih predpisuje zakon!« »Pa bi vendar morali napraviti tako,« ni popustil Andrej. »Saj bi tovarna pri tem le malo izgubila!« »Več kot mislite! — — A daleč prav gotovo ne bi prišla, če bi se morala ozirati na težave posameznikov. — Sicer pa vas razumem,--toda na nekaj pozabljate: sprejel sem vas v tovarno, da boste delali v njeno in našo korist in ne v korist delavcev.« Andrej ni vedel, kaj naj bi miu odgovoril. Le na Sweo se je spomnil in se vprašal, kaj bi ona napravila, če bi bila sedaj na njegovem mestu. Tudi ravnatelj se je spomnil nanio in glas mu je postal bolj prijateljski. »Še nekaj vam bom svetoval: ne kot ravnatelj. — kot oče. Nič nimam proti temu, da se zanimate za Sweo, toda hočem, da si poprej ustvarite dobro pozicijo1. Zato se držite mojih nasvetov.--Swea je navajena na udobje, ki ji ga za sedaj še ne morete nuditi. — Razmislite malo o tem1!« Andreju je bilo neugodno, da sta zašla tako daleč in iskal je pripravnih besed, da bi pričel dr.ug razgovor. Stopil je do pisalne mize in položil nanjo par spisov. »Kaj je s Samsonom?« se je spomnil tedaj ravnatelj. »Ne morem verjeti, da se je ponesrečil zaradi nepazljivosti.« »Vzrok vsaki nesreči je nepazljivost! Ne more biti drugače! --Samson se je pritožil na Okrožnem uradu za zorstva države, čeprav je le-ta ¡pri obrambi javnih, kulturnih in gospodarskih koristi tu zelo zainteresirana. Z dtžavnim nadzorstvom, ki se zdaj uvede, bodo koristniki zavarovani pred pretiravano visokimi in samovoljno odmerjenimi nagradami. Avtorskiopravnemu posredništvu je značaj pridobninskega podjetja. Zavarujejo se kulturni in splošni interesi, ki so bili v tej stroki neupravičeno podrejeni osebnim interesom in so bili pravi monopol zasebnih posredovalcev. Zdaj se pa uvede sistem, ki vlada v vseh drugih evropskih državah, to je, pooblaste se posebna organizacija in avtorska društva, ki bodo odslej nosilci posredniških pooblastil in bodo poslovno vršila posredovanje. Nove določbe za tombole, loterije in srečolove. Kmetijski minister je na. ipodlaigi zakona o ustanovitvi in ustroju državne razredne loterije predpisal na predlog upravnega odbora državne razredne loterije pravilnik o privatnih loterijah, tombolah in ostalih igrah na srečo». Novi ¡pravilnik precej omejuje prirejanje loterij, tombiol in drugih iger na srečo in otežuje ipostopek za pridobitev dovoljenja, ki ga izdaja le kmetijsko ministrstvo. Odslej je treba prošnje za prireditev loterije, tombole ali k?ke druge igre na srečo predložiti upravnemu oblastvu prve stopnje, v prošnji je treba navesti igre, ki se namerava prirediti, in svrbo, kateri je namenjen dloibiček, točno število srečk, ceno posamez- ne srečke, odnosno število tombolskih kairt in ceno posamezne karte, odnosno stavilo posameizinih vlog in znesek posamezne vloge, nadalje število dobitkov in njihovo tržno vrednost z navedbo, ali so dobitki kupljeni ali pa ipoklonjeni odnosno pribavljeni na drug način in končno dan, krai in lokal, kjer se vrši žrebanje, odnosno tombola. Upravno oblaistivo iprrve stopnje dostavi prošnjo ban-ski upravi, ta pa kmetijskemu ministrstvu z obrazloženim mišljenjem, zlasti glede števila srečk, (tombolskih kart, vlog), njihove cene, s potrebnimi podatki o delovanju, prosilca, o velikosti in socialni strukturi kraja, kjer se naj igra1, vrši. Če vrši igro javnopravna ustanova mora le-ta predložiti tudi svoja pravila, odnosno odiobrenje pristojnega nadzorstvenega oblastva. zavarovanje delavcev. Za jutri dopoldne so določili rekonstrukcijo nezgode. — Ugotovite, kaj je povzročilo Samsonovo nepazljivost, — — potem1 smo kriti! Pričakujem od vas pozitivnih rezultatov!