
IPAVCI

Prilog k zgodovini
: slovenske pesmi:

:: Spisal ::

Janko Barle

V Ljubljani 1909

Tiskala Katoliška Tiskarna

IPAVC L

Prilog k zgodovini slovenske pesmi.

Spisal

Janko Barle.

V Ljubljani 1909.



Tiskala Katoliška tiskarna.

Kazalo.

Stran

Uvod. 1

Oče Franc Ipavec.4

Franc Ipavčeva obitelj.12

Dr. Benjamin Ipavec .21

Dr. Gustav Ipavec.42

Dr. Josip Ipavec.60

lovenci smo maloštevilen narod, ali se nam
mora priznati, da talentov med nami nikdar
ni manjkalo. Ne samo da so se poedinci
vzpeli visoko v raznih strokah znanosti in umetnosti,
celo cele rodovine so se na ta način odlikovale.
Na slikarskem in kiparskem polju omenjam rodovino
Šubičevo in Jenkovo; brata Cimpermana na pesni¬
škem polju; a v glasbeni umetnosti je nekaj poseb¬
nega rodovina Ipavčeva.  Ime bratov Benjamina
in Gustava Ipavca se bode spominjalo vedno v zgo¬
dovini slovenske pesmi; njiju brat Alojzij je bil tudi
zelo nadarjen glasbenik, ali je prezgodaj umrl; od
Gustavovega sina Josipa sme slovenska umetnost še
mnogo pričakovati; nečakinje, sestre Čampa, so se
kot izredne pevke proslavile v vsej Evropi. Ljubezen
do glasbe preveva vso to rodovino; ta ljubezen je
navduševala brata Benjamina in Gustava, da sta —
po svojem poklicu zdravnika — posvetila vse svoje
proste ure slovenski pesmi. Njuna zasluga je tem
večja, ker sta začela skladati takrat, ko se je slo¬
venska umetna pesem šele porajala. Da se je vzpela
tako visoko, da je osvojila naša mesta, trge in vasi,
da se je udomačila med drugimi slovanskimi narodi
in da je cenjena celo v tujini, k temu sta pripomogla
nemalo brata Ipavca.

Slavni Petelin (Gallus) se je proslavil kot glas¬
benik v daljnem svetu in si s svojimi dovršenimi
skladbami zaslužil priznano slavo v zgodovini glas¬
bene umetnosti. Vendar njegove skladbe so svetovne,
za razvoj slovenske pesmi brez pomena. Ta se je

1

vzbudila šele v preteklem stoletju, in njeni prvi
početki so neznatni, malenkostni. Rihar in Potočnik
sta bila ona dva zaslužna moža, ki sta jela orati
ledino na polju slovenske glasbe in že 1. 1826. ob¬
javila svoje prve skladbe. Njuno stališče je bilo težko,
prvi poizkusi so bili skromni. Pa začetek je bil storjen
in skoro se je k njima pridružilo lepo število nadar¬
jenih mladih skladateljev, ki so se resno in požrtvo¬
valno poprijeli naše glasbe, gojili jo po pravih načelih
in ji pripomogli do tistega odličnega viška popolnosti
in dovršenosti, na katerem jo nahajamo danes. Kdo
se tu z domoljubno hvaležnostjo ne spominja mož,
kakor so bili F1 e i š m a n, Gašpar in Kamilo Mašek,
Vilhar,  Davorin Jenko  in v poznejši dobi: G e r b i č,
Foerster, Nedved, Hajdrih, Fajgelj, Hubad,
Sattner  i. t. d. 1  Vse te skladatelje združujeta brata
Benjamin in Gustav Ipavec,  ki sta jela skladati
že več kot pred pol stoletjem. Priznan slovenski
glasbenik mi je rekel, da sta brata Ipavca za slo¬
vensko glasbo to, kar je Prešeren za našo poezijo.
Njuna glasba je res slovenska; zato so pa tudi
njune pesmi prešinile ves slovenski narod, bolj nego
druge umetne pesmi. Ni je ne olikane ne preproste
družbe, katera ne bi pela njunih pesmi. Če bi Slo¬
venec v daljni tujini zapel: „Kje so moje rožice",
spoznal bi ga drug Slovenec po teh glasih, ki jih
prepeva pastir na paši, dekleta na polju, otroci v
šoli, stara mati detetu pri zibeli. Ipavca sta oni „mirni
pol" — in kdor se od teh značilno slovenskih zvo¬
kov oddalji, neha biti naroden. Slovenci imamo mnogo
pesmi, a Ipavčevih ne dosežejo. Večina teh so mali,
ali dovršeni in skrbno opiljeni umotvori, preprosti v

1  Prim. Dr. Benjamin Ipavic, skladatelj slovenski. Ob
sedemdesetletnici njegovega rojstva napisal M. P. Dom in
Svet 1900, str. 276.

melodiji in harmoniji, a ker so neprisiljeni, tudi v srce
segajo, in ker so vzkipeli iz srca, katero resnično
ljubi narod, tudi narodovo srce vznašajo in navdu¬
šujejo.

Ker sta brata Ipavca zelo značajni osebi v zgo¬
dovini naše pesmi, sem zbral vse podatke iz njiju
življenja: naj nam bodo v pojasnilo naših glasbenih
prilik v početku njunega delovanja. Opisal sem
pa tudi skladateljevo očetno hišo, posebno nju¬
nega očeta, ki je bil vsekako zanimiv mož. Morda
vse ne bi spadalo v ta spis, ki je v prvi vrsti
posvečen bratoma skladateljema, a menim, da ne
bode škodilo, če bo slika popolnejša.

1 *

Oče Franc Ipavec.

Oče naših skladateljev, Franc Ipavec, 1  je bil
izredno zanimiv in značajen mož, kakršnih je malo,
prava stara korenina. Bil je majhne, šibke postave,
živega temperamenta; hitro je vzrojil, pa se zopet
hitro potolažil; bil je vztrajen in odločen, a imel je
vendar mehko srce. Slavni škof Martin Slomšek ga
je dobro poznal in visoko cenil. Se kot dijak je prišel
iz sosednje Ponikve v dolgi suknji v Št. Juri k
Ipavcu in mu spoštljivo poljubil roko. Ipavec, ki
je bil na daleč in na široko znan pod imenom „šent¬
jurski padar", se je tedaj nasmehnil in Slomšku s
proroškim glasom dejal: „Le počakaj, ne bode dolgo,
bodem pa jaz tebi roko poljubil." Slomšek ga je kot
škof, vselej ko je v Št. Juri prišel, obiskal, a postavil
mu je v svojih „Drobtinicah“ s spisom „Franc Ipavic,
izgled keršanskega zdravnika" 2  trajen spomenik. Ta
spis je spisal v nemškem jeziku Ipavčev dober pri¬
jatelj in znanec, šentjurski župnik Karel .Merk, a sam
Slomšek ga je na slovensko prestavil.

Franc Ipavec se je rodil dne 11. avgusta 1.1776.
v Gradacu, v podzemeljski župniji v Beli Krajini, 3

1  Ipavci so prišli izvestno z Vipavskega, pa bi se morali
pravilno pisati Vipavec. V maticah so jih pisali po nemško
Ipavetz  in tako se je pisal tudi Franc Ipavec, ko je prišel
v Celje. Brat Matija mu je rekel včasih: „Ipavec, to je hrva¬
ško, mi se moramo pisati po nemško — Ipavitz".  Od tedaj
se Ipavci pišejo Ipavic in Ipavec.

2  Drobtinice za 1.1861. str. 131—152.

3  Dr. B. Ipavec je hranil izpričevalo o rojstvu svojega
očeta, katero slove: WirMaire der Gemeinde Gradatz bezeugen,
dass vermog in Handen habenden Taufbuches der Pfarr Pod-

5

njegov oče Juri je bil doslužen vojaški kirurg ali
„feldšerar“, kakor so jih takrat zvali. Franc je postal
zgodaj sirota, ker mu je oče umrl, ko je bil v četr¬
tem letu, mati Marija pa, ko je bil osem let star.
Bil je najmlajši sin. Od drugih otrok naj omenim
starejšega brata Matija, 1  ki je bil okrožni kirurg v
Celju in pa sestre Marijo, Margareto in Nežico. Ena
od teh sester je vzela nekega oskrbnika, menda v
Gradacu, ki se je zval Hočevar . 2  Pri tej sestri je
ostal France do svojega enajstega leta in je ovce
pasel. Večkrat je kasneje v svojem življenju pripo¬
vedoval, kako se je enkrat, ko je bil na paši, pridr-
vilo pet volkov, od katerih mu je vsak po eno ovco
odnesel. On je sicer kričal in vrgel nož za volkovi, po¬
magalo pa ni nič. Druge ovce so se razkropile, in
ljudje so jih šele čez dolgo časa našli v neki dolinici.

Takrat so bile slabe letine in lakota je bila
večkrat v deželi. France je še na svoje stare dni rad
pripovedoval, „kako globoko mu je lepa pridiga v
serce segla, ktero so fajmošter o hudi suši imeli,
kedar so šli k neki cerkvi Matere božje (menda v

semel  der  Franz,  ehelicher Sohn des Georg und Maria
Ipavetz  zu Gradatz Haus-Numero Eilf den eilften Augustg
siebenzehnhundert siebenzig sechs gebohren und in Gegen-
vvarth der Taufbathen Nicoiaus Supantschitsch und flnna
Schimonitsch von den Herrn Michael Konda, Pfarrer zu Pod-
.semel getauft worden sey.

Mairie Gradatz, ani 19 tcn  Mag 1814.

Der Maire:

Sigmund Gussitsch.

1  Njegov sin Maksimilijan je bil zdravnik v Laškem.
Ko se je enkrat vozil v Loko k bolnemu Muleju, se je že
blizu Loke zvrnil in ubil. Pokopan je v Loki.

2  Bil je v rodu s pok. Hočevarjem, kanonikom v Novem
mestu. Njegova hčerka Frančiška se je omožila z nekim
Dornbuschem, ki je bil svoje dni lastnik hotela „Zur Stadt
Triest" v Gradcu.

6

Klošter pri Gradacu) za rodoviten dež prosit. Popi¬
sali so verli govornik suše hudo šibo, od ktere vse
onemaguje, kakor o času Ahaba, hudobnega kralja.
Razložili so vzrok, pokaj nas dobri Bog tepe in da
so naši grehi krivi, če nas Bog ne usliši. Skoncema
svoje ginljive besede povzdignejo nedolžno dete,
lepo belo oblečeno, rekoč: Oče vsega usmiljenja in.
vse tolažbe, ako nesmo vredni mi zastarani greš¬
niki uslišani biti, pa se usmili saj svoje nedolžne
dece, ki prosijo kruha in jim ga ne bomo imeli da¬
jati, dokler ga žuga huda suša pobrati."

Ker so bile slabe letine, je poslala sestra Fran¬
ceta v njegovem enajstem letu k drugi sestri v rnalo>
vas Zastavo. Pri tej sestri, ki je imela tu posestvo
v najemu, je zopet vse leto ovce pasel. Ko je bil
pa France dvanajst let star, mu je zvezala sestra
nekaj živeža v culico in mu velela, naj gre k bratu
Matiju v Celje. Ker je imel le-ta v Celju tudi briv¬
nico, je sprejel brata v svojo oficino. France je moral
opravljati razna hlapčevska dela: kotle snažiti, vodo
nositi, a hkrati se je učil tudi briti, kri puščati, zobe
rvati in rane obvezavati. Tudi v šolo je hodil, če
je le utegnil, in tu se je naučil dobro brati in pisati
in pa nemščine, ki je poprej ni znal. Sedem let je
ostal France v Celju pri bratu in se v zdravilstvu
tako izuril, da je dne 17. maja 1797 napravil izku¬
šnjo iz zdravilstva. Izpričevalo, da je izkušnjo „in den
Antangsgrunden der Zergliederungs- als Wundarzney-
kunst" dobro prestal, so mu napravili okrožna rano¬
celnika Gregor Faber in Janez Kristianeli pa njegov
brat Matija.

S tem bi se bil kdo drug zadovoljil; a Fran¬
cetu, ki je bil zelo darovit in je hrepenel, da se v
zdravilstvu popolnoma izobrazi, to ni bilo dosti.
Ostal je pri bratu še do 1. 1800.; potem pa ni mogel

7

več zdržati. Silil je v svet in je brez bratove ved¬
nosti pisal v Gradec znanemu profesorju anatomije,
Saulu, ki je imel tudi svojo oficino (Paulusthorgasse),
naj ga sprejme v službo, da bo imel priliko obisko¬
vati tudi njegova predavanja. Profesor Saul ga je
res sprejel, a brat Matija je Franceta zaradi tega
grajal, češ, kako je mogel tako odličnemu gospodu
pisati; no, v resnici se je jezil, ker je izgubil do¬
brega in cenenega delavca. Veselega srca se je
napotil podjetni mladenič v nemški Gradec, kjer je v
Saulovi oficini dalje lase strigel in brade bril, a ob¬
enem je marljivo obiskaval profesorjeva predavanja
ter se v nekoliko letih izučil za pravega ranocelnika.

Sedaj mu je bil svet odprt. Mladenič ni dolgo
pomišljal, kam naj se obrne. L. 1805. se je poslovil
od Gradca in se podal najprej v Celje. Tu si je pri
nekem znancu izposodil 50 gld. in se napotil v pri¬
jazni Št. Juri, kjer je dne 11. septembra 1805 za¬
čel svojo zdravniško prakso. Početek je bil težak.
Stanoval je v mali sobici v hiši, ki jo je pozneje
kupil. L. 1828. je to hišo podrl in na njenem mestu
sezidal večjo hišo (štev. 19), katera je danes lastnina
njegove še živeče hčerke Žanetke. Šentjurčani so ga
bili zelo veseli in dobri župnik Peter Gelze ga je
vzel k sebi na hrano in mu rekel: „Spoznam, da
bote v našem kraju dosti opraviti imeli, le pri nas
ostanite, dobro bo vam in nam." Ipavec je ostal pri
župniku na hrani do župnikove smrti in se je vedno
hvaležno spominjal svojega dobrotnika.

Kmalu se je udomačil v Št. Jurju. Bil je spre¬
ten in vešč zdravnik, trudil se je enako z bogatimi
kakor s siromaki, z vsemi je bil prijazen in ni mnogo
računal. Zaslovel je vkratkem po vsej okolici in
ljudje so radi prihajali k njemu. Njegov životopisec
pravi o njegovi zdravniški praksi: „Vsak tjeden po

8

dva dni so doma zdravili, in če si take dni skoz
šent-Jurski terg hodil in vse te revne, slepe in kru¬
ljave videl, kteri so krog padarjeve hiše sedeli in
ležali, bi si bil lehko mislil, kako je bilo o času Kri¬
stusovem v mesti Kapernaim." — „Lepo so Ipavic
znali terpince motiti in jim pomanjšati bolečine. Moj
rajni dedek so sirove klade v vinograd nosili in v
zatilniki tako hudo bolečino dobili, da jim je rastlo
divje meso in so jih morali k šent-Jurskemu padarju
peljati. Hudo so domače okregali, rekoč: Se le sedaj
mi siromaka pošljete, kedar je že gniti začel! Kako
bo starček hude bolečine prestal, ki ima toliko rano
in pa gnilo meso. Hočem poskusiti, če bote le mogli
prebaviti. — Tako so Ipavic djali in peljali bolnika
v gornjo sobo, kder je glasovir stal, kterega dedek
še videli in tudi slišali niso. Rečejo glasovir odpreti
in se bolniku poleg usesti, pa lepo v igro kijčekov
gledati, ter poslušati ubranih strun mile glasove.
Eno domačih je igralo, dokler so Ipavec rano rezali;
huje ko je rana pod nožem pekla, slajše je muzika
po glasoviri tekla. In ko so ranocelec svoje hudo
delo srečno dokončali, se dedek še neso naveličali
čudne muzike gledati in poslušati. Radi so doma
otrokom pripovedovali, kako je bilo hudo deržati,
pa tudi veselo poslušati."

