2.00g
1.01 Izvirni znanstveni članek	UDK 027.1:5(497.4)(091)
Prejeto: 21. 5. 2009
Stanislav Južnič
dr. zgod., dipl. ing. fizike, Inštitut za matematiko, fiziko in mehaniko. Jadranska 19, SI-1000 Ljubljana
e-pošta: stanislav.juznic-1@ou.edu
Jezuitska dediščina barona Žige Zoisa (ob 200-letnici Ilirskih provinc in 190-letnici Zoisove smrti)
IZVLEČEK
Pregledani so vsi popisi Zoisove knjižnice, ki vsebujejo številne skrbno izbrane jezuitske prirodoslovne knjige. Zoisovo matematično-naravoslovno branje je primerjano s knjigami iz Valvasorjeve, Erbergove, Turjaške, licejske in drugih kranjskih knjižnic tedanje dobe. 'Dokazan je Gruberjev in Maffeijev učiteljski vpliv na Zoisovo izbiro knjig o Bo'skovicevem, Franklinovem, pa tudi Newtonovem nauku. Pri Zoisovi nabavi mineralov in knjig o njih se odražajo nasveti Zoisovega nekaj časa pristnega prijatelja Hacqueta, ki je moral vplivati tudi na naročanje številnih Zoisovih znanstvenih revij. Vodnikovo sodelovanje z Zoisom se zrcali v Zoisovi literaturi o numizmatiki, pa tudi v srbskem in drugih jezikih pisanih začetnih računskih učbenikih, ki so Zoisa in Vodnika vodile pri kovanju slovenskega matematičnega izrazoslovja. Žiga Zois je podlago za svoja učena snovanja seveda našel v domači knjižnici zvrhano polni del jezuitskih piscev, med katere je vključil tudi številne sodobne znanstvene časopise.
KLJUČNE BESEDE
Gabrijel Gruber, Žiga Zois, zgodovina matematični ved, zgodovina knjižnic, slovenske dežele, Ilirske province
ABSTRACT
JESUIT HERITAGE OF BARON SIGMUND Z0IS (BICENTENNIAL OF ILLYRIAN PROVINCES AND 190th ANNIVERSARY OF ZOIS' DEATH)
All preserved catalogues of the Sigmund Zois library were examined. He carefully chose a huge amount of Jesuits' works. Zois scientific readings were compared with Valvasor, Erberg, Auersperg, Lyceum's and other Carniolan libraries of the era. Gabriel Gruber's and Maffei's lectures influenced Zois book taste. Zois learned his passion for the Jesuit Boškovic, Franklin, and also Newton's science. Zois' acquired the minerals and books under the influence of his one day close friend, Balthasar Hacquet. Hacquet also had impact on Zois ordering of the numerous scientific journals. Valentin Vodnik's collaboration with Zois mirrors Zois' numismatics literature, and also his Serbian and other mathematical textbooks for the beginners, which helped Zois and Vodnik's invention of the Slovenian mathematical terms. Sigmund Zois used his home library full of Jesuit books as the guide for his experiments and observations, and he also ordered important scientific journals from all over Europe.
KEY WORDS
Gabriel Gruber, Sigmund Zois, History of Science, History of Libraries, Slovenian Lands, Illyrian Provinces
2.oog
Viri
Arhivski dokumenti ljubljanskega srednjega in višjega šolstva so shranjeni pri Zgodovinskem Arhivu Ljubljana pod nazivom Fond klasične gimnazije Ljubljana.! Med njimi najdemo tudi jezuitske latinske, francoske in za njimi nemške popise učnih pripomočkov matematično-prirodoslovnih kabinetov najvišje med ljubljanskimi šolami. Arhiv Republike Slovenije nima posebne zbirke dokumentov o šolstvu Ilirskih provinc,^ vendar so ti, denimo, del Gubernija v Ljubljani^ ali pa Glavnega intendanta Ilirskih provinc.4
Ilirske nabave ljubljanske višješolske knjižnice niso neposredno dostopne; ni ohranjenega kataloga iz ljubljanske knjižničarske dobe Charlesa Nodiera, lahko pa si ga predstavimo ob primerjavi med Wildovim licejskim katalogom iz leta 1803 s poznejšimi dodatki^ ter katalogi Matije Copa in Matije Kalistra^ oziroma Žige Zoisa.7
Uvod
Nekaj manj kot poldrugi milijon prebivalcev Ilirskih provinc je odrezalo habsburško monarhijo od morja. Z Ilirskimi provincami so dosegli celinsko zaporo proti Angliji in kopensko povezavo trgovine željne Francije s Turčijo.8 "Naravno" mejo s kraljevino Italijo so potegnili na Soči, Ilirske province pa so neposredno podredili Parizu,^ kjer je Napoleon pravkar izumljenim "Ilirom" pripravljal ukinitev fevdalizma, ki pa se v časovni stiski ni docela posrečila.10
Izobraževanje v šolah in zunaj njih je sol dobrobiti vsakega naroda. Štiriletna Napoleonova zareza je z Ilirskimi provincami prinesla prevratne spremembe v pouk in znanje zahodnega dela slovenskega naselitvenega območja. Kaj je prinesla novega in koliko novosti je preživelo restavracijo?
Proteus v raziskavahjezuitskega učenca barona Zoisa
Človeška ribica je naravoslovni sloves Kranjske ponesla po Evropi in celo v pariško prestolnico Ilirskih provinc. Cistercijani iz Stične so že od davnin
gojili proteuse v domači oskrbi, da so jim s svojim obnašanjem napovedovali vreme. V znanstvene raziskave je človeško ribico spravil jezuit Franc Ksaver Wulfen (* 5. november 1728 Beograd; SJ 14. oktober 1745 Košice; p 17. marec 1805 Celovec), ljubljanski profesor fizike in filozofije leta 1762 in 1763; najmanj dva živa proteusa je dostavil Scopoliju v Idrijo. Domnevamo, da je do ribic prišel pred pomladjo leta 1762, ko jih je odjuga naplavila na površje v okolici Stične. Stična je bila gotovo eden od ciljev Wulfnovih botaničnih pohodov; s cistercijani si je bil zelo dober, saj je imel tam ljubljanski jezuit Inocenc Taufferer vplivnega brata Franca Ksaverja Tauffererja.11 Slednji je med letoma 1752-1756 študiral in doktoriral na Germaniku v Rimu; marca 1756 je bil posvečen, leta 1764 pa je postal opat v Stični. Verjetno je prav on poslal proteuse Wulfnu in Janezu Jožefu Luciusu Erbergu v Ljubljano, ker sta oba slovela kot izvrstna biologa.12 Dne 8. decembra 1877 je opat Franc Ksaver Taufferer v Stični sprejel redovne zaobljube Martina Kuralta iz Žabnice in Antona Tomaža (Kristijana) Linharta iz Radovljice;13 Linhart je pozneje postal poglavitni Zoisov zaupnik in mu je gotovo poročal o vreme-noslovni uporabi proteusov v Stični.
Pri lovljenju človeških ribic je Wulfnu pomagal Michelangelo Zois, ki si je bil z jezuiti zelo dober in je pozneje najel jezuita Gabrijela Gruberja za domačega učitelja svojega sina Žiga. Michelangelo je leta 1752 kupil v okolišu Gabrovke graščinska posestva Turn, Gabrje, Podpeč in Kompolje južno od Stične. Leta 1772 jih je izročil kot dediščino sinu Jožefu Leopoldu Zoisu (* 22. november 1748; p 18. april 1817),14 ki je bil med letoma 1773-1801 tudi lastnik Sela pri Št. Pavlu vzhodno od Vira pri Stični. Jožef je večinoma živel na Dunaju15 in je Kom-polje po smrti zapustil sinu Karlu in vdovi Jožefi;16
11 12
1	ZAL, LJU 184.
2	Kolanovič, Šumrada, Napoleon in njegova uprava, str. 684, 831.
3	ARS, AS 14, reg. III. 46: Gimnazije, humanistični študij; Kolanovič, Šumrada, Napoleon in njegova uprava, str. 693.
4	ARS, AS 27, št. 71-73 XXXV; Kolanovič, Šumrada, Napoleon in njegova uprava, str. 702.
5	Wilde, Supplementum, NUK, Rokopisni oddelek
6	1826-1831, NUK, Rokopisni oddelek.
7	ARS, AS 1052. Posebno udejstvovanje: Zois, Žiga; NUK, Rokopisni oddelek, Ms. 667.
8	Šumrada, Poglavitne poteze napoleonske politike, str. 76.
9	Prav tam, str. 77.
10	Prav tam, str. 78.
13
14
15
16
Mlinarič, Stiska opatija, str. 888.
Franc Ksaver Taufferer (pri krstu Jurij Jožef Dizma, * 23. april 1733 Turn pri Višnji Gori; cistercijan 7. september 1750 Stična; p 23. maj 1789 Ljubljana) je med letoma 1752-1756 študiral in doktoriral na Germaniku v Rimu; marca 1756 je bil posvečen, leta 1764 pa je postal opat v Stični.Tauffererjev predhodnik opat Viljem Kovačič (* 20. avgust 1695 Krško; cistercijan 25. november 1716 Stična; p 12. maj 1764 Stična) (Mlinarič, Stiska opatija, str. 886) je v Stični redovno zaobljubil Roberta Kuralta (Valentin, * 1739 Žabnica) dne 8. septembra 1860 (Prav tam, str. 749), leta 1757 pa je bil v stični tudi magister lepih umetnosti in filozofije Abundus baron Hallerstein (Karl Jožef Jurij, * 1719 Mengeš; cistercijan 1736; p 1804 Stična) kot zakristan in katehet; Abundus je bil mlajši brat jezuitov Avguština in Janeza Vajkarda (prav tam, str. 754). Avguštinov mlajši brat Lovrenc Sigmund Ksaver Hallerstein (* 1720; p 1804 Kostanjevica) je študiral v Ljubljani v letih 1736, 1737 in 1738. Kovačič je poslal Frančiška Ksaverja Tauffererja na študij filozofije v Rein (1751-1752) in nato na jezuitski Collegium Germanicum-Hungaricum (1752-1756) (prav tam, str. 780). Prav tam, str. 788.
Valenčič, Faninger, Gspan-Prašelj, Zois Žiga, str. 830. Preinfalk, Genealoška podoba rodbine Zois, str. 31. Smole, Graščine, str. 433, 706.
2.00g
Laurentijeva risba Proteusa iz leta 1768.
Kari je leta 1819 postal tudi Žigov dedič. Sela je 30. novembra 1801 prodal zakupniku Stične Jakobu Wresitzu. Tako so bili Zoisi v času Wulfnovih zgodnjih raziskav in Laurentijeve objave (1768) močno prisotni v okolici Stične; proteuse so jim bržkone lovili kar lastni podložniki.
Joseph Nicolas Laurenti (* 4. december 1735; p 17. februar 1805)17 je posmehljivo zavračal Linnejev na spolnosti utemeljen sistem razvrščanja rastlin, saj je že naslednje leto 1769 Nizozemec Nicolaus Joseph Jacquin (* 1727; p 1817) na Dunaju vpeljal kemični sistem razvrščanja rastlin, čeravno se je taksonomska kemostistematika bolj razvila komaj v naslednjem stoletju.18 Scopoli in Wulfen nista soglašala z Jacquinom, vendar je bil Jacquin na mnogo višjem odločujočem položaju kot profesor in direktor dunajskega botaničnega vrta. Spor je bil žgoč še v Zoisovem času, ko ljubljanski biologi niso odobravali hvalnice Charlesa Nodiera Scopoliju v prvi številki časopisa Telegraphe Djficielleta 1813. Zois je kritiziral Linneja ob tesnem sodelovanju z dunajskimi strokovnjaki, čeravno je obenem zagovarjal in hvalil Scopolija. Ljubljanska graja Nodiera, ki je Scopolija koval v nebo, je bila podaljšek uradne dunajske politike do Linneja,19 ki ni bila v skladu z Linnejevim ugledom v Parizu.
Kljub Shawovemu mnenju20 Scopoli verjetno ni poslal človeške ribice Schreibersu (Schreiber, * 15. avgust 1775 Bratislava; p 21. maj 1852) na Dunaj, saj je bil le-ta komaj trinajstleten fantič, ko je Scopoli umrl. Zois (1807) je priimek pisal v obliki Schreibers, čeravno se uporablja tudi različica Schreiber.
