
milico Drago.

00 izvirna povest 00
srbskega kraljevega dvora.

0.0.

V Ljubljani 1905.

Založil Janez Giontini.

Prišel je dan osvete: Pogini,Draga!
S teboj pade dinastija Obrenovičev,
ki je kruto gospodarila nad milo
nam Srbijo. — ,■ — —


OlDoLdMo

Tiskala Katoliška Tiskarna v Ljubljani.

Uvod.

Dne 11. junija 1903. se je raznesla bliskoma
po vsej Evropi in ostalih delih naše zemlje strašna
vest, da so napadli srbski častniki, ki so se za¬
rotili zoper svojega kralja Aleksandra Obrenoviča
in njegovo soprogo, kraljico Drago roj. Lunjevica,
oba po noči v konakuju zabodli oziroma ustrelili
in vrgli trupli nalik psu na cesto.

Zares strašna je bila ta novica. Nikdo ni
hotel tega verjeti, dokler se ni potrdilo drugi dan
iz verodostojnih virov, da je temu res tako.

Srbija, zatirana po domačem tiranu, ki je
storil vse, kar mu je velevala Draga, pod katere
vplivom je stal in bil le marijoneta v njenih ro-
kah, je postala zopet svobodna.

Srbska narodna skupščina je pa izvolila nato
enoglasno za svojega bodočega kralja in vladarja
princa Petra Karagjorgjeviča, potomca slavnega
osvoboditelja Srbije izpod turškega jarma, ki je
za časa vlade Aleksandra živel v Parizu kot
prognanec.

Za bridko izkušano Srbijo so zopet napočili
veseli dnevi. Pod vlado sedanjega kralja Petra L
se gojita v Srbiji umetnost in znanost, pospešuje
se trgovina in procvita narodna zavest kakor
malokje drugod

Mi Slovenci, kot bližnji sosedje in sorod¬
niki svobodnih Srbov, pa želimo:

Bratska Srbija! rasti, procvitaj in razvijaj
se na tužnem Balkanu.

ie

'r

I.

Iz neke hiše v starem delu mesta Belgrada
je stopil pozno v noč na cesto zavit v vojaški
plašč mlad častnik.

To ne bi vzbujalo nikomur pozornosti, če
bi ta častnik, ki je tako skrival svoje lice pred
ljudmi, ne stopil malo minut pozneje v kraljevi
grad (konak), kjer ga pozdravi vojaška straža s
častjo, ki pristoji jedino le vladarju. V resnici ta
častnik ni bil nihče drugi, ko sam kralj Ale¬
ksander. Kakor vsako noč, je bil tudi nocoj pri
svoji ljubici Dragi Lunjevica, ki ga je vedno bolj
in bolj objemala s svojimi zapeljivimi mrežami.

Draga Lunjevica, tako se je zvala poznejša
srbska kraljica po svoji materi, je bila izvanredno
lepa ženska in dasiravno je bila ob času, ko je
k nji zahajal Aleksander, stara že 40 let, bi ji
vzlic temu nikdo ne prisojal 30 let.

Bila je ravne rasti, pravilno vzraščenega trupla,
bujnih prs, krasnih črnih očifin bele nežne polti.
Narava jo je obdarila z vso telesno lepoto, s
kakoršno se zamore ponašati le malokatera Evina
hči na svetu.

6

Vsa njena zunanjost je bila brez napake. A
nekaj pa Dragi navzlic njeni veliki lepoti ni bilo
prirojeno in to je: blago srce.

Tega Draga ni imela. Ona je bila neizmerno
častihlepna in ošabna, hotela je samo zapovedo¬
vati in z nogami teptati svoje nižje. Poleg drugih
napak je bila največja ta, da ni poznala srameži.
Dokler je živela pri svoji borni kmetski materi
na deželi, je bila Draga nepokvarjena. Zbog njene
lepote zasnubil jo je komaj 18 let staro pošten
inženir, po imenu Mašin, ki jo je vzel s seboj v
Belgrad. Tam se je začelo Dragi novo življenje.

Vse je čestitalo Mašinu, ker je dobil tako
lepo žensko. Draga je zaslovela po celem Bel-
gradu kot najlepša krasotica. Vse se ji je dobri¬
kalo, vse jo hvalilo. Ker je imel inženir Mašin
več prijateljev, ki so ga čestokrat obiskali na nje¬
govem domu, se je Draga kmalu seznanila z
njimi in iz tega znanstva je nastalo nedopustno
ljubavno razmerje.

Draga, ki bi bila lahko v srečo svojemu
možu, je postala njegova poguba. Goljufala je
svojega moža, kjer je le mogla, obetala mu zve¬
stobo, med tem se je pa samopašila z drugimi.
Naveličala se je kmalu svojega moža, gledala ga
ni več z ono ljubeznivostjo, s katero je obsipala
svoje čestilce, ampak nasprotno: pričela ga je
naravnost sovražiti in mu streči po življenju.

Kakor je imela Draga mnogo prijateljev, tako
si je nakopala tudi sovražnikov na glavo in med

7

[  temi je bil najstrastnejši posebno njen svak, pol-
i kovnik Mašin. Nekoč ga je Draga povabila k
sebi, ko ni bilo doma njenega moža. Polkovnik
Mašin pride in Draga ga vsprejme z ono zape¬
ljivostjo, s katero je že vjela toliko žrtev v svoje
zanjke. Polkovnik Mašin, resen in strog mož, iz-
previdi takoj, kam meri Dragina ljubeznivost, in
zato ostro pokara Drago, na kar se kratko po¬
slovi in odide.

Vrnivšemu se bratu pove polkovnik Mašin
takoj o Draginem početju in ga opozori, naj se
varuje pred Drago, ki ga zn& slepiti tako pre¬
kanjeno. Toda inženirju Mašinu še niso padle
luskine raz oči; svojemu bratu je naravnost rekel,
da mu tega ne veruje in ker je razžalil s takim
obrekovanjem čast njegove žene, zahteva od
njega zadoščenja, ali pa naj prosi Drago od¬
puščanja. Ker polkovnik Mašin tega ni storil, ga
njegov brat ni več pogledal, Draga ga je pa za¬
čela smrtno sovražiti.

Draga je imela dva brata in eno sestro. Naj¬
ljubši ji je bil brat Nikodem Lunjevica, ki je bil
'ste narave, mišljenja in obnašanja ko Draga. Za
vsako stvar ga je vprašala za svet in se ravnala
po tem, kar ji je on nasvetoval.

Nekoč se je vršil pod vlado kralja Milana,
očeta Aleksandrovega, na srbskem dvoru sijajen
ples, h kateremu so bile povabljene tudi dame
višjih uradnikov, častnikov, plemenitašev i. t. d.
Draga, kot inženirjeva soproga, seveda ni bila

8

povabljena. Toda pomagala ji je zvita njena glava.
Med njenimi čestilci je bil tudi štabni častnik,
kateri je izposloval naravnost pri kralju Milanu,
ki je ljubil žensko lepoto, da se tudi Draga po¬
vabi na ta ples. Tu je prikipela Dragi sreča do
vrhunca. Njen mož ji je moral dati zadnje novce
za dragotine in prekrasno plesno obleko, tako,
da se je pri tem občutno zadolžil. Predmet za¬
bave je bila ta večer inženirjeva soproga Draga.
Sam kralj Milan se je vrtil ž njo v krogu ple¬
salcev in se spustil ž njo v razgovor. V kratkih
potezah mu je naslikala Draga svoje življenje in
izrekla kralju željo, da bi jo neskončno veselilo,
ako bi imela srečo, da bi mogla stati kdaj v
dvorni službi. Milanu se je Draga neizrečeno
dopadla in hotel je delovati z vso silo na to,
da pregovori svojo kraljico Natalijo, naj vzame
Drago v dvorno službo.

Dragi ni bilo po onem pogovoru s kraljem
Milanom pri možu več obstanka. Zato ga je
otrovala — tako trdijo srbski verodostojni viri —
nekoč pri obedu z juho, v katero je primešala
strupa. Mašin je bil mrtev.

Draga je malo žalovala za svojim možem.
Sedaj je imela vsaj proste roke, da je delala, kar
se ji je zljubilo. Poleg tega je bila toliko srečna,
da se proti nji ni vršila nikaka preiskava, dasi-
ravno je vse trdilo, da je moža zastrupila.

Draga je živela odslej jako razuzdano. Držala
se je vedno le onega, ki se ji je zna! najbolj

9

prilizovati, in objemala onega, ki je kaj veljal in
ji plačeval ljubezen z denarjem in dragotinami.

Nekega dnč dobi Draga anonimno pismo,
v katerem jo prosi možki, naj ga pričakuje zvečer
med 10. in 11. uro v parku pred konakom.

Draga se je odzvala povabilu in šla res v
park, kjer pa ni dolgo hodila. Naenkrat stopi
izza debla mogočne akacije človek, ki jo pokliče
po imenu. Draga obstoji, neznanec pa ji seže v
roko in reče: „Jaz Vas še nisem pozabil; li veste,
s kom ste plesali vkonaku?" Draga odvrne po¬
gumno : „S kraljem Milanom." Neznanec, čegar
obličja ni bilo možno razločiti v temni noči, ji
reče na tihem : „Da, z Milanom, ki Vas od onega
trenotka ne more pozabiti. Draga! hočete li spol¬
niti moje srčne želje? Povem Vam, da tega ne
storite zastonj. Še sem kralj Srbije in dokler bom
vladal, Vam ne bo sile. Za Vas ni življenje v
koči kakega siromašnega inženirja."

„Pa jaz sem udovela", odvrne Milanu Draga.

„Le tiho, golobičica, moja!" nadaljuje z meh¬
kim glasom Milan, „vse mi je znano, radi tega
sem Vas pa pozval danes tu sem na sestanek.

Spravil Vas bodem v službo moje soproge,
ker se mi dopadate. Za to uslugo pa zahtevam
od Vas protiusluge. Če ste zadovoljni z mojo
ponudbo, mi dajte prvi poljub kot svojemu
kralju, ki Vas čisla in ljubi."

Kaj ne bi storila Draga za tako veselo no¬
vico ? Dala bi bila zanjo polovico svojega živ-

10

Ijenja, akoprav ji je bilo nad vse ljubo. Draga
je objela strastno Milana, ga pritisnila k sebi
in ga poljubovala tako, da ga je omamila po¬
polnoma.

Naenkrat se vzravna Milan pokoncu in vpraša
Drago, kje stanuje. Ko mu ona povč, da v dru¬
gem nadstropju hiše, ki je last Žida z imenom
Herz, jo zaprosi Milan, če jo sme kdaj obiskati.
Draga mu dovoli to brez ugovora. Milan ji da
roko, jo poljubi in odide.

Milan, ponosni srbski kralj, se je Dragi dal
res preslepiti in jo obiskal večkrat skrivaj.

Kmalu po omenjenem sestanku naznani Milan
Dragi, da naj pride takoj v konak, kjer bo dvor¬
janih kraljici Nataliji. Z veseljem je sprejela Draga
to ponudbo in se preselila v konak. Tu je zrastel
Dragi greben; postajala je čimdalje ošabnejša in
prevzetnejša, ker je dobro vedela, da ima v Mi¬
lanu močno zaslombo.

Kraljici Nataliji, ki je bila jako ponižnega in
blagega srca, ni ugajala Draga. Večkrat ji je pri¬
govarjala, naj se obnaša dostojno in vede uljudno.
Nikdar pa ni slišala Draga žal besede od Milana,
ampak ravno nasprotno: kadarkoli jo je srečal,
vselej je imel zanjo prijazno besedo, posebno
kadar sta bila sama.

Zvesti Nataliji to ni ostalo skrito. Opomi¬
njala je večkrat svojega moža, da je nedostojno
tako dejanje in ga prosila s solzami v očeh, naj

11

odslovi Drago, ker bi bila drugače ona primo¬
rana zapustiti konak in njega.

Kraljevič Aleksander je bil star takrat 18 let.
Bil je od svoje matere-kraljice lepo vzrejen, in
bi bil vladal na srečo Srbije, ako bi se ravnal
po naukih in nasvetih svoje matere. Toda usoda
je hotela drugače.

Zapeljivka Draga je vedela dobro, da ji njeno
intimno razmerje z Milanom ne more dosti ko¬
ristiti, zato je začela zalezovati mladega neizku¬
šenega Aleksandra in ga je nagnila polagoma
popolnoma na svojo stran. Začela mu je odpirati
pot do ljubezni in ga zapeljala skrivaj ravno tako
kakor njegovega očeta Milana.

Ko izve kraljica Natalija za to Dragino po¬
četje, začne z vso silo delovati na to, da pozabi
mladi Aleksander Drago, ki bi mu ne mogla biti
družica v življenju že z ozirom na to, da je on
kraljevega, Draga pa kmetskega rodu, ako tudi
bi bilo njeno obnašanje dostojno.

Na kraljevem srbskem dvoru je bila takrat
nekaj časa zajedno z Drago plemkinja nemškega
pokolenja, Jovana Sandorf.

Ker je bila plemenitega rodu, a še plemeni¬
tejšega srca in krasnega lica, hotela je Natalija,
da združi svojega sina s to plemenito in blago
dvorjanko. Aleksander, ki je takrat še čislal nauke
svoje blage matere, ki ga je večkrat jokaje pro¬
sila: »Ljubi moj Sašo! pusti Drago in okleni se
Jovane*. je prisegal večkrat vpričo matere, da

12

pusti Drago. Kakor hitro je pa zopet ugledat
Drago, je pozabil na lepe nauke svoje matere in i°
se ji je iznova udal.

Ko dopolni Aleksander 24. leto, se odpove 5 C £
kralj Milan kroni in posadi mladega Aleksandra za
na prestol. Drage takrat ni bilo več v konaku, P’
ker so Aleksandru povedali odkritosrčni sveto¬
valci, oče Milan in mati Natalija, da mora od- »
sloviti Drago, ker bi trpel drugače preveč njegov v
ugled in bi ga ljudstvo ne čislalo z onim spo- *
štovanjem, kot druge vladarje. Vsled vsestran- 1
skega prigovarjanja se vendar uda Aleksander
in jo odslovi jokaje. Obljubi ji pa, da jo obišče
vsako noč v njenem stanovanju.

Dragi to gotovo ni bilo povšeči, toda hočeš,
nočeš, morala je iti.

Milanu, ki je bil med tem že pretrgal raz¬
merje do Drage, se je odvalil s tem velik kamen
od srca, Natalija je pa hvalila potihem Boga za
milost, da ji je spreobrnil sina.

Aleksander pa je navzlic temu ostal zvest
Dragi in jo vsako noč obiskoval v zloglasni hiši
Žida Herza, kjer je odslej stanovala za Aleksan¬
drove novce. Sprejemala ga je z vso ljubezni¬
vostjo in se mu laskala na vse mogoče načine.

Ker je stal odslej Aleksander kot neizkušen
vladar pod vplivom Drage bolj, nego kdaj po¬
prej, je prisegel nekoč Dragi slovesno, da za¬
podi očeta in mater iz Srbije, samo, da zamore
uživati z Drago mirno življenje ljubezni.

