MUZEJI
MUSEUMS
O ETNOGRAFSKEM ZNANSTVENEM DELU
V MUZEJIH
Angelos Baš
IZVLEČEK 1
i
V pričujočem besedilu je objavljeno \
predavanje, ki je bilo prebrano na posveto-\
vanju slovenskih etnologov muzealcev o j
Ljubljani dne 30. marca 1957. Predavanje je]
natisnjeno brez vsakršnih sprememb zato, da \
se lahko uporabi kot znamenje časa o našem ;
etnološkem muzejskem delu in etnologijil
Slovencev v petdesetih letih.
ABSTRACT
The present article is the text of a paper
presented at the symposium of Slovene
museum ethnologists in Ljubljana on March
30, 1957. No changes have been made to the
text so that it can be used as a signum
temporis about the museum activities of
ethnologists in Slovenia in the 1950s.
Uvodno pojasnilo
Spodnje besedilo je bilo od prve do zadnje črke napisano tako, kakor je bilo
prebrano najposvetovanju slovenskih etnologov muzealcev v Ljubljani dne 30.
marca 1957. Če je to besedilo tukaj natisnjeno do pike enako, kakor je büo napisano
in prebrano leta 1957, ni to storjeno pa načelu tjMod scripsi, scripsi, temveč zato,
da se takšno besedilo uporabi kotsî^wm temporis o našem etnološkem muzejskem
delu in etnologiji Slovencev v petdesetih letih.
Takrat in še precej pozneje so v slovenskih muzejih (včasih tudi drugod)
imenovali našo vedo etnografija. V petdesetih letih je bilo v slovenskih muzejih
razmeroma malo diplomiranih etnologov, zato je bilo še posebej potrebno
sodelovanje amaterjev in zato v predavanju ne manjka beseda o tem sodelovanju.
Spričo maloštevilruh diplomiranih etnologov v krajevnih muzejih so bile dovolj
natančno pisane inventame knjige muzejskih predmetov ipd. v petdesetih letih
redke, če ne izjemne, zato opozorilo na te vrzeU. Vzroki za te vrzeU so botrovali
tudi premalo plodnemu zbiranju muzejskih predmetov v tistem času, poleg tega
pa to zbiranje rü v zadostni meri upoštevalo prednostnih ali najpomembnejših
tém, katerih naj bi se lotevalo; zato ustrezna opomba.
423
Angelos Bas
V petdesetih letih in še precej pozneje ni bü v vseh slovenskih muzejih
sprejet aksiom, da lahko muzejske občasne razstave ali stalne zbirke opravljajo
svoje poljudnoznanstvene naloge samo, če povzemajo spoznanja znanstvenih
raziskav gradiva, ki je v njih na ogled. Pogrešali smo načelno staUšče o tem,
delno pa je bilo premalo tudi raziskovalnega dela, ki bi omogočalo nakazano
razstavno dejavnost. Oboje se v petdesetih letih ni toliko nanašalo na Slovenski
etnografski muzej, kolikor na večino etnoloških oddelkov v krajevnih muzejih.
Predavanje je spregovorilo o teh pogledih.
Etnologi v slovenskih muzejih v petdesetih letih niso načenjali teoretičnih
vprašanj v etnologiji. Predavatelj je še sledil tako imenovani plastni teoriji. In
natančneje je določil časovni razpon predmeta v etnologiji Slovencev. To je bil
hkrati posredni ugovor zoper mnenje iz let 1955-1956, po katerem naj bi bila
etnologija veda o tako imenovani sedanjosti. Predavanje je poudarilo, da mora
etnologija Slovencev s svojimi raziskavami zajeti vsa obdobja v zgodovini
Slovencev, upoštevaje tudi kulturne preostanke predslovenskega prebivalstva.
Zato je treba pri etnoloških raziskavah uporabljati tudi pisne in upodabljajoče
vire. Opisane usmeritve v etnologiji Slovencev pred predavanjem ni bilo,
praviloma pa tudi ne empirije, vključno tiste v muzejih.
Naposled je predavanje utemeljevalo takrat zelo perečo zahtevo po
številnejših objavah etnoloških raziskav v naših muzejih.
Predavanje O etnografskem znanstvenem delu v muzejih
Naslov pričujočega predavanja je morda malce preširok oziroma vsebina
izvajanj v tem referatu ne bo obsegla vseh vprašanj, ki bi jih lahko pričakovali po
naslovu. Zakaj pojem etnografskega znanstvenega dela v muzejih vključuje tudi
raziskovalna prizadevanja na preparatorskem in restavratorskem torišču
etnografije, ki pa se jih ta referat ne bo loteval, ker je to delo v slovenskih muzejih
še hudo šibko zastavljeno in so izvirni prijemi in dosežki v tej muzejski etnografski
panogi pri nas še tako zelo odmaknjeni, da jih sedaj pač ne kaže obravnavati kot
vprašanja, ki bi bila glede na današnjo stopnjo našega etnografskega
preparatorstva in restavratorstva vredna upoštevanja z vidika samostojnega
raziskovalnega dela.
Misli, ki jih bo skušalo razpresti to predavanje, se bodo sukale okrog
etnografskega znanstvenega aH raziskovalnega dela v muzejih, ki ga opravlja
kustos aH pa kdo drugi, ki je iz tega aH onega, utemeljenega aH manj utemeljenega
razloga prevzel to dolžnost. Seveda bodo razložene sodbe opredeljene po osebnih
prepričanjih referenta, ki izvirajo, kot se reče, iz nekakšne iluzije, se pravi vizije
ali predstave, kako naj se zasnuje in izvaja etnografsko znanstveno ali
raziskovalno delo v naših muzejih. - Spričo tega so misli, ki jih bom tu razvijal,
kajpak precej osebne, posebej še zato, ker gre v našem primeru za predmeta, ki
nimata ne v mednarodnem merilu ne pri nas dodobra ustaljenih aH priznanih
vodu. Že površen pogled v slovstvo, ki se ukvarja z nalogami etnografije, nas
o etnografskem znanstvenem delu v muzejih
lahko prepriča, da še dandanašnji ni splošno razjasnjeruh, kaj šele sprejetih pojmov
o bistvu in metodah te vede, tako da si človek ne more kaj, da se ne bi ob tem
spomnil nekega stavka Erazma Rotterdamskega, ki ga je zapisal sicer na rovaš
filozofov, ki se pa sme v tej zadevi omejeno nasloviti tudi na etnografe: Zadosten
dokaz, da ničesar ne razumejo, je že to, da so si glede teh reči sami med seboj večno
navzkriž. In v tem posmehu je nedvomno kanec resnice, saj sodi etnografija še
sredi 20. stoletja med tiste redke humarustične znanosti, ki pogrešajo splošno
dognane temelje. Prav tako je tudi z muzeologijo. Razprave v tej stroki po svetu
ali pa doma spričujejo, da tudi v tej, predvsem ponazorjevalni panogi
humanističnih in naravoslovnih ved manjka osnovnih načel, ki bi bila deležna
širšega priznanja. Zavoljo vsega tega je razumljivo, da razmišljanja o etnografskem
in muzejskem delu ne morejo izvirati iz kdo ve kakšnih izdelanih teoretičnih
sestavov, ki jih je le bore malo, kolikor pa jih poznamo, si po navadi ostro
nasprotujejo, temveč lahko izvirajo zlasti le iz lastnih študijskih in muzeoloških
izkušenj, tako da so neogibno znatno osebna in da si bom zato močno laskal, če
bo v diskusiji sprejeta vsaj srednja mera mojih sodb.
Etnografsko kakor tudi vsako drugo znanstveno delo v muzejih ali kod
drugod poteka v treh stopnjah, ki jih običajno imenujemo zbiranje virov,
obravnava spoznanega gradiva in različne oblike pri posredovanju raziskovalnih
uspehov strokovni ali širši javnosti.