Podarjanje proteusov je vedno označevalo pozornost in je igralo posebno vlogo v razmerjih med jezuiti, Scopolijem in Žigo Zoisom, preden je Sco-poli zapustil Idrijo in prevzel katedro v Banski Sti-avnici (Schemnitz, Schemnitzium, Selmecbänya, Selmec) leta 1769. Tako je bil nekdanji Gruberjev dijak Zois tisti, ki je dal proteuse Schreibersu in nadvojvodi Janezu za njegovo umetno dunajsko podzemno jamo v Schönbrunnu. Zois je namreč 26.
decembra 1804, po veliki božični odjugi, dobil štirinajst človeških ribic iz Vira pri Stični. Brezni pri vasici Vir, kilometer jugovzhodno od Stične, sta dajali Zoisu le 3 do 5 primerkov na leto, ko je baron po letu 1798 začel s preučevanjem človeških ribic in se še ni povsem zavedal veliko bogatejšega nahajališča proteusov na območju Postojnske jame.21 V tistih časih pred raziskavami Alexandra von Hum-boldta v 30. letih 19. stoletja domala nihče ni resno tehtal možnosti jamskih bivališč proteusa22 ali katere koli druge jamske živali oziroma rastline. Častni izjemi sta bila Scopoli23 in Žiga Zois.24
V Laibacher Wochenblattu je Zois objavil nepodpisano razpravo o proteusih iz Vira pri Stični (Sit-tich).25 Zois je s svojimi opazovanji človeške ribice napolnil več kot tri nepaginirane strani, tiskane v dveh stolpcih, in za uvod pojasnil geološke razmere kraja,26 ki jih je po Gruberjevem pouku tudi najbolj obvladal. Nepodpisani članki v Laibacher Wochenblatt niso bili posebna izjema, čeravno je celjski gimnazijski profesor matematike, fizike, naravoslovja, grščine, zgodovine in geografije, Janez Anton Suppantschitsch (Zupančič, * 1785; p 1833), večkrat podpisal svoje ime v celoti. Suppantschitschev prijatelj Jurij Stadelmann (* okoli 1780 Bregenz v Vorarlbergu ob Bodenskem jezeru; p 15. januar 1807 Ljubljana) je urejal Laibacher Wochenblatt od 1. marca 1804 do svoje prerane smrti; najel si je ljubljansko tiskarno in knjigarno vdove Tekle Klein-mayr, rojene Lieber. Stadelmannov naslednik je bil ljubljanski odvetnik Maksimilijan Wurzbach, ki je objavil Zoisovo razpravo le 24 ur potem, ko mu jo je Zois dostavil dne 17. julija 1807; Zois je bil pač ugleden mož in z objavo ni bilo odlašati. Med letom 1807 in ustanovitvijo Ilirskih provinc (1809) je
17
18
19
20
Soban, Johannes A. Scopoli, str. 71-72. Prav tam, str. 226. Prav tam, str. 49-50. Shaw, Močeril, str. 285.
21
22
23
24
25
26
Aljančič, Proteus, str. 25-26; Zois, Nachrichten von der im Dorfe Vir, stran 3 desni stolpec, stran 4 levi stolpec. Aljančič, Proteus, str. 90.
Scopoli, Observationes Zoologicae, V: 73-74; Grošelj, Pri-rodoznanska prizadevanja, str. XIV-XV. Zois, Nachrichten von der im Dorfe Vir, stran 1, levi stolpec.
Zois, Nachrichten von der im Dorfe Vir, stran 1, levi stolpec; Faninger, Zoisova zbirka, str. 7; Valenčič, Faninger, Gspan-Prašelj, Zois Žiga, str. 840.
Zois, Nachrichten von der im Dorfe Vir, stran 1 levi stolpec.
2.oog
Tekla Kleinmayr začasno kar sama upravljala svojo ljubljansko tiskarno in knjigarno. Wurzbach je objavljal tudi dela, ki je kot nadporočnik v Postojni sestavil rokopis o Postojnski jami.27
V letu svoje edine objave (1807) je Zois poslal prepariranega proteusa Schreibersu, ki je bil učenec Zoisovega osebnega prijatelja, dunajskega profesorja medicine Petra Jordana.28 Schreibers je leta 1795 preko Jordana stopil v stik z Zoisom.29 Schreibersov oče je delal v slovaški vojaški službi, vendar se je kmalu preselil na cesarski Dunaj. Schreibersov stric je bil dunajski zdravnik Johann Ludwig von Schreibers, ki so ga občudovalci klicali kar "dunajski Boerhaave". Mladi Carl Schreibers je med dunajskim študijem vsakodnevno srečeval Nizozemca Nicolausa Josepha Jacquina, Fichtela (* 1732 Sibinj na Sedmograškem; p 1791) in Ingenhousa. Schreibers je po dunajskem doktoratu potoval po nemških krajih, Švici, Franciji, Angliji in Škotski. Po vrnitvi je postal Jordanov izredni profesor za posebno naravoslovje. Po Eberlovi upokojitvi je postal direktor dunajskega zoološkega muzeja (1806), po smrti abbe-ja Stütza pa še direktor mineraloškega muzeja. Ko je Jordan postal direktor kmetijskega muzeja, je Schreibers prevzel njegovo katedro za naravoslovje. Istočasno je Schreibers pomagal Ernstu Florensu Friedrichu Chladniju (* 30. november 1756 Wittenberg; p 3. april 1827 Wroclaw (Breslau)) pri dokazovanju padanja meteoritov iz območij nad Luno. Po Schreibersovem preučevanju meteorita iz Stan-nerna leta 1808 so Chladnijeve in Schreibersove raziskave dokončno ovrgle Aristotelovo mnenje, da na Zemljo ne more pasti nič, kar bi bilo bolj oddaljeno od Lune.
Med letoma 1817 in 1822 se je Schreibers udeležil popotovanja v Brazilijo, kjer je opisal kolibrija. Poročil se je z Jacquinovo hčerjo, njegov tast pa je imel ogromen vpliv na Dunaju. Jan Ingenhousz (Ingen Housz, * 21. november 1730 Breda; p 6. september 1799 Wiltshire) je že dokaj prileten novembra 1775 poročil Jacquinovo sestro Agato Jac-quin (* 1734), tako da so bili domala vsi vodilni dunajski naravoslovci v svaštvu.
Zoisova darila in svojevrstna natančna opazovanja človeške ribice so omogočila pomembne Schrei-bersove objave; to je Schreibers dal vedeti v svojem londonskem predavanju, ki ga je za objavo v Philosophical Transactions predložil sam predsednik londonske Kraljeve družbe, sir Joseph baron Banks (* 1743; p 1820), udeleženec Cookovih avstralskih odprav in Linnejev privrženec. Zois je poznal Schreibersove starejše objave,30 v katerih je ta po Linneju dvomil v proteusa kot povsem odraslo žival; zato je pohitel s
27	Žigon, Laibacher Wochenblatt, str. 77.
28	Fitzinger, Ueber de Proteus anguinus; Shaw, Močeril, str.
286; Aljančič, Proteus, str. 25-26.
29	Grošelj, Kako so odkrili človeško ribico, str. 3.
30	Schreibers, A Historical and Anatomical Description.
svojim prepričevanjem in zapravil kar nekaj denarja za pošiljke in primerke.
Zois si je dopisoval tudi z Jožefom (Josip) Jer-šinovičem pl. Löwengreifom31 in je poznal njegovo raziskovanje proteusov v Pivki in Magdalenini jami (Črna jama) iz let 1797 in 1808. Jeršinovič je pozneje postal administrator in blagajnik Postojnske jame.32 Baron Žiga Zois je gotovo zvedel za človeško ribico že od Gruberja, s svojimi zvezami pa je mnogo pripomogel, da so se začeli zanjo zanimati po vsem svetu.33 Sir Humphry Davy (17. december 1778 Penzance Cornwall; p 29. maj 1829 Ženeva) je navajal Zoisa kot odkritelja proteusa v Magda-lenski jami, danes Črni jami pri Postojni,34 prav tako v okolici Stične in celo na Štajerskem. Razglabljal je o morebitnih podzemnih povezavah med Stično in Postojno ter o lakoti ujetih človeških ribic z dvojnimi dihalnimi napravami. Še vedno je gojil Linnejeve dvome in je previdno namignil, da je proteus morda le larva neke druge živali.35 Davy je svoj prvi primerek človeške ribice dobil od Zoisa; prvič je obiskal Postojno julija 1819, nekaj mesecev pred Zoisovo smrtjo.
Zois je bil dovolj pogumen, da je kritiziral dvome Linneja, Johanna Hermanna in Johana Gottloba Theaenusa Schneiderja (* 18. januar 1750 Kollmen (Collm); p 11. januar 1822 Wroclaw). Z mikroskopom in domala štiriletnimi laboratorijskimi opazovanji je proteusa prepričljivo prikazal kot povsem razvito žival v skladu z mnenjem tedaj že pokojnih Scopolija in jezuita Wulfna.36 Tako kot je Hacquet začel uporabljati mikroskop v mineralogiji, ga je Zois med prvimi uporabil za ogledovanje podrobnosti na proteusovem telesu.
Zois je raziskal proteusove podobnosti z drugimi, tudi južnoameriškimi živalmi; zaman je skušal rešiti vprašanje razmnoževanja človeške ribice med domala štiriletnim opazovanjem para človeških ribic. Ker živali v vseh teh letih nista "odrasli", je imel Linnejeve dvome upravičeno za ovržene.37 S svojimi poskusi v domačem laboratoriju je Zois nadaljeval inovativna prizadevanja bratov Gruber, ki sta v podobnih domačih pogojih simulirala nastanek fatamorgane, kot sta jo opazila nad Cerkniškim jezerom.
Zois je izmeril temperaturno območje, v katerem proteus lahko preživi; še vedno je uporabljal staro skalo, ki jo je priredil za alkoholni termometer leta 1730. Pariški akademik Rene-Antoine Fer-
31	Valenčič, Faninger, Gspan-Prašelj, Zois Žiga, str. 845; Shaw, Močeril, str. 285.
32	Aljančič, Proteus, str. 25.
33	Davy, Consolations in Travel, 176; Shaw, Močeril, str. 286.
34	Čermelj, Proteus, 35.
35	Davy, Consolations in Travel, 177-178; Čermelj, Proteus, 34-36.
36	Zois, Nachrichten von der im Dorfe Vir, stran 1 desni stolpec, stran 2 levi stolpec.
37	Zois, Nachrichten von der im Dorfe Vir, stran 2 levi stolpec, stran 3 desni stolpec.
2.00g
chault de Reaumur (* 1683; p 1757) je bil nezadovoljen z napredkom jeklarstva in steklarstva, zato je leta 1722 objavil lastne raziskave kristalizacije, ki jih je Zois gotovo bral. Reaumur je raziskoval tudi umetno satje čebel; dokazal je, da je prebava kemični proces.38 Verjel je v korpuskularno filozofijo Rohaulta, zeta Descartesovega prijatelja Clauda Clerselierja (* 1614; p 1684). Jean-Andre De Luc (1727; p 1817) je opisal Reaumurovo skalo za živosrebrni termometer, razdeljen na 80 stopinj med zmrziščem in vreliščem vode; Zois je seveda kupil De Lucovo knjigo.3^ Hacquet je skupaj z ljubljanskima jezuitoma G. Schottlom (1776) in G. Gruberjem uporabljal Reaumurjevo temperaturno skalo. Linne je nagovoril rojaka Šveda Celsiusa, da je leta 1742 objavil svojo skalo, ki je imela sprva 100 stopinj pri ledišču. Povezava med skalama je bila: 0oR = 0oC 1oR = 1,25oC
Zois je meril in opazoval tudi proteusove prehranjevalne navade in umiranje preveč pogumnih primerkov, ki so ponoči skušali pobegniti iz posode in so ostali žalostno prilepljeni na tleh. Zois je izmeril 45 do 48 udarcev proteusovega srca na minuto, ogledal pa si je tudi pretakanje krvi po žilah ujetih živalic.40
Zois je nagovoril Vincenta Dorfmeistra k portretiranju živih proteusov; risbe so nato poslali številnim raziskovalcem.41 Dorfmeister je narisal tudi križev pot v ljubljanski šentpeterski cerkvi in ilustriral Vodnikove Pesmi za pokušino (1796); po koncu Ilirskih provinc je predaval na ljubljanskih filozofskih študijih do leta 1839.42 Leta 1804 je gorenjski prodajalec mineralov Simon Prešeren prodal Schreibersu in trgovcu Nepperschmidtu iz Ko-penhagna dva primerka proteusov prepariranih v alkoholu. Dva druga primerka je poslal berlinskemu Društvu ljubiteljev naravoslovja (Gesellschaft naturforschender Freunde), v katero se je Zois včlanil že leta 1782,43 prej kot v katerokoli drugo. Berlin je morda obiskal tudi osebno na poti v belgijsko zdravilišče Spa. Prešeren je človeško ribico poslal celo v Pariz; tam so si jo ogledali in o njej pisali Cuvier (1807), Lamarck s svojo transformistično domnevo (1809)44 in Blanville (1819), kar je pripomoglo k Zoisovem ugledu med Francozi ob ustanovitvi Ilirskih provinc. Prešeren je živel na Dunaju in je z minerali preskrboval tudi Zoisa.45 Tako so jezuiti, njihov učenec Zois in njegovi sodelavci po-
38	Asimov," Short History, str. 46.
39	NUK, Ms. 667, 47; De Luc, De Luc, Untersuchungen.
40	Zois, Nachrichten von der im Dorfe Vir, stran 3 levi stol-
stali pionirji raziskovanja človeške ribice na Kranjskem.