« Andrej je prvikrat občutil, da je vezan. Spoznal je, da je le suženj brez svobode volje in bil je prepričan, da bo nekega dne odpuščen, če ne bo delal tako, kot je želel ravnatelj. In kaj potem? Kam: naj se obrne, kje naj išče službo, kako naj živi? »Odpusti mi mati. Ne morem drugače! Vsi živimo na kolenih, -- vsi klečimo pred vsemogočnimi, ki mu je ime Denar.--Ti si me lepše učila. Želela si, naj bom svoboden, --ali življenja na zemlji ne morem obrniti; ne miorem ga spremeniti. - Saj si vedela in neštetokrat občutila,, kaj je ,naš vsakdanji kruh!'« Ponoči so ga mučile težke sanje. Šele proti jutru se je umiril. Prikazni, ki so ga lovile, so dobivale človeške oblike; druga za drugo so izginjale; ogromna scenerija njegovih sanj se je manjšala. Pred njim je ostal le še stroj, čigar kolesje se je z lahkim ropotom in brez vsake naglice vrtelo, da so neštete ročice in vzvodi sedaj zapirali, sedaj odpirali pot solnčnim žarkom, ki so silili skozi zapleteno mašinerijo. In ob stroju je stala mati. Ni se zganila. Izgledala je z granitnimi gubami na čelu in ostrimi gubami na čelu in ostrimi, bledimi ustnicami brez nasmeha kot neizprosen kip. »Kaj naj napravim, mlati?« Ni mu odgovorila. Le tri prste je dvignila in spet ostala nepremična. Andreju je postajalo neznosno. Dušilo ga je. Zakričal je in se prebudil. S temno slutnjo je odšel v tovarno. Niti hladen jutranji zrak ga ni mogel umiriti. — Mnogi so hiteli mimo njega, z njim in kot on: brez nasmeha, brez besed, z odmerjenimi koraki, z vedno istimi kretnjami. Automiati, je pomislil. Edino, kar je obrnilo nase njegovo pozornost, je bila plavolasa glavica otroka, ki je s knjigami v roki stopal proti njemu. — Vsako jutro se je srečaval s Samsonovim dekletcem: vsako jutro je pogladil te svilene, nakodrane laske; vsako jutro mu je prijeten glasek iz drobnih, kot češnja rdečih ustec zaželel dobro jutro.--Danes se je Andreju zdelo, da ne bi mogel pogledati mali v oči, — da bi moral povesiti pogled, ko bi ji stisnil roko. Sram ga je bilo. Dvignil si je ovratnik na suknji in stonil preko ceste. In kot automat je hitel dalje. Brez misli;--na vse je pozabil. Tudi na to', da sta se vsako jutro srečavala pred tovarno s Sweo in se malo pogovorila ali si vsaj zaželela srečen dan. Ni ooazil. kdaj se je s svojim automobilom ustavila ob njem. Morala ga je poklicati, da se je zdramil. »Zakaj si žalosten, Andrej? — In tako zamišljen? — Kaj te teži?« »Vest, Swea.« Začudila se je, — a ko ji je vse povedal, ga je razumela, čeprav jo je motila njegova teukočutnost. »Saj ni tako hudo, Andrej. Vsem ne boš nikdar ustregel. --In tudi nase moraš misliti. Napravi tako, kot ti je rekel oče. Boš? — Meni na ljubo, Andrej!« Sklonila se je k njemu in ga poljubila. »Lepe so ti oči, kadar so žalostne,---pa vendar nočem, da si žalosten.--Opoldne me počakaj!