Pri Ipavcu so iskali zdravja posebno bolni na
očeh. Očesne bolezni se je naučil zdraviti Ipavec
pri svetovnoznanem zdravniku za oči, prof. Beeru.
Na Dunaj je pa prišel kot spremljevalec svojega pri¬
jatelja, viteza Gadolla, graščaka v Blagovni. To je
bil star, bolehen gospod in je imel v Ipavca ve¬
liko zaupanje. Ko je bil kot član gosposke zbornice
poklican k večtedenskemu zborovanju na Dunaj, je
rekel Ipavcu: „Brez Vas pa ne grem na Dunaj,
morate iti z menoj!" In Ipavec je šel. Kot vseskozi

9

praktičen in delaven mož je pa hotel čas na Dunaju
dobro porabiti in ne samo pohajkovati. Mislil si je!
Oči znam najmanj zdraviti, bodem se pa to naučil.
Šel je torej v stanovanje k prof. Beeru in muVekel,
da bi želel en tečaj napraviti pri njem. Profesor ga
je najprej vprašal, kaj je, in ko mu je rekel, da je
ranocelnik, mu je dejal odločno, da ga ne sprejme,
ker ranocelnikov sploh ne sprejema, nego samo dok¬
torje medicine. To je Ipavca osupnilo; vendar nade
ni izgubil. Povpraševal je o profesorju in izvedel, da
je jako lakomen na denar. „Bodete morali malo na¬
mazati pa bodešlo!" — mu je rekel eden, ki je pro¬
fesorja dobro poznal. Ipavec je res precej drugi dan
šel zopet k profesorju, in ko ga je ta sprejel z bese¬
dami: „Saj sem Vam rekel, da Vas ne sprejmem, kaj
ste prišli?" — mu je pokazal Ipavec pest cekinov in
— sprejet je bil. Od sedaj je marljivo obiskoval pro¬
fesorjeva predavanja, kupil vsak dan v mesnici cel
zamotek svinjskih oči, uril se na njih v operaciji
leče in v tem postal velik veščak.

Zaslovel je pa kot očesni zdravnik na ta način.
Kmalu ko se je povrnil z Dunaja, so k njemu pri¬
peljali slepega berača, ki je bil dobro znan po
vsem Spodnjem Štajerskem. Na tem beraču je Ipa¬
vec najprej poizkusil operacijo in ta mu je sijajno
uspela. V kratkem je revež izpregledal in raznesel
Ipavčevo slavo na vse strani. Ljudje, ki so slepca
poznali, so se seveda čudili, ko so videli, da je izpre¬
gledal, in prihajali so za očesne bolezni od blizu in
od daleč — iz treh kronovin: Štajerskega, Kranj¬
skega in Koroškega, posebno pa tudi s Hrvaškega
k Ipavcu, ki jih je uspešno zdravil.

Vsako jutro, še preden je Ipavec vstal, so bili
že bolniki pri njem. V prvi sobi so bili stoli na¬
meščeni v polukrogu, nanje so bolniki posedali in

10

čakali padarja. V sredi sobe je stal umivalnik in ori¬
ginalni možiček se je prišel, ko je vstal, semkaj umi¬
vat. Dokler se je on umival in oblačil, so mu ljudje
že pripovedovali zaporedoma svoje težave in bole¬
čine ; on jih je mirno poslušal, potem izpraševal in
jim dajal zdravila in navodila. Ker je'bil triinpedeset
let v enem kraju, je poznal ljudi daleč naokrog. V
mnogih hišah je zdravil dedeke in njihove vnuke in
dobro vedel, na kaki bolezni hira ta ali ona rodo¬
vina. Zato so pa ljudje tudi toliko vanj zaupali.

Stari padar je imel svoje navade, ki so bile
značilne zanj. Obleka mu je bila starinska. Nosil je
visoke nogavice s srebrnimi zaponami. Hodil je na¬
vadno gologlav, kakor tudi njegov sin Gustav, pa
je imel tudi še v svojem osemdesetem letu košate
lase kakor kak mladenič. K bolnikom je navadno
jahal. Rad se je bavil tudi z umetalnim ognjem
Pri raznih slovesnostih je rad pokazal v tem svojo
izurjenost. Ko je slavil dekan v Novi cerkvi, Jožef Jako¬
mini, svojo zlato mašo, je napravil Ipavec sijajen ume-
talni ogenj. Bil je ravno takrat pri njem na zdrav¬
ljenju neki godec, ki je bil na neki ženitnini hudo
obstreljen. Ta godec je znal iz lesa vsakovrstne
stvari lepo izrezljati; pomagal je narediti Ipavcu
ognjene pismenke, kolesa in več takih stvari, ki
so rabile pri umetalnem ognju. Umetalni ogenj se
je izredno posrečil, tako, da se ljudje niso mogli
dosti nagledati in načuditi. Dejali so: „Kako je to
čudno lepo, pa vendar ni nikakršna coprnija. Kdo
bi verjel, da znajo šentjurski padar taka čuda na¬
pravljati !“

Ipavec je bil pa tudi pobožen in veren mož. V
cerkvi je imel svoj sedež, v katerem ni manjkal no¬
beno nedeljo in praznik. Mladino je vselej posvaril,
pa tudi kaznoval z dolgo palico, če se je v cerkvi

11

nespodobno vedla. Vselej se je razjezil, če je videl
koga, ki ni snel klobuka, ko je zvonilo. »Poglejte
gumpca," je dejal „ali ima ptiče pod klobukom, da se
ne odkrije!" Če je bil kdaj zaradi bolnikov samo
pri tihi maši in ne tudi pri pridigi, je rekel: „Danes-
je bila zame duhovska pečenka, toda brez solate!"
Če je le utegnil, je šel tudi ob delavnikih k maši,
pa tudi popoldne ali zvečer je rad stopil v cerkev.
Enkrat ga je cerkovnik celo v cerkev zaprl, ker ni
vedel, da je še notri. Ker ni mogel iz cerkve, je
zvonil tako dolgo z velikim zvoncem pri žrtveniku,
da so sosedje zaslišali in mu odprli.

Več let pred smrtjo je Ipavec bolehal, vendar
zmernost in zdravniška izurjenost sta mu življenje
precej podaljšala. Zadnje dni meseca julija 1. 1858.
je pa nevarno obolel in precej spoznal, da je to
njegova zadnja bolezen. Doživel je še srečo, da sta
mu sinova Benjamin in Gustav pred njegovo smrtjo
dovršila zdravniške nauke. Ko je zaslišal to vest, je
vesel rekel: „Zdaj rad umrjem, ker je dobri Bog moje
prošnje uslišal in mi srčne želje dopolnil. Zapustil
bom vrla sinova, obadva doktorja, in ako Bog da,
dobro učena zdravnika!"

Ko je spoznal, da se mu bliža zadnja ura, se
je dal na porcijunkulo (2. avgusta) prevideti in je
mirno čakal smrti. Ob treh popoldne je njegova ura
dotekla in ob polštirih za vselej mirno obstala. „Zgu-
bili so otroci skerbnega očeta, gospa vdova zve¬
stega moža, domače cerkve darovnika, ubogi do¬
brotnika in ves šentjursko-celjski kraj vrlega pomoč¬
nika v križih in telesnih težavah," pravi njegov živ-
Ijenjepisec.

Blagega moža so pokopali na dan sv. Ožbalta
(5. avgusta) na domačem pokopališču. Čeravno je
bilo grdo in deževno vreme, je prišlo na pogreb

12

mnogo ljudi ne samo iz domače župnije nego iz
vseh celjskih in podceljskih krajev. Odlični gospodje
in preprosti kmetje so prihiteli, da pokojniku izka¬
žejo zadnjo čast in da se s solzami v očeh poslove
od blagega človekoljuba in kremenitega značajnika.

Franc Ipavčeva obitelj.

France Ipavec si ni precej, ko je prišel v Št. Juri,
spletel domačega gnezda. Hodil je na hrano k
dobremu domačemu župniku Petru Gelzeju in živel
skromno kot samec. Ko se je pa v Št. Jurju udo¬
mačil in ko je njegova zdravniška praksa vedno bolj
rastla, si je poiskal družico v Katarini Schweigho-
ferjevi. Izbral je povsem srečno, ker je v njej našel
dobro in verno ženo, skrbno gospodinjo in vsestran¬
sko naobraženo gospo.

Katarina Schvveighofer se je porodila v imoviti
dunajski rodovini. Njen oče je bil naobražen gospod,
ki je pisal v časopise razne članke o politični eko¬
nomiji. Svoje olroke je dal vsestransko naobraziti in
je bil z njimi jako strog. Katarina je govorila dovr¬
šeno francosko pa tudi latinsko. S svojimi otroki je
šel Schweighofer večkrat na izprehod, a samo en¬
krat v letu jih je peljal v znano slaščičarno in jim
tamkaj kupil raznih slaščic. Ko se je družinica zo¬
pet enkrat sprehajala mimo te slaščičarne, a je oče
bil v tistem letu že pogostil v njej svojo družinico,
je rekla Katarina dovtipno: „Semel tantum in anno
ridet /\pollo“' in s tem spravila očeta v tako dobro
voljo, da je otroke izjemoma drugič tistega leta pe¬
ljal v slaščičarno.

Ko je 1. 1811. padla cena denarju, je Sdhweig-
hoferjeva rodovina obubožala. Po očetovi smrti je

1  Samo enkrat na leto se smeje Apolo (bog lepote).

13

mati prišla za odgojiteljico otrok viteza Gadollija v
grajščino Radolno (Reiffenstein), ki je sedaj lastnina
znane pisateljice Mare Čop-Berksove; z njo je prišla
kot družabnica tudi hčerka Katarina. Ker je ta graj-
ščina blizu Št. Jurja, je France Ipavec tukaj upo-
znal Katarino in jo zaprosil za ženo. Poročila sta se
1. 1814. Matije odšla kasneje za odgojiteljico h grofom
Auerspergom v Turnško grajščino pri Krškem (Thurn
am Hardt) in umrla pri svoji hčerki v Št. Jurju.

Ipavčeva žena — postavna in lepa gospa —je bila
glasbeno zelo nadarjena in naobražena. Igrala je iz¬
vrstno glasovir in harfo. To je igrala tako dovršeno,
da jo je hotel učitelj, pri katerem se je učila, vzeti
seboj na glasbeno potovanje.

V srečnem zakonu se je rodilo več otrok. Naj¬
starejši sin je bil Lojze, ki je dovršil latinske šole
v Celju. Stanoval je v Celju pri stricu Matiju, ki
je imel svojo hišo tam nekje, kjer stoji danes „Na¬
rodni dom“. Medicinske študije je napravil na Du¬
naju. Ponesrečil se je 1. 1849., ko je bil vojaški nad-
zdravnik v Rabu (Ggor) na Ogrskem. Dobil je hud
legar, a ker ga v bolezni niso dobro varovali, je
skočil iz tretjega nadstropja na tlak in sejubil. Kakor
sta mi pripovedovala brata Benjamin in Gustav, je
bil on izmed vseh Ipavčevih otrok najbolj glasbeno
nadarjen. Mati je igrala vsak večer na glasovir ali
na harfo, a kar je ona le enkrat igrala, si je Lojze
zapomnil precej in igral na glasovirju.

Enkrat je slišal nekega vojaškega kapelnika, ki
je blizu njega stanoval, ko je komponiral novo ko¬
račnico. Sedel je h glasovirju in koračnico zaigral.
Kar so se vrata odprla in v sobo je stopil kapelnik
ves razburjen in vprašal: „Kdo Vam je dal to ko¬
račnico?" Lojze se je nasmejal in dejal: „Vas sem
slišal pa sem jo poizkusil." Overturo k operi „Ro-

14

bert der Teufel" je samo dvakrat v gledališču slišal
pa jo je znal, ravnotako razne StrauBove valčke, ki
jih je igrala godba v „Volksgartenu“. V „Pesmarici
za kratek čas“, ki so jo izdali l. 1859. Drag. Ripšl
in pa brata Benjamin in Gustav Ipavec, je natisnjen
na deveti strani njegov napev „Škerjanček“. Tiskan je
tudi njegov „Schneeglockchenwalzer“, ki je bil svoje
dni zelo razširjen in priljubljen. Njegova sestra Ža-
netka se je v Gradcu nekaj časa kuhati učila, pa so
jo zvali „die Schwester der Schneeglockchen".

Drugi Ipavčev otrok je bila Ivanka (Žanetka),
ki živi še danes v Št. Jurju. Poročila se je z Aloj¬
zijem Čampo (Tschampa), ki je umrl kot dvorni
svetnik pri najvišjem sodišču v Gradcu. Iz tega za¬
kona so se porodile štiri hčerke: Marija, Amalija,
Fani in Netka. Muzikalna nadarjenost Ipavčeve ro¬
dovine se je pokazala tudi pri teh deklicah. Prve tri
so se proslavile kot izborne pevke po vsej Evropi.
Netka je imela tudi izvrsten alt, ali se ni hotela učiti.

Prve tri so se muzikalno naobrazile v šoli šta¬
jerskega glasbenega društva v Gradcu in postale v
družbi s četrto pevko svetovno znane pod imenom
„Erstes osterreichisches Damenquartett“. Naj¬
več časa je sodelovala s sestrami neka Frieda Per-
ner, a razen nje pevki Galovic in Sorglechner.
Prvi sopran je pela Fani, drugi Marija, prvi alt je
pela ena gori omenjenih, a drugi alt Amalija. Nji¬
hov prvi javni nastop je bil na Dunaju v veliki
dvorani dunajskega „Musikvereina“. K temu umetni¬
škemu večeru se je zbralo čez 2500 oseb odličnega
občinstva, med drugimi tudi ministrski predsednik
knez Auersperg in kneginja Pavlina Metternidi. Uspeh
je bil velikanski in nepričakovan. — Od tedaj so
nastopale te izredne pevke v teku petnajstih let po
vseh večjih mestih Nemčije, Holandske, Belgije, Švice,

15

Francoske, Italije, Spanjolske, Portugalske in Rusije.
Pele so tudi na virtemberškem, badenskem in saškem
dvoru in povsod s svojim ubranim petjem očarale
poslušalce. Posebno so uspele z narodnimi pesmami
raznih narodov, ki so jih pele v izvirniku; tudi slo¬
venskih pesmi niso pozabile. — Med druge so namreč
vpletale tudi „Kje so moje rožice?" in „Kukavico“.
Dr. Benjamin Ipavec je aranžiral več slovenskih in
nemških pesmi za njihov kvartet. Razni sloveči skla¬
datelji tujih narodov so jim posvečevali svoje pesmi,
da jih sprejmo v svoj program. 1

ta  kvartet je izurila in vodila Fani Čampa, ki
je bila od vseh njih najbolj muzikalno nadarjena in
izobražena in ki deluje še sedaj na Dunaju kot
zelo priljubljena koncertna pevka in učiteljica glasbe.
Razpolagala je z zelo krasnim in gibčnim visokim
sopranom in se večkrat pri nastopih proslavila tudi
kot izvrstna koloraturna pevka. Kvartet je bil najbolj
znamenit v osemdesetih letih. Kolikor sem mogel
izvedeti, je nastopil 1. 1882. v Parizu, 1. 1883. v Bru-
selju, Hanovru in Lipskem, 1.1884. na Dunaju. 1.1885.
v Amsterdamu, Draždanih in Pragi, 1. 1886. v Šverinu,
Lilleu, Haarlemu, Mainzu, Trierju, Varšavi, in Thornu,

1  Od pesmi, ki so jih imele na programu omenjam te-le:
Mendelsohn : „Ruhethal“, ,,Lieblingsplatzchen'‘; Schumann .
..Soldatenbraut"; Rubinstein: „Wanderers Nachtlied"; Rti-
bener: ,,Liebessehnen“; Vockl: ..Fruhlingslied"; Brahms: ,,Aus
dem Jungbrunnen", ,,Fragen“ ; Kjerulf: ,,Die Brautfahrt nacti
Handanger“; Potpeschnigg: ,,Nun ist der Tag geschieden";
W. Kienzl: ,,Es steht eine Lind“; flbt: ,,Sonnenlicht ist schla-
fen gegangen"; Hermes: „Das einsame Roslein“; Sodermann:
„Schwedischer Hochzeitsmarsch"; Chopin: ,,Mazurka"; irska
narodna: ,,Lang ist’s her“, švedska narodna: „Der ver-
schmahte Freier“, škotska narodna: ,,Robin fldair“; ruska:
,.Rdeči sarafan"; Dopplerovi ogrski plesi in angleški mad¬
rigal iz 1. 1595.; ,,Nun strahlt der Mai der Herzen“, ki ga je
priredil Th. Morlay; itd.

