Lepi izgledi prvega svetega obhajila
21. Temeljito pripravljanje, srečna srnrt.
Frančiška Malvina 0' Konorje bila rojena v Ameriki. Po smrti svojih starišev, v 12. letu, je prišla v Pariz, kjer je bila odgojevana v samostanu >presv. Srca». V tem samostanu je lepa navada, kolikor mogoče
27
slovesno obhajati prvo sv. obhajilo. Za to sveto opra-vilo odbrane deklice se za nekoliko časa odločijo od druzih, da se še natančneje poučujejo o sv. obhajilu ter skrbnejše pripravljajo s pobožnimi vajami in molitvami.
Najlepše se je pripravljala Frančiška. Prvo, s čemur se je hotela vredno pripraviti za veliki in najlepši dan svojega življenja, je bilo to-le: Njene učiteljice so jo opomnile na nekatere napake in slabosti njenega srca; po naravi je bila nagnena k lenobi, k občutljivosti in nepotrpežljivosti. Na vsak način hoče odpraviti te na-pake in se korenito poboljšati. Vsak dan si je natanko vest izpraševala posebno o toh nagnenjih; ob koncu tedna je primerjala število sedanjih napak s prejš-njimi; tako je kmalu lahko sprevidela, če je že res boljša. Taki clobri otročji volji je Bog obilno pomagal s svojo milostjo, in tako je deklica čedalje bolj napre-dovala v dobrem.
Da bi svoje grehe še lože premagovala. rabila je za drugi pripomoček to, da se je v malih rečeh zatajevaia. Ker je bila slabotnega zdravja, inorala je dalje spati, kakor druge gojenke. Pa kmalu si je jela očitati zavoljo taeega priboljška. «Sicer prav rada spim», je odkritosrčno rekla svojim učiteljicam, «pa če mislim na sveto mašo, bi vendar veliko rajše vstajala». Ko prednica ni hotela vstredi njeni žclji, prosila je svoje sorodnike v mestu, naj posredovajo in tako je dobila dovoljenje, da sme vsak dan biti pri sv. maši. Meseca majnika je bilo za one gojcnke, katere so se priprav-ljale za prvo sveto obhajilo, polurino premišljevanje v navadi. Frančiška je tedaj še bolj skrajšala si spanje, da je mogla tudi to koristno pobožnost z druzimi vrecl opravljati. — ZaA'oljo slabegav želodca so ji zdravniki prepovedovali postne jedi. »Žalost, ki jo zastran tega obču1im», je dejala, «mi več škoduje,. kakor en celi post». Večkrat se je s katerimkoli izgovorom premagala, da ni zjutraj prav nič vžila. Užiteljiee so slednjič spa-zile, kar je tako skrbno skrivala, namreč, da to dela zato, ker tolikanj želi se v četn zatajevati. in so ji nararaost prepovedale. Na to je izdihnila: «Oh, toliko grehov sem storila s sladkosnednostjo, ko sem bivala še v Ameriki;  ali  mi  ni  treba zdaj pokoriti se zanje,
28
da bo Jezus očiščeno našel moje srce, ko si ga bo izvolil za svoje stanovanje ?»
Tretji pripomoček za resnično poboljšanje in vredno pripravljanje k prvemu sv. obhajilu ji je bila m o 1 i t e v. Kadar in kolikorkrat ji je čas pripustil, šla je prec! altar Gospodov: tam je bila skoro nepremakljiva, kakor jnrtva za svet, vsa vtopljena v pobožnost. V tacih trenutkih se ni zmenila za celi svet, kakor bi ga ne bilo, videla je le Boga; videla ga je z očmi žive vere, in bolj in bolj se je vžigala njena ljubezen do njega, posebno ko se je spominjala na srečni dan prvega sv. obhajila. Se ginljivejša je bila njena plamteča pobožnost pri sveti maši. Večkrat so jo videli v solzah tisti trenutek, ko so se mašnik obrnili proti vernim, kateri so pristopili k sv. obhajilu, in izgovorili besede: «Ecce AgnusDein — glej Jagnje božje! — Tudi zunaj cerkve si je oriza-devala ostati zbranega duha. S svojimi prijateljicaini že ni skor druzega govorila, kakor vedno le o prvera svetem obhajilu in o presveti Devici. Kot sirota na zemlji je menila tlobra Frančiška, da ima večjo pravico Marijo imenovati «svojo Mater». Posebno veselje je imela za njene podobe; precej denarja je izdala za-nje, kdikor namreč ji je še pripustila milodama skrb za uboge. Z vernim preprioanjem nosila ječudodelno svetinjico Matere božje in je imela do nje detinsko zaupanje za smrtno uro.
