Revija SRP
/Svoboda, Resnica, Pogum/
Letnik 14, oktober 2006 shtevilka 75-76
Izdajatelj revije
Naslovnica Izbor likovnih del Tisk
Urednishtvo Urednishki odbor
Narochila, prodaja Izposoja na dom
Izdajo omogochajo ISSN 1318-1912
Revija SRP /Svoboda, Resnica, Pogum/ zavod za zalozhnishtvo na podrochju kulture in umetnosti, Ljubljana m.sh.1339427, d.sh.71461965, b.r. 10100-0038333910 e.m. urednishtvo@revijasrp.si i.a. http://www.revijasrp.si
Henrik Marchel, Brez naslova, 1965
Damir Globochnik
VED d.o.o., Ljubljana
Revija SRP, Prazhakova 13, 1000 Ljubljana
Rajko Shushtarshich - odg. urednik,
Ivo Antich - lektor in korektor,
Lev Detela (Dunaj) - neprevedene knjige,
Damir Globochnik, Branko Lipnik - likovna priloga,
Franko Bushich (Split), Matjazh Jarc,
Jolka Milich, Bogdan Novak,
Just Rugel (Moskva), Iztok Vrhovec
Knjigarna KONZORCIJ, Zalozhba Mladinska knjiga, Slovenska 29, 1000 Ljubljana
Slovanska knjizhnica, Einspielerjeva 1, p.p. 2670, 1001 Ljubljana
sodelavci v reviji
Vsebina
Milena Merlak Detela	Upanje (v sanjah)	4
Simon Jenko	Ognjeplamtich	5
Matjazh Jarc	Zgodovina	15
Iztok Vrhovec	Svitanje	18
Matej Krajnc	Vse zaudarja po tishini	24
Mihael Lajlar	Navodila za uporabo	27
Franko Bushich	Sech(a)	29
Marina Moretti	Obsedenost	31
Emily Dickinson	Morje	38
Sonja Votolen	Oaza miru	39
Bogdan Novak	Sizifove muke	43
Iztok Vrhovec	Zhivalski vrt	47
Boris Vishnovec	Od Gospe svete zvon, I	55
/Zagon tiskarskega stroja/
Lev Detela	Tri zvezde, XIV	64
Iztok Vrhovec	Mozhicelj /igra/	77
Henrik Marchel	Likovna dela /reprodukcije slik/	96
Damir Globochnik	Raziskovalec abstraktnega izraza /Marchel/ 105
Brane Velikajne	Knezhji obred /grafichni listi/	108
Damir Globochnik	Brencelj v koledarjevi obleki	111
Ciril Gale	Od zgodovine do prazgodovine /Manchek/ 117
Marjan Manchek	Selitev /iz stripa/	118
Ivo Antich	Janez & Jovan /strip - karikatura/	119
Andrej A. Golob	Chasovni stroj	120
Bogdan Novak	Novinarske race	122
Bojan Forshchek	Aforizmi	125
Ivo Antich Ivo Antich Ivo Antich
Chlovekov razvoj Dimitrij Balashov
Za zgodovinski spomin Bogdan Novak Lucijan Vuga
Epigramizmi: Anti(ch)kronika Popare
Mnozhichnomedijske belezhke. Kaj je Rusija?
Na zachetku je bila beseda ... Divje babe
Iz zgodovinskega spomina
Branko J. Hribovshek Imeni Raetia in Schwyz
Neprevedene knjige Lev Detela
Chitalnica Lev Detela
Vprashalnica Jolka Milich
Moch literarne vechjezichnosti /Wintersteiner/
Dve novi koroshki pesnishki zbirki:
Pesmi in zgodbe iz koroshkih grap /Haderlap/
Slike razpolozhenjskih stanj /Hrobath/
O prevajanju in poeziji, IV
Dokumenti, prichevanja Dokument 1
Jolka Milich	Zhe spet o Bredi Smolnikar
Dokument 2
Vasko Simoniti	Odlochba
Dokument 3
Ivo Antich	Pritozhba
126 130 132
148
153 159
164
181
183
186
197 199 201
Milena Merlak Detela
UPANJE (V SANJAH)
belo
cvetochi macesen kot ga lahko samo sanjash delezhen
neznane neprichakovane nezhnosti na presunljivo zhivo zelenem bregu z razgledom v neskonchnost
(pesem izbral Lev Detela) IN MEMORIAM
Komaj so sodelavci Revije SRP nekako dojeli, da ni vech med njimi Lucijana Vuge, ki ga je »vzela pomlad«, zhe je na vrhu letoshnjega poletja prav tako neprichakovano z Dunaja prishla vest o smrti Milene Merlak Detela, sodelavke revije in soproge enega od sourednikov - pisatelja Leva Detele ter najpomembnejshe pesnice v literaturi slovenskega zdomstva.
Od rojstva leta 1935 v Zhibrshah pri Logatcu prek shtudija primerjalne literature in psihologije v Ljubljani do literarnega delovanja (objave knjig) v Trstu, Celovcu, Londonu z ustalitvijo na Dunaju sega pesnichin zhivljenjepisni lok. Vmes se je namrech avgusta 1960 zgodil »veliki skok« (skupaj z Levom) iz takratne tesnobne jugokomunistichne federacije v sosednjo, a »psiholoshko« kar dalech na Zahod odmaknjeno Avstrijo. Pisala je pesmi in prozo ter prevajala v slovenshchini in nemshchini; njeno uveljavitev v novem okolju izprichuje avstrijska literarna nagrada Theodorja Kornerja. Objavila je vech zbirk pesmi, leta 1997 pa je Mohorjeva zalozhba pod naslovom Svet svitanja izdala pregled njenega 40-letnega pesnishkega in proznega ustvarjanja s spremno besedo dr. Denisa Ponizha, ki med drugim tudi omeni, da se zadevna knjiga slovenskemu Ministrstvu za kulturo ni zdela vredna podpore...
Svojo pesnishko-zdomsko usodo je domislila s shirokim izraznim razponom od modernistichnega (neo)ekspresionizma do (neo)avantgardizma (tudi v Zagorichnikovem WE) in se pri tem znachilno dotaknila tako desetnice (knjiga Die zehnte Tochter, 1985), izgnanke v slovenski ljudski mitologiji, kot v pesmi Noch z Emilijo Dickinson tudi najvechje amerishke pesnice (po nakljuchju navzoche v prichujochem SRPu). V isti reviji je leta 1999 (sht. 33-34) objavila naslednje, danes morda she posebno znachilne verze: »Ne, smreke ne morejo ubezhati: / njihove korenine ostanejo / tudi v smrti zveste / vedno istim tlom.«
(Ivo Antich)
Simon Jenko
OGNJEPLAMTICH
Ko Jazon z ropom zalega dekleta iz Kolhide kopita je pobral, po kopnem in po mokrem mnoga leta je blodil in je mnogo rev prestal; se zadnjich bliz' Golovca je ustavil in tu Ljubljano belo je postavil.
Ko zima ne bila bi gospod'vala, ko Jazon je chez nashe kraje shel, she dan'shnji dan Ljubljana bi ne stala in jaz pa tudi peti ne b' imel, kar s'cer vam gode moja pevska zhila; Ljubljana mi junaka je rodila.
Iz daljnih krajev pridejo novice, (prisezhem ne, da iz Francoskega), da, che dotakne roka se rochice, to mrtvim mizam c'lo zhivljenja da, tako, kot — vrag! izgleda ni dobiti, za zdaj ga morate mi odpustiti.
I bolcar i kvadril sta zdaj zastala in hitra polka vech se ne vrti; le miza vsaka je tako plesala, da rekel bi, sam Kurent gode ji; kot stekla skache in pred ne pochije, da dve nogi ali vse shtir' s' odbije.
Pri »belem orlu«, v krchmi dobro znani, okroglo mizo rok deset tishchi, pa trmasto ta plesati se brani, v deset mezincih ni zadost' mochi. Al' so elektrichnost zhe vso oddali? Al' mar je niso she nikdar poznali?
Kateri vzrok je tukaj bil, ne vemo, to mizotishci ved'li so sami, kar vemo, to pa radi vam povemo, da mizotishci so chutili vsi: da enega le manjka tu junaka, in ta junak je Ognjeplamtich Jaka.
»Volka imenuj, pa se ti prikazhe«, pregovor nashih modrih prednikov, kateri she danashnji dan ne lazhe, ki ga potrdi c'lo dokazek nov, ker zdajci se odprejo vrata sobe, v njo stopi mozh dorashchene podobe.
Predolgo pach postalo bi berilo, da od junaka vse, kar znam in vem, povedal bi; zato bo zadostilo, da le ob kratkem vse povrh povem; in dolgo tu tako ne gre kvasanje, ker epos dalje dirja, terja d'janje.
Le to she vsak (za pricho 'mam zdravnika) verjeti sme mi srca mirnega, da v Jaku tista je krepost velika, ki zove se virtus prolifica, to gosta, dolga brada zna skazati, in bolj kot treba, marsik'tera mati.
Ker vemo, da dve prichi zadostite, nihche pach tretje terjal nas ne bo, zatorej dragi bravci pripustite, da pripovest zopet poprimemo; sicer c'lo cenzorjev kater' poreche, da nam retorish Hipokrena teche.
Koj Ognjeplamticha so medse vzeli, ki delati z mezinci je zachel, da udje s'cer so delopust imeli, rechi ne smem, nihche bi ne verjel, ker znano je, che roka se ne gane, nam noga she, oko in nos ostane.
In noga Jakova zares imela opravit' je pod mizo vedno kaj, ker lepa Lenka onkraj je sedela, to je naravno in tako naprej, posebno che kdo pride iz namena, da v sebi zbudil bi mochi plamena.
Al' kaj da miza dan's plesati noche? Ne vemo, che verjeti je, al' ne, al' vemo vsaj, da ni prav nemogoche, kar se med druzhbnike raztreslo je: da Jaka fluidum je ves odvodil, ker vedno drugim je po nogah hodil.
Zdaj, Amor, strune hotel bi napeti, na Pegazu v visost bi se podal, bi 'tel visoko pesem tebi peti — da bi se le faruceljnov ne bal, zakaj, che ti bi jezni padli name, reshenja ni ne tu ne onkraj jame:
Zato z molchanjem te ne bom razzhalil, pach malo mar ti je za nasho chast, al' da najvechje si srce upalil, to bolj povisha tvojo velichast, ker, ker je Jakovo telo najvechi, srce je ergo tudi, smemo rechi.
Che ljut pozhar v nesrecho chedne hishe neusmiljeno razkazhe svojo moch, se z novim plenom dviga vedno vishe in v dneva luch prebrne mrko noch; ta moch plamena vendar ni she taka, kakrshno v srcu svojem nosi Jaka.
Skor' vsak iz sobe grede nejevoljen, na licih tega brati ni tezhko, le eden videti je zadovoljen, rudech, vesel, da kmalu ne tako; saj drugim vsem je miza nagajala in Ognjeplamticha le z jezo ni navdala.
Al' Lenka tudi se je zanj unela, tega zapeti nam she moch ni zdej; to ravno je zastavica she cela, ki bo uganka nam shele poznej' ko Jaketa prihodnost bo uchila, kako ljubezen se mu je vrnila.
V shtacuni majhni so naprodaj sveche in milo tudi prav dobro se v nji dobi. Al' to al' druz'ga kaj ljudi tja vleche, gotovo rechi pach mogoche ni; ker che potrebno rech chlovek kupuje, al' mar kaj zoper njega to sprichuje?
Verum tamen gotova je resnica, da kupchevavci vech'del moshki so, in ti she mlada in cvetecha lica, da vse naravno vidi vsak lahko: mladi se sploh le pozno spat podamo in lica bela tud' radi imamo.
Sicer ljudje si brusijo jezike (le nevoshchljive babe, predkone), da vzrok je Lenka, dekle rajske dike. (Besede zadnje tri so s'cer moje, al' ker resnico golo sem izustil, spodobi se, da vsak mi bo odpustil.)
Tako je tudi predkone verjetno, da, che dan's Jaka tud' v shtacuno gre, hudi jeziki Lenchiko prijetno z njim v zvezo d'jali bodo, to se ve; in ker jaz publikum imam v chisli, ne bom ustavljal se njegovi misli.
Olikan'ga po modi najnovejshi, le glej, kako stoji mu zajchji frak, kako mu od pomade najmastnejshi frklja se in se bliska lasek vsak, in brada biksana je in stesana, da para nima cela ji Ljubljana.
In zdajci znovega oprani lice kot grenadirjev dvojica meje; in bele roke v bele rokavice zavite, kot zvezane dol' vise; in noga resno za nogo koraka, oshabna takega nosit' junaka.
Velika srecha res je za device, da dan je jasen, kakor miza pot, ker srkale kofete so, slashchice pod hrushko, pod kozolcem in povsod, saj vem, da ime kraja vam ni tuje, po nemshko ga Slovenec imenuje:
ker naj v Ljubljani bi bile ostale, zastavim srajco in dolge lase, da reve vse bi se bile uzhgale enako slami (suhi, to se ve), che videle b' b'le Jaketa v lepoti, ki, stavim, da she vsako nuno zmoti.
Le bravci z mano! Dalje ga spremimo in glejmo, kaj da storil bo junak; pred za zamero Amorja prosimo, che priche bodemo njegovih zmag. Vemo, da on na skrivnem rajshi snuje, vendar tud' slave vchas' ne zanichuje.
Che chlovek pride kupit kaj v shtacuno, kako lahko pogovor se zachne! Zdaj pride se na ono, zdaj na ono, in tak pogovor urno dalje gre, in che kdaj vmes tud' kaka shala pade, dekleta slishijo kaj tac'ga rade.
In Ognjeplamtich dobro zna kramljati, iz majhnih, brezpomenknih s'cer rechi mu shala je spet shalo osnovati, da se iz starega novo rodi. Takim ljudem pach Amor rad pomaga, da je na njihni strani slavna zmaga.
In da z najboljshim milom mu postrezhe, ki pa visoko na polici je, in ker ga Lenka tako ne dosezhe, pristavi rochno stol, nanj vstopi se z eno nogo — in ko se kvishk' steguje, se ena noga vedno bolj dviguje.
In dviga se in bolj se dviga krilo, da v Ognjeplamtichu ogenj plami in radost mu napenja vsako zhilo, obracha s silo tjakaj mu ochi, kjer nogavica malo zgor' kolena lepoto skrivati ochesu jenja.
In v srcu Ognjeplamtichu je vroche, neznana moch k tlom sili mu glavo; pa saj tu biti mirnemu mogoche ne bi bilo, naj bo Pogachar c'lo, Alojzij, che zapustil bi nebesa, obchutil bi elektriko telesa.
Skor' sodil bi, da sveche so se vnele, ki mirno s'cer nad Jakovo glavo brez znamenja zhivljenja so visele; al' zdaj pa brcati na moch zachno, menda, da bi prishle nekol'ko nizhje, lepoti bi postale malo blizhje.
Al' ker le iti po tezhivni mochi od nekdaj je navada shibkih svech, trop viribus unitis Jaka pochi v nesrecho las in suknje in pa plech; al' vechje ni kot pincheve nesreche, popolnoma so ga pokrile sveche.
Kdo kol' vesel bi take bil pomade? Tud' Jaka je rudech kakor puran, pa hitro zopet mu na misel pade, da Lenka je sprozhila tocho nanj, s komolcem namrech desnim v drog zadela pred njim umaknila svech se tropa cela.
In Ognjeplamtich sodi po pravici, da st'rila takega kaj ni nalash in da zameril bi se z'lo devici (tud' to previdi srcevnetich nash), che bi se nad misforchnom takim srdil, zato, kar mogel je, se nich ni mrdil.
S'cer Lenka v grbe svoj obraz zavije, pa kmalu kislica ji zgine spet, in kmalu iz oches ji spet zasije in dalje sije sonce kot popred; in ko na pravi kraj spet sveche dene, le Jaketu veljajo skrbi njene.
Imel she chlovek take ni nesreche! Ruine le od glave do peta, kih storile neusmiljene so sveche; in ne, kakor se vitezom poda, ampak zavratno nanj so se zagnale, da babe so, dostojno so skazale.
Kdo tak bi shel po ulicah Ljubljane? Jaz ne in Ognjeplamtich tudi ne. Nocoj pri Lenki torej on ostane, kar tudi nam samim po volji je, junaka le po potih vseh spremimo, gotov' prediva Muzam kaj dobimo.
Za soncem zhe odshla je zarja zlata, po zemlji razprostrla se tema, zaprla Lenka pri shtacuni vrata, je chez dvorishche v sobo svojo shla, in Ognjeplamticha dobimo v sobi v njegovi svechebojni ranki robi.
Al' drugo jojme! sitnost zdaj spoznamo: junak bo hotel lezhati chez noch in post'ljo ima Lenka eno samo, posebne dati torej ni nam moch; in che oba bi skupaj v eno djali, mladosti nashi slab izgled bi dali.
Pa ker prodajavka 'ma chistost v chisli, se sama tud' nevarnosti boji; skrbi, na vsako stran pazno pomisli, da Jaketu za post'ljo kaj dobi, in ni zastonj glave si ubijala, kraljica vseh devic ji svet je dala.
Od svojih dveh blazin eno oddati dekletu milost zdaj veli, s priklado mnogo drugo she postlati skrbno junaku svojemu hiti; s pogovori ga jasnimi zvedruje, se shali, se vrti, se posmehuje.
In ker je noch ustvarjena za spanje (znabiti, da s tem rekli smo prevech, da je ustvarjena le za lezhanje, bi znal posebne bazhe chlovek rech': mi bi lazhnika s'cer ga ne dolzhili, al' svojo vendar zraven bi trdili),
ker noch tedaj je stvarjena za spanje, tud' Lenka spravljati se kmal' zachne: da upa pa pred Jakom tako d'janje, devicam nashim pach v glavo ne gre; mi bi jim s silogizmom to skazali, al' epos simplex z njim bi odrekali.
Obleka za obleko odletela, le belo krilo krije she telo, od vrata ruta zhe slovo je vzela, od noge chevelj zhe je vzel slovo in drobni dve se vidita nozhici, dve beli krijeta ju nogavici.
Tu nehash ti nebeshka fantazija, resnici slavno zmago prepustish. Tak' ob izrazih misel se ovija kot ob pomladnem cvetju vetra pish, izpolni vse skrivnosti pred neznane, najskrivnejsha neznana ne ostane.
Tud' Ognjeplamtich hitro zdaj se sleche, na nizko post'ljo vrzhe se pochez. Sam vrag ve, kaj tako ga k tlom uleche! Al' kot bi videl slavo treh nebes, nakvishku se ozira nepremaknjen, je v sedmo predkone nebo zamaknjen.
In preden svecho Lenchika upihne, obrne k Jaketu se she na smeh. Ugasne luch in tak' glasno izdihne, da glasen jek zaslishi se na tleh: chez posteljo na tleh devica stopi, al' oh! spotakne se in nanjo lopi.
Kaj lopi! Muza, al' se ne sramujesh, da tak' neotesano govorish, ko take avanture popisujesh, ki jim enakih koj spet ne dobish? »Al' oh! spotakne se in rahlo padka,« veliko bolj bi b'la beseda sladka.
Kdor pade, pach lezhi, dokler ne vstane, in kdor ne more, tudi vstal ne bo; in da se Lenka skoraj nich ne gane, zadolzhil Ognjeplamtich je z roko, ki trdo ob telo se je ovila in ena v temi ribe je lovila.
Oj ne! nikakor ne, nekdo izdihne, in koj nato se chuje cmok in cmok in tri minute in spet vse utihne, le vchasih se globok zaslishi stok in glas, kater' enak ni govorjenju, golobjem' bolj podoben je gruljenju.
Ko pride zora, zmagavnica mraka, svoj hrup po ulicah zachno ljudje; tud' Jaka zhe na ulicah koraka, v skrtacheni obleki, to se ve. In kmal' doma pri kavi ga dobimo, pri jedi je, nikar ga ne motimo.
OPOMBA K JENKU
Ob 170-letnici izida Krsta pri Savici (april 1836 v 600 izvodih) se zdi bolj kot ta Preshernova »povest v verzih«, o kateri je povedano tako rekoch zhe vse, med drugim tudi to, da je »plagiat« po Mickiewiczevem Konradu Wallenrods v dolochenem smislu aktualna Jenkova zoper Krst naperjena parodija - komichni ep Ognjeplamtich (datiran 28. 3. 1855; prvich »objavljen« v rokopisnem listu ljubljanskih gimnazijcev Vaje v shol. letu 1854-1855; zvezek z epom je danes izgubljen; tiskan izid shele 1921 v Jenkovih zbranih spisih z nasl. Ognjoplamtich). Znachilno je, da ima Ognjeplamtich isto shtevilo kitic (53) kot Krst (brez Urada) v Poezijah 1847 (1836 kitica manj), le da so Preshernove osemvrstichne (jambski enajsterci), Jenkove pa shestvrstichne (jambski enajsterci s po dvema desetercema).
Kakor Presheren je tudi Jenko lirik in satirik (klasicistichni »ideal« starorimskega pesnishtva). Kot je vrh Preshernove satire pesnitev Nova pisarija, ima pri Jenku enak pomen Ognjeplamtich, navadno le redko in mimogrede podcenjujoche omenjana mojstrovina, ki povrshnemu pogledu lahko daje vtis nekakshne humoristichno-verzifikacijske vaje (tudi Presheren je svoj Krst oznachil kot »metrichno nalogo«). Pozornejshemu branju pa se Ognjeplamtich razkrije kot kljuch Jenkove »generalne dekonstrukcije« preshernovske romantichne literarnoideoloshke strukture: v vsebini, jeziku in obliki nachrtno zastavljen, do podrobnosti rafinirano domishljen, daljnosezhen, presenetljivo zrel in pomenljiv »literarni program« komaj polnoletnega srednjesholca. Vsebinski in izrazni vzvishenosti Krsta z njegovo neuresnichljivo zemeljsko ljubeznijo med vojskovodjo Chrtomirom in devishko svechenico Bogomilo je s karikirano banalno retoriko zoperstavljen naturalistichno prozaichen koitus med imensko enako znachilnima »junakoma«: gizdalin Jaka Ognjeplamtich (ime aluzija na izrecno omenjeno »virtus prolifica«, jakost, moch, po bibl. Jakobu, »borilcu z Bogom«; priimek zhe kar pornografska aluzija, hkrati tudi feniksovska) in shtacunarka Lenka (aluzija na lenobnost, podomachena Helena, tj. gr. blestecha kakor lat. Julija, torej glede na Presherna chista »anti-Julija« in »anti-Bogomila«, tudi slovenska »anti-kraljica« glede na Alenko, »turshko« zheno mitskega kralja Matjazha, ki se je po legendi bojeval proti Kristusu in Bogu). Ne gre namrech le za preprosto populistichni ljubezensko-komichni ep, kot je najvechkrat oznachevan Ognjeplamtich, temvech gre predvsem za briljantno invertirano satiro na stvarni geohistorichni kontekst (na zachetku poudarjen celo z Jazonovo »ustanovitvijo« Ljubljane) z njegovim provincialno, malomestno zagovedenim normativizmom in parvenijsko-kramarskim (»tranzicijskim«) »svetovljanstvom«, ki marsikaj skusha urejati tudi s »pod-miznim spiritizmom«... Seveda protipreshernovska parodija ne pomeni poskusa nekakshnega pobalinskega izniche(va)nja Preshernove velichine, marvech gre za izpostavitev nujne znotrajliterarne dinamike v drugachnih druzhbeno-idejnih razmerah. Pesniti kot Presheren po Preshernu ni mogoche, Jenkov pesnishki idiom pa je she danes zhiv in tvoren.
Cheprav je zhe Jozha Glonar Ognjeplamticha oznachil kot »vzor humoristichnega epa. visokih umetnishkih kvalitet« (cit. Urednikov uvod, S. Jenka zbrani spisi, 1921, str. XIV) in ga je Anton Slodnjak omenil kot parodijo Krsta pri Savici (Zgod. slov. slovstva, II, 1959, str. 242) ter ga je izpostavil cheshki raziskovalec Karel Krejchi (1964), je ostal v senci. Shele Boris Paternu je vsestransko in temeljito osvetlil njegov pomen (Pogledi na slov. knjizhevnost, I, 1974), tudi z vidika vplivov nemshkega pesnika J. A. Blumauerja in Byronovega Don Juana (prvega je omenil zhe Glonar, drugega Slodnjak v nav. d.). V Reviji SRP47-48 (2002) Lev Detela omenja Ognjeplamticha v eseju Pomislek o stanju v slovenski literaturi in v predstavitvi knjige Marije Mitrovich Geschichte der slowenischen Literatur (avtorica temu epu dolocha vidno mesto).
Izbor in opomba Ivo Antich
Matjazh Jarc
ZGODOVINA
- akrosonat -
Zarezana in pogubljena pod skladi chasa zakopana nad tiho vechnost izrojena raztrgana nemoch spomina med galaksije razprshena nedojemljiva zgodovina podarjena in zhrtvovana pozabe slast in bolechina grozljivo slana mrtva hrana
Grozljivo slana mrtva hrana vampirjem zheja poteshena vesolju neskelecha rana med svetlim prahom izhlapela in med ozvezdji razmetana razbeljena in zoglenela na sonchni ogenj nalozhena kjer bo brez milosti gorela odpisana nepoteshena
Odpisana nepoteshena iz nicha zhge iz nicha vstane beseda neizgovorjena ko smrt umira pod zhivljenjem nad njim ljubezen je rojena in srecha ljubi se s trpljenjem zaprta v kozmichne dvorane zastrta s praznim hrepenenjem drsi pod chase razdivjane
Drsi pod chase razdivjane doni brez zvoka brez odzvena in pije morja oceane drobi planete nad praznino za sabo zhrtve zamolchane zapushcha pod neba gladino umira sama nerojena in trga lastno drobovino obsedena in zaslepljena
Obsedena in zaslepljena kaplja v chlovekove mozhgane in izhlapeva razprshena nazhrta smrti nepreshtetih z morilskim vonjem prepojena pod luch spoznanj nerazodetih razseva misli nezaznane iz njenih od bogov prekletih vekov zvenijo smrtne rane
Vekov zvenijo smrtne rane neskonchnost joche izigrana in nerazumljena ostane globoko vtisnjena v spomine pozabi vechni darovane a smrtna rana ne izgine ne zaceli je moch neznana ki vre iz mistichne daljine iz ust poeta modrijana
Iz ust poeta modrijana iz ust luchi tema nastane s sinjino smrti obsijana in chrna morja zagorijo jechijo mesta razdejana jekleni svodi se talijo poti z okostji tlakovane med niti zvezd se izgubijo nad dolga tisochletja tkane
Nad dolga tisochletja tkane usode pot gre razorana nad nas trenutkom darovane pretemna senca zgodovine prihodnosti nedokonchane privid nejasni ne izgine zveni ko sila razigrana prshi iz vechnosti globine akorde sonchnega vulkana
Akorde sonchnega vulkana Nad dolga tisochletja tkane Iz ust poeta modrijana Vekov zvenijo smrtne rane Obsedena in zaslepljena Drsi pod chase razdivjane Odpisana nepoteshena Grozljivo slana mrtva hrana Zarezana in pogubljena.
Iztok Vrhovec
SVITANJE
JUTRO (Mrtvashki ples)
Shodi, ne jokaj, se uchi, ne stokaj, se zaljubi,
jo (ga) dobro zavrti, chisto do smrti;
jo poljubi, zabubi, porochi, otroke narochi, pa machko in psa -kdor zna, zna -
Kupi avto, kondom, hisho, bonton;
v sluzhbo pravochasno prihajaj, na shefa ne lajaj,
o oblasti prevech glasno ne dvomi -tak se vsak zlomi!
Goltaj osle in krave, nedeljske zabave,
satelitske antene, napovedovalce zmedene, filme, reklame,
kavne mlinchke, jabolchne klinchke,
pa chisto (pssst) tiho ostani -saj vesh: mi smo pametni in zdravi -
Le pridno kupuj, se razplojuj, zadolzhuj, rachune plachuj, prezhvekuj janke in metke, in pazi, pazi! da ne padesh iz kletke -
Uredi si frizuro, ah - nimash vech las!
Izberi si trugo,
no, ne povzdiguj zdaj svoj'ga glasu!
Si zasluzhil si
zasluzheno penzijo -(che bosh priden, ti morda she medaljo pripnemo);
hvali vsemogochnega, sholski sistem,
vlado pravichno, predsedstvo siveche, korporacije rohneche za rane skeleche - ups! -
za njihovo hvaljeno vizijo -
In zdaj - she zadnjich v prazhnjo se obleko odeni -zmoli ochenash ali dva, nato v posteljo se mirno ulezi,
in ko preshtejem do tri,
hitro trudne ochke zapri!
Jaz pa izkljujem ti dusho,
da bosh she pravochasno pod rusho!
Tvoj
Chrni Vran
SVIT
Povsod tropi plazechih se, krichechih, grozechih poshasti, in njihov gomazechi strah.
Kdo da vech? Kdo vech vzame?
Obchudujte mojo sijocho norost! Obchudujte mojo umirajocho sivino!
Pa ne, da ti kaj smrdi? Le goltaj, in zapri ochi!
Pa ne, da ti kaj smrdi?
Le zatisni si ushesa, saj to je le krik moj'ga chrevesa!
Pogoltni pladenj svojih prichakovanj, goltaj razbitine osivelih sanj!
Meni pa pusti, da te vodim, usmerjam, grajam, psujem, nagrajujem, zmerjam, po tvojem ukrivljenem hrbtu svojo chrno dirko dirjam!
Le zaspi! Zaspi! Pa kaj, che smrdi!
Iz ust, iz telesa, vse gor v nebesa! Le zaspi, zaspi!
Se po meni zgleduj,
se mi zahvaljuj za zakone, za davke, za hipokrizijo, za vstop v evropo, njeno chrno sivino,
le pogoltni vse - vse kar ti gre, in se zraven smehljaj - le mene poglej!
Kajti jaz sem tvoj bog, tvoj sodnik, zame zhivish in na moji zemlji zaspish,
le nich ne sprashuj, ko pridesh v moj hram, iz tvojih strahov in ubitih sanj stkan.
Kaj, ti smrdi?
Nich ne sprashuj! Le mene poslushaj, kako se sluzhi, sluzhi, sluzhi,
sluzhi, sluzhi. Le sluzhi, sluzhi, sluzhi mi.
In potem konchno omahni, omahni na tla, pust in slaboten, povozhen, togoten,
in zaspi, zaspi, v luknji temachni tiho umri, v luknji temachni tiho razpadaj, tiho trohni,
da te chimprej pozabim, ubogo zatohlo, odsluzheno stvar.
Kaj, ti smrdi?
Le sluzhi, le sluzhi, si mozhgane razkuzhi, ne uporabljaj glave, lahko si izpahnesh zakrneli vrat!
Izruj nagrobne kamne vseh svojih chloveshkih bogov, pahni se v brezno, praznino, obup!
raztelesi si dusho, saj bosh kmalu pod rusho, pa kaj ti mar, che pada dezh tam nekje - ti si suzhenj, in zhivish le
od sushe,
pa kaj, che zdish se sam sebi brezumen,
saj ti si povprechnezh, in povprechje ne potrebuje dushe!
Brez nje te lazhe stlachijo v krsto, le hitro, le hitro, postavi se v vrsto;
veselo potezhkaj svojo zlato verigo, srcu in dushi pokazhi, pokazhi zhe figo!
Pokazhi, kaj znash, pokazhi, kaj znash,
kaj te briga, kakshno mrezho ti spleta v srcu zledenela golazen!
Kaj te briga, kaj bi se s tabo zgodilo, che te ne bi moje zvesto zlo vodilo!
Kaj te briga, kdaj spoznash, da lazhe zadihash, ko se zravnash.
Kdo ve, kdaj spoznash? Kdo ve, kdaj?
Zdaj je chas, zdaj zachni, temo izruj, srce zavaruj! Zdaj! Zdaj!
Zdaj je chas, zdaj se na noge postavi! Reci ne, in dusho obvaruj!
Le eno imash,
prav nich ti ne ostane, che jo izdash!
Kajti nichesar nimash, che se predash, nichesar nimash, che se izdash!
Zajahaj podivjanega konja in ga umiri, prisluhni srcu in ga objemi,
obvaruj mozhgane,
saj na svetu niso le tv reklame,
zajemi zrak, ne padaj vznak, bodi, kar si, in che ne vesh, kaj je to, se sprashuj, sprashuj, sprashuj,
sprashuj, sprashuj, sprashuj, sprashuj, sprashuj, sprashuj! Z odgovori ne zavlachuj!
Kajti leta teko in ogenj ugasha, ne bodi preskop, saj kopljesh svoj grob!
V	njem bosh zaspal s chrvi in krti,
v njem bosh ostal - ne zadnji ne prvi!
Zato se sprashuj, sprashuj, sprashuj, sprashuj, ne zavlachuj, ne nateguj!
V	glavi zaneti ogenj, v srcu pozhar,
naj pozhge vso sivino, naj pozhge vso praznino,
naj ogenj gori, naj nikoli ne ugasne,
naj prezhene ves hlad, naj zaneti ognjeno pomlad!
To je edino, kar morash, kar moresh, kar zmoresh, che hochesh zhiveti,
lechi zna vsak, vsak pasti vznak, vsak zmore umreti, zato se zravnaj, zadihaj, udrihaj, zachni zhe zhiveti!
Kot chlovek, ne kacha, bolehna krastacha, kot chlovek, kot chlovek, kot chlovek,
kot chlovek!! Zdaj! Zdaj!! Zdaj!!!
SEKAJ, SEKAJ
Nabrusi rezilo
v pragozdu svojih dihavichnih sanj -
Razmesari groznichav krohot bruhajoche krvi
netehtljivih izdaj, hlastajoche po ognju nemih zmrzlakov -
Naj
zabuchi vihar
udushljivih svetov,
naj
brizgne
trohnecha skazha
razkrajajochih prividov -
Zamahni, udari,
razmesari zharko
pozlato
glushechih
znorij!
Udrihaj, obglavi, gori,
izzori,
sekaj,
sekaj,
sekaj,
sekaj!
Matej Krajnc
VSE ZAUDARJA PO TISHINI
SKRITI DNEVNIK ANE DOBE-SEDNO
Nisem se nadejal, da ga bom kdaj bral, da bom sedel v najini sobi po sedmini. She prej so se rezhali, pojedli, kar sem dal, zdaj pa vse zaudarja po tishini.
Nisem se nadejal, da ga bom kdaj bral, in nochem vedet, kaj je pisala o meni. Ko sem ji zaprl ochi, je moj dotik na njej ostal. Moji prsti v grob so zasajeni.
Eno drevo manj je v mojem drevoredu, zapacana pot do zlizanih stopnic, eno drevo manj je v mojem drevoredu in smrad se shiri nageljnom navzlic.
In skriti dnevnik Ane Dobe-Sedno kar puhti, puhti iz mojih rok. V piko bom zadrl buciko. Poslednjo. Sklonil se in zjokal kot otrok.
MISS JENNY LOVE Miss Jenny Love,
tvoja obleka je pri rokavih prevech nabrana.
Shiviljo je treba obglavit,
lena je in premalo vdana.
Morala bi ti izmeriti
devishki pas.
Morala bi, a zhe zdavnaj je prishla ob dober glas.
Iz tebe se cedi ljubezen, Miss Jenny.
Shkoda samo, da je zhe dolga leta
nekje v karanteni.
Shkoda, da se tako lepo lice
ne zna brzdat pred psi chuvaji
in da je jagnje, ki odjemlje uzhitke sveta,
zaklenjeno v hlevski staji.
Miss Jenny Love, pravijo, da beresh klasike. To je ponavadi koristno, seveda - che se zmerno pochne. A klasiki so neusmiljeni in te vedno celo pozhro in ni vech ljubezni za smrtnike, ki bolj malo bero.
C'est vrai, Miss Jenny Love, polna si milih potez. Sedel bi in te gledal in mrmral: pa saj to ni res! A vendar - veliko je takih ki prav to pochnejo, in potem so sami, obupno sami, ko se platnice zaprejo.
BALADA, SPECHA NA OKENSKI POLICI S PREKRIZHANIMI ROKAMI
Poskusil sem ti dat rozhe, a rekla si, da bi raje strihnin. Rekel sem: kakor hochesh in se zasmejal kot James Dean.
Prebral sem vse tvoje pesmi, a si rekla: te so zhe shle! Shepnil sem: pa napishi nove! Rekla si: raje ne!
Zdaj gledam skoz okno na cesto in na njej so sledi tvojih gum. In na stolu sredi krizhishcha tiho sedi Slavko Grum.
Scenerija se mi zdi znana. Blizhina se tukaj koncha. Tvoj smeh je neznansko resnichen, cheprav ga obraz le igra.
PREOBRAZBA
Vecher ugasha kot star avtomobil in Gregor Samsa zhe dolgo ni vech isti. Odhajam po sledi odmrlih besed in kar govorim, govorim iz zavisti.
Shival sem vecherno obleko, a nastal je nekakshen chuden goblen. Jesen trka na razmajana vrata in mraz okrog nje je rjavo-rumen.
Miren kot Buda,
bradat kot Seid Memich Vajta,
postaven kot Don Juan
in tih kot Chopin,
gre mimo spomin
iz napachne zgodbe
in zame shrani
tisti goblen.
Vecher ugasha kot postarana vlachuga in vlak mi zazhuga in odbobni. Mimo mene bezhijo prezeble povesti, gole so, ranjene do krvi ...
Mihael Lajlar
NAVODILA ZA UPORABO
Navodila za uporabo
mojega telesa beresh pochasi. Stran za stranjo obrachash krhko
kozho, ki se pod pritiskom nohtov odpre.
Navodila za uporabo mojega glasu shepetash nezhno. Skrbno izgovarjash ton za tonom, odmev za odmevom, kot skrivnosten jezik, ki pove vse, ko je najbolj tih.
Navodila za uporabo mojih prstov si prepisujesh na prsi, besedo za besedo v knjigo, napisano za dvojino.
Na robu
Besede se zgostijo in sesedejo neslishne na prag ustnic, ki so guba, rob in smer poljuba.
Obredi
Chas se vrne
s prvim pokom
pljuch;
zjutraj,
zgodaj,
ko se tema
komaj izprazni
pod vekami,
se podaljshava,
lezhiva blizu
in pod odejo priblizhna
molchiva o nichemer.
Hoja
Dolga je tishina trajanja,
ko odpiram noch s konicami
prstov slepega in zadnjega.
Potemnel in zahripan
je zvok oddaljenega lajanja,
ki odmeva z glasom praznega
grla in s tesnobo, ki je tezhja,
in s hitrostjo
mimobezhja
brishe
hishe,
nochno mesto, cesto,
ta zadnja, krhka obelezhja mojega obstajanja.
Franko Bushich
SECH(A)
ZDAJ BO 18
(posvecheno Svetu punkerju) mladoletnica
s koruznim storzhem v roki in steklenico piva v zhelodcu vdihuje mah in materino dushico kadi
nekaj zelenega
vsekakor
kadi
se njen koruzni storzh v roki spogleduje se
z nochnim chuvajem radijskim voditeljem in s starci v parku maminemu psu se posvecha nenavadno in pogosto kadi
nekaj zelenega vsekakor
se posvecha maminemu psu
(Split, 11. 4. 2006)
Iz hrvashchine prevedel Ivo Antich
CHESA NI/IN SECHA
v chasu poshchije pishchance prasica psica ji joka o brezchasnem sechu ki teche
iz mecha velechasnega chastihlepnezha chastnik
joka pach prasica psici nima prav chastnega mesnega ticha da jo lahko na rahlo napichi da se ji priskuti od osladja chastivrednega chastnika
chesa ni ni ni secha in
(Split, VI. 2006) (napisano v slovenshchini)
Marina Moretti
OBSEDENOST
Czeslavu Miloszu
Stari profesor, izvedenec v izgnanstvih
tvoja podoba nas zhe pol stoletja
zhge po vsem telesu
kot tunika Nesosa
ne gre za ponosheno obleko
ki se je lahko znebimo
sredi brodenja med Bogom in materijo
morda korak she chez proti temachnemu bregu
she vedno smo vznemirjeni slepi in zvesti svojemu chasu v areni she vedno stari Rimljani z nasrshenimi obrvmi in s slom po krvi z roko ki omahuje med milostjo in pokoli Mitrov kult meshamo z Jezusovim chashchenjem.
Danes se mesec Danes
se zeleni mesec na oknu zbegano rezhi pragozdu tvojih simbolov.
Se spominjash... meseca.? .marsovskega za svet. za nas otozhnega in daljnega tudi ko je bil srebrni mesec?
Obsedenost
Premikati se med lijakom in mizo vsako jutro
da spravish iste krozhnike od vechera z nezhno kretnjo upogniti prt
in se tiho zdrobiti v zvezdne molekule neverjetnega zasebnega big banga
ker neka gotovost je odprla malo razpoko
v trdnjavici tvoje celovitosti
vesh da si bo vzel tvoje zhivljenje stavek ki si ga nekoch brala v nekem sholskem uchbeniku
"bolje bi bilo za chloveka
da se ne bi nikoli rodil!"
**
Tedaj pomislish luknja-izstrelek ali lahko odpre mozhgane v preletu od ograje klavnice - zasaditi seme nesporne resnice?
ampak pogum.
je ob vznozhju zhichaste mrezhe.
... poskusiti vsaj en sam neskonchno mali fonem
v ljubezenskem pogovoru zvezd.
**
Paolu
Tistega vechera v tvoji kuhinji
dehtechi po jabolkih
tvoji verzi okrog
ki so se odbili kot biseri
od tal
do neba
tvoje radostne ochi tvoja violina uglashena samo zame
en sam akord
nama je poplachal nesrecho da sva le posameznika.
Ars poetica
Ura molchanja zlato samote
kopljem
rov v svojih zhilah z nohti ki jih je luna orosila
kosti beli klici sirene iz globin
koliko nostalgije nam je treba da zachujemo
vashe tanke preroshke glasove
moja morska kri
naj prijazno pride k vam
kot jutranji dezh
naj zaziblje vashe globoke grobove nasproti jezerom chrnega zlata
trava naj spet pozhene nad rekami cezija naj razkolje seme mrtvih vash beli jezik
na drugem izhodu iz predora.
Vprashanja
Pokora in kazen sta vchasih v vprashanjih
rada bi se odkupila tako da si te predstavljam
kujem steklena bodala da bi ujela tvoj odsev.
In spet vprashanja
Nimam miru in niti ga ne ishchem le vprashanja
-	ponochi slonech na oknu.
»Katere ceste ubirash?«
-	se sprashujem.
»Na katerih vogalih kje se ustavish pa bifeji, chasopisi v rokah rane?
V katerem neskonchno malem delchku sveta zasajena v tvojo korenino?«
Zrcalim se v tvojem nichu
in si odgovarjam »to je otozhnost!«
-	vonj jasmina
ki kdove kje na nekem zidu izgublja svoj duh.
Sanje
Moj dom moj dom je zgubil svoj temelj!
-	sem glasno ponavljala v sobi
medtem ko je tema bedna in zla
oprezala za menoj
in tvoj dih je bil edina tolazhba.
Sanje sem si vedno predstavljala kot svarilo potem se nekaj upre in jih potlachi.
Hisha je zabredla v vodo odnashal jo je tok ampak osnova je ostala mochna sled na tleh oprijela sem se tistih brazd kljubovala sem znamenjem z vsem svojim hotenjem.
Zdaj vem da mi je bilo podarjeno drugo zhivljenje v pochitnishki prikolici s teboj
v zraku ki ga razgiba nov gozdichek
vztrajam med listjem in uzhivam senco in praske svetlobe.
Cukrena mladoporochenca
Kaj sta si povedala v vseh teh letih cukrena mladoporochenca v dehtechi temi kredence?
V vseh teh letih.
Ljubezen radost ljubosumje?
Smrt sta si rekla
in (skrivno) zheljo
da ne bi drug drugega prezhivela.
Lotove zhene
Tudi bolnishnica je Sodoma kazen
trnova in opustoshena pot morda odreshitev angel pokonchevalec z mechem ob posteljnem vzglavju ki veli naj se ne obrachajo nazaj
toda trmoglave starke
se pustijo umiti jejo in spijo z bleshchechimi ochmi hrepenijo in se spominjajo ob zasteklenih vratih ne sprashujejo vendar vejo da vsak dan umira staro mestno srce.
Starec
Starec z mozhgani razzhrtimi od raka je naslikal starca vsega nagubanega imenoval ga je Lazar in je sam pri sebi rekel »Kako mi je podoben!«
Starec
z mozhgani razzhrtimi od raka je preslikal z razglednic iz svojega otroshtva chudovite rozhe rahlo zastrte od solz z barvami ki bi zhelel da bi jih narava dala cvetju in svojo zheno pri sedemdesetih letih kot jo je videl v vasi nekoch - najlepsho.
Ko ni mogel drzhati vech chopicha je pel zleknjen na divanu Fedoro Ernanija in Rigoletta in je poslushal vse svoje stare ploshche.
Nato je zatisnil ochi in pochakal na bele prikazni z ukazovalnimi gibi.
O AVTORICI
Marina Moretti, novo, a zhe utrjeno ime med trzhashkimi pesniki, pripovedniki in recenzenti. Rodila se je v Trstu, kjer tudi zhivi. Diplomirala je iz klasichne filologije in se specializirala v arheologiji. Kot shtipendistka rimske ustanove American Academy of Rome in münchenske Prähistorische Staatssammlung se je ukvarjala z arheoloshkimi raziskavami. Od leta 2004 je chlanica upravnega odbora mednarodnega PEN kluba. Tudi drugache zelo angazhirana kulturna delavka. Pishe za znanstvene revije, a obenem objavlja pesmi in novele tudi v neshtetih uglednih italijanskih knjizhevnih revijah (Idea, Zeta, Oltre le frontiere, Voci dell'Est, DisArmonie itd). Prejela je zhe nekaj literarnih nagrad. Je stalna sodelavka revije Trieste - Arte Cultura in zalozhbe Ibiskos, za katero pishe spremne besede in predstavlja knjige. Leta 2002 je izdala prav pri tej znani toskanski zalozhbi svojo prvo pesnishko zbirko z naslovom Creature d'un giorno (Enodnevna bitja). Gre za izbor kakih shestdeset pretezhno izpovednih pesmi, katerim je napisal uvod trzhashki pesnishki starosta Claudio Grisancich, ki - z Mozartovim citatom »Prava glasba je med notami« - nekako ljubeznivo namiguje, kako moramo brati to vech kot obetajocho pesnico. Letos februarja je izshla njena zbirka La vita al margine (Zhivljenje na obrobju), za katero je Morettijeva prejela leta 2003 prvo mednarodno nagrado Trieste Scritture di Frontiera (Trst - obmejna pisanja, v sekciji neobjavljene poezije), ki jo je razpisalo trzhashko kulturno zdruzhenje Altamarea. Prevedene pesmi so iz letos izdane zbirke Zhivljenje na obrobju, kateri je uvodne misli napisal Predrag Matvejevich.
Prevod iz italijanshchine in belezhka o avtorici Jolka Milich
Emily Dickinson
MORJE
Povsod navzoche srebro; v peska legah chuvati pred izbrisom sled, klic brega.
OPOMBA K EMILY DICKINSON
»Vse najpomembnejshe« v amerishki poeziji se je zgodilo s tremi imeni v 19. stoletju: Edgar Alan Poe - Walt Whitman - Emily Dickinson. Vsa ogromna kolichina verzov, ki je bila za njimi napisana na tleh ZDA, kljub marsichemu solidnemu, zanimivemu in svetovno odmevnemu, naposled, po radikalni analizi, ostaja v senci »svete trojice«; Eliot kot »chetrti velikan«, rojen na amerishkih tleh, se je moral »izruvati« in se preseliti nazaj k praprednikom v Anglijo, che se je hotel temeljito profilirati kot avtonomna pesnishka velichina. Poe in Emily zastopata poezijo v »bolj evropski«, zaprti, formalno strozhji obliki, amerishki pesniki pa so - zlasti v 20. stoletju - bolj sledili mnogobesedni shirini Whitmanovih prostih verzov v Travnih bilkah (1855). Poe je imel vech odmeva v Evropi kot v ZDA (Borges: »Poe je rodil Baudelaira, Baudelaire je rodil Mallarmeja....«), Emily (1830 - 1886) pa za zhivljenja, razen sedmih pesmi anonimno, sploh ni objavljala, kot da v tedanjem amerishkem primitivizmu ni videla mozhnosti resnega odziva; sorodnikom je narochila, naj njen opus unichijo. Shele po smrti (prvo knjizhno izdajo pripravila sestra 1890, celoten opus 1955) je prodirala v amerishko in svetovno literarno zavest, in bolj ko se oddaljuje v chasu, globljo osuplost izziva njena enkratna, eliptichna pesnishka beseda. Danes, po 120 letih od njene smrti, po vsakrshnih pustolovshchinah, preigranih v svetovni poeziji, njena »preprosta«, bolj jenkovska kot jenkijevska, na predirno bistvo osredishchena pesem tako rekoch znova zveni »povsem moderno« in v poetichnem smislu aktualno, dokazujoch, da jedrna kvaliteta zmeraj ostaja trdna sopotnica vseh modno stilistichnih variacij. Svojo pesnishko usodo je domislila v »gotski« provinci Nove Anglije (mestece Amherst, Mass.) v radikalni anonimnosti valeryjevskega silfa in dosegla vrh vsega, kar so v svetovni poeziji zapisale zhenske roke. Med njenimi shtevilnimi (prek 1700), v glavnem kratkimi pesmimi s kratkim verzom, brez naslovov, s specifichno (pomishljaji) ali sploh opushcheno interpunkcijo, z nechistimi rimami in svojevoljnim pisanjem velikih zachetnic se zdi kljuchna shtirivrstichnica Morje (The Sea; naslov urednishki; rkp. sht. 884), svojevrsten chudezh hermetichne »preprostosti«, kvintesenchni povzetek celotnega opusa, s poanto v morski brezosebnosti sledi (prim. pesem Jaz sem nihche, kjer pravi, da je pocestno pushchati svoje ime obchudujochi mlaki). Zadevna pesem je zaradi skrajne, »haikujevske« zgoshchenosti pomensko le priblizhno dostopna, zato je prichujochi prevod zgolj poskus chim bolj zvestega prenosa (isto shtevilo zlogov v verzih, rima na istih mestih).
Izbor, prevod iz angleshchine in opomba Ivo Antich
Sonja Votolen
OAZA MIRU
Ne more spati. Ob dveh ponochi dregne v mozhev hrbet. Reche, naj gre z njo v kuhinjo na kozarec mleka. Ker se ochi nochejo zatisniti. Je to hudo. Gledati njegov hrbet in slishati njegovo spanje. Njo pa vrzhe budnost v noch, kljub temu da je pogoltnila sanval.
On zarenchi, naj mu da mir. Ker je pozno zaspal. Saj je shele pred dvema urama konchal shiht. Zjutraj ob pol shestih pa zhe spet na noge.
Se ona zjoche, da je ne razume. Kako hudo je cele nochi bedeti.
Posmrka nos v blazino. Pochasi sede na rob postelje. Posmrka nos v spalno. Glasno. Da bo slishal, kako hudo ji je pri dushi in srcu. A njega se smrkanje ne dotakne.
Torej gre ona v kopalnico. Z drsajochimi koraki. Ko copati loshchijo tla in njihov zvok drgne tishino nochi.
V	kopalnici pretresljivi glasovi. Samopomilovalne besede. Kako sem jaz uboga. Spati ne morem. Zdaj zhe od hudega bruham. Pridi sem, drzhi me, zrushila se bom v stranishchno shkoljko. Slabo mi je. Spala bi rada. Pa ne morem. Od nespanja bruham, ti pa me ne razumesh, ne podpirash me, nisi ob meni. Potrebujem tvojo roko, da me odpeljesh v kuhinjo. Nujno potrebujem kozarec mleka.
Prekrit chez celo telo zadrzhuje jezo in jo piha v dormeo vlozhek. In ne spi.
Ona se skotali pod rjuhe. Brez mleka. Odbruhana. In zaspi kot angelchek.
In se ji ne sanja, kdaj se je bil oblekel za shiht.
***
Po peti uri se vrne.
V	hishi tishina. Saj ve. Ona popoldan spi. Zaspala je na kavchu. Kot vsak popoldan. Teve je prizhgan. Ob kotichkih ust se ji cedi slina. Izdatno spi. In bo. Do dnevnika. Ob njej skleda napolitank. Na shtedilniku nich. Le tisti njen pomirjevalni zvarek. Le kaj je jedel otrok? Pogleda v hladilnik. Ochitno si je otrok napravil sendvich.
Prostori v brezupnem kaosu. Skodelice, vrechke, zhlice, sladkor, med, zelishcha, sanval, revije. Nekaj na kuhinjskem pultu, nekaj na mizi, stolih, na tleh. V koritu zasusheni lonci in lonchki. V kopalnici zadushno, mokro po tleh, umivalnik popljuvan od zobne paste, kad zhe dolgo nezloshchena, mokro perilo, suho perilo, chisto, umazano, tu in tam, vsevprek, chistila, pralni prashek, glavnik, shchetke, kozmetika, vse vsepovsod in nikjer.
Odpre okno. Vrzhe cote v stroj. Vse po vrsti. Na hitro splakne tush, kad, nato she sebe, se sprashuje, kaj naj naredi, da bo kaj naredila, kakshen dan vsaj, kashen ljubi
dan, da bi se premaknila s tega ali z onega sedala, lezhishcha. V sluzhbo noche, doma se ne zmiga oziroma ne more, pravi. Ponochi ne spi, ponochi bruha, ponochi pije, se hrani, podnevi do potankosti isto. V sluzhbo sploh ne, kuhati ne, pospravjati ne, za otroka nich, niti pochesati se ne.
***
Stoji za njim v kopalnici.
Reche, joj morali bomo najeti chistilko. Jaz ne zmorem. Mi je kar naprej slabo. A vesh, da sem danes zhe dvakrat bruhala, ko te ni bilo. Pa ne vem, ali ne bom she. Najmanj dvakrat she. Joj, zdaj bom, pazi, umakni se.
In zhe se davi nad shkoljko, pa malo poleg shkoljke. Si tishchi prst v usta in riga, riga.
Zdaj se njemu obracha zhelodec. In um in bes in jeza in nemoch.
Moral bosh. moral bosh plachevati chistilko. ampak danes je she ni. pa ti pochisti za mano. potem pa res najdi neko zhensko. chistilko. saj vidish, da ne morem. hisha je v smradu. tebe pa cele dneve ni.
Potisne ji brisacho v roko.
Pochisti!
Razprtih ochi strmi vanj.
Kaj?! Mene, slabotno bitje, bosh silil delati?
Pochisti! Ji znova ukazhe. Pochisti svoje ponarejeno kozlanje!
Ona zatuli, joj grozish mi, slabotni zhenski grozish. Nimam toliko mochi, da bi na
nogah stala, ker ne spim, ti pa mi grozish s chishchenjem!
***
V pol ure je vedela cela zhlahta, da jo je uslochil k tlom in ji s silo vodil roko. Je vedela cela zhlahta in vsi sosedje in znanci, da ji grozi, da je ne razume, kako da je chisto izchrpana od nespanja, on pa jo sili chistiti kopalnico, namesto da bi ji stal ob strani.
Je vedela vsa zhlahta in okolica, da se bo ubila, da bo naredila konec.
Je bil slishal to njeno telefoniado in si pulil lase, sedech na wc shkoljki.
***
Je hodila na techaj sproshchanja.
Ampak sama se ne more voziti. Je preslabotna.
In jo je vozil. Vsak drugi rani vecher. Je odskakljala iz avta v tisti prostor, po dveh urah je priskakljala iz stavbe v avto. Na sedezhu pa je bila zhe spet izchrpana.
Doma ni zmogla nichesar.
Res, verjemi, dragi, nichesar ne zmorem. Sproshchanje sicer sprosti dusho, a utrudi telo, vesh.
In spati she vedno ni mogla. In chistilke she vedno ni bilo.
In on she vedno ni ponochi pil z njo kozarca mleka.
***
Prishli so kakshni obiski, pogledat jo, slabotno, in jo nashli nepochesano, na kavchu, z napolitankami, z drsajochimi slabotnimi korakci, jokajocho. Vmes jim je malo zabruhala, se pricopatala iz kopalnice k obiskovalcem, vchasih pa niti do kopalnice ni utegnila, slabotna, in jo je uslochilo kar v pomivalno korito, ki je bilo blizhe. Si je brisala zhalost in nesrecho v rokave ali v tuje ponujene robchke. Res se she
komaj drzhi. Le sproshchanje jo drzhi na nogah.
***
Malo she moram vzdrzhati, mu je dejala.
S skupino gremo za teden dni na sproshchanje v Oazo miru. Plachati mi bosh moral. Pa denar za s seboj rabim, pa nova oblachila moram kupiti. Pa po frizuro she moram. Peljati me bosh moral ti. Pravzaprav mene in she dve kolegici. Nimata avta, nimata prevoza. Ne bom!
Njene ochi so se povechale.V hipu za ocean tekochine v njih. Odprta, zevajocha usta. Po tleh znani podrsljivi shumot copat. K telefonu. Vsi so zvedeli, da ji je obrnil hrbet. Zhlahta, sosedje, znanci.
***
V Oazo miru je peljala ona. Vesela, urejena, kramljajocha z dvema sopotnicama.
***
Vsak dan je klicala, ali je otrok pojedel sendvich. Je vprashala, ali je zhe najel chistilko. In je vsak dan dejala, da se boji, da se mochno boji, da se ji bodo doma chrne misli porojile.
Pa tam ostani, je rekel, jezen nase, ker je sploh dvignil slushalko. In ko je telefon kar takoj spet zapel, in je mislil, da je spet ona in da ji bo she enkrat rekel, naj kar tam ostane, je na drugi strani vzrojil tako imenovani terapevt iz Oaze
miru, naj vendar razume krhkost svoje zhene, cepec.
***
Kaj ko bi ti shla v kakshno sluzhbo? Takoj ti lahko najdem primerno sluzhbo. Da pridesh med ljudi. Da imash svoj lasten denar. Da se chutish potrebna, pomembna. Kaj?! Ti bi mene, tako slabotno, poslal v sluzhbo?! She doma ne morem delati. Saj vidish, da ne morem spati. Edino sproshchanje mi daje moch, da sploh she zhivim.
Taka naj torej grem delat, med ljudi?! Ti bi me res rad unichil. Ti bi se me res rad
znebil. Jaz moram res nekaj ukreniti, ukreniti s seboj. Tako ne morem vech naprej.
***
Je sedla v avto. Zdrvela v avlo. Se ustavila pri informatorju. Skrushena. Upognjena. Razjokana. Iz nosu, ust, ochi razjokana, smrkasta.
So jo hitro pregledali. In ji rekli, da to ni nich, da ji ni nich. Da mora zaposliti telo in duha. Res da ni vzroka, da bi jo zadrzhali. Pri njih je mnogo mnogo hujshih primerov. Ljudje so tako na robu, da pomislijo celo na najhujshe. In taki potrebujejo njihove stene.
Pojdite, gospa, mirno domov, take depresijice so najvechkrat navidezne, pa vsi jih
imamo in vsi poznamo in vsi prezhivimo.
***
Nekaj minut nato se je pred isto stavbo postavila na cesto. In stala, vsa mokra od sline in smrklja in solz, na dveh neprekinjenih chrtah. Na njeni levi in desni dvopasovnica in shvigajochi avtomobili. So zavirali. Opazovali. Se krizhali in chudili. Se umikali. Hupali.
Nekdo je vklopil vse shtiri smerokaze. Jo objel prek ramen, sochutno. Se je sesedla na asfalt. Je vpila, naj jo pusti, ker hoche umreti, se hoche ubiti, noche zhiveti. Jo je gospod ponesel prek shiroke ceste v zgradbo na nasprotni strani. Obstal z razmrsheno, z nogami bingljajocho zhensko pred informatorjem. Ki je trznil, ker se mu je zdelo, da je bila malo prej odlochno zaloputnila vrata. Zdaj je krilila okoli sebe in se drla - hochem crkniti, hochem crkniti. Moshki, ki jo je drzhal, se je drl na informatorja - poklichite zhe vendar nujno pomoch, zhenska se hoche ubiti, se je hotela ubiti.
Beli chlovek pride, slishi hochem biti crknjena, slishi moshkega razlagati, da je stala
sredi prometne ceste in hotela narediti samomor.
***
Je rekla mozhu, da je na zaprtem oddelku prav fajn. Malo bo she tu. Dokler she ima chrne misli. Dokler she razmishlja o samomoru. A tu je kot v hotelu. Hrana, postrezhba, vse je odlichno.
In je rekla mozhu, naj naslednjich pripelje odvetnika. Da ji pomaga. Oddala bo namrech vlogo za upokojitev. Saj v sluzhbo zdaj pach vech ne more. Po vsem tem. Odkar je delala samomor. Je ne bi nihche zaposlil. Zaradi kartoteke. Ker je motena osebnost.
In ker je tako hudo z jo, ji je drzhava dolzhna pokojnino. Se je zanimala, ko je bila za reshetkami. Da bi ji, v primeru suicidnih naklepov in hospitalizacije pripadala vsaj polovichna pokojnina. Che zhe ne polna. Ob morebitni ponovitvi.
Bogdan Novak
SIZIFOVE MUKE
(zgodbe kar tako)
Sizifove muke
Sizif je navelichano valil skalo v hrib in vselej se mu je tik pod vrhom skotalila nazaj. Zlezel je pod vznozhje hriba, se uprl ob skalo in jo spet valil navkreber skoraj do vrha, ko se mu je spet zavalila navzdol.
Tako je minevala vechnost.
Lepega dne je mimo prineslo Prekmurca. Sizif se ga je neznansko razveselil.
»Pomagaj mi!« je zastokal. »Pomagaj mi zvaliti skalo na hrib, kajti sam je ne zmorem!«
Prekmurec je bil dober chlovek. Priskochil je in zgrabil za skalo, da bi jo pomagal Sizifu zvaliti do vrha in chez hrib.
Tedaj je Sizif odskochil in zavriskal:
»Reshen sem! Reshen sem vechne tlake! Zdaj bosh moral ti valiti skalo na hrib do sodnega dne in she kakshen dan dlje.«
Res se Prekmurec ni mogel reshiti skale. Hochesh nochesh je moral zamenjati Sizifa pri jalovem delu: valil je skalo na hrib, a tik pod vrhom se mu ze zavalila navzdol in je moral zacheti znova.
Sizif pa je prost in dobre volje odshel po svetu. Skusil je marsikaj, videl veliko, izvedel novosti, okusil dobro hrano in sladko pijacho, okushal je slast zhenskega narochja, veselje ob rojstvu sina in zhalost ob smrti ljubljene zhene. Nich chloveshkega mu ni ostalo tuje.
Schasoma pa je postal Sizif zamishljen. Vechkrat je posedal pod oljko ob morskem nabrezhju in strmel v daljavo. V duhu je videl hrib in skalo in Prekmurca, ki jo vali navkreber vse do vrha, ko mu spodrsne, skala se zavali navzdol in revezh mora zacheti vse znova.
Ob tem je Sizif dobil otozhen pogled. Na obrazu se mu je zarisalo hrepenenje, pomeshano z obzhalovanjem.
Nekega dne Sizif ni vech vzdrzhal. Vstal je, zapustil druzhino in svet in se vrnil pod svoj hrib. Gledal je Prekmurca, ki je valil skalo navkreber. Pod vrhom mu je spodrsnilo, izpustil je skalo, ki je zgrmela v dolino. Utrujen se je Prekmurec napotil v dolino, da bi vse zachel znova.
Toda spodaj je zhe stal Sizif. Odrinil je Prekmurca od skale in sam poprijel, rekoch:
»Pusti! Bom sam!«
Sizif se je uprl ob skalo in jo zachel valiti navkreber. Ob tem so ga prevevali obchutki
izgubljene, a znova najdene sreche. Njegovo dusho je napolnilo zadovoljstvo. Ko se mu je skala z vrha skotalila navzdol, je skoraj stekel za njo, komaj chakajoch, da jo bo spet zachel riniti kvishku.
Prekmurec pa je odshel in pustil norega Sizifa, naj vechno gara s tistim velikim kamnom, ki je bil od kotaljenja zhe skoraj okrogel. Vrnil se je v svoje rodno Prekmurje, se posvetil druzhini, zhivini in polju. Bog bodi hvaljen, da se je reshil sizifovega dela!
Toda ob poletnih vecherih, ko je zapihal daljni vzhodnik chez prekmursko ravnico, je Prekmurec postal zamishljen. Posedel je pod jagnedjo, ki je shelestela z nemirnim listjem, in strmel v daljavo. V duhu je videl hrib in skalo in Sizifa, kako vali kamen proti vrhu, odkoder se mu bo spet zakotalil v dolino.
Ob tem je Prekmurec dobil otozhen pogled. Na obrazu se mu je zarisalo hrepenenje, pomeshano z obzhalovanjem ...
Izpolnjena zhelja
Niko je imel zhe blizu shestdeset let. Zhivel je v srechnem zakonu, otroci so se mu porochili in pestovali svoje otroke. Ostal je z zheno, ki se jo je dalo prenashati tudi na stara leta. Gmotno jima je shlo dobro, zhivela sta v hishi, imela dober avtomobil, temu primerne dohodke.
Nekaj pa je vseeno bilo, kar je chrvichilo Nika. Starejshi je postajal, bolj ga je mikalo, da bi polozhil kakshno mlado dekle. Bogve koliko chasa bom lahko she sposoben v teh stvareh, si je mislil. In ko ne bom mogel vech, bi imel rad vsaj lepe spomine.
Vchasih je na nochnem televizijskem programu ujel erotichni film. Gledal je tista idealna telesa mladih deklet in si zhelel, da bi bilo vsaj eno takshno dekle nekoch njegovo. Zhelja je postajala iz dneva v dan mochnejsha. Ko je hodil po ulici, je ocenjujoche gledal mladenke. Bile so gibchne, urejene, lepe, postavne, mikavne. Ah, ta mladost, kako je privlachna!
Seveda bi Niko lahko poklical katero od telefonskih shtevilk, ki jih objavljajo chasopisi med malimi oglasi, plachal bi in dobil osemnajstletnico za bagatelo. Vendar tega ni hotel. Zhelel si je mladenko, ki bi shla z njim zato, ker bi ji bil vshech. Hotel je seks iz simpatije, che zhe ne iz ljubezni.
Vsako jutro, ko se je bril, se je gledal v zrcalu in razmishljal, ali bo morda danes tisti dan, ko se mu bo she zadnjich nasmehnila srecha. Sploh ni bil moshki za v staro sharo. Nobenega sala, tudi trebuha ne, privlachen, le siv in star. Zhenske njegovih let so se spogledovale z njim in prilozhnosti bi bilo dovolj, vendar tega ni hotel. Ne bi bilo isto.
Pogosto je zahajal na kavo v blizhnji bife. Zhivel je v majhnem mestu. Obredel je zhe vse bifeje v njem, dokler ni ugotovil, da imajo najboljsho kavo v Vodnjaku. Stregla
je privlachna triindvajsetletna deklica. Vedno nasmejana in klepetava. Okusno oblechena, urejena, z dolgimi, kodrastimi pshenichnimi lasmi. Ime ji je bilo Vesna.
