Tatjana Greif Prazgodovinska kolišča na Ljubljanskem barju Arheološka interpretacija in poskus rekonstrukcije načina življenja Arheološka obvestila / Revija Slovenskega arheološkega društva v v PRAZGODOVINSKA KOLIŠČA LJUBLJANSKEGA BARJA Arheološka obvestila. Revija Slovenskega arheološkega društva, zanj odgovarjaBafAara Ravnik-Toman, predsednik. Uredništvo: Predrag Novakovič (glavni urednik), Peter Turk, Irena Mirnik-Prezelj, Zoran Stančič, Ranko Novak (grafitna zasnova) Izdajateljski svet: Janez Dular, Jože Kastelic, Peter Kos, Marjan Slabe Naslov uredništva: Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta, p.p. 580, SI-I00I Ljubljana (061 123 30 82), Tekoči račun 50100-678-60382. Posebna številka: Tatjana Greif Prazgodovinska kolišča l jubljanskega barja. Arheološka interpretacija in poskus rekonstrukcije načina življenja. Ljubljana 1998. Sodelavci posebne številke: Nataša Velikonja (lektoriranje), Phit Mason (prevod povzetka), Predrag Novakovič, (naslovnica), Miran Erič (stavek); Tisk: Tiskarna Litterapicta; Naklada: 500 izvodov. ARHEO sodi med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov v višini 6.5% po tarifni številki 3 Zakona o prometnem davku (Ur list RS, štev. 4/92). ARHEOLOŠKA INTERPRETACIJA IN POSKUS REKONSTRUKCIJE NAČINA ŽIVLJENJA Tiskano s pomočjo Zavoda za odprto družba Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete. Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete in Oddelka za kulturo in raziskovalno dejavnost MO Ljubljane. 9 Seznam slik 3 Knjigi na rob 5 UVOD 7 IZVOR FENOMENA KOLIŠČ 8 Rojstvo kolišč, rojstvo ideje 8 Kolišča, kulturna zgodovina in politika 9 Problem kolišč 11 Raziskave in kulturno-historične Interpretacije barjanskih kolišč 11 GEOGRAFSKO IZHODIŠČE PRAZGODOVINSKE POSELITVE LJUBLJANSKEGA BARJA 16 Geološke značilnosti 16 Pedološke značilnosti 17 Paleoklima 18 Paleookolje 18 ARHITEKTURA KOLIŠČ: BIVANJE V EKSTREMNIH POGOJIH 21 Ostanki koliščarskega stavbarstva 21 Sodobni primeri stavb na koleh iz Slovenije 22 Postavitev temeljev 23 Gradnja sten 26 Strešna konstrukcija 26 SUBSISTENČNE AKTIVNOSTI: BOJ ZA PREŽIVETJE 29 Rastlinski ostanki 29 Poljedelstvo 29 Nabiralništvo 30 Strupene, halucinogene in druge rastline 31 Živalski ostanki 31 Lov 31 Ribolov 34 Živinoreja 36 Način prehrane koliščarjev 37 Keramično posodje 37 Leseno posodje 39 Način priprave hrane 39 OBRT IN TEHNOLOGIJA: ŽIVLJENJE JE TEHNIKA 41 Izdelava keramičnega posodja 41 Izdelava tkanin 41 Surovine za izdelavo preje 41 Vretenca in predenje 42 Uteži in tkanje 43 Koščene igle in orodja za obdelavo tekstila 44 Obdelava kože 44 Obdelava lesa 45 Izdelava lesene posode 45 Drvarstvo in tesarstvo 45 Izdelava kamnitih, koščenih in roženih orodij 47 Rudarstvo in metalurgija 50 Orodja za kopanje rude 50 Kalupi za vlivanje sekir 52 Sekire 52 Šila 53 Dvorezni noži 53 Tehnologija metalurgije bakra 54 Deblaki in vesla 54 Posamezni in nedefinirani predmeti 55 PODOBA KOLIŠČARJA IN KOLIŠČARKE NOŠA IN NAKIT 57 Pašne spone iz kosti in roževine 57 Glavniki 57 Zapestnici 58 Obeski in okrasne jagode 58 Oblačila 60 SOCIALNI ASPEKT 61 Družbena razmerja koliščarskih skupnosti 61 Ofenzivne aktivnosti 62 Svet simbolnih pomenov 63 Umetniški izdelki 63 Ritualna in religiozna praksa 65 ZAKLJUČEK 67 Daleč od romantike 67 In vendar, zakaj ravno kolišča? 69 The prehistoric pile dwellings in the Ljubljansko barje. An archaeological interpretation and attempted reconstruction of the way of life 72 Seznam kratic 82 Literatura 83 Opombe 90 Seznam slik (slike niso v merilu) Slika 1: D'UrviIlova skica novogvinejske vasi (po Kaufmann 1979). Slika 2: Kellerjeva rekonstrukcija koliašča iz leta 1854 (po Kaufmann 1979). Slika 3: Anton Karinger, »Ljubljana z Jžiceu, olje 1858 (po B. Korošec 1991). Slika 4: Rekonstrukcija kolišča ob Bodenskem jezeru (folo T. Greif). Slika S: Razvoj teorije o koliščih (a) in Reinerthova rekonstrukcija kolišča na obrežju brez platforme (b) (po Schlichtherle, IVahlster 1986; Reinerth 1922). Slika 6: Von Sackenove risbe ižanske keramike iz leta 1876 (po v on Sacken 1876). Slika 7: Poplave na Ljubljanskem barju jeseni 1996 (folo T. Greif). Slika 8: »Pod Njivo« - najdišče mezolilske kamnite industrije in eneolitske keramike (foto T. Greij). Slika 9: Soodvisnost dejavnikov okolja (po hladom 1994). Slika 10: Kellerjeva rekonstrukcija platforme iz leta 1854 (po Vogt 1955). Slika 11: Rekonstrukcija kolišča na skupni platformi iz leta 1996 (po Brega nt 1996). Slika 12: Stavba na koleh ob izviru Ljubljanice (a) (po Charakterbilder 1893): stavba z dvignjenimi temelji iz okolice Cme vasi (b) (foto T. Greif). Slika 13: Ostanki pilotov v lžici pozimi 1996 (foto T. Greif). Slika 14: Rekonstrukcija načina gradnje stavbe na koleh (po Eglojf\989). Slika 15: Gradbeni člen t .i. »cokla« (po Schlichtherle 1989). Slika 16: Rekonstrukcija stavbe na koleh s »cokli«, z ločenimi nosilci za stene in streho (risba T. Greij). Slika 17: Način gradnje stavbe »na hoduljah« (a) in gradbena člena iz Odenahlena (b) in Maharskega prekopa (c) (po Schlichtherle 1989; Bregant 1975). Slika 18: Tloris kolišča ob Maharskem prekopu (a) in palisada iz Bnchaua (po Bregant 1975; Kimmig 1992). Slika 19: Poljedelsko orodje - rožena kopača z Iga, Prirodoslovni muzej Dunaj (foto T. Greif). Slika 20: Kremenasti sulični osti z Iga (po P. Korošec in J. Korošec 1969). Slika 21: Način pritrjevanja puščične osti na puščico (po Piel-Desruissaux 1990). Slika 22: Ribiške uteži z območja Dežmanovih kolišč (foto IA SAZU). Slika 23: Koščeni igli za ribiške mreže z Pesnikovega prekopa (a) in Iga (b) (po J. Korošec 1964; P. Korošec in J. Korošec 1969). " Slika 24: Prečni trnek z Iga (a) in način ribolova z vabo na prečnem trnku (b) (po P. Korošec in J. Korošec 1969; Hiister-Plogmann, Leuzinger 1995). Slika 25: Tulaste harpunske osti z Iga (a) in rekonstrukcija harpune (b) (po P. Korošec in J. Korošec 1969; Auler 1994). Slika26: Keramični tipi s kolišča v Notranjih Goricah (po Parzinger 1984). Slika 27; Leseni korci s kolišča v Partih (po Harej 1981/82). Slika 28; Preclilna vretenca z Iga (po P. Korošec in J. Korošec 1969). Slika 29: Eden od načinov uporabe piramidalnih uteži (po Kimako\vicz-Wiimizki 1910). Slika 30; Glinasta tkalska utež s kolišča Založnica (foto T. Greif). Slika 31: Uporaba gladila pri obdelavi kože (po Piel-Desruisseaux 1990). Slika 32; Koščeno šilo tipa I (a) in 2 (b) (po P. Korošec in J. Korošec 1969). Slika 33; Način uporabe kamnite tesarske sekire (po Semenov 1973). Slika 34; Način pritrditve ploščate kamnite sekire na držaj brez (a) in z vmesnikom (b) (po IViniger 1981). Slika 35; Kladivasta kamnita sekira iz Notranjih Goric (po Harej 1976). Slika 36: Tehnika izdelave kamnitih sekir z glajenjem (po Egloff 1989). Slika 37; Tehnika vrtanja s pomočjo votlega svedra (po Piel-Desruisseauj 1990). Slika 38: Abrazivno orodje z Iga (a) in način njegove uporabe pri izdelavi koščenih orodij (b) (po P. Korošec in ./ Korošec 1969; Semenov 1973). v v Slika 39: Način vrtanja s kremeni m svedrom v kamnito podlago (po Piel-Desruisseaiix 1990). Slika 40: Živalska kost - polizdelek z Iga (foto NMS) Slika 41: Rožena orodja za kopanje rude z Iga (po Korošec in Korošec 1969). Slika 42: Rudarski bat z Iga (foto NMS). Slika 43: Domnevno rudarska kladivasta sekira iz Notranjih Goric (po Ha rej 1980). Slika 44: Enostranski trikotni (a) in dvostranski pravokotni kalup (b) za vlivanje ploščatih sekir z Dežmanovih kolišč, Prirodoslovni muzej Dunaj (foto T. Greij). Slika 45: Bakrena sekira z Iga (po P. Korošec in J. Korošec 1969). Slika 46: Bakrena šila z Iga (a) in kalup iz Sarvaša (po P. Korošec in J. Korošec 1969; Durman 1983). Slika 47: Dvorezni noži z Iga (a) in kalup iz Sarvaša (po P. Korošec in J. Korošec ¡969; Durman 1983). Slika 48: Leseno veslo z Maharskega prekopa (po Bregant 1974). Slika 49: Svetilki iz Notranjih Goric (a) in Francije (b) (po Harej 1976: Piel-Desruisseaia 1990). Slika 50: »Kapljičast« predmet iz Ljubljanice (a) in podobni predmeti iz Švice (foto NMS; po Speck 1996). Slika 51: Pašni sponi z Iga (a) in Brna (b) ter pašni ploščici z Iga (c) in Fatjanovega (d) (po P. Korošec in J. Korošec 1969; Medunova-B. 1994; Müller-Karpe 1974). Slika 52: Del roženega glavnika iz Notranjih Goric, MM Ljubljana (a) in rožen glavniček iz Auvernieja (b) (foto T. Greif; po Schiefferdecker 1977). Slika 53: Bah-eni zapestnici z Iga (po P. Korošec in J. Korošec 1969). Slika 54: Obesek iz prevrtane školjke s kolišča Partski kanal, MM Ljubljana (foto T. Greij). Slika 55: Plastika s tekstilno dekoracijo z Iga (a) in poskus rekonstrukcije noše (b) (foto NMS; po Schmidt 1945). Slika 56: Bojna sekira z Iga (foto NMS). Slika 57: Rithon z Iga (po P. Korošec in J. Korošec 1969). Slika 58: Cilindrični pečatnik iz Notranjih Goric (po Schmid 1910). Slika 59: Idilična vizija kolišča v Alpah (po Kaufmann 1979). Slika 60: Koliščarski ribolov - amatersko iskanje arheoloških ostankov s kolišč (po Kanael 1991). Slika 61: Koliščarska inspiracija v slikarstvu, Johann Gottlieb ¡legi, Jägers Heimkehr in der Pfahlbauzeit, akvarel 1865 (po Kaufmann 1979). Knjigi na rob Mitja Güstin v v "Voda je odtekla in barje je spet ozelenelo in vzcvetelo. Najlepše so bile spomladi močvirske tidpe na mahu, kakor smo rekli njivam in travnikom na nižini, da smo jih ločili od onih na trdini. Ob jarkih in drugod pa so si znašali gnezda ptiči, kakršnih do takrat še nisem poznal. Skratka, nov svet se je zgrinjal pred mano. Moje oko se je navadilo odpočili se na ravnini, moje uho pa prestrezati glasove iz bičev-ja in ločja, visoko izpod neba in iz globin jarkov. Barje me je privezalo nase. Začel sem iskali v njega davnino. " Janez J a! en Ljubljansko barje je v zavesti prebivalstva Ljubljanske kotline od prvili naseljencev dalje; v starodavnih časih kot življenski prostor in svojevrsten način življenja in v preteklem stoletju kot znamenit arheološki fenomen. V zadnjih letih je Barje vedno bolj prisotno kot svojevrsten in pomemben ekosistein, katerega pomen ni samo v njegovi naravni, muzejski, dediščini temveč veliko bolj v prihodnosti, kot sestavnem delu sodobnega življenja. 0 ko I iščarski kulturi, prazgodovinskih kulturah Ljubljanskega barja so bili v slovenski strokovni literaturi od Dežmanovega odkritja leta 1875 napisana številna poročila, obsežni katalogi, strokovne in znanstvene razprave. Teksti številnih raziskovalcev so obr avnavali izkopavanja, gradivo in njegovo kronološko in kulturnozgodovinsko izpovednost. Ljubljansko barje je že ob prvih Dežinanovih izkopavanjih dobilo pomen ene pomembnejših kulturnih manifestacij prazgodo -vinske Evrope. Kot tako je takoj dobilo romantično interpretacijo v nizu fresk prazgodovinskih obdobij v takratnem cesarsko -kraljevem Prirodoslovnem muzeju na Dunaju in prišlo pod geslom Laibacher Moorkultur kot pojem koliščarskih kultur v vse zgodovinske enciklopedije konca 19. stoletja. Ob zgodovinski vpetosti pa imajo, nenazadnje, odkritja na Ljubljanskem barju svoj odmev tudi v slovenski umetnosti kot npr. z mojstrsko pripovedjo Janeza Jalna, Bobri ali pa kot je to v svojem slikarskem ciklusu inspiriranem z barjansko šoto upodobil Tone Lapajne. Delo avtorice "Prazgodovinska kolišča Ljubljanskega barja" mag.Tatjane Greif je plod njenega magistrskega študija. Za razliko od večine raziskovalcev kultur Ljubljanskega barja se je ob analizi razvoja od historičnega mita do sodobnih modelov razumevanja koliščarskih naselij usmerila v proučitev možnosti interpretacije načina življenja na tako specifičnem prostoru, kot je barjanski ekosistem in kot ga na mikro nivoju predstavlja samo kolišče. Za interpretacijo načina življenja služijo v daljni prazgodovini številni in raznovrstni materialni viri, predvsem seveda tisti, ki jih poznamo in razumemo kot klasične arheološke artefakte: keramika ter lesene, koščene in kovinske najdbe. V tujini že desetletja, v zadnjem času pa tudi pri nas, po zaslugi hitro se razvijajočih naravoslovnih analiz, dobivamo povsem nove podatke in možnosti interpretacije. V delu so posebej predstavljene značilnosti tal in zbrane analize o kliini in okolju, ki avtorici omogočajo delno rekonstrukcijo bivalnega okolja v času življenja na koliščih. Greifova je obdelala problem interpracije barjanskega vsakdana v oddaljenem času konca kamene dobe iz nekoliko nenavadnega in v arheologiji neobičajnega zornega kota z upoštevanjem rezultatov in metodologij različnih strok. Ob arheologiji predmetov in kronologiji seje v svojem raziskovanju in analizi naslonila tudi na etnološke paralele in arhitekturne zakonitosti ter razumevanje človeških procesov, kot jih interpretira sodobno družboslovje. Sorazmerno obsežna izkopavanja konec 19.stoletja, pa tudi raziskave v desetletjih po II. svetovni vojni so dala na Ljubljanskem barju malo prepoznavnih elementov za možnost rekonstrukcije kolišča kot celote ali pa samo kot posameznega stavbnega člena. Zato so bili posamezni konstrukcijski členi vzporejani z raziskavami iz podobnih naselbin v Evropi. Številni materialni viri od rastlinskih in kostnih ostankov do izdelkov iz keramike, kosti, lesa, kovine in kože dobro ilustrirajo izrabo okolja z nabiralništvom, lovom in ribolovom, pa tudi oblike kot so prva poljedelstva in metalurgije. S povezavo vseh dejavnosti tedanjih prebivalcev in raznovrstnostjo ter visoko stopnjo tehnološkega razvoja materialnih virov in s pomočjo analize noše, prisotnosti orožja in nekaterih najdb je omogočeno razumevanje civilizacijske stopnje prebivalcev kolišč. Avtorica na koncu povzema razvoj pristopov različnih raziskovalcev arheoloških kultur Ljubljan-skega barja v več kot stoletje trajajočih raziskavah tega fenomena, od romantičnih interpretacij do dolgotrajnih sistematičnih arheoloških raziskav, podprtih z naravoslovnimi metodami. Svoje razumevanje življenskega prostora in načina življenja na barjanskih koliščih morda še najbolje ponazori z mislijo: "Človekovo percepcijo prostora diktira kultura; svoj odnos clo okolja človek izraža na posreden način, preko različnih razlag, verovanj, ideologij in vrednostnih sistemov". Uvod v v Pričajoče delo je magistrska naloga z naslovom Način življenja na koliščih skozi čas. Prazgodovinska kolišča na Ljubljanskem barju. Zamišljeno je kot vsebinska interpretacija vseh znanih najdb s kol iščarskih naselbin Ljubljanskega barja. Objavljeni izsledki in poročila se praviloma niso spuščala v interpretacijo namembnosti in načina uporabe posameznih artefaktnih tipov. Sama sem se osredotočila ravno nanje - in skušala na ta način sklepati o načinu življenja nosilcev koliščarske kulture Ljubljanskega barja. Razumevanje uporabne vrednosti ali vrste uporabe posameznih artefaktnih tipov je ključno za poglobljeno razumevanje načina življenja in širše dojemanje arheološke kulture kot celote. Brez poskusa definicije načina uporabe arheoloških predmetov ostajajo tipološke in druge analize prikrajšane za razsežnost interpretativnega segmenta. Zaradi obsežnosti ter kronološke, kvalitativne in tipološke raznolikosti koliščarskih najdb sem naletela na nemalo težav, ki sem jih skušala reševati tudi s pomočjo bližnjih etnoloških paralel. Eno izmed osnovnih izhodišč, ki je v temelju oblikovalo način življenja koliščarjev, je specifično naravno-geografsko okolje Ljubljan -skega barja, to pa nikakor ne pomeni, da ga dojemam v izključno determinističnem smislu. Ker poudarek naloge ni bil na kronološko-kul-turnem umeščanju, se s temi vprašanji nisem podrobneje ukvarjala, vsekakor pa sem izhajala iz obstoječe aktualne časovne oziroma kulturne sheme. Ravno tako se nisem posvečala vprašanjem topografske in lokacijske narave že poznanih aH novih najdišč. Oboje namreč zahteva celovito samostojno obravnavo. Za magistrsko nalogo s tako specifično interdisciplinarno tematiko sem se odločila z željo, da k problemu kolišč pristopim z druge, neobičajne strani. Sama realizacija je bila možna tudi zaradi mojega sodelovanja pri raziskovalni nalogi »Ljubljanska kotlina«, ki je med leti 1993-/996 potekala v okviru raziskovalnega projekta Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete, z naslovom »Socialno ekonomski, prostorski in tehnološki vidiki razvoja v arheoloških obdobjih«, in konzultacijskega dela profesorjev v okviru magistrskega študija: prof. dr. Tineta Hribarja, znanstv. svet. dr. Toneta Cevca, doc. dr. Črtomira Mi hI j a, doc. dr. Aleksandra Durmana, prof. dr. Bibe Teržan in vodje raziskovalnega projekta ter mentorja magistrske naloge prof. dr. Mitje Guština. Za spodbudne nasvete se zahvaljujem Predragit Novakoviču. Pri izdelavi naloge mi je bilo na voljo tudi obsežno muzejsko gradivo. Za dostop do zbirk in depojev se želim zahvaliti Narodnemu muzeju Slovenije - Nevi Trampuž-Orel, Mestnemu muzeju Ljubljana -Boženi Dirjec ter Prirodoslovnemu muzeju na Dunaju - dr. Fritzu Ekhartu Barthu in dr. Petru Stadlerju. Prisrčno se zahvaljujem tudi dr. Helmutu Schlichtherleju z Inštituta za proučevanje kolišč iz Hemmenhofna, ki mi je omogoči! študijsko bivanje ter udeležbo na izkopavanjih kolišča Hornstaad-Hornle ob Bodenskem jezeru. v v Izvor fenomena kolišč Rojstvo kolišč, rojstvo ideje Ko so januarja 1854 v kraju Meilen ob Ziiriškem jezeru opazili lesene kole, ki so moleli iz presušenega jezerskega dna,1 je učitelj Johannes Aeppli o tem takoj obvestil starosto švicarske arheologije in ustanovitelja Antiquarische Gesellschaft Zürich Ferdinanda Kellerja. Ta je še istega leta objavil svoje prvo poročilo o kolišču - »zgodovinski« /. Pfahlbaubericht, kjer je odkritje označil kot ostanke nekdanje naselbine na koleh (Keller 1854, 5). Čeprav Keller najdišča pred tem osebno sploh ni obiskal, so za interpretacijo zadostovale etnografske analogije, ki so se v tistem času ponudile kar same od sebe. Izraz kolišče - kot oznako za bivališča na koleh - je namreč v svojem delu Voyage pittoresque autour du monde že leta 1834 uporabil francoski pomorski oficir Jules S. C. Dumont d'Urville za naselbine, ki jih je v dvajsetih letih 19. stoletja spoznal na Novi Gvineji (Kaufmann 1979, 13). Ni naključje, da so evropska prazgodovinska kolišča začeli odkrivati sredi 19. stoletja; svetovni nazor Evropejcev je bil v tistem obdobju še močno pod vplivom romantike. Gre za čas idealiziranja preteklosti, zazrtosti v pravljično mitologijo in poetičnega iskanja smisla človekovega bivanja. Hkrati je to čas pospešenega kolonialnega odkrivanja eksotičnih dežel, kjer je prišlo do direktnega kontakta Evropejcev z »drugačnimi« ljudstvi in kulturami. Senzacionalno odkritje v Meilenu je sprožilo celo vrsto nadaljnjih najdb. Kmalu so zasadili lopate na številnih krajih ob švicarskih jezerih, pozornost so vzbujala tudi močvirja. Z iskanjem kolišč so povezana tudi prva podvodna »izkopavanja«. V kraju Morges, ob Neuchatelskem jezeru v Švici, so 22. maja 1854 - s pomočjo potapljaške opreme iz cinkove pločevine, ki jo je v ta namen skonstruiral bernski arheolog Adolphe von Morlot - tako prvič v zgodovini arheologije raziskovali podvodne arheološke ostaline (Kaufmann 1979, 6). Keller je - z razumevanjem kolišč kot razvojne stopnje v evoluciji človeške kulture - leta 1854 vzpostavil model interpretacije kolišč znotraj kulturno-evolucionistične usmeritve 19. stoletja. Prvo monografsko delo o kolišču je izšlo že leta 1857, posvečeno pa je naselbini Mosseedorf v kantonu Bern.2 Relativno hitro po odkritju kolišč nastanejo tudi prva sintetična dela o tem fenomenu; pojav je definiral Keller, ki v prvem poročilu govori še o keltskih ostalinah (Keller 1854, 80). Njegov sodobnik, arheolog Frédéric Troyon iz Lausanne, je že 1860 izdal delo Habitations lacustres des temps anciens et modernes, geolog Emile Désor pa Die Pfahlbauten der Neuenburger Sees (1866). Istega leta je v Londonu, pod naslovom Lake Dwellings of Switzerland and other Parts of Europe, izšel tudi angleški prevod Kellerjevih Pfahlbauberichten, ki je že pred tem doživel tudi francoski prevod. Leta 1886 je izšlo Wood-Martin ovo delo The Lake Dwellings of IrelandPoskusi razlage kolišč so pripeljali celo do tega, da so Keller, Schwab in von Morlot pripravljali ekspedicijo na severnogrško jezero Prasias, za katerega je antični zgodovinar Herodot zapustil slikovit opis koliščarjev.4 Že leta 1856, le dve leti po odkritju prvega kolišča v Evropi, je posestnik Kaspar Löhle z Bodenskega jezera, v Wangnu odkril prvo kolišče v Nemčiji. Löhle se je z »izkopavanji« ukvarjal že dosti pred pojavom ideje o koliščih, arheološke najdbe pa prodajal širom po Evropi. Nekoliko kasneje, leta 1875, so bili pri kopanju šote ob jezeru Federsee odkriti ostanki prazgodovinske arhitekture, ki so že čez nekaj desetletij služili nemškim arheologom za propagiranje nacionalsocialističnih idej (Schlichtherle, Wahlster 1986, 12). V dvajsetih in tridesetih letih so ostanke koliščarske arhitekture - t. i. dvocelične hiše s preddverjem - povezovali s starogrškimi templji tipa megaron, rojstvo evropske kulture pa povezovali s širjenjem Germanov (Keefer 1992, 46). Prve raziskave kolišč v Italiji so povezane z odkritjem v močvirju Mercurago v Piemontu. Profesor mineralogije Baitolomeo Gastaldi iz Torina je leta 1860 odkrite lesene strukture, na osnovi podobnosti s švicarskimi, opredelil kot kolišče. V 19. stoletju so bila odkrita številna kolišča -v Piemontu, Padski nižini, Vareseju, Benečiji, šele v drugi polovici 20. stoletja pa tudi v srednji Italiji (Fozzati 1982, 56). Prvo avstrijsko kolišče je bilo odkrito leta 1864 ob Hodiškem jezeru na Koroškem, kolišče Seewalchen na jezeru Attersee je leta 1870 začel raziskovati Gundaker von Wurmbrand, pionir avstrijske prazgodovinske arheologije Mathäus Much pa je od leta 1872 naprej odkrival kolišča na jezeru Mondsee (Ruttkay 1990, 118; Offen berger 1981, 301-302). v v Da je v tistem času tudi pri nas vladalo zanimanje za evropska kolišča, priča več člankov v Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novicah, kjer je Peter Hitzinger že leta 1865 opisoval »pohištva, ki jih je starodavno človeštvo imelo na vodi«? Ko je Martin Peruzzi, odbornik okrajnega cestnega odbora in posestnik iz Črne vasi, 17. julija 1875 obvestil kranjski Deželni muzej v Ljubljani, da so delavci pri čiščenju jarkov ob Ižanski cesti naleteli na navpične lesene kole, so bila kolišča v strokovnih krogih že dovolj poznana. Muzejski kustos Dragotin Dežman je takoj dojel pomembnost odkritja in že 26. julija istega leta so se začela prva arheološka izkopavanja na Ljubljanskem barju. Kolišča, kulturna zgodovina in politika Prva rekonstrukcija prazgodovinskega kolišča iz Meilena se močno zgleduje po d'Urvillovi objavi iz leta 1834 oziroma po de Sainsonovi skici vasi v zalivu Doreh (Dored') na zahodni Novi Gvineji (slika 1). Slika 1: D 'Urvillova skica novogvinejske vasi (po Kaufmann 1979). Ferdinand Keller, arheolog in avtor rekonstrukcije, je podobo eksotične novogvinejske naselbine nekoliko spremenil, postavil več hiš na skupno leseno platformo in nastala je idilična podoba prazgodovinske skupnosti, varno zamejene od okolja (Kaufmann 1979, 15-16), (slika 2). Čeprav v originalnih de Sainsonovih risbah ni sledu o skupni platformi, je nekoliko nerodno prenesena kopija novogvinejskega kolišča v alpsko pokrajino postala zgled za vse bodoče risarske, pa tudi druge rekonstrukcije. Tako je Keller vzpostavil interpretativni model, kije razmeroma dolgo vplival na romantične predstave o koliščih, s tem pa vnesel v raziskave kolišč dalekosežno zmedo; še v prvi polovici 20. stoletja se tako skonstruirana podoba ni veliko spremenila, vse dokler sodobne povojne raziskave t. i. problema kolišč niso privedle do rešitve (Strahm 1983, 353 -355). Koliščarska tematika je doživela svojevrstno inteipretacijo v slikarski motiviki. Po muzejih in galerijah Nemčije, Švice, Avstrije in drugod najdemo dela historičnih slikarjev konca 19. in začetka 20. stol.; slikarji Otto Emanuel Bay, Albert Anker, Gottlieb Hegi, Karl Jauslin in drugi so idejo o prazgodovinskih koliščarjih umetniško nadgradili; gre za idilične prizore iz življenja koliščarjev, (po Kaufmann, 1979). z močnimi domišljijskimi elementi. Sem sodi tudi oljna Grossova slika iz leta 1893 s koliščarskim motivom z Ljubljanskega barja, ki je danes na ogled v prostorih prazgodovinske zbirke dunajskega Prirodoslovnega muzeja/' Ravno v historičnem slikarstvu je bil romantični moment idealiziranja preteklosti, povezane s kolišči, priveden do vrhunca. Slovenski slikarji se kolišč niso lotevali, čeravno jih je privlačil pejsaž Ljubljanskega barja (Anton Karinger, Matija Jama), (slika3). Poleg tega so se v tem obdobju začele formirati prve arheološke zbirke z artefakti s prazgodovinskih kolišč. V