123 Podučile stvari. B1 a z d i c e (norišnice), kakoršne morajo biti, in kaj je njih namen. Spisal dr. Earol Bleiweis, primarij deželne blaznice Kranjske. Kranjska dežela po sklepu lanskega deželnega zbora kmalu stopi v vrsto onih Avstrijskih dežel, katere imajo že mnogo let za svoje blazne dobro vred-jene blaznice (norišnice). Da je bilo to silno potreba, naj izpriča kratek zgo-dovinsk ozir na staro norišnico našo. Ko je nekdanji samostan diskalceatov, pozneje samostan usmiljenih bratov, postal bolnišnica, je iz-prva njen desni del vhoda pri tleh bil odločen za sprejem blaznih, ki so jih tu zaprli v majhne kolibe. Tisto poslopje, kjer je v bolnišnici dandanes blaznica, je leta 1827. iznova zidano bilo s 24 majhnimi sobami in dvojnima vratama, katerih ena so lesena z majhnim okni- cem, druga pa iz železnega omrežja; mirni blazni so bivali v 2 delalničnih sobah. Bilo je po takem v tej deželni blaznici prostora za 37 blaznih. Po „Topographie der k. k. Provinzialhauptstadt Laibach" slavnega dr. Lippicha, nekdanjega mestnega zdravnika za uboge v Ljubljani, je bilo število blaznih na Kranjskem takrat tako majhno, da jih je leta 1828. treba bilo v norišnico sprejeti le 9, - 1829. leta 12, — leta 1830. le 4, — 18*1. leta 8, — 1832. leta 5, tedaj v 5 letih skupaj 36, tedaj je nekdaj zadostovalo to poslopje, v katerem so blazni zaprti bivali, z majhnim prostorom zunaj hiše , ki so mu dali ime vrta, če tudi pravi vrt ni bil. Ker je tedaj naši deželi zarad vedno silnejšega naraščanja blaznih — leta 1875. bilo je sprejetih 112, 1876. leta 98, leta 1877. pa 106 — tedaj v enem letu trikrat toliko, kakor nekdaj v 5 letih skupaj! — veči in bolje vredjeni zavod že davno sila potreben bil, zato se mi zdi primerno, seznaniti zdaj občinstvo z notranjo napravo in namenom dobre blaznice. V Londonu bila je še le v sredi preteklega stoletja ustanovljena prva blaznica. — Koncem preteklega stoletja pa, ko je v Parizu divjala ljuta Francoska revolucija, dosegel je slavnoznani zdravnik blaznih Pinel z veliko težavo in ce!6 nevarnostjo svojega lastnega življenja to, da je smel blaznim odvzeti verige, v katere so bili vklenjeni, kajti še v teku sedanjega stoletja shranovali so nemirne blazne v kletkah , tičnikom podobnih. Prehuda sila, s katero so hoteli vkrotiti nemirna in besne blazne, rodila je leta 1840. na Angleškem nasprotno misel, doseči zdravilni namen brez vsake sile; ta sistema se imenuje „norestraint". Slavnoznani Angleški zdravnik Conoly bilje prvi, ki je vsakoršno silo odpravil, in z dobrim vspehom bila je ta sistema v Angleških blaznicah in pozneje tudi po celem kontinentu vpeljana. Zdaj povsod in tudi pri nas skušamo vkrotiti nemirne in besne blazne le z lepo besedo in s pripomočjo primernih zdravil; ako se nam pa to potem načinu ne posreči, osamotimo blaznega na dve ali tri ure, in kmalu se pomiri tako, da more zopet bivati med drugimi. Vsak nagovor, vstop v celico, ali če se moramo dotakniti blaznega, zgodi se z največo krotkostjo in zmirom tako, da se bolnik ne vstraši in ne razburi. Tako ravnanje je pa le mogoče, Če ima zdravnik v dobro vredjeni blaznici tudi veliko število dobro-voljnib, inteligentnih in neutrudljivih strežajev na strani. Za nekatere izvanredne slučaje se poslužujejo zdravniki, kakor na Angleškem, tako tudi drugod, vendar še neke sile, to je, „jopice za