četrti pripomoček, katerega se je še poslužila Fran-čiška za zboljšanje svojega srca, je bilo s r o n o k e -s a n j e za prejšnje grehe in slabosti. Nekod je bilo pri krščanskem nauku govorjenje o spovedi: rečeno je bilo, kako dobro je pred prvim sv. obhajilom opraviti colgo spoved od vsega preteklega življenja; potem se je raz-kladalo kesanje. Otrokom je bilo pojasnjeno, kako grd je pred Bogom vsaki greh in koliko škodo napran na duši. Ves ta nauk je segel Frančiški globoko v srce. Žalosti ji je skoro hotelo srce počiti Zvečer jo je slišala neka učiteljica zdiliovati, šla je tedaj gledat, kaj je in videla jo je — britko se jokati v postelji. Na vprašanje, zakaj tako žaluje, odgovori blaga deklica: «Oh, :akaj sem vendar tako pozno prišla v samostan svetega Srca! V Ameriki še nisem poznala vse nesreče, katera je v enem samem razžaljenju ljubegaBoga; tukaj še-lesem
začela spoznavati to hudo, in jokam se zato, ker gotovo imam manjše kesanje, kakor druge, ki so boljše podu-čene, kakor jaz.» -
Učiteljica jo potolaži in pravi, da si more z mo-litvijo v kratkem času pridobiti vse milosti, katere že imajo znabiti njene starejše prijateljice, ona pa še ne. «Te ginjenosti», je pripovedovala potlej sestra redovnica, «sem se poslužila, da sem ji prigovarjala, naj popolnoma preraaga vse prirojene napake. Odločno mi je obljubila, in res je bila od takrat bolj in bolj krotka, potrpežljiva in zdržljiva, čeravno se je morala mnogo premagovati, ker so jo nadlegovale razne bolečine. Vse je voljno po-trpela, le da bi prejela milost vrednega prvega svetega obhajila in pred vsem milost pravega kesanja. Videli so jo večkrat obledeti in jokati zbog prevelike boleoine; pa strežnice so slišale njene izdihljejc in tožbe vselej le s pristavkom: «Moj Bog, tebi darujem! Moj Bog, za-te naj bo!»
Nekega dne je rekla njena součenka kar na glas: «Ni težko natanko spolnovati postave, če ima katera tako srce, kakor Francika.» Ta ni na to nič odgovo-rila, zvečer pa je rekla svoji učiteljici: «Ste slišali, kaj je rekla Aleksandrina; tudi vi veste, ali je res? Saj vendar tolikrat čutim nagnenje, da bi bila nepotrpež-Ijiva, toda spomnim se na prvo sv. obhajilo!«
Sest dni pred velikim in imenitnim dnevom so imele obhajanke tako imenovane duhovne vaje ali ekser-(icije. Vsak dan so slišale nekaj kratkih nagovorov, so liile pripravljcne za sv. spoved in so morale skor nepre-nchoma molčati. Frančiška je bila med vsemi najbolj zbrana. Zavoljo telesnih bolečin je bilo njeno prizade-vanje toliko popolniše, pa tudi ravno zato toliko zasluž-niše. Zobje so jo boleli in protin jo je mučil vseh šest dni; vendar je bila pri vseh eksercicijah, pa pri tolikih bolečinah naložila si je še kako prostovoljno zatajevanje. Ko so ji dali čašo mleka s sladkorjem, je rekla: «Saj je bilo mleko zadosti! čemu še sladkor? moram vendar Bogu darovati kako potrebo, ker zavoljo boledin ne morem moliti.»