Parižani so navdušeno pisali o dolenjskem pro-teusu, med njimi Georges Cuvier (* 1769; p 1832) in Lamarck v Zoološki filozofiji.46 Schreibers je že leta 1800 ali 1801 na poti v London obiskal Cu-vierja in Geoffroyja Saint-Hilaira, ki sta tedaj še prijateljevala v Parizu. V Londonu je bil leta 1800, nato pa so tam v Phil. Trans, objavili njegovo razpravo o proteusu. Schreibers je sestavil tudi odličen model iz voska po proteusu iz Stične.47
Jean Baptiste Lamarck vitez de Monet (* 1. avgust 1744 Bazentin; p 18. december 1829 Pariz) je dolenjske lepotce z njihovimi očmi vred, ki jih je prvi ugotovil Schreibers pri posebno shujšanih primerkih, izpostavil kot primer zakrnelosti zavoljo neuporabe; s tem je tlakoval pot Darwinovim odkritjem, katerih poldrugo stoletje praznujemo letos. Lamarck je bil sprva domači učitelj Buffonovega sina,48 leta 1820 pa je objavil svoj analitični sistem; v njem se je skliceval tudi na Reaumurjeve poskuse z razmnoževanjem bolh iz julija 181949 in na Deter-villa.50 Vse živali je razdelil na 16 skupin; med njimi so štirinajsto tvorili reptiles,51 h katerim je štel pro-teusa. Cuvier je trdil, da se imamo odkritju proteusa zahvaliti predvsem baronu Zoisu (bržkone Zigo-vemu očetu Michelangelu), Zoisovi zbrani primerki pa so služili za raziskave Scopoliju in Laurentiju, torej tudi Hohenwartu. Schreibers in profesor fizike v Zenevi Marc Auguste Pictet (* 1752; p 1825), sodelavec Nicolasa Theodorja de Saussureja pri meritvah odboja toplotnih žarkov in prednik kemika Raoula Pierra Picteta (* 1846 Zeneva; p 1929 Pariz), sta preučevala žive človeške ribice. Zois je primerek priskrbel tudi Cuvierju, ki ga je uporabil za opis v prvem zvezku Humboldtovih Observations zoologique (1807) na osnovi Schreibersove razprave v Phil. Trans.52 Italijan Mauro Rusconi je o proteusu leta 1820/21 poročal ameriškemu politiku, odvetniku, zdravniku in profesorju Samuelu L. Mitchillu (* 1764; p 1831). Rusconi je nasprotoval Cuvierju in še posebej Buffonu; človeško ribico je imel za odraslo žival s škrgami in ni priznaval bitij, ki bi na kakšni stopnji razvoja obenem uporabljala škrge in pljuča.
41
42
43
44
'rav tam, stran 4, levi stolpec.
Verzeichnis^.
Aljančič, Ziga Zois, str. 159. Rousseau, Xgodovina, str. 527.
Zois, Nachrichten von der im Dorfe Vir, stran 4 levi stolpec; Faninger, Zoisova zbirka, str. 12.
46	Lamarck, Izbrannieproizvedenija, 1: 143, 878; Grošelj, Kako so odkrili človeško ribico, str. 3.
47	Grošelj, Kako so odkrili človeško ribico, str. 3.
48	Lamarck, —a Systeme analytique, str. VI.
49	Prav tam, str. 120.
50	Prav tam, str. 360; Deterville, Extr. Du nouv. Dictionn. D'Histoire natur.
51	Lamarck, —a Systeme analytique, str. 144^147.
52	Cuvier, Du Proteus, str. 426-427. Cuvier je objavil Rescherche de oss. Fossiles, od koder so v Parizu leta 1825
prepisali poglavje Du Proteus. Rokopis je priskrbel vodja
Trubarjevega antikvariata Štefan Tausik, nakup pa je odobril tajnik SAZU Primož Ramovš po podatkih knjižničarja SAZU Draga Samca, za katere se mu prijazno zahvaljujem.
Človeška ribica, kotjo je Rusconi narisal leta 1819: gotovo daljni sorodnik ali sorodnica ene tistih, ki sijih je ogledoval baron Zois.5^
Človeška ribica, kot sta jo preučevala Rusconi in Con-figlaci.54
53	Configliachi, Rusconi, Del proteo.
54	Prav tam.
55 Rusconi, Descrizione di un Proteo, slike med stranmi 99/ 100 (Tab II).
2.00g
Maffeijev in Gruberjev učenec Zois v francoskem primežu
Žiga Zois je študiral v Seminario-CoHegio za laične neplemiške gojence pri duhovnem semenišču mesta Reggio nell'Emilia med oktobrom 1761 in letom 1765. Zavod so ustanovili 1. novembra 1750 in ukinili 1790, vendar je pozneje deloval pod drugimi imeni.56 Leta 1763/64 in 1764/65 se je Žiga učil tudi računstva, arhitekture in risanja.57 V Reggiu nell'Emilia so imeli od leta 1618 jezuitske šole, od leta 1752 pa je tam dvajset let delovala univerza;58 na njej je fiziko in matematiko predaval duhovnik Lazzaro Spallanzani (* 12. januar 1729 Scandiano pri Modeni; p 11. februar 1799 Pavia). Sestrična Laura Bassi (* 1711; p 1782) ga je med študijem na bolonjski univerzi usmerila v priro-doslovje. Spallanzani je nasprotoval domnevi o spontanem nastajanju živih bitij; zavračal jo je s predhodnim pol do tri četrturnim pregrevanjem in s tem uničevanjem mikroorganizmov.59 Dopisoval si je s švicarskim biologom Charlesom Bonnetijem, katerega knjigo je imel Zois. Spallanzani je na Zoisovem kolegiju predaval grščino^ in francoščino,60 ki so se je učili Žigovi bratje.61 Žiga se grščine ni učil; morda je pri Spallanzaniju poslušal francoščino, čeravno o Žigovem plačilu za tovrstni pouk ni arhivskih podatkov. Leta 1769 je Spallanzani prevzel katedro v Pavii,62 leta 1785 pa je zbiral naravoslovne najdbe ob Mediteranu in celo v Turčiji. Spallanzani je že napol slepemu Scopoliju anonimno podtaknil artefakt iz kokošjega tkiva, češ da gre za še neodkrito glisto; ostareli Scopoli ni opazil potegavščine in je "odkritje" objavil v knjigi. Spallanzani je v letu Scopolijeve smrti pod psevdonimom Francesco Lombardini objavil pismo Scopoliju s kritiko Volte. Pozneje je Spallanzani bržkone zagovarjal Galvanijevo teorijo živalske elektrike v sporu z Volto;63 to verjetno pomeni, da skupaj z Galvanijem in Zoisom ni podpiral francoskih revolucionarjev. Zois ni imel Spallanzanijevih del, naravoslovne miselnosti se je navzel tudi pri materinem stricu, ljubljanskem zdravniku Janezu Krizo-stomu Polliniju (* 27. januar 1712 Radovljica; p 7. november 1786 Ljubljana), ki je leta 1737/38 postal kranjski deželni fizik.64
56	Kacin, Žiga Zois, str. 50.
57	Prav tam, str. 62.
58	Prav tam, str. 45.
59	Asimov, A Short History, str. 34.
60	Kacin, Žiga Zois, str. 47, 78.
61	Prav tam, str. 62.
62	Agnes, Ruggero Giuseppe Boscovich, 8, 54.
63	Polvani, Alessandro Volta, str. 152, 174, 420; Jozelj, Pouk kemije, str. 40-41; Markovič, Rude Boškovic, str. 639, 756; Sumrada, Žiga Zois, str. 66; Soban, Johannes A. Scopoli, str. 48.
64	Faganel, Zoisovi rokopisi, str. 8.
Po vrnitvi iz Reggia nell'Emilia Žiga Zois ni nadaljeval šolanja pri jezuitih v Gradcu, kjer je leta 1778 filozofske študije končal njegov mlajši brat botanik Karel. Raje si je najel domača učitelja, jezuitska profesorja Gruberja in Maffeija. Skupaj so razpravljali o kraških pojavih v povezavi z izsu-ševanjem Ljubljanskega barja in o Gruberjevem prekopu, tako da je Zois o plovnosti Ljubljanice in Save ter o barju poročal celo oblastem.65 Zoisovo zadovoljstvo z Gruberjevim poukom je gotovo pripomoglo, da je Gruber postal vodja gradnje ljubljanskega prekopa dne 9. marca 1771, nato pa prevzel še direktorski položaj za navigacijo vseh labsburških voda razen Donave dne 4. junija 1772.
Zois je moral pomagati očetu, zato si je veliko mladostno popotovanje privoščil šele razmeroma pozno: od zgodnjega leta 1779 do pomladi 1780. Obiskal je Svico, Francijo in valonski del habsburške Nizozemske v približnih mejah sedanje Belgije, kjer se je še poznal dobrohoten vpliv pokojnega opolnomočenega ministra, Boškovičevega prijatelja Ljubljančana grofa Kobencla. Zoisovo vrnitev je izsilil protin, ki mu je v večnem Rimu pokazal zobe. Leta 1782 se je Zois več tednov brez uspeha zdravil v belgijskem zdravilišču Spa.66 Tam se je ljubljanski baron dodobra navzel navdušenja nad francoskim prirodoslovjem in se dodobra naučil francoščine, še preden mu je zahrbtna udnica zagrenila veselje do vsega zunaj domače hiše. Ljubljanska licejska knjižnica je prav od Zoisovih dedičev kupila večino svoje francosko pisane matematike, fizike in kemije, tiskane v prvih dveh desetletjih revolucionarnega Pariza. Zois je med drugim nabavljal tudi odločno svobodomiselne prirodoslovce, med njimi Lalanda.
Zoisovi minerali
Zoisov učenec in varovanec, Schreibersov dunajski znanec grof Franc Jožef Hanibal Hohenwart (* 24. maj 1771 Ljubljana; p 2. avgust 1844 Kolo-vec),67 je veljal za najboljšega kranjskega raziskovalca proteusa, posebej pa se je izkazal kmalu po Zoisovi smrti pri preučevanju potoka pri Ložu leta 1825. Pet let pozneje je Hohenwarth objavil prve realistične kritike poškodovane sige Postojnske ja-me.68 Vodil je Kranjski prirodoslovni muzej kot predsednik skrbnikov muzeja in predsednik Kranjske kmetijske družbe med letoma 1827 in 1834. Hohenwart in direktor ljubljanskega teološkega seminarja Jožef Pinhak sta se udeležila pohoda pod vodstvom Valentina Vodnika, ko so avgusta 1795 v
65	Bufon, Naravoslovje, str. 59; Belar, Sigismund Zois, str. 1941; Valenčič, Faninger, Gspan-Prašelj, Zois Žiga, str. 832.
66	Valenčič, Faninger, Gspan-Prašelj, Zois Žiga, str. 832.
67	Bufon, Naravoslovje, str. 60.
68	Kempe & Horst-Volker, Alois Schaffenraths, str. 76.
2.oog
triglavskem pogorju iskali dokaze za Zoisovo ne-ptunistično domnevo. Nekaj prej je Zois bržkone pokazal Vodiku fosile v peščeni mivkasti jami; uslužni Vodnik je leta 1793 postal upravitelj župnije v bohinjskem Koprivniku.69 0d leta 1789 protin Zoisu ni več dopuščal podobnih izletov.