Med njo in Nikom je schasoma zrasla tiha simpatija. Vedno ga je prijazno postregla, ga vprashala, kako je doma, kako se pochuti, kaj pochne. Niko je ob kavi pokadil cigareto, in ko je dogorela, je tudi zhe izpil kavo, pustil napitnino in odshel.
Tisto pitje kave in kajenje je bil obred. Med njim je opazoval Vesno. Imela je modre nasmejane ochi, polna, lepo oblikovana usteca. Napete prsi in okroglo ritko. Venomer se je zibala v ritmu glasbe, ki je bobnala iz zvochnikov nad tochilno mizo. Punca, ki bi jo z veseljem vzel v narochje. Niku se je zdela prelepa.
Sanjal je o njej, pa tudi sanjaril ob belem dnevu. Takshno dekle bi si zhelel. Enkrat bi se ljubil z njo, potem pa mu je vseeno, che ga zhe naslednji hip pokosi. Predstavljal si je vse mogoche in nemogoche zgodbe, v katerih jo je osvajal in osvojil.
Lepega dne se mu je nasmehnila srecha. Ko je prishel na kavo, je Vesna konchala svojo izmeno. Postregla je she Nika in mu rekla:
»Tako, zdaj grem pa domov.«
»Vas bom peljal,« se je ponudil.
Bila je za to. Smejala se mu je vso pot in chebljala. Na koncu ga je povabila k sebi na pijacho. V zahvalo, ker jo je peljal. Vse skupaj se je razvijalo z vrtoglavo naglico. Niko ni imel chasa misliti. Kmalu sta se poljubljala in deklica je bila ochitno pripravljena na vse. Konchala sta gola na blazinjaku. Punca je bila razvneta, stokala je pod njegovimi rokami in zahtevala svoje.
Tu pa je nastala tezhava. Niko ni mogel. Kljub mochni zhelji je ostal nemochen. In bolj si je prizadeval, bolj mu je ud postajal majhen in mlahav. Jezilo ga je, ker do takrat s tem ni imel tezhav. Vendar se ni dalo pomagati.
Naglo se je poslovil, usedel se je v avto in se odpeljal domov.
Poslej ni imel nobene zhelje vech.
Hochem vech!
Gledam oljke in velike strnade v njih, kako pikirajo v travo po zhuzhelke in jih potem nabadajo na trne v drevesu. Slavchki zafrfotajo po svoj plen, a ga pogoltnejo takoj, nato v kroshnji zapojejo hvalnico zhivljenju. Lastovke jadrajo po zraku, obrnejo se z enim samim gibom in z zevajochim kljunom prestrezajo muhe in mushice. Galebi visoko v zraku brez trepljaja krila plavajo s trupi, ki so podobni cholnom in vmes krakajoch opozarjajo nase.
O, kako radosten sem, da se ta hip zavedam zhivljenja in sem ga vesel. Libanonske cedre obrachajo svoje zelene storzhe navzgor kot sveche v zhidovskem svechniku, veverice glodajo storzhe borovcev in pinij. Zavedam se, da nisem nich drugega, kot
samo delchek tega zhivljenja, dogajanja pred hotelom v Valkaneli, trenutek velikega nicha.
Toda hochem vech! Hochem imeti vech! O, zvezde nad mano, ve ste videle dosti vech - povejte mi, kaj me chaka! Molk mi odgovarja, utrujen sem po ljubezni, ne vem, ali sploh je kje kaj vech.
Pach! Grlici na drevesu mi pojeta o ljubezni. In dekle poleg mene me prime za dlan ter mi jo rahlo stisne. Morda je to odgovor. Mogoche je zares kaj vech.
Gledam turiste, ki se gnetejo pri zajtrku. Premishljeno si nalagajo na krozhnike, izbirajo hrano in se posedajo za mizo z ocvrtimi jajci, s hrenovkami, klobasami, gorchico, salamami, siri, sladicami, s kavo, sokom, chajem, z vilicami, zhlicami, nozhi in zhlichkami. Zamishljeno zhvechijo in se pogovarjajo o kopanju, o temperaturi morja, o oblekah in o navadah sosedov.
O Bog! Kako prav je imel Leonardo, ko je z levo roko zapisal v zrcalni pisavi, da za vechino ljudi ne ostane nich drugega kot polna latrina. Tu smo, pa vechina nas bo samo za razplod chloveshke vrste, za nadaljevanje primatov. Le redkim bo uspelo kaj vech.
Kaj vech? Samo vechji kup v latrini?
Nietzsche je imel prav, da so ljudje, ki niso vredni pochenega grosha, in so ljudje, ki se zavedajo samega sebe in skushajo iz sebe narediti kaj vech.
Ljubi Jezus! Vsi sanjamo o tem vech. Sosed bi rad boljshi avto, drugi vech denarja, tretji vech zhensk. Eden bi rad rolke z utripajochimi luchkami, drugi vsaj prijazen pogled od sosednjega bitja. Od kateregakoli bitja.
Jaz bi rad veliko vech.
Che je to sploh kaj vech?
Galebi sedijo na strehi hotela v Funtani, Valkaneli. Tu je njihov pristan, pod dimniki iz kamna, na korcih opechnate strehe. Grem mimo in sanjarim o svojem zhivljenju. Galebi pa se oglashajo s svojim vechnim ha ha ha.
Hodim nad brezni svojih sanj in se podajam v vrtoglave vishine, ki jim morda sploh nisem kos.
Galebi pa se smejejo na strehi sveta. Saj! Oni lahko vedno odskochijo in razprejo krila in odjadrajo, kamor jih vleche srce.
Jaz, jaz pa sploh ne vem, ali znam leteti. Vendar ti verjamesh vame in to mi daje moch in pogum, da drzno razpenjam krila.
Iz she neobjavljene knjige kratkih zgodb Bogdana Novaka Zhivljenje na Marsu (Ljubljana, 2001). (Op. ur.)
Iztok Vrhovec
ZHIVALSKI VRT
Mama je zhe nekaj chasa obljubljala, da bomo shli v zhivalski vrt. Potem smo se neke nedelje le odlochili, da gremo. Pridruzhila se nam je tudi soseda s svojimi otroki, pa mamina brat in sestra s svojimi. Vprashal sem deda, ali bo shel z nami. Odmahnil je z roko:
»Ni mi do tega, da bi se vlekel sem in tja samo zato, da bi videl nekaj opic. Tega sem imel v zhivljenju zhe vech kot prevech.«
A tudi jaz se nisem dal kar tako - pregovarjal sem ga tako dolgo, da je konchno vendarle pristal, da gre z nami.
»Naj bo,« je dejal kislo. »Zaradi tebe. Cheprav nisem ravno preprichan, da je dobro, da sem se tako odlochil samo zaradi tebe. No, bomo videli.«
In smo shli. Bil je lep sonchen dan. Vsi smo bili precej dobro razpolozheni, le ded nekako ni delil nashega navdushenja. Pa saj on je bil vedno tak. Nikoli se ni prav pretirano vznemirjal za rechi, ki so razvnemale vechino drugih. Tudi tokrat je stopal sam nekaj deset metrov pred nami.
Ko si je ogledoval kletke, je le chemerno zmajeval z glavo. Odtrgal sem se od svoje skupine in ga dohitel pri kletki s tigri. Pazljivo je poslushal zhensko, ki je bila zaposlena v zhivalskem vrtu, in okoli katere se je zbrala gruchica ljudi. Nekdo jo je vprashal, ali je imela tigrica zhe kdaj mlade.
»Ja,« je odgovorila. »Pred kratkim je imela drugich mlade. Vendar smo jih ji morali vzeti, ker ni znala skrbeti zanje.«
Poslushalci so bili presenecheni.
»Kako to?« je vprashala neka zhenska.
»Tudi ona se je skotila v ujetnishtvu,« je nadaljevala vodichka, »in ochitno ni znala skrbeti za mlade. Preprosto ni vedela, kaj bi z njimi pochela. Imela jih je zhe enkrat prej in tudi tokrat se je obnashala enako.«
»In kaj se je zgodilo z mladichi?« je zanimalo mlajshega moshkega.
»Poginili so,« je odvrnila vodichka.
»Vsi?« je she naprej sprasheval moshki.
»Ja. Lani je imela tri - mislili smo, da bodo njeni materinski nagoni schasoma le prevladali, pa se to, zhal, ni zgodilo. Letos smo jih ji odvzeli zhe prej in smo jih poskushali hraniti sami. Pa sta vendar tudi ta dva ...«
»... poginila.«
»Ja. Ochitno je to, da je prishla na svet v ujetnishtvu, pustilo tolikshne posledica, da preprosto ni znala biti mama. Tega se ni nikoli nauchila.«
»Pa kaj ona ni odrashchala z mamo?« je zanimalo nekega otroka.
»Ne,« je she naprej popolnoma mirno in neprizadeto odgovarjala vodichka, »tudi njo so materi vzeli, ko je bila she chisto majhna. Ampak ona je ochitno prezhivela.«
»Prezhivela, ja,« je zdaj skoraj neslishno zagodrnjal ded.
Potem je vodichka dejala, da je chas, da grejo naprej, pogledat medvede. Nekaj chasa sem she stopal z dedom, potem so se nama pridruzhili she drugi in tako smo skupaj hodili po zhivalskem vrtu. Dopoldne je minilo v precej prijetnem vzdushju in domov smo se vrnili ravno, ko je bil chas za kosilo. Babica nas je zhe malce nestrpno chakala.
Ded je oznanil, da ni lachen, in izginil v svojo sobo, ne da bi she kar koli pojasnjeval. Babica, ki je bila vajena njegovih muh, kot jih je imenovala sama, se z njim ni prepirala. Drugi smo bili seveda tako sestradani, da nam ni padlo na misel, da bi se she naprej ukvarjali z njim. Sedli smo za mizo in zacheli zadovoljno prezhvekovati.
Bilo je zhe precej pozno popoldne, ko se je ded vrnil v kuhinjo.
»So zhe shli?« je zagodrnjal.
»Jan z otrokoma je she tukaj,« je rekla babica, ne da bi odmaknila pogled od pomivalnega korita, kjer se je ubadala s pomivanjem krozhnikov in loncev. »Drugi so shli pred nekaj minutami. Mislim pa, da bo Jan tudi vsak chas shel.« Jan je bil njun sin.
»Dobro,« je pokimal ded in sedel na svoj stol. »Che imash she kaj za jest, stara ...«
Babica je zaprla pipo, si v predpasnik obrisala roke in mu prinesla krozhnik s hrano.
»Krompir bo najbrzh malo postan,« je rekla, ko ga je postavila pred deda. »Ampak pri tem se nich ne da. Pred tremi urami .«
». nich mu ne manjka,« je zarenchal ded in zachel pochasi jesti. Babica je she kar stala pred njim in ga pomenljivo gledala. Ponavadi tega ni pochela tako opazno. Seveda je to zaznal tudi ded.
»Kaj je zdaj, za boga, stara? Kaj stojish tukaj in buljish kot .?« je vzrojil. »Se me v zhivljenju she nisi dovolj nagledala?«
Babica ga je seveda dobro poznala in je njegovo renchanje ni prav nich zmotilo. She mene ni vech, pa sem ga poznal shele nekaj let.
»Kaj se je zgodilo, stari?« je vprashala, she vedno nepremichno stojech pred njim.
Zdaj sem ga pogledal tudi jaz. Ni mi bilo namrech jasno, zakaj ga to sprashuje. Zdelo se mi je, da ni ded nich drugachen, kot sem ga bil vajen sicer. Morda pa ga le nisem poznal tako dobro, kot sem si mislil, da ga.
»Kaj naj bi se vendar zgodilo, za boga, stara!« je spet zarobantil stari. »Me bosh pustila, da pojem, ali me bosh zaslishevala kot kakshen gestapovec?«
Stara mama se je brez besed zasukala, da so njene stare shlape nejevoljno zajechale, in odshla nazaj k svojim krozhnikom in loncem.
»Pa nich,« je odmahnila z roko. »Che nochesh govorit, pa nich.«
Ded je she naprej molche jedel.
Potem je prishel Jan in oznanil, da zdaj odhajajo tudi oni. Poljubil je babico in se od dalech poslovil od deda. Ta mu je v odgovor zabrundal neki nedolochen pozdrav, pa da naj ga zhe enkrat pustijo pri miru, potem pa zaprl ochi. Po kosilu je namrech vedno malce zadremal. Ponavadi kar za mizo.
Zachel je padati mrak, stara mama je zunaj nekaj brkljala na vrtu, in z dedom sva ostala sama. Ded me je krmezhljavo pogledal, potem pa spregovoril:
»Si slishal, kaj je pripovedovala danes tista zhenska v zhivalskem vrtu?«
»Mislish tisto vodichko pri tigrih?« sem vprashal.
»Ja, njo.«
»Seveda sem.«
»In kaj si mislish o tem?« ga je zanimalo.
»Bil sem presenechen,« sem rekel. »Nisem si mislil, da lahko zhival tako hitro pozabi, kaj naj pochne s svojimi mladichi. Mislil sem, da ima materinski nagon vechjo moch. Bil sem presenechen, ko sem slishal, da se mora tigrica shele nauchiti, kako naj bo mama.«
»Ja,« je dejal ded, »to je osupilo tudi mene. Tudi jaz sem mislil, da to ne gre tako hitro v franzhe. In kaj si sicer mislish o zhivalskem vrtu?« ga je she zanimalo.
»Ne vem,« sem skomignil z rameni. »Mislim, da je v redu, ker lahko tam vidim veliko zhivali, ki jih sicer ne bi mogel.«
»Hm,« je zahmal ded. In potem pochasi zlog za zlogom ponavljal za mano: »Da lahko vidim zhivali, ki jih sicer ne bi.« Za nekaj trenutkov je pomolchal, se popraskal po nosu, pa za ushesom, pa she enkrat po nosu, potem pa le nadaljeval: »Si morda opazil, kaj so pochele opice?«
»Nich posebnega,« sem spet skomignil z rameni. »Che se prav spomnim, so vechinoma polezhavale in niso pochele nichesar. Ja, pa tisti veliki shimpanz je tekal naokrog in tolkel po ograji. In ljudem je bilo to vshech.«
»Jim je bilo vshech, ja,« je spet pomenljivo zamomljal ded in zazdelo se mi je, da sem v njegovem glasu zaznal prizvok jeze in besa. »Si se morda vprashal, zakaj je tako razdrazheno tekal naokoli in kot zmeshan tolkel po kletki?«
»Hm,« sem tokrat zahmal jaz. »Ne, pravzaprav se nisem. Ampak zdaj, ko si zhe vprashal ...«
»... ja?«
»Poskusham se spomniti njegovih ochi ...«
»Ja?« je ded she z vechjim zanimanjem stegnil vrat proti meni in razprl svoje stare ochi.
»Mislim, da je bil precej razjarjen,« sem konchno izdavil.
»Tudi meni se zdi tako,« se je strinjal ded. »Se morda spomnish pogledov ostalih opic?«
»Izgledale so precej zdolgochasene, se mi zdi.«
»Zdolgochasene do nezavesti,« je prhnil ded. »Kot leva. Pa . se spomnish pume?«
»Puma, puma . « sem se mrshchil in si poskushal priklicati v spomin, kje je bila njena kletka.
»Zraven leva,« mi je pomagal ded.
»Aha!« sem se tlesknil po chelu. »Seveda. Ta je tudi ves chas krozhila, kot da je na vrtiljaku, pa ne ve, kako naj gre z njega dol.«
»Ko sem bil nazadnje tam,« je nadaljeval ded, »bilo je pred mnogimi leti, ko tebe she ni bilo, so imeli neko drugo pumo, in pochela je natanko isto kot ta. Kar naprej je shvigala sem ter tja, kot da se nikakor ne more sprijazniti s tem, da je ujeta. Meni se to zdi ...«
V tistem trenutku je vstopila babica.
»Z dedom se pogovarjava o tem, kako je bilo v zhivalskem vrtu,« sem ji pojasnil.
»Aha,« je dejala. »In? Kaj pravita?«
»Ded pravi, che prav razumem,« sem ponosno porochal, »da se mu zdi, da zhivali v kletkah niso ravno najbolj zadovoljne.«
»Aha,« je spet zaahala babica. »A to, da pravi.« Ob teh besedah ga je na hitro oshvignila
s pogledom. »Mislim, da v kletki nihche ni ravno zadovoljen. Tudi che morda vchasih izgleda drugache ...«
»Ja?« sem zdaj jaz izbochil svoj nekajletni vrat. Od nje nisem bil prav pogosto vajen besed, ki ne bi bile povezane s kuhanjem, okopavanjem fizhola ali s kakshnimi drugimi praktichnimi opravili.
»Ampak tako je, takshen je pach svet, kajne stari?« se je zdaj obrnila proti dedu in ga zopet prebodla z enim tistih svojih pogledov, ki sta jih she najbolj nedvoumno razumela le onadva.
Ded je navelichano odkimaval z glavo.
»Takshen je svet, takshen je svet. Kakshne ... blablarije. Pa kaj to sploh razjasni, a, zhenshchina? Nich. Nich takshnega, kar bi lahko komur koli kakor koli koristilo,« je ponovno zarobantil ded.
Babica je le globoko zavzdihnila in ga z enim svojih malce drugachnih pogledov spet skushala preprichati o pravilnosti njenega pogleda na svet.
»O tem ne bom razpravljala,« je zdaj imela ochitno dovolj. »Dobro vesh, kaj si mislim o teh stvareh . Pa tudi . imam she prevech drugih opravkov, ki so precej bolj pomembni, kot pa je ... tole.« In je spet shla. Mislim da lushchit grah, ki naj bi ga imeli naslednji dan za kosilo.
»S staro sva se o tem zhe vechkrat pogovarjala,« je dejal ded, ko sva bila spet sama. »Njej se to, da so zhivali v kletkah, ne zdi prav nich sporno. No, morda, pravi, v idealnem svetu ne bi bilo tako, in morda, melje she naprej, nekatere zhivali v kletkah res trpijo - a je veliko drugih, pomembnejshih rechi, pravi. Da mnogi ljudje trpijo she bolj, in da so ti problemi veliko pomembnejshi in je treba najprej reshiti te, potem bodo na vrsti ostali, obrobnejshi. Ker, pravi: najpomembneje je, da je hrana na mizi. Vse drugo je navaden larifari.«
»Aha,« sem se popraskal po glavi. »Ti pa, che prav razumem, se z njo ne strinjash, a?«
Tudi njega je ochitno zgrabilo, da se pochoha po svoji beli glavi, si malce pretegne vrat in poskusha zgladiti kozho na starih licih.
»Tvoja babica je brez dvoma zelo praktichna zhenska,« je potem, ko je konchal s temi nujnimi opravili, le odprl usta. »In takshni ljudje morajo brez dvoma tudi biti . Moramo biti,« se je popravil, »ker to preprosto od nas zahteva zhivljenje. Glede tega ji ne morem in ne smem nichesar oporekati. Ampak .«
». ampak?«
»... v zhivljenju so she druge stvari, ne zgolj praktichne in najbolj ochitne. In mislim, da so tudi te vsaj tako pomembne kot one druge. Babica seveda meni drugache.«
»Kaj tochno mislish?«
»Nekoch je zhivel precej zanimiv mozhakar,« se je zdaj zachel chohati po svojih neobritih belih kocinah, »pravzaprav sploh ni tako zelo dolgo, kar je umrl. Zhivel je kar precej dalech stran od nas - v Indiji .«
»Ja, sem zhe slishal za Indijo,« sem zadovoljno cmoknil, »saj vesh, v tisti zgodbi o Indiji Koromandiji.«
»Ja, ja,« dejal ded, »kjer se cedita med in mleko in oh in sploh .«
»Tista, tista, ja.«
»No, kakor koli, ta Indija s tisto drugo, Koromandijo, nima dosti skupnega ... No, in ta mozh je dejal, da se stopnja razvitosti chloveshke civilizacije odrazha tudi po tem, kakshen odnos imajo ljudje do zhivali.«
»Aha,« sem dejal in se malce namrshchil. Nisem najbolje razumel, kaj mi hoche povedati.
»Poglej,« je nadaljeval. »Ti si na primer rekel, da se ti zdi zhivalski vrt v redu zato, ker lahko tam vidish mnoge, hm ...primerke, ki jih sicer ne bi.«
»Pa tudi sladoled sem dobil,« sem zadovoljno poskochil, ker sem se spomnil she ene koristne zadeve, ki jo nudi zhivalski vrt.
»No, vidish, pa she to,« se je zdaj konchno malce kislo nasmehnil tudi ded, potem pa si zhe naslednji trenutek spet nadel svoj stari, dobrovoljno mrki izraz. »Nekateri bi morda rekli she to, da je zhivalski vrt koristen tudi zato, ker nudi dom zhivalim, ki jih je v naravi zhe tako malo, da bi sicer izumrle.«
»Pa she to,« sem se zdaj spomnil she ene koristne, »tista vodichka je rekla, da mnoge zhivali v zhivalskem vrtu zhivijo dlje kot pa v svojem naravnem okolju.«
»Ja,« je tiho pokimal ded. »In gotovo bi se nashel she kakshen dober razlog. Vprashanje pa je - vsaj zame - ali je kateri od teh razlogov bistven. Je kvantiteta zhivljenja res najpomembnejsha? Koliko chasa kdo zhivi,« je pojasnil, ko je opazil, da spet nisem razumel. »Seveda bi ob tem mnogi z veseljem prikimali, meni pa se takshno poenostavljanje, takshen enodimenzionalen pogled na zhivljenje, ki ga opazham v vsem, chesar koli se lotijo tisti, ki zagovarjajo nek svoj interes, tako ... tako duhamoren, razumesh?«
Ko je iskal pravo besedo za tisti svoj tako, sem nevede, po njegovemu vzoru, zachel grbanchiti chelo tudi jaz, in ko je to opazil, se je prvich ta dan na shiroko zakrohotal. In sem ga spet posnemal, tokrat zhe popolnoma namenoma, da sva se nekaj chasa rezhala kot dva navdushena pobalina, ki sta pravkar nasukala vedno godrnjavo sosedo, ki bi raje pogoltnila zadnjo pechko, kot pa komur koli dopustila, da si samo poblizhe ogleda kako nagnito cheshnjo, ki zhe dneve samuje na vlazhni zemlji ob njeni zloveshchi bajturini.
»In prav to je tisto,« je potem, ko si je obrisal solze, spet zbrano nadaljeval ded, »kar je hotel povedati tisti mozhakar. Ja, saj mnogi ljudje za zhivali resnichno dobro skrbijo, ampak zapirati jih v kletke zato, da jih lahko hodimo gledat kot v cirkusu? Si predstavljash, da bi tebe zaprli v kletko? Da bi, ko si bil she chisto majhen, prishli k nam na obisk, te pobasali v vrecho in odpeljali; in ne bi prav nikogar povprashali, kaj si o tem misli. Si predstavljash, kaj bi to pomenilo za tvojo mamo, za tvojega ocheta, a? Pa zate ... In konec koncev tudi zame. Hop cefizelj - in zhe bi bil nekje drugje, kjer ne bi nikogar poznal. Bi ti pa seveda namenili lepo in prostorno okrasheno domovanje v lichno postlani kletki, kjer bi bil na ogled vsem, ki bi si te hoteli ogledat. Prijazno in redno bi te futrali, te morda kdaj pa kdaj celo skoraj ljubeche pogladili po mladih plechih, ti namenili kakshno sochutno besedo, od chasa do chasa bi te obiskal nadvse skrbni in prijazni zdravnik, ki bi preveril, ali vsi vitamini, minerali in druge hranilne snovi, ki ti jih blagovoljno namenjajo, uspeshno skrbijo za tvoje vitalne funkcije; in che bi sluchajno zbolel, bi ti namenili najboljshe medikamente, ki jih pozna trenutna farmakoloshka srenja - skratka: nadvse lepo bi skrbeli zate in nenehno bi bili v skrbeh, da se ti ne bi zgodilo kaj hudega. Njihova
vest bi potolazheno dremuckala in che bi jim kdo oporekal, chesh, kaj pa vi pochnete ... bi brzh nashteli kopico dejstev, ki bi dokazovala, da v shirnem vesoljnem svetu ni boljshih skrbnikov, kot so prav oni.«
Za trenutek je pomolchal, da si je nabral nekaj nujno potrebnega zraka, saj mu je zadnji stavek - kot obichajno, kadar ga je kakshna stvar she posebej razvnela - pognal precej krvi v glavo, in potem, ko ga je nov odmerek okrepchujochega kisika spet malce umiril, nadaljeval:
»Pa bi od kogar koli dobil tisto, kar bi ti lahko nudili doma, a? Ljubezen, kakrshno ti lahko nudijo le starshi? Pa bratje in sestre in prijatelji? Kaj mislish?« In je, she preden bi mu morda jaz skushal skochiti v besedo s kako svojo domislico, zachel odgovarjati kar sam: »In seveda, ne pozabi, da bi bil ves chas v kletki. Nobenih izletov na tvojo ljubo cheshnjo, nobenega tacanja po babichini solati, nobenih skrivalnic po temnih prostranstvih nashe kleti, nobenega vechurnega zhdenja za omaro, nobenih bojnih ran zaradi padcev s kolesom ... Kaj mislish, a? Vsi, ki ne bili delezhni tvojega chudezhnega raja v kletki, bi ti zatrjevali, kako lepo in brezskrbno zhivljenje imash; da se ti ne more zgoditi nich hudega, da si zavarovan pred - oh, tako strashnim zhivljenjem, ki bi sicer prezhalo nate tam zunaj, izven varnih krempljev tvojega zlato lesketajochega se pristana ... Pa bi to zhivljenje res bilo tako ... hm ... smiselno kot tisto zunaj kletke?«
»Hm,« sem se moral zdaj malce zamisliti tudi jaz. »Na vse to, kar si ravnokar povedal, pa do zdaj seveda nisem niti pomislil . Pa res mislish, da zhivali obchutijo stvari tako zelo - podobno kot mi?«
»Mislim, da nekatere bolj, druge pa manj. V zhivljenju sem zhe neshtetokrat videl, kako se obnasha psica, ko ji vzamejo mladiche. Ali pa machka. Res je, da se precej hitro navadijo na novo situacijo, a to vendarle zelo jasno obchutijo kot veliko bolechino. In to bolechino jim zadamo mi - chudodelna chloveshka vrsta - samo zato, da bi zadovoljili sebe. In ob tem te bo marsikdo, ki je zashel v marsikatero ucheno sholo, kjer si je pridobil marsikatero visoko zveneche dovoljenje, na katerem je kricheche jasno zapisano, kakshen v nebo vpijoch strokovnjak je za podrochje, o katerem pravkar razpravljava, zelo strokovno in argumentirano preprichal o popolnem nasprotju tega, kar trdim jaz. Na primer, da zhivali sploh ne chutijo. Da so le navaden skupek mesa in kosti in krvi in nekakshnih nagonov. In so take kot narochene za prikupne zhive ali pa mrtve igrachke, iz katerih trupelc se lahko nauchimo marsikaj koristnega in praktichnega in naprednega, kar bo oplemenitilo zhe tako nenadkriljivo blagorodnost in moralno neoporechnost nashe chastitljive chloveshke vrste. Preuchevanje zhivljenja s tem, da si ga prej nasilno prilastish in po potrebi unichish? Hm, tukaj mi nekaj preprosto ne shtima ...«
Samo namrshchil sem se.
»Ja, saj vem, da sem morda malce prevech zakompliciral ... Tudi jaz sem zhe star,« se je prijazno nasmehnil v opravichilo. »Pa me - saj me vendar poznash, ne? - vchasih malce zanese. Ja - v sholah, kjer se uchijo o zhivalih, pa o rastlinah, pa tudi o ljudeh rechejo kakshno modro, imajo predmete, kjer zhivljenje preuchujejo tako, da ga najprej odstranijo. Kot slepich. Za zachetek, na primer, izberejo zhabo, jo - da revica ne trpi, pravijo -sochutno omrtvijo, potem pa poznavalsko razkosajo. Seveda ne za to, da bi jo pojedli,
ampak zato, da spoznajo njene sestavne dele. In potem narishejo lepe slikice in si skrbno zabelezhijo kakshno blagorodno besedo, ki naj bi pojasnila bistvo tega, pred njimi razteleshenega bitja - ki ga zhe zdavnaj ni vech. Ki so ga unichili, umorili, che sem popolnoma direkten - kajti to zame ni chisto nich drugega kot navaden umor - v imenu napredka znanosti ali katere koli druge veleumne fantazmogorije, ki si jo zna izmisliti stvor, ki se je poimenoval za krono stvarstva. In che odpove njihova poslednja razumna utemeljitev, se zatechejo k chashchenju najvechjega in edinega z zlato pomado ovekovechnega Teleta te nashe chastitljivo razsvetljene dobe, pred katerim se prikloni in ukloni tudi tisti z najtrsho hrbtenico - pred denarjem.«
Zdaj se je nenadoma popolnoma umiril in na njegovem starem obrazu se je zarisala skoraj sveta zamaknjenost. Vedel je, da mu z mislijo in razumom ne morem slediti, a si ni mogel kaj. Danes se mi zdi, da si je moral od chasa do chasa vendarle dovoliti tudi take trenutke, kot da se je zavedal, da mora tudi svojemu izchrpanemu in pogosto besnemu duhu dovoliti, da vsaj obchasno zazhivi in izpove tisto, kar mu zhe vsa ta dolga leta njegovega zhivljenja lezhi na dushi. In v tem zamaknjenem stanju so iz njegovih ust pricurljale naslednje besede:
»Svet ishche denarja, denarja ... zlata ... in kakor pes sklanja glavo v tla.
In kakor pes voha denar, denar mu je Bog, denar mu je car, voha denar in mu sledi in sam je suzhenj svoje strasti.
Le nekaj jih je, ki niso tako, le nekaj jih je, ki pokonci gredo, ki chutijo dostojanstvo ljudi. Naj umirajo, naj jih zatirajo, naj gladujejo, naj jih zapirajo, zhivljenje in smrt je sredi ochi.«
Zdaj je, nekako zadovoljno izchrpan, premolknil, v ocheh se mu je she vedno lesketal tisti nedolochljivi plamen, zaradi katerega sem ga nepremichno in zamaknjeno in obchudujoche opazoval tudi jaz, in zdelo se je, kot da oba v en dih she vedno oslushkujeva zven pravkar izrechenih besed, ki so vzbujale nekakshno prijetno svechanost. In po nekaj trenutkih, ko se je ta vzvisheni trenutek izpel, je nadaljeval:
»Vsi narodi imamo ljudi, ki so videli in ki vidijo globlje, vnuk moj. In nekateri ta svoja videnja in obchutja zapishejo, naslikajo, uglasbijo. Pogosto se v chasu njihovega zhivljenja iz njih norchujejo, jih zanichujejo in ponizhujejo. Chlovek, ki je sam norec, tako ali tako v nobeni drugachnosti, ki je ni sposoben obchutiti, kaj shele razumeti, ne more zaznati nichesar drugega kot lastno topoglavost ... Zanje so ti ... Umetniki zhivljenja prevech resnichni, da bi si lahko privoshchili odkrit pogled na njihovo bistvo. Che bi namrech
storili to, potem bi morali zanikati svoje lazhi - in od njihovega zhivljenja ne bi ostalo vech nich, chesar bi se lahko oprijeli, ob chemer bi lahko obchutili varnost v tem kotlu nashega bivanja. Najvechja chloveshka sla pa je sla po zhivljenju ... In ta jih opravichuje vsega, kar pochnejo. In v imenu teh brezsrchno bliskajochih vulgarnih idealov pach pochnejo, kar pochnejo.«
Ostal sem popolnoma brez besed. Zdelo se mi je, da sem se tudi sam preselil v neki drug svet, ki ga je bil ded pravkar pricharal s svojimi besedami in v katerem si je za trenutek odpochil, meni, njegovemu obchudujochemu uchenchku, pa dovolil, da sem zamaknjeno capljal za njim.
»In nekaterih od teh ... Umetnikov,« je spet nadaljeval, »se chez chas ne spomni nihche vech. In morda se na prvi pogled zdi, kot da so bila njihova zhivljenja zaman. A nekateri - mislim, nekatera njihova dela - kljub vsemu prezhivijo. In cheprav jih v resnici vsaj priblizhno razume le peshchica, vsaj od chasa do chasa malce razsvetlijo ta nash majhen in omejen svet vsakdanjih opravil, za katere babica pravi, da so praktichna in edina zvelichavna. Jaz pa pravim, da je vsa praktichnost tega sveta brez pomena, che ni delezhna tega duha, o katerem ti tolikokrat govorim. Praktichnost brez srca, vnuk moj, ni popolnoma nich drugega kot bedno zhivotarjenje v kletki, razumesh? In ne glede na to, kolikokrat in s kakshnimi pomadami je ta kletka posvechena, je kljub vsemu le kletka. Ljudje pa smo rojeni za . svobodo.«
Seveda spet nisem razumel. A sem ga kljub vsemu vendarle poznal dovolj dobro, da sem vedel, da bom to, kar mi je pravkar pripovedoval, nekoch razumel vsaj tako dobro kot on. In tako kot on, sem vedel tudi to, da je za zdaj chisto dovolj, che ga le poslusham in uzhivam v njegovih besedah.
»Vidish, in tiste besede, ki sem jih prej tako . zamaknjeno deklamiral, je izrekel eden takshnih velikih mozh, ki so ponesli chloveshkega duha v vishave, kakrshne si zasluzhi, in kjer zachuti delchek tiste svobode, o kateri sem govoril malo prej.« *
In tu se je dedova pripoved konchala. Skoraj vzhichena ganjenost v njegovih ocheh je pochasi ugasnila in samo she tiho sva sedela v temi. V kuhinjo se je spet vrnila babica. Zachutila je, da se je zgodilo nekaj neobichajnega, a se po svoji stari navadi ni dala motiti. Pozneje, ko sem tudi nanjo lahko gledal z odraslimi ochmi, se mi je zazdelo, da je tudi ona razumela marsikaj nepraktichnega, a se je za ta drugi pol, kot ga je imenovala sama, odlochila zavestno in po svoji volji. Morda tudi zato, da bi bila protiutezh dedovim pogostim utemeljevanjem, da je treba chloveshkega duha redno voditi vsaj na sprehode, che mu zhe ni moch omogochiti, da vsaj od chasa do chasa poleti v prostrane vishave, kjer je njegov pravi dom. Sicer se lahko zgodi, je prav tako pogosto zatrjeval, da njegova pokvechena krila za vedno ohromijo. In potem ljudje zachnejo chastiti vede o preuchevanju zhivljenja, ki izgine v trenutku, ko vanj zarezhemo.
* Ko sem bil v teh najrosnejshih otroshkih letih, me je ded le redko gnjavil z imeni. Tako mi tudi tokrat ni povedal, kako je bilo ime temu mladenichu, ki ga je tako globoko sposhtoval. To sem izvedel pozneje, sam, ko sem naletel na pesem, ki jo je bil povedal tisti dan: Sebi, je njen naslov, in ded je - zdi se mi, da najbrzh namenoma - izpustil prvi dve kitici. Avtor je, seveda, nenadkriljivi Srechko Kosovel.
Boris Vishnovec
OD GOSPE SVETE ZVON i
ZAGON TISKARSKEGA STROJA
Drabosnjakova zhena Nezha je vechkrat obstala sredi dela. Prishla je iz hishe in stopila na dvorishche. Pogledovala je proti poti, ki je vodila do hishe. Nekajkrat je stopila povsem do roba dvorishcha, odkoder je bil lep razgled po pobochju vse do gozda globoko spodaj. Zdelo se ji je, da bi se moral mozh zhe vrniti domov. Sprashevala se je, ali se mu ni morda pripetila nesrecha. Nihche se v tistih nemirnih chasih ni nikjer pochutil povsem varnega. Vojashki ubezhniki so se klatili po gozdovih. Chlovek je lahko naletel na vsakovrstne klatezhe in tudi roparje. Med njimi so bili tudi brezdomci, ki so prihajali z onkraj Karavank. Ljudje so pripovedovali, da so roparji napadali prevoznike, tovornike, tudi kmete, ko so ti prodali zhivino ali pridelek in se potem z denarjem vrachali domov.
Zhena se je tolazhila z mislijo, da je mozh denar, ki ga je dobil od prodaje krave, zhe porabil. Narochila mu je celo vrsto stvari, ki jih je potrebovala za dom. Vsak hip bo zmanjkalo soli. Petrolej so si komaj kdaj privoshchili. Ni smela niti pomisliti, kaj vse bi she potrebovali pri zhivini, orodje in pribor v kuhinji. Polja she niso bila vsa obdelana, ker je zmanjkalo semena. Otroci so prichakovali manjsha darila. Tudi ona sama je prichakovala kakshno prijetno presenechnje, ki si ga ni upala izrechi na glas. Dovolj je imela teh vsakdanjih skrbi. Dela v kuhinji ni nikoli zmanjkalo. Pripraviti je morala hrano za zhivino in delati v hlevu. Vsa skrb za otroke je bila na njenih ramenih. Od shtevilnih porodov je bila zhe mochno izchrpana. Poleg tega se je morala vechkrat odpraviti na polja, kjer je bilo dovolj dela ob vsakem letnem chasu.
Od poroke je minilo zhe mnogo let. Nekaj otrok je zhe odraslo, nekateri so se she skoraj drzhali matere za krilo. Mladostna zagnanost, od katere je njen mozh she vedno prekipeval, je pri njej pochasi izpuhtevala. Drabosnjak je imel v glavi vedno kup nachrtov, ob katerih je velikokrat pozabil na kmetovanje. Sosedje so se nanj vedno manj obrachali s proshnjo, da bi jim popravil kmechko orodje. Ure, ki so jih prinashali v popravilo, so ostajale zaprashene na polici. Ljudje so prihajali po nasvete, kadar je zbolela zhivina. Prihajali so tudi po razna zdravilna zelishcha, ki so rastla na blizhnjih travnikih. Mnogokrat se je zadrzhal s prijatelji ob tochilni mizi. Domov se je vrachal poln zagnanosti in energije. Pripovedoval je, kako navdusheno so ljudje spremljali njegove pripovedi, ki so bile kot nekakshni nastopi. Potem se je zavlekel v prizidek za hisho, v »shtubo«, kjer si je uredil delavnico.
Police v »shtubi« so bile zalozhene s knjigami, koledarji in zapiski. Lesene stene so bile oblozhene z listi papirja. Tu je imel tudi pribor, ki ga je potreboval za slikanje chelnic -
panjskih konchnic. Slikal je na star, presushen les, ki ga je najprej utrdil z lanenim oljem. Celo barve je znal sam pripraviti. Najvech pa se je ukvarjal s pisanjem, s pripravo in prepisovanjem ter prevajanjem knjig. Zapisoval si je pesmi in celo igre. Pesmi so se ljudem hitro prikupile, da jih je uredil v zvezke. Mnogo chasa je posvetil pisanju iger, od katerih so eno zhe igrali v blizhnjih vaseh. Zhena je bila vedno manj navdushena nad mozhevim delom. Vsa njena prizadevanja niso mnogo pripomogla k izboljshanju zhivljenjskih razmer na kmetiji. Denar je prepochasi pritekal v hisho.
Vchasih sta posedela v zaupnem pogovoru. Tedaj ji je mozh prebiral odlomke iz igre o izgubljenem sinu. To igro je priredil po neki nemshki igri. Zheni je povedal, katere odlomke je povzel iz domachega zhivljenja. Tudi ona je poznala matere, za katere je vedela, da so se njihovi otroci izgubili v svetu. Odshli so po svetu za boljshim zhivljenjem, kot je bilo na kmetiji. Morda so odshli samo zato, da bi prezhiveli. Kmetijo je obichajno podedoval najstarejshi sin. Ta je brate izplachal. Tisti, ki so odshli, so se mnogokrat vrachali bolni in razcapani. Nekateri so izginili brez sledu in nihche ni nikoli vech slishal o njih. Vendar je Nezha imela Drabosnjaka she vedno rada. Znal ji je zvabiti na ustnice nasmeh tudi v tezhkih trenutkih.
Mnogokrat se je s strahom sprashevala, kakshno usodo bodo dozhivele njeni otroci, kaj jim je namenjeno v zhivljenju. Hudo ji je bilo za vsakega, ki je odshel. In nato se je she bolj skrbno oprejela dela in skrbela za tiste, ki so bili she vedno ob njej. Tudi otroci so nestrpno prichakovali ochetovo vrnitev. Mislili so na dobrote, ki jih bo oche prinesel iz mesta. Sladkarije. Nozh za dechka. Blago za deklishko obleko. Svileno ruto za mater. Konchno pa je bilo Nezhi vseeno. Samo, da se vrne zhiv in zdrav.
-	Zhe gre!
-	Prihaja!
She dva dechka in deklica so pritekli na dvorishche. Drabosnjak jim je pomahal iz daljave.
-	Nekaj tezhkega nosi!
Drabosnjak je stopal vztrajno in z odlochnimi koraki. Ko je prishel na dvorishche, je spustil tovor s hrbta. Nezha je takoj spoznala, da so bila vsa prichakovanja zaman. Samo nekakshen velik zaboj je Drabosnjak odlozhil pred »shtubo«, v kateri je obichajno pripravljal tiske.
-	Kravo si prodal, pa si tale zaboj kupil.
-	Stroj je! Knjige bomo tiskali.
-	Pa nich za domachijo, za kuhinjo, pa sol in petrolej.
-	Zhena, prihodnjich bom vse prinesel, - jo je skushal potolazhiti. - Za zhival nisem toliko dobil, kot smo prichakovali.
-	Kaj pa seme? Nismo she vsega polja obdelali.
-	Knjige bomo tiskali. Samo she v Celovcu in v Ljubljani imajo tak stroj. No, morda she na Dunaju.
-	Ata, ste mi prinesli nozh?
-	Kaj ti bo nozh! Si she premajhen. She porezal bi se. Imeli bomo knjige. Lahko bosh shel v sholo.
-	Ampak, jaz si zhelim nozh!
Drabosnjak ni vech poslushal pripomb zhene in otrok. Vrochichno je razvezoval vrvice, s katerimi je bil zvezan lesen okvir in pribor s ploshchami, kamor se polagajo chrke. Tudi pribor s chrkami je bil poleg. Stroj je polozhil na vechjo mizo v »shtubi« in prichel sestavljati posamezne dele. Ploshcho, kjer so nastajali odtiski, pa nekakshno stiskalnico, pod katero so polagali liste. Dobil je tudi posodo z nekakshnim kolomazom in chopich, s katerim se mazhe valj.
Razburjeno je sestavil nekaj chrk. Sestavil je zapis. Vstavil premaz in zavrtel rochico.
-	Glejte otroci! Svojo tiskarno bomo imeli.
Zhena je odshla v kuhinjo. Poznala je mozhevo vrochichno obsedenost, kadar je prichel z delom v »shtubi«. Postal je gluh za zunanji svet. Chez chas je Drabosnjak razburjen pritekel v kuhinjo in molel pred seboj potiskan list, na katerem je bilo z velikami chrkami napisano: Igra od izgubljenega sina od enega paura u Korotane - Andreas Shuster -Drabosnjak.
-	She bom moral dokupiti. Chrke so razlichnih velikosti. Pa za okraske, slike.
-	Saj bi lahko she naprej na roko prepisoval, - reche zhena.
-	Namesto enega prepisa jih lahko naredim sto. Ali pa she vech?
-	Kdo bo pa to kupoval?
-	Samo prvi odtis stane. Potem jih pa samo ponavljash.
-	Saj ljudje ne znajo brati!
-	Nauchili se bodo. Sedaj je shola obvezna za vse otroke.
-	Kdo bo pa na kmetiji delal?
-	Saj ti vse sama zmoresh!
-	Koliko chasa she? K zdravniku bi morala.
-	Na svezhem zraku zhivimo. In nismo ravno lachni kot mnogi drugi. Po zdravila pa gremo na travnik in v gozd.
-	Samo rajmi ti gredo po glavi.
-	Samo che bomo knjige tiskali, bo kdo vedel, da smo nekoch zhiveli.
-	Ves denar je shel za tisto mashino.
-	Tiskarski stroj je! She izpopolnil ga bom.
-	Kmet ne bo nikoli gospod. Pisanje je gosposki poklic.
-	Vsak bo znal pisat in brat. In po nashe, v nashi shprahi bomo knjige tiskali. Zhena samo z glavo zmaje. Odpravi se v hisho. Deklici narochi, naj prinese vodo v
kuhinjo. Dechka poshlje k zhivini. Razmishlja, katerega dela naj bi se najprej oprijela. Prestavlja posodo, pripravlja zalenjavo za prashiche in pristavi lonec. Zakuri na ognjshchu. Deklica prinese vodo in se vrne na dvorishche.
Zhena se ustavi pri mizi. Sede na klop in si zaskrbljeno podpre glavo z rokama. Po zagonu tiskarskega stroja je bil Drabosnjak ves prerojen. Komaj se je she zmenil za
delo na kmetiji, kjer so zheni pomagali otroci. Po poskusih in nekaterih neuspehih se je konchno pojavil prvi tiskani zvezek. To je bila: Ena lepa celo nucna latania od teh hudah zhein. Ta je bila med ljudmi zelo priljubljena in jo je Drabosnjak tudi vechkrat recitiral ob posebnih prilikah, kadar so to zheleli prijatelji, s katerimi se je srecheval v gostilni. Potem je zachel pripravljati Eno novo pesem od zapitih bratov. In tu so she Rajmi od mlinarjev. Leta l811 je natisnil Cochemove nabozhne povesti v prozi - Marijin pasijon.
Razlichni znanci in sosedje prihajajo na obisk, da bi videli novo chudo. Drabosnjak pojasnjuje in razlaga, popravlja in dodeluje. Kadar ne tiska, pripravlja nove prevode ter si zapisuje pesmi in domislice. Ko mu zmanjka barvila ali potrebuje dodatne chrke, oddide v dolino. Nich ne razlaga, samo nadaljuje z delom. Delo na kmetiji se she bolj prevesi na zhenina plecha. Boleha in pokashljuje. Vchasih pogleda v »shtubo«, toda za Drabosnjaka je zunanji svet povsem izklopljen. Kar med delom recitira, si izmishljuje nove verze, ponavlja stare. Pa spet razlaga obiskovalcem. Nekateri so navdusheni, drugi samo zmigujejo z glavo. Skrbi imajo, ker so vojni chasi.
Iz stroja pa prihajajo novi in novi listi. Zheli se pojaviti s tiski na prvem sejmu, ki se priblizhuje. Medtem so se dogajale na bojishchih v Evropi velike spremembe. Diplomati in vladarji so popravljali meje, se dogovarjali in chakali, da bo utihnil glas topov. Spet so shle kolone vojakov z opremo po dolini. Spet so se pojavili ubezhniki, na katere so vchasih streljali. Fante so kar naprej novachili za vojsko. Prihodnost je postala negotova. Polja so opustela. Tudi zhivino so pobrale vojske. (II nad.*)
Na kmetijo je prishlo pismo z uradnim dopisom, da bo rok za plachilo davkov kmalu potekel. Oglasili so se tudi nekateri upniki. Zhena je tedaj odshla v »shtubo« in zmotila Drabosnjaka, ki se je komaj kaj zmenil za njeno opozorilo.
-	Kaj bi tisto! Po sejmu bomo vse vrnili.
-	Saj sploh ne vesh, koliko smo dolzhni.
-	Vse imam v glavi!
-	She za semena nimamo. In letina slabo kazhe.
-	She za davke nismo nich uredili. Zhupnik nam je pokopal dojenchka. Nich mu nismo plachali.
-	Ena lachna usta manj.
-	Tako ti na to gledash. Zakaj pa potem otroke delash?
-	Da bo kdo ostal za nami.
-	Saj sva jih zhe vech pokopala. Slabotni so bili. Tudi jaz sem slabotna.
-	She postavljala se bosh z menoj. Tiski bodo shli po vsej Koroshki. Pa tudi na Kranjsko.
-	Ti si kar naprej v oblakih. Kot da ne bi zhivel na zemlji. Ljudje te pa prosijo, da bi jim pomagal pri popravilu orodja. In vse tiste ure chakajo. Kot bi se chas ustavil. Nihche ne bo vech nichesar prinesel.
-	Chakaj, da dokoncham. She Kolomanov zhegen moram pripraviti. To ljudi zanima. Kako bi do zakladov prishli. In kako bi se hude ure in hudih pogledov obvarovali.
-	Saj vera prepoveduje, da bi v ris hodili. In charanje?
-	Nikogar vech ne obsodijo na grmado, kdor se s temi rechmi ukvarja. Pa so tudi zagovori zoper bolezni in zagovori zoper uroke.
-	Zakaj so pa potem charovnice zazhigali? In padarje! Tiste, ki so divjo jago in hudo uro priklicali. In se s hudirjem pajdashili.
-	Samo hudobnih ljudi se moramo varovati! Drugo so pravljice za otroke.
Drabosnjak she vedno optimistichno vztraja pri svojih nachrtih. Kot da bi bil slep za
stvarnost, ki ga obdaja. Sosedje zhe vedo, da je precej zadolzhen. V zraku pa je prichakovanje sprememb. Drabosnjak je obchutljiv za krivice, ki se gode ljudem, govori o prizadetosti in o tem, da so nekateri med vojnami obogateli, drugi pa povsem obubozhali. Drabosnjak je she vedno pod vplivom francoske revolucije in obzhaluje, ker je bil Napoleon v zadnji bitki premagan. Vsak trenutek se v Ilirske province znova vrne avstrijski cesar. Napoloen je prinesel v dezhelo pouk v slovenshchini. Nastali so chasopisi in prve nove knjige; gledalishche, bukovniki na Slovenskem. Prebudila se je nacionalna zavest Slovencev. Tisti, ki so se pritajili pod Francozi, pa komaj chakajo, da se vrne stara oblast. Drabosnjak je kot gluh za vse spremembe, ki se pripravljajo.
Resnichno se je razveselil prijatelja Andreasha, tkalca in citrarja, ki je nenapovedano prishel na obisk. Pravzaprav je Andreash opravil delo v vasi in je ob odhodu prishel na obisk k staremu prijatelju. Andreash je vidno utrujen, bolj suhljat kot obichajno, upadel, in vchasih pokashljuje. Od zadnjega srechanja je vidno spremenjen. Drabosnjak sprva te spremembe niti ne opazi, ker je prichel prijatelju razkazovati delovanje tiskarskega stroja in pa tiske, ki jih je zhe pripravil ali pa jih she pripravlja.
-	Stari prijatelj, od sile si, - ga je pohvalil Andreash.
-	Ampak sem se moral zadolzhiti. Tudi zhival je morala iz hleva.
-	Nisem vedel. Zhena pa tega gotovo ni bila vesela.
Zhena Nezha pride pogledat gosta.
Andreash jo pozdravi, pohvali lepo, urejeno cvetje na oknih in pred hisho. Tudi doda, da je slishal o smrti otroka. Vidi se, da zhena ni naklonjena zadnji pridobitvi, ko Andreash pohvali mozha. Zhena opazi, da je Andreash slabega zdravja. Odide v hisho po pijacho. Nekaj otrok se smuka okoli. Drabosnjak jim narochi, naj se ne dotikajo predmetov v tiskarni.
Drabosnjak razkazuje Andreashu tiske. Zhena prinese vrch s tolkovcem in se vrne k delu.
-	Jaz sem za sedaj konchal z delom v vasi.
-	Bova s tolkovcem nazdravila.
-	Mnogo stvari pochnesh, Drabosnjak!
-	Sejmi bodo. Knjige moram pripraviti. Pa she nekaj prepisov.
-	Tudi slikarije gredo slabo v denar. Vojne so bile.
-	Shel bo Francoz. Starega vladarja bomo dobili.
-	Ta se zhe prej ni nich zavzel za nas.
-	Za Slovence. Sami si bomo morali pomagati.
-	Ti bi moral v shole, Drabosnjak. Na Dunaj. Ti imash glavo za uchenje.
-	Tudi tu me ljudje potrebujejo. Takih, kot sva midva. In tudi moje igre bodo she igrali.
-	Veliko si napisal, da se chlovek kar chudi.
-	Zdaj she igro prirejam, prepisujem iz nemshkega, pa tudi v svetem pismu je, zgodba o izgubljenem sinu.
-	Saj jo imash na dilci pri chebelah.
-	Mladi bi kar za gospode hoteli. Na kmetije pa pozabljajo.
-	To se slabo koncha, che kmet pozabi na svoj stan.
-	Jaz pa hochem o kmetih pisat. O tem nashem zhivljenju. Pa kako bi lahko boljshe, bolj lepo zhiveli. In ne bodo sinovi po svetu blodili.
-	Tak ni vech kmet, pa tudi gospod ne bo.
-	Ja, zamisliti bi se morali. Kdor bo igro poslushal.
-	Saj vesh, da je lushtno denarce po gostilnah zapravljat.
-	Che imash denar, potem te ljudje obrajtajo.
-	Vsi se ti prilizujejo.
-	Tako bosh to igro v nasho shpraho postavil.
-	Ampak bom tako igro postavil, da bodo v njej ljudje sebe igrali. Tisto sem po nashe naredil, kako se fant domov vrne, potem ko ga iz gostilne ven vrzhejo, ko je gol in bos.
-	In potem pri ochetu usmiljenje prosi.
-	Tu se chloveshko srce izkazhe.
-	Glavno, da si na svojem. Jaz pa vedno drugam, iz vasi v vas.
-	Pa na sejme moram s tiski, pa na rej, pa ko chebelarji skup pridejo. Ali pa po pridigah. Ampak to mora zhupnik dovolit.
-	Dilce gredo takrat najbolj v denar, ko chebelarji skup pridejo.
-	Posebno, che so podobe svetnikov, pa o zhivljenju nashega gospoda.
-	Ja. To vsak rad vzame. Koliko chebelnjakov sem zhe poslikal po Koroshkem?
-	Ali pa tiste vesele, od zhenskih jezikov, pa od mlinarjev in shushtarjev. Pa tudi o zhivalih.
-	Ja. Vesele shtorije imajo ljudje radi.
-	Tistih najvech v gostilni slishish.
-	Moramo tudi resne shtorije med ljudi poslat.
-	Shtorije najvech v prepisih okrog krozhijo. In jih tisti, ki so uki branja, prebirajo. In pa tisto, kar kmet rabi. Kakshnih nasvetov, kako naj kmetuje.
-	Vech kot bo nashih ljudi knjige bralo, vech bo shlo knjig med ljudi.
-	Ja, nashi otroci se morajo nauchiti knjige brat.
-	A vesh, Drabosnjak, da se bo o tebi she dolgo govorilo. Da si bil prvi, ki je na Koroshkem knjige tiskal. Kar obchudujem te. Vesh, meni pa zdravje nagaja. Zdaj spish pri enem, zdaj pri drugem. Nisem vech mlad. In te vojne. Te so kmeta na kant spravile.
-	Andreash, zmerom si bil vesele sorte. Ni treba zdaj cagat. Dol stopiva, na pozhirek.
-	Pa pejva. Pol se pa posloviva. Gram spet na pot. She za gospo lep pozdrav
-	Kakshna gospa, dekla. Za vse sem pri hishi.
-	Lep dom imate. In pridne roke. Obema zhelim veliko lepega.
-	Ti, mozh, pa kmalu nazaj pridi.
Med pogovorom sta Drabosnjak in Andreash prishla do gostilne. Krchmar je teh dveh gostov vedno vesel, ker vedno znova pritegneta pozornost. Nekakshna chudaka sta, ki zmotita vzdushje pogovorov in vchasih prerekanj, ter se mnogi, ki ju poznajo, z veseljem pridruzhijo, ostali pa opazujejo od omizij. Nekateri so tu stalni gosti, drugi pridejo samo obchasno. Le kakshni tujci, povratniki iz vojske ali od drugod ter tovorniki, ti vzbujajo posebno radovednost.
Krchmar je brez besed postavil pijacho pred nova gosta. Vedel je, da je Andreash dobil zasluzhek za delo v vasi. In che je morda Drabosnjak brez denarja, bo Andreash pochastil tudi prijatelja. Mnogo shal sta zhe uprizorila, besednih dvogovorov v verzih, pa duhovichenj in zbadljivk. Tokrat pa se vidi, da Andreash ni najbolj pri volji. Mnogi to pripisujejo utrudljivemu delu v vasi in prichakujejo, da se bo ob kozarchku bolj razzhivel. Drabosnjak pa je vedno zanimiv sogovornik. Morda nekoliko chudashki za tiste, ki ga ne poznajo, saj takih vashkih posebnezhev, ki celo knjige tiskajo, takih ni na vsakem koraku. Krchmar pa si misli, dokler bo placheval rachune, toliko chasa bo dobil pijacho, cheprav govore ljudje, da gre s kmetijo pri Drabosnjaku navzdol.
Spet so bili pogovori o vojni zanimivi, ker je bil Napoleon v zadnji bitki premagan... Mozhje so ugibali, kakshne spremembe bodo nastale, ko se bo vrnil stari cesar.
-	Vojaki so se zhe umaknili, od koder so prishli.
-	Pod Francozi smo dobili shole v svojem jeziku.
-	Menda novi cesar tega ne bo ukinil.
-	Samo tistim bo na rep stopil, ki so se Francozom prevech prilizovali.
-	To bo gosposke doletelo, ki so v trgovini s Francozi bogateli.
-	Gosposka ne bo nikoli gosposke preganjala.
-	She v zhlahti so si med seboj, cheprav se vojskujejo.
-	V vojni mi nastradamo, mi kmetje in dninarji. Tam zgoraj se zhe zmenijo.
-	Nobeden ni nash, ne Francoz, cheprav nam je shole dal in je nash jezik enakopravnost dobil, pa tudi cesar, ki bo nazaj prishel, ni nash, - se je v pogovor vmeshal Drabosnjak.
-	Kdo pa potlej, - se je jezno vtaknil nekdo, ki se je vedno poleg silil, ampak bolj, da bi poslushal. Svoje mnenje je vedno zase obdrzhal.
-	Tam doli, pri Gospe sveti, tam smo svoje kneze volili, - je vzkliknil Drabosnjak.
-	Tisto so pravljice za otroke.
-	She v nashem jeziku smo jih volili. In kmet je dal glas, da so kneza potrdili.
-	Samo she kamni so ostali.
-	Nekaj pa je. Na to se moramo spomnit, che bome she kdaj svoje kneze imeli, svoje vojvode.
-	Chakaj no, Drabosnjak, si ga zhe prej pil?
-	Drabosnjak zhe ve, kaj govori, - se je oglasil Andreash.
-	Za tako govorjenje bosh she kazen dobil.
-	Ja, che bo kdo naprej nosil. Che se bo kdo tujcu udinjal, ki je nasho zemljo zasedel.
-	Ti pa zhe ne vesh Drabosnjak, cheprav knjige beresh.
-	Spet bo nash chas prishel. Jaz ga ne bom dochakal, toda nashi otroci in njihovi otroci ga pa bodo.
-	Ko ne bodo nashi otroci samo za hlapce dobri.
V gostilnishko sobo je prishlo nekaj fantov. Zaprasheni, zdelani stopijo k shanku. Med njimi izstopa nekdo, ki je she posebno zanemarjen in zapit. Gostilnichar je postregel novim gostom. Ti so se najprej odzhejali, nato so prisluhnili pogovoru.
-	Svobodnjaki smo bili! Svoje vladarje smo imeli!
-	Kdaj neki?
-	Ko smo Slovani prishli na Koroshko, pred tisoch leti in vech.
-	To si si ti izmislil.
-	Nich si nisem izmislil.
-	Zakaj pa danes po uradih nemshko govore in tudi vsa gospoda v mestih?
-	Najprej smo se zdruzhili z njimi. Potem smo bili enakopravni, nato pa so nam zemljo vzeli in jo grofom dali.
-	Saj mi nimamo svojih grofov.
-	Imeli smo jih. Kneze in svobodne kmete, koseze. In tam pri Gospe sveti naj bi vladarje volili. Vse je v knjigah zapisano. Svoboden kmet sem, potomec vojvod, ki so jih pri Gospe sveti volili. Kmetijo sem podedoval. Rad bi po nashe pisal in govoril.
-	Zakaj pa potem iz nemshkega prepisujesh?
-	Prepisujem, pa tudi nashe shtorije vpletam.
-	Kaj pa se z nami posebnega dogaja, da bi moral o nas pisat?
-	Tisto zhe, o babjih jezikih.
-	Pa o tem, da morajo nashi otroci po svetu, da strgani in lachni nazaj pridejo.
-	Tisto je pa chisto res, - se je oglasil eden od prishlekov.
-	Vem, ti si eden od onih dol pod nami, ki te je ocha izplachal. Pa si zdaj nazaj prishel. Brez belicha v zhepu.
-	Delo bom poiskal.
-	Delo tudi mi ishchemo, - so se oglasili nekateri.
-	Zakaj pa nisi v mestu ostal?
-	Tam je takih kot jaz cel kup. Vsi delo ishchejo.
-	Na kmetih je pa she tezhje za delo.
-	Vojne je konec. Spet bo trgovina in delo pri prevozih.
-	Tudi o tem bi rad pisal.
-	Ti najprej dolgove plachaj, Drabosnjak. In kar si se zaradi tiskov zadolzhil. Ne pa, da o vladarjih govorish.
-	Nashi fantje bodo morali spet na vojsko. Tokrat za drugega vladarja.
-	Samo ne tisti, ki so v Rusiji zmrznili.
-	Ali pa so se brez rok in nog vrnili.
-	O tem bi moral pisat.
Fant, ki ga je oche izplachal, znova prosi za pijacho.
-	Kaj knjige. She za jest nimamo. Lakota. Tudi v mestu. Brez vsega sem ostal.
-	Ali me oche nazaj vzame ali grem pa med rokovnjache. Andreash ga zmoti iz razmishljanja:
-	Kaj si si zamislil, Drabosnjak? Si zhe v igri, ki jo bosh napisal?
-	Rajshi bi Andreash kaj zashpilal.
-	Danes ne bom nich shpilal. Kar mahnil jo bom na pot.
-	Si bil pa res nekam tih.
-	Tebi Drabosnjak, zhelim vse dobro. Da bi mnogo tiskov naredil in da bi shli med ljudmi.
-	Da bo vsaj za pijacho.
-	Potem bosh pa kaj povedal.
-	O tem, kako si zaklade iskal.
-	Pa nich nashel.
-	Potem so zakladi she tam.
-	She je kje kakshna baba, ki zna coprati.
-	Tiste so zhe vse skurili.
-	Che bi mojo, bi bilo zhivljenje mnogo lazhje.
-	O hudobiji in zavisti bi moral pisati. Pa da bi bolj pomagali drug drugemu. Andreash in Drabosnjak sta se poslovila. Andreash je plachal. V gostilni je bilo she
vedno zhivahno. Pomahala sta drug drugemu in se odpravila vsak v svojo smer.
Poglavje (V) iz daljshega teksta (knjige v pripravi) Od Gospe svete zvon o zhivljenju Andreja Shusterja Drabosnjaka. (Op. ur.)
Andrej Shuster Drabosnjak, koroshki bukovnik, je veliko naredil za obstoj in razvoj slovenskega jezika na Koroshkem. Rodil se je leta 1768 na Drabosinjah blizu Vrbe ob Vrbskem jezeru. Petindvajsetleten je prevzel kmetijo in se porochil. V razgibanih chasih napoleonskih vojn si je Drabosnjak pomagal s tiskanjem in prepisovanjem knjig. Svoje in tuje knjige je tudi prodajal. Napisal je vech knjig pesmi, gledalishke igre, ki jih she vedno izvajajo. Zelo znan je Pasijon, ki ga je priredil iz nemshchine, kakor tudi igra Izgubljeni sin.
Drabosnjak je bil tudi slikar, slikal je panjske konchnice, popravljal je ure in svetoval kmetom v chasu bolezni. Zaradi prijateljeve ovadbe so mu zaplenili vso zalogo knjig ter mu preprechili nadaljne tiskanje in prodajo. Bil je tudi zaprt in si do konca zhivljenja leta 1825 ni vech opomogel. Zadnja leta zhivljenja je prebil kot gostach v mlinu. Najstarejshi sin Gregor ga je malo pred smrtjo odpeljal na kmetijo, kamor se je bil prizhenil.
Drabosnjaku so posvetili muzej na Kostanjah, ki ga prav zdaj prenavljajo. (Op. avt.)
Lev Detela
TRI ZVEZDE
XIV
(Odlomki iz nastajajochega romana o celjskih grofih in Veroniki Desenishki)*
Pod tezhkim svechnikom s tremi nemirno plapolajochimi voshchenkami se ziblje nad papirje sklonjena glava Carolusa Gregoriusa Carniolusa. Gosje pero v uchenjakovi desnici shkripa po pergamentu, rishe umetelno ukrivljene chrke v imeniten spis o vseobsezhni skrivnosti nochi.
Sloviti magister sicer ve, da je zhe davno nastopila pozna nochna ura, ko mora poshtena dusha spati trdno spanje pravichnega, medtem ko se zlobne dushe istochasno potuhnjeno premetavajo pod odejo v nemirnem spanju krivichnega. Saj se boji mogochnosti nochi, toda zdaj, ko ga je obsedel ingenium, se ne more vech zaustaviti. On je vsekakor izjema. Cheprav ni zazheleno, da se potem, ko je odzvonilo vecherno avemarijo, she lotish kakega dela ali celo hodish zdoma. On pach mora pisati, pa chetudi mu bo kdo ochital, da si je izbral noch za delo samo zato, da bi se povezal s temnimi in za navadne smrtnike nevidnimi silami.
Dvigne glavo. Gosje pero obvisi pred njim v polzraku kot pushchica, kot opomin, kot vzpodbuda, kot zastava.
Magister premishljuje. Chuti, da bi ta spis lahko bil nekaj povsem novega, rezko svarilo nemirnim in vzpodbudno opasilo dobrim. Chloveshtvo se mora dvigniti iz ujetosti v grehu in zablodah proti boljshemu, vishjemu. Ab asinis ad boves transcendere. Preiti mora, kot so znali povedati stari, z oslov na vole, torej k vishji ozaveshchenosti. Spet moramo najti pravo pot k izvirom dobrega. Ad fontes.
O tem je zhe prej veliko razmishljal. Poglabljal se je v imenitna velika dela starih Grkov in Rimljanov. Ve, kaj hoche povedati. O pasteh nochi pishe z vso odgovornostjo zelo uchenega chloveka. Zhal mu je, da hochejo v modrosti z njim tekmovati nekateri mnogo bolj nepoucheni, pravzaprav nepismeni sorojaki. Ti naj bodo kar tiho. Ta nespametna chloveshka nevoshchljivost. Shkodozheljnost. Zavist omejenih. Caecus non indicet de colore. Slepec res ne more razsojati o barvi, ki je sploh nikoli ni videl. Toda njega, velikega magistra, bo njegovo lastno delo vechno slavilo kot umetnika. Opus laudatartificem. Cheprav je najpomembnejshi um v slovenetskih dezhelah, mu predvsem sorojaki ves chas nagajajo, namesto da bi ga chastili, kot bi se spodobilo. Zavistni so mu, ker so bedaki. Zavist pa je vechen greh. Invidia immortale peccatum.
Z rokami maha po zraku. Sursum corda! Kvishku srca! Sveche razburjeno utripajo.
