-   52   -
Premišljevanje o porotnih sodbah.
Porotne sodbe so tista imenitna naprava vstavne vlade, po kteri iz ljudstva izvoljeni prisežni možje, — porotniki — o očitni sodbi, ki se po porotnikih porota imenuje, razsodijo: ali je zatoženec pregreska ali hudodelstva „kriv" ali „nekriv", kteriga je ob-dolžen. Cesarski sodniki obsodijo potem kri vi en i ga, in določijo po postavah kazin (štrafingo).
Besedi porota in porotniki ste silno stari slovenski besedi, ki ste se pa potem pozabile in pogubile^ ko je ta starodavna naprava naših prednikov v nič prišla, ktero so pa naš vstavni cesar svojim ljudstvam zopet dodelili, in za ktero jim je vsak omikan in vstavolju-ben Avstrijan serčno hvaležen, zato kerjeonaena izmed tistih važnih naprav, ki so nam bile po vstavni vladi podeljene, med kterimi v deržavljanskih zadevah nar imenitniši so: odveza zemljišniga podložtva, enake pravice vsih jezikov a vstrijans kiga cesarstva, vstanovitev svobodnih župan i j , očitne in ustne sodne obravnave in enakost vsih stanov pred sodbo, deželni in deržavni zbori.
So nekteri, ki so zoper porotne sodbe, — ali ti so le taki, ki nar raji rakovo pot jezdarijo, kterim je nar ljubši, ako bi ne imelo ljudstvo nikjer clo nič govoriti, in kterim je od presvitiiga cesarja podeljena vstava tern v peti,—taki žele, da bi raji danes ko jutri vstavnim napravam zaklenkalo. — So tudi nekteri, ki scer clo nobene vednosti nimajo in kteri bistva porot clo ne zapopadejo, in v svoji aboti le to trobijo, da imajo sedaj clo „lumpi" svojiga zagovornika. Tem poslednjim se ne more njih kriva misel   za zlo vzeti,  ker   ni ter-
-   53   -
jati, da bi taki ljudje, ki so brez vse omike, kaj bolj spoznali porote, kakor spozna slep človek barve. Od tacih ni tedaj terjati, da bi kaj pametni ga tudi o ti reči govorili, in kdor take smeti pobira, jih bo na cente dobil, pa ne samo v ti reči, temuč v vsih občinskih deržavljanskih zadevah. O novih rečeh se ne sme govorjenje nevednih poslušati. Zlasti pa se mora pri porotah le pravičnost in vestnost porotnikov, ki so o porotah nar važniši možje, presoditi — in kar je nam znaniga, so se v slovenskih deželah porotniki še povsod tako obnašali, da so bili z njih obnašanjem cesarski predsedniki popolnama zadovoljni in so jih pri sklepu porot očitno pohvalili.
Ker smo se namenili v tem sostavku vsiga opomniti , kar smo slišali in zapazili, moramo tudi omeniti, da nekterim tudi besedi porota in porotniki niste po volji, in da hočejo namest »porotniki" imeti besedo priseženci aliprisežni možje, namest besede »porot a" pa sodbo po prisežnih možeh.
Ali — zakaj bi neki starih častitljivih, čisto slovenskih besed se ne posluževali, ki so jih pred sto in sto leti že naši stari očaki imeli? Ali bi ne smeli na-sprot še neizrečeno veseli biti, da smo zopet besedo našli, ki je že zgubljena bila? Nam ste ti besedi drag zaklad Lšac), iz stare šute zopet izkopan. Ce ravno ste besedi porota in porotnik že zgubljene bile, živijo vunder enake besede rotiti, rotiti se, zaroti ti in žaro ti ti se, še povsod po Slovenskim. Vpe-ljanju tako dobrih, ne novo skovanih, ampak starih in zares častitljivih, čisto slovenskih besed se zamorejo tedaj le taki zoperstavljati, ki grejo le radi »svurrihto on-herat, de ferpreharja na ponku vidijo in slišijo, kako ga bo dohtar fertaj digo v.a S takim pa se ne splača   pravdati — ti   so že   brez porotnikov
obsojeni.