silo" (Zwangsjacke). Ta pripomoček je včasih potreben pri takih blaznih, ki se hočejo usmrtiti, in pri onih, ki so silno nesnažni. Ne smemo se tedaj čuditi, da ima prosto ljudstvo pa tudi izobraženi svet še dandanes mnogo presodkov in tak strah pred blaznicam , da sorodniki izročijo le po dolgem premišljevanji na umu bolnega človeka^ blaznici. Še le začetkom tega stoletja se je jelo bolj razšir-jevati prepričanje, da blazni niso hudodelniki, ampak le milovanja vredni bolniki vsled bolezni v možganih ali čutnicah. Nenaravni občutki, prečudno zmedene misli, zmešani govor, nemirno, včasih prav divje obnašanje: to so le znamenja bolezni; primeriti se morejo bolečinam in občutkom, ki jih imajo na srcu bolni, fantazijam onih za senom zbolelih ali onemu hudemu nemiru, ki sili za vročnico bolnega človeka skočiti s postelje ali skozi okno. Tako zdravniško spoznanje postalo je temelj se- •k 124 danjemu ravnanju za vpešno oskrbljevanje in ozdrav-Ijevanje blaznih. Tukaj hočem navesti nekaterih slučajev iz lastne prakse; razvidi se iz njih, da je pravo spoznanje telesne bolezni blaznega prvi in najbolj imeniten korak ozdravljanja. Neka mlada gospica Slovenka bila je vsled revščine starišev primorana poiskati si službe v Trstu. Morala je tam opravljati težka dela; vsled presilnega napenjanja telesnih svojih moči zbolela je za hudo vročino in senom. Mati prepelje ša bolno hči v hudi zimi domu. Komaj tri dni doma, zblaznela je. Strašni občutki jo morijo ponoči in podnevi; vedno kriči, da je pogubljena, da ne sme živeti, vidi pred seboj strašanske prikazni, ki so bile vzrok njenega vednega nemira. Pripeljana v tukajšnjo blaznico kaže isti nemir in splošno nespametno vedenje. Poskuša se rešiti teh strahovitih občutkov, usmrtiti se hoče. Naj prvo popije steklenico petroleuma, kar jo pripravi v smrtno nevarnost; kmalu potem se obesi na železna vrata, a bila je še o pravem času odrezana. Potem požre tri solde — in ko je bilo tudi to brez vspeha, poskuša požreti precej velik križek svojega moleka (paternoštra), katerega iz požiralnika izvleči se mi je še posrečilo. Zadaviti se hoče skoro vsak dan, a ker smo zel6 na-njo pazili, ni dosegla svojega namena. Pokazala so se pa pri njej znamenja splošne brezkrvnosti. Posrečilo se mi je vsled pripravnih zdravil (katere sem ji mogel po umetnem načinu vbriz-gljati v kri) odpraviti to krvno slabost; začenjala se je telesno okrepčavati in postala je bolj mirna; prešle so počasi one hude morivne prikazni in začela spoznavati je napačno svoje ravnanje. Zato upam zdaj, da se popolnoma ozdravi. Drug slučaj. 30 let star hlapec, poprej ves zdrav, pameten in trezen človek, imel je opravke v neki vasi na močvirji. Da bi poprej prišel do omenjenega kraja, se podd čez močvirje naravnost tje v hitrem teku, skače Čez sto in sto grabnov ter ves spehan pije iz mlako vode in poje slabo klobaso. Prisedšega domii strese mrzlica; v hudi vročini začne divjati, pobija vse, kar mu pride pod roke, povsod vidi hudiča, ki ga hoče zgrabiti; silno smešno se vede v govoru in v vsem svojem obnašanji. V blaznici se vsak večer ponavlja isto besno vedenje; treba ga je bilo osamotiti zato, ker je bil eden najnevarniših bolnikov. Podnevi je bolj miren , vendar popolnoma zmešan; vizije in halucinacije ga iznemirjajo neprenehoma. Ni dvomljivo, da je bila blaznost njegova nasledek hude