Ve, da ima noch svojo moch. Ve, da je noch od hudicha. Chloveku ugrabi vid, ta najdragocenejshi dar, ki ga je prejel od dobrotljivega Boga. Kdor se ponochi odpravi
na pot, bo zamenjal resnico z lazhjo. Podnevi nedolzhno zeleni grm se mu bo sredi nochi spremenil v nevarnega morilca, ki prezhi nate zhe na prvem ovinku in samo chaka, da bi te ubil iz zasede. Noch razbije red sveta, unichi lepoto, zabrishe razlike med stvarmi, ubije barvitost narave, ukine razliko med dobrim in zlom. Noch te zaslepi in oslepi. Razpre svoje nechisto brezno. Peklensko brezno. V temi se zachno dogajati nesramne in nechiste stvari, nevredne chloveka. Zdi se, da je multa nocte, namrech globoko v nochi, vse dovoljeno. Tedaj se noch spremeni v kraljestvo Luciferja in hudichev. V nochnih urah besnijo skozi temo nevarni duhovi.
Njegova nova razprava bo zato zelo koristen poduk ubogim nesrechnim dusham, da bi se ochistile vseh nasladnih grehov, ki jih rodi noch. Zakaj v dezheli grofov Celjskih vlada noch, gospoduje tema.
Ve, da je noch velikokrat zares nox caeca, slepa noch, ki te she prehitro zapelje v vechno temo in v tezhko smrt. Hude nevihte, potresi, poplave, pozhari, kuge in druge ujme se rodijo v krutem narochju brezdushne nochi. Hladna noch se zarezhe v meso nemirno spechega in v meso skozi temo nesrechno hitechega in ga napolni z bolechino in boleznijo. Ponochi se zrak zgosti, postane strupen. Nochna tema dushi in mori. Sredi nochi je bolezen nadvse neizprosna in smrt posebno ostra. Znano je, da nas smrt ponavadi zadene ob koncu nochi, ob tako imenovani prima luce, s prvim svitom. Zavedati se moramo, da je noch chas charovnic in duhov. Ti izrodki teme se priplazijo k neprevidnemu, da ga pogubijo. Zelenkasto motno se zalesketajo sredi tezhke nochne pokrajine. Gnezdijo v mochvirjih in v obliki zamolklega pogubnega ognja, imenovanega ignis fatuus, unichijo samotnega nochnega popotnika sredi teme v megli in blatu.
Gosje pero prevech hitro zashkriplje po pergamentu. Magister se zdrzne. Pero mu pade iz rok. Lachen je. Magister artis venter. Uchitelj umetnosti je vendar predvsem zhelodec. Zavzdihne. Vstane. Ko gre mimo mize, pod njegovimi koraki leseni pod poka in se trese. Sveche she bolj zatrepetajo. Stopi proti vdolbini pod oknom. Zagrabi za kos slanine. Lomi kruh. Si iz vrcha nalije v bokal nekaj vina. Pije. Cmoka z ustnicami. Slanina mu dishi. Chlovek mora biti debel, da vzdrzhi vse te ujme sveta. To dolgo noch. Mozhgani se morajo kopati v masti. Drugache se chloveku zmesha, ker je toliko groze in krivic na tem nesrechnem velikem svetu...
Veliki magister otozhno zavzdihne. Se spet usede k papirjem. Ah, kaj bi! Kljub svoji chloveshki shibkosti mora pogumno nadaljevati z delom.
Pero spet silovito shkripa po imenitnem pergamentu. Carolus Gregorius Carniolus mezhika z ochmi. Sredi zenic mu trepeta svetloba treh namiznih svech. Zaveda se celo najhujshega, namrech da se v globinah nochi v posebnih trenutkih pojavijo ognjeni shkopljeniki, besni volkodlaki in zhivi mrtveci - vampirji, ki she zhivechim smrtnikom, che jih dobijo v pesti, izpijejo kri in jih na ta nachin spremenijo v mrliche. Celo v sredishchu Pariza se je nedavno sredi nochi pojavil volkodlak. Razjarjena pocestna drhal ga je lovila po umazanih ulicah, da bi ga ugonobila, a ji je zhal ushel. Pri Brnu v slavni mejni dezheli Moravski so v zakotnem mestecu iz groba izkopali tri trupla
volkodlakov, ki so se zahrbtno spremenili v ljudi. Na ukaz visokega sodstva in s priporochilom duhovshchine so jim odsekali glave, nechista srca pa prebodli s sulicami. Na koncu so jih kot udejanjeno zlo zazhgali na grmadi.
Goste sence nochi so pravo prekletstvo sveta, ostri bich za ubogega chloveka. Neki pijanec se je sredi Dunaja zvrnil v obcestni jarek in divje zasmrchal. Mimoidochi strazhniki ga zaradi teme niso mogli razpoznati kot chloveka. Mislili so, da iz grmovja renchi podivjan stekel pes, zato so ga zatolkli s koli do smrti. Shele ko je bilo delo opravljeno, so spoznali, da so ubili pijanega chloveka.
Sredi nochi je samo blisk silovite nevihte tisto odreshilno sredstvo, ki izgubljenenemu popotniku razsvetli tezhko pot in ga obvaruje pred strmoglavljenjem v blizhnji prepad. Jasno je, da ponochi ne smesh pozdraviti niti svojega najblizhjega, saj je mogoche hudich ali demon. Noch ni nikomur prijateljica. Podnevi je chlovek chloveku volk, ponochi je chlovek chloveku volkodlak. Najboljshi ljudje ljubijo samo ljubeznivo svetel dan, slabi ljudje so prijatelji najtemnejshe nochi. Zato je razumljivo, da posvetna oblast priporocha takojshnje kaznovanje vseh noctivagatorjev, teh zares nespodobnih nochnih klatezhev in pijandur.
Nesramni ljubijo dolge nochi. Saj noch oslepi ljubosumne ochi, da ne opazijo pozheljivca, ki bo v naslednji uri omadezheval poshtenjakovo najdrazhjo. Nespodobni namrech mislijo, da je v temi vse dovoljeno. Tema je brezno nechistovanja, saj noch ne pozna sramu. Zato je jasno kot beli dan, da se tisti, ki je slab, izogiba svetlobe. Tak nesramnezh ponochi sploh ne spi. Ponochi mirno pochivajo v snu in sanjajo o lepoti sveta le pravichni. Nezadovoljnezh ne spi. Nezadovoljnezh se ponochi bori s samim seboj in z ljudmi. Za izgubljene je namrech samo noch pravi dan in resnichno zhivljenje.
Nespechi se ponochi dvigne z lezhishcha, se nesramno muchi s sabo in Bogom, premishljuje na nepravilen nachin, prislushkuje shkrtanju podgan in mishi, ki glodajo pod podom in motijo nochni mir. Potem se splazi k sosedovi zheni in pri nji nespodobno vasuje. Ji ugrabi zvestobo. Jo popolnoma osvoji. Zasvoji. Meso nemirnega pohotnezha se zdruzhi z mesom nezveste. Oba med nechistim spolnim plesom izgubita dusho. Vendar v temi sredi prepovedanega uzhitka ne slishita zmagoslavnega hudichevega krohota.
Noch je polna nevarnosti. Strashna noch. Chloveshtvu prinasha pogubo in nesrecho. Grozne so spletke in nakane shtirih apokaliptichnih jezdecev nochi: peklenskih duhov, tezhkega strupenega zraka, najhujshih ujm in chloveshke pokvarjenosti. Iz brezna nochi puhte neznosne charovnije. Zrak postane zaklet. Chlovek postane preklet. Tema postane tako gosta, da bi jo lahko rezal z nozhem. Vchasih niti najboljsha svecha ne more vech razsvetliti prostora. V kotu, polnem senc in teme, sta videti umazana telica in nespodobna prasica kot najlepshi gospe. Zato je jasno, da je previdnost semper et ubique, vedno in povsod, najboljsha svetilka.
Mnogi ne vedo, da vsi deli nochi niso enako nevarni. Zavedati se moramo, da je najnevarnejshi predvsem mrtvi del nochi, ki se lahko zelo hitro spremeni v smrtni del nochi.
Chas pred prvim petelinjim krikom se zato imenuje intempesta, ker je to chas brez chasa. Takrat vedno in povsod gospoduje smrtna tishina. Spanje je v tistih nevarnih trenutkih tezhko kot svinec. V mrtvi uri nastopi mora. Orjashka tezha besnega demona ti stisne prsi. Breme slabe vesti skusha zadushiti nepripravljenega. Samo klic jutranjega petelina te tedaj lahko odreshi. Grozen je ta chas brez chasa. Ne-chas, v katerem te muchi slaba vest. Ne-chas, v katerem se prikazhejo mrtvi in ti sporochijo, da si na napachni poti. Tedaj si zhelish, da bi spal globoko in chisto, kar je znachilnost prvega spanja pred polnochjo, imenovanega primo somno.
Magister Carolus Gregorius Carniolus dvigne gosje pero. Zachuti, da je noch pomembna za chlovekovo ozaveshchanje. Ker che ne bi bilo nochi, chlovek ne bi nikoli spoznal svojih zablod, podlosti lastne dushe, chrne kot najtemnejsha noch. Samo
noch, ljubezen in usoda dolochajo krogotok sveta.
***
Habsburshki vojvoda vznemirjeno vstane od mize. »Kar tako, na vsem lepem, kar tako torej?« Bulji v duhovnika. »Ja, kar tako, visokost... « »In zakaj?«
»Ja, zakaj? Dangeroz je nesramen norec... Sredi ceste se je razburil... Si strgal srajco s telesa. Rekel, da je svet kup umazanih smeti... Prepeval pesmico, v kateri zhali oblast... Ljudstvo je kar drlo skupaj... Paslo zijala... Z rdechimi obrazi poslushalo nesramne shale tega nizkotnezha... «
»Ja, chesa takega se pa res ne sme delati... To je vendar upor!« »Ja, upor, visokost!« »Pa ste ga ujeli?«
»Valpti so ga takoj zvezali in odgnali v temnico... Ne bo mu prizaneseno...«
»Tako je prav, prosht!«
»Res je. Skrajni chas je zhe bil... «
»Ja, tako... Saj bo zdaj mir, ali ne?«
»Seveda bo mir... Zdaj bo mir... «
»Pokorni morajo biti... Ljudstvo mora biti pokorno!«
»Ja, navadno gmajno je treba krotiti z zhelezno roko... «
»Ja, krotiti... Bich je edino zdravilo za neuke ubozhce, prosht... Da ne podivjajo... Zato potrebujemo samo take pesnike, ki uchijo ljudi sposhtovati oblast...« Vojvodov vijolichasti pijanski nos samozadovoljno zazhari v popoldanski sonchni svetlobi.
»Seveda, visokost... V te butaste glave je treba vcepiti sposhtovanje do oblasti... « »Ja, sposhtovanje... Drugache ti zazhgo she hisho, razrushijo grad... She lastno mater ti prodajo ali ubijejo, pa da ne bi kneza ali kralja... «
Habsburzhanov vinski nos se zamaje sem in tja.
»Ja, samo da smo zdaj hujskachu zavezali gobec,« reche duhovnik.
»Saj ste res pridni, zares pridni... Tako je prav!«
Vojvoda si zadovoljno mane roke, dvigne glavo in ponovno odstopica k svojemu z rdechim zhametom oblozhenemu stolu.
Se ozre po prostoru. Debelo gleda. Hrka in kashlja. Dvigne glavo.
»Zdaj lahko gre,« reche k duhovniku. Si z modro rutico brishe oznojeno chelo. Sezhe
z roko k vrchu rdechega vina na razkoshni mizici.
***
Spet skoraj vso noch ne more zatisniti ochesa. Nekaj jo preganja. Nekaj brez jasnih obrisov. Muchno stanje. Grozen, zahrbten nemir.
Proti jutru jo za trenutek premami spanec. Zazdi se ji, da se pred njo pozibavajo obrisi petih moshkih. Sami bradachi. Rokomavharji. Spake v poltemi. Iztegujejo proti njej debele kosmate roke. Nepravilne roke. Roke s tremi, sedmimi in trinajstimi prsti. Se zvito pozibavajo. Jo bozhajo z lokavimi pogledi.
Veronika sanja, da ne more ne naprej ne nazaj. Zaprta je med visoke strmoglave stene. Bradachi se spet priblizhujejo. Grozi vsesploshna nevarnost. Roka s sedmimi prsti je nesramno blizu.
V Veroniki nekaj pochi. Odpre ochi. Vidi, da je she vedno v razbojnishki jami sredi gozda. Strmi v mladega bradacha, ki jo zvito opazuje in se ji zahrbtno smeje.
»Smo se kaj naspali, draga lepotica?« piska skozi na pol gnile zobe.
Mu noche odgovoriti. Strmi v tla.
Bradach je vedno bolj popadljiv. Jo zagrabi za roko.
»Pusti me na miru!«
Obraz ji zalije razburjena rdechica. Ne ve, kako bi se ga znebila.
Rokomavhar je vedno bolj brezobziren. Z dlanjo drsi chez njene dlani, jo skusha pritisniti k svojemu smrdljivemu razgretemu telesu.
Upa, da ji bodo dedci, ki lezhijo na slami na drugi strani votline, priskochili na pomoch, vendar ji nihche ne pomaga. Neki debelonogi raztrganec z razmrshenimi lasmi se rezgetavo zasmeje. Iz vseh oglov se shiri brezobziren posmeh. Strah rezko odmeva med gluhimi stenami.
Ko jo brezobzirnezh she bolj trdno prime za roko, divje zakrichi.
Bradach se zdrzne. Dedci povesijo ochi.
Izza vogala pochijo ostri koraki. Orjashki ubezhni menih Tomazh pridrvi z osornim glasom.
»Nobenih norchij in nesramnosti! Bog vse vidi in vse ve, greha se delati ne sme! Pustite Veroniko na miru!«
Menihovi umazani lasje prshijo v sveti jezi na vse strani. Se razkorachi pred Veroniko. Mrko gleda.
»Bodi bolj previdna,« reche, preden spet odkolovrati v temo. Rokomavharji osramocheno sklanjajo glave. Mezhikajo z ochmi. Bradach se umika v zadnji kot. Pade kot ubit na slamo.
Veronika stiska glavo k tlom. Se previdno pomika ob zidu k svojemu lezhishchu. Otipa culo na levem kupu slame. Zagrabi vseh svojih sedem stvari. Jih bashe v svezhenj. Se na skrivaj plazi po poltemi. Skusha zbezhati. Upa, da je razbojniki in oba meniha ne bodo odkrili na begu in privlekli nazaj. S temi hostarji ne more in noche prezhiveti.
Ko bezhi skozi sivo mokro jutro, kliche vse svetnike na pomoch.
***
Sami bliski in prebliski. Veriga rezhe do srca. Kako nesrecha boli! Friderikova glava je nevarna nadloga. Gori kot suho poleno. Se guga in ziblje na vse kriplje po smrdljivi luknji ukrivljenega stolpa, da besno shkriplje. Ja, Friderikova glava gori. Ja, Friderikova glava je nesramna zmeshnjava. Noch poka kot goreche poleno. Ogenj v glavi prasketa do srca. Friderik ziblje ubogo glavo sem in tja. Ja, Friderik ve, da je glava nezdrava. Ve, da njegova glava sploh ni vech prava.
Ja, Friderik ve, da je postal kos gorechega polena. Ta glava je najvechja zmeshnjava.
Ja, Friderik ve, da ves svet gori. In po grajskem stolpu teche kri. Po vseh celjskih kotih pokajo kosti. Ta svet nesramno gori. In zares teche kri. Ja, zagotovo teche kri. In kdo ste sploh vi?
Ta svet zares krvavi. Ta svet poka po krivem in pochez. Ta svet gnusno smrdi. In kdo ste sploh vi? Ste vi moje kosti?
Veste, glava mi gori. Ker ste to vi. In te kosti, te grozne kosti, da smrdi...
Ja, Friderik ve, da je ves svet kup nesnage. Gorecha grmada.
Ve, da po stolpu teche kri in da po vseh kotih pokajo kosti.
Iz zadnjega soda teche kri, ko veliki grof po kleti besni.
Ja, Friderik ve, da bo zazhgal grashchino. In ve, da bo iz vseh sodov steklo vino.
Dobro ve, da ga bolijo kosti, ker glava strashno gori.
Ah, ta svet je gnusna zmeshnjava.
Friderik, kje je zdaj tvoja uboga glava!
***
Le zakaj vse to? Zakaj je zhivljenje postalo chrn oblak?
Zrak poka v zloveshchi napetosti. Vse ga boli. Zhalostna dusha in ubogo telo.
Le zakaj se je to gorje poveznilo na njegovo zhivljenje?
Res samo zaradi Veronikinih temnozelenih ochi, v katerih se moshka dusha izgubi kot v globokem nevarnem tolmunu? Zaradi bujnih pramenov njenih svetlozharechih las, ki sijih je chesala v snopu
sonchne svetlobe, ko jo je prvich zagledal? Zaradi njenega zvonkega bronastega glasu s prizvokom neke chudne pozheljive otozhnosti? Veronika! Zakaj, zakaj?
Charovnica? Ne! Nikoli in nikdar!
***
Sigismund Luksemburshki zhe ves vecher opazuje, kako njegova Barbara pleshe z angleshkim vitezom, vendar ne zine niti besedice.
Ve, da ga vara. Mlada je she... Zato jo je pach prevech razvadil... Ker je izredno popustljiv. A mu je rodila le hcherko.
Toda zdaj vse to. Saj ni slep. Ti shtevilni ljubimci. Vse bi bilo drugache, ko bi bil mlajshi. Saj je zhe skoraj starec. Kaj naj she sploh lahko nudi svoji radozhivi zheni, divji, kot vsi ti Celjski?
Pochuti se, kot da bi bil na zherjavici. Kot na trnju. Trpi zaradi strashne ljubosumnosti.
Ko godba utihne in je zabava konchno mimo, pristopi k zheni in ji zashepeta, da je utrujen. Zato gre kar takoj spat.
Barbara se hudomushno zasmeje.
»Zhe tako zgodaj? Nochejo she nekoliko ostati z nami?«
Skoraj jezno se umakne v zgornje grajske prostore. Skrit za tezhko brokatno zaveso, vznemirjeno chaka na naslednje dogodke.
Zaslishi zvonek smeh... Barbara?
Trdi koraki votlo odmevajo po kamnitem hodniku.
Cesar zadrhti in shpichi ushesa.
Strese se od groze, ko iz zhenine spalnice po krajshem premoru zaslishi poreden smeh in shume strastnega ljubljenja. Ve, da njegova zhena lezhi gola v objemu drugega in se mu divje predaja. Trdi enakomerni sunki, ki pokajo po postelji, in zhenini ostri, rezki vzdihi ga rezhejo do srca...
Globok moshki glas... Zatishan zhenski smeh.
Ko Barbara v strasti divje zakrichi, ga skoraj izpodnese. Mora nasloniti glavo na trdi hladni zid. Z levico se oprijema rdeche zavese... Groza ga davi v grlu in ga hoche zadushiti...
Zakaj je hotel vse to slishati? Dozhiveti? Ljubezen v dvoje, v troje? Saj vsega tega pri svojih letih ne more vech prenesti.
Te grajske stene so pretanke za tako strashno preshushtvovanje! Treba bo sezidati nov grad z grozotno mogochnimi stenami, skoz katere ne prodre do zhalostnih ushes niti en sam glas tistih, ki varajo!
Chez chelo mu polzi mrzel pot, medtem ko so glasovi ljubljenja vedno mochnejshi. Chuti, da je zhenina strast zdaj narasla v divjo povodenj. Barbarini vzkliki strasti se kot krvava bodala rezko prebijajo skozi vse stene naravnost v sredo njegovega srca in ga rezhejo na dvoje.
Ah, ja... She, ja... Ja, ja...
To grozno zhivalsko sopenje... Zdaj sta se popolnoma razzhivela. Slishi, kako moshki umazano cvili, ko si jo prilashcha... Ko preliva svoje nesramno seme globoko v njeno tisochkrat prefukano rezho...
She, ja, she, dragi! Daj me zdaj! Ja, zdaj!
Sigismund prebledi. Zdaj jo melje kar najbolj globoko... S skrajno nabreklim korenom...
Zato je tako rezko zakrichala, zato tako strastno sope in vzdihuje... Hudichevo mochno ji ga mora zasajati, da tako krichi... Kar po zhivalsko divje jo tolche od zgoraj navzdol...
Prekleta zhenska, tako neusmiljena do svojega dobrosrchnega mozha! Nesramna cipa, ki nima nikoli dovolj!
Toda zdaj sta spet nekoliko bolj mirna...
Cesar dvigne glavo. Se nekoliko umiri. Slishi, da sopeta na drugachen nachin, zelo zadihano, pochasi, toda vztrajno... Morda je sedla nanj... Chof, chof... Verjetno jo bo spet zalil. Popolnoma pobrizgal naravnost v ustje njene neplodne maternice.
Zdi se mu, da bo izgubil tla pod nogami... Prevech je usmiljen... Pravzaprav bi ga moral zdrobiti... Zmleti v prah... Vse njene ljubimce bi moral unichiti. Ukazati, da jih umorijo...
Le zakaj je tako popustljiv... ? Vedno znova ji odpusti...
Ubogi stari bedak... Ve, da se mu za hrbtom smeje... A je pach tak!
Cesar se s strtim srcem opoteka po hodniku. Le kaj ima od vseh teh svojih chasti! Od vsega tega zhivljenja! Njegov luksemburshki rod z njim v kratkem izumre.
Prekleti Celjski in prekleti Habsburzhani!
Le zakaj mu je Barbarin oche Herman v bitki proti Turkom moral reshiti zhivljenje?
Zakaj sploh she zhivi?
***
Za ovinkom, na robu jase, se konchno zgodi tisto, chesar se je ves chas bala. Bradati moshki, ki jo je zalezoval zhe v razbojnishki votlini pri obeh upornishkih menihih, popolnoma neprichakovano plane iz skrivalishcha za koshato nagrbanchenim grmom in ji prestrezhe pot. Preden se Veronika zave, kaj se dogaja, jo vrzhe v travo. Z divjo silo jo potisne med mah, praprot in vlazhne korenine in ji z levo roko razpne srajco.
Posiljevalec drgeta od pozhelenja, ko grabi po polnem mesu preplasheno drgetajochih dojk in jih razdrazhljivo potiska k svojim sluzastim ustnicam. Pohotno se prisesa na oba v vzburjenju vedno bolj od strahu nabreklo poveshena rozhnata seska svoje zhrtve in izrabi Veronikino nepripravljenost in presenechenje. Z neprizanesljivo ihto pahne svetlolaskino desno stegno ostro navzgor, medtem ko ji drugo, she upirajocho se nogo porine dalech na levo, da jo zabole vse mishice pod trebuhom.
Posiljevalcheva dlan zelo hitro podrsa po topli zhenski kozhi. Mehko blago med Veronikinimi stegni se med nesramnezhevimi potiski skoraj popolnoma razpne. Kjer se tkanina she upira, jo kratko in malo strga s toplega polnega mesa. Odprta, spodaj zdaj mochno raztrgana obleka, ji zato nesramezhljivo hitro zdrsi s spodnjega dela
telesa v gosto travo. Bradacheva roka spolzi chez Veronikin kot sochna figa temnordeche napeti sram, ki se, popolnoma razkrit za pozheljive moshke ochi, nagubano bochi iz nezhno nakodranega mednozhnega puha.
Posiljevalec zatrza kot zhival. Z obema rokama zagrabi zhensko pod razgaljeno zadnjico in jo skupaj z razkrechenima nogama potisne strmo navzgor. Na z mahom porasli shtor. Tezhko sope. Ostra napetost se v njem nevarno stopnjuje. Meso zhenske, ki si jo surovo prilashcha, vdira kot nevaren hudournik v zadnje pore njegovega telesa. Zdi se mu, da ga bo neprizanesljiva strast raznesla. Nenavadno mochno obchuti nabreklost mesa. Svojega in njenega mesa. Ko se je z obema rokama trdosrchno oprime tik nad zadnjico, se Veronika zave, da je dokonchno v pasti, vendar jo zalije sladka groza chudnega uzhitka. Pridusheno jechi, ker se ostra konica posiljevalchevega uda vedno bolj razdrazhljivo drgne ob nabrekline med njenimi od lastnega vzburjenja vedno bolj mokrimi sramnicami. Chudna neprizanesljiva strast, ki se ji zaman upira, jo v ostrih trzljajih zanasha globoko navzdol in navzdol, do strashnega, zhivalsko grobega vrhunca.
Moshki hropeche zastoka. Veronika osramocheno zapre ochi. Chuti, kako se trda nabreklost v njeni zdaj kljub vsemu zhe zares razdrazheni rezhi popolnoma odpre in ji toplo seme zalije vse gube in kozhice notranjosti. Nagne se proti posiljevalchevemu spolovilu in se obupano zasmeje.
Bradach se skloni naprej, proti Veronikini vzburjeno izbocheni levi dojki. Polna, medeno dishecha seska ga vabita, da njuno razdrazhljivo vsebino izpije do dna. Prsti mu spolzijo globoko pod vlazhne okrogline zdaj zares prevech izzivajochih prsi mlade zhenske. Jih otipa spodaj, pod ostro toplo gubo. Privzdigne z desnico polno, hrushkasto prsno meso. Vidno nabrekla mlechnobela gmota leve dojke trepeta med njegovimi prsti. Lizhe z jezikom mochno razdrazheno bradavico, ujeto v vse sladkosti razburkanega rozhnatega kolobarja.
Se zasmeje. Sezhe z roko med Veronikina mokra stegna, jo hoche ponovno naskochiti. Besno uzhivati. Se osvoboditi vseh pritiskov. Izbrizgati v to toplo trepetajoche meso pod njim vse napetosti in tegobe, ki so se neusmiljeno ostro nabrale v njegovem telesu in v njegovi dushi.
Oh to prekleto, poscano zhivljenje! Ko te gospodarji samo muchijo in tlachijo. Bedno zhivljenje. Brez usmiljenja. Barabe in prasice, kot ta naga kurba pod njim, ki hoche biti nekaj boljshega, kot smo mi, ubogi revezhi! Zato jo bo zdaj spet premlel!
Vendar se zhenska, spretno kot gibchna veverica, prevali pod posiljevalchev bok. Ochi se ji kot divji machki zaiskrijo v zhivchni napetosti. Dvigne glavo in se z razprtimi usti na bliskovit nachin vrzhe proti kot strupena kacha razdrazheno navzgor shtrlechemu bradachevemu udu. Se besno zagrize v nabreklo meso.
Posiljevalec zatuli od bolechin. Se skusha vrechi na razjarjeno zhensko, vendar je bolechina tako mochna, da se mu zazdi, da bo izgubil zavest.
Veronika zachuti v ustih sladak okus po krvi. Tezhko diha. Koshchki bradacheve razcefrane kozhe in presekanega mesa jo zhgejo kot prisad med zobmi in pod jezikom. Ne odneha, dokler do konca ne unichi te preklete moshkosti. Potem se zravna in ostanek uda zanichljivo izpljune pod posiljevalcheve noge. Ve, da nasilnezh ne bo mogel nikoli vech zlorabiti nobene greshnice in nobene svetnice.
Veronikine prsi razburjeno zatrepetajo, ko dvigne glavo in se ozre po okolici. Za vrhom koshate jelke se otozhno zalesketa modrina neba. Zagrabi kose svoje pomechkane obleke, ki se osramocheno valja med praprotjo, preslicami in travo, in se medtem, ko se moshki s peno na ustih v bolechinah zvija po tleh, izgubi v temnih globinah gozda.
***
Veliki grof namrshchi obrvi.
»Zdaj priblizhno vemo, kje se nahaja... Verjetno se skriva v tisti nedostopni goshchavi... A ujeli jo bomo!«
»Ja, njihova milost ve, kako se tem stvarem strezhe!«
»Dokler nimamo te nesramne ribe v mrezhi, sploh ne morem vech zares spati... Prekleta coprnica mi ne da miru... «
»Oddelek konjenikov takoj poshljemo proti Rogu!«
»Bodite skrajno neizprosni!«
Grof se jezno izprsi.
Ta lov na zahrbtno charovnico se zhe prevech dolgo vleche. Kot jara kacha. Premalo se trudijo. Pochuti se popolnoma samega, kot volk v hosti. Toda saj ne more biti drugache. Izjemni ljudje morajo trpeti. Izbranci so osamljenci. Mogochnezhi nimajo prijateljev. Okrog njih gospodujejo strah, klecheplazenje, hinavshchina. Toda tako mora biti. Samo peshchica ljudi je sposobna vladati in voditi. Vsi drugi so tepci, lenuhi in strahopetci. Nesposobna raja. Navadni suzhnji. Nad vso to chloveshko bedo je treba stalno vihteti bich. Drugache bi nesrechniki popolnoma podivjali. She stoletja bodo pomnili, kdo je bil slavni Herman Celjski, ki je krotil ubogo gmajno, da ni propadla.
Veliki grof odlochno zakolovrati po zverizhenem prostoru. Besno udarja s shkornji ob lesene podnice, da jezno odmeva pod kamnitimi oboki. Se lovi pod robovi in med ovinki strmoglavo navzgor potisnjenih sten in zidov. Nejevoljno zre v Soteshkega.
»Ujemite jo zhe enkrat!«
Jasno se zaveda, da je na svetu samo en chlovek, ki ve, kaj je treba storiti. In ki je dovolj pogumen, da to stori. Ki ve, kako stoje stvari. Tako je pach na tej nori zemlji, kjer se samo prepiramo in ubijamo. In kjer zmaga le tisti, ki je mochnejshi. Ki je pogumen.
Ne more drugache. Toda vse, kar dela, je samo v prid slavni celjski rodbini. Saj znani zakon zhivljenja pravi, da iz malega raste veliko. Zato bo s svojo mochno roko strl, kar
je na zunaj morda lepo, znotraj pa votlo in slepo. Vse, kar nasprotuje njegovim nachrtom, je treba brezobzirno unichiti.
Tudi v jechi Dangeroz ne trpi pod ostrino udarcev, temvech trepeta pod tezho besed. Sredi nochi ga, od vseh zapushchenega nesrechnika, zagrabi moch lepe besede. Upogiba se pod blagodejnim zvenom besed. Ishche smisel na shtevilna vprashanja, na katera mu ne zna nihche odgovoriti. Zjutraj ga odvedejo pred sodnika. Debeli mozh v dolgi chrni suknji ga dolgo brezdushno motri. Trije razkoshni podbradki mu poskakujejo od razburjenja. Na zhabji nachin se zarezhi in razpre shiroka usta.
Dangeroz ve, da ta gospod ni chlovek njegovega okusa.
»Gosposko sramoti, kaj?« se sodnik rezko zadere in udari s kosmato pestjo po mizi. »Kaj pa naj naredim, che se kdo zaradi mojih pesmic chuti prizadet...« »Naredim, naredim... Da ve... Te njegove pesmice so brez repa in glave, kaj... « Dangeroz ga jezno pogleda. »Brez glave ne bi mogle zhiveti... «
Debeli sodnik zardi od besa. Kot sod napeti trebuh se votlo zatrese. »Naj se ne dela norca! Ga bo stalo glavo, kaj... « »In kaj potem, gospod...« »Nich potem, kaj... «
Sodnik sklanja glavo proti tlom. Mrshchi obrvi. »Zakaj tako pishe? Saj je nekoch bil slaven, kaj... «
»Ja, bil sem pri francoskem kralju... In v Parizu v krasni druzhbi s samimi uchenjaki...«
»Se lazhe, kaj?« se zadere debeli mozh.
»Nich se ne lazhe!« reche Dangeroz...
»Naj pove imena teh uchenih mozh, kaj!« zakipi iz sodnika.
»Che gospod to hochejo, pa naj imajo kaj. Tule so imena...«
»Ja, katera, kaj? In hitro, kaj!«
»Seveda hitro, da bo tem bolj ochitno!«
»Torej, kaj?«
»Tole so imena uchenih gospodov, kaj, kaj... Septimus, Sextus, Quintus, Quartus, Tertius, Secundus - in she eden...« Sodnik ga radovedno pogleda. »Kdo je to, kaj? She eden, kaj?« »Ime mu je Primus... Bil je sedmi mozh.« »Res, kaj?« »Bil je moj alter ego...« »Kako, kaj? Kaj je bil?«
»Moj alter ego. Sedem uchenih gospodov je sedelo za dolgo mizo in si zastavljalo resna vprashanja o zhivljenju in smrti. Primus Sedmi je bil moj drugi jaz, kaj, kaj. Primus sem namrech jaz... «
»Tako, tako... Pa saj tega ne misli zares, kaj! Za nos me vodi, kaj!«
»Ja, kaj. Ampak sedmi Primus je skupaj z uchenimi gospodi hotel v Parizu odgovoriti na vprashanje, zakaj svet sploh she stoji, ko se pobija toliko ljudi, kaj, kaj!«
Sodnik si s komolcem podpira glavo. Nesramni pesnik mu gre vedno bolj na zhivce.
»Svet je pach tak, kot je, kaj,« reche sodnik. »Nich ne moremo zato, da je tako, kaj.«
Za trenutek se mu zasmili ubogi norec z neumnimi in pohujshljivimi pesmicami. Mu skusha pomagati.
»Svet je treba sprejeti tak, kot je, da ve, kaj. Tu ne pomaga prav nich drugega, kaj! Videti je treba she drugo stran stvari. Da je svet lep, kaj... Saj se oblast trudi, da bo dobro, kaj... Naj se zato pomiri. Postane priden, kaj. Da ne bo zaradi neumnih pesmic she ob glavo, kaj. Svet je lep, kaj... Lep... Ja, lep, kaj!«
Dangeroz ga chudno pogleda.
»Ja, gospod sodnik, kaj, kaj, « pikro reche. »Ta svet je za umret...«
Debeli mozh se besno zavali od mize. V obraz je rdech kot kuhan rak. Podbradki se mu hudo zatresejo. Poka od jeze. Se prijema s tolsto roko za napihnjeni trebuh.
Piska: »To je od sile, kaj! Zares od sile! Kaj!«
Se v razburjenosti vrtoglavo maje sem in tja.
Zamahne z roko proti oboku na levi strani stene.
»Naj si pogleda tiste tri kavlje tam zgoraj, kaj... Naj si jih dobro pogleda... Tisti trije ostri kavlji so od vraga, kaj. Z njimi mu bo hlapec, che ne bo postal bolj priden, na drobno postrgal meso z njegovih umazanih kosti, kaj... Naj dobro premisli, ali se splacha z visoko gospodo uganjati norchije... Kaj! Zelo dobro naj premisli... Kaj!«
Sodnik ga zariplo meri z volovsko nabreklimi ochmi.
Dangeroz povesi glavo. Svojo ubogo pasjo glavo.
***
Herman tezhko sope, ko privzdigne tkanino pod zlatolaskinim trebuhom. Izziv toplega zhenskega mesa je danes oster in zares neizprosen. Otipa Rozinina dolga polna stegna. Za trenutek se zaustavi. Razburjeno diha. Si z robchkom brishe potne srage na chelu. Se s pogledom zapichi v zelenkasto tkanino, ki se v napetem loku in ostrih gubah vzdiguje chez dekletova prsa. Podrsa z dlanjo po nabreklinah Rozinine dolge dojke, ki se izzivalno bochi pod mehkim toplim blagom.
Danes se ne pochuti posebno dobro.V zadnjem chasu ni vech dovolj pri mocheh. Zhal. In to ob tako lepem, polnem zhenskem telesu. Zato noche odnehati, cheprav se mu v glavi chudno vrti. Mora zadostiti svoji moshkosti. Se ponovno potrditi. Konchno
she vedno zmore. Kljub vsemu. Cheprav ne gre vech tako dobro kot pred leti. Ja, niti ne vech tako kot pred meseci. Kaj je prevech bolan? Starost? Ja, starost je naglo tu.
Vendar skusha pozabiti. Samozadovoljno polzi s pohotnim pogledom chez Rozinino polno telo. Razpre dekletovo obleko. Se skloni chez trdi shpichasti sesek. Zagrabi po zhenski, opojno dishechi dojki. Se prostashko zasmeje. Se nagne z glavo naprej. Bozha in uzhivashko ljubkuje zelo polno, zelo meseno Rozinino dojko. Debelo dojko. Mesnato, zelo nabreklo dojko, kot ustvarjeno za uzhivanje. Jo privzdigne. Dolgi debeli pecelj bradavice vzburjeno poskochi iz napetega temnega prsnega kolobarja. Grof omamljeno zastoka. Se prisesa na Rozinin mochni sesek. Zachuti opojni vonj bujnega zhenskega telesa. Usta mu polni sladki sok zhenske spolnosti, ki pochasi prenika iz vseh razdrazheno odprtih bradavichnih por...
Vsekakor je ta postavna mladenka, ki jo je zhe pred meseci odkril v grajski zhenski predilnici in si jo naredil za ljubico, vredna greha... Dokler mu ne pride v roke nabrita Friderikova coprnica... Veronika... Takrat bo joj! Tisto nesramno zhensko bo kljub svoji starosti tako obdelal, kot ni v zhivljenju she nobene, pa cheprav bi moral pri tem umreti... Nihche ne bo mogel pomagati sinovi vlachugi, ko jo on dobi v precep in si jo prilasti...
Stari grof otozhno zavzdihne. Zdaj namrech pred njim stoji le ta mlada postavna predica in ljubica. Popolnoma gola. Z napetimi dojkami. Z zhe na pol razprto nozhnico med mehkim temnim puhom.
Kmechka boginja, ki je zhe davno premagala svoj prvi strah pred visokim celjskim gospodom in se mu zdaj predaja z velikim uzhitkom, saj ima od takega ljubljenja in ljubimkanja samo koristi. Tudi zdaj, ko grofove roke bozhajo njena stegna, ji je prijetno. Od ugodja zapre ochi. Veliki grof piskajoche zasope, ko jo potisne na posteljo. Tezhki polni dojki s skoraj chrnima bradavicama se mu ponujata kot dva imenitna sadezha. Presneta zhenska. Toda vse to skupaj je samo vaja za mastni ples, ki si ga bo privoshchil z Veroniko.
Rozina se vrochekrvno zasmeje, ko se grof pochasi in popolnoma prepoten prekopicne chez njeno telo. Vzdihuje, ko jo stari Celjan v temnih strastnih valovih bozha in ljubkuje na svoj posebni nachin. Mu pomaga, ko skusha grof svoj razboleli ud konchno vtakniti v njeno na shiroko odprto nozhnico. Potem oba v kratkih ostrih trzljajih rezko zasopeta, medtem ko na dekletov trebuh zachnejo rositi drobne kapljice stare moshke strasti. Rozina dvigne glavo in gleda, kako chez njena stegna pada, pada, pada drobni dezh razburjene spolnosti.
* ( Glej tudi prejshnje objave v Reviji SRP 49/50 - 2002; 51/52 - 2002; 53/54 - 2003; 55/56 - 2003; 57/58 - 2003; 59/60 - 2004; 61/62 - 2004; 63/64 - 2004; 65/66 - 2005; 67/68 - 2005; 69/70 - 2005; 71/72 - 2006; 73/74 - 2006)
Iztok Vrhovec
MOZHICELJ
(besedilo za gledalishko igro, 2006)
Osebe :
MARKO: bister osmosholec MAMA: njegova mama
»MOZHICELJ«: majhen, debel, star mozh v dolgem chrnem plashchu (njegova prava identiteta se razkrije shele na koncu, zato v narekovajih) GLAS: Markov glas
1.
Jutro. Markova soba: postelja, pisalna miza, stol. Marko se prebudi v svoji postelji, vstane in se
zachne pochasi oblachiti.
GLAS
Grozno. Kako hitro je minila noch, ko sem lahko vsaj malo pozabil na svoje probleme. Zdaj pa spet v sholo. Kjer bom srechal Tadeja, s katerim sva bila she do nedavnega najboljsha prijatelja, zdaj pa sva se dokonchno razshla. Kako je le mogel storiti kaj takega!? Pa uchitelja matematike in razrednika, ki sta mi storila tako gromozansko krivico, da ju najraje ne bi videl nikoli vech. Ko bi le mogel izbrisati zadnja dva tedna, kot da se nista nikoli zgodila! Pa moja mama s svojim vedno kislim obrazom in nenehnimi pridigami! Zakaj se vse to dogaja ravno meni? She pred kratkim je bilo moje zhivljenje popolnoma drugachno, zdaj pa ... Mama vstopi, ne da bi potrkala. MAMA
Dobro jutro. No, kako smo spali?
GLAS
Zakaj se tako zelo trudi biti vesela, che pa chuti popolnoma drugache? MARKO zavzdihne in nerazpolozheno gleda mimo nje. MAMA
V kuhinji sem ti pripravila zajtrk. No, kako je kaj danes moj mladi pubertetnik?
GLAS
Nisem nikakrshen pubertetnik, temvech osmosholec, skoraj odrasla oseba, ki bo v kratkem dopolnila 15 let. A kako naj ji to zhe enkrat dopovem? Che ji povem, kaj si v resnici mislim, bo zagotovo eksplodirala kot zhe tisochkrat prej. Spet bo uzhaljena, morda se bo celo razjokala in mi zachela pripovedovat zhe neshtetokrat povedano zgodbo o tem, kako se mora zaradi mene odrekati, da cele dneve dela samo zame, da vsak tolar, ki ga zasluzhi, porabi zame, jaz pa ji to
njeno neskonchno dobroto vracham s takshno nehvalezhnostjo. In potem bo jezna in uzhaljena zaloputnila z vrati in odshla. MARKO (z naporom)
Dobro. MAMA (nezadovoljno) Samo dobro? MARKO
Za boga, mama, ne rini vech vame! Saj pravim, da je vse v redu. MAMA
Od kod pa zdaj ta nenadna jeza? Samo prijazno sem te vprashala, kako si, ti pa si takoj uzhaljen in se zachnesh zadirati ... Kot ... kot ...
GLAS
No, izdavi zhe. Daj, iznesi svoj gnev, in ga izlij name in mi she enkrat povej, da sem prav tako nichvreden in zoprn in nerazumevajoch in ... MAMA
... kot ...kot ... tvoj oche. (zachne hlipati.)
GLAS
Pa smo spet tam. Nikoli zakljuchena tema. Vedno ta moj oche. Kadar koli ji kaj na meni ni vshech, mi reche, da sem ravno tak kot on. Kaj res ne razume, kako nesmiselno je to? Bo zdaj kaj bolj zadovoljna, ko me je za dobro jutro spet polila z gnojnico? MARKO (se na hitro do konca obleche, hoche oditi)
Adijo. MAMA
V kuhinji imash zajtrk ...
GLAS
Za boga svetega! Pa kako lahko v tem trenutku sploh misli na hrano? Kako sem se lahko rodil v taki druzhini? Kaj res ne more nichesar razumeti? MARKO (zamrmra skozi zobe)
Bom jedel v sholi ... (odide) MARKO (zunaj, globoko zavzdihne)
Vsaj za zdaj sem ji pobegnil. (spet zavzdihne) Zdaj pa she shola! In vsi tisti obrazi, ki jih ne bi hotel videti niti danes niti jutri, nikoli vech ... Pochasi stopica proti sholi, ko pride do parka, sede na svojo priljubljeno klop. GLAS
Vsaj za trenutek moram sesti, da se malo zberem. Park je she edini kraj na svetu, kjer lahko najdem nekaj miru. V blizhnjem grmu se nekaj zgane. Marko se zachudeno ozre, takega chudnega lomastenja tukaj ni slishal she nikoli. Postaja chedalje bolj vznemirjen. Zaradi narashchajochega strahu zhe skoraj zbezhi, a radovednost ga premaga, da vendarle ostane.
Iz grmovja se prikazhe nekakshen majhen mozhicelj, oblechen v dolgo chrno ogrinjalo (ali plashch), in
se nedoumljivo smehlja. Marko ga opazuje, kako se mu z nenavadnimi, krevsljajochimi koraki pochasi priblizhuje, in od zachudenosti za trenutek pozabi na strah. Ko pa se znova zave nenavadnosti dogodka, ga ponovno pograbi strah in hoche zbezhati.
MOZHICELJ (skrajno dobrovoljno, s chudnim naglasom, she vedno pochasi krevsljajoch proti njemu)
Nobenega razloga ni za strah, dragi moj. Prav nobenega. Ko pride do Marka, izpod velikega plashcha izvleche nekakshno majhno zlozhljivo pruchko in sede nanjo. MARKO (se ne more vech zadrzhevati; mozhicljevo chudno pozibavanje, govorjenje, njegova celotna pojava je tako smeshna, da prasne v smeh)
Ha, ha, ha ... MOZHICELJ
Me nadvse veseli, dragi moj, da se ti vse skupaj zdi tako zabavno. (se zresni, zagonetno) Zdaj se pa zhe kar dolgo nisva videla, kajne? MARKO (se namrshchi)
She nikoli se nisva videla. Morda ste me zamenjali s kom drugim. Si ga zachne ogledovati, ga ni vech strah. GLAS
Da ni tole kak ostareli kloshar, ki bi rad, da mu kaj dam? Cheprav bi od starega, izkushenega klosharskega machka prichakoval, da se ne bo lotil takih, kot sem jaz, saj bi mu takoj moralo biti jasno, da nimam nich pod palcem. MOZHICELJ
Nisem kloshar!
MARKO (zachudeno odpre usta, ga hoche vprashati, kdo da je, a ga mozhicelj spet prehii)
K ... MOZHICELJ
Pustiva za zdaj to, kdo sem in kaj, kako mi je ime in kar je she teh ... trenutno nepomembnih podrobnosti, ob strani in se raje posvetiva tebi. MARKO
Le zakaj bi se midva morala posvechati meni? She nikoli prej vas nisem videl. Zakaj bi vam zaupal? Nekemu chudnemu staremu shtrclju, ki kar na lepem prilomasti iz grmovja? MOZHICELJ (se ne zmeni za njegove pripombe)
Torej pravish, da se ti v zadnjem chasu dogajajo sila nenavadne rechi? MARKO
Prav nich takega ne pravim ... She posebej pa ne vam ... MOZHICELJ ga spet prekine)
Da se je v tebi porajala nekakshna negotovost, ki je prej nisi poznal, chedalje pogosteje si zmeden, zapushcha te zaupanje vase, pogosto si zhivchen, napet, zaskrbljen; sprashujesh se, kaj pravzaprav pochnesh v tem ... chudnem okolju ... Kot da si v njem nekakshen tujek, ki vanj sploh ne spada, obchutek imash, da ti na vsakem koraku kratijo tvoje pravice, da te nihche ne uposhteva ... MARKO (hlastno)
Che je pa vse to res! (ponovno ga spreleti, da tipa sploh ne pozna, in da bi bilo morda bolje,
che mu ne bi pretirano zaupal, zato utihne) MOZHICELJ
Ah, dragi moj, prav gotovo je vse to najsvetejsha resnica ... Do neke mere seveda. Iz tvoje perspektive prav gotovo edina. (se odhrka) Dobro vem, da imash zelo veliko problemov. A zachniva od zachetka. Nekje je vedno treba zacheti, drugache chlovek nikoli ne pride do konca. Pravish, da morash zdajle v sholo? MARKO (se ponovno upre)
Nichesar takega nisem rekel.
GLAS
Od kod vendar ve toliko o meni? Morda me vsak dan opazuje, pa ve, da na poti v sholo in iz nje pach pogosto posedam prav na tejle klopci. A saj je vseeno ... V zhivljenju imam toliko drugih tezhav, o katerih se ne morem z nikomer pogovoriti ... Kaj pa lahko izgubim s tem nenavadnim starcem? Che bo poskushal kaj chudnega, mu bom primazal eno okoli ushes in zbezhal. Kaj mi pa more, tak, kakrshen je? Ves opotekav, shtorast in neroden. Gotovo sem fizichno precej mochnejshi od njega. MARKO
Ja, v sholo grem. MOZHICELJ
Prejshnji teden si dobil ukor, kajne? MARKO ga spet zachudeno pogleda, chesh: od kod vendar vse to ve? MOZHICELJ
In to po krivici, a? MARKO (se ne more vech zadrzhevati; iz njega zachne bruhati brez zadrzhkov)
Seveda po krivici! Pri matematiki smo jemali neko novo snov - probleme, che vam to kaj pove - neke malenkosti nisem razumel in sem uchitelja pach vprashal, kar mi ni bilo jasno. Pa je chisto popenil. Da se norchujem iz njega, iz sosholcev, iz celotnega sholskega sistema, pa ne vem, iz koga she vse. In mi je v redovalnico zapisal enico! MOZHICELJ
In kaj si storil ti? MARKO
Najprej sem mu skushal pojasniti, da se nikakor nisem hotel iz nikogar norchevati, da v resnici nisem razumel, in da mi sploh ni jasno, od kod mu ideja, da se hochem s tem delati norca. MOZHICELJ
In on? MARKO
Je she kar naprej gonil svojo. Kot vedno, kadar mu hoche kdo kaj pojasniti, on pa se z njim noche strinjati. MOZHICELJ
In kaj si storil potem?
MARKO
Kaj sem pa mogel? Pochutil sem se popolnoma brez mochi in sem utihnil. Bil sem jezen, ker mi ni hotel odgovoriti in ker me ni razumel, a se mi je zdelo, da ne morem storiti nichesar vech. MOZHICELJ
Pa potem? MARKO
Sem na razredni uri zvedel she to, da bom dobil ukor. MOZHICELJ
In to te je seveda le she bolj razbesnelo? MARKO
Seveda! Razredniku sem zachel pojasnjevati, kaj se je v resnici zgodilo, pa me je tudi on popolnoma ignoriral. Kar se tudi ni zgodilo prvich. Potem sem se sam sebi zdel neumen, ker se sploh she trudim z ljudmi, ki so zhe tolikokrat dokazali, da nochejo nichesar razumeti. MOZHICELJ
Jeza v tebi pa je le narashchala in narashchala ... MARKO
Seveda! Kaj pa drugega? Najprej enka, potem pa she ukor! Najraje bi ju, najraje bi jima ... MOZHICELJ
No, kar povej. MARKO
Razchesnil glavo. Ali pa she kaj hujshega. MOZHICELJ
Pa mislish, da bi to reshilo problem, ki ga imash? MARKO
Che bi to reshilo problem? Che bi to reshilo problem? Vsekakor me tipa ne bi vech gnjavila. MOZHICELJ
Dajva za trenutek vendarle malce premisliti in si ogledati dejstva, kaj pravish? Chloveka, ki imata nad tabo moch, sta to moch izkoristila tako, da sta ti s tem shkodovala. In zaradi tega si se seveda ujezil ... MARKO
In potem pridem domov in bebec, kakrshen sem, ves razburjen o vsem skupaj zachnem pripovedovati mami. MOZHICELJ
Nisi bebec, che te drugi ne razumejo. MARKO
Je rekla, naj se ne jezim, saj sem gotovo storil kakshno neumnost, zaradi katere sem bil kaznovan. Da kar ne more verjeti, da bi lahko dobil ukor in enko kar tako brez veze. Vse, kar sem ji rekel, kar sem chutil, je bilo zanjo v tistem trenutku
popolnoma nepomembno. Kot zhe tolikokrat prej ... MOZHICELJ
In ti si ...? MARKO
Pogoltnil sem jezo in shel spat. Ponochi sem sanjal o tem, da sem obema res razchesnil glavo. In she vsem drugim, ki so me tisti dan prizadeli. MOZHICELJ
Pa mislish, da bi bilo prav, che bi v resnici storil kaj takega? Da imash do tega pravico? Da jo ima kdor koli na tem svetu? MARKO
Kaj pa oni? Od kod pa njim pravica, da se do mene obnashajo tako ... krivichno? MOZHICELJ
Poskushajva najprej odgovoriti na prvo vprashanje. MARKO
Ali imam pravico, da storim kaj takega? Vchasih se mi zhe zdi, da bi jo lahko imel ... Ampak, saj pravim, da sem o tem samo sanjal. V resnici tega seveda nisem storil. Ne vem, zakaj ne. Morda sem prevelik strahopetec. MOZHICELJ
To je dobro. Da tega nisi zares storil. MARKO
Nich ni dobro. Boli me zhelodec, iz dneva v dan sem bolj zhivchen, in ljudje so mi chedalje bolj zoprni. Potem mi pa she govorijo, da nimam nobenega razloga, da bi bil jezen, da naj bom zadovoljen, ker imam streho nad glavo, da lahko hodim v sholo, da zhivim v miru, medtem ko milijoni ljudi po celem svetu zhivijo v precej hujshih zhivljenjskih razmerah kot jaz, in bi bili she kako veseli, che bi bili lahko na mojem mestu. MOZHICELJ
Z jezo kot tako ni samo po sebi nich narobe. MARKO (ga debelo pogleda)
Tudi meni se je zhe ves chas tako zdelo. A imam vedno obchutek, da me ljudje ne marajo, che vzrojim. Kot da bi meshali vzrok in posledico; kar na lepem ni vech pomembno, kaj se je zgodilo, ampak samo to, kako sem jaz reagiral. MOZHICELJ
In zato si zachel svojo jezo in bes skrivati. MARKO (pokima) Ja.
MOZHICELJ
Kar pa ti seveda povzrocha kopico novih problemov. MARKO (skomige z rameni) MOZHICELJ
Kot sem zhe rekel, z jezo ni prav nich narobe. Jeza omogocha, da se chlovek postavi zase, ker ima potrebo po svobodi in samoohranitvi. Brez nje bi bil le
navaden podlozhnik in hlapec. Prav tako pa si pogosto jezen, ker te nihche ne razume. In ker ne vesh, kaj bi, si zachel jezo skrivati. Starshi in uchitelji bi ti naredili precej vechjo uslugo, che bi te nauchili, kaj naj storish, kadar si jezen, namesto da te ignorirajo ali pa ti celo dopovedujejo, da je to nekaj slabega in grdega, nekaj, chesar ne bi smel obchutiti. Jeza je eno najbolj osnovnih chloveshkih chustev, ki je lahko sila koristno, che ga le znash uporabiti v prave namene. MARKO
Slishi se lepo, a kaj mi to pomaga, che pa tisti, s katerimi imam opravka in mi povzrochajo tezhave, tega ne vejo? Kaj pa che bi se kar ti pogovoril z njimi, a? MOZHICELJ (se zagonetno nasmehne)
Ostaniva she za trenutek raje pri najinem problemu. MARKO
Najinem? MOZHICELJ (se zasmeji)
No, pa naj bo samo tvoj! A she vedno nisi odgovoril na vprashanje. Do zdaj si ugotovil le to, da si bil jezen. Ker pa nisi nich dosegel, si jezo lepo pogoltnil in shel spat. Kaj bi torej dosegel, che bi stvari zachel reshevati z razbijanjem glav? Tako kot v sanjah? MARKO
Saj sem zhe rekel! Znebil bi se tistih, ki bi mi po krivici tezhili. MOZHICELJ
In ko bi dobil novega uchitelja matematike? In drugega razrednika? Che bi te kateri od njiju ponovno razjezil, bi postopek preprosto ponovil? MARKO
Saj pravim, da nisem v resnici storil nichesar. In ne vem, zakaj skushash zdaj stvari zasukati tako, kot da sem jaz kriv? MOZHICELJ
Skusham ti dopovedati samo to, da je velika razlika med jezo in nasiljem. Da jeza in nasilje nikakor nista isto. Normalno in prav je, da obchutish jezo, ker te ohranja mochnega, nasilje pa je vse kaj drugega. Je odziv na neobvladljivo jezo. Vse prevechkrat se zgodi, tako kot v tvojem primeru, da se jeza ne sprosti. Da se iz nje ne izcimi nich takega, kar bi reshilo problem. In potem se v chloveku razbohotijo razne nochne more in fantazije, ki jezo na neki nachin vsaj malo sprostijo, a potem, ko znova pridesh v stik s chlovekom, ki te je ujezil, se bes v tebi prebudi le s she vechjo silovitostjo kot prejshnjikrat. In tako se ujamesh v zanko.
MARKO (malce razocharano)
To vse vem tudi sam. Le da jaz tega najbrzh ne bi znal povedati tako ... prefinjeno. A she vedno ne vem, kaj bi po tvojem mnenju moral storiti. MOZHICELJ
Obichajno se potem jeza sprosti ob najbolj neprimernem trenutku in proti chloveku, ki je za to she najmanj primeren. Zelo pogosto je to kak druzhinski
chlan, ki ni nich kriv in se samo chudi, zakaj je delezhen nashega krichanja ali kakih drugih podobnih neprijetnosti. MARKO
Namesto? MOZHICELJ
Namesto da bi jezo izrazili tako, da s tem ne bi prizadeli drugega. MARKO
Vse to se mi zdi precej dalech od resnichnosti. Saj sem ti zhe povedal: ko sem svoje nestrinjanje skushal razlozhiti uchitelju, me je ignoriral. MOZHICELJ
To od njega vsekakor ni bilo prav. A zdaj, ko se je to zgodilo, tega ne moresh vech z nichimer spremeniti. Zato raje pomisli, kaj lahko she storish, namesto da svojo slabo voljo zaradi potlachene jeze nenehno prenashash s sabo, in si potem nejevoljen do vseh drugih. MARKO
Tudi z mamo ni nich drugache. Nichesar ne razume. Vchasih sem se lahko pogovoril vsaj s Tadejem - Tadej je bil do nedavnega moj najboljshi prijatelj -zdaj pa ... MOZHICELJ
Te je razocharal tudi on. MARKO
Ja. Prevzel mi je punco. MOZHICELJ
O tem bova she govorila. Zdaj pa sva she vedno pri uchitelju matematike. Kaj bi she lahko storil? MARKO
Kaj bi she lahko storil? Kaj bi she lahko storil? Kaj pa vem. MOZHICELJ
Kdo na sholi je she odgovoren za uchence in uchitelje? MARKO (nekaj chasa tuhta)
Ravnatelj? (vprashujoche pogleda mozhiclja; ta molchi in ga le nepremichno gleda) In kaj che bi tudi on reagiral tako kot vsi drugi? MOZHICELJ
Tega za sedaj she ne moresh vedeti. A vsekakor je na sholi on tisti, na katerega sem mislil. MARKO
Uf ... ravnatelj ... Vchasih ga vidim na hodniku, na pogled se mi zdi resen in kar poshten, ampak ... da bi shel k njemu? Che bi bil tudi on proti meni, potem bi si nakopal samo she vechje tezhave. Zhivljenje bi postalo le she bolj peklensko. MOZHICELJ
Torej trdish, da te je strah, in se ti zato zdi bolje, da ne storish tistega, kar bi bilo v tvojem polozhaju morda she najbolje.
MARKO
Si zhe slishal za Cankarjevega Hlapca Jerneja? MOZHICELJ pokima. MARKO
No, jaz sem ga prebral precej pozorno. Mozhakar je hodil sem ter tja po svetu in pri razlichnih oblastnikih iskal svojo pravico. Vsi so se mu le posmehovali in ga izigrali in na koncu je bil le she na slabshem. MOZHICELJ (se zasmeji)
Kekcu pa se je zgodilo ravno nasprotno. Prav vse je ugnal v kozji rog! MARKO (posmehljivo)
Kekec, Kekec ... Kekec je popolnoma izmishljen, hlapec Jernej se mi je zdel precej bolj ... resnichen. MOZHICELJ
Si zhe kdaj razmishljal o tem, kaj je pravzaprav strah? MARKO skomigne z rameni. MOZHICELJ
Poglej, po eni strani strah omogocha nekakshno varnost, zavaruje te pred tem, da bi se v dolochenih polozhajih izpostavil tveganju. Najprej si obchutil upor s primesjo jeze, preprichan si bil, da imash prav, da te je uchitelj napachno razumel. Moch, ki ti jo je dala jeza, in preprichanje, da imash prav, si uporabil za to, da si mu to tudi pojasnil; ko nisi dosegel zhelenega uchinka, si poskushal znova z razrednikom in konchno she z mamo. Ker je bilo vse to neuspeshno, sta se vate naselila brezup in nejevolja. Zdaj, ko si pomislil na to, da bi morda poskusil she enkrat, pa omenjash strah, ki te, kot sem zhe rekel, varuje pred tem, da bi ponovno tvegal. MARKO (malce cinichno)
No, vidish, kako koristno. MOZHICELJ
Strah je vsekakor lahko sila koristna zadeva, omogocha ti, da se v polozhajih, ki jih tvoja zavest she ne prepozna kot nevarne, z njegovo pomochjo lahko ... zberesh. Da nisi pretirano nepremishljen in zaletav. Che bi stal na robu prepada in pogledal navzdol, bi te najbrzh kaj hitro prevzel muchen obchutek strahu, ki bi te precej jasno opozoril na to, da morash paziti, kaj delash. S tega stalishcha je torej strah zelo koristen. MARKO
Ampak tukaj se zgodba she ne koncha, kajne? MOZHICELJ
Kot zelo dobro vesh tudi sam, ima vsaka medalja vsaj dve plati. Kaj se zgodi, che je strahu prevech? Che nanj ne reagirash pravilno? MARKO (premishljuje) GLAS
Strah nas varuje pred prevelikim tveganjem. Bojim se ponovnega razocharanja,
she bolj pa tega, da me tudi ravnatelj ne bi razumel, in bi mi bilo potem v sholi she tezhje, kot mi zhe je. MOZHAKAR
Morda pa ti le ni tako zelo tezhko, da se problema ne bi poskushal lotiti znova. Doma se zatekash v nekakshno zaigrano jezo, ki ni nich drugega kot navadna togota. S tem poskushash od svoje okolice - tvoje mame - izsiliti, da bi se ji smilil, in bi ti zaradi tega ustregla v nechem, kar si zhelish. V resnici si zhelish, da bi nekdo zakrpal tvoja ranjena chustva ... A poskusiva stvar osvetliti she malce drugache: zagotovo si zhe kdaj gledal kako nogometno tekmo. MARKO
Je she kje kdo, ki je ni? MOZHICELJ
No, vidish, kako dobro se razumeva ... (spet resno) In zagotovo si zhe videl, da sodnik ni dosodil kakshne ochitne enajstmetrovke. Ko je hote ali pa nehote spregledal prekrshek in s tem oshkodoval celotno ekipo. MARKO pokima. MOZHICELJ
In kako ponavadi reagirajo igralci moshtva, ki je oshkodovano? MARKO
Silno se razburijo, razjezijo, pobesnijo, popenijo, che hochesh. MOZHICELJ
In kako obichajno reagira sodnik? MARKO
Ne naredi nich. Ali pa pokazhe she kak rumeni ali rdechi karton. Svoje prvotne odlochitve pa ne spremeni in tekma se nadaljuje. MOZHICELJ
Natanko tako. Zdaj pa si predstavljaj, da bi igralec, nad katerim je bil storjen prekrshek, zachel igrati nekakshnega uzhaljenca. Da bi hotel od soigralcev in igralcev nasprotnega moshtva izsiliti, da bi se jim smilil. Kaj bi si mislil o njem, a? Kaj bi si mislili igralci? Bi mu zaradi tega pustili, da neovirano dosezhe gol? MARKO
Saj dobro vesh tudi sam, da se take stvari na nogometnem igrishchu ne dogajajo. MOZHICELJ (zmagoslavno)
No, vidish! Kaj je torej najbolje, da stori igralec in njegova celotna ekipa? MARKO
To je vendar jasno. Da se borijo naprej in skushajo zmagati. MOZHICELJ
In kaj bi dosegli, che bi se umaknili z igrishcha in novinarjem, gledalcem, drug drugemu le tarnali o tem, kakshna krivica se jim je zgodila? In vsakdo prav dobro ve, da se skoraj vsaki ekipi, skoraj vsakemu igralcu slej ko prej zgodi kakshna krivica. Morda je bil sodnik podkupljen, morda pa je prekrshek preprosto spregledal. V vsakem shportu, v katerem sodelujejo tudi sodniki, ki imajo zmeraj
odlochilno besedo, se dogajajo krivice. A najbolje, kar lahko stori igralec, je, da moch, ki jo lahko chrpa iz jeze, koristno uporabi. Prav nich ne pomaga, che jadikuje in se smili sam sebi. MARKO
Ampak ... MOZHICELJ
Seveda, saj vem, da je zhivljenje precej bolj zapleteno. Zhivljenje traja ves chas. Iz zhivljenja ne moresh kar izstopiti. Che ti gre nogomet prevech na zhivce, se lahko preprosto nehash ukvarjati z njim. A vendar je v zhivljenju vendarle precej podobno. Predstavljaj si sitnega otroka, ki se kar naprej pritozhuje, ki se kar naprej kuja, ki je kar naprej uzhaljen, ki kar naprej igra to zaigrano jezo. Kakshno korist ima od tega? MARKO (razmishlja) MOZHICELJ
Razmishljash o svojem sedemletnem nechaku, ki je najbolj razvajeno bitje, kar jih poznash, kajne? GLAS
Le kako lahko ves chas ve, o chem razmishljam? MARKO Ja.
MOZHICELJ
Se rad druzhish z njim? Ima veliko prijateljev, ki jim je v njegovi druzhbi prijetno? MARKO
Che se le da, se izognem njegovi druzhbi. In, kolikor vem, drugi tudi. MOZHICELJ
Vsak, she posebej pa otroci, ima v sebi precejshen odmerek naravnega posluha za to, kaj je pristno in kaj zaigrano. Zagotovo obstaja razlog, zakaj se tvoj nechak obnasha tako, kot se. In prav gotovo si po svojih najboljshih mocheh prizadeva, da bi si izboril svoj koshchek sveta, prav tako kot vsak drug. A gotovo je tudi to, da starshi sebi in njemu s tem, ko se tako poslushno odzivajo na njegove muhe, delajo zelo slabo uslugo. Saj poznash tisti stari rek: Kar se Janezek nauchi v mladosti ... MARKO (se zasmeji)
... prezhvekuje she v pozni starosti. MOZHICELJ
A vrniva se za trenutek she k nogometu: predstavljaj si zdaj razvajenega nogometasha, tako razvajenega, kot je ta tvoj mali nechak, ki bi postal s tem svojim izsiljevanju uspeshen - prav tako kot ima s svojim obnashanjem pri svojih starshih precej uspeha tudi mali razvajenec. Ko bi preigraval, bi se mu igralci nasprotnega moshtva umikali, nihche ga ne bi hotel ovirati, kaj shele »faulirati«. Gole bi dosegal kot za stavo. Zelo hitro bi se navadil takega lagodnega nogometnega zhivljenja, morda bi s svojim nogometnim uspehom postal celo
tako zelo zaslepljen, da bi zachel verjeti, da je v resnici odlichen igralec. Potem pa bi se nekoch znashel, recimo, na svetovnem prvenstvu. Tam njegovih pravil igre ne bi nihche sprejel. Ne glede na to, kako bi cepetal, se pritozheval in jadikoval, ga nihche ne bi jemal resno. In che bi seveda prezhivel shok, ki bi ga ob tem dozhivel, bi konchno spoznal, v kakshni silni zmoti je ves chas zhivel. Skratka, ali ti je zdaj jasno, kako slabo popotnico za zhivljenje dajejo starshi ali uchitelji ali vzgojitelji tistemu otroku, ki ga razvajajo in se podrejajo njegovim muham, ko zadovoljujejo njegova nepristna chustva? In otrok, ki se tega navadi, bo podobno obnashanje poskushal izsiliti tudi od drugih. Che bo imel srecho, in se bo chim prej znashel v druzhbi sovrstnikov, ki tega ne bodo sprejeli, bo svoje vedenje morda spremenil; che pa se kaj takega ne bo zgodilo, bo odrasel v ...