FANIKA ČAMPA,

prva sopranistinja damskega kvarteta

17

1. 1887. v Thornu, Berlinu, Lipskem in Frankfurtu
Razni tedanji listi so polni njihove slave. Kritiki pi¬
šejo o pevkah, da pojo tako skladno, da bi mislil, da
poslušaš instrument, na katerem zvene vse strune v
dovršenem blagoglasju. Noben glas ni gospodoval
na škodo drugih, nego so se vsi štirje edinih v po¬
polno celoto in nežna sestrska ljubezen, ki je zdru¬
žila ta kvartet — kakor da je odsevala tudi iz njih
petja. Znani muzikalni kritik Ed. Hanslick je pisal
dne 19. decembra 1884. v listu „Neue Freie Presse“
o tem kvartetu: „Lebhaftes Interesse erregte eine
Production des „Ersten osterreichischen Da-
menquartetts“, bestehend aus drei Schwestern
Tschampa und Frl. Fricda Perner. Dem Reganschen
Quartette sind die vier Grazer Sangerinnen entschie-
den iiberlegen, sie leisten in derThat ausgezeichnetes
In der vollendeten Accuratesse des Zusammenklan-
ges, in der fein abgestuften Bewegung des Zeitmas-
ses und der Tonstarke, kommen sie den Schwedinnen
ganz nahe. Vom angenehmen Timbre ist der erste
Sopran; der zweite Alt hat eine seltene Tiefe. Diese
beiden auBeren Stimmen haben sich vor jedem
Forciren zu hiiten; daB sie dies wirklich thun, be-
weist, ude gut musikalisch sie sind. Ohne sich den
Ton am Clavier anzugeben, setzt unser Damenquartett
unmittelbar sicher ein und bewahrt die Reinheit der
Intonation makellos bis zur letzten Note. Nur ange-
borenes Musiktalent und jahrelanges, unermudliches
Ueben konnten solche Resultate erreichen. Zudem
sind die Damen audi sehr sprachkundig; wir hor-
ten sie Deutsch, Ungarisch, Polnisch und Russisdi
singen. Das Repertoire vierstimmigen Frauengesangs
a capella ist natiirlich engbegrenzt und fristet sich
iiberwiegend vom Arrangement mehr oder minder
passender Mannerquartette. Zum Gliicke legen die

2

18

Sangerinnen das Hauptgewicht ihrer Productionen
auf die Volkslieder. Aus diesem unerschopflichen
Schatze haben sie werthvolle Kleinode gehoben und
fiir ihren Zweck wirksam gefaBt. Zwei ungarische
Tanze — liebe Bekannte aus den Brahm’schen Hcf-
ten — sangen sie virtuos. Weich und innig klang
ihr Vortrag des schonen russischen Liedes vom mo¬
tilen Sarafan". Ich kenne wenig Lieder, die in Wort
und Weise so schlicht und herzbewegend klangen,
so unmittelbar aus tiefster Menschenbrust gequollen,
als das irische Volkslied: „Lang' ist’s her“. Bei die¬
sem unendlich einfachen Liede, das mit keuscher
Innigkeit gesungen wurde, zog ein Schauer echter
Riihrung durch die Reihen der Horer. Das Volks¬
lied, dessen erneuerte Pflege in unseren Ta-
gen wir mit Freude wahrnehmen, besitzt in
Grazer Damenquartett eine werthvolle und
einfluBreiche Mission.“

Enake in še bolj laskave ocene o petju tega
kvarteta so prinesli tudi razni drugi časopisi: nem¬
ški, francoski, holandski, poljski in drugi. V Lionu
so dobile sestre v znak izrednega priznanja zlat lo¬
vorjev venec. Sedaj žive sestre, razen Fanike, ki je
največ na Dunaju, pri svoji materi v Št. Jur ju. Ta je
že zelo priletna gospa, ali duševno še vedno sveža.
Poseben dar ima za jezike in rada bere. Najraje bere
hrvaško, pa tudi madžarsko, francosko in latinsko.

Od drugih Ipavčevih otrok omenim hčerki Ma¬
rijo in Amalijo,  ki sta ostali samici in umrli v
Št.Jurju, in pa naša skladatelja brata Benjamina
in Gustava.

V Ipavčevi obitelji je bilo prav srečno in ve¬
selo življenje; poleg vsakdanjih opravkov je bilo
vedno tudi časa za godbo in petje; za to nedolžno
in umetniško zabavo so imeli vsi veselje in zmisel.

19

Oče sicer ni bil muzikalno naobražen, ali bil je ven¬
dar zelo glasbeno nadarjen in je imel dober posluh.
Igral je pač glasovir, ali sekiric ni poznal; tudi
na orgijah je rad fantaziral. Glasovir je umel sam
ubrati, če je bil razglašen. Najbolj mu je ugajal
Mozart. Prav ljuba mu je bila overtura k Mozartovi
operi „Zauberflote“ in pa Beethovenova ,,As-dur
sonata". Večkrat, če sta zvečer- sinova Benjamin in
Gustav kaj igrala, kar je bilo njemu všeč, je prišel
potiho v sobo in položil vsakemu ,,cvancgarco“ na
glasovir. V prvih letih, dokler niso otroci odrasli,
je igrala vsak večer glasovir ali pa harfo mati (umrla
je 1. 1865.), a kasneje Lojze in njegove sestre, pa
sta mlajša sinova, Benjamin in Gustav, v glasbi ta-
korekoč odrastla. Tudi pelo se je mnogo, posebno
takrat, ko je Benjamin zaradi bolezni eno leto doma
ostal. Največ so se pele razne nemške sentimen¬
talne pesmi, kakor ona ,,Das arine Schulmeisterlein".
Otroci so peli enoglasno, a mati jih je na glasovirju
spremljala. S slovenskimi pesmami je bilo takrat
jako težavno, ker jih ni bilo. Peli so Riharjevo:
,,Popot’vanje, bratje, je naše življenje", „Nikdar na
svetu lepšega ni" in druge. Kakšna suša je bila ta¬
krat na našem glasbenem polju, je zgled ,,Napitka",
ki ima eno vrstico nemško, eno pa slovensko. 1

1  Kot donesek k zgodovini naše pesmi navajam tu besede
te napitnice:

Seid frohlich ihr Briider,

Dokler na sveti živimo,

Singt lustige Lieder
Sdai bomo pili vsi vino.

Freund! so nimm das Glas
Da bode kratek čas,

Seid lustig nur alle
Bodo skerbi nehale.

2 *

20

Šele ko je začela izhajati „Slovenska gerlica", se
je v tem malo na bolje obrnilo, a medtem sta za-
čela skladati tudi že naša skladatelja. — Oče je tudi
rad poslušal petje, vendar dobro se je moralo peti.
V tem je bil natančen. Zvečer je navadno sam v
svoji sobi kaj čital ali pa pisal, a odprl je vselej
vrata, če so njegovi sinovi in hčerke zapeli kak
kvartet. — V taki rodovini in v takem glasbenem
ozračju sta zrastla in se začela razvijati naša skla¬
datelja Benjamin in Gustav Ipavec.

Die Welt ist erschaffen
Da b’ se v njim veselili,

Greift lmrtig zu Waffen
Glažki so se nalili.

Heute ist der Tag
Da bo lušen vsak,

Was niitzet blos leben,

Vsak je veselja potreben.

Wir wollen jetzt trinken
Bog živi vse naše,

Von Rechten zur Linken
Naj vsi izpijejo čaše.

Gott erhalte sie,

Bog jih naj živi,

Noch sehr viele Jahre
Nas mlade in stare.

Wir wolien uns lieben
Dokler smo si brati,

Die Freundschhaft zu iiben
Je ljubezen nam mati.

Trinket alle geschvvind
Mamo že en pint,

Seid lustig beisammen
Da bomo rekli vsi: Amen.

21

Dr. Benjamin Ipavec.

Nekaj nenavadnega — doktor medicine, ki po
svojem poklicu gleda vsak dan tragedijo človeškega
.življenja, ki tolikokrat opazuje, kako se ubogi človek

DR. BENJAMIN IPAVEC.

bori s svojo največjo sovražnico, smrtjo — zlaga
pesmi, ki segajo človeku v srce in prinašajo mir
njegovi duši. V preprosti otročji popevki kakor v

22

veličastnem junaškem zboru, v nežni dekliški ariji,
iz katere odseva zarja prve ljubezni, kakor v pre¬
šerni napitnici, v lahkokrili plesni godbi kakor v
vzvišeni domovinski himni, povsod gledaš moža,
ki je svoje najbolje, kar je imel, z nesebično lju¬
beznijo posvetil svojemu narodu. Srce njegovo je
bilo bogat studenec melodij; iz njega so izvirale
včasih burno kot gorski hudournik, včasih tiho kot
gozdni potoček, a vselej so dramile, navduševale in
blažile narod. In te pesmi so bile domače; zvenele
so ravnotako navdušeno v preprosti vasici kakor po
trgih in mestih, koder je vstajal narod iz dolgega
spanja, prebujen, prerojen na novo življenje. Raz¬
umela sta te glasove kmet in gospod; našli so pot v
vsako srce. Naš narod je hrepenel po pesmi, in eden
prvih ki mu je podomače zapel in zadel pravo struno,,
je bil dr. B e n j a m i n Ipavec.

Dr. Benjamin Ipavec se je porodil v Šent Jurju
dne 24. decembra 1829. Sveti večer je za vsakega
človeka poln poezije, posebno slovenski narod se ga
veseli in ga težko pričakuje. In na ta večer je za¬
gledal luč sveta naš skladatelj, iz čigar pesmi zveni
večkrat tiha sreča božične noči.

Osnovne šole je dovršil Benjamin, kakor tudi
njegov mlajši brat Gustav, v domačem trgu Šent
Jurju. Učitelj mu je bil najprej Ripšl, oče znanega
župnika, a kasneje češki Nemec Avguštin Kukla in
podučitelj Knežar. Tedaj je bilo na Slovenskem, po¬
sebno pa na Dolnjem Štajerskem žalostno v šoli.
Ipavca nista slišala v šoli nobene slovenske besede,
razen pri verouku. Bilo je tudi v Šent Jurju tako,
kakor omenja dr. Josip Vošnjak za Šoštanj: 1  „V šoli
se nismo učili niti črke slovenske brati ali pisati,.

1  Spomini, I., str. !2.

23

imeli smo nemški abecednik, nemško čitanko, nemško
računico . . . Čutili se nismo ne za Nemce, ne za
Slovence, ker se za narodnost sploh nikdo ni menil
do 1. 1848. in nam je jezik bil le sredstvo, da se
sporazumemo med seboj in z drugimi." Po končanih
ljudskih šolah sta odšla oba brata v latinske šole v
Celje; Benjamin, ker je bil starejši, dve leti preje.
Benjamin sam pravi: „Popolnoma nemška je bila
tedaj tudi celjska gimnazija, na katero sem prišel.
Izmed mojih sošolcev sta 1. 1843. brala Bleiweisove
,Novice 1  samo dva, namreč Vrečko in Lončar. Kakor
druge, vzbudilo je tudi mene leto oseminštirideseto.
Tedaj sem se šele zavedel slovenskega svojega roj¬
stva, postal sem Slovenec in tak sem ostal do danes."
Benjamin je bil priden dijak, v tretji latinski šoli je
bil 1. 1842. drugi, a v četrti tretji.

Osnovne glasbene nauke sta prinesla brata v
Celje že z doma. V Celju ju je poučeval dalje v
glasbi tamkajšnji organist Koppl, a kasneje Čeha
brata Vaclav in Frančišek Fassl. Zadnji ni dolgo
kar je umrl v visoki starosti 90 let. Glasbeni talent
Benjaminov je začel že v Celju siliti na dan. Če¬
ravno ni imel še jasnih pojmov o glasbeni teoriji in
harmoniji, je napisal vendar že tu valček/ katerega
je naslovil: '„Knospen,  Walzer fiir das Piano-
Forte von Benjamin Ipavic, Syntaxista 1843." Lepi
naslov temu valčku je napravil šestošolec Regula.
Sestra Žanetka je poslala to prvo Benjaminovo
skladbo skrivaj bratu Lojzetu na Dunaj in mu pisala:
„Noch im Fliigelkleide componiert." Lojze se je čudil
bratovi glasbeni nadarjenosti in mu pohvalno pisal,
da ni našel v valčku glasbenih napak.

Iz Celja je odšel Benjamin 1. 1845. na licej v
Gradec, kjer je bil dve leti; a ker je koncem 1. 1847.

24

obolel, se je povrnil domov in se celo leto doma
zdravil. Ostal je doma tudi še prihodnje leto, ker ga
starši niso pustili od doma zaradi burnih vojskinih
časov. Tako je počakal brata Gustava, da je le-ta
napravil maturo, katera je bila ravno tedaj prvič
uvedena. V tem času se je prav pridno uril v glas¬
beni teoriji. L a n n e r in S t r a u B , ki sta tedaj
vladala v muzikalnem svetu, sta tudi na njega toliko
delovala, da je začel skladati razne plesne skladbe.
S slovensko glasbo se je začel baviti natančneje
šele 1. 1850., ko se je povrnil v Gradec na medicin¬
sko-kirurgične študije in so ga le-tam tovariši izbrali
za pevovodja v slovenskem pevskem društvu „ Slo¬
venija “.

Kakor narodnost, se je porodila tedaj med di¬
jaki tudi slovenska pesem. V pevskem zboru so bili
izvrstni pevci: tenorist Viktor Bučar, Franjo
Magdič, 1  Vračko, Volčič  in basist Matija
Šušteršič. 2  Ker je pa slovenska pesem bila tedaj
v povojih in pevci tega društva niso imeli skladeb, je
bil Ipavec primoran, da piše zbore za svoje pevce.
V to dobo spadajo njegova četverospeva: „Kje
dom je moj?“ in „Zapuščena“  ter napitnice:
„Bratje bodimo veseli“  (besede Križanove, ki
je bil kasneje odvetnik v Ptuju in se je ponemčil),
„Bratje, obrodile"  (Prešeren) in „Kozarce v
roke".  Toman, ki mu je dal besede za to pesem,
je srečal Ipavca drugi dan, ko je to pesem slišal,
na ulici, ga ves navdušen prijel za roke in mu dejal:
„ Ipavec, ti ne veš, kako moč imaš v sebi. To ti

1  Živi še kot umirovljen profesor v Zagrebu. Prijatelji
so ga zvali ,,rajo“, ker je imel zelo dolge brke in je vedno
na gosli brenkal.

2  Umrl je kot odvetniški koncipient v Krškem.

25

pa povem, da take pesmi ne bodeš nikdar več na¬
pravil!" Pevci so pod vodstvom Ipavčevim dobro
napredovali in že 1. 1850. v decembru priredili in¬
terno „besedo“, pri kateri se je odlikoval Lovro
Toman kot navdušen govornik. Prihodnjega leta so
se upali ti slovenski rodoljubi v nemškem Gradcu
javno nastopiti, ter so v nedeljo dne 23. marca ob
11. uri predpoldne v veliki dvorani nemškega glasbe¬
nega društva priredili javno „besedo“.'  Takrat ni
bilo tistega nasprotstva med Nemci in Slovenci,
kakor je danes. Nemci so tudi obiskali ,,besedo" in
celo glasovir posodili. Navzoči so bili tudi vseuči-
liški profesorji: Kopač, Škedl in Kvas. ,,Beseda" ej
lepo uspela in pevci, katerih je bilo čez 40, so do¬
bili vsestransko pohvalo in priznanje. Svojemu pe¬
vovodju so izročili v spomin lepo rubinasto-rdečo
kupo z napisom: „B. Ipavcu, pevovodju prve
besede v Gradcu dne 23. marca  1851.“ Me¬
seca julija istega leta je priredilo društvo drugo
javno ,,besedo", in pri tej priliki se je pel prvikrat

1  ,,Uredba  besede 1 11 , ki so jo priredili slavjanski ro¬
doljubi, je bila ta :

I. ra zdel: Narodna pesem,  besede Malavašiča,
napev I. Tomažoviča (Tomažovič je bil jako nadarjen glas¬
benik, doma iz Tržiča, ali je zgodaj umrl). Češki pesny,
svirane na postranici (flauta) od gosp. Vil. Bohma (Čeh, člen
gledališkega orkestra); Življenje,  četverospev, besede
Bi. Potočnika, napev Riharjev; Mazur z muzyka,  pela
operna pevka Hofman-Majoranovska in Husitska,  zbor
z bas-solo, ki ga je pel Šušteršič.