(Dalje sledi.)
-   58   -
Premišljevanje o porotnih sodbah.
(Dalje.)
Zakaj nek veljajo porote za tako imenitno napravo ? saj je bila sodba po stari navadi brez porotnikov tudi prav — bo morebiti marsikteri rekel, kterim ta reč ni prav jasna.
Prostor nam ne pripusti na dolgo in široko važnosti te nove vstavne naprave razlagati; bomo tedaj le ob kratkim iz dvojniga poglavitnima ozira imenitnost porot dokazali.
1.  Očitne sodbe po porotah, v kterih imajo opraviti: deržavni pravdnik ali tožnik, kakorvarh pravice in postave, — zagovornik zatoženca, kakor branitelj obdolženiga, — 12 prisežnih mož, kakor razsodniki „krivigau in „nekrivigaa, in 4 cesarski sodniki z predsodnikam porote vred, kakor do-ločniki kazni ali štrafinge, so sodbe, v kterih se pravica brez enostranosti spozna in določi. Po stari navadi so bile vse te imenitne, teške in razločne opravila samo v rokah sodnikov, ki so mogli bitipreiskavci, tožniki, zagovorniki in sodniki ob enim. To je bila silno težavna naloga, in čeravno smo prepričani , da so si sodniki prizadevali, vselej in povsod popolnama po pravici soditi, vunder človek vedno le človek ostane, da se tu in tam zmoti in mu vedno vselej čisto brez vse enostranosti ravnati ni mogoče. Ravno iz tega se pa pokaže tudi neobhodna potreba, da imajo biti porotniki pošteni in umni možje terdne in samostojne volje in mer zle ker vi brez vse strasti, ki brez nagnjenja pa tudi brez sovraštva do zatoženca sodijo po svojim lastnim notrajnim prepričanju. Ker pa, kakor smo že gori rekli, človek vedno le človek ostane, je postava prav storila, da pokliče 12 porotnikov k sodbi, in da je takrat zatoženc za 7,kriviga" spoznan, ako ste ga 2 tretjini (8 porotnikov) kriviga spoznale — za ;?nekriviga pa takrat, ako ga je večina (tedaj 7 porotaikov) nekriviga spoznala.
2.  Očitne sodbe po porotah so šola pravice, za živo spoznanje praviga in postavniga, so po tem takim šola za omiko ljudstva, za požlahnjenje siroviga serca. Ljudstvo se uči tukaj postavnost natanjko spoznovati; sliši kako se pravice svetost varje in resnica iše; ono sliši scer tudi, kako se zagovornik za natanjčno razodevo vsih okoljšin poteguje, da se resnica popolnama zve. Njegov poklic ni gotoviga hu-dodelnika oprostiti, kar se tudi nikdar zgoditi ne more, ker njemu nasproti stoji cesarski tožnik ali deržavni pravdnik, ki zvesto varje, da se nikjer postave pot ne zgreši. Pa misliti se ne sme, da je clo vsak ka-kiga pregreška ali hudodelstva obdolžen človek tudi gotov hudodelnik, — ali da se je vselej iz hudiga namena pregrešil i. t. d. — Ko tedaj ljudstvo vse to v očitnim obravnanju sliši, se njegovi zapopadki praviga in nepraviga gotovo razjasnujejo, novi občutki praviga se v serca sadijo, ali spijoči budijo — tako, da so take očitne sodbe zares prave šole za spoznanje pest a vnos ti in pravice. Sliši scer tudi hudodel-nike tajiti in zvijač iskati —• ali ono tudi vidi, da vse to jim nič ne pomaga, ker predsednik in deržavni pravdnik na vsako besedo pazita, in poklicane priče ali drugi zvedenci drugači govore; porotniki sodijo po tem po svojim spoznanju; naj bi tudi hudodelnik hudodelstvo do sodniga dne tajil, mu nič ne pomaga; pravda je kmalo pri kraju.