MARKO
... popolnoma nekoristnega igralca. MOZHICELJ
Morda se bo celo zapil, se zachel predajati drogam, skratka lotil se bo chesa takega, kar mu bo pozornost odvrnilo od resnichnega reshevanja problemov, ker bo zaradi shoka, ki ga je dozhivel ob tem, ko se je za trenutek zavedel, kakshen je v resnici, lahko popolnoma izgubljen. In tako sva zdaj ponovno pri strahu ... Pravega nogometasha preprosto ne sme biti prevech strah. Malo strahu mu lahko koristi, prevech pa ga le ...
MARKO
... ohromi. MOZHICELJ
Seveda. In ne pozabi, da ne govorim o tem, da je treba strah ignorirati, da se je treba pretvarjati, da ga ni.
MARKO
Ampak? MOZHICELJ
Kaj sva pravkar pochela?
MARKO (se zasmeji)
Pogovarjala sva se. MOZHICELJ
A ne kar tjavdan. Razmishljala sva. Analizirala. Strah je treba razchleniti in obvladati z razumom: premisliti, chesa te je strah, kaj lahko storish in kakshne so mozhne posledice. Trezno in razsodno, brez posmehovanja ali chesa drugega, kar bi te vodilo le she dlje od reshitve. In ko pridesh do razumskega sklepa -nogometash si mora o tem, kaj hoche, slej ko prej priti na jasno. Bo shportnik ali morda kaj drugega - potem, ko se enkrat odlochi, pa mora ravnati v skladu s svojim sklepom in usmeriti v uresnichevanje svojega cilja she tretji nepogreshljivi element, brez katerega ni nich mogoche.
MARKO
Zdaj mi pa res ni jasno, kam merish. Od vseh tvojih razglabljanj imam v glavi zhe precejshnjo zmedo.
MOZHICELJ
A poglavitna ideja ti je zdaj jasna. Tretja stvar, brez katere na gre, pa je seveda volja. Ta ti daje zagon, da vztrajash na zastavljeni poti. Na poti, do katere si prishel s treznim razmislekom o tem, kaj chutish in zakaj. MARKO
Torej mi svetujesh, naj grem k ravnatelju? MOZHICELJ (se prefrigano nasmehne)
O tem se morash seveda odlochiti sam. Tvoje odlochitve so tisto, kar bo iz tebe naredilo takega ali drugachnega chloveka. Tvoje odlochitve dolochajo tvoje navade in tvoje navade dolochajo tvojo usodo. MARKO
Che ne bom shel k ravnatelju, bom torej postal razvajeno, nejevoljno, jadikujoche bitje? In to bo potem moja usoda? MOZHICELJ (odlochno)
Ne! Temvech trezen razmislek o tem, kaj hochesh storiti. Kaj se ti v dolochenem polozhaju zdi najboljshe. In pri tem ne smesh zanemariti nobenega dejstva. In tako morash ponoviti vsakokrat, ko se bosh znashel v podobnem polozhaju! Odlochitev je lahko taka ali drugachna. To ni prav nich pomembno. Pomembno pa je, da si pridesh na jasno o tem, kaj chutish, zakaj tako chutish, kaj ti to pomeni in kaj bosh na podlagi tega storil. Nich ni narobe s tem, che nogometash ne vztraja v neki zakotni nogometni ligi, kjer je vechina sodnikov ali celo trenerjev tako slabih, da mu dan za dnem povzrochajo le nenehne tezhave, ga onemogochajo v njegovem napredku, zaradi chesar je ves chas nesrechen in zafrustriran. V takem polozhaju je morda zanj najbolje, da gre v kak drug klub, morda bo celo ugotovil, da se z nogometom noche vech ukvarjati. Vazhno je, kot sem zhe nekajkrat rekel, da se soochi z dejstvi in se ne prepushcha svojim uzhaljenim chustvom. Ta bi ga pahnila v le she globlji obup, ga le she bolj oddaljila od reshitve problema. MARKO (razmishlja) GLAS
Zdaj mi je popolnoma jasno, kaj mi je hotel povedati. A ko se spomnim vseh problemov in tezhav, ki me v zadnjem chasu tarejo, mi je kljub vsem njegovim besedam spet precej tesno pri srcu. MOZHAKAR
Che problemi ne bi bili tezhki, in che ti ob tem ne bi bilo ... tezhko pri srcu, che si ob njih ne bi razbijal glave in dvomil o tem, kaj je najbolje, da storish, potem to sploh ne bi bili problemi. MARKO
Ja, najbrzh imash prav: nekje je treba zacheti. MOZHAKAR (zagonetno)
Vchasih, she posebej pa pri odrashchajochem bitju, kot si ti, je treba priskochiti na pomoch tudi s chim bolj oprijemljivim, kot pa zgolj s treznim nasvetom. MARKO ga vprashujoche pogleda.
MOZHICELJ pochasi razpre desno polovico svojega dolgega chrnega plashcha. Ko Marko zagleda vsebino njegove notranjosti se she bolj zachudi. Tam je veliko majhnih zhepkov, vsak od njih se zdi, kot da je prozoren, cheprav ni jasno vidno, kaj je v njih; a skozi vsakega od njih predira blaga barvna svetloba. MARKO (zachudeno) Kaj pa je to?
MOZHICELJ iz enega od zhepov izvleche majhno oranzhno kroglico in jo izrochi Marku. MARKO
Pa kaj je to? MOZHICELJ
Poglej vanjo in mi povej, kaj ob tem chutish. Marko ga uboga. Vzame kroglico, strmi vanjo, jo obracha sem ter tja.. MARKO (zamaknjeno)
Ni mi jasno, kaj se dogaja ... Ob pogledu nanjo obchutim nekakshno nenavadno ugodje, ki si ga ne znam razlozhiti. Kot da oddaja nekakshno silo, ki me ... pomirja, ki me oddaljuje od tistih chustev, ki so mi zgolj v breme, in mi omogocha, da jasneje vidim svoj strah in mozhnost, da ga razumem in obvladam. MOZHICELJ
Zdaj pa si jo polozhi v desno dlan in stisni, a ne premochno. MARKO (stisne kroglico)
Zdaj je prejshnji obchutek she mochnejshi in jasnejshi. Kot da iz nje prihaja nekaj ... nekaj ... chesar ne morem opisati drugache kot ... pogum, da se s svojim strahom soochim iz ochi v ochi. MOZHICELJ (se Marku povsem priblizha in ga nepremichno gleda v ochi)
Natanko tako, Marko. Ta kroglica ti bo dala pogum, da se bosh o tem, ali bosh shel k ravnatelju ali ne, odlochil na podlagi svojih pozitivnih vzgibov. Da tvoja odlochitev ne bo posledica strahu, ki bi te ohromil, ampak poguma, da bosh ta strah videl takega, kot je. Ne pozabi: ne glede na to, kako se bosh odlochil, bo tvoja izbira pravilna; le temeljiti mora na treznem razmisleku in odlochitvi, ki bo presegla strah, ki bi ti zvezal roke in te drzhal v svoji kletki kot ujeto zhival. Zdaj pa kroglico spravi v zhep in skrbno pazi nanjo. In uporabi jo le takrat, ko bo to nujno potrebno. Che ne bosh najprej napel vseh lastnih sil, da se dokopljesh do odgovora, ti ne bo mogla pomagati. Si razumel? Mozhicelj stopi korak nazaj, a she vedno nepremichno gleda Marka. MARKO
Ja, mislim, da sem razumel. MOZHICELJ
Odlichno! Tako je tudi prav, fant moj! No, zdaj pa le hitro tja, kamor te vodi tvoja zhivljenjska pot! Che se bosh podvizal, bosh she ravno ujel sholski zvonec. Marko pogleda na uro. Ko dvigne pogled in se hoche posloviti od Mozhiclja, tega zhe ni vech. Marko stopi do grmovja, ga preiskuje, a brez uspeha. She enkrat pogleda naokoli, a o Mozhiclju ni ne duha ne sluha. Za hip she enkrat pogleda kroglico, jo vtakne nazaj v zhep, potem pa odhiti v sholo (z odra).
2.
Vecher. Markova soba. Marko je sam doma. Lezhi v postelji in si ogleduje kroglico. Zaslishi shkripanje
vrat. Prislushkuje. Ve, da prihaja mama.
GLAS
Bo spet slabe volje kot ponavadi? Bo spet stopila v mojo sobo, ne da bi prej potrkala in me vprashala za dovoljenje? To njeno vdiranje v mojo zasebnost me chedalje bolj moti. Obnasha se, kot da sploh ne obstajam. Kot da sem she vedno majhen otrok, za katerega mora nenehno skrbeti. Naj zaklenem vrata svoje sobe? Ne, to bi mi povzrochilo le she vechje tezhave. Potem bi zagotovo popolnoma izgubila zhivce. Mama vstopi v sobo, ne da bi potrkala. MAMA
Dober vecher. Kako je bilo v sholi? MARKO (se obrne proti mami, za trenutek okleva, ali naj reche, kar misli)
Se ti ne zdi, da bi lahko potrkala? Jaz tudi ne smem v tvojo spalnico, che prej ne vprasham za dovoljenje. MAMA Iga jezno pogleda) Ti si moj otrok.
Marko spet okleva, ali naj ji pove, kaj se je zgodilo v sholi. Z roko sezhe v zhep in otipa kroglico. MARKO
Bil sem pri ravnatelju. MAMA (ga ostro pogleda, se priblizha postelji, sede na stol ob pisalni mizi, presenecheno, rahlo nejevoljno)
Pri ravnatelju? Zakaj pa? MARKO
Saj vesh, da sem imel tezhave z uchiteljem matematike. MAMA
In? Mislila sem, da je ta zadeva zhe reshena. MARKO
Nich ni reshena. Vsaj kar se mene tiche, ne. (ga postane strah;posvaljka kroglico, ki jo ima v zhepu)
GLAS
Naj stisnem kroglico? Je situacija prava? Sem zhe napel vse lastne sile? Dopoldne me ni pustila na cedilu. Bo tokrat spet tako? Stisne kroglico. Se skoraj v trenutku pomiri. Sede, z desnico she vedno v zhepu, kjer stiska kroglico. MARKO
To sem preprosto moral storiti. Ni se mi zdelo prav, da se umikam, che se mi je zgodila krivica. MAMA
Pa saj sva zhe govorila o tem, da se ne splacha kregati z uchitelji, ker si bosh s tem nakopal le she vechje tezhave. Tako je zhivljenje ... Nekaterim rechem se preprosto morash podrediti ...
MARKO (popolnoma mirno)
Nekaterim rechem se preprosto ne smem podrediti, ker je cena za to previsoka. In taka vzgoja, ki ljudem vceplja v glavo podrejenost, ni prava. MAMA (pokroviteljsko)
Ampak dragi moj sin! Le kaj mislish, da bosh dosegel s tem svojim upornishtvom? Zhivljenje ni tako preprosto. V zhivljenju moramo pogoltniti marsikatero grenko pilulo. Tako pach je. Slej ko prej se bosh moral s tem sprijazniti tudi ti. MARKO
Mama, morda si se za tak nachin spopadanja s problemi odlochila ti, jaz pa mislim, da je zame she vedno nekaj upanja, da se ne uklonim ravno vsakemu, ki bi rad name stresal svoje frustracije. MAMA
Od kod pa zdaj to? Takega te pa nisem vajena! Marka za trenutek prevzame dvom. Spet stisne kroglico. MARKO
Mama, ravnatelj me je razumel. MAMA
Kako, prosim? MARKO
Pravim, da me je ravnatelj zbrano poslushal, in mi zagotovil, da se bo pogovoril tako z uchiteljem matematike kot tudi z razrednikom. MAMA
Ljudje na polozhajih pogosto ravnajo tako, samo da bi zadeve utishali. MARKO
Z ravnateljem sem govoril malo pred deveto, takoj po prvi uri. Zhe takoj naslednjo uro je k sebi poklical oba uchitelja; potem ko se je pogovoril z njima, pa ponovno she mene.
MAMA Iga zachudeno, skoraj sposhtijivo pogleda)
A tako? In kaj se je zgodilo potem? MARKO
Matematik je priznal, da me morda ni najbolje razumel. Nekaj podobnega je izdavil tudi razrednik. Na koncu so se strinjali, da je ukor neveljaven. MAMA
Pa cvek? MARKO Tudi.
Mama se zachne nervozno presedati in nekaj mrmrati sama zase. MAMA
Pa kako to, da si se odlochil, da gresh k ravnatelju? Po najinem pogovoru se mi je zdelo, da si se sprijaznil s tem, da pach sprejmesh, kar se je zgodilo? MARKO
Mama, to je bilo predvsem zaradi tebe. Nisem se hotel prerekati s tabo, pa sem
rekel, da je morda res najbolje, da storim tako, kot si predlagala. A globlje v sebi sem ves chas chutil, da ne ravnam prav. Tukaj, v zhelodcu me je vsakokrat, ko sem pomislil na to, kaj se mi je zgodilo, prav zoprno speklo, kot da bi bilo nekakshno opozorilo, da moram vendarle nekaj storiti. MAMA
In kako ... kako si zbral pogum, da si to naredil? Najbrzh ni bilo ravno preprosto? MARKO
Nisem dopustil, da bi me strah ohromil. Zavedal sem se, da me strah opozarja na tveganje, na morebitno nevarnost. Razmislil sem o mozhnih posledicah; potem ko sem ugotovil, kaj moram storiti, pa sem sprejel odgovornost za to, kar bi se lahko zgodilo. Mama ga skoraj obchudujoche pogleda. MARKO
No, pa tudi majceno pomoch sem imel ... Zjutraj sem ...
GLAS
Naj ji povem o svojem jutranjem srechanju s chudnim chrnim mozhicljem? O chudezhni oranzhni kroglici, ki mi jo je dal? Le kaj si bo mislila? MAMA (mrmrajoche)
No, le kdo bi si mislil. ¡glasneje) Si jedel? MARKO
Ja. Kar si mi pustila na krozhniku v hladilniku.
MAMA (suho)
Dobro. (pogleda na uro, nejevoljno odkima z glavo, vstane, se pochasi odpravi proti vratom) Moj bog, kakshno zhivljenje! Kakshno zhivljenje! Od jutra do mraka igrati vlogo
MARKO (tiho) ... bedaka ...
Mama ga odsotno pogleda, je zhe pri vratih, ga ni dobro slishala. MAMA
Kaj si rekel? MARKO
Ah, nich, nich. MAMA
No, pa lahko noch. Imash jutri kaj posebnega na urniku?
GLAS
Naj ji rechem, da me ne sprashuje stvari, ki je v resnici ne zanimajo? Samo zaradi nekakshne prazne olike? Da je prav na taka vprashanja najtezhe odgovarjati, che zhe ni popolnoma nemogoche. MARKO
Ne, nich posebnega. MAMA
No, zdaj pa res lahko noch. (odide, ne da bi chakala na odzdrav)
Marko se ponovne ulezhe, gleda v strop. Spet izvleche kroglico in si jo ogleduje. MARKO
Pa kako je mogoche, da se v tej chudni kroglici skriva taka moch? Chez chas ugasne luch in oblechen zaspi.
3.
Jutro. Markova soba. Marko se zbudi. Opazi, da je zaspal oblechen. MARKO (ali GLAS)
Kaj bo rekla mama, che bo videla, da sem zaspal oblechen? Mi bo spet pridigala? Kljub temu, da oba she predobro veva, da se to vchasih zgodi tudi njej? Te njene vechne pridige ... Enkrat bom moral glede tega nekaj storiti. (ga nenadoma pograbi panika) Kje je kroglica? (s pogledom zachne mrzlichno preiskovati sobo, posteljo, pogleda pod posteljo ipd.) Gotovo mi je padla iz rok, ko sem zaspal. Mama vstopi. Ne da bi potikala. MAMA
Dobro jutro. A, si zhe oblechen? Kaj pa tako vneto ishchesh? MARKO
Dobro jutro.
Mama pogleda pod mizo, Marko sledi njenemu pogledu. Zagleda kroglico, ki je pod pisalno mizo, izza ene od nog. Hlastno plane proti njej, a ga mama malce prehiti. Se skoraj zaletita. MAMA (jo pobere, pogleda)
Kakshna nenavadna frnikola! Take pa nisem she nikoli videla. Marko ji jo izfrga iz rok in skrije v zhep. MAMA
Ja, kaj ti pa je? Zhe vcheraj si bil ves chuden, zdaj pa skachesh po navadni frnikoli kot kak triletni otrochaj! MARKO (osorno)
To ni nobena navadna frnikola. MAMA
Lepo te prosim, pa kaj ti je? (hoche she nekaj rechi, a ji pogled zastane na rochni uri) Moj bog, koliko je zhe ura! Zajtrk imash kot ponavadi v kuhinji. (zhe hoche oddrveti, pa se nenadoma premisli in zastane, se skloni k Marku in ga hoche poljubiti na lice) MARKO
Mama, lepo te prosim! (se ji poskusha izmakniti) MAMA
Kaj mama ne more poljubiti svojega sina v slovo? MARKO
Naj ti spet, ne vem katerikrat zhe, pojasnjujem, da nisem vech otrok? MAMA
Moj bog, le s chim sem si zasluzhila vse to? Vse zhivljenje samo garam in se cele
dneve matram, potem pa imam za zahvalo takega sina! Le za katerega hudicha mi je vse to treba, a? Prav tak si kot ... kot ... (se zadrzhuje, daje ne bi popadeljok) tisti ... tisti tvoj ... MARKO
Lepo te prosim, mama, pa ne spet! MAMA
... oche. Le zakaj si mu tako prekleto podoben, a? Zakaj ne moresh biti vsaj malo po meni?
GLAS
Le kaj hoche s tem nenehnim ponavljanjem ene in iste zgodbe? Mar ne dojame, da me krivi za nekaj, za kar sploh nisem kriv? Samo, da bi me spravila ob zhivce, da bi na tako ... vulgaren nachin spravila iz sebe jezo in nezadovoljstvo, ki bruha globoko v njej kot neusahljiv vulkan? Sem mar jaz kriv, che sta se razshla? Kot da nimam zaradi tega zhe sam dovolj nevshechnosti. MARKO (prizadeto)
Mama, lepo te prosim ... MAMA (odrezavo)
Mudi se mi. Skoraj sem zhe zamudila sluzhbo, zdaj nimam vech chasa za te neumnosti. (odvihra iz stanovanja /z odra/) MARKO
Seveda, zdaj pa nima chasa. Kot ponavadi. Vrzhe gorecho baklo, da z njo osmodi vse prisotne, potem pa - adijo, in reshi se, kdor se moresh. (zavzdihne, potem se zave kroglice, ki jo zhe ves chas drzhi v roki, jo potezhka) No, che nich drugega, vsaj tebe imam pa she vedno. (jo spravi nazaj v zhep) Odide iz stanovanje, proti parku, do klopce. Postane, se ozira naokoli, ali bo morda spet uzrl Mozhiclja. Malce posede, spet vstane, gleda proti grmovju. Nich se ne zgodi. Razocharano odide. MARKO
Se mi je tisto vcheraj samo sanjalo? Pa cheprav je bil dan? Sem padel v kako chudno hipnozo in se mi je vse skupaj le dozdevalo? Ampak che bi bilo to res, potem kroglica ne bi mogla biti chudezhna. Potem mi ne bi dala mochi, da sem premagal strah. (pride do konca odra in odide)
Besedilo je nastalo po narochilu Dramskega drushtva MUKI iz Maribora v okviru njegovega projekta Otrokove pravice v medsebojnih odnosih. (Op. avt.)
Nadaljevanje in konec v naslednji shtevilki. (Op. ur.)
Henrik Marchel
LIKOVNA DELA /REPRODUKCIJE/
1	Telo sredishche, 1966, kolazh, papir, 28x41 cm
2	Brez naslova, 1968, jajchna tempera, platno, 65x92 cm
3	Brez naslova, nedatirano, jajchna tempera, platno, 70x90 cm
4	Brez naslova, 1973, akril, platno, 84x74 cm
5	Brez naslova, 1973, akril, platno, 150x137 cm
6	Brez naslova, 1975, jajchna tempera, platno, 155x135 cm
7	Brez naslova, 1975, jajchna tempera, platno, 157x145 cm
8	Brez naslova, nedatirano, tempera, les, 84x74 cm
Naslovnica
9	Brez naslova, 1965, jajchna tempera, papir, 101x81 cm Fotografije slik H. Marchla: Drago Holynski
Henrik Marchel se je rodil 9. novembra 1929 v Otochah na Gorenjskem. Po konchani sholi za umetno obrt v Ljubljani se je leta 1954 vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1959 diplomiral pri prof. Gabrijelu Stupici. Med shtudijem je poucheval likovni pouk na osnovni sholi na Javorniku. Od 1959 do 1962 je bil likovni pedagog na Tekstilni sholi v Kranju. V letih 1962 in 1964 je bil tehnichni urednik pri chasopisu Glas v Kranju, nato je do leta 1971 poucheval na Osnovni sholi Staneta Zhagarja v Kranju. Leta 1965 je bil sprejet v Drushtvo slovenskih likovnih umetnikov. Od leta 1970 ima atelje tudi v Grozhnjanu. Leta 1971 je dobil status svobodnega umetnika. Poleg slikarstva se je ukvarjal tudi s knjizhno opremo. Prejel je vech nagrad in priznanj, mdr. Preshernovo nagrado Gorenjske (1964), Preshernovo nagrado gorenjskih obchin (1983) in Preshernovo nagrado mesta Kranj za kulturne dosezhke (2000).
Damir Globochnik
RAZISKOVALEC ABSTRAKTNEGA IZRAZA
Henrik Marchel sodi med osrednje predstavnike slikarske abstrakcije, ki se je pri nas uveljavila v petdesetih letih preteklega stoletja (Stane Kregar s prvo abstraktno kompozicijo iz leta 1953, Riko Debenjak, Lojze Spacal idr.). Marchlovo zanimanje za nepredmetni likovni jezik je nakazovalo zhe prvo poakademijsko ustvarjalno obdobje v zgodnjih shestdesetih letih. Gvashi, skice, osnutki za vechje slikarske kompozicije in dela na papirju nam izdajajo, da je bila njegova pot v abstraktni likovni nagovor povsem logichna, vezana na postopno stilizacijo vidnega sveta in opushchanje opisnega upodabljanja ... Izhodishchni motiv - skorajda vedno je to pejsazh - je slikar namrech abstrahiral, ohranil je samo nekaj osnovnih kompozicijskih silnic in temeljno, povzemajocho ali razpolozhenjsko obchuteno barvno podobo.
S prenosom konkretnega motiva v abstraktno likovno izkushnjo, kar lahko oznachimo kot osrednji podobotvorni princip Marchlovega slikarstva, se srechamo pri ciklusu slik, posvechenih »ognjishchem« oziroma »prodishchem«, s katerim se je leta 1964 predstavil na prvi samostojni razstavi v Kranju. Motivno vzpodbudo za nastanek slikarskih kompozicij je predstavljala rechna krajina z jezovi, prodovi, naplavinami, z barvno in razpolozhenjsko podobo . Reka Sava, ki teche mimo slikarjeve rojstne vasi, je postala njegovo pogosto ustvarjalno zatochishche in motivni vir tudi za poznejsha obdobja ustvarjanja.
Omenjena razstava je bila ena prvih predstavitev s sodobnimi likovnimi tokovi uglashenega ustvarjalca na Gorenjskem v chasu, ki je shele postajal strpen do likovnih novosti. Tudi v naslednjih letih je Henrik Marchel utiral pot modernemu likovnemu izrazu in dokazoval, da se njegovo likovno delovanje odvija v blizhnjem stiku oziroma v dvogovoru z aktualnimi pojavi v abstraktnem slikarstvu.
Kot obchutljiv snovalec abstraktne oziroma »abstrahirane« slikarske govorice je vselej vztrajal pri kultiviranih likovnih reshitvah, ob katerih bi morda lahko pomislili na posreden vpliv akademijskega uchitelja Gabrijela Stupice (pri njem je Marchel diplomiral s temo iz slikarskega portreta). Pri nekaterih zgodnjih delih se je Marchel sicer priblizhal »informelu«, na katerega nas spominja tudi materialna konkretnost slikarske povrshine (nanosi barve, peska, papirja in drugih gradiv), vendar je slikarsko materijo vselej podrejal trdnemu urejevalnemu principu. Navidezno nakljuchno nanesene poteze je umiril v ritmizirano zaporedje, z njihovo pomochjo je v razgibani slikarski materiji oblikoval barvna ali svetlobna jedra oziroma kompozicijska zharishcha. S premishljenimi,
krepkimi, snovnimi, sproshchenimi in igrivimi potezami chopicha naslikana platna lahko uvrstimo v okvir abstraktnega iluzionizma, saj je Marchlu zgolj s pomochjo barvnih nanosov uspelo dosechi prostorsko orientacijo, vtis oddaljevanja in priblizhevanja barvnih mas in skladov, uspelo mu je pricharati iluzijo likovnega prostora.
Tudi pri ciklusih akrilnih slik iz sedemdesetih let, s katerimi se je priblizhal »novi ornamentiki«, slikarstvu barvnih polj oziroma geometrijski abstrakciji, je Henrik Marchel pozornost posvetil razmerju med obliko in barvo. Osrednja slikarska tema je abstrakten pejsazh, ki ga samo delno lahko razpoznamo v smiselno urejenih, ritmichnih prepletih amorfnih oblik in trakov ter v aktualni, zhivobarvni, deloma s pop-artom pogojeni barvni lestvici. Konstelacija oblik, ki bi jih bolj kot v sklop geometrijske lahko uvrstili pod okrilje organske abstrakcije, se je pogosto navezovala na asociativni horizont v spodnjem delu kompozicije, ki potrjuje krajinsko izhodishche. Like in barve je Marchel preoblikoval tudi v likovne tvorbe, ki nas spominjajo na oblake oziroma na pogled, ki se skozi imaginarno okno odpira v zhivobarvno nebo. Razgibane ploskovne, enotno obarvane likovne organizme je postopoma bogatil s chrtastimi in drugimi dodatki. Naposled je geometrijski okvir izginil, enobarvne ploskve so nadomestile zhivahne poteze, ki jih je pogosto nanashal v znachilni diagonalni smeri. Znova so se pojavili dinamichno gibanje, kipenje barvne mase in svetlobno zharenje. V osemdesetih letih, ki veljajo za njegovo najbolj intenzivno ustvarjalno obdobje, je Marchel omenjene likovne teme razvijal v nizih velikih kompozicij, naslikanih v jajchni temperi.
Henrik Marchel ni nikoli zhelel teoretichno utemeljevati svojega likovnega sveta. Ostal je zavezan klasichni shtafelajni sliki, zato je likovno publiko nagovarjal s platni, ki jih je dosledno poslikal s chopichem. Posvechal se je tudi grafiki, zlasti jedkanici in sitotisku. Likovna razmishljanja, iz katerih so se porajale nove slike ali ciklusi, je praviloma razvijal v shtevilnih gvashih, akvarelih in delih na papirju, kar je bilo redko razgrnjeno pred likovno javnostjo ter potrjuje, da je Henrik Marchel tudi izvrsten risar.
Analitichno in problemsko se je dotaknil vseh temeljnih postavk abstraktnega slikarstva, na primer avtonomnosti oblik v likovnem prostoru, nanje vezane barvne esence, prikaza likovnega gibanja in vtisa izzharevanja svetlobe s pomochjo barvnega tkiva ... Ohranjal je avtonomnost likovnih elementov in si prizadeval dosechi sozvochje med chistimi in jasnimi barvami, urejeno kompozicijo in osnovno likovno zamislijo. Veliko pozornost je posvechal tudi barvnim harmonijam. Vchasih bi ritmizirano zaporedje, v katero so vpeti likovni elementi, barvna skladja, gibanje barvne povrshine in difuzija svetlobe, lahko primerjali z glasbo, ki podobno kot slikarstvo deluje neposredno na nashe chute. Dobimo vtis, kot da bi slikar s temperamentnimi barvnimi kaskadami zasledoval svojevrstno likovno melodijo.
Obsezhen slikarski opus uvrshcha Henrika Marchla med najpomembnejshe predstavnike slovenskega abstraktnega in koloristichnega slikarstva. Sprva je slikal v
zadrzhani barvni lestvici, a se je zhe kmalu predal opojnemu vonju in zharenju barv. Svet narave se mu pogosto odkriva zgolj kot barvna odslikava, saj je odstranil vse deskriptivne elemente in ohranil zgolj barvno substanco stvarnega sveta. V abstraktnih prepletih barvnega tkiva lahko postopoma razberemo odmeve konkretnih motivnih vzpodbud in svojevrsten barvni odtis nekega motiva. V barvnem trepetanju poslikane ploskve ali sproshchene poteze je slikar shranil vizualni spomin na ujeti trenutek narave, na primer na cvetochi travnik, grm, sonce, ki se prebija skozi drevesno kroshnjo ...
Henrik Marchel je mojster temperamente slikarske poteze. Nekatere izmed njegovih slik samo na prvi pogled sodijo pod okrilje t. i. akcijskega slikanja, kajti slikar je barve nanashal na premishljen nachin, likovni prostor mu je uspelo obvladati s pomochjo prekipevajoche zadrzhanosti shirokih potez, ploskev in drobnih, ozkih lis. Nakljuchnih uchinkov ni, poteze ne bezhijo na vse strani, njihovo gibanje je nadzorovano, pretehtano in usmerjeno, pomembni sta tudi struktura in modulacija nanosa barve, ki vchasih omogocha presevanje spodnjih barvnih plasti.
Samo okvirno bi Marchlovo slikarstvo lahko uvrstili v meje barvnega ekspresionizma, saj so barvne kombinacije premishljeno izbrane, zaradi svetlih ali zhivahnih barvnih tonov pa so nastajale predvsem lirichno uchinkujoche kompozicije. Omeniti velja tudi daljne odmeve impresionistichnega slikarstva, medtem ko je Marchel pri nekaterih kompozicijah, opredeljenih z znachilnimi kristalastimi barvnimi tvorbami in zharki, aktualiziral principe rajonizma (slikarskega gibanja v okviru ruske umetnishke avantgarde na zachetku preteklega stoletja).
Marchel je izviren, virtuozen in ustvarjalni intuiciji zavezan likovni ustvarjalec, iskalec neizhojenih poti in obchutljiv raziskovalec nefiguralnega likovnega izraza. Na podlagi osebno obchutne razlichice abstraktnih slikarskih snovanj sodi med najzanimivejshe predstavnike visokega modernizma v slovenskem slikarstvu.
Brane Velikajne
KNEZHJI OBRED
(grafichni listi)
1. Na temo ustolichevanja karantanskih knezov in koroshkih vojvod v chasu drzhave Karantanije na sedanjem Gosposvetskem polju na avstrijskem Koroshkem je arhitekt Brane Velikajne ustvaril serijo grafichnih listov. Celoten ciklus je zhe predstavil na vech razstavah.
Tokrat objavljamo nekaj reprodukcij teh grafichnih listov, ki ponazarjajo prevzem oziroma potrditev vladarskih chasti vladarja iz rok preprostega ljudstva. (Op. ur.)
2. Knezhji kamen je obrnjen spodnji del jonskega stebra iz blizhnjega zapushchenega antichnega mesta. Figuralna kompozicija shahovskih likov na upodobitvi arhitekta Braneta Velikajne sugestivno asociira knezhji obred. (Op. ur.)
3. Knezhji kamen je sprva stal na Krnskem gradu pri Gospe sveti. Vojvodski prestol, na katerem je knez delil fevde, je bil v poznejshem chasu postavljen pod Krnskim gradom ob sedanji cesti Celovec - Sv. Vid /St. Veit/ v blizhini Celovca. (Op. avt.)
Damir Globochnik
BRENCELJ V KOLEDARJEVI OBLEKI
Prvi slovenski satirichni list Brencelj oziroma Brencelj v lazhnjivi obleki, ki je zachel izhajati na zachetku leta 1869 v Ljubljani, se je med bralci dobro prijel, zato se je urednik, chasnikar, dramatik, pripovednik in satirik Jakob Aleshovec (1842-1901) konec leta 1870 odlochil izdati satirichni zbornik pesmi, zbadljivk, smeshnic in zgodb z naslovom Brencelj v koledarjevi obleki.
»Te dni izfrchi "Brencelj v koledarjevi obleki". Brez da bi se hvalil, je ta obleka sicer draga, a jako krasna, ker okinchena z blizo 20podobami,«je zapisal Jakob Aleshovec. »>Vech zdaj "Brencelj" ne pove, bo zhe videl vsak, kedar ga v roke dobi. Vklub temu ne bo veljal vech ko 25 krajcarjev (brezposhtnine) za narochnike "Brenceljna", a 30 krajcarjev za vsacega sploh, res malo, che se pomisli, da bo imel she chez 80 strani. Kdor ga je zhe plachal, ga bo dobil precej po poshti proti temu, da nam poshtnino (6 kr.) pri prilozhnosti povrne. Poshiljal se bo tudi drugim narochnikom in kdor ga ne misli sprejeti, naj nam ga nazaj poshlje; plachali nam ga bodo zhe, che ne prej, pri ponovljenji narochnine za "Brenceljna". "Brencelj" ve, da so njegovi narochniki vsi od las do pet poshtenjaki, kterim sme she vech upati ko 30 krajcarjev.
Pa vendarle jih je she nekaj med tistimi, kteri "Brenceljnovega" davka za prvo polovico tekochega leta she do zdaj niso plachali. "Brencelj" jih tedaj prijazno opomni, da naj se podvizajo s plachilom, che ne, jim bo poslal "Reshpehtarjovo kuharco", ktera je ravno zdaj chisto brez "dinsta", na "eksekucjon". "Brencelj", pobiralec davkov.« (Bralcem!, Brencelj, 1870, sht. 14)
Brencelj v koledarjevi obleki, ki ga je »spisal Jakob Aleshovc«, »natisnilJ. Blaznik« (ljubljanska tiskarna v lasti Jozhefa Blaznika; op. avt.), in »zalozhil pisatelj«, obsega 80 strani (5 tiskarskih pol). Njegova cena je bila 30 krajcarjev (za narochnike Brenclja 25 krajcarjev). »Razposhiljanje "Brenceljna v koledarjevi obleki", kteri obsega pet pol (80 strani) se bo zachelo v kratkem, in mislim, da ga bo vsak she prej ko pride drugi "Brencelj", v rokah imel. Le to opomnimo, da se pomazane, raztrgane in razrezane bukvice ne bodo nazaj jemale. Svesti smo si, da, kdor ga v roke dobi, ga ne bo dal z lepo iz nje. - Konec tekochega leta pride drugi (za 1871. leto) na svitlo.« (Bralcem!, Brencelj, 1870, sht. 15)
Na naslovnici je bila objavljena karikirana upodobitev urednika in pisca Aleshovca, ki je za uvodno geslo izbral misel: »Kar bogatin she za grosh ne dobi, /Se men'po ochetu v mozhganih rodi.« Urednik je sicer zapisal, da je »obleka« Brenclja v koledarjevi obleki -»na vadnih bukvic v tako pohle vni in priprosti obliki« - »na vadna in malo vredna, a kar je pod njo, bo morda marsikomu vshech«. Predgovoru in pregledu dogodkov v letih 1869 in 1870 sledijo prispevki: Zvezde, Vreme, Kmechkipregovori (Bauernregeln), pesmi Dezhman in letni chasi, Kratek nachrt konshtitucijonalno-liberalushke ustave, Blatnovashko ministerstvo, Pavliha
na Dunaji, pesem Lipica, Kaj se je gospodu ferboltarji na Dunaj zgodilo, Jurchekove sanje, Reshpehtarjova kuharca, Domachi pripomochki, Kratek slovar, sestavljen iz besed, ktere se vechkrat bero in chujejo, "Brenceljnovi" zverinjak, Zastavice, Smeshnice, Prerokovanje za prihodnje leto in »Brenceljnova« pesem. Vechina prispevkov ima satirichen znachaj, izstopa naperjenost proti nemshkutarjem. Aleshovec je objavil tudi izbor 22 ilustracij in karikatur iz Brenclja. S shtirimi ilustracijami je bil opremljen najdaljshi »potopisni« prispevek Pavliha na Dunaji, dve ilustraciji sta popestrili pesem o lipici, Jurechekove sanje pa ena ilustracija in kar shtiri karikature.
»"Brencelj vkoledarjevi obleki" ima namen, prostemu ljudstvu in slovenskiinteligencijiali omiki - che jo je zhe kaj - razjasniti in razkriti slovenske in nacijonalne sleparije, kar se najbolj lehko zgodi, che ob enem dokazhe in razvije dobrote in pristojnosti liberalushke ali konshtitucijonalne ustave. Tedaj ima kratek obris te postave, zapisnik udov blatnovashkega ministerstva, premembe politichnega obnebja, solchne in mesechne mrake ter druzih stvari mnogo, kterih vednost je vsakemu potrebna. Pridanih je she nekoliko zabavljivih in resnichnih lazhi in lazhnjivih resnic deloma v jasnih dogodbah, deloma v uganjkah in sklepih.
To je kratek zapopadek vseh resnic, ktere je na nemchurskem in slovenskem polju nashel "Brencelj". Kdor vech pove, kar ve, je lazhnjivec. Che bo s tem povzdignjen in zasejan nemshki duh v slovenske dezhele in izfrebljen slovenski, se bo "Brencelj" prav ponosno za nos prijel in rekel: Kar se Dezhmanu in njegovim privrzhencem ni posrechilo, to je storil "Brencelj v koledarjevi obleki". Le po njem, Slovenci in nemchurji, liberaluhi in renegati, dokler ga je she kaj; v kratkem ga ne bo vech in zopet v kratkem bo prishel za leto 1871, se reche, ako mu ne brani slavna policija ali oche Pajk, in ako ga ne poklichejo na Zhabjek, kjer je richet in shkripanje z lachnimi zobmi. Zhivela Dezhmanija!« (Brencelj v koledarjevi obleki, str. 2)
Na karikaturi Planeta, ktera se posebno po nochi sucheta krog Dezhmana sta narisana dva orozhnika, ki v Blatni vasi chuvata grablje, na katere je obeshen cilinder, ki je podobno kot frak veljal za znamenje nemshkutarstva in nemshko-liberalnega svobodomiselstva. »Dezhman, jako nestanoviten planet, se vidi celo po dnevu vdezhelnem odboru, vredakciji "Tagblatta" in tu pa tam na ulicah; po nochi se vrtita krog njega dva policaja, vendar se prikazhe v nemchurskih zborih, kazini itd. Lansko leto je bil freshchil skup z drugim neznanim, po policijskih zvezdogledcih she ne najdenim planetom na sht. peterskem predmestji; zadonelo je kakor pok od klofute. - Ta zvezda se je 48.leta videla na slovenskem obnebji.« (Zvezde, Brencelj v koledarjevi obleki, str. 5)
Karikatura je namigovala na »nochno strazho«, ki jo je mesto Ljubljana od 23. maja 1869 dalje postavilo pred hisho slovenskega odpadnika Dragotina Dezhmana oziroma Karla Deschmanna (1821-1889) v Blatni vasi (poznejshi Kolodvorski ulici), v tedanjem ljubljanskem predmestju, ki so mu rekli tudi Kravja dolina. Fran Levstik (1831— 1887) pishe, da je Ljubljana imela 70 do 80 goldinarjev stroshkov z »nochno strazho«, ki je renegatovo domovanje shchitila pred slovenskimi izzivanji in napadi (Iz Ljubljane, 10. julija; Slovenski narod, 1869, sht. 81).
Grablje so na karikaturah veljale za Dezhmanov satirichni atribut oziroma razpoznavni znak nemshkutarstva (»znamenje nemchurske inteligencije na Kranjskem«), »Za nemchurske drzne zh nabije / Jaz imam "proklete grablje", / Ktere vsak'mu v roke dam, / Che v podobi ga podam,« je zapisal Jakob Aleshovec (Moj program, Brencelj, 1871, sht. 1). Dezhman je sprva veljal za enega najbolj zavednih Slovencev. Leta 1848 je bil med podpisniki adrese dunajskih Slovencev kranjskim stanovom, sestavil je poziv dunajske Slovenije. S slovenskimi pesmimi in chlanki je sodeloval v Novicah (od 1844 do 1847, bil je eden prvih narochnikov in jih je nekaj chasa zaradi Bleiweisove odsotnosti tudi urejal), in v Sloveniji (1848-1849). V Bleiweisovem Koledarchku slovenskem za leto 1855je objavil humoristichno pripovedno pesem Proklete grablje, s katero se je norcheval iz slovenskih kmechkih fantov, ki so po sholanju na nemshkih sholah »pozabili« na materni jezik. Snov zanjo je nashel v Majarjevih koroshkih pripovedkah. Dezhmanova prepesnitev anekdote o grabljah govori o domishljavem abiturientu ljubljanske gimnazije Anzhetu iz Rovt, ki po opravljeni maturi ni vech hotel znati slovenshchine. Ko je ponevedoma stopil na grablje, ki so ga lopnile po ustih, je pozabil na polomljeno nemshchino in zaklel v slovenskem jeziku: »Preklete grablje!« Grablje so tudi v politichnih polemikah veljale za znamenje slovenskega odpadnishtva in nemshkutarstva. Matjazh Kmecl pishe, da so Dezhmanu v kranjskem dezhelnem zboru med njegovimi govori in nastopi zoper Slovence z galerije radi pokazali grablje ali pa mu zaklicali: »Preklete grablje!«, slovensko opredeljeni del zbora pa se je pri tem seveda demonstrativno rezhal (Matjazh Kmecl, Zelo kratek pogled na humor v slovenski knjizhevnosti, Satira Multi: satira, humor - multimedialno, Celje 1995, str. 61).
V rubriko "Brenceljnovi" zverinjak (v satirichnem listu Brencelj se je ista rubrika imenovala Naravoslovje - »Pod tem naslovom bo prinashal "Brencelj" sem ter tja popise najhujshih shkodljivih zhivali«; cit.) je Aleshovec uvrstil lastno karikaturo in karikature dr. Kluna, Fr. Lesjaka in Pajka, ki so bile zhe prej objavljene v Brenclju (1869, sht. 14, 17 in 20). »"Brencelj" je frchaje po svetu spoznal mnogo zhival, ktere je dobro in koristno vsakemu poznati, da se ali varuje shkode, ali pa da jih zhe po perji pozna.
Tu jih je tedaj za letos razstavil le nekoliko, ktere zhe bolj ali manj poznate, ktere si pa morate dobro zapomniti.
Glejte jih!« (Brencelj v koledarjevi obleki, str. 70)
Vse shtiri karikature so nastale na podlagi priimkov karikirancev oziroma vzdevka urednika satirichnega lista. Portretne glave karikirancev so povezane s telesom zhivali oziroma zhuzhelk. Karikature se uvrshchajo v zvrst karikiranja, ki temelji na stereotipnih oziroma sploshno uveljavljenih povezavah chloveshkih znachajskih potez in videza z ustreznimi pomeni posameznih zhivalskih vrst, ki so na primer poznane iz basni (Ezop, La Fontaine), legend, heraldike ...
Zgodovinar, literarni zgodovinar, geograf in politik dr. Vincenc (Vinko) Ferreri Klun (1823-1875) je na karikaturi Kljunach na poti z Dunaja narisan kot »tich z velikim kljunom,
kteri najrajshe zhvizhga ministerske melodije in prepeva nemchurske pesmi. Redi se od 4000gold letne plache in zoblje tudi nezaupnice svojih volilcev. Ta tica je jako krotka in se je zhe navadila ministerske soparce. Najrajshe zhvizhga liberalushke, nemchurske, renegashke itd Ker so ga zdaj nemchurji iz kletice izpustili, bi bilo dobro, da bi ga Slovenci vjeli, kajti shkoda bi bilo, che bi ta tich nikomur vech ne pel« (Volilcem kronovine kranjske!; Brencelj, 1870, sht. 11). Klun se je v publicistichnem delovanju v petdesetih letih 19. stoletja opredeljeval za slovenska in slovanska kulturna prizadevanja in za razumevanje med Slovenci in Nemci. Leta 1867 je bil na podlagi federalistichnega programa izvoljen za dezhelnozborskega poslanca. Kranjski dezhelni zbor ga je poslal v drzhavni zbor. She isto leto je razocharal slovenske volivce, saj se je glede vprashanja konkordata in decembrske ustave priblizhal nemshkim centralistom. V kranjskem dezhelnem zboru je najprej zastopal mesto Ljubljano, nato do leta 1870 trgovsko in obrtno zbornico, po prestopu v ustavoverni tabor pa veleposestvo. Novembra 1867 je postal sekcijski in leta 1869 dvorni svetnik v trgovskem ministrstvu. Marca 1870 se ni pridruzhil izstopu poslancev iz dunajskega parlamenta. »Nash Cene na Dunaji se sramuje chrke "j" v svojem imenu ter se podpisuje "Klun". Chrka "j" je prav slovenska, "l" brez "j" je kakor Cene brez domorodstva ali kljun brezjezika. Nash Cene si je tedaj izruval slovensko pero iz repa in je zdaj nemshkutarski tich in slovensk renegat, kajti rane po izruvanem slovenskem peresu mu ne bo zacelilo niti Dezhmanovo maslo, niti mazilo za 4000gold.« (Pomenljivi priimki, Brencelj, 1870, sht. 22) Okrajni sholski nadzornik Fr. Lesjak je prikazan kot lisjak, ki prihaja iz brloga, imenovanega »Nemchurija«. Lesjak je namrech s slovenskimi uchiteljskimi pripravniki govoril samo nemshko (Nov nachin poduchevanja in izprashevanja, Novice, 1869, sht. 32). Aleshovec je v rubriki Pomenljivi priimki zapisal, da se Lesjak podpisuje kot Lesiak. »Mozh je chrki "j", ktera je vsled slovenskega pravopisja njegovemu imenu prav tako potrebna in pristojna, kakor na pr. njemu uchiteljska placha, odzhagal rep in jo spremenil v chrko "i". Tedaj se predsta vlja ime, kakor lesjak brez repa. Le suzhnji so imeli zhe od nekdaj znamenje tujega gospodarstva na sebi, lesjak pa ostane tudi brez repa lesjak, tedaj je obrezano ime pri njem le znamenje nemchurske suzhnosti, v kateri se pa mozh na videz prav dobro pochuti.« Pajk je bil najbrzh »predstojnik okrajne gosposke lj. okolice« (ljubljanski okrajni predstojnik) oziroma »policijski pravdnik« Johann (Jozhef) Pajk (Pajek, Pajik), ki ga poleg Dezhmana srechamo tudi na naslovni vinjeti satirichnega lista Brencelj. »Pasha ljubljanske okolice gospod« Pajk, »po rodu sicer, kakor vsi pajki, najbolj srdit sovrazhnik "Brenceljnovega" roja«, je leta 1863 tozhil Levstika in Miroslava Vilharja (1818-1871) zaradi zhaljenja chasti. Tozhba, povezana z Levstikovim chlankom Kaj se nekaterim zdi ravnopravnost?, je ustavila njun politichni chasnik Naprej. Levstik je bil obsojen na tri mesece zapora, odgovorni urednik Vilhar pa na shtiri tedne zapora in 60 goldinarjev izgube pri kavciji. Levstik in Vilhar sta bila kasneje v Gradcu in na Dunaju oproshchena (Ivan Prijatelj, Slovenska kulturnopolitichna in slovstvena zgodovina / Obdobje okorelega konservativizma 1860-1868, Druga knjiga, Ljubljana 1956, str. 429).
Karikaturist je Pajkovo portretno glavo dodal telesu pajka, na enak nachin je bila zasnovana tudi vrsta karikatur Jakoba Aleshovca, na katere naletimo v vseh letnikih Brenclja. Vselej je urednikova glava povezana s telesom zhuzhelke. Podobno - kot nekakshna »shpanska muha« - je bila v münchenskem satirichnem listu Leuchtkugeln (1847-1851) predstavljena plesalka in metresa Ludvika I. Bavarskega Lola Montez (1821-1861). Aleshovca se je zaradi satirichnega lista, ki ga je izdajal do zachetka leta 1886, prijel tudi vzdevek »Brencelj-Aleshovec«. Karikature Brencelj-Aleshovca, na primer tista na naslovnici Brenclja v koledarjevi obleki, na kateri Aleshovec kazhe osle, nikakor niso bile mishljene zlonamerno, saj so samo odrazhale urednishko politiko satirichnega lista, ki je tako kot ta nadlezhna zhuzhelka brenchal, pikal in sesal kri nemshkutarjem, ustavovercem, »liberaluhom« idr.
»Sem prokleta mushica, "Brencelj" mi reko; sem znachaja hudega, Zhelo 'mam ostro.
Mi ostuden lib'raluh In prevzeten nemchurski duh. Jaz ga pichim, da gorje, Che tudi mi groze.«
("Brenceljnova" / Program, Brencelj v koledarjevi obleki, str. 80)
V »koledarski« oddelek Brenclja v koledarjevi obleki so se uvrshchali Kmechki pregovori oziroma po nemshko: Bauernregeln. S pregovori, ki naj bi jih »spisal Korel Dezhman«, se je Aleshovec norcheval iz slovenskega odpadnika. Za vsak mesec so bili objavljeni shtirje »pregovori«, na primer:
»Prosenec - Che zadnji dan prosenca voda v posodi ne zmerzne se sme upati, da ne bo vech zmerzovalo - v tem mesecu.
Svechan - Sveti Matija led pobija, che ga ni, ga pa ne more.
Sushec - Che imash na Shmarni dan petico v zhepu, nisi brez denarja.
Mali traven - Ako pade v tem mesecu sneg zhe drugich, je gotovo da je zhe prej enkrat padel.
Veliki traven - Che slishish kukovico v tem mesecu, shtej, kolikokrat zakuka; che zakuka trikrat,
naj ti pomeni, da bosh zhivel do smrti.
Rozhni cvet - Che v tem mesecu gresh o polnochi memo pokopalishcha, ne lezhish doma v postelji. Mali srpan - Che gresh na sv. Jakopa dan v gojzd in najdesh spa vajochega zajca v grmu, bo gotovo tekel, kedar te zagleda.
Veliki srpan - Che ubijesh jajce, ktero ti je kokosh znesla na sv. Jerneja dan, najdesh v njem rumenjak; che tega vrzhesh ob zid, je zid rumen.
Kimovec - Che v sredi tega meseca lovec na zajca sprozhi in zajec she hitreje teche, ko poprej, je to slabo znamenje, da ni zadet.
Kozopersk - Che na sv. Mihaela dan najprej zagledash pajka, je to znamenje, da she sebe nisi prej videl. Listopad - Che na vseh Svetnikov dan pade zhe sneg, ti je treba dobrega obuvala, da moresh iz hishe. Gruden - Che o Bozhichu sosedu posodish dva goldinarja in on trdi, da si mu posodil le enega, naj ti bo znamenje, da je goljuf.« (Kmechki pregovori - Bauernregeln, Brencelj v koledarjevi obleki, str. 7-8)
Ker so Slovenci satirichni list Brencelj raje prebirali kot plachevali narochnino zanj, Aleshovec ni nadaljeval z izdajanjem Brenclja v koledarjevi obleki, cheprav je bil podoben satirichen zbornik za leto 1871 zhe napovedan. Izshel naj bi konec leta 1870 (Naznanilo, Brencelj, 1870, sht. 2), vendar so novi narochniki namesto novega zbornika prejeli tistega iz leta 1870 (Vabilo na narochevanje, Brencelj, 1871, sht. 1). Brenclju v koledarjevi obleki je leta 1873 sledil Aleshovchev satirichni zbornik Richet iz Zhabjeka, ki je bil posvechen urednikovi dvomesechni zaporni kazni v ljubljanskem preiskovalnem zaporu na Zhabjeku. Brencelj je ostro napadal nemshkutarje, nemshke politike in nemshko opredeljene uradnike; eden izmed protinemshkih komentarjev je Aleshovcu tudi prisluzhil zaporno kazen. Da bi tudi Nemci lahko prebirali Richet iz Zhabjeka, ga je Aleshovec izdal tudi v nemshchini (Ritter Riesters Hund).
Ciril Gale
OD RESNE ZGODOVINE DO SHALJIVE PRAZGODOVINE
(mojster karikature in stripa Marjan Manchek)
Karikaturist, ilustrator, avtor stripov in animiranih filmov, grafichni oblikovalec in lutkovni scenograf Marjan Manchek se je rodil 3. 1. 1948 v Novem mestu, kjer je tudi obiskoval osnovno sholo in gimnazijo, na Filozofski fakulteti v Ljubljani pa je diplomiral iz angleshchine in zgodovine. V pogovoru s piscem tehle vrstic je povedal, da je zhe od malega rad risal, kot osnovnosholec je bil velik ljubitelj Pavlihe in zagrebshkega Plavega vjesnika, v obeh so ga pritegovale shale s karikaturami in razlichni stripi, takrat je tudi ilustriral ochetove shaljive pesmi za razglednice in chestitke. 17-leten je objavil prve karikature v Pavlihi in Dolenjskem listu, kot shtudent v Ljubljani se je z risanjem karikatur (Delo, Dnevnik, Jezh) tudi prezhivljal. Med pochitnicami je potoval po Evropi in spotoma objavljal v znanih revijah: Szpilki (Varshava), Hjemmet (Koebenhaven), Aktuel (Oslo), Vikkosanomat (Helsinki), Reader's Digest (New York), Private Eye (London), Pardon (Frankfurt). Schasoma se je navelichal risanja chasopisnih karikatur, vse bolj ga je pritegovala ilustracija otroshkih knjig, ker je z njo dosegel stik z najmlajshimi, ki so zanj najbolj hvalezhna publika. Do danes je ilustriral zhe blizu 200 knjig z razlichno tematiko od poezije (zlasti mladinske) do sholskih prirochnikov. Udelezheval se je mnogih festivalov karikatur po svetu in dobil vech nagrad. Zhe leta 1972 je bil uvrshchen v svetovno antologijo risanega humorja in satire Opus international, ki je izshla v Parizu. Njegove ilustracije za otroke so bile nagrajene v Beogradu, leta 1977 je prejel Levstikovo nagrado za slikanico Kozlovska sodba v Vishnjigori. Njegova risba je navidezno preprosta, toda zmeraj avtorsko prepoznavna, prezheta tako rekoch do zadnje chrtice z duhovitostjo domislic, izvirajochih iz hudomushnega opazovanja vsakdanjosti. Chetudi je strip le manjshi del Manchkovega opusa, je njegov prispevek k slovenskemu stripu pomemben in nespregledljiv. Poleg manjshih stripskih shal v periodiki je objavil tudi okoli ducat samostojnih mladinskih knjig v obliki stripa, za katere je sam prispeval tako karikaturistichno risbo kot vsebino. Osrednji dosezhek je nedvomno serija kratkih stripov Hribci z zhe legendarno prazgodovinsko druzhino Dajnomira in Milibozhe s sinom Milimirom; najprej izhajalo v reviji Kurirchek, knjizhna izdaja Dajnomir in Milibozha (1984), potem she Hribci 1, 2 (1993), Kajdelash, Dajnomir (1994). Posebno duhoviti sta she Cufek in prijatelji (1996) ter Kajprichakujejo zhivali od olimpiade (1996), album Velike misli malega muca (1990) pa je stripska priredba »100 izrekov iz vseh vetrov«, kot jih razume ma(n)chek.
Marjan Manchek
SELITEV
/iz stripa/
31
Dajnomir in Milibozha, Zalozhba Borec, Ljubljana 1984
Ivo Antich
JANEZ & JOVAN
/strip - karikatura/
Andrej A. Golob
CHASOVNI STROJ
To je ena povsem nenavadna zgodba o tem, kaj imam jaz rad, chemu imam to rad, chemu nimam rad chesa drugega in chemu bi to radi imeli radi tudi drugi.
Prigoda se zachne, ne boste verjel, leta dva pa tri in shtir pa pet plus pet stolet, ko sem nekega obichajnega dne chisto neobichajno odkril: rad imam loto. Da, da, da, rad imam loto. She posebej, lejte, imam rad loto, kadar zadenem glavn dobitek. In jaz, lejte, vedno zadenem glavn dobitek. Vedno. In to redno zhe nekaj let, kaj shele mescev! Uuu, sedmica!
Odkril sem pravtako, da rad imam pravtako dirke shtirinozhcev. Da, da, da, dirke shtirinozhcev. She posebej, kaj bi pravil, imam rad dirke shtirinozhcev, kadar pravilno napovem v cilj prvopridirkajochga. In jaz, kaj bi pravil, zmeraj pravilno napovem v cilj prvopridirkajochga. Zmeraj. In to redno pred vsako tekmo! Vau, scena!
Z obchutenim sladkouzhitkom pa sem odkril, da takisto rad imam shpekulacije na borzah. Da, da, da, shpekulacije na borzah. She posebej, kot zdaj zhe veste, imam rad shpekulacije na borzah, kadar drugi gledajo debelo in se shlatajo za chelo, jaz pa poberem mastne dobichke. In jaz, kot zdaj zhe veste, nasprotnoodnikoli poberem mastne dobichke. Nasprotnoodnikoli! In to redno pri vsakem vrednostnem papirju! Kaka zhurka!
In tako se je pri moji malenkosti, kakopak, nabralo veliiiko denarja. Denar pa ima, kakopak, svojo moch. In jaz sem, kakopak, mochno popularen osebek! Pa kako!
Poznajo me, a ne sluchajno, vsi sorodniki tja do 58. (oseminpetdesetega) kolena. Priljubljen sem med ubozhnim, zlasti onim na davkariji. Prijateljev imam pa kar naenkrat tooolko, da z njimi lahko naselim ne le planete Osonchja, temvech bi deset svetlobnih let chakal v vrst, preden bi sploh prishli do Mlechne ceste. Ampak jaz sem kaveljc in korenina in se ne dam kar tako. Ne, ne, ne dam. Kadar me hoche, za primer, kdo od zgoraj opisanih prijaznezhev vljudno obiskat, jaz vljudno presenetim njega: nikol me ni na iskanem mestu. Nikol. Ker natanchno vem, kdaj in kaj prijaznezhi nachrtujejo! Hi, hi, jorlaliiihiii!
Ne mislim posebej pisat o tem, da se tud zhenske lepijo na denar, kot muhe na... na... na selotejp, ja! Ne morte si mislit, kaj vse si v imenu in za rachun sveta vladarja lahko privoshchiva midva z lulkom. Tolko bolj, ker nezmotljivo vem, katera pupa se resnichno
zanima zame... pardon, za moje bogastvo! Aaaaa, viagra!
O, seveda razveseljujejo ta svet tud mehkosrchnezhi granitne roke. Le-ti so si pri men hotel sposodit gotovino za nedolochen chas, pripravljen so bli selit moje sanje - lepo stanovanje, poshiljal so mi razjasnjevalna pisemca o posmrtnem zhivljenju, nachrtoval so sprejem za vogalom s horror protokolom in zhelel celo javno izvest strelske vaje na mojo integriteto, na moje neodtujljive chlovekove pravice. Ampak ni jim uspelo, to je resnica. Kajti na kraju samem jih je chakala - policija. In kdo je vedno zanesljivo vedel, kje in kdaj mora drzhavno nadzorstvo postavit zasedo? Odgovor zhe veter pozna!
Kje da sem zaposlen? Ha, ha, ha! Kaj ob vsem tem bajnem lastninstvu (pa svoje premikajoche se nepremichnine she omenil nisem) sploh potrebujem sluzhbo? A tud to ni problem, ker mi znanje kar kaplja in curlja. Konchal sem namrech ekonomsko, pravno, filozofsko, rachunalnishko, zvezdoslovno in kaj ti jaz vem kakshno she vse fakulteto. Povsod sem imel same desetice. Rekli so: ta je genij. Rekel sem: kakshen veleum neki, jaz sem preprosto nezmotljivo vedel, kakshna vprashanja bodo na kolokvijih in izpitih! Shusprfoks!
Natanchno tud vem, kdaj bom umrl in kakshen bo pogreb; kdo bo zadovoljen in kdo ne bo hodil za trugo; kateri chrvi bodo pohrustal moj mesek in katera kokoshka bo pozhrla njih; in kdo bo snedel pecheno pishko; in... in... in kako in s kom bo razgrabljeno moje premozhenjsko cesarstvo! Naj zhivi smrt!
In kako mi vse to uspeva, vas zanima? Kako lahko vse to tako natanchno, zanesljivo in nezmotljivo vem, vas zanima? He, he, preprosto: prvi sem spoznal (in kasneje odstranil, se razume) norega znanstvenika, ki je izumil - chasovni stroj.
Bogdan Novak
NOVINARSKE RACE
(anekdote)
NOVAK Bogdan
V Dnevniku so imeli vsak ponedeljek kritiko chasopisa v prejshnjem tednu. Vsakich jo
je moral pripraviti drug chlan urednishtva. Redaktor Bogdan Novak je takrat she
mochno jecljal, zato je prvich, ko je bil na vrsti za kritiko, povedal:
»Ker tezhko govorim, sem kritiko doma posnel na magnetofon. Tukajle je.«
Dal je na mizo magnetofonchek in ga vklopil. Kadar je bral, se mu namrech ni zatikalo.
Ker pa je bila kritika unichujocha, so mu to zamerili, chesh da se z magnetofonom
norchuje iz njih. Le tajnica Mira mu je rekla:
»Joj, Bogdan, po magnetofonu imate pa glas kot kakshen igralec!«
Odgovorni urednik Pavlihe Bogdan Novak je bil v gostilni pri Josipu Jesihu na Dolenjski cesti. Stal je za tochilno mizo, ko sta prishla v lokal tudi milichnik in milichnica na obhodu, da bi spila kozarec pijache, preden bo Jesih zaprl. Novak si ni mogel kaj, in cheprav mu je Jesih obupano odkimaval, je zachel policajema pripovedovati policajske vice. Ko mu jih je zmanjkalo, mu je milichnik rekel: »A samo te veste? Same stare, oguljene vice? No, vam bom pa jaz povedal nekaj novejshih.« In mu jih je res natresel takih, ki jih Novak she ni slishal. Odgovorni urednik Pavlihe pa je zardeval do ushes.
Marko Spazzapan je imel v Dnevniku na svoji mizi velik kamen, pravo manjsho skalo, s katero je obtezheval rokopise. Bil je namrech navdushen zbiralec mineralov. Kadar je bil koga navelichan, mu je rekel:
»Zdaj pa izgini in me ne moti pri delu, ker sicer bosh dobil tale kamen v glavo!« Poleg Spazzapana sta v isti sobi sedela she urednik ljubljanske strani France Stele in novinar Marjan Raztresen. Lepega dne je v sobo prikorakal redaktor Bogdan Novak, pogledal na prastaro rochno uro in zabentil: »Spet mi je crknila!«
Vzel je uro z roke, jo polozhil na mizo in treshchil po njej s Spazzapanovim kamnom, da se je zdrobila. Potem jo je vrgel v kosh.
Vsi trije so ga osuplo pogledali, Novak pa je segel v zhep in si zapel novo uro, ki si jo je malo prej kupil.
Sekretar za informiranje pri SZDL Boris Muzhevich je prishel v urednishtvo Pavlihe, da bi odgovornemu uredniku Bogdanu Novaku poshteno opral glavo. Na koncu seje je obupano vzdihnil:
»Pa kaj bi te stalo, Bogdan, che bi se vseeno ogradil od svojih napak?«
Novak, jezen zaradi pranja glave in zaradi srbohrvashkega ograjevanja, se mu je pikro nasmehnil:
»Res je, da sem rojen v znamenju ovna, vendar nisem tak oven, da bi se pustil ograjevati.« »No, vsaj tega ti ne morem ochitati, da nisi duhovit,« je zhalobno rekel Muzhevich.
Na zachetku osemdesetih let je bilo pomanjkanje kurilnega olja in politichne
organizacije so premaknile kurilno sezono za mesec dni. Cheprav je bilo poshteno
mraz, novembra she niso kurili v blokih, pa tudi v sholah, vrtcih in uradih ne. Pach pa
so se lepo greli v Centralnem komiteju Zveze komunistov Slovenije.
Pavliha jih je zato temeljito skrtachil, CK pa njega. Odgovorni urednik Bogdan Novak
je moral zaradi tega na zagovor k sekretarju CK ZKS Francu Shetincu.
Chez dobro leto dni je v stavbi CK ZKS izbruhnil manjshi pozhar. Iz hishe se je valil
chrn dim, prihiteli so gasilci in vse se je srechno konchalo.
Bogdan Novak pa si ni mogel kaj, da ne bi novico o tem objavil v Pavlihi pod velikim
naslovom: V CK zhe spet kurijo!
NOVAK Vilko
Delovi novinarji so vchasih morali po petintridesetem letu na zdravnishke preglede k specialistu za medicino dela. Takratni urednik centralne redakcije Vilko Novak -Chipchi je vstopil k dr. Turkovi in ta ga je kmalu vprashala: »Ali kaj pijete?«
»Seveda,« se je odrezal Novak, »kaj pa imate?«
Ko je bil Vilko Novak - Chipchi she urednik revije Avto, je priredil avtomobilistichni piknik na Bjelashnici. Seveda si je bilo treba najprej ogledati teren. Vozil je Vilko, zraven njega je sedel njegov brat in takratni sarajevski dopisnik Dela Bogdan Novak, zadaj pa predsednik Turistichne zveze Bosne in Hercegovine Zdravko Latal, ki je zdaj dopisnik Dela iz Sarajeva, in sekretar turistichne zveze Josip Svoboda. Vilko je zdivjal po dolini reke Zheljeznice. Stari citroen GS je shkripal skozi ovinke in se divje nagibal zdaj v to zdaj v ono stran. Na levi je bilo skalovje, na desni strmo pobochje reke.
Skozi naslednji ovinek je Chipchi peljal 90 kilometrov na uro kljub znaku, ki je dovoljeval 40 kilometrov. Avto je cvilech peljal skoraj po dveh kolesih. Prvo, kar so zagledali, ko so pridivjali okoli ovinka, sta bila ribicha, ki sta lovila ob cesti. Imela sta shiroko izbuljene ochi, prestrashen obraz, odvrgla sta palici in jo v strahu pred ponorelim avtom pobrisala po bregu navzdol v Zheljeznico. »Poslushaj, Novak,« je s svojim blagim glasom rekel Latal, »saj nas na cilj lahko pripeljesh tudi zhive.«
»Oh, no, saj smo imeli she rezerve,« je samozavestno rekel Vilko Novak. »Skozi ta ovinek bi lahko peljali 110 kilometrov na uro.« »Bog ne daj,« je shepnil Svoboda.
NOVAKI
Po Deluje konec sedemdesetih let krozhil vic o podjetju CHGP Delo TOZD Novaki. V Delu so bili namrech nekaj chasa hkrati zaposleni trije bratje in sestra Novak. Vilko Novak je bil tedaj dopisnik Dela iz Pariza, Andrej Novak urednik zunanje politike, Bogdan Novak urednik centralne redakcije, Marjeta Novak novinarka v kulturi. Velik poznavalec zgodovine novinarstva v svetu in pri nas Miran Sattler je rekel, da v svetu ni primera, da bi bili shtirje chlani druzhine v istem poklicu. Bili so zhe trije bratje zdravniki, trije bratje odvetniki in podobno, ne pa novinarji. Podatek torej za Guinessovo knjigo rekordov.