mrzlice. Dobil je v norišnici primernih zdravil in kmalu se je popolnem ozdravil. Dandanes niso blaznice več vetrišnice, ampak bolnišnice morajo biti, ki se le v nekaterih stvareh razločijo od navadnih bolnišnic, kakor to zahteva drugačno vedenje blaznih. Pa vsaj tudi bolnišnice niso vse enake; drugače so one, kjer se ozdravljajo vnanje bolezni, drugače porodnišnice, drugače za nalezljive bolezni itd.; vse pa imajo namen: ozdraviti ozdravljive, ali vsaj dobro oskrbljevati neozdravljive. Bolniki, ki iščejo pomoči v bolnišnicah, se razdelijo v tri vrste. V prvo vrsto spadajo oni, ki vstopijo v prvič v bolnišnico, se ondi ozdravijo in se nikdar več ne vrnejo tje, — v drugi vrsti so bolniki, ki se sicer tam ozdravijo, pa sčasoma zopet iščejo pomoči, bolehajo namreč za jetiko, mrzlico, revmatizmom in za raznimi unanjimi bolezni, ki se včasi kmalu in večkrat ponavljajo in vzročujejo njih večkratni vstop v bolnišnico; — v tretjo vrsto pa spadajo oni, ki so neozdravljivi; si zaslužiti ne morejo ničesa, pa jih tudi žlahtniki njihovi ali njihove domovinske občine ne morejo oskrbljevati, ker dad6 sila veliko opravila in potrebujejo vednega nadzorstva; taki bolniki morajo tedaj toliko časa v bolnišnici ostati, da končajo ondi svoje življenje. Enake bolnike najdemo tudi v blaznicah. Nekateri se v kratkem ozdravijo in ostanejo pa zrni-rom zdravi; drugi se vrnejo večkrat, posebno pijanci, ki vsled presilnega pijančevanja zblaznijo , in konečno oni ubogi neozdravljivi blazni, ki so popolnem zmešani, sebi ali družim nevarni, in zato nikdar ne smejo zapustiti blaznice. Ni tedaj res, da le bolezni uma so neozdravljive in da se le te bolezni lože in večkrat ponavljajo, kakor druge bolezni. Imajo pa bolezni uma to posebno lastnost, da so le redkokrat ozdravljive zunaj blaznic zato, ker potrebujejo posebnih in raznovrstnih zdravstvenih pripomočkov. V raznih deželah so tudi navadne bolnišnice razdeljene v zdravilnice in pav hiše za onemogle in neozdravljive. V nekaterih deželah in nedavno so se tudi blaznice strogo ločile v hiše za ozdravljive in neozdravljive blazne. V zadnjem času se je pa taka ločitev opustila; spoznalo se je za bolje, da ste obe vrsti blaznih v eni hiši, pa ločeni so v raznih prostorih blaznice. Navod tej spremembi je bilo spoznanje, da potrebujejo tudi neozdravljivi blazni včasih onih pripomočkov , kakor jih je treba ozdravljivim in ravnokar zbolelim, in da mora tedaj uprava blaznice biti enaka za obe vrsti blaznih. D*ije je skoro tretjina neozdravljivih blaznih v norišnicah za raznovrstna dela jako pripravna; ta delavnost toraj v blaznicah, v katerih bivajo ozdravljivi in neozdravljivi, koristi vsem. Med neozdravljivimi so tudi nekateri taki, ki poznajo svojo bolezen, ki so prav radi v blaznici in cenijo njeno upravo. Taki bolniki raznih stanov so za ozdravljive in prebolele velike vrednosti; oni jih tolažijo in razvedrujejo ter preganjajo jim marsikatere pre-sodke. Ce tudi sami blazni, so vendar deloma zdravniki drugim blaznim. Napačno bi bilo toraj, ločiti take koristne bolnike zavoljo neozdravljivosti od ozdravljivih. Neopravičen presodek je, da je združba neozdravljivih škodljiva ozdravljivim; le posebne lastnosti bolezni, ki se pa nahajajo pri blaznih obeh vrst, imajo škodljiv upljiv na bolne na umu, zatoraj je pa tudi razdelitev in ločitev bolnih po lastnostih