-Kaj ga čaka, že ve: nc !\> dobil on domačije, dal jo bom znpisati Pavlu, svojemu mlajšcmu in pridnojšcmu sinu ... Z'laj pa imava še midva besedo.« - Deidctu jc srcc siccr trepetalo, stala pa je trduo prcd očetom in mu gledala -brez strahu v oči. Oče je začel zopct s hripavim glasom: »Najprej bi rad vedel, zakaj je ta norec Judežev vzel krivdo nase.« \ Hči je molčala. »Govori!« se je zadrl. »Zaradi menc tega ni storil, zaradi Petra tudi ne; torej se jo moglo le zaradi tebe zgoditi.« »Hotel je našo hišo obvarovati sramote,« je rckla. »Tako, tako, ti to natanko veš, kaj?« je dejal porogljivo in se spet zadrl: »Kaj njega naša hiša briga?« »Storil je to iz hvaležnosti, ker sem mu nekoč pomagala.« »Tedaj si mu morala pa pošteno kaj pomagati, ha?« »Jc že dolgo od tega; obljubila sem, da bom molčala o tem.« »Aha, to je menda tista zgodba pri Hudičevem gvabnu... Ali ti je za kaj drugega tudi žc dolžen zahvalo '!¦<. Julka na to ni odgovorila. »Torej še zmcraj tajiš? To je tvoja reč. Moja r<:i pa je, da ti ukažem, kaj ti je storiti... Poslušaj! Na.jp!".: j ti rečcm, da bodi tiho o vsem in ne črhni ne besedc o tcj neŁ;rcči — tudi materi nc!« ,»Da, materi še najmanj, ker bi jim to žalost prihranila.« >-ye manj sme v fari kdo 0 tem kaj izvcdeti. »Jaz ne bom spletla marnjcv; bodite brez sl; . »Dobro. Drugo, kar ti pravirn: tvcgaj se tega človeka, tega Judcža, in se zanj ne zmeni nikoli več! Po pravem bi kaj takega Nadvorski hčcri ne bilo treba ukazovati. Toliko časti bi morala sama imeti, da bi se ne spuščala v pogovor s takim lumpom in kaznjencem.« »Tcnč ni lump! Zaradi nas jc zaprt.« »¦Sakrabolt! — Bil je vsc življenje lump in potepuh. Če pri (ej rcči ne, pa jc že prej stokrat zaslužil, da ga Vtiknnjo v luknjo. Sodnikom scm poštcno in po pravici povedal. !cak lump jo — moja krivda ni, čc je dobil samo pct let,- »IC-ij? Kaj? Vi ste ga šo noter tlačili?« jc kriknilo dekle. >>O2c, to jo vnebovpijoča krivica.« »Sakrabolt! < »T-rnič si jc na vse prctege prizadeval, da bi postal poAI.cn tilovck. Pa vi mii ne privoščitc, da bi bil priden. ne daf.e mu, da bi prišel k sebi. Bil bi si kaj boljega zaiilužil.': »Zsislužil? Kaj pa?« >: Vi bi niorali krivico popraviti, ki jo zaradi nas, zaraUi na.šcga Pctra, trpi.« »Mi mu nismo storili krivicc. Saj se je sam obtožil.« »Mi pa insamo korist od tcga. Naao čast je rešil.« >Nihče ga ni prosil, zato mu tudi nismo ničcsar do)Jni... Mu tudi nc bo prišlo na miscl, da bi od menc ko i zahieval. Se bi tudi pošter.o urezal! Ko bo prišcl iz luknje, ga bom dal pod kuratelo postaviti, da ne bo mogel kake neumnosti napraviti. Potem bo vedel, koliko je ura.« »To bo vaša zahvala za to, da je odvrnil sramoto od naše družine in da sc je dal namesto našega Petra obsoditi?« »Tiho bodi, sakrabolt! Zakaj je to storil, to je čisto njegova reč! — Nam ni mar. Pozabilo se bo. Mi se ne bomo menili zanj.« »če se vi ne boste menili zani, se bom jaz.