Konstanci ob Bodenskem jezeru je leta 1870 Ludwig Leiner ustanovil Das Rosgarten Museum, ki je do danes ostal tako rekoč nespremenjen. V njem lahko občudujemo do zadnjega kotička napolnjene steklene vitrine, ki pričajo o takratni koncepciji arheologije kolišč ter izjemni želji po Slika 3: Anton Karinger, »Ljubljana z ¡žice«, olje 1858 (po B. Korošec 1991). ohranitvi in popularizaciji najdb. Že čez tri leta so v Biellu odprli podoben muzej, Das Schwab Museum, imenovan po raziskovalcu kolišč in zbiratelju Friedrichu Schwabu. Leta 1884 je muzej Ponti v Milanu razstavil najdbe iz koliščarske naselbine lsolino di Virginia (Varese). Kako pomembne so bile raziskave kolišč kaže tudi dejstvo, da so bili predmeti iz švicarskih kolišč že leta 1867 na ogled na svetovni razstavi v Parizu. Tudi najdbe iz koliščarskih naselbin Ljubljanskega barja so vzbujale precejšnjo pozornost in mnogi strokovnjaki so pripotovali v Ljubljano, da bi si osebno ogledali najdišča in bogate arheološke najdbe.7 Zajetna zbirka izkopanin z Ljubljan -skega barja je leta 1875 romala na mednarodno razstavo v avstrijski Gradec, leta 1877 pa celo na svetovno razstavo v Pariz, kjer je bil »glavni vtis vse zbirke jako prijetno osupljivcc." Leta 1875 je kranjski Deželni muzej podaril del gradiva cesarskemu muzeju na Dunaju, prav tako na Dežmanovo pobudo leta 1877, v zahvalo za denarno pomoč pri izkopavanjih. Ob otvoritvi zbirk Deželnega muzeja, le nekaj mesecev pred Dežmanovo smrtjo, so bile barjanske koliščarske najdbe razstavljene -ločeno od drugih najdb in opisane v posebnem poglavju muzejskega vodiča (Deschmann 1888, 18-38). Čeravno je prav popularizacija ideje o koliščih bistveno pripomogla k vedno novim arheološkim odkritjem, pa seje kot negativna vzporednica razbohotila preprodaja starin ter ponaredkov. Za aktivnosti, pogojene z iskanjem in preprodajo arheoloških artefaktov s kolišč, se je med antikvarji celo udomačil izraz Pfahlbaufischerei. Izmen -java arheoloških predmetov in njihovih dvojnikov je bila živahna tudi med muzeji, šolami in drugimi zbiratelji. Tako so barjanske najdbe že leta 1876 romale na Moravsko, v zamenjavo pa je Deželni muzej prejel artefakte iz najdišča Byči Skala. »Zbirka Wankel« je bila kasneje podarjena Prirodoslovnemu muzeju na Dunaju.' Med leti 1877 in 1891 je takratni dunajski K. K. Naturhistorisches Hofmuseum prejel preko štiristo artefaktov z ižanskih kolišč predvsem v obliki daru, ne zamenjave.1" Iz tega časa verjetno izvirajo tudi predmeti iz najdišča Robenhausen v Švici ter kolišča Ledro v severni Italiji, ki jih danes hranijo v depoju Narodnega muzeja Slovenije. Iz poročila kranjskega deželnega zbora za leto 1875 je očiten interes po »velikem dobičku«, ki naj bi si ga muzej ustvaril s pomočjo prodaje dvojnikov." Očitno so v arheologiji prepoznali tudi jasen komercialni potencial. Dragotin Dežman je, zahvaljujoč ravno odkritju kolišč pri Igu, v Ljubljani leta 1879 organiziral prvi avstrijski antropološki in prazgodovinski kongres.12 Podoba kolišč pa ni odsevala le skozi jezersko gladino romantičnega historicizma, temveč je v dvajsetih in tridesetih letih našega stoletja zaplula v mnogo nevarnejše vode. Ideja kolišč je bila v političnem ozračju nemškega prostora spretno vpletena v širši kontekst nacionalsoci -alistične propagande. Prazgodovinske naselbine so kot dokaz visoko razvite nordijske kulture odgovarjale naporom takratnih nemških arheologov v prizadevanjih ovreči veljavnost teorije o bližnje vzhodni prioriteti v civilizacijsko - razvojnem smislu. Med njimi je bil posebej dejaven ravno raziskovalec kolišč in zagovornik Siedlungsarchaologie Hans Reinerth. Kolišča so, kot eden od paradnih konjev nemške arheologije, služila pri vzpostavljanju ideje nacionalne superiornosti. Reinerth je zlorabo arheologije privedel do skrajnosti, saj je, izhajajoč iz neolitskih poselitvenih struktur na Federseeju v južni Nemčiji, celo v zgodnjegrških templjih prepoznal vpliv »pragermanske« arhitekture (Keefer 1992,46)." Politika je prevladala nad znanostjo tudi v primeru seva- -noitalijanskih terramare, ki so jih konec 19. in v začetku 20. stoletja razglašali za etruščanske naselbine ter za »la piu antica civiltc) nacionale la quale mette capo nella romana« (Desittere 1997, 63-64; Leonardi 1997, 81). Z domovinskimi težnjami je povezan tudi prvi poskus rekonstrukcije kolišča v naravnem okolju, ki je bil v v realiziran že leta 1910 v kraju Kammerl na avstrijskem Atterseeju. Društvo Deutsche Heimat je dalo postaviti pet koč na leseno platformo, podprto z več sto koli. Kolišče, ki ga je z obrežjem povezoval štirideset metrov dolg mostovž, so pri snemanju fümaSlerbende Völker leta 1922 požgali (Offenberger 1981, 303). Še istega leta so, hkrati z ustanovitvijo Verein für Pfahlbauten und Heimatkunde na Bodenskem jezeru v Nemčiji, pričeli postavljati kolišča v kraju Unteruhldingen, ki so nastala na osnovi interpretacije izkopavanj najdišč Bad Buchau na Federseeju ter Sipplingen na jezeru Überlingersee. Ta kolišča - kjer so posneli tudi film o življenju koliščarjev Natur und Liebe (1926/27)14 - so še danes turistična atrakcija Bodenskega jezera, čeprav so sodobne raziskave pokazale, da je rekonstruirana podoba le prezentacija nekdanjih nazorov (slika 4).15 Graditelji »močvirske hiše Wilden Ried« so predstavili rezultate izkopavanj v močvirju Aichbühl na podoben popularen način. Problem kolišč Raziskave in interpretacije kolišč so v začetku 20. stoletja privedle do t. i. problema kolišč (nem. das Pfahlbau -problem), ki sestoji iz dveh osnovnih teoretskih izhodišč. Prvo načenja vprašanje, ali so bila kolišča prizemne ali »dvignjene« naselbine in zadeva obstoj gradnje na koleh kot take, drugo pa se loteva vprašanja načina gradnje. Slika 4: Rekonstrukcija kolišča ob Bodenskem jezeru (Joto T. Greif). Slika 5: Razvoj teorije o koliščih (a) in Reinerthova rekonstrukcija kolišča na obrežju brez platforme (b) (po Schlichiherle, Wahlster 1986; Reinerth ¡922). 12 Teorije o koliščih oziroma koliščarski arhitekturi so se od odkritja prvih kolišč do danes močno spreminjale (Schlichtherle, Wahlster 1986, 18-19) (slika 5a). Če je v drugi polovici 19. stoletja veljala predstava o koliščarski vasi na skupni platformi sredi jezera, kakor jo je vzpostavil Ferdinand Keller, je v dvajsetih letih našega stoletja Hans Reinerth uvedel nov model, po katerem so posamezne stavbe na koleh - in ne platforma - stale na jezerskem obrežju, kije bilo le občasno poplavljeno (slika 5b) (Reinerth 1922; 1938, 73). Na začetku štiridesetih je Oscar Paret popolnoma zanikal obstoj kolišč in jih označil kot romantično izmišljotino (Paret 1941/42, 75). Podobno je v petdesetih letih trdil Emile Vogt (Vogt 1954, 211-212). V šestdesetih in sedemdesetih letih našega stoletja je zanimanje arheologije za alpska kolišča ponovno močno prisotno.. To je intenziviralo raziskave in privedlo do situacije, v kateri kolišče ni le sinonim za stavbe na koleh, temveč za arhitekturne tipe, ki nastopajo v vlažnem okolju in niso nujno dvignjeni od tal.'6 Tako seje šele v sedemdesetih letih razrešil znameniti Pfahlbauproblem, ki ga je s svojo prepričljivo definicijo uvedel Keller in tako povzročil spor, ki je v arheologiji trajal skoraj vse do danes (Strahm 1983, 353). Problem kolišč sestoji iz dveh osnovnih vsebin. Medtem ko je Reinerth že v dvajsetih letih razčistil z vprašanjem obstoja skupne platforme kot nosilne površine za celo kolišče, je drugi del problema-toje, ali gre pri koliščih za prizemno ali nadzemno arhitekturo - buril duhove vse do začetka sedemdesetih let, ko so s sodobnimi raziskavami v Yverdonu, takoj zatem pa tudi v severni Italiji (Perini 1981, 30-33), končno dokazali obstoj nad površino dvignjenih stavb (Strahm 1971/72, 11-15, si.3). Kolišče kot naselbinski oziroma arhitekturni tip pojmujemo danes predvsem kot ekstremno obliko človekove prilagoditve na pogoje geografskega in klimatskega okolja oziroma specifično razumevanje le-tega. Na to še posebej opozarjata Anne-Marie in Pierre Petrequin, ki svoja stališča utemeljujeta z rezultati dolgoletnih arheoloških in etnoloških raziskav kolišč (1984, 138-139). Težje je definirati socialne in ideološke faktorje, ki so zaznamovali izbiro lokacije. Izbira gradbene lokacije oziroma bivalnega prostora gotovo ni naključna kulturna poteza, pri čemer je »smotrnost« izbora vprašanje zase. S poudarjanjem le določenih aspektov, ki so vplivali na razvoj koliščarskih naselbin, zlahka zapademo v determinizem in poenostavljene razlage. Raziskave in kulturno-historične interpretacije barjanskih kolišč Odkritje kolišč na Ljubljanskem barju sodi v širši kontekst kulturne zgodovine druge polovice 19. stoletja. Prvo odkritje koliščarskih ostankov v Meilenu ob Zuriškem jezeru ter vzpostavitev modela za njihovo interpretacijo (Keller 1854) sta v Evropi sprožila celo verigo nadaljnjih odkritij prazgodovinskih naselbin, ki so bile označene s terminom "kolišče" (nem. Pfahlbau, iti. palafitta, franc. habitation lacustre, angl. pile-dwelling). Zahvaljujoč obstoječemu interpretativnemu modelu je Dragotin Dežman naselbinske ostanke, odkrite 1875 pri Igu, takoj prepoznal in jih pripisal koliščem. Iz prvih Dežmanovih časopisnih člankov je razvidna velika zanesenost; pomembnost odkritja je bila nedvomno izredno velika. Najdbe je sprva datiral v diluvij,17 nekaj let kasneje pa jih je uvrstil v neolitik, bakreno in bronasto dobo oziroma v čas pred 2. tisočletjem pr. n. št. (Deschmann 1875; 1888, 18-19; 1891, 305). Ob koncu 19. in v prvi polovici 20. stoletja so se arheologi še naprej razmeroma intenzivno ukvarjali z barjanskimi kolišči, predvsem Alfons Mullner, Walter Schmid (Miillner 1879, 136-154; Schmid 1910, 92-103) in Rajko Ložar, vendar se šele Ložar'8 distancira od prvotnega navdušenja ob odkritju ter prvi poskuša s kompleksnejšo interpretacijo ter klasifikacijo naselbin in njihovih kulturnih ostalin, pri čemer je upošteval tudi dotedanje kulturne umestitve barjanskih kolišč (Hoemes, Schumacher, Reinecke in drugi) (Ložar 1941, 1-23; 1942, 85-94; 1943, 62-77). »Drugi val« arheoloških raziskav kolišč Ljubljanskega barja je vezan na obdobje po II. svetovni vojni in je potekal simultano - ne pa tudi povezano - z intenzivnimi raziskavami v šestdesetih in sedemdesetih letih širom po Evropi. V Sloveniji sta v tistem obdobju najvidnejša predstavnika arheologije kolišč Josip Korošec in Tatjana Bregant, nekoliko kasneje pa tudi Zorko Harej. Tako so bila raziskana številna kolišča, od sondiranj na območju Dežmanovih kolišč do večjih izkopavanj ob Maharskem in Partskem prekopu. Izredno pomembne so bile tudi raziskave manjšega obsega, ki so prinesle presenetljive rezultate, npr. kolišča pri Blatni Brezovici, Resnikovega prekopa pri Igu ter sondiranja in vztrajni topografski pregledi terena, ki so jih opravili Staško Jesse, Josip Korošec, Tatjana Bregant, Zorko Harej, kasneje pa Ivan Turk, Janez Dirjec, Davorin Vuga, Draško Josipovič, Marko Frelih, Mihael Budja in Anton Velušček.1'' Medtem ko so raziskave Ljubljanskega barja, spodbujene z odkritji v Švici in drugod, potekale pod budnim očesom sodobne strokovne javnosti in v širšem evropskem kontekstu, so se po II. svetovni vojni nadaljevale v nekakšni izolaciji in brez vidnejših odmevov v tujini. To je razvidno tudi iz neodzivnosti slovenske arheologije na problem kolišč ter v splošni nepovezanosti z intenzivnimi raziskavami, ki so tako rekoč istočasno potekale v Švici, Italiji, Nemčiji in drugod in ki so temeljito spremenile interpretativne modele razlage kolišč. Slika 6: Von Sackenove risbe ižanske keramike i: leta 1876 (po von Sacken 1876). Prvi pristopi k obravnavi bogatega keramičnega gradiva Ljubljanskega barja so bili izrazito deskriptivnega značaja. Do II. svetovne vojne, ko sta bili poznani najdišči lg in Notranje Gorice, sta bila za koliščarske ostanke Ljubljan -skega barja v uporabi naziva »ljubljanska kultura« in »ljubljanska keramika«:" Prvi opisno poročilo z ilustra - cijami najdb je leta 1876 objavil Eduard von Sacken (von Sacken 1876) (slika 6). Ta je v članku Der Pfahlbau im Laibacher Moore ižansko gradivo primerjal z avstrijskimi, švicarskimi in nemškimi kolišči; poselitev pri Igu naj bi trajala skozi daljše obdobje in vse do časa »des grossen etmskischen Handels zur Zeit der römischen Republik«.21 Temu je sledil Alfons Müllner, ki je kolišča razlagal kot razvojno fazo rimske Emone (Müllner 1879). Kulturno je keramične najdbe iz Iga prvi definiral šele Moritz Hoernes. Sprva jih je razumel kot del spiralno -trakastega keramičnega kroga srednjeevropskega in vzhodnoevropskega neolitika oziroma kot njegovo južno obrobje (Hoernes 1896), kasneje pa je ljubljanska kolišča označil za bakrenodobna in jih povezal s kulturo kroglastih amfor, skupaj z avstrijskimi kolišči in slavonsko -sremskimi najdišči pa jih je definiral kot »vzhodnoalpsko koliščarsko keramiko« (Hoernes 1915). Izrazito deskriptiven je pristop Roberta Munroja, ki je Ljubljansko barje - M ar a is de Laibach - obravnaval v širšem krogu koliščarske kulture, ki jo je kronološko postavil v obdobje od kamene do bronaste dobe (Munro 1908)." Karl Schumacher je barjansko gradivo postavil v okvir južnonemške kulture Schussenried, imenovane po najdišču v pokrajini Württemberg (Schumacher 1913/15), Hans Reinerth pa ga je priključil aichbiihlskemu kulturnemu krogu, ki naj bi predstavljal podlago kasnejše vzhodnoalpske halštatske kulture železne dobe (Reinerth 1923). V tretji izdaji Urgeschichte der bildenden Kunst je Oswald Menghin barjansko keramiko obravnaval v poglavju »die südöstlichen Mischstile« (jugovzhodni mešani stili, Menghin 1925). Gordon Childe je kot tipične oblike ljubljanske keramike izpostavil amfore z ročaji na ramenih ter trakastoročajne vrče, ki jih je povezal z najdišči Mondsee na avstrijskem in Michelsberg v Nemčiji, horizontalno preluknjane ročaje23 amfor in terin pa z Malto, Sardinijo in Debelim brdom v Bosni ter jih uvrstil v svojo kronološko stopnjo Danubian IV (1800 -1600 pr. n. št.), pri čemer je Notranje Gorice smatral za starejše od Iga in jih datiral v fazo Danubian III (2300 -1800 pr. n. št.); posebej omenja skodelo s pramenastim (licenskim) omamentom.24 Najdišči - predvsem na podlagi kovinskih najdb - obravnava v okviru madžarskega eneolitika in t. i. slavonske kulture (vučedolske, Childe 1929). v v Odkritje Vučedola oziroma Hoffillerjeva objava gradiva v Corpus Vasorum Antiquorum I leta 1933, s katero je Vučedol postal referenčno najdišče za velik del srednjega Podonavja in sosednjih pokrajin, sta postala ključna za interpretacije ljubljanske keramike. Zaradi tega je Paul Reinecke vzpostavil poznoneolitski kulturni krog »Vučedol - Vinča -Altheini-Remedelloa, ki je vključeval tudi Ljubljansko barje. Ta heterogeni kulturni krog naj bi predstavljal predhodnico srednjeevropske bronaste dobe, razvil pa naj bi se na »nordijski« osnovi, s posredništvom migracij (Reinecke 1939). Temu mnenju je leta 1939 sledilo mnenje Karla Willvonsenderja, da gre za podvrsto vučedolske kulture oziroma kulturni krog »Vučedol - Laibach«, čeprav ima ljubljanska kultura določene posebnosti (WilIvonsender 1939). Nikola Vulič in Miodrag Grbič sta ljubljansko kulturo uvrstila v B-stil eneolitika jugovzhodne kulture (Vulič, Grbič 1937). Rajko Ložar seje prvi intenzivno ukvarjal s vprašanjem izvora ljubljanske keramike in zaključil, da je izvor »nordijski«. Za njeno »osnovno deblo« je smatral kulturo kroglastih amfor, s središčem v srednji Nemčiji in na Poljskem, ki naj bi proti jugu prodrla vse do Grčije. Za Ložarja je ljubljanska keramika mešana kultura; tehnika »globokega vbadanja« kaže na »nordijske« kulture, opazna pa je tudi badenska komponenta. Sestavni komponenti sta še srednjeevropska vrvičasta keramika in zahodnoevropska in srednjeevropska kultura zvončastih čaš. Ljubljanska keramika naj bi vplivala na vučedolsko in ne obratno (1941). Rudolf R. Schmidtje sodil, daje ljubljanska kultura sestrska kultura vučedolske, obe pa sta nordijskega izvora (Schmidt 1945). Richard Pittionije skupino Laibach - Vučedol uvrstil med nordijske kulture oziroma vpoznonordijski sloj (1954). Ljubljansko keramiko je po Ložarju obravnaval šele Josip Korošec (1955). V Orisupredzgodovine Ljubljane je gradivo še vedno obravnaval kot celoto - kot kolišča oziroma kulturo kohsč Ljubljanskega barja, za katero je mislil, da je podskupina Childove slavonske (vučedolske) kulture z lastnim lokalnim pečatom. Paola Korošec (1958/59) je gradivo - glede na tipološke poteze materialnih ostalin ižanskih kolišč - razdelila na dve fazi. Starejša faza Ig I naj bi bila sočasna badenski kulturi, njeno podlago pa tvori iztekajoča se alpska facies lengyelske kulture. Koroščeva je povezala pojav mlajše faze Ig II s prihodom nove etnične skupine iz severne Italije. Ta faza odgovarja kulturi Remedello in mlajši fazi kulture zvončastih čaš in sodi v starejšo bronasto dobo. Ta razdelitev je ohranjena tudi v kasnejši objavi gradiva iz Dežmanovih kolišč (Korošec in Korošec 1969). Stojan Dimitrijevič (1979) je ostaline z Ljubljanskega barja obravnaval kot »slovenski tip pozne vučedolske kulturen (Ig I) in »ljubljansko kulturo« (Ig II), ki naj bi obsegala tudi številna najdišča vzhodne jadranske obale25. Zorko Harej v Kulturi kolišč Ljubljanskega barja ne odstopa od delitve na skupini Ig I in Ig II oziroma kronološkega zaporedja, ki Dežmanova kolišča postavlja v eneolitik, Maharski prekop, Blatno Brezovico in Notranje Gorice pa v bronasto dobo (1986). Zadnji, ki je keramične ostaline z barjanskih kolišč izčrpno obravnaval ter jih kulturno in kronološko umestil, je bilHermann Parzinger (1984). Glede na rezultate tipološke analize keramike je koliščarske naselbine vpel v eneolitski in zgodnje -bronastodobni kontekst srednjega Podonavja. Najdišče / obdobje LB I LB II LB III, IV LB v LB VI LB VII Resnikov prekop Maharski prekop m Blatna Brezovica Notranje Gorice i. m Partski prekop .rz Ig (Dežmanova k.) _ Tabela 1:Kronološko zaporedje posameznih kolišč, faze Ljubljansko barje I-VII (po Parzinger 1984). Prazgodovinska kolišča in naselbine na mokrih tleh se v Evropi pojavljajo v treh večjih pasovih, od Velike Britanije, Irske, Danske, Estonije, severne Poljske in severne Nemčije, preko alpskega obrobja, kjer je opazna največja koncentracija tovrstnih naselbin - gre za območje južne Nemčije, vzhodne Francije, severne Italije, Švice, Avstrije in osrednje Slovenije - pa vse do Bosne, Makedonije, Romunije, Bolgarije in Albanije (karta 1). Najstarejša kolišča se pojavijo že v zgodnjem neolitiku - denimo La Marmotta v srednji Italiji -naseljevanje jezer in obrežij pa je doseglo vrhunec v bronasti dobi, ko so živela številna kolišča v Italiji, Švici, Franciji, na Poljskem, Romuniji, Bolgariji, Bosni in tudi v Sloveniji.26 Poslednja prazgodovinska kolišča so še dočakala železno dobo, kot denimo številne naselbine v Veliki Britaniji in na Irskem. v v Karta 1: Geografska razprostranjenost prazgodovinskih kolišč v Evropi: 1 -Baiiindeiy; 2 - Milton Loch; 3 - Star Carr; 4 - Somerset Lewis; 5 -1¡vorslev; 6-Jydenip (lig): 7—Aamosen; 8—Stellmoor; 9-Maierdorf: 10 - Feddersen-Wieirle; II - Biskupin; 12 - Pilahio: 13 - Kunda ; 14 - Lac de Chalain Lac de Claiivaia; 15 - Charctvines, l-ac de Paladin, Ixic d'Annecy, Lac du Boiuget; 16 - Etang de Thau 17 - vzhodnošvicarska kolišča (Zürich, Hoi-gen, Böschen, Meilen, Rotenhausen, Zug); 18-zahod-nošvicarska kolišča (Hauterive-Champréveyres, Auvemiei; Cortaillod, Iverdon, Twan, Litschnerz, Moiges): 19 - Bodensee (¡Vangen, Hornstaad, Bodman, Ludwigshafen, Sipplingen); 20 - Federsee (Riedschachen, Aichbühl, Taubried, Forscher, Ödenahlen, Bad Buchau); 21 - Vtvemne; 22 - MeKiwago, ¡solino di Várese, Lagozza, Torhiera f.seo; 23-Ledm, Fiavé, Garda, Limon, Polada, Lavagnone, Peschiera: 24 - Revine, Pah'i di Liveriza; 25 - Hodiško jezem; 26 - Monásee (Mosswinkel, See, Scaifling), Attersee (]■Veyregg ¡ II, Missling II); 27 - Ljubljansko barje; 28 - Castione Maivhessi, Castelazzo, Parma, Poviglio: 29 - Bolsena; 30 - Ri¡xw; 31 -Donja Dolina; 32 - Ribarič, Otok, Vratnice; 33 - Daia Romana-Paraut, Pauca-Homm; 34 -Dunavec; 35-Maliq; 36-Ustie na Drim; 37-Ezem (risba T. Greif; delno po Péti-equin 1984). kolišč je v osrednji in vzhodni Sloveniji razširjena regionalna varianta srednjepodonavske lengyelske kulture, z najpomembnejšimi najdišči Drulovka na Gorenjskem, Rifnik, Brezje pri Zrečah, Zbelovo, Ptujski grad na Štajerskem ter Ajdovsko jamo na Dolenjskem in Moverno vasjo v Beli krajini, ki se večinoma nadaljujejo tudi v srednjem eneolitiku. Šele v poznem eneolitiku je na Ljubljanskem barju opazna izrazitejša kulturna sprememba; koliščarska kultura tedaj nastopi v kontekstu širšega regionalnega kulturnega kompleksa - vučedolske kulture s centrom v Podonavju. Območje Slovenije kaže ob koncu bakrene in v zgodnji bronasti dobi dokaj enotno podobo; tradicija vučedolske kulture obvladuje skoraj cel slovenski prostor, vse do Jadranske obale. V zgodnji bronasti dobi je na področju Slovenije očiten padec števila naselbin. Med očitnimi znanilci spremenjenih družbenih okoliščin je pojav grobišč v srednji bronasti dobi; izoblikujeta se dve izraziti kulturni skupini, kaštelirska na Primorskem in srednjeevropska kultura grobnih gomil v vzhodni Sloveniji. Z razvojem kulture žarnih grobišč pozne bronaste dobe se ponovno pojavijo očitne družbene in kulturne spremembe, vendar je to že čas, ko življenja na koliščih Ljubljanskega barja že dolgo ni več. V času koliščarske poselitve Ljubljanskega barja so v kontinentalni Sloveniji obstajale večinoma plane naselbine nižinskega tipa ter naselja na vzpetinah. V zgodnji fazi 16 _________ Geografsko izhodišče prazgodovinske poselile Ljubljanskega barja Izraz barje je v uporabi šele od konca 19. stoletja, pred tem so ga imenovali kar Ljubljanski močvir ali morost. Fran Levstik, skriptor Licejske knjižnice v Ljubljani, je izraz barje prvič uporabil pri prevodu nekega uradnega spisa o melioraciji leta 1880. Rudolf Badjura našteje kar štiriindvajset ljudskih izrazov, vezanih za barja in močvirja; močvirje opiše kot "obsežnejšo Zemljino, kjer se na izrazito ravnem, vododržnem tlu voda nabira in ne more popolnoma odteči", medtem ko je barje "vrsta močav, to je močvirnatih tal, ki sestoji skoraj iz samih preperelih ostankov rastlinstva in se je pod vplivom zastajajoče vode sčasoma spremenilo v šotnico " (Badjura 1953, 255-257). Ljubljansko barje je okrog 170 km2 obsegajoči skrajno južni del Ljubljanske kotline, depresija z obsežnim naplavljenim dnom in enakomerno nadmorsko višino 287-290 m. Z vseh strani s hribovitim svetom naravno zamejena ravnina predstavlja izolirano, vase zaprto geografsko enoto. Prepredena je s številnimi vodotoki, kraškimi, z majhnim strmcem, kakršni so Ljubljanica, Bistra, Ižica, ter površinskimi vodotoki, ki so hudourniški, denimo Iška ali Borovniščica. Odtok vode z Barja je omejen na 600 m3/sek, to pa je glavni razlog za poplave, ki nastopijo ob izdatnejših padavinah27 (slika 7). Že v drugi polovici 18. stoletja so se z dekretom cesarice Marije Terezije začeli resnejši projekti osuševanja Barja, podobni poskusi pa segajo daleč nazaj.2* Osuševanje in melioracija nista obrodila zaželenih sadov. Ob obilnejših padavinah je Slika 7: Poplave na Ljubljanskem barju jeseni 1996 (Joto T. Greij). »pod vodo« tako rekoč polovica njegovega ozemlja, zato je v agrikulturnem smislu dejansko neustrezno, čeprav je bila vizija uresničevanja tovrstnih teženj še pred nekaj desetletji povsem realna (Lah 1965; Tancik 1967). Ljubljansko barje nudi za bivanje vse prej kot ugodne naravne pogoje, saj gre za habitat spreminjajočih se ekstremnih razmer. Kljub temu pa je bil ta prostor na stiku dinarskega in predalpskega sveta že od nekdaj privlačen za poselitev. Temu v prid govorijo arheološki sledovi paleolitske in mezolitske starosti (Vuga 1977; Turk; Vuga 1982; Frelih 1987; Josipovič 1988), ki dokazujejo prisotnost človeka na Ljubljanskem barju že pred eneolitsko in bronastodobno poselitvijo ali t. i. dobo koliščarjev, ko je bilo Ljubljansko barje, ali bolje rečeno, njegovo obrobje, razmeroma gosto poseljeno (slika 8). Zanimivo je, daje lega bakrenodobnih in bronastodobnih naselbin vezana na samo obrobje zamočvirjenega območja Ljubljanskega barja (karta 2). Geološke značilnosti Ljubljansko barje je pred približno dvemi milijoni let nastalo kot tektonska udornina (Pavšič 1989, 4). V pleistocenu seje osrednji del Ljubljanskega barja močno ugrezal, njegovo obrobje pa dvigalo.29 Območje je bilo v tem obdobju izpostavljeno intenzivnemu fluvialnemu delovanju, kije preoblikovalo površje in