bolezni ia različnih osebnostih nepogojno potrebna. (Dalje prihodnjič.) Blaznice (norišnice), kakoršne morajo biti, in kaj je njih namen. Spisal dr. Karol Bleiweis, primarij deželne blaznice Kranjske. (Dalje.) Nalog blaznic je tedaj dvojni: 1) ozdravljive bolnike popolnem ozdraviti, 2) pri neozdravljivih delati na to, da se odpravijo vsaj najbolj nadležne prikazni ; če pa so popolnem neozdravljivi, oskrbeti jim primerno postrežbo. Po teh načelih se ravna v blaznicah ozdravljevanje blaznih, pri katerih se nikdar ne sme pozabiti, da so telesno, to je, na čutnicah in možganih bolni. Razume se tedaj zato samo po sebi, da se nič ne doseže s kreganjem, žuganjem in opominjevanjem, ampak da le s previdnim zdravniškim ravnanjem se da kaj doseči. Tu ni kraj, naštevati zdravila, raznovrstne kopelje 139 140 i. t. d., katere se vspešno rabijo pri blaznih, le nekaj mi je treba posebno omeniti, namreč primerno hrano. Dostikrat pridejo bolniki v zelo revnem stanu v biaz-nico, v malo tednih se pri dobri hrani okrevajo ne samo telesno, ampak včasi minejo tudi najgrozovitejše in naj-nevarneje prikazni blaznosti. So bolniki, ki se doma ne dotaknejo nobene jedi, v blaznici pa kmalu jedo toliko , da se začno rediti, in to le zarad primerne hrane. Tu ni treba nikakoršne potrate; al bolnik mora dobivati dobre juhe, jajic, mleka, pečenke, pa tudi vina, kakor se dajeta za pomirjenje bolnikov makov sok in kloral. Primoran je zdravnik včasih tudi pri druzih boleznih premagati trmo bolnikovo z dobro besedo ali pa ga vsaj resno opomniti, ako ne uboga ukazov zdravnikovih. Isto tako ravna zdravnik v blaznici. Kakor pa zdravnik ni v stanu, ozdraviti pljučnico, drisko in druge telesne bolezni le z dobro besedo, ravno tako ni mogoče, ozdraviti blazne s samo lepo ali hudo besedo. V obče kažejo skušnje, da je bolje, ako se z ravnokar zbolelimi blaznimi in pri silni hudi bolezni le malo z njimi občuje in se opustijo vse tolažbe in vsakoršna žuganja. Popraševati malo , a bistro opazovati in natanko, — to daje zdravniku dosti gradiva za spoznanje bolezni. Bolni možgani so Jako občutljivi in potrebujejo miru, celo o samo t en j a, da se odstranijo vnanji škodljivi vplivi. To se tudi zgodi takrat, če bolnik z besedo in dejanjem postane nadležen ali celo nevaren; zdravnik je v tacih slučajih dostikrat primoran, nasprotovati željam in volji bolnikovi, da doseže svoj zdravniški namen. Napačno in škodljivo sočutje bi bilo, ako bi se spolnile vse zahteve blaznega zavoljo tega, da se ne jezi, kajti potem bi se zanemarilo pravo in vspešno ozdravljevanje. Kakor zdravilstvo v obče, tako je tudi zdravstvo blaznih zadnja leta velik korak naprej storilo. Zdaj ni več treba onih mnogovrstnih naprav, brez katerih poprej ni bilo nobene blaznice, da silno nemirni bolniki ne poškodujejo sebe ali drugih; z malo izjemami se sme pustiti vsem bolnikom prosto gibanje v blaznici. Ta veliki napredek v psihatriji (v dušoslovji) se sme primerjati napredku v kirurgiji (ranocelstvu), pri katerem se izvršuje lahko vsaka velika operacija po omoticah z eterom ali kloroforom. Ta iznajdba pripomogla je mnogo, in to po pravici, da je ljudstvo začelo bolj zaupati zdravilstvu, pa še važne je je to, da one omotice odstranijo bolniku bolečine in mu prihranijo nepotrebno in zelo nevarno napenjanje telesnih moči. Oskrbovanje neozdravljivih blaznih