Prva stopnja etnografskega dela je nedvomno najhvaležnejša. Če odštejemo
etnografe v osrednjem muzeju, ki je njihovo torišče vsa Slovenija, so etnografski
kustosi ali njihovi različni namestniki po krajevnih muzejih pred precej lahko
nalogo: spoznati na svojem, navadno manjšem ozemlju vse etnografsko gradivo,
ki ga velja upoštevati za muzejske namene. Če pravim, da je to precej lahka
naloga, sodim tako zato, ker menim, da ne terja ne posebne izobrazbe ne posebnih
študijskih talentov, ampak da ji je lahko v določenem obsegu kos tudi zadosti
vesten in sistematično usmerjen amater. Pri tem je gotovo najbolje, če se kustos
sam do pike natanko seznani z etnografijo svojega območja, vendar pa so to za
zdaj povečini samo izjemni primeri in še ti so največkrat žetev šele dolgoletnih
pregledovanj terena. Zavoljo tega je najbolj naravno, če se kustos hkrati s
samostojnim študijem svojega ozemlja opira še na posamezne amaterje ali pa
deloma etnografsko šolane ljudi, ki mu lahko koristno pomagajo pri terenskem
delu. Če ima tak etnografski kustos dovolj organizacijskega daru, bo izbor takega
pomočnika ali zaupnika, kakor ga pač krsti, skrbno preudaril glede na njegovo
pokazano delo ali strokovno znanje, nato pa bo skušal svojega sotrudnika
vpeljevati v strokovno slovstvo, ki je najbliže njegovemu zanimanju, obenem pa
ga kar najbolj natančno poučiti o poglavitnih prijemih pri zbiranju etnografskega
blaga po terenu.
Pomoč takih amaterjev aH polamaterjev utegne biti za etnografa zelo
dragocena. To potrjujejo terenske skupine naših muzejev ali njihovih etnografskih
oddelkov, kjer so bili etnografi-nestrokovnjaki marsikdaj v večini in so svojim
Angelos Bas
nalogam dobro ustrezali. Ob tem naj bo dovoljena pripomba, da je po moji sodbi
etnograf amater prav tako študent etnografije s praviloma bornim znanjem in
slabim poznanjem terena kakor kdo ve kateri učitelj, ki se že leta in leta ubada z
zbiranjem ljudskega blaga ter svoj kraj in njegovo okolje zares pozna, vendar pa
mu manjka določenega in v neki sistem urejenega znanja.
Ob kratkem: zbiranje terenskega etnografskega gradiva je naloga, ki se je
lahko po pravilnih kustosovih napotilih polotijo tudi neetnografi, ki imajo za to
delo dovolj neobhodnega znanja in ki so pri samem terenskem zbiranju dovolj
skrbni in sistematični.
To pa se pravi, da lahko vsak etnografski kustos krajevnega muzeja v
doglednem času doseže najnujnejši pregled svojega območja. In to je naloga po
reku bis dat, qui cito dat. Resda so že v Cezarjevih časih tarnali v starem Rimu, da
odtekajo v nepovrat stara izročila in da novotarije zatemnjujejo podedovane
običaje. V renesansi so se spet enkrat vnemali za ohranjevanje določenih tradicij,
medtem ko je od baroka dalje vseskozi znana bojazen pred izumrtjem
starožitnosti, posebno še v ljudskem življenju. Pa vendar je bila kljub vsemu
temu etnografska bera še na začetku tega stoletja prav bogata. In nedvomno ne
bodo etnografi ostaU na terenu praznih rok tudi na pragu tretjega tisočletja, toda
obseg in značaj gradiva bo dotlej v temelju spremenjen. Zakaj sodobna civilizacija
je predvsem s svojimi, iz motorizirane in elektrificirane tehnike izvirajočimi
pridobitvami tolikanj preosnovala vse življenje, da bije preprosti ljudski omiki
vsaj pri nas tokrat v resnici že skorajda zadnja ura in da je pomembnejša žetev
slovenske terenske etnografije že precej mimo. Čez desetletja bodo prihodnji
naši etnografi lahko po terenu študirali zlasti še usedline ljudske omike v
takratnem gmotnem in duhovnem življenju aU pa razmerja med komponentami
ljudske in višje omike v tedaj že splošno in bistveno izenačeni modemi omiki.
Zavoljo tega velja sedaj v etnografskem terenskem delu kljub nevšečni zavesti,
da ta prizadevanja glede na možnosti pri odkrivanju tehtnejšega gradiva navadno
ne morejo biti več kdo ve kako plodna, kar se dâ razpihovati vnemo za kolikor
mogoče prizadevno in pospešeno zbiranje zadnjega še preostalega in naglo
pohajajočega terenskega ljudskega blaga.
Kot je bila ta plat v delu etnografskih oddelkov po naših muzejih ponekod
zadovoljiva, marsikje pa tudi ne, je inventarizacija gradiva, ki je tesno povezana
s terenskim delom, pri nas povečini malone porazna. Izjemo pomenita v tem
menda edinole Etiiografski muzej v Ljubljani in Pokrajinski muzej v Mariboru,
medtem ko se pišejo, vsaj kolikor je meni znano, inventame knjige drugod le
zelo klavrno. Ce je kustos s svojo podporno zbiralno skupino zbral nemara še
tako imenitno in obsežno gradivo, so ti viri za znanstvene obravnave povsem
neporabni, če niso dovolj natančno vneseni v inventamo knjigo, kartoteko in
fototeko.- Naj bo ob tem postavljena primera z arheologijo. Izkopanine, ki niso
ob odkritju nadrobno določene po svoji legi in stiatigrafiji, so za znanstvene
interpretacije skorajda neporabne in pomenijo zlasti le starinske zanimivosti. Po
o etnografskem znanstvenem delu v muzejih
končanih izkopavanjih pa teh podatkov zvečine ni mogoče več dognati, ker so
ob odkritju le enkrat ugotovljivi. Podobno si pač noben etnograf ne bo upal
obdelovati predmetov, ki niso natančneje določeni po najdišču ali kraju nastanka,
starosti, namenu, nadrobnejšem socialnemu okolju, z njim povezanimi običaji
itd. itd. Z drugimi besedami: če hočemo, da bodo naše etnografske muzejske
zbirke kaj več kot samo skladišča gradiva, ki pa je za znanstvene obravnave
morda v nekem pomenu odveč, je treba virom, ki so bili pravilno in vestno
nabrani, privoščiti tudi kar najbolj izčrpno inventarno knjigo, kartoteko in
fototeko, kar pomeni pri strokovno zadosti podprtem terenskem zbiranju
pravzaprav samo sestavljanje nadrobnega zapisnika o najdbi, z vsemi podatki,
ki jih je mogoče v zvezi z njo pridobiti.
Morda bo kdo ugovarjal, da ponavljam sto in stokrat povedane resnice.