Zois je zagovarjal neptunistično teorijo proti J. E. Fichtelu in drugim vulkanistom; opiral se je predvsem na fosile s Triglavskega pogorja,70 ki so jih zanj poiskali Vodnik, Pinhak in F. Hohen-warth71 na triglavskih odpravah avgusta 1795. Vodnik je kot vodja Zoisove odprave opazoval sklade na vrhovih Triglava skozi daljnogled in občutke opisal v pesnitvi Vršac, septembra 1795 pa je spremljal Zoisove rudarje pri nabiranju fosilnih usedlin pod samim triglavskim vrhom.72 Zois je najdbe svojih mladih prijateljev nemudoma prelevil v znanstvene novice, saj je pri svojem omizju gostil naravoslovce Hladnika, Hacqueta in Šemerla,73 pozneje pa seveda tudi Nodiera in Marmonta.
Nodier se je v Ljubljani kmalu spoznal z Zoisom; njegovo zbirko mineralov je 11. februarja 1813 omenil v Telegraphe officiel, znova pa še 6. maja 1813 ob obravnavi znanstvenega dela dr. Francesca Tantinija. Dne 15. januarja 1821 je Nodier tedaj že pokojnega Zoisa v —a Quotidienne imenoval kar prvega mineraloga Evrope.74
Profesor Janez^ Krstnik Kersnik (* 26. marec 1783 Moste pri Žirovnici na Gorenjskem; p 24. junij 1850 Ljubljana) je kot prvo napravo v kemijskem kabinetu naštel navpično pnevmatsko napravo oziroma vakuumsko črpalko, kot drugo pa Zoisov izum plavža (jeklarne) s puhalnikom in pripadajočimi premičnimi oporami.75 Osnovno zbirko Kranjskega deželnega muzeja v Ljubljani je desetletje po prvem ohranjenem Kersnikovem popisu licejskih mineralov sestavljalo 5000 Zoisovih primerkov, ki jih je vlada leta 1823 kupila od Zoisovih dedičev za 6000 goldinarjev iz kranjskega provin-cialnega fonda. Obsežnost Hacquetove, Kersnikove in Zoisove zbirke, minerala "wulfenit" ter leta 1805 po Wernerju poimenovani "zoisit" s koroške Svin-ške planine76 kažejo na visoko kranjsko raven strokovnega preučevanja rudnin.
69 Kos, Valnetin Vodnik, 148; Faganel, Zoisovi rokopisi, 12;
Faninger, Sodelovanje barona Žige Zoisa, str. 562; Fanin-
ger, Zoisova zbirka, str. 7. Faganel, Zoisovi rokopisi, str. 12. Bufon, Naravoslovje, str. 60.
Faninger, Sodelovanje barona Žige Zoisa, str. 562; Fanin-
ger, Zoisova zbirka, str. 7-8. Faganel, Zoisovi rokopisi, str. 7, 13.
74	Schmidt, Zgodovina šolstva, 2, str. 99, 105; Dahan, Charles Nodier, str. 273.
75	Valenčič, Faninger, Gspan-Prašelj, Zois Žiga, str. 832; Kersnik, Inventaire, str. 1.
76	Faninger, Zoisova zbirka, str. 26.
70
71
72
73
Zoisova knjižnica s 4000 zvezki je bila na voljo širšemu krogu slovenskih razsvetljenskih piscev.77 Njene primerke v NUKu prepoznamo po značilnih marmoriranih notranjih platnicah s prevladujočo rdečo ali modro barvo, rjavi usnjeni vezavi ter zlatem imenu pisca nad naslovom in rožami na hrbtu platnic. Zoisove knjige nimajo lastniških vpisov; Zois jih je verjetno že ob nakupu namenil preprodaji. Le pri posameznih pretankih primerih je ime pisca in naziv knjige raje dal zlato vgravirati na zunanjo platnico namesto na preozki hrbet knjige.
Imena Zoisovih knjižničarjev so znana, začenši s samim Kopitarjem. Henrik Viljem Korn je prodajni katalog končal dne 4. avgusta 1821 s popisom 4109 zvezkov.78 Korn se je po prenehanju prepovedi bivanja nekatolikov priselil v Ljubljano kot eden prvih protestantov; leta 1788 je v Ljubljani že postal samostojen knjigarnar. Licejska knjižnica v Ljubljani ni kupila vseh Zoisovih knjig, saj je nekatere že imela. Nečak in dedič Karl Zois je iz zapuščine ■ponudil predvsem tehniška in prirodoslovna dela. , Dne 9. aprila 1824 je vlada plačala 7000 goldinarjev, knjige pa so prišle v licejsko knjižnico med 24. junijem 1824 in 1. avgustom 1824.79 Ob zbirki rudnin je Zois seveda hranil še obilico knjig o mine-ralih,80 ki pa jih zvečine niso pisala jezuitska peresa.
Kersnikov portret (darilo Kersnikovega prapravnuka).
77	Dolinar, Knjižnice, str. 183.
78	Kidrič, Zoisova korespondenca, str. 9.
79	Prav tam.
80	NUK, Ms. 667, stran 8, 18, 20.
Kersnikov popis Zoisovega puhalnika leta 1811.
Kersnikov popis mineralov leta 1811.^2 Zoisova fizika jezuitskih piscev
Preglednica 1: Jezuiti, katerih fizikalna dela in prevode je Zois kupoval
Pisec	Leto	Naslov z Zoisovimi prodajnimi cenami	Kraj	Katalog
Boškovic, Rudjer Josip	1767	(0:58) Dissertationes quinque adDioptricam pertinentes, 1767 (NUK-8157) ali pa: Verbesserte dioptrischen Fernröhren, 1767 (NUK-8481)	Wien: Trattner	NUK, Ms. 667, stran 9
Boškovic	1766	Dissertatione de lumine. = Benvenuti, Carol: Dissertatiophysica de lumine Graz: Widmanstad, 1767 (NUK-8334)	Vindi- bona: Trattner	AS 1052, knjižni katalog na listih
Boškovic	1749	Dissertazione sopra la turbine (NM-4069)	Roma	AS 1052, knjižni katalog na listih
Boškovic	1757	Elementa Matheos (NUK-4125).	Venetii	AS 1052, popis na listih št. 19
Kersnik, Inventaire, str. 1. ^2 Kersnik, Inventaire, str. 4.
200g
Pisec	Leto	Naslov z Zoisovimi prodajnimi cenami	Kraj	Katalog
Boškovic	1763	Philosophia Naturalis (NUK-8179; NUK-8180).	Venetii	AS 1052, popis na listih
Boškovic		Se 4 knjige		AS 1052, knjižni katalog v debeli knjigi, stran 47
Saury, Jean (Sauri, abbe, * 1741;p 1785)	1778	Physique du corps humaine (ou physiologie moderne...des etudiants en chirurgie & en medecine (0:30). (NUK-12075)	Paris: Didot	NUK, Ms. 667, stran 18
Saury, Jean	1778	Histoire naturelle du globe ou geographiquephysique. (0:30). V NUKu le nemški precvod: Sauri. 1779. Natürliche Geschichte des Erdbodens darinnen von der Naturgeschichte der Erdkugel, den Steinen, Salzen, Mineralen, Metallen, Pflanzen und der Bildung der Planeten... Nürnberg: Bauer (NUK-8394)	Paris	NUK, Ms. 667, stran 25
Kirwan, Richard (* 1733; SJ 1663-1664;p 1812)	1787	An essay on phlogiston, and the constitution of acids. (0:20). (NUK-4907); Kirwan. 1783. Versuche und Beobachtungen über die spezifische Schwere und Anziehung Kraft verschiedene Salzarten; und über die wahre neuentdeckte Natur des Phlogiston's. Aus dem Englischen übersetzt und mit einen Vorrede Verfasern von D. L. Crell. Etc. Berlin und Stetlin: Friedrich Nicolai (NUK-8428).	London: Elmsly	NUK, Ms. 667, stran 45
Ambschell	17911793	Anfangsgrunde (3:00) (NUK-21382; NUK-8439).		NUK, Ms. 667, stran 47
de Saint-Fond, Fayas (* 1841; p 1819)	1783	8o. (0:48). (NUK-9395) Ponatis: Beschreibung der Versuche mit der Luftkugel, übersetzt von Abbe Uebelacker, mit einer Abhandlung derselben, wodurch erwiesen wird, dass ein deutscher Physiker von XIV Jahrhunderte der Urheber dieser Erfindung sey. Wien: Kurzbeck, 1784 (NUK-8395)	Wien: Kurzbeck	NUK, Ms. 667, stran 47
Lacaille, Abbe Nicolas Louis de	1757	Lectiones Elementaires Astronomiae, Geometriae et Physicae. Nouvelle edition, revue corrigee et augmentee. Natis: 1764. Paris: Guerin (NUK-4333). Leta 1757. Lectiones Elementaires opticae (NUK-4047).	Paris: Gucrin, Delatour	NUK, Ms. 667, stran 143
Bartoli, Danielo (* 1608; SJ; p 1685)	1682	(Traite) del Ghiaccio e della Coagulazione: trattati. 8°. V NUKu le poznejše izdaje drugih Bartolijevih del	Bologna: Recaldini	AS 1052, popis na listih
Zallinger zum Thurm, Jakob Anton	1773	Interpretatio Naturae, seuphilosophia Newtoniana methodo exposita, et academicis usibus adcommodata. Augustae Vindelicorum: Joseph Wolff. 1-2 (NUK-8161).	Vienna	AS 1052, popis na listih, št. 21
Epp, Franc Xav.	1772	Ponatis: Problemata Electricapublicae disputatione proposita a P. Franc Xav. Epp S.J. in electorali Lyceo Monacensi Professsore Physicesp.o. Defentibus Benedicto Knilling, Josepho Hall, Joseph Widman. Monaci: Joannis Nep. Friz. Pars I (146 strani) pars II (83 strani), 1773 (NUK-8558).	Vienna	AS 1052, popis na listih, št. 23
Herbert, Joseph	1772	Theoria electricorum conscripta a P. Josepho Herbert e S.J. Viennae: Joh.Thom. nob. De Trattner (NUK-8392). Ponatis: 1773.		AS 1052, popis na listih, št. 24
Mesmer; d'Eslon	1781	Memoire sur la decouverte du Magnetisme animal (NUK-12080).	Carlsruhe	
2.00g
Pod Gruberjevim in Mafieijevim vplivom je baron Zois kupil temeljna dela Boškoviceve fizike. Čeravno za razliko od barona Erberga ni nabavil Newtonovih originalnih del, je kupil temeljna dela Newtonovih privržencev, kot je bil Anglež John Keill (* 1671 Edinburg; p 1721 Oxford), ki so ga uporabljali tudi novomeški frančiškani. Zois je nabavil tudi knjige Nizozemcev Gravesanda in Musschenbroeka; oba so pod Boškovicevim vplivom čislali ljubljanski jezuiti, Musschenbroeka pa tudi novomeški frančiškani. Predvsem pa je Zois bral Francisa Bacona kot vodilo prirodoslovcev londonske kraljeve družbe, saj so Baconovi nauki vplivali na vse novodobne eksperimentalne vede. Med drugimi se je po Baconu in Isaacu Newtonu zgledoval Jakob Anton von Zallinger v knjigi, ki jo je Zois s pridom prebiral.83
Zois se je v fiziki najgloblje posvetil elektriki, kjer pa je kljub Boškovicevemu, Buffonovemu in Franklinovemu vplivu bral tudi njihovega nasprotnika, Nolleta. Zellingerjevo jezuitsko razmišljanje o Newtonu kaže Gruberjev vpliv, Zoisovo prepričanje v prednosti Franklinovih strelovodov pa so med pisci Zoisovih knjig podprli jezuit Epp iz Münchna z opisom Richmannove nesreče,84 Ambschllov profesor jezuit Herbert z omembo Nolleta,85 Boško-vicev prijatelj Beccaria, Poli in Toaldo. Zois se je zelo zanimal za Galvanijevo in Voltovo odkritje, tako kot Kersnik, Marmont,^6 Raffaelle Zelli (Zell, * 1772 Italija87 ali * 1786 Celovec ali Fara Zell (Sele) pri Borovljah (Ferlach);88 p 1817) in sam Napoleon; zato je Zois kupil pozneje v Ljubljani
izgubljeni deli Nicholsona in Davyja, ni pa imel originalnih del Galvanija ali Volte. Volta mu je lahko bil tuj tudi po politični plati kot Napoleonov senator, čeravno je predaval v Pavii blizu Zoisove bergamske očetnjave. Davy je Zoisa obiskal med svojimi izleti v Alpe; njuni pogovori so gotovo spodbujali Zoisovo branje ali celo usmerjali aktivno preizkušanje električnih pojavov.