« »Kaj? Ti nrevzetnica, ti grda!« »Moja dolžnost je, da pornagam ubogemu, zapuščehemu človeku.« »Dolžna si, da ubogaš očeta.« »V vscm, kar je prav. — Kar ste pa storili Tonču in mu še dclate, je krivica in brezsrčnost.« »Peklen3ka strela, kaj takega upaš reči!« »Govorinj, kar je res in delam, kar je prav.« »Ničesar no boš storila, niti z enim prstom ne boš genila, tega človeka boš prezirala ter nanj pozabila!« »Krivico in krivdo na njem bom popravila, kolikor ju morem.« »Ti torej kljubujcš očetu?« »Nc, jaz dolam le to, kar mi narekujc vest.« »Torej no boš ubogala?« »V tej zndevi ne!« *¦¦ »Gromska strela!« je rohnel stafi. »Sedaj je pri kraju z nama. Poslušaj sodbo. Poberi cape in zapusti hišo. To ti v,elevam jaz.« »Oče!« je kriknilo prebledelo deklc. «Nič oče! Jaz bom-že vsem pokazal, kdo je gospodar v hi.ši.« je divje vpil Nadvornik. >Zapustiti moraš mojo hišo, še danes, takoj! Kar rc.em jaz, stoji. Tekom ene ure ne maram ničesar več videti od tebc. Poberi se!« Za trenutck je oklevalo dekle, nato pa jc dvignila glavo: »Bog s tcboj, oče!« in odala. Uro poznejc jo 7.apustila Nadvornikova hči očetovo hižo s svežnjem pod pazduho. 12. Čas je hitcl svojo pot. Skoro tri leta je prcbil Judcž v mo«ki kaznilnici v Mariboru. S pokorščino in z rcsnim, mirnim obna.šanjom si jc tako pridobil zaupanjc kaznilni,škoga ravnatclja, da mu je začel la počasi naklanjati ra.n. udobnosti. Rszcn lastne delavnice je irael poscbni gpalni prostor in sc jc smcl mnogo bolj proato gibati, kakor pa drugi knzn.icnci. Za te prcdpravicc pa jc šla zahvola še kaznilni.škcmu kuralu, gosp. Martinu. ki sc je zavzel za*nj s pravo očetovsko dobrotljivostjo. Njemu je razodcl pri spovcdi svojo skrivnost in od njcga je prejel marsikatero tolažbo, pa tudi namigljaje, kako bi lahko izkoristil prestajanje kazni v vcliko korist za življenje. Pod načrtnim verskim vodstvom jc popolnoma dozorel značaj mladega moža in. se jc istočasno pojcklcnil s trpljenjem jcče. Z velikim veseljem se je oldepal dela. Ker je kazal zanimanje za strugarstvo, so ga zaposlili v stružnici, kjer si je pridobil sčasom tako sprctnost, da je izgotavljal prave umetnije. Pri tem pa ni zaslužil sanio Icpega denarja, katercga so zanj nalagali, ampak mu je tudi hitreje mineval čas. Nikdar mu ni bilo dolgčas. Nekako domotožjc jc občutil, kadar je mislil na Juiko, Nadvornikovo ličcrko. Pri teh rpominih je bil večkritt do smrti žalosten. Za njo je doprinesel veliko žrtev, njei-.a podoba je stala vedno živo precl njim; pa on no bo :iikoli mogel govoriti z njo niti besedice, nc bo je videl nikdar vec. Nikoli se ni kcsal koraka, kateroga je storil :.a njo, nasprotno, očitno ga je veselilo, da je zamogel stonti za deklcta nekaj velikega in težkega; njegov najI.jubSi scn je bil, da se bo spominjala Julka nanj s spošt< ¦ ' ' In hvalcžnostjo, morda cclo z •lju.heziiijo. Samo :¦ bil rad zvedcl od njc. Odkar je bil zaprt, sc ni d<>\: :. . njcgovega nšcsa nobcna novica iz domačcga kraj;: ;:.