se ne razločuje veliko od oskrbovanja ozdravljivih, vendar je pri ravnanji z neozdravljivimi nekoliko razločka o tem, da bivajo te vrste bolniki po več let ali celo življenje v blaznici. Na ozdravljive bolnike, ki se vrnejo po prestali bolezni v kratkem k svojim poprejšnjim opravilom, se ne ozira blaznica toliko, da bi blazni v njej našli enake naprave in zabave , kakor jih imajo doma, pač pa mora to biti pri neozdravljivih, ki so prisiljeni bivati več let v blaznici. Blaznica nikakor nidelalnica, a vendar nobena reč ni koristnejša telesni in duševni zadovoljnosti bolnikov, kakor nekaka dobro izbrana in prav odmerjena delavnost. Zdravnik ni v stanu porabiti za delo vseh blaznih, kajti omenil sem že, da so tudi neozdravljivi, čeravno ne dolgo, vendar včasih silno razdraženi in nemirni; takrat, se ve da, je vsakaka delavnost nemogoča. Drugi zopet hitro propadejo telesno in duševno; taki potrebujejo zmirom in zmirom pozornosti in postrežbe, ker tudi za najbolj navadna dela niso sposobni. Samo po sebi se razume, da nimajo vsi bolniki enakega nagiba pečati se z delom, nekateri se celo ustavljajo vsakateri delavnosti. V tacih slučajih ima zdravnik skrb, izbu-jati in pospeševati veselje do dela. Razen izgleda, ki ga takim dajejo drugi delajoči bolniki, ni nič bolj pripravnega, da se izbuja v njih veselje do pridne delavnosti, kakor da se jim obljubijo majhna darila za to ali uno delo. Privoljenje nekaterih poboljškov, ki sicer niso potrebni, a so dostikrat zelo zaželeni, na primer : tobak, vino in kava sojv blazuicah imenitni zdravstveni pripomočki; včasi je pa treba izmisliti si še drugih po-boljškov in daril. Obžalovati je, če blaznica ne more pospeševati po takem načinu delavnosti bolnikov. Tem radodarniši je zavod v tej stvari, tem bolje in hitreje je zdravnik v stanu, sprijazniti celo duševno ne preveč oslabele bolnike z napravami, katerim se morejo podvreči v blaznici. (Dal. prih.) 148 Blaznice (norišnice), kakoršne morajo biti, in kaj je njih namen. Spisal dr. Karol Blei\veis, primarij deželne blaznice Kranjske. (Konec.) Kaj pa da naj dela bolnik v blaznici, se ne ravna samo po njegovem stanu in prejšnjem njegovem opravilstvu, ampak tudi po njegovem sedanjem duševnem stanu. Razen mnogovrstnega dela v hiši, na vrtu in polji, se porabijo bolniki pri rokodelstvih in mehaničnih delih, izobraženi kot pisarji itd. Ni ne treba, da se rokodelec v blaznici peča s svojim rokodelstvom; opravila na vrtu in polji so za-nj dostikrat bolj ugodna. Kaj in koliko naj dela bolnik, določuje tedaj zdravnik. Treba je v blaznici tudi odpočitka in razve-seljevanja. Včasi veča prijetna družba, boljša jed in pijača, ples, zabava na keglišči ali s kvartarni, kramljanje pri kozarcu pive ali kave, sprehajanje na vrtu ali daljši izleti, to so razveseljevanja, ki se morajo bolnikom dovoliti, čeravno blaznica zarad njih potrosi nekaj več. Tudi je treba, skrbeti za primerna berila, za duševna dela, katera blaznega ne vtrudijo; veselje do petja ali kake druge zabave naj se po moči goji. Tudi v naši blaznici skrbimo za to, da se zabavajo blazni primerno svojemu stanu in bolni osobnosti. Omenim tukaj le, da sem v minulem predpustnem času večkrat osnoval plesalne veselice, pri katerih so se sešli možki in ženske; plesali so z največo ogajenostjo, a se zmirom izgledno obnašali. Take veselica niso brez