13

dal Kako se je ustrašil Milan ono noč, ki smo
in jo popisali v začetku te povesti, ko se je vrnil
Aleksander od Drage v konak, stopil pred svo-
ve j ega očeta in mu z osornim glasom ukazal, naj
ra zapusti Belgrad tekom 24 ur, drugače bi bil
ti, primoran, pognati ga s silo preko meje.

3. Milan je rekel pri tej priliki svojemu sinu:
j. »Sašo, vem, zakaj moram zapustiti milo Srbijo;
v vse to samo radi Drage. Zapomni si torej edino
to le: „Spoštuj očeta in mater, če hočeš srečno
- in dolgo živeti." Če že nisi poslušal staršev, pa
ubogaj vsaj svoje dobre svetovalce! Pusti Drago
: in srečen boš. Srbija te bo ljubila, če to storiš.

Če pa ne poslušaš niti zadnjega očetovega sveta,
ti bo žal, a najbrže prepozno. Umrl boš zani¬
čevan od srbskega naroda in Drage!"

II.

Kaj neki pomenijo velikanske priprave, sla
voloki, napisi v cirilici in latinici, zastave in venci
v glavnem mestu Srbije? Tuintam se zbirajo
ljudje v gruče in si nekaj pripovedujejo. Naj¬
zgovornejše so danes ženske; če greš mimo njih,
čuješ večkrat spregovoriti ime „Draga“. Pa menda
vsaj ni namenjeno to slavlje Dragi, oni ženski,
je teptala z nogama poštenost in zakonsko

zvestobo?

Da, uganil si, dragi moj bralec, misli onih,
ki so izgovarjali ime »Draga". Kar sicer nikjer

H

na svetu ni mogoče, to je mogoče v Srbiji, v .
oni deželi, kjer so se krščanski junaki tako slavno ^
borili proti ljutemu Turčinu. Kralj te dežele, Ale¬
ksander, jemlje v zakon zloglasno Drago in nji na
čast se vrše velikanske priprave, ki jih Belgrad n
še ni videl. Vse mesto je na nogah. Hišni po- ^
sestniki, trgovci in obrtniki, vse tekmuje med c
seboj, kdo bo lepše okrasil svojo hišo, in kdo *
postavil lepši slavolok.

Bliskoma se je raznesla ta vest po vsej Evropi.

Vsi vladarji so se sramovali srbskega kralja, ko
so izvedeli, da se poroča z bivšo metreso Drago.
Vse se je čudilo Aleksandrovemu značaju, ki je
zavrgel blago Jovano pl. Sandorf in vzel rajše
prosto udovelo žensko, ki ni bila več mlada in
imela za seboj čudno preteklost.

Zvečer pred dnevom Dragine poroke je
prišel razkralj Milan zopet v Beligrad, da posvari
zadnjič svojega sina, da ne naredi takega neza¬
slišanega škandala, ki je v sramoto vsakemu vla¬
darju. Ko se prepelje čez Donavo, ga vstavi
srbska straža, kateri je zapovedoval ono noč po¬
ročnik Nikola Lunjevica, ki ga je povišal Ale¬
ksander na Dragino prigovarjanje v častnika. Ni-
kodem Lunjevica je takoj spoznal razkralja Milana
in mu nastavil svojo ostro sabljo na prsi rekoč,
da mora takoj nazaj preko Donave, ker je izgnan
iz Srbije. Milan je zamahnil slovesno z roko po
zraku in hotel oditi proti Belgradu; v tem pa
zapove Nikodem svoji straži, naj ustreli Milana,

15

kajti tako se glasi kraljev ukaz. Toda noben vojak
ni pomeril ali sprožil svoje puške proti onemu,
ki ga je vsak Srb spoštoval, dasi ni bil več kralj.

V tem hipu stopi neki častnik z zlatim ovrat¬
nikom pred stražo in vpraša, kaj je. Lunjevica
javi polkovniku, ki ni bil nihče drugi nego Mašin,
da se mu je straža uprla in ni hotela ustreliti
lega moža, kakor se glasi kraljevo povelje.

Polkovnik Mašin pogleda neznancu v obraz,
nato se mu pa pokloni in ga vojaško pozdravi; kajti
takoj je spoznal svojega bivšega vladarja. Nato
stopi polkovnik Mašin k Nikodemu Lunjevici, mu
odvzame sabljo in zapove vojakom, naj ga od-
vedo nemudoma v zapor, ker je hotel zlorabiti
kraljevo povelje.

Nikodem Lunjevica je škripaje zažugal svo¬
jemu polkovniku Mašinu rekoč: „Prišel bo čas,
ko se vidiva! Četudi sem danes brez moči, mo¬
goče bo jutri drugače in občutili bodete mojo,
Dragino in Aleksandrovo jezo.“

Polkovnik Mašin je spremil nato Milana do
konaka. Pred vhodom je stala neka ženska, za¬
vita v črno obleko. Ta ženska je glasno plakala.

Milan jo vpraša, Česa tu išče; ona mu od¬
vrne, da želi videti kralja Aleksandra. Milan je
ostrmel pri teh besedah, kajti takoj je spoznal
bivšo Aleksandrovo zaročenko Jovano pl.Sandorf.

Milan jo pozdravi, prime za roko in reče:
"Bog Vas sprejmi, mila Jovana! Prišli ste kot

16

nalašč, da mi pomagate pregovoriti mojega sina
Hitiva torej, dokler je še čas.“ d:

Po teh besedah se je Milan zahvalil in poslovi s<
od polkovnika Mašina, z Jovano pa izginil v konak u

Bilo je že okoli polnoči, ko sta prišla pc
znanih potih Milan in Jovana v konak. Pospe' c
šila sta svoje korake proti kraljevi spalnici, da
najdeta tam Aleksandra. ;

Pred vrati stanice postojita in poslušata. Na-
enkrat zaslišita besede: „Draga! prisezi mi, da
še nisi z nobenim možkim občevala in nikogar
ljubila, ko edino le menel“ Nato je odgovorila
Draga: „Prisegam Ti, Aleksander, da Tebe prvega
ljubim; Ti si kralj mojega srca, ki Te bom lju¬
bila do zadnjega diha."

Nato odvrne Aleksander: „Ker si mi Ti pri¬
segla, prisegam tudi jaz Tebi, da Ti bom zvest
in da naju odslej ne more ločiti nič drugega,
nego smrt!"

Pri teh besedah plane v sobo Milan in po¬
tegne za seboj Jovano. Z izbuljenimi očmi je
gledala Draga došla nepoklicana gosta.

Sedaj torej, ko je ona takorekoč že zmagala
nad Aleksandrom, ravno sedaj sta morala priti
ta dva človeka, da ji uničita vse upe, da jo pri¬
pravita ob namenjeno ji krono ! Tega Draga ni
mogla in ni smela dopustiti.

Bliskoma se oklene Aleksandra in mu reče
na uho: „Spomni se, dragi moj, prisege in ne¬
skončne slasti, ki jo boš užival poleg mene."

17

na Te besede so vplivale na Aleksandra tako,
da je svojega očeta in Jovano takoj zapodil od
vi sebe. Očetu je še zagrozil pri tem, da ga bo dal
ik, ustreliti, če se še enkrat prikaže na srbskih tleh.
jo  Milan je proklel svojega sina in zdihovaje
e• °dšel z Jovano.

ia Draga je zmagala. Milan je za vedno zapu¬
sti! Srbijo, dočim je Jovana še ostala v Belgradu.

*

a- » *

la Isto noč je šla Jovana prenočit v neko hišo
ir na koncu mesta, v kateri je bila gostilna. Tam se
a vleže k počitku in prav kmalu zaspi. Okoli 2. ure
a Ponoči jo prebudi močan ropot in hrup pred

- vrati, zato hitro vstane, se ogrne v nočno obla¬
čilo, prižge luč in stopi pogumno v vežo. Tu

- zagleda stati v krogu množice častnikov onega
t polkovnika, ki je predvečer pozdravil Milana in
, ga rešil gotove smrti. Jovana se stisne v kot, da

jo ne bi kdo zapazil in strme posluša, kaj po¬
meni ta nočni shod. Naenkrat se oglasi polkovnik
Mašin k besedi: „Bratje! Znano vam je, zakaj
smo se sešli ob tako pozni uri v tej hiši. Kot
zvest Milanov podanik sem mu obljubil nekoč s
prisego, da nikdar ne dopustim, da bi Draga,
morilka mojega brata, prešestnica in metresa,
Postala kraljica na onem prestolu in mestu, kjer
je bila prej dobrotljiva in pobožna Natalija. Mene
je izbrala usoda, da preprečim Aleksandrovo na¬
kano. Čujte torej: Ko se danes popeljeta Draga
m Aleksander k poroki, bom stal pred pragom

2

18

katedrale, v kateri bi se imela poročiti. Kakor
hitro stopi Draga iz voza, bom pomeril nanjo,
in če le kdaj v svojem življenju, bom to pot l ot1
zadel gotovo svoj cilj. Draga mora pasti." me

Eden izmed častnikov se oglasi rekoč, da bi
ni prav, da bi ravno Mašin izvršil to nalogo; so
žreba se naj in kocka bo odločila, kdo ima
ustreliti Drago. v

Ta predlog je bil enoglasno sprejet. Pričeli te
so vadljati. Kocka je padla na mladega stotnika V!
in bivšega ljubljenca Drage, Štefana Naumoviča. s ’
Preje rdeči njegov obraz hipoma prebledi, a kot
častnik pogumno reče: „Dobro, izvršil bom svojo F
nalogo. Ponosen sem, ker je usoda odločila, da r
rešim Srbijo in Aleksandra pijavke v osebi Drage. 1
Name se lahko zanesete. Kakor vam znano, jaz '
nikdar ne pomerim zastonj s svojim samokresom."

Nato se oglasi polkovnik Mašin, rekoč: »To¬
variši, treba nam je biti previdnim in molčečim
kot grob. Strela udari onega, ki bi hotel pre¬
prečiti našo nakano. Prisezimo si torej, da se
ne izdamo in da vztrajamo na težkem stališču, ki
smo ga zavzeli."

Svečano je odmevala prisega srbskih čast¬
nikov v nočni mrak. Komaj je bila prisega iz- I
govorjena, kar se pokaže v ozadju hiše vojaška
straža, ki je bila na sledu zarotnikom. Zbrani
častniki so zaslišali pravočasno rožljanje sabelj
in pušk, ugasnili so luč, in poskakali čez okno
na cesto. Jedini Štefan Naumovič ni mogel najti

i

19

kor' z hoda in je zašel v sobo, kjer je bila Jovana,
ljo, Koj za njim pridero notri vojaki z nasajenimi ba-
3oti°neti. Jovanka, ki je slišala, kaj so zarotniki na¬
meravali, je hotela na vsak način rešiti onega, ki
da hi imel ustreliti Drago, njeno tekmovalko in smrtno
o; sovražnico. Zato stopi pred narednika, ki je vodil
na stražo in ga drzno vpraša, kako si upa prodreti
v  sobo dame, ki je za to noč k sebi povabila
sli tega častnika. Kako se je ponižala nedolžna Jo-
<a Va na s temi besedami, ker je sebe, v svesti si
a. svoje čistosti, postavila v vrsto onih žensk, v ka¬
st tero je spadala Draga, to si je lažje misliti nego

0 Popisati. Svoj namen je s tem dosegla, kajti na-
a rednik jo pogleda zaničljivo in odide z vojaki
:. >z sobe. Koj nato se Naumovič Jovani iskreno
z  zahvali za rešitev. Če bi nje ne bilo, bi bil sedaj
* že v sponah in bi ležal pod zemljo na mokrih

tleh one trdnjave, kjer so bile strahovite pod-

1 zemeljske ječe še izza turških časov.

Šele sedaj je sprevidela Jovana, kaj je sto¬
rila in kako se je ponižala. Sramovala se je in
začela jokati.

Štefan Naumovič, ki je bil lep človek, malo
bledega obličja, pravilnih črnih brk in očij, ter
lepo vzraščenega trupla, je stopil k Jovani in jo
začel tolažiti in vprašati, zakaj" se joka. Ta mu je
razodela vse tajnosti, kaj jo je napotilo v Bel-
grad, da je plemkinja in bivša Aleksandrova za¬
ročenka, da je bila z Milanom pri Aleksandru
'• t. d. Povedala mu je tudi da je slišala ves raz-

2 *



20

govor zarotnikov, ker se je skrila v neki kot v Ste
veži in ugasnila luč, da bije ne zapazili. Jovana 1°
je rekla Štefanu, da bi se drugače ne bila zanj ^d
potegnila pri naredniku, če bi ne bila vedela, da
ima on usmrtiti Drago. ^

Dasiravno je Draga Jovanki izpodkopala vso
bodočnost in čast, vendar je Jovana, ki ni poznala l e
maščevanja v svojem srcu, ni sovražila. Zato je ,r
rekla Štefanu, naj je nikar ne usmrti, ampak skuša
preprečiti na kak drug način poroko, ki bi se c
imela vršiti. 2

Jovana je povedala Štefanu, da ji je dal Milan 1
pred odhodom neko pismo, ki je baje velikega
pomena in če bi bral Aleksander to pismo, bi
ne mogel poročiti Drage.

To pismo je nameravala Jovana vreči med
sprevodom na voz, v katerem bi se imela pe¬
ljati Aleksander in Draga. Če je pismo res takega
pomena kot je Milan trdil, potem pač ni treba
dvomiti, da se razdere nameravana poroka v
zadnjem trenutku.

Štefanu Naumoviču se je Jovana prikupila
na prvi pogled tako, da je ni mogel več poza¬
biti. Ravno tako se je pa Štefan omilil Jovani
vsled svojega dostojnega vedenja in odkrito¬
srčnosti. Kal ljubezni je bila usajena v njiju srci,
iz katere je vzplarfltela ljubezen s polnim pla¬
menom.

Med pogovori, ki so se nanašali tudi na
njiju osebi in doživljaje, se je pričelo daniti.

21

( v Štefan se je Jovani še enkrat prisrčno zahvalil,
majo poljubil v slovo in odšel z nado, da se še
anj kdaj vidita v življenju.

da Jovana se je vlegla k počitku,in kmalu zaspala.

Imela je mučne sanje. Videla je poročeno Drago
so kot kraljico; Štefan Naumovič je zdihoval v težki
la ječi, ona sama je pa bila od Drage preganjana
je in zasledovana.

ia Ko se prebudi, si globoko oddahne videč,
e da so bile vse to le prazne sanje. Prisrčno se
zahvali Bogu, ki je ravno njo izbral, da prepreči
i nameravani umor in tako reši dragega ji Štefana,
i Po vseh cerkvah so pričeli zvoniti, zastave

i so se dvigale in plapolale v zraku, topovi na
trdnjavi so pa dajali s streli pozdrave srečni
kraljevi dvojici, ki se je imela danes poročiti.
Zvesti Srbi, ki so se veselili sijajne kraljeve po¬
roke, so se zbrali na glavni cesti, ki vodi od
konaka do katedrale.

Bilo je vse polno natlačenega ljudstva, ki je
čakalo z nestrpnostjo, kdaj se prikaže kraljeva
osmerovprežna kočija. Naval ljudstva je bil tolik,
da so marsikomu pokale v gnječi kosti in rebra.

Na obeh straneh ceste je bilo v dveh vrsiah
postavljeno vojaštvo, ki je stalo mož pri možu
'n ni pustilo nikogar v sredo ceste, koder je
imel priti njih vrhovni poveljnik in kralj.

