g e o g r a f s k i o b z o r n i k26 27 ga merila (DTK 50 in 25). Odveč ni omeniti, da imamo merilu nav- kljub označena območja ruševja, izo- stali pa so nekateri pomembni izviri, vse bolj priljubljena kolesarska steza Mojstrana–Gozd-Martuljek-Kranjska Gora-Rateče in naprej čez mejo in nekatere zapore gozdnih cest. Prav pa bi prišla tudi globina večjih jezer in ponekod natančnejši potek ozna- čenih poti. Vendar pa so te "poman- kljivosti" v primerjavi s številnimi prej omenjanimi prednostmi neznatne. Zato bomo prav to karto vsi "upo- rabniki nekoristnega vzpetega sveta", med katerimi je velik del geografov in ljubiteljev geografije, z veseljem vzeli v roke. Nov planinski zemlje- vid bi lahko pisali kar z veliko začet- nico, saj bo v prihodnje gotovo "pre- cedens" za druge nove tovrstne iz- delke. Zemljevid lahko kupite za 8,4 EUR, ne bi pa smel manjkati tudi na policah vseh večjih slovenskih knjiž- nic. Seveda že z nestrpnostjo pri- čakujemo "karavanško ter kamni- ško-savinjsko nadaljevanje" in morda kmalu tudi njihovo kartografsko nad- gradnjo v enkrat večjem merilu. Nov zemljevid Julijci "all inclusive" nas z vsebino in podobo kar sam od sebe kliče k temu, da se tudi sami čim prej podamo v katerega od skritih kotič- kov Kugyjevega kraljestva. Miha Pavšek Prvomajska strokovna ekskurzija v Jemen z Ljubljanskim geografskim društvom 25. april – 4. maj 2008 V petek zjutraj, 25. aprila nas je 27 udeležencev ekskurzije Ljubljanskega geografskega društva preko Dunaja in Kaira odpotovalo v Jemen. Organizacija potovanja je bila zaupa- na agenciji Aritours iz Maribora, stro- kovno vodenje Bojanu Erhartiču. Sana, glavno mesto Jemna, ki leži v kotlini kar 2300 m nad morjem, nas je pričakala v temi. Gosti oblaki ob pristanku so naznanjali, da priha- ja monsun, ki bo iz Jemna v prihod- njih mesecih naredil "zeleno streho Arabije". Med vožnjo z letališča proti centru mesta smo lahko le slutili sta- rodavno arhitekturo dvomilijonskega velemesta, ki je v veliki meri ohranilo srednjeveški videz. Tisočletno prestolnico, morda najbolj znano po bogato ornamentiranih "družinskih" nebotičnikih, smo kakor smetano vrh sadne kupe pustili za konec potovanja ter se po krajšem počitku s sedmimi terenskimi vozili, med katerimi prevladujejo Toyotini Landcruiserji, podali na dober teden dolgo krožno pot. Z Jemenskega višavja smo se spu- stili na rob puščave, kjer so pred ti- sočletji na račun trgovine s kadilom, miro in drugimi dobrinami cvete- la puščavska kraljestva. Bogastvo je bilo tolikšno, da je Jemen po- stal znan pod imenom Arabia felix, Srečna Arabija. Obiskali smo do- mnevni tempelj Kraljice iz Sabe, slo- viti Maribski jez, ki je stoletja omo- gočal preživetje na robu puščave ter stari Marib, razrušen sredi 20. stoletja v času državljanske vojne, žal ene izmed mnogih. Naslednje jutro smo se dobro opremljeni, tudi z Elanovimi "dilcami" na krovu, mnogo pred sončnim vzhodom po- dali v največjo peščeno puščavo na svetu. Že v zgodnjem dopoldnevu so bile naše glave za geomorfološke in ekološke teme že preveč razgre- te, smo pa z zanimanjem spremlja- li (naj)mlajši del odprave, ki nam je pokazal sodobne trende in tehnike vijuganja na snežnih oziroma pešče- nih strminah. Nekateri drugi, izkuše- nejši, so preizkusili znanje pridoblje- no še med služenjem vojaščine. Ne bo odveč podatek, da je za izum gospoda Kalašnikova poprijel tudi (sicer) nežnejši spol. V času največ- je pripeke, ko so še naše sence izgi- nile, saj je bilo sonce točno, ampak res točno nad nami, so nam gostite- lji z ogromno ponjavo pričarali oazo beduinov 21. stoletja in nam postre- gli z obrokom, ki je še preostanek dneva nekoliko škripal med zobmi. Po dolgi poti smo uzrli fatamor- gano – vadi Hadramaut, ogromno suho dolino nekdaj mogočnih vo- dotokov. Podtalnica je blizu površ- ja, zato je vadi gosto poseljen. Razen večjih mest v osrednjem vadiju so nas navduševale zlasti izjemno