V
    Časopis s podobami za slovensko mladino
S pjpilogo    ,,yVnqol©ek" Štev. 3.                    V Ljubljani, dne  1. marca 1905.              LetO XXXV.
Na poti domov.
Bil večer jeT in  na nebu                   Zvezdice na nebu zlate,
Zvezdice svetile so;                           Ve ste le prijazne mi;
V temno kriio mrzle megle              Saj  prijazno še migljate,
Gorsko vas zavile so.                         Kot ste mi  nekdanje dni.
Skozi vas siroten deček                     Oh, kako nocoj ste gorke ...
Dalje v temno noč hiti.                     Le na mene sevajte
Solze mu iskre  na licih,                    In premrzle moje noge
Skrivši v tihi mraz ihte:                    Ce)o noč ogrevajte!"
.,Oh, usmili se  me, Oče,                   Mile zvezdice na dečka
Revčka zapuščenega;                         Celo noč svetile so;
Nimam staršev, nimam sestric,         V sinji jutranji dobravi
Bratca ne nobenega.                         Zopet se poskrile so.
Postelje rni  ne postilja                      Vstajala je zora zlata,
Dobra, skrbna mamica;                      Deček pa je več ni zrl;
Oče kruha mi  ne reže —                 Saj  mu je nebeška vrata
Vse je vzela jamica.                          Angel tisto noč odprl . . .
Taras Vasiljev .