Tode da so porote to, kar imajo biti in kar tudi postava terja, se mora v njih vse v tistim jeziku govoriti, ki gazatoženec, porotniki in večina ljudstva razumejo. Ako se v takim jeziku ne govori, niso porote očitne, ako očitnost v ust nos t i obstoji, pa ne le v odpertih vratih. Ker si je ljudstvo zdej od porot le sosebno to zapomnilo, da imajo tudi „lumpi" zagovornika, deržavniga tožnika pa ne sliši (ker ga ne razume), in tudi govora zagovornika ne, mu ni za zlo vzeti, da mu le ;,zagovornik lumpov" po glavi roji in praviga zapopadka od zagovornikov nima. Da bojo porote na Slovenskim s zatoženci slovenskima rodii to, kar tudi po vstavni postavi imajo biti, se mora od konca do kraja vse v slovenskim jeziku govoriti, seer porote niso očitne in ustne obravnave, ampak po večim delu le „Pantomimen."
(Dalje sledi.)
—   62   -
Premišljevanje o porotnih sodbah.
(Dalje.)
Obravnava porot tedaj, ako so po postavi ustne in očitne, mora skozi in skozi, od konca do kraja, v tistim jeziku biti, ki ga zatožencinpa porotniki razumejo; potem bo tudi ljudstvo, ki obravnavo poslušat pride; jo razumelo, ker bo včasih v slovenskim, včasih v nemškim , morebiti včasih tudi v kakošnim drugim jeziku. Pri naših porotah se dosihmal zato ž ene o tem obziru clo ni porajtal; porotnike so pa tako izberali, de so vse zavergli, ki so le slovensko razumeli. Ali je to prav? Ali po tem takim pošten mož, ki le slovensko razume, ne sme nikdar porotnik biti? Ali postava zastran volitve porotnikov v jeziku razloček dela? Nikjer se kaj taciga ne bere. In — ali niso sedeli tudi taki porotniki na porotni klopi, od kte-rih dobro vemo, da le kaj mali ga nemško razumejo? Saj je tudi g. pisavec zapisnika v Krajnji rekel, da Mina Gantarjeva nemško razume — koliko je razumela, se je potem v Ljubljani pokazalo. Kako potrebno je, da g. deržavni pravdnik o tacih obravnavah slovenski, zatožencu, vsim porotnikam in pričijočimu ljudstvu umevni jezik govori, da sleherni sliši, kako krepko se on, kot varh postave in postavnosti, za pravično kaznovanje kriviga zatoženca poteguje, je jasno kot beli dan.
Ravno taka je tudi s zagovornikam obdolženi-ga. Porotniki in ljudstvo naj slišijo in razumejo, kar on gotoviga v brambo nedolžniga, ali v zlajšanje kazni kriviga, razlaga. Ljudstvo si bo po vsem tem še le prav zapopadek porotnih sodb in pravo spoštovanje te imenitne nove naprave pridobilo.
Zakaj dosihmal niso pri nas ne deržavni pravd-niki ne zagovorniki zatoženeov tako ravnali, ne vemo. Gosp. deržavni pravdnik je o začetku porot pokazal, da je mojster slovenskiga očitniga govora, — in tudi vsi zagovorniki so slovenskiga rodu bili in razumejo slov. jezik. Ali so se bali, da bi ne bili mogli tako učeno pravoslovskih reči v slovenskim, kakor v nemškim jeziku govoriti? Mi prašamo: ali je v očitnih porotah pravo mesto za tako učeno pravoslovsko govorjenje? Ali se ne da brez učenosti dokazati, kaj z a, kaj pa zoper zatoženca govori. Žalostna bi bila, ako bi tega tudi v damačim jeziku dopovedati ne mogli! Ali je morebiti o tacih porotah več na tem ležeče , da se govornik v krasnim govoru skazuje, kakor da resnico in pravico v prosti besedi govori. Občinska razumljivost je perva pogodba očitnih obravnav. Tudi smo enacih misel, kakoršnje smo v nekim Dunajskim listu unidan o priliki porotne sodbe na Dunaji brali, namreč: „naj dohtarji nikar toliko paragrafov ne citirajo, in le pravoznancam znanih tehniških besed ne rabijo, ker porotniki niso pravoznanci in jih tudi ljudstvo ne razume. Saj ne govore za učene sodnike, ampak le za porotnike brez pravoznanske vednosti." Nadjati se je, da se bojo govorniki o porotnih sodbah te „ki-tice" seasama znebili, ki se ne prileze novi napravi.