Gojenke so imele navado, kar so v pridigah slišale, ali pa svoje misli o tem, si na kratko zapisovati. Frančiška
30                                       ¦
ni mogla veliko pisati; le nekoliko pobožnih sklepovB si je s svinčnikom zaznamovala. Iz teh njenih jadnjih« vrstic se je videlo, kako resno voljo ima se prav teme« ljito poboljšati in dalje sveto živeti.                              I
Dan pred  svetim  obhajilom,  31. majnika, šli  safl otroci k spovedi,  da  so prejeli  sladko   tolažilo, ki  gaM daja človeškemu srcu zagotovilo,   da so  odpuščeni vsfl grehi. Predno je šla Francika k spovedi, poiskala je šeS prej sestro redovnico,   ki je vodila obhajanke.   OkleneJ se je in vsa v solzah pravi: «Oh, odpustite mi, veliko žalega sem ljubemu Bogu in vam storila.«   —  V tern, samostanu je navada, da deklice, ki pojdejo prvikrat k sv. obhajilu, precej, ko so spoved opravile, ogmep belo tančico v znamenje zopet dobljene obleke milosti božje. Frančiška prejme belo zagrinjalo iz roke svoje učileljice, katera zopet vidi solzo  kapati,  zdaj   pa  solze srefce in veselja.
Toda ravno tisti večer jo napade huda nrzliea, ki se je že nekatere večere napovedovala, in Francika mora iti v posteljo — ne vedoč, se bo U motrla Irugo jutro pridružiti srečnim součenkam. Neizrekljivo jo je to skrbelo, pa po priprošnji Marijini je vse up&a. In res, zjutraj se počuti veliko bolje in zdravnik prari, da že sme vstati in v kapelo iti. Ob tem veselem naznanilu v nebeški radosti zažari njen obraz in dovolj čuti moči, da se sama napravi in gre za tovaršicami.
Sv. maša se prične.  Frančiška, vsa zamaknjena v
Boga, pozabi svojo slabost in ostane na kolenih: večkrat
so jo opomnili, naj se vsede vsaj za nekaj časa. Šl«lnjič,
slednjič pride Jezus v njeno srce! Komaj konča zahval-
nico, žc se povrne mrzlica in deklica je primorana zopet
se vleči. Bolezen je čedalje nevarniša, obilno krvi ji iz-
teče iz ust in iz nosa. Frančiška zelo oslabi, komaj more
še zavžiti nekoliko kapljic pomerančnega soka. Se perila
I   niso smeli premeniti, ne postet}e prestlati, da bi J pre-
velicih bolečin ne prizadejali.  Pa nobene tožbe ni bilo
slišati iz njenih ust.   Natihoma se je smehljala iri zdaj
pa zdaj polglasno molila nekatere besede.   Če soprišli
sorodniki   in so se sočutno ž njo jokali,  prijela jih je
j,   za roko  ter  ljubeznivo  rekla:   «Zakaj  ste žalostni? V
"   nebesa grem, da bom molila za vas.» Nikoli ni zahtsvakij
31
da bi jo preložili, in če ji je sestra ponudila to malo polajšanje, je rekla: «Jezus Kristus je bil trdo pribit na križ; torej pač tudi jaz lahko ostanem, kakor sem.» Tistim, ki so jo vpraševali, kako ji je, je navadno odgo-varjala: «Na križu sem», in pri tem se je ozrla na križ.
Med tem se je bližala smrt, in naša Ijuba Francika se je pripravljala za ta zadnji korak, kakor se pripravlja otrok, ko se ima povrniti v naročje svojega očeta ali matere. «Mirna sem», je večkrat rekla, in na obrazu se ji je bral neizrekljivi mir; «moj spovednik somirekli: Ljuba deklica, svoje prvo sveto obhajilo si dobro opravila.»
Neko popoklne okoli štirih, ko je bila popolnoma pri zavesti, se ji je naenkrat spremenil obraz in veselo je zaklicala: «Z Bogom! z Bogom! NiČ več nisem za ta svet; zdaj grem v nebesa, da zopet najdem očeta in mater. 0 kolika sreča! Tu pride presv. Devica po mene; oh, kako je lepa!» Potlej se ginljivo zahvali in poslovi pri svojih sorodnikih. Šest dni potem je bil njen smrtni dan. Vsi okrog nje so morali jokati, le sama je bila vesela. Dušiti jo je jelo, sestra ji je govorila besede : «Oče! v tvoje roke izročim svojo dušo.» Frandiška jih je ponovila in še tiho pristavila: »Grera v nebesa*. V tem hipu omahne glavica na sestrino roko in njena lepa, pobožna dušica zapusti našo solzno clolino.