Nekoliko izrekov Bdris Miranovih. (Nabral in uredil A. Gradišnik.) Uvodna opčmnja. Kdo izmej razuinnikov slovenskih ne bi znal za duhovitega lirika Boris Mirana, za veščega kritika in mičnega pripovedovalca Josipa Stritar j a? — Ta niož je uprav epohalue važnosti v novejšej našej književnosti. S časom, ko je on na Duaaji jel izdajati sloveč svoj nZvon", pričela se je našemu slovstvu — rekel bi — nova doba. Oni, ki bode našemu narodu spisal književno zgodovino, oceniti bode imel Stritarja ko knji- ževnika in moža, ki je mnogo, muogo uplival na lep zdanji razcvit slovenske naše leposlovnosti. Stritar ni se bal boja, za svoje ideje, vedno se je možato boril; on nam je prav uzor značajnega moža. Seveda je moral marsikaj trpeti, ter marsikatero grenko pogoltniti, a dosledno je ostal zvest svojemu idealu, svojim načelom. A ravno ta boj potisnil mu'je v roke pero dokaj ostro in uničujoče: šibal in grajal je v svojih Bpogovorih" — literarnih in drugib — vse, kar se mu je graje vredno zdelo, udrihal je po vsem, kar se mu je videlo pogubno in škodljivo našej narodnej individuvaliteti in darovitosti ter ni se ustrašil, povedati zmirom gole resnice. Slovenski učitelj iraa sveto nalogo in dolžnost, da si priučf — kolikor možno — svojega roda književnost. Domače pisatelje naj pred vsem pozna, njih umotvore naj pregleduje, na domačem slovstvenem polji naj mu bodo znane vse znatneje cvetice. Ko je dosta upoznal te, potem še le naj zahaja polagoma v tuj log, ter si ondi natrga cvetek, kolikor in katere mu so po všeči. Osobito naj vsak zaveden slovenski učitelj pozna Stritarjeve spise, kateri so pisani prav lepo v milej nam materinščini. Koliko lepih, tehtnih naukov je nagromadenih v njega raznih pogovorih in pesnih! Vsak razumnik bode z veseljem čital njegove lepe spise, ter zasledil v njih kopo koristnih mu migljajev v dejansko uporabo, — vzkisti pa še učitelj, narodni učitelj. Zbral sem več važnih Stritarjevih izrekov, ter je podajam tu v občo presojo. Vem, da je večina č. bralcev že to vse čitala, a dobra stvar mora se čitati čestokrat, sicer ne zasluži, da se sploh čita. Ti izreki so skoraj za vseta vzeti iz Miranovih pogovorov v raznih letnikih dunajskega ^Zvona"; kjer se pa to ni zgodilo, podstavljen je reku vir. Uredil sem je tako, da se nahajajo pod I. tisti, ki se nanašajo na vzgojo in pouk, v obče; pod II. tisti, ki se tičejo jezika in slovstva našega ko sploh našega nar. razvoja; pod III. oni, ki omenjajo rodo- in domoljubja in naposled pod IV. pa so navedeni taki reki, ki so obče poučljivi. Ako bode mala ta zbirka ugajala našemu čitateljstvu, priredim morda še drugo. Te zbirke namen pa je posebno ta, opozoriti č. g. sodruge na B. Mirana proizvode ter vnemati je, da se lotijo čitanja njega zanimljivib in poučnih spisov. Primerneje te zbirke ne morem pričeti nego tako, da jej na čelo postavim naslednje Stritarjeve besede: nAko bi se mi posrečilo, da spišem kaj, kar bi z veseljem bralo ljudstvo, kar bi mu ogrevalo in blažilo srce, zadovoljen bi bil; ako bi pa dosegel še to, da bi moje spise mogel sem ter tja v roko vzeti tudi izobražen človek: potem bi se mi izpolnila zadBJa želja: mogel bi se tolažiti, da nisem živel zastonj. nZvon", 1. 