Med tem časom je premišljevala zvesta Jo¬
vana, kako bi odvrnila lepega stotnika Naumo-
viča, ki si ga je predstavljala v mislih kot svo-

22

jega bodočega soproga, od nameravanega po¬
četja. Naenkrat se domisli, da je najbolje, če mi
napiše pismo, v katerem ga svari, naj opusti na¬
meravani atentat. Vsede se torej k mizi in napiše;

„Zarota je odkrita! Štefan Naumovič, bežite,
dokler je čas!

m

Di

P<

P (

tr

ii

Vaše ime se je izvedelo, pustite Drago, kajti ^
njena poguba ne izostane. ,

Opustite Vašo nakano in bežite iz Belgrada! ;
Sporočite to tudi Mašinu!

To Vas prosi ona, ki Vas ljubi, in spoštuje
in Vam želi sreče."

To pismo zalepi in spravi v nedrije k onemu,
ki ga je dobila od Milana. Nato se požuri in
odide brzih korakov pred konak.

Jovana se je srečno prerinila do prve vrste,
mimo katere se je imel peljati Aleksander z Drago.
Trombe so zabučale, klobuki, cilindri in čepice
so mahale po zraku in „Živio“ je zaoril iz ust
vsakega, ko je stopil Aleksander v svečani kra¬
ljevi opravi s svojo nevesto Drago iz konaka
na trg.

Kralj je ljudstvu odzdravljal z vojaškim po¬
zdravom, dočim $e je Draga, ki je bila oblečena
v belo svilo, posejano z zlatom in dragimi ka¬
meni, lahno priklanjala nešteti množici. Ko sta
sedla Aleksander in Draga v kraljevo kočijo, je
vzela Jovana pl. Sandorf iz nedrija pismo, o ka¬
terem je mislila, da je ono, ki ga je napisal Milan,

23

f

, 0 . in ga vrgla v kraljevo kočijo. Pismo je padlo
nu Dragi pred noge, ki ga je hlastno pobrala in ga
ia . podala Aleksandru. Kralj prebere pismo in ga
e;  potem izroči Dragi, naj ga tudi ona prebere. S
tresočo roko vzame Draga malo pisemce v roke
in — prebledi.

Kralj Aleksander je poklical takoj k sebi
Sefa belgrajske policije, Lazarja Petroviča, kate¬
remu je nekaj naročil. Lazar se kralju in kraljici
!  globoko pokloni in odide z oddelkom vojaške
straže proti katedrali, kjer je prežal Naumovič
;  na Drago

Ko dospe Lazar do katedrale, zagleda Nau¬
moviča stati nepremično na pragu cerkvenih vrat.
Takoj pristopi k njemu in mu napove aretacijo.

Naumovič se postavi Lazarju v bran, rekoč,
da se ne zaveda nobene nepostavnosti. V tem
hipu udari nekdo od zadaj Naumoviča z golo
sabljo po glavi tako, da se mladi stotnik zgrudi
nezavesten na tla, po licu ga pa oblije vroča
kri. Oni, ki je udaril Naumoviča, ni bil nihče
drugi, nego Nikodern Lunjevica, ki se je hotel
maščevati nad Naumovičem vsled neke afere, ki
jo je imel svoj čas z njim. Če bi bil Štefana
udaril z ostrino sablje, bi mu bil brezdvomno
Preklal glavo; k sreči ga je- zadel le z robom.
Okolo stoječe ljudstvo je zagnalo velik hrup,
rekoč: to ne pomeni nič dobrega za kraljevo
dvojico, ker se na pragu cerkve, kjer ima biti
Poroka, preliva kri.

Lazar in Nikodem sta pa pregovorila in po¬
mirila razburjeno ljudstvo, češ, mladi častnik je mu
imel namen nad kraljico Drago izvršiti grozen umor. S°’
Štefanu spero vojaki rano in ga odvedejo b'
v trdnjavo. Na potu ga zagleda Jovana, in ko m ' :
ga vidi krvaveti, se tako prestraši, da se onesvesti P°
in pade na trdi tlak. V tem trenutku se pripe¬
ljeta Aleksander in Draga med burnim pozdrav- P 1
Ijenjem ljudstva do katedrale, kjer izstopita in P (
korakata po mehkih perzijskih preprogah pred v
glavni oltar, kjer ju metropolit z vso slovesnostjo, n
ki je mogoča le v pravoslavni cerkvi, venca in z
poroči. P

Drugi dan po poroki privedejo na kraljevo
povelje Naumoviča iz ječe v konak. Pri njegovem
zaslišanju je bila navzoča tudi Draga. Naumovič
je priznal Aleksandru, da je hotel ustreliti Drago.
Vsled tega ga je kralj Aleksander obsodil v do¬
smrtno ječo in ga ukazal odpeljati v najglobo-
kejšo ječo pod čitadelo.

Tu je odslej zdihoval Naumovič, vkovan v
težke okove, da se je mogel jedva premikati.
Popreje rdeče njegovo obličje je obledelo; udje
so mu otrpnili in noge so mu zabreknile vsled
velike teže železnih verig. Ako je slučajno zaspal,
so ga prebudile miši in podgane, ki so se na¬
hajale v velikih jatah v teh ječah in se lotevale
živega človeka.

25

30 — j Naumovič je večkrat misli! na Jovano in žal
je mu je bilo, da je ni mogel več videti in z njo
or. govoriti. Če bi bil umrl junaške smrti, kot vojak,
:jo mu tega ne bilo žal, toda v ječi končati svoje
ko nilado življenje kot kak razbojnik, to mu je še
s ti  Poslabšalo grozni položaj.

e- Istega dne, ko je bil Naumovič aretovan,
v-  Prijela je tajna policija na Dragino povelje tudi
n Polkovnika Mašina. Aleksander ga je dal vreči
d v  ječo poleg one, kjer je bil Naumovič. Drugo
>, noč je poslala Draga štiri rablje k Mašinu, da ga
1 zaduše in vržejo truplo v Donavo. Ti so res
Prišli v ječo, ga zgrabili in začeli daviti. Ubogi
Mašin je klical spočetka na pomoč, njegovo vpitje
P a  ni slišal nikdo drugi, ko samo nesrečni Na-
urnovič, ki ga je čakala najbrže ista usoda. Mašin
l e  začel hropeti in pojemati, dokler se ni zgrudil
na tla, naposled pa popolnoma utihnil. Rablja sta
ga nato prijela vsak za eno roko, ga vlekla iz
l e če in vrgla raz ozidja tvrdnjave v deročo Do¬
navo; v njenih valovih je izginilo Mašinovo truplo.

Naumovič je poskušal raztrgati svoje okove
'n teči na pomoč Mašinu, a kmalu se je uveril,
Qa  je srbsko železo ravno tako trdo in neupog¬
ljivo, kakor kje drugod in je vsled tega opusti!
brezuspešni trud. Nikdar še ni bilo Naumoviču
tako tesno pri srcu, ko tu v ječi. Vsak čas je
pričakoval, da priderejo tudi v njegovo ječo Dra¬
ginj krvniki in ga zadavijo. Toda zgodilo se je
drugače.

26

Nekega dne se odprč vrata ječe in na pragi
se prikaže — Draga. Oholo in ponosno se prioni
bliža Naumoviču in ga vpraša z mehkim glasom dai
kako se kaj počuti. Naumovič, ki je nekdaj obo pr<
ževal Drago, a jo pozneje, ko je spoznal njene
pohotnost in zapeljivost, pričel sovražiti, ni dal Tc
na to nikakega odgovora. Draga, ki je bila v kc
lepega Naumoviča vsa zaljubljena, dasiravno je b;
imela za moža mladega kralja Aleksandra, kate- Še
rega je pa vzela v zakon samo radi častihlep- n
nosti, je prijela Naumoviča za roko in mu začela b
praviti, da ga je samo radi tega obiskala tu v F
ječi, ker ga tako ljubi, da ga ne more pozabiti. 5
Obljubila mu je, da bo pomiloščen in postavljen
v prejšnjo čast, če se nji uda in stori to, kar mu
bo ona nasvetovala. Govorila mu je toliko o lju¬
bezni, da bi bila omamila s tem vsakega mož-
kega, le Naumovič je ostal stanoviten in zvest
svoji Jovani.

Ko je Draga uvidela, da se na ta način pri
Štefanu ničesar ne opravi, mu je začela z zapo¬
vedujočim glasom slikati njegov položaj rekoč,
kako nespameten je, ker je raje tu v ječi, kjer
bo jadno poginil, ko na prostem v visoki službi
in časti. Povedala mu je tudi, da ga je izdala
ravno ona Jovana, o kateri on misli, da ga ljubi.

Ko Štefan to zasliši, se razsrdi in pahne
Drago z vso močjo od sebe rekoč, da je to
podla laž in samo pretveza, s katero ga hoče
Draga ujeti v svoje zapeljive mreže.

27

'agi Draga vzame nato iz majhne usnjate torbice
pri ono pismo, ki ga je vrgla Jovana pomotoma na
oni dan Aleksandrove poroke v kraljev voz. Ko Štefan
bo prebere pismo, obledi še bolj in skoro omedli,
me Naumovič globoko vzdihne in se zamisli,
dal Torej Jovana, o kateri je mislil, da ga ljubi tako
i  v ko on njo, je postala izdajalka in ga dala v pest
je  baš Dragi, ki jo je on najbolj sovražil. Videč, da
te- je prevarjen, da je vse na svetu goljufivo in da
•p-  nima nikogar, komur bi potožil svoje gorje, se
da bridko zjoka. Solze mu kapajo na lice, ki se po-
v P r ej ni nikdar jokalo. Naenkrat zahrepeni, da bi
ti.  ®e mogel maščevati nad izdajalko Jovano.
m Draga je bila vesela, videč žalost svoje žrtve,
u Rekla mu ni niti besedice več, ampak odšla pri
l- onih vratih, odkoder je bila prišla.

d lV '

Vrnimo se zopet k Jovani. Pustili smo jo

j ležati na tleh onesveščeno pred katedralo, kjer
je zagledala Štefana vklenjenega in krvavega. V
splošnem navalu se ni nikdo zmenil zanjo. Vse
’ i e  hotelo videti le kralja in kraljico, druga oko-
Tica je ljudi malo zanimala. Šele ko je odšla kra¬
ljeva dvojica v cerkev, stopi k Jovani usmiljeni
Samaritan, po imenu Jezič, ki da pripeljati neza¬
vestno Jovano na svoj dom in pokliče zdravnika.

Došli zdravnik je Jovani kmalu vrnil zavest
ir > izjavil, da ni nikake nevarnosti za njeno zdravje.

Jovana je bila pri poštenih ljudeh. JeziČeva
družina ji je stregla, kar je le mogla, osobito

28

mlada, še ne 20 let stara Marica, jedina hči ko- P°
vača Jeziča. Kovač Jezič je začel izpraševati Jo- m
vano, od kod je doma, ker je, sodeč Jovano po
njeni obleki, takoj uganil, da pripada boljšim
krogom. Jovana je povedala, da je rodom Du- ,n
najčanka in hči plemenitih staršev. Povedala mu ^
je tudi ves dogodek o sestanku s Štefanom Na-
umovičem.

Kovač JeziČ, ki itak ni spoštoval Drage, ker 'i
je poznal njeno prejšnje življenje, dasiravno je
postala kraljica, je takoj uvidel, da za Naumo- ^
viča ni rešitve, posebno radi tega ne, ker se je 1
Štefan Naumovič zarotil zoper Drago, ki ni po- '
znala nobenega usmiljenja. Jezič je tolažil Jovano 1
kolikor je mogel, toda njegove tolažilne besede
niso mogle utešiti Jovane. Ona se je srdila na
svojo lahkomišljenost, ker je vrgla baš tisto pismo,
ki je bilo namenjeno Štefanu, Dragi pred noge
in s tem povzročila Štefanovo nesrečo, sebi pa
neskončno bolest, ker je uvidela, da je Štefan
samo radi njene neprevidnosti v ječi.

Kaj bi dala Jovana, da bi mogla osvobo¬
diti Štefana? Toda vse- njene želje in upi so bili
zaman.

V Jezičevi hiši je ostala še nekaj dnij in uži¬
vala gostoljubnost kovačevih ljudij.

Nekega dne pride kovač na svoj dom zelo
slabe volje. Tedaj pokliče Jovano k sebi in ji
reče: „Draga moja Jovana! v naši hiši ni odslej
več prostora za Vas. Kraljica Draga Vas išče

29

ko- Povsod; detektivi, osobito Lazar, so Vam na sledu
Jo- m gorje mi, če Vas najdejo pri meni. Svetujem
po Vam torej, da odidete nocoj iz naše hiše in po-
šim 'ščete drugod zavetja. Žal mi je, da Vas ne morem
)u- 'n ne smem več skrivati pod svojo streho, kajti
tiu Dragini hlapci vidijo v vsako hišo in — kakor
ta- že rečeno — so Vam na sledu."

Jovana se lepo zahvali Jezičevim za gosto-
er ljubnost, pobere svoje reči in odide jokaje v
je temno noč. Bila je brez novčiča in ni imela no-
o- benega znanega človeka, ki bi ga prosila pre¬
je nočišča. Hodila je že nad eno uro po širokih
j- belgrajskih ulicah in premišljevala, kam bi šla

0 prosit prenočišča. Naenkrat ji šine v glavo dobra
e misel. Pogumno stopi v „Hotel Royal“ in po-
a prosi prenočišča. Tu jo res vzprejmo in ji od-
, kažejo sobo.

J Kmalu nato ji prinese sluga zglasilno knjigo,

1 v  katero naj bi se vpisala. Jovana vpiše vanjo
svoje pravo ime in že hoče zapreti knjigo, da
jo zopet odda čakajočemu slugi. Tu ji pade v
°či znana pisava. Na isti strani, kjer se je pod¬
pisala ona, je bilo podpisano ime njene matere.
Jovani utriplje srce radosti in komaj zamore pro¬
siti slugo, naj ji pokaže sobo, kjer stanuje gospa
Pi- Sandorf. Sluga jo pelje v drugo nadstropje in
1' pokaže sobo njene matere, Jovana potrka trepe-
ta je; čez nekaj časa odpre vrata njena ljubljena
mati, ki je bila že v postelji; ko vidi pred svo¬
jimi vrati žensko osebo, ji veli vstopiti. Komaj

30

odpre mati vrata, že se je oklene Jovana okoli P n
vratu z besedami: „Ljuba mati!" Tedaj šele spozna W
mati svojo hčer, a glej čudo: hčere ne objame, m <
niti ji ne privošči lepe besede, dasiravno je prišla sv
baš radi nje iz Dunaja v Belgrad.

Ko je gospa pl. Sandorf izvedela, da se je kc
kralj Aleksander oženil z Drago in ne z njeno * a
hčerjo, pričelo jo je skrbeti za njeno hčer. Poda 01
se torej v Belgrad, da jo najde, ali pa vsaj izve, ni
kaj se je z njo zgodilo. sl

Prišedši v Belgrad izve po dolgem iskanju, i (
da je prenočila njena hči pred štirinajstimi dnevi s
v gostilni pri Bolgaru z nekim mladim srbskim
častnikom, ki je sedaj v ječi, ker je nameraval 11
ustreliti Drago. *

Ko je Jovanina mati to izvedela, se je za- 1

vzela, da ne mara ničesar več slišati o svoji hčeri, :

ki je tako sramotno onečastila sebe in celo rod¬
bino Sandorf. Zato se je odločila, da se odpelje
drugi dan nazaj na Dunaj.