(Dalje sledi.)
-   66   -
Premišljevanje o porotnih sodbah.
(Dalje.)
Da se imenitni namen očitnih in ustnih porotnih godb z oziram na zatožen ca, porotnike in ljudstvo spolne, je tedaj živa potreba, da se spojemanje (reasumiranje) g. deržavniga pravdnika in g. zagovornika v vsim razumljivim jeziku govori. Nadjamo ee, da vsi ti gospodje to potrebo ravno tako dobro spoznajo, kot mi, ki smo stali med Jjudstvam in ga večkrat tožiti slišali, da nič ne razume, kar se gori godi, — in da se ne bojo prihodnjič tistiga raajhniga truda bali, v domači besedi povedati, zakaj da zatoženca kriviga sodijo, in kaj da za njega zla j si vi ga povedati imajo.
Dalje pa mora tudi porote predsednik o slovenskih obravnavah slovenski jezik popolnama razumeti in ga gladko govoriti. To terja pravda sama po sebi, in pa očitnost. V gotov dokaz te potrebe na obe ti strani povemo iz naših poslednjih porotnih sodb dva izgleda. Gosp. predsednik je rekel založeni: „Pri sodnii v Krajnju si pa rekla, da si mislila otroka umoriti.u Tako je on namreč besede nemški-ga zapisnika prestavil, ki so se takole glasile: „Ich wollte das Kind bei Seite schaffen." To se pravi po naše: sim mislila otroka vkraj (Vstran) spraviti — pa ne še umoriti. Kakošna velika zmota in krivica bi se znala iz taciga primeriti! To očitno kaže, da, kakor je pravično, je tudi nar bolj varno, vse v tistim jeziku govoriti, kakoršniga zatoženc govori.
Pa tudi v oziru pričujočiga ljudstva, in da se sodbam dostojno spoštovanje zavolj jezika ne krati, je treba popolnama znanje domačiga jezika. Ljudstvu se mora smešno zdeti, ako sliši, da gospodje razločka med mervo, deteljo in otavo ne vejo!
]Vi ravno treba učeniga jezika, ker taciga bi tudi vsi pričujoči ne razumeli, ampak gladko po domače naj se govori. Se ve da clo brez tehniških izrazov J besed) se pri tacih obravnavah izhajati ne za-more. Ce tacih vse prosto slovensko ljudstvo ne razume,   se   mu  godi  le  kakor  nemški mu,   las kini u
i. t. d. ki tudi v svojim jeziku  vsih vradnih   besed ne razume.
(Koneo sledi.)
-   72   -
Premišljevanje o porotnih sodbah.
(Konec")
Poslednjič se more terjati, da vsi g-, sodniki o sodbah jezik zatoženca umejo — in zares ne moremo začudenja zatreti, kako se je pri naših Ljubljanskih porotah moglo zgoditi, da je en gospod, ki slovenskima jezika ne ume, bodi si za dopolnivniga ali zaresniga sodnika, pri zeleni mizi sedel, ko so zatoženci pred sodbo stali, ki so le slovensko govorili in tudi vse priče lev slovenskim jeziku spričevale! Ali bi ne bilo mogoče, da bi bila sodba, sklenjena po sodnikih, če med njimi le eden zatoženca in prič ne ume, po postavi neveljavna? Ali je prav, zatožencu po takim ravnanju priložnost dati, se zavolj neveljavnosti razsodbe pritožiti, in tako deržavi nepotrebnih stroškov prizadjati? Kaj bi rekli Nemci, kaj Lahi, ko bi se o njih sodbah kaj taciga zgodilo? Tudi mi, ki imamo zdaj z drugimi narodi našiga cesarstva enake pravice, imamo pravico to terjati in se pritožiti, ako se to ne zgodi.