do* brega vspeha; marsikaka besna pomirila seje pri plesu in ostala tudi pozneje več Časa mirna in krotka; melanholični možki in ženske začeli so se razvedrovati tako, da pri marsikaterem bil je to začetek boljšega dušnega stanja. Nikakor pa se ne sme pozabiti na to, da mora blaznica zadovoliti tudi bolnike v verskem obziru. Skupne službe Božje, prejemanje sv. sakramentov, pogovori z duhovnom o težki telesni bolezni se tudi blaznim ne smejo kratiti. Se ve, da tudi o tem treba se je ozirati na duševni stan bolnikov in na osobnost njihovo. Zdravnik ne sme dopuščati, da bi si bolnik po svojem bolestnem nagibu brez mere belil glavo z verskimi stvarmi, v svoji otožnosti noč in dan le pokoro delati hotel ali da bi se v bolni prenapetnosti neizmerno gibal v verskih domišlijah, pa kratko rečeno, treba je ovirati, da ne postane vera in duhovnik igrača bolnim možganom. Da bi kdo mogel znoreti iz pretirane pobož-nosti, to misliti je nespametno (žalibog! da ima ljudstvo še zmirom take predsodke), a tudi se ne sme pričakovati, da bi v takih slučajih pogovori z duhovnikom imeli dober vspeh za bolezen. Tukaj velja popolnem ono, kar sem že omenil, o potrebi duševne zmernosti. Ako se vsi pomočki, zdravstveni in nezdravstveni (primerna delavnost, potrebni odpočitek, razveseljevanja in po osebnostih odmerjeni razgovori z duhovniki) rabijo v pravem času in premišljeno, po tem se dostikrat posreči, da se bolniki zopet ozdravijo, a tudi oni, ki ne postanejo popolnem čistega uma, se tako zboljšajo, da morejo bivati zunaj blaznice, si kaj prislužiti in živeti pri svojih kot koristni družniki človeške družbe. Ostane jih pa vendar še mnogo, ki morajo za zmirom bivati v blaznici. Tem nesrečnežem, ki so duševno popolnem onemogli, mora blaznica priskrbeti človeku primerno bivanje in jih tako obvarovati še hujšega duševnega propada; ozirati se je tedaj treba previdno na njihove telesne slabosti, za katere morajo imeti do zadnjega dihljeja primerno in dostojno postrežbo. Tako ravnanje je dolžnost humanitete in nalog blaznice. To se mora pri takih bolnikih ravno tako vestno in popolno zgoditi, kakor pri ozdravljivih, pri katerih je zdravnikova naloga veliko bolj dobrodejna in truda bolj vredna. Ker pa smo prepričani, da imamo v blaznici le z bolniki opraviti, in da je najvišja stopinja duševne onemoglosti tudi le znamenje bolezni, zato moramo tudi o duševno najbolj propadlem bolniku vedeti, da imamo človeka pred sabo, in ž njim, ki je, kakor vsak nas, Božja stvar, ravnati priljudno in človeško. Naj omenim tukaj še to, kako naj občinstvo ravna z zblaznelimi, ako jih hoče odpeljati v blaznico. Nikdar naj bi se blazni z goljufijo ali zvijačo ne skušali spraviti v blaznico, kajti to napravi slab vtisek na bolnega, in zelo zadržuje ozdravljevanje. Evo tak slučaj! Gosp. K., paralitičen bolnik, bil je po svojih spremljevalcih z zvijačo pripeljan v blaznico, češ, da popotujejo zarad neke trgovine v Ljubljano. Gosp. K. imel se je za popolnoma zdravega in torej nikdar ne bi bil privolil preseliti se v kako blaznico. Njegovi spremljevalci, zapustivši ga, odidejo. Kmalu potem, ko si je ogledal prostor laži-hotela, začne strašno divjati. Ni mi ostalo druzega, nego to, da mu povem resnico. Zdajci pa začne kričati, grozno psovati goljufivce, in tako divjati, da sem ga moral osamotiti. Po zelo razburjeni noči