« »Borni,« je iztisnil iz sebe in ji pomahal, ko je bila že daleč. — V tovarni ga je pozdravilo delo v polnem teku. Ali danes ga niso zanimali stroji, — niti ni odzdravljal delavcem, čijih glasov zaradi ropota ni slišal, pa je vendar dobro vedel, da so besede, ki so jih izgovarjala njih usta, namenjene njemu. — Spoznanje, da je suženj, mu je vzelo vse veselje. Suženj. - — Suženj onim, ki jim služijo tudi te jeklene zveri in prav tak automat kot so one. Javil se je ravnatelju, — nato se je spet vrnil k stroju, kjer se je dogodila nesreča. Samson in uradnik Okrožnega urada sta ga že čakala. Pozdravil ju je tiho, — potem. se je moral obrniti proč. Ni mogel gledati rokava, ki je prazen mahedral ob Samsonovi desni strani. Samson. Saj mu ni bilo tako ime; — to je bil le vzdevek, ki so mu ga nadeli zaradi njegovih silnih rok. In če so mu jih tu pa tam občudovali, je vedno le skromno odvrnil: »Dokler jih bomi imel, ne bom lačen.« A danes--—! Izgledal je kot senca. Bil je bled in na obrazu se mu je poznalo, da ga rana še boli. Gospod iz Okrožnega urada si je pazljivo ogledoval stroj; — kar ni vedel, je vprašal Andreja;--končno sta se zedinila, da se nesreča pri normalnih okoliščinah ni mogla dogoditi. Prosila sta Samsona, naj jima razjasni, kako je vendarle prišlo do tega. »Kar je je,« se je branil Samson. »Roke mi ne morete vrniti.« »Recite vendar nekaj, človek božji! Saj gre za vaše dobro,« ga je silil uradnik. »Je šel v tistem trenutku kdo mimo vas, — vas je kdo kaj vprašal ali se je morda kdo zadel ob vas?« »Ne.« »In vendar je moralo nekaj biti.---moralo se je nekaj zgoditi, kar je v tistem času obrnilo vašo pozornost drugam!« Samson kot da je hotel odkimati, —--a se je premislil in za čas komaj slišno rekel: »Da.--Časopis.« »Časopis?« sta se začudila Andrej in uradnik. »Časopis? --Kakšen časopis?« Samson se je nekako grenko nasmehnil: »Ne verni--Če vas zanima in če ga niso že pobrali, morda še sedaj ležati tam.« Skrajno čudno se jima je zdelo, da bi časopis mogel zakriviti nekaj tako strašnega. Sklonila sta se nad stroj. Od Iežajev kapajočega olja omaščen papir, ki je Bog ve kako padel med kolesje, da ga je bilo videti samo od zgoraj in ni bilo mogoče priti od strani do njega, ie silil med dve konzoli. — Andrej je v začetku pomislil, da se je Samson ponesrečil ko je hotel odstraniti časopis,-- a že v naslednjem trenutku je vzbudil njegovo pozornost članek, natisnjen v dnevniku. Sklonil se je še niže — in kljub temu. da je bil papir zamazan in raztrgan, je bil uverien, da je naslov članka dobro ur očital in da ga mlade oči niso izdale. — Saj mu končno ta vest tudi ni bila nova! Že pred mesecem dni mu je Swea omienila, da ji je oče zavaroval roke za pol milijona dinarjev. Njene lepe roke, ki so jih cenili za najlepše v mostu. — Priznal si je, da je bil najbrž ta članek vzrok Samsonovi nezgodi, saj si je lahko zamislil, kako ie mogla delovati taka vest na delavca, čigar roke so bile stalno v nevarnosti, da mu jih zdrobijo in zmečkajo jekleni zobje, — ki pa mu jih nrav zaradi tega niso hoteli zavarovati. Roke. Samsonove — Swcine. Andreja je mučilo vprašanje, kako so bo vsa stvar končala. — — pa naisi ga je še tako mučilo, — misli so mu boli in bolj uhajale k Svvei. »Ne smem te izgubiti, Swea! — Nikdar!« Uradnik je postajal nestrpen. »Zakaj niste ustavili stroja, če ste hoteli izvleči papir,« se je obrnil k Samsonu. »Ne moremo vam pomagati, — sam ste si kriv. da se vam je dogodila nesreča. — Ni res tako, gospod Andrej?« »Da,« je rekel Andrej težko, kot da je podpisal smrtno obsodbo. »Mater si zatajil,« mu je očitala vest. Samson ni rekel besedice. Počasi je vstal in odšel. Nepokrita glava se mu je pri vsakem koraku upogibala in desni rokav se je pozibaval z njo. Andreju je bilo, da bi zajokal, ko je gledal za njim. Upal je, da bo šlo vse to lažje mimo njega, —• — a teh par trenutkov mu je povedalo, da mu bo dogodek še dolgo ležal na duši. »Suženj sem. Oprosti mati! — — Grešil sem — — Swei na ljubo. Ne smem je izgubiti!