1876., letnik II., liat 10. v spisu: Mir in sprava. I. Delati za mladino, to je vzvišen, svet poklic, za katerega so izvoljeni samo najboljši, najblažji možje. Kdor hoče biti dober učitelj, treba mu je, da se zna zamisliti nazaj v svoja mlada leta, kako je bilo, ko je on sedel v šolski klopi, kaj mu je bilo najtežje razumeti, kaj mu je prizadelo največ preglavice, kaj ga je veselilo in kaj mu je bilo neprijetno, dolgočasno. Primeri se lehko, da v klopi sedi mladič, bistra glavica, ki že zdaj duševno presega svojega učitelja. Ali ti, ki si, ali meniš, da si taka bistra glavica, sedi vender mirno in poslušaj; počakaj, potrpi, saj kdaj pride čas, da okusiš in uživaš sladkost učiteljevanja, čas, ko bodeš imel priliko razlagati svojo modrost in učenost strmeči mladini. Tedaj ti bode moči razsojati, kaj je prijetneje, učiti se ali poučevati. Jaz bi skoraj stavil, da potein, ko bodeš okusil oboje, porečeš: prvo! Zdaj tega še ne moreš verjeti. Po pravici se o vsaki priliki poudarja, daje mladina upaujenaše; naravno je torej, da vsak rodoljub skrbno svoje oko obrača nanjo. Človek se ni razvil v naravnem ravnotežji in soglasji; za umom mu je zaostalo srce! Kaj je um brez srca! Ravnotežna morata biti, v enaki meri razvita: to je prava človeška omika. Um je storil svoja čuda, zdaj naj svojo storl — srce! nLjubi svojega bližnjega kakor samega sebe"l najlepša beseda, kar jihjebilo govorjenih v človeškem jeziku, ta beseda se še ni uresničila; uresniči se naj, in človeštvo bode na vrhuncu svojega razvoja; doseglo bode svoj poklic, svoj namen. Plemenitost nam bodi gaslo vsakemu zase, plemenitost naj uči, budi, širi mej svojiini brati vsak izmej nas, komur je dano stopiti iz ozkega zasebnega okrožja ter javno delovati in govoriti. Zvesto opazujoč naše duševno življenje in gibanje, naše namere in prizadeve, vidim, čedalje bolj jasno, da se razvija in širi tudi pri nas, in zlasti pri nas, nek duh, kateri se mi vidi poguben, ako prevlada Materijalizem se širi pri nas, ponosno dviga svojo glavo, svoje lice kaže o belem dnevu in to posebno mej našo mladino. To je žalostno, težko mi je, ali beseda mora na dan. Ako se popači naš mladi rod, kam naj potem stavimo svoje upanje? Ako se že v uiladosti, v dobi blagega navdušenja za vse, kar je lepo, plemenito, vzvišeno, smeši vse, kar je bilo človeštvu od nekdaj sveto, kar ga je povzdignilo na zdanjo stopinjo in kar rau edino more zagotoviti vedno lepšo prihodnjost — in to je, da rabim eno besedo: idealizem v različnih podobah, vender bistveno vedno eden in isti — ako se mladina odpove idealizmu, ako nima on več svojega doma v mladih srcih, kje naj si ga išče! Naša mladina je po večini premalo idealna, narodnost, domoljubje ni ji tako sveta stvar, kakor je bila nekdaj nam . . . Skromnosti živo pogrešamo pri zdanji naši mladini! Pameten človek — po moji misli — ne more, da bi ne bil skromen, saj on in samo on živo čuti, naj si še tako prizadeva, zadostovati svojim dolžnostim in zahtevam, katere se stavijo poštenemu, izobraženemu in blagemu človeku, kako daleč zaostaje za svojim uzorom. Napihnene so samo puhle glave; ošabni prevzetni so samo ljudje, ki so se nekaj