Andrej Lutman PRETOK ISTEGA Tomaž Kosmač DRISKA smač nenehoma priporoča (cit.): Pr-Založba Bogataj, Idrija 1998, sti so se prepletli in neslišno prelivali strani li nedvomna sporočila v najino skupno notranjost. Z drevesa je zdrknil V kotlini zdijo hiše. Nad njimi in šumeči list in naju med valovitim pod Kobalovimi planinami pa kralju- spuščanjem popolnoma prekril. je bivša vojašnica, ki je zdaj norišni- Bližala se je ljubezen. Ostala sva ca. Hiše sestavljajo slovensko rudar- brez besed, ona je rekla: »Sonce.« sko mesto z imenom Idrija. Med Jaz sem rekel: »Še dva pira, prosim,« hišami, po Rakah in po obrobjih me- in se zasanjano zastrmel v modrino sta se premikajo žejna telesa. Njihov neba. Prebiranje zaznamuje pretaka- vsakodnevni cij je obiskati čim- nje od takšne in podobnih domislic večkrat čimveč gostiln. Tam se doga- hrepenečega subjekta, ki mu lahko ja tista družabnost, ki jo popotna ste- pripišem sesalni kompleks - z vso klenica pač ne more dati. V pitju in ironijo, ki jo nudi. redkobesednih pogovorih o dogod- To je tip brezdelneža, svečenika kih, ki se na takšnih potih pripete, lenobe, ki ima v posesti čas, ki ga še teče življenje. Prekine in s tem do- poljubno obdeluje in raztaplja v alko- polni ga le še kak daljši premik z že holu. Občutljiv do patoloških raz- znanim ciljem: kako se pa neki pije sežnosti (vztrajno namreč skrbi za na tistem kraju. nego svojih zob) in zaznamovan Takšen je v grobem opisu social- zgolj s sabo (vsak stik s kakršnokoli ni topos, ki ga zaznamuje in tvori pr- obliko institucije sproži vsesplošen venec Tomaža Kosmača z naslovom konflikt) ter gna od žeje k izviru (nje- Driska. V njem je zbranih dvaindvaj- govo samospraševanje je splošno- set alko-prigodnic. Berejo se tekoče; ljudskega obsega) tako nudi vpogled lahko bi bil roman. Sam naslov naka- v samosvoje pojmovno polje, ki pre- zuje postopke čiščenja, in takšno je seneča in - z literarnega gledišča - tudi razpoloženje, ki ga Tomaž Ko- povsem zadovolji. Bolje kot pojmov- Andrej Lutman 620 621 PRETOK ISTEGA no polje bi lahko dejal pojmovno brezno, saj pomeni, ki jih tvori opisan tip, sami vase izginjajo: se ponavljajo, so del popevk, so slengovsko tako obarvani, da so zgolj zanimivi, a ne prepričajo. Kot je v stalnem gonu po pijači samoumevno prosjačenje in nasilno stopanje v družbe, kjer se pije, tako je tudi besedišče Kosmača in njegovih junakov in junakinj z vseh vetrov napihana latovščina. Tako pomeni, ki to niso, kot tudi dogajanja, ki so vse prej kot to, sestavljajo princip steklenice: kaj je boljše - prazna ali polna? Prazna te potegne k naslednji (in s tem vrvež dogodkov), polna pa te vsaj toliko usmefi, da razmisliš o doživetem na poti do nje. Tako sesaš tekočino in občutja drugih, ki te spremljajo, obdajajo, določajo. Sprejemaš njihove izraze, fraze, življenjske faze. Vedno manj te je, saj te bolj in bolj tvori drugo in drugotno. Do odsotnosti. Razlog za odsotnost pa je prav ukvarjanje, pretirano ukvarjanje s samim sabo, s svojo drisko. Moč pisanja Tomaža Kosmača je v iskrivi odkritosti in svojski vpetosti v ta svet, saj je avtor tudi akter in od tu močna aroma izvirnosti, ki jo zaznamujejo Merkurjevi hlapi in Dioni-zov namen. Besedila