Prav bo imel. Vendar pa si domišljam, da je to kljub temu še vedno potrebno, saj
so naši etnografski kustosi ali pa njihovi namestniki ne glede na sto in stokrat
ugotovljene navedene resnice v znatni meri še zmerom - eni bolj, drugi manj
upravičeno - daleč od tega, da bi pomenile te resnice kaj dosti več kot zgolj
besede v stavkih. Ne poznam namreč kustosa, ki bi obredel v svojem območju
prav vsak kraj in vse domove v njem, in ne poznam kustosa, ki bi imel po svoji
ali čigavi drugi zaslugi inventarno knjigo, kartoteko in fototeko urejeno tako, da
bi bilo vse gradivo vsaj v poglavitnih potezah pripravno za študij. Kajpada so to
ideali, ki pa se jim je mogoče zelo približati, če je etnograf dovolj prizadeven in
sistematičen hkrati. To so prozaične naloge v znanstveni etnografiji, kijih zmore,
kot rečeno, tudi človek brez posebne nadarjenosti, pa tudi globljega znanja. In
navzlic temu je etnografska inventarizacija razen v omenjenih dveh primerih
takšna, da si nemalokdaj pri še tako ihtavi raziskovalni gorečnosti ne moreš kaj
dosti pomagati z zbraiüm gradivom. To pa je zopet v osnovi sklenjeno z nemarnim
zbiranjem gradiva, ki se pri nas še vselej in vse prepogosto nabira samo kot
skupek posameznih kosov, brez zadostnih nakazanih podatkov o njem.- Ne glede
na to, da je težavno pridobiti za muzej na vsakokratnem območju celotno
etnografsko gradivo, ki bi sodilo v zavod, pa je treba poudariti, da nekateri
etnografski oddelki po naših muzejih še zdaleč nimajo v svojih zbirkah ali
skladiščih tolikanj blaga, kolikor bi ga lahko imeli, če bi se na vsem svojem
ozemlju lotih terenskega zbiranja z resnično živo podjetnostjo. Če se spominjam
etnografskih oddelkov v posameznih naših krajevnih muzejih, si kljub vsem
priznanjem ne morem kaj, da ne bi podvonul, če je tamkajšnje precejkrat dokaj
maloštevilno gradivo v resnici tudi celotno gradivo, ki ga je bilo mogoče na tem
območju pridobiti za muzej.
Iz tega se podaja otožna ugotovitev, da je osnovna naloga naše muzejske
etnografije, zbiranje in dokumentacija gradiva, ponekod še nezapeta pesem. In
če manjka večidel še temeljev, pač ne kaže pričakovati, da bi vzrasla stavba kar
sama od sebe, posebej še zato ne, ker, kot se zdi, ni zbranih zadosti ali pa zmožnih
delavcev niti za najbolj težaška opravua.
Angelos Bas
Edini realen nasvet kadru, ki prihaja na etnografska mesta v naše krajevne
muzeje, se zdi v tem pogledu stremljivo zgledovanje po terenskih metodah
Etnografskega muzeja, ki razpolaga za zbiranje terenskega gradiva z zelo"
popolnimi napotki; nadalje z ustanovitvijo mreže zaupnikov po terenu, ki imajo
pri zbiranju ljudskega blaga že določene izkušnje aH pa tudi nekaj strokovnega
znanja za to delo, ki pa jih je treba z raznimi predavanji ali posvetovanji
vzporedno z njihovimi lastnimi pripravami vpeljati v dovolj smotrno in natančno
delo; in naposled sestava inventamih knjig, kartotek in fototek, za kakršne smo
se odločili na našem lanskem, junijskem sestanku, ki pa se zanj bojim, da za zdaj
še ni rodilo kaj dosti več kot samo sklepe.
Za Etnografski muzej in Pokrajinski muzej v Mariboru si lahko ta napotila
prihranimo, saj je v teh zavodih terensko delo in tudi inventarizacija s kartotekami
in fototekami izpeljana v načelu pač neoporečno. Ob tem naj ne izostane
pripomba, da je pri Etnografskem muzeju kot republiškem zavodu izbor terenov,
kamor odhajajo njegove skupine, še bolj pa razdelitev nabranega gradiva
vprašanje, ki naj ga - kljub temu, da je v bistvu jasno ko beH dan - spričo druge,
praktične strani kolajne, ki utegne pokazati včasih ravno nasprotno podobo,
sproti razsojajo osrednji muzejski etnografi skupno s predstavniki krajevnih
miizejev, ki delujejo na njihovem ozemlju skupine Etnografskega muzeja.
Take so potemtakem osnovne naloge v etnografskem znanstvenem delu
po naših muzejih. Vendar pa gre tu samo za prvi korak, kjer pomeni šele njegovo
nadaljevanje raziskovalno prizadevanje v pravem pomenu besede.- Kdor je odkril
in morda v poglavitnih potezah določil neko Hstino, je resda storil dejanje, ki je
lahko za zgodovinopisje bolj ali manj pomembno, ni pa se s tem polotil tudi že
študija o tem dokumentu. Kdor je zasledil pod ometom ostanke stare freske in jo
nemara tudi odkril, je za zgodovino umetnosti nedvomno zaslužen mož, toda s
tem še ni ničesar pripomogel k sami opredeHtvi spomenika, razen seveda, da jo
je s svojim početjem sploh sprožil in prispeval v umetnostno zakladrüco novo
gradivo.
Enako velja za zbiranje in pa inventamo, kartotečno in fototečno delo v
muzejski etnografiji. Z dobro organizacijo in ustrezno strokovno pripravo lahko
uspešno in skoraj v zadostnem obsegu zbirajo gradivo in opravljajo inventamo,
kartotečno in fotečno delo prav tako amaterji, seveda izključno le pod vodstvom
in nadzorstvom etnografskega kustosa. V delu teh amaterjev je mogoča večja
samostojnost pri zbiranju kakor pa pri sestavi inventarne knjige in kartoteke,
kjer mora postaviti piko na i pač kustos, saj je treba pri tem marsikdaj pritegniti
tudi slovstvene in druge primerjalne podatke, ki amaterji zanje največkrat ne
morejo vedeti. Vsekakor pa utegnejo tudi ti v znatni meri sodelovati pri
inventarizaciji in ureditvi kartoteke aH fototeke.
In to je v bistvu zelo veHko. S takšno pomočjo si lahko kustos, kot je bilo že
omenjeno, v dokaj doglednem času pridobi temeljni pregled o terenskem gradivu
svojega območja, vrh tega pa lahko s podporo teh sodelavcev pospešeno opravlja
o etnografskem znanstvenem delu v muzejih
drugo temeljno nalogo za svoje raziskave, namreč inventarizacijo nabranega
gradiva. S tem se potemtakem lahko v že kar bližnji prihodnosti pridobijo in
tudi pripravijo najnujnejši viri za etnografska preučevanja v muzejih. Ta pa so
meja, do koder more segati sotrudništvo amaterjev. Ali tudi drugače: muzej ali
oddelek brez etnografa praviloma ne zmore biti kos raziskovalnemu delu v tej
stroki.
Zakaj pravo preučevanje lahko izvira edinole iz potrebne izobrazbe ali
znanja in obvladanja metodologije pri obdelavah virov. Temu pa amaterji v načelu
IÜSO kos. To je torej samostojna naloga kustosa. Glede na današnje precej večinske
vidike v muzeologiji se prirejajo in odpirajo muzejske zbirke šele po prejšnjih
obravnavah zbranega in razstavljenega gradiva. Z drugimi besedami: razstava
je zgolj povzetek neke raziskave, ki se v tej obliki posreduje javnosti. Ali spet z
drugimi besedami: šele ko je določeno gradivo v poglavitnih potezah obdelano,
je zrelo za razstavno zbirko, prej pa ne. Se pravi, da morajo imeti muzejske
zbirke trdne študijske temelje, nikakor pa ne smejo izhajati predvsem ali celo
samo iz površnih aranžerskih nagibov, po geslu ut aliquid esse. Saj bi bili sicer
raziskovalci v muzejskih zavodih pač povsem odveč in bi se raznovrstno gradivo
razstavljalo zlasti po svoji gmotni in redkostni aU kakšni drugačni ceni, ne pa po
svoji strokovrü vsebini. A takim namenom lahko ustrežejo tudi le ararižerji ah pa
arhitekti.