Iz tega razloga se gospa Sandorf svoje hčere
ni razveselila, ko jo je zopet zagledala. Prestra¬
šeno vpraša Jovana svojo mater, kaj ji je, da se
tako hladno obnaša proti njej. Stara plemkinja pa
odvrne: „Ničvrednica! kako bi te mogla še kdaj
z veseljem pogledati, ker si mi napravila tako
sramoto. Povem ti tu odkrito, da sem vse izve¬
dela, kaj si ono noč počela s častnikom, ki je
sedaj v ječi. Vsled tega je omadeževana čast naše
plemenite rodbine. Prej te ne pogledam več,

31

ali Predno te ne vidim kot poročeno ženo onega,
na ki ti je vzel čast. Zato se poberi takoj izpred
e, mojih očij, kajti vedi, da te ne smatram več za
la svojo hčer.“

Ko zasliši Jovana te besede, prosi mater na
e kolenih odpuščanja in ji pove, da je ona še ravno

0 tako nepokvarjena, ko je bila poprej in da je bil
a oni častnik zarotnik, ki bi bil ustreljen, če bi ga
', ne bila vzela v svoje varstvo in ga zasledujoči

straži ne izdala za svojega ljubimca. To vse se
, je zgodilo zgolj iz usmiljenja, nikakor pa ne iz

1 slabega namena.

Stara gospa pa ni verjela besedam svoje hčere
'n jo nemilo odslovila. To je bil za Jovano naj¬
hujši udarec v njenem življenju. Sedaj je bila
Popolnoma sama na svetu: Aleksander se je oženil
z  Drago in pustil njo na cedilu. Štefan, ki ga je
z ares ljubila, je zdihoval v ječi, njena lastna mati,
ki ji je bila doslej vse na svetu, jo je pa tako
kruto odslovila! Tega pač nikdo ne. bi mogel
mirno pretrpeti, še manj pa blago srce nedolžne
Jovane.

Vsa potrta in obupana odide od matere v
svojo sobo. Kmalu nato se vleže k počitku. Rano
z jutraj pride mestni stražnik pregledat knjigo za
* u jce. Ko vidi v nji na zadnjem mestu vpisano
ime Jovana pl. Sandorf, vpraša vratarja in soba¬
no, če je dotična ženska še v hotelu. Ko mu
Povesta, da še, se napoti stražnik takoj do po¬
kazane mu sobe, kjer potrka na vrata in veli Jo-

i

32

vani, naj se nemudoma obleče in pride vun. dat
Jovana stori, kar ji je bilo ukazano in odpre tne
vrata. Kako se pa prestraši, ko ugleda uniformo po
srbskega stražnika, ki ji takoj napove aretacijo in on
jo odpelje s seboj.

Ko prideta na stražnico, ju sprejme poli' vp
cijski ravnatelj Lazar. Ta pove Jovani, da jo iščejo, vi
ker se je izkazalo, da je ona pisala pismo, ka- ni
tero je neka ženska vrgla v kraljevo kočijo in pi
da bo predstavljena Dragi. je

Lazar telefonira nato v konak, da so našli k
ono žensko, ki je pisala svarilno pismo. Iz ko- d
naka je bilo ukazano Lazarju, da Jovano nemu- n
doma predstavi kraljici Dragi. Lazar pokliče ne¬
kega izvoščeka, posadi poleg sebe v voz Jovano j
in ukaže peljati pred konak. Tam pelje Jovano i
do kraljice. t

Ko ugleda Draga svojo bivšo tekmovalko, i
zakriči nad njo: „Ali me ne bodete pozdravili,
kakor se spodobi? Mar li ne veste, da ste sedaj
v mojih rokah in da lahko razpolagam z Vašim
življenjem po poljubnosti, kajti sedaj sem jaz to,
kar ste hoteli Vi postati!"

Jovana pa odvrne: „Vem, da ste kraljica,
toda z mojim življenjem ne morete in ne smete
razpolagati, kajti vedite, da sem podanica mo¬
gočne sosedne Vam avstrijske države, ki zna
braniti osebne pravice svojih državljanov."

Draga, ki so jo te Jovanine besede nemilo
zadele, se navidezno ni hotela zmeniti za pove-

33

in ' dano ji resnico, a na tihem je pokalo v njej sa~
re  mega sovraštva. Zato vpraša Jovano, od kod
10  Pozna Štefana Naumoviča in je-li ona pisala nanj
in ono svarilno pismo, ki je Drago rešilo pogina..

Le s težavo je odgovorila Jovana na to
t*' v prašanje rekoč, da je spoznala Štefana Naumo-
v >ča v neki boljši gostilni, o zarotnikih pa ni
*” ničesar omenila. Rekla je dalje, da je pisala ono
n  pismo samo zato, da spravi Štefana in Mašina v
ječo, ker je vedela, da je bil prvi bivši znanec
kraljice, a drugi njen sovražnik. Pravila je dalje,
" da se je hotela nad Štefanom maščevati zato, ker
' ni držal dane ji besede.

Draga je Jovani, ki je to pripovedovala z
1  jako mirnim glasom in premišljenostjo, vse verjela
1  'n jo vprašala, če je temu res tako. Jovana je
to še enkrat potrdila. Dragi je bilo ležeče vse le
na tem, da bi odpravila Jovano čez mejo, da bi
s e nikdar večne sešla s Štefanom, ki gaje mislila
z ase pridobiti, in je dala zato Jovani pest zlatov,
^š, tu ima dovolj denarja za vrnitev v domovino.

Jovana je, dasi nerada, vendar le vzela denar,
brez katerega bi itak ne mogla živeti, a zahva¬
la se Dragi ni. Nato jo Draga odslovi rekoč,
ba mora tekom 48 ur zapustiti srbska tla.

Jovana odide z veselim srcem iz konaka,
trdno upajoč, da bodo Štefana na podlagi njene
'Zpovedbe izpustili iz ječe. Zato sklene ostati v
Srbiji še toliko časa, da izve, kaj se je zgodilo
s  Štefanom, ki ga ni mogla pozabiti.

3


34

Zatorej se napoti h kovaču Jeziču in ga zaprosi,
naj jo sprejme vsaj za 48 ur pod svojo streho, kajti
toiiko časa sme ostati v Belgradu vsled kraljičinega
dovoljenja. Jezič jo sprejme gostoljubno, njegova
žena jo pa pogosti, kar najbolje ve in zna.

Zvečer se domisli Jovana, da dolguje v ho¬
telu, kjer je prenočila, še prenočevalnino, ki je
poprej ni mogla plačati, ker je bila brez denarja.
Zato odide v hotel Royal in tam poravna račun.
Ko se je vračala in prišla že blizu Jezičeve hiše,
zagleda onemoglega človeka čepeti na pragu
neke hiše. Zasmili se ji v srce, seže v žep in
mu hoče podariti en zlat, ki ga je prejela od
Drage. Ta siromak, ki ni bil nihče drugi ko
polkovnik Mašin, pa niti roke ne stegne, da bi
prejel obili dar iz rok nežne gospodične, ampak
zavrne Jovano z besedami: »Včasih sem imel rad
denar, sedaj ga pa ne maram, ker je na njem
slika onega, ki ima za ženo Drago, ki je zastrupila
mojega brata, mene pa dala zadaviti.“

Gospodični se siromak pri teh besedah še
bolj zasmili, kajti mislila je, da ima umobolnega
človeka pred seboj. Saj ni mogoče, da bi bila
Draga zastrupila brata tega berača, in če bi bilo
to tudi res, kako naj si pa tolmači besede, da
ga je dala kraljica zadaviti, pa je navzlic temu še
živ. To je naravnost fantazija!

Jovana že hoče oditi, kar jo pokliče oni
n  siromak po imenu. Ona se zgane in začudeno
vpraša berača, od kod pozna njeno ime.


35

Dozdevni berač ji reče: „Jovana pi. Sandorf!
aii me res več ne poznate? Čuditi se temu sicer
ni, kajti vstal sem takorekoč iz groba in se po¬
tikam v obleki berača že štirinajst dnij v belgrajski
okolici. Danes zvečer sem prišel y Belgrad, da
Poiščem Jeziča, ki je moj prijatelj. On me gotovo
vzame pod svojo streho in me skrije pred Drago
'n onimi, ki mi strežejo po življenju. Tu pred
hišo sem pa onemogel, ker nisem imel že štiri dni
gorke jedi v ustih."

Jovana vzklikne nato vsa vesela: „0 gospod
Polkovnik!" — „Pst!“ jo hitro prestreže Mašin,
»ali ne veste, da ima v Belgradu, odkar je Draga
na krmilu, vsak kotiček skritih poslušalcev, ki
ovadijo kraljici vse, osobito pa ono, kar se tiče
njenih sovražnikov. Hitiva od tod in ne govoriva
ničesar, dokler nam ne odpre dobri Jezič svojih
vrat. Ako hočete, pojdite tudi Vi z menoj k njemu;
s aj vem, da so tudi Vam v konaku vroča tla,
odkar tam gospodinji Draga."

Jovana razloži nato Mašinu, da mora že v
48 urah zapustiti Belgrad na Dragino povelje in da
je tudi ona pri Jezičevih, ki so jo za ta čas vzeli
Pod streho.

Ne da bi še besedico izpregovorila, se od¬
pravita oba na pot. Mašin si potisne klobuk na
oči in se sključi ko kak grbec, ter koraka naprej,
Jovana pa za njim. Prišedši do Jezičeve hiše,
Potegne Jovana za hišni zvonec, nakar ji pride

3 *

36

Marica odpirat vrata. Mašin obstoji pred pragom
in se ozre na vse strani, če ga morda kdo ne vidi.

K sreči ni bilo nikogar v bližini in Mašin
skoči naglo čez prag v vežo. Marica bi bila
kmalu strahu zavpila, če bi je ne bila Jovana
hitro potolažila z besedo „Mašin“. Zato hitro
zaklene duri in pozdravi došlega Mašina v be¬
raški obleki. Nato gredo vsi trije k Jeziču in
njegovi ženi, ki je pripravljala ravno večerjo.
Ko zagleda Mašin na mizi kos rženega kruha,
poprosi Jeziča zanj, predno ga je pozdravil.
Jovana in Marica pripovedujeta med tem časom,
ko je Mašin kruh in ga zavžije s tako slastjo, ki
je ni mogoče popisati, očetu Jeziču o čudnem
sestanku z Mašinom, ki sedaj ne nosi več zlatega
vojaškega ovratnika, ampak razcapano beraško
obleko in to zbog tega, da uide Draginim krv¬
nikom.

Jezičeva mati prinese nato sestradanemu Ma-
šinu svoj del pečenke in čašo najboljšega srb¬
skega vina. Vsi gledajo z zadovoljnostjo, kako
gre vse to Mašinu v slast, kajti še nikdar niso
videli'človeka, ki bi se mu jed tako prilegla.

Ko je Mašin vse povžil, kar so mu dali Je-
zičevi, izpregovori: „Hvala vam, mili prijatelji!
Utešili ste mi glad, kar vam Bog povrni. Gotovo
se Vam čudno zdi, da prihajam k Vam kot berač,
toda vse vam bom pojasnil.

Onega dne, ko se je poročil Aleksander s
prešestnico Drago, so me prijeli detektivi, a da

37

se prav izrazim, kraljičini krvniki, in me tirali v
ječo. Bil sem v navzočnosti Drage in Aleksandra
zaslišan.

Tu se mi je očitalo, da sem kot kolovodja
zarotnikov stregel kraljici po življenju. Hotel sem
se zagovarjati, češ, naj mi to dokažejo, če morejo.
A Draga, moja svakinja, je prekinila moj zago¬
vor s tem, da je rekla Aleksandru, naj me da
vreči v najglobokejšo ječo k mišim in podganam,
kajti človek, ki streže kraljici po življenju, je
gotovo tudi kraljev sovražnik in ne zasluži dru¬
gega, ko vrv za vrat.

Aleksander se je pri tem zlobno zasmejal in
pritrdil Dragi rekoč: „Da, vrv za vrat onemu, ki
streže svoji sorodnici in kraljici po življenju."
Tako je bila zapečatena moja usoda.

Ko so me odvedli, sem Dragi z roko zažugal,
kar je sicer zapazila, a zmenila se ni nič za to
moje žuganje.

Dva dni sem bil v ječi brez jedi in pijače.
Zvečer drugega dne priderd v mojo ječo trije
rablji in me začnd daviti. x  ,

Branil sem se in jih suval od sebe. Toda
veliki premoči se nisem mogel"dolgo upirati.
Obvladali so me kmalu, me vrgli na tla, tiščali
s koleni v život in držali s svojimi kremplji za
vrat, da mi je pošla sapa in izgubil sem zavest.
Kaj se je potem z menoj zgodilo, ne vem več.
Naenkrat sem se zdramil v močno deroči vodi,

38

ki me je gnala z vso silo svojim potom. Ker
sem prišel v vodi k zavesti, sem začel plavati.

Sreča mi je bila mila. Daši v obleki, sem se
vendar prerinil do kraja, kjer sem se poprijel za
neki grm in od tod s težavo skobacal na suho.
Bila je temna in hladna noč. Vse je teklo od
mene, tako sem bil moker. Naenkrat zaslišim v
bližini reke, iz katere sem splaval, neko ječanje,
ki je bilo podobno človeškemu glasu. Do smrti
utrujen se priplazim do onega mesta, od koder
je bilo slišati zdihovanje in v temi otipljem člo-j
veško truplo. Tu mi pride prvič v mojem živ¬
ljenju na misel rop.

Zbral sem vse svoje moči in začel slačiti
onega človeka, ki se ni nič branil moje nasilnosti.
Na ta način sem prišel do beraške obleke, v
kateri me vidite; svojo vojaško sem pa pustil na
licu mesta.

Verjemite mi, da mi je ta obleka stokrat ljubša
od one, ki sem jo slekel. Potem sem šel proč
od onega siromaka, ki sem ga oropal in se pri- j
plazil do nekega hleva, kjer sem se vlegel in
zaspal. Koliko časa sem tam spal, ne vem; le
toliko vem za gotovo, da sem se zbudil najbrže
vsled gladu.

Ko se prebudim in vidim na sebi beraško
obleko, se takoj spomnim svojega položaja. Med
znane ljudi ne smem, v Belgrad tudi ne, kjer bi
me utegnili vzlic temu spoznati, in v drugič bolje
zadaviti nego prvič.


39

Zato sem se držal devetnajst dni na kmetih.
Preživlja! sem se s prosjačenjem od hiše do hiše.
Nekega dne srečam orožnika, ki me je vprašal
za potne listine. Ker nisem imel nikakega izkazila,
sem ga prosil, naj me izpusti, ker itak hoditi ne
morem. Orožnik je res ugodil moji prošnji in
me pustil v miru.

Brez listin nisem mogel torej nikamor, kajti
gorje mi, če bi me izvohali orožniki ali Dragini
krvniki in me tirali pred njo. Zato sem se namenil
k vam, da me skrijete, dokler se ne najde ugodna
prilika, da pobegnem skrivaj iz Srbije in na tujih tleh
osnujem veliko zaroto zoper kraljičine nasilnosti.