Slovensko usmerjeni obiskovalci Zoisov dom radi omenjajo kot podobo sodobnega laboratorija po vzoru na opisa de la Fonda ali Dufieuja; dela obeh piscev je Zois navdušeno prebiral v svoji knjižnici. Zois je prav gotovo preizkušal Voltovo celico tudi doma, podobno kot Marmont. Zois je nabavil številne šolske disputacije iz habsburške monarhije in sosednjih dežel, med njimi Eppova münchenska razglabljanja.
Zois je svojo bolezen po neuspešnih zdravljenjih prvih let imel za neozdravljivo; vseeno ga je zanimal mesmerizem, čeravno je Franklin ta nauk zavrnil. Za lajšanje zdravstvenih tegob si je Zois kupil navodila za zdravljenje z magneti jezuita Maximiliana Hella (Holl, * 15. maj 1720 Schemnitz (Banska Stiavnica); SJ 18. oktober 1738 Trenčin; p 14. april 1792 Enzerstorf) in Mesmerja. Mladi diplomant jezuitske univerze v Dillingenu, Franz Anton Mes-mer (*1734; p 1815), si je leta 1766 pri prijatelju jezuitu Hellu izposodil magnete in začel z zelo odmevnimi zdravljenji, ki se jih je prijelo ime mesmerizem. Zois je kupil najbolj čislano delo tiste dobe o zdravljenju z elektriko in magnetizmom, ki ga je Mesmer objavil leta 1781.89 Zoisove knjige o
83
85
Jakob Anton von Zallinger zum Thurm (Zellinger, * 26. julij 1735 Oberbozen (Bolzano) na Južnem Tirolskem; SJ 9. december 1753; p 11./16. januar 1813 Bolzano) je bil leta 1770 v Dillingenu, leta 1776 in 1777 pa je poučeval fiziko v Innsbrucku. Nato se je lotil bogoslovja, kar je bilo seveda povsem v duhu tedanjega jezuitskega stopnjevanja življenjske poti, čeravno danes zveni nenavadno. Bil je brat drugih dveh pomembnih jezuitov in Gruberjevih sodelavcev. Franz Seraphim Zallinger zum Thurn (Zeilinger, * 14. februar 1743 Bolzano; SJ 9. oktober 1760 Zgornje nemška provinca; p 2. oktober 1828 Innsbrück) je po bratu Jakobu Antonu prevzel fizikalno katedro v Innsbrucku leta 1778. Franz Zallinger je bil pomemben zagovornik Boškovicevih idej, predvsem pa je veliko objavljal o elektriki. Franza Seraphima in Jakoba Antona starejši brat Joannes Baptist Zallinger (* 16. august 1731 Bolzano; SJ 9. oktober 1747; p 11. julij 1785 Bolzano (Sommervogel, Bibliotheque, 8, str. 1448-1449) je bil prav tako fizik jezuit v Innsbrucku. Jakob Anton von Zallinger je v uvodu Newtonu posvečene knjige, ki jo je kupil Zois, samostojno paginiral liste, v glavnem tekstu pa strani. Uvodoma je navedel Newtona in Boškovica (Zallinger, Interpretatio Naturae, 4'), pa tudi Locka (Prav tam, 5*). Kljub takšnemu prirodoslovnemu začetku je bil osnovni tekst bolK filozofski z logiko, filozofiKo narave z metafiziko, psihologijo in teologijo narave. Epp, Problemata Electrica (1773), str. 123. Herbert, Theoria electricorum, str. 333. Zmuc, Voltova baterija, str. 93. Sumrada, Les principaux traits, str. 53. Bartolj, Pouk fizike, str. 14.
(W-1541; NUK-12080). Mesmerja so leta 1779 odstranili z dunaKske medicinske fakultete po posredovanKu van Swiete-na. Očitali so mu domnevne ponaredbe znanstvenih rezultatov. Mesmer naj bi uspešno zdravil gospodično Paradies, prilKublKeno pianistko MariKe TereziKe tik pred nastopom Wolfganga Amadeusa Mozarta. Nevoščljivi kolegi zdravniki so kmalu zagnali vik in krik; Mesmerju so očitali ponared-bo, povrhu začinKeno še z lKubezensko zgodbo, saK Ke gospodični nenadoma začel vidno naraščati trebušček. Mesmer se Ke vseskozi trudil, da bi ga priznali kot znanstvenika; žal Ke bil na račun svojega "živalskega magnetizma" sprejet le v manj pomembno Münchensko akademijo leta 1775. Na Dunaju zamerljive Marije Terezije in Jožefa II. se ni mogel obdržati. Zato se je v desetletju pred revolucijo odselil v obetavnejši Pariz. Raziskoval je fluid, ki ne trpi praznine, nanK pa lahko vplivaKo nebesna telesa in "živalski magne-tizmi". Vpliv naj bi imel spremenljivo smer, močno podobno plimovanju. Človeško telo po Mesmerju spominja na magnet: v telesu je našel magnetna pola in celo inklinacijo. "Živalski magnetizem" je seveda povsem različen od navadnega magnetizma. Mesmer ga je poimenoval "magnetizem" le zato, da bi zvenel bolj privlačno. Fluid "živalskega magnetizma" ima podobne lastnosti kot tedanji etri (toplotni, svetlobni, električni in magnetni); prav tako deluje na daljavo brez vpliva vmesne snovi, se lomi in odbije v steklu ipd. Nastopal naj bi v vseh ljudeh, pri samem Mesmerju pa naj bi bil še posebno izrazit. Pariški revolucionarji so seveda zaničevali MesmerKeve priKeme, do potankosti prilagoKene modam aristokratskih salonov; zato Ke moral Mesmer zopet bežati. Leta 1785 je odpotoval v Versailles, nato v Svico in pozneje zopet v habsburško monarhijo. Med bivanjem na
2.oog
Mesmerjevih uspehih na Dunaju in v Parizu so prešle v licejsko knjižnico preko Kranjske kmetijske družbe, ki je na prvo Zoisovo marmorirano notranjo stran platnice dala nalepiti svoj lastniški zaznamek z voli orači znotraj okroglega latinskega napisa. Zois je prav tako kupil raziskovanje zdravilnosti magnetov jezuita Hella, ki si je s polaganjem železa in magnetov najprej lajšal lastne revmatične težave, pozneje pa je zdravil tudi druge. Hell je na 50 straneh citiral raziskovanja Britancev, predvsem G. Knightovo "prvo odkritje", "drugo odkritje" Johna Michella (* 1724; p 1793) in Johna Cantona,90 prav tako pa Francoze du Hammela, Mairana in Trul-larda.91 Graški ponatis (1770) Hellovih raziskav v sodobnem NUKu je žepna knjiga z zelenim karto-nastim marmoriranim ovitkom brez marmoriranih notranjih platnic. Okrogla nalepka s signaturo krasi sprednjo zunanjo platnico. Nima ekslibrisov, na koncu dela pa je bakrorez poln skic magnetov. Maximilian Hell je delo posvetil "Johannu Polliniju z nadvojvodovega plemiškega kolegija", bržkone terezijanišča. Je imel v mislih strica Zoisove matere Janeza Krizostoma Pollinija ali Pollinijevega sina, ki je tisti čas morda študiral na terezijanišču?92
Slovaški astronom Hell je študiral matematiko pri Erasmusu Frölichu (Fröhloch, Froelich, * 2. oktober 1700 Gradec; SJ 10. oktober 1716 Gradec; p 7. julij 1758 Dunaj). Njegov matematični učbenik, ki so ga prav tako imeli ljubljanski jezuiti, je imel za najboljšega v Evropi.93 Hell je postal asistent slovitega raziskovalca elektrike in zgodnjega
Francoskem si je Mesmer vzgojil dovolj pomembne učence, med njimi d'Eslona, pisca Observations sur le magnetisme animal (1781). Knjigo je Zois privezal v približno dvakrat obsežnejšo Mesmerjevo knjigo. Mesmerjevi učenci so po letu 1820, torej po restavraciji Bourbonov, spet vzpodbudili zanimanje za "mesmerizem" in hipnozo. V ostri po emiki po pariških časopisih so J. Cloquet, R. Chenevin in J. Elliots zagovarjali Mesmerja. Knjigo Johanna Elliotsa NUK hrani v nemškem prevodu Wilhelma Beltrama iz leta 1784 (W-1485, NUK-8482). Vendar je bil po letu 1840 "mesmerizem" vseeno izgnan iz Evrope in ZDA. V dunajskih medicinskih krogih ni mogoče izslediti nikakršnih poznejših Mesmerjevih vplivov, ki bi ga vezali na stoletje poznejšo Freudovo psihoanalitično šolo. Prav tako ni mogoče trditi, da je imel njegov nauk kakršenkoli neposreden vpliv na kranjske dežele. Zanimanje za mesmerizem se je pri nas povečalo komaj konec 19. stoletja pri piscih kot sta bil Simon Subic v pismu K. Glasserju 1. julija 1899 in Jože Rakaš.
90	Hell, Abhandlung von Stahl magneten, str. 9, 10, 11.
91	Prav tam, str. 16.
92	Janez Krizostom Pollini se je trikrat poročil, najprej leta 1739 z Marijo Frančiško Bogataj pl. Ehrenock (Wogatay, p 4. 1. 1747), ki mu je rodila Feliksa Jožefa (* 4. 4. 1741) in hčer ali dve. Drugič se je poročil z Marijo Elizabeto baronico Posarelli (* 21. 4. 1711; p 9. maj 1765), ki mu je rodila 6 ali 7 otrok, med katerimi je bil najmlajši glasbenik Franz de Paula (* 12. 3. 1762). Tretjič se je poročil z Elizabeto pl. Peitenegg (* 1717; p 29. 3. 1807) (Faganel, Zoisovi rokopisi, str. 8; Faninger, Izvor rodovine Zois, str. 93; Valenčič, Zois Michelangelo, 829).
93	Hell, Abhandlung von Stahl magneten, predgovor.
telegrafa Franza94 na dunajski univerzi, kjer je lahko spoznal sina Janeza Krizostoma Pollinija. Hell je nato poučeval v domači Banski Stiavnici in v Tr-navi. Bil je profesor matematike v Cluju, kjer je nasledil leta 1744 umrlega Ljubljančana Breckerfel-da, astronoma kraljeve zvezdarne. Leta 1755 je Hell postal profesor astronomije in upravitelj cesarske zvezdarne na Dunaju in je v službi na tej pomembni ustanovi napisal posvetilo Polliniju, s katerim sta si bila očitno zelo blizu.
Padec flogistionske teorije je zaznamoval tudi Zoisovo branje knjig, med katerimi najdemo tako Stahla kot tudi poglavitnega grobarja njegove teorije, Lavoisiera. Vmes je Zois prebiral še druge raziskovalce flogistona, kot sta bila Priestley ali nekdanji jezuit Kirwan; kupil je kar po dve knjigi obe znamenitih Britancev.
Zoisove matematične knjigejezuitskih piscev, študentov in prevajalcev
Zois je po Gruberjevem pouku vse življenje ohranil živo zanimanje za matematične vede, saj je nabavljal tudi najnovejšo literaturo. Verjetno mu je ljubljanski profesor Gunz svojo knjigo podaril, podobno kot Gruberjev dijak Semerl, ki ga je Zois še posebej počastil s številnimi nabavami Semerlo-vih del in nemškimi pismi 10. februarja 1808, 10. avgusta 1812, 4. maja 1814 in 9. novembra 1815; Semerl je Zoisu pisal dne 2. oktobra 1797 in 4. novembra 1799, 12. septembra 1800 in večkrat med letoma 1812-1818.95 Za učne ure pri Gruberju je Zois gotovo nabavil matematični učbenik Boškovica in njegovega poglavitnega podpornika, dunajskega in ogrskega profesorja Maka. Zois je kupil tako Vegovega vzornika Vlacqa, kot Vegovo "Matematično raziskovanje smeri sile teže, dolžino sekundnega nihala, določitev resnične širine iz resničnih višin polov, dolžino posamezne stopinje meridianov različnih debelin, trdno kroglo, ki se enakomerno vrti okoli gibljive osi, tudi obliko površine vode kot modelu za ravnovesje takšne krogle in neizogibni popravek navidezne debeline ali pravo višino polov, za katero se dobi pravilna debelina, ter izračun (zemljepisne) razdalje med točkama iz njune (zemljepisne) dolžine in širine, kot tudi risanje dela takšne površine krogle v poljubni projekciji; (vse) v zvezi z našim zemeljskim sferoidom". Zois ni imel Hallersteinovih del, kupil pa je knjigo ogrskega jezuita Georga Prayja, ki je v Budi objavil nekatera Hallersteinova pisma. Zois si je dopisoval z Dunajčanom B. Hallersteinom dne 20. septembra 1814 in 30. oktobra 1814.96