Če pa se pridružimo sodbi o prosvetni vlogi muzejskih zbirk, pritrjujemo
hkrati tudi vodilu, da morajo izkazovati razstave v muzejih bolj ali manj
zaokrožene podobe o posameznih strokovnih vprašanjih, to pa je mogoče kajpak
izključno le na podlagi obdelav ustreznega gradiva. Ali: muzeji so raziskovalni
zavodi, ki jim pomenijo zbirke eno od obUk za posredovanje svojih preučevalnih
uspehov širši javnosti.
V tem primeru se vsako muzejsko razstavno delo običajno precej zavleče,
saj se urejajo po teh vodilih razstave šele po skončanih obravnavah. V celoti je
kaj takega seveda težko izvedljivo, ker so razstavno-prosvetne dolžnosti muzejev
vezane tudi na razne ožje aktualnosti, vendar pa bi se bilo treba temu načelu
koUkor se le dâ približati.
Navedeni prijemi terjajo samoumevno le tematično raziskovalno in tako
tudi razstavno delo. Drobnejše gradivo, ki se zanj izkaže, da ni prikladno za
nobene pomembnejše osvetlitve katere koli veje v etnografiji, lahko zato pri tako
zasnovanem muzejskem študiju v bistvu odpade.
Obravnave gradiva, ki je zbrano v muzeju, pa si zamišljam takole:
pridobljeni viri, ki naj bi bili izčrpno inventarizirani in opremljeni s kar najbolj
poučno kartoteko in fototeko, skorajda nikoH ne pomenijo celotne aU docela
zadostne podlage za raziskave. Mnogo gradiva je propadlo in mimo terenskega
blaga imamo za posamezna tema ta tudi še zadevne pisane in umetnostne vire.
Preučevanja se zato ne smejo opirati samo na nabrano terensko gradivo, ki je za
študijske namene domalega vedno le fragmentarno in nepopolno, temveč morajo
Angelos Baš
neogibno upoštevati celotno gradivo o neki témi. Ali preprosteje: etnografu je
neodpustljivo, če izrablja pri svojih raziskavah le nabrane podatke s terena, temveč
mora ob tem spoznati prav tako še drugo ohranjeno gradivo o vprašanjih, ki se
jim je posvetil.
S tem posledkom je povezan časovni okvir muzejske in sploh vse etnografije.
Če je n.pr. slovenska umetnostna zgodovina veda, ki hoče do kraja raziskati vso
našo umetnost in se dokopati do kar najbolj nadrobnega pregleda o njenih
stvaritvah ter preko tega do osnovruh potez ali značilnosti in zakonitosti v razvoju
naše upodabljajoče omike, je dolžna slovenska etnografija, ki je veda o naši ljudski
gmotni, družbeni in duhovni omiki, podobno ugotoviti vse dosegljive pojave s
tega torišča ter na podlagi svojih virov opredeliti značilnosti in zakoiütosti naše
ljudske omike v vsem njenem časovnem razponu, se pravi v vsej dobi po naselitvi,
ob tem pa takisto še upoštevajoč dediščino prazgodovinsko-antičnih omik na
slovenskem ozemlju.
Tako prvi kakor drugi zahtevi ni bilo v naši muzejski etnografiji doslej še
skorajda nikjer zadoščeno. Določena temata se obravnavajo, kolikor sploh se,
navadno samo na podlagi terenskega gradiva, ne da bi se dovolj upoštevali še
drugi vzporedrü viri o obdelovanih vprašanjih, tako da se malone vse raziskave
ustavljajo že v 19. stoletju, do koder se je običajno najdlje ohranilo terensko blago,
a tudi tem, novejšim študijam manjkajo, kot rečeno, največkrat dopolnila iz
neterenskega gradiva.
Zmota je na dlani: za zadnje poldrugo stoletje se etnografi povečini ne
potrudijo po gradivo še kam drugam kot na teren, češ to blago je zadosti zgovorno,
drugega pa ali da rü (kar je v nekaterh primerih sicer res) ali pa ni tehtnejše. Kar
pa zadeva starejša obdobja, slišiš in bereš, da so pred 18. stoletjem etnografski
viri zelo redki, kolikor jih sploh kaj je (kar je v nekaterih primerih tudi res).
A ti vidiki so v načelu zgrešeni in vredni zavrnitve. Pisani, zlasti arhivalni
viri pomenijo takisto v 19. in 20. stoletju posebno za gmotno omiko neprecenljivo
gradivo. Pa tudi s posameznimi upodobitvami v tedanjem slikarstvu in z drugim
slikovnim gradivom si lahko etnograf ponekod pomore. Ne glede na vso
pomembnost istodobnega terenskega blaga, kajpada. Kar pa se tiče razdobij pred
razsvetljenstvom, pomenijo pisani in umetnostni viri po navadi edino, čeprav
včasih resnično le bomo etnografsko gradivo. A tudi tu ni vedno tako hudo, kot
nekateri trdijo. V drugi knjigi Narodopisja Slovencev lahko tako npr. dobesedno
berete, da so viri o slovenski ljudski noši pred 18. stoletjem silno skopi. Kljub
temu pa se je v zadnjih letih posrečilo dognati prav za 15. in 16. stoletje blizu 200
upodobitev o gotski in renesančni oblačilni omiki pri nas in prav tako še na
stotine arhivalnih zapisov o naši takratni noši. Ne glede na to, da razpolagamo
za slovensko nošo še s starejšim, visokosrednjeveškim gradivom. Toda to ni edini
primer te vrste. Precej podobno je z našim ljudskim stavbarstvom v širšem
pomenu, s prehrano, orodji, običaji itn., čeprav izpovedi virov o teh vprašanjih
za srednji vek in predrazsvetljensko dobo novega veka po številu in tehtnosti ne
o etnografskem znanstvenem delu v muzejih
velja izenačevati. Po vsem tem se mora naš sklep nedvomno glasiti samo tako,
da je treba, četudi z različnimi možnostmi, usmeriti pozornost vse naše in tudi
muzejske etnografije mimo 19. in 20. stoletja tudi še nazaj in zajeti v raziskavah
slovensko ljudsko omiko v vsem njenem časovnem razponu, hkrati z omenjenim
upoštevanjem tudi njenih staroselskih, predslovenskih sestavin.
Ta zavračana omejena pozornost zgolj do najnovejšega ali terenskega
gradiva ima razen že navedenih tudi še svoje druge, prav določene razloge.
Zakaj ne odreka se le prava cena ah pa sploh obstoj neterenskih etnografskih
virov, ampak slišiš in bereš tudi svarila pred večjimi, sintetičnimi raziskavami
nasploh, ki da so še prenagljene, ker da zanje še rü zbrano dovolj niti toUkanj
čislanega terenskega gradiva, tako da kaže zavoljo tega zazdaj ljudsko blago
rajši še predvsem zbirati, obsežnejše raziskave o njem pa prepustiti prihodnjim
rodovom, ki da bodo šele lahko zajemali iz zadosti polnih etnografskih skrinj.
To stališče v naših zgodovinopisnih znanostih, kamor prištevam spričo
izrecno kulturnozgodovinskega značaja tudi etnografijo, je pred kratkim Dušan
Pirjevec tako uspelo ocenil, da kaže te sodbe kar ponoviti, ne pa parafrazirati.
Takole pravi:
Historiografija se je vedno razvijala po obeh tirih hkrati. Vedno so se pojavljala
dela, katerih glavni namen je bil odkriti in posredovati nove stvarne podatke. Prav tako
pa so hkrati nastajala tudi dela, ki so z novimi idejami osvetljevala historični proces,
odkrivala v stvarnih dejstvih novo vsebino in dajala posameznim dogodkom poseben
pomen. Oba tokova sta seveda v neposredni medsebojni zvezi, vendar pa pripada primat
ideji. Najnižja oblika zgodovinopisja je kronika, se pravi mehanično registriranje dogodkov
in pojavov. Pa tudi kronike ne bi bilo brez zavesti ali vsaj občutka, da je te dogodke
vendarle treba registrirati, ne bilo hi je brez zavesti o pomembnosti registriranja in o
pomenu registriranih faktov.