NOVINARSTVO
Nekaj fraz o novinarstvu iz komunistichnih chasov:
Novinarstvo naj ne bo dekla politike.
Novinarstvo naj bo dalech od kneza in blizu ljudstva.
Novinar je druzhbenopolitichni delavec.
Novinar je sploshni vseznalec.
Novinar se mora spoznati na vse in na nich.
Novinar je shpricar iz dveh decilitrov pijache in enega decilitra neznanja. OGRIN Miran
Svetovni popotnik in komentator Dnevnika Miran Ogrin je imel rad neobichajne prispodobe. Tako je nekoch napisal stavek: »Potil se je kot machka.«
Urednik ljubljanske rubrike France Stele, ki je bil velik ljubitelj in poznavalec zhivali, se je zasmejal:
»Miran, si pa genij! Za primerjavo si nashel edino zhival, ki se nikoli ne poti!« Ampak Miran se ni dal. Machko je uporabil pozneje v stavku: »Sonce je viselo na nebu kot pijana machka.«
Zunanjepolitichni komentator Dnevnika Miran Ogrin je bil zelo izobrazhen chlovek. Shtudiral je za zabavo na vech fakultetah, ukvarjal se je tudi z jogo. Vchasih je kar po tleh v centralni redakciji razgrnil chasopis in potem nekaj minut drzhal stojo na glavi. »To je dobro, da se prekrvavijo mozhgani,« je rekel. Ni pa prenesel neizobrazhenih ljudi, pri tem pa je imel neobichajna merila. »Ja, ta je pa pameten,« je godrnjal. »Seveda, saj je njegov oche univerzitetni profesor. Ampak oni je bedak. Nich shol nima, chlovek bozhji, nich shol! Tako kot Kardelj. Ta se na vse spozna, drzhavo vodi in gospodarstvo, pa nima nich shol. Kaj pa je? Uchitelj. Ja, uchiteljishche ima. No, recimo, da je zdaj slovenski naduchitelj. Ampak tudi naduchitelj ne more voditi drzhave in ekonomije. Brez shol!«
Letos izshlo pri zalozhbi Ved, Ljubljana. (Op. ur.)
Bojan Forshchek
AFORIZMI
Bil je prevelika smet, zato je ostal na strankarskem reshetu. Slamoreznico zamenjam za samoveznico. Mochan chlovek ne potrebuje varnega narochja ideologije. Ni imel slabe vesti, saj so bile njegove lazhi iskrene.
Najmanj, kar se lahko zgodi dirkalnemu konju, je, da izgubi podkev, in najvech, kar se lahko zgodi zapechkarju, je, da pade s krushne pechi. Kako bosh znal ceniti dan, che nisi prezhivel nochi?
Sto pametnih ljudi prej verjame enemu neumnemu kot en neumen sto pametnim. Lazh ima kratke noge, vendar dolg jezik.
Che kdo s tremi plachami dela za enega, mora kdo drug z eno placho delati za tri.
Lochitev je videti tako, kot che bi umrl in bi se tega zavedal.
Postal je tako preprichan lazhnivec, da je imel za debelo lazh, ko je izustil resnico.
Lepota zunanjosti je vaba, lepota notranjosti je trnek.
Chloveshkemu duhu ne bi smelo biti prepovedano nich, kar ga plemeniti.
Tezhko je poslushati pametne ljudi in se z njimi pogovarjati. She tezhje pa je poslushati
bedaste ljudi in ostati tiho.
Che vzamemo pod drobnogled besedi optimistika in pesimistika, vendarle opazimo, da imata ta dva pojma opraviti z mistiko.
Nich ni bolj ugodno za zdravje chloveka kot malo slabega in nich ni bolj shkodljivo kot veliko dobrega.
Preblisk modre misli je hiter kot udar strele in pozabljiv kot dobro storjeno dejanje. Ne razumem, zakaj toliko zhensk moti, da moshki v njih vidijo le telo, ne pa dushe, ko pa je vendar sploshno znano, da se moshki vedno odlochijo za boljsho od obeh polovic.
Vedno ko vam obljubljajo boljshe zhivljenje, se pozanimajte, ali vam bodo ostale tudi iste pravice.
Lazh zmaguje v bitkah, resnica v vojni.
Osrechil jo je z majhnimi lazhmi. Shla sta narazen - prizadela ga je z resnico. Lazh ima kratke noge, zato najraje teche v shtafeti.
Ivo Antich
EPIGRAMIZMI: ANTI(CH)KRONIKA
SLOVENIZMI
MODNE MONE EMONE
Za vsakim vogalom picerija ali potovalna agencija. Zhri usnjene lashke testenine in kot muha letaj chez konfine!
CHRNOSHOLSKI PRVOSHOLCI
Posttranzicijska charovnishka vlada: cene rastejo, inflacija pada.
OKLESTEK ZA NADOMESTEK
S pravega trzhnega vidika klest ne more biti trzhishche; je le kramarsko lovishche kot nadomestna oblika.
SLO NA CNN
Novo geslo za new power: »A diversity to discover.« Vse razlichno je odlichno, cheprav le mikronebotichno.
ZA EVRODIKO NA SLIKO
Shel je slovenski Orfej za Evrodiko kot pigmej: zdaj je v zahodni kliki obraz na skupinski sliki.
CHE-SLO
Che Chechenija ne bi bila Chechenija, bi lahko bila mogoche to Slovenija?
(NE)ZVESTOBA
Medvojnih bojevnikov sinovi (generacija prve petletke) so sneli vrata rdeche kletke in postali »beli bogovi«.
DRHAL
Po Cankarju: kdor je ostal, je bil smrdljiva drhal. Ti smrdljivi ostanki so she v Cankarjevi zanki?
Z BARJA ZAUDARJA?
Nekaterim z Barja zhe zrak brez dzhamije chudno zaudarja: »Tuj duh med nami je!«
KOLISHCHARJI (Jalen: Bobri; ponatis 2006)
Bila je krvava zarja prek Ljubljanskega barja: spopadli so se bobri -s koli zlobni, s koli dobri.
CHRNO-RDECHA STENICA	TRANZICIZMI
Na (slovenski) lipi shushtarji zhivijo; chrno-rdechi tipi kot shkratci se zdijo.
GREH V KOSTEH
Brskanje po kosteh? Zhe se zdi vechji greh to raziskovanje kot pa samo klanje.
GESLO SLOGE
Izkustvo prineslo je tole geslo: Po vseh pobojih -boj se zlasti svojih!
KOZAMURNIK
(muren, murnik - chrna zhival)
Kura je v bistvu kurnik, kjer gospod Kozamurnik ni le kozam urnik -je tudi kulturnik!
FINI ZLOCHINI
Drzhava, ki se ponasha, da je kulturno fina, kulturo vse bolj spodnasha kot obliko zlochina.
MED RIMOM IN MOSKVO
(slov. delegacija v Rusiji, konec maja 2006)
V senci lashkega terminala je slovenska desna vlada (pach rada ali nerada) ruski »kontrashus« poiskala.
PRAVICHNOST
Potreben je nov pogled na ves zgodovinski splet: kar koli se komu zgodi, pravichno plachilo dobi.
VSE JE DRUGACHE
Se je res vse spremenilo? Pach bolj ko skache motovilo z rogovilo, manj je drugache.
RJASTI VLAKI
Vsi enaki evrovzhodnjaki -rjasti vlaki v evromlaki.
NAPACHNA STRAN
Kdor je na napachni strani zemljevida narisan, je v tej evropski rani zhe vnaprej (kot prej) odpisan.
SO(D)BA
Padel je zid kakor privid -ostaja soba rdechega groba.
PRIVILEGIJI V GOSJI LEGIJI
Tranzicija je evropsko privilegiran polozhaj, saj kazhe, da je za gosko zhivljenje vechen prehod v raj.
DILEME PREMENE
Prejshnje nevzdrzhno gospodarstvo postaja rajsko trzhno, zhivljenje pa za prebivalstvo zhe peklensko nevzdrzhno.
STRATIFIKACIJA
Spodaj garachi, zgoraj chvekachi, vmes pa nergachi -za hip prehodni prevrat v palachi mlako prezrachi.
GLOBALIZMI KAPITALISTI VSEH DEZHEL
Namesto da bi se proletarci solidarizirali, so se kapitalski kapitalci she globalizirali.
MALE FRAKCIJE, VELIKE AKCIJE
Kako naj male frakcije potencirajo svoje akcije, da bi dosegle najvishje nacionalne satisfakcije?
ZMELJI V ZEMLJI!
Za globaliste zhe raj na Zemlji: »Zmelji gliste -jemlji, jemlji!«
MINE ZGODOVINE
V chem tichi hudich? Zgodovina brez zlochina ne dosezhe nich, zlochin pa je vrazhja mina.
DRUGA KUGA
Ptichja gripa -zadeva hipa; zadeva HIVa -vechno zhiva?
ISTI TEROR
Globus je globa volje, s katero teroristi rinejo v okolje povsod teror isti.
URAN ZA IRAN
Z bogatenjem urana do bogatega Irana? Prej kot do bogastva plime -do nove Hiroshime?
GLOBALNA KODA
Da Vincijeva (Brownova) koda -v chasu rachunalnikov vendarle KNJIGA kot shpekulativna moda ali pa kar krshchanstva usoda?
BALKANIZMI IDENTITETA ZMENETA
Kdor ni ne tich ne mish, je pach balkanski »shishmish«, se pravi netopir ali tochneje - vampir.
DRAKULA
Strashen je ta izvirni greh in she strashnejsha kazen, che kdo je rojen kot zhiv meh za balkansko prikazen.
BALKAN MOZHGAN	DUSHECHA BLIZHINA
Za Balkanca slovo od Balkana	Bratska blizhina
je le iluzija neslana,	je kot tesna votlina:
saj kolikor Balkan ni dejanski,	v tem jugonizu
je vsekakor pach vsaj mozhganski.	so si (bili) preblizu.
JUGO(KARIKA)TURA
Drzhava kot karikatura: od jugokonglomerata do posebnega rezervata za vsakega jugobrata.
EPIZODE ZABLODE
Ostaja vprashanje: so bile jugosanje nujna epizoda ali bujna zabloda?
GORSKI VENEC (Pushka Vuka Mandushicha)
Ne nachin zvit in vse zlepa -volchji fratricid je bistvo epa.
CHRNA MORA (21. 5. 2006)
Ali se je res zdanila dolga nochna jugomora, ko se je spet prebudila Danilova Chrna gora?
(jun. - avg. 2006)
Ivo Antich
POPARE
(Posthistorichne parabole)
RDECHE-BELA PRAVLJICA
Dokler je idila rdecha trajala, toliko je vila rdecha rajala.
Pri tem je idila kakor tudi vila vse bolj bela postajala.
In se je idila kakor tudi vila pobelela prebudila.
POTOPIJA V SOBNI HOSTI (Zimmerwald - Sobna hosta)
Utopichni socializem in znanstveni komunizem -oba sta konchala v Utopiji, se pravi v praktichni polomiji.
Zato se v tej avtoironiji Vzhodu zastavlja kruto vprashanje: so bile vse skupaj blodne sanje ali nuja v sploshni histeriji?
Kitajski »milijarderji« pa kot rdechi rekorderji socialistichno utopijo v nebeshkem miru naprej zhivijo -
kot da v globalizacijski dobi she zmeraj sanjajo v rdechi sobi, ne(o)kapitalistichno zvesti Leninove »sobne hoste« cesti.
MONTENEGRO (maj, 2006)
Montenegro igra svoj allegro: Chrna gora je zadnja samoslavilna poslovilna jugomora
z balkanskega pladnja. Pokazala je zrelost, in nezaspanost, pa starodavno nezrelost in notranjo razklanost ne lanskega,
temvech praslovanskega rdeche-belega izbora, cheprav sprevrnjeno, v politichnem pomenu na glavo obrnjeno: njeni »rdechi« k zahodnemu, njeni »beli« k vzhodnemu bratskemu tezhijo objemu.
SOLIVCI MED VOLIVCI (ali o soli med voli)
Vchasih je sol pomenila pamet, a zdaj s pametjo neslano prav ti, ki jih rodil je zhamet yugorealsocializma (otroci rdechih oficirjev in rdechih revirjev) -
z abecedo realkapitalizma, v reader's povzetku podano, solijo mozhgane raji v svoji podtriglavski staji, kjer tega novoreka sol kot odreshitev lizhe volivski vol.
Ivo Antich
MNOZHICHNOMEDIJSKE BELEZHKE: MITOLOGIJA IDENTITETE (VII)
(Uvodna opomba)
Vprashanje pisanja (tudi najbolj »slonokoshchenega«) je zmeraj tudi vprashanje komunikacije in njenega »bistva« v soochenjih, presechishchih, nesporazumih, kratkih stikih, zdrsih, blokadah, napakah ipd.; pri tem je normalen (bolj ali manj navzoch) obchutek pishochih v mikrojezikih, da pishejo »za nikogar«, se pravi »za nich«, kar je konec koncev praktichno isto kot »zanich«. Privilegij pisanja v »nikakrshnem jeziku« je neposredna razvidnost fantazme pisanja »za nekoga« (npr. za Goethejev minimalni milijon bralcev), ki se v kontekstu vechjih in velikih jezikov zdi »bolj smiselno«, cheprav se, radikalno vzeto, vse enako konchuje v prahu vsesploshne minljivosti in pozabe; odstotek tistega, kar vsaj zachasno in v bistvu zgolj navidezno premaguje to popolnoma ravnodushno mimobezhnost, je glede na nepregledno kolichino proizvedenega povsem neznaten. Pisanje za »ekskluzivne«, bolj ali manj na prgishche sodelavcev omejene medije, kot so razlichne revije za kulturo znotraj mikrojezikovnih kontekstov, pa je sploh bolj podobno nekakshni groteskni specialistichni avtotorturi kot kolikor toliko normalni tekstualni proizvodnji. Zato je v takih primerih »presenechenje« lahko toliko vechje, che se zgodi kakshen »odziv«, ki pokazhe, da je nekdo vendarle po nakljuchju nekaj prebral, cheprav seveda le tisto, kar ga neposredno zadeva.
Na e-naslov urednishtva Revije SRP je z datumom 8. februar 2006 prishlo naslednje sporochilo (cit.):
»V spodnjem tekstu, ki je izshel v vashi reviji, je kar nekaj zmotnih kontekstov. Ta, ki je to pisal, ni pozorno poslushal. Treba je biti bolj previden. Jaz npr. nisem profesor na FSH. Slovencem nich ne priporocham (tako kot Rugelj). Sem zgolj teoretski psihoanalitik, in stvari zgolj (teoretsko) razlagam (skozi psihoanalitichno konceptualizacijo dushevnosti. Pri tovrstnih povzetkih se splacha biti bolj previden. LP Roman Vodeb«
Dodan je bil tudi ustrezni odlomek iz belezhk, katerih avtor je pisec prichujochih vrstic; gre za odlomek: ROMAN VODEB (Osebno; TVS 2 - 17. 1. 2005), objavljen v Reviji SRP, feb. 2006, sht. 71-72, str. 125-126.
Kljuchna v citiranem sporochilu je sintagma: »Pri tovrstnih povzetkih.« - Za povzetke kakshne vrste naj bi shlo? Mnozhichnomedijske belezhke, katerih delchek je tudi zapis o zadevni oddaji Osebno, niso nikakrshni povzetki, zlasti ne v pomenu, kot ga ima ta termin v znanstvenostrokovni literaturi. Gre za sprotne (»dnevnishke«) belezhke kot v glavnem spominsko refleksijo in chisto osebno »testiranje« dolochene medijske ponudbe v sodobnem svetu, ki je pach tako ali drugache svet medijev; pri tem so »povzetki« povedanega v tv oddajah predvsem v funkciji spodbude za shirshe esejistichne asociacije.
Tudi v odlomku o zadevni oddaji je njen »neposredni povzetek« le ducat zachetnih vrstic, vse ostalo je meditacija s pridrzhki glede »freudovskega« panseksualizma, ki je tudi znotraj Freudovega opusa dovolj dvoumen in kasneje izrecno omejen s smrtjo (destrukcijo, agresijo). Po gostu oddaje z vidika psihoanalize shporta »gol ni gol, ampak zhenski spolni organ«; pridrzhek k tej metaforiki bi veljal npr. glede na dejstvo, da je v bioloshki osnovi zhenski spolni organ namenjen reprodukciji chloveshkega bitja; »erotichnost« ali »seksepil« nogometnega gola se zdi precej drugachne narave, po nekaterih bi shlo kvechjemu za »homoerotichnost« (nogomet srednjeamerishkih indijanskih pranogometashev je bil zastavljen radikalno kot smrtna igra »z odsekano glavo«, na koncu te obredne metafore za vojno je smrt kot nagrada chakala zmagovalce; tu iskati kakshno »spolno metaforiko« je brezpredmetno; sicer pa so zhivali po svoje »bolj smiselne« ali »bolj moralne« kot ljudje, saj spolno funkcionirajo le v chasu parjenja, drugache pa je njihov »glavni bivanjski problem« prehrana). Tudi v oddaji navajano Freudovo tezo o zhenskem organskem manku kazhe osvetliti z anatomskim dejstvom, da je »zhenski penis« le funkcionalno neekspliciran; zhenska ima pravzaprav celo »organ vech« (maternica); govorjenje o zhenskem »manjkajochem organu« spominja na nekdanje razprave o manjkajochem Adamovem rebru. Zvezo z Rugljem je nakazal gost oddaje z izjavo (cit. 10-15-00): »Tukaj, na tej ravni ima doktor Rugelj prav. Che bi Slovenci vech seksali z uzhitkom, bi bilo manj zasvojenosti, recimo, z alkoholom.« - V kontekstu te izjave je v belezhki stavek: »Tudi Vodeb kot Rugelj Slovencem priporocha manj zavrtosti pri seksu, bolj sproshcheno seksualno zhivljenje.« - V oddaji »priporochilo« sicer ni bilo naravnost izrazheno, je pa citirana izjava taka, da je lahko implicitno »odmevalo« v spominski retrospekciji (izjava daje prav Ruglju in v konsekvenci izzveni v priporochilo za vech seksanja z uzhitkom, saj naj bi tak seks omogochal manj zasvojenosti z alkoholom). Navedba v belezhki, da je gost »profesor na Fakulteti za shport«, pa je pach lapsus memoriae (v oddaji je bilo recheno, da je »diplomant FSH«). Kdor se z obchutljivim strokovnim podrochjem »daje v zobe« medijem, mora pach rachunati tudi s tem, da ne
bo razumljen v vseh odtenkih tako, kot bi se njemu zdelo optimalno primerno.
***
DAN UPORA (27. 4. 2005). Z odkritjem spomenika in govorom premiera Janeza Janshe na Mali gori nad Ribnico (tu so se 13. 5. 1941 trije tigrovci spopadli z ital. karabinjerji) naj bi desetletja zamolchevana in v nepomembnost potiskana organizacija Tigr naposled dobila zgodovinsko zadoshchenje. Toda »problem Tigra« se ne zdi dokonchno reshen. Zato ob tej »rehabilitaciji« ne presenecha polemichni zaplet s komentarji (Delo, 29. 4. 2005); najbolj racionalen in temeljit je bil podpredsednik SD Igor Lukshich: z dejstvi je problematiziral Tigr kot projugoslovansko teroristichno organizacijo in zastavil vprashanje o primernosti afirmativnega stalishcha slovenske vlade do take organizacije v chasu aktualnega svetovnega antiterorizma (Lukshich se, bolj ali manj nepotrebno, nato skusha »popraviti«; intervju, Delo, Sob. pr. 4. 6. 05). Filozofski temelji Tigra so v specifichno individualistichnem »nichejanstvu« (s primesjo samodestruktivnega »weiningerjanstva«) legendarnega filozofa Klementa Juga, ki je bil prijatelj Zorka Jelinchicha, ustanovitelja Tigra, in Vladimirja Bartola, literarnega nadaljevalca Jugovega filozofskega izrochila. Simbolno paradoksna kontrapozicija imena in priimka: Klement
- clemens lat. pohlevni, mili, blagi; torej »mili jug«, cheprav Jug ni hotel biti ne blag, ne mil, ne pohleven, ne juzhnjashki, ampak vse temu nasprotno. Kot alpinist je z vso ostrino skushal udejanjati filozofski radikalizem akcije; cheprav Primorec, Mediteranec po rojstnem toposu in »z jugom« v priimku, se je nachelno odvrnil od morja in njegove mediteransko-balkanske lagodnosti ter se usmeril na kopno, k severu, v Alpe in alpinizem, v »germanski« filozofski radikalizem in v slovenski planinski nacionalizem. Tigrov »jug« je praktichno Jugoslavija kot ciljno tezhishche; smer je bil torej Balkan (tudi ime hotela v slovenskem Narodnem domu v Trstu). Tako Tigr she danes povsem brezhibno v bistvu »ne pashe« nikamor: za desnico dishi po levicharstvu (vechina tigrovcev v partizanih), za levico po desnicharstvu (za KP celo po angleshki shpijonazhi; menda so komunisti tudi izdajali tigrovce ital. policiji, cheprav so od tigrovcev dobivali orozhje), z vidika osamosvojiteljev in »chistih nacionalistov« SNS (z jugopriimki), ki se sklicujejo na neposredno sorodstveno kontinuiteto, pa je »motecha« Tigrova orjunovsko-hrvashka naveza (Tigrova samooznaka: Narodnorevolucionarno gibanje Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini; podobno »na desnici«: Vrhovni svet krshchanskih organizacij Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini). Janshev govor je skushal korektno zadovoljiti vse strani in hkrati tudi tigrovstvo, v konchnem rezultatu pa je ostal pri improvizaciji, ki ni mogla povsem zadovoljiti nikogar; s poskusom, da prizna upornishtvo »vsem« (torej tudi protikomunistichni kolaboraciji), je iritiral zlasti levico in njeno partizansko kontinuiteto. Kasnejshi komentarji so ob teh razhajanjih obzhalovali nemozhnost slovenske enotnosti vsaj glede osnovnih dejstev medvojne zgodovine; tu seveda ni kaj obzhalovati: Slovenci pach niso Britanci ali Americhani, temvech sodijo med vechino ostalih, ki se morajo sprijazniti s shizoidnostjo svojega razumevanja druge svetovne vojne. (V konchni konsekvenci brez elementov terorizma in jugoslovanstva ni shlo nikjer; prim. VOS, »chrna roka«.)
TITO (4. maj 2005). Skoraj »sochasna jubileja«: 60 let od Hitlerjeve in chetrt stoletja od Titove smrti. »Rdecha vzhodnjaka« Tito in Stalin sta bila v dolochenem smislu »Hitlerjeva usoda«: zahodni krogi mochi so Hitlerja praktichno pustili, da je tako rekoch pochel, kar je hotel (1940 je celo vkorakal v Pariz, »duhovno prestolnico« Evrope), toda leto 1941 z napadom na Jugoslavijo in SSSR je poleg geografskega tudi obrat v »usodi«. Hitlerjev polozhaj se je zapletel in poslej je v resnici shlo le she navzdol. Prelomno se je spotaknil prav v Jugoslaviji: zaradi napada nanjo je moral za nekaj mesecev odlozhiti zhe povsem pripravljeni napad na SSSR in tako je prishel v kleshche ruske zime, iz katere je preostala le she napoleonovska vrnitev (na ozemlju SSSR se je zgodila polovica vseh nemshkih vojnih izgub). Za izdelavo nemshke atomske bombe, ki naj bi bila »zadnji adut«, pa ni bilo vech chasa (in tudi ne tehnoloshkih mozhnosti). Danashnji »konchni rezultat«: zdruzhena Nemchija kot svetovna gospodarska sila, Jugoslavija in SSSR razpadli v drzhav(ic)e na zachetku »neokapitalizma« kot »preoblikovane« revshchine. Dovolj podlage torej za vprashanje o Hitlerjevi, Stalinovi in Titovi zapushchini. Tito je bil Hitlerjev »mali balkanski oponent«, pozneje pa po svoje tudi Stalinov (tako je postal »dvojni heretik«: zoper rimsko in zoper moskovsko vero); upor »Josipa proti Josifu« je bil specifichen: oba iz iste komunistichne shole s sistemom neusmiljene hierarhichne discipline, toda na chelu partijske jugodrzhave se je Tito uprl Stalinovemu diktatu. Mozhno je vprashanje, kaj drugega mu je sploh preostalo, kajti che bi se uklonil Stalinu in Jugo
prikljuchil k vzhodnemu kompleksu »rdeche zvez(d)e«, bi praktichno naredil samomor. Od jugovzhodnega vmesnega drobizha je edino za Jugo veljal jaltski (»tihi«) dogovor »fifty-fifty«; che bi Tito potegnil s Stalinom, bi Zahod lahko avtomatichno zahteval zahodno (pretezhno katolishko) polovico Juge za svojo interesno sfero. Tito bi se znashel v nemogochem polozhaju v vzhodnem, pretezhno srbskem, pravoslavnem, v veliki meri chetnishkem delu Juge, iz katerega je moral s svojo vojsko sredi vojne »pobegniti« na podrochje BiH (tedaj formalno del t.i. NDH). Po vojni je bila torej t.i. neuvrshchenost Titova edina mozhna opcija, visenje v vmesnem »westeastovskem« polozhaju, ki ga je bilo nujno »nategovati«, dokler je pach shlo. »Jubilejna poanta« je lahko tudi asociacija Tito - Titanik (razpad Titovega provizorija z elementi brodoloma). VERNIK (The Believer, ZDA, 2001; TVS 1 - 13. 5. 2005). Izvrsten film, nich populistichno hitovski. Rezhija Henry Bean, sholan na Yalu in Stanfordu, pisatelj, avtor scenarija za znani film Running Brave (1983), resnichno zgodbo o Indijancu, ki postane atlet in se soochi z belskim rasizmom, rojaki pa ga prezirajo, chesh da je postal belec. Podobno tudi Vernik zarezhe v vprashanje identitete, tokrat v strzhen judovstva, skozi zgodbo o newyorshkem judovskem shtudentu Dannyju Balintu (tudi to temelji na resnichnem judovskem naci-skinheadu Danielu Burrosu, ki se je ustrelil, ko je bil razkrit); z izvirno preprichljivostjo ga je odigral Ryan Gosling. Judovstvo kot specifichna shizofrenija (Izrael - hebr. borilec z bogom), izvirajocha iz zavedanja zgodovine lastnega etnosa; shtudent skozi svojo dvojno igro zheli prodreti do bistva: podnevi je neonacist, ponochi preuchuje judovsko izrochilo (tora) in hebrejski jezik; kolegi v obeh skupnostih ne vedo nich o njegovi »drugi strani«. Biti »judovski nacist«, na strahotno psihoakrobatski nachin zdruzhiti nezdruzhljivi skrajnosti in tako priti do najbolj avtentichnega samorefleksivnega samouresnichenja. Eden kljuchnih stavkov, »mimogrede« navrzhen v filmu kot samoutemeljitev: »Vidni voditelji nacizma v Nemchiji so bili judovskega porekla.« -Znachilna je tudi izjava o judovski veri, ki da sploh ne potrebuje Boga; ta ima namrech trinajst atributov, od teh je zadnji: »nich brez konca«.
PESEM EVROVIZIJE 2005 (Prenos predizbora iz Kijeva, TVS 2 - 19. 5. 2005; finale 21. 5. 2005). Slovenska pesem (Omar Naber) se ni uvrstila niti v finalni del tekmovanja, seveda popolnoma zasluzheno; nekoliko »bratsko nerodno« je, da so v finale prishle druge zastopnice nekdanjih jugorepublik ter she nekaj podobne »evrodrobizhne eksotike«. S pesmijo brez ritma in opaznejshe melodije (besedilo je tako ali tako »nepomembno«, cheprav je v bistvu nosilno, podobno kot scenarij pri filmu) ter z neatraktivnim petjem je dokaj »mazohistichno« prichakovati kar koli nad (pred)zadnjim mestom. Mogoche je naslov Naberjeve pesmi Stop »simbolichen« v tem smislu, da bo pomenil konec slovenskega sodelovanja na naslednjih evrosongovskih tekmovanjih. Sicer pa je na tem 50. izboru najpesmi Evrope zmagala shvedska Grkinja Helena Paparizu s (»preroshko«) pesmijo My number one, kljub nelahki preglednosti in precejshnji izenachenosti shtevilnih drzhav udelezhenk vsekakor povsem ustrezno, saj ochitno uchinkovito zdruzhuje udarnost evropskega severa in melodichnost juga, tudi z elementi grshke folklore. Za pisca teh vrstic bi bila na prvem mestu predstavnica Romunije, drobna pevka s svezho dinamichnostjo in najlepshim glasom tega tekmovanja; od exYU republik je bila profesionalno zgledna Hrvashka s pevcem Borisom Novkovichem
(verjetno najboljshe besedilo tekmovanja Volkovi umirajo sami). Razmeroma presenetljivo solidno je skushala Albanija kombinirati svojo folkloro z »amerikanizmom«; v spominu ostaja Malta s »klasichno«, lepo zapeto pesmijo o usodnosti ljubezni, a tudi s ponazoritvijo »usodne« povezanosti med zunanjostjo in preprichljivostjo; mikrodrzhavo je predstavila zajetna pevka, prava »boule de suif«...
FRANCOSKO-NIZOZEMSKI »NE«: (29. maj - 1. junij 2005). Streznitev za EU elito: navadni »folk« Zahoda je dal klofuto, nezaupnico novi EU, s 15 chlanic povechani na 25, novinci so predvsem Slovani, se pravi tisti, ki »bi lahko bili tiho« (po neki starejshi Chiracovi izjavi glede mnenja Vzhodnoevropejcev o vprashanju irashke vojne). Ustrezna ugotovitev Bronislawa Geremeka, nekdanjega poljskega zunanjega ministra: »Sporochilo francoskega glasovanja je, da shiritev Evrope nima vech podpore Evropejcev« (Delo, 4. 6. 2005). Zavrnitev ustave naj bi bila torej zavrnitev Vzhoda, Poljaki ugotavljajo, da Francija zlasti zavracha Slovane. Tisti Balkanci, skupaj s Turchijo, ki so she pred vrati, so v skrbeh, ker se zdi, da se vrata EU zapirajo. Turchija ima za vstop v EU podporo »velikega brata« ZDA, ki bi jim po svoje ustrezalo, da bi vstop Turchije oslabil EU, ker bi vnesel she hujshe strukturno neravnovesje kot Vzhodnoevropejci; »zloveshche preroshki« amerishki analitik Huntington, avtor Spopada civilizacij, meni, da EU nikoli ne bo sprejela Turchije, za to bo poskrbela z vsemi mozhnimi manipulacijami. Kakorkoli, za vse, zlasti pa za zhe sprejete in she chakajoche novinke, je ta klofuta po svoje dobrodoshel prispevek k streznitvi. Tudi klofuta naivnosti novoslovanskih prihajachev. Dovolj znachilno: prvich jim jo je »neformalno« solistichno prisolil Chirac, zdaj uradno tako rekoch ves francoski narod. Klofuta neizvoljeni, avtoetablirani bruseljski eliti in njeni panevropski shiritveni psevdoidili, ki naj bi propagandistichno-megalomansko (Evropa kot »edina prava« tekmica ZDA) »prebavila vse«. Nekateri so menili, da mora EU zajeti in sprejeti celo take »evropske« drzhave kot npr. Gruzija, Azerbejdzhan... Nova Evropa kot lastna farsa? Mogoche pa bo ljudska zavrnitev celo dobrodoshla v smislu upravichevanja pritiska na zavoro: vox populi, vox dei... Recidiv levo-desnega (stalinistichno-hitlerjanskega?) populizma, ki ga je mogoche prebrati kot »non née« (tj. nerojena - razsulo Evrope kot projekta velike sile, spodletela je zhe kot Hitlerjev tovrstni poskus). MITJA RIBICHICH (Mladina, 30. maja 2005). Mediji so pograbili ovadbo zoper nekdanjega pomochnika shefa OZNE, iz tega profesionalno delajo dobrodoshlo »veliko temo« zlasti za naslovnice revij. Seveda je prav, da se zamolchane in izkrivljene strani zgodovine razchishchujejo, tudi v smeri »sprave« in »katarze«, toda dejanja in dejstva ostajajo. Ne glede na tezho in psiholoshka ozadja posameznikovih dejanj (Kocbek je ukaz za poboj domobrancev pripisal Kidrichu) se v temelju zdi povsem veljavna Ribichicheva razlaga povojnih pobojev domobrancev z odlochitvami (Titove) Jugoslovanske vojske (jA), katere »vrh« (to je bil v najvishji instanci seveda lahko le Tito) je ukazal likvidacijo z vidika tedanjih vojashkih strateshkih potreb. Shlo je za najhitrejsho mozhno onemogochenje vojashkih enot kvislingov iz vseh jugoslovanskih narodov, kontekst tedanje drzhave kot celote je nespregledljiv, vse te enote niso sprejele nemshke kapitulacije in so se bile pripravljene takoj podati v nov boj proti Titovi drzhavi in vojski, za novo jugoslovansko oblast je bila njihova eliminacija nujna tako z logistichnega kot s politichnega vidika, preden bi si zahodni zavezniki, ki so she bili v zmagoslavni
vojni evforiji, premislili zaradi novih, ohlajenih odnosov z zaveznishko SSSR. Gotovo je to slishati grobo, »pragmatichno«, operativno, cinichno, vendar se tukaj (neznosno) bistvo ne kazhe v moralnem opravichevanju ali obtozhevanju, temvech v refleksiji razmerij med dejstvi politichnih mochi v »struggle for life«. Analiza s tega vidika pokazhe, da Tito v svojem (»superiorno demonichnem«) polozhaju pravzaprav sploh ni imel izbire: za Jugoslavijo je bila, drugache kot za druge jugovzhodnoevropske drzhave, v Jalti predvidena delitev »fifty-fifty«, se pravi, da ni bila v celoti »odstopljena« v sovjetsko sfero, razbezhani kvislingi bi to delitev vsekakor takoj skushali tako ali drugache uresnichiti, rachunali so (tudi npr. Rupnik), da jih bodo zahodni zavezniki po koncu »glavne vojne« oborozhili za novo vojno proti titovcem (v tem smislu so bili na dolocheno medsebojno sodelovanje pripravljeni celo ustashi in chetniki), shlo je za »biti ali ne biti« celotnega Titovega jugopartijskega projekta. Vse to je bilo nedvomno jasno tudi zaveznikom, a v tistem trenutku je ochitno tudi njim najbolj ustrezalo, da so se na dolochenem prostoru »na hitro znebili« vojashke glavnine nemshkih sodelavcev. Vloga Slovencev in Slovenije je bila pri tem v glavnem le »geografsko-geoloshka« (zlasti kochevske krashke jame, ki bi lahko bile »slikovit« dejavnik identitetne prepoznavnosti Slovenije v svetu). Nobene nove osvetlitve in nikakrshna (nedvomno potrebna) ritualno-moralistichna »posipanja s pepelom« desetletja po povsem specifichnih okolishchinah ne bodo mogla k tem dejstvom prispevati nich bistvenega. Seveda pa to ne pomeni, da so s tem zhe izchrpane tudi vse »metafizichne dimenzije« zadevnega problema, ki vkljuchuje pojem terorizma kot identitete ali identitete kot terorizma, zajemajochega tudi kulturo (umetnost, literaturo; prim. Mallarmeja s knjigo kot »edino bombo«). SKRIVNOSTNO ZHIVLJENJE MONE LIZE {Secret Life of Mona Lisa, VB; TVS 2 -3. 6. 2005). BBC-jev dokumentarec; slikovito, informativno, profesionalno. Mona Liza je bistvena slika zahodne novoveshke civilizacije, kot je poudaril tudi John Kennedy v govoru, ko je slika gostovala v ZDA. Nekakshna germansko-slovanska opozicija Leonardove mediteransko-romanske Mone Lize bi bila Dürerjeva (Leonardov sodobnik, deloma podoben po shirini risarskih interesov) »Villana Windisch«. Novi vek je, recheno po Heideggru, »chas tehnike«, ki ima eno od pomembnih izhodishch v Leonardovih tehnichnih raziskavah in izumih, ter tudi »chas svetovne slike«, ta slika pa je, kolikor jo kazhe konkretno poimenovati, lahko le edinstveno simptomalna Leonardova Mona Liza. Njegovo slikarstvo je »filozofsko«, nabito s »pomenljivostjo«, ki je lahko tudi psihoanalitichno reflektirana. Npr. slika Madona z nageljnom, na njej Marija z Jezusom v narochju, drzhi ga z desnico, v levici pa ima nagelj, katerega se s konicama dveh prstov dotika tudi Jezus, pri tem nagelj med materjo in otrokom funkcionira kot »simbol tretjega«, nenavzochega ocheta-duha, z vizualno asociativno obliko »rdecheglavega uda«; Jezusov obraz je starikavo zabuhel, morda nakazujoch »podobnost z ochetom« (Bog kot starec?); v ozadju je skozi dve bifori viden del »navzgor usmerjene« gorate pokrajine. Na sliki Dama s hermelinom je portretiranka podobna zhivali, ki jo drzhi v narochju, slika je »heretichna« glede na dotedanjo poplavo Madon z detetom; na portretu neznane Dame (Natonal Gallery, Washington) je rumenkast, mongoloiden obraz - »vzhodnjashki kontrapunkt« Mone Lize. Simbolichna tendenca k novemu »matriarhatu«: ravno v 16. stoletju, na vrhuncu renesanse, sta dve zhenski z odlochnimi dejanji utemeljili tedaj
najpomembnejshi evropski kraljestvi (Katarina Medici je s pokolom hugenotov Francijo ohranila katolishko, Elizabeta pa Anglijo protestantsko). Novoveshko chashchenje (slika Obchudovanje magov. trop moshkih okoli Madone z detetom) in preuchevanje narave kot zhive, a skrivnostne resnichnosti. individualiziranost oseb v poglobljenem prostoru (Leonardovi portreti imajo zmeraj v ozadju krajino, ki je fino, meglichasto modulirana »neznanka«; liki so androginizirani, npr. na slikah Janez Krstnik, Bakhus in na Zadnji vecherji). Renesansa z novim vekom in s »podaljshkom« v razsvetljenstvu pomeni »odkritje Narave« (Spinoza. »Deus sive Natura«) v opoziciji s predhodnim srednjim vekom, ki je poudarjal Boga, in v povratni navezavi na antiko z njenimi bogovi. Nacheloma je vsaka slika ustavljeni chas (she posebno to velja za portret); Leonardo je na Moni Lizi poglobil in ovekovechil ne le »trenutek nasmeha«, temvech tudi prostor za hrbtom lika. Vprashanje prostora in chasa, prostorchasa je temeljno vprashanje nove fizike v 20. stoletju, ki je vrh in po svoje »konec« novega veka z renesanso. Mono Lizo je Leonardo zachel na topolovem lesu leta 1503, po nekaterih podatkih naj bi bila v glavnem konchana 15051506, ob jubileju 500 let pozneje izide Brownova Da Vincijeva shifra, ki provokativno izpostavlja Leonardovo epohalno »zhensko vprashanje« (istega leta posnet tudi »brezvezni« amerishki film Nasmeh Mone Lise, 2003). Leonardo o sliki kot portretu meni, da mora izpolnjevati dva pogoja. prvi je zunanja podobnost zhivi osebi, drugi pa dogajanje v njeni dushi (mimesis plus psihopoiesis?). Mono Lizo je she pozneje po malem dopolnjeval, ni je dal narochniku, do smrti jo je imel pri sebi (ochitno je imela zanj posebno vrednost in pomenljivost), tudi v emigraciji v Franciji, tako da je danes francoska. Androginost Leonardovih oseb se po svoje navezuje na isto znachilnost mitoloshkih junakov v grshkem kiparstvu (ideal bivanjske »kompletnosti«; Zevs in Herkul vchasih v zhenskh oblachilih, ciprska Afrodita z brado ipd.), po drugi strani pa tudi na srednjeveshko krshchansko vizijo spolno nedolochenih angelov. Vrh Leonardovega slikarstva je torej Monna Lisa ali s parafrazo »gospa / opica Steklina« (lyssa - gr. »steklina«); portret posvetne zhenske, Florentinke, predstavnice razreda v vzponu, sodobnega, novoveshkega, pridobitnishkega, solidno premozhnega in kultiviranega meshchanstva (srednji vek je bolj upodabljal Devico ali pa plemkinje). Ozadje na tej sliki menda kazhe t. i. »Peklensko dolino« v okolici Firenc (starokitajska »vzporednica« v Dao de jing, 6. izrek, kjer je Dao »duh doline« in temno materinstvo, zhenskost). narava kot »pekel«, pred njo portret »vampirja«, kot je Mono Lizo videl Walter Pater v svoji razpravi o renesansi iz 1873. (Po romunskem izrochilu se vampir Drakula pojavlja vsakih 500 let, tako je Ceausescu sebe imel za reinkarnacijo romunskega narodnega junaka Drakule, Leonardovega sodobnika, krutega, a zasluzhnega bojevnika zoper islamske tujce.) Skrajno mimetichen in hkrati skrajno simbolichen portret »navadnega« posameznika, ki ni mitoloshka ali zgodovinska figura, temvech je konkretna individualnost, a kljub temu kot umetnishki fenomen prehaja v mitski simbol. Portret zhenske v naravi, pred naravo, z naravo. Zhenska kot narava po angleshkem izreku. Dame Nature (fonetichna blizhina dame / demon v angl.). Mogoche je to »femme fatale«. prim. film noir z ozhivljenim zhenskim portretom (Lang. Zhenska vizlozhbi; Preminger. Laura)... Mona Liza (tj. Elizabeta - hebr. pomen »bozhja prisega«; tudi kraljica, ki je utemeljila angleshki imperij) kot »duh epohe« novega, kolumbovsko-kopernikanskega veka (Pater. »the symbol of modern idea«). Vprashanje zahodne
civilizacije in novega veka: Kaj hoche zhenska? (Freud: Was will das Weib?). V Leonardovem kontekstu: Kaj hoche Mona Liza? Odgovora slika, ki je po Leonardu molchecha pesem, seveda ne daje. Mogoche si ga je misliti, a to je ugibanje. Njen obraz nakazuje nekaj fino ironichnega, cinichnega, »nihilistichnega«; razlagalci vidijo v njenem mistichnem smehljaju aluzijo »vishje vednosti« o vechni skrivnosti zhivljenja (stari slovenski izraz za vampirja je vedomec, vedomec, vedanec, vedanec - ochitna zveza s pojmi vednost, veda, vedec, vedoma, vedomen in z dvojnim pomenom pridevnika veden, namrech v smislu vechen, trajen in obvladujoch dolocheno vednost, znanje, veshchino). Srednji vek ima za svoj »imago« Kristusa, novi vek po Dantejevi Beatrice in Petrarkovi Lauri zhensko. Danteja skozi troedini kozmos (pekel, vice, raj) ne vodi Kristus, kar bi ustrezalo srednjemu veku, temvech ga vodita poganski, predkrshchanski pesnik Vergil in »navadna zhenska« Beatrice; vsekakor dovolj heretichna simbolika, da se je znashel na vatikanskem spisku nezazhelenih knjig. Mona Liza - tri androginske hipoteze: avtoportret, portret moshkega, travestit. Negotovost spola - v arabski mistichni (sufijski) poeziji ni jasna spolna dolochenost z ljubezenskimi verzi nagovorjene osebe, lepotnega idola, ideala. Arabski vpliv na evropsko provansalsko, trubadursko poezijo: nagovor neznanke, (her/m/etichna) provokativnost glede na vladajocho krshchansko tradicijo, vendar hladno, formalistichno, verzifikatorsko, ritualizirano, dejansko nagovor neznane(ga), »nikogar«, »nichesar« (Guillaumova temeljna trubadurska »pesem o nichu«, 11.-12. stol.). OCHETA VINCENCA SMRT (RTV Slovenija, 1993; TVS - 7. 6. 2005). TV drama po enako naslovljenem romanu Petra Bozhicha, rezhija Andrej Stojan. Pomembna, dragocena tema nasilnega uveljavljanja nove oblasti po drugi vojni na vzhodnoslovenskem podezhelju (vkljuchno z medvojnim nemshkim preseljevanjem Kochevarjev); tv izvedba problematichna, z vech vidikov pomanjkljiva. Funkcionalno ne dovolj izchishchena temeljna dramaturgija zgodbe in njenega sredishchnega dramatichnega konflikta. Dialog niha med klenim kmechkim naturalizmom in polmeshchanskim »eksistencialnim psihologiziranjem«. Vloge posameznih oseb za gledalca niso dovolj razvidne, tako da jih je treba po koshchkih loviti in umeshchati v geohistorichno-fabulativni kontekst na podlagi shirshih informacij zunaj igre. Nekateri zastareli scenografsko-tehnichni problemi, glasovi nastopajochih se mestoma izgubljajo v nerazumljivost. Glavne osebe so v zasnovi igralsko markantne, vendar njihov potencial ostaja dramsko nedorechen. Igra je v glavnem realistichno naravnana; ples »slepih mishi« funkcionarskega spretnezha in gostilnicharke, priseljene Kochevarke, ki ji grozi nacionalizacija (tochneje: umirajochemu lastniku gostilne, ochetu Vincencu, pri katerem zhivi), uchinkuje kot afektiran eksces, nepreprichljiv poskus simbolizacije; podobno v prazno izzveni samo v besedah omenjana »ledenica«, v kateri »usodnostno grozljivo« umre ena od junakinj. Konchni rezultat je zhe obichajen za slovenski film in tv: polovichno izrabljena (zapravljena) »odlichna prilozhnost«.
VIZUM ZA PRIHODNOST (TVS 2 - 7. 6. 2005). Bosanska humoristichna nadaljevanka. Balkanska populistichna beda, deloma jo reshujejo nekatere dobre igralske intervencije. Bolj ali manj negledljivo.
PLESHASTA PEVKA (Slovenija, 1995; TVS 2 - 7. 6. 2005). TV priredba predstave Primorskega dramskega gledalishcha v Novi Gorici. Sijajna, evropska predstava, vrhunski
profesionalizem v rezhiji (Vito Taufer), igri, scenografiji in kostumografiji z masko (Alan Hranitelj). Farsichna groteska, v kateri je tragichno komichno in komichno tragichno. Ionescova Pevka (La Cantatrice chuave, 1949) in Beckettov Godot (En attendant Godot, 1952) sta sredishchna temelja moderne dramatike v drugi polovici 20. stoletja - t.i. drame absurda ali »anti-drame«. Za obe igri je znachilen tekstualni in scenski minimalizem, svojevrsten asketizem ali siromashtvo kot »poor art«, revno gledalishche. V Pevki nastopata dva angleshka para (znachilna postavitev v »angleshki kontekst« kljub nachelni nemimetichnosti anti-drame; angleshko srednjeslojsko meshchanstvo kot najbolj »zategnjeno« je primerna metafora za blaziranost zahodne druzhbe v chasu »povojne hladne vojne«): gospod in gospa Smith ter gospod in gospa Martin, pa sluzhkinja in poveljnik gasilcev; figure, ki so zhe postale klasichne kot Beckettovi klosharji. V Tauferjevi rezhiji tudi zhenske vloge igrajo moshki; domislek, ustrezen groteskni viziji »metafizichno izpraznjenega« (»nihilistichnega«), vsem opredelitvam uhajajochega sveta. To »poenotenje« dodatno ponuja mozhnost konsekventnega poistovetenja zadevnih individuumov na enega samega, kvazimetaforichnega »chloveka na sploh«, na figurativni, osvajalsko-rokodelski ali imperialistichno-tehnoloshki skupni imenovalec z imenom »Martin Smith« (Martin - vojshchak, iz Mars, bog vojne; Smith - angl. kovach; grshki bog ognja Hefajst je bil kovach, mojstrski izdelovalec orozhja).
NA SVOJI ZEMLJI (Slovenija, 1948; TVS 2 - 7. 6. 2005). Prva slovenska celovecherna filma sta bila »klementjugovsko« zazrta v gore s Triglavom (V kraljestvu Zlatoroga, 1931; Triglavske strmine, 1932). Simbolichnost teme se po drugi vojni razshiri na spodnji del grba: slovenski »preboj« do morja, prikljuchitev Primorske (pozneje se slovenski film pomembno zazre she zlasti na nacionalni vzhod - Shtajerska, Prekmurje). Ta geopolitichna sprememba je bila v danih razmerah pravzprav skoraj nedoumljiv dosezhek, ki pa je bil dosezhen le na shirshe slovanskem zaledju (ne glede, koliko je to komu vshech ali koliko je tako gledanje v kakshnem trenutku oportuno). V tem smislu bi film lahko imel tudi »bolj ustrezen«, manj klasichno kontinentalen naslov, npr.: Do svojega morja... Zadevni film (rezhija France Shtiglic) je seveda pomembnejshi kot specifichen dokument nekega chasa-prostora in umetnostnega prizadevanja v njem kot pa resnejshi umetnishki dosezhek. Zato ima kljub vsestranski skromnosti nedvomno trajno vrednost. Najbolj obchutna hiba se zdi, da je vsaj za pol ure predolg. Prvi del je she razmeroma funkcionalen, v drugem delu povsem odpove, ostajajo le she diletantske vozhnje sem ter in tja s tekanjem rekrutov JA v vlogah razlichnih vojsk. Niti v okviru najbolj tradicionalne filmske dramaturgije ne dovolj funkcionalno in profesionalno, zgodba okorna, filmsko nedodelana, v drugem delu povsem izgubljena. Z minimalnimi izraznimi sredstvi razmeroma markantno nakazana vloga Staneta Severja kot »kulashkega« razdvojenca. Nekaj dobrih sekvenc in posameznih scen, ki pa jih nikakrshna nostalgija ne more resneje »privzdigniti«.
GALILEJEV BOJ ZA NEBESA (TVS 2 - 10. 6. 2005). Amerishki igrani dokumentarec v dveh delih, Galilea je odigral angleshki igralec Simon Callow. V mednarodnem letu fizike (sto let Einsteinove relativnostne teorije, 1905) she zlasti koristno za razmislek o sodobni fiziki in pogledu na vesolje. Za Vatikan v Galilejevem chasu je bila nesprejemljiva javna ugotovitev, da se Zemlja vrti okoli sonca, kot naj bi po Galileu dokazovale Venerine
mene; za heretichne astronomske ideje je bila mozhna kazen tudi sezhig na grmadi. Sprememba pogleda na svet: Galileo sledi Koperniku. Novi vek - kopernikanski obrat: zemlja okoli sonca, ne sonce okoli zemeljske ploshche, krog namesto kvadrata, a kvadratura kroga ostane kot uganka vesolja. Galileo je domislil Kopernika in pripravil tla novi fiziki - po shtudiju medicinec, po poklicu profesor matematike, po »hobiju« astronom. Cheprav zvest katolichan (hcherka Maria Celeste v samostanu kot klarisa, umrla v 33. letu, izchrpana od grizhe; dopisovala si je z ochetom, njena pisma so ohranjena, njegova njej ne, verjetno so jih sezhgali v samostanu po njeni smrti, najbrzh so bile v njih kakshne »heretichne ideje«), iz zvestobe znanstveni resnici ne more drugache kot postati »heretik« (neizbezhna heretichnost, subverzivnost vsakega doslednejshega in izvirnejshega mishljenja); tako pride v spor s cerkveno inshtitucijo, ne shchiti ga vech niti papezh, njegov nekdanji prijatelj. Cerkev pravzaprav ne nasprotuje resnici, Galileo mora le obljubiti, da nove resnice ne bo shiril med ljudi v svojih spisih (v novem veku se z izumom tiskanih knjig zachne shirshe in ostreje oblikovati kulturno-umetnostni razkol med populizmom in hermetizmom v smislu primernosti za »nunca ali junca«). Galileo napishe znameniti Dialog med kopernikansko in ptolemejevsko teorijo, podobno kot njegov oche - glasbeni teoretik Dialog med antichno in moderno glasbo... (Dialog je oblika, v kateri so zhe v antichni Grchiji in na Kitajskem filozofi predstavljali nasprotne poglede; v srednjem veku pogost t.i. contrasto, dialogiziran filozofski disput.) Cerkev zahteva, da se obe doktrini, stara ptolemejska in nova kopernikanska, omenjata le kot dve enakovredni znanstveni hipotezi, mozhnosti. Tudi Vatikan ima namrech svoje tehtne razloge: takratna tridesetletna vojna v Nemchiji med katolichani in protestanti, nova odkritja ogrozhajo verske resnice, Turki vdirajo v vzhodno Evropo, tudi Kolumbova Zemlja je okrogla, v novem videnju vesolja se sploh vse kazhe »okroglo«, gibljivo po krozhnicah. To lahko pomeni, da Bog pred chloveka postavlja varljive podobe, da je vse spreminjasto, vrtljivo, izmuzljivo, negotovo; razpada hierarhichno, strogo osredishcheno ptolemejevsko vesolje z »logichno« razvrshchenimi sferami, ki jih upravljajo »vishja bitja« pod vodstvom »sfere najvishjega neba«; »novi« kozmos je nedoumljiv, neskonchen, nepregleden - planeti, ljudje, sploh vse je le nekakshen krozhechi prah. Vzporedno dogajanje v literaturi: za Danteja in Petrarko je zhenska duhovni vodnik; v likovni umetnosti: odkrivanje narave, posameznika v naravi, perspektive, individualne enkratnosti portretiranca (Mona Liza Leonarda da Vincija, ki je zhe pred Galileom odkril tretji zakon prostega pada). V filozofiji: Spinoza postavi svoj skrajno heretichni aksiom »Deus sive Natura«. Strahovi Vatikana niso bili povsem prazni, pravzaprav so se uresnichevali v obliki nedvomnih civilizacijskih problemov vse do danes, se pravi, da se bolj kot dejstvo obstajanja problemov zastavlja vprashanje reakcije nanje. Na koncu novega veka se to jasno pokazhe; npr. trije temeljni principi v fiziki 20. stoletja: Einsteinova relativnost, Heisenbergova nedolochenost, Planckova (utemeljitelj kvantne fizike) diskontinuiteta. Niti atomi niso vech »trdna jedra«, kot bi kazalo njihovo ime: vsak atom je povsem odprta struktura, v kateri se vedno znova (kot v ruskih »babushkah«) odkrivajo vse manjsha in manjsha vesolja, ki jih trenutno razlagajo z nekakshnimi »strunami«. Vzporednice v umetnosti 20 stoletja: razpad hierarhichnih resnic, normativov tradicije; antiumetnost temelji na relativnosti, na nedolochenosti (zhanrski, psiholoshki, zvrstni), na diskontinuiteti - fabulativna ohlapnost,
relativnost chasa, filmska montazha. Goethe se je vprashal, ali Stvarnik ustvarja le z namenom, da potem vse ustvarjeno unichi; v pogovoru z Eckermannom okt. 1825 je menil, da chlovek v svoji neznatnosti ne more izmeriti ne razumsko dojeti kozmosa, zaman in nepotreben pa je tudi chlovekov trud, da bi spoznal samega sebe (apr. 1829). Ilustrativna je Russellova hipoteza o 22 civilizacijah, ki naj bi izginile brez sledu. Razviden je narashchajochi vsestranski dvom v novoveshkem zahodnem mishljenju in verovanju. Morda so tudi danashnje teorije o nekakshnih »big bang« nastankih ipd. le polfantazijsko chesnanje; vse bolj se kazhe, da vesolje presega kakrshnekoli chloveshke predstave, nekateri namesto pojma »univerzum« uporabljajo »pluriverzum«. Vse »razlage« so pravzaprav le zachasno veljavni »metaforichni priblizhki«; za nepredstavljivost vesolja je vse chloveshko znanje tako neznatno, da te neznatnosti noben jezik ne more niti primerjalno ustrezneje izraziti (dolochanje dimenzij vesolja je zhe prava farsa; poleg »sploshno znanih« shtirih naj bi bile she druge; za ruskega fizika Lindeja ima vesolje 26 dimenzij, za Americhana Briana Greena jih ima 11.). Danes sta znani zlasti dve nasprotni teoriji o nastanku vesolja, vsaka z znachilnimi kraticami: BB (big bang) in SS (steady state); tudi za strukturo vesolja kratica SS (super simetry / super strings). Glavni predstavnik »teorije strun« je amerishki fizik Brian Greene, med vodilnimi »strunarji« je tudi slovenska znanstvenica Mirjam Cvetich; po tej teoriji je vesolje nekakshna »tkanina«, ki valovi, se spreminja, se trga in sestavlja. Tako se najsodobnejsha fizika »po ovinku« priblizha pogledom v pradavnih religijah in mitologijah, ki vesolje primerjajo s tkanino, zaveso, tanchico, »tekstom«, tekstilom (textus, textilis), pravzaprav s pisavo, jezikom, besedo. STIK (Contact, ZDA, 1997; POP TV - 18. 6. 2005). ZF film v rezhiji Roberta Zemeckisa, avtorja »zloglasnega« Forest Gumpa. V svojem zhanru formalno eleganten film, ki mu poglavitni pechat daje Jodie Foster, resnichno fantastichna igralka, pred katero tako rekoch vsak poskus kritike ostaja »brez besed«. Poanta filma je »mimogrede« izvrstno plasirana v obliki stavka, ki ga Jodie kot astronomka izreche v pogovoru z otroki, ko pod vplivom odraslih dvomijo o njenem »kozmichnem stiku«: »Spoznavamo vesolje, ki je vechje, kot smo si kadarkoli lahko predstavljali. Che smo Zemljani sami v njem -kakshna potrata s prostorom.« (Isto igralko je bilo mogoche po tem filmu gledati na isti TV v filmu Ana in kralj, kjer z isto osupljivo briljanco nastopa v povsem drugachni vlogi - kot domacha uchiteljica pri siamskem kralju).
UMETNOST GLASBE IN PLESA (Howard Goodall - pomembni datumi: 1874; TVS 2 -19. 6. 2005). Drugi od shtirih delov sijajne angleshke dokuserije o shtirih najbolj pomembnih datumih v zgodovini novoveshke glasbe (TVS je predstavila le tri, Palestrina je odpadel; izvirna serija pod vodstvom znanega angleshkega skladatelja, avtorja filmske glasbe in tv voditelja, ima namrech shtiri dele: 1 - Wagner, 2 - Palestrina, 3 - Mozart, 4 -Shostakovich; v letu 2004 je Goodall ustvaril skladbo s »slovensko« temo Jazon in argonavti). Odlike celote so vsebinska tehtnost in preglednost odmerjeno izbranih podatkov, mojstrstvo v tekochem ritmu kadriranja in montazhe ter v vsakem pogledu briljanten osebni Goodallov komentatorski nastop. Vodilno sporochilo »kvarteta«, izrecno zapisano v izvirnem spremnem gradivu: velika glasbena dela niso bizarna nakljuchja genijev, temvech »the direct products of their time, place, culture and politics«. (Komur tak »staromodni« socioloshki pristop ni vshech, lahko seveda »cepeta«, kolikor ga je volja;
karavana vrhunske angleshke antropologije bo shla po svoji poti.) - Prichujochi zapis se nanasha le na del, posvechen Wagnerju. Recheno s parafrazo po Zagorichniku, gre za »bistveni udarec mojstra Goodalla«: z brizantno angleshko »nonshalanco« je razgrnjena »druga stran« Wagnerja, obichajno v zadregi zamolchevana, namrech njegov radikalni, povsem odkriti antisemitizem (v chlanku Judi v glasbi iz leta 1859 govori o tem, da so Judje dolzhni opraviti »samosezhig«, da bi ochistili Nemchijo in se odreshili prekletstva; to se je tako rekoch »uresnichilo«, saj so bili nekateri vodilni nacisti s Hitlerjem vred vsaj deloma judovskega porekla, pach toliko, da so chutili potrebo po »ochishchenju«), na katerega se je utemeljeno skliceval Hitler; znana je njegova izjava, da nacionalsocializma ni mogoche razumeti brez Wagnerjeve glasbe. Goodall pravi, da te glasbe ne more poslushati brez nelagodnosti spricho skladateljevih politichnih stalishch, ki jih primerja s strupom; opozori tudi na sochasnost Wagnerjevega romantichno nacionalistichnega mitoloshko-glasbenega zanosa in po drugi strani zgodovinskega uveljavljanja zdruzhene Nemchije kot nove velike sile v Evropi (prim. Huntington: »Culture follows power.«). Ta sochasnost seveda ni nikakrshno nakljuchje, kakor tudi ne more biti nakljuchna »simptomalna zveza« med vrhunsko »chisto glasbo« in genocidno ochishchevalnim zlochinstvom (prim. Katarina Medici, francoska kraljica, organizatorka shentjernejske nochi, ljubiteljica violine in baleta; ljubitelji klasichne glasbe tudi med upravniki nemshkih konclagerjev) - ali kot pravi Wagnerjev prijatelj Nietzsche, ravno tako »ljubljenec nacistov«: Rojstvo tragedije iz duha glasbe... Na sledi konsekvenc »romantichnega idealizma« je namrech mogoche priti do ne posebno idealne hipoteze, da umetnishka ustvarjalnost in zlochinstvo izvirata iz zgodnje (otroshke) travme, aberacije, inhibicije, deviacije, iz morda istega, le razlichno modificiranega »mozhganskega vzgiba« nechimrne, nadute, mashchevalno-kompenzacijske, paranoichno-demonichne, (samo) ochishchevalne, heretichne, »nietzschejanske« volje do mochi; najvechja zlochinska diktatorja Hitler in Stalin sta imela muchno otroshtvo in mladostne umetnishke tezhnje, prvi slikarske, drugi literarne; najhujshi morilec v zgodovini ruske kriminalistike, Andrej Chikatilo, je v otroshtvu dozhivel poshastno lakoto v Ukrajini, pozneje pa je diplomiral iz ruske knjizhevnosti; v jedru temeljnih del svetovne literature je »po nakljuchju« vprashanje zlochina, vsa so »kriminalke«: Biblija, Iliada, Kralj Ojdip, Hamlet, Macbeth, Faust, Zlochin in kazen, Bratje Karamazovi...
PROFESIONALEC {Profesionalac, SCHG, 2003; TVS 1 - 22. 6. 2005). Film po lastni drami - scenarij in rezhija Dushan Kovachevich (1948), izjemno uspeshen nadaljevalec znatne srbske komediografske tradicije, znan po zhe kar legendarnih komedijah o sodobnem »balkanizmu« (Maratonci techejo chastni krog, 1973; Balkanski vohun, 1983; slednjega je leta 1984 tudi priredil za film in rezhiral; po njegovem romanu, drami, scenariju je Kusturica posnel slavni Underground, 1995). Profesionalec (istonaslovna tv igra zhe 1990) je vsekakor obrtno solidna in spretna »chrna komedija«, ki skusha upodobiti travmatichna devetdeseta v Beogradu, od prvih velikih demonstracij proti Miloshevichu do natovskega bombardiranja (1991-1999). Celota uchinkuje gledljivo, z nekaj avtentichnimi komedijskimi prizori, dejstvo pa je, da verbalistichni gledalishki konstrukt prevech ochitno kazhe »svoja rebra«, za filmsko rabo oblechena tudi v dokumentarne odlomke o aktualnem politichnem dogajanju. Direktorja zalozhbe (nenavadno ime je
morda aluzija na »konec bozhjega daru«: Teodor Teja Kraj, igra ga Branislav Lecich), pesnika, nekdanjega profesorja filozofije, v sluzhbeni pisarni obishche upokojeni udbovski major Luka Laban (mozhnost anagramov: kula banal, balkanluk; igra ga izvrstni Bora Todorovich) in mu razkrije njuno skupno preteklost. Kot tajni policist prejshnjega rezhima je namrech dolga leta spremljal vsak korak kritichno upornishkega intelektualca, ki je med drugim javno govoril, da je bilo potrebno pet milijonov let, da je iz opice nastal chlovek, v petdesetih letih komunizma pa je spet postal opica; po sluzhbeni dolzhnosti in tudi iz osebne prizadetosti (profesor je imel razmerje s shtudentko, udbashevo hcherko, to uchinkuje kot »preforsirana nakljuchnost«, ki naj bi »chloveshko priblizhala« profesionalnega sleduha in ubijalca) ga je fizichno poshkodoval do roba inscenirane likvidacije. Zanimiva zasnova kljub grotesknosti zaradi realistichno in celo dokumentaristichno poudarjenega konteksta spodrsuje v chisto vsakdanji preprichljivosti, zlasti v smislu temeljne motivacije udbashevega obiska (na koncu ga pojasni kot »da se rastanemo kao ljudi«; njun »skupni imenovalec« bi bila pach intimna nezadoshchenost: udbasheva hcherka emigrira v Kanado in ne odgovarja na njegova pisma, pesnika zapusti zhena s sinom). Komichni vrhunec se zdi trenutek, ko zalozhnikova tajnica in ljubica zasachi shefa in njegovega zloslutnega obiskovalca napol slechena v pisarni (razkazujeta si rane). Fabula in karakterizacija glavnih likov se sicer porazgubljata brez prave notranje intenzivnosti, enako nedorecheno izzveni nihanje med komichnim in tragichnim. Vendar pa se pri koncu nakazhe she pomembna poanta v udbashevi izjavi, da se kljub spremembi rezhima v bistvu »ni nich spremenilo«; eden od usluzhbencev v zalozhbi, voditelj stavke, je tajni policist, she zmeraj podrejen udbashu; torej bi »vechna«, vsaki oblasti potrebna demonichna vsenavzochnost (balkanskega) zalezovalstva lahko pomenila, da je bil tudi udbashev obisk pri knjizhevniku le del sluzhbenega nachrta, prilagojenega novim razmeram, se pravi, da je intelektualec-umetnik tako ali drugache ujet v mrezho »velikega brata« kot funkcije mochi. Zalozhnik-pesnik namrech kar naprej zatrjuje tajnici, da ima »sve pod kontrolom«, v resnici pa je popolnoma nemochen in do drobovja razgaljen v policistovem primezhu; she tako inteligenten in prenikav kulturnik v dejanskem soochenju s »pravim operativcem« neizogibno potegne kratko. (Teja: »Vi ste chudovishte...« Luka: »Ne, ja sam samo profesionalac... Moja je duzhnost, da sve znam.«) Z naslovom je provokativno nakazano vprashanje poklicnega perfekcionizma: ali je kulturnik lahko tako profesionalno popoln v svojem poklicu kot policijski funkcionar? Znachilno je, da gre tu za dovolj izjemnega, sebi odtujenega literata, ki je zhe kot profesor, she posebno pa kot direktor zalozhbe v dolochenem smislu izdal avtentichno, »idealno zunajsistemsko« literarno pozicijo (ki je seveda neredko le bolj ali manj udobna malomeshchanska iluzija) in po svoje postal del establishmenta kot izrazitega razmerja operativnih mochi. Zhe pred tem, v prejshnjem rezhimu, pach ni bil le »chisti pesnik«, temvech je bil ves chas tudi neposredno politichno angazhiran udelezhenec v darvinistichnem socialnem rivalstvu; v konchni konsekvenci je v srechanju s svojim »angelom varuhom« pravzaprav dobil, kar je »od nekdaj iskal«. A tudi sleduh naposled ostane v »prazni intimi«, zavrzhen od lastne hchere; v tem bi bila mozhnost za nastanek rabljeve potrebe po dolochenem »chloveshkem zblizhanju« z zhrtvijo, do katere se mu je zachel zaradi dolgoletne povezanosti porajati »poseben odnos«. Svojo privlachnost ima uganka: che policist ni prishel k literatu po
postupokojitveni sluzhbeni dolzhnosti, temvech iz chisto chloveshkega razloga, potem je naposled, ostarel in depresiven, odpovedal kot profesionalec.