94	Poggendorff, Biographisch-Literarisches Handwörterbuch, 1, str. 994.
95	Faganel, Zoisovi rokopisi, str. 43, 89, 122-127, 153, 154, 161, 163, 165.
96	Faganel, Zoisovi rokopisi, str. 159.
2.oog
Preglednica 2: Zoisova jezuitska matematika
Pisec	Leto	Naslov	Kraj	Katalog
				
L'Hospital, Guillaume Francois Antoine	1740	Traite analitiqe des sections coniques (3:00) (NUK-4048); Hospital. 1696. Analyse des infiniment petits; 1768. Calculus diferentialis. Vindobonae: Trattner (Scherfferjev prevod, NUK-4038)		NUK, Ms. 667, stran 25
Mako, Paul von Kerek-Gede, S.J.	1781	Compendiaria Matheseos institutio quam in usum auditorum philosophiae elucubratus est. 1771 (NUK-4303)	Vindo- bonae: Trattnern	AS 1052, katalogi v debeli knjigi, str. 47
Vega	1798	Mathematische Betrachtungen über die Richtungen der Schwere... (NUK-4204)	Erfurt	NUK, Ms. 667, stran 144
Kraus, Jožef	1717	Consolatio Geographiae in solatium (desolatae mathesis et discipulorumper modum recreationis automnalis instituta etproposita a rev. D. Carolo Rodhe, sacri exemptique ordinis Cisterciens. Celeberrimi Monasterii ad Fontes Marianos professo, praeside R. P. Josepho Kraus e Societate Jesu. Edita in examine publico ipso praeside. (NM-9076)	Labaci, Mayr	AS 1052, katalogi na listih, št. 27
Zois je nabavil tudi domača dela Krausa in Damjanovica za pomoč Vodniku pri kovanju slovenskih matematičnih izrazov; predvsem pa je zbral številne francoske učbenike in knjige zabavne matematike, ki so bile nadvse ustrezno čtivo za zimske urice plemiča ljubitelja. Zois je svojemu globokemu poznavanju matematike, ki ga ni rad kazal navzven z objavami, le redko našel primerne sobesednike v Ljubljani. Kot trgovec bi gotovo lahko nabavil priročnike trgovske matematike, ki pa jih pri njem zaman iščemo. Kupoval je prevode in priredbe Gruberjevih učiteljev Karla Scherfferja (* 3. november 1716 Gmünden; SJ 27. oktober 1732; p 25. julij 1783 Dunaj) in Abrahama Gotthelfa Kästnerja (Kaestner, * 17. september 1719 Leipzig; p 20. julij 1800), ni pa imel njunih matematičnih del; iz Eulerjevega opusa je izbral le optiko. Imel je Boš-kovicevo matematiko; z domala desetimi Boškovi-cevimi knjigami je gotovo prekosil vse druge občudovalce slovitega Dubrovčana od blizu in daleč.
Zois je kupil dve knjigi markiza Guillauma Franfoisa Antoina L'Hospitala (Hopital, * 1661; p 1704), v posmrtnih izdajah. Gruberjev profesor in Boškovicev sodelavec jezuit Karl (Carl) Scherffer, je leta 1768 prevedel L'Hospitalovo delo o diferencialnem računu v latinščino; njegov prevod sta nabavila barona Erberg in Zois. Zois ga je kupil tudi zato, ker je bil njegov domači učitelj Gabrijel Gruber, nekdanji Scherfferjev študent. 0b koncu Boškovicevega obiska pri dunajskih jezuitih med 5. aprilom 1757 in 4. marcem 1758 je Scherffer uredil dunajski natis Boškovicevega poglavitnega dela, ki ga je Boškovic začel snovati v knjigi o teoriji sil
objavljeni leta 1745. Končno obliko je razvil po Scherfferjevem nasvetu s preučevanjem nihanja in trkov trdnih teles.97
Scherffer je ob prevajanju številnih Lacaillovih učbenikov pripravljal posodabljanje pouka matematičnih ved v habsburški monarhiji. Scherffer je študiral filozofijo v Gradcu od leta 1736 do 1738, ko je bil tam še živ duh slovitega jezuita Guldina. Scherfferjeva nadarjenost je bila nesporna, zato je leta 1740 in 1741 utrjeval snov z dunajskimi študenti matematike. Leta 1749 in 1750 je bil profesor matematike in vodja observatorija v Gradcu, nato pa profesor matematike in fizike na Dunaju.
L'Hospitalov problem iz statike o krivulji ravnovesja je Vega rešil v tretjem delu svojih predavanj leta 1788, njegov dosežek pa je v Sankt Peterburgu komentiral Eulerjev sorodnik, član ruske akademije (1783) in njen stalni tajnik po letu 1800 Nikolai Ivanovič Fuss (* 1755; p 1825).98 Markiz l'Hospital se je resda podpisal pod prvi učbenik infinitezi-malnega računa. Resnični avtor pa je bil Johann Bernoulli, ki je svoje znanje nadobudnemu francoskemu plemiču prodal leta 1691 in 169299 za debele denarje, ne da bi se prav zavedal, da ga bi znal l'Hospital opetnajstiti, se okititi s tujim perjem in Bernoullijeva dognanja objaviti pod svojim ime-
97	Jammer, Concepts of force, 1962, 171; Poggendorff, Biographisch-Literarisches Handwörterbuch, 2, str. 790; Sommervogel, BibliothBque, 7, str. 767; Harris, Boscovich, str. 547; Lukacs, Catalogusgeneralis, 3, str. 1456.
98	Nova Acta acad. Sci. Petrop. 6: 99 (Hist) Mem, str. 197; Povšič, Bibliografija Jurija Vege, str. 70.
99	Blanco, Could L'Hopital have read, str. 33.
200g
nom. Bogati L'Hospital je tako povzel predavanja svojega domačega učitelja Bernoullija, kar je slednjega presenetilo in celo razjezilo. L'Hospital je bil potomec najvišjega francoskega plemstva in nekaj let ritmojster francoske vlade. Dopisoval si je s
Huygensom in z Leibnizem, pozneje pa je objavil še knjigo o stožernicah, ki jo je Zois kupil bržkone po Gruberjevem nasvetu; L'Hospital torej le ni ves svoj uspeh utemeljil na Bernoullijevih delih.100
Zois o arhitekturi, tehniki, rudarstvu in podzemnih kraških pojavih
Preglednica 3: Zoisova tehnika, numizmatika in etnologija izpod peres jezuitov in njihovih učencev
Pisec	Leto	Naslov	Kraj	Katalog
				
Montgolfier	1784	Prinzipen mit der Aerostation. (0:60). V NUKu le prevod jezuita Uebelackerja (NUK-8395)	Marseille	AS 1052, Katalog iz leta 1812, nevezani listi, 8", št. 127
Šemerl (Schemerl), Jožef Marija	1788	Abhandlung über die Schijfbarmachung der Steuer (1:15).	Wien: Kraus	NUK, Ms. 667, stran 91
Šemerl (Schemerl), Jožef Marija	1807	Ausführliche Anweisung zur Entwerfung, Erbauung, u. Erhaltung dauerhafter, und bequemer Strafen. Drey Thiele. (1. del 11 bakrorezov. 2. del 9 bakrorezov. 3. del 8 bakrorezov). (NUK-8096).	Wien: Degen	NUK, Ms. 667, stran 91
Šemerl, Jožef Marija	1809	Erfahrungen im Wasserbaue	Wien& Triest: Geistinger	NUK, Ms. 667, stran 91
Šemerl, Jožef Marija	1810			NUK, Ms. 667, stran 91
Frölich	1758	Specima Archeologia Carinthia.		AS 1052, Katalog iz leta 1812, nevezani listi, 4®, št. 17
		Traite d'origin. contes Cilli (Celjski)		AS 1052, Katalog iz leta 1812, nevezani listi, 4», št. 27
Frölich	1758	Notitia elementaris numismatica antiquodiania		AS 1052, Katalog iz leta 1812, nevezani listi, 4°, št. 28
Frölich		Numismatici regni veteri 8°		AS 1052, Katalog iz leta 1812, nevezani listi, 4°, št. 124
Pray	1775	Hunorum Avarum		AS 1052, Katalog iz leta 1812, folio, Zapis št. 4
100 Stillwell, Mathematics, str. 252; Šikič, Kako je stvarana, str.
54; Cantor, Vorlesungen, 3, str. 110, 427.
200g
Naslovnica rokopisa Karla Dežmana o anatomijiproteusa (Dežman, lr).
Zois se je živo zanimal za numizmatiko dunajskega matematika Erasmusa Frölicha,101 v katero je skušal usmeriti tudi Vodnika. Tako kot dve leti prej Linharta in Jurija Vego je tudi Vodnika v letih 1773/1775 v obeh zaključnih nižjih razredih učil koroški jezuit Janez Jakob pl. Knauer (* 16. marec 1740 Strassfried na Koroškem; SJ 18. oktober 1756 Dunaj; p 20. oktober 1819 Ljubljana).102 Takoj po koncu Knauerjevega pouka je Vodnik vstopil k frančiškanom pod vplivom svojega strica Marcela Vodnika, ravnatelja novomeške gimnazije (17661768); stričevemu podobno redovno ime Marcelijan je bržkone prevzel po generalnem vizitatorju Mar-celijanu Wagnerju. Valentin Vodnik je študiral filo-
zofijo v Novem mestu (1776-1778);103 tako ni slišal jezuitskih Ambschellovih ljubljanskih ali Weiblovih novomeških fizikalnih predavanj.
0d leta 1798 do Knauerjeve upokojitve ob koncu Ilirskih provinc sta Knauer in Vodnik poldrugo desetletje z ramo ob rami vlivala znanje v glave nadebudnih ljubljanskih srajc.104 Knauerjev dijak,
101	Lukacs, Catalogus generalis, 1: 375. Frölich je sprva poučeval matematiko na Dunaju in v Gradcu od leta 1733 do 1746. Po ustanovitvi terezijanišča je tam poučeval zgodovino in arheologijo; kmalu je zaslovel kot numizmatik, podobno kot pozneje jezuit Josephus (Jacobus) Khell von Khellburg (* 1713/14 Linz; SJ 14. 10. 1729 Linz; p 4. 11. 1772 Dunaj), ki je pokojnega Frölicha nasledil na položaju prefekta dunajske knjižnice. Frölich je objavil skoraj trideset knjig o matematiki, rodoslovju in numizmatiki. Frölichov učbenik matematike so uporabljali v prvih letnikih višjih študijev v Avstrijski jezuitski provinci. Frölich je poučeval tudi poznejša ljubljanska profesorja matematike Hallerja in B. F. Erberga, med letoma 1741-1744 pa je v matematiki izobrazil celo Janeza Žigo Valentina Popoviča (* 9. 2. 1705 Arclin; p 21. 11. 1774 Perchtoldsdorf).
102	Kos, Valentin Vodnik, str. 12, 53-54, 90.
103	Kos, Valentin Vodnik, str. 13; Kos, Toporišič, Vodnik Valentin, str. 509; Bren, Valentin Vodnik, str. 31.
104	Knauerjev oče je bil polkovnik in je sina sprva zavezal vojaškemu stanu; vendar se je svojeglavi sinček pri šestnajstih odločil za jezuite kot dunajski novic, podobno kot pred njim Wulfen iz podobno stroge vojaške družine. Po nižjih študijih na terezijanišču je Knauer ponavljal snov z dijaki humanistike v Leobnu leta 1759; nato je štiri leta študiral filozofijo v Gradcu, z mlajšimi študenti pa je utrjeval jezike in matematiko. S svojo matematično žilico je pozneje vplival na Vego, v manjši meri pa na Vodnika. Kot magister je Knauer v Celovcu poučeval principium, gramatiko in poetiko od leta 1764, med letom 1767 in 1770 pa je kronal svoje šolanje s študijem bogoslovja na Dunaju. Po tretji probaciji v Judenburgu je bil postavljen naravnost v Linhartov in Vegov ljubljanski razred. Nekaj let je urejeval Laibacher Zeitung in je tako nastopal kot tekmec Lublanskih novic, ki jih je urejeval Knauerjev učenec, frančiškan Vodnik. Knauer je z ljubljanskimi nemškimi prevodi Cicero-novih govorov (1773, 1779) blagodejno vplival na dijaka Vodnika. 0b smrti Jožefa II. je v Ljubljani objavil žalos-tinko, kar je bilo v skladu z Vodnikovimi smernicami in v nasprotju z Weiblom, saj Weiblu cesar nikakor ni bil po godu. Knauer je poučeval na ljubljanski gimnaziji vse do konca Ilirskih provinc (1813), ko je postal kanonik Kürch-pergove ustanove in konzistorialni svetnik. Kot je razvidno iz datumov je že po prepovedi jezuitov v jezuitski letopis
2.oog
Vodnik, se je ukvarjal z matematičnimi vedami iz notranjega nagiba, pa tudi po poklicni šolski nuji. Zanimalo ga je predvsem računstvo, astronomija in numizmatika; Zoisove priljubljene mineralogije se je lotil ob zbiranju kamnin po bohinjskih hribih.105 Vodnikovo zbirko starih novcev je gotovo spodbudil zgled jezuitskega numizmatika Erasmusa Frölicha. Vodnik je številna Frölichova dela o starih novcih
prebral v Zoisovi knjižnici,106 kjer je bil dobrodošel gost.