zapolnilo kotlino s peskom in prodom. Do pleistocenskih ojezeritev naj bi Slika 8: »Pod njivo« - najdišče mezolitske kamnite industrije in eneolitske keramike (foto T. Greij). v v prišlo zaradi tektonskega pogrezanja tal in hkratnega dvigovanja obrobja (Rakovec 1938, 12-13) ter zaradi močnega glaciofluvialnega nasipavanja Save, kije s svojo nasutino zavirala odtok vode z območja Barja (Šercelj 1963, 379; 1967, 19). Dokaz temu so zelo globoko ležeče šotne plasti, ki prekrivajo plasti peska in gline. Spodnje šotne plasti ležijo v globinah 17-26,5 m (Rakovec 1938, 3). Vrtine na južnem obrobju Ljubljane so pokazale, da je plasti šote palinološko mogoče datirati v pleistocen (Šercelj 1967, 282-293). Podobno naj bi se tudi t. i. zadnje ali mostiščarsko jezero razvilo zaradi savskega vršaja (Melik 1946, 10; Rakovec 1955, 110; Pavšič 1989, 6). Po Meliku je to "tipična ojezeritev zaradi zajezitve vodnega odtoka v stranski dolini, ki jo je povzročilo prenaglo in preizdatno zasipavanje s jluvioglacialnim drobirjem v glavni dolini". Maksimalno gladino jezera označuje višina vzhodnega krila vršaja, t. j. 295-298 m (Melik 1946, 13,61). Na območju obsežne prodnate ravnice se je torej v holocenu razvilo plitvo jezero, odlagale so se plasti tipičnih jezerskih ilovic in kred, med njimi najizrazitejša polžarica ali jezerska kreda (Melik 1946, 49). Gre za plast v jezeru sedimentiranega mulja ali glena, ki v pretežni meri sestoji iz kalcijevega karbonata (proces izločanja in sedimenti -ranja apnenca ni povezan le z vodnimi polži, temveč tudi z izločanjem apnenca, ki so ga s seboj prinašali kraški vodotoki, na vodnem rastju oziroma algali, Lah 1965, 25). Največjo debelino te usedline so izmerili pri Podpeči.'" Po umiku holocenskega jezera se je ozemlje zamočvirilo, nastala so obsežna šotišča. Po drugi strani pa Martin Šifrer domneva, da je bilo na območju Ljubljanskega barja v ledeni dobi izredno močno fluvioperiglacialno nasipavanje, ki je konkuriralo nasipa -vanju Save v severnem delu Ljubljanske kotline (Ljubljansko polje), zaradi česar na barjanskem področju ni moglo priti do pogojev večjega zastajana vode, kaj šele do ojezeritve (Šifrer 1983, 32). Polžarico definira kot holocen -ski naplavinski sediment, kot posledico poplav in ne ojezeritve (Šifrer 1983, 36, 39)." Nejasno je, kako so se v zgolj poplavnih razmerah uspeli odložiti tudi preko 17 m debeli sloji polžarice. Šifrer navaja kot enega izmed poglavitnih argumentov proti teoriji o obstoju jezera dejstvo, Karta 2: Lega ko/iščarskih naselbin Ljubljanskega barja glede na današnji obseg zamočvirjenega terena: 1 - Zamedvediea (Plešivicaj, 2 — Kušljanov graben (Plešivica); 3 - Notranje Gorice; 4 - Zornica (Blatna Brezovica); 5 - Lipovec (Blatna Brezovica); 6 - Sivčev prekop (Prevalje pod Krimom); 7 - Založnica (Kamnik pod Krimom); 8 - Kepje (Ig); 9 - Barjejski graben (Ig); 10 - Vpartih (Ig); 11 - Ižica (Ig); 12 - Malo mostišče (Ig); 13 -Maharski prekop (Ig); 14 - Resnikov prekop (Ig) (rač. obd. J. Soklič, risba T. Greij). da ni mogoče ugotoviti obstoja delt, ki bi bile nujne, če bi bilo jezero zasipano s prodom; reke večino akumulacijskega gradiva odložijo takoj ob stiku s stoječo vodo. Ob tem ne gre prezreti dejstva, da je prišlo v holocenu do erozije pragov, ki so formirali jezera (Petrequin 1984, 319), s tem pa do erozije delt ob pragovih. Holocenske poplave naj bi, poleg klimatskih razmer, povzročila tudi Gradaščica, ki se v Ljubljanico izliva tik pred njenim izstopom iz kotline. Ljubljansko barje naj bi se torej razvilo ne s presahnitvijo jezera, ampak z zamočvirjenjem prej suhega sveta (Šifrer 1983, 45). Pedološke značilnosti Barjanske prsti ločimo na dva osnovna tipa, mineralna ali rudninska in organska tla. Medtem ko so po mehanični sestavi vse barjanske naplavine glinaste oziroma peščene in predstavljajo t. i. rudninska trdinska tla, so organska tla povezana z obstojem in usihanjem zadnjega jezera (Lah 1965, 23). Nastala so kot posledica ojezeritve, ki je pogojevala postopen razvoj nizkega in visokega barja. Šota ima specifične lastnosti - čim bolj je razkrojena, tem manjša je njena vodopropustnost. Popolnoma razkrojena šota (zanjo se - bolj kot rjavo blato - uporablja švedski izraz gyttja) tako ne prepušča niti vode niti zraka. Razkraja se od spodaj navzgor, za osuševanje pa je zelo neprimerna; ker je v nerazkrojenem stanju zelo prožna in ne razpoka, se voda ne more odcejati. Šota je sposobna vsrkati do 20 % hidroskopične vlage, izhlapevanje nad šotnim zemljiščem pa je zelo veliko (Tancik 1965, 63-64). Nizko barje seje razvilo na polžarici in v vodi, bogati z apnencem; predstavniki te tvorbe so ločki (Care.r), trstičje (Scirpus), trs {Typha), kolmež (Accorus), preslice (Ecjuisetum) ter drevesno listje, stebla in vejevje. Visoko barje seje razvilo na neapnenčasti podlagi ali pa iz nizkega barja z močnim razraščanjem maho\ Sphagnum palustre (Tancik 1965, 62). Prve pedološke analize barjanskih tal je leta 1881 izvedel češki hidrolog J. Podhagsky, ki je napravil 750 vrtin.52 Takrat je bilo razmerje med trdinskimi in organskimi tlemi na barju 49 % : 51 %. To razmerje je leta 1959 znašalo 55 % : 45 %, kar kaže, da se delež organskih tal zmanjšuje (Lah 1965, 12, 15). Poleg tega je značilno konstantno gibanje barjanskih tal; od prvih vrtanj leta 1881 do vrtanj v šestdesetih letih tega stoletja so se tla ugreznila za 3,5 m (Tancik 1965, 59). Paleoklima Preobilna vlaga tal je posledica več faktorjev, najvažnejši je seveda atmosferska klima. V razmerah humidne klime se velike količine atmosferske vode pretakajo iz višjih v nižje elemente reliefa. Če je na površju odmakanje oziroma absorbcijska zmogljivost ovirana, pride do procesov zamočvirjanja tal, njihova intenzivnost pa je odvisna od fizikalnih lastnosti in strukture podlage. Pomembno je tudi razmerje med padavinami in izhlapevanjem (Lah 1965, 22). Spomladanski nivo talne vode na šotišču pri Bevkah je 289-290 m n.m.v. (Lah 1965, 40), kar sovpada z Melikovim izračunom gladine mostiščarskega jezera (Melik 1946, 63). S pomočjo metod za rekonstrukcijo klime (glaciomorfologija, dendroklimatološke raziskave, pelodne analize itd.) je bila za področje švicarskih Alp rekonstruirana klimatska zgodovina v postglacialu. V obdobju 7500 - 6000 BP je bilo ugotovljeno poslabšanje klime, v naslednjem obdobju 6000 - 4400 BP pa v Švici, za razliko od avstrijskih Alp, ni bilo opaziti večjih klimatskih nihanj. Klimatski optimum postglaciala se je odvijal med 4400 - 3600 BP, ko je mogoče govoriti o najdlje trajajoči topli fazi na področju švicarskih Alp. Ob koncu tega obdobja je nastopila najhladnejša postglacialna faza, ki je trajala do 2900 BP (Gamper, Suter 1982, 108-109). Za celotni postglacial v švicarskih Alpah so značilne hitre in pogoste menjave toplih in hladnih faz, ki jih je prekinila le nekoliko dlje trajajoča faza klimatskega optimuma (Gamper; Suter 1982, 112). Morda bi smeli predvidevati, da so naselbine Resnikov prekop, Maharski prekop in Notranje Gorice obstajale v pogojih, ko je bila na širšem področju Alp ugotovljena poslabšana oziroma izrazito nestabilna klima. Novejše znane absolutne datacije znašajo za Resnikov prekop 4690 pr. n. št., za Maharski prekop 3880 - 2930 pr. n. št. in za Notranje Gorice 3680 pr. n. št. in 3330-3220 pr. n. št. (Bregant 1975, 49; 1976, 93). Absolutne datacije s kolišča v Partih imajo vrednosti 4810 - 4410 BP (Harej 1981/82,46) oziroma 4010 - 3920 BP (2858 - 2290 BC, Durman, Obelič 1989; 104). To pomeni, da sodijo barjanska kolišča v čas pred nastopom klimatskega optimuma postglaciala, razen kolišča v Partih, ki delno sovpada s fazo ugodnejše klime.35 Ugotovljene paleoklimatske situacije za različna področja smemo posploševati le do določene mere ter upoštevati možnost niikroregionalnih klimatskih razmer. Podnebje v času nastajanja jezerske krede - sodeč po favnističnih ostankih v polžarici - ni bilo niti izrazito toplo niti hladno (Pavlovec 1967, 183). Za sodobno klimo na tem prostoru velja, daje povprečje letnih padavin 1500 - 1600 mm, srednja letna temperatura pa 9,4°C (Lah 1965, 10). Paleookolje Podatki o paleookolju, ki jih črpamo iz geoloških, pedoloških, ksilotomskih, palinoloških, karpoloških in drugih raziskav, odpirajo izredno pomemben segment v v razumevanja načina življenja, saj omogočajo rekonstrukcijo naravnega okolja koliščarskega človeka (slika 9). Govore tudi o človekovem vplivu na okolje, o intenzivnosti njegovega poseganja v naravo, vrsti agrarne dejavnosti itd. V prvi vrsti se odpirajo vprašanja o obstoju ali neobstoju mostiščarskega jezera in iz njega izhajajoče lege prazgodovinskih kolišč." Dognanja geologije, pedologije in kvartarne botanike izpostavljajo indikatorje v prid obstoja jezera; to je predvsem specifično jezerski sediment, kot je polžarica. Polžarica je splošna oznaka za holocensko jezersko kredo. Zanjo so značilni t. i. subfosilni mehkužci, vrste polžev in školjk, kot so Lynmaea stagnalis, Radix auricularia, Slika 9: Soodvisnost dejavnikov okolja (po hladom 1994). Rastlinska vrsta Habitat Schoenoplcctus sp. voda Nuphar luteum - rumeni blatnik voda Myriophyllum sp. - nnancc voda Potamogeton sp. - vodni dristavcc voda Carcx sp. - šaš voda Juncus sp. - loček voda, mojvirje Phragmitcs sp. - trsje voda, mO£vjrje Cyperaccac sp. - šav voda, močvirje Saturcia sp. voda, močvirje Broinus secalinus - stoklasa plevel med žjtom Tabela 2: Pregled neužitnih rastlinskih vrst iz kulturnih plasti koliščarskih naselbin. Gyraulus albus, Bithynia tentaculata, Viviparus viviparas, Urtiopiclorum, Sphaerium corneum itd., ki nesporno kažejo na jezersko okolje (Pavlovec 1967, 183).15 Na nekaterih delih Ljubljanskega barja so do 9 m debeli sloji polžarice s holocensko vegetacijo (Šercelj 1963, 404). Tudi nastanek gyttje (razkrojene šote) je vezan na odmrle organogene snovi; te so se odložile, ko je površino dna še pokrivala voda, nato pa se je ta sediment zgostil in dobil enotno strukturo (Tancik 1965, 73; Lah 1965, 29). V Notranjih Goricah so v holocenski plasti, t. j. pred nastankom kolišča, odkrili pelod vodnega oreščka (Trapa natans), ki kaže na neposredno bližino jezerske vode (Šercelj 1976, 119). Kolišče ob Resnikovem prekopu naj bi, kakor kažejo tik nad polžarico prelomljeni koli, stalo na suhem ali občasno poplavljenem terenu (Bregant 1976, 87). Hipotezo o prizemni naselbini na suhem terenu je pred kratkim vpeljal Mihael Budja (1994, 168). Šercelj piše, daje bilo jezero v času kolišča čisto plitvo, ali celo presahnilo ter daje kolišče stalo na bregu, (Šercelj 1981/82, 102; Culiberg , Šercelj 1991, 251), vendar ta trditev ni podprta s palinološkimi dokazi. Vrtanja v bližini resniške naselbine so na globini kulturnih plasti pokazala sledove erozije in ponovne akumulacije; manjkale so celotne plasti od konca boreala do subboreala (Šercelj 1963, 312)?'' Najbolj tehten argument za občasno poplavljena tla je še vedno višina prelomljenih kolov; lastnosti terena, na katerem je stalo kolišče, bi lahko rekonstruirali le z novimi palinološkimi vzorčenji. Po ugotovitvah Tatjane Bregant je kolišče ob Maharskem prekopu stalo na zamočvirjenem terenu, ob nekdanji strugi lšce, kar je mogoče sklepati po višini prelomljenih kolov; le-ti so bili prelomljeni na stiku med zrakom in vodo, t. j. 60 - 80 cm nad polžarico. Podobno naj bi veljalo tudi za Blatno Brezovico (Bregant 1976, 87). Najlažje rekonstruiramo lego naselbine ob Partskem kanalu, kjer je na voljo tudi največ paleobotaničnih indikatorjev. V kulturni plasti te koliščarske naselbine so bili odkriti makroskopski ostanki vodnih rastlin, ki so nedvomni pokazatelj pogostih poplav ali dolgotrajnega zadrževanja stoječe vode na določenem področju. Te rastline so vodni dristavec (Potamogeton sp.), blatnik (Nuphar luteum) in rmanec (Myriophyllum sp.) (Culiberg 1984, 91; Schlichterle 1985, 38-39). Tudi vrste, kot so loček - Juncus sp., šav - Cyperaceae sp. ter šašev - Carex sp., ravno tako ugotovljene na kolišču v Partih, odražajo plitve zaraščene vodne bazene, močno vlažna ali vsaj občasno poplavljena tla (Lah 1965, 37; Schlichtherle 1985, 39). Iz tega je razvidno, da seje kolišče v Partih nahajalo v izrazito humidnem okolju. V času obstoja kolišča je prišlo do ponovnega širjenja bukovo-jelovega gozda, ko pa je le-to propadlo, je prišlo do izrazitega dviga vrednosti jelke. Temu je sledila močna zaraščenost z močvirsko praprotjo (Athyi 'inm-Dryopteris) (Culiberg, Sercelj 1978, 97; Šercelj, Culiberg 1980, 89). Podobna je situacija s kolišča pri Kamniku pod Krimom, kjer palinološki profil kaže, da v kulturni plasti linija jelke pade na minimum, in sicer v korist bukve, delež močvirnih rastlin se zmanjša, temu pa sledi zaraščanje s šoto (Šercelj 1955, 270). Tudi kolišče v Notranjih Goricah naj bi stalo na močvirnem terenu, kot je mogoče soditi po tik nad polžarico prelomljenih kolih (Bregant 1976, 87). Palinološke in ksilotomske analize na območju nekdanje naselbine so pokazale, da je bilo kolišče postavljeno na kasnoglacialno podlago, torej ne na samo jezersko dno, temveč na obrežje (Šercelj 1976, 120). Kulturna plast na kolišču Kamnik pod Krimom je pokazala izrazite pelodne vrednosti bora, kar naj bi bila posledica človekovega vpliva na gozd (Šercelj 1963, 407). Po propadu kolišča močno povišana pelodna krivulja jelke dokazuje njeno hitro razširitev po opuščenih zemljiščih (Culiberg, Šercelj 1991, 251). Na kolišču ob Resnikovem prekopu so za gradnjo uporabili manj raznovrsten les kot na koliščih ob Maharskem prekopu ali v Partih (Culiberg, Šercelj 1991, 251). Identificirane vrste lesa na kolišču Maharski prekop dopuščajo sklep, da so bili okoliški gozdovi v tistem času pod antropozoogenim vplivom že degradirani, ponekod celo do pašnikov. Vrste, kot so leska (Corylus avellana), mokovec (Sorbus arici), jesen (Fraxinus sp.), lesnika (Malus sylvestris), črni gaber (Ostrya carpinifolia), krhlika (Rhamnus cathartica), dren (Cormis mas), jerebika (Sorbus aucuparia) in breza (Betula sp.), so grmovna in drevesna vegetacija kserotermnega odprtega gozda. Izven barjanskega območja je bil v tistem času dominanten tip bukovo-jelov gozd. Za gradnjo kolišča ob Maharskem prekopu so bili uporabljeni hrast vrste graden in dob (Ouercus petraea, Ouercus robur) ter mali in veliki jesen (Fraxinus ornus, Fraxinus excelsior); to so drevesa, značilna za termofilna rastišča, kar pomeni, da so les nabirali na južnem, dolomitnem in apnenčastem obrobju Barja (Šercelj 1974, 69). V Blatni Brezovici je bil kot gradbeni les uporabljen tudi kostanj (Castanea) (Šercelj 1981/82, 103). Kostanj raste na silikatni podlagi karbonskih peščenjakov, zato so ga verjetno transportirali iz severnega dela barja in Golovca (Šercelj 1974, 69). Že prebivalci najzgodnejših kolišč naj bi v znatni meri vplivali na gozdove v neposredni okolici tedanjega jezera. Prebivalci kolišč ob Maharskem in Partskem prekopu so živeli v okolju mešanega hrastovega gozda, ki je že degradirana stopnja bukovo - jelove gozdne vegetacije. Degradacija naj bi bila posledica intenzivnega človekovega vpliva (požigalništvo, sečnja, pašništvo, poljedelstvo, Culiberg, Šercelj 1991, 251-252). Vegeta -cijska slika odraža torej razmere že preoblikovanega naravnega biotopa, saj so drevesne in grmovne vrste, ki indicirajo vegetacijo odprtega tipa in antropozoogenega vpliva, kot so topol (Populus), breza (Betula), črni gaber (Ostrya), bezeg (Sambucus), krhlika (Rhamnus), porabljene kot gradbeni les na večini koliščarskih naselbin (Maharski prekop, Partski prekop, Notranje Gorice), takšne pa so tudi vrste grmičevja (lesnika, malina, robidnica). Arhitektura kolišč: bivanje v ekstremnih pogojih v v Ostanki koliščarskega stavbarstva Kolišča so dobila ime po specifičnem načinu gradnje. Izrazi kolišče, mostišče, stavbe na koleh, koliščarji, doba koliščarjev ipd. izvirajo iz romantičnega izrazoslovja 19. stoletja. Čeprav gre za neke vrste analironizem in navkljub že skoraj stopetdesetletni tradiciji raziskav tega naselbinskega tipa ter obstoječi preciznejši terminologiji, jih še vedno uporabljamo. Šele v sedemdesetih in osemdesetih letih so arheološke raziskave naselbinskih ostankov v vlažnih tleh dokazale obstoj tako prizemne arhitekture kot tudi stavb na koleh.'7 Kot kolišča danes označujemo vrsto arhitekture, postavljene na vertikalnih kolih in dvignjene od tal, v širšem smislu pa se izraz uporablja tudi za prizemne stavbe. Tovrstna arhitektura nastopa v pogosto poplavljenem ali močvirnem okolju. Izraz kolišče se nanaša tako na lego naselbine kot na način gradnje. Kolišče kot naselbinski ali arhitekturni tip je torej oblika človekove prilagoditve na pogoje naravnega okolja oziroma specifično razumevanje le-tega, pri čemer ne smemo zanemariti družbeno pogojenih faktorjev, ki so gotovo vplivali na izbor bivalne lokacije. Na Ljubljanskem barju je bila celotna raziskana površina večja od 14.000 m2 in osupljivo je, da še danes prevladuje mnenje, da o arhitekturi kolišč ne vemo pravzaprav ničesar oprijemljivega oziroma da ostanki arhitekture ne omogočajo nikakršnih zaključkov. Zaradi predpostavke, da je za stavbno analizo na voljo premalo podatkov, so se rekonstrukcije arhitekture na Ljubljanskem barju v celoti omejile na horizontalno stratigrafijo lesenih kolov in s tem zanemarile dejstvo, da koli različne gostote in kompozicije ne izhajajo nujno iz sočasnih kontekstov. Konstrukcija lesene nadgradnje skoraj v celoti velja kot nepoznana. Arhitekturne ostaline so eden izmed najbolj pomanjkljivo raziskanih aspektov kolišč na Ljubljanskem barju, to pa - glede na dejstvo, da so kolišča dobila ime ravno po specifiki arhitekturnega tipa - gotovo predstavlja problem. V sedemdesetih letih, ko so bile arheološke raziskave baijanskih kolišč najintenzivnejše, je bilo v slovenski arheologiji uveljavljeno mnenje, da so na Ljubljanskem barju obstajale skupne ploščadi oziroma lesene platforme, na katerih je bilo postavljenih več hiš (Korošec 1963, 12; Bregant 1978, 53). Ta koncept interpretacije kolišč se nadaljuje tudi v osemdesetih in celo devetdesetih letih (Bregant 1984, 23; 1996, 25; Harej 1986, 28; Budja 1992, 255), kar odraža idejo, ki je v tesni posledični povezavi z interpretativnim modelom, ki ga je, pod vplivom etnografskih paralel, uvedel Keller (slika 10).'s Keller sije pri izdelavi rekonstrukcije privoščil precejšnjo mero lastne domišljije. Gradnja ploščadi kot nosilne površine za več hišnih celot je tehnično zelo vprašljiva, zamenjava dotrajanih nosilnih kolov pa tako rekoč nemogoča (Kaufmann 1979, 16-17). Ta model je v evropski arheologiji postal sporen že v dvajsetih letih tega stoletja, ko so bili v južni Nemčiji odkriti ostanki posameznih hišnih celot," definitivno pa ovržen z dognanji na koliščih Auvernier-La Saunerie in Yverdon -Avenue des Sports v šestdesetih letih (Strahm 1972, 55).™ Slika 10:Kellerjeva rekonstrukcija platforme iz leta J854 (po log/ 1955). Kellerjeva interpretacija je v slovenski arheologiji še vedno aktualna; evropska razprava o problemu kolišč je šla skoraj neopazno mimo. Josip Korošec in Tatjana Bregant (J. Korošec 1955, 78ss; Bregant 1964, 18) sta sicer nekajkrat izrazila določen dvom v zvezi z obstojem kolišč, kar je le segment celotne problematike, medtem ko je Zorko Harej problem kolišč dojemal izključno v smislu vprašanja funkcije koliščarskih naselbin (Harej 1986, 33). Kot posledica tega se interpretacije arhitekturnih ostankov barjanskih kolišč dosledno poslužujejo modela, ki kolišča postavlja na skupno leseno ploščad - platformo, na kateri naj bi bilo postavljeno večje število stavb. Tudi najnovejša predstavitev rekonstrukcije kolišča ob Maharskem prekopu je dosledna izpeljava tega modela (Bregant 1996, 30), (slika 11). v v Slika 11: Rekonstrukcija kolišča na skupni platformi iz leta 1996 (po Bregant 1996). Sodobni primeri stavb na koleh iz Slovenije Navidez izjemno skromni arhitekturni ostanki kolišč Ljubljanskega barja vendarle omogočajo vpogled v ta sicer najmanj osvetljeni del kulture kolišč. Med gradbeni ostalinami obstajajo elementi, s pomočjo katerih lahko drugače razmišljamo o načinu gradnje ter izgledu naselbin. Gre za lesene gradbene člene, ki do določene mere omogočajo rekonstrukcijo postavitve temeljev, gradnje sten in strešne konstrukcije ter način povezav med vertikalnimi temelji ter nad njimi ležečimi horizontalnimi površinami. Ob tem ne bi smeli zanemariti primerov sodobnega lesenega stavbarstva oziroma stavb na koleh s področja Slovenije. Primeri ljudske arhitekture so - ne glede na kulturno oziroma časovno razliko - zaradi elementarnih gradbenih prijemov in specifičnih rešitev neprecenljiv vir za raziskave arheoloških ostankov stavb na koleh. V smislu razumevanja bazičnih gradbenih postopkov imamo na voljo sodo planin (Cevc 1984).JI Slika 12a kaže stavbo na koleh ob izviru Ljubljanice iz druge polovice 19. stoletja. Pri pastirskih stavbah na koleh je očitno, da gre za Slika 12: Stavba na koleh ob izviru Ljubljanice (a) (po Charakterbilder 1893); stavba z dvignjenimi temelji iz okolice Črne vasi (b) (foto T. GreiJ). arhitekturo, katere tradicija sega daleč v preteklost, dosedanje raziskave pa, po mnenju Toneta Cevca, naglašajo njen prazgodovinski substrat (Cevc 992, 8). Postavitev temeljev Hiše na Ljubljanskem barju so bile, sodeč po arhitekturnih ostankih kolišč, postavljene na povprečno 6 - 20 cm debelih, v veliki večini (90 %) neklanih kolih - pilotih, ki so bili zabiti med 1,5 in 2 m, včasih pa tudi do 4 m globoko v jezersko kredo.41 Koli so na vseh koliščih postavljeni v vzporednih vrstah (slika 13). V tabeli 2 so zbrani podatki o lesenih pilotih, ki so bili na posameznih koliščih zabiti različno globoko, razlikujejo se po dolžini, premeru oziroma debelini ter ohranjeni višini nad polžarico. Zaradi maloštevilnih radiokarbonskih in dendrokronoloških datacij pilotov nam podatek o njihovem številu na kvadratni meter dejansko ne pove ničesar. Iz istega razloga moramo predvideti, da niti koli, postavljeni v isti vrsti, niso nujno istočasni, to pa potrjuje dejstvo, daje bilo tudi sicer na posameznih naselbinah ugotovljenih več relativno - kronoloških faz. Brez dendrokronološkega datiranja pa pilotov ni mogoče povezovati med seboj ali izvesti rekonstrukcije hišnih tlorisov.41 Uporaben je kvečjemu podatek o razdalji med vrstami pilotov, ki je na posameznih koliščih dokaj standardna, odraža pa širino Slika 13: Ostanki pilotov v Ižici pozimi 1996 (foto T. GreiJ). hiš. Za stabilno postavitev temeljev so, sodeč po dognanjih sodobnih raziskav koliščarske arhitekture, potrebne najmanj tri vrste pilotov (Schlichtherle 1989; Perini 1981).44 Orientacija hiš oziroma vrst pilotov je različna, npr. na Resnikovem prekopu, na Malem mostišču, v Partih ter v Kamniku pod Krimom jugozahod-severovzhod, pri Notranjih Goricah jugovzhod-severozahod, v Blatni Brezovici zahod-vzhod, na Maharskem prekopu pa sever- jug- v v Lokacija 1 2 3 4 Resnikov prekop 0,25-2,13 < 20 5,5 - 16 < 1,40 Maharski prekop > 4,00 Ca. 60 10-20 <2,00 (Veliko mostišče) 1,20-2,50 3 - 16,5 Blatna Brezovica 2,70-2,80 4 - 21 Notranje Gorice 0,50- 1,50 3 - 25 1,63-2,56* Na Kepjah (I) 31.6-63.2 < 20 1,26-2,00 Pariški kanal (II) < 15 V Partih (III) < 3 < 26 < 1,65 •* Kolišče v (ob) Ižiei (IV) 10-30 Kamnik pod Krimom 5 - 12 Preserje pod Krimom 8 - 10 Tabela 3: Podatki o lesenih pilotih na posameznih koliščih.: 1 - Dolžina pilotov (m); 2 - ohranjena višina pilotov nad polžarico (cm): 3 -premer pilotov (cm): 4 - globina pilotov v polžarici (m), * izvleče-na dva kola, ** izvlečeni štirje koli. Poleg vertikalnih nosilcev - pilotov, ki so najštevilnejši stavbarski ostanki barjanskih kolišč, so bili odkriti tudi nekateri izjemno zanimivi gradbeni elementi, ki omogočajo domneve o načinu postavitve hišnih temeljev, izgradnje sten in strešne konstrukcije (slika 14). Na nekaterih najdiščih so bile odkrite preluknjane lesene deske oziroma deščice, ki so močno podobne coklam (nem. Pfahlschue, angl. Base-Plates), pogostim na eneolitskih koliščih v južni Nemčiji, prav tako pa so znane z zgodnje bronastodobnih najdišč severne Italije (Schlichtherle 1989, 17; Perini 1987, 84). Cokle so 50 -100 cm dolge lesene deske s perforacijo, skozi katero je bil vstavljen spodnji del pilota (slika 15). Namestitev cokle zagotavlja stabilnost kolov, saj preprečuje vertikalno pogrezanje arhitekture, hkrati pa deska, na katero se prenese teža nadgradnje, preprečuje lateralno drsenje oziroma horizontalne premike arhitekture. Na kolišču ob Resnikovem prekopu sta bili v kvadrantu II najdeni dve preluknjani deščici (Bregant 1964, 12, T. 13, si.3, 9). Prva deščica je z vseh strani dobro obdelana, še posebej okrogla odprtina, pri drugi je obdelana le odprtina. Podobna deska je poznana tudi s kolišča Ripač pri Bihaču."15 Na kolišču pri Blatni Brezovici je bila v kvadrantu XV odkrita podobna deska s pravokotno odprtino (J. Korošec 1963, 14),-"' v Partih pa deska, ki je delno odlomljena in ima obliko vilice, v dolžino meri 90 cm, v profilu je koničaste oblike, "primerna za nasaditev v neravna tla" (Harej 1981-82, 37, T.2, si. 8).