v Tomaževem proznem prvencu vsekakor naznanjajo spretnega rokovalca z jezikom, tankočutnega prisluškovalca ozračju domačega in doslednega izpovedo-valca našega skozi sebe. Driska se prebira. SESTAVLJANJE ODSEVOV Giacinto Spagnoletti: KAMEJINA SVETLOBA. (Izbrane pesmi 1940-1990). Izbor, prevod in spremna beseda Ciril Zlobec, vinjete Klavdij Palčič. Založila Prešernova družba, Ljubljana, 1997. V prikupni knjižici je v branje dan izbor iz petdesetih let pesnjenja ene izmed osrednjih oseb sodobne italijanske literature. Kaj nam torej ima povedati človek, ki je vse svoje življenje posvetil in preživel z eno večno ljubico? Tole: poezija dviga nas v ekstazo, I kdaj v zavest, da res živimo, I a vse skupaj je samo slepilo, I z njo obračamo se proti samim sebi I v šifrah govorice. In tole: Da bi v tem mehkem sporazumu dveh I teles se vse strnilo v en sam čas, I v en sam tih poldnevnik, I ki brazda ga le najin dih. Zamaknjenost in slepilo, ednina in dvojina, bi lahko našteval. Vsekakor pa Giacinto Spagnoletti eklatan-tno razgrinja paradoks jezika, poezije, branja, sporazumevanja, odnosa. Seveda je tu govor o tistem vmesnem, o tistem ali tisti, ki posreduje med sistemi, ko se soočajo. Sistemi mišljenja, govorice in pisave, pa sistemi druženja, sobivanja, spajanja. Vsi našteti pojmi so približki za poimenovanje otokov, ki jih pesnik Giacinto ustvarja. To so otoki kot ostanki naplavin davnin, to so otoki, ki v Andrej Lutman 622 plimi skorajda izginejo, a so tam -kot čeri v nemi lepoti. Pesnik je skozi Giacinta Spagno-lettija angažiran in v družbenost vpet subjekt, ki se na svojsko intimen način odziva na svet pred domačim pragom in na svet, ki šele nastaja v daljavah nastajajoče Evrope. V čudenju nad dogajanjem v svetu literature svojega okolja se pesnik ozira za vrednotami, ki jih je sploh vredno omeniti, ko pa je paradigma današnjosti prav obleganost z vsemi in vsakršnimi vrednotami in vrednostmi. Tako je spet govor o vmesnem, o tistem, ki te vrednote in vrednosti prenaša, ki jih ob tem in s tem tudi snuje. Tu spregovori Giacinto skozi pozicijo očeta, ki ima očeta in sina. Vrednote starega posreduje mlajšemu od sebe. Na piano udarijo spomini, ki zažive prav ob prenašanju določenih sporočil, saj so bila ta sporočila prejeta v davnih časih otroštva, sanj in želja. V tihem premlevanju in spogledovanju z izrekanjem drugih, ki so imeli čas, da so sploh lahko domislili in dorekli besede o izrekanju, so zorele pesmi, ki odsevajo z zbrano svetlobo od vsepovsod. Tudi morje, ki je pokrajina pesnika, je sestavljeno iz vseh odsevov, ki jih nudi s svojo gladino. Morje lahko opazuješ, ga vonjaš, ali pa se vanj podaš, se v njem počutiš kot doma. Prav predajanje je temeljna značilnost, ki jo avtor kame-jinih svetlob goji in prenaša dalje. Le s skrajno občutljivostjo in s tem tudi z razosebljanjem je moč doseči in imeti stik z drugim. Odprtost za vse vplive, ki si jih privošči življenje skozi poezijo, je edini način, da ob viharjih razbesnelih rezbesedanj preživi možnost izrekanja, možnost pesnjenja, možnost zrenja svojih videnj. Zapisi Kamejine svetlobe so posvet, ki raztira tančice smele zrelosti in izkušene tenkočutnosti za vsakodnevno sanjanje.