Po letu 1758 so nastajale prve aritmetike v hrvaščini, medtem ko je Vodnikov vzornik Marko Pohlin svojo Rajtngo natisnil šele leta 1781. Hrvati so se leta 1791 že prerekali okoli matematične terminologije ob prevajanju astronomskih in ogrskih geometrijskih učbenikov. Na kranjski strani Kolpe se Zois in Vodnik še ob koncu stoletja nista mogla dogovoriti, kako naj bi se reklo številu 0 po kranjsko; Vodnik je sploh menil, da ne gre za pravo število. Zois mu je urno natočil čistega vina v pismu z dne 25. junija 1794 po pregledu Vodnikovega dodatka h kranjski pratiki,107 saj se je v matematiko bolj poglobil pri zasebnem pouku jezuitov Gabrijela Gruberja in Maffeija. Zois je Vodniku iz svoje knjižnice poslal v poduk računico v domačem jeziku, pač Pohlinovo (1781) ali pa Damjanovičevo "Novaja serbskaja aritmetica (sic!)" v prvi izdaji (1767) na 368 straneh v osmerki za učečo se mladino, ki jo je Henrik Viljem Korn ocenil na 24 kr.108 Zois se ni strinjal, da ničla "sama po sebi nič ne šteje..."; kljub temu Vodnik v Veliki pratiki leta 1795 Zoisovih nasvetov ni preveč upošteval. Pri svojem snovanju Stevstvu109 se je opiral na francoski zgled Nicolasa Antoina Guillarda in italijansko Grossijevo razlago. Guillard je konec 18. stoletja objavil dve priredbi učbenika pariškega akademika Etienna Bezouta (Bezout, * 1730; p 1783), raziskovalca algebre in balistike; učbenik je obravnaval sferično trigonometrijo, infinitezimalni račun in na koncu še astronomijo za potrebe plovbe.
Vodnik je nihal med izrazi kolo, ništa, nulla in, končno, ničla. V Veliki pratiki za leto 1795 je v poglavju Podvuzhenje od rajtanja brez slabe vesti zapisal v nasprotju z Zoisovim nasvetom: 'Nulla, katera se sna kranjsku imenovati: nobena, ke ona obeniga shtivila nepomeni, temuzh eno neprzhnost, ali nebitje eniga shtevila na taistem kraju, kjer ona stoji..." V nadaljevanju je rojake podučil, da se "rajtanje na 5 viž dela'', kot se je svoj čas naučil pri Knauerju. Opi-
sal je "vkup-shtevčnje - eno shumo postavimo pod drugo''. V naslednjem letniku Velike pratike je leta 1796 pribil: "1. visha rajtanja je shtivenje, kateru vuzhi, vezh zifer vkup isrezhi.'' Torej je uporabljal oba izraza: včasih števka,110 drugič pa spet tujko zifra, ki smo jo pozneje poslovenili v cifro.
Podobno kot Trubar poltretje stoletje prej je frančiškan Vodnik v Veliki pratiki (1795) naštel 5782 let od stvaritve sveta brez upoštevanja sodobnejših Buffonovih dvomov v premlado Zemljo; Buf-fonove domneve je zavračal tudi Schreibers. Vodnik je svetoval, naj se za seme vzamejo zeleni nadzemni jabolkom podobni plodovi krompirja, s katerimi kaže 'krompir ponoviti, kadar nerodoviten postane'. Te modrosti je Vodnik deloma prebral, deloma pa izvedel od kmetov kot kaplan v Ribnici (17881793), kjer so krompir kljub prizadevanjem Marije Terezije v večji meri začeli saditi šele po slabih žitnih letinah med letoma 1785-1787, tik pred Vodnikovim prihodom. V prvi polovici 19. stoletja pa je krompir med poljedeljskimi kulturami že prodrl na prvo mesto.
dodal zanimive življenjepise pomembnih pokojnih jezuitov (Historia Annua Collegii —abacensis Societatis Jesu (ARS-180 r), str. 426-505).
105	Kos, Valentin Vodnik, str. 148, 163; Žvanut, Rojstna hišam, str. 8.
106	ARS, AS 1052, četverka, št. 17, 28, 124, 133.
107	Kos, Toporišič, Vodnik Valentin, str. 525.
108	NUK, Ms 667, stran 113.
109	Kos, Toporišič, Vodnik Valentin, str. 525; NUK-Ms. 412.
Xiga Zois v času, ko je raziskoval človeško ribico.
110 Kos, Toporišič, Vodnik Valentin, str. 525.
200g
Dežmanova risba Proteusa kot kopija Rusconijeve raziskave samičke iz leta 1827 (Dežman, 4r).
Slovensko pisana "znanost" je bila v ogromnem zaostanku, ki nam ga ponazori razlika med učbenikom Naturlehre (1792-1793) nekdanjega ljubljanskega rektorja jezuita Antona Ambschlla in Vodnikovimi Velikimi pratikami (1795, 1797) s poučnimi sestavki o vremenu, računstvu, poljedelstvu ali zemljepisu.111 Medtem ko je Ambschell razlagal
skrivnosti fizike v nemškem jeziku, se je Vodnik trudil po slovensko opisati osnovne matematične operacije.
Zaostanka slovensko pisane "znanosti" ne gre obžalovati, saj je slovensko pisanje matematike v Vodnikovi dobi capljalo za nemškim tako, kot učenec nižjega razreda osnovne šole zaostaja za absolventom univerze. Zato ni čudno, da je slovensko pisana učenost njega dni napredovala z ogromnimi coraki. V stoletju po Vodnikovem Kalenderju je prešla iz otroške na svetovno raven.
Zaključek
Restavracija je morda pretrgala Vodnikove hvalospeve Napoleonu in končala učiteljsko zaposlitev ostarelega Vodnikovega učitelja, nekdanjega jezuita Knauerja. Ni pa bistveno spremenila položaja matematičnih in naravoslovnih ved na ljubljanskem li-ceju. Podobno kot ob prepovedi jezuitov leta 1773 so tudi leta 1814 ljubljanski visokošolski profesorji prirodoslovno-matematičnih ved obdržali svoje katedre, saj dovolj izobraženih zamenjav zanje ni bilo. Predvsem pa je še nekaj let po restavracijo okus ljubljanskih izobražencev usmerjal jezuitski učenec Žiga Zois, ki si je občudovanje Francozov zagotovil s pošiljko proteusa v Pariz leta 1807, v dobršni meri podprto z dognanji jezuitov Wulfna in Hohen-warta. Bogati in bolehni Zois ni žulil ljubljanskih jezuitskih šolskih klopi, temveč je raje kar doma gostil jezuitska profesorja Gruberja in Maffeija.
Francoski pouk in njegovi vplivi so v kratkih letih svojega dejanja in nehanja med Slovenci začrtali razvoj od cerkve ločenega pouka. Poglobile so slovensko ali vsaj ljubljansko odvisnost od francoskih učbenikov, ki pa bi bili kot najboljši uporabljeni bržkone tudi brez Napoleonovih bajonetov. Desetletja med francosko in marčno revolucijo so tudi pri nas v veliki meri francosko obarvana, od Napoleonove zasedbe pa do bivanja francoskega kralja in A. Cauchyja v Gorici. V tem duhu gre ocenjevati nastanek Napoleonovega spomenika pred Križankami (1929), ki je ob poljskem in milanskem edini zunaj Francije, prav tako tudi bourbonsko kraljevo grobnico na Kostanjevici z edino francosko okronano glavo pokopano zunaj domovine. Ti dvojni vezi Slovencev s Parizom so le vrh sodelovanj, ki nas na Francoze vežejo tesneje kot na kateri koli drug narod, s katerim se ne spogledujemo čez skupno mejo.
111 Kos, Valentin Vodnik, str. 135, 137.
200g
VIRI IN LITERATURA
ARHIVSKI VIRI
ARS - Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana AS 14, Gubernij v Ljubljani, 1784-1849 AS 27, Glavni intendant ilirskih provinc, 18091813
AS 854, Privatni arhiv Karla Dežmana AS 1052, Posebno udejstvovanje: Zois, Žiga: 1803-1812. Prvi katalog po 11. marcu 1780 izdelal Zois sam. Seznami slavističnih knjig J. Schober (okoli 1797), Zois (1798) in Jakob Zupan za Dobrovskega (okoli 1810). Jernej Kopitar je popisal celotno knjižnico približno leta 1803.112
FSNM - Frančiškanski samostan, Novo mesto Knjige in rokopisi.
NUK - Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani.
Rokopisni oddelek: Cop, Matija; Kalister: Licej-ski katalog, 1826-1831.
Rokopisni oddelek: Wilde, Franz: Catalogi Li-brorum Bibliothecae Publicae Lycei Labacensis in Ducatu Carnioliae. Alphabethisches literarisches Verzeichnis der in der Laybacher Lyceal-bibliothek vorhandenen Werke, 1803. Rokopisni oddelek, Ms. 667: Zois, Žiga: Biblio-thecae Sigismundi Liberi Baronis de Zois -Catalogus. Prodajni katalog knjigarnarja Korna.
ZAL - Zgodovinski arhiv Ljubljana
LJU 184, Klasična gimnazija v Ljubljani (17771940), Akc. fond 1, šk. 53: Kersnik, Janez Krstnik: Inventaire des objects existantes dans le Cabinet de Chimie et de Physique des ecoles centrales a Laibach, 1811.
LITERATURA
Agnes, Luciano: Ruggero Giuseppe Boscovich un pro-fessore Gesuita all'Universitä di Pavia (17641768). Pavia, 2006.
Aljančič, Marko (ur.): Proteus the mysterious ruler of Darkness. Ljubljana : Vitrum, 1993.
Aljančič, Marko: Žiga Zois in človeška ribica. Ob 250. obletnici rojstva velikega razsvetljenca. Proteus. 84/4/60, 1997, str. 152-159.
Asimov, Isaac: A Short History of Biology. New York : The Natural History Press, 1964.
Bartolj, Veronika: Pouk fizike v osnovni šoli na Slovenskem do prve svetovne vojne. Diplomsko delo pri Janezu Ferbarju. Ljubljana : Pedagoška fakulteta, julij 1998.
112 Prav tam, str. 34; Valenčič, Faninger & Gspan-Prašelj, Zois Žiga, 841.
Belar, Albin: Sigismund Zois Freiherr von Edelstein. (Feuilleton). Laibacher Zeitung, 109 Jahrgang, Nr. 234, 11. oktober 1890, str. 1941-1943.
Blanco, Monica: Could L'Hopital have read Newton's Methodus Fluxiorum? International Conference of the European Society for the History of Science (ur. Hunger, Hermann). Vienna : Austrian Academy of Sciences. 11. september 2008, str. 33-34.
Bren, Hugo: Valentin Vodnik kot frančiškan. Gas, 11, 1917, str. 31-37.
Bufon, Zmago: Naravoslovje v slovenskem narodnem prebujanju. Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike. Ljubljana : Slovenska matica, 1, 1971, str. 15-77.
Cantor, Moritz Benedict: Vorlesungen über Geschichte der Mathematik 3. Leipzig : B. G. Treubner, 1901.
Configliachi, Pietro; Rusconi, Mauro: Del proteo anguino di Laurenti. Pavia : Fusi, 1818, 6 slik, 119 strani. Ponatis: Fusi : Pavia, 1819.
Cuvier, Georges: Recherches anatomiques sur les reptiles regardes encore comme douteux par les natu-ralistes; faites a l'occasion de l'Axolotl, rapporte par M. de Humbolt du Mexique. Paris: L. Hausmann, 1807.
Cuvier, Georges: Du Proteus (proteus anguinus Laurenti). Rescherche de ossemens Fossiles, 3sE edition. Paris. Tome V, 2. partie, 1825, str. 426430 (SAZU-II 20196 B).