Prišedši v Belgrad, sem vsled lakote one¬
mogel, kajti zadnje štiri dni si nisem upal več
Po dnevu k ljudem, da bi me ne spoznali; po
noči pa vsled roparskih tolp ni varno hoditi od
vasi do vasi. Na pragu neke hiše sem spoznal
Jovano, ki mi je hotela dati miloščino. Ker si z
denarjem nisem mogel utešiti lakote, sem zavrnil
njeno darilo. Z njo skupaj sem prišel v vašo
hišo, kjer ste me gostoljubno sprejeli, česar ne¬
bom nikoli pozabil.

Iz tega lahko sklepate, da se mi ni godilo
ravno najbolj«. Za svojo čudežno rešitev se za¬
hvaljujem le Bogu. Kraljici pa ostanem do smrti
sovražnik. Prišla bo ura, ko se bo vresničila
moja želja: takrat bom spolnil svojo prisego in
se maščeval nad Drago tako, kakor se zamore
maščevati le polkovnik-berač Mašin!"

40

Na srbskem dvoru se je pričela nova doba
vladanja. Pod vplivom in pritiskom Drage je na- j
ložil kralj Aleksander ljudstvu takoj prve dni po
poroki ogromno naklado v pokritje stroškov, ki
jih je imel kraljevi dvor povodom slovesne poroke.

Ljudstvo, ki itak ni bilo v najboljšem raz¬
položenju, ker je vzel Aleksander ravno Drago
in s tem onečastil prestol svojih pradedov, je
začelo godrnjati. Iztirjevalci davkov so se malo
zmenili za ljudske pritožbe, gledali so le, da so
zamogii čim preje odposlati kralju plačane dav¬
ščine. —

V konaku so se vršili sijajni plesi, pojedine
in veselice dan na dan, vse to na račun davko¬
plačevalcev. Ker je bila državna blagajna prazna,
veselice so pa stale ogromne svote denarja, mo¬
ralo je trpeti vse te stroške siromašno ljudstvo.
Za vsako veselico ali pa ples je morala imeti
Draga nova oblačila, kakršnih srbski dvor še ni
videl. Nekoč pripomni Aleksander kraljici, da ni
treba toliko oblačil, ker to stane preveč denarja.
Ona ga pa oholo zavrne, češ, da ni nikaka be¬
račica, ampak kraljica one Srbije, ki bo imela
pač toliko, da kupi svoji kraljici toliko obleke,
kolikor je le hoče.

Aleksander je naložil zopet nove davke, se¬
veda z raznimi pretvezami. Odjemalci davkov so
bili sami trdosrčni ljudje in če kak kmetič ni

41

mogel plačati pravočasno naložene davščine, je
Že drugi dan zapel boben pred njegovo hišo
m ga spravil ob dom in posestvo.

Vsled tega so se jele množiti roparske tolpe,
ki so bolje živele, nego kdaj poprej. Te tolpe
so bile oborožene s puškami in so prežale v
gorskih zasedah na svoj plen.

Najznamenitejši srbski ropar tega časa je bil
brezdvomno Demeter Banjaluki, pred katerim so
se tresle celo vojaške in orožniške patrulje tako,
da se mu ni nikdo upal postaviti v bran. Svoj
glavni stan je imel Demeter v gorovju, ki je bilo
kakih pet ur oddaljeno od Belgrada. Demeter Ba¬
njaluki je bil človek velike in močne postave,
črnih brk, zagorelega lica, bistrega uma in ne-
žuvene srčnosti. On se ni bal nikakršne nevar¬
nosti. Ropal je le oderuhe, Žide in — kraljeve
urade. V svojem početju je bil neizmerno drzen.

Večkrat je izvršil v Belgradu pri belem dnevu
ulom ali tatvino pri poštnem uradu vpričo po¬
licije. Daši je dal Aleksander razpisati na njegovo
glavo 10.000 frankov, ga vendar nikdo ni mogel
vjeti. Bil je 45 let star, a pri vsem tem gibčen
in skočen kakor srna.

V njegovi službi je bilo petdeset mož, ki so
bili vajeni pokorščine. Svojega glavarja so ubogali
na prvi mah in storili vse do pičice tako, kakor
jim je on zaukazal. Izdajalca ni bilo med njimi.
Oboroženi so bili s puškami, ki so še sedaj v

k

42

rabi pri srbski armadi. Imeli so tudi konje in
nebroj raznih oblačil.

Nekega dne gre Banjaluki s puško na rami
na lov. Njegov zvesti pes Karo ga spremlja. Ko
pride na rob griča, odkoder se je videlo po
celi okolici, zagleda v podnožju griča neko
žensko, na,vso moč bežečo pred orožnikom, ki
ji je bil tik za petami. Banjaluki, prijatelj prega¬
njanih, kateremu se je ženska smilila, dasi ni vedel,
zakaj jo zasleduje orožnik, ji priskoči v pomoč
in nameri puško na orožnika. V tem pa pomeri
tudi orožnik in ustreli proti Demetru, a ga ne
zadene; kajti ta se je skril za neko deblo. Od
tod zakliče orožniku, naj pusti žensko, sicer za¬
pade smrti. Videč, da orožnik ne odjenja, sproži
Demeter svojo puško in ustreli; orožnik pade na
tla ko snop.

Nato pristopi Demeter k ženski, kije  gledala
trepetaje ves ta prizor in jo vpraša, zakaj jo je
zasledoval orožnik. Ona mu odvrne, da je ple¬
menite nemške rodbine, da je prišla v Belgrad
misleč, da jo vzame Aleksander namesto Drage,
ker ji je bil svoj čas obljubil.

Nadalje pove, da jo Draga zasleduje, ker
ima nedolžno znanje s Stefanom Naumovičem,
katerega bi tudi Draga rada imela. Zato ji je kra¬
ljica ukazala, da mora zapustiti srbska tla tekom
48 ur, sicer jo bo smatrala za ujetnico. Ker je
pa vkljub Dragini zapovedi še ostala v Belgradu
pri Jezičevi rodbini, je to izvedela kraljica po

43

svojih vohunih. Zato pošlje nekega dne v Jezi-
čevo hišo celo armado stražnikov. Jezič, ki je
'uiel skritega tudi bivšega polkovnika Mašina, se
Ustraši, ko zagleda zloglasno belgrajsko stražo,
ki je lovila samo Dragi neljube ljudi, dočim se
je malo brigala za hudodelce. Jezič pa vzlic
temu ne izgubi hladnokrvnosti. Stražo pusti ča¬
kati pred vrati, rekoč, da je pozabil ključ v sobi,
v  tem je skril njo in polkovnika Mašina v dimnik.

Jezič je imel komaj še toliko časa, da je
Uaročil ženi in hčeri, naj za nikako ceno ne po¬
vesta, da sta Mašin in Jovana v njegovi hiši.
V tem vlomijo stražniki vežna vrata in udro v
uotranje prostore. Po večurnem brezuspešnem
iskanju zopet odidejo.

Tedaj sta bila oba rešena. A obstanka jima
ui bilo več v tej gostoljubni hiši, ker bi bilo
preveč zahtevati od dobrega Jeziča, naj ju še
nadalje ščiti in skriva na lastno nevarnost in od¬
govornost. Zato pobegneta oba še isto noč iz
Belgrada. Kam je šel Mašin, tega ona ne ve.

Drugi dan pride ona, ki ni bila nihče drugi
ko Jovana, kar je cenjeni čitatelj lahko povzel iz
dosedanjega njenega pripovedovanja, v neko
srbsko selo, kjer si kupi skrcfrnno'*kosilo. Potem
pride do podnožja hriba, kjer jo je orožnik spo¬
zna! in jo hotel živo vjeti, toda Demeter ga je
ustrelil. Da jo orožnik ni vjel, se ima zahvaliti
edino le njemu. Zato ga prosi, naj jo sprejme
Pod svojo streho in jo skrije pred zasledovalci.

44


Ko konča Jovana svoje pripovedovanje, ki
je ganilo trdega roparja do solz, ji on reče:
,.Kakor vidim, sem Vam storil malo uslugo; Vaši
prošnji, naj Vas sprejmem pod svojo streho, sicer
ugodim, a ne vem, če boste sprejeli mojo po¬
nudbo. Vi me še ne poznate, toda ne vstrašite
se, ko Vam povem svoje ime. Jaz sem Demeter
Banjaluki, glavar roparske tolpe, ki svobodno
gospodari tu v gorah. Zatirane in uboge Ščitim,
a gorje oderuhom in zatiralcem! Ponavljam še
enkrat: Ne bojte se me, kajti ničesar žalega se
Vam ne bo zgodilo. Če hočete iti z menoj, bo¬
dete na varnem in nikdo Vam ne bo skrivil lasu.
Bivam pod zemljo, kamor ne pride nobena ne¬
poklicana človeška noga.“

Jovana mu odvrne: „Rada Vam zaupam,
kajti Človek, ki ščiti zatirane, ne more biti hu¬
doben, naj si bo tudi ropar. Bolje je biti med
roparji, kot v konaku, kjer strežejo poštenim in
nedolžnim ljudem po življenju.“

Ona gre nato z Demetrom v njegovo pod¬
zemeljsko stanovanje, do katerega pelje ozka
pot, ki je preprežena s srebčtom, trnjem in
vejami.

Duplino, ki je bila pri vhodu tako ozka, da
je človek komaj splezal vanjo, je zakrival gost
grm tako, da nikdo ne bi mogel sumiti, da se
nahaja tu kaka podzemnica. Polagoma se je jela
votlina širiti in Jovana se je čudom čudila temu
krasnemu podzemeljskemu hodniku, ki se je raz-

45

tezal v neskončno daljavo. Pri svitu sveče, ki jo
je prižgal Demeter, opazi Jovana, da je ta votlina
vsa polna kristalnih kamenov, ki se leskečejo ko
zlato in srebro.

Naenkrat prideta do oborožene straže, ki je
čuvala noč in dan, da opozori jamine prebivalce
na morebitno pretečo nevarnost. Kmalu nato se
razgrne pred njima velika kotlina, ki je bila raz¬
svetljena vsled ognja, kjer so kuhali roparji svoje
kosilo. Okrog ognja je sedelo na tleh kakih pet¬
deset mož s prekrižanimi nogami v pisani srbski na¬
rodni noši. Po stenah so visele puške, sablje,
samokresi, handžarji in torbe za patrone. Vse je
bilo v votlini snažno in v redu, kakor pri vo¬
jakih. Ko zagledajo roparji svojega glavarja, sko¬
čijo vsi naenkrat na noge in ga pozdravijo. De¬
meter jim predstavi Jovano in zapove, da jo mo¬
rajo čislati in spoštovati kot njegovo hčer, kar
mu vsi enoglasno potrdijo. Nato krene Demeter
na desno v svoje stanovanje. Dasiravno je bilo
pod zemljo, vendar Jovana že davno ni videla
tako lepe oprave in preprog, ko ravno tu v roparski
votlini. Demeter ji razkaže orožnico, kjer je bilo
zlata, srebra in denarja, da je jemalo gledalcu vid.

Na drugi strani hriba so imeli roparji po¬
stavljen konjski hlev, ki je bil istotako pod zemljo.
Konje so čuvali štirje psi, velikega plemena. Tu
je imel Demeter nad 60 konj najiepše pasme,
ki se jih je posluževal le v slučaju, če je imel iti
na dolgo pot.

46

Jovani se je zelo dopadlo v jami. Imela je
posebej oddaljen prostor za prenočevanje, stražil
pa jo je zvesti Karo, s katerim sta se sprijaznila
koj prvi dan. Tu je bila Jovana brez skrbi in bolj
na varnem, ko v hiši svojih staršev.

Nekega dne povabi Demeter Jovano v svojo
sobo in ji veli sesti. Ne da bi ga bila Jovana
kaj prašala, ji je pričel Demeter opisovati dogodke
svojega življenja.

Pravil je, da se je rodil v Nišu kot sin ubo¬
gega trgovca. Njegov oče ga je dal v Belgrad
v šolo. Učil se je pridno in dovršil prv^ tri raz¬
rede trgovske šole z odliko. V oni hiši, kjer je
stanoval, je bila mlada deklica poštene rodbine,
s kojo se je seznanil. Deklica ga je pričela ljubiti,
on pa njo. Naposled je sporoči! Demeter vse to
svojim staršem v Niš. Ti mu tega niso branili niti
ne prepovedali. Demeter se je razgovarjal v na¬
vzočnosti njenih staršev in ji obljubil naposled,
da jo vzame v zakon.

Deklica in starši so bili s tem zadovoljni, ker
so vedeli, da je Demeter vzoren mladenič. To
nedolžno znanje je trajalo okoli pol leta.

Darinka, tako je bilo ime Demetrovi ljubici,
je pa izjavila nekoč, ko jo je Banjaluki zopet
obiskal, da se ne bo možila, da pretrga z njim
vse vezi in znanje. To je bil hud udarec za ubo¬
gega Demetra. Vendar se je klonil usodi in odšel
iz hiše, kjer mu je sijala prva ljubezen.

47

e Tri mesece pozneje ugleda Darinko na spre¬

ti hodu v parku za Donavo,
a Bila je bleda ko smrt, oči je pa povešala

j v  tla.

Demeter stopi k njej in jo vpraša, zakaj se
je tako izpremenila. Ona ga komaj spozna, tako
je bila zatopljena v skrivne misli. Šele na drugo
vprašanje odgovori Demetru, da ni bolna, ampak
da se čuti mater in da je zato pretrgala z njim
vsako zvezo. Naposled mu je tudi povedala, da
je imela ljubavno razmerje z njegovim sošolcem
Jovičem, ki je že od nekdaj sovražil Demetra
in da jo je popustil, ko je izvedel, da se bliža
Porodu.

Demeter je Darinki prisegel, da se maščuje
nad Jovičem. Stisnil ji je v roko dva zlata, ki jih
l e  prejel od svoje matere, in odšel.

Zvečer sreča Joviča na izprehodu v kraljevem
Parku, vodečega za roko neko žensko, o kateri
je pozneje izvedel, da je bila sedanja kraljica
Draga.

Demeter pozove Joviča na odgovor. Jovič
spusti Drago in gre k Demetru. Demeter ga za¬
grabi z močno svojo roko za prsi, z drugo pa
2 a vrat in ga strese ko veter trepetliko.

Jovič prične klicati na pomoč, Demeter mu
Pa zamaši usta z roko in mu očita, kaj je storil
2  Darinko. Jovič mu nato reče, da je zapeljal
Darinko zategadelj, ker se on ni zanjo toliko
brigal, ko bi se imel. Rekel mu je med drugim,

48

da ta zadeva ne spada sem, da ga bo v šoli za¬
tožil radi roparskega napada in da nima pravice,
vtikati se v zasebne Jovičeve razmere.

To je Demetra tako razkačilo, da je stisnil
Joviča krepkejše za vrat in prsi in ko ga je čez
nekaj časa izpustil, se je zgrudil Jovič mrtev na
tla. V tem hipu je priskočila Draga, a Demeter
sune tudi njo na tla in zbeži liki veter v gore
k hajdukom, katerim je sedaj glavar in poveljnik.