« Od nikoder glasu, ki bi ga bil potolažil. Le roke: S\veine, lepe in mehko božajoče, — materine, žuljave in okorne, — Samsonove, ne, samo ena Samsonova, močna in ogromna. Božale so ga in mu pretile obenem: Umikal se jim je, a čutil, da se pri tem nekam pogreza; — da izgublja tla pod nogami. Kolesje jeklene zveri se je z lahkimi ropotom in brez vsake naglice vrtelo, da so neštete ročice in vzvodi sedaj zapirali, sedaj odpirali pot solnčnim žarkom, ki so silili skozi zapleteno mašinerijo. - Andrej se ji je bližal in se naslonil nanjo. »Kaj mi je danes?« In spet se mu je zazdelo, da ob stroju stoji mati. Čutil je njeno bližino in počasi je dvignil pogled k njenemu obličju. »Odpusti mi!« Stegnil je roko proti njej. Umaknila se mu je. »Mati!« Ogromne čeljusti z neštetimi zobmi so budno pazile na vsak njegov gib. Nenadoma so zagrabile. Andrej je čutil, da mu je roko nekam povleklo, — da je zahreščalo, kot da je zašel kamen med kolesje in da mu je topla tekočina oblila roko. — Potem se je zgrudil ob stroju. Trije prsti na desni roki so mu manjkali,--oni trije, s katerimi je prisegel materi, ko je umirala. -NICCOLO MACHIAVELLI Često se bere in čuje ime Niccolo Machiavelli (izgovori: Nikoli) Makiaveli) in beseda makiavelizemi, toda le malo jih je, ki bi vedeli, kdo je bil pravzaprav ta Machiavelli. Z makiavelizmom označuje časopisje navadno naj-gršo. najzahrbtnejšo, najogabnejšo, najbolj izdajalsko politiko, kakor da bi bil Machiavelli njen utemeljitelj in zagovornik. Tisti, ki tako zavračajo in obsojajo Machia-vellija, ga ali ne poznajo ali so pa sami največji licemerci, ki bi se radi ljudstvu predstavljali kot nekaj povsem drugega, kakor so v resnici. Zato pačijo Machiavellijevo podobo, ki gotovo ni podoba svetnika ali moralista, toda on se tudi kot takega nikdar izdajal ni. Ker je on pokazal resnico, kakršna je in je ni prav nič olepšavah slikajo njega, kakor da je on oče vse grdobije na svetu. Nihče ne bo mogel trditi, da je Niccolo Machiavelli s svojimi spoznanji odpravil moralo iz političnega življenja narodov in razredov; nikakor ni bil on satan, ki bi prej sveto idilično zemljo spremenil v torišče najhujših bojev. Pred Machiavellijem, v njegovi dobi in za njim so bili med tirani. diktatorji, demagogi in politiki ljudje, ki so se znali spretno prikrivati, simulirati, ljudje, ki so znali virtuozno zlorabljati vse človeške slabosti računati z ljudska pozabljivostjo, se dobrikati uičemurnosti ljudi, žonglirati z ideali in programi in se z vsemi sredstvi dokopati do oblasti. Niccolo Machiavelli vsega tega ni nič kriv, k rajnkem povedati. — Povedal vam bom, ker ni treba nič izpustiti, povedal vam bom od začetka do konca — tedaij je predsednik sedel, se malo zamislil in nato začel počasi: »Veste, pokojnik je bil zelo bogat človek . . . — To imam že zapisano . . . — Kar se tiče, drugače, ne vem, kaj vse bi mogel povedati in . . . brate, to bi se mogli vi najprej in najbolje pogovoriti z g. načelnikom. — G. načelnik mi ni vedel povedati, pravi, da ne ve bogvekaj, ker je šele tri leta v tem mestu. — Ima prav. Vidite, kako je to pameten človek, pa se noče mešati v naše stvari. Župan jie umolknil in začel