Velikoekranski dodatek
LUTKE (Dooruzu; Japonska, 2002; festival japonske kulture, Ljubljana, CD, april 2005). Film po scenariju in v rezhiji najpomembnejshega sodobnega japonskega rezhiserja Takeshija Kitana (r. Tokyo, 1947); poleg njega »sredishchno trojico« danashnjega japonskega filma predstavljata she rezhiser Takashi Miike in avtor animacije Hayao Miyazaki. Virtuozna umetnina (s charobno fotografijo in fino odmerjeno glasbo) o ultimativni ljubezni v briljantnem asociativnem prepletu med gangsterskim zhanrom in japonskim lutkovnim gledalishchem bunraku: zhivi ljudje v rokah usode postanejo »lutke«, ki jih vodijo neznane sile po zhivljenjskih poteh, strukturiranih kot skrivnostno omrezhje medsebojnih krizhishch. Japonska »varianta« Najinih mostov (1995), le da je Kitanov film vreden kakshnih petih Eastwoodovih ziherashko-postavljashkih obrtnishkih izdelkov. Osnovna vsebina (sizhe) Lutk je pravzaprav preprosta, toda celota je kompleksna kompozicija trenutnega dogajanja in spominskih flashbackov med tremi ljubezenskimi pari. Ostareli yakuza boss (shef japonske zvrsti gangsterjev) se spominja svoje mladostne drame, ko ni prishel na zhe med starshi dogovorjeno poroko s hcherjo bogatega podjetnika, ker je zvedel, da je njegova prejshnja zarochenka, revna kot on, skushala narediti samomor; vrnil se je k njej, a ona ga ni prepoznala, ker se ji je bil omrachil um; skupaj, vsak po svoje v shoku, sta potem kot klosharja tavala po dezheli, povezana z rdecho vrvjo, ki se je vlekla za njima, v posmeh ljudem; yakuza boss opravi to retrospektivo svojega zhivljenja tik preden ga ustreli ubijalec iz konkurenchne tolpe. Na koncu se pokazhe she svojevrstna »poslastica«: kljuchna in neodgovorjena uganka filma namrech ostane vprashanje, kako se je »zakleti« zarochenec znebil »odshtekane« zarochenke, kdaj je prerezal popkovino (rdecho vrv), ki ga je vezala nanjo (nazadnje sta namrech skupaj obvisela na veji nad zasnezhenim prepadom, pozneje pa se postarana spet srechata na klopi v parku, kamor ona zhe leta vsako soboto prinasha kosilo za izginulega zarochenca, vendar se ne spoznata ali pa mogoche vsaj eden od njiju »ni pravi«). Morda se chlovek v bistvu sploh nikoli ne more povsem »znebiti« tistega sochloveka, s katerim se je intimno zapletel, prekinitev je lahko le iluzorna projekcija ali pa je iluzija vsaka »globoka povezanost«. Visoka shola shizoidne vprashljivosti bivanjske identitete kot vizualne estetike in kapitalne etike: est/etika.
ZATOICHI (Zatoichi; Japonska, 2003; festival japonske kulture, Ljubljana, CD, april 2005). Kot Eastwood prihaja Kitano iz dveh zhanrov: iz japonskega (samurajskega) »vesterna« na markantni sledi Kurosawe in iz gangsterskega (yakuza) filma. Kot Eatswood je karizmatichen igralec in rezhiser, zdaj zhe skoraj nacionalna filmska legenda. Che je »skrajno nezhne« Lutke mogoche primerjati z Najinimi mostovi, je podobno mozhno med »skrajno brutalnim« Zatoichijem in Neoproshchenim (kot je Zatoichi svojevrstna, postmodernistichna parafraza Kurosawovih Sedmih samurajev in Yojimba, je Eastwoodov Neoproshcheno iz 1992 »povzetek« po Leonejevih italovesternih, od katerih je prvi priredba po Yojimbu)). Oba sta temeljita refleksivna obrachuna z nacionalnim machistichnim mitom: z revolverjem in z mechem, z virtuoznim revolverashtvom in mechevalstvom, ki ju
poosebljata enako brezimna, druzhbeno izvrzhena individuuma v upodobitvi samega rezhiserja kot glavnega igralca. Gotovo je Kitanov film za zahodni okus, gledano na sploshno, »tezhje prebavljiv« kot Neoproshcheno, cheprav je dobil v Benetkah poleg posebne nagrade za rezhijo tudi nagrado publike; vsekakor pa kot celota presega pretenciozno in pretirano hvaljeno Eastwoodovo vzporednico, ki prav tako reaktivira upokojenega »osvetnika«, a se ji niti ne sanja o japonski pomensko-asociativni subtilnosti. Kitano je scenarij napisal na podlagi proznih del pisatelja Kana Shimozawe (1892 - 1968), po njegovih romanih in zgodbah o Zatoichiju je chetrt stoletja prirejal filme in tv serije tudi popularni igralec Shintaro Katsu (1931 - 1997), ki je v epizodi Zatoichiin Yojimboiz 1970 nastopil skupaj s Kurosawovim megazvezdnikom, »uteleshenim samurajem« Toshirom Mifunejem (1920 - 1997); v eni od epizod se Zatoichi srecha z enorokim mechevalcem, leta 1989 pa je Katsu kot scenarist, rezhiser in glavni igralec posnel film z naslovom Zatoichi. Kitano je projekt ponovil v enako trojni avtorski funkciji, vendar je dal populistichni temi novo razsezhnost: radikalno in tudi nekonvencionalno zastavlja vprashanje o zgodovini kot mitologiji, o neizbezhni pravljicharski mistifikaciji zgodovinske »resnice«, tako da je film v celoti skorajda neopazen preplet verjetnostnega realizma in psiholoshko sublimirane fantastike s satirichnimi uchinki. Kot igralec je preprichljiv s svojim enkratnim »otozhnim obrazom morskega psa« (sploshno uveljavljena oznaka za njegov »shark-eyed« lik yakuze) v nenavadni, po svoje »odshtekani« naslovni vlogi ljudskega junaka, potepuha, kockarja, maserja in »slepega samuraja« (pravzaprav anti-samuraja, t. i. ronina, kakor tudi Leonejevi in Eastwoodovi revolverashi niso pravi kavboji) s humorno-melanholichnimi prizvoki. Potepuh, cheprav zhe prileten, se za zashchito pravice znova aktivira kot nepremagljivi virtuoz mecha, ki s slepoto globlje, paranormalno, »zaumno« obchuti svet okoli sebe, zlasti pa vsak nasprotnikov gib; na koncu, ko prebivalci zakotnega mesta, ki ga je ta skrivnostni samotar osvobodil tolpe izsiljevalcev, s frenetichnim karnevalskim plesom slavijo svobodo, pa »spregleda« in avtoironichno ugotovi, da zdaj, ko spet gleda, nichesar ne vidi (ko se je bojeval kot »slep« z zaprtimi ochmi, je bil nepremagljiv, ko pa je »spregledal«, se je med povsem mirno hojo spotaknil ob kamnu). Celo lastna bleshchecha udelezhba v zgodovini za akterja ostaja »tipanje v temi«, skozi katero ritualno odmeva »shinku-giri« (shvist in udarec mecha) s prshenjem krvi v vechnem boju med dobrim in zlim, »konchna poanta« pa je nedoumljiva kot cilj, ki je nedosegljiv, a ga je vredno iskati in se zanj bojevati. Zato ishchi, Zatoichi.
PUNCHKA ZA MILIJON DOLARJEV [Million Dollar Baby, ZDA, 2004; na sporedu marec, april 2005). Zlepa ni filma, ki bi bil tako izrazito ujet v paradoks nespornega obrtnega mojstrstva in hkrati dolgochasnosti (h kateri svoje prispeva tudi »naftalinski« kvaziliterarni komentar pripovedovalca v offu), kot je ta najnovejshi in z oskarji odlikovani izdelek iz Eastwoodove rezhiserske »delavnice sanj«. Eastwood je pri svojih letih (r. San Fransisco, 1930) vsekakor obchudovanja vreden vztrajnezh, ta film pa je pravzaprav esencialni povzetek celotnega njegovega nedvomno markantnega igralsko-rezhiserskega opusa z vsemi ochitnimi odlikami in tudi z manj opaznimi »hibami«. Prve povezuje zanesljivost v obvladovanju temeljnih zahtev tradicionalne filmske obrti, druge pa se zdruzhujejo pod vprashanjem o jedru in izvirnosti njegovega avtorskega kreda. Najprej
se je v filmsko zgodovino in mitologijo zapisal kot igralec molchechega revolverasha v Leonejevih vesternih, zatem kot sodobni trdoroki (fashistoidni) policijski inshpektor »umazani Harry« z ogromnim koltom v Sieglovih trilerjih, pozneje pa se je vse bolj posvechal rezhiji na sledi obeh omenjenih rezhiserjev in tako ustvaril kakshna dva ducata filmov neenakih in vechkrat pretirano hvaljenih kvalitet (npr. napihnjeno Neoproshcheno, zgodnejshi vesterni v njegovi rezhiji so zanimivejshi). V vseh svojih rezhiserskih filmih se v bistvu tako ali drugache vrti okoli lastnega machistichnega mita, ki ga je zastavil zhe kot igralec: mit trdega chloveka dejanj, ki ve, kaj hoche, in ki to zna zanesljivo tudi dosechi. Gre za dejanja v sluzhbi dobrega, izvedba pa je vechinoma akcijsko surova in v bistvu bolj prerachunano postavljashka, kot se zdi na prvi pogled, pri chemer mu je v glavnem neznana kakrshnakoli omembe vredna sled samoironije, kakrshno pozna npr. Eastwoodov japonski »sorodnik« Kitano. Film o punchki-boksarki ima eno samo »problematichno luknjo«, a ta je tako pomembna, da celoten projekt z njo stoji in pade: iz vsebinskega zapleta se namrech reshuje z incidentom, z zlomom glavne junakinje po zahrbtnem (»kolateralnem«) udarcu, ki jo iz shportnishke hiperaktivnosti fizichno ohromi na nivo vegetiranja. S chloveshkega vidika je to seveda nadvse tragichno, pretresljivo in populistichno uchinkovito, z vidika dramatike pa deluje kot »deus ex machina«, nenadni poseg zunanje »vishje usode«, s katerim je presekan temeljni dramski konflikt, ki sicer, kolikor zheli biti avtentichen, izhaja predvsem iz neposrednih interesnih soochenj protagonistov. O mozhnostih razvijanja odnosov med trenerjem in boksarko (skrajna dvomljivost 31-letne amaterke, ki naj bi v letu in pol postala »svetovna prvakinja«.) brez tega ubijalskega incidenta je mogoche samo ugibati med poloma moshko-zhenske erotike ali nadomestne ochetovsko-deklishke naklonjenosti. Z incidentom pa »punchka« ni vech v fokusu, film se razkrije kot »egotrip« ali manipulativna zgodba o trenerju, uteleshenem v Clintu Eastwoodu osebno, o postaranem in »metaforichno transformiranem« heroju, o vase zazrtem in po sebi vrtajochem machistu, ki mora storiti zadnje odlochilno (odreshilno) dejanje v obliki »milostnega strela« ali evtanazije in potem spet (kot nekoch brezimni revolverash »s prgishchem dolarjev« ali »kavbojski Toshiro Mifune«) ponikniti v brezimnost. Ta »monumentalna« brezimnost je notranje razklan psihofizichni »monolit«: boksarski trener, ki ljubi smrad zakotnih telovadnic, samotarski poklicni perfekcionist z geslom »tough ain't enough« in z razbito druzhino (hchi mu vracha neodprta pisma), ljubitelj irske poezije, sanjajoch o kochi v gozdu, vsak dan pri mashi navzochi upornik zoper cerkveni nauk o nedotakljivosti chloveshkega zhivljenja, po prijateljevem nasvetu pa mu za slabo vest ostaja tolazhba, da je brezimnemu dekletu iz province omogochil trenutek uresnichenih sanj kot dvig iz ubijajochega povprechja v (nich manj ubijajocho) slavo »svetovnega imena«. Ponuja se mozhnost protiklerikalne, hkrati pa tudi ne najbolj »napredne« poante: boks, izrazito moshka dejavnost, ni za zhenske (»punchko« z umazanim udarcem izlochi »nasprotnica«, ki je videti bolj kot moshki). Spricho sochasnega predvajanja obeh zadevnih variant »invalidsko-upokojenskega« machizma, japonske in amerishke, bi bilo v prispodobi mogoche rechi, da se zdi zmaga tega »dvoboja« na Kitanovi strani (»po tochkah«)...
Chlovekov razvoj
Dimitrij Balashov
KAJ JE RUSIJA?
Od takrat, ko so se pojavili slovanofili in zapadniki, ostaja v sredishchu pozornosti in glavna tema sporov teh dveh smeri unikatnost Rusije med evropskimi drzhavami. Zapadniki so trdili (in trdijo tudi danes), da je Rusija ena izmed evropskih drzhav, le da je bolj primitivna in se mora uchiti od razvitih zahodnih drzhav, sprejeti mora zahodno kulturo, da bi »dohitela«, presegla svojo zaostalost itn. Slovanofili so na to odgovarjali, da ni mogoche razumeti ruske dushe, posebne zgodovinske predestinacije Rusije, ki pa so jo oni zhal videli le v duhovnih posebnostih ruske nacije, torej v nestalnih, spremenljivih pojavih, ki nimajo okusa in barve, to pa je razumljivo slabilo njihovo argumentacijo proti pritiskom zahodnega praktichnega materializma. To vprashanje o podobnosti ali nepodobnosti Rusije z zahodnimi drzhavami zachuda ni razresheno vse do danashnjih dni.
Razlogi za to so mnogoshtevilni, ne nazadnje je to realna zmaga zapadnikov nad slovanofili na prelomu 19. in 20. stoletja ali, bolj tochno, v prvih desetletjih sovjetske oblasti, ko smo se v posledicah takratnega idoliziranja Zahoda in »kulturne Nemchije« znashli ideoloshko in politichno popolnoma nepripravljeni za odpor zoper nemshko-fashistichno agresijo. Kaj nas je to stalo in koliko smo morali za to plachati - vedo vsi. Naj povemo naravnost: nori in pogubni nachrti za preusmeritev severnih rek, nepremishljeno in brezdushno razsipavanje gozdnega bogastva drzhave, drzne vashke »zdruzhitve« in ostali konjenishki jurishi na rusko poljedeljstvo (in kot posledica strm padec letin), unichenje zgodovinskih in kulturnih spomenikov ter mnogo drugega -vse to izhaja iz istega nerazumevanja (predvsem hotenega) posebnosti Rusije, njene neponovljivosti, njene temeljne drugachnosti od drzhav Zahoda, ki so jo slovanofili chutili, niso pa tega znali specificirati v tochnih, che tako rechemo, »materialnih« dokazih. Stvar je v tem, da v 19. stoletju, ko so se zacheli spori med zapadniki in slovanofili, ni bila znana ali, tochneje, ni bila raziskana (kajti nashi predniki so vsa nasha teoretichna dognanja odlichno chutili in uposhtevali pri gospodarjenju) povezanost naroda, etnosa z njegovim ozemljem, s podnebjem, z njegovim ekoloshkim okoljem. Zato so se zdeli takratnim zapadnikom izvirnost nacionalne kulture in nachini zhivljenja nebistveni, gospodarstvo pa sposobno za popolno reformo v smislu »kulturnih« zahodnih drzhav. Do izida del genialnega Vernadskega2 zhe v nashem, sovjetskem chasu in zlasti do izdaje fundamentalnega dela Leva Gumiljova3 Etnogeneza in biosfera zemlje, v katerem je bil pojem nacionalne unikatnosti prvich interpretiran materialistichno, etnos pa kot specifichen pojav prikazan v razvoju in v povezavi z njegovim okoljem, z njegovo
ekoloshko nisho, vse dotlej ni bilo mogoche presechi zahodnega, kozmopolitskega pogleda na nacijo.
Vsi pomnimo (in tega ne bomo pozabili!) tezo, ki se je trajno utrdila v literaturi, poeziji, druzhbeni misli nashe drzhave v letih 1920-30, da bodo nekoch in prav kmalu izginile vse reakcionarne nacionalne posebnosti, »minila bo plemenska sovrazhnost« (iz dolochenih razlogov so patriotizem razlagali predvsem kot povod za sovrazhnost in nich drugega!), zhivljenje in kultura in celo jezik bodo unificirani, in konchno bomo lahko »brez Rusije, brez Latvije zhiveli kot enotna chloveshka skupnost«. Shele zdaj, po izidu zgoraj omenjenega dela, lahko konchno govorimo o patriotizmu ne kot o ljubezni, vsaj skromni, do nashih dragih brez, sivih koch in ostalega, temvech kot o nujnosti, o naravnem in neodstranljivem pojavu, ki ga moramo uposhtevati, sicer bomo izgubili tako sebe kot svoje okolje ter vse te narode, katerih zgodovinska usoda je povezana z usodo Velike Rusije.
Nujno velja konchno razumeti, da smo del narave in da smo odvisni od nje prav tako, kot sami vplivamo na okolje; razumeti, da che bi bilo mozhno enotno brezlichno chloveshtvo, bi se takshno pojavilo zhe v zgodnjem paleolitiku; razumeti, da etnosi niso kaprica zgodovine, temvech naravni in neizbezhni (in nujni) nachini prilagoditve chloveshtva razlichnim ekoloshkim okoljem, oblika kulture pa je (v shirokem smislu, kamor sodi tudi graditev drzhave in tip socialnih odnosov) izraz unikatnih odnosov, praviloma najbolj idealnih za dolocheno podrochje in chloveka v njegovem okolju. Rushenje teh odnosov, nasilna »prilagoditev kulturi«, ki je tuja tako etnosu kot njegovemu okolju, se lahko koncha in se je nemalokrat zhe konchalo s popolnim izginotjem etnosa s pripadajochim okoljem vred. Naj spomnimo, da so vse pushchave na zemeljski povrshini umetnega, antropogenega porekla.
Do dandanes se ne moremo znebiti prezirnega pogleda na starodavno Rusijo, ki so nam ga vsilili pofrancozeni plemichi - zapadniki, temeljechega na zelo preprosti shemi: kar ni podobno Franciji, je nichvredno.
Stvar ni v tem, kako smo zhiveli, boljshe ali slabshe, ampak v tem, da so ljudje drugachni! Drugachna - ne pa enaka ali slabsha - je bila nasha civilizacija! Razumeti je konchno treba, da smo geografsko, ekoloshko in sploh v vsakem pogledu drugachni od zahodne Evrope! Od Zahoda nas deli nevidna, toda trmasta meja -negativna januarska izoterma.4 To mejo smo prestopili in ustvarili civilizacijo, katere unikatnost ne more biti motena brez pogubnih posledic za obstoj nacije. Negativna januarska izoterma pomeni kratko poletje ter dolgo in dezhevno vmesno obdobje. Pomeni, da je treba letino posejati, obdelati in zbrati v zelo napetih rokih brez pomochi kashne posebne toplote in rodovitnosti zemlje. Povrh vsega je zahodna Evropa lochena od Severnega ledenega morja in unichujochih severnih vetrov z nekaj varovalnimi pasovi. To so t. i. Golfstream (Zalivski tok), norveshke in shvedske gore, Alpe, Karpati, Pireneji. Za takimi gorskimi verigami, v milem podnebju, je bilo mozhno
zlahka zhiveti brez posebnih skrbi. Na vzhodu Evrope pa se vse hitro spremeni. Pochez niti enega gorskega hrbta! Ural in Jenisejske gore gredo od severa na jug ter odpirajo pot dihanju Severnega ledenega morja, ki ga Golfstream praktichno niti najmanj ne ovira. Podnebje »vzdrzhujejo« le mochvirja in gozd. Mochvirja mehchajo, uravnavajo celinske temperaturne skrajnosti, reshujejo pred sushami, v starih in tudi ne tako starih chasih so varovala pred sovrazhnikovimi vdori. Koliko nas bo stalo nashe vratolomno oponashanje Zahoda pri melioraciji, tj. izsushitvi vseh mochvirj po vrsti, pa si je tezhko celo predstavljati.5 Gozd, ki se razprostira na tisochih kilometrov, je bil nash glavni klimatski kordon. Gozdna shchetina je gasila pogubne vetrove, ohranjevala vlago, chuvala plodno zemljo pred zamrznitvijo, pred susho in vrochimi vetrovi. V nasprotju z nami so nashi predniki skrbeli za gozdove.
Poselitev je bila redka, na shirokem podrochju, vasi so bile majhne, varovane z gozdovi in mochvirji. Vendar pa redka poselitev pomeni mobilizacijske tezhave v vojnem chasu, kajti vojni pritisk na meje je konec koncev neposredno odvisen od gostote prebivalstva. Tako smo imeli na zahodu proti sebi gosto naseljene in agresivne drzhave. Osupljivo pri tem je, da smo ostali tam, kjer smo bili, ne glede na vztrajne poskuse premakniti nas na vzhod. Ostali smo na mejah starodavne Rusije, na mejah Jaroslava Modrega. Kako je to bilo mogoche?
Tu se moramo neizogibno spet posvetiti fenomenu nacionalne, prav nacionalne, svoje, unikatne kulture! Nashi predniki so izumili tak model socialne organizacije, take oblike kulturnega zhivljenja, ki so zmogle nadomestiti z vojashkega in geografskega stalishcha usodno pomanjkljivost nashe drzhave. Analizirajmo to nasho kulturo s tega zornega kota, kajti to je odgovor na vprashanje: zakaj obstajamo, kako smo prezhiveli, se ohranili, in ne le ohranili, ampak ustvarili veliko drzhavo?
Naj takoj povemo: kadar govorimo o sposobnosti ruskega chloveka za najvechje napore, ki jo je vedno dokazoval v vojnem chasu, jo najvechkrat pojasnujejo s posebnimi vojashkimi izkushnjami. To je napachno. Vojashke izkushnje ne morejo vsega naroda opremiti z vojnimi veshchinami, kajti vojne so neredne, vojaki pa pobiti v bitkah. Sposobnost ruskega chloveka za totalno mobilizacijo je bila ustvarjena, ohranjevana in vzgajana v narodu z vsakoletnim poljedeljskim ciklusom, z vsakoletnim bojem za letino. Ruski kmet poleti praktichno ni spal in je zmogel, recimo, samo sena nakositi za sedem ali sedem in pol mesecev skladishchenja! Ta zmozhnost iztisniti iz sebe vse do zadnje kaplje se je prenashala potem tudi na vojashko pripravljenost. Da pa ne bi ti ciklusi napenjanja vseh sil naroda povsem izchrpali in ga unichili, je kmet moral imeti tudi chas za oddih, in tega je imel jeseni in pozimi, pa she dobro plachilo za trud je bilo potrebno, in tudi to je imel! Kmetje starodavne Rusije pred Petrom Velikim niso zhiveli slabshe kot plemstvo in vojska; morali so imeti primerna oblachila -spomnimo se, da je pri nas vse ljudstvo pozimi hodilo v krznenih oblekah: kratek krznen plashch pri delu in plashch iz ovchjega kozhuha na poti; vsi so imeli t. i. valenke (topli shkornji iz klobuchevine), dosegljive po nizki ceni. Po domovih so stale odlichne
pechi; na sploshno je kmet imel zelo dobro domovanje, na severu zdruzheno z gospodarskimi poslopji v en sam velik kompleks.
Ruski chlovek je imel kaj braniti, in namesto da bi jo popihal v gozd ter tam chakal, da plemstvo med sabo reshuje svoje zadeve, se je odzival na vpoklice, oborozhen v hipu. V 14., 15. in 16. stoletju so Rusi v nekaj dneh lahko zbrali vojsko do 150 tisoch mozh, in to ni bila najemnishka, temvech tako rekoch prostovoljna armada, medtem ko gosto naseljena Evropa ni mogla zbrati vech kot 30-40 tisoch ljudi, mobilizacija pa je zahtevala dolge priprave in velike stroshke za drzhavno blagajno. Iz istega razloga pri nas ni bilo posebne viteshke kulture, cheprav je seveda plemishka vojska (nashi vitezi) za poldrugikrat presegala shtevilo vseh vitezov na Zahodu. V Rusiji ni bilo utrjenih gradov, ki bi varovali pred domachimi kmeti ali pred sosednim fevdalcem, kajti praviloma se sosedi niso vojskovali med sabo, s kmeti - bogatimi in svobodnimi - pa so si bili veliko blizhje kot na Zahodu. Enako so praznovali in prirejali svatbe, plemkinje so hodile na iste shode kot kmetice, peli so enake pesmi, oblachila in zhivljenjski stil - vse je bilo podobno. Povrh tega je bila narodna kultura pri nas zelo visoka, to je bil she dodaten kohezivni dejavnik med razredi. Znova naj poudarimo: ni shlo za to, da bi bilo nashe plemstvo posebno dobrosrchno ali da so se plemichem smilili muzhiki! Ko je Peter Veliki nasilno lochil vladajochi razred od ljudstva, je usmiljenje mahoma izginilo. Razlog za nekdanjo enotnost je bil v zgodovinski neizogibnosti, v tem, da bi prezhiveli in obvarovali meje redko naseljene drzhave.
Vchasih lahko slishimo in celo preberemo, da Rusom nikoli niso bile mar vojashke izgube ter da so zato zmagovali.
Che nashi predniki ne bi sposhtovali zhivljenja vsakega posameznika, bi preprosto izginili. Narodi, ki so okrozhali Rusijo, so bili shtevilchnejshi od nas. Znali smo, nauchili smo se zmagovati v bitkah praviloma z manjshimi silami. In to zahvaljujoch stanju duha v vojski, kohezivnosti, tovarishtvu in, naj dodamo, tudi dobremu orozhju. Celo v najtezhji bitki na Kulikovem polju6 nas je bilo manj kot Tatarov, skoraj poldrugikrat manj. Ko sta Hvorostinin in Vorotinski zaustavila prodor Gireja proti Moskvi, sta imela na razpolago 40 tishoch vojakov, Girej pa jih je imel 150 tisoch, pa je bil vseeno potolchen v prah. Sibirijo so kozaki osvojili z neznatnini silami. Podobno (ob mochnejshih nasprotnikih) velja za vse zmage Suvorova in sploh za vse slavne zmage ruskega orozhja, ki nikakor niso temeljile na shtevilchni premochi. Nashe plemstvo kot konjenica ni nosilo na sebi grbov in ostalih pestrobleshchechih okraskov; tudi ni imelo izoliranih bivalishch in visokouglednega kulturnega okolja (imeli pa smo umetnike kot Andrej Rubljov, ki je z umetninami »servisiral« vse ljudstvo, ves narod, ne le plemstvo!). Ali se to lahko shteje za zaostalo kulturo? Ko je Stefan Batory (1553-86, poljski kralj, udelezhenec livonijske vojne; op. pr.) prispel s stotisochglavo vojsko, najboljsho v takratni Evropi, pred Pskov, se je pokazalo, da pskovski topovi streljajo dlje, in zato dolgo ni mogel zacheti obleganja. Nad svojim topnishtvom se nismo pritozhevali niti kasneje. Topnishtvo pa je metalurgija in tezhka industrija, zato
je seveda popolnoma neumestno govoriti pri tem o nekakshni zaostalosti!
Zhiveli pa smo, da, v lesenih hishah. In pravilno smo zhiveli tako! Kajti v nashem podnebju, v mrazu in vlagi, kaj bi bilo lahko bolj blagodejno? Celo na toplem Zahodu je cele viteshke druzhine razjedala tuberkoloza...
Toda vrnimo se spet k vojashko-politichni zgodovini nashe drzhave. Na teh ogromnih in redko poseljenih prostranstvih je bila v interesu obrambe nujna dobro delujocha skupna uprava, obenem z blagohotnim vladanjem narodom, s katerimi so skupaj ali zraven njih zhiveli Rusi. In tu je zanimivo, kaj so ustvarili! Ustvarili so civilizacijo brez ozkega nacionalistichnega shopirjenja, civilizacijo, v kateri so bili praktichno in po zakonih vsi narodi enakopravni... Naj spomnim, da so bile po zavzetju Kazana vsemu premaganemu tatarskemu plemstvu podarjene vse pravice ruskega plemstva. Vse to je koristno vedeti tudi v nashih dneh...
1	BALASHOV Dimitrij Mihajlovich (1927-2001), ruski pisatelj, folklorist, v njegovih delih se koncept zgodovinske variantnosti opira na svobodo nravstvenega izbora.
2	VERNADSKI Vladimir Ivanovich (1863-1945), ruski prirodoslovec, mislec, akademik. Utemeljitelj cele vrste sodobnih znanosti o Zemlji - geokemije, biogeokemije, radiogeologije, hidrogeologije in dr. Ustanovitelj mnogih znanstvenih shol. Njegove ideje so odigrale kljuchno vlogo pri oblikovanju sodobne znanstvene podobe sveta. V sredishchu njegovih naravoznanstvenih in filozofskih interesov je bila elaboracija celostnega uchenja o biosferi, o zhivi snovi, ki tvori zemeljsko atmosfero, in o evoluciji biosfere v noosfero, v kateri chlovekov razum in dejavnost ter znanstvena misel postajajo odlochilni dejavnik razvoja, sila z mochnim uchinkom na naravo, primerljivim z geoloshkimi procesi. Nauk Vernadskega o odnosih med naravo in druzhbo je mochno vplival na oblikovanje sodobne ekoloshke zavesti. Prispeval je k misli ruskega kozmizma, ki se je opirala na idejo notranje enotnosti chloveshtva in kosmosa.
3	GUMILJOV Lev Nikolajevich (1912-92), ruski zgodovinar, geograf, doktor zgodovinskih in geografskih znanosti, akademik. Sin pesnikov N. Gumiljova in Ane Ahmatove. Avtor nauka o chloveshtvu in etnosih kot biosocialnih kategorijah; raziskoval je bioenergetsko dominanto (imenoval jo je »pasionarnost«). V 1930-50. letih je bil v zaporu vsega skupaj 17 let. (Glej tudi: Lev Nikolajevich Gumiljov, Etnos, sistemska znanost, pasionarnost Revija SRP 53/54,145; Lev Gumiljov, Petrovska legenda /Ob 300-letnici Sankt Peterburga/ Rev SRP 57/58, 181.)
4	chrta na zemljevidu, ki vezhe tochke z enako temperaturo.
5	siloviti pozhari v okolici Moskve avgusta-septembra letos (2002), ko je gorela shota, so »lepa« ilustracija lahkomiselnega in nesmotrnega odnosa do izsushevanja mochvirij.
6	Kulikovska bitka med ruskimi polki z velikim knezom Dimitrijem Donskim na chelu in vojsko krimskega kana Mamaja 8. septembra 1380. V bitki so sodelovali vojaki mnogih ruskih knezhevin. Tatari so bili porazheni. Najnovesha zgodovinska dognanja (V. Kozhinov) preprichljivo povezujejo s to bitko rimskega papezha, ki je z Mamajem »komuniciral« prek beneshkih trgovcev in Litvancev; slednji bi morali skupaj z Mamajevimi enotami udariti po Rusih, vendar je litovski poveljnik »nenadejano« zamudil na zachetek bitke. Rimski papezh je, po vsem sodech, nachrtoval napad na Rusijo iz dveh smeri. Namen tega vdora ni bil vojashki plen, ki je sicer poleg davka predvsem zanimal Tatare in Mongole, ampak okupacija Rusije. Rusi, zavedajoch se tega, so se borili silovito. Krimski Tatari nimajo nich opraviti t. i. Zlato hordo, mongolsko drzhavo, s katero so bili Rusi v svojevrstnih zaveznishkih odnosih.
(Op. prev.)
Za zgodovinski spomin
Bogdan Novak
NA ZACHETKU JE BILA BESEDA ...
Pa smo tam! Slovenski jezik je opravil svojo vlogo v zgodovini in je postal odvechen, zato je tik pred izumrtjem. Nekateri kljub temu she zhivijo v zmotnem preprichanju, da je jezik izrazno sredstvo, orodje kulture in znanosti. Pri tem so celo tako nesramni, da se sklicujejo na svetopisemski citat: Na zachetku je bila beseda. Morda, a zhe kratek preklop na drugi program nacionalne televizije, ki prenasha seje drzhavnega zbora, jih strezni v spoznanju, da je nekdo ponaredil Sveto pismo in iz njega izbrisal nadaljevanje tega stavka. Nekoch je namrech pisalo v njem: Na zachetku je bila beseda, potem pa samo she chvekanje.
Slovenski jezik, tako kot vsi drugi jeziki, ni bil nikoli namenjen kulturi in znanosti, sporazumevanju med ljudmi, pach pa politichnim in ekonomskim interesom ter lochevanju ljudi.
Da ni res? Od kod pa izvira slovenski knjizhni jezik? Iz brizhinskih spomenikov. Ti niso nastali iz kakshne kulturne potrebe, ampak iz politichne. Zapisali so jih nekje na prelomu 10. in 11. stoletja za potrebe freisinshkega shkofa Abrahama, ki je bil dezhelni gospod tudi Shkofje Loke, Kanalske doline in Koroshke. Med svojimi popotovanji po teh podlozhnih slovenskih dezhelah je potreboval besedila v slovenskem jeziku, ki so spodbujala nemshchine neuke slovenske kmete k pokori (2. spomenik) in k sploshni spovedi pred njihovim gospodom (1. in 3. spomenik). Bila so hkrati razlaga, katerih grehov se je treba varovati in kako je treba zhiveti, da si vshechen Bogu in gospodarju.
Kjer je shkof Abraham zasejal hudichevo seme slovenskega jezika, tam je nadaljeval oche knjizhne slovenshchine Primozh Trubar v 16. stoletju. Tudi njemu je bila slovenshchina le politichno orozhje, s pomochjo katerega je shiril svojo protestantsko vero.
Taka je slovenshchina ostala skozi ves chas slovenskega narodnostnega prebujanja. Orozhje, s katerim so narodni buditelji razshirjali misel o tem, da Slovenci potrebujemo svojo drzhavo. Temelj drzhavnosti je bil po njihovem jezik. Da je to zgodovinska zmota, dokazujejo Velika Britanija, ZDA, Avstralija, delno Kanada in she katera drzhava, kjer ljudje pretezhno govorijo angleshchino, a so vsaka zase samostojna drzhava. Che pogledamo she podrobneje: v ZDA govorijo angleshko, shpansko, shpangleshko, mnoge indijanske jezike in she katerega, pa so kljub jezikovni neenotnosti ena drzhava. Skup jih drzhijo politichni in gospodarski interesi, ne pa nekakshna kultura in jezik!
Jezik je she vedno ostajal predmet politike. Slovenski misijonar shkof Friderik Irenej Baraga je v 19. stoletju odshel shirit vero med Indijance v polnochni Ameriki. Prva stvar, ki jo je naredil, je bila ta, da je Indijancem napisal slovnico in slovar chipevskega jezika ter vech nabozhnih knjig v indijanskih jezikih. Tudi on je vedel, da je jezik politichno orozhje za shirjenje vere in cerkvene mochi, ne za pisanje prazne in brezbozhne knjizhevnosti oziroma za tako imenovano kulturo. Tega se je zavedal tudi Napoleon, ki je med okupacijo slovenskih ozemelj dovolil javno rabo slovenskega jezika in spodbujal slovenski preporod, zaradi chesar mu je nesrechni Valentin Vodnik zapel odo Ilirija ozhivljena. Seveda so Avstrijci, ki so se zavedali, da je kultura sovrazhnica druzhbe, saj uporablja jezik za orozhje prav tako brez pomislekov kot politika, Vodnika upokojili takoj po odhodu Francozov. Zaman je nato Vodnik cvilil v naslednji odi o Iliriji ozhivljeni, da bi se prikupil Avstrijcem. Moral je ostati v penziji, da je bil do smrti zgled drugim od drzhave subvencioniranim kulturnikom, da se z jezikom ne gre igrati, ker je nevarno orozhje. Ponavljanje zgodovine je prav dolgochasno. Italijani so na ozemljih, po katerih so stegovali svoje prste, preganjali slovenski jezik, Madzhari so z zloglasnim sholskim zakonom ob koncu 19. stoletja v Prekmurju prepovedali javno rabo prekmurshchine (ki je bila tedaj samostojen knjizhni jezik, soroden slovenshchini), prav tako so slovensko besedo preganjali Avstrijci na Koroshkem, enako pochenjo ti okupatorji she danes v obmejnih obmochjih s Slovenijo. Vsi se namrech zavedajo, da je beseda kot sredstvo kulture le krinka za politichni boj.
Tudi Mussolini in Hitler sta se zavedala pomena maternega jezika okupiranih dezhel kot politichnega sredstva. Oba sta med okupacijo dovolila Slovencem tiskanje knjig in chasopisov v slovenshchini, da sta lahko shirila fashizem in nacizem. Hitler je bil celo prvi, ki je Albancem dovolil albanshchino v chasopisih in sholah ter s tem za vedno zasadil nozh v srbski in makedonski hrbet, danes pa vidimo, kam je to pripeljalo. Mimogrede: tako Mussolini kakor Hitler sta se v toliki meri zavedala pomena slovenskega jezika kot politichnega orozhja, da so knjige lahko celo pod njuno strahovlado izhajale neobdavchene.
Povojna komunistichna oblast je ostala na istih okopih. Knjige so izhajale neobdavchene, slovenski jezik je bil pod budnim nadzorom oblasti kot nevarno politichno orozhje. Kdor ga je prevech stegnil, so zgodaj zjutraj pridrveli ponj mozhje v usnjenih plashchih, poskakali iz avtomobila in nesrechnika odpeljali na izlet v neznano, s katerega se jih je vrnilo le malo.
Poznejshi socialistichni rezhim je nadaljeval enako. Knjig ni obdavcheval, slovenski jezik pa je zachel spreminjati v novorek, nekakshno politichno latovshchino, ki je bila razumljiva le posvechenim. Hkrati je pustil pesnikom in pisateljem, da so se igrali z jezikom in si domishljali, kako zhivijo v svobodni dezheli jezikovne domishljije. No, tu je bivsha oblast naredila napako. Da bi lazhje vladala Jugoslaviji, je skushala s tako imenovanimi enotnimi jedri zjedriti razlichne jugoslovanske jezike v enega samega.
Tedaj so se tudi pesniki in pisatelji mochneje zavedeli, da je slovenshchina orozhje, in z njim so izborili slovensko samostojnost in drzhavnost.
Nenadoma smo se znashli v praznem prostoru. Tisochletne sanje Slovencev so uresnichene. Imamo svoboden jezik in svobodno drzhavo. Drzhavo so osvojili politikanti in slovenski jezik jim je nenadoma postal odvech. Kdo pa ga sploh she potrebuje? Ni le odvech, temvech je celo motech. Kaj bi pa radi ti kulturniki? Pasli bi se v drzhavnih jaslih kot nekoch? Medtem ko ni dovolj denarja za nujno potrebne operacijske mize, kaj shele za operacije, za penzije, za poslanske plache, za razvoj gospodarstva, ki se dushi v davkih?
Hkrati tudi novi drzhavniki niso pozabili na resnico, da je jezik politichno orozhje. Za zachetek so obdavchili knjigo s 5%, nato z 8% davka. Kulturi so eldeesovci humano usmerjenega in globoko chutechega premiera Drnovshka pokazali zobe. Naredili so tisto, chesar se ni drznil noben okupator in ne najtemnejshi rezhim. Na Janshevih okopih so po preizkushenih zgodovinskih receptih nadaljevali tam, kjer se je nehal antikulturni Rop, in zacheli so osvajati drugo za drugo trdnjave slovenskega jezika: chasopise, radio, televizijo, zalozhbe. Madzharski sholski zakon je zamenjal Grimsov zakon o RTV. V chasopisih, na RTV in v zalozhbah potekajo zamenjave urednikov in nadzornih svetov. Knjige so postale nepotrebno trzhno blago. Trditev, da ni enako delati chevlje kot pisati knjige, je zachetnik davchnih reform Kranjc razglasil za populizem in demagogijo. Njegov naslednik Da-mi-ja-ne grozi knjigi z 20% enotnega davka.
To niti ni usodno. Kdo pa sploh she potrebuje slovensko knjigo? Slovenska beletristichna knjiga, ki ni kuharica in ne pishe o svetem Gralu in drugih novodobnih duhovnostih, najde le nekaj sto kupcev. Poleg tega vsi trije deli Gospodarja prstanov v angleshchini stanejo toliko kot prvi del te trilogije v slovenshchini. She tisti redki mladi, ki sploh kaj berejo poleg strokovne literature in Direkta, gledajo skozi rachunalnishka okna in mulijo travo na angleshkih pashnikih. Vse druge zanimata samo she denar in seks, kajti z denarjem se pride do seksa, s seksom do denarja in krog je sklenjen.
Drzhavni zbor mora sprejeti samo she Mrkaichev zakon o nepotrebnosti slovenskega jezika in kulture. Slovenski jezik bomo pokopali z velikim pompom na drzhavne stroshke, pri chemer bomo vsi pretakali krokodilje solze. Ob vzglavje mu bomo posadili brizhinske spomenike. Naj mu bo zemljica lahka! Konchalo se bo torej tam, kjer se je zachelo, in tudi ta hudichev krog bo sklenjen. Kajti tako Boga kot hudicha upodabljamo po chloveshki podobi, zato ju je tako tezhko lochiti. She posebej, che nimash vere v materni jezik in kulturo.
Gornji chlanek sem nekje na zachetku leta pred mednarodnim dnem materinshchine poslal Sobotni prilogi Dela. Ker po lepem chasu ni bil objavljen, sem poklical tedaj she urednika Ervina Hladnika Milharchicha in ga pobaral o usodi chlanka. Da nima
pojma, kaj je s chlankom, mi je rekel in obljubil, da bo ugotovil, nato me bo she isti dan poklical. Chez shtirinajst dni sem ga spet poklical in vprashal, kako se je odlochil. Odgovor je bil enak: ugotovil bo in me she isti dan poklical. Seveda me ni in chez chas sem ga poklical she v tretje. Spet se je zachel izmikati, nakar sem mu rekel, da bodiva odrasla, in naj mi pove, da chlanka ne bo objavil, da ga bom lahko poslal kam drugam. Zdaj je rekel, naj ga raje poshljem kam drugam.
Mislil sem, da imam kot pisatelj pravico povedati kaj o slovenskem jeziku in kako vidim obnashanje nashe oblasti (tako prejshnje kot zdajshnje) do njega. A ochitno je Milharchich menil, da te pravice do izrazhanja mnenja v Delu nimam. Pozneje so Ervina odstavili kot urednika. A glej ga, zlomka, berem obshiren pogovor z njim v Mladini (sht. 25., 17. 6. 2006), kjer Ervin tarna, da so mu zadnjich v Delu vrgli ven chlanek. To da se mu je prej zgodilo v komunistichnih osemdesetih letih. In potem odgovarja v Mladini:
»Politika v samem izhodishchu ogrozha svobodo medijev. Vprashanje je, kako radikalno in nachrtno se tega loti. Zdajshnja slovenska vlada je do medijev razpolozhena fundamentalistichno. Svoboda izrazhanja pa ni nekaj, kar bi ti kdo dal ali kdo vzel. Ni privilegij. To je nekaj, kar je tvoje. Pravica do izrazhanja je pravica, ki jo imash. To ne velja samo za novinarja v razviti demokraciji. Tudi v nedemokratichni druzhbi imash pravico do izrazhanja, lahko je krshena, a je tvoja.« In potem she pove, da se shirjenje polja svobode izrazhanja spreminja v nasproten proces: »Pri Delu in nacionalni televiziji.«
Vse to podpishem, kar je povedal Ervin Hladnik Milharchich. A zakaj je temu krchenju svobode izrazhanja pri Delu sluzhil prav on? Zakaj ni dovolil svobode izrazhanja meni? Na to ve odgovor le on. Sam vem le eno: dobro je, da so Ervina odzhagali, ker je bil slab urednik. Je odlichen pisec, to je neshtetokrat dokazal. Ko pa je bilo treba v praksi uresnichevati teorijo o svobodi izrazhanja, je pogorel do konca. Zhe ob tako nedolzhnem chlanku, kot je moj.
***
A zgodbe she ni konec. Ker sem trmast, sem nato maja poslal Delu za prilogo pp 29, se pravi za pisma bralcev v Sobotni prilogi, naslednje pismo:
»Svoboda je nacheta«
Drushtvo novinarjev Slovenije je ob mednarodnem dnevu tiska objavilo v Delu izjavo, chesh da je v Sloveniji svoboda medijev nacheta, s tem pa tudi temelji demokratichne ureditve v drzhavi. Osebno mislim, da DNS nima moralne pravice za tako izjavo, ne glede na to, ali je izjavo sprejela ozka interesna skupina v drushtvu ali ima shirsho podporo chlanstva, o chemer je javno podvomil tudi urednik Maga dr. Markesh v
odmevih na TVS 1 (3. 5. 2006).
Zakaj jim odrekam to moralno pravico? Zato, ker je upravni odbor DNS leta 1983 kot ustanovitelj Pavlihe razreshil mene kot njegovega odgovornega urednika, s chimer je povzrochil tudi propad edinega humoristichnega in satirichnega lista v Sloveniji. Vodstvo drushtva bi me moralo braniti pred politichnimi pritiski, ki so omejevali svobodo govora v tisku, a je pokleknilo in me nezakonito, samovoljno razreshilo v nasprotju s pravili drushtva in takratno zakonodajo, cheprav je bila proti temu vechina chlanov drushtva, kot je pokazala razprava v novinarskih aktivih. S tem je na DNS ostal grd nemoralni madezh. (Za tiste, ki imajo slab spomin ali so bili tedaj premladi, je cela afera dosegljiva na spletu pod 'revija srp, knjizhnica, Pavlihova fracha'). Po osamosvojitvi in spremembi druzhbenega rezhima se DNS nikoli ni javno opredelilo do te nezakonite razreshitve, niti je ni obsodilo in se opravichilo tako meni kot urednishtvu chasopisa Pavlihe ter delavcem ChP Pavlihe, ki jim je s to razreshitvijo in posledichno ukinitvijo lista prizadejalo veliko gmotno shkodo. Zadnja leta sem DNS na to vechkrat opozoril, med drugim na obchnem zboru DNS v Kopru, ko mi je takratni predsednik DNS Maksimovich odvrnil, naj pisno zaprosim drushtvo za opravichilo! Pozneje sem na ta neresheni problem po telefonu vechkrat opozoril novega predsednika Repovzha, ki mi je obljubil, da se bodo o tem v DNS pogovorili. Rezultat njihovega pogovora je bil porazen in kompromisarski. Ob stoletnici drushtva, na katero so me povabili, so v pregledu zgodovine drushtva omenili tudi mene in Pavliho, pri chemer so z iztrganim citatom svojega tedanjega chastnega razsodishcha poudarili, kot da me je razsodishche takrat branilo. Navedli so prazno floskulo razsodishcha, da je treba o vlogi humorja in satire v druzhbi spregovoriti shirshe na kakshnem posvetu. Namesto opravichila sem dobil novo klofuto: DNS se je poskushalo oprati v javnosti s potvorbo resnice, da je bilo videti, kot da me je takrat chastno branilo pred politiko (oziroma pred svojim upravnim odborom, ki je bil hlapec politike).
DNS ni nikoli razchistilo s svojo preteklostjo. Nasprotno, v njenem upravnem odboru so tudi po osamosvojitvi drushtveno delo vodili she naprej preverjeni kadri preteklega rezhima, celo na predsednishkem mestu je sedel chlovek, ki je bil v osemdesetih letih sovrazhno nastrojen do Pavlihe. Ochitno imajo ti fosilni kadri she vedno tako velik vpliv v DNS, da drushtvo ne zmore obrachunati s svojo preteklostjo. Dokler tega ne bo storilo, mu odrekam moralno pravico, da govori o svobodi tiska, o demokraciji druzhbe in podobnem. To pravico bo znova pridobilo shele takrat, ko bo nedvoumno javno obsodilo nezakonito ravnanje UO DNS v primeru Pavlihe ter izrazilo obzhalovanje in se opravichilo meni, urednishtvu Pavlihe in delavcem ChP Pavlihe.
Morala je nacheta, gospe novinarke in gospodje novinarji. O svobodi pa kdaj drugich. Bogdan Novak, Ljubljana
Tudi na objavo tega pisma sem chakal zaman. Ker me je zanimalo, ali sem zdaj spet kot v starih dobrih komunistichnih chasih ne le nezazhelen avtor v Delu, ampak celo nimam vech pravice ugovarjati objavljenim chlankom v pismih bralcev, sem poslal novemu uredniku Dela, gospodu Petru Janchichu, naslednje pismo:
Sposhtovani,
na zachetku leta sem pred svetovnim dnevom materinshchine poslal Sobotni prilogi vashega chasnika prispevek z naslovom Na zachetku je bila beseda. Ker ni bil objavljen, sem klical gospoda Milharchicha in vprashal, kaj je s chlankom. Odvrnil mi je, da bo she isti dan pogledal chlanek in mi odgovoril. Ko odgovora ni bilo, sem ga chez chas znova poklical in dobil isti odgovor, da mi bo odgovoril she pred koncem dneva. Nich. Klical sem ga she tretjich in ko mi je skushal znova prodati isto floskulo, sem ga prekinil in mu rekel, naj mi raje reche, da chlanka ne bo objavil, ne pa da se otrochje izmotava. Potem je nekako izjecljal, da bi bilo res bolje, che bi poskusil z objavo kje drugje.
Seveda se mi zdi nenavadno, da ne morem objaviti v Delu svojih pogledov na jezik in kulturno politiko. Po drugi strani sprejemam odlochitev urednika, da prispevek objavi ali ne. Vsekakor pa je slab urednik, kdor se takole poniglavo izmotava, ne da bi mi pojasnil svoje razloge, zakaj ne namerava objaviti mojega chlanka. (Prilagam vam kopijo chlanka).
Vsekakor mi ne gre za to, da bi zdaj brcal odstavljenega konja, a zhal se zgodba nadaljuje. 4. 5. letos sem za pp 29 poslal svoj kratek odmev na sporochilo DNS Svoboda je nacheta, objavljeno v Delu. Danes vidim, da ni bil objavljen. (Prilagam vam kopijo tudi tega pisma).
Zaradi obojega me zanima, ali sem zdaj v Delu nezazhelen avtor celo v pismih bralcev. Osebno mislim, da se odprtost nekega chasnika kazhe v tem, da objavlja tudi mnenja, s katerimi se sicer morda ne strinja. Vsaj v pismih bralcev, che so zhe druge strani rezervirane za posvechene avtorje.
Brez zamere in lep pozdrav. Bogdan Novak
Seveda nisem od gospoda Janchicha nikoli prejel odgovora. V veliki vnemi preurejanja Dela (skupaj z Jakom Koprivcem et consortes, kot sem razbral iz Mladine, kar mi vse pove, saj iste sorte tichi skup letijo) pach nima chasa za take malenkosti. Ali kot pravi kitajski pregovor: Noge v blatu, nos visoko v zraku.
Ampak vsa ta kronika naj ostane zapisana za zgodovinski spomin.
Lucijan Vuga
DIVJE BABE
(I)
DIVJE BABE - NAJSTAREJSHA PISHCHAL NA SVETU
Pred leti, natanchneje 1995, je vzbudila svetovno senzacijo vest, da so arheologi med izkopavanji visoko nad dolino reke Idrijce nashli nenavadno obdelano votlo kost z luknjicami, kar naj bi spominjalo na pastirsko pishchalko in s tem najstarejsho pishchal na svetu. Vechletna izkopavanja so potekala pod vodstvom strokovnjakov Ivana Turka in Janeza Dirjeca z Inshtituta za arheologijo, oddelka Znanstveno-raziskovalnega sredishcha Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Dognana starost pishchali je 45.000 let in jo pripisujejo po vsej verjetnosti neandertalcu. Kdo pa so bili neandertalci?
To je izumrla vrsta predhodnikov sedanjega chloveka v ledeni dobi, ki je zhivela pred 130.000 in 40.000 leti. Redki menijo, da le niso povsem izginili in da je nekaj njihovih genov tudi v danashnjem chloveku, vendar vechina odlochno zatrjuje, da je bila prav genska nekompatibilnost kriva, da ni prishlo do meshanja in je naprednejsha chloveshka vrsta prevladala. Tudi che je prihajalo do spolnih stikov ali celo do morebitnih otrok, naj ti ne bi bili plodni; v omejenem obsegu se to tudi danes dogaja med razlichnimi rasami. Ali je bil neandertalec res manj inteligenten od sodobnega chlovega, je vprashanje, ki razdvaja znanstveni svet. Prav odkritje pishchalke rabi nekaterim kot dodaten dokaz o njegovi vishji kulturi od domnevane. Tudi jamske risbe niso vse od sodobnega chloveka, a prav slikarstvo je ena najpomembnejshih chlovekovih intelektualnih sposobnosti ne le zaradi nachina izrazhanja avtorjevih misli in obchutij, ampak tudi zaradi dojemanja gledalcev, saj terja dolochene psiholoshke predstavne zmozhnosti. In ne nazadnje je slikarstvo zachetek pismenstva, saj se je prvo neverbalno obchevanje zachelo s slikami, ki so ponazarjale neko sporochilo; od koder tod razvoj k bolj abstraktni uporabi znakov za zloge ali glasove; seveda si tudi o razvoju pisave niso vsi edini, kako naj bi potekalo, toda ne oziraje se na to, gre za »risanje«. Sledov neandertalca je veliko v zahodni, srednji in vzhodni Evropi, v severni Afriki in v velikem delu Azije; ker pa so ga prvich identificirali v dolini Neandertal pri Düsseldorfu v zahodni Nemchiji, kjer so odkopali lobanje in okostja, so po tem kraju poimenovali celotno vrsto. V nashi blizhini je leta 1899 Dragutin Gorjanovich-Kramberger, profesor na zagrebshki univerzi, nashel fosilne ostanke desetih neandertalcev v Krapini v Hrvashkem Zagorju v votlini Hushnjakov breg, zraven pa so nabrali she nekaj sto kosti izumrlih zhivali, iz chesar je bilo mogoche dolochiti ne le takratno zhivalstvo,
marvech tudi nachin prehranjevanja. Ni manjkalo tudi nekaj sto primerkov drobnega orodja iz starejshe kamene dobe, ki je rabilo temu prachloveku; to so ostri, toda kratki in shiroki kremenchevi odkrushki za strgala, nozhe, vrtala razlichnih, dasi she surovih oblik; in neandertalec je zhe poznal ogenj, hranil se je v prvi vrsti z zhivalskim mesom in s plodovi. Po rasti je bil majhen, s podolgovato lobanjo, poshevnim in nizkim chelom ter z mochno shtrlechimi ochesnimi loki in s krepko razvitimi deli obraza okrog cheljusti, toda z manjsho brado. Ker se leseni deli praviloma niso ohranili, razen delov kopij, bolj sklepajo, kje vse je uporabljal to gradivo. V Posochju so v Divjih babah zhiveli v srednjem paleolitiku (starjesha kamena doba, mousterien) pred 115.000 in 35.000 leti, slednje je nizhja spodnja meja, ki jo obichajno slishimo, kdaj naj bi ta neandertalska chloveshka vrsta izumrla. Za njim (seveda ne gre za ostro lochnico, kot zhe recheno, sta obe vrsti zhiveli kar dolgo druga ob drugi, verjetno v konkurenchnih odnosih, vsaj glede lova in nabiralnishtva) je nastopil Homo sapeins sapiens, anatomsko povsem sodoben chlovek, to je bilo v Evropi in Sloveniji obdobje poznega paleolitika pred 40.000 in 30.000. Poleg kamnitega orodja mu je prishla prav tudi kost, kar je videti na konicah kopij, zlasti znane so najdbe iz Potochke zijalke, a nashli so jih tudi v Divjih babah, in prav to je tisto, kar ohranja dvom, ali je to neandertalcheva zapushchina ali pa so bili jamski prebivalci prej eni in potem drugi. Sodobni chlovek je izpopolnil izdelavo kamnitega orodja in orozhja, njegovi kremenchevi odkrushki so dolgi in tanki, razlichnih velikosti, s katerimi je bilo mogoche natanchnejshe delo. Prve najobsezhnejshe in poglobljene raziskave tega obdobja so opravili na najdishchih v francoskem Aurignacu, zato obdobje poimenujejo aurignacien. Divje babe I sodijo v ta chas in so tudi najzanimivejshi del tega kompleksa, ki je hkrati najpomembnejshe paleolitsko nahajalishche v celotnem predalpskem loku za obdobje pred 100.000 in 30.000 leti. V razlichnih plasteh so odkopali veliko kamnitega in koshchenega orodja, ostanke vech kot dvajsetih ognjishch ter na kupe zhivalskih kosti in zob, pretezhno jamskega medveda, ki se je pozimi zatekal v jame, kjer so ga lovci pokonchali in pojedli. Kosti so nalashch prelomljene, saj je bil mozek za takratne ljudi ne le poslastica, ampak tudi najizdatnejsha hrana. V jamskem okolju so nashli tudi ostanke tedanjega rastlinstva, kar je omogochilo obnoviti takratne podnebne razmere ledene dobe.
Pishchal so preslikali tudi z radiokarbonskim postopkom, tako da o starosti ni velikih dvomov. Vech polemik je bilo, ali so luknjice na kosti posledica namernega vrtanja ali le odtis zob kakshne zhivali, morebiti hijene ali kar jamskega medveda. Ker so natanchno mikroskopsko pregledali izvrtine, od katerih sta dve dobro ohranjeni, dve pa le delno, so postavili domnevo, da je neandertalec vrtal s kolkom enoletnega medvedka. Izkopali so ga dva metra pod tlemi zraven enega od ognjishch. Vsekakor so neandertalci govorili, in che so dolga tisochletja zhiveli v stiku z danashnjim chlovekom, je povsem logichno sklepati, da je prihajalo ne le do sposojanja besed, ampak tudi do drugih jezikovnih kontaminacij. Tudi najhujshi sovrazhniki se
morajo kdaj pa kdaj pogovarjati, toda domnevati smemo, da med vrstama le niso bili zgolj napeti in sovrazhni odnosi. Morda jih je kdaj povezovala nuja za prezhivetje, tega si ni tezhko predstavljati v tistih trdih ledenodobnih chasih. Posamezne skupine lovcev so mogoche sklepale zachasna ali daljsha zaveznishtva pri skupnem lovu ali drugih podvigih; ni izkljucheno, da je kdaj pa kdaj prevladalo racionalno spoznanje, da je manj shkode sodelovati, kakor pa se medsebojno pokonchevati. A tudi bolj chloveshke, recimo, intimnejshe zadeve so zblizhevale dva spola ali morebiti otrochad, saj ne moremo pripisati primitivnemu chloveku, da je bil povsem brez chustev, pa najsi so bila ta she tako skromna in nerazvita.
Kako pa je klimatsko videti Evropa ob zadnji poledenitvi, v mlajshem pleistocenu? Pleistocen je geoloshka doba, ki se je zachela pred dvema milijonoma let in konchala pred deset tisoch leti, ko se je z neolitikom in ugodnejshimi podnebnimi razmerami zachel pravi razvoj sodobnega chloveka.
Povzeto po: Atlas sveta, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1979, str. 24
Vidimo, da je bilo ob koncu pleistocena pred 25.000 leti kopno do sredine Jadranskega morja in ga je prekrival goz listavcev, v danashnjem Trzhashkem zalivu pa so rastli iglavci, prav tako tudi v Padski nizhini. Chrno morje in Kaspijsko morje sta takrat bili velikanski pleistocenski jezeri, med seboj povezani severno od Kavkaza. Po vsej dolzhini ozemlja nekdanje Jugoslavije, prav tako vzdolzh Apeninskega polotoka in na pretezhnem delu centralne ter severne Evrope je bila tundra. Po Panonski nizhini se je raztezala stepa s puhlico, povezana z obshirnimi vzhodnimi stepami nad Chrnim
morjem in Kaspijskim morjem, kar je omogochalo tako zhivalim kakor ljudem gibanje po dokaj ugodnem terenu. Ochitno je bil pretezhni del priobalnega ozemlja Sredozemlja primeren za zhivljenje, medtem ko so v notranjosti Evrope vladale tezhje razmere.
Temu klimatsko surovemu obdobju je po neolitiku sledil mezolitik, srednja kamena doba, nekako med 8.000 in 5.000 pr.n.sht., ko je bilo podnebje skoraj enako danashnjemu, s tem, da najnovejsha raziskovanja opozarjajo na verjetnost, da je prishlo okoli 3000 pr.n.sht. do ponovne zachasne ohladitve, kar je povzrochilo dolochene premike ljudstev, katerih obseg in posledice pa nam niso povsem jasne. Glede datacij posameznih obdobij obstajajo med strokovnjaki razlike; zlasti glede mezolitika, ki ga nekateri pogojno ali sploh ne uposhtevajo. Zvechine shteje neolitik od 10.000 let pr.n.sht., mezolitik pa potiskajo bolj proti koncu paleolitika. Ledena doba se je konchala, postajalo je chedalje topleje, toda obenem vse tezhje za chloveka, ki ga je umikanje velike zverjadi proti severu ali celo njeno iztrebljenje zaradi pretiranega lova postavilo pred nove izzive, moral je iznajti nove nachine pridobivanja hrane, dolgotrajno sledenje tropom zhivali in vrachanje na juzhnejsha izhodishcha ali pa postopno selitev z druzhinami vred proti severu. Toda mesa je bilo vedno manj, treba je bilo posechi po manjshi divjadi in pticah, iznajti lov z zankami in pastmi, saj je bilo treba naloviti vechje shtevilo zhivali, to je jemalo vech chasa in terjalo vechji napor, jesti je bilo treba tudi hrano, ki dotlej ni bila v navadi: ribe, mehkuzhce ipd. In ne nazadnje rastline in njihove plodove. Postopoma in pochasi so se kopichila spoznanja in izkushnje o zhivinoreji in poljedelstvu. Chloveku se je pridruzhil pes. Obdelavo kamna je izpopolnil. Zakaj je iz tega obdobja toliko chlovekovih bivalishch v srednjem hribovju, ni povsem jasno. Nekateri menijo, da so se takrat ledeniki zhe toliko otalili, da so bile zhe tudi nizhje gore kopne in je chlovek pach shel za plenom. Drugi pravijo, da so v alpskih dolinah she ostali tisochletni ledeniki (eden takih poslednjih je bil v zatrepu za vasjo Volche pri Tolminu) in se je prej stopil led po strmalih, zato je bilo chloveku tam na voljo znosnejshe okolje. Nenavadno je, da v nashih krajih za zdaj ni veliko najdb iz tega obdobja! Nekaj so nashli na pobochjih Krna pri planini Kashina ter pod Mrzlim vrhom ob stajah Pretovch, s chimer je vzplamtelo upanje, da bo morda she kaj sledilo. Obakrat je prishlo na dan ne prav dobro obdelano kamnito orodje iz domachega kremena, ki pa mu niso mogli dolochiti natanchnejshe starosti. Arehologi pravijo, da je bilo doslej premalo raziskav!
In konchno smo na prehodu iz kamene dobe v bronasto dobo, ki jo imenujejo doba prave revolucije, cheprav celotni neolitik 10.000 let pr.n.sht. oznachujejo s pojmom ''neolitska revolucija'', ki je prinesla razvoj poljedelstva in metalurgijo. Zachela se je doba hitrega kulturnega vzpona chloveshtva. V neolitiku med 7. in 3. tisochletjem pr.n.sht. se je razmahnilo udomachevanje zhivali (poleg psa she drobnica, govedo in svinje), veliko vechji donos zhita in jechmena ter strochnic (graha, boba) je omogochal shranjevanje vishkov hrane. Izpopolnilo se je loncharstvo, kamnito orodje je zglajeno
in lepo oblikovano. Tudi za ta chas imamo kaj malo pokazati v Posochju, saj gre le za posamichne najdbe. Tudi tej skromni beri naj bi botrovala le nezadostna raziskanost ozemlja.
In naposled bakrena in bronasta doba. Najstarejshe slovenske najdbe, sekire, izvirajo iz 5. tisochletja pr.n.sht., medtem ko se je obdelava bakra tod razshirila v 3. tisochletju pr.n.sht. Surovino za to so zhe tedaj chrpali nad Cerknim, v Shebreljah in Sovodnjah. Toda neolitska nahajalishcha so osredotochena ob spodnjem toku reke Vipave, torej zhe na ravnini, kjer se je mogoche tudi preprichati, da je ves ta chas she vedno prevladujoch kamen tudi pri obdelavi kovin. Bronasta doba se je raztegnila do 2. tisochletja pr.n.sht., ko se zachne v srednji bronasti dobi med 1550 in 1300 pr.n.sht. na Krasu in v Istri obdobje gradishch, kashtelirjev, ki traja vse do zhelezne dobe 500 pr.n.sht. Celotno to obdobje pa je she najbolj predmet zholchnih razprav, katerih osrednja tema je preseljevanje ljudstev, vdori z vzhoda itd., kar naj bi potrjeval spremenjen nachin pokopa in upepeljevanje, kasneje razshirjeno po vsej Evropi od Chrnega morja do Atlantika.
V bronasti dobi so naseljevali predvsem vrhove vzpetin in se obdajali z utrjenimi obzidji, to je znachilno predvsem za Istro in Kras, medtem ko je notranjost - Posochje, Benechijo in Furlanijo - mogoche jemati kot razshirjeni prostor tega pojava. Za pososhka gradishcha je znachilna prilagojena tehnika obrambnih polozhajev, saj so mogli izbirati take lege, kjer je dajala naravna oblikovanost s strmimi pobochji, stenami in prepadi sama po sebi zadostno varnost in je bilo potrebno utrjevati le dostopne poti ali kvechjemu eno stran gradishcha. V spodnjem Posochju so najznachilnejsha gradishcha na Vipavskem, zlasti pod Nanosom, kjer vodijo poti proti prelazu Razdrto, podobno je pod Chavnom proti prelazu na Colu, koder je tudi kasneje vodila slovita rimska cesta prek Hrushice - Ad Pirum in naprej do Emone. In ne nazadnje je celotno juzhno pobochje Trnovske planote posejano z lokacijami, ki prichajo, da so se she dolgo v srednji vek (tudi v chasu vdorov Turkov) tja zatekali ljudje, ko so po dolini divjale vojske. Na drugi strani pa se zachenjajo obronki in sam Kras, kjer je prav tako obilica arheoloshkih tochk, od katerih so nekatere she povsem neraziskane.
V nadaljevanju: Megaliti, gradishcha - kashtelirji
Iz zgodovinskega spomina
Branko J. Hribovshek
IMENI RAETIA IN SCHWYZ
Imeni Raetia in Schwyz izhajata iz prvobitnih verstev. Ime Raetia izhaja iz kulta Velike Matere in ime Schwyz iz kultov svetlobe - sonca, meseca in zvezd. Sredishche svetlobnih kultov je bila kotlina Schwyza, ki je tvorila z okolishkimi gorami velikanski naravni »Stonehenge«. Iz imena Raetia je izpeljano tudi ime Germani. V tem delu bomo raziskali prvobitni pomen obeh imen. Jezikoslovne podatke, ki so bili doslej sistematichno in kategorichno, namerno ali pa iz neznanja izpushcheni, bomo posebej uposhtevali.