Od onega časa je sovražil človeško družbo.

Ker je tekom dvajsetih let izvršil več ulomov
in napadov, ga je iskalo orožništvo in policija,
toda brezuspešno. Izognil se je vsaki nepriliki in
doslej potolkel še vse vladne čete, ki so jih poslali
nadenj. Ko se je preselil Demeter iz Belgrada v
gorovje in so o tem izvedeli njegovi starši, so
žalovali za njim tako, da sta mu umrla tekom
enega leta oče in mati. Demeter je koj drugi dan
izvedel o smrti svoje matere, zato je osedlal naj¬
boljšega arabskega vranca, za pas si je utaknil
tri samokrese in par ostrih bodal ter odjahal.
Kakor burja ga je nesel čvrsti vranec po pečinah
in planjavah tja do belega Niša, kamor je došel,
seveda preoblečen, zvečer istega dne.

Ko stopi v rojstno hišo, ga ni nikdo spoznal.
Demeter se oklene mrtve matere, poljublja jo z
vročimi solzami in kliče njeno sladko ime, kakor
bi jo hotel prebuditi k življenju. V tem je Demeter
popolnoma pozabil na svoje varstvo. K sreči se
je vzravnal, da še enkrat vidi ono obličje, ki ga

49

je tolikanj ljubilo v življenju, in vzame od mrtve
matere slovo. V tem hipu zapazi, da stojita dva
orožnika pred vrati. Demeter je takoj spoznal, v
kaki nevarnosti se nahaja. Po bliskovo skoči skozi
okno na ulico, kjer je stal njegov konjič. V hipu
ga odveže, sede v sedlo in oddirja iz sovraž¬
nega Niša.

Pozneje je izvedel, da ga je spoznal njegov
nekdanji prijatelj, ki se je polakomnil onih 10.000
frankov, ki so bili razpisani na njegovo glavo.
Zato je šel hitro naznanit orožnikom, da je Demeter
Banjaluki pri krsti mrtve matere.

Srbsko orožništvo je bilo iz Niša brzojavno
opozorjeno o Denietrovem ubegu. Zato so bili
Demetru takoj za petami. Le brzemu konjiču se
je imel zahvaliti, da ga niso vjeli.

Ko se je vrnil k svoji roparski tolpi, je pričel
smrtno sovražiti orožnike in stražnike vedoč, da
ga hočejo le zato vjeti, da bi dobili razpisano
nagrado.

Ko je Jovana vse to slišala, se ji je smilil
mnogo izkušeni Demeter, zato mu je prigovarjala
tolažilno, naj si tega ne jemlje k srcu, če ga so¬
vražijo Dragine kreature, saj tudi njo preganjajo
ravno isti od Drage plačani krvniki, ko njega.
Jovana seže nato Demetru v roko, se mu pri¬
srčno zahvali za izkazano ji sočutje in mu reče:
»Ne bojte se, gospod Demeter, gotovo še pride
čas, ko bodeva Vi in jaz lahko prosta šla skozi
Vsako srbsko vas in se nama ne bo treba več

4

50

skrivati pred kraljico, kajti tudi njena moč bo
enkrat strta."

Demeter pri tem globoko vzdihne in zavrne
Jovano rekoč: »Prišel bo čas zlate svobode, toda
ne zame, ampak za Vas, mila moja Jovana. Jaz
sem preveč grešil na svetu, osobito zoper peto
in sedmo zapoved Onega, ki nas je učil ljubezni
do bližnjega, in dasiravno sem že večkrat ob¬
žaloval svoje zločine, vendar mi ostane pot do
ljudij zaprta! Jedina Vi ste na svetu, ki ima so¬
čutje z menoj, zato pa Vas ne pozabim nikoli.
Čujte torej, zakaj sem Vas danes povabil k sebi
na razgovor.

Sinoči sem bil preoblečen v Belgradu. V
gostilni „ Pri Bojaru" sem sedel za mizo in pil
vino. Gostilničar Herz, moj zaupnik, me opozori,
da je v sosedni sobi šef belgrajske policije, Lazar
Petrovič. Ne meneč se za to, vstopim pogumno
v ono sobo, kjer je sedel Lazar in še neki drugi
tajni stražnik. Pogovarjala sta se, da noče izpustiti
kralj Aleksander Stefana Naumoviča iz ječe, dasi¬
ravno je prosila zanj Draga. Aleksander ne veruje,
da bi bil Naumovič tako nedolžen, ko trdi Draga.
Dosmrtno ječo je izpremenil v trimesečni zapor.
Ko prestoji Naumovič to kazen, bo iztir-an za
vselej iz Srbije. — Nato se poslovim od Lazarja
in Žida Herza ter odidem, ne da bi vzbudi!
kak sum.

To Vam sporočim vsled tega, ker vem, da
Vas to zanima. Tudi sem Vam hotel ponuditi

51

svojo pomoč, ako hočete rešiti Naumoviča iz ječe
Draginih rok.“

Jovana je prosila s solzami v očeh Demetra,
naj reši Naumoviča, če mu je to mogoče.

Demeter ji nato odgovori, da to ni tako iahko
izvesti, toda nji na ljubo se poda v smrtno ne¬
varnost, da reši Štefana ali pa pogine.

Kar je Demeter obljubil, je tudi storil. Zvečer
izbere dvanajst zvestih tovaršev, jih obleče v uni¬
formo srbskih vojakov, jim veli sesti na konje in
kreniti proti Belgradu. Ko dospe v Belgrad, je bila
ura že polnoč. Demeter veli kreniti svojim konjeni¬
kom naravnost proti čitadeli. Ko pridejo do trd-
njavinih vrat, pozove Demeter stražo, naj mu
odpre vrata. Vrata se res odpro in Demeter
vstopi s svojim štabom v trdnjave^ Sedaj veli
poklicati službujočega častnika, ki takoj pride in
se javi Demetru po vojaških predpisih. Demeter
mu pokaže dekret s kraljevim pečatom, ki je bil
seveda ponarejen, v katerem je bilo pisano po¬
velje, naj se Štefana takoj izpusti na prosto in
sicer še isto uro, ko se prinese to povelje v
trdnjavo. Častnik da takoj straži ključe od ječe
in ukaže, naj čim preje privede Štefana. Čez malo
časa pride Štefan bled in prephden, da ga skoro
ni bilo spoznati. Demeter mu z osornim glasom
naznani, da je izpuščen iz ječe in da se ima za
to zahvaliti presvetli kraljici Dragi.

Ko zasliši Štefan Dragino ime, se razsrdi in
reče: „Nikdar se ne bom zahvaljeval, ljubše mi

4 *

52

je, če me zopet odvedete v ječo, kakor da bi
se moral zahvaljevati nji, ki jo sovražim iz dna
svoje duše.“

Demeter ga ostro pokara, češ, da ni vreden
velike kraljeve milosti, ki ga je osvobodila. Štefan
je hotel še nekaj odvrniti, toda Demeter ga jezno
pogleda in ta pogled je zadostoval, da je Štefan
molčal.

Demeter veli sesti Štefanu na pripravljenega
konja, za njim pa sedejo v sedla vsi dozdevni
vojaki. Trdnjavina vrata se zopet odpro in ves
trop izgine v temno noč.

VI.

Pol ure pozneje se oglasi pri poveljniku či-
tadele sama kraljica Draga in mu ukaže, da jo
spremi do Naumovičeve ječe. Poveljnik jo z za¬
čudenjem pogleda in odvrne: „Vaše Veličanstvo,
saj smo na Vaše povelje izpustili Naumoviča
ravnokar jz ječe. Sedaj je že prost in njegova
ječa je prazna.“

Draga udari z nogo ob tla, da se celo strogi
poveljnik ustraši. Kot dokaz resnice pokliče po¬
veljnik onega častnika, ki je prvi bral ponarejen*
kraljev dekret in ki je Dragi doslovno potrdil,
kar ji je poprej povedal poveljnik. Draga je za¬
htevala, naj se ji natančno popišejo one osebe, ki
so si upaie kaj takega storiti. Ker se Demetrov
popis ni strinjal z nobenim častnikom, je Draga

53

takoj uvidela, da so bili to gotovo skrivni za¬
rotniki in Naumovičevi prijatelji. Vsa jeza in raz¬
burjenje ni Dragi nič pomagalo; Štefan je bil
kljub temu prost.

Drugo jutro izve vse mesto o Štefanovi ču¬
doviti rešitvi. Najbolj se je te novice razveselil
kovač jezič in njegova družina.

Ko izve kralj Aleksander, da je Štefan po¬
begnil iz trdnjave in da je sedaj prost, da še isti
dan natisniti v vseh belgrajskih novinah, da od¬
pušča Naumoviču vso kazen in da se naj slo-
bodno vrne v konak, če hoče, kajti kralj se je
zavezal pod svojo častno besedo, da se mu niti
las ne skrivi, ampak povrne njegova prejšnja čast.

V tem je dospel Naumovič na Demetrov
dom. Kako se začudT, ko vidi, da je padel v
roke roparjem in ne vojakom, kakor si je poprej
mislil. Med potjo je večkrat vprašal Demetra, kam
ga pelje, a ta mu na taka vprašanja ni dal od¬
govora.

Torej roparjem je padel v roke! Bog zna iz
kakega namena ga je tolovaj izvabil iz ječe? Naj-
brže — tako si je mislil Štefan — je vmes po¬
segla Draga, ki se hoče nad njim maščevati na
ta način, da ga je dala roparjem v roke, ki ga
bodo umorili, ker bi bilo preveč sumljivo, če bi
ga dala v ječi zadaviti kakor Mašina.

Toda to pot se je Štefan varal. Ne Draga,
ampak Jovana je bila, ki je pospešila Štefanovo
rešitev.

54

Kako se začudi Štefan, ko mu Demeter, ki
je bil v votlini odložil vojaško suknjo in se oblekel
v navadno srbsko obleko, predstavi Jovano rekoč,
da se ima njej zahvaliti za rešitev.

Štefan je jedva pozdravil Jovano, ki je steg¬
nila svoji roki proti njemu, misleč, da bo on
toisto storil. Toda nobene zahvalne besede ali
pozdrava ni bilo sli.šati iz njegovih ust!

To je Jovano močno užalostilo. Torej on,
v katerega je stavila vse upe in nade, ki ga je
odkrito ljubila, jo zaničuje.

Ko vidi Demeter ta prizor, stopi bližje, da
posreduje med obema. Najprvo ukori Štefana,
češ, da njegovo vedenje nikakor ni vitežko, ker
tako vrača ljubezen oni devi, ki ga je ljubila ves
čas od onega trenutka, Ko ga je prvič zagledala
in rešila aretovanja v noči, ko se je z drugimi
zarotniki zbral v hiši, kjer je prenočevala Jovana.
Štefan odvrne ironično: ,,Da, rešila me je, toda
hvala ji za tako rešitev. Dan* pozneje me je pa
na najpodlejši način izdala Dragi, ki me je vrgla
v ječo, kjer sem preživel dovolj bridkih ur. Če bi
me Jovana ne biia izdala, bi Draga danes ne bila
srbska kraljica; zato ji tega nikoli ne pozabim."

Jovana poklekne pred Štefana in ga prosi
odpuščanja. Pove mu, da je pomotoma vrgla
ono pismo, ki je bilo zanj namenjeno, v kraljevo
kočijo in na ta način povzročila njegovo nesrečo.
Ono pismo, ki ga je dal razkralj Milan in ki je
bilo namenjeno za Aleksandra, je pa izgubila.

55

Vse iskanje in povpraševanje po tem pismu je
ostalo brezuspešno. Bog zna, kdo ga je našel.

Ko je Štefan uvidel, da ga Jovana ni izdala
namenoma, ampak le pomotoma, tudi on prosi
Jovano odpuščanja, ker jo je napačno sodil.

Zato ji ponovi svojo prisego, da jo bo ljubil
do smrti. Jovana je bila vsled tega presrečna in
solze so ji stopile v oči samega veselja.

Tako sta delila Štefan in Jovana nekaj dnij
Demetrovo gostoljubnost.

Nekega dne se vrne Demeter nenavadno
dobre volje v votlino. S seboj je pripeljal pol¬
kovnika Mašina, o katerem je bil izvedel, da je
v veliki nevarnosti pred Drago. Dasiravno je bil
v Jezičevi hiši dobro skrit, vendar je Lazar Pe¬
trovič izvohal, da je pri Jeziču nekdo, ki ne bi
smel po zakonu kraljice nič več živeti.

Zato se je Demeter odpravil v temni noči
do Jeziča in vzel s seboj Mašina, da ga sprejme
v svoje varno skrivališče.

Štefan in Jovana sta bila neskončno vesela,
ko sta zopet zagledala svojega starega znanca in
prijatelja. Naumovič mu seže prvi v roko in mu
čestita, da je še pri življenju. Mašin mu je moral
pa razložiti ono zgodbo, ki je nam že znana.

Po daljšem razgovoru se je dognalo, da je
Mašin našel ono pismo, ki ga je izgubila Jovana
v Jezičevi hiši. Mašin je pismo prebral in se
uveril o velevažni vsebini, in zato ga spravil kot
svetinjo. Jovano poprosi, naj mu pusti to pismo,

56

ki bo za Drago usodnega pomena. Jovana mu
je to dovolila, ker je bilo za njo sedaj itak brez
pomena.

Mašin izvleče nato iz žepa ono številko Na¬
rodnega lista", v kateri poživlja kralj Naumoviča
v prejšnjo službo, in pomoli ta list Stefanu, naj
ga prebere.

Štefan je odločno odklonil to kraljevo po¬
nudbo, Mašin mu je pa svetoval, naj sprejme
ponujeno mu službo, ker bi kot kraljev pobočnik
lahko veliko koristil zarotnikom, ker bi bil infor¬
miran o vseh važnih vladnih stvareh.

Štefan se je dal pregovoriti in je obljubil
Mašinu, da se bo drugi dan javil kralju v konaku.

VII.

Mašin in Jovana sta ostala pri Banjaluki, do-
čim je odšel Štefan v konak, kjer ga je kralj z
veseljem sprejel v svojo službo. Vrnil mu je čast,
ki jo je imel prej in ga imenoval svojim adju¬
tantom. Kralj mu je odslej vse zaupal in ga vpra¬
ševal za svet celo v zasebnih zadevah. Aleksander
se je smilil Naumoviču, ker je bil slepo zaljub¬
ljen v Drago, ki je svojega moža varala, kjer je
mogla.

Kraljica Draga je imela z raznimi dvornimi
služabniki intimno znanje. Aleksander, ki je bil
za vse to slep, ker je preveč verjel svoji družici,
je ime! od nekdaj srčno željo, da bi mu Draga

57

povila dete moškega spola, da bi imel vsaj pre¬
stolonaslednika. Aleksander se je bal neizrečeno,
da ne bi izumrl rod Obrenovičev, ker bi se v
tem slučaju polastili srbske krone Karagjorgje-
viči, ki so bili že od nekdaj najljutejši sovražniki
Obrenovičev. Veliko nočij ni prespal Aleksander
vsled tega, ker je vedno le na to mislil, kako bi
obranil Obrenovičem prvenstvo v srbski deželi.