II. r a z d e 1: Zvonikarjeva,  tenor-solo z bren¬
čečim zborom, besede in napev Bi. Potočnika; Fantazija
za gosli  od flllarda od g. Kaspara; Strunam,  četvero¬
spev od L. Maška; Občutki,  tenor-solo, besede L. To¬
mana, napev I. Turnogradske; Zapuščena; Slavska  reč
{Brod nek’ čuti udarca).

26

Benjaminov dobroznani četverospev „Zapuščena“.
Ko je pevovodja Benjamin obolel, ga je nadome-
stoval v društvu njegov brat Gustav, ki takrat še:
ni skladal, pač je pa le aranžiral pesem „Rado ide
Srbin  u v o j n i k e “.

V Gradcu je bila takrat samo: „Medizinisch-
chyrurgische Lehranstalt", kakor v Solnogradu in
Olomucu. Kdor je obiskoval tri leta to šolo in na¬
pravil izkušnjo, je postal ranocelnik (Patron der Chy-
rurgie—Wundarzt). Kdor je imel maturo ali licej in
je šel še dve leti na Dunaj, je postal doktor zdra¬
vilstva. Ravno onega leta, ko sta brata Ipavca že
bila diplomirana ranocelnika, je bilo to odpravljeno;
pa sta se, ker sta hotela vendarle postati prava
doktorja, zapisala na Dunaju v prvi tečaj medicine.
Izgubila sta na času, škodilo jima pa ni nič, ker sta
si s tem pridobila obširno strokovno znanje. Že od
doma sta prišla precej izurjena v zdravilstvu, ker
ju je ta veda zanimala in sta kot medicinca večkrat
pri bolnikih nadomestovala svojega očeta. Na Du¬
naju sta dovršila vse predmete v štirih letih, pa so
jima naposled vendar dva semestra oprostili, tako
da sta mogla že 1. 1857. delati prvi rigoroz. Benjamin
je bil promoviran za doktorja v februarju, Gustav
pa v juniju 1. 1858.

Na Dunaju se je začelo šele pravo življenje za
muzikalna brata. Imela sta prilike mnogokaj lepega
slišati in se naučiti. Izposodila sta si vsak teden cel
kup muzikalij in jih potem doma igrala. To opisuje
tudi dr. Josip Vošnjak v svojih „Spominih“: 1  „Hitro
smo se seznanili in si ostali odslej zvesti tovariši
do konca študij in iskreni prijatelji za vse življenje.
Ipavca sta stanovala v Alzerskem predmestju blizu

' I., str. 39.

2T

mene pri tleh. Ker sta oba bila muzikalno naobra-
žena, najela sta si klavir in ga postavila v svojo
sobo. Kadar sem ju obiskal, in to se je skoro vsak
dan proti večeru zgodilo, usedla sta se h klavirju,
če ju že nisem našel igrajoča in mi napravila kon¬
cert. Igrala sta četveroročno Mozartove in Beetho-
venove sonate, ki sem jih tačas prvikrat slišal, pri
katerih sem pač slišal zvoke, a v srce mi niso se¬
gali. Bolj ugajali so mi Lannerjevi in StrauBovi
valčki. To so bile vesele ure, ki so le prehitro po¬
tekle." Pri takih prilikah je sedel Vošnjak na na¬
slonjaču in ju veselo poslušal. Najljubši skladatelj
je bil bratoma seveda Beethoven. „Saj se pri njem
tudi lahko reče: tako mora biti, ni mogoče kako
drugače!" mi je rekel pomenljivo o njem dr. Gustav
Ipavec.

Benjamin Ipavec je bil vedno bolj muzikalno
delaven. Spomladi 1. 1853. je napisal nežni in še
danes priljubljeni zbor: „Sirota“,  potem zbor:
„ 11 i r i j a oživljena"  in četverospev: .Domo¬
vini".  Razen teh je zložil še samospeva za tenor-
solo s klavirjem „Pri vodici" in „Domovini“ r
oba za svojega prijatelja, izvrstnega tenorista Viktorja
Bučarja v Ljubljani. Bučar je pa priredil „Domovino“
za tenor in bariton-solo z zborom, pa se ta pesem
še danes poje v raznih pevskih društvih na slovan¬
skem jugu.

Ko sta brata dovršila svoje študije, sta hotela
še več koristiti slovenski pesmi in jo razširiti med
narodom. Prvi poizkus v tej smeri je bila .Pesma¬
rica za kratek čas",  katero so 1. 1859. na Du¬
naju „na svitlo dali ino vsim pošteno-veselim Slo-
vencom podarili trije domorodci iz Šent Jurja poleg
Celja." Ti trije domorodci so bili brata Ipavca in

28

pa župnik  Dragotin Ferdinand Ripšl (rojen
l.nov. 1820). Ripšl je bil pravi narodni pevec, brez¬
skrbnega, veselega temperamenta, ki je zlagal pesmi
prav v narodnem duhu, pa so nekatere od njih tudi
zares ponarodele. Žal, da ni bil bolje glasbeno na-
obražen, ker je napravil tudi mnogo napevov svojim,
Hašnikovim, Lipoldovim in Orožnovim pesmam. Tudi
za pesmi v „Pesmarici za kratek čas“ je napravil
vse besede on, razen dveh narodnih. Do tedaj je
bilo na slovenskem glasbenem polju, kakor sem že
povedal, prav malo življenja. Prva zbirka slovenskih
pesmi je pač .Slovenska gerlica“,  katero je
začel 1. 1848. pri Blazniku ob stroških „Slovenskega
društva" izdajati Juri Fleišman. ..Slovenska gerlica"
ima motto iz „Drobtinic“:

..Slovenska gerlica v domačini logu milo poje,

Povabi spevati drage brate, drage sestre svoje."

Res je bil začetek jako težak in neznaten, pa
je vendar „Slovenska gerlica" mnogo storila za na¬
rodno prebujenje. Če primerjamo zvezke „ Slovenske
gerlice" in pa izdanja ..Glasbene Matice" in „Nove
akorde", ponosno lahko trdimo, da smo Slovenci
tudi na glasbenem polju mnogo in lepo napredovali.
V četrtem zvezku „Slovenske gerlice" je natisnjena
1. 1852. tudi Benjaminova zdravica: „Bratje, bo¬
dimo veseli",  ena najboljših skladeb v zbirki,
a da ne omenjam lepega petega zvezka (1.1859.), v
katerem je natisnjen lep „venec slovenskih
pesem dr. Fr. Prešerna",  ki ga je zložil pre¬
zgodaj umrli, daroviti Kamilo  Mašek. Če spomnim
narodnega pevca Miroslava Vilharja in pa
Jurija Fleišmana,  ki je poleg „Mičnih slo¬
venskih zdravic"  izdal še tri zvezke pesmi pod
naslovom: „Slovanska beseda", — sem vse povedal.

29

V taki suši na slovenskem glasbenem polju je „ Pes¬
marica za kratek £as“ dobro došla. V „Pesmarici“ je
natisnjenih dvajset enoglasnih pesmi (samo prva je
dvoglasna). Dve sta narodni, ali kakor so jih takrat
imenovali „staro-slovenski“: „M aj ol ka“ in „K o b’
sodov  ne  b’lo“. V zbirki je „Š k e r j a n č e k“,
/kakor sem že omenil'o4 pok. Lojzeta Ipavca; „Kdaj
moramo piti“ in „Napitnica k rešitvi"  sta
od Dragotina Ripšla, a druge so od bratov Benja¬
mina in Gustava Ipavca. Zanimiv je predgovor, ki
ga je napisal na dan sv. Karla Boromeja 1. 1858.
glavni izdajatelj zbirke, Dragotin Ripšl. On pravi:
„Veseli Slovenci pri vsaki priložnosti radi prepevajo,
naj že bojo pri tergatvi alj na ženitnini, na foroži
(koline) alj sedmini, posebno pa kadarkolj se jim
žlahtna vinska kapljica bliši. — Pa, kdor pri takih
veselicah lepih poštenih pesem ne zna, se žalibog!
tudi včasi, posebno če je že nekoljko vinjen, rad
po klafarsko zadere, ino veliko pohujšanja daje.

Taki gerdi nespodobnosti nekoljko u okom priti,
je ta zbirka novih pesem odločena, zatoraj v njej
toljko napitnic najdeš; pa kakor sem te pesme spisal
ino pel, jih tudi podam vsim ljubim, pošteno-veselim
Slovencem, mojim prijatelom, — odločene so za kra¬
tek čas, vi pismouki! ne sodite jih preojstro!

Ker je kranjska gerlica obmolknila, naj se šta¬
jerski škerjanček oglasi; ako vam njegovo petje
dopade, vam zna prihodnič še večkrat zapeti.

To pesmarico na svitlo dati, sta mi pripo¬
mogla moja iskreno ljublena domorodca
Benjamin in Gustav Ipavic, doktorja
zdravilstva, ktera sta k mojim besedam
radovoljno prav mične napeve spisala,
ino kateroma se zato prav serčno zahvalim.

.30

Ravno onadva sta tudi vselej p r i -
pravlena, ako jima hoče kdo slovenskih
pesem poslati, primerne napeve rado-
voljno zložiti.“

To je lepo priznanje v čast našima skladate¬
ljema. Ipavca sta bila pripravljena ves svoj glasbeni
dar in znanje posvetiti slovenski pesmi, kar sta po¬
zneje tudi tolikokrat dokazala. Pesmi, priobčene v
tej zbirki, so narodu dobro došle in se tudi mnogo
pele. Benjaminova pesem „Kdo bi zmeraj  tu-
žen  bil  “, čije napev prisojajo napačno Dragotinu
Ripšlu, je postala skoraj narodna, 1  a mnogo se
poje tudi Gustavova »Slovenska dežela".

Ko je dr. Benjamin Ipavec 1. 1858. dovršil me¬
dicinske študije na dunajskem vseučilišču, se je podal
v Gradec, kjer je bil do leta 1865. sekundarij pri
dr. Rehačeku v deželni bolnišnici, a potem se je eta-
bliral kot praktični zdravnik. L. 1871. je bil imenovan
primarijem na otroški bolnišnici sv. Ane, kjer je služ¬
boval neprenehoma do 1. 1898. in dobil pri izstopu
za svoje izvrstno delovanje zlati zaslužni križec s
krono. Kot zdravnik je bil v Gradcu, če tudi Slo¬
venec, zelo priljubljen, ker je vedno vestno izpol¬
njeval svoj težavni poklic.

Za ženo si je izbral dr. Benjamin Ipavec 1. 1865.
Ano Vokounovoiz  Celja in dobil v njej nežno,
rahločutno družico, ki je, sama prijateljica glasbe,
dobro razumela moževo glasbeno stremljenje in obilo
pripomogla do tega, da si je Ipavec ustvaril srečno
domače ognjišče. Otrok nista imela. Njegova žena,
dobra Slovenka, vestno sodeluje pri ,,Podpornem

1  V Mohorjevi pesmarici je ta pesem krivo označena
.kot „narodna“.

31

društvu za slovenske visokošolce" v Gradcu, ka¬
teremu je bil dr. Benjamin Ipavec mnogoletni pred¬
sednik.

Dr. Benjamin Ipavec je v Gradcu, dasi je imel
mnogo posla s svojim zdravniškim poklicem, vendar
pri dr. Viljemu Mayerju nadaljeval svoje glasbene
študije in se pri njem učil kontrapunkta in instru-
mentacije. Sam pravi: „In ti stvari priporočam vsakemu
pevcu. Melodija je srce, polifonija duša muzike.
Harmonija, melodija in kontrapunkt — to je neobhodno
potrebno za vsakega pravega muzika." To je tudi
njemu pripomoglo, da se je povzpel do dovršenega
skladatelja, ki je Slovencem ustvaril dela, katera
bodo imela vedno trajno ceno in bodo vzdržala
med Slovenci slavo njegovega imena.

Meseca novembra 1. 1862. sta izdala brata Ipavca
pri Tarmanu v Celju prvi zvezek „S1 o venskih
pesmi",  a drugi zvezek je sledil prvemu 1. 1864.
V tej dobi se je lotil Benjamin tudi večjega glasbe¬
nega dela; napisal je opereto „Tičnik“  po Kotze-
buevem delu „Der Kafig". Na slovenskem glasbenem
polju je bil to velik napredek, saj je šele Miroslav
Vilhar zložil prvo slovensko opereto, katera je izšla
meseca avgusta 1. 1850. pri Lercherju v Ljubljani
podnaslovom: Jamska Ivanka, izvirna do¬
morodna igra v treh dejanjih s pesmami
od Miroslava Wilherja.“  Opereta „Tičnik“
se je večkrat pela v ljubljanski „Čitalnici", prvič
1. 1862. Kasneje jo je instrumentiral kapelnik Fabi¬
jan, pa se je često proizvajala v starem gledališču,
v novem ne. Overturo je mnogokrat igral vojaški
orkester. Sam Ipavec je postavil overturo tudi za
orkester na lok s spremljevanjem glasovirja, pa so jo
tudi na ta način mnogokrat igrali. V drugem zvezku

32

of

,,Novih akordov" je natisnjena ljubka romanca iz te
operete za en glas in glasovir.

L. 1862. je zložil dr. Benjamin Ipavec tudi veli-
čanstveno pesem po Koseskijevem besedilu: „Kdo
je mar?“;  ta je proslavila njegovo ime ne samo
med Slovenci, nego tudi med drugimi slovanskimi
brati. Po prizadevanju dr. Janeza Bleivveisa je bila
za to pesem razpisana nagrada, in muzikalni sodniki
v Pragi so prisodili nagrado dr. Benjaminu Ipavcu.
Prvič se je ta skladba pela v Ljubljani, kasneje v
Zagrebu, Belem gradu, Pančovi (16. aprila 1. 1866.),
v Pragi i. t. d. Pela se je tudi pri veliki slavnosti, ki
jo je 1. 1864. v Kartinovi dvorani priredila mariborska
čitalnica. Dr. Jože Vošnjak, ki je to slavnost v „No-
vicah“ opisal, pravi o tej kompoziciji: „Kako bi vam
popisal neizrekljive občutke v naših prsih, vso svojo
radost in navdušenost, ko smo poslušali to pesem!
Ali kaj pravim, to ni pesem, to je veličanstna kan¬
tata, doneč slavospev, svoji mili domovini v čast
spevan od nje zvestega sina ... Po končani pesmi
so zagrmeli slava-klici slavnemu rojaku, da se je
dvorana tresla. S to skladbo je dr. Benjamin Ipavic
stopil na prvo mesto med našimi skladatelji. On ni
samo skozinskoz izurjen umetnik in neizmerno bogat
v izvirnih napevih, temuč tudi vedno naroden. In
kakor je slavni Rihar temelj položil naši cerkveni
glasbi, tako se z dr. B. Ipavcem začenja nova doba
umetne naše svetne glasbe."

In res se je začela nova doba slovenske pesmi..
Ipavčeve pesmi so začele od dne do dne glasneje
odmevati med slovenskim narodom. One so ne samo
navduševale narod, nego tudi izpodbudile druge
skladatelje, da posvetijo svoje sile slovenski pesmi.
Glasbeno diletantstvo je ginilo in oglašati so se začeli.

33

ne samo nadarjeni, nego tudi temeljito glasbeno iz¬
obraženi skladatelji, kakor Anton Nedved, a za njim
Franjo Gerbič in Anton Foerster.