Cermelj, Lavo: Proteus. Proteus, 2, 1963/64 (15. oktober 1963.), str. 33-37.
Dahan, Jacques Remi: Charles Nodier dans les Provinces illyriennes. Napoleon na Jadranu. Napoleon dans l'Adriatique (ur. Sumrada, Janez). Koper/ Zadar : Annales, 2006, str. 249-280.
Damjanovič, Vasilije; Stefanovič, Sava (ur.): Novaja serbskaja aritmetica. Venetia, 1767. Ponatis: 1790. Modoš.
Davy, Humphry: Consolations in Travel; or the Last Days of a Philosopher by Sir Humphry Davy, Bart, Late president of the Royal Society. Tretja izdaja. London : John Murray, 1831.
Dolinar, France-Martin: Knjižnice skozi stoletja. Ljubljana : Filozofska fakulteta, 2004.
Elliots, Johann, Unterweisung in den Anfangsgründe der Naturlehre, welche mit der Arzneizisschaft in Verbindung Stehen aus dem Engl. Daug Wilhelm Bertram. Leipzig : Kunner, 1784 (NUK-8482).
Faganel, Jože: Zoisovi rokopisi. Ljubljana : ZRC SAZU, 1999.
Faninger, Ernest: Izvor rodovine Zois in njeni najpomembnejši predstavniki na Slovenskem. Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike. 9, 1987, str. 89-107.
Faninger, Ernest: Zoisova zbirka mineralov. Ljubljana : Zavod SR Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine, 1988.
200g
Faninger, Ernest: Sodelovanje barona Zige Zoisa in Valentina Vodnika na področju geoloških znanosti. GeologiKa, 37-38, 1994/95. str. 561-564.
Fitzinger, L.J.: Ueber de Proteus anguinus. Sitzungsberichte der kais. Akademie der Wissenschaften in Wien. Mathematisch-naturwissenschaftliche Klasse (Wien : Carl Gerolds Sohn). 5/3, 1850, str. 291-303.
Grošelj, Pavel: Kako so odkrili človeško ribico. Proteus, 1, 1934, 1-7.
Grošelj, Pavel, Prirodoznanska prizadevanja med Slovenci. Zbornik Prirodoslovnega društva, 1, 1939, VII-XXII.
Harris, Steven James: Boscovich, the Boscovich Circle' and the Revival of Jesuit Science. R.J. Boscovich. 1993, str. 527-548.
Hell, Maximilian: Abhandlung von Stahl magneten. Wien; 1762. Ponatis: 1770. Graz.
Jammer, Max: Concepts of force. A study in the foundations of dynamics. New York : Herper Torchbooks, 1962.
Jozelj, S.: Pouk kemije na Slovenskem do prve svetovne vojne. Šolska kronika. 25, 1992, str. 38-47.
Kacin, Marija, Žiga Zois in italijanska kultura. Ljubljana : ZRC SAZU, 2001.
Kempe, S. & Horst-Volker, H.: Alois Schaffenraths "zerbrochene Pyramide" (Postojnska jama), ein Zeuge glazialer Höhlenvereisung? Mitteilungen des Verbandes der deutschen Höhlen- und Karstforscher. 50/3, 2004, str. 76-81.
Kidrič, France: Zoisova korespondenca 1808-1819. Ljubljana : SAZU, 1939.
Kolanovič, Josip; Šumrada, Janez: Napoleon in njegova uprava na vzhodnem Jadranu in na ozemlju vzhodnih Alp 1806-1814. Zagreb : Hrvatski državni arhiv, 2005.
Kos, Janko: Valentin Vodnik. Ljubljana : Partizanska knjiga, 1990.
Kos, Janko; Toporišič, Jože: Vodnik Valentin (geslo). SBL. 4/14; 1986, str. 509-528.
Lamarck, Jean Baptiste: Discours dhouverture de cours des animaux sand vertebres, prononce dans le Museum dHistoire Naturelle en mai 1806. 1806. Prevod: Izbrannie proizvedenija v dvuh tomah. Moskva : Izdajateljstvo akademii nauk SSSR, 1955.
Lamarck, Jean Baptiste: La Systeme analytique des connaissances positives de l'homme, restreintes a celles qui provinnent directement ou indirectement de l'observation. Ponatis: 1988. La Systeme analytique des connaissances positives de l'homme. Paris :
Puf, 1820.
Laurenti, Joseph Nicolas: Laurenti Austriaci Vienen-sis Specimen medicum exhibens Synopsin reptilium Emendatam cum Experimentis Circa Venena et Antidota, Reptilium Austriacorum etc. Vienae: Joan Thomae Trattner, etc., 1768 (NM-10407). Ponatis: Pavia, 1818.
De Luc, Jean-Andre: Untersuchungen über der Atmosphäre. Leipzig: MüUer, 1776.
Lukacs, Ladislaus: Catalogus generalis seu Nomen-clator biographicus personarum Provinciae Austriae Societatis Jesu (1555-1773), II-III. Romae : In-stitutum Historicum S.I., S.J. 1988.
Markovič, Zeljko: Rude Boškovic. Zagreb : JAZU, 1968-1969.
Mlinarič, Jože: Stiška opatija 1136-1784. Novo mesto : Dolenjska založba, 1995.
Poggendorff Johann Christian: Biographisch-Literarisches Handwörterbuch zur Geschichte der exakten Wissenschaften von J.C. Poggendorff, I-II. Leipzig : Johann Ambrosius Barth, 1863-1898. Ponatis: Amsterdam : B. M. Israel N.V., 1965.
Polvani, Giovanni: Alessandro Volta. Pisa : Domus Galileana, 1942.
Povšič, Jože: Bibliografija Jurija Vege. Ljubljana : SAZU, 1974.
Preinfalk, Miha: Genealoška podoba rodbine Zois od 18. do 20. stoletja. Kronika,, 51/1, 2003, str. 27-50.
Rakaš, Jože, Zvon. 1888, str. 526-534, 584-594.
Rusconi, M.: Descrizione di un Proteo femmina notabile per lo sviluppo delle parti della gene-razione. Isis, 20/1, 1826 (1827), str. 94-100.
Rousseau, Pierre: Zgodovina znanosti. Ljubljana : DZS, 1955.
Schmidt, Vlado, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem. 2. Ljubljana : DZS, 1964.
Schreibers, Carl von: A Historical and Anatomical Description of a Doubtful Amphibious Animal of Germany, Called by Laurenti Proteus An-guineus. Communicated by Sir Joseph Banks (* 1743; p 1820). Extract of the Philosophical Transactions. (2) 91, 1802, str. 241-261.
Scopoli, Janez Anton: Observationes Zoologicae. Annus V. historico-naturalis. Leipzig: Hilscher. V, 1772, str. 70-128 (NUK-8802).
Shaw, T.R.: Močeril v 19. stoletju za prodajo in za znanost. Acta carsologica, 28/1, 1999, str. 229304.
Smole, Majda: Graščine na nekdanKem KranKskem. Ljubljana : DZS, 1982.
Soban, Darinka: Johannes A. Scopoli - Carl Linneaus Dopisovanje/Correspondence 1760-1775. Ljubljana : Prirodoslovno društvo Slovenije, 2004.
Sommervogel, Carlos: Bibliotheque de le Compagnie de Jesus, Premiere partie: Bibliographie par les Peres Augustin et Aloys de Backer, Nouvelle Edition par Carlos Sommervogel, S.J. Strasbourgeois, Bruxel-les-Paris : publiee par la province de Belgique, Tome I-IX, 1890-1900.
Šumrada, Janez: Ziga Zois in Deodat de Dolomieu. Kronika, 49/1-2, 2001, str. 65-72.
200g
Sumrada, Janez: Les principaux traits de la politique napoleonienne dans les Provinces illyriennes. Napoleon na Jadranu. Napoleon dans I'Adriatique (ur. Sumrada, Janez). Koper/Zadar : Annales, 2006, str. 43-58.
Sumrada, Janez: Poglavitne poteze napoleonske politike v Ilirskih provincah. Zgodovinski časopis. 61/1-2, 2007, str. 75-84.
Valenčič, Vlado: Zois Michelangelo. SBL, 4/15, 1991, str. 828-832.
Valenčič, Vlado; Faninger, Ernest; Gspan-Prašelj, Nada: Zois Žiga (Sigismund) pl. Edelstein. SBL, 4/15, 1991, str. 832-846.
Verzeichnis der öffentlichen Vorlesungen am k. k. Lyzeum zu Laibach im Schuljahre 1817(—1840) (NM-9373).
Zois, Žiga (anonimno): Nachrichten von der im Dorfe Vir bei Sittich vorkommenden Fischart. Laibacher Wochenblatt. No. 29, 18. julij 1807, štirje neoštevilčeni listi.
Žigon, Tanja: Laibacher Wochenblatt - ljubljanski tednik za korist in zabavo (1804-1810 in 18141818). Zgodovinski časopis, 55/1, 2001, str. 6791.
Žmuc, Irena: Voltova baterija, učni pripomoček za kemijo in za fiziko (Katalog predmetov). Napoleon rezhe Iliria vstan (ur. Irena Žmuc in Gregor Moder). Ljubljana: Muzej in galerije mesta Ljubljane, 2009, str. 93.
Žvanut, Maja: Rojstna hiša Valentina Vodnika. Ljubljana : Zavod SR Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine, 1988.
ZUSAMMENFASSUNG
Das Jesuitenerbe von Baron Sigismund Zois (zum 200. Jahrestag der Illyrischen Provinzen und 190. Todestag von Zois)
Im vorliegenden Beitrag werden in Grundzügen die Veränderungen dargestellt, die die Napoleonische Herrschaft in Wissenschaft und Bildung mit sich brachte - die französischen revolutionären Neuheiten begleiteten nämlich die letzten Atemzüge des jahrhundertelangen Physik- und Mathematikunterrichts der Jesuiten im Rahmen der Laibacher höheren philosophischen Studien.
Der Zois-Kreis ist ausschlaggebend für das Verständnis der illyrischen Gebildeten der Napoleonischen Ära. In gewisser Hinsicht symbolisiert ihren Werdegang auch Sigismund Zois selbst, der den Lebensweg vom Jesuitenschüler bis zum erstklassigen Wissenschaftler von Weltruhm zurückgelegt hat. Es wurden alle Verzeichnisse von Zois' Bibliothek eingehend gesichtet, die zahlreiche sorgfältig ausgesuchte naturkundliche Bücher der Jesuiten enthalten. Zois' mathematisch-naturwissenschaftliche Lektüre wurde mit Büchern aus Valva-sors, Erbergs, Auerpergers, der Lyzeums- und anderen Krainer Bibliotheken jener Zeit verglichen. Belegt wurde die Einflussnahme von Gabriel Gruber und Joseph Jakob Liberatus Maffei von Glattfort auf Zois' Bücherauswahl zur Lehre Rudjer Boš-kovics, Benjamin Franklins, aber auch Isaac Newtons. Bei Zois' Anschaffung von Mineralien und entsprechnder Literatur sind Ratschläge von Zois' zeitweilig echtem Freund Balthasar Hacquet zu spüren, der auch Zois' Abonnement zahlreicher wissenschaftlicher Zeitschriften beeinflusst haben muss. Die Zusammenarbeit Valentin Vodniks mit Zois spiegelt sich in Zois' Literatur über die Numismatik, aber auch in Rechenbüchern für Anfänger in serbischer und anderen Sprachen, die Zois' und Vodniks Bemühungen um eine slowenische mathematische Terminologie maßgebend prägten. Zum ersten Mal wurden neben dem bekannten Verkaufskatalog von Zois' Büchern von Heinrich Wilhelm Korn (aus der National- und Universitätsbibliothek Ljubljana) auch der frühere von Bartholomäus Kopitar (1803) und andere auf größtenteils fliegenden Blättern herangezogen, die im Archiv der Republik Slowenien aufbewahrt werden. Ebenfalls erstmalig wurde Zois' Erforschung des Grottenolms in der modernen Geschichtsschreibung untersucht und bewiesen, dass Zois darüber eine der bedeutendsten wissenschaftlich untermauerten Abhandlungen verfasste. Grundlage für seine gelehrten Arbeiten fand er natürlich in seiner Privatbibliothek, reich an Werken von Jesuitenautoren und zeitgenössischen wissenschaftlichen Zeitschriften. Bei seiner Erforschung des Proteus knüpfte er an die Bemühungen des Jesuiten Franz Xaver Wulfen sowie Johann Anton Scopolis und Sigismund Hohenwarts an, die sich als erste mit wissenschaftlichem Interesse mit dem Grottenolm aus Sittich (Stična) auseinandersetzten.