-17 Bregantova za resniški ploščici predvideva, da predstavljata del šamirja, skozi katerega je bil vstavljen navpični ali vertikalni drog wiMMRr t» Jls "iffl 0-,'Vjj —- ji Z* Mu». ' m Slika 14: Rekonstrukcija načina gradnje stavbe na koieh (po Slika ¡5: Gradbeni člen - t .i. »cokla« {po Schlichtherle 1989). Eglof/1989). v v (Bregant 1964, 12). Lesene preluknjane deske z omenjenih najdišč najverjetneje predstavljajo cokle. To je še posebej verjetno, saj so bili odkriti tudi koli, obdelani na način, ki ustreza obliki in velikosti odprtine na deskah."1* Pri postavitvi stavb na koleh brez opore je potrebno kole -zaradi stabilnosti - zabiti globlje, prav tako je potrebno večje število vertikalnih nosilcev, zato je način gradnje s pomočjo lesene cokle učinkovitejši in bolj ekonomičen. Na koliščih ob Resnikovem prekopu, Blatni Brezovici in v Partih je bil tovrstni način postavitve temeljev - kot lahko sklepamo na osnovi razpoložljivih gradbenih členov -očitno uporabljen. Smiselno bi bilo sklepati, daje bila teža nadgradnje enakomerno porazdeljena na nosilne in prislonjene kole ter da so bili nosilni koli zaradi stabilnosti zabiti globlje. Koli brez cokle bi lahko bili na Resnikovem prekopu 1,4 m (Bregant 1964, 10), pri Blatni Brezovici pa do 1,5 m globoko v polžarici.4'J Če so bili nosilci za talno in strešno konstrukci jo ločeni, kot je sicer običajno pri koliščarski arhitekturi, potem bi temelji stavb na omenjenih koliščih izgledali tako, kot kaže slika 16. Slika 16: Rekonstrukcija stavbe na koleli s »cokli«, z ločenimi nosilci za stene in streho (risba T. Greij). Resniški deščici sta seveda za stabilno namestitev kola premajhni, kar pa le kaže na osnovno poznavanje gradbenih rešitev, ne pa tudi na suvereno obvladovanje gradbene tehnike,50 hkrati pa ustrezata povprečni debelini odkritih pilotov na tem najdišču. Daje bilo postavljanje hiš za prazgodovinske prebivalce Resnikovega prekopa težavno in mu niso bili popolnoma kos, kaže tudi veliko število "sesedlih" kolov (Bregant 1964, 13). Zaradi prevelike obremenitve oziroma delovanja tlačne sile na pilote so se le-ti upognili, "pokleknili". To so skušali rešiti s tem, da so jih podprli od strani ali ob njih zabili dodatne kole.51 Po drugi strani pa je deska s kolišča v Partih tudi po dimenzijah podobna najdbam na nemških ali italijanskih koliščih. Tako lahko sledimo razvoju cokle od deščic z Resnikovega prekopa, preko vmesne stopnje v Blatni Brezovici, do »prave« cokle na kolišču v Partih. Temelji koliščarskih stavb so danes prepoznavni kot vrste v tla zabitih kolov - pilotov, razdalja med dvema oziroma trem i vrstam i pa naj bi odražala širino nekdanjih hiš. Doslej niso bili, razen v Partih, odkriti ostanki horizontalnih gradbenih elementov oziroma hodnih površin. V Partih so bile deske in bruna, dolžine do 5 m in debeline 8-12 cm, položene med tri vrste pilotov (Harej 1978, 65). Ni jasno, kako so bile te strukture povezane s temelji, s piloti, ki so jih podpirali. Brez dvoma so jih morali - zaradi stabilnosti in stalne nevarnosti poplav - nekako povezati. Če temelji in nadgradnja ne bi bili povezani, bi voda v primeru poplav celotno zgornjo strukturo preprosto »snela« in odplavila. <\r. 11 i' L C Slika 17: Način gradnje stavbe »na hoduljah« (a) in gradbena člena iz (denahlena (b) in Maharskega prekopa (c) (po Schlichtherle 1989; Bregant 1975). v v Na kolišču Resnikov prekop so bili odkriti koli z ohranjenim vrhom, pod katerim je bila odprtina, ravno dovolj velika za vstavljanje vrvi (Bregant 1964 T. 6, si. 11; T. 7, si. 1, 2), vendar ne moremo sklepati na nosilne kole, ki so predstavljali stik med vertikalno in horizontalno površino, saj so za kaj takega prekratki." Na kolišču Maharski prekop so bili prav tako najdeni piloti z odprtinami na ohranjenem zgornjem delu kolov (Bregant 1975, 22-24).53 V nemški arheološki literaturi je za tovrstne gradnje v uporabi izraz Stelzbauten (slika 17). Analogije za gradbene elemente z Maharskega prekopa najdemo na švicarskem najdišču Thayngen-Weier in na južnonemškem najdišču Odenahlen (Guyan 1954, si. 19; Schlichtherle 1989, 79). Če predvidevamo, da so bili horizontalni elementi, ki so nosili hišna tla, nameščeni v višini odprtin na vrhu pilotov, potem so bile hiše približno 90-110 cm nad tlemi. Iz tlorisa naselbine Maharski prekop je razvidno, da naselbino v loku obkrožajo gosto zabiti koli (slika 18a) (Bregant 1975, 17-19). Ta struktura, katere del je bil interpretiran kot valobran, močno spominja na palisado, podobno npr. tisti iz bronastodobne naselbine Buchau (slika lSb).5"1 Konstrukcija valobrana ni bila doslej identificirana še na nobenem od znanih kolišč v Evropi, zato imamo tudi v primeru krožno potekajočih in gosto zabitih kolov, ki obkrožajo naselbino Maharski prekop, morda opraviti s palisado. Gradnja sten Ostanki hišnih sten so na Ljubljanskem barju odkriti le na treh koliščih. Pri sondiranjih na območju Partskega kanala, na mestu II. Dežmanovega kolišča, so bili odkriti ostanki hišnega lepa z odtisi kolov, premera do 6 cm (Bregant 1961/62, 186). Na kolišču pri Blatni Brezovici je bil na dveh mestih severozahodnega dela kolišča odkrit del stene iz opleta. Vzporedno ležeči, do 3 m dolgi koli, debeline do 8 cm, so bili prepleteni z vejami in premazani z glino (J. Korošec 1963, 15). Na Maharskeni prekopu je bil prav tako najden oplet, onietan zobeh strani (Bregant 1976, 56). Na ostalih koliščih oplet sicer ni bil odkrit, vendar lahko na osnovi kolov majhnega premera (5-8 cm) predvidevamo, da so služili za stene, izdelane iz opleta in premazanega z blatom oziroma glino. Barjansko blato vsebuje velik delež gline, ki služi kot vezivo. Z dodatkom rastlinskega drobirja - trave, listja, mahu in vej, ki deluje kot neke vrste armatura, se glina še dodatno poveže, poveča se trpežnost in vzdržljivost sten, kar je očitno na Maharskem prekopu, kjer so bili najdeni ostanki kompaktne zmesi rastlinskega drobirja in gline (Bregant 1975, 56). Zaradi nagibov so morali stene nekako stabilizirati. To je moč doseči z diagonalnim povezovanjem vogalov, kar je izvedljivo tudi s pomočjo vrvi.55 Gre za enostaven in zelo učinkovit poseg, pri arhitekturi na koleh še toliko bolj nujen. Tudi sodobne analogije stavb na koleh slovenskega prostora poznajo primere tovrstnih rešitev oziroma učinkovitih stavbarskih izvedb, ki povečajo stabilnost nadzemne g l-adnje (Cevc 1984, 60-61). Strešna konstrukcija Streha, kot ena izmed karakterističnih potez za določanje arhitekturnega tipa, je med prazgodovinskimi arheološkimi ostanki redko dokazljiva. Izgradnja strehe je izredno pomemben zaključni postopek vsake gradnje; neustrezna izvedba strešne konstrukcije pomeni nevarnost za celo stavbo, ki se lahko zaradi tega poruši. Na Resnikovem in Maharskem prekopu ter v Partih so bili odkriti koli z rogovilastini zaključkom (Bregant 1964, 12; 1975, 21; Harej 1981/82, 37) in z dolžino tudi preko 3 in preko 4 m (Parti, Maharski prekop). Ti koli so verjetno služili kot nosilci strešnega slemena in kapi oziroma predstavljajo slenienske in kapne lege. Konstrukcija strehe je v neposredni povezavi z velikostjo, oziroma širino določene stavbe. Hiše, ki so v širino merile več kot 4 m, so morale imeti zahtevno strešno konstrukcijo z vmesnimi legami. Takšna strešna konstrukcija pred zgodnjo bronasto dobo na koliščih ni znana. Na Maharskem prekopu in na kolišču v Partih je bilo odkrito drevesno lubje5'1, v Partih pa tudi slama (Bregant 1975, 28; Harej 1981/82, 37). Lubje in slama sta verjetno služila za prekrivanje streh. Oba materiala omogočata lahko in enostavno strešno konstrukcijo in sta za stavbe na koleh primernejša od težje lesene kritine, ki bi arhitekturo še dodatno obremenila. Klimatski pogoji, vrsta kritine in konstrukcija ostrešja vplivajo na strešni naklon, zato v v Slika 18: Tloris kolišča ob Maharskem prekopu (a) in pa Usada i: Buchaua (po Brega nt 1975; Kimmig 1992) v v smemo predvidevati, da je bila streha stavbe na koleh strma oziroma njen naklon večji od 40°. Strma streha omogoča dober odtok vode ter preprečuje zamakanje in trohnenje kritine. Življenjska doba slamnate strehe je 20 do 25 let. Lubje začne po nekaj letih puščati, zato se čez stare plasti polaga sveže lubje (Cevc 1984, 89). Za gradnjo ostrešja je, sodeč po sodobnih analogijah ljudskega stavbarstva iz Slovenije, običajna uporaba lažjih vrst lesa, npr. iglavcev. Ostanki le-teh so bili odkriti tako v Partih kot na Maharskem prekopu. Hiša je razvoju izpostavljen kulturnozgodovinski objekt, v veliki meri odvisen od ekoloških faktorjev. Kot takšna je vedno v harmoniji z vegetacijo v okolju. Zaradi spremenljivega močvirnatega in poplavljenega območja" lahko z gotovostjo domnevamo, da so bila bivališča na Ljubljanskem barju v eneolitiku in bronasti dobi dvignjena od tal. Glede na absolutno višino perforacij pod vrhom pilotov so bila na Maharskem prekopu pri Igu bivališča približno 1 m nad tlemi (Bregant 1975, 22-24). Opraviti imamo s posameznimi stavbami na koleh in ne s ploščadmi ali platformami. Poleg severne Italije in južne Nemčije je verjetno tudi Ljubljansko barje področje, ki pozna gradnjo s pomočjo cokle. Če predvidevamo, da razdalja med tremi vrstami kolov indicira širino hiše, to morda pomeni, da velikost hiše narašča sorazmerno s časom. Na osnovi povprečne razdalje med vrstami pilotov znaša širina zgodnjeeneolitskih hiš z Resnikovega prekopa okrog 3,5 m, širina srednjeeneolitskih stavb na Maharskem prekopu okrog 4,5 m, širina zgodnje - bronastodobnih hiš z območja Pariškega kanala pa celo 6 m. Subsistenčne aktivnosti: boj za preživetje 29 Rastlinski ostanki Običajno je, da se v vlažnih pogojih ohranijo nezogleneli rastlinski ostanki. Poleg lesa, lubja in vej najdemo tudi semena, plodove, sadeže, redkeje pa nežnejše dele rastlin, kot so stebla ali listi. Rastlinski ostanki govore o nabiralniških in poljedelskih dejavnostih prebivalcev kolišč. Na barjanskih koliščih so bili - zaradi neustrezne metode izkopavanj oziroma pomanjkanja botaničnih analiz -tovrstni ostanki izredno redki. Za primerjavo naj omenim obrežno naselbino Zurich-Seehofstrasse, kjer so identificirali 182 užitnih rastlinskih vrsf, medtem ko je mogoče med karpološkimi ostanki z barjanskih kolišč identificirati le nekaj čez 20 užitnih rastlinskih vrst (tabeli 4,5). Žitarice llabitat Uporabnost, Triticum 111./d. - pšenica (8 zrn) Hordeum vulgare - ječmen (7 zrn) polje polje zrnje, stranski produkt zrnje, stranski produkt Tabela 4: Pregled vrst kulturnih rastlin. Poljedelstvo Neposredni dokazi za poljedelstvo na Ljubljanskem barju - zoglenela žitna zrna pšenice in ječmena s Partskega prekopa in najdbe roženih kopač za obdelavo - so zelo skromni. Po drugi strani pa je ugotovljen pelod žitaric na Maharskem prekopu in Partih (Šercelj 1975, 121; Culiberg, Šercelj 1978, 97). Za žitarice je značilna visoka produkcija peloda, ki pa ne leti daleč. Neolitsko-eneolitske in bronastodobne vrste žitaric (pšenica enozrnica, pšenica golica, ječmen, proso) so avtogamne (samooprašujoče). Zaradi tega naj bi pelod, prisoten v kulturnih plasteh, ne izviral iz bližnjih polj, temveč je ostanek žitaric, ki so jih prebivalci mlatili v naselbini ali blizu nje, kakor je bilo ugotovljeno za pelod iz koliščarskih depozitov ob nemških in švicarskih jezerih. Polje kot izvor cvetnega prahu žitaric ne pride v poštev, ker se šele v času mlajše železne dobe pojavijo vetrocvetne sorte (npr. rž) (Liese-Kleiber 1987, 54-55). Pšenična zrna s kolišča v Partih pripadajo vrsti Triticum monococcum ali Triticum dicoccum, zrna ječmena pa Hordeum vulgare/nudum (Culiberg 1984, 91). Izredno velike količine žitnega peloda na Partih pripadajo pšenici Triticum spelta, kije pogosta prazgodovinska vrsta pšenice (Culiberg, Šercelj 1978, 97). Posredni dokaz o poznavanju žita sta ožgana tudi žitna slama in pleve (Šercelj, Culiberg 1980, 85). Poljedelstvu ustrezajo le površine, kjer talna voda ni visoka. Ker poplavna območja ali konstantno vlažna tla za poljedelstvo ne pridejo v poštev, bi na območju Ljubljan -skega barja ustrezal le nekoliko dvignjeni Iški vršaj. Čeprav smemo računati tudi na površine izven neposredne okolice Ljubljanskega barja, ki so jih pridobili s krčenjem gozda, gre za področje z omejenimi poljedelskimi površinami. Slika 19: Poljedelsko orodje - rožena kopača z Iga, Prirodo -slovni muzej Dunaj (foto T. Greif). S poljedelstvom so povezane rožene kopače. Ta orodja so znana le s treh kolišč: Maharskega prekopa, Notranjih Goric in Dežmanovih kolišč (Bregant 1975, T. 10, si. 5; T. 11, si. 11; Harej 1980, T. 1, si. 1,4; P. Korošec in J. Korošec 1969, T. 95, si. 1-10). Izdelane so iz baze jelenovega rogovja, večinoma imajo ohranjeno rožo, pod katero je izdelana luknja (slika 19). Delovna površina je oblikovana tako, da je del roga vzdolžno odstranjen, tako da nastane sekirastemu sečivu podobna površina. Skozi luknjo so vstavili lesen držaj, katerega ostanke so našli na Maharskem prekopu (Bregant 1975, T. 10, si. 4). Funkcija roženih kopač je povezana z obdelovanjem zemlje.5' 30 OREŠASTI PLODOVI habitat uporabnost Corylus avellana - leska meš.hrastov gozd, robovi plodovi Quercus spec. - hrast hrastov/mešani gozd plodovi Trapa natans- vodni orešček voda, močvirje plodovi (Castanea sp. - kostanj) vlažen gozd, kisla tla plodovi (Juglans sp. - oreh) vlažna področja plodovi Caipinus betulus - b.gaber meš.gozd, gabrov meš.gozd plodovi JAGODIČEVJE in divji sadeži habitat uporabnost Cornus mas - rumeni dren (drnulja) listast / hrastov gozd plodovi Prunus padus - čremsa vlažen gozd plodovi Prunus spinosa - črni trn hrastov gozd, robovi plodovi Crataegus monogyna - beli glog listast / meš. gozd plodovi Fragaria vesca - jagoda gozd, poseke plodovi Rubus idaeus - malina gozd, poseke plodovi Rubus sp. - robida gozd, poseke plodovi Malus sylvestris - lesnika mezof.gozd, jase plodovi Pyrus pyraster - d.hruška (drobnica) mezof.listasti gozd plodovi Cerasus avium - d.češnja mezof.gozd,gaber/bukev, robovi plodovi Polygonum sp. - dresen voda, močvirje plodovi Scheuchzeria palustris - močv.grezulja voda, močvirje, visoko barje Vitis vinifera / sylvestris - d.vinska trta plodovi DIVJA ZELENJAVA habitat uporabnost Solanum nigrum - pasje zelišče listi,stebla Rumex sp. - kislica močvirje, vlaž. travniki listi,stebla Stellaria sp. - ptičje / zvezdno mleko močvirje, vlaž. travniki listi,stebla Atriplex sp. - loboda močvirje, vlaž. travniki listi,stebla Tilia sp. - lipa mezof.gozd, vis.zračna vlaga listi (Betula sp. - breza) brezov gozd, robovi, poseke listi Tabela 5: Pregled užitnih divjih rastlinskih vrst. Nabiralništvo Rastlinske ostanke nekultiviranih, divjih rastlinskih vrst, lahko uvrstimo v tri večje kategorije: orešaste plodove, jagocličevje in gozdne sadeže ter t. i. divjo zelenjavo (tabela 5). Več vrst divjih rastlin je namreč uporabnih kot zelenjava ali začimbe, če jih nabiramo spomladi in zgodaj poleti, preden dozorijo semena.''" Tabela 5 kaže užitne rastline, ki indicirajo razširjenost nabiralništva in njegovo vlogo v ekonomiji prehranjevanja koliščarjev ter odražajo sistematsko izrabo gozda in gozdnih robov. Rastlinski 31 ostanki podobne sestave so bili odkriti na številnih evropskih koliščih, npr. v eneolitskih naselbinah Hornstaad-Hornle-I v južni Nemčiji ter Yverdon-Avenue des Sports v Švici/'1 V srednje-bronastodobnih plasteh kolišča Fiave v severni Italiji"je sestava ostankov divjih rastlinskih vrst praktično identična kolišču v Partih. Ostanki vinske trte Vitis vinifera s. so bili odkriti na kolišču v Partih (Šercelj 1981/82, 104). Vinska trta je poznana v pozni bronasti dobi na koliščih Ripač in Donja Dolina''5 ter v severni Italiji na več najdiščih od poznega neolitika do zgodnje oziroma srednje bronaste dobe/"1 "Nabiralništvo ali nabiralno gospodarstvo ne pomeni le nabiranja rastlin in njihovih plodov, ki služijo prehrani ter uporabi v najrazličnejše druge, npr. zdravilne in magične namene, temveč tudi nabiranje manjših živali in njihovih produktov (jajca, polži, raki, školjke, med itd.) (Novak 1957, 1). V okvir nabiralništva sodi tudi nabiranje medu; na kolišču pri Blatni Brezovici so bili odkriti koščki satovja (J. Korošec 1963, 35). Vilko Novak našteva med rastlinami, sadeži in plodovi, ki služijo ljudem za prehrano, tudi vrste, ki so bile dokazane že na koliščih. To so predvsem žir, ki služi kot nadomestek žitaric, lešniki, kislica, loboda, različno jagodičevje, divje češnje, hruške, lesnike, kostanj. Med produkte nabiralništva pa sodijo tudi živalska krma, stelja, lubje in drevesne gobe (Novak 1957, 22-27). Strupene, halucinogene in druge rastline Strupeni in halucinogeni učinki rastlin so bili verjetno poznani že neolitskim populacijam. Tako so npr. tisovino uporabljali od kamene dobe do srednjega veka predvsem za puščične osti. Semena tise - užitna je le sladka ovojnica - vsebujejo strupene snovi, zaradi česar naj bi jih uporabljali za zastrupljanje puščičnih osti (Schlichtherle 1988, 202). Tudi na barjanskih koliščih so poznane rastline, ki jim je kasnejše ljudsko izročilo pripisalo zdravilno in magično moč. Znano je, da imata pasje zelišče (Solarnim nigrum) in črni trn (Prumis spinosa) - odkrita sta na Maharskem prekopu - halucinogene lastnosti (Culiberg 1984, 94)/5 Na ižanskih koliščih in v Partih je bilo najdenih več kosov drevesne gobe; po Dežmanovi presoji gre za gobo, ki je zajedalka bukve (nem. Biichenschwamm).M' Drevesne gobe, ki jih odlikuje velika suhost, so v prazgodovini uporabljali kot kresilne gobe. Znano je, da imajo nekatere drevesne gobe, npr. brezova (Piptoporus betulinus) ali macesnova (Laricifomes officinalis), antibiotične in halucinogene učinke." Na švicarskih in nemških koliščih so odkrili okrasne jagode, izdelane iz vodnega oreščka (Trapa natans) in črnega trna (Prumis spinosa).''" Ostanki plodov obeh rastlin so bili odkriti tudi na barjanskih koliščih, vendar niso obdelani. Živalski ostanki Ostanki živalskih kosti na koliščih pričajo o živinoreji, lovu in ribolovu, pa tudi o prehrani in ekonomiji koliščarjev. Na podlagi velikega deleža kostnih ostankov divjih živali smemo lov smatrati kot temeljno gospodarsko panogo, ki prevladuje na večini koliščarskih naselbin. Lovu se kot komplementarni gospodarski način pridružujeta še živinoreja in ribolov. Lov Na posameznih koliščih, npr. na Igu in Resnikovem prekopu, so divje živali zastopane kar z 78 % (Drobne 1973, 221), to pa je primerljivo z nekaterimi evropskimi kolišči, npr. z bakrenodobnimi kolišči Hornstaad-Hornle, Schussenried ali Polling (Schlichtherle 1990, 157). Na kolišču v Notranjih Goricah je razmerje med divjimi in domačimi živalmi približno 50 % : 50 %, medtem ko na Maharskem prekopu domače živali prevladujejo nad divjimi v razmerju 60 % : 40 % (Drobne 1973, 221; 1975, 138). Med divjimi živalmi so na vseh koliščih Ljubljanskega barja najštevilnejši kostni ostanki jelena (Cervns elaphits), na Dežmanovih koliščih jih je kar 500 primerkov.6'' Če upoštevamo povprečno težo odraslega jelena, ki znaša od 100 do 150 kg, potem je možna skupna teža mesa uplenjenih jelenov na Dežmanovih koliščih od 50.000 do 75.000 kg!7" Sodoprsti KOPITARJI (Artiodactyla) habitat uporabnost Bison bonasus - zober/bizon Bos pimigenius - tur Alces alces - los Cervus elaphus -jelen Capreolus capreolus - srnjad Sus srofa - divja svinja gozd gozd gozd gozd gozd gozd meso/mašč., koža, kosti meso/mašč., koža, kosti meso/mašč., koža, kosti meso/mašč., koža, kosti meso/mašč., koža, kosti meso/mašč., koža, kosti ZVERI (Carnivora) habitat uporabnost Ursus arctos - rjavi medved Lynx lynx - ris Canis lupus - volk Canis vulpes - lisica Meles meles - jazbec Martes martes - kuna zlatica Lutra lutra - vidra gozd gozd gozd gozd gozd gozd voda meso/mašč., koža., kosti meso, kožuh, kosti meso, kožuh, kosti meso, kožuh, kosti meso/mašč., kožuh, kosti kožuh meso/mašč., kožuh GLODALCI (Rodentia) habitat uporabnost Castor fiber - bober voda meso/mašč., kožuh PLAZILCI (Reptilia) habitat uporabnost Emys orbicularis - želva sklednica stoječe,tekoče vode RIBE Cyprinidae - krapovci Esocidae - ščuke Siluridae - somi stoječe,tekoče vode stoječe,tekoče vode stoječe,tekoče vode meso/maščobe meso/maščobe meso/maščobe PTIČI (Aves) Habitat Uporabnost CoJymbus arcticus - severni slapnik Grus grus - žerjav Phalacrocorax carbo - kormoran Pelecanus onocrotalus - pelikan Nyctocorax nyctocorax - nočna caplja Ardea cinerea - siva caplja Ciconia ciconia - štorklja Anatidae - velika divja raca/mlakarica Aythinae - močvirna raca Chaulelasmus streperus - žlabrovka/konopnica Cygnus olor- nemi labod Anser anser - divja/siva gos Dafila acuta - dolgorepka Aquila - orel jezera, močvirja močvirja, barja jezera jezera močvirja, plitvine vode, močvirja vodnate ravnice jezera, močvirja jezera, močvirja jezera, močvirja voda, obrežja gozdovi, travniki planinski predeli meso, jajca meso, jajca meso, jajca meso, jajca meso, jajca meso, jajca meso, jajca meso, jajca meso, jajca meso, jajca meso, jajca Tabela 6: Pregled vrst divjih živali po redovih/razredih JJ Razmerja kostnih ostankov kažejo, da so populacije, živeče na koliščih, večino potreb po mesu zadovoljevale z lovom. Že en sam uplenjen los, ki je največji cervid tistega časa in tehta 500-600 kg, je lahko kril enomesečne potrebe po mesu za 130-290 ljudi.71 Ostale živali -očiščena srnjad da povprečno le okrog 15 kg mesa- so bile v tem smislu sekundarnega pomena. To velja tudi za glodalce in ptice. O prazgodovinskih lovskih tehnikah ne vemo tako rekoč ničesar, vendar na podlagi velikega števila uplenjenih živali, lovskega orožja in pasti sklepamo, da so bili prebivalci kolišč izurjeni lovci. Obstajata dve osnovni lovski tehniki, aktivni lov, ko lovec žival neposredno napade, ter pasivni lov, t. j. s pomočjo pasti. Na Ljubljan -skem barju je sicer odkritih več lesenih pasti, ki pa niso časovno opredeljene (Mullner 1894, 154; Vuga 1982, 22). Tovrstne pasti so primerne za lov na manjše živali, medtem ko za lov na večjo divjad - npr. na območjih, ki jih jelenjad in srnjad pogosto prečkata (robovi gozda, bližina vode) - pridejo v poštev v zemljo vkopane, 0.5-2 m globoke jame. Gre za učinkovit način lova, ki je bil dokazan na področju skandinavskih neolitskih kultur.72 Jame so lahko izolirane ali sistematično povezane; ovire, kot so lesene ograde ali podrta drevesna debla, pa lahko divjad usmerjajo na območje s pastmi. O obstoju aktivnega lova govorijo - poleg številnih kostnih ostankov - tudi predmeti, ki jih uvrščamo v kategorijo napadalnega orožja; gre za sulične in puščične osti. Sulične osti so lahko lovorolistaste, listaste z zaobljeno bazo, romboidne ali trikotne z dolgim trnom (slika 20). Vsi štirje tipi suličnih osti so znani le z Dežmanovih kolišč, kjer merijo v dolžino od 5,1 do 13,1 cm (P. Korošec in J. Korošec 1969, T. 74, si. 6 - 8; T. 73, si. 11). Na Maharskem prekopu sta bili najdeni 8,9 cm dolga listasta ost z zaobljeno bazo, z ostanki smole, s katero je bila pritrjena na toporišče, ter lovorolistasta ost iz kremena (Bregant 1975 T. 12, si. 3; 1996, 37, si. 2), v Notranjih Goricah pa lovorolistasta sulična ost dolžine 8,8 cm (Harej 1976 T. 6, si. 1). Puščične osti so razmeroma redke, izdelane so iz jedra, z obojestranskimi površinskimi in robnimi retušami. Trikotna puščična ost s trnom, dolga 2,5 cm, je bila najdena na Resnikovem prekopu (Korošec 1964 T. 5, si. 1), ena v Blatni Brezovici, dolžine 3,5 cm (Korošec 1963, T. 12, si. 1), in tri v Notranjih Goricah, dolžine od 3 do 4,5 cm (Harej 1976, T. 5, si. 3; T. 6, si. 2-3). Puščične osti iz Resnikovega prekopa so iz kremena, v Blatni Brezovici so izdelane iz vrste porfirja (riolit), v Notranjih Goricah pa iz kremena, roženca in jaspisa7' (slika 21). 2 Slika 20: Kremenasti sulični osti r Iga (po P. Korošec in J. Korošec 1969). Slika 21: Način pritrjevanja puščične osti na puščico (po Piel-Desruisscua 1990). 