Še večl Načelna interpretacija, splošna koncepcija zgodovinskega dogajanja kaže
tistemu, ki zbira gradivo, kaj naj sploh zbira... Brez ideje, brez jasnih nazorov o
zgodovinskem procesu ne more biti sistematičnega, resnega zbiranja gradiva. Prevladovati
bi začele slučajne najdbe. Zato: na začetku vsakega resnega historiografskega dela je
tedaj ideja, ne pa podatek.
Jasno je, da zahtevajo novi podatki ustreznih sprememb v interpretaciji, v splošni
zasnovi. Nova splošna zamisel pa spet kaže smer, v kateri moramo iskati novih dejstev.
In v tem smislu poteka razvoj historiografskih ved, poteka v znamenju enotnosti in
nasprotja med idejo infaktom.
Če porabimo to presojo o znanstvenem ali raziskovalnem delu za etnografijo
v naših muzejih, bomo sklepaU nekako tako. Kolikor globlje bodo raziskave o
zbranem terenskem in drugem zadevnem dopolnilnem gradivu, tohko laže, se
pravi uspešneje in plodneje bo zbiralno delo na terenu. Zakaj opravljene obdelave
sproti razjasnjujejo posamezna vprašanja in odpirajo natančnejše poglede v
strokovno problematiko. Tako bi se kazale nadrobnejše smeri za zbiranje, hkrati
pa tudi torišča, ki jih ne velja znatneje obravnavati. S pogostejšimi preučevanji
Angelos Baš
razpoložljivih virov bi se torej omogočila plodnejša orientacija pri zbiranju
ljudskega blaga, ki bi se uravnavalo po doseženih študijskih spoznavah; le-te pa
bi lahko obenem prispevale tudi poglobljenost pri samem zbiranju.
Večji uspehi ali zares potrebne smeri v terenskem delu so torej odvisne
zlasti od živih in odkritij polnih raziskovalnih prizadevanj.- Pri nas pa je skoraj
ravno narobe. Zavoljo pomanjkljivega preučevanja zbranih virov se marsikdaj
zastirajo široki in jasni razgledi po terenu, ki se ne raziskuje v zadostni meri po
najpomembnejšem in najnujnejšem gradivu, ampak se pretresa tudi mimo teh
smeri, po toriščih, ki zaslužijo le drugotno ali še neznatnejšo etnografsko pažnjo.
Ne glede na to, seveda, da je vsakršno terensko delo brez trdnejše opore v slovstvu
manj poglobljeno in plodno kakor pa v nasprotnem primeru.
A temu ne bi bilo pretežko odpomoči. Mladega etnografskega kadra, ki
prihaja z imiverze, je v zadnjh letih vedno več. Novopečeru diplomanti zasedajo
v vse večjem številu mesta etnografskih kustosov po naših muzejih. Toda namesto,
da bi se posvetili predvsem raziskovalnim prizadevanjem, se ukvarjajo pač spričo
zaklete zaverovanosti večine starejših predstavnikov v slovenski etnografiji zlasti
le z zbiranjem ljudskega blaga, kar bi lahko večidel prepustili svojim zaupnikom,
če bi jih znali poiskati in pravilno pripraviti za terenske naloge. Nažalost pa je
zvečine prav nasprotno. Kustosi se izčrpavajo skoraj izključno le na terenu, ki ga
v celoti še leta in leta ne bodo mogli preiskati, ter zanemarjajo na ta račun tudi
inventarizacijo in pa kartotečno in fototečno delo, medtem ko ni o njihovih
tehtnejših raziskavah domalega ne duha ne sluha.
Pri starejši generaciji je podobno. Ta se vrh tega lahko še ponaša, da ji je
uspelo vcepiti svoje znane poglede na etnografsko delo svojim povojnim, kolegom.
In tako vlada pri večini naših muzejskih etnografov vzdušje, ki se sme preprosto
opredeliti z določenim precenjevanjem terenskega zbiralnega dela in z
neprečiščenimi pojmi o pomenu raziskovalnih dolžnosti.
Terensko zbiralno delo se precenjuje v teh pogledih kajpak le v določenem
obsegu. Nihče ne more zanikati njegove velike pomembnosti in nujnosti. Vendar
pa je to opravilo, ki se ga lahko, kot rečeno, v veliki meri lotevajo pod etnografskim
vodstvom in nadzorstvom tudi amaterji. Kustos, ki je količkaj organizacijsko
obdarjen, bo mogel z ustvarjeno mrežo takih amaterskih sotiudnikov pospešeno
in obširno bogatiti svoj zavod s tereriskim blagom, medtem pa se bo lahko tembolj
pečal s študijami nabranega gradiva, ki morajo potekati mimo njegovega, v tem
primeru omejenega sodelovanja pri terenskih delih.
Takšnega razmerja med zbiranjem in raziskavami pa v naših muzejih razen
maloštevilnih izjem še ne poznamo. Saj so že obravnave zgolj terenskega gradiva,
ki pomenijo kaj več kot le razširjene podatke inventarnih knjig o nekaterih
predmetih, v slovstvu precej redke, kaj šele večje, prej nakazane študije.
Navsezadnje je to po svoje razumljivo, ker se kustos, ki se ukvarja malone samo
s terenskim delom, pač ne more zadosti posvetiti tudi še preučevanjem.
Ta razlaga pa narekuje uničujočo ugotovitev, da se v naših muzejih pečajo
o etnografskem znanstvenem delu v muzejih
etnografi največkrat le z najnižjo stopnjo znanstvenega dela, prav kakor razni
amaterji, ki zbirajo ali so zbirali ljudsko blago zase ali pa v okviru posameznih
muzejskih terenskih skupin. In nadalje, da se pogostokrat delo etnografov in
amaterjev v bistvu skorajda ne razločuje, ampak da se oboji ubadajo z enakimi
nalogami in da je zato delo obojih dokaj enakovredno.
To m prav nič pretirano. Zakaj drugačni primeri so po svojem številu še
zmerom le izjemni. A prenekateri objavljeni spisi etnografov in amaterjev so si
docela vštiic in pomerüjo eni in drugi stilno, redkeje pa vsebinsko zgolj ozaljšane
in razširjene odstavke iz inventamih knjig aU kartotek, kakršne so ali kakršne
naj bi nekoč bile.
Spričo tega si moramo nekoUko protislovno želeti vsaj pomembnejših
etnografskih muzejskih raziskav za najnovejšo dobo, po načelu vsaj nekaj, čeprav
ponavljam, da so te zavoljo svoje kljub vsemu obsežneje in bolje obravnavane
dobe razmeroma manj tehtne kakor pa raziskave starejših, domalega še povsem
nenačetih razdobij. A tudi te želje po interpretativnih in ne le opisnih obdelavah
terenskega in drugega sodobnega in polpreteklega gradiva so se pri
publicističnem delu povojnih slovenskih muzejskih etnografov doslej vse
preredko izpolnjevale.