Večkrat je ponoči poklical Drago in jo iz¬
praševal, ali se že čuti mater. Premeteni Dragi
so začela presedati taka vprašanja, ker je vedela,
da je že 'iz onih let, v katerih bi bilo od nje
pričakovati zaroda. Zato je večkrat premišljevala,
kako bi Aleksandra ogoljufala tudi v tem oziru.

Nekoč jo zopet vpraša Aleksander, ali še ni
upanja, da bi prišla v blagoslovljen stan. Rafini¬
rana Draga se dela, kakor bi bila v zadregi za¬
radi odgovora. Aleksander je to opazil in zato
prosi Drago, naj mu odkrito pove, kaj misli. Ona
mu nato prizna, da je noseča in sicer v drugem
mesecu. Aleksander bi bil pri tem najraje za¬
vriskal samega veselja.

Odslej je negoval Drago z podvojeno po¬
zornostjo. Strežajem je zapovedal, naj ji spolnijo
vse njene želje.

Poslanikom tujih vlastij je rekel Aleksander,
naj sporoče svojim vladarjem, da se nahaja kra¬
ljica Draga v blagoslovljenem stanju.

Po celem srbskem kraljestvu se je razvese¬
lilo ljudstvo te novice. Sedaj so imeli zatirani

58

podaniki vsaj nado, da ne bodeta vedno vladala
Aleksander in Draga, ampak da zasede enkrat
njiju sin srbski prestol. Sin bo morda pravičnejše
vladal, nego njegova roditelja.

Ni nam treba še posebej omenjati, da je bila
to zopet dobro vprizorjena Dragina goljufija. Vso
Srbijo in Evropo je Draga vlekla za nos več nego
celili osem mesecev. Vse je čestitalo Aleksandru
in mu želelo, da dobi princa.

Dnevi Aleksandrove sladke nade so se bli¬
žali svojemu koncu. Drago je začelo skrbeti, kaj
bo nastalo iz te vprizorjene komedije. Deveti
mesec, to je oni, v kojem bi imela Draga poro¬
diti, se je bližal svojemu koncu. Vse je čakalo
z nestrpnostjo, ali bo novorojenec moškega ali
ženskega spola.

Sedaj je prišla pa tudi za Drago vrsta hudih
ur in skrbij. Od dne do dne jo je skrbelo, kaj
bo iz njenih lažij. Vedela je dobro, če izve o tej
goljufiji Aleksander, da je potem konec njenega
bivanja v konaku.

Nihče ji ni vedel dati niti sveta niti pomoči.
V tem kritičnem času se spomni svojega brata
Nikodema in njegove ljubice Milane. Vedela je
dobro, da ima Milana v kratkem času poroditi
nezakonsko dete, katero je mislila Draga pod¬
takniti Aleksandru in tako oprati svoje? čast.

Kakor mišljeno, tako izvršeno. Z Nikode-
mom se je dogovorila Draga, da ono dete, ki
ga bo rodila Milana, prinese še isto noč v konak

59

babica in ga položi Dragi v naročje. Nikodemu
je obljubila Draga za to uslugo 60.000 frankov,
polovico te svote mu je takoj izplačala, drugo
polovico mu je pa obljubila dati po izvršitvi te
nakane.

Slednjič je napočil dan poroda Nikodemove
ljubice, ki je povila plavolasega fantiča. Podkup¬
ljena babica vzame nesrečni materi dete in ga
odnese ponoči v konak, kjer ga izroči Dragi.

Vse je šlo torej po sreči. Dragi zažare oči
veselja, ko vidi lepega novorojenčka. Slikala si
ga je s krone na glavi in ponosna je bila nanj.
Saj je to dete kri njene rodbine in torej ni ni¬
kakršna sramota, če postane nekoč srbski kralj.

Toda račun brez krčmarja stane veliko de¬
narja! —

To pot se je Draga vštela. Nesrečna Milana
je opazila, da ji je babica vzela dete s postelje.
Dasiravno do smrti izmučena, je vstala tudi ona
s postelje, se zavila v odejo in sledila babici, ne
da bi bila ta opazila. Šla je za njo v konak
in videla, kako je Draga vzela njeno dete v na¬
ročje.

V tem hipu stopi Aleksander iz svoje spal¬
nice in vidi stati tujo žensko v Dragini sobi.
Aleksander vpraša Drago, česa išče ta tujka v
njeni spalnici? Mesto Drage odgovori Milana, da
je prišla iskat svoje dete, ki ga je hotela njena
babica podtakniti Dragi. Aleksandru se sedaj
odpro oči, kajti spozna! je Dragino nakano in

60

prevaro, zato je potegnil sabljo iz nožnice in hotel
presekati Drago. Toda ona je bila urnejša od
Aleksandra in skočila po bliskavo iz postelje ter
pobegnila na balkon.- Aleksander ji je sledil s
sabljo v roki. Ko jo dohiti, jo prime za lase in
hoče proti njej zamahniti. Draga mu pa zakliče:
„Le udari, potem si pa izgubljen! Ves svet bo
izvedel o srbskem kralju, ki je umoril svojo ženo.
Ljudstvo se bo dvignilo proti Tebi, Te umorilo
in srbski prestol bodo zasedli Karagjorgjeviči!“

Aleksander se ustraši teh besedij, zato vtakne
počasi sabljo v nožnico, pade pred Drago na
kolena in jo prosi odpuščanja. Draga mu je se¬
veda rada ustregla in bila vesela, da se je stvar
zanjo tako ugodno iztekla.

O tem času pa vzame Milana svoje dete in
pobegne iz konaka.

Kmalu potem je izvedela vsa Evropa o tem
škandalu, kako je fingirala Draga stanje noseče
matere. Vse se je čudilo Dragini rafiniranosti in
Aleksandrovi zaslepljenosti.

Tudi na Srbskem je javnost izvedela o tem
Draginem početju. Ljudstvo je bilo vsled tega
do skrajnosti ogorčeno. Skrivni zarotniki so se
množili in nabirali vse Dragine hudobije, goljufije
in hudodelstva kot nekaka „corpora delicti“, češ,
saj pride čas, ko ji bodo poplačali vse to z ob¬
restmi vred.

Draga se je malo brigala za ljudske govo¬
rice. Tega ji tudi ni bilo treba, saj je imela polno

61

ovaduhov okoli sebe, ki so se ji prilizovali in
ji ovadili baš one osebe, ki so jim bile na potu.
Kraljica je dala vsakega zapreti, ki se je drznil
ziniti čez njeno čast. Tako so se polnile od dne
do dne srbske ječe. Pošten človek je one čase
težko izhajal. Če je imel kakega sovražnika, ki
ga je očrnil pri Dragi ali Aleksandru, so ga po¬
tegnili nemudoma v ječo, odkoder zanj ni bilo
več izhoda; njegovo posestvo je pa zapadlo kra¬
ljevi blagajnici, ki jo je znala Draga prazniti ko
malokdo.

Državna in kraljeva blagajna sta bili njej
molzni kravi, zato pa tudi ni bilo nikoli nič de¬
narja v njiju.

Pravijo, da je Draga zastavila nekoč, ko je
zopet potrebovala denarja za novo došle obleke
iz. Pariza, bogatemu Židu kraljevo srbsko krono
za ogromno svoto 200.000 frankov. Polovico tega
denarja je Draga naložila na svoje ime v neko
angležko banko, 50.000 frankov je plačala na
račun obleke, ostali denar je pa izmolzel iz nje
brat Nikodem, ki je dolgoval vsakemu, kdor mu
je kaj upal. Kot kraljičinemu bratu so mu ljudje
posojevali naravnost ogromne svote.

Draga je živela zadnji čas tako potratno in
razsipala denar, da se je čudil ves svet, odkod
ima srbski dvor toliko denarja. Aleksander ni
smel nikdar črhniti besedice, ampak moral pu¬
stiti Dragi popolnoma proste roke, da je delala,
kar se ji je zljubilo.

62

Nekoč se ogiasi pri Dragi oni žid, ki je
imel kraljevo krono v zastavi. Ta židovska pi¬
javka nasvetuje kraljici, naj dovoli izvaditi iz krone
vse dijamante in bisere, katere bo on .namestil
s simili-kameni, ki jih nobeno oko ne razloči od
pravih. Če mu to dovoli, ji izplača okroglih
1,500.000 frankov. Kdo je bil ponudbe bolj vesel
nego Draga, ki je za denar vse storila in dovo¬
lila. Resnica je, da je imela kraljica v raznih tujih
bankah naloženih več milijonov, ki so pa za¬
padli po njeni smrti kot uropani denar srbski
državi.

Dragini zarotniki trdijo, da je imela kraljica
na vesti več umorov. Tudi smrt razkralja Milana,
ki je umrl na Dunaju, pripisujejo njenim rokam.

„De mortuis nil nisi bene“ (o mrtvih govori
samo dobro), tako pravi latinski pregovor. Res
ni lepo razkladati in v javnost spravljati človeških
slabosti, toda uvaževati je treba tudi to, da bi
Drage in Aleksandra ne bili umorili zarotniki,
ako bi zato ne imeli povoda. Napačno je mnenje,
da so srbski častniki sami zavratni morilci, ki so
se spozabili tako daleč, da niso prizanesli niti
ženski.

Kdor je poznal razmere, ki so vladale na Srb¬
skem, si sploh ni mogel misliti drugačnega konca.
Vsakdo je vedel, da mora biti enkrat konec ti¬
ranske vlade, kajti na Turškem je bilo one čase
bolje živeti, nego v Srbiji. Čuditi se je le, da se
ni ogorčeno ljudstvo že poprej dvignilo proti

63

nečloveški vladi, ki je molzla ljudi, skubla in
drla, nedolžne zapirala, obešala in preganjala,
dočinr so dosegli lopovi, prilizovalci in petoliz-
niki na Srbskem najvišje časti in dobivali mastne
plače. —

Vlil.

Naumovič, Aleksandrov pobočnik, je storil
marsikaj dobrega. Zlobne Dragine in Nikode-
move nakane niso imele odslej več toliko učinka
ko prej. Kraljica je dobro vedela, da ima v Ste¬
fanu nasprotnika, ki deluje le na to, da bi pre¬
prečil, kar je ona nameravala.

Da si zagotovi srbsko krono, je začela Draga
Aleksandra nagovarjati, naj proglasi njenega brata
} Nikodema Lunjevico prestolonaslednikom. Kralj
se je udal njeni zahtevi in podpisal lastnoročno
^ manifest, s katerim se določa kraljičin brat kraljem,
če bi iz Aleksandrovega zakona ne bilo otrok.

To izvirno listino, ki za vlade Aleksandra
še ni prišla v javnost, so našli po tragičnem
umoru zarotniki v predalu kraljeve pisalne mize.
Da bi ljudstvo ne zaničevalo bodočega svojega
kralja, je kraljica poplačala vse Nikodemove dol¬
gove z državnim denarjem. Nikodem, ki je se¬
veda izvedel, da postane za Aleksandrom kralj
srbski, je postal zelo ošaben. Svojih višjih čast¬
nikov in poveljnikov ni pozdravljal.

Ti so se večkrat pritoževali nad Nikodemo-
vim obnašanjem naravnost pri Aleksandru, kar je

64

pa ostalo brezuspešno. Nikodem Lunjevica je
bil pravi Don Juan. Vsak dan je občeval z drugo
žensko. Veliko nedolžnih deklic je zapeljal in
pripravil do obupa. Vsaki je obljubil zakon vedoč,
da na te limanice lahko vjame nebroj lahkovernih
ptičic. Za vojaško službo se ni brigal čisto nič
in tudi ni ničesar razumel, dasiravno je bil poročnik.

Kakor Draga, tako tudi on ni mogel videti
Naumoviča, ki mu je bil trn v peti. Oba imeno¬
vana sta delovala na to, da odslovi Aleksander
Štefana vsaj iz dvorne, če ne tudi iz vojaške
službe. A Naumovič se je omilil Aleksandru vsled
svoje odkritosrčnosti tako, da ga ni pustil po
nobeni ceni od sebe.

Naumovič razodene nekoč Aleksandru, da
Mašm še živi. Aleksander, ki mu je bilo večkrat
žal, da je dal Mašina meni nič, tebi nič zadaviti,
se je zelo razveselil in ukazal Naumoviču, naj
sporoči Mašinu, da mu je Aleksander vse od¬
pustil, zato naj zopet vstopi v srbsko armado,
kjer ga čaka prejšnja čast.

Mašin se je temu pozivu res odzval in od¬
slej ga nahajamo zopet kot polkovnika pehot¬
nega polka v Belgradu. Štefan, Mašin, večje šte¬
vilo srbskih častnikov in uradnikov, med kate¬
rimi se je odlikoval posebno sodnik Avakumovič,
so se večkrat shajali.

Na takih sestankih so kritizirali srbsko vlado,
osobito pa početje Drage in Nikodema Lunjevica.
Ko je pa Aleksander izvedel za take sestanke, je

65

prepovedal častnikom najstrožje še polemizirati
o vladnih zadevah, osobito o odnošajih kraljeve
rodbine. Onemu, ki bi se predrzni! kljubovati
tej prepovedi, je zagrozil s smrtno kaznijo.

Odslej so bili zarotniki previdnejši in oprez-
nejši Agitirali so na skrivnem pri vseh imenit-
nejših Draginih nasprotnikih, da se nabere čim
večje število vplivnih mož, ki bi potem skušali
vreči Obrenovičevo dinastijo s srbskega prestola.
Shajali so se tajno in vselej drugje. Predsedni¬
kom zarote je bil izvoljen polkovnik Mašin, čegar
naloga je bila, da izvede nameravano početje, če
ne bi bilo drugače mogoče, z orožjem v roki.

Vsled tega se je bližala doba Dragine vlade
svojemu koncu.

Stefan Naumovič, ki se je čutil odslej var¬
nega pred kraljico, piše nekoč pismo svoji Jo¬
vani, stanujoči v Belgradu. V tem pismu ji ob¬
ljublja, da jo v kratkem poroči. Tega pisma pa
Jovana nikdar ni prejela. Štefan je takoj sumil^
da je to pismo prestregla Draga, ki je imela tudi
pri poštnih uradih nastavljene svoje kreature, ki
so ji izdajali pisma važne vsebine. To je vede!
do malega vsak Srb. Zato ni nikdo važnih poročil
zaupal srbski pošti, in to po vsej pravici.

Štefan hoče iti drugi dan k Jovani, a kako
se ustraši, ko izve, da je bila vže zjutraj izgnana
odgonskim potom iz Srbije. Štefan ni vedel, kaj
bi počel. Uganil je takoj, da ni tega povzročil
nihče drugi, ko Draga. Ves potrt se vrne v konak,

5

66

Tam mu izroči polkovnik Mašin brzojavko z vse¬
bino: Jaz sem v Pancsovi (Ogrsko). Pridi ne¬
mudoma semkaj! — Jovana . 11

Štefan gre nato takoj do Aleksandra, kamor
je imel vedno prost vstop.

Tam se postavi pred kralja, ga vojaško po¬
zdravi in ogovori: »Veličanstvo! Nujne zasebne
zadeve so me prisilile do tega, da sem se sklenil
poročiti z Jovano pl. Sandorf. Zato prosim, da me
izvolite odpustiti iz vojaške službe, kajti kot oženjen
mlad mož ne bi nikakor več mogel stanovati v
konaku. Zato pričakujem ugodne rešitve moje
skromne prošnje . 11

Aleksander ni mogel zadrževati Naumoviča,
zato mu reče: »Torej tudi Vas izgubim! Nemila
usoda mi hoče ugrabiti vse, kar mi je milega.