Dr. Benjamin Ipavec je izdal sam več zbirk
svojih pesmi, med katerimi moram omeniti dva zvezka
„Slovenskih pesmi“  za en glas in glasovir. V
prvem zvezku je uglasbil pesmi: „Lahko noč“
(Fr. Malavašič), „Kam?“  (dr. Fr. Prešeren), „Po
noči"  (S. Jenko), „Gomila“  (J. Kersnik) in „Pred
durmi"  (S. Jenko). V drugem zvezku je lepa me¬
lanholična pesmica Fr. Cimpermana: „Zašlo je
solnce za goro"  in pa Baptistove štiri „De¬
kliške pesmi".  Te se odlikujejo po svoji než¬
nosti, neprisiljenosti in pristnem narodnem duhu.
Omenjam tudi lepo zbirko za mešani zbor (trije
zvezki) pod naslovom: „Slovenske  pesmi 11 . Ko
je 1. 1883. izšel drugi zvezek teh pesmi, ga je pri¬
poročil v „ Ljubljanskem Zvonu 1 " 1  vrli glasbeni kritik,
nedavno umrli Danilo Fajgelj. On pravi med drugim:
„Nepotrebno se mi skoro zdi priporočati delo slo¬
večega skladatelja, čegar priljubljeni napevi so navdu¬
ševali že tisoče slovenskih src in se bodo še radostno
popevali, dokler bode Slovenec imel pevsko žilo ...
Najprej moram pripoznati, da se g. skladatelj prav
resno z muziko bavi in da je v njej veliko glede
polifonije napredoval. Trdnega mnenja pa sem, da
je pri tem delu vplivala na skladatelja cecilijanska
glasba, ker je motive svoje prav jasno, prozorno in
mično izvel, po pravilih polifonije, cerkveni glasbi
lastne. In to je pravo! Zakaj pa ostanejo madrigali

1  L. 1883., str. 666. V tem zvezku so tiskane pesmi:

,,Kadar mlado leto" (S. Jenko), ,,Ne zveni mi!“ (S. Gregorčič),
„Rožice“ (A. Okiški), ,,Leži polje ravno" (S. Jenko) in „Na
Savskem bregu" (Andrejčkov Jože).

3

(posvetne pesmi) starih klasikov vedno lepi? Zato,
ker so stari umetniki smatrali si glasbo kot umet¬
nost, ne pa kakor igračo — in se po tem ravnali.
Z radostnim srcem toraj pozdravljam vsak glasbeni
umotvor, ki je poleg harmonije, kontrapunktike in
muzikalne estetike uravnan, ne glede na to, koliko
centov izmišljene in domišljevane narodne soli je v
njem. Skladatelj, kakeršen je g. dr. Benjamin Ipavec
zadene že prav dobro narodni duh, čeprav sem ter
tja kacemu glasu večjo gibčnost da, nego bi si
jo želel fantast, kateremu je kontrapunkt zvijanje
glasov . . .“ V tretjem zvezku „Slovenskih pesmi“
je uglasbil Ipavec pesmi: „Vstala je narava"
(S. Jenko), „Slovenka“  (M. Vilhar), „Potoku“
(J. Stritar), „Nazaj v planinski raj“  (S. Gregorčič)
in ..Hrepenenje po naravi"  (j. Stritar). Tudi
te pesmi imajo vse vrline Ipavčeve glasbe, preproste
so, domače in narodne. Prelepa Gregorčičeva pesem
„Nazaj v planinski raj“ je že tolikokrat uglasbena;
vendar je tudi Ipavec dobro razumel besede slav¬
nega pesnika in iz njegove skladbe veje pravo hre¬
penenje po planinah in po sreči, ki jo je pesnik
tamkaj užival.

L. 1896. je objavil dr. Benjamin Ipavec pesem
„Ne zakonska mati“  za en glas z glasovirjem.
Ta pesem se odlikuje po resnosti koncepcije in dobro
pojasnuje lepe besede našega Prešerna. K. Hoff-
meister je ocenil to pesem v „ Ljubljanskem Zvonu
tako-le: „Literatura slovenske pesemske glasbe je
dosedaj zelo uboga i kvalitativno i kvantitativno;
najbrže ni zadosti pesemskih tekstov. Ipavic si je
menda zato izbral tekst, ki je že komponiran, ki pa
ne taji navzlic svoji krasoti častitljive starosti. Ni pa

1  L. 1896., str. 455.

35

tudi zadosti skladateljev, ki bi družili z zadostno
skladateljsko tehniko ono inteligenco, kakršno za¬
hteva kompozicija pesmi v modernem smislu besede.
.Zato smo graškemu skladatelju tem bolj hvaležni za
obogatitev označene glasbene vrste; kajti on druži z
ozbiljnim tehniškim znanjem ono razumevanje besed,
katero se sicer pri skladateljevi izobrazbi samo ob
sebi ume, a je nahajamo toli redko pri naših skla¬
dateljih. Nova njegova pesem se začenja po kratki,
razburjeni kadenci recitativno bolestno-mirno, trudno;
od besed: ,oče so kleli, tepli me' dalje se izraz in
tempo stopnjujeta in s široko frazo, polno bolesti
(meno mosso) se završuje prvi del pesmi. Pesem
ponavlja potem začetne besede z onim obratom, ka¬
teri se je Ipavcu posebno posrečil: ,al’ te je bilo
treba al’ ne, vendar presrčno ljubim te. Meni nebo
odprto se zdi .. .', menim oni prehod k plemeniti,
prisrčni kantileni v h-duru, stopnjevani do končne
fraze ,vedno bom srčno ljubila te‘, ki je ob enem
melodiški vrhunec cele pesmi. Pred seboj imamo
loraj do cela izkomponirano pesem, v kateri rasteta
oblika in pa melodiška fraza, kakor je edino pra¬
vilno, naravnost iz besede. Spremljevanje na klavir
podpira direktno pevski glas, ne ponižuje se pa ni¬
kjer na nivo pri nas posebno priljubljenih šablon. V
celoti je toraj pesem zelo dovršena ter za pevca,
mislim dokaj ugodna, ker je umevna tudi širšemu
občinstvu i. t. d.“ Omenil sem to oceno zato, da se 'vidi,
kako dr. Benjaminove skladbe vzdrže tudi kritiko
tako finega in modernega glasbenega kritika, kakor
je K. Hoffmeister. Pesem ,.Nezakonska mati" se je
pela v Ljubljani na glasbenem večeru slovenske
,,Glasbene Matice", dne 17. marca 1897. z velikim
uspehom.

3 *

56

,,Glasbena Matica", to naše odlično kulturno
društvo, katero je že toliko storilo za razvitek slo¬
venske glasbe in s svojimi izdanji dobilo vsestransko
priznanje, je imela v dr. Benjaminu Ipavcu zvestega
in odličnega sotrudnika. Za njegove zasluge ga je
izvolila že 1.1880. za svojega častnega člana. Dr. Be¬
njamin Ipavec je napisal zanjo tri zvezke lepih pesmi
za en glas z glasovirjem, katere je ona izdala 1. 1877,
pod naslovom: „M i 1 o t i n k ePrihodnjega  leta
najdemo zopet dr. Benjamina Ipavca pri „Glasbeni
Matici"; njegovi „Zvončki ubrani" 2 ,  mešani
zbori, so kot nadaljevanje „Slovenskih pesmi", katere
je sam izdal. Žal, da se vse te pesmi redko najdejo
pri raznih pevskih društvih, ker bi se drugače še
danes več pele, pa tudi se mešani zbori še danes,
toliko ne goje, kot bi se morali, ko vendar pride
šele v mešanem zboru lepota in obsežnost člove¬
škega glasu do prave veljave.

L. 1872. je zložil dr. Benjamin Ipavec na Stritar¬
jeve besede krasno kantato „Na Prešernovem
domu",  a za sedemdesetletnico dr. Janeza Blei-

1  Zv. 1. „V tvoje goste Černe lase“ (Boris Miran), ,,V
tihi noči“ (S. Jenko), „Pri vodici 11  (L. Toman).

Zv. II. ,,Pomlad 11  (S. Jenko).

Zv. III. „Pod oknom 11  (M. B.), „Vabilo“ (S. Jenko), ,,Spo¬
minčica 11  (L. Toman), ,,In vendar enkrat še, srce“ (Fr. Cim¬
perman).

V Hubadovih zbirkah, katere je izdala ,.Glasbena Ma¬
tica 11 , so tiskani mešani zbor „Leži polje ravno 11 , kantata
,,Na Prešernovem domu 11  in pa Padovčeva ,,Vse mine 11  („Moje
jutro 11 ), katero je Ipavec četveroglasno priredil.

2  „Roža“ (S. Jenko), ,,Na hribih 11  (J. Hašnik), ,,Tak sl
lepa 11  (S. Jenko), „Želje“ (S. Jenko), ,.Zakaj me več ne ljubiš? 11
(S. Jenko), ,,Ob polnoči 11  (D. Trstenjak), ,.Narodna" (S. Jenko),
,,Na tujem 11  (S. Jenko), „Čuj! ostra borja 11  (Boris Miran), ,,Vse
mine 11  (Lj. Vukotinovič).

37

weisa težavno: „Srčno se raduj rod, rojstva
častiti god“. Omeniti moram tudi njegovo „Slo¬
vansko pesem  “ (besede J. Stritarja), krepko, je¬
drnato pesem, katera bi po svoji lepoti zaslužila,
da postane slovenska himna.

Besede, katere je napisal Dragotin Ripšl v ,,Pes¬
marici za kratek čas“, da sta brata Ipavca ,,vselej
pripravljena, ako jima hoče kdo slovenskih pesem
poslati, primerne napeve radovoljno zložiti", so
resnične. Zaslužni Ivan Tomšič, kateri je s svojim
,,Vrtcem" leta in leta podajal zdravo, dobro duševno
hrano slovenski mladini in vzgojil mnogo dobrih
literarnih moči, je našel tudi v dr. Benjaminu Ipavcu
izvrstnega sotrudnika in morda najboljšega našega
skladatelja otročjih pesmi. Od vzvišene kantate do
preproste otročje pesmice, vse vrste pesmi je naš
skladatelj obdelal in iz ljubezni do naroda, iz lju¬
bezni do oirok, katerim je bil toliko skrben zdravnik,
je zložil tudi mnogo prav mičnih otroških pesmic.
S temi pesmicami je pač pokazal, da razume tudi
preprosto, nedolžno otročjo dušo. jaz sem bil takrat
dete in se dobro spominjam, s kakim veseljem sem
pričakoval vsakega meseca ,,Vrtca" in s kakim ve¬
seljem sem pel pesmice kot: ,,/\jaj, ajaj, ljubček
moj",  ,,Le predi, dekle, predi"  in druge, ki
so se še do danes v šoli ohranile h Zgodovina slo¬
venske šole bode marala vedno častno omenjati tudi
dr. Benjamina Ipavca kot dobrega mladinskega skla¬
datelja.

1  Te otročje pesmice so začele izhajati 1. 1876., ko je
5. številka „Vrtčeva“ prinesla tri (Navrta, Plevica in Predica)
,,pridnim otrokom za pirhe". Te pesmice so bile dvoglasne,
kasneje dvoglasne s spremljevanjem glasovirja. Nekoliko teh
pesmic še hranim, in to od 1. 1877.: ,,Studenček", ,,Vesele

38

Kakor sem že omenil, se je dr. Benjamin Ipavec
bavil tudi s plesno in koncertno glasbo. Njegov prvi
valček „Die Knospen"  sem že navedel. L. 1850.
je bila tiskana njegova ,,J u li e n-Q u ad r i 11 e“„
svoje dni zelo znana in priljubljena. Gledališki or¬
kester jo je igral v Gradcu v reduti ves predpust.
V spomin prve medicinske plesne zabave v Gradcu je
napisal Ipavec polko-tremblante „ Bella-  Don  n a"..
,.Učiteljski Tovariš 1 ' od 1. 1878. je prinesel v svoji.
5. številki mazurko za glasovir pod naslovom ,,Slav-
janka“.  Sam Ipavec je izdal prav srčkan valček
za glasovir, katerega je imenoval ,,Spominčice“,.
a ,,Glasbena Matica" je objavila 1. 1880. njegovo
lepo ,,K o n c e rt no kadriljo".  Ko  so dne 2. marca
1887. priredili zdravniki v Gradcu plesni venček, jim
je posvetil Ipavec svojo polko frangaise ,,Heitere
Prognosen".  Kdor se bavi z glasovirjem, mu
bodo gotovo znani Ipavčevi ,,Muzikalni listi",
katere je sam izdal In v njih prav dovršeno glas¬
beno obdelal te teme: ,,Pri zibelji", ,,Pri plesu".
,,Alj še misli na me?" ,,Spavaj sladko" in ,,Na
grobu". Ne samo glasovir, nego tudi drugi glasbeni
instrumenti so Ipavcu dobro znani, a to je dokazal,
ko je napisal 1.1898. ,,Serenado"  za glasbo na
lok, ki se je večkrat v muzikalnih krogih v Gradcu
prav uspešno igrala. Iz te serenade je priredil za
glasovir „Andante con variazioni",  jasno in
milo skladbo, katera kaže fini muzikalni okus našega
skladatelja.

počitnice", „Pesem od šivelje", ,,Mati pri zibeli", „V po-
snemo", „VeseIi otrok", ,,Zjutraj", „Na sprehodu", „Pomlad“,
„Gorska cvetica", ,,Z večera", 1. 1878. „Mačja kazen", „Moj
vrtec", ,,Bčelar“, ..Studenček", ,.Dobro jutro", 1. 1881. ,,Šolski
zvonec" itd.

39

Vse to, kar sem dosedaj navedel, izpričuje, da
je bil dr. Benjamin Ipavec vedno delaven in da se
je njegov muzikalni talent od leta do leta lepše raz¬
vijal, a z njim razvijala se je tudi slovenska pesem.
Vse svoje glasbene moči je pa pokazal v lirični
operi ,,Teharski plemiči",  katero je zložil na
znane besede Antona Funtka. Kot soseda Tehar-
čanov ga je zanimala oseba Urha Celjskega in je
znano njegovo pustolovščino z uspehom spravil na
slovenski oder. Prvikrat se je ta opera pela v Ljub¬
ljani dne 10. decembra 1. 1892. pod vodstvom Fran¬
čiška Gerbiča. Grofa Urha Celjskega je igral operni
pevec Josip Nolliinsis  svojim petjem pridobil
splošno priznanje. Občinstvo je navzočnega sklada¬
telja burno pozdravljalo, a ,,Dramatično društvo"
mu je darovalo lovorjev venec. Še večje navdušenje
je bilo v Ljubljani dne 22. januarja 1893., ko je prišlo
opero poslušat pod vodstvom dr. Serneca nad štiristo
štajerskih Slovencev, med njimi mnogo Teharčanov.
Lepi prolog k operi, katerega je deklamoval Ignacij
Borštnik, je zložil ,,o prihodu dragih bratov s Šta¬
jerskega" pok. Fr. Gestrin. V Ljubljani se je pela
opera petkrat, a 1. 1895. se je proizvajala v prevodu
E. Aschenbrcnnerja dvakrat v Brnu, tudi z lepim
uspehom. L. 1893. je zložil K. Hoffmeister  in
posvetil dr. B. Ipavcu transkripcijo za klavir, ,,Pod¬
oknico iz Teharskih plemičev".  Ta pesem
je ena izmed najlepših, kar jih imajo ,,Teharski ple¬
miči", a Hoffmeister jo je efektno zložil za klavir.
Razdelil jo je na tri dele. V prvem nam je podal
napev podoknice z navadnim spremljevanjem in pod¬
loženimi besedami, tako da je pripraven za petje, a
v drugem in tretjem delu je izpremenil napev dva¬
krat na umeten način. ,,Podoknica" se je večkrat

40

pela na raznih koncertih, a lepo overturo je godba
mnogokrat igrala, tako dne 13. februarja 1. 1900., ko
je ..Dramatično društvo 11  praznovalo svojo tisočo
predstavo. Arijo Ivana, ženina Marjetičinega, za tenor,

,.Zemljo noč pokriva, svet pokojno spi 11 , je prinesel
Gerbič v svoji ,,Glasbeni Zori 1 * 1 , dočim je molitev
iz opere natisnjena v drugem zvezku ,,Slovenske
pesmarice 11 , katero je za Družbo sv. Mohorja uredil
Jakob Aljaž. Že s tem glasbenim delom je zaslužil
dr. Benjamin Ipavec, da se njegovo ime vedno spo¬
minja v naši glasbeni zgodovini.