34 Na kolišču pri Blatni Brezovici je bil najden lesen predmet, ki gaje Josip Korošec interpretiral kot »kopje« (J. Korošec 1963, 24, T. 20, si. 9). Izdelan je iz jesenovine, na eni strani je zašiljen, v dolžino meri 1,72 m, je ovalnega preseka in širok 3 cm74. Na kolišču v Partih je poznano t. i. leseno »kopje«, ki danes meri 61,5 cm, širina pa znaša 2,5-3 cm (Harej 1981/82, sl.l). Presek je ovalne oblike, ohranjeni konec se koničasto zaključuje. Z istega najdišča izvira tudi ukrivljen lesen predmet, z ohranjeno dolžino 29 cm, širine pa je 2 cm; je okroglega preseka, ohranjeni konec pa ima zareze, primerne za privezovanje.75 Glede na analogije bi morda smeli sklepati, da imamo opravka z lokom. Lok iz drenovega lesaje bil odkrit na bronastodobnem koliščuFiave (Perini 1987, 356). Znan je tudi lok s kolišča Zürich -Seefeld. Več prazgodovinskih lokov je znanih zvisokorskega najdišča Lötschenpass v švicarskem kantonu Wallis. Najnovejša najdba pa je lok, ki je pripadal »možu iz ledenika«.76 S pomočjo eksperimentalne arheologije je bilo ugotovljeno, da takšen lok dosega največjo natančnost v primeru, ko ¡e cilj oddaljen 30-50 m, njegov maksimalen domet pa je 200 m.77 Večinoma gre za loke iz tisovine (Taxus baccata), ki - zaradi žilavosti in elastičnosti - velja za najprimernejšo surovino za izdelavo loka. Omenjeni loki so dendrokronološko datirani v čas okrog 2000 pr. n. št., razen loka iz Ziiricha, ki je starejši in sodi v pozno eneolitsko kulturo Horgen. Ribolov Kosmi ostanki rib so v koliščarskih depozitih večinoma podreprezentirani. Ribji skeleti so namreč zaradi krhkosti še posebej izpostavljeni kemičnemu in mehanskemu razpadanju. Po modelnih izračunih za prehrambene ostanke iz švicarskih kolišč naj bi ribe predstavljale 10 do 15 % skupne biomase.78 Z Dežmanovih kolišč so znani le ostanki treh vrst rib - krapa (Cyprinidae), ščuke (Esocidae) in soma (Siluridae). Gre za vrste, ki danes živijo v stoječih ali počasi tekočih vodah, v t. i. pioščičevem ribjem pasu, za katerega je značilno veliko organskih, gnitja sposobnih snovi in kjer uspevajo vodne rastline, kot so blatnik, trstje, rogoz, dristavci itd. (Povž, Sket 1990, 45-46). Som in ščuka imata kakovostno in okusno meso, poleg tega dosežeta tudi izredne velikosti, zato sta lahko pomemben vir mesa in maščob. Ščuka doseže do 1,50 m v dolžino in lahko tehta 30 kg in več, som pa zraste tudi do 5 m in tehta celo do 300 kg (Povž, Sket 1990, 109, 214). Slika 22: Ribiške uteži z območja Dežmanovih kolišč (foto 1A SAZU). Med najdbami, ki so povezane z ribolovom, so ribiške uteži. V Ljubljanici je bilo odkritih 11 ploščatih prodnikov, s prečnimi sledovi prevezovanja vrvi, dolžine 5,6 - 9,8 cm.™ Na območju drugega Dežmanovega kolišča so bile najdene štiri ribiške uteži, največja med njimi meri v dolžino 10,5 cm, v širino pa 8,5 cm (slika 22).8" V Partih je bilo v strugi Ižice najdenih kar 21 ribiških uteži.81 Izdelane so iz peščenih prodnikov, ki imajo ob straneh iztolčene zajede. Uteži -najdene na razmeroma majhni površini - merijo 6 - 9 cm v dolžino, v širino pa 5 - 7 cm. Sodeč po analogijah koliščarskih naselbin po Evropi (Schlichtherle 1986; Hulster-Plogmann, Leuzinger 1995, 111) gre za uteži za ribiške mreže (nem. Netzsenker), prodnike, težke okrog 200 g, ki so jih privezali ali vpletli na mreže. Uporabo mrež potrjujejo - poleg uteži - tudi koščeni aitefakti z bazo, razcepljeno v obliki lastovičjega repa (slika 23). Odkriti so bili na Resnikovem prekopu (J. Korošec 1964, T. 9, si. 4), kjer je bila najdena tudi različica, izdelana iz lesa (Harej 1975, T. 7, si. 10). Koščeni aitefakti z razcepljeno bazo so znani tudi z Dežmanovih kolišč (P. Korošec in J. Korošec 1969, T. 85, si. 19). Podobni artefakti so znani iz Pečine pri hrastih (Grotta delle tre Querce) in 35 Slika 23: Koščeni igli za ribiške mreže z Resnikovega prekopa (a) in Iga (b) (po J. Korošec 1964; P. Korošec in J. Korošec 1969). Terezijine jame (Grotta Teresiana) na Tržaškem Krasu, pa tudi v zgodnjeneolitskih kontekstih na Madžarskem, kjer so interpretirani kot igle za ribiške mreže (Leben 1967, T. 3, si. 3-4; Makkay 1990, si. 5, 1). Podobno velja za rožene izdelke, v literaturi imenovane upognjena gladila s prevrtano glavico, ki so bili odkriti na ižanskih koliščih (P. Korošec in J. Korošec 1969 T. 82, si. 10-18) (slika 23b). Takšna orodja so značilna za poznoeneolitsko kulturno skupino Luschnerz ob Ženevskem jezeru, kjer so označena kot igle za mreže (Wolf 1993, 137, si. 47). Tudi igle v Donji Dolini so bile na podlagi etnoloških paralel povezane z ribištvom.*2 Na nekaterih koliščih so bile odkrite na obeh krajih zašiljene koščene osti, povprečne dolžine 7 cm. Znane so z Resnikovega in Maharskega prekopa, Part ter Dežmanovih kolišč (J. Korošec 1964, T. 7, si. 7; Bregant 1975, T. 8, si. 10; Harej 1976, T. 5, si. 14, 15; P. Korošec in J. Korošec 1969, T. 85, si. 22, 27, 51-52 itd.). Na tovrstne prečne trnke (nem. Ouerangel) so nataknili manjše ribe, ki so služile za vabo ribam roparicam (slika 24). Ista tehnika, ki je bila na Bodenskem jezeru razširjena še v začetku tega stoletja, je uporabna tudi pri lovu na ptice in sesalce (Hiister-Plogmann, Leuzinger 1995, 111-112). Ta zelo Slika 24: Prečni trnek z Iga (a) in način ribolova z vabo na prečnem trnku (b) (po P. Korošec in J. Korošec 1969; Hiister; Leuzinger 1995) \\ i\ | \ :i V :f i. Slika 25: Tulaste harpunske osti z Iga (a) in rekonstrukcija harpune (b) (po Korošec in Korošecl969; Auler 1994). enostavna in učinkovita tehnika ribolova je bila, sodeč po številu ohranjenih osti, predvsem na Dežmanovih koliščih očitno zelo v rabi. Nekatere osti dosegajo nadpovprečne dolžine (do 13,6 cm), kar je - glede na to, da so na tem najdišču znane vrste rib, kot sta ščuka ali som, ki lahko dosežeta izredne velikosti*3 - povsem sprejemljivo. Z Dežmanovih kolišč je znanih devet t. i. prevrtanih roženih osti s krilcem, vključno z dvema polizdelkoma (P. Korošec in J. Korošec 1969, T. 84, si. 1-11)"4. Ena ost je bila odkrita pri sondiranjih v okolici Iga leta 1963; le-ta nima ene, temveč dve perforaciji (Bregant 1962/63, T. 10, si. 3). Osti so narejene iz izdolbenih roženih vršičkov, na sredini so prečno prevrtane (slika 25a). 36 Osti so opredeljene kot tulaste harpunske osti. Funkcija tega artefakta je definirana že od štiridesetih let tega stoletja. Osti so služile pri ribolovu, kot metalna harpuna ali za lov »od blizu« (Auler 1994, 134). Tulasta ost je del harpune, ki je sestavljena iz treh osnovnih delov -lesenega držaja, koščenega nastavka za ost in tulaste osti z vrvico (slika 25b). Od navadne harpune se razlikuje po tem, da je njena ost mobilna. Z eksperimenti je bilo ugotovljeno, da tulasta ost ni bila nameščena direktno na lesen držaj, temveč na približno 30 cm dolg vmesni člen, kije moral biti vodoodporen, npr. roževinast. Les v stiku z vodo nabrekne, zato se ost ne sname dovolj hitro (Auler 1994, 135). Krilce služi kot zagozda. Ribe, težke do 6 kg, je mogoče s harpuno takoj ubiti, večje ribe ter ostale živali, npr. vidre ali bobre, pa je mogoče dokaj preprosto izvleči iz vode (Auler 1994, 136). Tulaste harpunske osti so bile najdene npr. v Vinči (Bačkalav 1979, T. 30, si. 16-19), v bronastodobnih plasteh naselbine Feudvar v Vojvodini ter v srednjebronastodobnih in poznobronastodobnih naselbinah Švice in Nemčije, pa tudi v srednje -bronastodobnih kontekstih Vatya kulture na Madžarskem?5 Med tehnikami ribolova sta torej poznani uporaba mreže ter ribolov s trnki in harpuno, medtem ko za ribarjenje z vršo, sicer poznano z drugih kolišč, ni dokazov. Ribolov je bil, kot kažejo najdbe, daleč najbolj pomemben na Dežmanovih koliščih. Živinoreja Živinoreja je oblika ekonomije, ki vključuje več elementov: pašništvo, krmljenje, zakol in izkoriščanje produktov sekundarne ekonomije. Domače živali so bile koliščarskim prebivalcem osnovni vir mesa in maščob. Meso vsebuje, v primerjavi s hrano rastlinskega izvora, širši spekter aminokislin, bazični vitamin B-12 in več železa (Ryder 1983, 714). Po izračunih - glede na situacijo v koliščarski naselbini Ziirich-Seehofstrasse - je znašala količina konzumiranega mesa tedensko 400 - 900 g na osebo.8'' Zakol enega samega odraslega goveda da okrog 215 kg mesa, upoštevajoč dejstvo, da so bile takratne domače živali občutno manjše od današnjih. Za zgodnji zakol so praviloma služile predvsem mlade živali, recimo svinje do 18 mesecev starosti." Bos taurus Ovis aries Capra hircus Sus domesticus Canis familiaris Equus sp. doma< / Slika26: Keramični tipi s kolišča v Notranjih Goricah (po Pariinger ¡984). 38 Brez statistične analize posameznih keramičnih tipov - kar je ob izredni količini materiala težko izvedljivo - ne moremo sprevideti, kakšna so razmerja med posamezni tipi, kateri tipi prevladujejo itd. Edini dosedanji poskus statistične obdelave keramičnih ostalin s kolišč (Parzinger (1984, si. 3), ni upošteval celotnega gradiva niti pravil proporcionalnega vzorčenja in zato ostaja manj relevanten. Brez analize ostankov hrane v notranjosti posod ne moremo določiti namembnosti posameznih keramičnih tipov, vendar lahko s pomočjo formalnih značilnosti posod sklepamo o njihovi možni uporabi. Tipološko je mogoče razločiti dve osnovni skupini posod - plitve in globoke posode. V prvo skupino sodita skleda, ki je široka, različno profilirana posoda, običajno brez ročajev, z različno izvedenim - ravnim, uvihanim ali izvihanim - ustjem, in pladenj, ki je široka in nizka posoda, ki ji je stena le podaljšani, navzgor zavihani rob. V skupino globokih posod sodijo lonci in vrči. Lonci so lahko različnih oblik, ozki in visoki ali trebušasti in široki. Iz "matičnega" lonca za kuho so se razvili lonci za shrambo z ročaji ali ušesi. Ti so običajno manj trebušasti od lonca za kuho. Slednji imajo prostornino od 0,5 litra do 15 litrov in so spodaj dokaj ozki, da jih plamen čimbolj objame. Vrč naj bi prvotno služil za zajemanje in prenašanje vode. Sklede in skodele so posode odprtega, lonci in amfore pa polzaprtega oziroma zaprtega tipa. Pogoste so tudi večje shrambene posode, ki se proti vrhu ožijo. Predvidevamo lahko, da so posode, ki se proti vrhu zožujejo - lonci, shrambene posode in amfore - služile za hrano v tekočem ali kašastem stanju, posode odprtega tipa - sklede in skodele - pa za prehrambene artikle tako v tekočem kot trdem stanju (plodovi, semena, sadeži). Vrči so lahko služili le transportu in hranjenju vode ter drugih tekočin. Posebno obliko predstavljajo keramične zajemalke in žlice. Zajemalke so znane predvsem z Resnikovega prekopa (J. Korošec 1964, T. 4, si. 2), žlice pa z ižanskih kolišč, Blatne Brezovice in Part (P. Korošec in J. Korošec 1969, T. 70, si. 5-9; J. Korošec 1963, T. 18, si. 1-3; Harej I ! \ i ■u H Slika 27: Leseni korci s kolišča v Partih (po Harej 1981/82). 1981-82, T. 17, si. 7). Zajemalke so - podobno kot leseni korci - služile za zajemanje hrane in pitje, žlice pa kot jedilni pribor (slika 27). Analize švicarskih eneolitskih naselbinskih ostankov pričajo, da je bilo keramično posodje povezano s pripravo (kuhanje, pečenje) ter shranjevanjem (konzerviranje, skladiščenje) hrane, medtem ko so bile Jesene posode povezane s serviranjem in konzumi-ranjem hrane (Winiger 1981 a, 195). 39 Leseno posodje Pri lesenih posodah gre - za razliko od keramičnih, ki so namenjene predvsem pripravljanju in shranjevanju hrane -za jedilno posodje. Lesene sklede in skodelice so služile za serviranje hrane, zajemalke pa za zajemanje ali kot posode, iz katerih se pije. Lesene skodelice in zajemalke imajo večinoma kroglasto dno, zato se sklepa, da so jih uporabniki med jedjo držali v rokah (Winiger 1981 a, 194). Lesene posode so na koliščih Ljubljanskega barja relativno redke. Na Igu so bile najdene tri lesene skodelice, ena nizka z ravnim dnom ter dve polkroglasti, od katerih je ena visoka in druga nizka (P. Korošec in J. Korošec 1969, T. 80, si. 7, 4, 8)'J4. Po ena lesena zajemalka ali korec sta poznana s kolišča v Blatni Brezovici in Notranjih Goricah (J. Korošec 1963, T. 19, si. 1; Schmid 1910, si. 16), medtem ko so bile v Partih odkrite kar štiri lesene zajemalke (Harej 1981/82, sl.l; Harej 1978, si.I)."5 Skodelice z Dežmanovih kolišč so izdelane iz smrekovega lesa, zajemalka iz Notranjih Goric pa iz hrastovine. Način priprave hrane Čeprav so prebivalci kolišč vsaj delno uživali tudi surovo hrano, so jasen dokaz kuhanja in pečenja skorjasti ostanki hrane na notranjih stenah posod. Pogosti so pri kuhinjski lončenini z Dežmanovih kolišč, pa tudi drugje. Dokaz za pripravo hrane so tudi številne kamnite žrmlje, krogle in tolkači. Žrmlje so navadno izdelane iz peščenca, so pravokotne in nekoliko usločene oblike. Odkrite so bile na Maharskem prekopu, v Notranjih Goricah (Bregant 1975, T. 7, si. 2; Schmid 1910, si. 12) itd. V povezavi z žrmljami - s trenjem ali tolčenjem zrnja ali rastlinskih plodov - razumemo tudi krogle in tolkače. Kamnite krogle so našli na Maharskem prekopu, v Notranjih Goricah in na Igu (Bregant 1975, T. 11, si. 9; Harej 1980, T. 6, si. 12; P. Korošec in J. Korošec 1969, T. 91, si. 14). Z Iga je znan tudi tolkač nekoliko nenavadne oblike (P. Korošec in J. Korošec 1969, T. 79, si. 10), čeprav je morda ravno tako služil kot običajni »kuhinjski« tolkač. Priprava žitaric je možna v obliki kaše ali moke oziroma kruha.'"' Velik del potreb po ogljikovih hidratih koliščarjev so gotovo krile žitarice oziroma nadomestek zanje -zmleta jedra orešastih plodov. Rastlinske beljakovine so v prvi liniji pokrivali lešniki, želod in ostali orešasti plodovi, primerne bi bile tudi stročnice, ki pa na barjanskih koliščih še niso bile najdene, čeprav so v Ajdovski jami pri Krškem odkrili ostanke graha.'" Možen način uživanja zmletih plodov je v obliki kaše ali juhe. Lešniki in orešasti sadeži so prav tako užitni v surovem stanju, možno jih je tudi peči." Lešniki so zelo hranljivi, primerni za zaloge in daljšo hrambo. Podobno je z želodom, ki ima enake lastnosti kot lešniki, čeprav ga je treba pred zaužitjem predelati - s kuhanjem ali pečenjem - da se izločijo grenke substance (Schlichtherle 1985, 34). Lešniki in želod so v zimskih mesecih služili kot polnovredno nadomestilo za svežo sezonsko hrano. Rastlinske maščobe je mogoče pridobivati iz lanu in maka. Mak na koliščih še ni bil odkrit, lan pa poznamo le na podlagi tekstilnih ostankov iz Blatne Brezovice.'" Nepogrešljive vitamine in minerale rastlinskega izvora najdemo v divji zelenjavi in sadju, ki soju verjetno uživali surovo ali kot juhe. Dele mladih rastlin, liste in stebelca, se lahko pripravi v obliki kaše, podobno kot danes pripravljamo špinačo. Izmed rastlin, ki so uvrščene v kategorijo divje zelenjave, so bile na Barju identificirane lipa, breza, loboda, kislica, pasje zelišče itd. Določene vrste divjih sadežev, kot sta lesnika in hruške, ki dozorijo pozno jeseni, so še najbolj primerne za sušenje, saj so sveže preveč trpke. Suhi krhlji so služili za zaloge. Tudi rumeni dren (Cornus mas) dozori avgusta in septembra, njegove kiselkaste, tipke plodove so lahko sušili ali pa iz njih delali pijačo.1"" Črni trn {Prunus spinosa) sicer dozori že julija ali avgusta, lahko pa ostane na vejah celo zimo in je okusen, ko jagode že pomrznejo (Šilič 1973, 116). Z mikroskopsko preiskavo bi bilo mogoče determinirati ali so semena in drugi ostanki zašli v sediment pred ali po zaužitju, iz česar bi bilo razvidno, kateri sadeži in plodovi so bili namenjeni za zaloge."" Grozdje oziroma vinska trta v prazgodovini verjetno nista igrala pomembne vloge v prehranjevalni verigi. Iz rastlin Cornus mas, Malus sp., Pyrus sp., Prunus spinosa, Rubus sp. brez dodatka sladkorja ni mogoče delati vina, z dodatkom medu pa je mogoče delati napitek - medeno 40 sadno vino ali medico, ki lahko vsebuje alkohol."1- Kot načina priprave oziroma uživanja mesa in rib prideta v poštev kuhanje in pečenje. Ob tem pa so tudi sušenje ali dimljenje oziroma konzerviranje mesa v zamrznjenih vodah jezer in rek lahko pomembne oblike ohranjanja zalog."" Konzerviranje s soljo ni verjetno, saj je bila, četudi bi jo poznali, verjetno preveč dragocena."" 41 Obrt in tehnologija: življenje in tehnika Kamniti, keramični, koščeni, roženi, leseni in kovinski predmeti so obdelani v kontekstu njihove uporabe, t. j. v določeni gospodarski ali obrtniški dejavnosti - od izdelave lončenega posodja, preko predenja in tkanja, obdelave živalskih kož, do obdelave lesa ter izdelave kamnitega, koščenega in roženega orodja, metalurških spretnosti itd. Izdelava keramičnega posodja Koliščarska lončenina je izdelana iz delno prečiščene gline, ki soji primešali predvsem kremenčev in apnenčev pesek. Analize mineralne sestave keramike z Maharskega prekopa so pokazale, daje le-ta vsebovala bogate primesi kalcita""' (70-80 %) ter kremenčevega peska, pri čemer slednji nastopa kot naravna sestavina gline. Povsem drugačno sestavo je pokazal preiskani kos keramike z Resnikovega prekopa, kjer med primesmi prevladuje kremen (Osterc 1975, 124-127). Kremenčev pesek se običajno dodaja v primeru premastne gline, da se glinasta snov manj krči, zvija in poka. Debelozrnate primesi povečajo mehansko trdnost posode, kremenčev pesek pa se primeša glini tudi zaradi večje odpornosti proti ognju. Primes apnenca je najučinkovitejša v obliki prahu, saj se sicer apnenčeva zrna spremenijo v živo apno, ki posodo »razganja«. Posode iz popolnoma prečiščene gline so redke, nastopajo npr. na Resnikovem prekopu ali Dežmanovih koliščih. Glini za fino keramiko je, za boljšo trpežnost in gostoto, potrebno dodati tudi nekoliko zdrobljenega dolomitnega peska (Karlovšek 1951, 87-88). Barva gline je v surovem stanju običajno siva do rjavkasta, to pa ni odločilno za barvo po žganju. Od organskih primesi črnikasta glina je po žganju svetla, ker te snovi zgorijo; primesi železa po oksidaciji glino rumenkasto ali rdečkasto obarvajo. Preveč železa zmanjša odpornost gline v ognju. Analiziran keramični fragment z Resnikovega prekopa je bil verjetno žgan na temperaturi, višji od 573° C (Osterc 1975, 127). Prebivalci barjanskih kolišč so pri postopku žganja keramike uporabljali oksidacijsko in redukcijsko tehniko ter postopek žganja v zaprtih pečeh. Analiza surovinske sestave in tehnologije produkcije keramičnega posodja s koliščarskih naselbin Ljubljanskega barja predstavlja izredno zahtevno nalogo in samostojno obdelavo, ki v tem trenutku praktično ni izvedljiva. Izdelava tkanin Na ižanskih koliščih ter v Blatni Brezovici so bili najdeni ostanki niti, vrvic in tekstilnih izdelkov. V muzejih v Ljubljani in na Dunaju hranijo niti in vrvice z Dežmanovih kolišč. Na drugih barjanskih koliščih pa tekstilni ostanki, kljub zelo ugodnim pogojem ohranitve, niso odkriti. Elektrostereomikroskopska analiza je pokazala, da gre za vrvice iz vlaken rogoza (Typha angustifalia) ali močvirske trave. Po mnenju Franja Kočevarja, ki je analize izvedel, gre v dveh primerih za vrvice, ki ustrezajo izdelavi ribiških mreže, v enem primeru pa za niti, primerne za izdelavo tkanin.""' V Blatni Brezovici so bili odkriti trakovi iz blaga, široki 2 cm. Analiza le-teh je pokazala, da gre za konopljo oziroma lan.1"7 Posredni dokazi za obdelavo tekstilne surovine in tkanje so številna glinasta predilna vretenca (vijčki), koščene preslice (vretena), glinene tkalske uteži in šivalne igle. Surovine za izdelavo preje Možne surovine za izdelavo tekstila so torej rastlinska vlakna močvirske trave, lanu (Linam usitatissimum) ali konoplje (Canabis sativa). Dozoreli lan se pokosi oziroma populi ter posuši v snopih, da lahko otolčejo semena. Nato se namaka v vodi in ponovno posuši. Temu sledi trenje in tolčenje lanu (odstranjevanje olesenelega stebla od ličja) ter mikanje (razčesavanje, uravnavanje prediva). Tako nastane t. i. ročna preja, v šop zvito, očiščeno predivo. Podobna je obdelava konoplje, ki je bolj groba od lanu, primernejša za vrvi kot za obleko (Račič 1951, 146;Barber 1991, 15, 21).'™ Med živalskimi vlakni pridejo v poštev le volnena vlakna ovce. Čeravno volnenih ostankov na Ljubljanskem barju še ni bilo, lahko ob veliki količini kostnih ostankov domače ovce (Ovis aries studeri) sklepamo, da so poznali tudi volno.""' S. Bokonyi smatra, da za sklepanje o izdelavi volne v zgodnji bronasti dobi govori množina kostnih ostankov, predvsem pa njihova starost, saj so živali, ki so jih redili zaradi volne, dosegale višje starosti (Bokonyi 1974, 171). Neolitska vrsta ovce (npr. Ovis orientalis) ni imela volne, temveč dlako. Volno naj bi začeli uporabljati ločeno od 42 živalske kože šele v bakreni dobi (Barber 1991, 23). Šele bakrenodobne ovce, ki se v bronasti dobi razširijo po vsej Evropi, imajo za predenje primemo volno (Bokonyi 1974, 159). Volno je mogoče pridobivati s striženjem, najstarejši in najenostavnejši način pa je puljenje volne med golenjem živali. Tako se namreč pridobi fin in mehak material, saj se dlake golijo kasneje (Barber 1991, 21). Volno je nato potrebno oprati v hladni vodi, da se odstranijo maščobe in umazanija, prečesati in izdelati predivo. Volno je mogoče presti direktno iz runa, medtem ko je potrebno lan, da sploh dobimo predivo, predhodno predelati. Za izdelavo tekstila zato volna verjetno predhodi lanu (Ryder 1981, 737). Med pletenimi volnenimi vlakni se ustvarjajo zračni žepki, ki zadržujejo enakomerno temperaturo; ta lastnost daje volnenim vlaknom določeno prednost pred rastlinskimi vlakni. Izdelava tekstila zahteva tri zaporedne operacije. Začetni postopek je zgoraj opisana izdelava preje, ki ji sledi postopek predenja. To je postopek, pri katerem se iz preje vlečejo oziroma pulijo niti, ki se navijejo na vreteno ali preslico. Pri predenju se uporabljata dve osnovni orodji, predilno vretence ali vijček in vreteno ali preslica. Preslica je na koncih zožena palica, na katero se ovije preja ali nit. Vijček preprečuje, da bi preja zdrsnila z vretena, hkrati pa deluje kot rotirajoča utež. Tkanje se prične z nasnutjem. Izdelava osnutka poteka s pomočjo več niti, ki so ločene med seboj, ter nadaljuje z različnimi tehnikami tkanja. Za beljenje in mehčanje tekstila se uporabljata dva preprosta načina; tekstil ali surovino se bodisi popari bodisi zamrzne v vodi."" Vretenca in predenje Pomembni dokazi o izdelavi tekstila na barjanskih koliščih so nedvomno predilna vretenca. Izdelana so iz gline, nastopajo pa v raznih oblikah, od ploščatih, t. i. diskastih vretenc, do polkroglastih, koničnih in bikoničnih oblik. Večinoma so neokrašena, naletimo pa tudi na vretenca s preprostimi ter površno izvedenimi ornamenti, kar odraža dejstvo, da imamo opraviti z izrazito funkcionalnimi Slika 28: Predilna vretenca z Iga (po P. Korošec in ./ Korošec 1969). predmeti (slika 28). Znana so na vseh koliščih, razen na Resnikovem prekopu (J. Korošec 1963, T. 17, si. 13-18; Bregant 1975, T. 17, si. 3-6; Harej 1976, T. 4, si. 11-18; Harej 1987, T. 1, si. 2; P. Korošec in J. Korošec 1969, T. 71-72). Za učinkovito predenje so idealna vretenca z ravno ali rahlo poševno prevrtanino in s premerom okrog 1 cm. Vsako vretence, čigar luknja je slabo centrirana, se vrti opotekajoče in je zato neuporabno. E.J.W. Barberjeva opozarja na dva podatka, pomembna pri interpretaciji vretenc - to sta teža (v arheoloških objavah je ne zasledimo) in premer vretenca. Teža je najboljši indikator vrste preje; pri predenju je ključna napetost niti, zato je za predenje surove volne nujno uporabiti težje vretence (100 - 150 g), za predenje originalno dolgih lanenih vlaken pa 43 mora biti vretence še težje. Po drugi strani je treba za predenje kratkih volnenih vlaken ali »zadnje« preje lanu uporabiti lahka vretenca. Težko vretence bi vlakna izvleklo prehitro, zato bi se trgala; za krajša vlakna je tako nujna uporaba lažjih vretenc (8 - 33 g) (Barber 1991, 52). Na proces predenja vpliva tudi velikost oziroma premer vretenca. Široko vretence dela dolge in počasne obrate, medtem ko se vitkejše vretence vrti hitreje. Naslednja funkcionalno indikativna poteza vretenca je položaj na preslici - zgoraj ali spodaj. Tovrstni neposredni podatki za prostor Ljubljanskega barja in bližnjo okolico niso na voljo, čeprav se za prazgodovinsko Evropo predvideva položaj vretenca spodaj (Barber 1991, 65). Problematična je smer vrtenja preslice, saj nekatera vlakna sodijo med tista, ki se »naravno« obračajo v levo (npr. lan), spet druga v desno (npr. konoplja), medtem ko se volnena vlakna obračajo v obe smeri. Barber pri tem opozarja na povezavo z dejstvom, da je 90 % človeške populacije desničarjev (Barber 1991, 66). Na Maharskem prekopu sta bili najdeni dve leseni orodji, v literaturi imenovani "šili". Prvo je v celoti ohranjeno, dolgo je 14,4 cm in na vrhu prirezano. Drugo je fragmentirano leseno "šilo", okroglega preseka, pazljivo obdelano po vsej površini (Bregant 1975, T. 13, si. 9; 1974, 15). Ti dve šili bi lahko smatrali za preslice. Preslica ali vretenoje na koncih zožena palica; običajno so to 15 - 30 cm dolgi in povprečno 1 cm široki artefakti (Ryder 1983, 747). Enako velja za ozke koščene artefakte iz klanih cevastih kosti, ki so zašiljeni na eni ali obeh koncih. Znani so z Maharskega prekopa (Bregant 1979, T. 12, si. 9) in Dežmanovih kolišč; od šil se ločijo po tem, da so krajši in brez držaja. Uteži in tkanje Tkanje se je razvilo iz tehnike pletenja. Najenostavnejši način tkanja je tkanje brez statev, kjer tkalec zagotavlja napetost osnutka z lastnim telesom ali pa tako, da je en konec osnutka pripet za život tkalca, drugi pa za drevo ali steber. Pri tej vrsti tkan ja je maksimalna možna širina blaga 10 cm (Barber 1991, 81). Od zgodnjega neolitika naprej so v Evropi1" poznane t. i. vertikalne statve, pri katerih je osnutek napet med dva navpična stebra. Pri teh statvah je bistvena uporaba uteži, ki omogočajo primerno napetost osnutka.112 Tkanje se je pričelo na vrhu osnutka, tkalske vrste je bilo treba potiskati navzgor. Čeprav so likovne upodobitve tovrstnega tkanja poznane šele iz časa pozne bronaste oziroma starejše železne dobe (Barber 1991, 92; Eibner 1984, 40), so ključni dokaz za zgodnejši obstoj vertikalnih statev ostanki tkalskih uteži. Podobno kot to velja za predilna vretenca, tudi teža tkalskih uteži indicira na vrsto tkanja. Težje uteži se uporabljajo za gostejše tkanine, lažje pa za lahkotnejše, redko tkanje (Barber 1991, 104). Tkalske uteži so praviloma zelo slabo žgane, po čemer se ločijo od glinastih ribiških uteži in t. i. kuhinjskih kamnov, ki so služili za gretje vode. Najdbe tkalskih uteži na barjanskih koliščih govorijo v prid dejstvu, da so bile vertikalne statve ponekod standardni inventar hišne opreme. V Blatni Brezovici je bila odkrita 11 cm visoka glinasta utež, premera okrog 9 cm, iz slabo žgane gline s primesmi peska (1. Korošec 1963, 32). V Partih so bile odkrite tri fragmentirane cilindrične uteži, premera 8 cm, iz slabo pečene, porozne gline."5 Na ižanskih koliščih sta bili najdeni dve uteži iz gline s primesmi peska; prva je merila 11,5 cm, druga, fragmentirana pa 9,2 cm, s premerom okrog 10 cm (P. Korošec in 1. Korošec 1969, T. 103, si. 8-9). Tehtata vsaka po 500 g (težje uteži so enostavno privezali na več niti hkrati).""1 Zanimivo je, da ostanki tkanine ter tkalske uteži nastopajo skupaj le v Blatni Brezovici in na Igu. Glede na kronološko umeščenost najdišč z utežmi smemo sklepati, daje bila na Ljubljanskem barju v bakreni oziroma zgodnji bronasti dobi poznana tehnika tkanja s pomočjo vertikalnih statev. Piramidalne uteži razlagajo tudi kot pripomoček za stabilizacijo preslice pri odvijanju niti (Barber 1991, 97). Tudi po primerjavah iz Romunije so piramidalne uteži interpretirane kot vitli, med katere so vstavili preslico z navito nitjo (slika 29). Podobno je menil tudi R.R. Schmidt."5 Usti * Slika 29: Eden od načinov uporabe piramidalnih uteži (po Kimakowicz-Winnizki 1910). 