skuša drugi dan pobegniti; ker pa se mu to ne posreči, noče se cel6 nobene jedi dotakniti, čeravno je bil poprej pri izvrstnem apetitu. Potem se ga loti halucinatoričen delirij z domišljijo velečasti. Kmalu vendar postane bolj miren , a nikdar ni pozabil zvijače svoje rodovine, po kateri je bil v blaznico pripeljan. — Takih slučajev se ne manjka. Ker pa napravite laž in zvijača zmirom slab vtisek na človeka , ki je na duhu bolan, toraj naj se žlahta in tudi hišni zdravniki izo-gibljejo tacega postopa aj a. Ni treba, da se bolniku pove, da ima priti v blaznico; zadostuje, če se mu reče, da potuje k zdravniku, v čegar hiši bode našel še vec enako bolnih, — tu se bode za nj primerno skrbelo, — dotični zdravnik je poseben izvedenec o takih boleznih, — njegovim vredbam o stanovanji, živežu in zdravilih se ve da se bo treba podvreči itd. Ce tu^i se takemu prigovarjanju bolnik še zoperstavlja, vsaj ne bo mogel nikomur očitati, da je bil ogoljufan. Le nekoliko energije je treba in blazni se bo po poti kmalu pomiril. Vsakako se bolnik, ki ni po sili bil pripeljan v blaznico, poprej pomiri, kakor tak, ki je bil po zvijači v njo vrinjen. Naj konečno še povem, kako naj ravnajo ljudje zunaj blaznice s takimi, ki so ravnokar zblazneli (znoreli). Taki naj se iz dveh ozirov, kakor hitro je mogoče, izročijo v norišnico: prvič zato, ker se v njej hitreje boljša bolni um, — drugič je pa to tudi na* 149 korist žlahti ali deželi, ki ima plačevati stroške oskrbovanja v blaznici. Neozdravljivi in siromaški bolniki, izmed katerih je komaj polovica za razna dela v blaznici porabljiva, narejajo zarad večletnega bivanja ondod deželi, to je, davkeplačevalcem velike stroške. Skrbeti je tedaj dolžnost vsacega rodoljuba, da se vse odstrani, kar brani hitri duševni propad na umu bolnih, in da se tako deželni stroški za oskrbljevanje blaznih izdatno zmanjšajo. Skušnje učijo zdravnike, da se pred kratkim časom zblazneli tem hitreje pomirijo, čem hitreje se preselijo v dobro vredjeno blaznico in se tako odtegujejo vnanjim škodljivim uplivom. Tudi imajo zdravniki v blaznicah take zdravstvene pripomočke in naprave na razpolaganje, da morejo oni hitreje zatreti bolezen, kakor drugi zdravniki, ki se ne pečajo s takimi bolniki in tudi nimajo potrebnih pripomočkov pri roki. Vsem tedaj , ki imajo o žalostni osodi blaznih kaj odločevati, mora biti sveta dolžnost, da prav hitro izročijo ravno na umu zbolele blaznici. Naj tedaj tako sprevidno ravnanje — kedar se pri nas bode odprla obširna nova deželna blaznica — župani, duhovniki in vsi ljudoljubi o interesu bolnih in deželnega zaklada vedno imajo pred očmi! Le malokrat so se dozdaj pošiljali ravnokar zboleli v blaznico, večidel dohajajo v njo že skoro neozdravljivi, ki so bili doma prav slabo oskrbovani in so že vsled tega na umu popolnem onemogli. In prav to je bil tudi glavni vzrok, da je stara naša blaznica prenapolnena bila, ker večina tacih nesrečnih neozdravljivih blaznih ni je v stanu več zapustiti, zato pa naraščajo stroški tako silno! Naj bi te moje besede, ki sem jih spisal iz žive ljubezni do nesrečnih naših deželanov, katerim se je pamet zmešala, in v iskreni želji, zmanjšati deželi bremena velikih stroškov, ne ostale klic upijočega v puščavi! Ako sem dosegel ta svoj namen, tolažila me bode zavest, da sem izpolnil dolžnost težkega svojega poklica.