Ko je zaslužni Fran Gerbič začel I. 1899. izda¬
jati svojo ..Glasbeno Zoro“,  mu  je bil dr. Be¬
njamin eden najboljših in najzvestejših sotrudnikov.
,,Glasbena Zora 11  je zaradi slabega odziva v občin¬
stvu, žalibog, po končanem drugem letniku prenehala
izhajati, ali Slovenci so, hvala Bogu, že 1. 1901. do¬
bili ,,Nove Akorde 11 ,  zbornik za vokalno in in¬
strumentalno glasbo, ki jih že osmo leto spretno
urejuje dr. Gojmir Krek. Dr. Benjamin Ipavec, glas¬
beni veteran, je po petdesetletnici svojega glasbe¬
nega delovanja stopil vendar še z mladinstvenim
navdušenjem med mlade glasbene tovariše v tem
zborniku, in je bil med njimi ne le najodličnejši, nego
tudi najmarljivejši sotrudnik. Malo je številk ,,Novih
Akordov 11 , v katerih ne bi našel njegovega imena.
Za ,,Nove Akorde 11  je napisal več skladeb za glasovir,
n. pr. ,,Poloneza“  (1. L, št. 1.), ,,Valček 11  (1. II.,
št. 1.), ,,Dve fugeti 11  (1. II., št. 6.), ,,Gavota“
(1. IV., št. 4.), ,,P od oknica 11  (1. V., št. 3.), ,,Kolo“
(1. V., št. 5.), „Fantaz i j a po motivih Jenkove
pesmi Naprej 11  (1. V., št. 6.). Kakor je v svojem
času najrajši posegal po melodioznih pesmah Simona

1  Letnik II., str. 54.

41

Jenka, tako se tudi v starosti ni ustrašil niti naših mo¬
dernih pesnikov, katere je prav rad uglašal. V ,,Novih
Akordih" je uglasbil mnogo takih pesmi za en glas
in glasovir. Omenjam: ,,Če na poljane rosa
pade"  (Aleksandrov, 1. L, št. 2.), „Pozabil sem
mnogokaj, dekle"...  (Aleksandrov, 1.1., št. 5.),
„Je pa davi slanca pala"  (Framčan 1. IV.,
št. 3.), ,,Iz gozda so ptice odplule"  (A. Gradnik,
1. IV., št. 5.), ,,Ciganka Marija  (Dimitrij Ahas-
verov, 1. V., št. 1.), ,,Oblaku"  (A. Aškerc, 1. V.,
št. 4.), ,,Ob studenci"  (1. VI., št. 3.), ,,Menih"
(1. VI., št. 5.), „Mak žari"  (C. Golar, 1. VIL, št. 2.)
in pesmi Otona Zupančiča: ,,Božji volek"  (1. VII.,
št. 4. in 5.), ,,Pomladni veter"  (1. VII., št. 6.) in
„Čez noč, čez noč...  (1. VIII., št. 1. in 2.). V
,,Novih Akordih" najdemo tudi tri njegove mešane
zbore ,,Pod nebom širnim"  (A. Gradnik, 1. V.,
št. 2.), ,,Zapuščen“  (Babtista, 1. VI., št. 1.) in ,,Ej
tedaj"  (Utva, 1. VII., št. 3.). Vse te skladbe, ki so
iz poslednje dobe njegovega delovanja, dokazujejo,
da je bil Ipavec tudi kot starček še vedno duševno
svež in je pazljivo opazoval najnovejši razvitek ne
samo slovenske, nego tudi svetovne glasbe.

Ko je dr. Benjamin Ipavec 1. 1899. praznoval
svoj sedemdeseti rojstni dan, so mu priredili graški
Slovenci lep slavnostni večer.

Za letos smo se veselili njegove osemdesetlet¬
nice. Toda prišlo je drugače. Nemila smrt nam je
ugrabila dr. Benjamina Ipavca dne 20. decembra 1.1.
Bolehal je nevarneje od početka decembra; zapne-
nele so mu žile. Zadnje dni pred smrtjo je največ
nepremično sedel v naslonjaču. Enkrat se je vzdignil
in hotel h glasovirju, a je padel. Vstal je zopet in se
vendar nekako privlekel h glasovirju, kjer je še po-

42

slednjič zaigral starodavno slovensko božično pesem,
katero je igral vsako leto na svoj rojstveni — na
božični večer . . .

Dr. Gustav Ipavec.

O dr. Gustavu Ipavcu se je dosedaj malo pisalo,
a temveč njegovega pelo. Mora se priznati, da niso
pesmi nobenega slovenskega skladatelja, niti samega

dr. Benjamina Ipavca, toliko prodrle med narod ka¬
kor pesmi dr. Gustava Ipavca. Njegova: „Kje so
moje rožice?"  se je pela in se še poje v vsaki
slovenski hiši, pa tudi v vsaki hrvaški družbi, tako
da se je že ime skadateljevo pozabilo, a pesem je
ostala kot narodna svojina. Pesem „Slovenec
sem"  se je pela in se še poje po vsem slovanskem
jugu, in če se le kje oglasi kvartet, gotovo ne manj¬
kata bodisi na Slovenskem, ali pa na Hrvaškem nje-

43

govi:  „V  mraku" in „Planinska roža“. Tudi
pesem  Jani za goro" se je prepevala pred pet¬
desetimi leti z istim navdušenjem, kakor se še danes
poje. Gotovo je lepa lastnost skladateljevega daru, da
je umel tako osvojiti srca, gotovo je to lep dokaz,
da je skladatelj zadel pravo struno, če so njegove
pesmi toliko časa ostale narodu mile in drage. Glas¬
beni kritiki naj imajo glede tega svoje nazore, a meni
je znamenje, da je pesem dobra, če se rada in mnogo
poje. Ne oporekam, da je druga pesem muzikalno
višja od te, da je zložena po vseh pravilih glasbene
umetnosti, ali kaj pomaga, če si ne osvoji ljudskega
srca, če je, enkrat peta, za vedno pokopana v društve¬
nem arhivu. Mi še vedno potrebujemo pesmi, ki naj
nas navdušujejo in blaže, pesmi, ki jih v resnici in
radi pojemo. Ne bom tako kmalu pozabil enega večera
v belem Zagrebu. Bil sem v prijateljski družbi in
prepevali smo razne slovenske in hrvaške pesmi.
Zadnja pesem, s katero smo se poslovili, je bila
Sattnerjeva „Pogled v nedolžno oko“. Še nam je
ta zares lepa pesem odmevala v srcu in ušesih, ko
smo korakali proti domu. Kar se iz postranske ulice
oglasi lep kvartet: pel je isto pesem. Šli smo dalje,
prešli več ulic in zopet je prihajala pevska družba,
malo bolj navdušena in preprosta, a na uho so mi
doneli zopet znani akordi iste pesmi. Poslovil sem
se od prijateljev in sam korakal proti svojemu domu..
Ulice so bile prazne, le blizu mojega doma mi je
prihajal naproti neznanec, kateri je polglasno, sam
za sebe prepeval: „Nikar, nikar se me ne boj!“
Čudil sem se in blagroval skladatelja, ki je s svojo
skladbo tako umel osvojiti ljudsko dušo, da jih je
brez kakega dogovora toliko uživalo v njegovi pesmi,,
ko gotovo mnogi niso znali niti vprašali, kdo je

pesem zložil: glavno jim je bilo, da jim je ta pesem
šla k srcu. In tako so se srcu prilegale tudi pesmi
dr. Gustava Ipavca.

Bilo je pred dvema letoma v jeseni, ko sem ga
zadnjič videl. Prihajal sem takrat ravno od brata mu
Benjamina iz Gradca. Sedela sva v utici na njegovem
vrtu in zvesto sem poslušal njegove glasbene spo¬
mine. Govoril je počasi, mirno, kar je rekel, je pri¬
hajalo tako na dan kakor se je spočelo v njegovem
plemenitem srcu. Bil je mož brez laskanja, vendar
ljubezniv, a vse njegovo delovanje je prevevala
iskrena domovinska ljubezen. Odločen narodnjak in
kremenit značaj, je bil narodu v Šent Jurju in okolici
voditelj in učitelj. Ni mu bil samo telesni zdravnik,
ni mu samo zlagal lepih pesmi — poučeval ga je
tudi v gospodarstvu, posebno v sadjereji, a kot župan
je deloval več nego trideset let v prospeh in korist
svojega rodnega trga. Še pred dvema letoma je bil
mož krepak, hodil je ravno in brez palice in četudi
ni bil tako gibčen kakor njegov starejši brat Benjamin,
vendar bi vsakdo sodil, da ga bodemo Slovenci še
dolgo imeli. Nisem pač tedaj mislil, ko sem se po¬
slavljal od njega, da se poslavljam od njega za
vedno in da bodem te črtice o njem pisal že po
njegovi smrti.

Gustav je zagledal luč sveta dne 15. avgusta
1.1831. Kako je bilo življenje v očetovski hiši, sem
že povedal, pa je lahko umljivo, da se je tudi Gustav
že v otročjih letih navzel ljubezni do glasbe. L. 1842.
je odšel na celjsko gimnazijo in se tam skupaj z
bratom Benjaminom uril v glasovirju in glasbi. Maturo
je napravil v Gradcu 1. 1848. in je — kakor sem že
omenil — došel brata, ki je izgubil nekoliko let
zaradi bolezni. V slovenskem pevskem društvu v

45

Gradcu je brata Benjamina kot pevovodja večkrat
nadomestoval, vendar sam ni skladal. Zapisal se je
na „Medizinisch-chyrurgische Lehranstalt" v trdni
nadi, da bode po dovršenem tretjem letu stopil v
četrto leto na medicinski fakulteti na Dunaju in tako
postal doktor zdravilstva. Žalibog, je bila ta postava
v treh letih zopet odpravljena in morala sta z bratom
zopet v prvo leto medicine na Dunaj, kakor sem
tudi že povedal. L. 1854. sta se peljala z bratom na
Dunaj, in sicer od Miirzzuschlaga do Glognize še s
pošto. Prihodnjega leta je bila pa železnica že na¬
pravljena in Gustav se je peljal ž njo na dan otvoritve
čez Semering v Gradec.

Prišedši na Dunaj, sta se seznanila brata z iz¬
vrstnim pevcem dr. Satterjem, ki je bil doma iz Šent
Petra pod Svetimi gorami. Ta je zahajal mnogo v
nemške kroge in je rad in dobro pel. Pel je tudi
pri Ipavcih. Enkrat je rekel dr. Satter Ipavcu: „Zakaj
pa ne bi tudi ti ene slovenske pesmi napravil?"
Te besede so Gustava vzpodbudile, da je zložil:
»Zvezdo"  („Tam za goro“), a ker ni imel priprav¬
nega besedila, jo je zložil na besede: „Luna sije".
Satterju je pesem jako ugajala, a pela se je prvikrat
v Celju pri utemeljenju čitalnice. Besede je napisal
znani Davorin Trstenjak, kateri je leta 1861. prišel
za župnika v Šent Juri in se z Gustavom tesno
sprijateljil. Trstenjak je napisal besedilo tudi za
Gustavovo pesem „Lipo“  in eno budnico. „Lipo“
je pel prvikrat pri neki slovesnosti v mariborski či¬
talnici šentjurski kvartet, v katerem sta bila oba
Ipavca, župnik Ripšl in njegov brat ranocelnik Mi¬
klavž.

Gustav Ipavec je bil dne 9. junija 1858. na du¬
najski univerzi promoviran za doktorja medicine in

46

je odšel najprej k svojemu svaku Čampu, ki je
tedaj služil kot uradnik pri sodišču v Budimpešti.
Sestra, omožena s Čampom, mu je obolela in hotel
je biti pri njej, da jo zdravi. V Budimpešti je ostal
Gustav do 8. septembra in se 10. septembra povrnil
v Šent Juri. Dne 11. septembra 1858 je začel svojo
zdravniško prakso, ravno na isti dan kot pred tri¬
inpetdesetimi leti njegov pokojni oče. Bil je nepo¬
sredni naslednik svojega očeta, in kakor mu je oče
slovel kot dober zdravnik, tako si je tudi on kmalu
pridobil zaupanje ljudi v vsej okolici. Tudi on se je
specialno naobrazil za zdravnika očesnih bolezni,
pa so ljudje od blizu in od daleč iskali pri njem v
tej bolezni pomoči.

Kmalu nato se je oženil. Pri župniku Drago¬
tinu Merku je spoznal njegovo nečakinjo Karo¬
lino  Union (rojeno 11. septembra 1837), katero je
zaprosil za ženo. Poročila sta se na njen rojstni
dan dne 11. septembra 1860 v cerkvici Marije Gradec.
Nežna ljubezen, ki je zvezala ti dve plemeniti duši,
je ostala neskaljena do ženine smrti, dne 2. avgusta
1904. Umrla je na isti dan kot Ipavčev oče. Zaspala
je v moževem naročju. Srečni zakon je blagoslovil
Bog z mnogimi otroki. Najstarejši sin Gustav  je
umrl 23 let star, ko je dovršil učiteljsko pripravnico.
Sin Lojze,  dober orgljavec, je stopil v kapucinski
red in umrl v Knittelfeldu v svojem 30. letu. Hčerka
Minka  se je omožila z nadsvetnikom deželne sod¬
nije v Mariboru, Tomažem Cajnkarjem. Druga hčerka
Karolina,  izvrstna igralka na glasovirju, je vzela
trgovca v Šent Jurju, navdušenega narodnjaka Janka
Artmana. Sin Marko  je umrl kot otrok dve leti
star, a v sedmem letu je umrl sin Benjamin. Ta je
bil tudi zelo muzikalno nadarjen in je že kot otrok

47

izvrstno igral gosli. Stric Benjamin, ki sam ni imel
otrok, ga je hotel posiniti. Sina Josip  in drugi
Benjamin  sta se oba posvetila zdravniškemu po¬
klicu. Prvi je doma v Šent Jurju nasledoval očeta, a
drugi je zdravnik v Ljubljani. Hčerka Emilija  je
umrla doma v Sent Jurju v 22. letu svoje dobe, a naj¬
mlajši sin Marko  je napravil doktorat prava in
je sedaj uradnik v Celju.

V „Pesmarici za kratek čas“,  ki jo je
leta 1839. izdal Gustav z Dragotinom Ripšlnom in
bratom Benjaminom, je uglasbil Gustav te pesmi:
„Veseli popotnik", „Sitnoba“, „Hrepenenje
po domovini", .Domovini", „Slovenska
dežela", „Bokal“ in tri „Napitnice“.  Ker je
živel med narodom, je vedel, česa narodu najbolj
treba, namreč domačih moških zborov. Brat Benjamin
je skladal razen večjih del največ samospeve s
spremljevanjem na glasovir; njegove pesmi, razen
že znanih zborov, so namenjene največ za salon,
za izbrano družbo. Gustav pa, sam demokrat, je
prodrl dalje med narod in njegove pesmi se ravno
tako lepo slišijo in tako rade pojo v pevski dvorani
kot pod milim nebom. Samospevov je napisal samo
pet: „0 polnoči", „P o b r a ti m i j a“, „Slovo od
Milice", „Moja pesem bo nosila" in „Čol-
ničku".  Te pesmi so manj znane.

Pokojni dr. Gustav Ipavec je bil zelo bogat v
melodijah. Glavno pri njem so bile besede ; če ga
je pesnik s svojimi besedami navdušil in osvojil, je
napev hitro napravil. Dobro mi je rekel: „Lepa pesem
se sama poje, je tako, je tako!" In tudi je. Zakaj
so naši skladatelji toliko segali po Prešernovih, Jen¬
kovih in Gregorčičevih pesmah? Ne bom pretiraval,
če rečem, da iz teh pesmi samih zveni neki sklad,

48

neka melodioznost že nam navadnim ljudem, kaj
šele glasbeniku. Večkrat sem že s svojimi muzikal¬
nimi prijatelji pregledava! razne pesmi; nekatere so
samo prelistavali, pri drugih so se zaustavljali in
precej rekli: To bi bilo nekaj. In tak fini pesniški
okus je imel tudi Gustav Ipavec. Če je dobil kako
lepo pesem, so mu prihajali napevi tako na dan, da
večkrat ni vedel, za katerega bi se odločil. Zoprno
mu je pa bilo skladati pesmi, ki so že imele svoje
napeve; za to se je redkokdaj odločil.