Vaši prošnji moram ugoditi, dasi mi pri tem
krvavi srce. Zato Vam želim veliko sreče v zakonu,
iz katerega naj vzrastejo možje, kakor ste Vi, ki
bodo na čast Srbije ! 11

Kralj da nato Štefanu zahvalni dekret, s ka¬
terim ga imenuje rezervnim majorjem in mu
podeli veliki križ Aleksandrovega reda za zasluge.

Štefan si izprosi pri kralju še pismo, s ka¬
terim se Jovani pl. Sandorf dovoli bivanje pod
srbsko krono.

Pri odhodu iz konaka ga vpraša Draga, zakaj
zapušča udobno službo, v kateri bi bil imel do¬
volj vsega, če bi bil njo poslušal. Štefan ji od¬
vrne, da mu tega ni bilo treba, ker ima blizu

67

Kragujevca obširno posestvo, s katerim se bo
4  odslej bavil, kakor hitro se poroči z Jovano
pl. Sandorf.

j' Kraljici se pri tem zabliskajo oči in odvrne
Štefanu: „To Vam bo pač težko izvršiti, ker je
Jovana na kraljevo povelje iztirana iz Srbije."

Štefan ji nato razloži, da ni v tem oziru no¬
bene. zapreke več, kajti Aleksander mu je dal
■ pismo, s katerim dovoli Jovani, da se svobodno
vrne v Srbijo in ž njim poroči. To je bil hud
udarec za Drago. Same bolesti, ker se je čutila
premagano, pomoli Stefanu le s težavo roko v
slovo. Štefan se poslovi od nje hladno in odide.

Prišedši v Pancsovo, najde Jovano vso ob-
u pano, a jo kmalu potolaži, ko ji pove, da je
j zapustil kraljevo službo, da si je izprosil dovoljenje
Za  njeno naselitev v Srbiji in da se misli v naj-
^ krajšem času z njo poročiti.

Samega veselja se oklene Jovana Stefana, ki
jo odpelje na dom svojih očetov in se tam po- *
r °či. Tedaj je zmagala blaga Jovana nad zlobno
T>rago. V plačilo za prestane muke, trpljenje in
bridke skušnje je dobila poštenega moža, ki ga
b>raga ni premotila vkljub vsemu svojemu priza¬
devanju.

Med tem časom so pa zarotniki neprene¬
homa na to delovali, da se čim preje naredi konec
tiranski Dragini vladi.

Dne 9. junija 1902 zvečer so se zopet zbrali
vsi zarotniki v hiši nekega ubožnega kmeta po

5 *

68

imenu Ivanovič, ki je stanoval blizu Beigrada.
Ta posestnik je služil pred leti pri onem voja¬
škem oddelku, ki mu je zapovedoval Mašin. Bil je
pošten in priden človek, vendar vkljub delavnosti
svoje soproge ni mogol poplačati dolgov, ki so
ga davili kakor m6ra.

Mašin se je popolnoma zanesel na Ivanoviča
in ga smatral molčečim kakor grob. Zarotniki so
ta večer sklenili, da se požurijo s svojim delo¬
vanjem.

Mašin je zato predlagal, da sodnik Avaku-
movič sestavi nov zakonik in pripravi vse ono,
kar treba za novo ustavo. Avakumovič mu nato
pove, da ima že vse pripravljeno in osnovano
za novo vlado tako, da bo šlo glede državnih
p'oslov vse tako gladko naprej, kakor bi se ne
bilo ničesar pripetilo.

Zarotniki so odločili napad na konak za dan
15. junija 1902. O polnoči bi imeli z vojaštvom
* udreti v konak, pomoriti straže, če bi se jim
ustavljale, vjeti potem kralja in kraljico in ju pri¬
siliti, da se odpovesta srbski kroni. Če bi tega
ne hotela storiti, naj se ju umori. V to svrho so
sestavili posebno pismo, katero naj bi podpisal
Aleksander v noči, ko se izvrši napad.

Predno se zarotniki razidejo, si prisežejo, da
tega, kar so se ravnokar pomenkovali, nikdo ne
izda. Nato se poslovč pri Ivanoviču in odidejo
posamezno v mesto, da ne bi vzbudili kakega
suma.

69

Aleksandru in Dragi je sporočil šef tajne bel-
grajske policije, da se nekaj kuha in snuje zarota.
Udeleženih oseb pa nikakor ni mogel izvedeti,
dasi mu je obljubila vladarska dvojica ogromno
nagrado.

Aleksander je na kraljičino nasvetovanje po¬
množil straže v konaku. Kot poveljnika te straže
je izbral vedno takega moža, o katerem je vedel,
da je na strani Obrenovičev. Pred vhod v spal¬
nico da položiti dinamitno bombo, ki naj bi raz¬
dejala avlo in stopnjice v slučaju morebitnega
napada ter pobila vsaj večino vstašev.

Dragini pristaši so v zadnjem času zaplenili
ogromno število revolucijonarnih oklicev in celo
množino fotografij, ki so predstavljale Drago kot
metreso.

Na tisoče takih izvodov so porazdelili za¬
rotniki in njih zavezniki, ki so delovali osobito
za princa Petra Karagjorgjeviča, ki je živel kot
udovec s svojimi tremi otroci v Parizu v pre¬
gnanstvu, med ljudstvo, ki je bilo vsled tega tako
ogorčeno nad prejšnjim početjem svoje kraljice,
da je bilo treba le majhne iskrice in ustaja bi bila
izbruhnila z vso močjo.

Dne 11. junija 1902 je šel Demeter Banjaluki
po nekem opravilu preoblečen v Belgrad. Med
potjo se oglasi pri Ivanoviču, s katerim je bil
dobro znan. Doma je bila samo njegova žena,
katero vpraša, kje je mož. Ona mu odvrne, da
je odšel v mesto.

70

Demeter je hotel nato oditi, a Ivanovičevka
ga je zadrževala, češ, da mu ima nekaj važnega
povedati. Demeter se res vsede, ona mu pa začne
razkladati o zarotnikih, ki nameravajo umoriti
kraljico in kralja. Povedala mu je tudi, da bo njen
mož kmalu bogat, kajti danes je šel kralju ovadit,
da ga nameravajo zarotniki dne 15. t. m. umoriti.
Kralj ga bo za to gotovo nagradil in mu dal toliko
denarja, da jima odslej ne bo treba več kruha
stradati.

Demeter se pri teh besedah prestraši, boječ
se za zarotnike; vendar pa tega Ivanovičevki ni
pokazal, ampak se delal, kakor bi ga to pripo¬
vedovanje prav nič ne zanimalo. Kmalu nato se
Demeter poslovi od lvanovičevke in krene proti
mestu. Tam naleti na Mašina, kateremu pove ono,
kar mu je pravila Ivanovičevka.

Polkovnik Mašin se razsrdi in reče: „Ivanovič
je torej postal izdajalec. Čakaj, mrcina, jaz ti že
posvetim! Torej poštene ljudi izdaja Dragi, tega
bi ne bil pričakoval od njega."

Mašin vpraša nato Demetra, kaj storiti, če je
Ivanovič že morda v konaku. Demeter mu pravi
nato, naj prepusti to stvar le njemu, on že ve,
kaj mu je storiti. Poleg tega mu pa svetuje, naj
navali s svojimi tovarši še nocoj na konak, dru¬
gače bo nemara prepozno. Demeter odide.

Med potjo se oglasi pri Židu Herzu in si tam
izposodi livrejo dvornega sluge. V tej opravi se

71

napoti v konak. Tam gre naravnost v čakalnico,
kjer najde Ivanoviča, ki je čakal kraljeve avdijence.

Demeter stopi k Ivanoviču in mu reče, naj
mu sledi nemudoma k policiji, kjer vsakega, ki
hoče s kraljem ali s kraljico govoriti, popišejo.

Nič hudega sluteč gre Ivanovič za Demetrom
skozi kraljevi park. Za nekim grmom pa zgrabi
močni Demeter Ivanoviča za vrat, ga podere na
tla in mu zasadi mož v srce rekoč: „Pogini, iz¬
dajalska duša!“

Ivanovič je izdihnil, ne da bi dal glasu od
sebe. Njegovo truplo je skril Demeter v grmovje
in odšel. Tedaj se ni bilo treba več bati izdajalca.

Še isti dan naroči Mašin vsem zarotnikom,
da naj bodo zvečer pripravljeni, ker je treba še
nocoj v konak udreti.

Zvečer ob 11. uri se zbere okoli štirideset
častnikov, oboroženih z brušenimi sabljami in sa¬
mokresi, v parku pred konakom. Ko pride še Ma¬
šin, se napotijo brez hrupa v konak. Pred vrati
prvega dvorišča je stala na straži močna vojaška
četa, kateri je poveljeval major. Mašin potrka na
vrata, zarotniki se pa skrijejo na obe strani vhoda,
da bi jih major ne zapazil, če odpre Mašinu
vrata.

Ko zagleda major Mašina, ga vpraša, česa
išče v konaku ob tako pozni uri. Mašin mu od¬
vrne, da mora za vsako ceno v konak. Ker mu
pa hoče major kar pred nosom vrata zapreti,
Mašina to tako razjezi, da izdere sabljo in po-

72

bije majorja na tla. Za Mašinom uderb zarotniki
v prvo dvorišče in si ga osvoje. Sedaj je prišlo
na vrsto drugo dvorišče. Mašin potrka tudi na ta
vrata, kjer je stražilo kakih štirideset vojakov. Mašin
jih pozove, naj odpro svojemu polkovniku. To
je izdalo. Vojaki odpro vrata, a ko zagledajo
poleg Mašina še celo trumo častnikov, zgrabijo
vojaki za puške in z bajoneti navale na častnike.
Toda boj je bil kratek. Nekaj vojakov posekajo
častniki s sabljami, nekaj jih postrele, ostali pa
pobegnejo na vse strani. Uhod v konak je bil
prost. —

Mašin zdirja z golo sabljo v roki po stop-
njicah v drugo nadstropje, kjer je bila kraljeva
spalnica, za njim pa zarotniki. Fo hodnikih so te¬
kali preplašeni dvorski služabniki in na pol oble¬
čene dame, ki so se vzbudile vsled hrupa in
streljanja, a nikdo si ni upal zarotnikom zastaviti
pota, ki so med tem že dospeli pred vrata kra¬
ljeve spalnice.

Mašin udari s sabljo ob vrata in zahteva, da
se mu odpre. Ker ni bilo od znotraj nobenega
odgovora, ulomijo zarotniki dvojna vrata in udero
v spalnico.

Tu je stal Aleksander na pol oblečen. V des¬
nici je držal samokres, z levico pa objemal
Drago, ki se ga je oklenila z obema rokama.

Prvi spregovori Aleksander: „Česa iščete v
mojih prostorih? Kot svojim podložnim vam za
povem, da se mahoma odstranite iz konaka. Če

73

tega ne storite zlepa, bom primoran silo rabiti,
kajti še sem Vaš kralj!“

Nato reče Mašin: „Veličanstvo! Vaš položaj
je nad vse resen. V imenu zarotnikov vam povem,
da smo prišli semkaj, da napravimo konec Vam
in Vaši vladi, ki ni bila ravno najboljša. Ako Vam
je Vaše življenje ljubo, storite to, kar Vam sve¬
tujem. Tu je listina, ki jo morate podpisati, če
Vam je ljubo Vaše življenje!"

Po teh besedah izroči Mašin Aleksandru oni
pergament, na katerem je bilo pisano, da se Ale¬
ksander z Drago odpove srbski kroni.

Aleksander vpraša na to Mašina, kaj bi bilo,
če on tega ne podpiše.

„Potem umrjete", odvrne mu hladno Mašin.

V tem je prebrala tudi Draga to pismo. Raz¬
kačena nad tako vsebino, zakliče: „Tega ne bo
podpisal noben Obrenovič."

Te besede so Aleksandra tako vspodbodle,
da raztrga pergament in ga vrže ob tla z bese¬
dami: „Pa umriva! Drage in Srbije ne zapustim!"

Mašin in zarotniki zgrabijo zopet za sablje,
Aleksander pa pomeri s samokresom na Mašina,
ki mu ga pa s sabljo izbije, še predno ga je
mogel sprožiti. Zarotniki pa zabodejo Aleksandra,
ki se zgrudi ves krvav na tla. Aleksander je
dobil več nego dvajset ran, od katerih je bila
vsaka smrtna!

Med tem časom plane Draga v sosedno sobo,
da bi se skrila pred zarotniki. Stopila je k oknu

74

in od tam klicala na vse grlo na pomoč. A nikdo
je ni čul. Ko opazi Mašin, da skuša Draga uiti,
plane kakor strela za njo, zarotnikom pa reče,
naj ga počakajo, ker hoče z Drago sam obračunati.

V smrtnem strahu je pričakovala Draga svo¬
jega konca. Ko jo Mašin zgrabi, pade pred njim
na kolena in ga prosi milosti. Toda Mašin, zvest
dani prisegi, ni slišal nobene prošnje; tudi Dra-
gine solze ga niso omečile.

Mašin ji zakliče s svečanim glasom: „Prišel
je dan osvete: Pogini, Draga! S 'teboj pade di¬
nastija Obrenovičev, ki je kruto gospodarila nad
milo nam Srbijo“, in sune z vso močjo s sabljo
proti Dragi. Ostro jeklo se zabode skoro do
ročaja v Dragino telo, curek krvi pa brizgne
Mašinu v obraz in na obleko.

Za njim so pristopili še zarotniki, ki so Drago
tako razmesarili, da je ni bilo več poznati. Imela
je sedemnajst ran. Tudi Draga je bila mrtva.

Mašin se obrne nato proti zarotnikom in
reče: „Končano je! Srbija je rešena! Vriskajmo
in oznanimo po mestu veselo novico."

Zarotniki zgrabijo razmesarjeni trupli in ju
vržejo skozi okno na cestni tlak.

Istočasno je nekaj zarotnikov udrlo v stano¬
vanje Nikodema Lunjevice, ga iztrgalo iz objemov
neke ženske in ga ustrelilo.

Po Belgradu so potem ves dan igrale vo¬
jaške godbe, ljudstvo je pa vrelo v konak, da
se osebno prepriča o smrti svojih tiranov.

75

Tako je poginila jadno Draga, ki se je po¬
vzdignila iz kmetskega v kraljevski stan. Draga
bi bila posadila celo svojega brata Nikodema
na kraljevi prestol, če bi bila svojo občudovanja
vredno nadarjenost posvetila v prid srbskega
naroda.

Zarotniki so še isti dan proglasili princa
Petra Karagjorgjeviča srbskim kraljem; njega je
potrdila pozneje tudi narodna skupščina za kralja.
Ta je pomilostil vse morilce, dasiravno so vele-
vlasti zahtevale, da se jih obsodi.

Tudi roparju Demetru je novi kralj spre¬
gledal vso kazen. To je Demetra tako ganilo, da
je postal pošten človek in se sedaj z vzornim
vedenjem odlikuje od vseh drugih in skuša oprati
vse madeže svojega prejšnjega življenja.

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIUNICA

00000487912