lepe vasice v manjšem vadiju z imenom Doan, kjer smo obiskali celo Bin Ladnovo rojstno vas ter v njej doži- veli toplo dobrodošlico. Da ima Jemen kar nekaj obale, nas je prepričalo okoli 700 km ceste ob Adenskem zalivu. Morje v Bir Aliju, največjem turističnem centru kjer imajo za goste menda na voljo že 7 kolib iz blata in trstičja ter vsaj toliko ležalnikov, je bilo prevroče za osveži- tev, a je vsaj za silo spralo z nas po- potni prah. V Adnu smo spoznava- poročilo g e o g r a f s k i o b z o r n i k28 29 li ostanke kolonialne dobe ter stik, pravzaprav trk, tradicionalnega in sodobnega Jemna. Mesto, zraslo na robu ugaslega, že precej erodiranega vulkana, se ponaša z izjemnim narav- nim pristaniščem in strateško ugod- no lokacijo, zato so bili apetiti angle- ških kolonialistov razumljivi. Severni del Jemna, stoletja pod turškim jar- mom, se je razvijal, bolje rečeno stag- niral, drugače. To je tudi temeljni raz- log za stoletno delitev na dva Jemna. Do združitve je prišlo leta 1990. Štiri leta kasneje so v državljanski vojni zgladili še zadnje večje spore med državama. A razlike so ostale, z njimi pa trenja in stare zamere plemenske družbe. Zaradi številnih cestnih kontrol smo v Taiz, milijonsko mesto sredi višavja prispeli nekoliko pozno, kar je pre- prečilo vzpon na bližnji tritisočak. "Vzpon" smo načrtovali, razumljivo, s terenci, saj v Jemnu nihče ne pešači, niti v višavju, kaj šele v vročem kotlu Tihame, obalne ravnice ob Rdečem morju. Z "afriškega" dela Jemna, kjer nas je na sosednjo celino, oddaljeno le nekaj 10 km, spominjala arhitektu- ra in negroidne poteze domačinov, smo pobegnili v vas Manako, srce Jemenskega višavja, kjer smo z do- mačini ob glasbi in plesu ter seveda odlični kulinariki preživeli lep večer. Spoznavanje klimatsko ugodnega in zato tudi gosto poseljenega višavja, je minilo v raziskovanju tamkajšnjih utrjenih vasi, obdanih z neskončni- mi terasami kave in kata. Kako je s slednjo kulturo raje vprašajte udele- žence ekskurzije. V pomoč naj vam bo misel znanega jemenskega pes- nika: "Kat je opij za naše ljudstvo, je zeleni imam, ki vlada državi. Je ključ vsega in center vseh naših družab- nih dogodkov, je nerazložljivost, ki pojasni vse." To, da se nas je 11 "borcev" nato po- dalo še na enotedensko raziskova- nje Sokotre, samotnega otoka ob Afriškem rogu, znanega zlasti po števil- nih endemitih, pa je že druga zgodba. Bojan Erhartič Jesenske ekskurzije Ljubljanskega geografskega društva v letu 2008 Pohodniška ekskurzija po planoti Golte (21. september 2008; strokovni vodja: dipl. uni. geog. Martina Pečnik, Naravovarstvena zveza Smrekovec, ambasadorka programa Leonardo da Vinci za Slovenijo in dipl. uni. geog. Ida Jelenko, mlada raziskovalka, ERICo Velenje). Golte so razgibana kraška plano- ta na vzhodnem obrobju Kamniško- Savinjskih Alp, ki se dviguje nad Zgornjo Savinjsko dolino in navezuje na Smrekovško pogorje. Nadmorske višine se s posameznimi kopasti- mi vrhovi, med katerimi je najviš- ji Boskovec, dvigujejo nad 1500 m. Kraški značaj površja vpliva na mnoge elemente pokrajine, tudi na topo- grafsko imenoslovje. Ledinsko ime Gôlte je namreč vodnega izvora – to je hrib, ki vso vodo pogôlta, saj na apnenčasti planoti vsa voda ponikne v podzemlje. Po podatkih Jamarskega kluba Topolšica je na planoti evidenti- ranih 15 jam, med katerimi je najbolj poznana jama Ledenica, ki je tudi naj- bolj turistično obiskana in do katere vodi Pot po Golteh. V preteklosti so ta in podobne jame služile pastirjem in kmetom za hrambo živil, odtod tudi izhaja ime "ledenica". Planota Golte sodi v območje tra- dicionalnega pašništva v Kamniško- Savinjskih Alpah, tukaj se je zače- lo organizirano pašništvo pojavlja- ti na prelomu iz 19. v 20. st. Na pla- noti deluje več planin, ki pripadajo pašni skupnosti Hleviše (kmetje iz Šmihela), planini Stari stani, kjer pa- poročilo Slikoviti vadi Doan (foto: Bojan Erhartič).