Obe imeni sta bili pogosto etimoloshko raziskovani. Razlage so bile odsev znanja -tako jezikoslovnega kakor tudi zgodovinskega - njihove dobe. Pokazali bomo, da so dosedanje razlage nezadostne in bomo nashe podprli z najnovejshimi zgodovinskimi odkritji. Metode glasovnih premikov ne bomo uporabljali in tako bomo zapustili tudi dosedanje jezikoslovne meje. Imen ne bomo prevajali. Poslovenjena imena bomo uporabili samo, che ne bodo pripeljala do zmot. Latinska imena pa bomo uporabili v izvirni obliki.
Osnove in metoda
Z zgodovinskega vidika bomo uposhtevali paleolitsko teorijo kontinuitete izvora Indoevropejcev [1]. Ta teorija je v shirshem smislu in brez protislovja odpravila probleme izvora in razvoja Indoevropejcev - probleme, ki so tezhili vse dosedanje predpostavke [2]. Za nas so vazhne naslednje ugotovitve:
-	Sedanji narodi zhive na podrochjih, na katerih so se razvijali od paleolitske dobe. Izjeme so razmeroma manjshi kasnejshi premiki; vechinoma na mejnih podrochjih. Tako podrochje so Alpe, kjer se srechujejo vse velike indoevropske jezikovne druzhine.
-	Ohranitev je jezikovni zakon in sprememba je izjema.
-	V Evropi sta indoevropska in ugrofinska jezikovna druzhina navzochi od paleolitiske dobe.
-	Praslovanska jezikovna osnova je bila v Evropi obsezhna in navzocha vse od paleolitskih zachetkov.
-	Prakelti in Pragermani so bili potomci ribishkih kultur, ki so se bile razshirile od zahoda proti vzhodu.
Glasovni premik je bil zelo uspeshen v jezikoslovnem raziskovanju razvoja indoevropskih korenov, vendar pa je pogosto zmoten zaradi neprilagodljive sheme [3]. Na ta nachin le sami zgradimo besedne korene in so torej umetni. Temu se bomo v
nashem delu izognili. Prav tako ne bo imel za nas posebne veljave niti pojem razlike med besedo, besedno podstavo in besednim korenom.
Nasprotno pa so sanskrt, slovenshchina, angleshchina, nemshchina itd. »resnichni«, obstojajochi jeziki. Sanskrt je star nekaj tisochletij in je zaradi tega najbolj podoben domnevnemu indoevropskemu jeziku ali prajezikom. Dokazano je, da je slovenshchina zelo stara [4,5] in da si s sanskrtom deli pogosto v skoraj isti ali rahlo spremenjeni obliki veliko besed (odvisno od vira do 30% [6]) s skoraj istim ali podobnim pomenom. Slovenshchino lahko zato uporabimo kot »merilo« ali pa »vzorec« za razvoj neke besede in njenega pomena. Pomena slovenshchine pri pojasnjevanju alpskih krajevnih imen ne moremo zanikati [6]. Sicer pa bo za nas odlochilna skupna indoevropska dedishchina. Iskali bomo besedne korene, njihove ustrezne pomene kakor tudi pomen njihovih zlozhenk v sanskrtu ter pomen slovenskih sorodnic in njihovih miselnih povezav. Podali bomo nekaj nemshkih sorodnic, prevodov v angleshchino in ob prilozhnosti tudi v nemshchino. Popazili bomo na mozhnost spremembe pomena z enakozvochnicami ali napachnega pomena zaradi blizuzvochnic kakor tudi na primere sopomenk, ki so bile zaradi tega mogoche napachno prevedene.
Nadalje bomo uposhtevali tudi stalnost imen. Celo nasha osebna imena lahko sledimo brez posebnega napora skozi stoletja ali celo tisochletja. Pri imenih so glasovne spremembe manj izrazite kot pri navadnih besedah. Beseda, ki postane ime, izgubi svoj vsebinski pomen ali veljavo - uporabljamo jo za oznako nechesa posameznega kljub temu, da mogoche obstaja v vech primerkih (npr. vech oseb z istim imenom) - in to samo v razmerju do oznachenega. Najvech glasovnih sprememb povzrocha prevzem imena v tuj jezik. To je posebej znachilno za imena krajev. Zaradi tega so glasovna pravila za imena manj uporabna, mogoche celo popolnoma neprimerna. Imena ostanejo vechinoma podobna svojemu izvoru.
Najstarejshe razlichice imena Raetia
Reitija ali Rehtia — je ime venetske boginje; odvisno od razlag chrk ali znakov v napisih na glinenih ploshchicah. Nekateri jezikoslovci jih razlagajo kot shajnatej reitijai (dajalnik; sijajni Rejtiji) [6], ali sahnateh rehtiiah (ozdravljujocha Rehtia) [7]; atestinske ploshchice ES 64, Este [Ateste], tavolette alfabetiche, 5. in 6. stoletje pr. Kr., Rimljani so jo latinizirali kot Rectia.
Raeticam (prid.), Raetes, in Retico—raetsko [vino], Reti, in ime gore, lat. po Marcus Porcius Cato Maior (234-149 pr. Kr.), Polybios iz Megalopolisa (2. stol. pr. Kr.), Marcus Tullius Cicero (106-43 pr. Kr.), Marcus Iunianus Iustinus (2. stol. ), Pompeius Trogus (1. stol. pr. Kr.), Quintus Horatius Flaccus (65-8 pr. Kr.), Strabon od Amaseie (63 pr. Kr. - 20), Titus Livius, Publius Ovidius Naso (43 pr. Kr. - 18), Plinius Secundus Maior (23 - 79), Pomponius Mela (43), primerjaj pregled v [8].
Raetia (Rhaetia) — ime rimske province; prvikrat omenjeno pri Marcusu Velleiusu Paterculusu [9], pribl 19 pr. Kr.
Raetovarri, Raetobarii — alemansko pleme [10] na Bavarskem, ochitno posmehljivo
ime, ki pomeni retski barbari ali bedaki (lat. vari - bedak, butec).
Retra, Rhetra, Rethra — ime luzhishkega svetishcha (Luzhica, Lausitz), posvechenega
boginji Zhivi, boginji plodnosti in pomladi. Cesar Otto I. je pozhgal Retro (955), o tem
porochajo kronisti Thitmar von Merseburg (1008-1018) [11], Adam von Bremen in
Helmond.
V retskih napisih, ki jih hranijo v muzeju v Estah, se nahajajo naslednje besede: RITANIM, RITAL, RITIEI, REITEMU, RITIEM, RITAMNE Prevedene so kot spreganje glagola loviti in - REITEMU - lovcu (daj.) [6]. Napisi so vrezani na jelenove rogove, kar potrjuje pravilnost prevoda. Vsekakor pa je dovoljena domneva, cheprav malo verjetna, da je morda beseda REITE(MU) retska samooznaka, ki nima nichesar skupnega z lovom. Napis ne bi bil s tem manj jasen ali vazhen, mogoche bi bil celo bolj pomemben. Sicer pa za nashe nadaljnje razlage to ni pomembno.
Sedanja imena
Rätia, Rhaetia, Raetia — po latinskem izvirniku domovina Retoromanov v Graubündnu,
Räticon —	gorska skupina v vzhodnih Alpah,
Resia, Reschen —	vas na reschenskem prehodu na juzhnem Tirolskem,
Rezija, Resia (it) —	ali »rezijska Slovenija«, dolina in potok v Italiji, ki meji na Slovenijo
v Julijcih, domovina rezijskih Slovencev, Retra —	ime antichnega slovanskega svetishcha, ki se je nekoch nahajalo
v dezheli Mecklenburg-Vorpommern (Pomorjansko) v Nemchiji, Ries [Nördlinger] —	pokrajina na Bavarskem, baje poimenovana po Raetovariih.
Ta imena so prezhivela velika zgodovinska obdobja, med sabo so razmeroma oddaljena v zgodovinskem in v zemljepisnem smislu. Toda niso po nakljuchju enaka ali podobna, kakor tudi niso neodvisna, temvech imajo isto poreklo. Kaj podpira to trditev?
-	Reitija je bila venetska boginja - Veneti (Venedi, Venethi, Venadi ali Ouenedai -omenjajo jih Plinius starejshi, Tacitus in Ptolomeus iz Aleksandrije) so zhiveli od severne Italije do Baltika, od Bretanje do Chrnega morja [6], in to dejstvo pojasnjuje zemljepisno razshirjenost imena.
-	Reti, Rimljani so jih oznachevali kot etrushchanske potomce, kot »narod« ali »pleme« istega jezika. S tem so jih postavili v venetsko dezhelo, ker so bili Veneti severni sosedje Etrushchanov - in ta venetska zveza je danes priznana.
-	Rimljani so prevzeli ime Raetes od skupine sosednjih narodov in so ga obdrzhali.
-	Ime Raetes zelo verjetno izhaja iz samooznake.
-	Provinca Raetia (Prima in Secunda) je bila skozi stoletja del rimskega imperija [8]; ime (Prima) je nadomestilo shele v poznem srednjem veku ime Graubünden - tako si nepretrgoma sledijo imena Raetia, Rätia ali Rhaetia.
-	Ime Rezija ali Resia izhaja iz rimske Raetie - dolina, potok in vas, vse to se nahaja na mejah (na alpskih prehodih).
-	Potomci Venetov so Slovani [6], tako polabski Slovani kakor tudi Slovenci - iz tega sledi tudi neprekinjenost imena Retra, Rezija ali Resia.
-	Venetska Reitija izhaja iz chasov pred rimskim imperijem in ta ni nikdar segal do Pomorjanskega, pokrajine, ki je prvotno imela slovanske prebivalce. Rimljani niso imeli kulta Reijtije in ga tudi niso shirili. Bogove so prirejali lastnemu panteonu in jim dajali latinska imena. Za Reitijo niso imeli lastnega »ustreznega« boga in so zato ime latinizirali v Rectio.
-	Indoevropsko poreklo poganskih ver in kultov potrjuje skupni izvor obeh kultov, kulta Reitije in kulta Retre-Zhive. Reitijaje zelo staro izvirno bozhanstvo, enako tudi Retra-Zhiva. Oba kulta sta dejansko istovetna [6]. Skozi stoletja je kult Reitije postal kult Zhive, ime Retra pa je ostalo bolj kot ime svetishcha.
Kaj pa govori proti?
-	Znanstveniki si niso edini o poreklu Retov [6]. Domnevajo indoevropsko poreklo ali pa indoevropeizacijo zaradi keltske asimilacije. Trdijo, da so Reti razlichna plemena [8], ki so jih Rimljani imenovali s skupnim imenom.
-	Imena, che je predindoevropsko, ni mogoche razlozhiti.
-	Potomci Venetov niso Slovani [2]; ime nekega starejshega naroda so sosedje uporabili za Slovane (razlaga na osnovi teorije o selitvi narodov).
-	Reti so bili samo neko lokalno pleme, imeni Rezija in Resia (kakor tudi »germanizirana« imena) sta skupnega porekla, luzhishka Retra pa je samo nakljuchje.
-	Kako so se Reti imenovali sami, ni znano. Razlage so nesmiselne, che je ime tujega porekla.
-	Rimljani so trdili, da so Reti dobili ime po svojem vodji Raetusu [8].
Reti kot "narod"
V kronikah antichnih piscev povzrochajo navidezno najvechjo zmeshnjavo protislovja v zvezi z retskimi sorodniki. Iz tega sledi, da so se bili Reti zagotovo "etnichno" bistveno razlikovali od Rimljanov in Grkov [12].
Celotna problematika retskih »sorodnikov« in temu ustreznih »narodov« v antichni literaturi vodi, povrshno gledano, le k nasprotujochima si reshitvama: ali antichni avtorji niso imeli o njih nikakrshnih zanesljivih podatkov in so bolj ugibali ali pa so imeli vsi prav.
Druga mozhnost velja le v primeru, che je bila opazna povezanost med »narodi«, ki so jih shteli za retske sorodnike. Vsi ti »narodi« so zhiveli v razlichnih, obsezhnih pokrajinah, zato ochitno ostane le jezikovna sorodnost, ki so jo lahko slishali drugache govorechi Italiki in Grki. To postavko je podal in potrdil zhe Jordanes (okrog 551) [13], ki je Liburne, Rete in Venete imel za Ilirce, Slovane (Sclavini) in Ante pa za Venete, torej tudi za
Ilirce. Njegov sodobnik Jona Bobbiensis (543-615) je porochal enako - Veneti se imenujejo tudi Slovani (Sclavi) [14]. Iz tega lahko sklepamo, da je v antiki »etnichno« dokaj izenacheno prebivalstvo zelo dolgo bivalo na razsezhnem podrochju, tochno tako, kot sledi iz teorije paleolitske kontinuitete.
Ob mnogih »narodih« (razprava o definiciji naroda, etnichne skupine itd. je zunaj meja nashega dela, zato uporabljamo preproste, ne popolnoma razjasnjene pojme), ki jih nashtevajo antichni avtorji, moramo uposhtevati, da drugo reshitev podpirajo she naslednja dejstva:
-	Mnoge »narode« so navajali v zelo dolgem obdobju.
-	Antichni avtorji so imeli zelo omejene podatke drug o drugem, podobno velja tudi za njihova dela.
-	Gostota prebivalstva je bila tako nizka, da je vsak »narod« shtel najvech nekaj tisoch dush [15].
-	Pravzaprav imamo opravka le z nekoliko druzhinskih zvez, mogoche najvech z nekaj plemeni in ne z narodi, ki naj bi imeli razlichne jezike.
-	»Politichne« stranke so dejansko sestavljali razbojniki, plenilci in oborozhene tolpe; to so bili pogosto »etnichni« tujci, ki so gospodarili nad prebivalstvom kot »elita«, podjarmljeni »narod« pa so poimenovali po teh gospodarjih.
-	Antichni avtorji so pogosto razshirili etnichno ime dalech chez dejanske meje, kakor pochnejo tudi she sedanji zgodovinarji v sluzhbi svojih gospodarjev.
-	Antichni avtorji so bili chlani »elit«.
Zato bomo ostali pri Venetih in njihovih sorodnikih Retih, pri tem dokazanem prebivalstvu velikega dela antichne »divje« Evrope.
Ime Raetia - trenutno veljavne postavke
Trenutno priznana etimologija imena Raetia domneva, da je keltska beseda rajt ali rait, ki pomeni gorsko dezhelo, koren imena [16]. Reti naj bi bili gorski prebivalci, ki zhivijo predvsem od zhivinoreje. To seveda nasprotuje dejstvu, da so plug izumili Reti - k temu se bomo vrnili kasneje. Nasprotno lahko sklepamo tudi iz rimskih porochil, ki hvalijo visoko kakovost retskih vin. Obe dejstvi dokazujeta, da so Reti imeli visoko razvito poljedelstvo. Rimski avtorji tudi porochajo, da so Galci pregnali Rete v gore, kjer so jih, kot pravijo sedanji zgodovinarji, kasneje asimilirali Kelti [8]. Keltska etimologija imena je zato protislovna sama sebi.
V Strabonovem porochilu o Paflagoniji sta med nashtetimi imeni tudi Aeniates in Rhatotes. Obe naj bi bili vzporednici imen Rhaetia in Aenus (Inn). Ime Rhaetia naj bi izviralo iz akadskega ratum, aramejskega rahat (reka, vodni tok) [17]. Tudi slovenski rahot, grohotje pogosto hidronim, npr. Rohot, Rohat itd. [18]. O zavrzheni domnevi semitskega porekla Retov glej [8].
Te etimologije domnevajo, da je ime Raetia prvobitno toponim. Reti naj bi bili tako rekoch poimenovani po njihovi domovini. To bi tudi pomenilo, da gre za tuje poimenovanje, cheprav po lastnem imenu njihove retske domovine.
Ime Raetia - najstarejshi primeri
Najstarejshe sporocheno ime je Reitija in zadnje je Retra. Obe razlichici sta zhenski in se nanashata na boginjo, ki so jo chastili Veneti in zato zagotovo tudi Reti, pa tudi luzhishka plemena v svetishchu Retri kot boginjo Zhivo. Luzhishka boginja je bila po porochilih dejansko boginja plodnosti [11].
Uposhtevajoch podzavestne psihichne arhetipe [19] in najstarejshe verske predstave, je bil kult Velike Matere kot simbol plodnosti in prvobitne roditeljice vsesploshen. Velika Mati je lahko dobrohotna kot tudi unichevalna, njej pripada zemlja z obdelanimi polji, ona prezhivlja, shchiti in je Pramati chloveshtva. Reitijo lahko brez dvoma poistovetimo z dobrohotno Veliko Materjo, z arhetipom v Neumannovem smislu [19].
Ime Raetia - sorodne besede Kje lahko zachnemo?
Najbolj zanesljivo je, che uposhtevamo ime Reitija z napisov iz Est [6] kot najblizhje izvirnemu imenu, in da je bila Reitija Velika Mati, boginja plodnosti, roditeljica, zashchitnica in rednica.
Za pojasnitev bomo izbrali nekaj besed, njihove sorodnice - glasovne in pomenske -
kakor tudi njihov pomen v sanskrtu.
Uposhtevali bomo naslednje podobne besedne korene [20]:
raj, rat, ret, rod, rja, rt
Najbolj zanimiv je seveda ret. V sanskrtskem slovarju najdemo [21]: reta, retra — seme
Ostale besede (ne bomo jih posamezno nashtevali; glej sanskrtski slovar), ki vsebujejo isti koren, imajo pomen: zaploditi, oploditi, spocheti potomstvo itd. V primeri z Reitija imamo slovenska glagola - rediti in roditi. Iz njiju izhajajoche besede reja, *redija, *rodija [24] so pomensko in glasovno zelo podobne imenu Reitija. Tudi besede reta, rejta, resheto (sito) - kot orodje za lochitev semena od otrob - in resa lahko razlagamo s sanskrtskim korenom reta.
Primerjajmo she nekaj besed (glasovne veljave zapisa glej v [21]), ob katerih navajamo tudi angleshke prevode.
Te besede nashtevamo, da bi pokazali she globljo pomensko sorodnost s prej omenjenim korenom. Vse verjetno izhajajo iz neke prabesede, iz prvobitnega pojma o rojstvu, ploditvi, plodnosti, potomstvu, razmnozhevanju ipd.
sanskrt slovensko prajan rojen rata [imetij rad
prevod iz slovenshchine
to be born
to be fond of (nem. gern haben)
rodha	roditi	to bear
		(nem. gebären)
sRjati	reja	breeding
SRSTi	rasti	to grow
prevod iz sanskrta
to be born, produced, begotten etc. rojen, narejen, spochet, itd.
to like, to be fond of, pleased, amused, gratified; fond or enamored of, devoted or attached or addicted or disposed; imeti rad, zadovoljen, hvalezhen, zaljubljen, odvisen, razpolozhen k ... to bear, sprouting, growing; roditi, brsteti, rasti
breeding, create, produce, beget, make; narediti, reja, proizvajati, spocheti, to grow production, procreation, creation; razmnozhevanje, stvarjenjerasti, proizvajati.
Razlage
Koren imena Velike Matere Reitije je sanskrtska beseda za seme. Plod Velike Matere
je tudi njeno seme, so njeni potomci, njeni otroci in tako tudi njen »narod« ter njeni
chastilci - Reti. To vodi k razlagi:
Reti - potomci ?
Reti - Reitijini chastilci ?
Prvo poimenovanje zveni kot samooznaka. Reitijini chastilcije bolj podobno tujemu poimenovanju, z morebitno izjemo v smislu pravih vernikov Reitije. To poimenovanje delno podpira dejstvo, da se ime prvotno pojavlja v venetskih napisih in da so bili Veneti blizhji sorodniki Retov. Veneti so morda imeli, mogoche zaradi etrushchanskega vpliva - kakor tudi kasneje Rimljani - bolj razvite verske pojme kot Reti. Reitijini chastilci lahko potem razlagamo kot pravoverni, kot ortodoksni. Zato lahko postavimo naslednja para simbolichnih vprashanj:
Reti - potomci ? Reti - pravoverni ?
(bolj povezano s samooznako) Reti - Reitijini potomci ? Reti - Reitijini chastilci ? (bolj povezano s tujo oznako)
Latinske besede [25,26]
latinsko	prevod
germen -mis germino -are
zarodek, poganjek, sorodnik poganjati, brsteti
Ime Germani je mozhno razlagati kot latinski prevod imena Reti, potomci. Taka razlaga je tudi zemljepisno upravichena - Germani je bil skupen naziv za prebivalstvo vzhodno od Rena [25,27,28]. Tako dobimo jasen odgovor na vprashanje o izvoru [27,28]
imena Germani. Ironija zgodovine je, da je izvor imena Germani tuji naziv za prebivalce praslovanskega porekla [29]. Iz sanskrtskega korena [21]:
sledi:
Reti - govorechi ?
Gornji primer ima globlji pomen, kot pa je videti na prvi pogled. Pojavlja se v razlichnih oblikah.
Glagolu govoriti ustreza vseslovanski glagol sloviti. Danes velja, da je iz tega glagola nastalo ime Slovani. Zelo verjetno pa je ravno nasprotno - sloviti - slovansko govorechi - izhaja iz glagola slaviti kot samooznaka Slaveni. Izvirni pomen naj bi tako bil pravoverni [30]. Sodobna vzporednica je pravoslavni - ortodoksni. Ime Deutsch in nemshki glagol deuten (tolmachiti, razlozhiti) [31] imata isti koren, katerega izvirni pomen je vsi ali pa ljudje. Ali lahko ime Deutsch razlagamo kot razumljivo govorechi? Razlozhiti, tolmachiti pomeni napraviti vsem razumljivo ali v moderni nemshchini "volkisch machen" [32]. Za Slovane so - Nemci - nemi. V rezijskem narechju najdemo (rezijsko) [33]:
rezijsko slov. narechno slovensko angleshko rumunit romonit	govoriti to speak
Sanskrtski koren [21]:
sanskrt slovensko prevod iz slovenshchine prevod iz sanskrta ru	rukati,	to roar	to roar, bellow, howl, yelp, cry aloud;
Ru velja kot koren besede rumor itd. in tako tudi glagola rumunit. V skladu s prejshnjimi primeri je mozhna tudi drugachna razlaga:
Rimljani (Romani) - so romansko govorechi, to je tisti, ki romonijo. Ta beseda je bila mogoche novo nadomestilo za istopomensko besedo sloviti. Ta zamenjava je mogoche posledica rimskega vpliva, nadomestilo za glagol govoriti, kakor so ga uporabljali v shirshem smislu.
Pompeus Trogus, Marc Iunianus Iustinus in Titus Livius so imeli Rete za etrushchanske potomce [8]. Primeri nekaj etrushchanskih besed [34]:
etrushchansko slovensko prevod iz slovenshchine prevod iz sanskrta
rath,	rech, stvar thing, matter, (case) sacred thing sveta rech (zadeva)
ratum (latinizirano?)	according to law (adj) v skladu z zakonom
So te besede tudi povezane z imenom Raetia? Boginja Reitija, sveta, vsa svetost izhaja iz nje in ona je tudi zakon - taka razlaga je mozhna. Dalje sledi:
sanskrt slovensko prevod iz slovenshchine reT rechi	to say
[govoriti] (nem. sagen)
prevod iz sanskrta
to say, to speak, to ask, request
rechi, govoriti, vprashati, zahtevati
[rjuti, rjoveti]
rjoveti, lajati, tuliti, bevskati, glasno krichati
Reti - tisti, ki zhivijo v skladu s svetim zakonom ? kar ustreza pravovernim. She nekaj o Etrushchanih:
Etrushchanska [35] samooznaka je bila Rasna, Rasenna ali Raseni [6,36]. Ime naj bi
izhajalo iz imena nekega poglavarja. Koren ras- v imenu Rasenna, akadsko rashu
pomeni poglavar, vodja ali poveljujochi. V etrushchanskih napisih naj bi koren ras- tudi
pomenil poveljujochi ali vodja [17,18].
Kljub temu domnevamo indoevropsko poreklo imena.
Sanskrtski koren [21]:
sanskrt slovensko prevod iz slovenshchine prevod iz sanskrta ras, rAs, hreshchati, to creak, to chatter,	roar, yell, cry, sound
rAsa, rasana ragljati, rezhati to scold	rjovenje, krik, glas
Poglejmo she podobne korene v Sanskrtu:
sanskrt slovensko prevod iz slovenshchine prevod iz sanskrta ras, rasA, rosa, rositi dew, soft rain	liquid or fluid (body), essence,
rasanA, rasana	marrow, the tongue (as the organ of
taste), taste, flavor; tekochina.., jezik
Skoraj enakozvochna asociativna zveza jezika z glasom je ochitna: Raseni - tisti ki tvorijo glasove z jezikom - to je govorechi. Morda kot zamenjava za vodjo, mogoche tudi kot - poglavar, ki ima besedo, ki govori v imenu vseh? Za sklep o govorjenju in reku v poimenovanju »narodov« omenimo she, da grshki barbar (barbaros), tj. Negrk, tujec, divjak itd. [37,38]), pomeni blebetajoch - in podobno je bil Tatar za Mongole - jecljach [25]. In za sedaj she zadnja razlichica:
V skladu z galskim jezikom naj bi bil pomen imena Veneti - priljubljeni. To ustreza korenu ven v sanskrtu [21, 25], kar nas spomni na prej omenjeno besedo v sanskrtu -rata ( [imeti] rad ) [21]. Iz tega bi sledilo: Reti - priljubljeni ?
Izvor imen kazhe, da razlikovanje na sebe, svojo druzhino, nashe sorodnike, nash rod, nashe pleme in na ljudi, kijih razumemo ali pa ne, ki so iste vere ali pa ne, obstaja od prazachetkov, in to lahko izsledimo iz imen. Tezhko je ugotoviti, katero ime je samooznaka, katero je tuja oznaka in katero od njiju je ostalo ohranjeno v zgodovini. Zelo verjetno so samooznake najbolj dolgozhivecha imena. Druga se lahko takoj izgubijo z zgodovinskimi preobrati. Ime Raetia je ostalo ohranjeno tisochletja, ime Germani pa se je izgubilo s propadom rimskega imperija [39]. Pomenske vzporednice, miselne povezanke, delno sopomenke: govorechi, rumunit, sloviti, deuten in protipomenke:
Nemec, Barbar (blebetach), Tatar (jecljach) -
so jasno razvidne. Poimenovanje tisti, ki zhivijo v skladu s svetim zakonom lahko razlagamo kot pravoverni ali kot ljudje prave vere. To je tudi vzporednica v poimenovanju in je pravzaprav konvergenca pojmov v imenu. Poimenovanje priljubljeni lahko razlagamo v smislu prijatelji, znanci kot nasprotje sovrazhniku, tujcu. V tem primeru pa je verjetno le nakljuchje.
Ime Raetia - sklep
Ime Raetia najbolj verjetno izhaja iz imena boginje Reitije, ki je boginja plodnosti, simbol rodovitnosti. Razlichica z govorechimi in podobno pravzaprav ni dejanska alternativa. Zaradi stikov s tuje govorechimi je morda samo dodatna lastna oznaka. Z nashtetimi vzporednicami lahko to oznako shtejemo kot vsesploshno - je prapojem lastne oznake - oznake, ki zapushcha podrochje plemena in obsezhe tudi »etnichne« sorodnike dalech stran.
Tako lahko sklenemo, da je pokrajina Raetia poimenovana po Retih, ime Reti pa izvira iz imena boginje Reitije v smislu potomci - rod, to danes imenujemo narod, torej kar je bilo narojeno.
Dodatno o retski dedishchini
Kako razlagamo slovensko ralo, plug in orati ? Dosedanja razlage kazhejo prvobitno in primerno simbolichno, s sejanjem pa tudi dejansko oplojevanje prsti. Primerjajmo tudi besedo ratar, toda ne hrvashki ali srbski rat, ratnik, ki sta sorodna sanskrtskemu korenu rti (napad) [6,21]. Slovensko [iz]ruti, ruvati, rovati; iz tega izhajajochi besedi rovte (shvicarski Ruti) in rune nista ali pa sta manj sorodni prej omenjenemu. Plinij Starejshi porocha, da so Reti izumili plug. Latinizirana retska beseda je ploum, plovum. Zelo verjetno je to edina retska beseda, che ne uposhtevamo latinizacije, katere pomen ni sporen. Osnova je sanskrtska beseda [21]:
sanskrt slovensko prevod iz slovenshchine prevod iz sanskrta plava	plava plavati [he, she, it] swims to swim swimming;
pluti, ploviti to swim [boat], to float plavajoch
Pluzhno rezilo je kot plavut, ki pluje ali pluzhi skozi prst in pushcha brazdo kakor plovilo za
seboj. Sorodnost z besedo polje bi bila mozhna.
Poglejmo she, kako je z Nordlingerovim Riesom. Sanskrtski koren [21]:
sanskrt slovensko	prevod iz slovenshchine prevod iz sanskrta
riS	rezati	to cut	to injure, hurt, harm, destroy, ruin
risati	to draw	raniti, poshkodovati, unichiti
risba	drawing
ris	magic circle
Iz tega izhaja tudi nemshki ritzen, Ritze, reissen (zarezati, zreza, raztrgati). Ries ustreza slovenskemu risu, kar je tudi zemljepisno pravilen opis.
Reti in Germani
Zakaj naj bi Rimljani imeli dve imeni - Raetes in Germani - za iste ljudi? Ime Raetes je nekaj stoletij, morda tisochletij starejshe kot Germani in je prishlo prek Venetov in Etrushchanov k Rimljanom. Germani so zhiveli med Reti in Rimljani. Polibius iz Megalopolisa [8] porocha, da je retska in vindelicijska domovina severno od Venetov in Etrushchanov. Rimljani, pravzaprav rimski legionarji so prishli v neposreden stik z Reti med svojimi osvajalnimi vojnami. O tem pricha rimska vojna propaganda s porochili (Marcus Tullius Cicero, Cassius Dio Cocceianus [8]).
Zaradi tesnejshih stikov in spoznavanja so ime Raetes (mogoche celo v retski obliki) rimski vojaki (Gaius Iulius Caesar: De bellum Gallicum) prevedli v Germani. Razlog za to je bilo mogoche obichajno zasmehovanje sovrazhnika s ponizhujochimi nazivi. Vzrok za dvojno ime bi potemtakem bila civilna in vojashka raba. Prevod so uporabljali tudi za narode, sorodne Retom, ki pa so bili razmeroma bolj oddaljeni in tuji Rimljanom. Kasneje, ko so jih osvojili in vkljuchili v rimski imperij, so jih tako tudi posamichno poimenovali. Na ta nachin so Reti obdrzhali svoje ime in dobili ime svoje province. Poimenovanje z Germani so Rimljani na shiroko uporabljali in so ga razshirili na narode zunaj meja imperija. To potrjuje dejstvo, da je bilo ime Germani zemljepisno-politichna rimska oznaka za vse narode vzhodno od Rena, kakor je veljalo poimenovanje Galli za narode zahodno od Rena; tidve imeni po svojem pomenu nikakor nista bili »etnichni« [28].
Ime Schwyz skozi zgodovino
Ime SuitteSjje pisno prvich omenjeno v dokumentu, ki se nanasha na lastnishtvo samostana Einsiedeln, napisanem 14. avgusta 972 v samostanu St. Gallen v imenu cesarja Otta II. Druge, kasnejshe razlichice imena so: Swites, Svites, Suytes, Shwitz, Schwytz, Switz, Zwiz, Swiz, Sweitz, Sweytz... itd. Trdijo, da je ime predalemansko in bi moralo biti bistveno starejshe kakor omenjeni dokument. Odlichen pregled dosedanjih razlag se nahaja pri V. Weiblu [40]. Sedaj veljavna [40] razlaga imena Schwyz izhaja iz indoevropskega korena:
indoevropsko slovensko	angleshko
*sueid-	svetlikati, lesketati, bleshchati [se] to glitter, to shine
*sueit-	zhgati, zagoreti, goreti	to burn
Ta koren je soroden germanski besedi *swipan, toda njegov izvor je v keltskem deblu *sveit-os, *svet-os, je romaniziran v *sved-osin je nato postal visokostaronemshki swit-es. Beseda naj bi pomenila jaso, gozdno chistino, rovte ali krchevino.
Drugo izhodishche je iz indoevropskega: indoevropsko slovensko	angleshko
*sueit-	svit, svetloba	light
V neki drugi razlichici je navzoch indoevropski *svit kot koren [41]. Razlaga je jasna, toda obstaja nekaj ugovorov:
-	Mogoche se motimo, toda obstaja vtis, da so pomen jasa, gozdna chistina ipd. izbrali najprej, potem pa so naredili she izpeljavo imena.
-	Pomen imena je zelo vsakdanji - kot npr. Riitti, Feld itd.; to so zelo pogosta imena. Nahajajo se v jeziku danashnjih prebivalcev in so nastala v chasu rasti danashnjega prebivalstva.
-	V preteklosti je bilo zelo veliko jas in krchevin, toda ime Schwyz je resnichno edinstveno in njegova sedanja razlaga ni zadovoljiva.
-	Razlichne oblike tega imena in popolna izguba prvotnega pomena kazhejo, da je njegov izvor v tujem jeziku.
-	Razlichice druzhinskega imena Schwizer, Schwitzer, Schwitter, Sutter prav tako potrjujejo tujejezichni izvor prvotnega imena.
-	Besede oznachene z * so hipoteticne, umetne besede, v skladu s pravili glasovnih premikov izpeljane iz hipotetichnih jezikov. Ti jeziki pa so izpeljani iz sodobnih jezikov, ki nimajo nichesar skupnega z imenom.
-	Prehod iz indoevropskega jezika prek keltskega in romanskega v staro visoko nemshchino je zelo dvomljiv, ker ni bil ohranjen prvotni pomen imena.
-	Imena se redkokdaj prevajajo, che pa se, potem je prevod v rabi kot tuje poimenovanje in ne kot samooznaka. Zato so keltske in starovisokonemshke oblike istega pomena dvomljive.
-	Mozhni praslovanski vplivi sploh niso bili uposhtevani, cheprav so ochitno navzochi v alpskih krajevnih imenih.
Ime Schwyz - sorodne besede
Najstarejshe razlichice imena Schwyz vsebujejo koren [42]:
svit-, suet-, svejt-
To so besede, ki so v vsakdanji rabi v sodobni slovenshchini in njenih narechjih. Seveda
so Slovencem popolnoma razumljive, zato bomo navedli she angleshke prevode:
svit	dawn, [evening light], glimmer, glitter
suet, svejt, svet world, board, council, advice, sacred, [poetic light]
[moj] svet	[my] land, [my] estate, [my] homeland, [my] world
Tudi:
svetloba	light
svitlo, svetlo	bright
svetnik, svetnik	counsellor, saint (masculine)
svetnica, svetnica	counsellor, saint (feminine)
Pri besedah svetloba, svetiti, svetliti (hrv.) izguba predpone sve- vodi do besed light,
Licht (ki sta sorodni korenom -¡oba in -¡iti ); to je podobno izgubi predpone Slo- v imenu Veneti kakor verjetno tudi v imenu Anti. Za tuja ushesa so razlike v dolzhini in shirini samoglasnika e v besedi svet, v razlichnih pomenih, komajda opazne. Besedo svet imamo za vechkratno enakozvochnico. Na prvi pogled kazhe, kakor da bi bile naslednje besede komaj sorodne [21]:
sanskrt
savitR
sevita
svadeza
svadhA
svita
suvitti
zvit
zvetanA
slovensko svit
zhiveti[?] svet, svoja dezhela svet, svet
prevod iz slovenshchine dawn, twilight to live own land council, world
srecha	luck
svet	sacred
svit, cvet	glimmer, glitter, flower
svitanje	dawn
prevod iz sanskrta
the sun before sunrise, sonce pred vzhodom to dwell in, visited etc., stanovati v, obiskano own place, land, home, lasten kraj, dezhela, dom self-position, self-power, own state, custom, rule,law, of Nature or the material Universe, lastni polozhaj, lastna moch, lastno stanje, obichaj, pravilo, zakon, naravno ali od tvarnega vesolja welfare, luck, dobrobit, srecha of a divine being, bozhanskega bitja bright, white, svetel, bel dawn
Dodatne pomene pa kazhejo, che jih dopolnimo z naslednjimi besedami:
sanskrt slovensko	prevod iz slovenshchine prevod iz sanskrta
sabhA zbor, sabor [hrv.], an assembly,	an assembly, congregation, meeting, council,
zhupa	council, kin	public audience; social party, society, good
society, court, zbor, skupina, sestanek, svet, javnost, druzhba, sodishche
sva sva[?] se, sebe we both are, self	own, one's own, my own, thy own, his own,
her own, our own, their own, svoj, svoje svatA svojina	belongings, property	the state of belonging to one's self, ownership
Opazno je zelo starodavno skupno poreklo teh besed (svetloba, sveto, svetlo, srecha, posvecheno, svet kot osvetljen ali dezhela, svet kot jur. oseba, sodishche in svojina kot lastnost); vsebujejo nekaj skupnega, che ne drugache, vsaj v miselni povezavi in v obchutku danih oblik. Zato jih moramo uposhtevati pri razlagi imena Schwyz. Podobno tudi v primeru Reitije ne moremo dolochiti prvotne prabesede, marvech lahko nakazhemo le prvotni pojem. Iz primerjave sanskrta s slovenshchino sledi, da gre pri besedi svet za blizhino besed razlichnega, toda podobnega pomena. V ostalih slovanskih jezikih kot tudi v slovenskih narechjih je blizhina manj izrazita ali pa je sploh ni. Primer naj bo hrvashki svijet - svet, savjet- nasvet. Tudi to moramo uposhtevati pri razlagah. Razvidno je torej, da ni bistvene razlike v izvoru besed svit in svet.
Kako bomo obravnavali premeno e v i ipd.? Samoglasniki niso, kot je znano, posebno stabilni, zlasti che je beseda dobljena iz tujega jezika. Perzijski in arabski kronisti [43] porochajo o slovanskem kralju z imenom Swyyt-mlk, Swyt-mlk ali Smut-swyt [44]. To lahko spoznamo kot Sventopolk, Svetopolk ali Sviatopulk [45]. Pri tem tujegovorechi slishijo jasen ei ali i - verjetno so kronistu posredovali ime sosedje, torej ga kronist ga ni slishal neposredno - in koren tukaj isti kot koren imena Schwyz. V slovenskih narechjih v pogovornem jeziku ni manj kot 10 razlicnih glasov za e [18]. Naj dodamo, da v hrvashkem narechju, v t. i. »ikavshtini« [46] e ali je praviloma preideta v i ali ije -
svet v svit, svjet v svijet ipd. Vzporednica bi bil prehod shvicarskonemshkega ii v visokonemshki ei ali pa obratno.
Ime Schwyz je toponim, tj. oznachuje kraj in dezhelo. To dejstvo zahteva odgovor na naslednji vprashanji: Kaj je bilo tako zemljepisno in kot druzhbeno znachilno za kraj Schwyz? Kakshne so razmere v pokrajini glede na svetlobo, svet, svetishche itd.? Dejstvo, da je bilo prvotno ime kraja Schwyz - »Ze Kilchgassen« (Cerkvene poti), bomo tudi uposhtevali. To ime dokazuje, da so bile prvotne zasnove krajev vechinoma cerkvene zgradbe. Ime Schwyz pa je bilo prvotno ime vechjega dela kotline [40,47] in mi bomo nadaljevali s tega vidika.
Prazgodovina in vera
Arheoloshka izkopavanja so dokazala [47], da je bila kotlina Schwyza naseljena zhe v bakreni in bronasti dobi. Verjetno pa she veliko prej. Kotlina je zlahka dostopna in lahko domnevamo, da so takoj po umiku ledenikov zadnje ledene dobe, zhe v novi kameni dobi, prishli prvi prebivalci. To domnevo lahko podpremo z dejstvom, da je vasica Falera zhe bila naseljena tudi v bakreni dobi, prezhiveti v Faleri [48] pa je bilo bistveno tezhje kakor v kotlini Schwyza.
Dostopi v kotlino so razmeroma ozki. Omejujejo jih jezera iz smeri Zuga in Brunnena, z druge strani pa jih shchitijo gore. Prebivalci so jih lahko brez tezhav nadzorovali in branili. Zaradi omejene velikosti kotline je lahko tukaj zhivelo le nekaj stotin prebivalcev od lova, ribolova, zhivinoreje in od skromnega poljedelstva. To shtevilo prebivalstva, ki bi bilo za danashnji chas majhno, je bilo kar veliko za novo kameno dobo. S tem moramo rachunati, che menimo, da je bila naselbina pomembna [15]. Njena pomembnost je verjetno izvirala tudi iz pomembne severno-juzhne povezave, ki gre skozi kotlino Schwyza. Kotlino je bil vechinoma pokrival gozd, z izjemo nekaj krchevin. Verjetno so bila jezera Vierwaldstättersee, Lauerzersee in Zugersee povezana, tako da je bil Rigi otok ali pa polotok, povezan z kopnino v blizhini Goldaua ali pa Küssnachta. Zato so bila vishja podrochja kotline verjetno najprej naseljena.
Kakshne verske predstave so imeli stari Shvicarji? Reti so imeli Veliko Mater za versko osnovo in za glavno bozhanstvo. Pri starih Shvicarjih pa nimamo nichesar, kar bi kazalo na kult Velike Matere. Kljub temu lahko domnevamo njihovo sorodnost z Reti. Verjetno so imeli skupne prednike, vsaj tak zakljuchek sledi tudi iz nashih prejshnjih razlag. Stari Shvicarji so bili zaradi naravnih razmer bolj lovci, rejci kakor pa poljedelci. Temu primerno je bil zanje kult Velike Matere nepomemben, cheprav so zhiveli v neposrednem sosedstvu z Reti.
Izhajamo s stalishcha - v skladu z vsemi praverstvi - da so stari Shvicarji chastili sonce, mesec in zvezde. To bi bil nebeshki kult, kult svetlobe, ki je kult Praocheta kot nasprotje kultu zemlje, prsti, ki je kult Velike Matere. Nebesnih teles verjetno niso neposredno chastili, marvech ustrezna bozhanstva. Za primer naj nam bodo prvotna sumerska, grshka ali etrushchanska bozhanstva brez celotnega pripadajochega panteona.
Nasha naslednja naloga bo poiskati dokaze za obstoj teh kultov. Viri, literatura in reference
[1]	Alinei M.: The Paleolithic Continuity Theory on Indo-European Origins, URL: http:// www.continuitas.com/
[2]	Posebej moramo poudariti kot vzrok njihovo "latinsko osnovo", "germansko megalomanijo" "keltofilijo" in "slavofobijo", ki so nastale zaradi nacionalistichnih, rasistichnih, delno zgodovinskih in politichnih razlogov, povezanih z neznanjem tujih jezikov. Podrobnejsha obsodba tega je v [1,6,8,17,18,25,27,32].
[3]	Na primer kritika zgodovinarja v [27], dobesedno str. 629: »... Auch die sprachwissenschaftlichen Grundannahmen sind in die Kritik geraten. Die einseitige Bevorzugung des Stammbaummodells der Sprachentwicklung suggeriert eine stets zunehmende Differenzierung und einen einzigen sprachlichen "Ursprung", doch werden dabei Interaktionsmodelle - Konvergenzen oder Bildung aus verschiedenen "Wurzeln" - prinzipiell ausgeschlossen. Die auf diese Weise rekonstruierten sprachlichen Gemeinsamkeiten machen nur ein Bruchteil in den modernen Einzelsprachen aus, so dass auch nur ein Aspekt der Sprachentwicklung dadurch erklärt werden kann. Das rekonstruierte "Indogermanische" kann deshalb nicht als tatsächlich gesprochene Sprache, sondern lediglich als linguistisches Modell angesehen werden ...« .
O problemih jezikoslovja glej:
A. Wadler: Der Turm von Babel, Urgemeinschaft der Sprachen, Fourier Verlag, Wiesbaden 1997 J. Pokorny : Indogermanisches etymologisches Wörterbuch, Bern 1959
[4]	To je dnevna uporaba dvojine, 42 narechij v 7 skupinah.
[5]	Brizhinski spomeniki, Monumenta Frisingensia (9./10. stol.), najstarejshi ohranjeni spis v slovenshchini (kopija she starejshega); razumejo ga dobro celo dandanes slovensko govorechi. Hranijo ga v Bavarski drzhavni knjizhnici, München.
[6]	Shavli J., Bor M., Tomazhic I.: Veneti, Editiones Veneti, Wien, Boswell 1996
[7]	VENETI, Love To Know 1911 Online Encyclopedia 2003, 2004 LoveToKnow, URL: http:// www.1911encyclopedia.org/Veneti
[8]	J.F. Pajarola: Raeti Incogniti, 1997, URL: http://www.jfp.ch/inhalt/bw/infos/raeti/raeti.htm
[9]	C. VELLEI PATERCVLI HISTORIAE ROMANAE, Liber Posterior, URL: http:// www.gmu.edu/departments/fld/CLASSICS/vell2.html
[10]	Amianus Marcellinus (330-395?) :Res Gestae Libri XXXI; J.W. Drijvers: Amianus Marcellinus Online Project (Stand 2005), Rijksuniversiteit Groningen; URL: http://odur.let.rug.nl/~drijvers/ ammianus/
[11]	Thietmari Merseburgiensis episcopi Chronicon (1012-1018) VI, 23-25, in Monumenta Germaniae Historica, Hannover 1889. W. Trillmich, Wissenschaftliche Buchgesellschaft, Darmstadt 1966, S. 267-269 u.a.
Helmoldi Chronica Slavorum (1171), 1/52, Rus. pr. Izdateljstvo Akademii Nauk SSSR, Moskva 1963.
Opisa Retrinega svetishcha pri Thietmarju in Helmoldu (pozneje Adam) se bistveno razlikujeta. Ime so spremenili iz Retre v Radogasta (dobrodoshel) zaradi Thietmarjevega (verjetno tudi vsesploshnega) neznanja luzhishkega jezika. Gostje so bili zmeraj pozdravljeni kot dobrodoshli in tuje govorechi so pozdrav zamenjali z imenom. Tudi imena enega od bozhanstev (Provin) ni mogoche uskladiti z nobenim od znanih bogov in je verjetno napachno sporocheno ime boga Peruna gromovnika. Poleg Peruna in Zhive so v Retri chastili tudi Svarozhicha.
[12]	Dobesedno iz [8]: »In ihrer Gesamtheit betrachtet, bieten die Erwähnungen der Räter in den
Werken der antiken Schriftsteller ein sehr buntes Meinungspanorama. Räter seien entweder Etrusker, Illyrer oder Kelten gewesen. Es lässt sich vielmehr erahnen, dass die Räter ein Mischvolk aus all den Einflüssen waren, die sich damals im Alpenraum angeboten haben. Auch die Schlüsse,..., müssen wage bleiben: Die Südalpentäler waren offenbar nicht von Italikern bewohnt, falls man nicht die Veneter zu ihnen zählt, vermutlich auch nicht von Kelten, sondern sie waren von anderen Stämmen besiedelt, sog. "Urvölkern", die in den Augen der antiken Schriftsteller auch als "Räter" galten.«
[13]	Iordanes: Getica
[14]	Jona Bobbiensis: Vita St. Columbani
[15]	U.S. Census Bureau, Population Division, International Programs Center: Historical estimates of World Population URL: http://www.census.gov/ipc/www/worldhis.html
Sorazmerno redka naseljenost - svetovno shtevilo prebivalcev manj kot 100 milijonov - v za nas zanimivi dobi vodi k sklepu, da so bili sosedje na sploshno v sorodstvu, kar je sluzhilo tudi boljshemu sporazumevanju z »istim« jezikom, in je tako tudi bolj ohranjevalo jezik. Prisotnost narechij dokazuje lochitev na velike razdalje in dolge dobe. Islandci so naprimer ohranili svoj stari germanski jezik celo tisochletje zaradi redke naseljenosti. Enako velja tudi za Ruse - imajo samo en samoglasnik tam, kjer jih imajo Slovenci deset. Za Slovenci sledijo Italijani z njihovo narechno raznolikostjo [18]. Razmeroma kratke razdalje v Italiji, posebej pa v Sloveniji, dokazujejo razvoj narechij zaradi velikega chasovnega obdobja. Gostota prebivalstva je bila vechja (ampak she vedno majhna) kakor v prejshnjih dobah. Podobno se je zgodilo v Shvici. Danes vodijo visoka gostota prebivalstva, pogosti in tesni stiki k hitrim spremembam v jeziku.
[16]	RAETIA, Love To Know 1911 Online Encyclopedia 2003, 2004 LoveToKnow, URL: http:// www.1911encyclopedia.org/Raetia
[17]	Semerano G.: Le origini della cultura europea, Firenze,Oleschki 1984
[18]	Vuga L.: Megalitski jeziki - SRP, 2004, URL: http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2004-1/megal15.htm
[19]	E. Neumann: Die grosse Mutter, Walter, Zürich 1997
[20]	Korenov nisem izbiral v skladu z glasovnimi premiki, marvech "ad hoc", ustrezno glasovni podobnosti s preuchevanimi besedami. Zato jih nisem oznachil z zvezdico. Za jezikoslovce je to "tabu", ker lahko vodi do napachnih ugotovitev. Toda isti ochitek velja tudi za priznano metodo, glej lit. v [3].
[21]	Cologne Digital Sanskrit Lexicon,T. Malten, K. Stöwe: Sanskrit, Tamil and Pahlavi Dictionaries, Institute of Indology and Tamil Studies, University of Cologne, 1997/2003, URL: http:// webapps.uni-koeln.de/tamil/
[22]	sorodnica besedi sekretu
[23]	Slovar slovenskega knjizhnega jezika, SAZU,DZS, Ljubljana 2000.
[24]	Te besede sem oznachil z zvezdico, ker jih ne najdemo v [23]; razume jih vsak slovensko govorechi.
[25]	S. Zimmer: Germani und Benennungsmotive für Völkernamen in der Antike, Ergänzungsbände zum Reallexikon der Germanischen Altertumskunde, Band 34: Zur Geschichte der Gleichung "germanisch - deutsch", Herausgb. H. Beck et al., Walter de Gruyter GmbH & Co. KG, Berlin 2004
[26]	A. J. Urban: Latein-Wörterbuch, area verlag gmbh, Erfstadt 2005
[27]	S. Brather: Ethnische Interpretationen in der frühgeschichtlichen Archäologie, Ergänzungsbände zum Reallexikon der Germanischen Altertumskunde, Band 42, Herausgb. H. Beck et al., Walter de Gruyter GmbH & Co. KG, Berlin 2004
[28]	A. A. Lund: Die ersten Germanen - Ethnizität und Ethnogenese, Universitätsverlag C. Winter, Heidelberg 1998
[29]	Na nemshko govorechih podrochjih she vedno zagovarjajo hipotezo o selitvi narodov. Posebej popularizirajo slovansko selitev, za katero ni nobenega dokaza [25,27]. Zadevo v novejshi literaturi previdno oznachujejo kot neresheno. Vech o slovanski osnovi alpskih toponimov v [6].
[30]	B. P. Lozinski: The Name SLAV* in "Essays in Russian History", Edited by Alan D. Ferguson and Alfred Levin, Archon Books, Hamden, Connecticut 1964, © 1964, The Shoe String Press, Inc. URL: http://www.kroraina.com/fadlan/lozinski.html
[31]	W. Pfeifer et al.: Etymologisches Wörterbuch des Deutschen, DTV München 2004
[32]	W. Haubrichs: Theodiscus, Deutsch und Germanisch - drei Ethnonyme, drei Forschungsbegriffe, Ergänzungsbände zum Reallexikon der Germanischen Altertumskunde, Band 34: Zur Geschichte der Gleichung "germanisch - deutsch", Herausgb. H. Beck et al., Walter de Gruyter GmbH & Co. KG, Berlin 2004
[33]	Resianica, Dictionary, H. Steenwijk, University of Padova 2004, URL: http://www.resianica.it/
[34]	Etruscan Glossary, URL: http://www.geocities.com/Athens/Forum/2803/ EtruscanGlossary.htm
[35]	V mnozhici teorij o Etrushchanih sta najnovejshi ugotovili praslovanske [6] in praugro-finske [1] sledove v etrushchanshchini. V soglasju s paleolitsko teorijo kontinuitete - kakor tudi s Herodotom in Homerjem - imata obe strani prav. Vech o Retih in Etrushchanih glej v [8].
[36]	Dionysius iz Halicarnassa: Romaikes arhailogias
[37]	Greek-English Dictionary, URL: http://www.in.gr/
[38]	A.Dokler: Grshko-slovenski slovar, Ljubljana 1915
[39]	Ime Germani sta v 15. stoletju odreshila pozabe Silvius Aeneus Piccolomini - papezh Pij II. in Poggio Bracciolini, tajnik vatikanske kurije, verjetno avtor Tacitovih Analov in Germanie, zaradi financhnih in politichnih namenov Cerkve. Sodobni pojmi Germani, Galci in Kelti so jezikovne ekstrapolacije iz 19. stoletja [25,28].
[40]	V. Weibel: Suittes-Schwyz-Schweiz in Mitteilungen des Historischen Vereins des Kantons Schwyz, 65 (1972) S. 1
[41]	S. Sonderegger: Die Ausbildung der deutsch-romanischen Sprachgrenze in der Schweiz im Mittelalter, in Rheinische Vierteljahrsblätter, 31(1966/67),H.1/4, S. 223-290.
[42]	B.J. Hribovshek: Der Ursprung des Namens Schweiz, porochilo ob podelitvi drzhavljanstva "Einbürgerung", Zürich 1993
[43]	Anonimen: Hudud al-'Alam, The Regions of the World, A Persian Geography, 372 A.H. - 982 A.D. prev. in razlaga V. Minorsky, Oxford UP, London, 1937, tudi Ibn Rusta in Gardizi, URL: www.kroraina.com/hudud/index.html
[44]	Tukaj v angleshkem zapisu, brez diakritichnih znakov.
[45]	Velikomoravski knez v 9. stoletju.
[46]	Govorijo ga najvech na jadranski obali in na otokih.
[47]	Gemeinde Schwyz, Geschichtliches, URL: http://www.gemeindeschwyz.ch/ geschichtliches_gemeinde_schwyz.htm
[48]	Parc la Mutta Falera, URL: http:// www.parclamutta.falera.net/
aprila 2006
Nadaljevanje v naslednji shtevilki revije.
Op. ur.: Celotna knjiga Branka J. Hribovshka IMENI RAETIA IN SCHWYZZ z barvnimi slikami je dostopna v knjizhnici Revije SRP; URL: http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2006-2/imem_rs22.htm
Neprevedene knjige
Lev Detela
MOCH LITERARNE VECHJEZICHNOSTI
Werner Wintersteiner: Poetik der Verschiedenheit
Literatur, Bildung, Globalisierung
(Poetika razlichnosti - Literatura, izobrazba, globalizacija) zalozhba Drava, Celovec, 2006
Shtudija Wernerja Wintersteinerja je koristna iz razlichnih razlogov. Zanimivo je, da avtor zhe takoj na zachetku postavi pod vprashaj »samozadovoljstvo« preprichanih zagovornikov tako imenovanih nacionalnih literatur. Njegovo sporochilo bralcu je, da kvaliteta novega pristopa k literarnim pojavom raste iz razlichnosti interkulturnih postopkov v kontekstu mednarodnih povezovanj sredi globalno dojetega sveta in zhivljenja. Wintersteiner usmeri pozornost na pojav »transkulturnih knjizhevnosti«, h katerim med drugim prishteva literaturo (e)migrantov, manjshin ter postkolonialnih skupnosti. Te literature po avtorjevem mnenju obravnavajo aktualna globalna vprashanja v kontekstu lastnih specifichnih konotacij. Formalno so vech ali manj hibridi, meshanci med tradicijami tako imenovanih svetovnih literatur in lokalnih znachilnosti. Zanimivo je, da mnogi »hibridni« avtorji postkolonialnih literatur oblikujejo v svojih tekstih »vechjezichne« odklone od standardnih jezikovnih norm razlichnih nacionalnih literatur (npr. v angleshkem, francoskem, shpanskem ali portugalskem jeziku) ter med drugim v dolochenih primerih ustvarijo nov jezikovni model, v katerega vdirajo znachilnosti trivialne uporabe standardnih »velikih« jezikov in idiomi ljudskih jezikov in govorov. Tako nastane posebna inovativna jezikovna meshanica. Toda »vechjezichnost« so spretno uporabili pri svojih literarnih eksperimentih tudi nekateri znani avantgardistichni avtorji, v Avstriji na primer Ernst Jandl. Zanj je namrech posebno pomembna jezikovna nenavadnost - in manj vsebinsko sporochilo. Wintersteiner poleg tega razmishlja she o »kreolizaciji« nemshke knjizhevnosti na podlagi v nemshchini nastalih tekstov v Nemchiji zhivechih avtorjev, ki so prishli iz drugih kulturnih obmochij (Turchija, arabski svet, Balkan, Rusija, afrishke drzhave itd.).
Opozori na dolgo chasa zanemarjeni ali celo neuposhtevani pojav trivialne umetnosti in pop kulture, ki je lahko izrazito literarno tvoren oziroma uporabljiv. Pishe o nujnosti
vechje afirmacije knjizhevnosti za mladino in otroke. Poleg tega se nasloni na »poétique du divers« karibskega pisatelja Edouarda Glissanta, ki v svojih spisih priporocha izrazito spremembo razmishljanja o knjizhevnosti in literarnih pojavih. Literarna zgodovina in esejistika naj bi spremenili svojo do sedaj vech ali manj tradicionalno perspektivo pogleda na literarno dogajanje kot tako. V ospredje naj stopi premik od nacionalnega v transkulturno.
V knjigi so uposhtevani tudi nekateri slovenski koroshki manjshinski avtorji. Pri tem je viden odmik od mochne nacionalne zakoreninjenosti pri starejshih avtorjih k vechji, velikokrat tudi dvojezichni odprtosti pri nekaterih ustvarjalcih mlajshe generacije (Janko Ferk, Fabjan Hafner, Maja Haderlap).
Knjiga bi lahko bila koristen prirochnik za spremenjen pouk literature v sholskih sistemih posameznih drzhav. Zelo ustrezno je, da je na koncu objavljen obsezhen pregled uposhtevanja vredne strokovne literature, dodana pa so tudi osebna, pojmovna in vsebinska kazala.
Chitalnica
Lev Detela
DVE NOVI KOROSHKI PESNISHKI ZBIRKI S PREPROSTEJSHIMI LITERARNIMI OBLIKAMI
PESMI IN ZGODBE IZ KOROSHKIH GRAP
Karla Haderlap: LETA CHLOVEKOVA Mohorjeva zalozhba (Ellerjeva edicija 29), Celovec - Ljubljana - Dunaj, 2005
V »Ellerjevi ediciji« celovshke Mohorjeve zalozhbe, poimenovani po slovenskem koroshkem pesniku Franu Ellerju (1873 - 1956), se je od leta 1986 zvrstilo kar lepo shtevilo pesnishkih zbirk. Poudarek je na domachi koroshki ustvarjalnosti, cheprav je v ediciji objavljenih tudi precej knjig avtorjev iz Slovenije. Poleg lirike, ki se vkljuchuje v sploshne tokove slovenskega pesnishkega dogajanja, je ta edicija zhe od zachetkov odprta tudi za koroshko samorastnishko tradicijo. Ta se ochitno she vedno napaja iz bogate zakladnice starega bukovnishtva, ki je rodilo shtevilne ljudske pevce in kljub vedno mochnejshemu usihanju slovenske besede na koroshkem podezhelju she ni izumrlo. Dokaz za to trditev je po zbirki shegavih stihov Hanzeja Wutteja Moj svet (glej SRP 67 / 68 - 2005) tudi knjiga preprostih verzov leta 1938 rojene gorske kmetice Karle Haderlap iz Lepene pri Zhelezni Kapli, ki jim je avtorica v zadnjem delu dodala she trinajst kratkih zgodb. Prezhete so z danes vedno manj prisotnim duhom kulturno ustvarjalne ljudske samozavesti in imajo poleg tega izrazito prichevalsko vrednost.
Pesmi Karle Haderlap so vech ali manj prilozhnostne (Zima, Bozhichni vecher, Prazniki, Pomlad, Velika noch, Jesenska, Vsi sveti, Valentinu Polanshku v slovo -1985, Rozh Podjuna Zilja, Slovenka sem, Nash narod) in so v glavnem narejene po vzorcih, kot jih nudijo slovenske ljudske pesmi (Sijaj, sijaj lunica, Vodica, Na planincah lepo je). Kljub obchasni prozaichnosti jih krasi naivni zagon, slovenska zavest in koroshki kolorit, she bolj pa dragocena prichevalnost. Preseneti, da so vedno znova prezhete z obchutki sreche, ki je na gorskih kmetijah tudi na vishini 900 metrov ob trdem delu od zore do mraka rasla iz preprostih stvari, narave, vremenskih pojavov, stikov s sochlovekom. Vendar je pesnica ves chas kritichno budna do negativnih pojavov v druzhbi in svetu, ki so vedno znova zastrupljali odnose med ljudmi in so
prinashali ogromno gorja zlasti v chasu Hitlerjevega nacionalnega socializma in druge svetovne vojne v gorske kraje nad Zhelezno Kaplo.
Na koncu knjige dodane Zgodbe iz kapelshkih grap so vech kot dopolnilo in komentar prvega »pesnishkega« dela. V njih zazhivi pripovedni prichevalski talent Karle Haderlap. Avtorica porocha o trdem zhivljenju in tezhkih usodah v strmih hribih nad Zhelezno Kaplo, kjer je pred drugo svetovno vojno zhivelo she veliko ljudi. V svoje aktualne zgodbe vpleta tudi sporochila iz preteklosti. Pishe o nekdanjem vrazheverju, o posebnezhih, divjih lovcih, copranju. Poleg sreche in veselja ob rojstvih otrok, porokah, dobrih zhetvah je bilo tudi zelo veliko nesrech, bolezni, lakote, izkorishchanja, kar je znal na primer v novelah iz podobnega okolja mojstrsko predstaviti Prezhihov Voranc. Toda najvechjo nesrecho je ljudem iz kapelshkih grap prinesla druga svetovna vojna in z njo povezana nemshka nacionalna nestrpnost. Karla Haderlap med zhrtvami vojne ne omenja le ubitih mobilizirancev na nemshkih bojishchih in pri partizanih, ki jih je prebivalstvo teh krajev iz tedaj she zelo goreche slovenske zavesti mochno podpiralo, temvech posebej poudarja stisko in smrt civilnega prebivalstva v taborishchih, izseljenstvu in zaradi vojashkega nasilja v domachih vaseh. Zapishe, da je na spomeniku v Zhelezni Kapli vklesanih 60 imen domachih partizanov. V taborishchih je umrlo 62 oseb, doma pa jih je bilo umorjenih 34. Na kapelskem pokopalishchu je menda pokopanih 120 partizanov.
Danes se je ta gorski svet, iz katerega izvirata in kjer sta uchiteljevala znana pisatelja Valentin Polanshek in Florjan Lipush, mochno izpraznil. V gorski grapi pri avtorichinem rojstnem kraju Remshenik, kakih deset kilometrov od Zhelezne Kaple, so bili doma Lipushevi starshi (tudi iz prichevanja Karle Haderlap lahko spoznamo socialno in psiholoshko ozadje Lipushevega subtilnega pripovedno-miselnega nachina). Od nekdanjih gorskih kmetij je obljudena le she ena. Mogoche se kar simbolichno imenuje Chrni kruh. Toda tudi tu, v nekdaj popolnoma slovenskih krajih, »raste nestrpnost«, kot je na str. 140 zapisala avtorica Let chlovekovih. Kazhipot z napisom »Chrni kruh« so odstranili, chesh da tega nihche ne razume. Danes poziva turiste v gorsko samoto (drugi tja skoraj ne zaidejo) tabla s »chistokrvnim« nemshkim nazivom »Schwarzes Brot«.
SLIKE RAZPOLOZHENJSKIH STANJ IN INTIMNIH MISELNIH PREBLISKOV
Mili Hrobath: SANJE O MARELICAH Mohorjeva zalozhba (Ellerjeva edicija 30), Celovec - Ljubljana - Dunaj, 2005
Mili Hrobath, rojena leta 1944 v Selah pri Borovljah, je na Koroshkem znana kot mladinska pisateljica. Bila je uchiteljica in ravnateljica na dvojezichni sholi v Sht. Lenartu pri Sedmih studencih, sodelovala pa je tudi v urednishtvu koroshkega sholskega lista Mladi rod in je pri celovshki Mohorjevi zalozhbi izdala v letih 1981 in 1988 dve zbirki pesmi za otroke.
Sanje o marelicah so njena prva pesnishka zbirka za odrasle. Avtorici se je posrechil niz dovolj tankochutnih lirskih pesmi, ki jih je v zbirki razdelila na tri tematsko zaokrozhene dele (Na shentjanzhevi rozhi, Sanje o marelicah, Na krilih angela). Svoje v prostih verzih oblikovane tekste Mili Hrobath vedno znova spne v rahle intimne miselne prebliske, v katerih se zrcalijo pesnichina notranja stanja. Lahko bi jih tudi oznachili za razpolozhenjske pesmi, za drobna, vechkrat z zanimivo metaforiko prepletena lirichna tihozhitja, ki uchinkujejo kot samosprashevanje o lastni poti iz zunanjega sveta navznoter, v lastno dozorevanje: V razkoshni tishini sem spet zachutila sebe (S shilastim zharkom, str. 11).
Kaj so sanje o marelicah? Vsekakor tudi vzkliki o ljubezni, rahlo zastrti s tanchicami, nihajochi med naklonjenostjo in zadrzhanostjo ter odporom, a z erotichnim nabojem. Pesnica v drugem ciklu, po katerem je poimenovana celotna pesnishka zbirka, pravi, da v njenem spominu zhivi ta notranji emocionalni obchutek kot cvetoche drevo, polno dishechega cvetja (str. 36). Vendar so sanje tudi »smeshne«, a pristavi: kdor ne sanja, je mrtev (str. 50). Kljub razpokam zhivljenja ostaja avtorica optimistichna. V zanimivi in na videz »otroshki« pesmi, verjetno nastali iz izkushenj njene lirike za mladino, nam v svobodni asociativni kombinatoriki svetuje: Poslushaj zvezde, smeh Malega princa in udomacheno pesem shkripca.../Vedi, da se vse tri gosenice spremenijo v metulje...(str. 56).
V	tretjem ciklu se skrivnostna preobrazba metafizichno uresnichuje »na krilih angela«. Iz globin tezhko opisljive notranjosti rastejo razsezhnosti podzavestnega in zavestnega.
V	prispodobi angela pridobi pesnica zashchito za svojo zhivljenjsko substanco: Vedno znova me angel vabi na svoja krila. / Spet sem rada v svojem telesu (str. 77).