po žepu iskati robec in ker ga ni našel, je pozvonil in poslal slugo na svoj dom, da mu od žene prinese robec. Vse to je prav prišlo županu, ker se je ta čas spomnil. Hitro Se je obrnil k meni. — Pa prosim vas, kaj iščete človeka, ko vam nihče drugi ne zna boje povedati kakor naš prota. Pojdite, prosim vas, k njemu, jaz vam bom dal priporočilno pismo. —- Hvala, pri njem sem že bil in on me je poslal k vam. — A, tako? —• je vizdihnil župan in spustil roke na kolena in poteim živo nadaljeval: »Veste, o pokojniku je treba do podrobnosti povedati vse, pa vendar bo to še malo. Rečem vam, najbolje bo, če bodo štirje govori, eden pred pokojnikovo hišo, eden pred občino, eden pred cerkvijo, a eden na samem grobu. Nekdo bi lahko govoril še pred gimnazijo, to bi bilo pet govorov, a to ni mnogo za rajnkega Josifa. — Ni mnogo — sem pripomnil tudi jaz. — Toda prosim vas, povejte mi vse, kar je treba povedati o pokojniku. — Saj vam bom, povedlal, se razume — malo se je zamislil — toda, pojdite vi, prijatelj moj, h gaizdi Janku Mladenoviču, trgovcu, ali ga poznate? On je bil več let župan in najboljši prijatelj pokojnikov. Nihče vam ne bo znal tako lepo povedati kakor on. Jaz hi vam tudi znal, pa se niti spomniti ne morem vsega. Vstal sem, župan me je pospremil do vrat in mi še enkrat pripovedoval: — Ko pridete h g. načelniku, mu povejte moje ¡mišljenje, da ne bi bilo slabo, če bi bilo več govorov: eden pred pokojnikovo hišo, eden ipred gimnazijo in eden nad samim grobom. A mogoče bi bilo dobro, če bi bil eden tudi pred okrajnim načelstvoim. Naj razmisli o tem, gospod načelnik, ne bo slabo! Gazda Janko Mladenovič me je takoj prestregel z besedami: — Zakaj vas, ibrate, pošiljajo k meni! Rajnki je bil bogat in vsi smo ga spoštovali in bil je zelo zaslužen, toda jaz vam ne moram povedati, zakaj je bil zaslužen. Pojdite k načelniku. — Sem že bil. — Pojdite k proti! — Sem bil. —Lepo, pojdite k županu! — Sem bil. — E, jaz ne vem. Zasluge, zasluge, seveda jih je imel, pa še kakšne zasluge in vse to je treba v govoru povedati, ne sme se nič izpuščati; toda jaz vam tega ne znaim povedati, pojdite h komu drugemu, Eto, pojdite k okrožnemu fiziku, on ga je zdravil, on mora vedeti vse to! Odšel sem k okrožnemu fiziku, dobil sem ga na dvorišču, kjier je spravljal v lonec kumare za vlaganje. — Gospod doktor, vi ste zdravili rajnkega Stojiča, za katerim, kakor veste, žaluje vse mesto — sem začel in sedel na stol, ki je bil na dvorišču. — Da, gospod, toda kaj morem jaz; predpisal sem mu, naj uživa samo lahke jedi, on se jte pa včeraj najedel fižola, tri krožnike ga je pojedel. Prosim vas lepo, vi ste recimo zdrav človek, pa požrite tri krožnike fižola, pa vas mora vrag ivizeti. Potem pa seveda: okrožni fizik, okrožni fizik . . . kaj more tu pomagati, prosim vas, okrožni fizik, če pa človek požre tri krožnike fižola! -— Bog se usmili njegove duše! — sem nadaljeval z izelo ganjenim glasom. — Ker je pojedel tri krožnike fižola, je moral zapustiti ta svet. —■ Pravilno ste povedali! — se je fizik oddahnil in spustil zadnjo kumaro v lonec, ki je bil že do vrha poln. Po tem lepem uvodu sem miu povedal, zakaj sem prišel k njemu. Doktor jie začel s prsti bobnati po kolenu, potem pa je vtaknil kazalec v usta in začel čistiti neki zob. — Rajnki Stojič jie bil, gospod moj, zaslužen1 človek — je končno vendarle pričel in jaz sem takoj vzel papir in svinčnik v roke. — Bil