Če primerjamo objave naših predvojnih muzejskih etnografov z današnjimi,
moramo priznati, da za tako stanje ni verodostojnih opravičil. Med obema
vojnama je büo v naših muzejskih zavodih razmeroma le malo strokovno šolanih
etnografov, toda ti so razvijali nemalo bogato pubHcistično delo, ki je posegalo
tudi v širša vprašanja in ki se je lahko postavljalo takisto s splošneje pomembnimi
dognanji. Nasprotno pa je prišlo po osvoboditvi v naše muzeje, posebej v zadnjih
letih, precej poklicnih etnografov, ki pa so v svojem raziskovalnem delu pokazali
praviloma le malo, kljub temu, da jim marsikdaj ne gre odrekati dobro
zasnovanega in izvajanega terenskega dela. V tej sodbi me še podpira študijsko
delo študentskih etnografskih skupin v zamejstvu, ki bi doživele gotovo
spodbudnejšo usodo, če ne bi domalega popolnoma prezrle tudi preučevanja
nabranega blaga aH njegovih objav.
In kako naj bi potemtakem potekalo etnografsko raziskovakio delo v naših
muzejih? Organizacijo ali razdeHtev vlog pri zbiranju gradiva na terenu, med
kustosom in amaterji sem že obrazložil. Fragmentarni študijski pomen terenskih
virov prav tako. Vendar pa je tieba začeti pri tem. Na podlagi celotnega, se pravi
ne samo v muzeju zbranega gradiva velja obdelovati novejša poglavja v
posameznih etnografskih panogah, zakaj zlasti za ta čas lahko razpolagajo muzeji
s svojim značilnim aH predmetnim gradivom, ki pomeni zavoljo tega tudi težišče
razstavnih zbirk. Ob tem pa morajo vse raziskave težiti po obravnavah
posameznih etnografskih panog tudi na podlagi ne samo predmetnih muzejskih
virov, prav kakor se tudi za najnovejšo dobo niso smele opirati zgolj na te, temveč
tudi še na podlage nemuzejskih stiokovrdh podatkov. Zakaj muzeji so dolžni
predstaviti za svoje ozemlje podobo celotne tamkajšnje ljudske omike, ne pa
Angelos Baš
samo njenih odlomkov iz današnjih in polpreteklih dni. V ta namen je treba
pregledati vse pisano in zlasti arhivalno in pa umetnostno gradivo, ki pride za
našo etnografijo pred 18. in 19. stoletjem v poštev. Razstavna oblika teh izsledkov
bo povečini resda samo rekonstruktivna, toda tudi po taki skrbno pretehtani
poti se dajo dobro posredovati zardmive študijske spoznave. Ne le z legendami
ali drugimi grafičnimi ponazorili, marveč tudi in posebno z obnovami n.pr.
nekdanje noše, stavb, orodij, običajev ipd. posreduje modema muzeologija
preučevakie uspehe te vrste. Bü bi pa neodpustljiv greh, če bi se etnografi v
svojih raziskavah ustavljali, kot je to sedaj običaj, najdlje na prehodu 18. v 19.
stoletje, ali pa če bi takisto za najnovejša razdobja upoštevali spričo skoraj
tradicionalno enostranske ali pomanjkljive metode zgolj terensko gradivo. Včasih
takšni pregledi arhivalnega ali umetnostnega gradiva resnično ne bodo obrodili
pomembnejših sadov ali pa bodo ostali sploh brez njih, vendar pa se primeri kaj
takega tudi pri nabiranju ljudskega blaga po terenu, a šele po kar najbolj
natančnem razbom vseh virov, ki prihajajo za etnografska vprašanja v poštev,
smemo preiti k pravilnemu in doslednemu študiju, ne pa se nemara aprioristično
izogibati določenim zvrstem gradiva z izgovori, da ne vsebujejo dovolj ali pa
sploh noberiih etnografskih pričevanj.
Take, po času in gradivu razširjene raziskave muzejskih predmetov šele
lahko ustrezajo zahtevam po pravem in ne samo omejenem faktografskem delu
v naši muzejski etnografiji. Čeprav bom nekoliko posegel v prihodnji današnji
referat, se moram ob tem mimogrede dotakniti še muzeološke ponazoritve takega
celotnega preučevanja o ljudski omiki nekega določenega območja v muzejih.
Težišče razstavnih zbirk je slejkoprej v predmetnem gradivu, ki pa mora imeti
zadosti zgovorne predmetne legende in pa legende o posameznih panogah ali
obdobjih. Za starejše dobe je treba pri študijskih temeljih, ki pogrešajo
predmetnega gradiva, porabljati ne predolge legende, vsakovrstne rekonstrukcije
aH sploh likovna ponazorila. Zavoljo tega bodo nekatera poglavja iz folklore,
kot n.pr. ustno slovstvo in glasba, tako za 19. in 20. stoletje prav kakor za zgodnejša
razdobja, neizbežno v ozadju preučevaLne in razstavne pozornosti.
Ne glede na eksponatno tehniko so to posebej s študijskih vidikov zahtevne
in dolgotrajne naloge. Kot je bilo že poudarjeno, jih lahko izvajajo pač edinole
etnografi, ne pa tudi amaterji. Saj so take obdelave tudi za marsikaterega
strokovnega delavca toUkanj trd oreh, da si lahko ob njem polomi zobe, ne da bi
ga stri. AH bolj naravnost: muzeji aH oddelki brez pravega etnografa ne morejo
po vodilih sodobne muzeologije opravljati raziskovalnega, s tem pa tudi ne
pravega razstavnega dela. Zakaj spet je treba podčrtati, da danes v muzejskem
delu ne razpravljamo več o raziskovalnem in razstavnem delu kot o dveh, ampak
kot o enotnem pojmu z razHčnimi oblikami posredovanj aH objav. In kot se utegne
sHšati ta resnica trdo in ostro: muzeji aH oddeDd brez etnografov ne morejo razen
pri samem zbiranju ljudskega blaga predstavljati v etnografskem pogledu
nobenega znanstvenega aH znanstvenega upoštevanja vrednega zavoda. A tudi
o etnografskem znanstvenem delu v muzejih
razstavna ali prosvetna vloga takih muzejev je spričo njihovega večidel
neznanstvenega značaja le borna.
Oblike raziskovalnega dela, kakor si ga torej tu zamišljamo, pa terjajo razen
etnografske delovne metode, ki se nanaša zvečine zgolj na obdelave terenskega
gradiva, hkrati tudi obvladanje zgodovinskih in umetnostnozgodovinskih
študijskih prijemov, zakaj brez tega nikakor ni mogoče pravilno izrabljati ali
obravnavati pisane in umetnostne vire za starejšo etnografijo. Rezultati takega
dela bodo vseskozi etnografski, ker pa bodo izvirali iz precej raznovrstnega
gradiva, je treba razširiti doslej običajno metodologijo mimo zlasti terenskih tudi
še na vsa druga torišča virov, ki jih velja v etnografiji upoštevati. Po svoji metodi
je etnograf pri obravnavah starejših obdobij potemtakem neogibno predvsem
zgodovinar ali umetnostni zgodovinar, vendar pa se ob tem vse njegovo delo
razvija po značaju svojih sklepov v posebni etnografski smeri.
Takšne raziskave, ki izvirajo iz gradiva, zbranega v muzejih, prav tako pa
tudi še iz kolikor mogoče celotnega drugega gradiva o določenih tematih, lahko
kajpada povsem drugače oblikujejo razstavne zbirke kakor pa zlasti zgolj
aranžerski in ne zadosti obširni tematski načrti. Zakaj v našem primeru je
muzejska razstavna zbirka v bistvu samo določen odsev nekega preučevanja, ki
ga more zavoljo tega kustos v resnici suvereno opredeljevati. Kdor namreč neko
etnografsko temo v določenem prostoru do kraja pozna v vsej njeru horizontali
in vertikali, bo lahko gotovo našel prave prijeme tudi za njeno muzejsko
upodobitev: z zbranimi predmeti in drugimi ustreznimi razstavnimi pomagali.