¦ .. bcn pozdrav. To ga jc bolclo in vcčkrat se ga jc ; jclo vroče hrepencnje po kaki vesli. Nekega lepcga polctnega jutra — bilo jo v letu prestajanja kazni —¦ so ga poklicali v sobo za Kakor naperutih je pohitel po stopnicah. In koga je ;dobil spodaj? Svojo teto, Jeruljo. ¦!;; »Teta, teta, Ijuba teta, ti si,« jc zaklical bu^no in zagrabil z obema rokama njeno desnico. »Ti edina me nisi pozabila!« »Poba, Tonč, niti cno uro te nisem pozabila, in koliko sem molila zate, to zna samo naša Mati,« je ihlela ženica. Bila je šc vedno taisto bable, kakor pred tremi leti in so ni prav nič postarala. Njcni kodrasti, skrbno počesani l:>sje ni.o prav nič osivcli, njcn okrogli obraz z rdcčimi lici je obdržal še vcdno isti otroški izraz, v njenem gibanju tcr krctanju je bilo Se vse ono mirno ter Ijubko od poprej. Tudi cvetlice, njene stalne spremljevalkc, niso manjkale. Krog klobuka je nosila venec iz poljskih rož, iz k(K^arc so lukale pisane cvetke iz lončkov, z njene palicc, katora je slonela poleg košare v kotu, sta ;e smejnla šopka iz sveže utrganih vrtnih cvetlic. Ginjen je gledal Judcž Jeruljo: »Teta, tako dobra kot ti, ni nikdo z menoj in no bom po-.ibil nikdar, da si me obiskala... Kako dolgo si ie na p^tu?« »Nc dolgo.*Dancs pred 14 dnevi sem šla z doma,« je odgovorila Jerulja. Žcnščo sc je razRovorilo in začolo pripovcdovati: >Veš, Tonč, jaz sem že bila cnkrat tukaj; pred dvema letoma, pa mc niso spustili k tebi — vse bcračenje je bilo zaman. Tokrat je šlo lahko, ker imam pisanje. Sestavil ga je g. župnik in ga je pustil od sodišča podpisati ter kolkovati... Poba, poba, kar dopovedati ti ne morem, tako me veseli, da ie zopet vidim. Mogoče ti ne bo vcč treba dolgo tukaj ostati. Naš Gospod ti je že davno odpustil — ti nisi imel zlobncga namena, niti znal nisi, kaj počenjaš. Z vašim dušnim pastirjem, z gorcčim gospodom, sem že govorila in tudi on pravi, da si dobcr človek. Sedaj se hočem zabvaliti naši ljubi Gospej. Niscm te zastonj priporočila Mariji na več kot sto krajih, da te sprejme v varstvo, Bogu hvala ter zahvala. Na povratu proti domu sem se oglasila pri Mariji v Rušah, v Puščavi in pri Sv. Križu pri Dravogradu ... Žalibog so oveneli na potovanju k tebi šopki. Glej, enega sem nabrala zate pri Devici Mariji v Puščavi...« Jerulja je potcgnila iz košare šopek, ki jo bil povezan iz pohorskih cvetk, vendar cvctja ni ubilo več — je odpadlo, viselo je ov.nelo ... »Škoda! Škoda! Škoda! Bile so potrgane na hribčku v Puačavi in so bile tako ljubke!« je vzdihovalo bable. Judež je hlastno pograbil šoDck, poljubil je ovenelo cvetje in je kriknil: »Iz domačih krajev stc, s planin! Bog vas živi! Bog vas živi!« »Poglej, tukajle imam še lepši šopek zate,« je vzkliknilo ženšče in vzcla enega od šopkov s palice; »tega scm včcraj naberačila,« (Dalje filedi)