44 Slika 30: Glinasta tkalska utež s kolišča Založnica (Joto T. Greif). Podoben artefakt hranijo v Mestnem muzeju v Ljubljani, med gradivom iz prekopa Založnica pri Kamniku pod Krimom.1"' Izdelan je iz gline, je grobe piramidalne oblike, z zaobljenimi vogali. Spodnja ploskev je ravna in stabilna. V višino meri 7 cm (slika 30). Zanimivo je, daje predmet na zgornjem delu z dveh strani le navrtan, ne pa tudi preluknjan , kar ustreza domnevi, da naj bi služil kot pripomoček za pritrditev preslice pri postopku izdelave osnutka za tkanje. Koščene igle in orodja za obdelavo tekstila Koščene igle povezujemo s šivanjem. Izdelane so iz iveri cevastih kosti, so zglajene in perforirane. Na enem koncu imajo zašiljeno konico, na drugem prevrtano luknjo. Ena igla se je ohranila v Partih, na Dežmanovih koliščih pa poznamo osem igel (Harej 1987, T. 7, si. 15; P. Korošec in J. Korošec 1969, T. 85, si. 1-8). Koščena orodja, v literaturi imenovana »šila«, so odkrita na Resnikovem in Maharskem prekopu, v Blatni Brezovici, Partih in Dežmanovih koliščih (Harej 1975, T. 5, si. 12; Bregant 1975, T. 8, si. 13; J. Korošec 1963, T. 16, si. 1; Harej 1987, T. 7, si. 6; P. Korošec in J. Korošec 1969, T. 90, si. 9). V teh primerih verjetno ne gre za šila, temveč jih je mogoče povezati s predelavo tekstila. Orodje je izdelano iz cevaste kosti,"7 ki je po dolžini razklana oziroma stanjšana. Kot držaj služi večinoma distalni del kosti, redkeje pa proksimalni. Premer tega orodnega tipaje relativno majhen, zato smemo predvidevati, da orodja niso uporabljali za opravila, kjer bi bila potrebna uporaba moči oziroma pritiska, temveč pri izdelavi tekstila (Makkay 1990, 39). Na Dežmanovih koliščih je bilo odkrito tudi roženo »šilo« z ornamentiranim držajem (P. Korošec in J. Korošec 1969, T. 87, si. 11). Njegova celotna dolžina znaša 12 cm. Koščen držaj je na spodnji in zgornji tretjini ornamentiran s pasom mrežasto vrezanih linij."s Omamentirano šilo gotovo ni služilo za obdelavo kože, za to je prešibko. Morda je bilo v zvezi s proizvodnjo tekstila. Ižanskemu močno podoben koščen držaj, s skoraj identičnim okrasom, je znan iz Vučedola (Schmidt 1945, T. 48, si. 19).'" : skjd . L$M \ { Slika 31: Uporaba gladila pri obdelavi kože (po Piel-Desruisseau.x 1990). Obdelava kože Obstaja več artefaktnih tipov, ki se predvidoma uporabljajo pri postopkih obdelave živalskih kož (slika 31). To so predvsem gladila in šila. Gladila so ploščata orodja, izdelana iz vzdolžno razklanih cevastih kosti, njihovi robovi so sploščeni in močno zaobljeni. Včasih jih le stežka ločimo od dlet, ki so predvsem masivnejša in prenesejo večje pritiske. Gladila so lahko izdelana tudi iz roževine. Odkrita so bila na vseh barjanskih koliščih, razen v Partih pri Igu (J. Korošec 1963, T. 16, si. 11; Bregant 1975, T. 8, si. 14; Harej 1975, T. 5, si. 9; 1976, T. 6, si. 13; P. Korošec in J. Korošec 1969, T. 91, si. 6; T. 101, si. 3). Zanimiva so rožena gladila, ki oponašajo obliko trapezoidnih sekir (P. Korošec in J. Korošec 1969, T. 100, si. 2,4). 45 Človek je uporabljal šila za perforiranje živalskih kož že od paleolitika naprej (Piel-Desruisseaux 1990, 214). Šila z barjanskih kolišč je bilo mogoče razdeliti v dve osnovni obliki; šilo tipa 1 in tipa 2. Obe sta najverjetneje v zvezi z obdelavo kože oziroma usnja. Silo tipa 1 je izdelano iz neklane cevaste živalske kosti, katere proksimalni del je odrezan tako, da tvori konico, distalni del kosti pa služi kot držaj. Šilo tipa 2 je močne konstrukcije, izdelano je iz živalski ulne. Širok in močan proksimalni del ulne je služil kot držaj, močno telo orodja pa kaže, daje bilo namenjeno za opravila z večjo uporabo moči, npr. za luknjanje kož, pri šivanju ipd. (Makkay 1990, 42) (slika 32). Maharski prekop pozna šila tipa 2 (Bregant 1974, T. 4, si. 3), v Blatni Brezovici nastopajo šila tipa 1 in 2 (J. Korošec 1963, T. 16, si. 5; T. 17, si. 6). V največjem številu so šila zastopana na Dežmanovih koliščih, in sicer oba tipa (P. Korošec in J. Korošec 1969, T. 90, si. 1-15). Obdelava lesa Izdelava lesene posode Lesene posode so običajno izdelane iz lesenih grč, grčasto izraslih vej in debel dreves, kar je pripeljalo do poenostavljanja forme, ki - kljub različnim kulturnim okoljem - ostaja ista: skodela, skleda, zajemalka, vselej gre za variante polkroglastih oblik.12" Analiza švicarskih eneolitskih lesenih posod je pokazala, da so pri izdelavi lesenih posod s pomočjo kamnite sekire najprej oblikovali zunanjo steno, nato so s sekiro v grobem izdelali notranjost posode ter dokončali s kremenim strgalom. Običajno so jih še zgladili ter premazali z maščobo. Pojav lesenega posodja je očitno pogojen s pojavom ploščatih kamnitih sekir (Winiger 1981 a, 189-190). Drvarstvo in tesarstvo Čeprav se ploščate sekire pojavljajo v številnih oblikah, je med najdbami s kolišč Ljubljanskega barja mogoče ločiti dve osnovni obliki - sekiro trapezoidne in sekiro podolgovate pravokotne oblike. Trapezoidne sekire so odkrite le na Resnikom prekopu in Dežmanovih koliščih (I. Korošec ./. Korošec 1969). 1964, T. 5, si. 2-3; P. Korošec in J. Korošec 1969, T. 76, si. 13), podolgovate pravokotne sekire pa na Resnikovem prekopu, Maharskem prekopu, Notranjih Goricah in Dežmanovih koliščih (J. Korošec 1964, T. 3, si. 5; Bregant 1975, T. 11, si. 4-5; Harej 1980, T. 6, si. 11; P. Korošec in J. Korošec 1969, T. 78, si. 3).121 Povprečna dolžina ploščatih sekir je 10 cm.122 Ploščate kamnite sekire so interpretirane kot delovne sekire. Glede na specifično vrsto uporabe lahko govorimo o drvarskih in tesarskih sekirah. Temu v prid govore sledi uporabe na samih artefaktih, kakor tudi sledi, ki so jih te sekire pustile na obdelovanih lesenih površinah. Sledi uporabe so razvidni v obliki paralelnih raz na rezilu. S poskusom z neolitsko kamnito sekiro je bilo dokazano, da je jelko premera 25 cm, brez predhodne prakse, mogoče posekati v pičlih 20 minutah (Semenov 1973, 130). Pri sečnji lesa je pomembna predvsem širina rezila; pri širših rezilih je namreč potreben večji sunek, zato je ergonomsko primernejša sekira z ozkim rezilom, kjer je uporaba moči 46 manjša, rezilo pa globlje prodre v les. Ravno tako pomemben je tudi kot, pod katerim sekira »pade«; najustreznejši način je diagonalno sekanje pod kotom 40-60°, skorajda nemogoče pa bi bilo sekati les pod kotom 90°. Nasprotno so sekire s širokim rezilom primerne za tesanje (Semenov 1973, 130, 133). Slika 33: Način uporabe kamnite tesarske sekire (po Semenov 1973). Ploščate kamnite sekire manjših dimenzij, imenovane tudi miniaturne sekire, so služile kot tesarske sekire (Piel-Desruisseaux 1990, 173; Winiger 1981, 184). Odkrite so le na Dežmanovih koliščih, kjer merijo 3,7-6,8 cm (P. Korošec in J. Korošec 1969, T. 76, si. 10-11, 13-15). Problem manjših sekir je nezadostna teža. Ta problem je rešljiv z ustreznim držajem; tesarske sekire imajo zato ponavadi kolenast držaj, ki omogoča učinkovitejšo in lažjo uporabo (Semenov 1973, 130; Winiger 1981, 162) (slika 33). Josef Winiger je preučeval glajene kamnite sekire glede na njihovo uporabo in izdelavo. Funkcija sekire pogojuje način uporabe; sekire, ki jih držimo z eno roko, imajo vedno krajši ročaj. Ročaj, ki ga držimo z obema rokama, pa je daljši. Pri pritrditvi sekire na držaj je pomembna usmeritev rezila, ki lahko poteka vzporedno ali prečno na držaj. Drvarske sekire - namenjene sekanju in cepljenju - Slika 34: Način pritrditve ploščate kamnite sekire na držaj brez vmesnika (a) in z vmesnikom (b) (po IViniger 1981). imajo rezilo vzporedno z držajem, tesarske - namenjene izravnavanju in dolbenju - pa prečno na držaj (Winiger 1981, 162). Sekiro je možno vstaviti v držaj tudi s pomočjo t. i. vmesnika, posebnega elementa iz roževine (slika 34b). Vmesnik ublaži silo, ki nastane pri udarcu, in preprečuje, da bi se držaj razpočil ali poškodoval (Piel-Desruisseaux 1990, 168). Niti držaji niti vmesniki na koliščih Ljubljanskega barja še niso bili odkriti. Način uporabe ploščatih sekir iz švicarskih obrežnih naselbin so skušali definirati tudi s pomočjo etnoloških paralel; ugotovljeno je bilo, da se ploščate sekire uporabljajo predvsem pri sečnji lesa, pa tudi za trenje kosti in lupin raznih sadežev (Albasini-Roulin 1987, 220). 47 i* «Kr iM! Slika 35: Kladivasta kamnita sekira iz Notranjih Goric (po Harej 1976). Podobno kot ploščate, so tudi kladivaste sekire uporabljali kot drvarsko orodje, za sekanje in cepljenje lesa (Semenov 1973, 129), verjetno pa tudi v rudarstvu (Teržan 1989, 242). Kladivaste sekire so pogostejše od ploščatih sekir, poznamo jih na Resnikovem prekopu, Maharskem prekopu, Blatni Brezovici, Notranjih Goricah (slika 35) ter Dežmanovih koliščih (J. Korošec 1964, T. 3, si. 2; Bregant 1975, T. 11, si. 1; J. Korošec 1963, T. 15, si. 4; Harej 1976, T. 5, si. 1; P. Korošec in J. Korošec 1969, T. 77, si. 12). Kladivaste sekire imajo lahko ozko ali široko čelo, ključna pa je izdelava perforacije. Izredno pomembno je, da je odprtina izdelana v gravitacijskem centru sekire, sicer njena uporaba ne bi bila učinkovita, saj bi sekira uhajala (Albasini-Roulin 1987, 224). Delovne drvarske sekire morajo imeti ovalno ali bolj oglato luknjo, zaradi smeri udarca - "od strani" (Semenov 1973, 133). Na Maharskem prekopu so sekire gotovo izdelovali na mestu samem, saj je ohranjen čepast kamnit izvrtek - cilindrično jedro, kije ostalo pri vrtanju luknje v sekiro,121 sekira je morala imeti luknjo premera približno 2,5 cm. Sekira z izvrtkom je bila odkrita tudi v Hočah pri Mariboru.m Slika 36: Tehnika izdelave kamnitih sekir z glajenjem (po Egloff 1989). Tipološko izstopa kamnita sekira z žlebom, ki je bila pomotoma objavljena med gradivom s kolišča pri Notranjih Goricah, sodi pa v etnografski kontekst (Harej 1976, T. 5, si. 2; Greif 1994, 72). Izdelava kamnitih, koščenih in roženih orodij Kamnita in koščena oziroma rožena orodja je človek izdeloval s pomočjo abrazivnih instrumentov, kamnitih brusov, svedrov, koščenih in roženih dlet. Prazgodovinske ploščate in kladivaste sekire so izdelane v tehniki glajenja oziroma poliranja. S pomočjo analize površinskih sledov je bilo ugotovljeno, da so takšne sekire oblikovali s tehniko drgnjenja ob skalo ali kamnit blok (slika 36). (Piel-Desruisseaux 1990, 163; Winiger 1981, 169). Južnonemška oziroma švicarska kultura Horgen pozna tudi način izdelave s pomočjo žaganja; kamen so najprej nažagali okrog 1 cm globoko, z udarcem v isti liniji še razcepili, nato pa dodelali z glajenjem (Winiger 1981, 169). V eneolitiku in bronasti dobi seje za izdelavo cilindričnih perforacij na kamnitih artefaktih, npr. sekirah, uporabljala t. i. tehnika votlega svedra - s pomočjo cevaste kosti in 48 peska (slika 37). Gre za počasno, vendar učinkovito metodo, saj je potrebno odstraniti le 0,3-0,4 % celotne odprtine (Semenov 1973, 80). Kamnite sekire in kladiva z Ljubljanskega barja so izdelane iz riolita (porfirja), serpentinita, roženca (kremen, rogovec, sileks), nefrita, granita, gnajsa, skrilavca in peščenca.125 Medtem ko je na ozemlju Slovenije peščenjak zelo pogost, naletimo na granit in roženec na Koroškem, serpentinit in gnajs se pojavljata na območju Pohorja, porfir, kije vrsta riolita, pa v Tuhinjski dolini (Hochleitner 1988). Skrilavec, iz katerega je izdelana sekira iz Notranjih Goric, naj bi prišel iz Gaitalskih Alp, vzhodno od Beljaka (Schmid 1910, 97). Surovina kladivaste sekire iz harzburgita, odkrite v bližini kolišča ob Sivčevem prekopu pod Krimom, naj bi izvirala iz Gradiščanske ali celo severne Italije (Vuga 1986, 17). Najprimernejša surovina za kamnite sekire je serpentinit, saj ga je mogoče lepo obdelovati in zgladiti, poleg tega pa je dovolj trden in se, za razliko od sicer tršega kremena, ob udarcu ne razbije ali poškoduje.126 Kameninska sestava barjanskih sekir je veliko pestrejša od npr. prekmurskih kamnitih sekir, kjer je Stanko Buser med več kot 30 orodji ugotovil le štiri vrste kamenin.127 Slika 38: Abrazivno orodje z Iga (a) in način njegove uporabe pri izdelavi koščenih orodij (b) (po P. Korošec in J. Korošec 1969; Semenov 1973). Abrazivni instrumenti so podolgovati kamni ovalnega preseka, z vzdolžnim žlebom, izdelani iz peščenca. Pri drgnjenju se kremeni kristali odkrušijo, zaradi česar je peščenec eden izmed najboljših abrazivnih materialov. Abrazivni pripomočki so služili v prvi vrsti za oblikovanje koščenih in roženih artefaktov, možno pa je tudi brušenje rezil kamnitih sekir (Semenov 1973, 139, 141). Slika 38 kaže tehniko oblikovanja koščenega predmeta s pomočjo enega ali dveh polovic orodja, za finalno obdelavo je zadoščala le ena polovica. Abrazivna orodja so znana na Dežmanovih koliščih (P. Korošec in J. Korošec 1969, T. 77, si. 1-7)'2' in v Partih (Harej 1878, T. 8, si. 3), na številnih koščenih orodjih pa so razločno razvidne raze, kijih je zapustil peščenec. Slika 37: Tehnika vrtanja s pomočjo votlega svedra (po Piel Desruisseaux 1990). Kamnita klana orodja so izdelana iz kremena, jaspisa, rožnatega kremena in roženca.128 Gre predvsem za sulične in puščične osti, svedre, strgala ter ostala orodja na klinah in odbitkih. Klani artefakti so izdelani v jedrni in odbitkovni tehniki ter ploskovno retuširani. Brusi so podolgovati kamniti predmeti, ovalnega preseka, z luknjo na enem koncu, dolžine do 14 cm. Izdelani so iz različnih vrst roženca in peščenca. Najdeni so na Maharskem prekopu, v Blatni Brezovici ter Dežmanovih koliščih in v Partih (Bregant 1975, T. 8, si. 4; J. Korošec 1963, T. 5, si. 2; P. Korošec in J. Korošec 1969, T. 76, si. 16, T. 79, si. 1-6; Harej 1976, T. 6, si. 10). Verjetno so služili za brušenje kamnitih sekir. Le-te je potrebno konstantno brusiti (Semenov 1973, 130). 49 SRll Slika 39: Način vrtanja s kremenim svedrom v kamnito podlago (po Piel Desruisseaitx 1990) Svedri so formalno jasno razločljivi orodni tipi z izrazito konico, izdelani na klinah ali odbitkih. So izredno redki, kot primer z Iga. Morda lahko tudi orodje iz Notranjih Goric označimo kot sveder (P. Korošec in J. Korošec 1969, T. 75, si. 13; Harej 1976, T. 6, si. 7). Svedri so služili za vrtanje in perforiranje organskih in anorganskih materialov - za vrtanje v les, kosti, roževino in kamen (Bačkalov 1979, 33; Piel-Desruisseaux 1990, 137). Z Iga je znan do polovice navrtan kamnit obesek - polizdelek (P. Korošec in J. Korošec 1969, T. 91, si. 15). Pri tovrstnih predmetih se pojavlja vprašanje načina perforacije drobnih kamnitih predmetov; ugotovljeno je bilo, da so manjše luknje v kristalne kamenine izvedli z ročnim svedrom iz kremena ali podobnega materiala iz družine kvarcitov (npr. kalcedon ali ahat). Predmet so sprva navrtali z obeh strani, nato so predrli sredino in luknjo le še razširili, pri čemer je bilo treba sveder vrteti vselej v isto smer, sicer bi nastala nesimetrična odprtina (Semenov 1973, 78) (slika 39). Dleta so izdelana iz neklanih cevastih kosti, kot držaj služi sklepna glavica ali skledica. Delovni rob je izdelan z Slika 40: Živalska kost - polizdelek z Iga (foto NMS) enostransko odstranitvijo dela kosti, da nastane dleto. Konica - za razliko od šila - ni zašiljena, temveč široka in lopatasto zaobljena. Redkeje se pojavljajo dleta, izdelana iz roževine. Telo orodja je močno in prirejeno udarcu oziroma pritisku, ki prihaja z zgornje strani. Dleta so poznana z Resnikovega prekopa in Dežmanovih kolišč (Harej 1975, T. 5, si. 8; P. Korošec in J. Korošec 1969, T. 92, si. 28). V kombinaciji s kladivom so dleta služila za cepljenje kosti, roževine in lesa.11" Razen za izdelavo različnih orodij so dleta služila kot pripomoček za kopanje rude (Teržan 1989, 242). Še vedno ne vemo natančno, kako je bila živalska kost preoblikovana v orodje, t.j. kako je bila postrgana, obrezana in ošiljena s kremenim orodjem ter zglajena s peščencem, od česar so na orodju ostale raze, kako je bila spolirana itd. Človek je že zgodaj spoznal, da se kosti v vodi zmehčajo in postanejo primerne za obdelavo s kremenim orodjem (Ryder 1983, 717). Za luknjanje manjših orodij so uporabljali svedre, najbrž v kombinaciji s peskom. Sodeč po številnih polizdelkih so luknje na 50 Resnikov prekop Maharski prekop Blatna Brezovica 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 * * * * Notranje Gorice * * * * v Partih * * * Ig - Dežmanova kolišča ********** Tabela 8: Tipi roženih in koščenih orodij s kolišč Ljubljanskega barja 1 -kopača, 2 - sekira, 3 - dleto, 4 - šilo tipa 1, 5 - šilo tipa 2, 6- t.i. »šilo«, 7 - igla, 8 - gladilo, 9 - prečni trnek, 10 - harpunska ost, masivnejših roženih orodjih, kot so recimo kopače, sprva izklesali z obeh strani, šele nato pa prevrtali. Maščobe in organske snovi so s kosti verjetno odstranili z žganjem (Choyke 1984,27). Kost je v primerjavi z roževino lažje dostopen material. Surovine za koščene izdelke lahko vsekakor razumemo kot "stranske produkte" oziroma ostanke prehranjevanja. Na Dežmanovih koliščih je očiten izjemno visok delež roženih orodij - gre za predmete iz rogovja jelena (Cervus elaphuš). Jelenovina je primerna za izdelavo orodij šele po ruku (september, oktober), ko gostota roževine doseže svoj maksimum. Jeleni odvržejo rogovje februarja ali marca, takrat so surovino lahko tudi nabirali. Večja orodja so izdelana iz rogovja kapitalnega jelena. Roževina ima v primerjavi z lesom določene prednosti, je trdnejša, vodoodporna in zelo prožna. Zaradi teh lastnosti je primerna za izdelavo orodij, ki so v stiku z vodo, npr. harpunskih osti ali trnkov (Auler 1994). Med neobjavljenim gradivom z Dežmanovih kolišč so tudi primeri koščenih polizdelkov oziroma kosti v začetni fazi obdelave (slika 40). Med drugim naletimo nametacarpus jelena, s štirimi simetrično potekajočimi vzdolžnimi žlebovi, ki so bili izdolbeni s kremenim orodjem.'31 Gre za enega zelo redkih primerov polizdelka, ki kaže način priprave kosti za izdelavo šil. Kosti so razpolovili na dva ali več delov tako, da so najprej izdolbli žlebove, po katerih so kost razcepili, verjetno s pomočjo dleta. Slika 41: Rožena orodja za kopanje rude z Iga (po Korošec in Korošec 1969). Brez analiz sledi uporabe na koščenih in roženih orodjih ostaja tipološko razvrščanje še vedno le sistematizacija gole forme (Choyke 1984, 19). Tipološka struktura koščenih ali roženih orodij na določenem najdišču je odvisna od kulturne tradicije oziroma konteksta, medkulturnih kontaktov in dostopnosti surovine. Prevlada določenega orodnega tipa ni nujno merilo relativne pomembnosti tega tipa, izraža le, kje in kako intenzivno se določeno orodje uporablja (Choyke 1984, 28, 31).132 Rudarstvo in metalurgija Orodja za kopanje rude Jelenovi parožki z luknjo za nasaditev se od roženih kopač in sekir razlikujejo po tem, da nimajo rože, kot delovna površina orodja pa služi sama konica roga. Luknja se nahaja na zgornji tretjini orodja, kar poveča udarno moč. Perforirani in neperforirani jelenovi parožki so najdeni na Maharskem prekopu, Blatni Brezovici, Notranjih Goricah in na Dežmanovih koliščih (Bregant 1975, T. 10, si. 1-3; T. 11, si. 10; J. Korošec 1963, T. 20, si. 10-13; Harej 1976, T. 6, si. 12; P. Korošec in J. Korošec 1969, T. 94, si. 5; T. 99, si. 9). Čeprav so artefakti pogosto interpretirani kot »kopače«, »motike« ali kar »sekire«,'" jih ne moremo uvrstiti v nobeno izmed naštetih skupin (slika 41). Ta orodja so v primerjavi s kopačami manj masivna, telo orodja je manjšega obsega. Glede na svojo konstrukcijo gotovo niso primerna za 51 obdelavo zemlje, saj bi s konico roga zemljo lahko le prebadali, ne pa tudi prekopavali. Rožena orodja istega tipa so bila odkrita v neolitsko -eneolitskem rudniku kremena na Madžarskem (Bacskay 1982, si.3, 3-5, 10). Na Madžarskem in v Franciji so znana tudi druga atipična rožena orodja, povezana s pridobivanjem kremena (Bacskay 1982, sl.3, 7, 9, 12; sl.4; Piel-Desruisseaux 1990, 191-192), ki imajo ravno tako paralele na Dežmanovih koliščih.'14 Podobna rožena orodja so uporabljali za pridobivanje bakrove rude v eneolitskem rudniku Rudna Glava pri Boru (Jovanovič 1982, 64, si. 60, 68), pa tudi Aibunar v Bolgariji.135 Morda bi bilo v tej smeri smiselno iskati način uporabe preluknjanih roženih parožkov in preprostega orodja iz jelenovine. Na Igu je bil odkrit nekoliko nenavaden »tolkač«; je kroglaste oblike, dolžine 11,7 cm, izdelan iz poliranega serpentina (P. Korošec in J. Korošec 1969, T. 79, si. 11). Na zgornji tretjini orodja je izklesan žleb, ki je verjetno služil za privezovanje traku; 1,5 cm široki sledovi privezovanja so vidni približno na sredini orodja. V tem primeru bi lahko govorili o pravem rudarskem batu, ki je bil privezan na jermen (slika 42). Bat tehta 846 g. Analogni artefakti, ki tehtajo 500 - 4000 g, so povezani s prazgodovinskim rudarstvom, s pridobivanjem bakra, pa tudi kremena (Jovanovič 1979, 45; 1982, 77-81, si. 145-146; Piel-Desruisseaux 1990, 193). Kamniti bati z žlebom (nem. Sleinschldgel) so poznani tudi z najdišč skupine Mondsee v Avstriji (Pittioni 1954, si. 152, 4-5). Slika 42: Rudarski bal z Iga (foto NMS). Pri postopku pridobivanja rude v prazgodovini so uporabljali tudi kamnita kladiva (Teržan 1989, 242). Kladivi z Resnikovega prekopa in Notranjih Goric, ki imata perforacijo občutno preblizu rezila (slika 43) (J. Korošec 1964 T. 4, si. 1; Harej 1980 T. 7, si. 5), nista mogli služiti kot drvarsko orodje. Ustreznejša je njuna uporaba v postopku pridobivanja rude. Temu sta verjetno služili tudi masivni in široki kladivasti sekiri z Maharskega prekopa (Bregant 1974a T. 4, si. 10; 1975 T. 11, si. 7), podobna je morda tudi čokata ovalna sekira z Iga (P. Korošec in J. Korošec 1969 T. 78, si. 10). Naravni depoziti bakrove rude se nahajajo v neposredni bližini Ljubljanskega barja, na območju Posavja (Češnjice pri Blagovici, Litija, Kamnica pri Vačah, Radeče ob Savi itd.) ter v