Zakaj ponovno je treba poudariti, da je šele tedaj mogoče urediti neko muzejsko
tematsko razstavo v resnici dovolj obširno in poučno, če je prej obdelano kar se
dâ celotno gradivo. Na taki podlagi je potem urejanje razstavnih zbirk dosti
lažje, učinek pa vse zgovomejši in ustrezajoč svojemu prosvetnemu namenu.
Nasprotno pa brez obsežnih raziskovalnih osnov ni mogoče prirejati
tematskih razstav, saj takšne zbirke ne osvetljujejo določenih tematov, temveč
pomenijo predvsem samo raznovrstno gradivo o njih, a brez prave vsebinske
ureditve in zato tudi brez instruktivnosti, prav tako pa tudi brez potrebnega
časovnega okvira, marveč lahko predstavljajo edinole nekatere skupke
najnovejšega zadevnega gradiva, ki pa ni strnjeno v sistem, ki bi služil
razumljivosti zbirk in ki bi lahko izhajal samo iz nadrobnejšega študija neke
celotne téme. A nažalost sodi spet večina naših etnografskih muzejskih zbirk v
to vrsto, kar se po tem, kar je bilo povedano o zares raziskovalnem etnografskem
delu v naših muzejih, razume pač samo po sebi. hi vnovič je treba pribiti, da je
podoba etnografskih oddelkov po slovenskh krajevnih muzejih pogosto enaka,
ne glede na to, ali deluje tam pokUcrü etnograf ali pa le amater. Nadaljnje ocene
tega pojava pa ne kaže razvijati, ker bi sicer zgolj ponavljal tožbe, ki so bile prej
izrečene o etnografskem raziskovalnem delu nasploh, ne le glede na slabe
posledice takega stanja v podobah etnografskih razstav.
Posredovanje raziskovalnih izsledkov pa ne more biti omejeno edino na
Angelos Baš
razstavne zbirke. To je samo najširši in značilno muzejski izraz opravljenih
preučevanj in razloček med institutom, ki je namenjen zgolj študiju, in pa
muzejem, ki ima razen študijskih še izrecno prosvetne, t.j. razstavne naloge. A
same muzejske razstave nikoli ne morejo zadosti dokumentirati oziroma za
strokovni svet dovolj razložiti poti do vidikov, ki so pokazani v razstavnih
zbirkah. Zato je treba vzporedno z urejanjem študijsko zasnovanih tematskih
razstav objavljati obravnave za strokovno javnost, ki hoče natančneje spoznati
vprašanja, ponazorjena v zbirkah. Šele z objavami raznih študij zadostijo muzeji
mimo prosvetnih tudi svojim pravim znanstvenim namenom. Zakaj v znanosti
ostajajo muzejski razstavni uspehi, če so tudi še tako dognani, brez
dokumentiranih strokovnih objav v načelu neznani in neupoštevani ter je spričo
tega, - če hočemo, da bo znanstvena plat v muzejskem delu izpeljana do kraja-,
nujno potiebno izsledke o opravljenih raziskavah tudi objavljati.
Še tako skrbno in natančno zasnovana tematska razstava ne more svojih
poglavitnih rezultatov prav dokumentirati in utemeljiti. To je mogoče le v
vzporedni objavi: v stiokovnih revijah ali v samostojnih publikacijah, deloma
pa tudi v muzejskih vodnikih. A če je publicistično delo ogledalna podoba
muzejskih raziskav, je povsem jasno, da je tieba zopet ponoviti jadikovanja o
vse prešibkih preučevanjih naših muzejskih etnografov, ki je zavoljo tega tudi
njihova publicistika hudo borna, kolikor pa jo je mogoče ugotoviti, je ponovno
zvest odsev raziskav, kakor smo jih že zgoraj ocenili. Z drugimi besedami: objave
so zelo redke, tiste, ki jih pa poznamo, vsebujejo predvsem inventarno ali
kartotečno opredeljene podatke o novejšem, se pravi terenskem gradivu. Širše
obravnave, bodisi po gradivu, bodisi po času, pomenijo v povojnem delu naših
muzejskih etnografov doslej zgolj še častne izjeme. Toda tudi le takorekoč
inventame objave gradiva niso v pravem sorazmerju s terenskim delom, temveč
ga po številu opisov predstavljajo samo v občutno skrčenem obsegu.
Če smo slabo ocenili resnično raziskovalno delo v naši muzejski etnografiji,
moramo za njegovo publicistično obliko poudariti, da še tistega deleža v
raziskavah, ki smo ga grajali kot preozkega in premalo plodnega ter mu skušali
pokazati razširjeno in zaokroženo toršče,- da niti tega deleža ne predstavlja. In
to zadeva v enaki meri znanstvene kakor tudi poljudnoznanstvene spise. Sklep:
stiokovna publicistika v etnografskem delu naših muzejev je tako zelo nebogljena,
da si je še nižjo stopnjo le težko zamisliti.
O tej stvari bi lahko razvijal nadrobnejše tožbe. Toda bodi dovolj. Pričujoča
izvajanja so po vrsti tako zelo čmogleda, da se ob zadnjem načetem vprašanju
ne velja natančneje razgledovati, saj bo sicer že tako in tako moreča uglašenost
na žalostne strune tirana predaleč.
Napravimo rajši pod izpovedane sodbe črto. Povzetek iz gornjih razmišljanj
bi se sestavu takole. Zbiranje zlasti predmetnega ljudskega blaga, ki je izhodišče
ali ogrodje za vsako etnografsko znanstveno delo v muzejih, posebno tudi glede
na njihove razstavne naloge, poteka v naših muzejskih zavodih ponekod v
o etnografskem znanstvenem delu v muzejih
zadostni meri in dovolj natančno, marsikje pa tudi ne. Močno senčno stran pri
obdelavi nabranega blaga pomenijo sestave inventamih knjig, kartotek in fototek,
ki v stanju, kakršnega izkazuje sedaj velika večina etnografskih oddelkov po
naših krajevnih muzejih, po navadi delavcu, ki tega gradiva ni sam zbral, morda
pa po določenem času tudi samemu zbiralcu prepogosto ne nudijo pravilnih ali
pa v nekaterih primerih tudi nobenih možnosti za izrabo zbranih virov.
Raziskovalno delo naše muzejske etnografije je v interprétativnem pogledu zelo
ozko, saj pogrešamo razen objav gradiva, a še teh je razmeroma malo, obširnejše
študije o novejši etnografiji, bodisi zgolj na podlagi fragmentamega ali omejenega
gradiva bodisi na podlagi celotrüh, se pravi torej ne samo terenskih razborov
virov, t.j. pomembnejših vprašanj v slovenski etnografiji 19. in 20. stoletja. Skoraj
v načelu pa se zanemarja starejša etnografija, ki zanjo običajno ni več ohranjeno
terensko gradivo, zadevni arhivalni in dmgi pisani aU umetnostni viri pa se
največkrat preprosto prezirajo, ne da bi ob tem poznali poskuse njihovih
pregledov. Spričo tako pomanjkljivega preučevanja etnografije v naših muzejih
nima večidel razstavnih zbirk dmge cene kakor te, da je v njih zbrano različno
pomembno gradivo, ki pa v razstavah zavoljo nakazanih strokovnih temeljev
aU bolje rečeno zavoljo tega, ker jih manjka, ne more izkazovati nobene resnično
tematske vsebine, t.j. tudi v prosvetnem pogledu nobenega pravega pomena, saj
se take zbirke ne zmorejo opirati na omembe vredne študijske osnove in so zato
malone brez vsakih pravih stiokovrdh izpovedi, kolikor odštejemo netematsko
in po sklepih v bistvu nedostopno aH nemo gradivo, ki je bilo nabrano. Takemu
raziskovalnemu delu ustrezajo tudi primemo redke objave. Te so posvečene
predvsem publikacijam zbranega gradiva, a še te so precej redke in ne
predstavljajo resnično opravljenega zbiranja ljudskega blaga po terenu, medtem
ko poznamo izpod peresa naših muzejskih etnografov doslej le nenavadno malo
interpretativnih študij o novejši, še celo pa o etnografiji v obdobjih pred 18. ali
19. stoletjem.- Kot razlago za takšne razmere upoštevam samo pretirano vnemo
etnografskih kustosov aH njihovih namestnikov za zbiranje ljudskega blaga, ki
je lahko pod pravim vodstvom in nadzorstvom v veliki meri prepuščeno tudi
amaterjem, tako da trpi spričo tega škodo pravo raziskovalno aH interpretafivno
delo, nič manj pa še vedno tudi pomanjkanje etnografsko šolanega kadra v naših
krajevnih muzejih, ki namesto njih amaterji ne morejo kaj dosti več kot gradivo
zgolj zbirati in ga inventarizirati, ne pa ga tudi še preučevati in ga pripraviti
takisto za razstavne zbirke, ki bi ustiezale zahtevam sodobne muzeologije.