Pesmi Mili Hrobath vedno znova uchinkujejo kot slike razlichnih razpolozhenjskih stanj, trenutkov in vtisov ter se v najboljshih primerih razrashchajo v jasna miselna spoznanja o chloveku in njegovem notranjem svetu. Poseben poudarek jim je z adekvatnimi meditativno oblikovanimi chrno-belimi risbami dodala pesnichina hcherka Kristina Zeichen.
Vprashalnica
JoJka Milici
O PREVAJANJU IN POEZIJI (IV)
Najprej nekaj malega o italijanskem pesnishtvu 20. stoletja. Oziroma o tem, koliko ga pri nas zares poznano. Bojim se, da she vedno bolj malo, vendar precej vech, cheprav ne dovolj, kot pred slabim desetletjem, ko je recimo mlajshi, a zhe afirmirani slovenski pesnik Alesh Shteger v intervjuju za DeJove Knjizhevne Jiste med drugim malodane suvereno dal tudi skrajno nepoucheno izjavo v zvezi z - domala neobstojecho italijansko poezijo pri velikih italijanskih zalozhbah. Sklicujem se na pesnika le kot na primer brez vsakrshne dodatne polemichne osti. Ker mi pa takrat ni bilo dano, da repliciram na to iz trte izvito trditev v KL, sem poslala svoj polemichni zapis reviji Primorska srechanja, ki ga je objavila v shtev. 202 leta 1998. Nanj pa mi je odgovoril zamejski novinar in pesnik Miha Obit (PS shtev. 205) in iz njegove reakcije sem shele zvedela, da je za ponesrechenim stavkom ali trditvijo stal on, ki je ljubljanskega pesnika in prijatelja pach napachno informiral. To konec koncev ni nich tragichnega, vsakemu se lahko zgodi, da pove kaj narobe. Malce komichno in narobe postane, che avtor napachne informacije, namesto da bi ponizhno priznal, da se je zmotil, nekako vztraja pri rechenem. Oziroma zasuka konkretni pomen izrechenega v chisto drugo in povsem abstraktno smer, saj mi je sporochil, da se z mojim pesnishkim ekskurzom samo delno strinja, ker je mnenja, da je italijanska poezija morda prebogata po kolichini, mnogo manj pa po kakovosti, in v sili in potrebi je poklical na pomoch slovitega pisatelja Alberta Moravijo, ki je ob Pasolinijevi smrti dejal, da je umrl eden od treh ali shtirih pravih pesnikov, ki so jih imeli v Italiji v tem oziroma zdaj zhe prejshnjem stoletju.
Pozor: beseda je tekla le o velikih italijanskih zalozhbah, ki sploh ne izdajajo pesnishkih zbirk, v nasprotju z nashimi, ki jih izdajajo. Drugache recheno: o naravnost obupni situaciji poezije pri nashih sosedih, ki je popolnoma prepushchena sami sebi. Ta trditev pa se je izkazala za chisto izmishljotino ali totalno nepoznavanje italijanskega knjizhnega trga. Nota bene: pri tem ni shlo za nobeno literarno ali pesnishko vrednotenje poezije in pesnikov, kot ga je v svojem odgovoru nekako iz nicha pricharal Obit. A tudi che bi shlo. Konec koncev gre le za Moravijevo mnenje, da premore prejshnje italijansko literarno stoletje zgolj tri ali shtiri prave pesnike, in med njimi je Pasolini. To je zvenelo zelo drastichno, zelo »pogrebno«, a ne toliko za mrtvega Pasolinija kot za vse druge Pasolinijeve mlajshe in starejshe pesnishke kolege (razen neimenovanih dveh ali treh!), za njegove zhe pokojne in she zhiveche sodobnike. Imelo pa je priblizhno enako »arbitrsko« veljavo kot, recimo, nekdanje Vidmarjeve vechkratne izjave na neshtetih literarnih vecherih in drugod, da je slovenska poezija po Moderni - in zlasti povojna s kakshno redko izjemo - pravi nishtrc, brez vsake globine in tezhe, pa saj je on niti ne bere; che je ne bere, ne more soditi; no, vchasih za shtih probo le kaj prebere, prilozhnostno branje pa mu samo potrdi preprichanje o nishtrcu. Morda morda morda, bi se iz vesoljnega potopa reshil Zajc, pa she on je tako zamorjeno morech in zanikovalski, da ga
je tezhko brati. Ko ga srecha na cesti, se vedno malce zdrzne od presenechenja in obenem razveseli, saj je tak chlovek, tako chrno pesimistichen, prej goden za shtrik kot za vztrajanje pri zhivljenju. To, da vztraja, ga vsakich silno vzradosti. Zajc ima resnichno nekaj instinkta za poezijo. Vsi drugi pa, drug za drugim, ojoj. Shkoda chasa. Itd. Mi smo Vidmarju nalashch postavljali podobno izzivalna vprashanja, ker nas je njegovo zamahovanje z rokami, stresanje z glavo in rameni pa elokventno zmrdovanje z ustnicami blazno zabavalo. Bil je tudi strashno duhovit in shegav. Zlasti Cirila Zlobca smo mu provokativno metali v obraz, chesh kakshne krasne ljubezenske pesmi pishe v svojo chast in slavo zhene Veronike, iz chistega ognjenega zhara, kristalno chistih chustev in predanosti pa kar neverjetne zvestobe. Vsem nam mlajshim in mladim porochenim zhenskam se prav sline cedijo po tako ekskluzivni ljubezni, izrazheni tako edinstveno. On pa, nepoboljshljivi galan in libertinec, se je prav razvnemal, da ga je bilo veselje gledati in poslushati, fej in fuj, se je zgrazhal, kako je sploh mogoche pisati zaljubljene pesmi zheni, kvechjem ljubici, vrh tega so erotichni stihi redkokdaj dobra poezija, najpogosteje mala razstava banalnosti. Seveda navajam po spominu in s svojimi besedami prosto. dushno. Moravijevo mnenje je le toliko zanimivo, kolikor ga je izrekel zelo znani italijanski pisatelj, ki ochitno ni imel in ni kazal veliko posluha za liriko. Navsezadnje sploh ni nujno, kaj shele obvezno, da ima pripovednik tudi smisel za pesnishtvo. Saj je za poezijo skoraj gluh tudi nash zamejski pisatelj Lojze Rebula, da se omejim zgolj na eno ime kot primer, pa cheprav zna biti sam v kakshnih svojih proznih opisih naravnost lirichen. Ochitno je Moravia domache pesnike bolj malo pa she slabo ali prepovrshno bral, da si je upal biti tako vrazhje restriktiven.
Celo Obit je bil shirokosrchnejshi, sicer pa je tudi pri njem odpadel Pasolini, saj je v istem odgovoru meni predlagal Slovencem, che sem si prav zapisala imena, naj izdajo zbirko kar petim pomembnim italijanskim poetom, in sicer Attiliju Bertolucciju, Giovanniju Giudiciju, Valeriju Magrelli, narechnemu (!) pesniku Francu Loiju, s katerim tudi za slovensko poezijo plodno prijateljuje (bravo!), in Aldi Merini. Med njimi, kot lahko opazite, je bila celo ena zhenska! Kar nezaslishano za takratna slovenska ushesa! Drago Bajt bi se, domnevam, sodech po Sonchnicah poldneva, antologiji slovenske poezije iz leta 1993 in po kasnejshem leksikonu Kdo je kdo, takrat kar stresel ob zhenskem imenu spricho tako bornega shtevila lirichnih moshkih, kot da bi ga zona oblila in brvinci spreleteli. Upam, da se je medtem kaj poboljshal in ne goji vech na literarnem podrochju spolne diskriminacije. A pustimo Bajta in se vrnimo k Pasoliniju. Ko bi mene kdo vprashal, naj nashtejem tri ali shtiri najvechje sodobne italijanske pesnike, dvomim, da bi v to shtevilo vkljuchila tudi Pasolinija, kakor ga imam zelo rada. Morda bi prishle v ozhji izbor njegove mlade navdihnjene furlanske pesmi, ki naravnost omamno dishijo tudi po Federicu Garciji Lorci, in celo brez nadlezhnega epigonskega zvena, cheprav se je po njem zgledoval; a shtevilo mojih izbrancev bi bilo znatno vechje. Verjetno bi se jih nabralo za debelo antologijo. Ochitno ne sodim med tiste, ki radi vihajo nos. V tem sva si z Moravio diametralno nasprotna, saj mislim, da kar visoko shtevilo dobrih in odlichnih in chudovitih pesnikov tlachi in je tlachilo italijanska tla, da jih je pravi uzhitek jemati v roke. In te svoje lirske ljubljence she kar vztrajno prevajam in revialno objavljam, vchasih mi uspe tudi kaj knjizhno. Kolikor se le da v tem svetu omejenih ali strogo zamejenih mozhnosti.
Tu pa se navadno vechkrat kaj zatakne, ker je v ozhjem sorodstvu s sredstvi, financhnimi seveda (vechni refren!) - da ne bi pomotoma mislili z izraznimi ali prometnimi. Ker pa je te pesnishke robe zhe toliko, tako pri nas kot pri nashih sosedih in po vesoljnem svetu - kar nepregledno morje zbirk in antologij in za nekaj she neodkritih oceanov stihov -do lirikov, ki jih je predlagal Obit, nisem she prishla, in nemara, che dobro premislim, ker ravno ne shtrlijo iz mnozhice antologijskih imen in jih je potemtakem zelo lahko zgreshiti, niti ne bi, vsaj delno, nikoli do njih prishla. A da napolnim to zevajocho vrzel, kot ilustracijo rechenega in tudi predlagatelju na ljubo, ponujam tu za pokushnjo iz vsakega po tri instant prevode, v duhu gesla »tri so vse lepe rechi«. Ker zhe trdimo, da enkrat ni nobenkrat, bo anti veljalo tudi za eno samo pesem, da si ob njej niti ne moresh ustvariti mnenja o pesniku. Pa tudi zato, da bodo njihovi stihi zamikali kakshnega nashega zalozhnika, ki she ne nachrtuje (pa bi moral) izchrpnejshe antologije italijanske sodobne lirike po tisti zhe predpotopni Zlobchevi izpred slabih shtiridesetih let (1968). Skrajni chas je, da se kakshna nasha prestizhna ali zakotna zalozhba zmiga, saj bomo drugache, che se nashi slavni zalozhniki ne bodo zguncali, povedano strokovno, capljali za evropskim chasom in tempom s polstoletno zamudo. No, dajmo prednost zhenski pri tem mini izboru:
Alda Merini (1931)
*
Norishnica je velik resonanchni trup in delirij postane odmev, anonimnost pa merilo, norishnica je prekleta Sinajska gora, kjer ti izrochijo ploshche neke zapovedi,
ki je ljudem povsem tuja.
*
Prihaja sinje jutro v nash paviljon: na sonchnih klopcah iz surovega lesa sedijo bolniki, nichesar si nimajo povedati, tudi oni dishijo po lesu, nimajo ne kosti ne zhivljenja, tam chemijo s pribitimi rokami v narochju in strmijo v tla.
Iz zbirke Terra Santa (Sveta dezhela), zalozhba Schaiwiller, Milan 1984. (Psnica je prezhivela vech let v umobolnici - op. prev.)
MOJI PRSTNI ODTISI
Moji prstni odtisi,
ki so mi jih vzeli v norishnici, so preganjali moje roke kot narashchajoche hropenje v zhili zhivljenja, tisti prekleti prstni odtisi so bili registrirani v nebesih in ojoj migljajo skupaj z zvezdami velikega medveda.
Iz zbirke Vuoto damore (Ljubezenska praznina), zalozhba Einaudi, Turin 1991.
Attilio Bertolucci (1911-2000)
SEPTEMBER
Svetlo septembrsko nebo sijoche in potrpezhljivo nad bujnimi kroshnjami nad rdechimi streshniki
svezha trava
nad katero frfotajo metulji kot ljubezenske misli v tvojih ocheh
dan ki se iztekash
brez nostalgije,
pojochi septembrski dan
ki se zrcalish v mojem spokojnem srcu.
ROMAN
Kochija je odpotovala
nekega jesenskega vechera
in se ni vech vrnila.
Sledilo je nekaj pozvedovanj,
toda kochije ni nihche vech videl.
Shele pred kratkim je bila belo lakirana,
svezha barva pa se ni niti dobro posushila.
Potniki so bili mlada vdova z otrokom in enaindvajsetleten mladenich. Konji so imeli kraguljchke.
Iz pesnishke zbirke La capanna indiana (Indijanska koliba), zalozhba Garzanti, Milan; tretji razshirjeni ponatis 1973
KOPACHICA KROMPIRJA
O slepa nabiralka, ki zakrivash celo polovico priletnega lica pod belim platnom svoje zavezane rute, ki imash polovico roke posute z zemljo, ki jo grebesh zaman,
ne dopusti, cheprav bo dan dolgo trajal, da ne bi izpolnila svojega opravila, daj, da se tvoja tema pomesha z nasho tam, kjer se ravnina in grich objemata enako utrujena kot mi, zazri se v tisto negotovo tochko kot jaz.
Iz antologije Plinija Perillija: Melodie della terra - Novecento e natura
(Melodije zemlje - Dvajseto stoletje in narava), zalozhba Crocetti, Milan 1997.
Giovanni Giudici (1924)
*
Bi mi sicer ugajalo, a ne bi rad bil tragichen pesnik.
Komichen sebi navkljub je vishek komichnosti. Namerni komik je pogosto patetichen. Tragichen sebi navkljub je edino mozhna in nepredvidljiva reshitev komedije.
Ne ishchem tragedije, a se podrejam tej nagnjenosti. 1968
Iz zbirke O Beatrice (O Beatrice), zalozhba Mondadori, Milan 1972.
BREZ NASLOVA
Zakaj z zaprtimi ochmi? Zakaj z usti, ki ne govorijo?
Hochem te gledati, hochem te imenovati. Hochem te opazovati in se te dotakniti:
Moje slishati, da ti govorim, moje videti, da te vidim.
Ti povedati - si to in imash to ime. Ne verjamem molchechemu petju.
Tako te v sebi unichujem. Mene ne bo, ti pa bosh:
Zalezujem te in se te izogibam, lepo zhivljenje, ki preminevash.
OBLEKE IN TELESA
Zakaj oblachimo mrtve,
kot da bi bili zhivi?
Koliko chistejsha in pravichnejsha
je telesna golota, ki jih priblizha
njihovi dokonchni lochitvi od telesa!
Mi pa jih maskiramo in tako prekrijemo
ohromele kosti, ki hlinijo, da so le podlegle katarzi.
Iz zbirke Ilmale delcreditore (Upnikovo gorje), zalozhba Mondadori, Milan 1977.
Valerio Magrelli (1957)
*
Ostrim konico misli,
kot da bi bilo rezilo skrhano,
znak pa postal nepresojen.
Ochi se obrabijo kot svinchniki
in zvecher zarishejo v mozhgane
grobo izdelane in nejasne figure.
Podobe valovijo in poteze so negotove,
predmeti se poskrijejo:
kot da bi se zatekli k nenehnim besednim
ugankam in bi vsak pogled primoral
razum, da prevaja.
Kratkovidnost postane torej poezija,
ker se mora priblizhati svetu,
da ga lochi od svetlobe.
Tudi chas je podvrzhen tej upochasnitvi:
gibi se izgubijo, pozdravi so spregledani.
Edina stvar, ki povsem jasno izstopa,
je izjemna tezhavnost pri ogledovanju.
*
Biti svinchnik je moja skrita zhelja.
Zgoreti pochasi na papirju
in ostati v svojem telesu,
le v drugachni obliki prebujen.
Postati torej iz mesa chrka,
iz inshtrumenta krhko
ogrodje misli.
Ampak ta blagi
mrk snovi
nam ni vedno dan.
Marsikdo zatone le s svojim telesom:
tedaj je lochitev od njega she bolj bolecha.
*
Ta raziskava je v resnici le potrpezhljivo chloveshko vremenoslovje. Preudarna analiza plimovanj misli in sprememb telesa, ki kot kak tih planet privlachi chloveka. Izrachun tokov in vetrov, podnebij in poshevnih duhovnih izobar; sestava telesnih efemerid.
Odmaknjen observatorij vsake spremembe, ki jo razum projicira na lobanjski svod. A pri vsem tem she vedno ne znam predvidevati prihoda repatic in zhensk.
Iz zbirke Ora serrata retinae, zalozhba Feltrinelli, Milan 1980.
Franco Loi (1930)
Loijevo trojico pesmi oziroma prevodov bom kar preskochila, ker gre sicer za zelo znanega in vsestransko angazhiranega pa neutrudno delavnega in vseprisotnega in za nas Slovence tudi potencialno dragocenega literata, rojenega sicer v Liguriji sardinskemu ochetu in materi iz Emilije, vendar od sedmega leta dalje zhivechega v Milanu, kjer se je dodobra nauchil milanskega narechja in z leti postal tudi narechni pesnik, saj poezijo pishe le v narechju, vse drugo pa v knjizhni italijanshchini. Pravzaprav bolj kot za narechnega pesnika ga imajo za neo- ali novonarechnega, tako so ga opredelili nekateri italijanski kritiki, ker v pristno milanshchino rad mesha prvine dialektov prishlekov z italijanskih otokov in drugih krajev Italije, vse skupaj zachini she z latinizmi in toskanizmi, katerim kdaj pa kdaj doda she kakshno eruditsko primes iz tujih jezikov. Celo vechina
nashih sosedov, kaj shele mi, ga lahko bere le »prevedenega« v knjizhno italijanshchino. Prav zategadelj so tako zbirke narechnih pesnikov kot izbori v antologijah, razen kakshnih specifichno regionalnih objav, vedno opremljeni tudi s prevodi na koncu vsake pesmi, da omogochijo chimvech bralcem razumevanje. Prevajajo pa jih najcheshche pesniki sami. Zato je Obitovo vabilo, naj bi Loiju tiskali zbirko v slovenshchini, milo recheno, bizarno. (Je mislil zares ali je govoril tjavendan... zaradi lepshega, ker je tudi na Slovenskem, da o nashih sosedih niti ne govorim, retorika zelo cenjena umetnost in je potemtakem modro in koristno, da se tu in tam le zatechemo k njej? V duhu parafraze: Lepa beseda lepo mesto najde, tudi che ne da fige iz sebe.) Kdo pa pri nas sploh zna Loijevo narechje, ki je vsaj deloma oziroma zhe pretezhno tudi njegova stvaritev, saj ne gre, kot zhe recheno (a naj povemo dvakrat kot v mlinu, da bo povsem jasno), za chisto oziroma ortodoksno milanshchino, marvech za cocktailsko meshanico italijanskih dialektov, s kakshnim neologizmom zraven pa arhaizmom in evropeizmom v tuji pisavi kot s tanko rezinico ali eksotichnim krhljem na robu kozarca za okrasni element. In v kakshno slovensko narechje naj bi ga prepesnili? Ali sploh imamo Slovenci she kakshno pravo slovensko narechje, s pahljachasto razvejenimi izraznimi mozhnostmi, ne pa le bolj ali manj okleshchene in osiromashane, vsak dan bolj bastardne mishmash govore, v katerih se naravnost nesramno bohotijo tuji (v pomenu zamejski ali obmejni) izrazi, bodisi narechni ali knjizhni, ki dokaj nesramezhljivo in ob ochitnem zadovoljstvu "kovachev" in "krojachic" izpodrivajo slovenska rekla in besede, vso sharo in navlako iz kontrabant uvoza pa izgovarjamo le malo bolj po domache (sh namesto s, in vechkrat naglashujemo na napachnem mestu, in podobno)? Na to vprashanje mi lahko odgovorijo tudi slavisti oziroma slovenisti, saj sodi v njihovo podrochje in je prednostno v pristojnosti njihove stroke. Odgovor je prav zazhelen. Pri tako shtevilnih in pri nas pretezhno nepoznanih in vech kot odlichnih pesnikih, ki jih imajo Italijani na razpolago, celo brez Pasolinija, predlagati nekoga, ki je zavoljo navedenih pomislekov domala neprevedljiv ali le posredno, z vnaprej napovedanim in matematichno izrachunanim bolj revnim prevodnim rezultatom, je naravnost absurdno, da ne rechem chisti nonsens Pa cheprav so tudi v italijanshchini (seveda le pomensko) she kar nekaj, zvochno in tudi drugache pa chisto nich oziroma so nekakshen dvakratni falzifikat, namesto samo enkraten, kot je konec koncev bolj ali manj vsak prevod ali vsaka prepesnitev. S pomochjo takega ponaredka bi bolj malo zvedeli o Loijevi poeziji, pa she tisto narobe.
Nismo kdove kaj, Bog, (ni)smo skoraj nich, morda le spomin, dihljaj zraka, senca preminulih ljudi, nashih sorodnikov, morda slutnja nekakshnega zgubljenega zhivljenja, grom, ki nas kliche in vabi iz daljave, oblika, ki bo pripadala drugim rodovom. Smo prav usmiljenja vredni, kako to boli, in koliko zhivljenja nam odnasha veter! Gremo, ne da bi vedeli, kam, glorijo pojoch, in nam od tega, kar smo bili, ne ostaja nich.
Iz antologije Melodie dtlla terra (Melodije zemlje), zalozhba Crocetti, Milan 1997.
Ja, pesmi nekaterih pesnikov ali vsaj del njihove poezije (recimo Grafenauerjeve Shtukature, da vzamem kot primer le enega slovenskega pesnika) je she najbolje, da ne presajamo, ker brez hudega stresa (beri totalnega sesutja) ne prenesejo procesa transplantacije. Zanje in za nas je she najbolj pametno, da jih pustimo v domachem humusu in jih gremo obchudovat, ko utegnemo, kot make, zlatice, luchke, podlesek, mrtve koprive, krhko (pod)gorsko cvetje in jesenchke (te zaradi preostrega duha v zaprtih prostorih) v naravno okolje, kakshno bolj zahtevno in drazhje pa redkejshe rastlinje iz toplejshih ali hladnejshih podnebij pa kar v mestni cvetlichnjak!
Tudi izbor pesnikov me je precej presenetil. Mlad oziroma mlajshi pesnik predlaga le starejshe letnike - od 1991 do 1931, che odshtejemo Magrellija, ki se je rodil skoraj pred pol stoletja in bi vsaj po letih nekako she sodil v izbor mladca. S tem ne trdim, da so starejshi pesniki aut, odpisani, kje pa, naravnost navijam za svoje super nadarjene skoraj vrstnike, le presenecha me, da nekdo, ki rad prevaja in se druzhi samo z mlajshimi slovenskimi pesniki (Shteger, Semolich, Krambergerjeva, Zupan, Debeljak itd.), ki so vsi celo mlajshi od Magrellija, ko izbira med Italijani, predlaga vechinsko samo metuzaleme, z ubogo in prikupno petinsedemdesetletno Aldo Merini vred. Chlovek bi prej prichakoval kakshno 46-letno Antonello Aneddo ali 49-letno Patrizio Valduga ali she rajshi 36-letno Eliso Biagini, ki so bile takrat she mlajshe, a zhe dovolj znane, da ne rechem antologijske avtorice. Ja, ljudje smo presenetljivi, le priznajmo. Vseeno sem hvalezhna Obitu, da je predlagal Loija v prevod, torej narechnega pesnika, ker mi s tem ponuja prilozhnost, da spet spregovorim o narechju vobche in posebej. Pa o navadah pri nashih sosedih. In o nashih narechnih omejitvah in, zhal, tudi o razvadah. Pri Italijanih zhe nekaj desetletij skoraj ni pesnishke antologije brez narechne poezije. Ko gre za zajetnejsha dela, navadno v dveh zvezkih, je v njih tudi po 8-9 dialektalnih pesnikov, v manjshih izborih pa vsaj eden ali dva. V tematski antologiji Melodije zemlje sem jih nashtela nich manj kot 39, ker so v izbor vkljuchili tudi (naj)starejshe, umrle zhe sredi 20. stoletja, pa nekatere le regionalno znane, avtorje vchasih le ene samcate zbirke, seveda z dolocheno kvaliteto. Mlajshe generacije, imenujmo jih kar radijske in televizijske, ki so dnevno bombardiranie le z zborno italijanshchino, v sholi idem ali she bolj, narechja zhe slabshe znajo in tudi redkeje se v njih izrazhajo, zlasti pisno. Zato je nekakshen upad dialektalnih lirikov zhe viden.
V	Italijanski poeziji dvajsetega stoletja (Poesia italiana del Novecento), ki jo je leta 1969 za turinsko zalozhbo Einaudi uredil Edoardo Sanguineti, o njih she ni govora, ne duha ne sluha tako rekoch, ker so takrat imeli knjizhni jezik za nekaj vishjega ali vsaj imenitnejshega od ljudskih govoric, ki so jih zlasti za chasa fashizma skoraj preganjali. A zhe devet let kasneje, v Poeti italiani del Novecento (Italijanski pesniki 20. stoletja), Mondadori, prva izdaja 1978, jih je urednik Pier Vincenzo Mengaldo v cvetnik uvrstil osem. Naj jih nashtejem: Trzhachan Virgilio Giotti, Delio Tessa, Biagio Marin, Giacomo Noventa, Pier Paolo Pasolini (ta ima vedno tudi izbor pesmi v knjizhnem jeziku), Tonino Guerra, Albino Pierro in Franco Loi.
V	Poesia italiana - il Novecento (Italijansko pesnishtvo - Dvajseto stoletje), uredila Piero Gelli in Gina Lagorio za zalozhbo Garzanti, Milan 1980, je devet narechnih pesnikov. Od zgoraj zhe omenjenih sta izpadla Albino Pierro in Franco Loi, dodani pa so Aldo Spallicci, Edoardo Firpo in Trzhachan Carolus Cergoly.
V	Poetiitalianidelsecondo Novecento (Italijanski pesniki druge polovice 20. stoletja), ki sta jo uredila Maurizio Cucchi in Stefano Giovenardi za milansko zalozhbo Mondadori leta 1996 (leta 2004 je izshel razshirjeni ponatis), je shest narechnih pesnikov: Pier Paolo Pasolini, Tonino Guerra, Albino Pierro, Franco Loi in Raffaello Baldini pa prvich izbrani Franco Scataglini.
V	zelo selektivnem, lahko rechemo zdesetkanem izboru Dopo la lirica - Poeti italiani 19602000 (Po liriki - Italijanski pesniki 1960-2000, uredil Enrico Testa, zalozhba Einaudi, Turin 2005, sta prezhivela le dva, in sicer Raffaello Baldini in Franco Loi.
V	Italijanski liriki od leta 1960 do danes (La poesia italiana dal 1960 a oggi),
ki jo je leta 2005 uredil Daniele Piccini za milansko zalozhbo Rizzoli, pa je najti kvartet Pierro, Scataglini, Loi in Baldini.
Lahko bi nadaljevala z nashtevanjem antologij, a bom nehala, da mi bralstvo ne zadrema zaradi enolichnosti. Kot zadnjo bom pa vseeno omenila nalashch izbrano »militantno antologijo« (tako jo je imenoval sam avtor) alias »fotografijo italijanskega pesnishtva ob zori novega stoletja«, ki pa ima uradno nevtralnejshi naslov: Italijanska poezija danes -kritichna antologija (La poesia italiana oggi - Un'antologia critica). Uredil jo je, komentiral in vsakemu pesniku napisal tudi duhovit epigram rimski pesnik in germanist Giorgio Manacorda, izdala pa zalozhba Castelvecchi v Rimu leta 2004. Zhe v uvodu na strani 21 pove, zakaj v antologijo ni dal narechnih pesmi. Takole rezonira: »Narechje morebiti ni tuj jezik, vendar pesem v sardinshchini je prav gotovo "tuja" za vse druge Italijane. Che je tako, kakshen pomen imajo narechne pesmi za sodobni italijanski pesnishki jezik? Verjetno isti pomen kot kateri koli tuji pesnik. Jezik moje mladosti je bila nemshchina, kot je bila za druge emilijanshchina, milanshchina, sicilijanshchina in abrushchina. Smo preprichani, da gre tu za veliko razliko? Ne sicer na goli jezikovni ravni, to je samo po sebi umevno, marvech po pesnishki. Torej omejimo se na italijanske pesnike.«
Potem je tu pa tam celo precej nedosleden, a to zhe sodi v drug diskurz.
Pri vseh teh podatkih in navedkih mi je shlo le za nekaj naslednjih vprashanj pristojnim in merodajnim jezichnikom pa she lingvistichnim ljubiteljem in jezikovnim laikom, skratka, obracham se na vse tiste, ki jih besedne marnje ocharajo in fascinirajo:
1)	Kako to, da pri nas narechnih pesnikov zhe a priori ne uvrshchamo v antologije - vsaj odkar imamo knjizhni, kanonizirani jezik?
2)	Mar mislimo kot nekoch nashi sosedi (glej v mojem seznamu prvo antologijo brez dialektalne poezije), ker sodimo, da so narechja jezik nizhje vrste, ki nima kaj iskati ob elitnem?
3)	Ali mislimo kot Manacorda, da gre pach - vsaj pesnishko vzeto - za tuj jezik? (Che je tako, naj se ga torej obravnava drugache.)
4)	Ker mi Primorci in najbrzh vsi ostali bolj obmejni prebivalci, a se bom omejila na nas, brez vsake selekcije kar na debelo in skrajno nemarno she vedno privzemamo italijanske besede na shkodo slovenskih, in jih niti ne predelamo, marvech jih kot tujke vnashamo in stlachimo v slovenski govor in domacha narechje, cheprav zhe shestdeset let hodimo v slovenske shole in zhivimo v okolju, kjer slovenshchina ni zatirana, marvech ji je dodeljena vloga primadone, torej bi se lahko razcvetela v nashih ustih tudi kot slovensko narechje brez toliko tujih nepotrebnih primesi, sem si prav iz radovednosti prebrala vse narechne pesnike v teh antologijah, da bi videla, ali tudi njih pesti ta, recimo bobu bob,
nekoliko servilna razvada, porojena, najbrzh zaradi nashe majhnosti, pod premochnimi vplivi zunanjih tokov, ki se jim ne znamo dovolj uchinkovito upreti, deloma pa gre tudi za nesporazume in duhovno lenobo ali nemara celo za podcenjevanje svojega jezika. Branje je bilo zelo pouchno: Navkljub Loijevi - in she koga lahko damo velikodushno zraven - (od recenzentov naglasheni) hibridnosti in kontaminiranosti pa bastardnosti -meshanja prvenstveno domachih dialektov -, je tuje navlake (angleshchine, nemshchine, francoshchine, shpanshchine) bolj malo, da ne rechem nich. Manj kot v pesmih knjizhne provenience, kamor kapne od vsepovsod zhe marsikaj, saj tudi pri nas pesniki pritihotapijo v svoje stvaritve vse sorte tujih in vechjezichnih reminiscenc ter vsakovrstnih odpadkov, vchasih tudi odlomke z grobimi pravopisnimi in sintaktichnimi napakami. Skratka, nashi narechni zbiralci tam pri dr. Mariji Stanonik in njeni znameniti zbirki Glasovi, kakor so etnichno neizpodbitno zasluzhn in skoraj nenadomestljiivi, bi se vseeno lahko shli zgledovat k nashim zahodnim sosedom, narechnim pesnikom in zbiralcem narechnega blaga. In se tudi podali v Istro k italijanskim manjshincem oz. pripadnikom italijanske unije pa vtaknili nos v Manzinijev in Rocchijev Zgodovinski frazeoloshko etimoloshki slovar koprskega narechja (Dizionario storico fraseoJogico etimoJogico deJ diaJetto di Capodistria), ki je izshel leta 1995 v Trstu-Rovinju nalashch zanje in se ga dokaj strogo tudi drzhijo, ko pishejo narechno. Ta obisk in poglobljen razmislek o njem jim bi zelo koristil. A o tem she kaj, nekoliko shirshe in drugje kdaj drugich. Za konec pa she odgovor za tiste, ki me bodo vprashali, zakaj sem potegnila iz ropotarnice spomina osem let stare trditve v KL in nasvete v Primorskih srechanjih, namesto da bi kaj podobnega povedala neodvisno: Ker so she aktualne in ker brez pred-teksta ne znam misliti, pa tudi zato, ker nihche do danes ni demantiral trditev v KL ali problematiziral, kar je bilo napisano v Primorskih srechanjih. Saj podobne neosnovane rechi she dandanes pishejo, a bi najbrzh zgubila prevech chasa z iskanjem citatov. Mimogrede in kot kurioziteto naj dodam, da je na koncu drugega zvezka Cucchijeve in Giovenardijeve antologije, ki je izshla v razshirjenem ponatisu pri Mondadoriju leta 2004, tudi videmski pesnik Mario Benedetti (1955), ki je leta 1999 izdal svojo tretjo pesnishko zbirko in jo naslovil IJparco deJ Triglav (Triglavski park), po istoimenski 17-verzni pesmi z. zanosnim stihom
Log, Log Pod Mangartom: le vecchie lastre dei pavimenti.
(Log, Log pod Mangartom; stare skrle podov.. ,).To pesem je vkljuchil tudi v peto zbirko z naslovom UmanagJoria (Chloveshka slava), skupaj s pesmijo Slovenija (in ta Slovenija je napisana prav po slovensko z malim i in dolgim j-em, kar ni ravno obichaj pri nashih sosedih, ki na sploshno rajshi poitalijanijo kaj she ne italijanskega kot narobe, v obratno smer se jim prevechkrat prav zatika). A chasi se spreminjajo na boljshe. V ChJoveshki slavi je kar nekaj lepih in silno preprostih pesmi, in poleg zhe omenjenih slovenskih imen so tu she Masckin Verch (najbrzh Machkin Vrh), pa Slavia italiana alias Benechija in pesem Viene Jinverno (Zima prihaja) z malce nerazumljivima verzoma, ki zvenita precej "po nashin" ali po slovensko:
Stara, dolzhno byt, stala. Da, stara
Vsa zbirka je prezheta s kanchki nostalgije, ne ve se tochno po chem. Saj ta nevednost je precej tipichna za nostalgijo vobche.
Dokumenti
Dokument 1 Jolka Milici
ZHE SPET O BREDI SMOLNIKARJEVI
- UFFA! SMO JE ZHE SITI! - IMEJTE POTRPLJENJE, UPAM ZADNJICH, V DOPOLNITEV NJENE ZGODBE
Sposhtovani,
bolj kot bralcem vobche bi morala nasloviti to pismo zlasti pisateljem (obeh spolov) in slavistom oz. slovenistom, ker je zanje slovenska literatura prvenstvena, to je zelo pomembna panoga.
Morda she ne veste - vsaj ne vsi ali kar mnozhichno - da je slovenska knjizhevnost konchno zachela kotirati na borzi: neka domacha povest namrech je zlezla zelo visoko, kar je za vse nas silno razveseljivo.
Verjetno ste. ta nagovor velja le za bolj nevedne, lahko pa ob njem osvezhite spomin vsi: Verjetno ste vsaj kaj malega chuli o najprej nagrajeni in nato prepovedani knjigi Brede Smolnikar Ko se tam gori olistajo breze. Sodnjisko so avtorici prepovedali njen ponatis in je morala vzeti iz obtoka tudi vse knjige, ki jih je imela she kje naprodaj, kar je pri prichi storila, tudi onih natisnjenih, ki lezhijo she pri njej doma, ni vech prodajala. Teh navodil se je zhe od vsega zachetka strogo drzhala in se she drzhi, ker drugache bi jo doletela kazen, da placha za vsak prepovedani izvod, ki bi bil od nje prodan od dneva obsodbe do dneva najdbe vsak dan po 50 tisoch tolarjev globe. Za tiste knjige pa, ki jih je prodala she takrat, ko je smela, anti ne odgovarja ona, saj niso vsaj shest let vech njena last, pach pa lastnina kupcev in prodajalcev. Ti zadnji pa morajo imeti rachune, iz katerih je razvidno, kdaj so kupili in od koga in koliko so za robo plachali. Drugache recheno: Ne more pisateljica za vse vechne chase odgovarjati, kaj kupci pochenjajo s svojo lastnino, pa makar je ta lastnina njena pred shestimi leti prodana povest. Povedano drastichno: lahko njene strani lastniki razrezhejo na pol in v vsako polovico zavijajo jajca ali si obrishejo rit. Affare loro. To logichno razmishljanje je menda vsem nam, ki znamo logichno misliti, do kraja jasno, ni pa (bilo) tako kristalno jasno domzhalskemu sodishchu, ki je nedavno pisateljico obsodilo na kazen 20.300.000 tolarjev (z besedo: dvajset milijonov tristo tisoc tolarjev.!!!), v znesku niso vshtete obresti in niti sodni stroshki... za knjigo - citiram inkriminirano pisateljico - »ki mi jo prisoja slovensko sodishche, ki pa so jo tozhnice s pomochjo delavke Loboda Renate, zaposlene pri odvetniku tozhnic Martinu Bregantu iz Mengsha, izsiljeno kupile na Svetu knjige, ki je lastnica knjige, saj sem jim jo prodala v zachetku leta 1999, ko ni
bila povest prepovedana. Vsota za to tako nenavdano izsiljeno knjigo bo rastla vsak dan do plachila kazni po dolochbi sodishcha.« (Konec citata)
In prav gotovo se bo nashel she kakshen drug izvod za prodajo, in tretji in chetrti tja v nedogled, in globa se bo najprej podvojila, nato potrojila in slednjich pochetverila itd. In Bredka pripovedka naj placha do zadnjega geruzha vse tiste vsotice, da bo pravici in resnici zadoshcheno. She jaz bom na koncu obupala nad domovino kot pravno drzhavo in se pridruzhila ravbarjem in rubezhnikom, drugache povedano, bom zavrtela telefonsko shtevilko tiste delavke odvetnika pisateljichinih tozhnic, ki je tako hlepela po njeni povesti na sodnem indeksu, da jo je preprosila in izsilila od Sveta knjige. Zdaj shele razumem njeno hlepenje po njej, tudi meni bi se sline pocedile, ko bi vedela, da je na domachi sodni borzi njena cena od kakih pet ali najvech osem tisoch zrasla na vech kot dvajset milijonov. Naj bo she tako dobra kot povest ali zanich, nedvomno bo postala zategadelj sodni precedens. Nanjo se bomo vsi po vrsti sklicevali. Tisti odvetnishki pomochnici bom ponudila naprodaj vsaj en sporni izvod, ki pa je moja nesporna lastnina zhe od izdaje dalje. O ceni pa se bova na skrivaj domenili, po konzultaciji z eksperti in s predpostavljenimi seveda. Che bodo od nje iztrzhili - najmanj - kakih petdeset milijonchkov, odvisno od dnevov primopredaje knjige, bolj ko bomo potrpezhljivo chakali, to je zhe vsem jasno kot beli dan, vech nam bo navrgla. Kaj mi svetujete, koliko naj vprasham oz. naj mi - seveda in kontanti, iz roke v roko in kje na samem - izplachajo za knjizhno uslugo alias denarno transkacijo? Naj Bredo prodam kot Judezh Kristusa za deset milijonov, petnajst, morda dvajset? Kaj mislite, je prevech ali premalo? Che morebitno ali potencialno kupko ljubeznivo popeljem she k temu ali onemu poznancu, kjer na kakshni polici prav gotovo vedri ali se prashi zheleni primerek,. je dvajset milijonov najbrzh razumna cena?! Prendere o lasciare! Seveda ponudbo. Che poshteno oz. (ne)poshteno podelimo znesek, sklenem z vami kupchijo, drugache baj-baj, ne prodam, poslovite se od ostalih zhe nadejanih slastnih cekinov. Bo vsaj moj greh - izdajstvo prijatelja! - za navaden ali kokosov oreh manjshi! (Povedano shaljivo in paradoksalno.)
Zdaj pa chisto resno: Tej zgodbi se obetajo taki in podobni mali kupoprodajni scenariji. Sarkastichno: Naj le cvete trgovina, kakrshna koli zhe, pa naj bo she tako skregana z etosom, che so zhe vsi nashi drugi upi na rachun pravnosti nashe dezhele chisto oveneli.
Jolka Milich
Dokument 2 Vasko Simoniti
ODLOCHBA
republika slovenija
ministrstvo za kulturo
maistrova ulica 10 1000 Ljubljana t: 01 369 5900 f: 01 369 5901 e:gp.mk@gov.si www.kultura.gov.si
Shtevilka: 133-371/99/44 Datum: 13.4.2006
Minister, pristojen za kulturo izdaja na podlagi 87. chlena Zakona o uresnichevanju javnega interesa za kulturo (Uradni list RS, sht. 96/02) in 2. odstavka 15. chlena Uredbe o samozaposlenih v kulturi (Uradni list RS, sht. 9/04) v upravni zadevi Ivana Anticha, rojenega 7. 6. 1948 v Ljubljani, s stalnim prebivalishchem v Ljubljani, Karlovshka cesta 22, v zadevi pravice do plachila prispevkov za socialno zavarovanje iz drzhavnega prorachuna, naslednjo
odlochbo
Ivan Antich ne pridobi pravice do plachila prispevkov iz drzhavnega prorachuna za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in za obvezno zdravstveno zavarovanje, obrachunanih od najnizhje pokojninske osnove od 15. 4. 2006 dalje.
Obrazlozhitev:
V	izreku imenovani kot samozaposleni v kulturi za opravljanje samostojno specializiranega poklica pesnika pod zaporedno shtevilko 790, je pri ministrstvu, pristojnem za kulturo (v nadaljevanju: ministrstvo), dne 23. 2. 2006 zaprosil za pridobitev pravice do plachila prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in za obvezno zdravstveno zavarovanje od najnizhje pokojninske osnove iz drzhavnega prorachuna ( v nadaljevanju: pravica do plachila prispevkov za socialno zavarovanje).
Vlogi se ne ugodi.
V	skladu s prvim in drugim odstavkom 9. chlena Uredbe o samozaposlenih v kulturi (v nadaljevanju Uredba) lahko kdor je vpisan v razvid samozaposlenih v kulturi zaprosi za pridobitev pravice do plachila prispevkov za socialno zavarovanje, che njegovo delo pomeni izjemen kulturni prispevek ali pa opravlja poklic, ki ga je potrebno zaradi kadrovskih potreb v kulturi posebej podpirati (deficitarni poklic) in mu njegov dohodkovni polozhaj ne zagotavlja normalnih pogojev za delo (v nadaljnjem besedilu: dohodkovni cenzus).
Na podlagi drugega odstavka 15. chlena Uredbe v povezavi s 6. chlenom le-te, o zahtevi za priznanje pravice do plachila prispevkov odlochi minister, pristojen za kulturo in sicer po posvetovanju s strokovno komisijo iz 20. chlena Zakona o uresnichevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK) in Kulturnishko zbornico Slovenije.
k,u,l,t,u,r, a
Strokovna komisija je na seji dne 28. 3. 2006 pregledala vlogo predlagatelja in menila, da njegovo delo ne predstavlja izjemnega kulturnega prispevka v obdobju zadnjih treh let. Vlogo in dopolnitev vloge z dne 30. 3. 2006 je strokovna komisija na seji dne 11.4. 2006 ponovno pregledala in menila, da ne prinasha novih dejstev, ki bi vplivala na zhe sprejeto - negativno odlochitev.
Glede na navedeno predlagatelj ne izpolnjuje pogoja prve alinee 9. chlena uredbe, da njegovo delo pomeni izjemen kulturni prispevek. Skladno s prvim odstavkom 10. chlena uredbe se za izjemen kulturni prispevek shteje predlagateljevo delo, ki je po obsegu in kakovosti v strokovni in shirshi javnosti ovrednoteno kot vrhunsko (drzhavna nagrada na podrochju kulture oziroma nagrada, ki jo podeljujejo primerljiva stanovska drushtva, primerljiva mednarodna nagrada ali priznanje, dokumentirane kritike oziroma objave v strokovni literaturi, odmevnost v domachi in mednarodni javnosti,...).
Drushtvo slovenskih pisateljev je v predpisanem roku 15 dni od dneva, ko ji je bila zahteva priporocheno poslana odgovorilo, da imenovani ni chlan drushtva.
Minister, pristojen za kulturo, je po pregledu spisne dokumentacije in po presoji mnenja komisije ter obvestila Drushtva slovenskih pisateljev menil, da predlagatelj ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do plachila prispevkov za socialno zavarovanje in je na podlagi vsega navedenega odlochil, kot je razvidno iz izreka te odlochbe.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odlochbo stranka nima pravice do pritozhbe po redni upravni poti. Stranka lahko na podlagi 30. chlena Zakona o delovnih in socialnih sodishchih (Uradni list RS, sht. 19/94, 20/98, 42/02, 63/03 in 2/04) vlozhi tozhbo pri Delovnem in socialnem sodishchu, Resljeva 14, Ljubljana, v 30 dneh od vrochitve te odlochbe.
Vloga stranke in odlochba sta oproshcheni plachila takse po 16. tochki 28. chlena Zakona o upravnih taksah (uradno prechishcheno besedilo, ZUT-UPB2; Uradni list RS, sht. 114/05).
Postopek vodila Irenca Shpelca Fortuna Svetovalka III.
Odlochbo vrochiti:
1.	Ivan Antich, Karlovshka cesta 22, 1000 Ljubljana
2.	Med dokumente zadeve, tu
V vednost:
MF, DURS Ljubljana Center, Adamich Lundrovo nabrezhje 2, 1000 Ljubljana
Opomba ur.: Zaradi dokumentarnosti dokumenta nismo lektorirali.
Odlochba je sestavni del elektronske knjige Zhigosana ustvarjalnost v ediciji Pogum Revije SRP. (Op ur.)
Dokument 3 Ivon Antich
PRITOZHBA
DELOVNO IN SOCIALNO SODISHCHE
Resljeva 14
Ljubljana
Tozhecha stranka: Ivan Antich, Karlovshka 22, Ljubljana
Tozhena stranka: Ministrstvo za kulturo RS, Maistrova 10, Ljubljana
Zadeva: Pritozhba zoper odlochbo Ministrstva za kulturo RS (dalje: MzK) z dne 13. 04. 2006 (datum zhiga Poshte Slovenije na ovitku: 21. 04. 2006), sledech »pouku o pravnem sredstvu«, kot je naveden v tej odlochbi.
IZHODISHCHE:
Podpisani Ivan Antich (pod svoja literarna dela se podpisujem Ivo Antich) kot tozhecha stranka menim, da je zadevna odlochba MzK, s katero ni ugodilo moji proshnji kot vpisanemu v t.i. razvid samozaposlenih v kulturi za pravico do plachila prispevkov za socialno zavarovanje iz drzhavnega prorachuna, pravnoformalno dvomljiva z vech vidikov in moralno-socialno krivichna v smislu kratenja osnovnih drzhavljanskih pravic do minimalne (dejansko bolj bedne kot skromne) mozhnosti prezhivetja in profesionalnega ustvarjalnega dela. Ker prispevkov sam namrech ne morem plachevati, mi je eo ipso MzK praktichno, cheprav sicer ne tudi pravnoformalno, kar je res »inventiven« cinizem, z odlochbo odvzelo ne le dotlej veljavno (triletno) pravico do plachila, temvech tudi -sicer neomejeni - status samozaposlenega v kulturi (prej: samostojni ustvarjalec na podrochju kulture), ki sem ga imel neprekinjeno od leta 1983. Tako sem v 58. letu starosti (rojen 1948) kljub stalnemu (40-letnemu) delu na podrochju kulture kot parazitski presezhek vrzhen na cesto med brezposelne (»teoretichno« sem si »samozaposlenost« odvzel sam; da ne bi placheval, sem se moral kar najhitreje izpisati iz razvida; v ta namen sem moral na MzK vlozhiti proshnjo za odlochbo o izpisu).
OBRAZLOZHITEV PRITOZHBE:
Ker sem na MzK pravochasno pred iztekom (pred 31. 3. 2006) triletnega obdobja 2003-2006 s proshnjo za pravico do plachila prispevkov posredoval vso dokumentacijo o izpolnjevanju formalnih pogojev (vpis v razvid samozaposlenih v kulturi kot pesnik, nedoseganje dohodkovnega cenzusa, celotna bibliografija in tri zbirke pesmi s CD ter
z objavo le-tega na spletu; Uredba o pogojih za pridobitev pravice do plachila prispevkov. UL RS, sht. 23 z dne 28. 4. 1995, veljavna v zachetku triletja 2003-2006, za pesnike zahteva dve zbirki), je iz odlochbe mozhno sklepati, da je bilo za konchni negativni izrek odlochilno predvsem negativno mnenje t.i. strokovne komisije. Ta komisija, katere chlani in njih kvalifikacija (po osnovni logiki bi o pesnishtvu lahko razsojali le pesniki) kakor tudi njihove konkretne utemeljitve zavrachanja po zapisniku iz odlochbe niso razvidni, je menila, kot navaja odlochba, da moje »delo ne predstavlja izjemnega kulturnega prispevka v obdobju zadnjih treh let« (cit.). V naslednjem odstavku odlochbe je pojasnjeno, da se po 10. chlenu Uredbe o samozaposlenih v kulturi za izjemen kulturni prispevek shteje delo, ki je po obsegu in kakovosti v strokovni in shirshi javnosti ovrednoteno kot vrhunsko; k temu je v oklepaju dodano pojasnilo, kaj naj bi kazalo »vrhunskost«: to so drzhavne in stanovske nagrade, mednarodne nagrade ali priznanja, dokumentirane kritike itd.; dodano je she, da je Drushtvo slovenskih pisateljev na zahtevo MzK sporochilo, da nisem chlan tega drushtva.
Glede obsega:
Iz bibliografije, ki je bila predlozhena MzK, je razvidno moje v zadevnem triletju (20032006), enako kot v vseh predhodnih obdobjih, kontinuirano delo na podrochju kulture v razlichnih oblikah (3 zbirke pesmi, poezija, proza, filmska, likovna, literarna kritika, eseji, prevodi, karikatura, strip.), torej bi bil ochitek o nezadostnem obsegu v tem primeru povsem brezpredmeten (zlasti poezija se pach ne meri kot »trak na vatle«).
Glede kvalitete:
Sploshno je znano, da je ocenjevanje kvalitete v umetnosti in literaturi skrajno problematichno in povezano z najrazlichnejshimi vplivi »iz ozadja« (socialnozgodovinskega, politekonomskega, geopsiholoshkega itd.). Literarno delo ima svojo logiko nastajanja, ki jo je tezhko ali sploh nemogoche tempirati na »triletna obdobja« in podobne »razvojne faze«, she zlasti v razmerah slovenske mikrodruzhbe in mikrokulture z zalozhnishtvom, ob katerem je o kakrshnikoli normalnejshi logiki trzhishcha brezpredmetno govoriti (literarna dela, v programih chasovno nepredvidljivo chakajocha na odobritev MzK za financhno podporo, tudi pri osrednjih zalozhbah v povprechju izhajajo v nakladah, ki so pach le »za vzorec«, nekaj sto izvodov). Spricho tega niti uveljavljeni literati ne morejo zanesljivo predvideti izidov svojih del v nekem »triletnem obdobju«, toliko bolj to velja za manj znane pisatelje in zlasti pesnike, se pravi za tiste, ki so iz takih ali drugachnih razlogov bolj »obrobni«, she posebno, che so kot pisec prichujoche tozhbe sodelavci edine resnichno neodvisne slovenske kulturnishke revije (Revija SRP, izhajajocha le po zaslugi sodelavcev, ki se samoponizhevalno odrekajo honorarjem; nekateri te revije, njenih knjig in spletnih publikacij »ne morejo videti« tudi zato, ker izhajajo v avtentichni slovenski latinici -bohorichici), ki bi bila v totalitarizmu na kratko onemogochena, v demokraciji pa je zhe vsa leta svojega obstoja izpostavljena bolj prefinjenemu, a nich manj
sistematichnemu shikaniranju in poskusom onemogochanja (ogrozhanje temeljne socialne varnosti sodelavca-chlana urednishtva je po svoje uchinkovit prispevek k temu). O tem, da na Slovenskem tako rekoch ni literarne kritike, da vechina knjig ostaja brez tehtnejshih ali sploh brez vsakih recenzij, da se slovenske knjige prevajajo v tuje jezike po prijateljsko-zveznem sistemu »daj-dam«, so javno govorili zhe znani slovenski knjizhevniki. V takih razmerah naj literarni ustvarjalec zbira doma in v tujini nagrade, priznanja, (pozitivne) kritike itd. za neko »triletno obdobje«. Vprashanje kvalitete se vchasih in ponekod she posebno zastavlja ob literarnih delih, ki so v celoti ali vsaj deloma satirichnega znachaja, kot so take moje tri zadevne zbirke pesmi, ki pach niso obichajna lirika, po opremi niso »reprezentanchne«, izdane so pri malih zalozhnikih (Popare, 2004; Epigramizmi, 2005; Blumen, 2006). Po neki sploshni inerciji naj bi bila namrech humor in satira tako rekoch kar avtomatichno nekaj »lazhjega«, manj zavezujochega, nekaj po kvaliteti ochitno drugorazrednega, nekakshen »podzhanr«; hkrati se v javnosti ponavljajo zhe obrabljene tozhbe, da na Slovenskem primanjkuje humorja in satire (ko pa se kje pojavita, prej ali slej naletita na poskuse »zatolchenja«; znachilno je, da je v desetletjih socialistichnega totalitarizma redno izhajal odlichni satirichni tednik Pavliha, demokratichna sedanjost pa chesa takega ne premore). Polovica Preshernovih Poezij je satirichno-humorna, satirichni elementi so mochno navzochi v znamenitih Kosovelovih, zaradi »problematichne« kvalitete pol stoletja dobesedno skrivanih Integralih (kakshnega javnega priznanja in nagrad doma in v tujini sta bila omenjena pesnika delezhna za chasa svojega zhivljenja?), Cankar je svoje delo izrecno na prvem mestu oznachil kot satiro (da se namrech izrazha »v satiri, tragiki in paradoksu«, cit. po Obiskih Izidorja Cankarja), po mnenju nekaterih kritikov je najvrednejshi del Kafke ali Becketta ali Krlezhe ravno element (tragikomichne) satire, Jan Kochanowski (1530-1584) je s svojimi epigrami eden od utemeljiteljev poljskega verza in poljske literature. Kanadski teoretik Northrop Frye meni, da je vsa resna literatura nashega chasa (zadnjih sto let) ironichno-satirichna. Teh velikanov seveda ne navajam v smislu enachenja z njimi, temvech le za ilustracijo. Po vsem tem lahko rechem, da se prav nich ne sramujem humorno-satirichnih elementov, ki pa za pozornejshega bralca niti niso edini, v svojih delih. V polozhaju, v katerem sem zaradi zadevne odlochbe MzK, si lahko tudi dovolim rechi, da so moje zadevne tri zbirke profesionalno (izrazno-jezikovno in vsebinsko) korekten in konsistenten rezultat dolgoletnega dela ter da je njihovo odrivanje v nekakshno »neizjemnost« zame v literarno strokovnem smislu brezpredmetno in nesramno povrshno. V izrazno-jezikovnem pogledu so te zbirke izjemne vsaj po prevladujochi silabichni simetriji rimanih verzov, v vsebinskem pogledu pa po satirichno-kronikalni obravnavi slovensko-slovanske tranzicije; kaj podobnega s tem obsegom in znachajem v danashnji slovenski literaturi ne obstaja.
Glede vrhunskosti:
Po propozicijah (vladna Uredba, UL RS, sht. 9/04), po katerih MzK odlocha o samozaposlenih, mora ustvarjalchevo delo biti, che naj mu pripada pravica do
plachevanja prispevkov za socialno zavarovanje iz prorachuna, »vrhunsko«, hkrati pa mora ta ustvarjalec imeti dohodke pod dolochenim cenzusom, tj. da »mu njegov dohodkovni polozhaj ne zagotavlja normalnih pogojev za delo« (cit. po zadevni odlochbi). Tudi to se kazhe kot »inventiven« cinizem, saj po navadni logiki ni jasno, kako naj ustvarjalec s svojim delom, ki pach ni le »templjanje chevljev«, dosega vrhunske rezultate s sproti tekocho shiroko domacho in mednarodno odmevnostjo v polozhaju, ki je izrecno v podnormalnih pogojih, hkrati pa nad njim visi tudi »Damoklejev mech« triletne pogojne omejitve zavarovane eksistence. Po chlanku v Delu z dne 23. 5. 2005 je bilo v register samozaposlenih v kulturi vpisanih 2232 oseb, od tega je MzK odobrilo plachevanje zav. iz drzhavnega prorachuna 1488 ustvarjalcem, se pravi, da je v Sloveniji 1488 vrhunskih umetnikov (na tolikshno shtevilo bi bila ponosna tudi kakshna neprimerljivo vechja drzhava), ki ne dosegajo dohodkovnega cenzusa, ki zhivijo in »vrhunsko ustvarjajo« v podnormalnih pogojih, ki dozhivljajo in dokumentirajo sprotno tekocho javno odmevnost doma in v tujini v obliki nagrad, priznanj, kritik itd. ter da je strokovna komisija MzK vsem tem tudi priznala vrhunskost. V ilustracijo kriterija »vrhunskosti«: sredi 19. stoletja je kot vrhunski slovenski pesnik slovel Koseski, v dveh desetletjih je prishlo do zamenjave in je vrhunski postal Presheren, ki je dotlej veljal za verzifikatorja lascivnosti, Koseski pa je danes pojem prazne verzifikacije. Vladimir Bartol je bil nekoch za nekatere kritike pisec nizhje zabavne literature za »zhenske revije«, danes je praktichno skoraj edini slovenski pisatelj z resnichnim mednarodnim odmevom. Likovnega umetnika (in tudi pesnika) Janeza Bernika, ki je sploshni pojem vrhunskosti (avstrijska Herderjeva nagrada), je ob veliki razstavi (2005/2006) ugleden novinar in kritik osrednjega dnevnika popolnoma, naravnost »katastrofalno« razvrednotil v smislu naslovne poante, da gre za »golega cesarja« (Delo, 12. 12. 2005, str. 9).
Glede chlanstva v Drushtvu slovenskih pisateljev:
Chlanstvo je prostovoljno; niti v propozicijah Uredbe ni omenjeno med pogoji za pridobivanje pravic do plachila. Chlanstvo tudi ni nedvomen pokazatelj kvalitete, »vrhunstva«, izjemnega prispevka ali pomena avtorjev; bili so uveljavljeni in ugledni avtorji, ki niso bili chlani, so izstopili itd., kakor so tudi chlani, ki so literati bolj po chlanstvu kot po svoji stalni produktivnosti. (Tudi npr. v Drushtvu novinarjev niso vchlanjeni nekateri vrhunski slovenski novinarji; kakshne socialne sankcije so zato zanje »predvidene« s strani birokracije, mi ni znano.) Che ima mnenje t.i. strokovne komisije vsaj dolocheno posvetovalno relevanco (podobno kot mnenje Kulturnishke zbornice Slovenije; gl. Uredba in odlochba), je omemba chlanstva v DSP v tej zvezi pravno brezpredmetna.
Glede nachina delovanja MzK:
Chlankov, ki tako ali drugache kritichno obravnavajo delovanje MzK, je bilo samo v zadevnem triletju (2003-2006) objavljenih na stotine; tukaj v ilustracijo omenjam in
med prilogami dodajam le dva, ki se zdita v smislu prichujoche tozhbe she posebno ilustrativna, ker kazheta na dolocheno kontinuiteto in hkrati na stopnjevanje cinichne lahkotnosti v delovanju te nacheloma kulturne ustanove. Chlanka sta zgovorna zhe po naslovih. Prvega je podpisal tedanji predsednik Drushtva slovenskih pisateljev Dane Zajc in se glasi: Ministrstvo za kulturo: birokratsko in zahrbtno (Delo, 8. 9. 1994); uvodni odstavek: »Drushtvo slovenskih pisateljev nasprotuje postopkom, ki so jim izpostavljeni nashi chlani, samostojni umetniki. Nachin, kako so samostojni umetniki zvedeli, da so njihove pravice, dodeljene na Ministrstvu za kulturo, naenkrat neveljavne, je birokratski in zahrbten.« - Drugi je chlanek z naslovom: Nich vech »izbrisanih« v kulturi (STA, Delo, 6. 9. 2005); gre za porochilo, da MzK priznava lastno napako in jo po sklepu vlade tudi odpravlja, napako namrech, »s katero so pred dobrimi tremi meseci 71 samostojnim umetnikom odvzeli pravico do plachila prispevkov za socialno zavarovanje iz drzhavnega prorachuna.« (cit.). - Ne glede na vzrok za omenjeno »napako« (mogoche se je zhe v treh mesecih, ne shele v treh letih, pojavljala in izginjala »vrhunskost« teh 71 umetnikov) je ochitno, kako se MzK z lahkotnimi zamahi poigrava z zhivljenjem umetnikov, spreminjajoch jih v »izbrisane«, kar je v primeru starejshih, ki so tako rekoch tik pred upokojitvijo in s skoraj chetrtstoletnim samostojnim stazhem kot jaz, najbrzh she dodatno problematichno.
Glede t. i. deficitarnih poklicev:
Po vladni Uredbi o samozaposlenih v kulturi (UR RS, 2. 2. 2004) sta v taksonomiji poklicev dve skupini: prva (73 tochk) in druga »deficitarni poklici« (11 tochk). Podpisani imam kot osnovni poklic opredelitev »pesnik« (tochka 49), kot dodatni poklic iz prve skupine pa lahko navedem tudi »lektor« (tochka 36) in »prevajalec na podrochju leposlovja in humanistike« (tochka 55); iz druge, deficitarne skupine pa »kritik na podrochju umetnosti« (tochka 6). Obrazec vloge za pridobitev pravice do plachila prispevkov za soc. zav., ki ga je pripravilo MzK, namrech omogocha poleg izbora osnovnega poklica tudi »morebitno dodatno dejavnost oz. poklic«. Po odlochbi MzK je »deficitarni poklic« oznachen kot »poklic, ki ga je potrebno zaradi kadrovskih potreb v kulturi posebej podpirati«. Pozornejshi vpogled v mojo bibliografijo pokazhe, da tako rekoch »mimogrede« (morda kar pada z neba?) pishem tudi literarno, filmsko in likovno kritiko, za katero je neredko potrebno dolgotrajno preverjanje podatkov v knjizhnicah in po internetu. Naj za ilustracijo navedem npr. chlanek »Mrtvashki ples« med Shtajersko in Istro (O slikarstvu Marjana Skumavca) (Revija SRP, 69-70 / 2005); v isti reviji v obsezhni stalni rubriki spremljam televizijski in filmski program. Che za kogarkoli ne ta revija ne ta rubrika »ne obstajata« (»sta prazen nich«), je to pach njegov problem (omenjena revija in knjige njene knjizhne zbirke so kljub dolgoletnemu izhajanju tako v tiskani kot v elektronski obliki dosledno zamolchevane v slovenskih medijih). Za odlochbo MzK je tudi moj prispevek k omenjeni deficitarni poklicni dejavnosti, potrebni podpore, ochitno nichvreden.
Glede prispevkov za socialno varnost samozaposlenih:
Iz preglednice (gl. pril.) Ministrstva za finance, DURS Ljubljana Center, ki kazhe stopnje zadevnih prispevkov (april 2006), je razvidno, da je izhodishche povprechna bruto placha in da, po informaciji DURS, MzK samozaposlenim plachuje po drugi stopnji, ne po prvi najnizhji. V odlochbi MzK govori o prispevkih, »obrachunanih od najnizhje pokojninske osnove« (cit.). Samozaposleni si ne more plachevati po najnizhji stopnji, slediti mora vzorcu MzK.
POVZETEK:
Iz vsega zgoraj navedenega je po mojem mnenju dovolj podlage za prichujocho pritozhbo, ki jo vlagam v naslovljeno sodishche z zaupanjem v njegovo objektivnost in pravichnost; da bo torej v skladu s svojo kompetenco dosodilo ustrezno objektivno revizijo zadevne odlochbe MzK, tako da mi bo od konca marca 2006 tudi v naslednjem obdobju priznana pravica do plachila prispevkov za socialno zavarovanje iz prorachuna in hkrati omogochen ponovni vpis v razvid samozaposlenih v kulturi, oboje brez prekinitve. Posebej prosim sodishche za mozhnost chimprejshnje reshitve, ker sem zaradi popolne izgube socialnega statusa, se pravi praktichno izbrisan, zavrzhen in izgnan, v tolikshni meri temeljno eksistenchno ogrozhen, da se naposled ne bi zdel odvech niti razmislek o mednarodnem sodishchu za chlovekove pravice v Strasbourgu. S sposhtovanjem
Ivan Antich
Ljubljana, 17. 5. 2006
PRILOGE (2x):
odlochba MzK 2006 uredba 2004 uredba 1995
preglednica prispevkov za soc. varnost samozaposlenih dva chlanka (Delo)
tri zbirke pesmi (knjizhni izvodi):
-	Popare (2004)
-	Epigramizmi (2005)
-	Blumen (2006)
Obseg delovanja Revije SRP z njeno vsebino dostopen na: http://www.revijasrp.si
Pritozhba je sestavni del elektronske knjige Zhigosana ustvarjalnost v ediciji Pogum Revije SRP. (Op ur.)
Namesto odgovora na pritozhbo je Mzk zadevo posredovalo na Drzhavno pravobranilstvo RS, to pa je Delovnemu in socialnemu sodishchu predlagalo, "da se izreche za stvarno nepristojno, oziroma da tozhbeni zahtevek tozheche stranke zavrne kot neutemeljen" (cit.) - v nasprotju z odlochbo Mzk, ki je v Pouku o pravnem sredstvu samo napotilo tozhechega na Delovno in socialno sodishche. V odgovoru je I. Antich opozoril na to dejstvo in sodishchu predlagal, da zavrne predlog kot neutemeljen in razsodi, kot je nakazano v gornjem povzetku. (Op. ur.)
Svojskost Revije SRP
Vodilo Revije SRP so
tri vrednotne orientacije individua,
tega ne nepomembnega drobca v sistemu institucij.
Te vrednote so: Svoboda, Resnica, Pogum. Pomembne so, vsaka od njih posebej, pomembno je prezhemanje teh vrednot.
Tak namen ima tudi urednishtvo Revije SRP,
ki izhaja v posodobljenem prvotnem slovenskem chrkopisu bohorichici, katere utemeljitev predstavlja Zbornik 2001 Bohorichica.
Sama ustvarjalnost in avtonomija, njuna utemeljenost v raziskovanju, nachelno in sploshno nista vprashljivi, nihche, skoraj nihche ne bo nasprotoval takim usmeritvam. Problem se pojavlja shele na konkretnem nivoju, kot tak je nerazviden in skrit ali zhe prikrit in s tem tezhko reshljiv. Problem ukinjanja ustvarjalnosti (in avtonomije) se kazhe v shtevilnih, a na videz nepomembnih malenkostih. Lahko jih ne vidimo ali pa se moramo spustiti na nivo konkretnosti, to je na nivo ukvarjanja z malenkostmi in postati malenkostni.
Institucija brez spomina je kakor podjetje brez knjigovodstva, mochni in mogochni v njej pochno, kar jih je volja, ker vse, kar pochno, utone v pozabljivi zavesti chasa.
a ne gre za chas, ampak za dejstva zavesti,
kjer chasa ni, je samo trajanje,
obche vrednote so neposredna dejstva zavesti,
vsakomur dojemljive, preverljive,
nihche jih chloveku ne more ne dati ne vzeti,
ne sistem ne institucija ne propaganda, tudi kulturna ne,
samo che to sam hoche, jih bo nashel
le v sebi, sebstvu svojem.