Slavna gospoda Ulepič in Buffa, ki sta spoznala, da z nemškimi zapisniki ne gre pri slovenskih zatožencih, in daje o tacih zadevah pravica v nevarnosti, ako se ne pišejo lastne besede zaslišanih v zapisnik, bota na ti podlagi gotovo tudi spoznala živo potrebo, da vsak sodniški vradnik, ki ima s slovenskim Jjudstvam opraviti, slovenski jezik govoriti in pi-
sati zna, da tedaj to terjanje, ni prazna domišljiva prenapetih jezikarjev, ampak neločljiva po goda v-stavniga vradniga opravilstva.
Nevarno je tudi o tako važnih zadevah, o kterih človeku, kakor pravijo, za glavo gre, se tolmačev posluževati. Kako lahko se tukaj ¦— brez misli in volje tolmače — kakošna važna beseda krivo razloži! Enima človeku vse to v roke dati, je nevarno. In čmu? zato — ker nekteri vradniki jezika ne razumejo, kteriga bi po postavi vunder razumeti mogli! Tri leta že čakamo, da se bojo g. uradiki na Slovenskim sloven-skiga jezika popolnama naučili •—zdaj bi to že vunder prav lahko mogoče bilo; kar se tudi iz tega očitno kaže, da je med njimi dosti tacih hvalevrednih mož, ki slovensko gladko govore in ročno pišejo, in ki bi se ga radi v vsim poprijeli, ako bi se jim le naukaz dal, in bi se ne smeli bati, zavolj tega panslavisti grajani biti. Naj bi slav. ministerstvo pravice, ki tudi naše „Novicetf prejema, iz vsiga tega odkritoserčniga »premišljevanja* potrebo slovenskiga jezika o imenovanih zadevah spoznati in pravične vošila vslišati blagovolilo, ki se so-sebno v treh rečeh stikajo: 1) da naj bi se gotova doba odločila, do ktere naj se imajo g. sodnijški vradniki, ki imajo s slovenskim Jjudstvam opraviti, popolnama znanost slov. jezika (govorjenja in pisanja) prilastiti, 2) da naj bojo porotne obravnave s zatoženci, ki edini slovenski jezik razumejo, v vsim slovenske, 3) da naj se ne pripuste tolmači. Vzroke, ki podpirajo te pravične terjatve, smo, kakor mislimo, do maliga razložili.
Poslednič moramo, kar smo bili od več strani raz-odeti naprošeni, še eno vošilo porotnikov odkriti, ki iz daljnih krajev v mestu v porote pridejo in so dostikrat nepremožni — namreč, da bi se jim prihodnjič primerna dnina odločila dokler so v svojim opravilstva.
Poklic porotnika je scer imeniten in častitljiv, in gotovo se bo vsak premožen mož temu častnima poklicu brez vsiga povračila podvergel. Tudi sedaj postava nobene dnine ne odloči, in, kar postava za-pove, se mora spoštovati in po nji ravnati, dokler nova postava ne pride, — aH v prihodnje bi bilo za-stran manj premožnih porotnikov želeti, da bi nova postava primerno dnino odločila, ktera, ker deželno zadevo dotika, bi se iz deželni ga denarja določiti dala. V porotnikih je občinstvo dežele nado-mestovano, ne pa posamesne osebe, toraj se je nadjati, da bo deželni zbor določitev primerne dnine poterdil.