„Nobena pesem me pa ni tako mučila" — mi je
rekel enkrat — „kakor pesem: ,Kje so moje rožice?'
Za to lepo Orožnovo pesem sem imel gotovo sto
napevov, ali nobeden se mi ni zdel pravi. Nekega
zimskega popoldneva sem bil pa poklican k bolniku
onkraj Ponikve. Ko sem prišel domov, je bila že
noč in mrzlo je bilo, zato mi je bilo prav ugodno,
ko sem stopil zopet v svojo sobo. Po večerji sem
sedel h glasovirju; začnem igrati in naenkrat se je
pesem sama napravila, bi rekel. Igral sem pesem še
enkrat in jo tudi precej zapisal. Potem sem pa po¬
klical svojo ženko in ji rekel: Zdaj pa poslušaj!
To je moja najlepša pesem. Igral sem pesem enkrat,
dvakrat, in potem je ona zapela prvo kitico. Začela
je peti tudi drugo kitico, ali ni je dopela, ker so jo
solze oblile in mene tudi ." 1

Gotovo ni Slovenca, ki bi mu ne bila znana
Gustavova pesem »Slovenec sem".  Pela se je

1  To dogodbo sem opisal v črtici: „Kje so moje ro¬
žice?" (gl. Prosvjeta od 1. 1907. str. 7.). Ko je blagi sklada¬
telj to črtico prebral, mi je pisal dne 11. januarja 1. 1907.
pismo, katero dokazuje, da je nosil v prsih rahločutno, po¬
etično srce. Piše mi: „In zopet je mirna, svitla zimska noč.
Čital sem čudovito črtico: Kje so moje rožice? Kako so mile

49

že mnogo, poje se in se bode še pela in navduše¬
vala narod. Zanimivo je, kako je Ipavic to pesem
zložil. Ko je šel neke nedelje od maše, je prihitel za
njim domači učitelj Vučnik in mu dejal: „Gospod
doktor, to bode pa nekaj za vas!“ Dal mu je
Gomilščakovo pesem „Slovenec sem“. Poznal je res
dobro Gustavovo naravo, ker črez četrt ure je bila
pesem že zložena in napisana. Ipavec je zadel pravo
struno, ker je pesem vsakemu ugajala in se hitro
razširila. Dekan in župnik na Vranskem, Anton Balon,
je zbolel na očeh in se prišel k Ipavcu zdravit; znan
je bil ž njim še od svoje nove maše. V pogovoru
sta prišla tudi na pesem, „ Slovenec sem“ in tedaj
mu je dekan rekel: „Ta vaša pesem me je pa
marsikak petak stala!"

„Kako to?“ je vprašal začudeno doktor.

„Precej izveste" — mu je odgovoril dekan.
„Ko je bilo moje godovno, so prišli k meni godci
iz Šmarja pri Jelšah in so mi pesem zaigrali. Meni
je pesem tako ugajala, da sem šel precej med godce
in jih vprašal: Kje ste pa to pesem dobili? Ko so
mi povedali, kaka je to pesem in čigava je, sem
jim dal petak in rekel: Pa jo bodete še enkrat za¬
igrali. To so bili muheljni! Ko so naslednja leta
zopet k meni dohajali, so mi zaigrali vselej naj¬
prej to pesem in seveda petak ni smel nobenkrat
manjkati."

Celjanski doktor, prerano umrli Šuklje, je pri¬
povedoval enkrat dr. Gustavu Ipavcu, kako je po-

solzice rosile lice preljube moje in nepozabne mamice, ko
je pela prva Orožnovo: Vse mine, tako so sedaj otožne
solze močile oko trudnega, sivega starčeka. Bila je ljuba,
draga, sveta noč! nepopisljivo mirna in tiha! Bog z Vami
in z našo milo domovino!"

4

50

toval kot dijak po Savinjski dolini. Imeli so lep
kvartet in malo denarja. Potovali so vendar tri tedne
in dobro živeli, ker je plačala vse Ipavčeva pesem
„ Slovenec sem“. Ko so kam prišli, so zapeli najprej
to pesem, in naenkrat je bila miza polna. Navedel
sem vse to, da se vidi, kako so Gustavove pesmi
delovale med narodom in kako so se povsod hitro
priljubile.

Skoraj vsaka Gustavova pesem ima svojo zgodo¬
vino. Zlagal jih je največ tedaj, ko ga je kaj na to
vzpodbudilo, pa se zato lahko o njegovih pesmah reče,
da so šle iz srca k srcu in so se prav zaraditega
narodu tako omilile.

Ko so šli leta 1878. slovenski fantje v Bosno,
je vzpodbudilo to Gustava, da je uglasbil pesem
»Savsko" na besede Ivana Zupana: „Šume, šume
vrhovi dreves 1 *. Vedel je, „kako, kako je bilo teško,
podati v tujo se stran 11 , kjer je mnog naših fantov našel
hladen grob. Pesem je naslovil: ..Slovenskim rezer¬
vistom 11  in jo poslal dr. Jožefu Sernecu v Celje.

Lepa pesem »Oblaček 11  (besede Nenadove:
„Pod nebom gre oblak... 11 ) je pa tako nastala. Ko
se je Ipavčev sosed Frančišek Crnovšek ženil, je
prišel na ženitnino tudi njegov brat iz Zagreba in
pripeljal seboj prav dober kvartet. Čudno lepo so
peli in napravili tudi dr. Ipavcu podoknico. On jih
je ves ganjen poslušal, stopil k oknu, zahvalil jih in
dejal: „Zato bodete pa nekaj dobili, ne bodem ostal
dolžan 11  in čez par dni jim je poslal pesem »Obla¬
ček 11 . Za Slomškovo slavo v Mariboru je pa napisal
zbor s tenor-solom: »Zvečer 11  (»Glejte že solnce
zahaja 11 ). Jako mu je ugajal lepi bariton dr. Bele Štuhca
in ko ga je slišal enkrat peti, je napisal za njega:
»Planinsko  rožo 11 . Zložil jo je na vozu, ko se

51

je peljal v Šmarje in nazaj. Ko mi je pripovedoval
o ..Planinski roži“, je pristavil: »Tisti glas me je
vabil. Če slišim lep glas, ali pa če dobim lep tekst,
se kar razburim. Enkrat sem bil pa hud. Moji »Pla¬
ninski roži“ so nekaj dostavili —• rep. 1  To me je
razjezilo. “

Mešani zbor: »Pozdrav"  (»Pozdravljam te,
gorenjska stran") je zložil Ipavec za sedemdeset¬
letnico Davorina Trstenjaka, ki je bil takrat župnik
v Starem trgu. Na slavnost, katero je priredilo
,,Ptujsko pevsko društvo" in na kateri se je ta pesem
prvikrat pela, je prišel tudi dr. Gustav Ipavec. Pesem
je občinstvu zelo ugajala. Ko se je Ipavec v Pra¬
gerskem sešel z vrlim narodnjakom, trgovcem Anto¬
nom Jurca, ga je ta objel in mu začel peti: »In še
enkrat, gorenjska stran ..."

V osemdesetih letih je imel dr, Gustav Ipavec v
Šentjurju lep mešani zbor. Bilo je nekoliko šentjur¬
skih deklet, prav dobrih pevk, tenorista Lavrič in
učitelj Vučnik in še nekoliko pevcev. Gustav je imel
pevske moči pri sebi, a večkrat je manjkalo pri¬
pravnih pesmi, pa ga je to vzpodbudilo, da je sam
marsikatero pesem zložil za ta pevski zbor. Od teh
pesmi omenjam: »Lahko noč"  (»Lahko noč, dekle
sladko, rožce glavce so nagnile"), katera je izšla v
Hubadovi zbirki v »Glasbeni Matici".

Razni so bili vzroki pri dr. Gustavu Ipavcu, da
je pesmi skladal. Silil se gotovo nobenkrat ni. Več¬
krat ga je neko notranje zadovoljstvo vzpodbodlo,
da je zapel sebi in narodu, drugikrat kaka nova,
lepa pesem, katero je čital, in če je kdaj slišal mnogo
igrati ali peti, so se vzbudile tudi v njem melodije,

1  Mislil je na konec, katerega je pristavil Feliks Stegnar.
Gl. M. Hubad: „33 mešanih in moških zborov", str. 49.

ZJ.*

52

katere so do tedaj počivale v njegovi duši. 1  Mnogo¬
kdaj so ga tudi naprosili, posebno pri raznih domo¬
vinskih in cerkvenih svečanostih, da kaj napiše, kar
je tudi storil. Z bratom Benjaminom je podpiral tudi
„ Vrtec" z otročjimi pesmicami, katerih je zložil mnogo.
Učitelju Antonu Kosiju v Središču je dal kakih 14
otročjih pesmic, da jih priobči v svojih spisih za
mladino. Otroke je posebno ljubil in jim je rad zapel.
Ko je 1. 1890. bral v Tomšičevem „Vrtcu“ preprosto
pesmico češke pisateljice Vilme Sokolove: „Kdo je
to?“ („Znate li me? Ali ne?“) mu je ugajala ta
pesmica o Anici tako, da jo je precej uglasbil. Dobri
dedek jo je posvetil svoji vnučici, kakor je sam na¬
pisal :

Ker se pesem lepa mi
mična in vesela zdi,
vglasbil sem jo vnučici,

Cajnkarjevi Anici!

Vseh pesmi je uglasbil dr. Gustav Ipavec črez
šestdeset, od katerih jih je še blizu štirideset ne-
tiskanih. Bilo bi dobro, da se pregleda ta njegova
glasbena zapuščina in izda to, kar bi naše pevske
kroge zanimalo. Morda bode storil to njegov sin Josip,
ki je sam vešč skladatelj. Razen že omenjenih pesmi
naj navedem tu še te-le moške in mešane zbore:

1  Jakob Kočevar, od 1. majnika 1873 kaplan v Šent Jurju
na južni železnici, umrl kot deficient v Novi cerkvi, je pri¬
povedoval, da je Gustav Ipavec kaj rad poslušal cigansko
godbo. Če so prišli ciganski muzikantje v Št. Juri, tedaj je
vsakikrat prišel dr. Gustav Ipavec h Kočevarju in ga je na¬
prosil, da ga je zvečer spremljal v gostilno, kjer so cigani
igrali. Tam jih je poslušal in je ostal, dokler je koncert trajal,
dočim ni bil navajen gostilniškega posedanja. Kočevarju je
rekel, da po takem koncertu doma h glasovirju prisede in
da tedaj najrajši komponira.

53

Rožmarin, Mornarska, Sokolska, Pri Sa¬
vici, Kukavica (dve skladbi, ena tiskana v „Novih
akordih", zv. III., štv. 1.),  Večernica, Poročni
zvon, Pod prozorom, Tiček, (mešan zbor,
„Novi akordi", 1. I., štv. 2.),  Na plesu (moški zbor,
„Novi akordi", 1. IV., štv. 5.), Tri čašice, Lahko
noč, Korotan, Ljubezen obnovljena, Mo¬
litev, Naše gore (mešan zbor z baritonskim
samospevom, gl. M. Hubad: 14 moških in mešanih
zborov), Moja zvezda, Veseli pevec, V tihi
noči, Milada, Večerna, Avstrija moja,
Budnica, Molitev (druga),  Planinar, Na
ples, Hišica očetova, Na dr. Prešernovem
grobu, Brodar (moški zbor, gl. M. Hubad:
14 moških in mešanih zborov),  Mlinar, Slovo
od lastovke, Domovini, Danici, Kdoje
mar?, Slovensko dekle, Jadransko morje,
Slavnostna pesem, Popotna pesem, Pet
čaša, Nazaj v planinski kraj, Slovo od
doma, Planinec (moški zbor, gl. M. Hubad:
14 moških in mešanih zborov),  Logarjevi dolini,
Slovenski svet ti si krasan, Zagorska,
Slovo od doma (mešan zbor, zložil 5. novembra
1906, besede Jos. Cimpermana) itd. To je lepo število
pesmi. Vendar je pesem Ipavca kot sivega starčka še
vedno veselila. Ko sem bil zadnjikrat pri njem, mi
je rekel: „Zdaj sem pa nekatere lepe pesmi dobil,
zdaj jih bom pa delal."

Dr. Gustav Ipavec je bil vrl narodnjak. Že iz
popisa njegovih pesmi se razvidi, da je najrajši
komponiral take, v katerih je bil domovinski značaj.
Svojega narodnega prepričanja ni nikdar zatajil in
prav on je mnogo pripomogel, da se je v Šent Jurju
in njegovi okolici tako lepo razvila narodna zavest.

54

Vendar ne samo za Slovence, nego tudi za druge
slovanske brate je imel odprto srce; posebno je pa
ljubil Hrvate. Že ko je bil v Gradcu v sedmi in
osmi šoli, se je družil najrajši s Hrvati, s katerimi
je sedel (bili so takrat tamkaj štipendisti: Baltič,
Ivic, Kasumovič, Vukasovič) v zadnjih klopeh. Tudi
oni so ga cenili in klicali so ga po hrvaško: Ipavic.
Kasneje so se njegove pesmi popevale ravnotako
na Hrvaškem kakor na Slovenskem. Prvo zagrebško
pevsko društvo „Kolo“ ga je izbralo za svojega
častnega člana. Bil je pa tudi med Hrvati po svojih
pesmih dobro znan in ob njegovi smrti je prinesel list
„Saveza hrvatskih pjevačkih društava 11 , „Pjevački
vjesnik",  na prvem mestu njegovo sliko in njegov
življenjepis, 1  ki se končuje z besedami: „1 hrvatski
narod, a naročito njegovo pjevaštvo z bolom u srcu
a suznih očiju stupa u duhu zajedno sa slovenačkim
pjevaštvom na pokojnikov grob, kiteči ga vijencem
zahvalnosti, poštovanja i ljubavi, kličuči: vašemu i
našemu dru. Gustavu Ipavcu vječna pamjat i slava!“
Kako so mu bila hrvaška pevska društva k srcu
prirastla, priča tudi to, da mi je poslal koncem
1. 1906. tri zbore, da jih izročim pevskemu društvu
„Kolu“ („Dve utvi“,  — Fr. Levstik, zložil 10. marca
1. 1900. in „Ej, na polju, na zelenem"  — M. P.
Nataša Poljanec, uglasbil 24. oktobra 1. 1906.) in pev¬
skemu društvu „Mladost“ („Sred  vasi 11 , uglasbil
30. junija 1. 1906.). Društva so zbore hvaležno spre¬
jela in jih tudi pela. In ko je Gustav pred svojo
smrtjo še slavil lepo slavnost, da je bil izvoljen za
častnega občana petero občin, je vprašal nekateri-

1  Napisal v 8. številki 1. 1908. po mojih podatkih dru¬

štveni urednik dr. Ante Javand. V „Prosvjeti“ (štv. 1.1.1907.)
sem napisal jaz kratek njegov življenjepis.

55

krat svojega sina: „Bodo ]i prišli tudi moji Hrvati?"
Mislil je s tem nekatere svoje hrvaške znance in
mene.

Zadnja pesem dr. Gustava Ipavca je skoraj go¬
tovo „P lesi vica",  moški zbor, ki ga je uglasbil
na svoj rojstni dan 15. avgusta 1907. Dne 1. avgusta
1. 1907. nas je napravila večja družba izlet na pri¬
jazno Plešivico blizu Jaške. Ker je bil prihodnjega
dne Gustavov god, smo se ga spomnili in mu po¬
slali čestitko. To ga je tako razveselilo, da je „ve-
seli družbi, zbrani na Plešivici dne 1. avgusta 1.1907.
v spomin" poslal pesem, za katero je sam tudi te-le
besede napravil:

Plešivica, Plešivica, oj krasni kraj, oj rajski kraj na svetu,

Obvari Bog, obvari Bog te trajno v tvojem milem cvetu.