trikotniku Cerkno-Škofja Loka-Žiri (Durman 1983, 39). Gre za t. i. sulfidni baker; zanj je značilno veliko nečistih primesi (arzen - As, antimon —Sb, svinec - Pb, bizmut - Bi, nikelj - Ni), ki se vežejo na kisik pri temperaturi okrog 700°C. Pridobivanje bakrovca iz sulfidne rude je mogoče tudi na odprtem ognjišču, z 5 Slika 43: Domnevno rudarska kladivasta sekira iz Notranjih Goric (po Harej 1980% 52 Slika 44: Enostranski trikotni (a) in dvostranski pravokotni kalup muzej Dunaj (Joto T. Greij). dodatnim dovajanjem kisika s pomočjo pihanja, kot je denimo primer v pozni vučedolski kulturi (Durman 1988, 38). Baker z vsebnostjo arzena (As) je trši ter se lažje vliva in kuje. Predelava sulfidne rude je povezana z velikim odstotkom odpadnih snovi, zato njeno transportiranje na večje razdalje ne bi bilo smotrno. Kalupi za vlivanje sekir Kalupi so znani predvsem z Dežmanovih kolišč, in sicer osem enostranskih, pet dvostranskih ter en štiristranski kalup za vlivanje ploščatih sekir in dlet. Dva kalupa hranijo v Prirodoslovnem muzeju na Dunaju (slika 44).IM Enostranski kalupi z Dežmanovih kolišč naj bi služili za vlivanje ploščatih trapezoidnih sekir tipa Altheim (Mayer 1977, 58). Štirje kalupi so služili za izdelavo uhatih sekir s cilindričnim nastavkom za držaj (P. Korošec in J. Korošec 1969, T. 103, si. 1-7; T. 104, si. 1-9). Za uhate sekire s cilindričnim nastavkom za držaj se uporablja tudi izraz »vučedolske bojne sekire« (Durman 1983, 67).'" Tovrstni kalupi z Iga naj bi služili izdelavi sekir tipa Kozarac, kije časovno uvrščen v pozni eneolitik (Mayer 1977, 21-22). Pri pregledu neobjavljenega materiala z Maharskega prekopa sva z A. Veluščkom odkrila fragmente kalupa, ki je služil za vlivanje ploščatih bakrenih sekir ter dele metalurških pripomočkov (Velušček; Greif 1998). Domnevamo, da gre za enega najstarejših kalupov s področja Slovenije, ki okvirno sodi v čas badenske kulture.11' V okviru badenske kulture so znane najdbe (b) za vlivanje ploščatih sekir z Dežmanovih kolišč, Prirodoslovni ploščatih sekir in kalupov zanje v Dobanovcih, Bogojevu in Donji Vrbi pri Salašu, kjer so bile odkrite tudi tri metalurške peči, v Gornji Berbini pa so bili odkriti ostanki talilnih posod in stopljene rude (Durman 1991). Enodelni kalupi so bili odkriti tudi na madžarskem najdišču Lanycsok, ki sodi v boleraško fazo te kulture ter v okvir skupine Mondsee v Avstriji (Ecsedy 1978, T. 11, si. 3-5; Ruttkay 1990, si. 3, 7). Šele pozni eneolitik prinese tehnologijo vlivanja v dvojnih kalupih, ki omogoča serijsko izdelavo kalupov in s tem povezano serijsko proizvodnjo kovinskih izdelkov (Durman 1983, 55). Sekire Najpogostejše kovinske najdbe so, skladno z najdbami kalupov, ravno ploščate bakrene sekire. Te se pojavijo na prehodu iz poznega neolitika v eneolitik, ko je oblika teh sekir še masivna, proti koncu eneolitika pa postaja vse tanjša (Durman 1983, 9). Najzgodnejše ploščate sekire iz bakra se na območju Slovenije pojavljajo v povezavi s kulturo Retz-Gajary, npr. v Levakovi jami pri Podbočju (Guštin 1976, T. 1, si. 1). Kar pet ploščatih sekir je poznanih z Ljubljanskega barja, in sicer ena z Dežmanovih kolišč (P. Korošec in J. Korošec 1969, T. 105, si. 13) ter štiri slučajne najdbe iz Ljubljanice (Šinkovec 1995, 33 -35). Sekiro z Dežmanovih kolišč (slika 45) smemo uvrstiti v tip Altheim. Tip Altheim zastopajo relativno majhne trapezoidne sekire (dolž. 6-8 cm), vrat je lahko raven ali rahlo usločen, rezilo pa tvori blag lok (Mayer 1977, 60). Medtem ko je na območju Slovenije najdenih 53 'i j- i' i- '.L------tr—T'. ■ zum Schutze vor Feinden in Wilden Thierena (Deschmann 1891), exactly fifty years later Ložar determined that »način bivanja last posebnih plemen in to neodvisno od raznih geografskih faktorjev« (the way of life belonged to specific tribes and was independent of the various geographic factors) (Ložar 1941). It is a characteristic of the human race that it gives its environment and space a meaning, which exceeds the simple requirements for territory as a source of food or simply living space. It gives it an additional culturally grounded "meaning". A perception of space can be seen as a requirement, which is mediated and led by society, that is culturally dictated. Space has marked symbolic meanings in a cultural sense, whilst it is usually semantically structured in a social sense (Južnič 1987). Symbolic orientation in space can also be religious in nature. Thus, the investing of space with religious value equates the dwelling as a human imago mundi (Eliade 1996). The pile dwellings, as a specific settlement and dwelling type, should be understood in an extremely complex sense. Natural factors formed a specific environment, which prehistoric human beings understood at a specific moment in their development through their own cultural infrastructure. They then responded to this environment by locating their dwellings in the marshy lowland and not on the drier land, which was perhaps more "suitable" for settlement. Although the choice of settlement location was in the context of the natural environment and strongly influenced by local topography, it was also above all culturally determined. Translated by Phil Mason 82 Kratice AI S AZU - Arheološki inštitut Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Ljubljana. AV - Arheološki vestnik, Ljubljana. BRGK - Berichte des Römisch-germanisches Kommission des Deutschen Archäologischen Institutes, Frankfurt - Berlin. CBI (Godišnjak) - Centar za balkanološka ispitivanja, Sarajevo. GMDS - Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, Ljubljana. KNSS - Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, Ljubljana. NMS - Narodni muzej Slovenije, Ljubljana. MAGW - Mitteilungen der Anthropologischen Gesellschaft Wien. MM - Mestni muzej Ljubljana. PBF - Prähistorische Bronzefunde, München. PJZ — Praistorija jugoslavenskih zemalja, Sarajevo. PPS - Proceedings of Prehistoric Society, London. PRNES - Poročilo o raziskovanju neolita in eneolita v Sloveniji, Ljubljana. PRPNES - Poročilo o raziskovanju paleolita, neolita in eneolita v Sloveniji, Ljubljana. PSAT - Patrimonio storico e artístico del Trentino, Trento. RGZM- Römisch-germanisches Zentralmuseum Mainz. SGUF (Mitteilungsblatt) - Schweizerische Gesellschaft für Ur- und Frühgeschichte, Zürich. VAHD - Vjesnik za arheologiju i historiju dalmatinsku, Split. VS - Varstvo spomenikov, Ljubljana. WMBH- Wissenschaftliche Mitteilungen aus Bosnien und Hercegovina, Sarajevo. Literatura 83 Albasini-Roulin, P.-A. 1987, Approche ethno-compara-tive des emmanchements de l'outillage lithique néolithique de quelques stations littorales du canton de Fribourg, Travaux de la Maison de l'Orient 15, 219-228. Arnold, B. 1995, Piroges monoxyles d'Europe Centrale 1, - Archeologie Néuchateloise 20, Neuchâtel. Auler, J. 1994, Bronzezeitliche Harpunen mit Tüllenknebelspitzen, Archäologie der Schweiz 17/4, 134-139. Bâcskay, E. 1982, New excavations in prehistoric flint mines, Communicationes Archaeologicae Hungaricae 1982, 5-14. Bačkalov, A. 1979, Predmeti od kosti i roga u preneolitu i neolitu Srbije, Fontes Archaeologiae Yugoslaviae 2, Beograd. Bad j ura, R. 1953, Ljudska geografija - terensko izrazoslovje, Ljubljana. Barber, E. J. W. 1991, Prehistoric textiles. The development of cloth in the Neolithic and Bronze Ages, New Jersey-Oxford. Baš, F. 1952, Kašte na Dobrovljah, Slovenski etnograf 5 (18-43). Bökönyi, S. 1974, History of domestic Mammals in Central and Eastern Europe, Budapest. Bras, L. 1992, Lončarstvo, Enciklopedija Slovenije zv. 6, Ljubljana, . Bregant, T. 1964, Poročilo o raziskovanju kolišča in gradbenih ostalin ob Resnikovem prekopu pri Igu,PRNES 1, 7-24. Bregant, T. 1962/63, Sondažna raziskovanja v okolici Iga na Ljubljanskem barju, A V15/16, 179-209. Bregant, T. 1974, Kolišče ob Maharskem prekopu pri Igu - raziskovanja 1. 1970, PRNES 3, 7-36. Bregant, T. 1974a, Kolišče ob Maharskem prekopu pri Igu - raziskovanja I. 1972, PRNES 3, 39-68. Bregant, T. 1975, Kolišče ob Maharskem prekopu pri Igu - raziskovanja 1973. in 1974. leta, PRNES 4, 7-14. Bregant, T. Prispevek biološko-tehničnih disciplin k proučevanju kulture Ljubljanskega barja, Godišnjak CBI 13, 85-96. Bregant, T. 1978, Arhitektura kolišč Ljubljanskega barja, v: Naseljavanje i naselja upraistoriji (Materijah, XIV), 53-62. Bregant, T. 1984, Novi rezultati raziskav Ljubljanskega barja, Zgodovina Ljubljane I, 23-27. Bregant, T. 1996, Starejša, srednja in mlajša kamena doba ter bakrena doba, v: Pozdravljeni prednamci (katalog razstave), Ljubljana, 18-46. Brehm, A. E., 1978, Velika knjiga o živalih, Ljubljana. Brown, J. 1970, A note on the division of labor by sex, American Anthropologist 72, 1073-1078. Budja, M. 1992, Ljubljanska koliščarska kultura, Enciklopedija Slovenije zv. 6, Ljubljana, 254-255. Budja, M. 1992a, Pečatniki v slovenskih neolitskih naselbinskih kontekstih, PRPNES 22, 95-109. Budja, M. 1995, Spreminjanje naravne in kulturne krajine v neolitiku in eneolitiku na Ljubljanskem barju I,PRN-PES22, 163-181. Cevc, T. 1969, Pastirski stanovi v Julijskih in Kamniških Alpah in predslovanski substrat v njihovi arhitekturni dediščini, Ljubljana (doktorska disertacija). Cevc, T. 1984, Arhitekturno izročilo pastirjev, drvarjev in oglarjev na Slovenskem, Ljubljana. Cevc, T. 1992, Bohinjski nadstropni stan v luči strukturne analize, Traditiones 21, 7-16. Chevalier, J. in A. Gheerbrant 1995, Slovar simbolov, Ljubljana. Childe, G. 1929, The Danube in prehistory, Oxford. Choyke, A. M. 1984, An Analysis of Bone, Antler and Tooth Tools from Bronze Age Hungary, Mitteilungen d. Archäologischen Instituts d. Ungarischen Akad. fViss. 12/13, 13-57. Culiberg, M. 1984, Karpološke in ksilotomske raziskave kolišča na Partih, PRPNES 12, 91-100. Culiberg, M. in A. Sercelj 1978, Ksilotomske in pali-nološke analize rastlinskih ostankov s kolišča na Partih pri Igu - izkopavanja leta 1977, PRPNES 6, 95-99. Culiberg, M. in A. Sercelj 1980, Pelodne, ksilotomske in karpološke analize s kolišča na Partih, PRPNES 8, 89-94. Culiberg, M. in A. Sercelj 1991, Razlike v rezultatih 84 makroskopskih rastlinskih ostankov s kolišč na Ljubljanskem barju in pelodnih analiz - dokaz človekovega vpliva na gozd, PRPNES 19, 249-256. Culiberg, M., A. Šercelj in M. Horvat 1992, Karpološke in antrakotomske analize rastlinskih ostankov iz neolitske jamske nekropole Ajdovska jama, PRPNES 22, 111-126. Covič, B. 1976, Metalurška djelatnost vučedolske grupe u Bosni, Godišnjak CBI13, 105-115. Curčič, V. 1912, Der Prähistorische Pfahlbau der bronzezeit in Ripač bei Bihac in Bosnien, WMBH 12, 3-11. Cufar, K. et al 1998, Dendrokronološke raziskave na koliščih Spodnje mostišče 1 in 2 ter Hočevarica. AV34, 75-92. Deschmann, K. 1875, Die Pfahlbaufunde aus dem Laibacher Moore, Verhandlungen der k. k. geologischen Reichsanhalt 15, 275-284. Deschmann, K. 1876, Bericht über die Pfahlautenaufdeckungen im Laibacher Moore, Sitzungsber. d. phil. hist. Classe cl. k. k. Akad. d. Wiss. 84, 471-484. Deschmann, K. 1878, Über die vorjahrigen Funde im Laibacher Moore, MAGW 8, 65-82. Deschmann, K. 1888, Führer durch das Krainische Landes-Museum Rudolfinum in Laibach, Laibach. Deschmann, K. 1891, Zur Vorgeschichte Krains, v, Die Österr.-Ungar. Monarchie in Wort und Bild, Krain, Wien, 305-309. Desittere, M. 1997, La scoperta delle terramare e gli inizi degli studi di preistoria in Italia nell' etä dell' evolu-cionizmo e deli positivismo, V: La terramare. La piü antica civiltä Padana, Modena, 59-64. Dimitrijevič, S. 1979, Lasinjska kultura. V: PJZ III, Sarajevo, 137-181. Dirjec, B. 1990, Čolni deblaki najdeni v zadnjih letih na Ljubljanskem barju, PRPNES 18, 135-138. Drobne, K. 1964, Živalske kosti z Resnikovega prekopa, PRNES 1, 61-63. Drobne, K. 1973, Favna koliščarskih naselbin na L jubljanskem barju, A V 24, 217-224. Drobne, K. 1974, Predhodno poročilo o živalskih ostankih s kolišča ob Maharskem prekopu pri Igu - raziskovanja leta 1970, PRNES 3, 37-38. Drobne, K. 1974a, Predhodno poročilo o živalskih ostankih s kolišča ob Maharskem prekopu pri Igu, odkopanih v let 1972, PRNES 3, 73-75. Drobne, K. 1975, Živalski ostanki iz kolišča ob Maharskem prekopu izlet 1973 in 1974,PRNES4, 135-141. Durman, A. 1983, Metalurgija vučedolskog kulturnog kompleksa, Opuscula archaeologica 8, Zagreb. Durman, A. 1988, Metal u vučedolskom kulturnom kompleksu, v: Vučedo! - treče tisučlječepr.n.e., Zagreb, 32-38. Durman, A. 1991, Metal uprethistorijskom društvu jugo-istočne Evrope, Zagreb (doktorska disertacija). Durman, A. in B. Obelič, 1989, Radicarbon dating of the Vučedol Culture Complex, Radicarbon 31/3, 1003-1009. Eibner, A 1984, Die Frau mit der Spindel. Zum Aussagewert einer archäologischen Quellt, Mitteilung -en d. Archäologischen Institut Beiheft 3, 39-48. Egloff, M. 1989, Des premiers chasseurs au debut du christianisme, Hauterive. Erič, M. 1998, Les z arheoloških najdišč v Sloveniji, Ljubljana (magistrska naloga). Escedy, I. 1978, Die Funde der spätkupferzeitlichen Boleraz-Grupe von Länycsök, A Janus Pannonius Mi'tzeum Evkönyve 22, 163-183. Fister, P. in M. Fister, 1968, Kašče v Tuhinjski dolini, Kamniški zbornik 12, 91-128. Franz, L. 1928, Die kulturgeschichtliche Bedeutung der österreichischen Pfahlbauten, MAGW 58, 104ss. Frelih, M. 1987, Novo odkrita prazgodovinska plana najdišča na Ljubljanskem barju, PRPNES 15, 109-125. Fozzati, L. 1982, Storia della ricercha archeologica nelle zone umide del Piemonte: Le »Palafitte«, v: Museo di Storia Naturale di Verona (ed.), Palafitte: Mito e realtä, Verona, 53-76. Fugazzola Delpino, M. A. et al. 1993, »La Marmota« (Anguillara Sabazia, RM). Scavi 1989. Un abitato peri- 85 lacustre di età neolitica, Bulletino di paletnologia It a liana 84, 181-337. Gamble, C. in J. Clark 1987, The faunal remains from Fiavé, pastoralism, nutrition and butchery. V: R. Perini (éd.), Scavi archeologici nella zona palaffiticola di Fiavé-Carera II (PSAT 9), Trento, 423-445. Gamper, M.; J. Suter 1982, Postglaciale Klimageschichte der Schweizer Alpen, Geographica Helvetica 2, 105-114. Gimbutas, M. 1973, Old Europe c.7000-3500 BC. The earliest European civilisation before the infiltration of Indo-European peoples, Journal of Indo-European Studies 1, 1-21. Gimbutas, M. 1989, The Goddesses and Gods of Old Europe 6500-3500 BC. Myths and Cult Images, London. Greif, T. 1994, Kamnita sekira z žlebom iz Narodnega muzeja v Ljubljani, Arheo 16, 72-73. Guštin, M. 1976, Poročilo o izkopu kulturnih slojev v Levakovi jami, A V 27, 260-273. Hadorn, Ph. 1994, Palynologie d'un site néolithique et histoire de la végétation des derniers 16.000 ans, Neuchâtel. Harej, Z. 1975, Kolišče ob Resnikovem prekopu II, PRNES4, 145-169. Harej, Z. 1976, Kolišče v Notranjih Goricah, PRPNES 5, 85-118. Harej, Z. 1978, Kolišče v Partih pri Igu na Ljubljanskem barju, PRPNES 6, 61-94. Harej, Z. 1981/82, Kolišče v Partih pri Igu na Ljubljanskem barju - raziskovanja 1978. in 1979. leta PRPNES 9-10, 31-100. Harej, Z. 1986, Kultura kolišč Ljubljanskega barja, Ljubljana. Harej, Z. 1987, Kolišče v Partih pri Igu na Ljubljanskem barju - raziskovanja 1981. leta, PRPNES 15, 141-194. Hendon, J. A. 1996, Archaeological Approaches to the Organization of Domestic Labor: Household Practice and Domestic Relations, Annual Review of Anthropology 25, 45-61. Hitzinger, P. 1865, Stare stavbe na kolih, Kmetijske in rokodelske novice št. 10 (76), 11 (84-85), 12 (93-94) in 13 (100). Hochleitner, R. 1988, Kamenine, Ljubljana. Hoernes, M. 1898, Urgeschichte der bildenden Kunst in Europa, Wien (2. izd. 1915). Hiilster-Plogmann, H. in U. Leuzinger 1995, Fischerei und Fischreste in der jungsteinzeitlichen Seeufersied -lungen in Arbon, Archäologie der Schweiz 18/3, 109-117. Jacomet, S. in J. Schibier 1985, Die Nahrungsversorgung eines jungsteinzeitlichen Pfynerdorfes am unteren Zürichsee, Archäologie der Schweiz 8/3, 125-141. Jary, D. in J. Jary 1991, Collins Dictionary ofSociology, Glasgow. Jesse, S. 1954, Poročilo o sondiranju v okolici Iga pri Ljubljani, AV 5, 95-111. Jesse, S. 1955, Novo odkriti kolišči na Ljubljanskem barju, AV 6, 264-268. Josipovič, D. 1988, Prvi dokaz o prisotnosti neandertalcev na Ljubljanskem barju, PRPNES 16, 55-58. Josipovič, D. 1992, Mezolitik Slovenije, Ljubljana (magistrska naloga). Jovanovič, B. 1982, Rudna glava. Najstarije rudarstvo bakra na Centralnom Balkanu, Beograd. Junghaus, S., E. Sangmeister in M. Schröder 1960, Metallanalysen kupferzeitlicher und friihbronzezeitlicher Bodenfunde aus Europa (SAM 1), Berlin. Junghaus, S., E. Sangmeister in M. Schröder 1968, Kupfer und Bronze in der frühen Metallzeit Europas, Katalog der Analysen Nr. 985-10.040 (SAM 2, 3), Berlin. Južnič, S. 1987, Antropologija, Ljubljana. Karlovšek, J. 1951, Lončarstvo na Slovenskem, Slovenski etnograf 3/4, 87-111. Kaenel, G. 1991, Troyon, Desor et les "Helvätiens" vers le milieu du XIXe siecle, Archäologie der Schweiz 14/1, 19-28. Kaenel, von H. M. 1979, Frühe Pfalbauforschung am Bielersee. Archäologie der Schweiz 2/1, 20-27. Kaufmann, Ch. 1979, Völkerkundliche Anregungen zur Interpretation der Pfahlbaufunde, Archäologie der Schweiz 2, 13-19. Keefer, E. 1992, Hans Reinerth. V: Die Suche nach der Vergangenheit. 120 Jahre Archäologie am Federsee, Stuttgart, 41-48. Keller, F. 1854, Die keltischen Pfahlbauten in den Schweizerseen, Mitteilungen der Archäologischen Gesellschaft Zürich Bd.9/3, 5ss. Kilian-Dirlmeier, I. 1975, Gürtelhaken, Gtirtelbleche und Blechgürtel der Bronzezeit in Mitteleuropa, PBFXll/2, München. Kimakowicz- Winnicki, M von. 1910, Spinn- und weber-werzeuge, Würzburg. Kim m ig, W. 1992, Die »Wasserburg Buchau« - eine spät-bromezeitliche Siedlung, Stuttgart. Korošec, B. 1991, Ljubljana skozi stoletja, Ljubljana. Korošec, J. 1950, Nekaj primerov zgodnje predz-godovinske plastike v Sloveniji, A V1, 12-30. Korošec, J. 1953, Nova kolišča na Ljubljanskem barju, AV4, 256-263. Korošec, J. 1954, Novi stratigrafski podatki kolišč na Ljubljanskem barju, AV5, 5-21. Korošec, J. 1954a, Ali so bila na Ljubljanskem barju kolišča?, ^F5, 78-81. Korošec, J. 1960, Drulovka, Zbornik Filozofske fakultete 3/4, Ljubljana. Korošec, J. 1963, Prazgodovinsko kolišče pri Blatni Brezovici, Dela I. razr. SAZU 14, Ljubljana. Korošec, J. 1964, Kulturne ostaline na kolišču ob Resnikovem prekopu odkrite v letu 1962, PRNES 1, 25-46. Korošec, P. 1959, Kulturna opredelitev materialne kulture na koliščih pri Igu, AV9/10, 94-105. Korošec, P. in J. Korošec 1969, Najdbe s koliščarskih naselbin pri Igu na Ljubljanskem barju, Arheološki katalogi Slovenije 3, Ljubljana. Kos, J. 1978, Za stoletnico prvih arheoloških izkopavanj na Ljubljanskem barju, PRPNES 6, 43-59. Kos, J. 1989, Prvo slovensko poročilo o najdbah kolišč v Evropi, PRPNES 17, 103-109. Lah, A. 1965, Ljubljansko barje. Problemi urejanja in gospodarskega izkoriščanja v obdobju 1945-1961, Dela IV. razr. SAZU 19/9, Ljubljana. Leben, F. 1967, Stratigrafska in časovna uvrstitev jamskih najdb na Tržaškem Krasu, AV28, 43-83. Leonardi, G. 1997, I sette album di Castellazzo Fontanellato: primi spunti critici sulla documentazione originale degli scavi pigoriniani, V: La terramare. La piü antica civiltâ Padana, Modena, 70-81. Letica, S. 1973, Antropomorfne figure bronzanog doba u Jugoslaviji, Dissertationes et Monographiae 16, Beograd. Lévi-Strauss, C. (Levi-Stros, K.) 1966, Divlja misao, Beograd. Leise-Kleiber, A. 1987, Getreidepollen - ein Indikator für prähistorische Wirtschaftsformen?, Archäologische Nachrichten aus Baden 38/39, 54-61. Leroi-Gourhan, A. 1988, Gib in beseda 1, Ljubljana. Likovič, J. 1942, Svetinje nad Barjem, Ljubljana. Ložar, R. 1941, Študije o ljubljanski keramiki, GMDS 22, 1-35. Ložar, R. 1942, Stratigrafija in kronologija stavb na kolih pri Studencu, GMDS 23, 85-94. Ložar, R. 1943, Šila in bodala iz stavb na kolih na Barju, GMDS 24, 62-76. Magny, M. 1995, Un histoire du climat, des derniers mammouths au siècle de l'automobile, Paris. Makkay, J. 1990, Knochen-, Geweich- und Eberzahn -gegenstände der frühneolitischen Koros Kultur, Communicationes Archaeologiae Hungariae 1990, 23-58. Marijanovic, B. 1991, Ljubljanska kultura na istočnoj jad-ranskoj obali, VAHD 84, 215-245. Mayer, E. F. 1977, Die Äxte und Beile in Österreich, PBF 9/9, München. Melik, A. 1946, Ljubljansko mostiščarsko jezero in dediščina po njem, Ljubljana. Menghin, O. in M. Hoernes 1925 (3), Urgeschichte der bildenden Kunst in Europa, Wien. Miličevic, M. 1988, Rekonstrukcija ženske odječe u vučedolskoj kulturi. V: Vučedol, trete tisučlječe p.¡i.e., Zagreb, 27-29. Miličevic, M. 1988a, Religija vučedolske kulture, V: Vučedol, treče tisučlječe p.n.e., Zagreb, 30-31. 87 Müllner, A. ] 894, Die Räthselhaften fallen vom Laibacher Moore, Argo 3, 154-158; 176-178; 238-239. Müllner, A. 1 879, Emona, Laibach. Müllner, A. 1900, Typische Formen aus der archäologischen Sammlungen des krainischen Landesmuseum Rudolßmtm in Laibach, Laibach. Müller-Karpe, H. 1974, Handbuch der Vorgeschichte, Band 3. Kupferzeit, München. Müller-Karpe, H. 1980, Handbuch der Vorgeschichte, Band 4. Bronzezeit, München. Munro, R. 1908, Les slations lacustres dEurope aux ciges de la pierre et du bronze, Paris. Novak, J. 1907, Zgodovina brezoviške župnije, Ljubljana. Novak, V. 1951, Lončarstvo v Prekmurju, Slovenski etno-graf 3/4, 111-131. Novak, V. 1957, Nabiralništvo pri Slovencih, Slovenski etnograf 10, 19-28. Novakovič, P. 1998, Likovne podobe iz prazgodovine. V: N. Golob (ur.), Umetnost na Slovenskem, Ljubljana (v tisku). Offenberger, J. 1981, Die »Pfahlbauten« der Salzkammergutseen, v: Das Mondesee Land. Geschichte und Kultur, Linz, 295-357. Orel, B. 1949, Etnografske delovne akcije v letu 1948, VS 2, 33-35. Orme, B. 1981, Anthropology far Archaeologist, London. Osterc, V. 1975, Mineralna sestava in mikrostruktura keramike s kolišča ob Maharskem prekopu I, PRNES 4, 123-134. Österreichisch-Ungarische Monarchie im Wort und Bild. Steiermark, 1890, Wien. Österreichisch-Ungarische Monarchie im Wort und Bild. Krain, 1891, Wien. Ottaway, B. 1994, Prähistorische Archäometalurgie, Espelkamp. Palaßtte, Mito e realta, 1982, (ed. Museo Civico Verona), Verona. Paret, O. 1941/42, Die Pfahlbauten. Ein Nachruf, Schriften d. Ver. f. Geschichte d. Bodensees u. seiner Umgebung 68, 75-107. Parsons, T. 1991, Društva - evolucijski i poredbeni pri -stup, V: B. Čovič (ur). Društva, Zagreb, 7-148. Parzinger, H. 1984, Die Stellung der Uferransiedlungen bei Ljubljana im äneolitischen und frühbronzezeitlichen Kultursystem der mittleren Donauländer, AV 35, 13-75. Parzinger, H. in J. Dular, 1997, Die Pfahlbauten des Laibacher Moors (Ljubljansko barje). V: H. Schlichtherle (ed.) Pfahlbauten rund um die Alpen, Stuttgart, 71-75. Pavlovec, R. 1967, Mehkužci iz jezerske krede na Ljubljanskem barju, Geologija 10, 167-187. Pavšič, J. 1989, Ljubljansko barje v geoloških obdobjih, ZNKSS 169, Ljubljana. Perini, R. 1981, Zur Bauweise der Feuchtbodensiedlungen im südlichen Voralpenraum, Archäologisches Korrespondenzblatt H/1, 29-35. Perini, R. 1987, Scavi archeologici nelle zone palajiticole di Fiavé-Carrera, PSAT 8, Trento. Pétrequin, P. 1984, Gens de l'eau et gens de la terre, Paris. Pétrequin, A. M. in P. Pétrequin 1984, Habitat lacustre du Bénin. Une approche ethno-archéologique, Paris. Pétrequin, P. 1997, Ufersiedlungen im französischen Jura: eine ethnologische und experimentelle Annäherung V: H. Schlichtherle (ed.), Pfahlbauten rund um die Alpen, Stuttgart, 100-107. Pfahlbauten rund um die Alpen 1997, H. Schlichtherle (ed.), Stuttgart. Piel-Desruisseaux, J.-L. 1990, Outils Préhistoriques -forme, fabrication, utilisation, Paris. Pittioni, R. 1954, Urgeschischte des österreichischen Raumes, Wien. Povž, M. in B. Sket 1990, Naše sladkovodne ribe, Ljubljana. Primas, M. 1996, Velika Gruda 1, Universitätforschungen zur prähistorischen Archäologie 32. Račič, B. 1951, Domače tkalstvo v Beli Krajini, Slovenski etnograf3/4, 142-158. Rakovec, I. 1938, K nastanku Ljubljanskega barja, Geografski vestnik 1/4, 3-16. Rakovec, 1. 1955, Geološka zgodovina ljubljanskih tal, V: Zgodovina Ljubljane 1, 11-207. 