kolumen
deset
s ovencev za jutri
■	«V	«11^
nebojsa pajkic
Nedavna številka Ekrana, v kateri je smetana slovenskih kritikov in/ali filmarjev ponudila svoj izbor desetih najboljših filmov stoletne filmske zgodovine, je vsebovala še nekolikanj diskreten apendiks - izpostavila je le en sam "domač", slovenski film. Ta nenavadna diskretnost, skromnost ali celo plašnost pred oblikovanjem seznama desetih najboljših filmov nacionalne kinematografije meje neizogibno vzpodbudila (skoraj sprovocirala) k temu, da poskušam predlagati svoj seznam desetih najboljših slovenskih filmov, ki bo seveda temeljil na mojem ne ravno povsem izčrpnem poznavanju te podalpske kinematografije.
Komaj sem pričel nizati naslove slovenskih filmov, ki so se najgloblje vrezali v mojo filmofilsko podzavest, že sem se soočil s problemom, ki je - poleg vse skromnosti - morebiti vendarle tudi vplival na odločitev uredništva Ekrana, da je ostalo zgolj pri navajanju enega samega naslova. Če bi namreč obšel načelo "en avtor - en film", ki se pogosto, a ne vedno, uporablja pri sestavljanju takšnih seznamov, tedaj bi se kaj lahko zgodilo, da bi moral kar šest od desetih prispevkov k slovenskemu filmskemu rokopisu pripisati dvojici avtorjev, ki nista Slovenca - Čapu in Pavloviču. Njuna opusa sta navsezadnje veliko širša od slovenskih produkcijskih meja. Če bi potemtakem njunim filmom Vesna, Ne čakaj na maj, Srečala se bova nocoj ter Rdeče klasje. Let mrtve ptice in Na svidenje v naslednji vojni dodal še moj najbolj priljubljeni pred-adolescentski film Kala (kot fantič sem ga gleda! sedemkrat), v čigar režijskem tandemu Golik-Hieng je s filmskega gledišča prvi zagotovo bolj kompetenten - tedaj bi se sam (ali pa kdorkoli drug s podobnimi preferencami) zlahka znašel v nevarnosti, da seznam ogrozim s premočnim favoriziranjem vpliva priseljencev na kinematografijo, ki ima vendarle povsem realno pravico, da sama formulira lastno nacionalno identiteto. Kritik nekolikanj drugačnega okusa, ki bi bil bolj odprt za estetiko scenanstično-režijskega para Vučičevič-Godina, bi se soočil še z nadaljnjo stopnjo "imigrantizacije" slovenskega filma.
Če k temu dodam še dejstvo, da je film Beli ljudje slovenskega avtorja Naška Križnarja - med filmi, nastalimi izven okvirov tedanje jugoslovanske komercialne kinematografije, zagotovo eden tistih, ki mi je še posebej pri srcu - nastal izven Slovenije (Novi Sad), tedaj smo soočeni še z enim vidikom problema, ki dodatno zapleta realizacijo sicer povsem spontane odločitve o sestavljanju seznama desetih najljubših (ali najpomembnejših, ni važno) slovenskih filmov. Še pomalem zmeden od komplikacij, v katere sem se zapletel, vseeno ostajam pristaš teorije (natančneje, politike) avtorjev, in si ne pustim vzeti priljubljene zabave - namreč ustvarjanja najrazličnejših filmskih tabel. Zato se odločam, da slovenskemu bralcu ponudim dva seznama. V prvem svoj lastni okus postavljam nad nacionalni-etatistični kontekst, v drugem pa to nacionalno-etatistično načelo upoštevam. Neugledna pripona "etatistični" je tu le zato, da opozori na primer Naška Križnarja.
Na prvem seznamu zaradi omenjenega kopičenja emigrantske kvalitete-kvantitete upoštevam običajen model "en avtor - en film", na drugem pa dajem duška svojemu subjektivnemu odnosu do posameznih avtorskih poetik.
Naj pripomnim, da dveh filmov, s katerima sem kot (ko)scenarist tudi sam prispeval k slovenskemu filmskemu sejmu, Remington in Do konca in naprej, iz razumljivih razlogov
36
nisem upošteval pri sestavljanju top-ten seznamov
Nočni izlet Mirko Grobler
seznam B
Odmev in odziv (Vinko Rozman, 1965)
Nočni izlet (Mirko Grobler, 1961)
Sončni krik (Boštjan Hladnik, 1968)
Usodni telefon (Damjan Kozole, 1987)
Krizno obdobje (Franci Slak, 1981)
Srečala se bova nocoj (František Cap, 1962)
Na svidenje v naslednji vojni (Zivojin Pavlovlč, 1980)
Beli ljudje (Naško Križnar, 1970)
Po Isti poti se ne vračaj (Jože Babic, 1965)
Kala (Andrej Hieng, Krešo Golik, 1958)
seznam B
Odmev in odziv
Nočni izlet
Sončni krik
Usodni telefon
Krizno obdobje
Po isti poti se ne vračaj
Srečno, Kekec! (Jože Gale, 1963)
Eva (Franci Slak, 1983)
Akcija (Jane Kavčič, 1960)
Ti loviš! (France Kosmač, 1961)
Sončni krik Boštjan Hladnik
Čutim se dolžnega pripomniti, da bi se na drugI lestvici zlahka znašli še nekateri filmi. Denimo, Klopčičev Oksigen, ki nenavadno Imponira s svojo pripravljenostjo, da se brez sleherne dlstance odzove na aktualne ideološke trende s stillzacijsko odprtostjo, katere radikalnost očara z dražljivim preigravanjem meje kiča. Tu je še Štigličeva etno-melodrama Praznovanje pomladi, ki v svojih najboljših trenutkih prikliče metafizični misterij pred-westerna; pa Boštjan Hladnik z Maškarado, Peščenim gradom in Plesom v dežju.
Sam sem se vseeno odločil za Kosmačev film Ti loviš!, ker sem kot deček v njem občutil tisto vrsto imaginacije, ki razburja pristno deško plašno nagnjenje k pustolovščini, kakršno doživljamo, ko se potapljamo v klasična dela predadolescentske literature ali soočamo z zgodnjimi, žanrsko izčiščenimi hollywoodsklmi proizvodi serije B (vvesternl, grozljivke, znanstvena fantastika), katerih Ironična distanca ostaja nedojemljlva otročji senzlbllnosti. Razlogi za Galetovfilm Srečno, Kekec! so podobni, pridružuje pa se jim šeGaletovo (podobno kot Čapovo) serijsko pojmovanje filma, brez katerega nI mogoče razumeti perspektive prihajajočega kompjuterlzlranega pojma kinematografa. Tu je še Kavčičeva Akcija, saj gre za prvi film, pri katerem sem kot mlad gledalec začutil globoko avtorsko distanco do partizanske demagogije, presenetljivo pogumno, zapovrh pa intonirano še s fascinantno depresivno retušo.
Na koncu je tu še Slak s svojim drugim filmom, saj Eva (skupaj s Kriznim obdobjem) demonstrira tisto tako zelo redko sposobnost sodobnih filmskih avtorjev (Syberberg, Schmld, Christopher Petlt, zgodnji VVenders, Claude Mlller In pozni Corneau so prej izjeme kot pravilo), da literarni navdih transformirajo v ontološko antlliterarnost filmskega prizora, katerega magijo so tako nedojemljivo, neujemljivo in nepojasnljivo obvladovali klasiki, kakršna sta bila Dreyer (Gertrud) ali Bresson (Dnevnik vaškega župnika). Hvala za pozornost..
52