je zelo bogat in zelo spoštovan — je nadaljeval doktor. — To imam že zapisano, toda o zaslugah . . . — 0 zaslugah, gospod moj ... o zaslugah . . . tega vam jaiz ne znam povedati in konično, ko je tu gimnazijski ravnatelj, najlboj poklican človek, da vam to jasno in točno pove, ne vem, zakaj ste prav k meni prišli. Jaz vam tega ne vem povedati. Odšel sem torej h gimnazijskemu ravnatelju. Tudi njega sem dobil na dvorišču, kjer je telovadil. Povzpel se je na drog in taim zvijal telo na levo in desno. Ko sem ¡ga čakal tako pet do šest minut, je prišel z droga ves poten, odpel telovnik, srajco in prvi giumb ina hlačah, sedel in ponudil tudi meni stol. —• Ali telovadite, dragi gospod? — je začel. — Ne, gospoid ravnatelj, rad bi imel nagrobni govor. — A, pokojnemu Stojiču; res, imate prav. To je redek človek, naše mesto izgubi z njim zaslužnega človeka. — Saj jaz seim prišel k vam, da me seznanite s temi iz.aslugami, da bi jih vse omenil v govoru. — Tudi sam sem hotel govoriti — je nadaljeval ravnatelj in si začel z robcem brisati pot okoli vratu — ali. . . diobro je, da me boste vi nadomeščali. — Prosim torej, povejte mi vse, kaj bi vi v tem govoru povedali — - in vizel sem svinčnik in papir. — Stojič jie bil zelo bogat človek . . , — Da, to že imam zapisano, toda zasluge? —• E, mioij diragi, kar se tiče zaslug, sem sam mislil, da se obrnem na okrožnega inženerja, ki se mniogo peča iz javnimi posli. Najbolje je, če tudi vi odidete k njemiu. Oh, ta vaim bo vedel vsako malenkost. In odlšel sem k olkrožnemu inženerju. * Vsi štirje zvonovi zvone. Od gornjega konca, po glavnem trgu prihaja ogromno spreunstvoi iNačelstvo, občina z odborom, duhovništvo, gimnazija in osnovne šoile, obrti, venci, dollge vrste, zaprte trgovine. Sprevodi je že ipri cerkvi, jaiz pa še vedno nisem zbral gradiva za govor. Direktor gimnazije me je poslal k okrožnemu inženerju, in-žener k ravnatelju banke, bančni ravnatelj k predsedniku čitalnice, predsednik čitalnice k predsedniku dobrodelnega društva, predsednik dobrodelnega društva k predsedniku pevskega društva, predteednik pevskega društva k starešini trgovinske obrti, ta dalje in vedno dalje, a na mojem papirju, ki sem ga vzel, da ga popišem z beležkami o zaslugah ranjkelga Josifa Stojiča, je ostala osamljena ona prva beležka: »Pokojni Stojič je bil zelo bogat človek.« 2e*t$U& {/zajemna Si/otoda KURT TUCHOLSKY - T. M.: MATERINE ROKE Kruh si nam rezala, kavo nam kuhala, v priskrčku nam jo delila. Si brisala, šivala, pospravljala, ribala, vse s svojima nokama storila. Zgodaj si vstajala, časopise raznašala in si nam cukrčkov dala. Krompirček si lupila, hlačke nam krpala in jih s svojima rokama oprala. Večkrat si nus vse vkup, če je bil prevelik hrup, tudi pošteno nabila. Osmero rodila si, šestero jih še živi, si s trudom vzgojila vse s svojima rokama. S\o mraz, ogenj prenašale, zdaj pa so stare že, ne zapuščaj še svoje otroke. Tu zdaj stojimo, glej, enkrat se še nasmej, milujemo tvoje izmučene roke. Stanje ženske volilne pravice po svetu I, Žene imajo volilno pravico kakor možje (splošno volilno pravico) v: Avstraliji, Braziliji, Veliki Britaniji, Danski, Danzigu, Ekvadorju, Estoniji, Indiji (Britanske province in večina indijskih držav), tu žene niso nikdar izkoriščale svoje pravice. Nadalje v Irski, Islandiji, Južni Afriki (bela rasa), južnozapadni Afriki (bela rasa), Kubi, Južni Rodeziji (bela rasa), na