Pri teh sodbah sem namenoma upošteval edinole absolutna merila, tako
da je ténor ocene morda bistveno ostiejši, kakor pa bi bil, če bi skušal dognati
vsemogoče vsakdanje ovire za zares uspešno etnografsko delo v naših muzejih.
Zakaj le če bomo imeli pred očmi ves razkol, ki zeva med zahtevami v
etnografskih raziskavah po slovenskih muzejih in pa njihovo resnično ravnijo,
bomo zavzeto dodajali netiva želji, da bi predstavljene cilje kolikor mogoče
obsežneje dosegah. Oziri na druge, nenačelne in prozaične razmere se utegnejo
Angelos Bas
pri takih tehtanjih napačno povečevati in znajo prave strokovne naloge v
marsičem zastreti. Toliko so bila torej moja razmišljanja namenoma enostranska.
Od nasvetov za pot navzgor vem v načelu le za dva. Vsak muzej mora
imeti svojega etnografa, sicer se vse etnografsko delo neogibno ustavi pri zbiranju
in inventarizaciji in je potem resnično raziskovanje ali pravo razstavljanje
muzejskega gradiva onemogočeno. A tudi to se zdi, da ni dovolj. Marsikje so
etnografi že zasedli mesta kustosov, pa se vendar njihovo delovanje po svoji
znanstveni ceni precej izenačuje z amaterskimi prizadevanji. V tem je potrebno
zlasti tudi drugačno aH pozitivno razmerje do samih raziskav, ne pa samo do
zbiranja gradiva, in zadosti široki aH pravüni pogledi na celotno in ne zgolj
delno torišče njihovih študij. - Vse drugo \e molk.
Tako končujem svoj referat. V njem sem poskusil v poglavitnih potezah
razložiti, kako si predstavljam etnografsko znanstveno delo v muzejih. Ta
izvajanja pa bodo spričo svojega teznega in nedokumentacijskega in pa
poudarjeno osebnega značaja ostala torzo, če jih ne bodo navzoči s svojimi
pripombami, dopoHuH ali pritrjevanji zaokrožiH v posamezne splošne sklepe.
Ljubljana, 30. marca 1957
BESEDA O AVTORJU
Angeles Bas, dr., upokojeni znanstveni
svetnik na Inštitutu za slovensko narodopisje
pri ZRC SAZU in upokojeni redni profesor na
Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo
Filozofske fakultete v Ljubljani. Prvi slovenski
etnolog, ki raziskuje povečini poglavja histo-
rične etnologije, zlasti oblačilno kulturo in
agrarno gospodarstvo. V zadnjih letih vodi kot
glavni urednik delo za Leksikon etnologije
Slovencev (v pripravi).
ABOUT THE AUTHOR
Angelos Bas, ph. d., is a retired scientific
adviser to the Institute for Slovene Ethnology
with the Scientific Research Centre of the
Slovene Academy of Sciences and Arts and a
retired professor of the Department for
Ethnology and Cultural Anthropology of the
Faculty of Arts in Ljubljana. He was the first
Slovene ethnologist and researched mainly
chapters of historical ethnology, especially
dressing culture, and rural economy. In recent
years he has been chief editor of the Lexicon of
Slovene Ethnology (in preparation).
o etnografskem znanstvenem delu v muzejih
SUMMARY
ON ETHNOGRAPHIC SCIENTIFIC WORK IN MUSEUMS
On March 30, 1957 a symposium of Slovene museum ethnologists was
held in Ljubljana. One of the papers presented at the symposiimi is published
here in full. The reason to leave it imchanged was that it can be used a signum
temporis on the museum activities of ethnologists and on the state of ethnology
in Slovenia in the 1950s.
The paper tackled some of the most pressing issues related to the title. The
name used for the scientific discipline at that time and for a long time afterwards
in Slovene museums (and also elsewhere) was not ethnology as it called today,
but rather ethnography. Since there were relatively few graduated ethnologists
in Slovene museums at the time the collaboration of non-professionals was quite
necessary and Baš therefore addressed the issue of this collaboration in his paper.
For the same reasons the inventories of local museums were often not quite
accurate enough, and the paper drew attention to this shortcoming. The collecting
of ethnological objects in the mentioned period did not take sufficiently account
of priorities or of the most significant themes, and this was also mentioned by
Baš. Angelos Baš further explained the axiom, that temporary exhibitions in
museums and permanently exhibited collections can accomplish their popular
scientific role only, if they summarise the findings of scientific researches on the
material that is displayed in them. Baš also emphasised that the ethnology of
the Slovenes and its research activities should incorporate all periods in the history
of the Slovenes including the cultural remains of the pre-Slovene population.
Finally, the paper argued in favour of more publications of ethnological research
in Slovene museums - an issue which was quite imperative then.
RESUME
LE TRAVAIL SCIENTIFIQUE ETHNOGRAPHIQUE DANS LES
MUSEES
A l'occasion du colloque des ethnologues des musées Slovenes a Ljubljana
le 30 mars 1957, fut présenté l'exposé, dont nous publions ci-dessus le texte, sans
aucvine modification, pour qu'il soit utilisé comme signum temporis de notre travail
ethnologique dans le musée et de l'ethnologie des Slovenes dans les années
cinquante.
_Angelos Bas_
L'exposé traite des questions les plus brulantes dans un cadre limité. Les
musées (et ailleurs parfois aussi) de l'époque et plus tard également, désignaient
cette science par im terme différent de celui utilisé aujourd'hui: ils l'appelaient
«ethnographie», au lieu d'ethno-logie. En ce temps-la, il y avait dans nos musées
assez peu d'ethnologues pourvus d'im diplôme imiversitaire: la coopération avec
les amateurs jouait donc un rôle tres important. L'exposé parle justement de
cette coopération. Les cahiers d'inventaire dans les musées des villes étaient,
pour cette meme raison, assez peu précis - l'exposé évoque ce probleme également.
Une autre remarque concerne la collecte des objets ethnologiques qui, a l'époque,
ne tenait pas suffisamment compte des themes prioritaires ou majeurs. L'exposé
expUque que les expositions temporaires et permanentes remphssent leur tâche
de vulgarisation scientifique seulement si elles reprerment les résultats des
recherches scientifiques du matériel exposé. Puis, il souHgne que les recherches
ethnologiques des Slovenes doivent couvrir toutes les périodes historiques du
peuple Slovene, tout en tenant compte des rehquats culturels de la population
précédant les Slovenes. Finalement, l'exposé souleve ime question tres brulante,
celle de la publication des recherches ethnologiques des musées Slovenes qui
devrait etre plus fréquente.