malega naučili, pa menijo, da imajo že vso učenost in vednost v svoji oblasti. Prava skromnost se prav dobro vjema z nekim pametnira ponosom. Mladini naši priporočam nekoliko več ukaželja, pridnosti in skroranosti, a ravno toliko menj površnosti, domišljavosti in samosvestja. Dobrih in slabih kali prinese človek se seboj na svet, ta več dobrih, on več slabih, kakor jih je podedoval po svojih roditeljih, dedih in pradedih. Skoraj nepotrebno se mi zdi izrečno poudarjati, da se to mnenje, ki ga vednost učf, izkušnja potrjuje, po polnem vjema z naukom sv. pisma, ki pravi, da je človek po božji podobi ustvarjen, a da je ta božja podoba nekako otemnela v njem po izvirnem grehu. Otemnelo božjo podobo bolj in bolj oživljati.in izraževati v človeku, bolj in bolj podobnega delati ga Bogu, to je naloga odgoji, pravi dosledno vernik; isto, samo z drugimi besedami, zahteva od nje posvetni učenjak (v mislih imam pravega pedagoga), ki trdi, da je odgoji namen ročlovečevati" človeško stvar, ki je moralno še indiferentna; to je: razvijati in vzobraževati otročjo dušo, da se bliža bolj in bolj uzoru, katerega smo si ustvarili o človeku. Ta človeški uzorje samo drugo ime za ono božjo p o d o b o. Visoka tovej in sveta je odgoje naloga! Vzbujati, razvijati in gojiti v mladi duši dobre, plemenite kali, slaba, podla nagnjenja zatirati, zaduševati in iztrebljati: to je, kar more in mora prava odgoja. Ali naj morebiti ljudska šola samo poučuje otroke v branji, pisanji in poštevanji ter nekaterih drugih prvotuih predmetih, podaje jim sarno orodje, katero se lahko rabi v slabo kakor v dobro? Ce je tako, bilo bi skoraj bolje, da jih zapremo, kar jih imamo, ne pa, da bi z velikimi troškimi še dan na dan druzih zidali! Kdo pa naj potem odgojuje mladi rod, če ne šola, ko hiša tako žalostno izpolnuje svojo sveto dolžno st? Poleg poučevanja naj torej ljudski učitelj tmli odgojuje mladino, odgojuje z besedo in zgledom v šoli in z dobrim berilom, katero ji podaje ali priporoča za dom. Javnih razmer si ne moremo uravnati po svojih željab, da bi si mogli vsaj učilnice osnovati po svojel Tudi tega ne moreuio: uboga pastorka je slovenščina v naših šolah, gospodinja in gospa je npisana mati". Res je sicer, vsaj meni se tako zdi, da bi se tudi v sedanjih okolnostih in razmerah lehko več storilo za slovenščiuo, ako bi se vselej in povsod poučevalo s pravitn razumom, z ljubeznijo in navdušenjem. Slovenci imamo do z.laj malo izvirnih knjig za mladino; tudi tu si pomagamo kolikor nioremo, s prevodi iz nemškega. Ali tudi prevodov imamo premalo, in še ti, kar jih imamo, niso vsi dobii. Eden ne vč izbrati si za prevod pravega, dobrega izvirnika, drugi ne zna prevajati, tretjemu se pripeti obojc. . . . MZvonovi" bralci pač vedo, kako krepko poudarjam jaz o vsaki priliki izvfrnost; v slovstvu za mladino niso tako stroge moje zabteve. Lepo bi bilo res, ko bi nam tudi na tem polji vstal raož — in zakaj bi ne? — ter iznenadil nas z lepimi pesmami, povestmi in poučnimi spisi za mladino. Jaz vsaj bi bil takega tnoža vesel; hvalil bi ga in slavil bolj, nego ko bi mi poslovenil Enejido, nebeško komedijo in za nameček še vso Klopstokovo Mesijado. (Dalje prih.)