Kitajskem, v Keniji, Letoniji, Lichtensteinu, Luksemburgu, Manski otok, Memel, Nemčija (je brez veljave za može in žene od leta 1933), Novi Zelandiji, Norveški, Poljski, Združenih državah Ameriških, Sijamu, Sovjetski Rusiji, Turčiji, Urugvaju in na Filipinih. II. Omejeno volilno pravico: Belgija. (Imajo pravico biti voljene samo vdove padlih v vojni ali enako pravico, biti voljene v senat in skupščino. Enako volilno praivico pri občinskih volitvah), Veliki in tnali Antili, 0 iglo z milom ali pa če poimiažemo šivalno mesto na blagu z milom. Zelo važno *je tudi, dia po vsakem šivanju spustimo tačko in ji podložimo kako mehkoi krpico, preden jo damo' k počitku. Gospodinja naj ima tudi vedno par igel v zaloigi, da ne pride v zadrego takrat, ko se ji najbolj mudi s šivanjem. —n. Ott&ška Svotoda An^^ra^ Q O M P A N E R A Listam po tedniku slik in najdem dva dečka-vojaka. Oče, plavim, poglej nič nista starejša od mene, pa gresta v resnično vojsko—puške, naboje, vse .,. Zakaj nisem v Španiji!— Aha! pravi oče, deške sanje pustolovstva— Ali, fant, tista dva ne igrata pustolovščine— tista dva sta companera, ki branita svojo domovino pred črno pošastjo fašizma. Tista dva krasita moč sile, ki je tlačila in izžemala stoletja! —Prešibka sta, pravim. —Močnejša kot vsa črna sila s svojimi tanki, ognjem, divjimi Maročani, mučenjem, uničenjem .., vse bosta končno premagala. —Toda če padeta premagana, kaj potem? Oče položi težke roke na kolena, mi pogleda v obraz in pravi: Nič se ne boj, njun duh ne pade nikoli. Vstal bo zopet in zopet in bo rušil staro ter gradil novo— tako narekuje življenje samo, iant moj, —Compañera—rečeto jaz iiho in ju gíeúam isi oucudujem, ker nista nič starejša od mene, pa vendar že nosita na svojih plečih tako veliko moč poslanstva življenja— —Življenja ... ne razumem prav, oče, zakaj ravno življenja? Življenje je samo življenje, a— Nasmehne se oče in pravi: Ona dva sama sta življenje, mlado, tovariško, sodružno življenje, ki koraka vedno naprej, vedno presnavlja, vedno spreminja in izpopolnjuje— Sezi jima v roko, fant, tudi ti si od njiju! Očeta še zmirom ne razumem natanko—tovariša pa že do kraja: Puške in naboje imata in resen pogled—za pravico in življenje se bosta borila. —Zmagajta, companera! jima zakličem, ko da zares stojita pred menoj. Skrbno in verno potem izrežem sliko, da jo spravim v svoj album,— Mladina nam fust: Jelka Vuk: Tako- sem casita: Ko je zibelka še tekla, »aja tuta, nana, nina,« mama mi je vedno rekla. Noč in dan me varovala, negovala in zibala, bodi leto, bodi zima, »aja tuta, nana, nina,« pesem njena se glasila. Ko iz zibelke sem vstala, s punčkami sem se igrala, mama skrbno je pazila, da sem pridna vedno bila. Leto šesto sem končala, v šole že sem koracala, i, u, a se tam učila, dvakrat dva in tri množila. Spričevala sem imela, da še danes sem vesela .. . Leta hitro so mi tekla, ena, dva, tri... bi rekla. Otroške dobe že več ni. Zdaj v meščanski tu sedim, vsa učena že se zdim. Jelka Vuk: Poslušen sonček Zvonček iz zemlje priklije, na beli obrazek posije mu sonce zlato. Zvonček poprosil je sončka lepo: »Sijaj, o sonček, sijaj mfčno, da vsem nam toplo bo, gorko, na trato posej nam zlato.« In sonček posije na trato, da vse od trobentic je zlato. Tiska: Ljudska tiskarna d. d. v Mariboru. Zastopnik: .lo-sip Ošlak v Mariboru. — Izdaja in urejuje v imenu konzorcija: Bruno Petejan, tipograf v Mariboru.