88 Radimsky, W. 1897, Der prähistorische Pfahlbau von Ripac bei Bihac, WMBH 5, 29-77. Reinecke, P. 1939, Vuöedol, Vinca und Allieini-Remedello, Serla Hoffileriana, 31-37. Reinerth, H. 1922, Die Pfahlbauten am Bodensee, Überlingen (8. izd. 1962). Reinerth, H. 1922a, Die Pfahlbauten des Bodensees im Lichte der neuesten Forschung, Schriften des Bodensee Geschichtsvereins, Heft 50. Reinerth, H. 1923, Die Chronologie der jüngeren Steinzeut in Siiddeatschland, Augsburg. Reinerth, H. 1938 , Das Pfahldorf Sipplingen, Führer zur Urgeschichte 10, Leipzig (2. izd.). Ruttkay, E. 1990, Beiträge zur Typologie und Chronologie der Siedlungen in den Salzkammergut -seen. V: Die Ersten Bauern 2, Zürich, 111-121. Ruttkay, E. 1993, Neue Tonstempel der Kanzianberg -Lasinja Gruppe, MAGW 123/124, 221-238. Ryder, M. L. 1983, Sheep and Man, London. Sacken, E. von 1876, Der Pfahlbau im Laibacher Moore, Mitt. K. K. Central-Commission zur Erforschung und Erhaltung der Kunst- und Historischen Denkmale 2, 24-34. Sheratt, A. 1976, Resource, Techology and Trade, An Essay in Early European Metallurgy. V: G. de Sievkinge/ al. (ed.), Problems in Economic and Social Archaeology, London. Schlichtherle, H. 1985, Samen und Fruchte. V: (ed.) Ch. Stilram; H.-P. Uerpmann, Ountitative Untersuchungen an einem Projilsockel in Yverdon, Av. des Sports, Freiburg. Schlichtherle, H. 1988, Neolitische Schmuckperlen aus Samen und Fruchtstein. V: Der Prähistorische Mensch und seine Umwelt (Festschrift für U.Körber-Grohne), Stuttgart, 199-203. Schlichtherle, H. 1989, Pfahlbauten, die frühe Besiedlung des Alpenvorlandes, Spektrum der Wissenschaft, Juni 1989, 72-85. Schlichtherle, H. 1990, Siedlungsarchäologie im Alpenvorland /, Stuttgart. Schlichtherle, H. 1992, Jungsteinzeitliche Erntgeräte am Bodensee, Plattform 1, 24-44. Schlichtherle, H. in B. Wahlster 1986, Archäologie in Seen und Mooren, Stuttgart. Schmid, W. 1910, Der Pfahlbau von Notranje Gorice am Laibacher Moore, Jahrbuch für Altertumskunde 4, 92-103. Schmidt, R. R. 1945, Die Burg Vučedol, Zagreb. Schöbet, G. 1992, Die Pfahlbauten von Unteruhldingen, Plattform 1, 9-23. Schumacher, K. 1913-15 (1917), Stand und Aufgaben der neolitischen Forschung in Deutschland,BRGK8, 30-82. Semenov, S. A. 1973, Prehistoric Technology, Somerset. Smole, M. 1983, Dežmanovi zapisi o odkrivanju mostišč na Ljubljanskem barju, PRPNES 11, 143-170. Speck, J. 1981, Pfahlbauten, Dichtung oder Wahrheit? Eine Querschnit durch 125 Jahre Forschungsgeschichte, Helvetia Archaeologica 45/48, 98-152. Speck, J. 1996, Durchbohrte Steingeräte von Feldflaschenform aus dem Neolithikum der Zentralschweiz, Archäologie der Schweiz 19/2, 48-52. Stern, M. 1979, Friedrich Theodor Vichers Romaneinlage »Der Besuch. Eine Pfahlbaugeschichte«, Archäologie der Schweiz 2, 40-43. Strahm, Ch. 1971/72, Les Fouilles d' Yverdon, Jahrbuch der Schw.Ges.f.Ur.- und Früh.Geschichte 57, 7-16. Strahm, Ch. 1983, Das Pfahlbauproblem. Eine wissenschaftliche Kontroverse als Folge falscher Fragestellung, Germania 61/2, 353-360. Strahm, Ch. 1997, Die Anfänge der Metallurgie in Mitteleuropa, Helvetia Archaeologica 25, 2-39. Šercelj, A. 1955, Palinološki profil kolišča pri Kamniku pod Krimom, AV 6, 269-271. Šercelj, A. 1963, Razvoj würmske in holocenske gozdne vegetacije v Sloveniji, Razprave IV. Razr. SAZU 7, 361-418. Šercelj, A. 1967, Razvoj tal južnega dela Ljubljane v luči pelodnih raziskav, Razprave IV. razr. SAZU 10/7, 279-302. Šercelj, A. 1974, Poročilo o ksilotomskih raziskavah kolišča ob Maharskem prekopu pri Igu - raziskave 1. 1972, PRNES 3, 68-70. Šercelj, A. 1976, Palinološke in ksilotomske analize 89 rastlinskih ostankov s kolišča v Notranjih Goricah, PRPNES5, 119-122. Šercelj, A. 1981/82, Pomen botaničnih raziskav na koliščih Ljubljanskega barja, PRPNES 9/10, 101-106. Šercelj, A. in M. Culiberg 1980, Paleobotanične raziskave kolišča na Partih, PRPNES 8, 83-88. Šifrer, M. 1983 (1984), Nova odkritja o geomorfološkem razvoju Ljubljanskega barja, Geografski zbornik 23, 9-52. Silie, C. 1973, Atlas drveča i grmlja, Sarajevo. Šinkovec, I. 1995, Katalog posameznih kovinskih najdb bakrene in bronaste dobe, Katalogi in monografije 29, 29-127. Štefančič, M. 1992, Skeletni ostanki količarjev z Ljubljanskega barja, PRPNES 22, 127-134. Tancik, R. 1965, Pedološke značilnosti Ljubljanskega barja, Geologija 8, 58-79. Teržan, B. 1989, Pohorje, prazgodovinski rudarski revir?, Časopis za zgodovino in narodopisje 60/2, 239-255. Truhelka, C. 1904, Der vorgeschichtliche Pfahlbau im Savebette bei Donja Dolina, WMBH 9, 3-170. Truhelka, Č. 1909, Der Pfahlbau von Donja Dolina. Nachtragbericht über die Grabungen im Jahre 1904, WMBH 11, 3-23. Türk, I. in S. Ciglenečki, 1977, lg, V Partih, VS 21, 168-169. Türk, I. in D. Vuga, 1982, Plešivica, VS 24, 131-132. Velušček, A. in T. Greif, 1998, Talilnik in livarski kalup z Maharskega prekopa na Ljubljanskem barju. AV49, 31-53 Velušček, A. 1997, Metodologija naselbinskih raziskovanj na barjanskih tleh. Ljubljansko barje (magistrska naloga). Vogt, E. 1954, Pfahlbaustudien. V: Das Pfahlbauproblem, Scaffhausen, 119-219. Vuga, D. 1977, Plešivica, Zamedvedica, VS 21, 192-193. Vuga, D. 1982, Ljubljansko barje, KNSS 118, Ljubljana. Vulič, N. in M. Grbič 1937, Corpus Vasorum Antic/uorum Yugoslavie, Fase.3, Beograd. Willvonsender, K. 1939, Funde des Kreises Vučedol - Laibach in Österreich, Berta Hoffüeriana, Zagreb, 11-23. Winiger, J. 1981, Ein Beitrag zur Geschichte des Beils, Helvetia Archaeologiea 45/48, 161-188. Winiger, J. 1981a, Jungsteinzeitliche Gefässschnitzerei, Helvetia Archaeologiea 45/48, 189-198. Winiger, J. 1981b, Spilzeug aus Seeufersiedlungen, Helvetia Archaeologiea 45/48, 209-217. Wolf, Ch. 1993, Die Seeufersiedlung Yverdon Avenue des Sports (Kanton Waadt), Cahiers d'Archaeologie Romande 59, Lausanne. Zäpotecky, M. 1992, Frühe Streitaxtkulturen im mitteleuropäischen Änäolithikum. V: J. Lichardus (ed.), Die Kupferzeil als historische Epoche I, Bonn, 465-482. 90 ' Posledica izredno velike suše v zimskih mesecih 1853/54. 2 A. Jahn; J. Uhlman, 1857, Die Pfahlbaualtertümer von Mooseedorf im Kanton Bern, Bern. 3 S podnaslovom Lacustrine Habitations of Erin commonly called Crannogs, pri čemer ne gre za kolišča. Angl, izraz Crannog označuje stavbe na umetnih otočkih sredi jezera. J Pri tem jih je prehitel nek francoski učenjak, ki je kasneje poročal o ostankih pri Herodotu opisanih kolišč, ki naj bi jih odkril (Offenberger 1981, 298). 5 Peter Hitzinger je hkrati prvi, ki je prve slučajne najdbe z Ljubljanskega barja povezal s kolišči (Kmetijske in rokodelske novice, letnik 1865, štev. 10, 11, 12, 13). " Reprodukcija te slike, povzeta po Charakterbilder aus Österreich-Ungarn 1893, je uporabljena za naslovnico knjižice D. Vuga, Ljubljansko barje, KNSS 18, Ljubljana 1982. 7 E. von Sacken je že 1875 prišel v Ljubljano in ob tej priliki s seboj odnesel nekatere najdbe, ki se danes nahajajo v Prirodoslovnem muzeju na Dunaju. K Glej Kos 1978, 59. ' Prirodoslovni muzej Dunaj ima v inventarni knjigi iz leta 1888 pod poglavjem "zbirka Wanke!" zavedene predmete z Ljubl janskega barja, pod inventarnimi številkami 12.809-12.851. "' To je razvidno iz inventarnih knjig Prirodoslovnega muzeja na Dunaju; najdbe z ižanskih kolišč so zavedene pod sledečimi inventarnimi številkami: 330-476, 1817-1876, 2004-2065, 3928-3950, 12.809-12.851 in 16.292-16.339. "Glej Kos 1978,51. 12 Glej J. Kastelic; V. Melik, Dežman Dragotin, Enciklop. Slov. Zv. 2, 1988, 255; B. Slapšak; P. Novakovič, Is there national archaeology without nationalism?. V: Nationalism and Archaeology', London 1996, 272ss. 11 Gre za naselbinske tipe, ki jih danes uvrščamo med t. i. močvirsko arhitekturo (nem. Moorsiedlungen); glej op. 16. " Schöbel 1992, 20; Film si je mogoče ogledali v muzeju v Unteruhldingenu. 15 Ravno zaradi tega bodo "staro'" kolišče v Unteruhldingenu ohranili, že več let pa načrtujejo postavitev rekonstrukcije kolišča, ki bi odgovarjala današnjim raziskovalnim izsledkom. '" Medtem ko je v slovenski arheološki literaturi na voljo le izraz kolišče, razlikujejo v nemški terminologiji dva osnovna naselbinska tipa, ki nastopata na poplavnih oz. močvirnih tleh: t. i. Ufersiedlungen in Moorsiedlungen; v prvih nastopajo stavbe tipa Pfahlbauten, to so kolišča v ožjem pomenu besede, drugemu tipu naselbin pa pripadajo t. i. Moorbauten - prizemne stavbe, grajene na podlagi iz vzporedno položenih brun (glej Schlichterle; Wahlster 1986, 48, 52). 17 K. Deschmann, Laibacher Tagblatt 5. 8. 1875; glej Smole 1983, 143-145. IS Del arhiva Rajka Ložarja hranijo v Škofovih zavodih v Šentvidu. Korošec 1953,256-263; 1954, 5-18; Jesse 1954, 95-111; 1955, 264-266; Bregant 1964/65, 179-209 ter številna novejša poročila v VS. Glej Velušček 1997. 2" Menghin je leta 1931 (Weltgeschichte der Steinzeit) ločil "ljubljansko kulturo" od "vučeclolske kulture", izraza "ljubljanska keramika"' pa po Ložarju ni uporabil nihče več. 21 von Sacken 1876, 33. 22 Koliščem je pripisal tudi kovinske najdbe bodal in mečev s širšega območja Ljubljanskega barja (1908, si. 3). 2i Gre za t. i. subkutane ročaje. 21 Childe 1929, 209. " B. Marijanovič je opozoril na neustreznost te formulacije; za vzpostavitev ljubljanske kulture kot samostojne in konsistentne manifestacije na vzhodnem Jadranu namreč manjkajo ključni elementi: stratigrafsko razpoznavni kulturni horizont ter naselbine (1991, 236-238). 2,1 Za poplavne predele severne Italije (Reggio, Modena, Parma, Piazenza) je v srednji in pozni bronasti dobi značilen poseben naselbinski tip, t. i. terramare - naselbine, obdane z nasipom in jarkom ter stavbami, dvignjenimi od tal (Mtiller-Karpe 1980. "l 66). 27 Glej Pavšič 1989; A. Lah in F. Adamič, Ljubljansko barje, Enciklop. Slov. zv. 6, 1992, 263. 91 2S Glej H. Uhlif, Historiat osuševalnih de! na Ljubljanskem barju 1-11. Ljubljana. 1956-57. Najgloblje sega skalna osnova v predelu južno od Kozarij, in sicer 280 m (Šifrer 1983, 16). '"' Z. Mencelj, Geologija L. b., Enciklop. Slov. rv. 6, 1992, 264. To mnenje povzema tudi M. Budja, glej: Budja 1995, PRPNES 22, 166. Glej Lah, 1965, 12. " Hkrati je to čas, ko so bile v avstrijskih Alpah ugotovljene večje klimatske perturbacije. Glej Gampei; Suter 1982, 109. 11 Kot pozitivni indikator v tem smislu nastopa tudi široka razprostranjenost deblakov na Ljubljanskem barju; glej Eric 1998. ^ Ti mehkužci so manjši od recentnih oblik, so t. i. subfosilne vrste. Vzorci so se zaceli šele na globini 180 cm. 17 Glej op. 16, zgoraj. ,s Glej pogl. Problem kolišč, str. 10, zgoraj. Glej Sehlichtherle, Wahlster 1986. 19; Strahm 1983, 345. '"Glej Strahm 1983, 355, op. 16-24;J. Winiger, 1976, Feldmeilen-Vorderveld. Ausgrabungen 1970/71, Anlic/uia 5. VeröffentS. Schweizer. Ges. Ur,- und Erühgesch., 1976. 98; U. Rouf, Eine aufschlussreiche Tauschsondierung im Greilensee ZH, ArchäoI. d. Schweiz 3/1, 1980, 68. " Glej Wüst 1890,211. Podatek T. Bregant. Ji Npr. rekonstruiran "tloris neolitskih pravokotnih hiš ob Resnikovem kanalu", glej Budja 1995, si. 6. Za novejše datacije glej: Čularetal 1998. " Idealna razdalja med vrstami pilotov bi bila 60-80 cm (podatek C. Mihelj). Vrste pilotov so na Malem mostišču pri Igu medsebojno oddaljene 1,0-1,2 m. na Resnikovem prekopu 1,0-1,80 m, v Blatni Brezovici 1,0-2,3 m, na Maharskem prekopu in v Partih do 3 m. Notranje Gorice 1,4-2 m, Kamnik pod Krimom 0.5-0.9 m. " Čurčič 1912, T.8, 10, dolž. pribl. 18 cm, Sir. 5 cm. J" Dimenzije resniških ploščic so 12x6 cm, odprtina 3 cm; 10x5 cm, odprtina 2 cm ter brezoviške deske 39x12x3 cm, odprtina 2,1x4 cm. 17 Širina deske je 35 cm, debelina 8 cm. 18 Ob Resnikovem prekopu je bil v kv. 11 odkrit zašiljen kol, deb. 7 cm. s konico ohranjene dolž. 10 cm, zašiljeno na deb. 3 cm (Bregant 1964, T.12, 7). Podobne primere najdemo na kolišču pri B. Brezovici (J. Korošec 1963, 14). V celoti ohranjen pilot s prirejeno konico iz zgodnjeeneolitske naselbine Hornstaad -Hornle I ima dimenzije: deb.kola 10 cm, dolž. konice 25 cm, deb. konice 4-5 cm (Sehlichtherle 1990, 86). ''' Po rekonstrukciji podatkov za nadmorsko višino terena, višino polžarice ter dolžine kolov. Upoštevati moramo, da je njihova velikost v sorazmerju z debelino kolov, ki so na Resnikovem prekopu povprečno najtanjši, v primerjavi z ostalimi kolišči. Velikost cokle funkcionalno ustreza velikosti kolov - podatek C. Mihelj. " Primeri kolov, glej Bregant 1964, T.7, 5 ; T. 6, 2, 6, 8, 9 in priloga 4. " Celotna dolž. okrog 120 cm. " Kol št. 26; deb. 15 cm, odprtina vel. 6,5 x 22 cm; klani kol št. 279: šir. 20 cm. deb. 6 cm, odprtina vel. 5 cm. M Kimmig 1992, 30. " Podatek Č. Mihelj. V Partih je hrastovo lubje ležalo na vrhu kulturne plasti. Na Maharskem prekopu je najdeno lubje trepetlike in belega topola, ki se ne zvija v svitke, zaradi česar je primerno za kritino. " Glej pogl. Paleookolje, str. 15, zgoraj. Jacomet, Schibler 1985, 132; naselbina kulture Pfyn je trajala 20 let. ''Baekalov 1979, 36. Jacomet, Schibler 1985, 136. '" Sehlichtherle 1990, 153-154. 92 1,2 G. Jones, P. Rowley-Conwy, Plant remains from the north Italin lake dwellings on Fiave (1400-1200 b.c.). V: R. Perini (ed.), Scavi archeol.n.zona palaf.di Fiave-Carera, 1984. 343. " Čurčie 1912, 11. M L. Castelletti et al., Analisi morfometrica dei vinaccioli di vite (Vitis vinifera L.) provenienti da scavi archeologici, XII Int. Congr. Prehist. Protohist. Seien. Forli, zv. 3, 1996, 19. Obe rastlini sta del sodobnega nabiralništva na območju Slovenije (Novak 1957). " NMS, inv. št. B2210-2215; Prirodoslovni muzej Dunaj, inv. št .2062. 67 R. Pöder el.al., Mykologische Untersuchungen an den Pilz-Beifunden der Gletschermumie vom Hauslaubjoch. V: Der Mann im Eis 1, Veröff. d. Universität Innsbruck 187, 1992, 318. M Te koščice še danes uporabljajo za izdelavo rožnih vencev; glej Schlichtherle, 1988, 199. Rakovec 1955, 62. 70 Jelen je danes primeren za odstrel, ko ima 12 parožkov in doseže težo 150 kg. 71 Po ocenitvenih izračunih za koliščarsko naselbino Zürich -Seehofstrasse (Jacomet, Schibier 1985, 129). 72 Cultiiral Heritage andPreservation. V: Atlas of Sweden, K.-G. Seiinge (ed.), Stocholm 1994, 61. 71 Schmid 1910, 29; J. Korošec 1963, 22; 1964. 27. 7< Predmet je prelomljen na štiri dele; depo NMS. 7i Neobjavljeno, MM Ljubljana. 7" Ch. Rilzmann 1989, Archäol. .d. Schwei: 12/3, sl. 13; W. Meyer, Das Söldner vom Theodulpass und andere Gletscherfunde aus der Schweiz, Der Mann im Eis /, VeröiT.Universität Innsbruck 187, 1992, 324. 77 Meyer 1992, ibidem. 322. 78 Hüster-Plogmann; Leuzinger 1995, 109; Jacomet, Schibier 1985, 127. w NMS, zbirka »Mlekuž«, inv. štev. B5961a,b,c,d,e; zbirka »Dermastia«, inv. št. B5892a,b,c,d,e,f. s" Leta 1973 jih je našel Ivan Kukovica; neobjavljeno, MM Ljubljana. Sl Turk, Cigleneeki 1977, 168. s2 Truhelka 1909, T.5. 1. S! Ščuka lahko zraste do 1,50 m in tehta preko 30 kg, som pa zraste do 5m in doseže težo celo do 300 kg. Som sodi med največje evropske ribe, je požrešen plenilec, ki se hrani ne le z ribami, temveč tudi z žabami ptiči in racami (Povž, Sket 1990, 109, 214). s' Artefakt z istega najdišča hranijo v Prirodoslovnem muzeju na Dunaju - inv. št. 407. si D. Gačič, Knochengeräte. V: G. Becker el al., Vorbericht der jugoslawisch deutsehen Ausgrabungen der Siedlung Feudvar bei Morošin, BRGK 72. 1991, 142; Auler 1994, 135; Kimmig 1992, T. 25, 1-4; Choyke 1984, 48-49. s" Jacomet, Schibier 1985, 128. s7 Ibidem, 129. ss Gamble, Clark 1987, 439. "" Ibidem, 437. Ovčje mleko ima 7,5% maščob, kozje 4,5%, kravje pa 4% (Ryder 1983, 720). Rakovec 1955, 64. "2 Šercelj 1974, 71. Glej Drobne 1973; molar oz. premolar konja iz struge lžice, glej Turk, Ciglenečki 1977, 168. Neobjavljena fragmentirana lesena posoda v NMS, inv. št. B 10.944. '* Tudi v primeru lesenega predmeta (glej Harej 1978, sl. 1) gre najverjetneje za korec, čeprav ga avtor pogojno imenuje veslo. '*' V celoti ohranjen hlebec kruha so našli v naselbini Tvvan (kul. Cortaillod). Izdelan je bil iz dobro zmlete pšenične moke, pečen 93 v peči in ne na odprtem ognju; M. Währen, Brote und Getreidebrei von Twan aus dem 4. Jahrtausend vor Christus. Archäol. d. Schwei: 7/1, 1984. 2-6. '"Culiberg, Šercelj, Horvat 1992. 118. Ibidem, 136. Glej pogl. Izdelava tkanin, str. 38, zgoraj. "'" Culiberg 1980. 85. "" Ibidem, 136. "'2 H. Kroll, Botanische Untersuchungen zu Pflanzlichen Grundnahrungsmitteln. Bier oder Wein?, BRGK 72. 1991, 166. "" Primer sodobnih Eskimov; H. Pollhausen, Zum Motiv der Rentiervesenkung, Anthmpos 48, 1953, 988-989). "M Hüster-Plogmann, Leuzinger 1995, 116. Kristalizirani apnenec, največkrat v obliki romboedrov. ""' Tekstilni izdelki z Dežmanovih kolišč v NMS. inv. št. BI 088-1094. Prirodoslovni muzej Dunaj - inv. štev. 1854 in 16332; vzorce inv. štev. BI090, BI091 in BI092 je lela 1987 analiziral F. Kočevar. FNT Ljubl jana. Rezultate analiz je posredovala N. Trampuž-Orel. "" Analize je izvedel Koželj, Kemijski inštitut S AZU Ljubljana (J. Korošec 1953,260, op. 8). "'Na Ljubljanskem barju so v rabi številni ljudski izrazi za lan. npr. ozimec, ajdovček, turk, desetič (Likovie 1942). "w Za povezavo med Ovis aries studeri (oz. O. a. palustris) in današnjo soaysko ovco; glej Ryder 1983. 35-37. "" Račič 1951, 151. '" Barber predvideva izvor vertikalnih statev v Potisju, kjer so bili na zgodnjeneolitskem najdišču Tiszajenö odkriti ostanki statev; glej: L. Selmeczi, Das Wohnhaus der Körös Gruppe von Tiszajenö, Evkönyve a Mora Ferenc Múzeum 2. 1969. 19. 112 Razmik med stebri vertikalnih statev oz. širina tkanine v neolitiku in eneolitiku je 50-185 cm (Barber 1991,103). Neobjavljeno gradivo iz MM Ljubljana; izkopavanja leta 1978. kv. 14 in 1979, kv. 14/15, kontrolni profil. '" Za primerjavo: tkalske uteži iz kulture Pfyn tehtajo 500-1000 g (Barber 1991, 95). ,IS M. von Kimmakowicz-Winnicki, Spinn- und Webewerkzeuge, Wurtzburg 1910: Schmidt 1945, T.48, 1. "" Gradivo je v kanalu Založnica nabral J. Dirjec; glej Harej 1986, T.13, 5. 117 V objavah so koščena orodja na cevastih kosteh najpogosteje označena kot gladila ali bodala. lls Motiv mreže je v prazgodovini med drugim interpretiran tudi kot vir vlage ali ''voda življenja" (M. Gimbutas, The Language ofthe Goddess, London 1989, 324). V vučedolski držaj je bilo vstavljeno bakreno dleto, dolž. 6,8 cm, šir. lcm. ™ R. Wyss, Die Bedeutung der Wauwilermooses fur die Jungsteinzeitforschung, Archdol. d. Sclnveiz 11/2,1988, 45. 1:1 Zanimivo je, da v Partih kamnite sekire sploh niso bile najdene. 1:2 Semcnov to dimenzijo uvršča v kategorijo »srednje velikih sekir«; Semenov 1973, 130. 121 Neobjavljeno gradivo v MM Ljubljana, izkopavanja najdišča Maharski prekop leta 1974, kv. 40. V. Koprivnik, Iz arheološke preteklosti Hoč (katalog razstave), Maribor 1997. 125 Deschman 1891, 307-308; Schmid 1910, 13; J. Korošec 1963, 23; Harej 1980, 101; 1987, 16; ter lnventarne knjige NMS in Prirodoslovni muzej Dunaj. I2" S. Buser. Kameninska sestava kamnitih sekir iz Prekmurja, PRPNES8, 1980, 79. 127 Buser, ibidem, 18. ,2S Schmid 1910, 98. ,2'' Z Dežmanovih kolišč je abrazivno orodje iz peščenca, inv. št. 358 (Prirodoslovni muzej Dunaj). "" Bačkalov 1979, 35. NMS, inv. št. B5014 in B5015; zaključki analize kostnih ostankov, ki jih je opravil dr. Laszlo Bartosievvicz. 1,2 V naselbinah odkriti artefakti ne kažejo dejanske slike, določena orodja so npr. uporabljali izven naselbine. 94 133 Bačkalov 1979; Semenov 1973, 181. ,3J P. Korošec in J. Korošec 1969, T. 99, 1, 6, 11. 115 E. N. Cernych, Aibunar - a Balkan copper mine of the fourth mili. BC, PPS 44, 1978, 212, T. 19, 1-5. "" lnv. št. 2028: glineni kalup za vlivanje ploščatih sekir. Je trikotne oblike, izdelan iz prečiščene gline. Na notranji strani je večja razpoka. Lisasto, sivo-rdeče žgan, dolž. 120 mm, šir. 25-70 mm, viš. 40 mm (globina na notr. str. 20 mm); lnv. št. 356: dvostranski kalup za vlivanje ploščatih sekir. Pravokotne oblike. Glina s primesmi peska. Dolž. 115 mm, šir. 60-70 mm, viš. 45 mm (globina na notr. str. 10-20 mm). 137 V Mali Grudi takšna sekira nastopa kot statusni simbol umrlega, njegov položaj pa je povezan s slojem vojaške aristokracije (Durman 1983). "'Parzinger 1984, 13ss. Ložarse pri tem opira na Dechelettov Manuel d'Archeologie II (str. 342) oz. na dejstvo, da so bila šila v zahodni Evropi pogosto najdena v grobovih, skupaj s kozmetičnimi pripomočki. '"" Najstarejši znani bakreni izdelek v Evropi je bakreno šilo iz Balomira v Bolgariji iz sredine 6. tisočletja pr. n. št. (E. Pernicka, Gewinnung und Verbreitung der Metalle in präliistorishe Zeit, RGZM37, 1990, 31). ,J2 Primas 1996, 97ss. H3 Glej Müller-Karpe 1974, T. 516F. 7: Primas 1996, 98, 151-152, sl. 7,7. 111 Junghaus; Sangmeister 1968, št. anal. 1045-1065. ,J5 Ibidem, št. anal. 1223-1224. Dva cilindrična dulca z Iga hranijo v Prirodoslovnem muzeju na Dunaju: inv. št. 361: rjavo-sivo žgan glineni dulec cilindrične oblike, s ploščato razširitvijo na eni strani. Glina z močnimi primesmi peska, površina je porozna, dolž. 52 mm. Inv. št. 2027: rjavo-sivo žgan glineni dulee cilindrične oblike, s ploščato razširitvijo na eni strani. Glina z močnimi primesmi peska, površina je porozna, dolž. 68 mm. '"Glej Durman 1983. 118 Z metodo ,4C datirani deblaki sodijo predvsem v čas 1800 -500 pr.n.št., so torej večinoma mlajši od samih kolišč; glej Erič 1998, karta l. ''*" Winiger I98lb, 214. "" Truhelka 1909, 14, sl. 5; Fugazzola Delpino et al. 1993, 240. 151 Znano je npr. v celoti ohranjeno mezolitsko veslo z danskega najdišča Tybrind Vig, ki je v dolžino merilo okrog 112 cm, širina lopate pa je 28 cm (Arnold 1995, 35). 152 V primeru lesenih fragmentov iz Blatne Brezovice in Pariškega kanala - zaradi dimenzij predmetov - verjetno ne gre za vesla, kot so označena v objavah (J. Korošec 1963, 24; Harej 1978, 71; 1981/82, 46), temveč domnevno za korce. 153 NMS, neobjavljeno, zbirka »Dermastia«, inv. št. B5891. '5J V literaturi so poimenovani kot "kapljičasti" ali obeski v obliki čutare (nem. tropfenförmig, feldßasehenförmig). 153 Schlichtherle 1992, 24-44. ,3" Neobjavljeno, MM Ljubljana. 137 Poleg tega še pašna spona v Prirodoslovnem muzeju na Dunaju, inv. št. 405. "s Radimsky 1897, T.39, 375. I3'' A. Medunova-Benešova; P. Vitula, Siedlung der Jevišoviee -Kultur in Brno-Stary Liskovee, Fontes archaeologicae Moravicae 22, 1994, 25, T. 31, 8 ter citirana literatura. "" L. Hâjek, Kostenâ industrie otomanské kultury z Barce, Slovenska Areheoogia 7/2, 1959, 299, sl. 20. "'' Najden v kv. 43, gl. 50-60 cm (MM Ljubljana). "'2 M. Stolzer et al., Prähistorische Holzhandwerk, Mitteilungs -blati SGUF 27, 1976, 19-20; F. Schifferdecker, Néolithique et bronze ancien â Auvernier, Mitteilungsblatt SGUF 30/31, 1977, 17. "'3 Skoraj vse jagode so se raztopile pri poskusu ugotavljanja vrste materiala, iz katerega so bile izdelane (podatek., B. Dirjec, MM Ljubljana). '"' Glej II. Schlichtherle, Ausgrabungen des »Projekt Bodensee-Obersehwaben« in Hornstaad, Arehäol. Nachrichten aus Baden 26, 1981, sl. 8-9; S. Hafner, S. Houchli, Die ersten Bauern im Zugerseegebier, Archaol. d. Schweiz 19/2, 1996, 44. ,r'3 Dve leseni jagodi neobjavljeni, MM Ljubljana. ""' Sondiranja T. Bregant 1963; neobjavljeno, MM Ljubljana; vel. 1,5 cm. 95 ",7 Glej pogl. Izdelava tkanin, sli: 38. zgoraj. "'* Razen zelene in modre (neevropske rastline). IM Manj kot 50 prebivalcev ne zadošča za efektivno delitev dela in obrambo, nad 300 prebivalcev pa pogojuje zahtevnejšo družbeno strukturo. "" Do danes je večina tega gradiva že izgubljena. IK' Pred tem sta antropološko analizo izvedla že F. Luschan in U. Vrani; glej Stefančie 1992. I7" Pojav je v arheološki interpretaciji splošno razširjen in sprejet. Klišejski vzorci in modeli delitve so vseprisotni v arheoloških objavah, primer: Winiger v članku o prazgodovinskih igračah ločuje "igrače za deklice" in "'igrače za dečke" (1981b, 209ss) in pri tem očitno izhaja iz modernih konceptov otroštva in nazorov, ki so pogojeni z določeno vzgojo in socializacijo (glej Ph. Aries. Otrok in družinsko življenje v starem režimu. Ljubljana 1991). 171 »Stranska smer« udarca je npr. pri sečnji. I7- S. Pahič, O predslovanski naselitvi Slovenskih goric in Pomurja. V: Svet med Muro in Dravo 4. 1968, tab. str. 174: S. Pahič, Brdinje pri Ravnah na Koroškem, VS /0. 1966. 191. T.l. 8. Bačkalov 1979, 35. ,7J Glej Gimbutas 1989, 6-17; 36-40. 175 Ižansko plastiko povezujejo s pozno vineansko in vučedolsko kulturo ter z bronastodobno skupino Žuto brdo (Korošec 1950. 22; Letica 1973, 17), tem bolj. ker gre pri ižanski plastiki za poudarek na noši in ne na telesu figure. ,7" Truhelka 1909, T.7, 2: 1904, T. 17. 5. 177 Iz Spondylusa je mogoče pridobivati tudi purpurno rdečo barvo. 178 Glej C. Renfrew, Before Civilization, 1973, 207-208; M. L. Selefriades, Spondylus Gaederopus, Najstarejši sistem menjave na dolge razdalje v Evropi, PRPNES22. 1995. 235-237; T. Gre if. Obsidian v neolitiku na območju med centralnim Balkanom in vzhodno jadransko obalo, Balcanica 26. 1995,89-91. I7'J NMS, inv. št. B2166. 1X11 Sondiranje S. Jesseta. Gradivo hrani MM Ljubljana. m Glej pogl. Šila, sir. 52, zgoraj. K. Spindler, Der Mann im Eis. Insbruck 1993, 226.