Dr. Gustav Ipavec je tudi na gospodarskem
polju mnogo koristil narodu, ker je dobro vedel, da
narod ne more stopiti na lastne noge, dokler ni
gospodarsko napredoval. V Šent Jurju je utemeljil
podružnico,, Kmetijske družbe" in „ Cesarjeviča Rudolfa
sadjerejsko društvo za spodnji Stajer." Mnogo se je
trudil tudi, da bi se ustanovila slovenska kmetijska
in gospodarska šola, pa se je nadejati, da se bodo
njegovi načrti uresničili. Županil je v Šent Jurju brez
prenehanja čez trideset let. Za svoje zasluge je bil
imenovan 1. 1905. cesarskim svetnikom, dobil je zlati
zaslužni križec s krono, a ko se je zaradi bolezni
zahvalil za županstvo, ga je imenovala občina trg
Šent Juri za častnega župana, a občine Šent Juri-oko-
lica, Kalobje, Slivnica in Dramlje za častnega občana.
Ko so mu občine izročile častne diplome, je bila v
Šent Jurju lepa slavnost z bakljado, banketom in
godbo.


/L

ROKOPIS GL



A

V/ 1 /.

r ' ,!/.■/ 77 S S, "

M


/

T~^ - 7

4 u—s>-

t i- £ E


^=rrzi=r

'Oij ^ lutji Ki / n f(J

1  TV & ^ r '-

:d,:tzdkr£=;

>_F

\ l C , i—HT'  ....■■ II

J;_£_

HL£.

5 ri . ^ ,,- Ji JV—aiziij

~v TF

F T 1  Fv



:—■—-—^—7- \ ->-r

i/Jv£W*o nisi to->f) (rtrtiu f  o^vcca,*  </}# tj c-&vci/ci

^ 2 * <^1


-3-I-V-

—■v s_L.


v-v

77 -C 7 -

-- t - , .. . _

r -v ; «.-jlw,J A y-T{ « n. i;.S.T/PT

SA.

77 -r

i8 Bft. GUSTAVA IPAVCA.

58

Čeravno je bil dr. Gustav Ipavec še v svoji
starosti krepak mož, je vendar v začetku leta 1907.
nevarno obolel; dobil je vnetje ledvic. Kasneje si je
sicer opomogel, vendar popolnoma zdrav ni bil več.
Lotila se ga je vodenica, od katere ni več ozdravel.
O zadnjih njegovih urah mi je pisal njegov sin Josip
to-le: „Štirinajst dni pred smrtjo smo ga operirali,
t. j. spustili mu vodo, ki mu je jako ovirala dihanje
in ležanje. Po operaciji je šlo na bolje do 19. avgusta;
bil je poln upanja, da ozdravi. Dne 19. avgusta zvečer
je sedel na verandi in solnce se je direktno vpiralo
v njega, kar mu je bilo vedno najljubše. Odveč je
morda bilo te vročine, tako da ga je hipoma napadla
srčna slabost. Spravili smo siromaka v zgornjo sobo,
kjer je sedel še nekaj časa zaradi težke sape. Ko
se mu je dihanje po mojih zdravilih nekaj zboljšalo,
smo ga dejali v postelj. Ponoči me je poklical in
si še sam ordiniral nekaj zdravil. Zjutraj, ko sem
prišel k njemu, sem zapazil, da se bliža njegova
zadnja ura. Previden je čez dve uri ob 8. uri zjutraj
dne 20. avgusta 1908 mirno v Gospodu zaspal. Srečen
sem, da je meni bilo dano streči mu v zadnjih nje¬
govih mesecih po močeh. Na predvečer svoje smrti,
ko je slonel v naslonjaču in smo bili zbrani vsi
krog njega, mi je še stisnil roko in rekel: ,Moj
Pepček! 1  Drugega nič.“

Vest o smrti dr. Gustava Ipavca se je bliskoma
razširila po vsej slovenski domovini in za zaslužnim
skladateljem je žaloval ves slovenski narod. Kako
je bil pokojnik cenjen in ljubljen, je pokazal najbolje
njegov pogreb v soboto dne 22. avgusta. Korpora¬
tivno z zastavo se je udeležilo pogreba „ Celjsko
pevsko društvo 11 , kateremu je bil dr. Ipavec častni
član, pevci „Glasbene Matice 11  s predsednikom prof.

59

A. Štritofom, »Zveza slovenskih pevskih društev"
po svojem tajniku Dragotinu Šebeniku; bili so tu od¬
poslanci okrajnega zastopa in c. kr. okrajnega glavar¬
stva celjskega, „Slovenskega zdravniškega društva"
v Celju, notarske komore celjske, županstva občin,
katerim je bil pokojnik častni član, in županstva iz
vse okolice, mnogo drugih odličnikov in mnogo¬
številni' narod iz vse okolice. Korporativno z za¬
stavo se je udeležilo pogreba tudi domače veteransko
društvo in požarna bramba. Ob pol 9. uri zjutraj so
se zbrali vsi pogrebci pred pokojnikovo hišo. „ Celjsko
pevsko društvo “ je pod vodstvom skladatelja dr. Antona
Schwaba zapelo žalostinko: „Blagor mu" in potem
se je jel pogreb, katerega je vodil domači župnik
Valentin Mikuš ob asistenciji 7 duhovnikov, pomikati
v župnijsko cerkev, kjer je bila sv. maša za pokoj¬
nika. Po maši so v cerkvi zapeli pevci „ Glasbene
Matice" žalostinko: »Usliši nas, Gospod!"  nato
so člani požarne brambe zopet dvignili krsto in
nesli pokojnika na pokopališče. Šele sedaj se je
mogel sprevod razvrstiti, toliko naroda je bilo. Vencev,
katere je nosila šolska mladina, je bilo šestnajst. Ko
so spustili krsto v grob in so bile dovršene molitve,
so se poslovili od pokojnika z lepimi govori dr.
Rakež  v imenu zdravnikov, učitelj K. Kveder
v imenu občanov in dr. Anton  S c h w a b v imenu
slovenskih pevcev. Zadnji pozdrav milemu pokojniku
je bila pesem: „Nad zvezdami".  Žalostnega srca
in solznih oči so se ločili pogrebci od groba pokoj¬
nikovega. Slovenski narod je izgubil zopet enega
svojih najzaslužnejših sinov.

60

Dr. Josip Ipavec.

V glasbeni rodovini Ipavčevi zavzema kot glas¬
benik častno mesto tudi Gustavov sin, dr. Josip
Ipavec. Kakor vsi Ipavci, je tudi on ves vnet za
glasbo, a ker se je glasbeno temeljito naobrazil in

DR. JOSIP IPAVEC.

že s svojimi dosedanjimi deli dosegel velik uspeh,
smemo od njega po vsej pravici mnogo pričakovati.
Nadaljeval bode med Slovenci delovanje svojega
očeta in svojega strica in utrdil s tem slavo in ime
Ipavčeve rodovine.

Dr. Josip Ipavec se je porodil v Šent Jurju dne
21. decembra 1873. V glasbi se je pričel zgodaj uriti.
Že kot štirileten fantek je z očetom igral na glaso-
virju. Oče je igral StrauBovo kadriljo, a sin je pri¬
tiskal basove note. Sestri Minka (omožena s Cajn-
karjem) in Karolina, ki sta že kot šestnajstletni de¬
klici večkrat koncertirali v Celju, sta igrali vsak
večer glasovir in Josip ju je pazljivo poslušal. Ko
je bil enkrat kot otrok pri stricu Benjaminu v Gradcu
ga je ta pripeljal s seboj v kavarno in postavil na
mizo pri blagajni, da je pel njegovo otročjo „Pesem
od šivelje"  (Vrtec 1. 1877.: „Šivanka urno obračaj
se ti, ker šivati meni se sila mudil") Ko je malo
odrastel, sta ga poučevala na glasovirju oče in brat
Lojze (kapucin). Zanimivo je, kako se je naučil eno
popoldne sekiric za bas. Pri sosedu gostilničarju
Nendlu so igrali cigani; deček bi jih rad šel poslušat,
ali oče mu je to dovolil samo pod pogojem, če se
nauči, dokler se on z lova ne povrne, pisati, brati in
igrati sekirice za bas. Ko se je oče z lova povrnil,
ga je izprašal — in sinček je odgovarjal tako dobro,
da je smel iti cigane poslušat.

Ljudske šole je dovršil Josip Ipavec v domačem
trgu, a učitelj mu je bil dobri pevec in igravec
Frančišek Vučni  k. Ta ga je poučeval tudi v
goslanju. Oče, ki je bil jako vnet za samostanske
šole, ga je poslal 1. 1883. v benediktinski samostan
Št. Lambert na Gornjem Štajerskem, kjer je bil po¬
prej tudi njegov brat Lojze. Tam je dovršil prvi in
drugi gimnazijski razred. Razen tega je v samostanu
tudi pel, ker je bil „Sangerknabe“. V petju je po¬
učeval dečke imenitni orgljavec o. Karol  G rut  z.
Peli so največ koral, razne cecilijanske pesmi pa
tudi večja dela od Palestrine in drugih. Josipov

62

skladateljski talent se je že takrat oglašal — in
uglasbil je par duetov za gosli. — Tretji in četrti
gimnazijski razred je dovršil pri benediktincih v
Št. Pavlu na Koroškem. Tam je komponiral en valček
za glasovir in gosli. Pel je tudi tam alt v cerkvenem
pevskem zboru. Na dan sv. Petra in Pavla, ko je
imela biti velika slovesna maša, je obolel nanagloma
ravno pred mašo njihov stari regens chori o. Se¬
verin Christen  (začel je kri pljuvati). Orkester
in pevci, vse je že bilo pripravljeno, samo mesto
pri orgijah je bilo prazno. Kot štirinajstleten deček,
je sedel Josip Ipavec k orgijam in spremljal vso
mašo „a prima vista". Seveda je bil onega dne
Ipavec predmet splošnega občudovanja. Patri so ma¬
lega glasbenika poklicali v svoj refektorij in ga po¬
gostili in obdarovali z raznimi slaščicami. Od tistega
dne je vedno igral orgije pri šolskih mašah, kar je
v tako nadarjenem dečku samo še bolj budilo veselje
do glasbe.

Višjo gimnazijo je dovršil dr. Josip Ipavec v
Celju. Tam je od šestega razreda do mature vsako
nedeljo in praznik igral v župni cerkvi pri dijaških
mašah. Bavil se je razen s svojimi študijami seveda
prav pridno z glasbo. V osmem razredu je uglasbil
en „i\ve Maria"  za moški zbor z bariton solom.
V šestem razredu se je upoznal s sedanjim dr. F e-
ryjem Leonom Lulekom,  kateri slovi kot ime¬
niten baritonist. Lulek je bil sicer Nemec, ali je imel
prav lep glas, in Ipavec je komponiral za njega celo
vrsto nemških pesmi in balad za en glas s spremlje-
vanjem glasovirja. Dr. Lulek je sedaj sloveč koncertni
pevec. Pel je na Dunaju, v Pragi, Berlinu, Hamburgu,
Londonu, Parizu in drugod s sijajnim umetniškim
uspehom. Tudi na vseučilišču v Gradcu sta prijate-

63

Ijevala in Ipavec mu je komponiral pesmi in ga
spremljal na glasovirju. Od pesmi, ki jih je napisal
dr. Ipavec za dr. Leona omenjam: „Das Konigs-
k i n d “ (Heine), „Die Woiewodentochter“
(Geibel), „Die Drei“  (Lenau). Za poslednjo pesem
ga je vzpodbudila lepa slika ogrskega slikarja Kopaia,
kateri je živo ilustriral otožno Lenauovo balado. V
Gradcu se je učil Ipavec glasbene teorije pri dr.
Torgglerju.  Tudi v akademiškem društvu „Triglav“
je bil delaven in vežbal in ravnal je pevce pri velikem
koncertu, katerega je društvo priredilo v Celju. V
Gradcu je uglasbil lepo slovensko balado: „Trije
vojaki' 1  za bariton solo s spremljevanjem glasovirja,
„Triglavsko koračnico"  (Novi akordi, I., št. 6.)
in priljubljeni četverospev: „Imel sem ljubi  dve..."
(L. Habetov: Novi akordi, II., št. 3.). V „Novih akordih"
(L, št. 5.) je tiskana tudi njegova himna za mešani
zbor in orgije.

Večje delo, ki ga je za svojega bivanja v Gradcu
napisal, je balet ali enodejanska pantomina „M o -
žiček"  (Hampelmannchen), s katerim je dosegel
lep uspeh. Že v tistem času se je predstavljal „Mo~
žiček" v Gradcu sedemkrat. Dvakrat so ga uprizorili
v mestnem gledišču povodom dobrodelne akademije,
katero so priredili graški aristokratje pod vodstvom
pokojnega grofa Adalberta Kottulinskega.
Ko je 1. 1901. izdal L. Schvventner klavirski izvleček:
„Možiček“, ga je ocenil dr. E. L. v „Dom in Svetu"
med drugim pravi: „Glasba je pa zelo izrazita. Za
predigro sledi sedem prizorov. Klavir spremlja vsako
kretanje kot glasbeni tolmač molčečih igravcev. Glasba
nam pove, o čemer usta molče. Pantomina je do
umetne operete pač le v tem razmerju kakor silhueta

1  L. 1901., str. 190.

64

do oljnate slike, a daje spretnemu igravcu na kla¬
virju priložnost, da pokaže svojo spretnost, občinstvu
pa, da ga bolje razume.“ Kasneje so „Možička“ upri¬
zorili v Mariboru, Ljubljani, Novem mestu, Celovcu
(dvakrat), a dne 29. decembra 1906 zopet v Gradcu
v kazini državnih uradnikov. Takrat je skladatelj
sam šel v Gradec, sam bil pri zadnjih poizkušnjah
in sam dirigiral lepi orkester. Predstava je sijajno
uspela, skladatelj je bil burno pozdravljen, a društvo
se mu je zelo laskavo zahvalilo, omenivši med
drugim: „Die Auffiihrung des „Hampelmannchens“
wird dem Kasino stets unvergeBlich bleiben und
bildet ein Ehrenblatt in der Geschichte unseres Ver-
eines.“ Dne 12. decembra 1. 1908. so uprizorili „Mo-
žička" pa v Olomucu.

L. 1904. je dovršil Josip Ipavec svoje medicinske
študije v Gradcu in bil dne 15. marca promoviran za
doktorja zdravilstva. Kot doktor se je dal aktivirati
in je služil 1. 1904. in 1905. v vojaški bolnišnici na
Dunaju. Največ ga je ljubezen do glasbe vlekla na
Dunaj; hotel se je v glasbi izpopolniti in se je v
svojih prostih urah učil instrumentacije pri kapelniku
jubilejskega gledišča (Volksoper), Aleksandru Zem-
1 inskem.  Tudi je pridno pisal. Mimogrede omenjam
dve njegovi pesmi za visoki glas s spremljevanjem
glasovirja: „Lied im Volkston“ in „Zingara“, kateri
je pela operna pevka Lucija Weidt na Dunaju.

V avgustu 1. 1905. je prišel dr. Josip Ipavec kot
vojaški zdravnik v Zagreb in ostal tam do spomladi
1907. Vojaška suknja njegovi muzikalni naravi ni
ugajala, zato je pustil vojaški stan, tembolj ker je
njegov oče že obolel, in se je naselil v Šent Jurju kot
zdravnik, da tako nadaljuje vrsto zdravnikov Ipavcev
v svojem rodnem kraju.

65

Ni dolgo, kar je dovršil opereto, katero je že
dolgo delal. Besede mu je napisala znana pisateljica
Mara Čop-Berksova. Upam, da bode to njegovo
najnovejše muzikalno delo uspelo, ker je pisano
povsem v modernem duhu in je glasba res lepa.
Njegov oče, že težko bolan, si je dal večkrat okna
v zgornji sobi odpreti in sin mu je moral spodaj
igrati opereto. Poznal je že točke, katere so mu
posebno ugajale. Žalibog, da ni dočakal, da bi to
opereto tudi v gledišču poslušal in užival glasbene
uspehe svojega sina, katerega je zelo ljubil.

*

* *

Dovršil sem te črtice o Ipavcih. Mislim, da sem
povedal marsikaj, kar dosedaj ni bilo znanega, a kar
bode morda danes ali jutri služilo muzikalnemu
zgodovinarju in kritiku za bolje razumevanje naših
slavnih skladateljev Ipavcev in sploh za razvitek
slovenske pesmi.